Sandi Berk - Geodetski vestnik

3 METODE IN KOMBINATORIKA DOLOČITVE KOORDINAT
Geodetski vestnik 54/1 (2010) IZ ZNANOSTI IN STROKE
Sandi Berk - ROBUSTNA DOLOČITEV PRIBLIŽNIH KOORDINAT V HORIZONTALNI GEODETSKI MREŽI
Zaradi celovite obravnave določljivosti koordinat točk v klasični (kotno-dolžinski) horizontalni
geodetski mreži so metode za določitev koordinat v tem prispevku razvrščene takole:
• zunanji urez (tudi sprednji urez),
• pol zunanji, pol notranji urez (poseben primer je stranski urez),
• posplošeni notranji urez (poseben primer je običajni notranji urez),
• pol zunanji urez, pol ločni presek (poseben primer je prva geodetska naloga),
• pol notranji urez, pol ločni presek in
• ločni presek.
Avtorju razpoložljiva literatura (npr. Smoltczyk, 2002) obravnava le prvo, zadnjo in posebne
primere navedenih metod. Poimenovanja »pol zunanji, pol notranji urez«, »posplošeni notranji
urez«, »pol zunanji urez, pol ločni presek« in »pol notranji urez, pol ločni presek« torej niso
uveljavljena. Njihov pomen je pojasnjen v nadaljevanju. Navedenih šest metod predstavlja vsa
možna orodja za določitev koordinat posamezne nove točke v mreži, torej ob vseh kombinacijah
topoloških odnosov med točkami, ki jih tvorijo opazovanja ter dane in nova točka. Povsod gre
za enostaven izračun koordinat (brez nadštevilnih opazovanj). Pred obravnavo posameznih
metod ne bo odveč nekaj besed o ugotavljanju določljivosti nove točke in števila vseh možnih
določitev nove točke. Primarna opazovanja v horizontalni geodetski mreži so kotna opazovanja
(smeri) in dolžinska opazovanja. Kotna opazovanja so pri določitvi posamezne nove točke lahko
orientacijske smeri (dana točka Y dana točka), zunanje smeri (dana točka Y nova točka) in
notranje smeri (nova točka Y dana točka). Osnovne količine za preverjanje določljivosti nove
točke z navedenimi metodami so:
• število uporabnih zunanjih smeri ( n zs ),
• število uporabnih notranjih smeri ( n ns ) in
• število uporabnih dolžin ( n d ).
Število uporabnih zunanjih smeri za določitev nove točke je število vseh smeri z danih točk na
novo točko, ki jih je mogoče orientirati. Slednje pomeni, da mora biti v skupini kotnih opazovanj
na dani točki, v kateri je tudi smer proti novi točki, vsaj še ena orientacijska smer, torej smer
proti neki drugi dani točki. Če je orientacijskih smeri več, je takšna zunanja smer še vedno
obravnavana kot ena sama uporabna zunanja smer, za njeno orientacijo pa je vzeta ustrezna
robustna srednja vrednost orientacijskih kotov (približek povprečja, mediane oziroma modusa).
Število uporabnih notranjih smeri za določitev nove točke je število vseh smeri z nove točke
proti danim točkam, če te v okviru iste skupine kotnih opazovanj nastopajo vsaj v parih. Za eno
samo takšno notranjo smer v skupini kotnih opazovanj torej velja: ena ni nobena.
Število uporabnih dolžin za določitev nove točke je število vseh dolžin od nove točke do danih
točk. Morebitno večkratno merjenje do iste dane točke je obravnavano kot ena sama uporabna
dolžina; vzeta je ustrezna robustna srednja vrednost.
14