November - Planinski Vestnik

PLANINSKI
VESTNIK
482
Seveda sta v knjigi podrobno opisani odpravi na Veliki
Klek. Na prvi (1799) je bil dosežen vrh Malega, na drugi
(1800) tudi Velikega Kleka. Velikopotezno ju je organiziral
celovški knezoškof Franc Ksaver Salm-Reifferscheid
in je tudi poravnal nemajhne stroške zanju.
Avtorica kot »osebe dejanj« poleg knezoškofa obravnava
S. Hohenvvarta (menedžerja in »sivo« eminenco),
F. K. VVulfena (nestorja alpske botanike), D. H. Hoppeja
(stiki z javnostjo), J. Seenusa (navdušenega alpskega
botanika in predstavnika stanov), F. M. Vierthalerja
(zmernega krščanskega razsvetljenega
romantičnega kronista), U. Schiegga (geodeta in
garanta merilne natančnosti ter »zanesljivosti«),
V. Staniča (s športnimi ambicijami in prvega »alpinista«
na Velikem Kleku), J. Orrascha (neljubega kronista in
»nadvohljača«), župnika M. Hautzendorferja (neprostovoljnega
prvopristopnika na Velikem Kleku) in brezimne
»spremljevalce« (resnične prvopristopnike). Staniča
obravnava izčrpno in njegovemu pomenu
ustrezno, pripomnimo naj le to, da ni bil doma na
Kranjskem, temveč na Goriškem.
Že z načinom obravnave teh ljudi je avtorica zelo presegla
v zgodovini gorništva običajne opise predvsem
športnih dosežkov. Obravnava jih v njihovem času in
okolju ter bralcu ponuja kar neke vrste sociološko ana-
Prijatelju
BRANE PAHOR
V gorah že sneg počasi odhaja,
v dolini že vse brhti, cveti,
glej, kaj res pomlad prihaja,
saj potoček ob stezi žubori,
sprašuje nas - zakaj te ni.
Poleti spet nemir se poraja,
na vrhu smo, pozabljene so vse skrbi
in ko sonce na obzorju spet zahaja,
škrlatna stena vpije - zakaj te ni.
Jesen je, narava se poslavlja,
so lepše barve videle oči
Macesen zlat nas spet pozdravlja,
pogreša te - zakaj te ni
Hladno močno je, se zima poraja
težak je korak, v bregu so naše sledi
in veter v grebenu hudo razsaja,
se sliši v njem glas - zakaj te ni
Odšel si, zato te ni.
To je resnica, ki boli.
Ostale so mnoge poti,
po njih zdaj hodimo sami,
a v srcu z nami vedno si ti -
do konca naših dni.
Pesem je posvečena prijatelju Metodu Trčku, velikemu prijatelju
planin, ki je mnogo prezgodaj odšel 23. julija letos na Korošici
pod Ojstrico.
lizo pohodov na Veliki Klek. Vendar pa je njeno delo še
mnogo bolj poglobljeno, saj odpravi na Klek prikazuje v
nastajanju in razvoju odnosa do gora v 18. stoletju,
obravnava razvoj v gledanju na gore kot sprva prostora
za mitične in politične projekcije pa vse do modnega cilja
meščanske elite, ki se kaže npr. v raziskovalni radovednosti,
rastlinskem zbiralstvu in prednostih terenskega
raziskovalca pred kabinetnim učenjakom. Kot
zastopnika terenskih raziskovalcev navaja npr. J. J.
Scheuchzerja (1672-1733), H. B. de Saussura
(1740-1799) in B. Hacqueta (1739-1815).
Ker je bilo osvajanje Velikega Kleka načrtovano na
Koroškem, je posebno poglavje posvečeno inventarizaciji
narave v koroških gorah. V njem je govor o Valvasorju
in seveda posebej izčrpno o F. K. VVulfenu
(1728-1805), a tudi o B. Hacquetu, katerega delo
»Mineraloško-botanično razvedrilno potovanje od Triglava
na Kranjskem do Kleka na Tirolskem v letih 1779
in 1781« je izšlo najprej leta 1780, zatem pa še leta
1784. Hacquet je bil prvi, ki je razmišljal o možnostih
vzpona na Veliki Klek. Stalen gost v Heiligenblutu in
okoliških gorah je bil regensburški botanik D. H. Hoppe
(1760-1846), za katerega vemo tudi slovenski botaniki.
Veliki Klek je tako postajal vse bolj realna danost, na
zemljevidih je »iz krtine« postal »določljiva individualnost«
in končno dobil tudi današnje ime in se tako spremenil
v vsega zanimanja vreden cilj.
Avtoričino pisanje je polno presenetljivih pristopov k
razmišljanju o gorništvu, presenetljivih zato, ker nam
odpirajo čisto nove in upoštevanja vredne poglede na
gorniško dejavnost. Mimogrede pomisliš na gorniško
dogajanje v Sloveniji, pa na osvajanje Triglava, vlogo
Žige Zoisa pri tem, na vprašanje, kakšen smisel še
ima razlikovati pri prvopristopnikih med »gospodo«, ki
je sicer vešča pisanja in je, to je že treba povedati,
mnogokrat dala zamisel in vzpone tudi denarno podprla,
in tistimi domačini iz podgorskih naselij, ki so v opisih
največkrat ostali anonimni.
Knjiga dr. Klemunove je odličen dosežek in spodbuda k
mnogostranskemu razmišljanju. Avtorici z veseljem čestitamo
za vsebinsko polnokrvno delo in občudujemo
njeno naravnost neverjetno razgledanost po literaturnih
»poljanah« in sposobnost za povezave in primerjave.
Ob v knjigi zapisanem mnenju, da se z vzponom na
Veliki Klek začenja alpinizem v Vzhodnih Alpah, vendarle
ne moremo mimo vprašanja: Kaj pa Triglav leta
1778 Tudi njegovo osvajanje je potekalo po zamisli
mestnih izobražencev, vzpon na vrh sam pa tedaj ni bil
prav nič lahek. Ko je bilo že omenjeno ime Žige Zoisa,
naj povemo, da sta on in njegov brat Karel v slovenskih
gorah zgradila tri koče, namenjene bivanju in botaniziranju
v Julijskih Alpah in Karavankah, ki so po letnici
nastanka gotovo starejše od Salmovih koč na pobočjih
Kleka. Prvo od teh, ki jo ima avtorica za »prvo gorniško
kočo« v Vzhodnih Alpah, so zgradili leta 1799. Kari
Zois je tega leta umrl, znano pa je, da so ga v koči v
Dolini Triglavskih jezer leta 1795 obiskali F. Hohenwart,
V. Vodnik in J. Pinhak, in tudi to, da je koča v
Karavankah stala že v osemdesetih letih 18. stoletja.