Revija 2, 2011 - Ministrstvo za notranje zadeve

ISSN 0034-690 X 

2 0 1 1 

2 

l e t n i k 6 2 

Revija za kriminalistiko in kriminologijo, Ljubljana 

Letnik 62, št. 2, 101–224, april–junij

Izdajatelj: Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije, Policija 

Glavni urednik: dr. Jurij Ferme 

Odgovorni urednik: dr. Gorazd Meško 

Redaktorica: Marinka Milenković 

Prevodi v angleščino: Ivanka Sket 

Lektoriranje: Služba za prevajanje in lektoriranje MNZ 

Člani uredniškega odbora od letn. 62, 2011, št. 2: 

prof. dr. Ljubo Bavcon, zaslužni profesor Pravne fakultete, Univerza v Ljubljani, Slovenija 

dr. Stanley Cohen, London School of Economics, Velika Britanija 

dr. Katja Filipčič, Pravna fakulteta, Univerza v Ljubljani, Slovenija 

dr. Zoran Kanduč, Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Slovenija 

dr. Darko Maver, Fakulteta za varnostne vede, Univerza v Mariboru, Slovenija 

dr. Hajrija Sijerčić Čolić, Pravna fakulteta v Sarajevu, Bosna in Hercegovina 

Gregor Urbas, Australian National University, Canberra, Avstralija 

Mirko Vrtačnik, Državno tožilstvo Republike Slovenije, Slovenija 

Povzetki člankov so vklučeni v baze: 

SSCI Social Science Citation Index, Thomson Reuters, Chicago, ZDA 

CSA Worldwide Political Science Abstracts, Bethesda, Maryland, ZDA 

Criminal Justice Abstracts, Thousand Oaks, California, ZDA 

NCJRS Abstracts Database, Rockville, Maryland, ZDA 

CSA Sociological Abstracts, San Diego, California, ZDA 

Tehnično oblikovanje: Branka Derenčin, Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije 

Tisk: Tiskarna Pleško, d. o. o. 

Naklada: 510 izvodov 

Naslov: 

Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije, Policija 

Štefanova ulica 2, 1501 Ljubljana 

Telefon: 01 428 40 00 

Telefaks: 01 428 47 33 

E-pošta: gp.mnz@gov.si 

Letna naročnina: 25,00 EUR 

Revija izhaja štirikrat letno, in sicer marca, junija, septembra in decembra 

Revija je recenzirana

Revija za kriminalistiko in kriminologijo 

LETO 62 LJUBLJANA 2011 ŠT. 2 

UDK 343.98+343.9 

ISSN 0034-690X 

Članki 

Tadeja Kolenc, Jurij Kebe, Anton Bukovnik: Kriminaliteta 

v Sloveniji v letu 2010 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 103 

Benjamin Flander: Vaja iz »višje« penologije – 

Nietzschejeva genealogija kazni (II.) . . . . . . . . . . . . . . . . . 125 

Zoran Kanduč: Družbena kriza, nacionalna država in 

»varnostno vprašanje« v kriminološki perspektivi . . . . . 141 

Saša Kmet, Vanja Žižmond: Javnomnenjsko dojemanje 

kriminalitete in odzivanja (postmodernega) 

kazenskopravnega sistema . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 155 

Bojan Dobovšek, Bojan Kurež: Množično igralništvo in 

kriminaliteta . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 168 

Iz zgodovine 

Pavle Čelik: Naše varnostne sile v obrambni vlogi 

(1850-2010) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 177 

Pregled strokovnih člankov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 185 

Prikazi, ocene, recenzije 

Zoran Kanduč:Tonči Kuzmanić (urednik): Prispevki 

h kritiki managerske paradigme – R. F. Drucker in 

njegov managerski ideologem . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 196 

Zoran Kanduč: Edward Palmer Thompson: Navade, 

plebejska kultura in moralna ekonomija . . . . . . . . . . . . . 198 

Primož Gorkič: Aleš Završnik (ur.), Kriminaliteta in 

tehnologija – kako računalniki spreminjajo nadzor in 

zasebnost ter kriminaliteto in kazenski pregon . . . . . . . 201 

Zapisi 

Franc Brinc: Delo Inštituta za kriminologijo pri 

Pravni fakulteti v Ljubljani v letu 2010 . . . . . . . . . . . . . . . 203 

Maja Jere, Aleš Bučar-Ručman, Katja Eman: Priprava 

nove resolucije o preprečevanju in zatiranju 

kriminalitete - poročilo o okrogli mizi . . . . . . . . . . . . . . . 217 

Primož Gorkič: “Pregon finančnih nepravilnosti - upravni 

in kazenski vidiki”, Varšava, 2011 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 221 

Nove knjige . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 222 

Articles 

Tadeja Kolenc, Jurij Kebe, Anton Bukovnik: Crime in 

Slovenia in 2010 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 103 

Benjamin Flander: An exercise in »higher« penology: 

Nietzsche’s genealogy of punishment (II.) . . . . . . . . . . . . 125 

Zoran Kanduč: Social crisis, the national state and 

»security issues« from a criminological perspective . . . . 141 

Saša Kmet, Vanja Žižmond: Public perception of crime 

and the reaction of the (postmodern) criminal 

justice system . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 155 

Bojan Dobovšek, Bojan Kurež: Mass gambling and 

crime . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 168 

From History 

Pavle Čelik: Slovene security forces and their role in 

the national defense (1850-2010) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 177 

Review of Articles . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 185 

Book Reviews 

Zoran Kanduč: Tonči Kuzmanić (Ed.): Contributions to 

the Critique of the Management’s Paradigm – 

R. F. Drucker and his Managerial Ideology . . . . . . . . . . . 196 

Zoran Kanduč: Edward Palmer Thompson: Customs in 

Common, Studies in Traditional Popular Culture . . . . . 198 

Primož Gorkič: Aleš Završnik (Ed.), Crime and 

Technology – How Computers Have Changed Surveillance 

and Privacy, Crime and Criminal Prosecution . . . . . . . . 201 

Notes 

Franc Brinc: Work of the Institute of Criminology at 

the Faculty of Law in Ljubljana in 2010 . . . . . . . . . . . . . . 203 

Maja Jere, Aleš Bučar-Ručman, Katja Eman: Preparation of 

the new Resolution on the Prevention and Repression 

of Crime – a Report about the Round Table . . . . . . . . . . 217 

Primož Gorkič: International Scientific Conference 

»Fight against Irregularities – Administrative and 

Criminal Law Aspects, Warsaw 2011 . . . . . . . . . . . . . . . . 221 

Books . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 222

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 62 / 2011 / 2, s. 103-124 

Kriminaliteta v Sloveniji v letu 2010 

Tadeja Kolenc 1 , Jurij Kebe 2 , Anton Bukovnik 3 

V prispevku so prikazani podatki o kriminaliteti, ki jo je obravnavala slovenska policija, pa tudi tiste spremembe 

in dejavniki, ki so vplivali na njeno delo. Slovenska policija je leta 2010 kljub 2,3-odstotnemu povečanju števila 

obravnavanih kaznivih dejanj povečala delež preiskanih kaznivih dejanj za 3,3 odstotne točke, delež kaznivih dejanj, 

odkritih z lastno dejavnostjo, pa se je povečal za 2,5 odstotne točke. 

Ena od prednostnih nalog policije je bil pregon gospodarskega in finančnega kriminala ter korupcije, tako da je za 

leto 2010 značilen predvsem porast gospodarske kriminalitete. Delež te v celotni kriminaliteti se je povečal z 10,6 

na 14,6 %. Po oceni policije so storilci s kaznivimi dejanji povzročili za 577,3 (278,0) 4 milijona evrov škode, od tega 

z gospodarsko kriminaliteto 505,4 (193,3) milijona evrov. V primerjavi z letom 2009 pa je policija obravnavala manj 

kaznivih dejanj zoper premoženje, ki predstavljajo pretežni del splošne kriminalitete. 

Desetletna primerjava je pokazala, da se je število kaznivih dejanj od leta 2001 do leta 2010 povečalo za 19,6 %, delež 

preiskanih kaznivih dejanj pa za 4,5 odstotne točke. Število tako imenovanih klasičnih kaznivih dejanj, kot so umori 

in uboji, hude in posebno hude telesne poškodbe, spolni delikti, ropi in roparske tatvine ter tatvine motornih vozil, se 

ni bistveno spremenilo ali pa je celo rahlo upadlo. Od leta 2001 do leta 2010 se je število kaznivih dejanj mladoletniške 

kriminalitete tako rekoč prepolovilo. Število kaznivih dejanj zoper premoženje v strukturi celotne kriminalitete se je 

zmanjšalo z 71,5 na 60,7 %, medtem ko se je delež gospodarske kriminalitete v celotni kriminaliteti v desetletju povečal 

z 9,7 na 14,6 %. Da pa nasilje v družini postaja družbeno vse bolj nesprejemljivo ravnanje, so potrdili tudi podatki o 

številu kaznivih dejanj zoper zakonsko zvezo, družino in otroke. 

Ključne besede: kriminaliteta, statistika kriminalitete, kazniva dejanja, osumljenci, policija, policijsko delo. 

UDK: 343.3/.7 (497.4) “2010” 

1 Uvodna (metodološka) pojasnila 

Statistični podatki o kriminaliteti prikazujejo vsa kazniva 

dejanja, razen tistih s področja cestnega prometa, in dejanja 

otrok, za katera je policija na podlagi devetega odstavka 148. 

člena Zakona o kazenskem postopku vložila kazenske ovadbe 

ali poročila v dopolnitev kazenskih ovadb. Ne vključujejo tudi 

prijavljenih ali odkritih kaznivih dejanj, pri katerih ni bilo potrjenega 

suma storitve ali ni bilo podlage za kazenski pregon 

po desetem odstavku 148. člena navedenega zakona. 

1 

Tadeja Kolenc, univerzitetna diplomirana sociologinja družboslovne 

informatike, višja policijska inšpektorica v oddelku za načrtovanje 

in analitiko, Sektor za razvoj in sistemske naloge, Služba 

generalnega direktorja policije, Generalna policijska uprava, Policija, 

Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije, Štefanova 

ulica 2, 1000 Ljubljana. 

2 

Jurij Kebe, univerzitetni diplomirani organizator dela, kriminalistični 

svetnik v centru za kriminalistično obveščevalno dejavnost, 

Uprava kriminalistične policije, Generalna policijska uprava, Policija, 

Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije, Štefanova 

ulica 2, 1000 Ljubljana. 

Podatki so pridobljeni iz podatkovnih baz centralnega računalnika 

policije sredi januarja za vsako preteklo leto, zato 

ne vključujejo podatkov in sprememb že evidentiranih podatkov, 

ki so bili v računalniški sistem vneseni pozneje. Podatki 

za obravnavano leto tako niso dokončni, saj se zaradi daljšega 

trajanja predkazenskih postopkov nato še dopolnjujejo, so pa 

primerljivi s podatki za prejšnja leta. 

Kazniva dejanja so prikazana po členih Kazenskega zakonika 

(KZ-1), ki je začel veljati novembra 2008, zato se primerjalni 

podatki pri nekaterih kaznivih dejanjih in vrstah kriminalitete 

nekoliko razlikujejo od podatkov, prikazanih v prejšnjih številkah 

te revije (Lukan, 2008: 77). Manjše razlike so tudi zaradi 

odpravljenih napak v računalniškem informacijskem sistemu 

(napačni ali pomanjkljivi vnosi, podvojeni vnosi ipd.). 

3 

Anton Bukovnik, univerzitetni diplomirani obramboslovec, višji 

policijski inšpektor v oddelku za načrtovanje in analitiko, Sektor 

za razvoj in sistemske naloge, Služba generalnega direktorja policije, 

Generalna policijska uprava, Policija, Ministrstvo za notranje 

zadeve Republike Slovenije, Štefanova ulica 2, 1000 Ljubljana. 

4 

Podatki v oklepajih so za leto 2009. 

103


Kazniva dejanja so prikazana glede na čas vložitve kazenskih 

ovadb ali poročil v njihovo dopolnitev, ne glede na to, 

kdaj so bila storjena. Od storitve posameznih kaznivih dejanj 

do dokončanja policijske preiskave lahko mine precej časa, 

tudi več let. 

Statistični podatki obsegajo samo policiji znana (prijavljena 

in odkrita) kazniva dejanja in zato ne odražajo v celoti 

varnostnih razmer v določenem obdobju. Obstaja namreč 

tako imenovano temno polje kriminalitete, o katerem policijska 

statistika ne govori. Poleg kriminogenih dejavnikov 

na število kaznivih dejanj vplivajo učinkovitost policije in 

drugih organov pri odkrivanju kaznivih dejanj, prioritete 

pri njihovem delu, pripravljenost žrtev ali oškodovancev za 

prijavljanje kaznivih dejanj, kazenska materialna in procesna 

zakonodaja ter način statističnega prikazovanja podatkov 

(Lukan, 2007: 115–116; Lukan, 2008: 99; Lukan, 2009: 77; 

Lukan, Kolenc, 2010: 117). 

Zaradi razlik med državami v kazenski zakonodaji, pravilih 

statističnega prikazovanja podatkov in organiziranosti 

policij statistični podatki o kriminaliteti niso neposredno 

mednarodno primerljivi (Lukan, Kolenc, 2010: 118), 5 se pa z 

ustreznimi metodološkimi pojasnili v strokovnih statističnih 

publikacijah objavljajo. V Evropi velja izpostaviti kriminalitetni 

statistiki European Sourcebook (Svet Evrope) in Eurostat 

(Evropska unija), ki zajemata države članice EU, države kandidatke 

ter države Efte in EEA. Zato mednarodne organizacije, 

ki zbirajo podatke od posameznih držav, primerjajo predvsem 

trende (Tavares, Tomas, 2010: 1), ne pa toliko obsega 

kaznivih dejanj glede na prebivalstvo. Bolj primerljive kakor 

kriminalitetne statistike so viktimološke ankete in mednarodne 

samonaznanitvene (angl. self-reported) študije o delinkvenci 

(European Sourcebook of Crime and Criminal Justice 

Statistics – 2010, 2010: 22, 329–331). 

V nekaterih razvitih državah za spremljanje kriminalitete 

uporabljajo sistem kriminalitetnih indeksov. »Merjenje gibanja 

in pogostosti kriminalitete je zoženo na posamezne vrste 

evidentiranih tipičnih kaznivih dejanj, kot so umori, posilstva 

ropi, hude telesne poškodbe, vlomi, navadne tatvine in tatvine 

motornih vozil. Poleg števila prijavljenih oziroma odkritih 

deliktov se pri izračunavanju kriminalitetnega indeksa lahko 

upoštevajo še prebivalstvo posameznega območja, stopnja 

preiskanosti ter število aretiranih in obtoženih osumljencev.« 

(Svetek, 2006: 96.) 

2 Splošne značilnosti dela policije na področju 

kriminalitete 

Na delo policije na področju preprečevanja, odkrivanja 

in preiskovanja najtežjih oblik gospodarske kriminalitete, 

korupcije in drugih oblik kriminalitete so vplivale številne, 

tudi organizacijske spremembe. S 1. januarjem 2010 je začel 

delovati Nacionalni preiskovalni urad (NPU) kot samostojna 

operativna enota uprave kriminalistične policije, ki je bil ustanovljen 

za učinkovitejše in uspešnejše odkrivanje in pregon 

najhujših oblik gospodarskega kriminala, korupcije in drugih 

težjih oblik kriminalitete. Dosedanji rezultati NPU so spodbudni, 

kar kažejo številne uspešne preiskave. Pri vseh obsežnih 

finančnih preiskavah je NPU dal tudi pobude za začasno 

zavarovanje protipravno pridobljene premoženjske koristi. V 

dobi hitrega globalnega poslovanja in možnosti hitrih prenosov 

gotovine, lastništva vrednostnih papirjev, nepremičnin in 

premičnin je to zagotovo ukrep, s katerim se lahko prepreči, 

da bi se premoženje preneslo na tretje osebe oziroma skrilo ali 

uporabilo za nadaljnjo kriminalno dejavnost. 

Koncept NPU je evropsko primerljiv, to pa ne pomeni 

samo reorganizacije policije, temveč spremembo celotnega 

delovnega procesa. V preiskovalnih delovnih skupinah ne 

sodelujejo le policisti, temveč še vrsta drugih strokovnjakov. 

V prvem letu delovanja je NPU dobro sodeloval z računskim 

sodiščem, komisijo za preprečevanje korupcije in uradom za 

preprečevanje pranja denarja. 6 Tudi sodelovanje s tožilstvom 

je bilo zadovoljivo, si bo pa NPU še naprej prizadeval, da bi 

se državni tožilci vključili v preiskovanja kaznivih dejanj že v 

najzgodnejši fazi. 

Do sprememb je prišlo tudi na drugih področju kriminalističnega 

dela. Poleg centra za računalniško preiskovanje v 

upravi kriminalistične policije so začeli delovati tudi oddelki 

za računalniško preiskovanje v sektorjih kriminalistične policije 

štirih policijskih uprav. Sicer pa je nadzor nad računalniško 

kriminaliteto izziv vseh policij, saj je težko obvladljiva. 

Slovenska policija je tako pristopila k projektu Sveta Evrope 

Cyber@IPA, ki vzpostavlja enoten sistem računalniškega preiskovanja 

v jugovzhodni Evropi. Iz evropskih skladov so bila 

tudi uspešno pridobljena sredstva za sofinanciranje nakupa 

opreme in izobraževanja za računalniško forenziko. 

Ustanovljen je bil center za kriminalistično obveščevalno 

dejavnost kot temeljna enota pri vzpostavljanju in implemen- 

5 

Več v European Sourcebook of Crime and Criminal Justice Statistics 

– 2010, 2010: 22, Tavares, Tomas, 2010: 15 in na spletni strani 

Eurostatata v sklopu European Crime trends in details. 

6 

Za boljše medinstitucionalno sodelovanje je bil leta 2010 podpisan 

sporazum med policijo in komisijo za preprečevanje korupcije, pa 

tudi sporazuma z davčno upravo in uradom za preprečevanje pranja 

denarja. 

104

Tadeja Kolenc, Jurij Kebe, Anton Bukovnik: Kriminaliteta v Sloveniji v letu 2010 

taciji kriminalistične obveščevalne dejavnosti v slovenski kriminalistični 

policiji. Izdelan je bil tudi nov koncept dela v sektorjih 

kriminalistične policije policijskih uprav za iskanje oseb, 

ki predvideva ustanavljanje skupin za ciljno iskanje. Izdelana 

je bila strategija dela za preprečevanje in preiskovanje premoženjske 

kriminalitete, ki je prvi dokument s celovitim pristopom 

na tem področju. Vzpostavljen je bil sistem računalniške 

prepoznave oseb na podlagi fotografije in pripravljena je bila 

idejna zasnova novega informacijskega sistema na področju 

kriminalitete. Dopolnjeni so bili številni interni predpisi, med 

drugim strokovno navodilo o prikritih preiskovalnih ukrepih 

in metodah dela, navodilo o sodelovanju in pomoči med NPU 

in drugimi policijskimi enotami ter navodilo za računalniško 

prepoznavo oseb. 

Policija je tvorno sodelovala v delovni skupini za pripravo 

sprememb Kazenskega zakonika in predlagala nekaj novosti 

pri inkriminaciji javnofinančnih deliktov, pa tudi pri pripravi 

uredbe o sodelovanju državnega tožilstva, policije in drugih 

pristojnih državnih organov in institucij pri odkrivanju in 

pregonu storilcev kaznivih dejanj ter delovanju specializiranih 

in skupnih preiskovalnih skupin. Skupaj z informacijsko 

pooblaščenko je predlagala spremembo Zakona o elektronskih 

komunikacijah, in sicer, da se internetni protokol uvrsti 

med podatke o naročniku. 

Poleg tega so bile javnosti na voljo tudi anonimne elektronske 

prijave kršitev, kaznivih dejanj in drugih nepravilnosti 

s področja korupcije, nasilja v družini, trgovine z ljudmi, 

delovanja avtošol, izvajanja tehničnih pregledov in zasebnega 

varovanja ter posredovanje informacij o pogrešanih in iskanih 

osebah. Anonimna e-prijava korupcije je bila uvedena 

aprila, e-prijava nasilja v družini junija, trgovina z ljudmi ter 

pogrešane in iskane osebe pa oktobra. Kot kaže, je bila zadeva 

med ljudmi dobro sprejeta, saj je policija prejela mnogo prijav 

(MNZ – Policija, 2011b: 6–10). 

3 Odkrivanje in preiskovanje kriminalitete 

Leta 2010 je policija poslala državnemu tožilstvu kazenske 

ovadbe in poročila v dopolnitev kazenskih ovadb po devetem 

odstavku 148. člena Zakona o kazenskem postopku zaradi 

utemeljenega suma storitve 89.489 (87.463) kaznivih dejanj, 

storjenih v tem letu in prejšnjih (v nadaljevanju: obravnavana 

kazniva dejanja), kar je za 2,3 % več kot leta 2009. 7 

Po oceni policije so storilci povzročili za 577,3 (278,0) milijona 

evrov škode ali za 107,6 % več kot s kaznivimi dejanji, 

obravnavanimi leta 2009 (MNZ – Policija, 2011b: 11.). 

Kazniva dejanja, preiskana kazniva dejanja in kazniva dejanja, 

ki jih je odkrila policija, v letih 2001–2010 

2001 2002 2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009 2010 

Št. kaznivih dejanj 74.794 77.218 76.643 86.568 84.379 90.354 88.197 81.917 87.463 89.489 

Št. preiskanih kaznivih dejanj 35.209 36.744 35.014 34.170 32.896 36.984 38.213 36.936 42.247 46.133 

Delež preiskanih kaznivih 

dejanj (v %) 

Št. kaznivih dejanj, ki jih je 

odkrila policija 

Delež kaznivih dejanj, ki jih je 

odkrila policija (v %) 

47,1 47,6 45,7 39,5 39,0 40,9 43,3 45,1 48,3 51,6 

9.594 9.732 8.637 7.756 7.241 8.166 9.859 9.263 9.431 11.944 

12,8 12,6 11,3 9,0 8,6 9,0 11,2 11,3 10,8 13,3 

7 

»Državnemu tožilstvu so bila poslana poročila v dopolnitev kazenskih 

ovadb za 8149 (6468) kaznivih dejanj, statistično prikazanih 

v prejšnjih letih, katerih preiskovanje se je nadaljevalo leta 

2010. Poleg tega so bila poslana tudi poročila po desetem odstavku 

148. člena Zakona o kazenskem postopku za 16.884 (15.769) 

ali za 7,1 % več dejanj, pri katerih po končani preiskavi ni bilo 

potrjenega suma storitve ali ni bilo podlage za kazensko ovadbo.« 

(MNZ – Policija, 2011b: 11) 

Delež kaznivih dejanj, odkritih z lastno dejavnostjo, se je 

leta 2010 v primerjavi z letom 2009 povečal z 10,8 % na 13,3 % 

ali za 2,5 odstotne točke, delež preiskanih kaznivih dejanj pa z 

48,3 % na 51,6 % ali za 3,3 odstotne točke. 

V primerjavi z letom 2006, torej v petih letih, se je delež 

preiskanih kaznivih dejanj povečal za 10,7 odstotne točke, delež 

kaznivih dejanj, odkritih z lastno dejavnostjo, pa za 4,3 odstotne 

točke. V primerjavi z letom 2001 je ta razlika nekoliko 

105


manjša, saj se je delež kaznivih dejanj povečal za 4,5 odstotne 

točke, delež kaznivih dejanj, odkritih z lastno dejavnostjo, pa 

za 0,5 odstotne točke, pri čemer je treba upoštevati, da je policija 

leta 2001 obravnavala manj kaznivih dejanj. 

Desetletna primerjava kaže, da je število kaznivih dejanj 

naraščalo do leta 2006; 8 na to so poleg sprememb kazenske 

zakonodaje in evidentiranja kaznivih dejanj (Lukan, 2008: 

100) po oceni policije vplivali ne samo porast tako imenovane 

sekundarne kriminalitete, zlasti premoženjskih kaznivih 

dejanj, s katerimi so si odvisniki pridobili sredstva za nakup 

prepovedanih drog, in pogostejše prijavljanje premoženjskih 

deliktov zaradi uveljavljanja odškodninskih zahtevkov pri zavarovalnicah 

(Lukan, 2007: 122–123; Lukan, 2009: 78; Lukan 

in Kolenc, 2010: 119), temveč tudi možnost svobode gibanja 

za storilce kaznivih dejanj znotraj Evropske unije, nekateri 

pa so tudi izkoristili priložnost, ki jo je prinesla liberalizacija 

vstopa v EU oziroma schengenski prostor za državljane držav 

zahodnega Balkana. V letih 2007 in 2008 je število kaznivih 

dejanj upadlo, leta 2009 pa je začelo ponovno naraščati. 

In če je porast števila kaznivih dejanj leta 2009 še moč 

pripisati že navedenim razlogom (Lukan in Kolenc, 2010: 

119), gre porast v leta 2010 pripisati pregonu gospodarskega 

in finančnega kriminala ter korupcije, ki je bil ena prednostnih 

nalog policije leta 2010. V primerjavi z letom 2009 se je 

delež gospodarske kriminalitete v celotni kriminaliteti povečal 

za 4,0 odstotne točke, število tovrstnih kaznivih dejanj pa 

za 41,1 %. 

Delež preiskanih kaznivih dejanj in delež kaznivih dejanj, 

ki jih je odkrila policija v letih 2001–2010 

Kazniva dejanja, preiskana kazniva dejanja in kazniva 

dejanja, ki jih je odkrila policija, v letih 2001–2010 

Med številom vseh kaznivih dejanj in številom preiskanih 

kaznivih dejanj obstaja zmerna korelacija, 9 vendar ni statistično 

značilna (r = 0,482; p > 0,05). Z naraščanjem števila 

kaznivih dejanj se je po navadi sicer večalo tudi število preiskanih 

kaznivih dejanj, vendar ne vselej sorazmerno. Tudi 

korelacija med številom vseh kaznivih dejanj in deležem 

preiskanih kaznivih dejanj statično ni značilna, poleg tega je 

še zelo nizka (r = –0,212; p > 0,05), kar pomeni, da naj bi 

z naraščanjem števila kaznivih dejanj upadal delež preiskanih 

kaznivih dejanj, in obratno, kar pa se ni vedno zgodilo. 

Obstaja pa visoka statistično značilna premo sorazmerna korelacija 

med številom preiskanih kaznivih dejanj in številom 

kaznivih dejanj, ki jih je odkrila policija z lastno dejavnostjo 

(r = 0,837, p = 0,003). 

Policijska uprava Ljubljana je leta 2010 – tako kot v zadnjih 

desetih letih – obravnavala slabo polovico vseh kaznivih 

dejanj, policijska uprava Maribor pa približno sedmino. 

Najmanj jih je obravnavala policijska uprava Postojna, in sicer 

leta 2010 1,4 % (1,7 %). Na območju te policijske uprave se je v 

primerjavi z letom 2009 tudi najbolj zmanjšalo število kaznivih 

dejanj, in sicer za 16,6 %. 10 Največ, za 18,9 %, se je povečalo 

število obravnavanih kaznivih dejanj na območju policijske 

uprave Koper (MNZ – Policija, 2011b: 11). 

8 

Stopnja porasta vseh kaznivih dejanj v Sloveniji je bila od leta 1998 

do leta 2007 med najvišjimi v v Evropski uniji (Tavares, Tomas, 

2009: 1–2, v: Lukan, Kolenc, 2010: 119). 

9 

Moč (jakost) korelacije: do (+/–) 0,2 je neznatna, do 0,4 nizka, do 

0,7 zmerna, do 0,9 visoka in do 1 zelo visoka. 

10 

Kljub temu je imela v letih 2009 in 2010 policijska uprava Postojna 

drugi najslabši delež preiskanih kaznivih dejanj, slabšega je imela 

samo policijska uprava Ljubljana, vendar je obravnavala daleč največ 

kaznivih dejanj. 

106


Kazniva dejanja po enotah v letih 2009–2010 11 

Enota Št. kaznivih dejanj Porast/ 

upad 

(v %) 

Št. preiskanih 

kaznivih dejanj 

Delež preiskanih 


(v %) 

Št. kaznivih dejanj, 

ki jih je odkrila 

policija 

Delež kaznivih 

dejanj, ki jih je 

odkrila 

policija (v %) 

2009 2010 2009 2010 2009 2010 2009 2010 2009 2010 

PU Celje 8.058 7.939 –1,5 4.359 4.641 54,1 58,5 885 1.396 11,0 17,6 

PU Koper 4.411 5.245 18,9 2.218 2.875 50,3 54,8 705 832 16,0 15,9 

PU Kranj 5.650 6.428 13,8 3.142 3.845 55,6 59,8 1.085 1.662 19,2 25,9 

PU Krško 2.028 2.051 1,1 1.407 1.436 69,4 70,0 714 698 35,2 34,0 

PU Ljubljana 42.250 43.839 3,8 17.169 19.536 40,6 44,6 2.086 3.072 4,9 7,0 

PU Maribor 13.167 12.429 –5,6 6.919 6.549 52,5 52,7 1.975 2.005 15,0 16,1 

PU M. Sobota 2.769 2.439 –11,9 1.928 1.690 69,6 69,3 643 515 23,2 21,1 

PU N. Gorica 2.642 2.640 –0,1 1.348 1.464 51,0 55,5 420 596 15,9 22,6 

PU N. mesto 3.452 3.670 6,3 1.989 2.296 57,6 62,6 482 612 14,0 16,7 

PU Postojna 1.508 1.257 –16,6 661 652 43,8 51,9 198 197 13,1 15,7 

PU Sl. Gradec 1.517 1.478 –2,6 1.098 1.076 72,4 72,8 233 321 15,4 21,7 

GPU 11 74 … 9 73 81,8 98,6 5 38 45,5 51,4 

Skupaj 87.463 89.489 2,3 42.247 46.133 48,3 51,6 9.431 11.944 10,8 13,3 

Delež kaznivih dejanj po enotah v letih 2001–2010 

Enota 

Delež kaznivih dejanj (v %) 

2001 2002 2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009 2010 

PU Celje 9,3 10,1 10,8 10,1 9,4 9,3 9,1 8,9 9,2 8,9 

PU Koper 6,2 5,0 4,9 4,2 4,5 4,0 3,9 4,2 5,0 5,9 

PU Kranj 4,7 5,1 4,7 5,1 4,8 5,2 5,2 5,1 6,5 7,2 

PU Krško 3,1 2,8 3,0 2,8 2,6 2,5 2,2 2,5 2,3 2,3 

PU Ljubljana 48,7 50,9 52,4 51,7 50,7 51,5 51,1 50,0 48,3 49,0 

PU Maribor 12,1 9,7 9,7 12,3 13,7 14,2 16,1 15,7 15,1 13,9 

PU Murska Sobota 4,3 4,0 3,5 3,4 3,4 3,1 2,8 3,1 3,2 2,7 

PU Nova Gorica 4,0 4,3 3,5 3,0 3,4 2,7 2,9 3,1 3,0 3,0 

PU Novo mesto 3,6 3,9 4,1 4,3 4,5 4,1 3,4 3,9 3,9 4,1 

PU Postojna 1,8 2,1 1,7 1,6 1,5 1,9 1,8 1,8 1,7 1,4 

PU Slovenj Gradec 2,1 2,1 1,8 1,5 1,4 1,5 1,5 1,5 1,7 1,7 

GPU 0,0 0,0 0,0 0,0 0,1 0,1 0,0 0,1 0,0 0,1 

Skupaj 100,0 100,0 100,0 100,0 100,0 100,0 100,0 100,0 100,0 100,0 

11 

Znak »–« v tabelah pomeni, da ni pojava, znak »…« pa, da ni podatka 

ali da izračun ni smiseln. 

107


V primerjavi z letom 2009 se je povečalo tudi število 

kaznivih dejanj, ki jih je obravnavala generalna policijska 

uprava, in sicer z 11 na 74. To je posledica tudi dela NPU, 

ki je takoj po ustanovitvi začel preiskovati najhujša kazniva 

dejanja. Leta 2010 je tako preiskoval skupno 17 kompleksnih 

zadev. Na področju gospodarske kriminalitete in korupcije 

je zbiral obvestila o sumih storitve 68 kaznivih dejanj, kot so 

zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti, zloraba 

uradnega položaja ali pravic, pranje denarja, goljufija na 

škodo Evropske skupnosti, izdaja ali neupravičena pridobitev 

poslovne skrivnosti, davčna zatajitev, jemanje podkupnine, 

sprejemanje in dajanje koristi za nezakonito posredovanje. V 

23 primerih so bile pristojnim državnim tožilstvom poslane 

Kazenske ovadbe ali poročila v njihovo dopolnitev je policija 

vložila zoper 19.960 (18.955) oseb ali za 5,3 % več kot leta 

2009. Rahlo se je spremenila tudi struktura ovadenih oseb. 

Nekoliko se je povečal delež žensk, ovadenih oseb, starih od 

31 do 40 let in starejših od 51 let, ter državljanov drugih držav. 

Ovadenih je bilo tudi 627 (388) pravnih oseb ali za 61,6 % več 

kot leta 2009. 

Leta 2010 je policija pridobila odredbe za izvedbo 2.093 

(2.141) prikritih preiskovalnih ukrepov zoper 1.488 (1.479) 

oseb. Na podlagi tega je vložila 386 (345) kazenskih ovadb 

zoper 473 (478) oseb. Največ predlaganih in pridobljenih 

odredb je bilo za ukrep po 149.b členu Zakona o kazenskem 

Struktura ovadenih oseb v letih 2009–2010 

Struktura 

2009 2010 Porast/upad 

Št. oseb Delež (v %) Št. oseb Delež (v %) 

(v %) 

Spol 18.955 100,0 19.960 100,0 5,3 

moški 15.855 83,6 16.417 82,2 3,5 

ženski 3.100 16,4 3.543 17,8 14,3 

Starost 18.955 100,0 19.960 100,0 5,3 

14 do 17 let 1.525 8,0 1.440 7,2 –5,6 

18 do 20 let 1.473 7,8 1.473 7,4 0,0 

21 do 30 let 5.227 27,6 5.196 26,0 –0,6 

31 do 40 let 4.302 22,7 4.830 24,2 12,3 

41 do 50 let 3.465 18,3 3.638 18,2 5,0 

51 let in več 2.949 15,6 3.362 16,8 14,0 

neznano 14 0,1 21 0,1 … 

Državljanstvo 18.955 100,0 19.960 100,0 5,3 

Bosna in Hercegovina 431 2,3 457 2,3 6,0 

Hrvaška 239 1,3 233 1,2 –2,5 

Romunija 256 1,4 272 1,4 6,3 

Slovenija 16.488 87,0 17.159 86,0 4,1 

Srbija 233 1,2 269 1,3 15,5 

druge države 1.308 6,9 1.570 7,9 20,0 

Pravne osebe 388 100,0 627 100,0 61,6 

kazenske ovadbe zoper 73 osumljencev, 12 v dveh primerih pa 

sta bili državnemu tožilstvu poslani poročili. Opravljenih je 

bilo 11 finančnih preiskav in danih 11 pobud za začasno zavarovanje 

protipravno pridobljene premoženjske koristi (MNZ 

– Policija, 2011a). 

postopku – izpis prometa v elektronskem komunikacijskem 

omrežju (MNZ – Policija, 2011b: 14). 

12 

Statistični podatki še niso dokončni. 

108


Preiskovalna dejanja in drugi ukrepi pri preiskovanju kaznivih dejanj v letih 2009–2010 

Preiskovalna dejanja in drugi ukrepi pri preiskovanju 2009 2010 

Porast/upad 

(v %) 

Št. ogledov kraja kaznivega dejanja 22.743 20.976 –7,8 

Št. hišnih preiskav 2.190 2.122 –3,1 

Št. osebnih preiskav 235 252 7,2 

Št. zasegov predmetov 13.268 13.475 1,6 

Št. policijskih zaslišanj 544 574 5,5 

Št. prikritih preiskovalnih ukrepov 2.141 2.093 –2,2 

Št. oseb, zoper katere so bili odrejeni prikriti preiskovalni ukrepi 1.479 1.488 0,6 

4 Delo po posameznih področjih kriminalitete 

Slovenska policija deli kriminaliteto na splošno in gospodarsko. 

Organizirano kriminaliteto sestavljajo kazniva dejanja 

s področja splošne in gospodarske kriminalitete, ki so po 

oceni policistov posledica organiziranega kriminalnega delovanja. 

Mladoletniška kriminaliteta obsega predvsem kazniva 

dejanja s področja splošne kriminalitete, za katera so ovadene 

osebe, stare od 14 do 17 let. Posebej se prikazujejo tudi tako 

imenovane posebne oblike kriminalitete, ki so prav tako statistično 

zajete v okviru splošne ali gospodarske kriminalitete 

(Lukan, 2009: 81; Lukan, Kolenc, 2010: 122). 

Gibanje splošne kriminalitete, ki obsega veliko večino 

celotne kriminalitete, je razen v zadnjem letu precej podobno 

gibanju celotne kriminalitete (Lukan, 2009: 81; Lukan, 

Kolenc, 2010: 122). Leta 2010 se je namreč število kaznivih 

dejanj splošne kriminalitete zmanjšalo, medtem ko je število 

vseh kaznivih dejanj naraslo. 

Vrsta kriminalitete v letih 2001–2010 

Kriminaliteta 

Št. kaznivih dejanj 

2001 2002 2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009 2010 

Celotna 74.794 77.218 76.643 86.568 84.379 90.354 88.197 81.917 87.463 89.489 

splošna 67.572 68.672 69.462 80.731 78.248 81.855 80.211 74.458 78.204 76.425 

gospodarska 7.222 8.546 7.181 5.837 6.131 8.499 7.986 7.459 9.259 13.064 

Organizirana 924 551 388 225 397 499 293 359 413 352 

Mladoletniška 4.344 4.007 3.308 3.349 2.847 2.527 2.596 2.352 2.316 2.150 

4.1 Splošna kriminaliteta 

Obravnavanih je bilo 76.425 (78.204) kaznivih dejanj 

splošne kriminalitete ali za 2,3 % manj kot leta 2009, preiskanih 

pa jih je bilo 44,1 % (42,8 %). 

109


Splošna kriminaliteta v letih 2001–2010 Kaznivih dejanj zoper življenje in telo je bilo 2.379 (2.402) 

ali za 1,0 % manj, preiskanih pa je bilo 89,1 % (89,9 %) tovrstnih 

kaznivih dejanj. Število dokončanih ubojev se je zmanjšalo 

s štiri na dva, dokončanih umorov pa z devet na osem. 

Malenkostno se je povečalo število kaznivih dejanj posebno 

hude, hude in lahke telesne poškodbe, zmanjšalo pa število 

drugih kaznivih dejanj (MNZ – Policija, 2011b: 12). 

Trend kaže, da se število kaznivih dejanj zoper življenje 

in telo nekoliko zmanjšuje. Podatki kažejo, da se je leta 2010 

v primerjavi z letom 2001 – v zadnjih desetih letih – njihovo 

število zmanjšalo za 10,2 %. 

Kazniva dejanja zoper življenje in telo v letih 2009–2010 

Št. kaznivih dejanj Porast/ Št. preiskanih kaznivih Delež preiskanih 

Vrsta kaznivega dejanja 

upad 

dejanj 

kaznivih dejanj (v %) 

2009 2010 (v %) 2009 2010 2009 2010 

Uboj – skupaj 35 26 … 33 26 94,3 100,0 

dokončan 4 2 … 4 2 100,0 100,0 

poskus 31 24 … 29 24 93,5 100,0 

Umor – skupaj 16 15 … 16 15 100,0 100,0 

dokončan 9 8 … 9 8 100,0 100,0 

poskus 7 7 … 7 7 100,0 100,0 

Posebno huda telesna poškodba 8 10 … 7 9 87,5 90,0 

Huda telesna poškodba 204 206 1,0 182 178 89,2 86,4 

Lahka telesna poškodba 1.965 1.966 0,1 1.749 1.739 89,0 88,5 

Druga kazniva dejanja 174 156 –10,3 173 153 99,4 98,1 

Skupaj 2.402 2.379 –1,0 2.160 2.120 89,9 89,1 

Kazniva dejanja zoper življenje in telo v letih v letih 2001–2010 



2001 2002 2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009 2010 

Uboj – skupaj 49 65 46 63 58 69 39 25 35 26 

dokončan 10 20 14 19 18 10 21 6 4 2 

poskus 39 45 32 44 40 59 18 19 31 24 

Umor – skupaj 12 13 11 13 8 7 8 5 16 15 

dokončan 3 10 6 8 2 2 3 5 9 8 

poskus 9 3 5 5 6 5 5 – 7 7 

Posebno huda telesna poškodba 18 21 18 8 14 21 19 21 8 10 

Huda telesna poškodba 398 389 295 322 304 245 260 187 204 206 

Lahka telesna poškodba 1.734 2.049 2.087 2.049 1.986 2.165 2.203 1.927 1.965 1.966 

Druga kazniva dejanja 410 369 387 322 234 210 247 221 174 156 

Skupaj 2.621 2.906 2.844 2.777 2.604 2.717 2.776 2.386 2.402 2.379 

110


Kazniva dejanja zoper življenje in telo v letih 2001–2010 

Kazniva dejanja uboja in umora v letih 2001–2010 

Število težjih kaznivih dejanj, kot so uboji, posebno hude 

in hude telesne poškodbe, je sicer rahlo upadalo, vendar ne 

kontinuirano. Od leta 2001 do leta 2008 se je zmanjševalo tudi 

število umorov (Lukan, 2009: 82), v letih 2009 in 2010 pa jih je 

policija zopet obravnavala nekoliko več. 

Obravnavanih je bilo 466 (456) kaznivih dejanj zoper spolno 

nedotakljivost ali za 2,2 % več, preiskanih pa jih je bilo 

94,6 % (94,7 %). Najbolj se je povečalo število spolnih napadov 

na osebo, mlajšo od 15 let, zmanjšalo pa se je število posilstev. 

Kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost v letih 2009–2010 



Porast/ 

upad 

(v %) 

Št. preiskanih kaznivih 

dejanj 



(v %) 

2009 2010 2009 2010 2009 2010 

Posilstvo – skupaj 79 63 –20,3 78 58 98,7 92,1 

dokončano 66 55 –16,7 65 52 98,5 94,5 

poskus 13 8 … 13 6 100,0 75,0 

Spolno nasilje 67 68 1,5 56 57 83,6 83,8 

Kršitev spolne nedotakljivosti z zlorabo 

položaja 

16 20 … 16 20 100,0 100,0 

Spolni napad na osebo, mlajšo od 15 let 199 244 22,6 188 236 94,5 96,7 

Prikazovanje, izdelava, posest in posredovanje 

pornografskega gradiva 

48 41 … 47 40 97,9 97,6 

Druga kazniva dejanja 47 30 … 47 30 100,0 100,0 

Skupaj 456 466 2,2 432 441 94,7 94,6 

Desetletna primerjava kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost 

kaže nihanja med posameznimi leti. Na to je najbolj 

vplivalo nihanje števila kaznivih dejanj spolnega napada 

na osebo, mlajšo od petnajst let, ki so najštevilnejša (Lukan, 

Kolenc, 2010: 125). 

111


Kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost v letih 2001–2010 



2001 2002 2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009 2010 

Posilstvo – skupaj 82 86 70 87 58 55 97 57 79 63 

dokončano 65 65 57 73 47 48 85 46 66 55 

poskus 17 21 13 14 11 7 12 11 13 8 

Spolno nasilje 73 76 75 64 65 58 63 60 67 68 

Kršitev spolne nedotakljivosti z zlorabo 

položaja 

Spolni napad na osebo, mlajšo od petnajst 

let 



15 28 27 26 32 18 25 27 16 20 

221 239 196 218 188 173 203 159 199 244 

13 7 14 14 36 21 32 56 48 41 

Druga kazniva dejanja 33 38 38 21 22 34 19 24 47 30 

Skupaj 437 474 420 430 401 359 439 383 456 466 

Kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost 

v letih 2001–2010 

nasilja v družini leta 2008. V primerjavi z letom 2008 jih je 

obravnavala 2,5-krat več, v primerjavi z letom 2001 pa skoraj 

23-krat več. 

Kazniva dejanja zoper zakonsko zvezo, družino in 

otroke v letih 2009–2010 



2009 2010 

Odvzem mladoletne osebe 293 302 3,1 

Porast/ 

upad 

(v %) 

Nasilje v družini 2478 2344 –5,4 

Zanemarjanje otroka in surovo 

ravnanje 

720 694 –3,6 

Druga kazniva dejanja 3018 2741 –9,2 

Skupaj 6509 6081 –6,6 

Policija je leta 2010 obravnavala 6.081 (6.509) kaznivih 

dejanj zoper zakonsko zvezo, družino in otroke ali za 

6,6 % manj, toda še vedno veliko več kot pred spremembo 

Kazenskega zakonika 13 in sprejetjem Zakona o preprečevanju 

Podatki ne kažejo toliko na poslabšanje razmer na tem 

področju kot na boljše delo ustanov, ki se ukvarjajo z družinsko 

problematiko, in posledično na večjo pripravljenost žrtev 

13 

Nasilje v družini, ki ga je policija obravnavala kot prekršek po Zakonu 

o varstvu javnega reda in miru, je novi Kazenski zakonik 

(Uradni list RS, št. 55/2008 (66/2008 popr.)), ki je začel veljati novembra 

2008, v 191. členu opredelil kot kaznivo dejanje: 

(1) Kdor v družinski skupnosti z drugim grdo ravna, ga pretepa ali 

drugače boleče ali ponižujoče ravna, ga z grožnjo z neposrednim napadom 

na življenje ali telo preganja iz skupnega prebivališča ali mu 

omejuje svobodo gibanja, ga zalezuje, ga prisiljuje k delu ali opuš- 

čanju dela ali ga kako drugače z nasilnim omejevanjem njegovih 

enakih pravic spravlja v skupnosti v podrejen položaj, se kaznuje z 

zaporom do petih let. 

(2) Enako se kaznuje, kdor stori dejanje iz prejšnjega odstavka v 

kakšni drugi trajnejši življenjski skupnosti. 

(3) Če je dejanje iz prvega odstavka storjeno proti osebi, s katero je 

storilec živel v družinski ali drugi trajnejši skupnosti, ki je razpadla, 

je pa dejanje s to skupnostjo povezano, se storilec kaznuje z zaporom 

do treh let. 

112


kaznivih dejanj za prijavljanje kaznivih dejanj (več v Lukan, 

Kolenc, 2010: 126–127). Nasilje v družini in druge oblike kaznivih 

ravnanj, povezanih z družino, počasi postajajo družbeno 

nesprejemljive. Le ničelna družbena toleranca zagotavlja, 

da ta ravnanja ne bodo v tako imenovanem temnem polju 

kriminalitete. 

zmanjšalo, je pa ostalo na ravni petletnega povprečja. 

V drugi polovici leta 2010 je bilo več vlomov in ropov zlatarn, 

kar je po oceni policije morda tudi posledica (velikega) 

zvišanja cen zlata, srebra in drugih kovin na svetovnih trgih. 

Iz stanovanjskih hiš so vlomilci ponovno odtujevali predmete 

iz žlahtnih kovin. 

Kazniva dejanja zoper zakonsko zvezo, družino in otroke v letih 2001–2010 



2001 2002 2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009 2010 

Odvzem mladoletne osebe 36 50 74 33 90 115 411 264 293 302 

Nasilje v družini – – – – – – – 120 2478 2.344 

Zanemarjanje otroka in surovo 

ravnanje 

167 220 241 210 242 276 257 336 720 694 

Druga kazniva dejanja 63 114 411 216 347 304 933 1.659 3.018 2.741 

Skupaj 266 384 726 459 679 695 1.601 2.379 6.509 6.081 

Kazniva dejanja zoper zakonsko zvezo, družino in 

otroke v letih 2001–2010 

Zmanjšalo se je število tatvin motornih vozil, vendar je 

bilo v drugi polovici 2010 – tako v Sloveniji kot v večini drugih 

držav EU – več tatvin vozil visokega cenovnega razreda, 

zlasti znamke BMW. Delež preiskanih tatvin motornih vozil 

se je v primerjavi z letom 2009 povečal za 3,8 odstotne točke, 

je pa še vedno relativno nizek – 14,4 % (10,6 %) (MNZ 

– Policija, 2011b:12). 

Kaznivih dejanj zoper premoženje je bilo 54.317 (55.859) 

ali za 2,8 % manj, preiskanih pa jih je bilo 26,5 % (25,4 %). Več 

je bilo klasičnih goljufij in drugih tatvin. Število požigov se 

je v primerjavi z letom 2009, ko je policija obravnavala serijo 

požigov gospodarskih poslopij na območju Kamnika, sicer 

113


Kazniva dejanja zoper premoženje v letih 2009–2010 



Porast/ 

upad 

(v %) 

Št. preiskanih kaznivih 

dejanj 



(v %) 

2009 2010 2009 2010 2009 2010 

Poškodovanje tuje stvari 5.306 4.713 –11,2 1.131 1.041 21,3 22,1 

Tatvina – skupaj 14 43.482 42.292 –2,7 7.427 7.439 17,1 17,6 

vlom 15.098 13.085 –13,3 2.257 1.854 14,9 14,2 

drzna tatvina 628 588 –6,4 175 177 27,9 30,1 

tatvina motornega vozila 584 529 –9,4 62 76 10,6 14,4 

druge tatvine 27.172 28.090 3,4 4.933 5.332 18,2 19,0 

Rop 479 463 –3,3 187 182 39,0 39,3 

Roparska tatvina 106 89 –16,0 60 55 56,6 61,8 

Zatajitev 1.479 1.410 –4,7 844 765 57,1 54,3 

Klasična goljufija 3.323 3.807 14,6 3.114 3.576 93,7 93,9 

Požig 76 53 –30,3 29 17 38,2 32,1 

Druga kazniva dejanja 1.608 1.490 –7,3 1.424 1.296 88,6 87,0 

Skupaj 55.859 54.317 –2,8 14.216 14.371 25,4 26,5 

Na gibanje celotne kriminalitete so do leta 2008 vplivala 

predvsem kazniva dejanja zoper premoženje, ki so obsegala približno 

dve tretjini kriminalitete (Lukan, 2009: 84; Lukan, Kolenc, 

2010: 128). Se je pa njihov delež v celotni kriminaliteti v zadnjih 

desetih letih zmanjšal z 71,5 % na 60,7 % ali za 10,8 odstotne 

točke. 

Kazniva dejanja zoper premoženje v letih v letih 2001–2010 



2001 2002 2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009 2010 

Poškodovanje tuje stvari 5.986 6.356 5.758 6.963 6.385 6.844 6.906 5.694 5.306 4.713 

Tatvina – skupaj 40.924 41.863 43.041 51.753 50.278 51.300 48.392 43.754 43.482 42.292 

vlom 15.617 16.431 16.947 22.460 20.252 18.107 17.891 14.909 15.098 13.085 

drzna tatvina 810 816 837 788 822 702 657 611 628 588 

tatvina motornega vozila 691 813 682 704 873 852 839 582 584 529 

druge tatvine 23.806 23.803 24.575 27.801 28.331 31.639 29.005 27.652 27.172 28.090 

Rop 502 441 348 396 426 521 445 383 479 463 

Roparska tatvina 76 78 82 83 91 107 87 106 106 89 

Zatajitev 859 1.170 1.588 1.840 1.583 1.631 1.615 1.472 1.479 1.410 

Klasična goljufija 2.816 2.273 2.167 2.769 3.136 3.081 3.541 2.982 3.323 3.807 

Požig 67 69 101 65 85 76 88 59 76 53 

Druga kazniva dejanja 2.268 2.573 2.110 1.578 1.623 1.692 1.505 1.469 1.608 1.490 

Skupaj 53.498 54.823 55.195 65.447 63.607 65.252 62.579 55.919 55.859 54.317 

14 

Kazniva dejanja po 204. in 205. čl. Kazenskega zakonika. 

114


Do leta 2006 je naraščalo predvsem število lažjih oblik 

tatvin in drugih lažjih premoženjskih deliktov, katerih število 

je najbolj odvisno od načina njihovega evidentiranja in pripravljenosti 

oškodovancev za prijavljanje. Število težjih kaznivih 

dejanj zoper premoženje, kot so ropi, je nihalo, število 

roparskih tatvin pa je tudi porastlo. Po obdobju od leta 2005 

do leta 2007, ko je policija obravnavala največ tatvin motornih 

vozil, se je njihovo število v naslednjih treh letih zmanjšalo 

za tretjino. 

Kazniva dejanja zoper premoženje v letih 2001–2010 

4.2 Mladoletniška kriminaliteta 

Obseg mladoletniške kriminalitete se je nekoliko zmanjšal. 

Mladoletniki so bili osumljeni 2.150 (2316) kaznivih dejanj 

ali za 7,2 % manj, med drugim za 37 (38) spolnih napadov 

na osebo, mlajšo od petnajst let, 19 (11) hudih telesnih poškodb 

in 3 (6) posilstev. 

Mladoletniška kriminaliteta v letih 2009–2010 



2009 2010 

Uboj 3 – 

Umor 1 – 

Lahka telesna poškodba 141 127 

Huda telesna poškodba 11 19 

Posilstvo 6 3 

Spolno nasilje 12 4 

Spolni napad na osebo, mlajšo od 15 let 38 37 



17 5 

Neupravičena proizvodnja prepovedanih 

drog, nedovoljenih snovi v športu in predhodnih 

sestavin za izdelavo prepovedanih 

74 84 

drog ter prometa z njimi 

Omogočanje uživanja prepovedanih drog 

ali nedovoljenih snovi v športu 

30 28 

Tatvina 684 691 

Velika tatvina 339 362 

Rop 64 54 

Goljufija 60 34 

Izsiljevanje 40 76 

Druga kazniva dejanja 796 626 

Skupaj 2.316 2.150 

Mladoletniška kriminaliteta v letih 2001–2010 

Več je bilo kaznivih dejanj neupravičene proizvodnje 

prepovedanih drog, nedovoljenih snovi v športu in predhodnih 

sestavin za izdelavo prepovedanih drog ter prometa 

z njimi, tatvin, velikih tatvin in izsiljevanj, manj pa lahkih 

telesnih poškodb, spolnega nasilja, prikazovanja, izdelave, 

posesti in posredovanja pornografskega gradiva, ropov in 

goljufij. 

Med vsemi osumljenci je bilo 7,2 % (8,0 %) mladoletnih. 

Med žrtvami oziroma oškodovanci kaznivih dejanj je bilo 

2.859 (2.952) otrok in mladoletnikov ali za 3,2 % manj (MNZ 

– Policija, 2011b: 12). 

Podatki za zadnjih deset let kažejo, da se obseg mladoletniške 

kriminalitete zmanjšuje. V primerjavi z letom 2001 se je 

število kaznivih dejanj, ki so jih bili osumljeni mladoletniki, več 

115


kot prepolovilo, njihov delež pa se je glede na vsa kazniva dejanja 

(celotno kriminaliteto) zmanjšal s 5,8 % leta 2001 na 2,4 % 

leta 2010. Eden od razlogov je zagotovo sprememba Kazenskega 

zakonika z uvedbo kaznivih dejanj, pregonljivih na predlog 

oškodovanca. Mladoletniki so najpogosteje storilci prav takih 

kaznivih dejanj, oškodovanci pa jih iz različnih razlogov ne prijavijo 

oziroma ne predlagajo njihovega pregona. Padec števila 

kaznivih dejanj mladoletnikov je verjetno posledica tudi manjše 

dejavnosti policije, saj je bilo manj teh kaznivih dejanj odkritih z 

lastno dejavnostjo, manj prijav pa so podali tudi šole in centri za 

socialno delo. Vse institucije so se namreč mnogo bolj angažirale 

pri odkrivanju kaznivih dejanj, storjenih nad otroki. 

4.3 Gospodarska kriminaliteta 15 

Pregon gospodarskega in finančnega kriminala ter korupcije 

je bil ena od prednostnih nalog policije v letu 2010, sta pa 

odkrivanje in preiskovanje tovrstnih kaznivih dejanj izredno zahtevni. 

Zaradi številnih dolgotrajnih in kompleksnih preiskav, 

ki zahtevajo multidisciplinaren pristop, so bili kriminalisti, zlasti 

na policijski upravi Ljubljana, nadpovprečno obremenjeni. 

V zadnjih letih se je večkrat spreminjala in dopolnjevala 

kazenska zakonodaja, obenem pa se je na različne načine, tudi 

zaradi vstopanja v EU, spreminjala in dopolnjevala tudi zakonodaja, 

ki ureja gospodarske odnose v državi. Vendar prilagajanje 

zakonodaje novim oblikam kriminala, predvsem pa bistveno 

hitrejši dinamiki poslovanja, kljub velikim spremembam 

ni bilo niti ustrezno, še manj pa pravočasno. Pojavne oblike 

gospodarskega kriminala so se začele spreminjati, zaradi neprilagojenosti 

in neodzivnosti pristojnih institucij pa so se ustalili 

nekateri vzorci gospodarskega ravnanja v popolnem nasprotju 

z uveljavljeno poslovno etiko ali zakonodajo. »Poslovneži«, ki 

so poiskali možnosti in vrzeli za nezakonito in »sumljivo« ravnanje, 

so si lahko ustvarili nezakonito prednost pred konkurenco, 

pridobili enormno premoženjsko korist in osebno bogateli. 

Zaradi tega je imela/ima nastala gospodarska kriza po mnenju 

policije nedvomno večje in dolgotrajnejše posledice, kot bi jih 

imela sicer (MNZ – Policija, 2011c). 

Gospodarska kriminaliteta v letih 2009–2010 


Škoda 

Št. kaznivih dejanj Porast/ upad (v 1.000 EUR) Porast/ upad 

(v %) 

(v %) 

2009 2010 2009 2010 

Goljufija 668 569 –14,8 5.029,6 8.297,0 65,0 

Oderuštvo 14 2 … 71,4 2,8 –96,1 

Lažni stečaj 2 1 … 189,8 75.511,3 … 

Goljufija na škodo Evropske skupnosti – 3 … – 9,7 … 

Uporaba ponarejene bančne, kreditne ali 

druge kartice 

424 1.075 … 190,8 209,0 9,5 

Poslovna goljufija 1.940 3.880 100,0 23.763,8 33.736,1 42,0 

Ponareditev ali uničenje poslovnih listin 558 907 62,5 2.069,4 45.074,9 … 

Zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski 

dejavnosti 

351 246 –29,9 58.012,2 255.538,3 … 

Poneverba in neupravičena uporaba tujega 

premoženja 

2.214 2.023 –8,6 3.217,6 7.736,0 140,4 

Pranje denarja 39 64 64,1 3.403,6 28.201,5 … 

Izdaja nekritega čeka in zloraba bančne ali 

kreditne kartice 

774 428 –44,7 64,4 136,4 111,9 

Davčna zatajitev 344 504 46,5 88.918,5 19.773,3 –77,8 

Druga kazniva dejanja 1.931 3.362 74,1 8.350,2 31.149,6 … 

Skupaj 9.259 13.064 41,1 193.281,1 505.375,9 161,5 

15 

Gospodarsko kriminaliteto sestavljajo kazniva dejanja po naslednjih 

členih Kazenskega zakonika: 143, 144, 147–157, 196, 198, 199, 

200, 202, 203, 209, 212, 214, 221, 225–242, 244–247, 249, 255–264, 

288–290, 303 in 304. Na podlagi kriterijev, ali gre za gospodarsko 

ali splošno kriminaliteto, spadajo med gospodarsko kriminaliteto 

tudi kazniva dejanja po členih 197, 204, 205, 208, 211, 215, 216, 

248, 250–254, 286, 294, 295, 306, 332, 334, 335 in 344. V skladu s 

377. členom so vključena še kazniva dejanja po 130. in 132. členu 

Kazenskega zakonika Republike Slovenije iz leta 1977. 

116


Delež gospodarske kriminalitete v celotni kriminaliteti se je 

povečal z 10,6 % na 14,6 %, število kaznivih dejanj gospodarske 

kriminalitete pa z 9.259 na 13.064. Škoda, ki so jo povzročila obravnavana 

gospodarska kazniva dejanja, je bila ocenjena na 505,4 

(193,3) milijona evrov, to je za 161,5 % več kot leta 2009, kar kaže, 

da je policija usmerjeno preiskovala težje gospodarske delikte z 

večjo premoženjsko škodo. 16 Delež škode zaradi gospodarske 

kriminalitete se je v skupni škodi povečal z 69,5 % na 87,6 %. 

Na podlagi Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva 

dejanja je policija obravnavala 1.871 (1.085) kaznivih dejanj, za 

katera so bile odgovorne tudi pravne osebe, ali za 72,4 % več. 

Policija je ovadila 2.789 (2.067) fizičnih oseb ali za 34,9 % več. 

Državnemu tožilstvu so bila poslana poročila v dopolnitev 

kazenskih ovadb tudi za 1.750 (689) kaznivih dejanj gospodarske 

kriminalitete, statistično prikazanih v primerljivih 

obdobjih prejšnjih let, katerih preiskovanje se je nadaljevalo 

leta 2010. Škoda, ki so jo povzročila ta kazniva dejanja, je bila 

ocenjena na 246,4 (48,8) milijona evrov. 

Gospodarska kriminaliteta v letih 2001–2010 

Leta 2010 je policija obravnavala največ kaznivih dejanj s 

področja gospodarske kriminalitete v zadnjih desetih letih. V 

letih 2000–2009 je namreč obravnavala povprečno 7.448 tovrstnih 

kaznivih dejanj na leto. V desetih letih se je delež gospodarske 

kriminalitete v celotni kriminaliteti povečal z 9,7 % 

leta 2001 na 14,6 % leta 2010 ali za 4,9 odstotne točke, število 

tovrstnih kaznivih dejanj pa s 7.222 na 13.064 ali za 80,9 %. 

Povečanje je po oceni policije odraz zaostrenih gospodarskih 

razmer in uspešnega dela policije ter drugih organov na tem 

področju (MNZ – Policija, 2011b: 12–13). 

16 

Policija je leta 2010 izvedla 152 finančnih preiskav, v katerih je 

predlagala zavarovanje za več kot 106 milijonov evrov protipravne 

premoženjske koristi (MNZ – Policija, 2011c). 

4.4 Organizirana kriminaliteta 17 

Na področju organizirane kriminalitete je bilo obravnavanih 

352 (413) kaznivih dejanj ali za 14,8 % manj, ovadenih pa je bilo 

257 (179) oseb ali za 43,6 % več. Najbolj se je povečalo število 

organiziranih oblik kaznivih dejanj ropov in izsiljevanj, zmanjšalo 

pa število organiziranih oblik neupravičene proizvodnje 

prepovedanih drog, nedovoljenih snovi v športu in predhodnih 

sestavin za izdelavo prepovedanih drog ter prometa z njimi, zlorabe 

prostitucije, nedovoljene proizvodnje orožja ali eksplozivov 

ter prometa z njimi, prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja 

države, ponarejanja denarja, tatvin in velikih tatvin. 

Organizirana kriminaliteta v letih 2009–2010 



2009 2010 

Uboj – – 

Umor – – 

Lahka telesna poškodba – 1 

Huda telesna poškodba – – 

Prepovedano prehajanje meje ali ozemlja 

države 

55 45 

Ponarejanje denarja 4 – 

Nedovoljena proizvodnja orožja ali eksplozivov 

ter promet z njimi 

15 4 

Zloraba prostitucije 8 – 


drog, nedovoljenih snovi v športu in predhodnih 

sestavin za izdelavo prepovedanih 

271 184 

drog ter prometa z njimi 

Omogočanje uživanja prepovedanih drog ali 

nedovoljenih snovi v športu 

2 3 

Tatvina 4 2 

Velika tatvina 27 24 

Rop 1 16 

Goljufija 1 3 

Izsiljevanje – 14 

Druga kazniva dejanja 25 56 

Skupaj 413 352 

17 

Za opredelitev organizirane kriminalne dejavnosti morajo biti izpolnjeni 

štirje obvezni in še najmanj dva od sedmih variabilnih (izbirnih) 

kriterijev. Obvezni kriteriji so obstoj skupine vsaj treh ljudi, 

delovanje v daljšem časovnem obdobju, pridobivanje premoženjske 

koristi in/ali družbene moči ter izvrševanje uradno pregonljivih kaznivih 

dejanj. Variabilni kriteriji so uporaba nasilja in/ali korupcije, 

delovanje na mednarodni ravni, sodelovanje pri pranju denarja, notranja 

pravila ravnanja ter delitev vlog in nalog med člani skupine, 

117


Dejavnost policije je bila usmerjena predvsem v odkrivanje 

kriminalnih združb, ki so po tako imenovani balkanski 

poti tihotapile ljudi, prepovedane droge, orožje in eksploziv 

ter visoko obdavčljivo blago. Preiskovanje tako imenovanih 

ciljnih mednarodnih kriminalnih združb je zahtevno in dolgotrajno. 

Dokazni standard je vse višji, tudi za pridobivanje 

odredb za uporabo prikritih preiskovalnih ukrepov (MNZ 


Podatki o organizirani kriminaliteti za desetletno obdobje 

kažejo, da je v primerjavi z letom 2001 njihovo število statistično 

zelo upadlo, kajti slovenska policija je po letu 2001 

dosledneje upoštevala definicijo organiziranega kriminala 

pri statističnem vrednotenju kaznivih dejanj (Lukan, Kolenc, 

2010: 133). Od leta 2004 do leta 2010 se je dokončno vzpostavilo 

pravilno in nadzorovano vnašanje in statistično vrednotenje 

kaznivih dejanj. Policija pa ugotavlja, da so se kazniva 

dejanja organizirane kriminalitete v zadnjih dveh letih spremenila. 

Zaradi izrazite mednarodne komponente je njihovo 

preiskovanje vse težje (bolj zapleteno) in kompleksno, kar pa 

se ne odraža v statističnih podatkih. 

Organizirana kriminaliteta v letih 2001–2010 

usmerila v zavarovanje in preiskovanje elektronskih naprav 

oziroma tako imenovano računalniško forenziko. Uporabnike 

elektronskega bančništva, interneta in drugih novih tehnologij 

je opozarjala na mogoče nevarnosti njihove uporabe (MNZ 


Računalniška kriminaliteta v letih 2009–2010 



2009 2010 

Zloraba osebnih podatkov in vdor v poslovni 

informacijski računalniški sistem 

11 18 

Kršitev materialnih avtorskih pravic na 

internetu 

5 5 

Napad na informacijski sistem 98 76 

Izdelovanje in pridobivanje orožja ali pripomočkov 

za vdor v informacijski sistem – 2 

ali napad nanj 

Skupaj 114 101 

Število kaznivih dejanj s področja računalniške kriminalitete 

je odvisno predvsem od njihovega prijavljanja. Do leta 

2006 se število ni bistveno spreminjalo, z razraščanjem kriminalitete 

v kibernetskem prostoru pa je začelo naraščati in je 

leta 2008 s 310 obravnavanimi kaznivimi dejanji doseglo višek 

(več v Lukan, 2009: 87, Lukan, Kolenc, 2010: 133). Tolikšen 

skok je bil rezultat dalj časa trajajoče policijske akcije proti 

»hekerjem«, ki so organizirano vdirali v informacijske sisteme 

po Sloveniji (MNZ – Policija, 2009: 6; MNZ – Policija, 2010: 

8–9). Leta 2009 in 2010 se je število kaznivih dejanj vrnilo na 

raven iz leta 2007. 

Računalniška kriminaliteta v letih 2001–2010 

4.5 Posebne oblike kriminalitete 

Število kaznivih dejanj računalniške kriminalitete se je 

zmanjšalo s 114 na 101 ali za 11,4 %, število ovadenih oseb pa 

z 90 na 39 ali za 56,7 %. To je posledica manj zlorab elektronskega 

bančništva, s pomočjo katerih so bila storjena druga 

kazniva dejanja računalniške kriminalitete. Policija se je bolj 

podjetniški način delovanja ter vplivanje na medije, gospodarstvo, 

državno upravo in/ali politiko (Annual European Union Organised 

Crime Situation Report (6204/1/97 (ENFOPOL 35 REV 2) DG H 

II), v: Resolucija o preprečevanju in zatiranju kriminalitete, 2006). 

Zmanjšanje števila kaznivih dejanj zlorabe prepovedanih 

drog z 2.330 na 1.969 ali za 15,5 % je po oceni policije posledica 

118


nekaterih dolgotrajnih mednarodnih operacij proti kriminalnim 

združbam. To je zahtevalo veliko angažiranost policistov, 

poleg tega so policijske postaje same ali skupaj s sektorji kriminalistične 

policije policijskih uprav za zmanjšanje ponudbe 

prepovedanih drog mladostnikom izvedle številne poostrene 

nadzore v okolici vzgojnih in izobraževalnih ustanov. Zaradi 

domnevne zastrupitve s prepovedanimi drogami je umrlo 16 

(24) oseb (MNZ – Policija, 2011b: 13). 

Zloraba prepovedanih drog v letih 2009–2010 

Število obravnavanih kaznivih dejanj zlorabe prepovedanih 

drog se je v zadnjem desetletju povečalo za 28,1 %, 

porast pa ni bil linearen. To je bila posledica, še zlasti po 

letu 2003, kakovostnega dela policije pri preiskovanju večjega 

števila kriminalnih združb, katerih člani so izvrševali 

kazniva dejanja s področja prepovedanih drog, kakor tudi 

njene usmerjenosti v odkrivanje številnejših lažjih kaznivih 

dejanj s področja preprodaje in omogočanja uživanja prepovedanih 

drog, pri čemer so se zelo angažirale policijske 

enote na lokalni ravni. 


Št. kaznivih 

dejanj 

2009 2010 

Porast/ 

upad 

(v %) 


drog, nedovoljenih snovi 

v športu in predhodnih sestavin za 

izdelavo prepovedanih drog ter 

promet z njimi 

Omogočanje uživanja prepovedanih 

drog ali nedovoljenih snovi v športu 

2.095 1.756 –16,2 

235 213 –9,4 

Skupaj 2.330 1.969 –15,5 

Zasežene prepovedane droge v letih 2009–2010 

Vrsta prepovedane droge 

Merska enota 

Zasežene droge 

Namišljen odkup 

2009 2010 2009 18 2010 

g 3.161,1 2.831,7 – 69,6 

Amfetamin 

ml 60,0 216,3 – – 

tbl 738,0 7.524,0 – – 

g 50,8 29,2 – – 

Benzodiazepini 

ml 0,3 25,0 – – 

tbl 5.036,5 1.927,6 – – 

Ekstazi 

g 3,6 3,5 – – 

tbl 16.872,0 399,0 – – 

Heroin 

g 41.596,4 36.203,4 – – 

ml 19,6 196,5 – – 

Kokain 

g 2.239,8 2.012,4 – 349,4 

ml 2,4 1,4 – – 

Konoplja - rastlina 

g 1,4 0,2 – – 

kos 8.933,3 8.190,1 – – 

Konoplja – rastlina (marihuana) g 240.598,8 179.270,8 – – 

Konoplja – smola (hašiš) g 689,6 224,0 – – 

g 59,1 0,0 – – 

Metadon 

ml 5.111,4 3.654,1 – – 

tbl 136,0 – – – 

Metamfetamin 

g 2,6 – – – 

tbl – – – – 

18 

Primerjalni podatki za leto 2009 niso na voljo. 

119


Zloraba prepovedanih drog v letih 2001–2010 

več uspešnih preiskav zlorab pri pridobivanju delovnih dovoljenj 

in dovoljenj za prebivanje v Sloveniji, s katerimi so posamezniki 

in manjše kriminalne združbe tujcem omogočali 

nezakonito priseljevanje (MNZ – Policija, 2011b: 13). 

V preteklih letih je bilo število kaznivih dejanj prepovedanega 

prehajanja meje ali ozemlja države povezano z obsegom nedovoljenih 

migracij. Z upadom nedovoljenih prehodov čez državno 

mejo po letu 2000, 20 se je začelo sorazmerno zmanjševati tudi število 

kaznivih dejanj (Lukan, Kolenc, 2010: 136), vse do leta 2010. 

Prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države 

v letih 2001–2010 

Policija je obravnavala 122 (161) kaznivih dejanj nedovoljene 

proizvodnje in prometa orožja ali eksplozivnih snovi ali 

za 24,2 % manj, predvsem zaradi ponovne akcije za legalizacijo 

orožja. Število tovrstnih kaznivih dejanj je v zadnjih desetih let 

precej nihalo – na leto je bilo sicer obravnavanih povprečno 158 

tovrstnih kaznivih dejanj. Odstopa predvsem njihovo število leta 

2006, kar je morda posledica usmeritev (opomnika) za preiskovanje 

kaznivih dejanj, ki so jih tega leta dobile policijske enote. 19 

Nedovoljena proizvodnja orožja ali eksplozivov ter 

promet z njimi v letih 2001–2010 

Število kaznivih dejanj zlorabe prostitucije in trgovine z 

ljudmi se je zmanjšalo z 28 na 14. Po oceni policije je to posledica 

še neizoblikovane sodne prakse, kar je vplivalo na pridobitev 

odredb za izvajanje prikritih preiskovalnih ukrepov in s tem tudi 

na izvajanje preiskav. Prve obsodbe zaradi trgovine z ljudmi so 

bile namreč izrečene prav leta 2010; za tovrstna kazniva dejanja 

je bilo ovadenih 21 (33) oseb (MNZ – Policija, 2011b: 13). 

Zloraba prostitucije in trgovina z ljudmi v letih 2009–2010 

Pri posebnih oblikah kriminalitete je izstopalo povečanje 

števila kaznivih dejanj prepovedanega prehajanja meje ali 

ozemlja države, in sicer s 113 na 361 ali za 219,5 %, in števila 

ovadenih oseb z 293 na 547 ali za 86,7 %, kar je bila posledica 

19 

Leta 2006 je »policija sama odkrila 192 (127) kaznivih dejanj, tudi 

s pomočjo izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov« (MNZ – Policija, 

2007: 6; Lukan, 2007: 121). 



2009 2010 

Zloraba prostitucije 27 11 

Spravljanje v suženjsko razmerje – – 

Trgovina z ljudmi 1 3 

Skupaj 28 14 

20 

Leta 2000 je bilo evidentiranih 35.892 nedovoljenih prehodov čez 

državno mejo, nato je njihovo število začelo skokovito upadati in 

je do leta 2009 upadlo na 824 nedovoljenih prehodov (MNZ – Policija, 

2005: 35; MNZ – Policija, 2010: 42). 

120


Zloraba prostitucije in trgovina z ljudmi 

v letih 2001–2010 

Ponarejanje denarja v letih 2001–2010 

Desetletna primerjava števila kaznivih dejanj zlorabe prostitucije 

in trgovine z ljudmi kaže nihanja med leti. Policija je 

tudi na tem področju vlagala veliko v usposabljanja policistov 

in sodelovanje z nevladnimi organizacijami, da bi bilo tako 

imenovano temno polje čim manjše (Lukan, Kolenc, 2010: 

136). Vendar pa je število tovrstnih kaznivih dejanj odvisno 

tako od prijav žrtev, na podlagi katerih organi odkrivanja in 

pregona lahko utemeljijo razloge za sum storitve kaznivih dejanj 

in pridobitev odredb za izvajanje prikritih preiskovalnih 

ukrepov. Tovrstna kazniva dejanja je namreč zelo težko preiskovati 

le s klasičnimi metodami. 

Policija je obravnavala 1.885 (2.268) kaznivih dejanj ponarejanja 

denarja ali za 16,9 % manj; zanje je ovadila 179 

(281) oseb ali za 36,3 % manj. Zaseženih je bilo 4.259 (3.400) 

ponaredkov, dejansko pa le 2.939, saj je bilo 1.320 bankovcev 

namenjenih izključno goljufijam. Tudi leta 2010 je bila večina 

ponaredkov odkritih šele v poslovnih bankah, kar kaže na še 

vedno premajhno pazljivost prejemnikov denarja. 

Na število kaznivih dejanj ponarejanja denarja v zadnjem 

desetletju je zelo vplivala uvedba evra v 12 državah članicah 

EU. Padec tovrstnih kaznivih dejanj leta 2002 je posledica 

umika nemške marke, italijanske lire, francoskega franka iz 

obtoka, torej valut, ki so jih ponarejevalci najpogosteje ponarejali. 

Krivulja nato prikazuje prilagajanje ponarejevalcev 

na novo valuto, za kar so potrebovali skoraj desetletje; število 

kaznivih dejanj ponarejanja denarja je bilo leta 2010 tako zopet 

na ravni izpred desetih let. 

Policija je leta 2010 obravnavala 71 (231) tipičnih korupcijskih 

kaznivih dejanj ali za 69,3 % manj. Manjše število je 

posledica leta 2009 razkrite serije korupcijskih kaznivih dejanj 

(MNZ – Policija, 2010: 8). Je pa bilo število korupcijskih 

kaznivih dejanj leta 2010 nad dolgoletnim povprečjem; v obdobju 

2001–2010 je policija povprečno obravnavala 58 tovrstnih 

kaznivih dejanj letno. 

Korupcijska kazniva dejanja v letih 2009–2010 

Št. kaznivih 


dejanj 

2009 2010 

Kršitev proste odločitve volivcev – – 

Sprejemanje podkupnine pri volitvah – – 

Nedovoljeno sprejemanje daril 2 7 

Nedovoljeno dajanje daril 1 5 

Jemanje podkupnine 59 26 

Dajanje podkupnine 55 22 

Sprejemanje koristi za nezakonito posredovanje 

66 8 

Dajanje daril za nezakonito posredovanje 48 3 

Skupaj 231 71 

Ker gre za ogromno temno polje, statistični podatki niso 

toliko odraz družbenih razmer kot pripravljenosti posameznikov 

in ustanov za prijavljanje teh kaznivih dejanj ter zmožnosti 

policije, da zbere dovolj dokazov za kazensko ovadbo (Lukan, 

2008: 111, Lukan, 2009: 89; Lukan, Kolenc, 2010: 138). 

Za korupcijska kazniva dejanja je bilo leta 2010 ovadenih 

91 (261) oseb ali za 63,0 % manj. Državnemu tožilstvu so bila 

121


poslana poročila o dopolnitvi kazenskih ovadb za 15 (13) korupcijskih 

kaznivih dejanj, obravnavanih v prejšnjih letih. 

10,6 % povzročitev splošne nevarnosti. Obravnavane so bile 

4 (2) ugrabitve, ovadene pa so bile 3 (8) osebe. 

Korupcijska kazniva dejanja v letih 2001–2010 

5 Namesto zaključka 

Sodeč po statističnih podatkih je za policijo na področju 

kriminalitete relativno uspešno leto. Delež preiskanih kaznivih 

dejanj je najvišji v zadnjih desetih letih. Policija se je 

z odločnimi ukrepi lotila gospodarske kriminalitete, katere 

preiskovanje je povezano z ogromnim obsegom operativnih 

dejavnosti, ki se lahko v samo enem primeru merijo v več (deset) 

tisočih listinah, transakcijah ali podatkih, ki jih je treba ne 

samo pridobiti, temveč tudi analizirati in ovrednotiti (MNZ 

– Policija, 2011c). Za učinkovit boj zoper vse oblike kriminalitete, 

še zlasti težje, so nadvse pomembni dobra in učinkovita 

organizacija dela, učinkovito sodelovanje različnih institucij 

in sodna praksa, o čemer pa kriminalitetna (policijska) statistika 

ne govori. 

Policija je obravnavala 1 (2) kaznivo dejanje terorizma 

in 1 (0) kaznivo dejanje ščuvanja in javnega poveličevanja 

terorizma. 

Kaznivih dejanj tihotapstva je bilo 7 (1), zanje pa je policija 

ovadila 24 (2) oseb. 

Druge oblike ogrožanja varnosti v letih 2009–2010 


Št. kaznivih dejanj Porast/upad 

2009 2010 (v %) 

Izsiljevanje 330 358 8,5 

Ogrožanje varnosti 3.482 3.479 –0,1 

Povzročitev splošne 

nevarnosti 

236 261 10,6 

Ugrabitev 2 4 … 

Protipraven odvzem 

prostosti 

60 58 –3,3 

Skupaj 4.110 4.160 1,2 

Povečanje števila kaznivih dejanj izsiljevanja s 330 na 358 

ali za 8,5 % je po oceni policije deloma posledica obstoječe 

finančne nediscipline. Upniško-dolžniška razmerja se zaradi 

domnevne predhodne vpletenosti oškodovanca oziroma upnika 

rešujejo mimo pravno predvidenih načinov. Za izsiljevanje 

je bilo sicer ovadenih 410 (386) oseb ali za 6,2 % več. 

Prav tako se v njej ne zrcali občutek varnosti pri državljanih, 

se pa vanjo posredno preliva zaupanje javnosti v policijo 

– koliko so ti pripravljeni prijavljati kazniva dejanja oziroma 

o njih posredovati informacije. Anonimne e-prijave, ki jih je 

policija uvedla skupaj z ministrstvom za notranje zadeve, so se 

izkazale za uspešne. Tako pridobljene informacije so za policijo 

lahko izjemno koristne, tudi pri razreševanju drugih primerov. 

Leta 2010 je prejela skupno 446 anonimnih e-prijav, in 

sicer 306 prijav korupcije, 114 nasilja v družini, 15 trgovine z 

ljudmi in 11 za pogrešane in iskane osebe (MNZ – Policija, 

2011b: 14). 

Glede na razmah komunikacijskih sredstev in pomembnost 

varnosti kot pomembne dobrine in potrebe sodobnega 

človeka, je pričakovano, da se temu v medijskem prostoru 

posveča veliko pozornosti. Toda ali je glede na številnost informacij 

o kriminalu občutek, da živimo v nevarnejših časih, 

povsem realen Podatki so pokazali, da se je število kaznivih 

dejanj na 100.000 prebivalcev v zadnjih desetih letih povečalo 

za 877. Vendar gibanje nekaterih tako imenovanih klasičnih 

kaznivih dejanj, ki niso toliko odvisna od dela policije, 

sprememb kazenske zakonodaje ali njihovega evidentiranja 

(na primer umori in uboji, hude in posebno hude telesne poškodbe, 

spolni delikti, ropi in roparske tatvine ter tatvine motornih 

vozil), ne kaže na večjo obremenjenost prebivalstva s 

kriminaliteto. Nasprotno, število nekaterih je zadnja leta celo 

upadalo. 

Za 3,3 % se je zmanjšalo število kaznivih dejanj protipravnih 

odvzemov prostosti, za 0,1 % ogrožanje varnosti in za 

122


Kazniva dejanja na 100.000 prebivalcev v letih 2001–2010 



2001 2002 2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009 2010 

Umori in uboji 3 4 3 4 3 4 2 1 2 2 

Hude in posebno hude telesne 

poškodbe 

21 21 16 17 16 13 14 10 10 11 

Spolni delikti 21 20 22 18 20 17 15 19 15 18 19 

Ropi in roparske tatvine 29 26 22 24 26 31 26 24 29 27 

Vlomi 783 824 849 1124 1011 901 883 734 738 639 

Tatvine motornega vozila 35 41 34 35 44 42 41 29 29 26 

Vsa kazniva dejanja 3.751 3.871 3.839 4.334 4.212 4.494 4.354 4.031 4.275 4.368 

Se je pa v tem času spremenilo okolje; javnost, ali vsaj njen 

del, je postala bolj občutljiva za različne oblike nasilja, povečala 

sta se tudi ozaveščenost in zaupanje žrtev oziroma oškodovancev, 

da bodo s prijavljanjem dosegli moralno in materialno 

zadoščenje, pa tudi da bodo zaščiteni pred nasilneži. 

Porast števila kaznivih dejanj je bil tudi posledica usmerjenosti 

policije v odkrivanje gospodarskih in drugih družbeno 

nevarnih kaznivih dejanj ter sprememb kazenske zakonodaje, 

ki je med drugim inkriminirala hujše oblike družinskega nasilja, 

ki jih je policija prej obravnavala zgolj kot prekršek. 

Literatura in viri 

1. Eurostat: European Crime trends in details. http://epp.eurostat. 

ec.europa.eu/statistics_explained/index.php/Crime_trends_in_ 

detail#General_trends, 9. maj 2011. 

2. European Sourcebook of Crime and Criminal Justice Statistics 

– 2010, Fourth edition. http://www.europeansourcebook.org/ 

ob285_full.pdf, 9. maj 2011. 

3. Kazenski zakon Republike Slovenije (1997). Uradni list SRS, št. 

12/1977. 

4. Kazenski zakonik (2008). Ljubljana: Uradni list RS, št. 55/2008 

(66/2008 popr.). http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r00/predpis_ 

ZAKO5050.html, 9. junij 2011. 

5. Lukan, A. (2007). Kriminaliteta v letu 2006. Revija za kriminalistiko 

in kriminologijo, št. 58/2, str. 115–132. 





8. Lukan, A.; Kolenc, T. (2010). Kriminaliteta v letu 2009. Revija za 

kriminalistiko in kriminologijo, št. 51/2, str. 117–140. 

21 

Kazniva dejanja posilstva, spolnega nasilja, kršitve spolne nedotakljivosti 

z zlorabo položaja in spolnega napada na osebo, mlajšo 

od petnajst let. 

9. MNZ – Policija (2005). Poročilo o delu policije za leto 2004. 

Ljubljana: Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije. 

http://www.policija.si/images/stories/Statistika/LetnaPorocila/ 

PDF/lp2004.pdf, 10. maj 2011. 




PDF/lp2006.pdf, 10. maj 2011. 




PDF/LetnoPorocilo2009.pdf, 10. maj 2011. 

12. MNZ – Policija (2011a). Nacionalni preiskovalni urad uspešno v 

boju proti resnim oblikam kriminala – informacija z novinarske 

konference. Sporočilo za javnost, 27. januar 2011. http://www. 

policija.si/index.php/novinarsko-sredie/index.phpoption=com_c 

ontent&view=article&id=9789, 10. maj 2011. 

13. MNZ – Policija (2011b). Poročilo o delu policije za leto 2010. 



PDF/LetnoPorocilo2010.pdf, 10. maj 2011. 

14. MNZ – Policija (2011c). Slovenska policija z odločnimi ukrepi 

proti gospodarski kriminaliteti – informacija z novinarske konference. 

Sporočila za javnost, 18. april 2011. http://www.policija. 

si/index.php/novinarsko-sredie/index.phpoption=com_content 

&view=article&id=58731, 10. maj 2011 

15. Resolucija o preprečevanju in zatiranju kriminalitete (RePZK) 

(2006). Uradni list RS, št. 43/2006. http://zakonodaja.gov.si/rpsi/ 

r06/predpis_RESO46.html, 13. junij 2011. 

16. Svetek , S. (2006). Kriminaliteta v letu 2005. Revija za kriminalistiko 


17. Tavares, C.; Thomas, G. (2010). Crime and Criminal Justice. 

Statistics in Focus, št. 58/2010. http://epp.eurostat.ec.europa.eu/ 

cache/ITY_OFFPUB/KS-SF-10-058/EN/KS-SF-10-058-EN.PDF, 

10. maj 2011. 

18. Zakon o kazenskem postopku (1994). Uradni list RS, št. 63/1994 

(70/1994 popr.). http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r02/predpis_ZAKO- 

362.html, 9. junij 2011. 

19. Zakon o preprečevanju nasilja v družini (2008). Uradni list RS, št. 16/ 

2008. http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r04/predpis_ZAKO5084.html, 

9. junij 2011. 

123


Crime in Slovenia in 2010 

Tadeja Kolenc, B.A. in Sociology, Senior Police Inspector, Sector for Crime Analysis, General Police Directorate, 

Ministry of the Interior, Štefanova 2, 1000 Ljubljana, Slovenia 

Jurij Kebe, B.A. in Organisational Sciences, Criminal Investigation Counselor, Centre for Crime Investigation Intelligence, 

General Police Directorate, Ministry of the Interior, Štefanova 2, 1000 Ljubljana, Slovenia 

Anton Bukovnik, B.A. in Defence Studies, Senior Police Inspector, Sector for Crime Analysis, General Police Directorate, 

Ministry of the Interior, Štefanova 2, 1000 Ljubljana, Slovenia 

The article presents data on crime dealt with by the Slovene police, as well as changes and factors that have affected their work. In 

spite of the 2.3% rise in crime in 2010, the police increased the share of solved crimes by 3.3 percentage point, while the proportion of 

crimes detected by their own activity rose by 2.5 percentage point. 

Since the prosecution of economic and financial crime and corruption was one of the police priorities in 2010, the increase in 

economic crime was particularly significant. The extent of economic crime increased within the frame of total crime from 10.6% to 

14.6%. According to the police assessment, perpetrators caused through their crime a loss of 577.3 (278.0 in 2009) million euro, and in 

terms of economic crime alone, a loss of 505.4 (193.3 in 2009) million euro. In comparison with 2009, the police dealt with fewer crimes 

against property, which represent a major part of general crime. 

A ten-year comparison indicates a 19.6% rise in the number of criminal offences in the period from 2001 to 2010, while the share 

of cleared criminal offences rose by 4.5 percentage point. The number of so-called classical crimes, such as murders and manslaughters, 

aggravated assaults and particularly serious aggravated assaults, sexual offences, robberies, thefts and robberies and thefts of motor 

vehicles, has not significantly changed or has even slightly decreased. The extent of juvenile crime fell more than twofold in comparison 

with the period 2001 to 2010. The number of crimes against property declined within the structure of total crime from 71.5% to 60.7%, 

while the proportion of economic crime has grown in the last ten years from 9.7% to 14.6%. The fact that domestic violence has become 

increasingly unacceptable was confirmed by the number of criminal offences against marriage, family and youth. 

Key words: crime, crime statistics, criminal offences, suspects, police, police work 

UDC: 343.3/.7 (497.4) “2010” 

124


Vaja iz »višje« penologije – Nietzschejeva 

genealogija kazni (II.) 

Benjamin Flander * 

»You see, in this world there’s two kinds of people my friend, those with loaded guns 

and those who dig …« 

Blondie (S. Leone: Dober, grd, hudoben. Italija/Španija/Nemčija, 1966) 

Teze, do katerih smo se dokopali v prvem (»ogrevalnem«) delu članka, so v drugem delu predmet temeljitejše 

razčlembe. Nietzsche z »blago neizprosnostjo« izpodkopava temeljne premise retributivizma. Če poglede Kanta, 

Hegla, Žižka itn. postavimo na skupni imenovalec, ugotovimo, da je za retributiviste kazen neizogibna za zagotavljanje 

morale, svobode in pravičnosti v družbi in da obenem vsi po vrsti zagovarjajo kaznovalno represijo in extremis. 

»Podzemnežu«, v nasprotju z njimi, za omenjene svetinje humanizma (na prvi pogled) ni dosti mar, a kljub temu 

kaznovalnemu nasilju ne zaploska (kvečjemu narobe). Tudi na temeljne podmene utilitarne ideologije kaznovanja 

strelja s »težkim topom«. Zanj je utilitarizem slaba filozofija, ker je ahistoričen in instrumentalen. Kazen vidi kot 

kompleksen fenomen, ki implicira zgoščanje različnih »pomenov«, »ciljev« in »interpretacij«. Nemogoče je določno 

reči, zakaj se sploh kaznuje; določena koristnost oziroma namembnost kazni je za »pajčevinarja duha« samo znak za 

to, da je v nekem času in prostoru določena volja do moči prevladala nad drugo in stvàri vtisnila pomen neke funkcije. 

Zgodovina kazni je neprekinjena veriga vedno novih interpretacij njenega namena. Navsezadnje bi se Nietzsche najbrž 

strinjal z retributivistom Heglom, da zasnovati kazen, na primer na načelu splošnega ali posamičnega zastraševanja 

oziroma odvračanja, pomeni »oponašanje človeka, ki dvigne palico nad psa«. Kljub tonu, ki je na prvi pogled 

abolicionističen, Nietzsche ne trdi, da bi »žival človek« lahko shajala brez kazni. Nasprotno, v pojmih »krivde« in 

»kazni« je prepoznal eno od torišč modernosti, ki strumno koraka po poti nihilizma. Nietzsche, med drugim, namesto 

zgodovine vpelje genealogijo kazni. Z njo problematizira utišano preteklost in samoumevnost sedanjosti. Destabilizira 

kar je do sedaj pri kazni veljalo za negibno. Dozdevna »kriza kaznovanja« se, če jo motrimo genealoško, razkrije kot 

simptom »krize imaginacije« v refleksiji kazni. Nietzschejeva vaja iz »višje« penologije kljub navidezni radikalnosti 

ni skrajna (ne pomeni »konca penologije«), temveč začetna, inavguralna: penologija – denimo postmodernistična 

in poststrukturalistična –, ki zna dihati ostri Nietzschejev zrak, gre v strasti do spoznanja »… z drznimi in bolečimi 

poskusi dlje, kakor [ji] more pritrditi pomehkuženi … okus demokratičnega stoletja …«. 

Ključne besede: Nietzsche, genealogija, penologija, kazen, kaznovanje, retributivizem, utilitarizem, resentiment. 

UDK: 1 Nietzsche F. + 17 : 343.24/.29 

1 Namesto uvoda: »Konec penologije« 

»Posmrtni ljudje – na primer jaz – smo slabše razumljeni 

kakor času primerni … Ostreje: mi ne bomo nikoli razumljeni – 

od tod naša avtoriteta …« 1 Alenka Zupančič v knjigi Nietzsche: 

Filozofija dvojega ob rob takšnim in podobnim Nietzschejevim 

zastavkom (»Nisem človek, sem dinamit …«, »Zaratustra je 

najgloblja knjiga, ki je bila kdaj podarjena človeštvu …«, »Svet 

se bo z menoj prelomil na dvoje …«, »Jaz sem usoda …« ipd.) 

pripominja, da je začudenje, ki spreleti na tovrstne izjave nepripravljenega 

bralca, gotovo eden od razlogov, da je Nietzsche 

to, kar je: eden najbolj originalnih in – nemara ravno zato tudi 

eden najbolj – kontroverznih mislecev. 2 »Pajčevinar duha« je 

takšne in podobne intervencije spretno doziral, zato jih glede 

na njegov »sloves« pravzaprav sploh ni veliko. Tu se moramo po 

mnenju Zupančičeve namesto lahkotnega postavljanja diagnoze 

megalomanije vprašati, kakšno je njihovo pravo sporočilo. 

Kaj se tu zares dogaja v diskurzu 3 

* Benjamin Flander, doktor pravnih znanosti, Fakulteta za varnostne 

vede Univerze v Mariboru, Kotnikova ulica 8, 1000 Ljubljana. 

benjamin.flander@fvv.uni-mb.si. 

1 

Nietzsche, 1989: 11. 

2 

Zupančič, 2001: 8–10. 

3 

Prav tam. Nietzschejev »mega« projekt »prevrednotenja vrednot« 

je po prepričanju njegovih kritikov (glej na primer Urbančič v Nietzsche, 

2005b: 319–320) preveč velikopotezen; v moderni etiki 

125


Nietzsche se – v nasprotju s precej razširjenim prepričanjem 

– nikakor ne identificira z »razgrajači« in »mojstri 

velikih besed«. Od tod po mnenju Zupančičeve njegove besede: 

»Mi imoralisti! – Ta svet, za katerega gre nam, v katerem 

se moramo mi bati in ljubiti, ta skoraj nevidni in neslišni 

svet …« Hrbtna stran Nietzschejevega »filozofiranja s kladivom« 

sta tišina in odtenek – te plati njegovega pisanja – tako 

Zupančičeva – površen bralec (ki je tako rekoč po definiciji 

tudi Nietzschejev odločni »kritik« – op. a.) po navadi ne opazi. 

Pri Nietzscheju ne gre za eksplozijo, ampak za implozijo 

diskurza. Njegova refleksija doseže točko notranjih meja diskurza. 

In prav to točko naj bi pruski mislec »aktiviral« kot 

potencial kreacije, kot potencial (filozofske) refleksije »jutrišnjega 

in pojutrišnjega dne«. Zato Nietzschejeva filozofija 

v nasprotju z dobro zasidranim prepričanjem ni skrajna (in 

terminalna), temveč ravno narobe: je začetna, inavguralna. 4 

»Pajčevinar duha«, kot se zdi, skozi prizmo nemetafizične in 

neidealistične kritike modernosti (njenih vrednot/morale, 

njene vere v znanost, njenega »zadnjega človeka« itn.) nakaže 

mogoča nova obzorja človeka (»Übermensch«) in sveta. 

Zdi se, da zapisano v bistvenem velja tudi za njegovo genealogijo 

kazni. Tudi ta, kljub navidezni radikalnosti (»Vi, ki 

ste dobrih misli, pomagajte vendar, da se bo pojem kazni, ki 

se je bohotno razrasel po vsem svetu, odstranil iz njega! Ni ga 

hujšega plevela!«), na ključnih mestih ni skrajna, ne pomeni 

»konca penologije«, ampak kvečjemu narobe: je začetna, 

inavguralna. Njegov uvid nakaže mogoče nove koordinate 

filozofske, sociološke, pravne, moralne in politične refleksije 

kazni in kaznovanja. Nemara bi lahko rekli, da je njegova genealogija 

kazni »predigra penologije jutrišnjega dne«. 

po njihovem ne potrebujemo revolucije. Ideja »nadčloveka«, ki naj 

bi jo ponujal kot epohalno rešitev, naj bi bila prej ali slej iluzija. 

Njegova kritika črednih vrednot in črednega človeka (»zadnjega 

človeka«) naj ne bi bila izvirna, ker je prisotna pri vseh pomembnih 

filozofih. Na problem modernega »nihilizma«, o katerem zelo 

veliko piše, naj ne bi dajal nobenega odgovora. Po prepričanju 

Nietzschejevih kritikov njegovi paradoksni odgovori na filozofski 

problem resnice problema ne razrešijo, ampak poglobijo: pruskemu 

filozofu naj ne bi šlo za resnico, temveč za to, da bi vse, česar 

se loteva, speljal na psihološko-antropološko realnost, ob kateri 

se vse idealno, bitno in resnično poniža, osmeši in sesuje samo 

vase (realnost sama naj bi bila pri tem zgolj metodično sredstvo 

Nietzschejeve kritike). Nietzschejev ikonoklazem naj bi v svoji 

prevratnosti dosegel skrajni rob zmožnosti mišljenja, na katerem 

naposled konča v onemelosti. Z Nietzschejem naj bi se zgodil svetovnozgodovinski 

neizogibni konec filozofije (»smrt filozofije«). 

Sila nihilističnega »prevrednotenja vseh vrednot« naj bi bila konec 

koncev samouničevalna. In tako naprej. Sam bi, kot rečeno, 

tovrstni »negativni dekonstrukciji« Nietzschejeve filozofije težko 

prikimal. Bolj ustrezen se mi zdi pristop k branju Nietzschejevih 

spisov, ki ga ubere A. Zupančič. 

4 

Glej Zupančič, 2001: 8–10. 

V prvem (»ogrevalnem«) delu članka smo Nietzschejevo 

refleksijo kazni umestili onstran ustaljenih (tradicionalnih) načinov 

opredeljevanja »bistva« kazni, njene moralne (ne)upravičenosti 

in njenih smotrov. Ugotovili smo, da je njegova refleksija 

kazni imoralistična in neesencialistična, da se na svojih ključnih 

mestih odreče retributivni in utilitarni logiki utemeljevanja 

kaznovanja, da nima prav veliko skupnega z refleksijo kazni, ki 

se ima za humanistično, in da njegove »višje« vaje iz penologije 

tudi sicer ne moremo spečati z nobeno izmed obstoječih penoloških 

teorij in šol (izjema je postmodernistična penologija/kriminologija). 

Opazili smo, da Nietzsche v svojo refleksijo kazni 

namesto zgodovine vpelje genealogijo, da njegov zasnutek antecedira 

poststrukturalistično kritiko avtonomnega subjekta, ki 

je eden temeljnih gradnikov razsvetljensko-humanistične tradicije 

kazenskega prava in penologije, in da ima njegova refleksija 

kazni ne nazadnje tudi nekatere sila zanimive reperkusije v 

razpravi o dozdevni »krizi« kaznovanja. Te načelne teze bodo v 

nadaljevanju predmet temeljitejše razčlembe. 

2 Onstran retributivizma in utilitarizma 

Nietzsche izpodbija temeljne premise retributivizma. 

»Podzemnež«, v nasprotju z retributivisti, kot sta Kant in Hegel, 

načeloma ne zavrača (družbenega) kompromisa z zločinom in 

zločincem. Po njegovem, kot rečeno, ni nepojmljiva takšna zavest 

družbe o svoji moči, pri kateri bi si smela privoščiti najimenitnejši 

luksuz, kar jih lahko ima – da storilca sploh ne bi kazenskopravno 

kaznovala. V nasprotju s tem, retributivna ideologija 

kaznovanja, kot smo videli, izhaja iz podmene, da je kaznovanje 

poplačilo (retribucija) »dolga« storilca do konkretne žrtve in do 

lojalnih državljanov. Pri tem se v večini izpeljav opira na starožidovsko 

načelo ius talionis (»oko za oko«, »zob za zob« itn.), 

po katerem je (u)pravič(e)no kaznovanje tisto, ki temelji na čim 

večji simetriji v posledici (zločina oziroma prestopka na eni in 

kazni na drugi strani). Če je (bil) na delu morilec, je (u)pravič(e)na 

kazen, ki jo v njegovem primeru predlaga retributivist, 

kakopak smrtna kazen. »Kontroverzni« pruski filozof temu ob 

rob pripomni (širše glej prvi del), da se pravičnost, ki se na primitivni 

stopnji razvoja začne z retributivno logiko »vse je odplačljivo, 

vse se mora poplačati«, »oko za oko«, na višji razvojni 

ravni konča s tem, da »zna pogledati skozi prste« in tistega, ki 

svojih »dolgov« do družbe in njenih članov ni zmožen plačati, 

pusti pri miru. Konča se – »kot vse dobre stvari na zemlji« – s 

samoukinitvijo (ta samoukinitev pravičnosti po njegovem sliši 

na ime »milost«). 5 

5 

Načelo retributivne ideologije utemeljevanja upravičenosti kaznovanja, 

da ima »vsaka stvar svojo ceno«, da se skladno z načelom 

recipročnosti »vse lahko odplača«, je po Nietzscheju, kot smo videli, 

naiven moralni kanon in ravno na tem (naivnem) kanonu naj 

bi vzcvetelo moderno razumevanje in pojmovanje kaznovanja. 

126

Benjamin Flander: Vaja iz »višje« penologije – Nietzschejeva genealogija kazni (II.) 

Nietzsche svoj »težki top« usmeri tudi v drugo temeljno 

premiso retributivizma. Kant, Hegel, Žižek in drugi retributivisti 

povračilnost kazni, kot smo videli, posvečujejo z imenom 

pravičnosti. Morala, na katero se pri tem opirajo, je po 

Nietzscheju morala resentimenta (tj. morala nižje vrste, suženjska 

morala): pravičnost po Nietzscheju v osnovi ne more 

biti izpeljana iz občutka prizadetosti (glej prvi del). Trditvi, da 

je treba domovino pravičnosti iskati na tleh reaktivnih občutkov 

(in podobnih atributov »suženjske morale«), se moramo 

po njegovem zoperstaviti s trditvijo, da so reaktivni občutki 

zadnje področje, ki ga osvoji duh pravičnosti. Zdi se, da »pajčevinar 

duha« v tem kontekstu nasprotuje tudi tezi, da zlo, ki 

ga je zločinec storil, ob predpostavki krivde, pooblašča skupnost, 

da tudi njemu prizadene zlo, ne da bi pri tem ravnala 

nepravično. Nietzsche, v nasprotju z retributivisti, ne trdi, da 

krivda (sama po sebi) zadostuje za izrek in izvršitev kazni. 

Tisti, ki sodijo in kaznujejo, po Nietzscheju, kot smo videli, 

nimajo toliko opraviti s »krivcem«, kot s povzročiteljem škode 

oziroma kratko malo z neodgovornim primerkom usode 

(»Kos granita ni odgovoren za to, da je granit …«). 6 

Če poglede retributivistov postavimo na najmanjši skupni 

imenovalec in jim zoperstavimo uvide »pajčevinarja duha«, 

opazimo tale paradoks: vsi po vrsti se sklicujejo na to, da je v 

družbi kazen neizogibna za zagotavljanje morale, pravičnosti 

in svobode (glej prvi del), in obenem vsi po vrsti zagovarjajo 

kaznovalno represijo in extremis. Nietzscheju, v nasprotju 

z njimi, za omenjene svetinje humanizma na prvi pogled ni 

dosti mar, a kljub temu kaznovalnemu nasilju ne zaploska 

(kvečjemu narobe). 7 Nietzsche in Hegel (ni mi znano, da bi 

slednjemu, v nasprotju s prvim, kdo očital, da je nihilist) se, v 

nasprotju s Kantom, in kot se zdi, tudi v nasprotju s tipičnim 

sodobnim penologom – »liberalnim humanistom«, strinjata, 

da država ni utemeljena na nikakršni družbeni pogodbi in da 

varovanje življenja državljanov (in njihove lastnine) ni njeno 

»substancialno« bistvo. Od tu dalje se njune poti razidejo. 

Hegel, ki velja za žlahtnega predstavnika idealistične filozofije, 

meni, da je država več kot sredstvo za doseganje individualnih 

interesov in vrednot – po njegovem je država kratko 

malo objektivna emanacija etične ideje in najvišji smoter (ki 

se mu morajo ultima linea podvreči vsi individualni cilji in 

aspiracije). Nietzsche, v nasprotju z njim, načeloma (ta uvid 

na nekaterih mestih sicer nekoliko modificira) v državi ne 

prepozna etične ideje in še manj najvišjega smotra (na primer 

skupnega dobrega): po njegovem se dobro ve, kako je država 

nastala – kot »krdelo zveri«, kot zastrašujoča in uničujoča mašinerija. 

Po njegovem je »smešno zanesenjaštvo, ki dopušča, 

6 

Širše o tem spodaj. 

7 

Mimogrede: Nietzsche je nekje v svojih spisih fanatičnega retributivista 

Kanta (glej prvi del) označil za »pajčjo nesrečo s krščanskodogmatskim 

drobovjem«. 

da se 'država' začne s 'pogodbo'«. 8 Na tej točki sledi dramatičen 

(za marsikaterega humanističnega intelektualca bržkone 

travmatičen) obrat: »podzemnež« se navkljub – s sodobnega 

»liberalnega« gledišča – politično in ideološko oporečnemu 

pogledu na državo, v nasprotju s Heglom, kaznovalnemu nasilju 

in extremis ne pokloni: če se še tako trudimo, v njegovih 

tekstih ne bomo naleteli na fragment, ki bi ga na primer napravil 

za apologeta smrtne kazni. 

Oba misleca, nadalje, nasprotujeta utilitarističnemu pogledu, 

da kazen kot zlo, ki sledi zločinu, potencialno proizvaja 

nekaj »dobrega«, denimo preprečuje nadaljnjo povzročitev 

zla. Nietzsche bi se najbrž strinjal s Heglom, da zasnovati kazen 

na načelu splošnega ali posamičnega zastraševanja oziroma 

odvračanja pomeni »oponašanje človeka, ki dvigne palico 

nad psa«, vse prej kot soglašal pa bi z njegovo tezo, da je pri 

zločinu ravno kazen tisto, na čemer naj bi temeljila pravo in 

pravica (zločin po Heglu, kot smo videli, ustvari krivico, kazen 

pa jo izniči – v tem pogledu naj bi bila kazen storilčeva 

pravica). Nietzsche na to heglovsko dialektiko ne pristaja: njegov 

pogled na kazen in kaznovanje je, kot rečeno, neesencialističen 

in imoralističen (lahko bi rekli »antiheglovski«). Kazen 

je po njegovem vse prej kot pravica; primerja jo s pošastjo in 

plevelom, ki do neke mere sicer kroti človeka, a ga bolj kot to 

hkrati (na srečo in nesrečo) tudi poneumlja. Zdi se, da »penološki 

obračun« Nietzsche–Hegel–Kant dobro poantira nenadkriljivi 

Sergio Leone v filmu Dober, grd, hudoben (1966). 

V sklepni sceni filma glavni protagonist izreče tale stavek (navajam 

ga v angleščini, da ga ne bi oropali originalnosti): »You 

see, in this world there’s two kinds of people my friend, those 

with loaded guns and those who dig …« 9 

Nietzsche obračuna tudi z »revolverašem« Žižkom. Njegov 

odgovor na Žižkovo »rehabilitacijo« resentimenta, hvalnico 

»pravičnemu kaznovanju po načelu ‘oko za oko’« in prepričanje, 

da je »milostna logika grešna in zahrbtna« (glej prvi del), 

8 

Takole pravi: »Uporabil sem besedo 'država': po sebi se razume, 

koga sem s tem mislil – krdelo zveri, zavojevalsko in gospodovalno 

raso, ki vojaško organizirana brez pomislekov položi svoje 

strašne šape na številčno močnejše, vendar še ne izoblikovano 

prebivalstvo. Tako se na svetu začne 'država' … Kdor lahko ukazuje, 

kdor je po naravi gospodar, kdor se pokaže nasilnega v dejanju 

– kaj ima ta opraviti s pogodbo!« (Nietzsche, 1988: 273) 

9 

V refleksiji kazni so vloge v primerjavi s tistimi v Leonejevi mojstrovini 

nekoliko pomešane. Medtem ko naša vrla retributivista 

Hegel in Kant (alias the Bad and the Ugly) držita za revolver, 

Nietzsche (alias the Good ali še bolje: »the one beyond good and 

evil«) marljivo koplje. Za »neposvečene«: Nietzsche (2004: 7) v 

predgovoru k Jutranji zarji svoje pisanje primerja z dejavnostjo 

»podzemneža«, ki »počasi in z blago neizprosnostjo vrta, rije in 

izpodkopava v nedostopnih, neobljudenih in mračnih breznih«. 

Vidimo ga, če imamo »oči za takšno globinsko delo«. 

127


ne pušča nobenega dvoma. Resentiment je po Nietzscheju, 

kot smo videli, rastlina, ki je vedno cvetela, skrivaj kot vijolica: 

perspektivo morale resentimeta (suženjske morale), po kateri 

je treba domovino pravičnosti kaznovanja iskati na tleh reaktivnih 

občutkov, je po njegovem, kot rečeno, treba zavrniti 

– duh pravičnosti po Nietzscheju, kot smo videli, nima zveze 

z reaktivnimi občutki. 

Žižek trdi, da je treba zločine, še zlasti, ko gre za najbolj 

grozljive, na primer genocid, kaznovati v skladu z »logiko pravičnosti«, 

tj. po načelu »oko za oko«: kdo izmed nas, navadnih 

smrtnikov, ima pravico biti prizanesljiv in »izbrisati« zločin 

drugega Če zločinca NE kaznujemo po načelu »zob za zob«, 

po njegovem ravnamo bogokletno, ker se dvignemo na raven 

Boga in delujemo z Njegovo avtoriteto. Tu Žižek, ki se, kot 

smo videli, sklicuje na »ničejanski junaški resentiment«, pozabi, 

da je Nietzsche razglasil »smrt Boga« in da je v Predgovoru 

h Genealogiji med drugim zapisal tole: »… z vprašanjem ‘dobrega’ 

in ‘zla’ sem se ukvarjal že kot trinajstletni deček … in 

kar se tiče moje takratne rešitve problema, sem, kot se spodobi, 

izkazal Bogu čast in ga naredil za očeta zla …« 10 Žižkovo 

hkratno sklicevanje na (kapitalno) kaznovanje po načelu ius 

talionis, Boga in blasfemijo na eni strani ter Nietzscheja na 

drugi, je v najboljšem primeru protislovno. »Žižkov« Bog je 

za Nietzscheja »inkvizicija duha«, »popačenje narave«, »zločin 

proti življenju«, »posvetitev volje do niča«, »v oči vpijoč 

simptom dekadence« in tako naprej. Skratka: tudi če bi z – za 

»rablja« Žižka – »nepravičnim«, tj. premalo ostrim kaznovanjem 

zločinca zagrešili »blasfemijo«, to za Nietzscheja nikakor 

ne bi bil zločin. 

V luči Nietzschejeve genealogije kazni se naposled kaže 

dotakniti tudi Žižkovega »paradoksa milosti«. Filozof, ki se 

sicer razglaša za marksista, leninista, heglovca, lacanovca itn., 

tu, kot se zdi, ubere ničejanske takte, a je v tej svoji gesti nedosleden. 

»Milost«, kot jo artikulira krščanstvo, je na tnalu 

kritike tako pri Žižku kot pri Nietzscheju (zdi se, da je slednji 

še precej bolj neizprosen – glej prvi del). Kje je potemtakem 

Žižkov »greh« Zakaj je treba njegovo analizo in zagovor kapitalne 

kazni v tistem delu, v katerem izpostavi »paradoks 

krščanske milosti«, v ničejanski perspektivi – nanjo se Žižek, 

kot smo videli, sklicuje – zavrniti Odgovor je na dlani: obe 

kritiki imata očitno povsem drugačen oziroma kar diametralno 

nasproten motiv. Medtem ko se retributivist Žižek kritike 

»krščanske milosti« (ob poveličevanju starožidovskega ius 

talionis) loteva z namenom dokazati legitimnost kaznovalnega 

nasilja in kapitalne kazni, Nietzsche stori ravno nasprotno: 

krščanstvo je po njegovem videnju norost, ki se imenuje 

»kazen«, prignalo tako daleč, da »je treba kot kazen občutiti 

celo samo bivanje«. Prepričan je, da norost človekove volje in 

10 


njegova duševna okrutnost grozita, da bosta »najbolj notranji 

temelj stvari zastrupili s problemom kazni«. Ob tem vse »ljudi 

dobre volje vabi, da pojem kazni s skupnimi močmi spravijo 

s sveta« (glej prvi del). Nietzsche, kot smo videli, v nasprotju 

z Žižkom pri vprašanju kaznovanja milosti načeloma ne nasprotuje 

(»… pravičnost … se konča kot vse dobre stvari na 

zemlji: ukinjajoč samo sebe … To se imenuje ... milost …«). 

Njegova »milost« je, kakopak, ateistična in torej nima nobene 

zveze s »krščansko milostjo«: ni – z Žižkom rečeno – perverzna, 

ne ustvarja novega/večnega dolga, ni odpustek in ne izvira 

iz morale resentimenta. Njegova milost je domena imenitne, 

močne morale, ki jo Nietzsche razume kot nasprotje suženjske 

morale: »… milost ostane … kot se po sebi razume, predpravica 

najmočnejšega …« (glej prvi del). In ne nazadnje: 

vprašanje (upravičenosti) kaznovanja se pri Nietzscheju, v nasprotju 

z Žižkom, zastavi onstran morale, onstran Dobrega in 

Zlega. Zastavi se, kot že rečeno, v imoralistični optiki. 11 Zanj je 

dojemanje vprašanja moralne upravičenosti kaznovanja, preprosto 

povedano, vprašanje estetskih preferenc (po domače: 

stvar dobrega in/ali slabega »okusa«). Kar se Nietzschejevega 

»okusa« tiče, ne more biti dvoma: pruskemu ‘svobodnemu 

duhu’ se kaznovanje načeloma upira: »… ni ga hujšega plevela 

…« (glej prvi del). Tu se torej spet vrnemo k temeljnemu paradoksu: 

četudi imoralistu (kritiki bi bržčas rekli »nihilistu«) 

Nietzscheju v nasprotju s Kantom, Heglom, Žižkom in drugimi 

revolveraši iz retributivističnega tabora na prvi pogled ni 

mar za moralo (»Kirko filozofov«), je v primerjavi z njimi, ko 

gre za kaznovanje, raje manj kot bolj nasilen. 

Podobne obravnave so deležne temeljne premise utilitarne 

ideologije kaznovanja – tudi te Nietzsche izpodkopava z 

»blago neizprosnostjo« (tj. strelja s »težkim topom«). V nasprotju 

z retributivistom se utilitarist, kot smo videli, opira na 

pragmatično načelo – zastraševalni, prevzgojni, resocializacijski 

ali kakšen drug namen/učinek kazni je v utilitarni optiki 

pomembnejši od retribucije. Ta ideologija kaznovanja cilja 

oziroma namena kaznovanja v moralnem smislu ne utemeljuje 

z izvirnim zlom storilca in/ali njegovega dejanja, temveč 

s prispevkom kaznovanja k dobrobiti družbe (izhaja iz premise, 

da je družbena korist moralno potreben in obenem tudi 

zadosten razlog in pogoj za kaznovanje). Kaznovanje s strani 

družbene skupnosti je v koordinatah te doktrine upravičeno s 

koristjo/ciljem zmanjševanja obsega kriminala, vendar samo, 

dokler je obseg oziroma nevarnost kriminala večji oziroma 

večja od stroška za njegovo preprečevanje (takšen strošek bi 

bil za utilitarista, kot rečeno, izrazito ostro kaznovanje). Ta 

11 

To je, če malce poenostavimo, v optiki, ki je onstran predstave o 

»dobrem« in zlu«, ki jo na predpostavkah morale resentimenta zastopa 

vladajoča utilitaristično-retributivistična kaznovalna teorija 

in morala. O Nietzschejevi »morali imoralnosti« (»poslednji morali«) 

glej na primer Hribar v Nietzsche, 2004: 308. 

128


pogled je, kot smo videli, značilen za tako imenovane humaniste 

(ti sicer neradi govorijo o zastraševanju – beseda, ki jim 

je bolj pri srcu, je odvračanje), ki se jim mudi postaviti tudi 

dodatni temeljni pogoj upravičenosti (in koristnosti) kaznovanja 

– krivdo (Nulla poena sine culpa!). »Nihilist« in »antihumanist« 

– tako njegovi kritiki – Nietzsche je utilitarni ideologiji 

(»The greatest good for the greatest number …«, »Maximum 

benefit from minimum suffering …« itn.) že v načelu nenaklonjen. 

Zanj je utilitarizem slaba filozofija, ker je ahistoričen in 

instrumentalen: izhajal naj bi iz predpostavke, da med dobrim 

in zlim obstaja jasna ločnica. Prepričanje, da je »dobro« 

(oziroma – v ekonomskem besednjaku – dobrina) predvsem 

tisto, kar je koristno, naj bi po Nietzscheju spadalo v domeno 

čredne morale resentimenta: kar je dobro v domeni imenitne 

morale, nima (skoraj) nič opraviti s koristnostjo (utility). 

Nietzscheja (»Amor fati!«) »sreča in blagostanje največjega 

števila« oziroma »največja korist ob čim manjšem trpljenju« 

ni pretirano zanimala. To je skozi njegova očala pristop, ki 

človeka pomanjšuje, ker ga dela smešnega in podlega. 12 

Nietzschejeva kritika utilitarne teorije kaznovanja gre 

– kratko in jedrnato – takole: »podzemnež« opozori, da se 

(penologom – op. a.) rado primeri, da končno koristnost nekega 

pojava dojamejo kot vzrok ali razlog njegovega nastanka. 

Ravno na primeru kazni je Nietzsche pokazal, da je tako razumevanje 

razmerja med »izvorom« in »namenom« napačno. 

Koristnost oziroma namembnost je zanj samo znak za to, da 

je v nekem časovnem in prostorskem okviru določena volja 

do moči prevladala nad drugo in stvàri vtisnila pomen neke 

funkcije. Zgodovina nekega pojava, denimo kazni, je zato v 

ničejanski perspektivi neprekinjena veriga vedno novih interpretacij. 

13 Povedano drugače: zgodovina kazni je zgodovina 

izrabljanja, razlaganja in prirejanja procedure za najrazličnejše 

namene. V kazni se skozi čas prerazporeja množica pomenov, 

ki se v različnih okoliščinah zgošča v enotnost, ki jo 

je težko razvozlati in definirati (definirati je po Nietzscheju, 

kot smo videli, mogoče zgolj to, kar nima zgodovine). Kazen 

ima skozi Nietzschejeva očala potemtakem vedno več namenov 

oziroma funkcij, pri čemer njene namenskosti ni mogoče 

omejiti na paradigmo uradno/avtoritativno razglašenih (in 

predpisanih) smotrov. 14 Še več: ker je kazen po Nietzscheju 

kot smo videli preobložena z vsakovrstnimi (utilitarnimi) koristnostmi, 

je danes nemogoče določno reči, zakaj se pravzaprav 

kaznuje. 15 

Nietzsche kot smo videli, trdi, da tisti, ki ga doleti kazen 

(»kot del usode«), nazadnje ne občuti nobene slabe vesti, nobene 

druge notranje bolečine kot tisto, ki je posledica nenadnega 

vdora nečesa nepredvidljivega. To, kar je po njegovem, 

kot smo videli, v glavnem mogoče doseči s kaznijo pri ljudeh 

(in živalih), je povečanje strahu in obvladovanje želja. Kazen 

človeka sicer kroti, vendar ga ne dela boljšega (prej nasprotno). 

Nietzsche potemtakem dvomi o utilitarističnem upravičevanju 

kaznovanja, ki smoter kaznovanja prepoznava v 

prevzgoji in resocializaciji obsojenca. Edini smoter iz utilitarističnega 

repertoarja utemeljevanja kazni, ki mu kot potencialno 

učinkovitemu pusti priprta vrata, je zastraševanje, ki pa 

po njegovem – tako kot kazen sama – v prvi vrsti poneumlja 

(glej prvi del). Navsezadnje bi se Nietzsche najbrž strinjal z 

retributivistom Heglom, da bi v primeru, če bi kazen zasnovali 

na načelu splošnega ali posamičnega zastraševanja oziroma 

odvračanja, »oponašali človeka, ki dvigne palico nad psa«. 

Če malce spekuliramo: ključno Nietzschejevo sporočilo 

Beccarii in nasploh vsem humanistom, 16 ki (sorazmerno) kazen 

upravičujejo s takšnimi in drugačnimi bolj ali manj »humanimi« 

smotri in nameni, je, kot se zdi, naslednje: nemogoče 

je z gotovostjo trditi, zakaj se pravzaprav v določenem času in 

prostoru sploh kaznuje. Neprestano se odvija boj za prevlado 

določene resnice o kaznovanju nad drugo – smotri kaznovanja 

so proizvod diskurzov (volje do) moči in oblasti. Še več: 

mogoče je, da kazen temelji smotrih, ki so latentni, ki niso »na 

očeh« in ki nimajo kaj dosti zveze z »uradnimi« nameni kaznovanja 

(ta uvid – spodaj bo razčlenjen – ima omembe vredne 

implikacije v razpravi o dozdevni neučinkovitosti oziroma t. 

i. »krizi« kaznovanja). 

12 

Širše glej J. Linarelli: Nietzsche in law’s Chatedral: Beyond Reason 

and Postmodernism. V: Mootz, F. J., Goodrich, P. (ur.): Nietzsche 

and Law. Hampshire, Ashgate Publishing Limited, 2008, str. 237– 

272. Pisec pripominja, da je Nietzschejeva kritika utilitarizma 

plodna zemlja za učinkovito kritiko ekonomske analize prava (in 

potemtakem tudi ekonomistične kriminologije – op. a.). »Zasluge« 

te – po piščevi oceni dominantne –paradigme v sodobni teoriji 

prava naj bi bile nesporne: nedopustno in dolgoročno škodljivo 

podrejanje prava utilitarnim (zlasti ekonomskim) ciljem. 

13 

Prim. Z. Kanduč: Nekateri vidiki krize kaznovalnega sistema. 

Revija za kriminalistiko in kriminologijo, Ljubljana, 1993/4, str. 

338–352. 

14 

Prim. prav tam. 

15 

Če se na kazen ozremo skozi ničejanska očala, k problemu kaznovanja 

(v izhodišču) ne smemo pristopiti utilitaristično/teleološko, 

temveč iz najširšega mogočega nabora zornih kotov oziroma – v 

jeziku, ki ga uporablja Nietzsche – perspektivično. Kolikor več 

različnih oči bo penolog znal upreti v svojo »stvar«, toliko popolnejši 

bo njegov »pojem« te stvari, njegova »objektivnost«. 

16 

Nietzschejevo sporočilo humanističnim intelektualcem, ki se predstavljajo 

kot borci za demokracijo, se po Widderju glasi: »Ste premalo 

demokratični!« Glej N. Widder: The Relevance of Nietzsche 

to Democratic Theory. V: Mootz, F. J., Goodrich, P. (ur.): Nietzsche 

and Law, str. 78–95. 

129


3 Nietzsche in abolicionizem 

»Podzemnež« torej veri v kazen in kaznovanje ni naklonjen: 

njegov »bojni pohod« proti modernim malikom in tipu 

morale, ki je prevladal v moderni, je tudi bojni pohod proti 

moderni teorij, praksi in morali kaznovanja. 17 Tu naposled trčimo 

ob vprašanje, ali je Nietzsche potemtakem abolicionist. 18 

Je utopist, ki se izreče za ukinitev kazni 

Zdi se, da na odgovor naletimo v 202. fragmentu Jutranje 

zarje (1881) 19 (v »zgoščenki« Nietzschejeve refleksije kazni – v 

prvem delu članka – smo ga po nesreči izpustili). Mogoča razlaga 

– zagotovo ne edina – sporočila tega precej skrivnostnega 

sestavka je po mojem tale: »pajčevinar duha« ne zavrača možnosti, 

da bi v nekaterih primerih »sprememba zraka«, »drugačna 

družba«, »začasno izginotje« ter »samotnost in nova zaposlitev«, 

skratka kazen zapora, na zločinca in tiste (posameznike 

ali dobrine), ki bi jih utegnil ogroziti, delovala blagodejno. V 

tem, da bi zločinec določen čas živel prikrajšan za svobodo, da 

bi bil zavarovan pred sabo in svojim »tiranskim nagonom«, 

Nietzsche vidi potencialno »prednost«, vendar ob tem pripomni, 

da mora to ostati skrajno sredstvo (ultima ratio). Po njegovem 

je treba storiti vse, da se zločincu »povrne pravi pogum in 

17 

Zdi se, da je Nietzsche kritiko moderne teorije in morale kaznovanja 

izpeljal iz svoje – za mnoge -kontroverzne – kritike moralnih 

temeljev modernosti. Tip morale, ki je po njegovem prevladal v 

moderni, je judovsko-krščanska morala resentimenta in njen sekularizirani 

proizvod – liberalnohumanistične vrednote razsvetljenstva. 

Svojo kritiko izpelje iz podmene, da »človeštvo ni samo od sebe 

na pravi poti in da instinkt dekadence zapeljivo gospodari nad 

njegovimi najsvetlejšimi pojmi vrednosti« (ta njegova misel je v 

preteklih desetletjih odmevala v t. i. antinecesitarnih teorijah – te 

nasprotujejo razsvetljenskemu pogledu, ki izhaja iz deterministične 

podmene, da je človeška družba na poti k čedalje višji stopnji 

civilizacijskega razvoja). Moralna kriza, ki muči moderno dobo in 

modernega človeka (»zadnjega človeka«, »grdega človeka« itn.), 

po Nietzscheju ni kriza zaradi nemorale, opuščanja vrednot ipd., 

ampak kriza verodostojnosti same dominantne morale, ki je po 

Nietzscheju dekadentna morala. Z drugo besedo: problem moderne 

dobe in modernega človeka v nasprotju s precej razširjenim 

prepričanjem ni moralna dekadenca, ampak dekadenca same prevladujoče 

judovsko-krščanske morale in njene dediščine – razsvetljenskih 

vrednot. Širše o tem D. Smith v: Friedrich Nietzsche: 

On the Genealogy of Morals. Oxford University Press, New York, 

2008, str. vii–xxxi. Na moralo in vrednote, ki jim »pajčevinar 

duha« napove »bojni pohod«, se, kot smo videli, sklicujejo tudi 

vse najpomembnejše tradicionalne in sodobne teorije in doktrine 

kaznovanja (sic!). 

18 

O abolicionističnih pristopih v refleksiji kaznovanja glej na primer 

Z. Kanduč: Abolicionistični pogledi v sodobni kriminologiji. 

Revija za kriminalistiko in kriminologijo, Ljubljana 2000, str. 

187–196. 

19 

Nietzsche, 2004: 150–152. 

svoboda srca« in da se »iz njegove duše grizenje vesti izbriše kot 

nekaj nečistega«. Zločincu je treba pokazati – tu se Nietzsche po 

mojem videnju (v najširšem pomenu) predstavi kot zagovornik 

tistega, kar sodobna teorija imenuje »restorativna« oziroma 

»transformativna pravičnost« – kako »lahko škodo, ki jo je nemara 

zadal enemu, izravna in preseže z dobrim dejanjem, ki ga 

stori drugemu ali nemara skupnosti«. To kaže storiti »kar se da 

obzirno«, po možnosti tako, da se zločincu zagotovita »novo 

ime in anonimnost«, da bosta neoporečnost njegovega dobrega 

glasu in prihodnje življenje čim manj ogrožena (tu se »podzemnež« 

zoperstavi stigmatizaciji 20 storilca bodisi kot smotru 

bodisi kot stranskemu učinku kaznovanja). Čas za kaj takega, 

ugotavlja Nietzsche, očitno še ni prišel. Čeprav bi bilo škodo 

mogoče v številnih primerih v celoti ali vsaj delno popraviti, 

se hočemo maščevati in imamo za ta namen sodišča. »… – in 

to zaenkrat še drži pokonci naše nagnusne kazenske ureditve, 

skupaj z njihovo kramarsko tehtnico in odmerjanjem kazni za 

krivdo …«. 21 Sprašuje se, ali tega ne bi mogli preseči. Občutek 

življenja bi bil po njegovem neprimerno lažji, če »bi se skupaj z 

verovanjem v krivdo rešili tudi starega nagona po maščevanju«, 

če bi »delali dobro njim, ki so nas žalili«, in če bi »po krščansko 

blagoslavljali naše sovražnike«. »Podzemnež« svoj uvid zaključi 

v duhu »navezave« kazni na plevel: »Spravimo pojem greha s 

sveta – in za njim takoj pošljimo še pojem kazni! Naj ti dve izgnani 

pošasti v prihodnje živita kje drugje in ne med ljudmi, če 

že hočeta živeti in ju ne bo pokončal njun lastni gnus!« 22 

Da je utopist, ki zagovarja ukinitev kazni, za Nietzscheja ne 

moremo reči, je pa gotovo zagovornik njene »skrajno varčne 

uporabe«, »minimalne uporabe kazenskega prava« in alternativnih 

načinov ravnanja z zločinci/storilci, se pravi smotrov, ki 

jih dandanes zagovarjajo tako imenovani zmerni abolicionisti. 

23 Ko gre za (vero v) kaznovanje in izrekanje kazni, se kaže, 

20 

V moderni teoriji kaznovanja (v tisti njeni izpeljavi, ki se ima za 

humanistično) stigmatiziranje velja za stranski učinek kaznovanja, 

ki ga je treba v čim večji meri zreducirati. Zdi se, da je v zvezi s tem 

na delu nova paradigma: z razmahom »penalne države« in vpeljavo 

doktrine »just desert« ponekod stigmatiziranje spet postaja 

uradno deklariran smoter kaznovanja oziroma nekakšna modna 

»alternativna« kaznovalna praksa. Za ilustracijo: če gre verjeti 

informacijam v spletnih časopisih, sta morali v mestu Badford v 

ZDA tatici za kazen več ur stati pred sodiščem. V rokah sta morali 

držati napis z naslednjim sporočilom: »Kradla sem 9-letni deklici, 

na njen rojstni dan. Ne kradi, drugače te doleti enako ponižanje!« 

21 

Nietzsche, 2004: 150–152. 

22 

Prav tam. 

23 

Nekateri abolicionistične zamisli v teoriji kaznovanja in kaznovalnem 

pravu povezujejo s postmodernizmom (glej spodaj), implicitno 

torej tudi z Nietzschejem, ki se omenja kot postmodernist 

avant la lettre (eksponat takega koncepta je kot rečeno »restorativna« 

oziroma »transformativna pravičnost«). Završnik (2008: 125– 

139) na primer ugotavlja, da je koncept restorativne pravičnosti 

130


če prisluhnemo Nietzscheju, čim bolj brzdati, vendar ne zato, 

ker je – kot nas poučijo humanisti – kazen »zlo«, ampak zato, 

ker se »posvečuje« bodisi z moralo sužnjev (retribucija) bodisi 

s »kramarsko« filozofijo (utilitarizem) bodisi z obojim (oboje 

človeka pomanjšuje). Po Nietzscheju človeku nihče ne daje njegovih 

lastnosti, ne bog, ne družba, ne starši, ne predniki, ne on 

sam; nihče ni odgovoren za to, da sploh obstaja, da je tak in 

tak in da je v teh okoliščinah, v tem okolju; nihče ni posledica 

lastnega namena, volje, smotra; usodnosti njegovega bivanja 

ni mogoče izvzeti iz vsega, kar je bilo in kar bo. V enem od 

fragmentov Somraka malikov (1888) pravi, da je »… 'svobodna 

volja' … najbolj razkričana umetnija teologov, kar jih je, da bi 

z njo ljudem po svoje naprtili 'odgovornost', se pravi, jih napravili 

odvisne od sebe … – Povsod, kjer iščejo odgovornost, po 

navadi iščejo instinkt sle po kaznovanju in sojenju. Postajanju so 

vzeli nedolžnost, ko so vsakršno takost speljali nazaj na voljo, 

na namene, na dejanja odgovornosti: nauk o volji je bil v bistvu 

izumljen zaradi kaznovanja, se pravi, ker hočemo najti krivdo. 

[…] Danes … si mi imoralisti … na vso moč prizadevamo spet 

spraviti s tega sveta pojem krivde in kazni in očistiti od njih 

psihologijo, zgodovino, naravo, družbene institucije …« 24 

nova »kaznovalna« paradigma, ki ni osnovana na razsvetljenskohumanistični 

dediščini in modernih predpostavkah. Ta paradigma 

po mnenju pisca opozarja na številna šibka mesta tradicionalnih 

paradigem (utilitarne in retributivne) kaznovanja. Opira se na uvide 

postmodernistične teorije o subjektu kot diskurzivnem/socialnem 

konstruktu in njegovi vpetosti v družbeno-simbolno mrežo (tudi o 

tem glej spodaj). To po njegovi oceni, če nič drugega, kaže na to, da 

moderno kazensko pravo morda le ni evolutivni višek, na katerem 

kaže neumorno vztrajati (glej A. Završnik: Konceptualne zagate restorativne 

pravičnosti – nova paradigma modernega odzivanja na 

kriminaliteto. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 2008/2, str. 

125–140). Za odtenek drugače (tj. bolj izrazito postmodernistično) 

kot Završnik – ob sklicevanju na Foucaulta – premišljuje Schehr: po 

njegovem je restorativna pravičnost v svojem jedru »humanistični« 

disciplinski/biopolitični koncept, ki skozi pretežno formalističen pravniški 

diskurz žrtev/storilec/mediator reproducira obstoječe odnose 

družbene moči in oblasti ter posledično molarne družbenokulturne 

norme in vrednote. Po njegovem potrebujemo koncept transformativne 

pravičnosti – mediator mora biti »transformativni intelektualec«, 

ki bo znal »storilce« in njihove »žrtve« spodbuditi k odstiranju 

obstoječih manifestacij moči in oblasti v družbi ter premisleku o 

tem, kdo so, kje so in zakaj so tam, kjer so (tj. k prakticiranju novih 

načinov konstitucije sebstva). Glej R. C. Schehr: From Restoration 

to Transformation: Victim-Offender Mediation as Transformative 

justice. V: B. A. Arrigo in D. Milovanovic (ur.): Postmodernist and 

Post-Structuralist Theories of Crime, Ashgate, 2010, str. 245–263. 

24 

Nietzsche, 1989: 42–43. »Pajčevinar duha« nas, kot se zdi, opominja, 

da v »krivdo«, »odgovornost«, »kazen« in tudi kazensko pravo 

kot tako polagamo prevelike upe. V zvezi s tem je zanimiv dovtip, 

ki se, smiselno povzet, glasi takole: v nekem globljem smislu je poslanstvo 

kazenskega prava v tem, da »lažem« daje videz legitimnosti. 

Njegova vloga je v tem, da daje videz legitimnosti in realnosti 

»lažem«, kot so pravičnost, poštenost, odgovornost, in podobnim 

moralnim kategorijam (glej Zupančič, 2008: 176–177). 

Kljub tonu, ki je na trenutke že kar radikalno abolicionističen, 

Nietzsche, kot rečeno, ne trdi, da bi »žival človek« 

lahko shajala brez kazni. Trdi nekaj drugega, precej bolj usodnega: 

da sta pojma krivde in kazni (ki po njegovem izvirata iz 

morale resentimenta) več kot zgodovinska stalnica – sta eno 

od torišč bojda superiorne kulture, ki naj bi se začela s smrtjo 

na križu in ki tudi zaradi svoje obsesije s »krivdo« in »kaznijo« 

strumno koraka po poti nihilizma. 25 

4 Genealogija vs. zgodovina 

Nietzsche v svojo kritiko moralnih temeljev moderne 

družbe (glej zgoraj, op. 16) namesto zgodovine vpelje genealogijo. 

Ta se ne zoperstavlja zgodovini kot taki – zavrača tisto 

zgodovino, ki se ima za »objektivno znanost« (tj. zgodovino, 

ki se opira na metafizične koncepte in univerzalne teleologije). 

Nietzschejeva genealogija se – v nasprotju s tradicionalno 

zgodovino – ne vrača v preteklost, da bi jo presojala z vatli 

sedanjosti ali da bi našla plemenit izvor pojava in pokazala na 

njegovo kontinuiteto z »izvorom«; ne sporoča, da je preteklost 

(v večji ali manjši meri) še vedno tu, da živi v sedanjosti in 

jo bolj ali manj še vedno obvladuje. Jedro njegove genealoške 

analize bomo, kot se zdi, še najmanj spačili, če jo označimo 

kot »zgodovino sedanjosti«, tj. kot pristop k refleksiji, ki vnaša 

problematizacijo v utišano preteklost, kot »metodo«, ki s tem, 

ko problematizira samoumevnosti, zgodovini in sedanjosti 

vrača življenje. 26 

Michel Foucault – eden od učencev »ničejanske šole« – na 

primer opazi, da se Nietzsche zgodovinskega problematiziranja 

izvora družbenih pojavov loti z vpeljavo dveh izrazov: 

Ursprung in Herkunft. Medtem ko prvega dokaj redno aplicira 

v svojih zgodnjih spisih (na primer v paragrafih, ki so posvečeni 

izvoru morale, pravice, asketskega ideala, religije itn.), 

v Genealogiji ta izraz večinoma začne zamenjevati z izrazom 

25 

Odkar je krščanstvo poseglo po »genialni rešitvi« – Bog naj bi trpel 

in umrl za grehe ljudi; ti so zato njegovi večni dolžniki –, je 

krivda, v kulturnem smislu, v manjši meri predpostavka kazni in 

v veliko večji meri posledica občutja njene kontinuirane spodletelosti, 

nezadostnosti, občutja, ki se – psihoanalitično rečeno – na 

neki točki sprevrže v naslado (prim. Zupančič, 2001: 50–52). Od 

tod v psiho(socio)analitičnem smislu najbrž izvira kulturno pogojena 

permanentna človekova želja, sla(st) po ugotavljanju krivde 

in izrekanju kazni. To bi, navsezadnje, znalo biti natanko tisto, 

zaradi česar Nietzsche, kot smo videli, ugotovi, da »je do sedaj 

vzgojo človeškega roda vodila domišljija ječarjev in rabljev«. In jo 

kani voditi tudi v prihodnje ... 

26 

Glej B. Golder in P. Fitzpatrick: The laws of Michel Foucault. V: 

B. Golder in P. Fitzpatrick (ur.): Foucault and Law. Ashgate, 2010, 

str. xv. Glej tudi D. B. Rotar: Problematizacije, v: Foucault, 2004: 

367–368. 

131


Herkunft, ki v slovenščini pomeni vznik (sprva tej razliki ni 

pripisoval pomena). Nietzsche naj bi torej razločeval izvor kot 

Ursprung, ki ga išče »dekadentna« objektivna zgodovina, in 

izvor kot Herkunft, ki pritiče žlahtni vrsti zgodovine (wirkliche 

Historie). To vrsto zgodovine imenuje genealogija. 27 

Nietzsche – tako Foucault – sčasoma začne besedo Ursprung 

uporabljati ironično in jedko. Iskanje izvora, kot ga pojmuje 

tradicionalna zgodovina, skuša najti sámo bistvo stvari, njeno 

»vase zapognjeno« identiteto, negibno formo, ki naj bi bila 

predhodna vsemu zunanjemu in naključnemu. Tradicionalni 

pristop k iskanju izvora zanj poslej pomeni iskanje »metafizičnega 

poganjka«, mesta resnice, kot tiste točke, ki je pred vsem 

pozitivnim spoznanjem, zanemarjanje zvijač, krink in preoblek, 

ki so se morda zgodile, z namenom, da bi naposled razkrili 

prvotno identiteto, najgloblje bistvo stvari, tako rekoč »stvar na 

sebi«. Genealogija sili k sprevrnitvi tega pristopa – ko ji snamemo 

tančico, ugotovimo, da »stvari na sebi« ni in da resnica ni 

več resnica, ker »za resnico tiči brstenje tisočerih zmot«. 28 

Bistvo lekcije iz Nietzschejeve genealogije je po Foucaultu 

tole: genealog, ki skrbno prisluhne zgodovini, opazi, da so stvari 

pravzaprav »brez datuma nastanka«, da »nimajo bistva« oziroma 

da »je njihovo bistvo nastalo kos za kosom iz figur, ki so 

jim bile tuje«, da »mora genealogija dogodke odkrivati zunaj 

monotone smotrnosti«, »prežati nanje tam, kjer jih najmanj 

pričakujemo«, in da tradicionalna zgodovina dela napako, ker 

je fascinirana z izvorom in kontinuiteto. Nietzschejeva »zgodovina 

sedanjosti« razkriva razpoke, prelome, nezgode, napake, 

slabe račune, deviacije, ki so porodile to, kar za nas obstaja. 29 

Foucault pojasni, da se tradicionalna zgodovina – če jo 

motrimo skozi Nietzschejeva očala – zateka k hinavski demagogiji, 

ki se skriva pod krinko univerzalnega. Zgodovinar te 

vrste se sklicuje na objektivnost, natančnost dejstev, na nepremakljivo 

preteklost, da bi vzpostavil totalnost brezčasne 

ideje in da bi nas prepričal, da nobena preteklost ni večja od 

našega sedanjika. 30 Zgodovinar se bori sam s seboj: zamolčati 

27 

Glej M. Foucault: Nietzsche, genealogija, zgodovina. V: Foucault, 

M. Vednost-oblast-subjekt. Ljubljana: Krtina, 2008, str. 87–109. 

28 

Prav tam. Nietzsche (1988: 21) meni, da se moderna znanost navkljub 

»vsej svoji hladnosti, osvobojenosti od afekta« še ni rešila 

»podtaknjenih zmenet«, tj. »stvari na sebi«. Moderni filozofi so 

ustvarili svojega »dobrega boga«, »metafizični ideal«, »absolutum«, 

»objektivno znanstveno resnico«, »stvar na sebi«. 

29 

Glej M. Foucault: Nietzsche, genealogija, zgodovina. Foucault 

(prav tam) pripomni: »Zgodovina je s svojimi intenzivnostmi, slabostmi, 

skrivnimi besi, velikimi vročičnimi pretresi in sinkopami 

samo telo postajanja. Le metafizik ji išče dušo v oddaljeni idealnosti 

izvora.« 

30 

Foucault (prav tam) ob sklicevanju na »pajčevinarja duha« pripomni, 

da je tradicionalna zgodovina v ničejanski optiki »nizkotna ra- 

mora svoje preference, zamegliti svojo perspektivo in jo nadomestiti 

s fiktivno univerzalno geometrijo (»… oponaša smrt, 

da bi lahko vstopil v kraljestvo mrtvih …«). 31 V nasprotju z 

njim genealog Nietzsche ne gleda »objektivno« – že v Času 

neprimernih premišljevanjih (1873–1876) je tradicionalni 

zgodovini očital, da v imenu naivne zvestobe identiteti preprečuje 

vsako postajanje. V Genealogiji ta uvid še zaostri: sile, 

ki nastopajo v zgodovini, niso podrejene enemu cilju ali eni 

mehaniki, ampak naključju boja. Resnica ni resnica o stvareh 

»na sebi«, ampak posledica tega, da je ena volja do moči prevladala 

nad drugo. 32 

S tem po Foucaultevem videnju genealog Nietzsche naredi 

korak, ki je nemara odločilen – če se zgodovina (ali katera koli 

druga »disciplina vednosti« – op. a.) poglobi sama vase, če izpraša 

»nezavedno lastne vednosti«, ugotovi, da njena vednost 

ni nevtralna; da ni prosta vsake strasti in predana zgolj resnici; 

da ni volje do vednosti in ni spoznanja, ki ne bi temeljilo na 

volji do moči; da se volja do vednosti ne približuje univerzalni 

resnici (nasprotno: nenehno povečuje nevarnosti in tveganja); 

da v samem spoznanju ni nekakšne pravice do resnice in temelja 

resničnega (»da je spoznavni instinkt slab, da je v njem 

nekaj ubijalskega in da noče ničesar za srečo ljudi«) in, naposled, 

da razbija enotnost subjekta spoznanja. Vednost, ki ne bo 

dogmatska, se odreče vzpostavitvi in uveljavitvi avtonomnega 

subjekta spoznanja; s seboj prinaša neko nagonsko nasilnost 

in ob tem od subjekta zahteva, naj dela poskuse na samem 

sebi, skratka, naj se žrtvuje kot subjekt spoznanja. Volja do 

vednosti se spremeni v strast, ki se ne ustraši nobene žrtve in 

se ne boji ničesar drugega kot svojega propada. V skrajnem 

dometu Nietzschejeve genealoške refleksije ne gre več za to, 

dovednost«. Pri njej gre za spoznavanje kontinuitet, v katere naj 

bi bila ukoreninjena naša sedanjost (tal, skupnosti, jezika, morale, 

prava, običajev itn.). Zadala si je nalogo, da spozna vse, brez hierarhije 

pomembnosti, da vse razume, brez distinkcij glede višine, 

da vse sprejme, ne da bi delala razliko, in da zapre pot intenzivnostim 

življenja. Nič se ji ne sme izmakniti, nič ne sme biti izključeno. 

31 

Prav tam. 

32 

Prav tam. Foucault (prav tam) meni, da je bila prostor vznika 

metafizične zgodovine ravno atenska demagogija, tj. prostaška 

Sokratova zamera in njegova vera v nesmrtnost. Platon bi se, če 

bi bil genealog, lahko polastil te sokratske filozofije, lahko bi jo 

obrnil proti njej sami, a je storil ravno nasprotno: utemeljil jo je. V 

tem je bil, ugotavlja Foucault, njegov poraz. Genealoška raba zgodovine 

je po njegovem strogo protiplatonska, ker v sebi ne skriva 

»nesmrtne duše«. Ne prizadeva si odkriti korenine naše identitete, 

ampak jo, nasprotno, razpršiti. Ne išče enotnega ognjišča, iz katerega 

izhajamo in h kateremu naj bi se po obljubah metafizikov 

vrnili: »… na dan hoče spraviti vse diskontinuitete, ki nas prečijo.« 

Šele Nietzschejev genealoški zgodovinski čut se je otresel nadzgodovinske 

zgodovine (mimogrede: oba, Sokrat in Platon, sta tarči 

kritike tudi pri Nietzscheju – op. a.). 

132


da kritično postavimo preteklost pred »sodišče«, da odrežemo 

njene korenine, razbijemo identitete; v njenem skrajnem 

dometu gre za to, da z brezkompromisno voljo do vednosti 

tvegamo uničenje sebe samega kot subjekta spoznanja. 33 

Implikacije prikazanih uvidov v penološki refleksiji za 

tiste, ki znajo dihati Nietzschejev »močni zrak«, ne bi smele 

biti sporne. Zdi se, da lahko to, kar v splošnem velja za 

Nietzschejevo genealogijo, pripišemo tudi njegovi genealogiji 

kazni. Nietzschejeva genealogija nas – prosto po Foucaultu – 

opominja, da v korenu kazni in vsega tistega, kar prepoznavamo 

pod pojmom kazni, nista resnica in bit, ampak zunanjost 

naključja, ki je, kot rečeno (glej zgoraj), posledica tega, da je 

neka volja do moči prevladala nad drugo. Nietzschejeva vaja iz 

»višje« penologije, njegova genealogija kazni, je potemtakem 

kritična zgodovina interpretacij, ki so jih kazni dale različne 

šole, teorije in ideologije kaznovanja. Destabilizira tisto, kar je 

do sedaj pri kazni (na primer za vernike retributivne ideologije 

kaznovanja) veljalo za negibno, fragmentira to, kar je veljalo 

za enotno, in izpostavi heterogenost tistega, kar je veljalo za 

skladno s samim seboj. V prvi vrsti jo zanima, katera vednost 

oziroma prepričanje o kazni bi sploh lahko vzdržalo. 34 

Genealogija – v nasprotju z raziskovanjem zgodovine kazni 

in kaznovanja, ki prevladuje v razsvetljensko-humanističnem 

imaginariju – ne išče izvora kazni in ne prikazuje njene 

razvojne kontinuitete od drakonskih k bolj ali manj humanim 

kaznim (to bi prosto po Foucaultu pomenilo »zadrževati se pri 

malenkostih in naključjih začetkov«). 35 »Otrese se sramu« in 

čaka tam, kjer kazen vznikne brez takšnih ali drugačnih mask 

– tam, kjer je ne nadzira nobena resnica o njeni upravičenosti, 

njenih smotrih itn. Smotri kazni, ki so za Beccario in druge 

humaniste končni, so (glej zgoraj) v genealoški perspektivi le 

navidezni, le trenutna epizoda v seriji namenskosti. Še več: 

so – podčrtajmo – le naključna igra dominacij. Genealogija 

smotrov kazni ne identificira z namenom, da bi kazen in njene 

smotre upravičila, ampak za to, da bi pokazala, kako so umeščeni 

v diskurze volje do moči in oblasti. Vznik tega ali onega 

namena kaznovanja skozi očala genealoga vedno nastopi 

v določenem stanju sil, zato mora genealog pokazati njihovo 

igro, pokazati mora, kako se sile (tj. diskurzi) med seboj borijo 

za prevlado, za to, da bi določena resnica o kazni in kaznovanju 

zagospodovala nad vsemi drugimi. Pokazati mora, da se ta 

ali oni razlog upravičenosti kazni, ta ali oni smoter kazni, ki je 

33 

Prav tam. Foucault svojo izpeljavo podkrepi s citatom: »… če človeštvo 

ne bo propadlo zaradi strasti, bo propadlo zaradi slabosti: 

kaj hočemo raje To je glavno vprašanje. Hočemo zanj konec 

v ognju in luči ali v pesku« (Nietzsche, Jutranja zarja, paragraf 

429.) 

34 


35 

Prav tam. 

nastal v boju sil, naposled okiti s to ali ono moralno vrednoto, 

z namenom, da se okrepi. 36 »… to je igra, ki jo nenehno ponavljajo 

vladajoči in vladani. Ljudje vladajo drugim ljudem, in 

tako se porodi diferenciacija vrednot.« 37 

Povzemimo. Nietzsche je kritiziral tisto obliko zgodovine, 

ki vpeljuje nadzgodovinsko (»metafizično«) gledišče, zgodovino, 

ki sama sebe dojema kot objektivno znanost, ki prisega 

na izvor pojavov in kontinuiteto njihovega zgodovinskega 

razvoja in ki v vase zaprti totaliteti zbere poenostavljeno heterogenost 

časa. Tu se nam zastavi vprašanje, ali nista natanko 

ta pristop in ta oblika zgodovine bolj ali manj značilna tudi 

za historični pogled, ki zaznamuje penološko liberalno-humanistično 

tradicijo. Za tisto zgodovino kazni, ki se, kot se 

zdi, na kazen in kaznovanje »objektivno znanstveno« ozira s 

»konca zgodovine« (in penologije) in ob tem samozadovoljno 

ugotavlja, da se človeštvo z manjšimi odkloni giblje od skrajno 

nasilnih predmodernih kazni k čedalje bolj humanim kaznim 

(s pridržkom, da tudi v moderni dobi kapitalna kazen v 

nekaterih jurisdikcijah še ni izginila s seznama kaznovalnih 

praks) Ta (tradicionalna) oblika zgodovine, kot se zdi, predpostavlja 

»neumrljivo dušo kazni«, večno resnico o kazni in 

z njo povezanih pojavih, ki potrpežljivo čaka, da jo penolog 

odkrije in znanstveno pojasni. 38 V nasprotju s to obliko zgodovine 

Nietzschejeva genealogija kazni ubeži metafiziki in se 

ne prepozna v nobeni totaliteti. Kazen v njegovi genealoški 

perspektivi ni kontinuiteta nečesa, kar ima svoj izvor in svoje 

36 


37 

Tako Nietzsche (povzeto po Foucaultu, prav tam). Zdi se, da slavni 

francoski poststrukturalist, ki je na Nietzschejevih izhodiščih 

zasnoval svoje odmevne genealoške analize (vednosti, diskurza, 

oblasti, zapora itn.), na tej točki postreže z uvidom, ki je zanimiv v 

širši penološko-kriminološki in pravno-filozofski perspektivi: po 

njegovem odnos prevlade v vsakem trenutku zgodovine otrdi v 

takšen ali drugačen obred, vsili obveznosti in pravice in oblikuje 

natančne procedure. Odnos prevlade vzpostavi univerzum pravil, 

ki ni namenjen zmanjšanju nasilja, temveč ravno narobe (Foucault 

ne verjame tradicionalni shemi, po kateri se vsesplošna vojna 

bellum omnem contra omnes izčrpa v lastnih protislovjih, tako da 

se nazadnje odreče nasilju). Vzpostavitev pravila (namesto nasilja) 

po njegovem omogoča skrbno ponavljano nasilje (»Pravilo je 

… obljubljena kri …«). Želja po miru, kompromisu in tiho priznanje 

zakona zanj ne predstavljata velikega moralnega preobrata, 

temveč nujen rezultat. Človeštvo skozi svoje bitke po njegovem 

ne napreduje v smeri univerzalne vzajemnosti, kjer bodo pravila 

na vekov veke nadomestila vojno in nasilje; nasprotno, različne 

oblike nasilja (tudi kaznovalno nasilje – op. a.) umešča v različne 

sisteme pravil in se tako pomika od ene prevlade k drugi. Pravila 

so po njegovem videnju sama po sebi prazna, nedokončana; narejena 

so za služenje tej ali oni stvari, uporabiti jih je mogoče v korist 

tega ali onega. »Velika igra zgodovine je v tem, kdo se bo polastil 

pravil, kdo bo zavzel mesto tistih, ki jih uporabljajo, kdo se bo zakrinkal, 

da bi jih sprevrnil …« (Prav tam.) 

38 


133


bistvo (mesto resnice), ki ju je treba, ker sta se zabrisala, ponovno 

postaviti na svetlo, in le še tako ali drugače vrednostno 

moralno (retributivizem) ali pač teleološko (utilitarizem) 

upravičiti. Nasprotno, njegova genealogija kazni ponovno 

oživi tisto, kar so imele tradicionalne in na njih utemeljene 

šole, doktrine in ideologije kazni in kaznovanja za tako rekoč 

nesmrtno (moralne argumente utemeljevanja upravičenosti 

kaznovanja, namene kaznovanja itn.), in ravno s tem, ko problematizira 

samoumevnosti tradicionalnih ideologij, refleksijo 

kazni znova vrne v »življenje«. 

5 Predigra k penologiji prihodnosti 

Zdi se, da lahko podobno kot za tradicionalno zgodovino 

kazni, ugotovimo tudi za tradicionalne opredelitve penologije 

kot znanosti: tudi te skušajo IZBRISATI »to, kar bi lahko izdalo 

mesto gledišča« penologije, »trenutek, v katerem se nahaja« 

in »neizogibnost njene strasti«. 39 Penologija je v kriminološko-penološkem 

znanstvenem diskurzu praviloma (izjeme 

kot vedno potrjujejo pravilo) še vedno dojeta in definirana kot 

veda o kaznih in kaznovanju, ki z uporabo določenih metod 

znanstveno (bolj ali manj neoporečno) preučuje svoj predmet 

raziskovanja (glej prvi del). Tradicionalni »scientistični« pogled 

nas prepričuje, da nas bo penologija s svojim znanstvenim 

pojmovnim aparatom nedvomno oskrbela z empirično preverjeno 

in preverljivo znanstveno resnico o vseh temeljnih in 

manj temeljnih vprašanjih in problemih kaznovanja. Dejstvo, 

da je ta »resnica« vpeta v perpetuum mobile retributivističnoutilitarističnih 

pristopov k utemeljevanju kaznovanja, vzbuja 

vtis, da smo prišli na »konec zgodovine« penološke refleksije. 

Od tega ortodoksnega, molarnega pogleda na penologijo in 

filozofijo kaznovanja se, kot rečeno, ograjujem: duh »konca 

zgodovine« bomo z Nietzschejevo genealogijo kazni in kritiko 

moderne znanosti spravili nazaj v steklenico. 

Celovitega prikaza ključnih poant Nietzschejeve kritike 

moderne znanosti zaradi njene obsežnosti in kompleksnosti v 

tem zapisu ne moremo podati. Kar lahko ponudimo, so »drobci«, 

kot je tale: po Nietzscheju ključni agent znanstvenega spozna(va)nja 

resnice v nasprotju s precej razširjenim »zdravorazumskim« 

prepričanjem ni (zdrav) znanstveni razum, ampak 

»nerazumni« čuti oziroma instinkti – znanstvenika na skrivaj 

vodijo instinkti in ga silijo na določene tire (to po njegovem 

velja celo za logiko kot per definitionem objektivno znanstveno 

metodo). Po njegovem ne moremo k nobeni drugi realnosti 

kot k realnosti naših nagonov. »Kolikor abstraktnejša je 

resnica, ki jo želiš učiti, toliko bolj moraš zapeljevati k nji tudi 

čute …« 40 Tradicionalno pojmovanje znanosti, ki, kot se zdi, 

39 


40 

Nietzsche, 1988: 77–78. 

dandanes še vedno prevladuje, potemtakem – če ga motrimo 

z Nietzschejem – zmotno izhaja iz predpostavke, da »obstaja 

spoznavni gon, ki slepo teži po resnici, in od njega ločen 

svet čutov in interesov«. 41 Po Nietzscheju – tako Urbančič – je 

znanstvena resnica predpostavka (in hkrati posledica) določene 

(hotene) oblike oziroma načina dojemanja človeka in sveta. 

Spoznavni gon je treba, če ga hočemo pravilno razumeti, speljati 

nazaj tja, od koder je prišel: na vrednostno-interesno motiviran 

prisvajalni in obvladovalni gon. V tem (ničejanskem) 

pogledu je znanost predvsem moralni fenomen, ker so spoznavne 

vrednote, vrednote spoznanja in znanosti navsezadnje 

moralne vrednote, s čimer, kot se zdi, postane oblika »volje do 

moči«, njena »resnica« pa produkt te oziroma tiste konkretne 

volje do moči, ki se je zmožna in sposobna udejanjiti (in je 

zato prevladala nad drugo voljo do moči). 42 

Če se na penologijo kot »disciplino« znanosti na primer 

ozremo skozi (zgoraj preverjena) Foucaulteva »ničejanska 

genealoška« očala, mora biti penologija (in v navezavi nanjo 

kaznovalna politika) obenem genealogija kazni in genealogija 

same sebe. V tem pogledu je penologija eden od načinov, s 

katerimi je človek v zahodni družbi oblikoval (znanstveno) 

vednost o sebi in svoji veri (ali neveri) v kazen. Kot oblika 

(znanstvene) vednosti je »igra resnice«, ki ni boj za vse tiste 

resnice o kazni, kaznovanju in kaznovanih, ki so »tam nekje« 

in jih je zato treba z »znanstveno metodo« odkriti, ampak 

– prosto po Foucaultu – »sistem predpisanih postopkov« za 

proizvodnjo, regulacijo, kroženje in distribucijo diskurzov o 

vprašanjih kaznovanja. Ta »sistem« s pravili, ki jih izbere, določa, 

kdo sploh sme in zmore znanstveno verodostojno govoriti 

o vprašanjih kazni in kaznovanja, katere izjave v diskurzu 

kaznovanja so »sprejemljive«, »resnične« in »pravilne« (tj. 

znanstveno verodostojne) in katere niso, kaj je torej »še resnica« 

(in znanost) o kaznih in kaznovanju in kaj ne več. Red, 

ki ga penologija vnaša v diskurz o kaznovanju, je prosto po 

Foucaultu hkrati tudi redčenje diskurza. 43 

Resnica o kaznovanju, ki jo je do sedaj proizvajala penologija, 

je bila kot taka neizbežno bolj ali manj speta z učinki 

oblasti. Ključna vprašanja kaznovanja se potemtakem ne 

zastavijo na osi (kaznovalna) teorija–praksa, ampak na osi 

(kaznovalna) vednost–oblast. Penologije, ki bi temeljila na 

predpostavkah Nietzschejeve kritike znanosti, ne zanima, »ali 

penologija ima svojo originalno metodo«, »kaj je še resnica 

in znanost o kazni in kaj ne več«, »kaj je še in kaj ni več penologija«, 

»kdo je in kdo ni penolog«, »kje so zunanje meje 

41 

Glej Urbančič, v Nietzsche, 1989: 372. 

42 

Prav tam, str. 363–365. 

43 

Prim. M. Foucault: Red diskurza. V: Foucault, M., Vednost-oblastsubjekt. 

Ljubljana: Krtina, 2008, str. 7–37. 

134


penološke refleksije« ipd. Pri njej je, kot smo ugotovili že na 

začetku, odločilna implozija diskurza: njegova refleksija kazni 

doseže točko notranjih meja diskurza, točko »penološke sublimacije«, 

ki utegne odpreti perspektivo onkraj obstoječih 

»iger resnice« in režimov oblasti-vednosti o kaznovanju (tudi 

onkraj tistega, ki ga zastopa liberalnohumanistični diskurz o 

kaznovanju). 

Nietzschejeva misel ima sila zanimive reperkusije tudi, ko 

gre za »igralce« penološke znanosti. Če teren penologije motrimo 

skozi ničejanska očala, opazimo, da je tip penologa, ki 

prevladuje v moderni dobi, »idealni učenjak«. 44 To je »človek 

brez polnosti in vsebine«, »objektivni človek«, »… orodje, dragocena, 

lahko ranljiva in pokvarljiva merilna priprava … ki jo 

je treba varovati in spoštovati, ni pa cilj, ni izhod in vhod …«. 45 

Ta tip penologa prosto po Nietzscheju ne opazi, da je zanemaril 

imaginativno in sublimatorno plat penološke refleksije. Da je 

tisto, kar postavlja v izložbe kot »resnicoljubnost«, »znanstveno 

poštenost«, »racionalnost«, »neodvisnost« itn., »nališpana 

skepsa in ohromljena volja« (zdi se, da ta tip penologa – z 

Nietzschejem rečeno – »nič več noče«). Penolog, ki zna dihati 

ostri zrak Nietzschejevih spisov, je nasprotni tip »idealnega 

učenjaka«. V strasti do spoznanja gre »… z drznimi in bolečimi 

poskusi dlje, kakor mu more pritrditi pomehkuženi in 

razneženi okus demokratičnega stoletja …«. 46 Ni niti »čuteči« 

liberalni humanist, ki ga skrbi zaostrovanje kaznovanja, smrtna 

kazen ipd. (in kljub temu še naprej vsaj potihoma verjame 

v ta ali oni »uradno« pripoznani smoter kaznovanja), niti »tuff 

guy«, ki zagovarja »stroge kazni« in ne pristaja na kompromis 

z zločincem. Ne verjame, da je kazen zločinčeva pravica, ki izbriše 

njegov zločin. Ni penolog, ki »nič več noče«. Tip penologa, 

ki pripada »Nietzschejevi šoli«, je »svobodni duh«. 47 Kot 

penolog prihodnosti bo opazil, da se penologija »še ni rešila 

podtaknjenih zmenet« (retributivizma in utilitarizma v takšni 

ali drugačni izpeljavi/kombinaciji) in da je tudi t. i. humanistična 

penologija (naj se dela še tako razumsko in humano) 

nemara samo »žlahtna otročarija in začetništvo«. 48 

44 

Prim. Nietzsche, 1988: 110–115. 

45 


46 


47 

Nietzsche svoj koncept »svobodnega duha«, ki ima opazne metarazsvetljenske 

»dimenzije«, artikulira v drugem, šestem in sedmem 

poglavju spisa Onkraj dobrega in zlega (1888). Takole pravi: 

»Svobodni duhovi smo nekaj drugega kot 'libres penseurs', svobodomisleci 

in kakor se še radi imenujejo ti vrli zagovorniki modernih 

idej …« (Nietzsche, 1988: 50.) 

48 

Nietzschejevo razlikovanje med obema tipoma – »idealnim učenjakom« 

in »svobodnim duhom« – je sto let pozneje obudil – kdo drug 

kot – Foucault. Ta razloči med »univerzalnim« in »specifičnim« intelektualcem. 

Če tudi ta dva tipa umestimo v kontekst penologije, 

dobimo tole: prvi govori s pozicije resnice o zločinu, zločincu in 

V luči Nietzschejeve kritike moderne znanosti se penologija 

kot znanost de- in rekonstituira. Že v uvodu smo zapisali, 

da Nietzschejeva genealogija kazni (tako kot njegova filozofija 

nasploh) kljub navidezni radikalnosti, ki zmoti nanjo nepripravljenega 

bralca, ni skrajna, temveč inavguralna, da nakaže 

mogoče odgovore na »krizo imaginacije« v penologiji in da 

je v tem pogledu potencialna »jutranja zarja« neke nove ere 

penološko-filozofske refleksije. Z Nietzschejem nastane potencial 

konstituiranja nove »resnice« o kaznovanju, nove realnosti 

kaznovanja in »penologije prihodnosti«, ki je v temelju 

imoralistična, neesencialistična in metahumanistična. 

6 Postmodernizem/poststrukturalizem – penologija 

»jutrišnjega in pojutrišnjega dne« 

Zdi se, da njeni obrisi že nastajajo in da potemtakem 

»konca penologije« za zdaj še ni na vidiku. Nekateri pisci 49 

opozarjajo na daljnosežne premike oziroma kratko malo kar 

kazni. Njegov glas ima status univerzalnega glasu, njegova teoretska 

drža je »nevtralna«, dvignjena nad profanost bojev za resnico 

o kaznovanju. V nasprotju z njim drugi ne deluje kot prinašalec 

»resnice in pravice za vse«. Spopada se s problemi, ki jih »univerzalni« 

penolog iz svoje akademske prižnice ne vidi ali noče videti. 

Zanj problem ni v tem, da bi kritiziral ideološke primesi penologije 

(ali da bi svoji znanstvenosti zagotovil pravilno ideologijo), 

ampak v tem, da razišče možnosti vzpostavitve nove/predrugačene 

politike resnice o kazni in kaznovanju. Njemu ne gre za to, da 

bi resnico emancipiral od ideologije in/ali sistema oblasti (to bi 

bila utvara, ker je resnica že oblast), ampak za to, da bi moč oziroma 

oblast resnice ločil od ekonomskih, socialnih, kulturnih in 

pravnih oblik hegemonije, znotraj katerih učinkuje. Ni »mehanik« 

in pozitivist, ne onemogoča postajanja, ne sklicuje se na zvestobo 

identiteti in realnosti. Ni nevtralen znanstvenik, ki raziskuje 

fenomen kaznovanja, ne zanika, da je (tudi njegova lastna) volja 

do vednosti in predanost »resnici« na bolj temeljni ravni volja do 

moči. Ne taji, da je v svoji volji do vednosti in resnice nujno bolj 

ali man »nasilen in nepravičen«, da je njegov spoznavni instinkt 

»slab«, da je v njem »nekaj ubijalskega«, da »noče ničesar za srečo 

ljudi«. Dojel je, da v penologiji ni avtonomnega subjekta znanstvenega 

spoznanja, da to, da postaneš penolog »jutrišnjega in pojutrišnjega 

dne«, zahteva neko nagonsko nasilnost in stalno eksperimentiranje, 

vključno z eksperimentiranjem na samem sebi. 

»Dokaz« njegove znanstvene verodostojnosti je njegov pogum: 

njegova volja do vednosti se spremeni v strast, ki se ne ustraši nobene 

žrtve in se ne boji ničesar drugega kot uničenja samega sebe 

kot subjekta spoznanja (prim. Foucault, 1991: 72–74 in isti, 2009: 

3–15. Prim. tudi M. Foucault: Nietzsche, genealogija, zgodovina. 

V: Foucault, M. Vednost-oblast-subjekt). 

49 

Glej na primer B. A. Arrigo in D. Milovanovic: Revolution in Penology: 

Rethenking the Society of Captives, Lanham, MD: Rowman 

Littlefield, 2009. Glej tudi zbornik B. A. Arrigo in D. Milovanovic 

(ur.): Postmodernist and Post-Structuralist Theories of 

Crime, Ashgate, 2010. 

135


na »molekularno revolucijo«, ki naj bi jo v zadnjih desetletjih 

v kriminologiji in penologiji zanetila postmodernizem in 

poststrukturalizem. Postmodernistično in poststrukturalistično 

navdahnjeni kriminologi, penologi in kazenskopravni 

teoretiki naj bi večinoma zajemali iz imaginarija (na primer 

dekonstruktivizma, imoralizma, psihoanalitične semiotike, 

shizoanalitike, rizomatike, kritike modernosti/moderne znanosti 

ipd.), ki je začel nastajati z Nietzschejem in prvo generacijo 

(francoskih) postmodernistov (Lacan, Deleuze, Guattari, 

Kristeva, Foucault, Lyotard, Irigary, Barthes, Cixous, Derrida, 

Baudrillard itn.). 50 »Diskurzivni obrat«, ki ga v teoretsko 

kriminologijo in penologijo prinašata postmodernizem in 

poststrukturalizem, stavi na inovativne in eksperimentalne 

(»nomadske«) pristope k »znanstvenemu« preučevanju kaznovanja 

in kriminalitete. 

Poststrukturalistični pristopi v (kritični) kriminologiji, 

penologiji in kazenskopravni znanosti si prizadevajo pokazati, 

kako je mogoče v kaznovalni teoriji in praksi z »molekularno 

revolucijo« preseči kontinuirano navzoče težnje po totalnosti 

in singularnosti, tj. statične koncepte, teorije in identitete, ki 

kriminološki/penološki refleksiji vsiljujejo rigidne koordinate 

in omejitve tega, kar kriminologija in peonologija sta in kar 

bi lahko postali. Pri tem izhajajo iz podmene, da kriminološka 

in/ali penološka vednost ne predstavlja konca, ampak 

začetek opomenjevanja (departure in meaning). Ničelna točka 

postmodernističnih in poststrukturalističnih pristopov v 

teoretski kriminologiji in penologiji naj bi bil »’cut’ of réalité«, 

rez s »fenomenologijo obstoječega«, prelom z obstoječo 

zgodovinsko, jezikovno in ideološko konstrukcijo »zločinca«, 

»zločina« in »kazni«. 51 

Henry in Milovanovic, vidna promotorja postmodernistične 

kriminologije, menita, da gre pri tej kriminologiji za 

»konstitutivno kriminologijo«, tj. zrelo fazo v razvoju kritične 

kriminološke/penološke teorije. Pozornost konstitutivne 

50 

Nekateri »novi« kriminologi in penologi skušajo mogoče odgovore 

na »krizo imaginacije« v kriminologiji/penologiji nakazati s 

pomočjo uvidov, ki jih prinašajo dognanja v kvantni fiziki, teoriji 

kompleksnosti, teoriji kaosa, teoriji katastrofe ipd. Glej na primer 

D. Milovanovic: Postmodern Criminology: Mapping the Terrain. 

V: B. A. Arrigo in D. Milovanovic (ur.): Postmodernist and Post- 

Structuralist Theories of Crime, str. 53–96. 

51 

Prim. prav tam. Milovanovičev in Arrigov »'cut' of réalité« v širšem 

kontekstu družbene refleksije implicira aktiviranje kritične 

fenomenološke analize vladajoče političnoekonomske in kulturnozgodovinske 

reprezentacije realnosti, identificiranje simbolnih, 

jezikovnih, materialnih in kulturnih dejavnikov konstitucije sebstva 

in sociusa, sprostitev aktivnega energetskega toka (na primer 

radikalne verzije zasnutka družbene pravičnosti, »etike tujca« 

ipd.) kot alternative prevladujočemu reaktivnemu toku (sistemske 

logike/retorike, »etike sence« itn.), strategijo deteritorializacije in 

reteritorializacije (Deleuze & Guattari) in tako naprej. 

kriminologije je usmerjena v dialektiko med kriminaliteto 

in mehanizmi njenega preprečevanja in zatiranja na eni ter 

družbo/njenimi agenti na drugi strani. Konstitutivna kriminologija/penologija 

prepozna, da je zločin hkrati v družbi in 

od nje. Ne raziskuje mikro (individualnih) in makro (sistemskih) 

vzrokov kriminalitete – to je način ustvarjanja »resnice« 

o zločinu, ki je prevladal v tradicionalni in tradicionalni kritični 

kriminologiji. Konstitutivna kriminologija/penologija se 

v nasprotju s tradicionalno osredotoča na simbolno-diskurzivno 

plat premisleka in govora o kaznovanju, tj. na načine, na 

katere družbeni agenti (storilci, žrtve in opazovalci) soustvarjajo 

»tisto«, kar nato dojemajo kot zločin in kazen. Pozornost 

»novega« kriminologa in »nove« kriminologije je namenjena 

ustvarjanju kriminalitete skozi diskurze – v njenem raziskovalnem 

»aparatu« je kriminaliteta »tekst«, ki ga spišejo 

družbeni agenti, ki so obsedeni s tem in začudeni nad tem, 

kar spišejo, ki zanikajo, da so kar koli spisali, ker naj bi tekst 

nastal brez njihove participacije (kratko malo sam od sebe). 

Konstitutivna kriminologija kriminaliteti odreče avtonomijo, 

opusti njeno evidentiranje (in tem bolj njeno dramatiziranje), 

razgradi (dekonstruira) logocentrizme tradicionalne kriminologije, 

tj. binarne opozicije (racionalno/iracionalno, objektivno/subjektivno, 

objekt/subjekt, središče/obrobje, agent/ 

struktura ipd.) in naposled začrta nov diskurz o kriminalu in 

kaznovanju. Molarne (statične) diskurze (»diskurz nadzora«, 

»organizacijski diskurz«, »pravni diskurz« itd.) o kriminaliteti 

nadomesti z diskurzom, ki je dinamičen, dovzeten za razliko, 

izjemo, spremembo, ironijo, alternativo itn. Konstitutivna 

kriminologija/penologija ustvari nov diskurz, ki je dovzeten 

za postajanje sebstva in sociusa in ne pristaja na podmeno, da 

so družbeni agenti bodisi individuumi, ki razpolagajo s svobodno 

voljo, bodisi objekti, ki so biološko in psihološko programirani. 

52 

Med tistimi, ki v ničejanskem duhu pišejo o »novi« kriminologiji 

in penologiji, je tudi B. Arrigo. Po njegovem videnju 

so v tradicionalni (tj. moderni) kriminologiji in penologiji 

prevladali koncepti, ki izhajajo iz funkcionalizma in sistemske 

teorije (Durkheim, Weber, Merton in nekateri drugi imajo 

po njegovem mnenju sidro v Luhmanovi sistemski teoriji). 

Kriminološke teorije so se v preteklosti opirale na kategorije, 

kot so urejenost, normativnost, linearnost, pozitivnost, 

homogenost, predvidljivost, jasnost, stalnost, konsenz, enotnost 

ipd. – ti pojmi so zamejevali horizont kriminološkega 

in penološkega premisleka. Za teorije in koncepte, ki jih ponuja 

postmodernistično in poststrukturalistično navdahnjena 

kriminologija, je značilna prav nasprotna »logika«: zavračanje 

52 

Širše glej S. Henry in D. Milovanovic: Constitutive Criminology: 

The maturation of Critical Theory. V: B. A. Arrigo in D. Milovanovic 

(ur.): Postmodernist and Post-Structuralist Theories of Crime, 

str. 3–26. 

136


linearnosti, predvidljivosti, rigidnosti in formalizma. Njene 

teorije se sklicujejo na aksiome, kot so »predvidljiva nepredvidljivost«, 

»urejen nered«, razlika, nestrinjanje, spontanost, 

eksperimentiranje, sublimacija itn. »Nova« kriminologija in 

penologija izhajata iz predpostavke, da je svet (zločina in kazni) 

kontingenten, dinamičen, nepredvidljiv in naključen, da 

nas kvantna fizika (teorija kaosa, teorija katastrofe, Gödlov 

teorem itn.) uči, da ni statičen in logično urejen svet, da ni 

svet, ki ga lahko (ne da bi mu delali krivico) z »znanstvenim 

pristopom« zreduciramo na racionalne/logične razsežnosti, 

in da ga zato tradicionalna kriminološka/penološka znanost 

s svojim rigidnim aparatom ne more legitimno zajeti. 

Postmodernistična kriminologija in penologija, nadalje, izhajata 

iz predpostavke, da so družbene vloge odprte in fleksibilne, 

da identiteta nikoli ni statična, nespremenljiva in dokončna, 

da je kontinuirano izpostavljena razliki in potencialu 

preobrazbe. Pisec ugotavlja, da v tradicionalni (moderni) kriminologiji 

naletimo na obratno logiko: posamezniki so obravnavni 

kot devianti ali konformisti, kriminalci ali poštenjaki, 

obsojeni ali oproščeni, geji ali »straights« itn. Razhajanje med 

tradicionalno in »novo« kriminološko/penološko znanostjo 

je po piščevem videnju še zlasti očitno pri zasnovi subjektivnosti 

(tudi na tem mestu takti, ki jih ubere pisec, spomnijo 

na Nietzscheja). Subjekt v razsvetljenski miselni tradiciji je 

avtonomen, racionalen in odgovoren individuum. V postmodernistični 

teoriji – v izpeljavi, ki jo kot prvi priskrbi Lacan 

– racionalistično/mehanicistično kartezijansko koncepcijo 

avtonomnega subjekta nadomesti razdeljen, nedeterminiran, 

razsrediščen in heteronomen individuum. Obvladujejo ga sile, 

ki jih proizvaja družbeno in individualno nezavedno. Subjekt 

je konstrukt diskurzov, družbeni konstrukt. Vpet je v družbenosimbolno 

mrežo. Pisca pripominjata, da se Descartesov 

slavni aforizem »Mislim, torej sem« v lakanovskem postmodernističnem 

vokabularju preobrazi v: »Mislim, kjer nisem, 

zato sem, kjer ne mislim.« Na teh predpostavkah skušata postmodernistična 

kriminologija/penologija in kazenskopravna 

teorija de- in rekonstruirati nekatere temeljne kategorije 

modernega kazenskega prava: zločin, zločinca/storilca, krivdo, 

odgovornost, kazen itn. Tudi koncept »želje« (desire) se 

v modernem in postmodernističnem znanstvenem in kriminološkem/penološkem 

imaginariju pomembno razlikuje. 

Če za moderno znanost velja, da je željo (in v povezavi z njo 

instinkte, domišljijo, sublimacijo) v imenu razuma deteritorializirala, 

odrinila na rob ali izločila, postmodernizem naredi 

ravno narobe – željo (instinkte, domišljijo, sublimacijo itd.) 

emancipira, v diskurzu znanosti ji dodeli osrednje mesto. Tudi 

jeziku in posledično diskurzu poststrukturalizem vtisne novo 

dimenzijo. Jeziku pripiše neko izvirno nasilje – jezik vsak pojem 

»nasilno« reducira, razkosa in vključi v polje pomena. 

Jezik je hegemon, ki vpelje simbolni red, določeno razkritje 

sveta, določen režim resnice. Vsak konkreten prostor jezikovnega 

diskurza je utemeljen na nasilni gesti vsiljenja »diskurza 

gospodarja«. Tudi v kriminološkem/penološkem znanstvenem 

diskurzu ima jezik »diktatorsko držo« – »vzroki kriminalitete«, 

»dokazno breme«, »materialni dokaz«, »naklep«, 

»izvedensko mnenje«, »krivda« in drugi kriminološki/kazenskopravni 

instituti v svoji konkretni vsebini odsevajo režim 

resnice, ki je nastal na temelju »diskurza gospodarja«. Da bi 

raziskali dialektiko nasilja jezika, potrebujemo – tako Arrigo, 

ki se na tem mestu poenoti z Milovanovicem in Henryjem 

– konstitutivno (kriminološko) refleksijo. Naloga konstitutivne 

kriminologije (»kriminologije tujca«) je de- in reteritorializacija 

diskurza, tj. artikuliranje nove (alternativne) vednosti 

o zločinu, kazni, nadzoru in nasilju, nove kriminološke/penološke 

etike (»etike Drugega«), skratka artikuliranje novega 

režima resnice in pravičnosti na področju kazenskega pravosodja, 

ki bi v navezi s podobnimi pristopi in prijemi v nekaterih 

drugih sferah vednosti lahko prispeval k progresivnim 

družbenim spremembam. 53 

6 Namesto sklepa: h »krizi« kaznovanja (in 

premisleka o kazni) 

Reperkusije, ki jih ima Nietzschejeva refleksija v postmodernističnem 

kriminološkem, penološkem, kazenskopravnofilozofskem 

in družbenem diskurzu, so nedvomno »plodna 

zemlja« za razmislek o problemih kaznovanja tu in zdaj in 

navsezadnje eno izmed mogočih oprijemališč razprave o dozdevni 

»krizi« kaznovanja. 54 

Širšega prikaza na tem mestu ni mogoče priskrbeti (nekatere 

mogoče implikacije so bile tako ali tako nakazane že 

zgoraj), zato zgolj za ilustracijo: zdi se, da je že dodobra zasidrana 

teza o »krizi« oziroma neuspešnosti kaznovanja in 

kaznovalnega sistema v luči ničejanske refleksije kazni, ki jo 

53 

Širše glej B. A. Arrigo: The Pheripheral Core Of law and Criminology: 

On Postmodern Social Theory and Conceptual Integration. 

V: B. A. Arrigo in D. Milovanovic (ur.): Postmodernist and Post- 

Structuralist Theories of Crime, str. 27–52. 

54 

O tem glej na primer Cavadino in Dignan, 1997: 8–31. Dozdevna 

»kriza« kaznovanja naj bi se kazala v prenatrpanosti zaporov, 

poslabšanju bivanjskih pogojev za zapornike, naraščanju nasilja, 

oženju pravic, kadrovski nedohranjenosti in, ne nazadnje, »smrti 

rehabilitativnega modela kaznovanja« na eni strani ter kontinuiranem 

zaostrovanju kazni na drugi strani. Trend zaostrovanja 

kaznovanja in drugih oblik strukturnega nasilja naj bi v prvi vrsti 

narekoval vzpon pravnopolitične doktrine »zakona in reda« (law 

and order), tj. svojevrstne izpeljanke liberalnega koncepta vladavine 

prava (v retoriki te doktrine naj bi prednjačili imperativi in 

vrednote desnega/konservativnega in neoliberalnega kriminološkega 

in kriminalnopolitičnega imaginarija – »varnost«, »nadzor«, 

»pravila«, »disciplina«, »red«, »morala«, »krivda«, »kazen«, 

»pravična kazen«, »učinkovit pregon« itn.). 

137


v knjigi Nadzorovanje in kaznovanje – Rojstvo zapora priskrbi 

Foucault, kljub realnim znakom »krize« problematična. 

Foucault pokaže, da ima kaznovalni aparat poleg uradno pripoznanih 

tudi nekatere druge (latentne) funkcije, ki jih za nameček 

zavestno ali nezavedno tudi precej uspešno izpolnjuje. 55 

Problem ni v tem, da bi bila kazen premalo koristna, ampak v 

tem, da je, kot pravi Nietzsche, »preobložena z vsakovrstnimi 

koristnostmi« (smotri kazni so prosto po Foucaultu »epizode 

v seriji namenskosti«), in tem bolj v tem, da so te »koristnosti« 

umeščene v diskurze moči in oblasti (glej zgoraj). Da so, 

kot smo videli že zgoraj, udeležene v igri dominacij. Resnica 

– zlasti tista, ki prevlada – o kaznovanju je potemtakem neizbežno 

speta z učinki oblasti. To pomeni, da se ključna vprašanja 

kaznovanja (tudi dozdevne »krize« kaznovanja), kot smo 

videli že zgoraj, ne zastavijo na osi (kaznovalna) teorija-praksa, 

ampak na osi (kaznovalna) vednost-oblast. 

V tej optiki je odgovor na vprašanje, zakaj na primer zaporna 

kazen kljub svoji »neučinkovitosti« trdovratno vztraja, 

bržkone na dlani: vztraja zaradi svojih pomanjkljivosti in ne 

navkljub njim, oziroma še bolje: zaradi skritih smotrov (sic!). 

Če je zaporna kazen v luči uradno razglašenih ciljev neuspešna, 

mora biti uspešna na neki drugi, očem (družbene večine) 

prikriti ravni – na primer v tem, da proizvaja delikventnost, 

ki – podčrtajmo – ni samo težava, ampak tudi sredstvo sodobne 

(disciplinske) oblasti, in da daje institucijam onstran 

zaporskega obzidja »dober in priročen zgled«. Poanto z metaforo 

»kriminološke sence« nazorno artikulirata Arrigo in 

Milovanovic: zapor je po njunem (re)generator strukturne 

dialektike kontrolne družbe, normalizacije nasilja in – kar še 

posebej izpostavita – »kriminološke sence«. S to sintagmo merita 

na škodljive učinke zaporske in kaznovalne miselnosti v 

procesih, ki bi po njunem (onstran zaporskega obzidja) lahko 

vodili k transformaciji subjekta. V tem pogledu je po njunem 

videnju še zlasti škodljiva ideja, ki v zaporu vidi instrument 

korekcije in rehabilitacije. »Kriminološka senca« se po mnenju 

piscev širi z inkarceriranih subjektov na nadzornike, menedžerje 

in njihove nadzorovalce. »Igralci« in ne nazadnje tudi 

»opazovalci« kaznovalnega sistema so ujetniki imaginarija, ki 

osmišlja karceralno ustanovo. Socialno-psihološka škoda, ki 

ob tem nastaja, je na ta način dojeta kot samoumevna, zdrava 

55 

Prim. Z. Kanduč: Simbolna razsežnost kaznovanja (kazensko pravo 

kot ideološki aparat države). Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 

1995/1, str. 3–14. Pisec v zvezi s tem opozori na ideološko 

funkcijo: medtem ko kazenskopravni sistem, po eni strani, 

normativno regulira vedenje, po drugi strani avtoritativno posreduje, 

(po)ustvarja in (pre)oblikuje pojmovanja in predstave o 

temeljnih moralnih pravnih in političnih kategorijah: na primer o 

krivdi, kazni, odgovornosti, (ne)moralnosti, (ne)zakonitosti, (ne- 

)primernosti, (ne)sprejemljivosti, zavržnosti, potrebi po nadzoru 

itn. Ideološka funkcija kazenskopravnega sistema je po piščevi 

oceni v sodobni družbi najbrž celo pomembnejša od represivne. 

in normalna, kot réalité. »Kriminološka senca« je po mnenju 

piscev vzrok in posledica tihega in »normalnega« delovanja 

političnih, ekonomskih, kulturnih in ideoloških mehanizmov, 

ki vzpostavljajo in vzdržujejo družbo nadzora. 56 Zdaj že slavna 

in prav nič obrabljena Foucaulteva opazka gre takole: »Je 

mar čudno, da je zapor podoben tovarnam, šolam, kasarnam, 

bolnišnicam, te pa so vse podobne zaporu« 57 

Po Nietzscheju »… pregreha in potrata nista tisti, ki uničujeta 

rod, temveč ravno nasprotno: če ljudstvo propada, … 

sledijo iz tega pregrehe in potrata …« 58 S to opazko »podzemnež« 

posvari, da je dandanes enako ali celo bolj kot kazen v 

»krizi« refleksija kaznovanja (beri: »resnica« o »zločinu in 

kazni«), in tem bolj pred tem, da je sla po (čedalje strožjem, 

preventivnem itn.) kaznovanju in nadzorovanju (»domišljija 

rablja in ječarja«) v domala vseh segmentih družbenih odnosov 

eden od simptomov stopnjevanja nihilizma in propadanja 

moderne družbe. 59 Zato za konec prikaza njegove vaje iz penologije 

ne bo odveč apel tvorcem kaznovalne in nadzorstvene 

zakonodaje in politike ter takšnih in drugačnih strategij 

preprečevanja in zatiranja »pregrehe in potrate« tostran in onstran 

Alp, na »levi« in »desni« ter še posebej tistim, ki so (tj. 

mislijo, da so) »toplo-hladno« vmes ali še raje »neopredeljeni« 

in »neodvisni«: »Jaz sem ograja ob reki: primi me, kdor me 

more! Vaša bergla pa nisem.« 60 

Literatura 

1. Arrigo, B. A., Milovanovic, D. (2009). Revolution in Penology: 

Rethenking the Society of Captives, Lanham, MD: Rowman 

Littlefield, 2009. 

2. Arrigo, B. A., Milovanovic, D. (ur.): Postmodernist and Post- 

Structuralist Theories of Crime. Ashgate, 2010. 

3. Atanacković, D. (1988). Penologija. Beograd, Naučna knjiga. 

4. Beccaria, C. (2002). O zločinih in kaznih. Dva govora o splošnih 

načelih kriminalnega prava in njegovi literarni zgodovini. 

Ljubljana, Cankarjeva založba. 

56 

Širše glej B. A. Arrigo in D. Milovanovic: Revolution in Penology: 

Rethenking the Society of Captives. 

57 


58 

Foucault, 2004: 248. 

59 


60 

Vera v nadzorovanje in kaznovanje v zadnjem času drastično 

narašča tudi na prisojni strani Alp. Formalni in neformalni nadzorstveni 

ukrepi na čelu s kaznimi in globami se (kljub dejstvu, 

da stopnja kriminalitete v zadnjih nekaj letih ni bistveno narasla) 

kontinuirano zaostrujejo, zvišujejo in razmnožujejo, stopnjuje se 

t. i. »preventivno nadzorovanje in kaznovanje«, rapidno se stopnjujejo 

realni znaki »krize« kaznovanja itn. Zdi se, da je uvedba 

dosmrtnega zapora jagoda na torti te dinamike. 

61 

Nietzsche, 1984: 43 

138


5. Bix, B (1999). Jurisprudence. Theory and context. Durham, 

Carolina Academic Press. 

6. Cavadino, M., Dignan, J. (1997). The Penal System. London, Sage 

Publications. 

7. Flander, B. (2010). Postmodernizem v filozofiji prava. Doktorska 

disertacija. Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani. 

8. Foucault, M. (2004). Nadzorovanje in kaznovanje: nastanek zapora. 

Ljubljana, Krtina. 

9. Foucault, M. (2008). Politična tehnologija individuumov. V: 

Foucault, M.: Vednost-oblast-subjekt. Ljubljana, Krtina, str. 297– 

312. 

10. Foucault, M. (2008). Red diskurza. V: Foucault, M.: Vednostoblast-subjekt. 

Ljubljana, Krtina, str. 7–37. 

11. Foucault, M. (2008). Nietzsche, genealogija, zgodovina. V: Foucault, 

M.: Vednost-oblast-subjekt. Ljubljana, Krtina, str. 87–109. 

12. Golder, B., Fitzpatrick, P. (2010). Foucault and Law. Ashgate 

Publishing Limited. 

13. Hegel, G. W. F. (1964). Osnovne crte filozofije prava. Sarajevo, 

Veselin Masleša. 

14. Linarelli, J. (2008). Nietzsche In Law's Cathedral: Beyond Reason 

and Postmodernism. V: Mootz, F. J., Goodrich, P. (ur.): Nietzsche 

and Law. Hampshire, Ashagate Publishing Limited, 2008, str. 237– 

272. 

15. Kanduč, Z. (1996). Utilitarne in retributivne zamisli o upravičenosti 

kaznovanja. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, Ljubljana, 

1996/2, str. 122–134. 

16. Kanduč, Z. (2000). Abolicionistični pogledi v sodobni kriminologiji. 

Revija za kriminalistiko in kriminologijo, Ljubljana, 

2000/3, str. 187–196. 

17. Kanduč, Z. (1993). Nekateri vidiki krize kaznovalnega sistema. 

Revija za kriminalistiko in kriminologijo, Ljubljana, 1993/4, str. 

338–353. 

18. Kanduč, Z. (1995). Simbolna razsežnost kaznovanja (kazensko 

pravo kot ideološki aparat države). Revija za kriminalistiko in 

kriminologijo, Ljubljana, 1995/1, str. 3–15. 

19. Kant, I. (1963). Lectures in Ethics. New York, Harper and Row. 

20. Kant, I. (1970). The Philosophy of Right. London, Macmillan. 

21. Kant, I. (1981). Zasnivanje metafizike morala. Beograd, BIGZ. 

22. Nietzsche, F. (1984). Tako je govoril Zaratustra: knjiga za vse in 

za nikogar. Ljubljana, Slovenska matica. 

23. Nietzsche, F. (1988). Onstran dobrega in zlega: predigra k filozofiji 

prihodnosti. H genealogiji morale: polemični spis. Ljubljana, 

Slovenska matica. 

24. Nietzsche, F. (1989). Somrak malikov ali kako filozofiramo s 

kladivom. Primer Wagner: problemi glasbenikov. Ecce homo: 

kako postaneš, kar si. Antikrist: prekletstvo nad krščanstvo. 

Ljubljana, Slovenska matica. 

25. Nietzsche, F. (1991). Volja do moči: poskus prevrednotenja vseh 

vrednot: iz zapuščine 1844/1888. Ljubljana, Slovenska matica. 

26. Nietzsche, F. (2004). Jutranja zarja: misli o moralnih predsodkih. 

Ljubljana, Slovenska matica. 

27. Nietzsche, F. (2005a). Človeško, prečloveško. Ljubljana, Slovenska 

matica. 

28. Nietzsche, F. (2005b). Vesela znanost. Ljubljana, Slovenska matica. 

29. Nietzsche, F. (2007). Času neprimerna premišljevanja. Ljubljana, 

Slovenska matica. 

30. Nietzsche, F. (1998). Beyond Good and Evil. Prelude to a 

Philosophy of the Future. New York, Oxford University Press. 

31. Nietzsche, F. (2008). On the Genealogy of Morals. New York, 

Oxford University Press. 

32. Rotar, D. B. (2004). Problematizacije. V: Foucault, M. (2004). 

Nadzorovanje in kaznovanje: nastanek zapora. Ljubljana, Krtina, 

str. 367–368. 

33. Wicks, R. (2003). Modern French Philosophy: From Existentialism 

to Postmodernism. Oxford, Oneworld Publications. 

34. Widder, N. (2008). The Relevance of Nietzsche to Democratic 

Theory: Micropolitics and the Affirmation of Difference. V: Mootz, 

F. J., Goodrich, P. (ur.): Nietzsche and Law. Hampshire, Ashagate 

Publishing Limited, 2008, str. 78–95. 

35. Završnik, A. (2008). Konceptualne zagate restorativne pravičnosti 

– nova paradigma modernega odzivanja na kriminaliteto. Revija 

za kriminalistiko in kriminologijo, 2008/2, str. 125–140. 

36. Zupančič, A. (2001). Nietzsche: Filozofija dvojega. Ljubljana, 

Društvo za teoretsko psihoanalizo. 

37. Zupančič, B. M. (2008). The Owl of Minerva. Esseys on human 

rights. Portland, Eleven International Publishing. 

38. Žižek, S. (2007). Nasilje. Ljubljana, Društvo za teoretsko psihoanalizo. 

139


An exercise in »higher« penology: Nietzsche’s genealogy of 

punishment (II.) 

Benjamin Flander, Ph.D. is a Senior Lecturer in Constitutional Law and Jurisprudence at the Faculty 

of Criminal Justice and Security, University of Maribor, Kotnikova 8, 1000 Ljubljana, Slovenia, 

E-mail: benjamin.flander@fvv.uni-mb.si 

In the second part of the article, the author carries out a thorough analyses of his theses from the introductory part. He concludes 

that Nietzsche »cautiously and inexorably« undermines the basic assumptions of retributivism. Establishing common ground among 

the views of thinkers such as Kant, Hegel and Žižek, the author demonstrates that these retributivists – who consider punishment to 

be an inevitable tool for a moral, just, and free society – argue in favour of extreme penal repression (i.e., capital punishment). In 

obvious contradiction to this, the »subterranean«, who does not seem to care about humanist values as much as his fellow philosophers, 

vigorously criticizes punishment and penal violence. In none of his writings can one find any fragment in which he advocates the death 

penalty. Using his »heavy gun«, Nietzsche also shoots at the basic premises of utilitarianism. This for him shows itself to be a poor penal 

philosophy because it is instrumental and ahistorical. In Nietzsche’s perspective, punishment is a complex phenomenon, involving the 

concentration of various »meanings«, »targets« and »interpretations«; the specific purpose or aim of punishment at a given time and 

place only indicate that one will-to-power has prevailed over others and imbued something with a function. Even the »cobweb-spinner« 

would probably agree with Hegel’s retributivist claim that legitimising punishment by the notion of general or individual deterrence is 

reminiscent of a man who raises a stick to a dog. His abolitionist tone notwithstanding, Nietzsche is not saying that the human animal can 

live without punishment. He maintains, rather, that concepts of »guilt« and »punishment«, residing in the morality of resentment (slave 

morality), constitute one of the cornerstones of nihilist modernity. The author further argues that Nietzsche introduces the notion and 

practice of genealogy as an alternative approach to the history of punishment. He thus tries to question the silenced past and self-evident 

present and destabilize immobile »truths« about punishment which have prevailed so far. In his genealogical perspective, the current 

»crisis of punishment« should be considered as a mirror image of the crisis of imagination in penology. In summary, the author argues 

that Nietzsche’s exercise in »higher« penology is not extreme at its very core; rather it is an inaugural cognitive enterprise. Penology – such 

as postmodernist and post-structuralist – capable of breathing Nietzsche’s vigorous air in its passion for knowledge will » … take [its] 

daring and painful experiments farther than the soft and spoiled taste of a democratic century can sanction…« (BGE § 210). 

Key words: Nietzsche, genealogy, penology, punishment, retributivism, utilitarianism, postmodernism, resentment. 

UDC: 1 Nietzsche F. + 17 : 343.24/.29 

140


Družbena kriza, nacionalna država in »varnostno 

vprašanje« v kriminološki perspektivi 

Zoran Kanduč * 

»Kdaj postanejo pregrehe priljubljene – Dogaja se, da je v določeni deželi posebne časti deležno tisto, kar je dokazano 

napačno. Brutalnost, fanatizem, predrznost, izsiljevanje, borbenost, nacionalno samoljubje, nekritičnost itn., vse to je izredno 

priljubljeno, celo med ljudmi. Stokajo, a priznavajo, da so te pregrehe potrebne. Če vprašaš, 'zakaj so potrebne,' izveš, da so bili 

ljudje predolgo izpostavljeni določenim pregreham, na primer lenobi vodilnih, samopašnosti vodilnih, neumnosti vodilnih itn. 

Nedvomno je potem v onesrečeni deželi treba poseči po nečem izrednem. Toda bolje bi bilo, če bi odpravili vse pregrehe – pa 

tudi razmere, ki jih omogočajo –, kakor da bi posegali po novih pregrehah.« (Brecht 2009: 151–152.) 

»Kaj se zgodi, kadar kriza ni več izjema, temveč pravilo naše družbe« (Benasayag M., Schmit G., Les passions tristes. 

Suffrances psychique et crise social; navedba v: Galimberti 2010: 21.) 

Aktualna družbena kriza je vsekakor večplastna in strukturna. Zadeva namreč temeljne razvojne (oziroma osrednje 

vrednotne in normativne) usmeritve kapitalistične ekonomije. Kljub temu pa se še vedno »rešuje« v parametrih obstoječega 

(»modernega«) sistema. Očitno je tudi, da oslabljena nacionalna država – namreč »odbor, ki upravlja skupnostne posle 

vsega buržoaznega razreda« (Marx in Engels) – večinoma deluje predvsem v interesu globalnega (»celotnega«) in lokalnega 

kapitala (oziroma poslovnih, finančnih in drugih elit), tako da so »demokracija«, »svoboda«, »enakost«, »solidarnost« in 

»človekove pravice« v glavnem zgolj papirnati, abstraktni ideali, svetlobna leta oddaljeni od trpke empirične stvarnosti. 

Medtem ko se od vse bolj »atomiziranega« posameznika pričakuje, da bolj ali manj samostojno (ali v »najboljšem« primeru 

znotraj družinske celice) rešuje družbene probleme in sistemska protislovja, pa »politične« strukture (na nacionalni in 

še posebej na trans- ali internacionalni ravni) neprimerno bolj zavzeto skrbijo za varnost (»stabilnost«) in blagostanje 

vladajočih »kleptokracij«. V razmerju do objektivno podrejenih pa je dominantna govorica kapitalističnega gospostva 

nedvomno čedalje bolj neprikrito zastraševalna: »Če ne pristanete na prostovoljno zategovanje pasu in stopnjevanje 

izkoriščanja, boste naglo in zanesljivo deležni še neprimerno hujše sankcije!« Z drugimi in še bolj neposrednimi besedami: 

»Delajte, hlapci, in se trudite, da boste sploh lahko delali (kar koli že, za kogar koli že, kjer koli že, kolikor koli časa že 

in za kakršno koli že mezdo)!« Ta ponižujoča norma kajpak ne temelji na utopiji osvoboditve (»Arbeit macht frei«) in 

ne implicira navezave dela(vstva) na »čast in oblast« (ti dve dobrini se pač rimata z bogastvom in njegovimi ponosnimi 

nosilci), ampak izhaja iz spoznanja vladajočih, da je najboljši pripomoček za sistematično in učinkovito discipliniranje 

prodajalcev »delovne sile« (oziroma – če uporabimo sodobnejšo oznako – kompetenc, potencialov in drugih razsežnosti 

»človeškega kapitala«) ravno strah pred brezposelnostjo (oziroma revščino in statusno malo- ali ničvrednostjo). 

Ključne besede: družbena kriza, država, kapitalizem, buržoazno pravo, varnost, korupcija. 

UDK: 316.32 : 316.624 

Uvodne opazke 

Pomislimo na tale paradoks: govori in piše se, da živimo 

v vrtoglavo kompleksnem in malone nedoumljivem 1 svetu 

(vsaj za »zdravi razum«), hkrati pa je slišati in videti, kot da 

za opisovanje, interpretiranje in pojasnjevanje »stanja stvari« 

v prostorskih in časovnih koordinatah vsakokratne ali morda 

celo »večne sedanjosti« (še posebej, če drži razvpita hipoteza 

o »koncu zgodovine«) povsem zadošča že ena sama samcata 

beseda, namreč »kriza«. Zgolj za osvežitev spomina (če je to v 

danem kontekstu sploh še potrebno): Kaj se (»nam«) dogaja 

* 

Zoran Kanduč, raziskovalec na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni 

fakulteti, Poljanski nasip 2, Ljubljana. 

1 

Sennett (2008: 13) ocenjuje, da je verjetno najbolj temeljni problem 

»novega kapitalizma« v tem, da je dobršen del (post)moderne 

družbene realnosti postal kratko malo nedoumljiv za ljudi, ki jo 

poskušajo razumeti. No, ta težava pa pesti tudi poklicne intelektualce: 

»Kriza, ki danes pustoši po svetu, je bila za mnoge presenečenje. Najprej 

za en milijon ekonomistov, od katerih jih je kvečjemu ducat (!) 

najavljalo njen prihod. […] Za izvor krize je med drugim krivo tudi 

to, da je finančni sistem ušel izpod javnega nadzora in da so finance 

nadvladale ekonomijo. Razumevanje finančnega kompleksa je postalo 

tako sofisticirano, da je ameriški predsednik Obama na začetku 

svojega mandata porabil tri mesece, da so mu kolikor toliko pojasnili, 

kaj se pravzaprav dogaja na tem področju.« (Rizman 2010: 33.) 

141


Oh, kriza, in to pravzaprav vsakršna, na primer finančna, kreditna, 

proračunska, davčna, gospodarska, zaposlitvena, ekološka, 

prebivalstvena, prehranska, politična, pravna, moralna, 

kulturna, varnostna … Zares, vsiljuje se vtis, kot da se je ta 

sicer dokaj suhoparna oznaka prelevila v neznansko lepljivo 

reč (in postala že skorajda »označevalec vseh označevalcev«), 

saj se nezadržno (ali vsaj izrazito trmasto) natika na domala 

vse ključne družbene strukture (ter eo ipso na njihove agente, 

nosilce sistemskih vlog, izvajalce institucionalnih funkcij 

in utelešenja ekonomskih »kategorij« 2 ). Na kratko: je sploh 

še kje kaj, kar ne bi bilo »v krizi« To vprašanje je dandanes 

bržkone že kar samodejno dojeto kot »retorično«, vseeno pa 

to nikakor ne implicira, da se prav vsi po vrsti preplašeno in 

zmedeno drenjamo v »istem kriznem čolnu« (potapljajočem 

se ali rešilnem), na primer bogati in revni (ter kajpak oni 

vmes, baje čedalje manj samozavestni, a nesporno še zmeraj 

relativno precej premožni in samovšečni pripadniki »srednjega« 

razreda), delodajalci in delojemalci, kapitalisti in delavci, 

upniki in dolžniki, zaposleni in brezposelni, stanodajalci in 

najemniki te dragocene dobrine, vključeni in izključeni, domačini 

in tujci, mladi in stari, lepi in grdi, zdravi in bolni … 

Kakor koli že, opozoriti velja, da se pojem »kriza« ne uporablja 

zgolj deskriptivno, marveč tudi – presenečenje – za razlaganje 

tega, kar se (»nam«) dogaja. Recimo: zakaj je tako, kot 

je (oziroma se vsaj kaže, da je) Ah, zaradi krize vendar! In še 

več, ta priročna oznaka se po potrebi vratolomno preobrazi 

tudi v zgledno učinkovit propagandni pripomoček za upravičevanje, 

opravičevanje ali utemeljevanje te ali one predpisujoče 

izjave. Recimo: zakaj je treba storiti (oziroma si prizadevati 

za) X, opustiti (ali žrtvovati) Y in sprejeti »nujne reforme« (ali 

pa se vsaj trpko sprijazniti z zategovanjem pasu) Ha, odgovor 

je pač na dlani: zaradi krize (oziroma zato, ker menda tako ali 

tako ni druge alternative). Če poenostavimo: skoraj za vse (za 

kar se šteje, da je bolj ali manj »krizno«) je, skratka, kriva kriza, 

zanjo pa vsaj v splošnem ni odgovoren nihče. Odgovornost 

»vsakogar« je predvsem v tem, da se aktivno ali pasivno – in 

2 

Karatani (2010: 238–248) poudarja, da se pojem »ekonomska kategorija« 

(Marx) nanaša na vrednostno formo, ki denar in blago 

sploh naredi za denar (stvar, ki se postavi v formo občega ekvivalenta) 

in blago (na primer proizvod, storitev ali delovno silo, 

ki so postavljeni v formo relativne vrednosti). To pa pomeni, da 

so tudi človeški »nosilci« teh dveh kategorij strukturno določeni 

predvsem glede na mesto, ki ga (v vsakokratnih okoliščinah ali 

konkretnih situacijah) zasedajo v bistveno asimetričnem odnosu 

vrednostne forme: »Še besedo, da se izognemo morebitnim nesporazumom. 

Podobe kapitalista in zemljiškega lastnika nikakor 

ne slikam v rožnati luči. Toda za osebe gre tu samo toliko, 

kolikor so poosebljenje ekonomskih kategorij, nosilci določenih 

razrednih odnosov in interesov. Moje stališče, ki pojmuje razvoj 

ekonomske družbene formacije kot naravnozgodovinski proces, 

more manj ko katerokoli drugo delati posameznika odgovornega 

za razmere, katerih stvor socialno je, pa naj se subjektivno še tako 

visoko dvigne nadnje.« (Marx 1986: 11.) 

brez jalovega godrnjanja ali nekoristnega stokanja – prilagodi 

objektivno dani situaciji in po svojih najboljših močeh prispeva 

k čimprejšnjemu »izhodu iz krize«. 

Toda pozor. Čeprav se zdi, da je trditev o obstoju krize 

(in njenih raznovrstnih pojavnih manifestacijah) v oči bijoča 

resnica, do katere se je mogoče – v skladu s kartezijanskim 

epistemološkim pristopom – dokopati že na podlagi (apriorne) 

jasne in razločne evidence, se oblak samoumevnosti naglo 

razkadi, ko skušamo to družbeno bolezen podvreči natančnejši 

diagnozi in prognozi. Kdaj se je kriza pravzaprav začela 

Kaj jo je povzročilo, če pač predpostavimo, da nimamo opraviti 

z nečim, kar je »vzrok samemu sebi« (causa sui), podobno 

kakor »bog ali narava« (Spinoza), ali če hočete, »svobodna volja«, 

tj. konstrukt, ki ga običajno zahteva praktično ali etično 

– in torej ne teoretično – stališče, oziroma transcendentalna 

ali metafizična drža, ki postavi v oklepaj posameznikovo notranjo 

in zunanjo determiniranost Ali je morda gospodarska 

kriza nekaj, kar je patološko stanje in istočasno že tudi 

zdravilo 3 zanj Je kriza bolj ali manj začasno (in potemtakem 

zgolj prehodno) težavno obdobje ali pa je po svoji naravi 

nekaj, česar kapitalistična ekonomija (namreč zgodovinski 

svetovni sistem z omejeno življenjsko dobo, zaznamovano s 

cikličnimi ritmi in stoletnimi trendi) ne zmore več prebaviti 

v okviru svojih temeljnih struktur in z njimi povezanih omejitev, 

kar bi z drugimi besedami pomenilo, da se nahajamo v 

razburkanem času dramatične (oziroma – dozdevno ali dejansko 

– dokaj anarhične in nemara celo kaotične) tranzicije, 

katere končni izid je zaenkrat povsem nemogoče napovedati, 4 

3 

»Gospodarska kriza je morda res prirojena bolezen kapitalistične 

ekonomije, a je obenem tudi 'zdravilo' zanjo. Kapitalizem namreč 

z njeno pomočjo razrešuje svoje notranje probleme, in s tem preprečuje 

svoj lastni zlom. Primerljiva je s histerijo, ki leži v osnovi 

freudovske psihoanalize. Za paciente že samo stanje histerije 

predstavlja 'zdravilo', saj mu sledi takojšnje izboljšanje počutja. 

Toda Freudu so se bolj kot sama histerija zdeli pomembni nezavedni 

mehanizmi, ki do nje privedejo. Ti so pri ljudeh navzoči ne 

glede na to, ali so bolni ali ne. Podobno je z Marxovim pogledom 

na gospodarsko krizo. […] Gospodarska kriza je pomembna, ker 

razkrije 'resnico' kapitalistične ekonomije, ki je ponavadi skrita.« 

(Karatani 2010: 191–192.) 

4 

»Kaj pomeni, če pravimo, da je sistem zašel v sistemsko krizo To 

pomeni, da stoletni trendi dosegajo asimptote, ki jih ne morejo 

preiti. Pomeni, da mehanizmi, ki so doslej rabili za to, da so sistem 

vračali v relativno ravnovesje, ne morejo več delovati, ker bi to zahtevalo, 

da se sistem preveč približa asimptoti. Pomeni – v heglovskem 

jeziku –, da protislovij sistema ni več mogoče zadrževati. 

Pomeni – v jeziku znanosti o kompleksnosti –, da je sistem prišel 

v veliko neravnovesje, da je stopil v obdobje kaosa, da se bodo 

njegovi vektorji bifurcirali in da bo navsezadnje nastal nov sistem 

ali novi sistemi. Pomeni, da 'šum' v sistemu še zdaleč ni element, 

ki ga je mogoče prezreti, ampak bo stopil v ospredje. Pomeni, da je 

izid v bistvu negotov in da je ustvarjalen.« (Wallerstein 2004: 223.) 

Prim. tudi Wallerstein 1999: 32–54. 

142

Zoran Kanduč: Družbena kriza, nacionalna država in »varnostno vprašanje« v kriminološki perspektivi 

saj bo neizbežno odvisen od tako rekoč neskončne množice 

konkretnih odločitev in dejanj Kaj bi se moralo zgoditi, da 

bo krize konec, in kako naj vemo, da bo to res Ali je zdajšnje 

vročično (pretežno gasilsko) reševanje kriznih situacij beg 

naprej, dirjanje nazaj ali pa je nemara predvsem manično-depresivno 

tekanje na mestu (namreč zagrizeno prizadevanje, 

da bi »nujne« spremembe ohranile najslabše značilnosti obstoječega 

svetovnega sistema, tj. njegovo hierarhijo, 5 privilegije 

in neenakosti) 

Aktualna družbena kriza je najbrž resda bistveno globalna, 

vendar se kaže v prvi vrsti lokalno, v okviru nacionalnih 

držav (ki se pomembno razlikujejo glede na ekonomski in 

politični položaj v svetovnem sistemu, kar pa nujno vpliva 

na občutenje njenih učinkov in seveda tudi na odzivanje nanje). 

Tu pa prej ali slej trčimo ob problem sui generis, ki ne 

izvira le iz zlahka razumljive težavnosti reševanja globalnih 

protislovij v bolj ali manj tesni lupini moderne države. Dokaj 

očitno je namreč, da je v krizi tudi »suverena« (in ozemeljsko 

zamejena) politična enota kapitalistične svetovne ekonomije. 6 

Prikličimo si pred oči tukajšnjo konstelacijo. Mar ni postalo 

zavedanje tega ali onega vidika neprimernega delovanja politične 

oblasti (oziroma njenih precej trdoživih personifikacij) 

že banalna sestavina zdravega razuma, ta tematika pa je tako 

ali drugače vtkana tudi v domnevno višje plasti družboslovnih 

refleksij Pomislimo na vrednostne sodbe, ki v javni/medijski 

in zasebni govorici funkcionirajo že kot neke vrste obče mesto 

(lieu commun): »Pravna država ne deluje«, »Socialna država 

se razkraja«, »Država ni več sopomenka za avtoriteto, marveč 

za korupcijo«, »Država kot država ne obstaja več«, »Države se 

je polastila razbojniška drhal, mafijska omrežja odličnikov, izbrancev 

in njihovih varovancev, državljani pa so njihovi talci« 

… Ne glede na to, v kolikšni meri se nam tovrstne trditve (primerki 

opravljanja in klevetanja) prikazujejo kot nekaj očitnega 

ali neizpodbitnega, se v njihovem ozadju vendarle skriva 

kopica vprašanj, ki pa so vse prej kot preprosta. Denimo: 

Kaj sploh je – oziroma naj bi bila – država, vladavina prava 

5 

Si je sploh mogoče zamisliti družbo brez hierarhije, tj. brez razredov, 

slojev ali kategorij Zaenkrat (pravzaprav »vselej že«) je 

namreč še vedno trdno v sedlu enačba, ki družbo izenačuje s hierarhijo, 

zaznamovano z »razrednim navzkrižjem« (ki ga dandanes 

resda marsikje zamegljuje kompleksna struktura partikularnih 

privilegijev): »Vsi razločki, ki si jih Marx ni izmislil, suženjstvo, 

tlačanstvo, delavstvo, govorijo venomer o verigah. Da pač ne gre 

za enake verige, stvari kaj prida ne spreminja. Če eno hlapčevanje 

odpravijo, vznikne drugo. Včerajšnje kolonije so postale svobodne. 

Vsi tako pravijo, ampak verige Tretjega sveta peklensko žvenketajo. 

Vsemu temu se premožni in obvarovani lepo prilagodijo 

ali pa se s tem vsaj zlahka sprijaznijo: 'Če reveži ne bi imeli otrok,' 

modro zapiše opat Claude Fleury leta 1688, 'kje bi potlej vzeli delavce, 

vojake in služabnike bogatim'« (Braudel 1989: 185–186.) 

6 

Prim. Bauman 2002: 233–244. 

(rule of law and order), nepokvarjena javna oblast, nacionalni 

interes, ljudska ali vladarjeva suverenost, skupno ali obče 

dobro, demokracija (bodisi speta s pridevnikom »liberalna« 

ali brez tega ljubkega okraska), politika (oziroma politično 

razmišljanje in delovanje), predstavništvo volilnega telesa … 

Odgovori na zastavljena vprašanja so (bili) vselej bolj ali manj 

različni, kontroverzni, celo protislovni in antagonistični. To 

vsekakor ni sporno. Problematično – in nedvomno tudi pomenljivo 

– pa je bolj to, da so ta zares temeljna vprašanja nekako 

izpuhtela z dnevnega reda, ki ga v splošnem zasedajo 

predvsem dnevno sveže novice, nenehno vznikajoče in naglo 

pozabljene afere, zgode in nezgode »osebnosti s prepoznavnimi 

obrazi«, turobni prizori človeške nesreče ali bede (oziroma 

takih in drugačnih osmoljencev, ki so še najraje prikazni kot 

»žrtve«) … Da, dejansko se zdi, kot da je zgodovina prisopihala 

do svojega konca (slepe ulice), vsaj ko gre za zares bistvene 

strukturne značilnosti družbenih formacij. Slovite grand 

narratives, velikopotezne pripovedi (»ideologije« svetovnega 

sistema) so bojda že »preteklost«, kar v današnjem žargonu 

pomeni, da si z njimi ni več treba beliti las: naj torej spokojno 

počivajo v večnem miru tihih grobov na zanemarjenem (in 

baje upravičeno pozabljenem) pokopališču idej, ki jih je spočelo 

zgodovinsko gibanje človeškega duha. Dramatični pretresi 

in revolucionarni preobrati se v današnjem času dogajajo 

(oziroma se bodo po vsej verjetnosti prej ali slej pripetili) le 

še v zamudniških, sistemsko deviantnih (na primer avtoritarnih 

ali diktatorskih) političnih tvorbah, kjer še ni zavladala 

»sveta trojica« oziroma dialektična triada, 7 ki jo sestavljajo: (a) 

kapitalistična tržna ekonomija (»civilna družba«, utemeljena 

na blagovni menjavi, pogodbeni svobodi in prosti podjetniški 

pobudi); (b) narod (»zamišljena«, »imaginarna« oziroma 

»bratska in sestrska« entiteta, katere realna podlaga je – vsaj v 

razvpiti zadnji instanci – recipročno obdarovanje in solidarna 

medčloveška pomoč, značilna za tradicionalne, relativno 

samostojne/samozadostne kmečke skupnosti in družinske 

oblike); (c) država kot demokratična oblastna organizacija, 

ki sloni na redistribuciji »presežne vrednosti«, zagotavljanju 

splošne volilne pravice, suverenosti ljudstva in formalni enakosti 

(enakopravnosti) vseh državljanov, za nameček – oziroma 

kot mehanizem zoper morebitne ekscese tiranije (tihe ali 

glasne) večine – pa so vanjo vgravirane še specifično liberalne 

varovalke (na primer pravice in svoboščine posameznika »kot 

takega«). That's all folks! Edino, kar menda še preostane »zadnjim 

ljudem« (Fukujama), 8 zmagovitim Heglovim sužnjem, 

7 

Prim. Karatani 2010: 35–39. 

8 

Naklonjen komentar knjige The End of the History and the Last 

Man, ki jo je Francis Fukuyama objavil leta 1992, najdemo v: 

Sloterdijk 2009: 57–68. Opozoriti velja, da teorem o »koncu zgodovine« 

ne implicira nekakšnega splošnega zadovoljstva, marveč 

prej stopnjevanje »metaforičnih« bojev, ki jih podžiga »timotični« 

nemir, tj. človeška težnja po ponosu, veličini, spoštovanju, uveljav- 

143


ki so si končno le izborili in prigarali svobodo in obče priznanje/spoštovanje 

(vsaj svoje »abstraktne« posamičnosti), 

je preventivno odganjanje duhov totalitarizma (peklenskega 

»absolutnega zla« krvave zgodovine dvajsetega stoletja) in kurativno 

vojskovanje zoper atavistične kriminalne/teroristične 

pošasti, kulturne/civilizacijske dinozavre, ki nočejo umreti 

(niti vedeti, da jih je uradna zgodovina – namreč tista, ki jo 

vselej znova ponosno napišejo zmagovalci – že svečano razglasila 

za pokojne). 

V redu. Ne glede na to, kako ocenjujemo – vsaj na prvi 

pogled dokaj bizarno – teorijo o koncu zgodovine (ki je bržkone 

še najbolj privlačna za osupljivo privilegirano manjšino 

človeštva, sestavljeno iz pičlega enega odstotka nepojmljivo 

bogatih in približno devetnajst odstotkov zavidljivo premožnih 

kadrov kapitalističnega gospodarstva, neenakomerno porazdeljenih 

po političnih enotah svetovnega sistema 9 ), gotovo 

ni mogoče zlahka pomesti pod preprogo zoprnega vtisa, da 

se je v nedrjih nacionalne države zahrbtno naselila še neka 

druga (in vsekakor ne ravno »sveta«) trojica, namreč bolj ali 

manj posplošena ne-gotovost, ne-sigurnost in ne-varnost ter 

spremljajoča čustvena stanja, in sicer predvsem zaskrbljenost, 

strah in tesnoba. To se še najpogosteje interpretira kot tipično 

postmoderno »varnostno vprašanje« (ki pa seveda vključuje 

tudi problematiko z očitnimi kriminološkimi implikacijami 

in reperkusijami). Reakcije na tovrstno nelagodje v družbi 

so različne, neredko pa se usmerijo v ogorčene očitke na rovaš 

države. To ne preseneča. Država, ki (»vselej že«) temelji 

na plenjenju 10 in prerazdelitvi (in potemtakem na specifični 

Nacionalna država ni le (dejanski ali navidezni) monopolni 

izvajalec – če se le da legitimnega – prisiljevanja ljudi na »njeljanju, 

pravičnosti in priznanju, ki ni zgolj formalno in torej nespecifično: 

»Tudi in predvsem v svetu razpršenih svoboščin ljudje ne 

morejo stremeti po specifičnih priznanjih, ki se izražajo v prestižu, 

blagostanju, spolnih prednostih in intelektualni superiornosti. Ker 

takšno blago vsekakor ostane redkost, se v liberalnem sistemu zbira 

pri podrejenih tekmecih velika zaloga zavisti in nejevolje – da ne 

govorimo o resnično zapostavljenih in de facto izključenih. Bolj ko 

je 'družba' v svojih osnovnih značilnostih pomirjena, toliko bolj se 

razcveti zavist vseh proti vsem.« (Sloterdijk 2009: 63.) 

9 

Prim. Wallerstein 2004: 160–162; Rifkin 2007: 315–340. 

10 

Karatani poudarja, da velja tudi plenjenje razumeti kot posebno 

obliko menjave: »To pomeni, da je za to, da bi plenjenje postalo 

stalno in neprekinjeno, potrebno zaščititi oplenjene pred drugimi 

plenici in celo gojiti rast industrije. To je prototip države. Zato 

država, da bi lahko podpirala vse več plenjenja, z redistribucijo zavaruje 

zemljo in reprodukcijo delovne sile in z javnimi deli, kot na 

primer z namakalnim sistemom, zviša produktivno moč kmetijstva. 

Posledica tega je, da nastane videz, kot da država plenjenja ne 

podpira; prej kmetje mislijo, da so dolžni plačevati letno dajatev 

v zameno za zaščito fevdalca, in tudi trgovci mislijo, da plačujejo 

davek v zameno za zaščito menjave in trgovanja. Tako je država 

predstavljena kot nadrazredna 'umska' entiteta.« (2010: 36–37.) V 

zvezi s tem glej tudi Therborn 2008: 226–227. 

obliki menjave, ki je konec koncev tudi podlaga njene relativne 

avtonomnosti v razmerju do gospodarstva in nacionalne 

skupnosti), je pač že po definiciji (ali vsaj po fiktivni 

»družbeni pogodbi«) organizacija, ki naj svojim (objektivno 

podrejenim) članom zagotavlja varnost (na primer pred zunanjimi 

in notranjimi sovražniki). To brez dvoma še vedno 

počne (pomislimo le na gromozanske količine denarja, 11 ki 

se vlagajo v enostavno in razširjeno reprodukcijo policijskih, 

vojaških in tajnih varnostnih aparatov). Dosti bolj vprašljiva 

pa je ciljna (in ne nazadnje tudi instrumentalna ali slogovna) 

usmerjenost državne produkcije varnosti. Država je namreč 

dokaj pasivna (oziroma je aktivna na trpen/nedejaven način), 

ko gre za varovanje ljudi pred strukturnim (in torej bolj ali 

manj normalnim) nasiljem kapitalističnega režima, kot so, 

denimo, poniževanje, zastraševanje, izsiljevanje, izkoriščanje, 

zatiranje ali goljufanje v političnoekonomski sferi (torej predvsem 

v oblastnih strukturah »civilne družbe«). Po drugi strani 

pa že lep čas ni več nikakršna skrivnost, da država celo sebe 

precej težko varuje pred notranjimi in zunanjimi plenilci. In 

še več, če usmerimo pozornost na družbe gmotnega izobilja 

(ki v glavnem ostajajo take – bodisi absolutno bodisi relativno 

– navkljub aktualni krizi), se skoraj ne moremo izogniti oceni, 

da ena od ključnih težav njihovih članov ni toliko pomanjkanje 

varnosti kolikor, denimo, izpraznjenost (oziroma vsaj 

ogrožajoče redčenje ali usihanje) eksistencialnega »smisla«, 

nekakšna neoprijemljiva žalost (podkletena z abstraktno bojaznijo 

pred prihodnostjo, ki ne deluje več kot obljuba, marveč 

dosti bolj kot grožnja), slabitev (ali celo sesutje) motivacije 

za angažirano sodelovanje v sistemsko vsiljenih (in torej heteronomnih, 

ali če hočete, subjektivno »odtujenih«) življenjskih 

oblikah (kar neredko preraste v ravnodušnost ali brezvoljnost 

»nasploh«, tj. v baje dokaj razširjen pojav, ki še posebej vznemirja 

današnje starše in učitelje, 12 mladostniki ga neredko 

blažijo s tako ali drugačno omamo) … 

Kriza legalnosti in legitimnosti 

11 

Prim. Rifkin 2007: 96–98. 

12 

»Če prihodnosti kot obljube ni, ostanejo starši in učitelji brez avtoritete, 

da bi mladim pokazali pot. Zato se med adolescenti in odraslimi 

vzpostavi pogodbeni odnos, posledica takšnega odnosa pa 

je, da se starši in učitelji nenehno čutijo dolžne opravičevati svoje 

odločitve pred mladimi. To, kar jim je ponujeno v egalitarnem odnosu, 

mladi sprejmejo ali pa tudi ne. Toda odnos med mladimi in 

odraslimi ni simetričen, in če mladega štejemo za sebi enakega, 

pomeni, da mu ne pokažemo mej, predvsem pa, da ga pustimo 

samega z njegovimi vzgibi in tesnobo, ki izhaja iz teh vzgibov.« 

(Galimberti 2010: 24.) 

144


13 

»Pojem državne suverenosti v smislu najvišje, absolutne pravne 

kompetence je bil mogoč v časih, ki še niso poznali meddržavnega 

prava. V današnjih časih pa pomeni pojem državne suverenosti 

nekaj relativnega in se krije s pojmom neposredne podrejenosti 

državne organizacije meddržavnemu pravu.« (Pitamic 1996: 41.) 

V zvezi z vprašljivo suverenostjo »političnega telesa« ali »ljudstva« 

glej Maritain 2002: 58–71. 

14 

»Šele ko spoznamo, da je mogoče nepretrgani tok zgodovinskih 

procesov razbiti na posamezne člene samo s samovoljnim abstrahiranjem, 

lahko, v nasprotju s tistimi, ki verjamejo v 'revolucionarni 

prelom', vidimo, da obstaja kontinuiteta, v primeru revolucionarnih 

prelomov pa še zlasti to, da so elementi kontinuitete navzoči 

celo v času hitrih sprememb. V takih primerih se kontinuiteta 

najprej začasno tako rekoč umakne v ozadje in za nekaj časa so 

v ospredju elementi preloma s preteklostjo. To se ne zgodi samo 

zato, da bi opravili premišljeno pedagoško dejanje ('revolucionarna 

pedagogika'), ampak tudi zato, ker so iste osebe, ki se pozneje 

vrnejo k svojemu vsakdanjemu vedenju in mišljenju, v času izbruha 

revolucije zmožne začasno stopiti iz sebe in privzeti vedenje, 

vredno 'novega človeka', ki ga hoče vsaka revolucija ustvariti. Revolucija 

izkorišča prav te vzvišene trenutke kolektivne psihologije, 

saj dobro ve, da ne bodo trajali in da se bo morala v trenutku, ko 

se bo tok spet obrnil, umakniti v bolj odmaknjen okop. To, na 

primer, pojasnjuje, zakaj so bile lačne množice v Rusiji na začetku 

dvajsetih let naklonjene 'stvari', skeptična naveličana sovjetska 

mladež v sedemdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja pa žejna 

zahodnjaškega porabništva.« (Canfora 2006: 345.) 

15 

No, v današnjih socialnih formacijah (v katerih lastniki kapitala čedalje 

bolj funkcionirajo/služijo kot rentniki) ne vladajo le de facto 

pokopani rodovi, marveč tudi ali morda celo predvsem »mrliči na 

čakanju«: »Ali z ekonomskim sistemom že upravljajo upokojenci v 

svojem interesu, ali produkcijo že organizirajo tisti, ki so jo že zapustili 

ali pa bodo vsak čas izstopili iz nje Sistematično prizadevanje, 

da bi ustvarili visoko vrednost za delničarja, bi bilo tedaj zgolj 

ideološka preobleka za uveljavljanje interesa rentnikov, preoblečeni 

izraz uveljavljanja prihodnosti na škodo sedanjosti, prevod oblasti 

anglosaksonskih upokojencev […] nad celotno svetovno družbo, 

starih (ali potencialno starih) iz razvitih dežel nad mladimi vseh 

dežel, skratka, oblasti tistih, ki so 'vse bogatejši', nad temi, ki so 'vselej 

revni'. Visoke realne obrestne mere zadnjih dveh desetletij bi 

bile tedaj le prevod tega novega gospostva, te governance, ki ne trpi 

ugovora, te pohlepne, pretirano pohlepne grabežljivosti kapitala.« 

(Peyrelevade, J., Le capitalisme total; navedba v Močnik 2010: 156.) 

nem« ozemlju, ampak je tudi centralizirani obrat za proizvajanje 

zavezujočih norm in sankcioniranje njihovih kršiteljev (na 

tem področju politične oblasti seveda niso absolutno suverene, 

saj jih omejujejo, čeravno ne vse v enaki meri, neprostovoljno 

članstvo v meddržavnem sistemu, mednarodno pravo, trans- ali 

multinacionalne organizacije, 13 strukturni pritiski svetovne kapitalistične 

ekonomije in navsezadnje tudi – neredko prevzetno 

prezrto – breme zgodovinskega izročila, mogočne in najbrž že 

v ljudeh samih oziroma v njihovi človeški naravi zasidrane »sile 

kontinuitete«, 14 tj. tihotna vladavina dozdevno mrtve preteklosti 

15 ). Za postmoderno državo v splošnem gotovo ni vprašljiva 

storilnost, ki se nanaša na redno izdelovanje normativnih proizvodov, 

neprimerno bolj problematična pa sta po eni strani spoštovanje/upoštevanje 

veljavnih pravil igre in po drugi, verjetno 

še precej važnejši strani sankcioniranje nezakonitega ali protipravnega 

vedenja. V okoljih (ali specifičnih sferah družbenega 

življenja), kjer so kršitve predpisov bolj ali manj normalne (ali 

že celo pričakovane), krizo legalnosti skoraj neizbežno spremlja 

še »kriza avtoritete«. V takem (»anarhičnem« ali nemara že »kaotičnem« 

16 ) kontekstu je bržkone odveč razglabljati, kaj je čemu 

vzrok (to spraševanje spominja na dilemo, ali je prej kokoš ali 

jajce), zakaj jasno je, da pomanjkljivo sankcioniranje kršitev 

oslabi (v skrajnem primeru pa celo izniči) avtoriteto norme in 

tudi njenega avtorja ali varuha. Za nameček pa stanje, v katerem 

so izigravanje, izogibanje, nategovanje, luknjanje in kršenje 

zakonskih pravil splošna praksa, sili ali vsaj spodbuja k takemu 

ravnanju tudi državljane, ki bi bili v drugačnih razmerah subjektivno 

morda dosti bolj pripravljeni ravnati konformistično. To 

se ne dogaja le zato, ker slabi zgledi (baje že pregovorno) vlečejo, 

ampak tudi zato, ker mora biti človek, če poenostavimo/karikiramo, 

bodisi svetnik bodisi norec (ali pač »samo« bedak), da 

pristaja na fair play, medtem ko (pre)številni drugi brez večje 

zadrege, sramu ali nravnega nelagodja uživajo v zavidljivi normativni 

svobodi. In še več, v družbeni konstelaciji, v kateri je 

bolj ali manj dosledno upoštevanje veljavnih predpisov videti že 

kot neke vrste državljanska nepokorščina, se morebitna sankcija 

v zaprepadenih očeh kršitelja verjetno prikaže kot nekaj še posebej 

samovoljnega ali krivičnega (»Zakaj ravno jaz«, »Komu sem 

se zameril«, »Očitno sem kriv le zato, ker ne poznam nikogar, ki 

bi me izvlekel iz te godlje!«). Če gre za kakšno relativno – politično, 

poslovno ali profesionalno – pomembno figuro, pa bo ta v 

primeru, ko se nadnjo zgrne možna ali dejanska kazen, bržkone 

sklepala (neredko utemeljeno), da je žrtev pritlehne zarote njenih 

nasprotnikov ali tekmecev, in v svoj (najpogosteje medijski) 

zagovor poudarjala, da obtožbe na njen račun zgolj »politično 

motivirani in montirani konstrukti«. 17 

16 

»Anarhija« pomeni »odsotnost osrednje oblasti«, kar je pravzaprav 

temeljna značilnost svetovne kapitalistične ekonomije (oziroma 

meddržavnega sistema, ki je v tem pogledu podoben režimu vladanja 

v srednjeveški Evropi). Toda »anarhija«, ki jo običajno označuje 

implicitna ali eksplicitna urejenost, ni sopomenka za »kaos«, tj. stanje 

popolne odsotnosti organizacije: »Ko se sistemski kaos razraste, 

so zahteve po 'redu' – starem redu, novem redu, kakršnem koli redu 

– med vladarji, med podložniki ali na obeh straneh vse pogostejše. 

Državi ali skupini držav, ki so sposobne ustreči takšnemu splošno 

sistemskemu povpraševanju po redu, je tako ponujena priložnost, 

da postane svetovni hegemon.« (Arrighi 2009: 32.) 

17 

Strogo vzeto je vsak kazenski pregon »politično motiviran« (saj je 

sankcioniranje »zločinov« najtesneje speto z državotvornostjo) in 

tudi »montiran« (saj obsodba temelji na pravnem/dogmatskem konstruktu 

in lepljenki dokazov, ki obremenijo storilca). Res pa je, da se 

kazenske ovadbe ali obtožbe lahko uporabijo tudi kot pripomoček za 

izločitev, izsiljevanje, oviranje ali vsaj draženje ekonomskih in političnih 

tekmecev, kar pa še ne pomeni, da gre v takih primerih nujno 

za »preganjanje čarovnic«, tj. nedolžnih ali kot solza čistih oseb. Videti 

je, da praviloma ni tako. Prim. Ruggiero 2001: 178–180. 

145


O strukturnih vzrokih za napredovanje »anomije« je sicer 

poglobljeno razpravljal že Durkheim, ko je kritično opazoval 

krčevito rojevanje industrijskega kapitalizma, ki pa je bil 

(vsaj od šestdesetih let devetnajstega stoletja do sedemdesetih 

let dvajsetega stoletja) vendarle tudi po vojaškem modelu 

organizirana »družba discipline« (Foucault), utemeljena na 

hierarhično (ali piramidno) in birokratsko strukturiranih 

(večinoma sorazmerno statičnih ali fiksnih) položajih/funkcijah 

18 – oziroma »železnih oklepih« (Weber) – ter na dokaj 

rigidnem nasprotju med dovoljenim in prepovedanim. No, 

v postmodernem kulturnem ozračju pa imajo »prepovedovanje«, 

»ubogljivost«, »lojalnost«, »krivda«, »birokracija« 

ali »konformizem« v glavnem prej negativne kakor pozitivne 

vrednostne konotacije. To, kar šteje, je namreč predvsem 

spretno (ali »iznajdljivo«) izkoriščanje zunanjih/objektivnih 

priložnosti (»oportunizem«) in notranjih/subjektivnih zmožnosti, 

kameleonska prilagodljivost ali fleksibilnost, učinkovitost, 

neodvisnost (ali samozadostnost), individualnost, »skrb 

zase« (v konkurenčnih bojih vseh zoper vse) in naglo (čim 

hitrejše 19 ) doseganje (čim boljših) rezultatov (če se le da kajpak 

takih, ki posameznika izstrelijo naravnost »med zvezde«, 

tj. v pisano druščino bogatih, slavnih, medijsko prepoznavnih 

in hedonistično uspešnih). Če to vsaj v grobem drži, potem 

imamo opraviti s kulturnim kontekstom, v katerem postane 

18 

Psevdomilitaristična organizacija civilne družbe in nacionalne države 

v obdobju »socialnega kapitalizma« (Sennettt) ima kajpada 

vrsto pomanjkljivosti, a tudi prednosti (oziroma razlogov, zaradi 

katerih ljudje vanjo »privolijo«). Posameznik, ki je delovno vpet 

v birokratsko (ekonomsko ali politično) ustanovo, po eni strani 

živi življenje po načrtu, ki ga je oblikoval nekdo drug, po drugi 

strani pa se uči discipline, ki se opira na nagrajevanje z odlogom: 

»Namesto da premišljujete, ali vam sedanje dejavnosti koristijo, 

se naučite razmišljati o prihodnji nagradi, ki je boste deležni, če 

boste zdaj ubogali ukaze.« (Sennett 2008: 25.) 

19 

Sennett poudarja, da je na oblikovanje »neučakanega kapitala« 

(Bennett Harrison) pomembno vplival prenos oblasti v velikih 

podjetij z direktorjev (oziroma uprave) na delničarje, zlasti na 

velikanske pokojninske sklade, banke in tudi manjše zasebne vlagatelje, 

ki so iskali nove pridobitne priložnosti v tujini. Z drugimi 

besedami: investitorji so postali precej bolj »aktivni« kakor v obdobju 

»reguliranega« ali organiziranega« kapitalizma: »Ta premik 

moči je prinesel drugo spremembo. Investitorji, ki so dobili oblast, 

so hoteli kratkoročne rezultate in ne dolgoročnih. […] Pomembno 

je, da so rezultate merili po ceni delnic in ne po korporacijskih 

dividendah. Kupovanje in prodajanje delnic na odprtem, pretočnem 

trgu je prinašalo hitrejše – in večje – dobičke kakor lastništvo 

delnic za daljši čas. Ameriški pokojninski skladi so tako leta 

1965 delnice v povprečju obdržali po 46 mesecev, do leta 2000 

pa se je večji del portfeljev teh institucionalnih investitorjev zamenjal 

povprečno v 3,8 meseca. Trgovanje na podlagi cene delnic 

je spremenilo tradicionalno vrednotenje uspešnosti, denimo razmerja 

med ceno in zaslužkom – slovit zgled je tehnološki razcvet 

v devetdesetih letih 20. stoletja, ko so se v podjetjih brez zaslužkov 

vrednosti delnic divje povečale.« (Sennett 2008: 31.) 

napetost med možnim in nemožnim 20 neprimerno pomembnejša 

od starokopitnega razlikovanja med dovoljenim in prepovedanim. 

Bolj kakor to, ali smeš (oziroma imaš pravico) 

nekaj storiti ali opustiti, je odločilno to, ali in v kolikšni meri 

si (»ti kot ti«) zmožen oziroma si nezmožen, nesposoben ali 

»brez potencialov«. Prav gotovo ni presenečenje, če se v takih 

razmerah veljavno pravo čedalje bolj dojema (in obravnava) 

kot nekaj, kar je zgolj zbirka bistveno konvencionalnih pravil, 

ki jih posameznik upošteva, če se mu dozdeva, da je to 

v njegovem interesu, v nasprotnem primeru pa so veljavne 

norme zanj predvsem tehnična ovira, ki jo kaže (»cinično«) 

preskočiti vselej, ko je videti, da je verjetnost resne sankcije 

zanemarljivo nizka. 

Če se že zgolj bežno ozremo na tukajšnji pravnopolitični 

prostor (»pogledaj dom svoj, anđele …«), ki pa v tem pogledu 

gotovo ne predstavlja omembe vredne posebnosti ali izjemnosti 

(na primer v primerjavi z drugimi »tranzicijskimi« socialnimi 

formacijami ali celo z njihovimi domnevno svetlimi 

evropskimi vzornicami in mentoricami), takoj opazimo, da 

je državljanska nepokorščina že lep čas v silovitem razmahu 

(še posebej pa od zmagoslavne vzpostavitve »samostojne in 

neodvisne« nacionalne države, o kateri so ljudje baje sanjali 

več stoletij, čeravno – kot je videti iz perspektive zunanjega 

opazovalca – predvsem zato, da bi jo lahko »demokratično«, 

»sproščeno« ali »svobodno« plenili). Pomislimo na množične 

kršitve pravil, ki urejajo delovna razmerja, na davčne utaje, 

plačilno nedisciplino, poslovne malverzacije, finančne mahinacije, 

nepremičninske in gradbeniške špekulacije, lakomno 

»izčrpavanje« (oziroma uničevanje) podjetij, protipravno prisvajanje 

javnih sredstev, delo »na črno« … Zanimivo je, da se 

tovrstne pridobitniške aktivnosti večinoma ne vpisujejo v zloglasno 

rubriko »korupcija« (zdi se, da se še najraje pojasnijo 

z ohlapno – in, strogo vzeto, dokaj neprimerno – sintagmo 

»kriza vrednot«), čeprav je njihova neposredna ali posredna 

žrtev pogosto prav »država«. Nasprotno, slišati je, da je ravno 

država tista, ki je v prvi vrsti odgovorna za precej razprostranjeno/razvejeno 

izigravanje prava. Še natančneje: kriva je 

»politika« in pa seveda neučinkovitost, nesposobnost, zmedenost, 

preplašenost in tako ali drugače kupljena pasivnost, prizanesljivost, 

popustljivost ali naklonjenost nadzornih organov 

20 

»To, kar je odpadlo v današnji družbi, je pojem meja. Brez meje 

pa osebno doživetje ne more biti drugega kot doživetje neprimernosti, 

če že ne tesnobnosti in nazadnje zavrtosti. In vse te lastnosti 

niso v skladu s podobo, ki jo družba terja od vsakogar od nas. 

Zaradi zavesti o tem mučnem neuspehu v odgovornosti in pobudi 

oziroma zaradi zavesti, da nismo izkoristili neke možnosti, se v 

hipu razširijo meje trpljenja in neprilagojenosti, ki so navzoče v 

vsaki depresiji in so zaradi prevladujočih družbenih modelov še 

bolj boleče in včasih neozdravljive. Prav to je vzrok za množično 

uživanje kokaina in 'poživljajočih' psihofarmakoloških sredstev.« 

(Galimberti 2010: 71–72.) 

146


(na primer inšpekcijskih služb, policije, tožilstva in sodstva). 

Če poenostavimo: srčika problema je v korupciji »države«, ne 

pa državljanov, ki pač ravnajo – menda že po naravi ali pa vsaj 

po »definiciji« – v glavnem bolj ali manj racionalno (v skladu 

z lastnimi interesi) in ki niso odgovorni, dokler jih oblast ne 

prisili, da »odgovarjajo« (še več, dokler se jim pravnomočno 

ne dokaže, da so zares »krivi«, jih je treba – baje že po »črki 

zakona« – šteti za nedolžne ali brezmadežne). No, čeprav je 

taka diagnoza gotovo preveč dobrohotna do najrazličnejših 

pregreh, ki si jih dopuščajo člani in članice »civilne« družbe 

(zasebniki oziroma »buržuji« torej, ne pa državljani, 21 javne 

osebe ali politični ljudje), pa ji vseeno ni mogoče očitati, da 

prezre pojav, ki ga je sicer opaziti – resda v različnih pojavnih 

oblikah in obsegih – v domala vseh političnih enotah svetovnega 

kapitalističnega sistema. Da, pred očmi imamo korupcijo 

v ožjem pomenu, tj. privatizacijo (oziroma nakup in prodajo) 

javnih funkcij. 

Ko steče beseda o korupciji, nemara najprej (ali že skoraj 

refleksno) pomislimo na avtoritarne režime, v katerih vladajoča 

(a v razmerju do zunanjih centrov moči navadno precej 

poslušna) manjšina brezobzirno (in po potrebi tudi surovo) 

izžema »svoje« prebivalstvo, pleni javna sredstva (pogosto 

pridobljena s tujimi posojili) ali se bogati na račun rente, ki 

jo omogoča nadzor nad naravnimi bogastvi, in provizij, ki jih 

jemljejo pri prodaji za tujce zanimivih, dobičkonosnih ekonomskih 

resursov. No, že v naslednjem koraku nam prilezejo 

v zavest živobarvne podobe starih in novih političnih in poslovnih 

elit, ki so v »tranziciji« iznajdljivo izrabile vzhičeno 

inavguracijo »svobode«, »človekovih pravic« in »demokracije« 

(artikuliranih po – bodisi vsiljenih bodisi nespametno 

občudujočih – zahodnih vzorih in neoliberalnih dogmah) za 

zasebno okoriščanje (»krajo stoletja«). Vse to je bržčas videti 

precej očitno. Toda tisto, kar je morda še dosti bolj pomembno 

(oziroma škodljivo in nevarno), je »korupcija«, ki je že zelo 

dolgo institucionalizirana v tako imenovanih »zrelih« demokracijah 

(utemeljenih na rednih – in, kot se reče, večinoma 

tudi »poštenih« – volitvah, ki ponujajo možnost izbire med 

to ali ono oziroma med vsaj dvema upravljavskima elitama), 

namreč v tradicionalno središčnih (in politično relativno stabilnih) 

evro-atlantskih državah svetovnega kapitalističnega 

sistema, ki se pogosto ponujajo (in tudi rokohitrsko jemljejo) 

kot zgled »vladavine prava« (ali če hočete, racionalne normativne 

ureditve, neodvisnosti sodstva, spoštovanja človekovih 

pravic, zagotavljanja liberalnih svoboščin …). Tovrstna korupcija 

– na primer vrtoglavi zneski, ki jih business community 

investira v izbrane politike in stranke, rutinsko »lobiranje« 

21 

»'Državljan' je človek, nagnjen k temu, da zagotavlja blaginjo države 

in s tem lastni blagor, medtem ko je individuum mlačen, skeptičen 

in sumničav do 'obče stvari', 'občega dobrega', 'dobre družbe' 

ali 'pravične družbe'.« (Bauman 2002: 47.) 

(ki omogoči prijazno in razumevajočo ali vsaj »odgovorno« 

zakonodajno in upravno delovanje) ter utečeno prehajanje 

kadrov iz zasebnega (ekonomskega ali finančnega) sektorja v 

vlado (in vice versa) – je v dobršni meri normalizirana in zatorej 

neredko težje opazna (oziroma celo prezrta). Ha, ali pa 

tudi ne! Zlahka jo je namreč mogoče razbrati vsaj posredno, 

namreč v njenih dovolj otipljivih učinkih, na primer v trdovratnem 

vztrajanju razrednih in drugih neenakosti (predvsem 

na ravni dohodkov in premoženja), radodarnih subvencijah, 

davčnih olajšavah in odpustkih za najbolj privilegirane sloje, 

ki si sistematično – na prvi pogled že skorajda čudežno – prilaščajo 

glavnino prednosti, ki jih ustvarja še zmeraj nadvse 

zaželena in hvaljena »gospodarska rast« (ki je, zgolj mimogrede, 

tudi najbolj zveličavni cilj, h kateremu stremijo zdajšnja 

prizadevanja za »izhod iz krize« oziroma za čim hitrejše 

»okrevanje gospodarstva«). To so vsekakor resni problemi, 

ki kažejo, da za spopadanje s krizo legalnosti in korupcijo ne 

zadošča zgolj abstraktno zavzemanje za »pravno državo« ali 

rule of law and order. Pomembno je tudi ali celo predvsem 

to, kakšno je – oziroma naj bi bilo – veljavno »pravo«. Hm, 

tipično pravo, ki velja v kapitalističnem sistemu (utemeljenem 

na načelu neskončne akumulacije) je kajpak nenehno spreminjajoča 

se, kompleksna (v splošnem precej nepregledna, za 

posamični um celo neprebavljiva) in neizbežno protislovna 

tvorba, v kateri naletimo – ob izrazito arhaičnih usedlinah 22 

– tudi na vrsto hvalevrednih sestavin, ki pa neredko funkcionirajo 

zgolj kot okraski ali lepotila 23 (in učinkujejo v tem smislu 

kot nekakšen opij za liberalne, človekoljubne ali socialno 

čuteče razumnike »mehkega srca«, vključno s specialisti, ki 

z vzorno zavzetostjo poskrbijo, da se pravna država de facto 

izenači s »pravniško«). V svojem trdem (»civilnem«) – in tudi 

najbolj spornem – jedru pa je veljavno pravo kapitalističnih 

22 

V oči bijoč – a žal še vedno redno prezrt – primer pravnega arhaizma 

(ali anahronizma) je inkriminacija pomoči pri samomoru. 

Ta kazenskopravna prepoved je vsekakor moralno in politično 

škandalozna (v nasprotju s pravico do smrti, ki jo posameznik določi 

samostojno in torej umno), za nameček pa tudi po nepotrebnem 

onemogoča morebiten razvoj »samomorilskega turizma« (ki 

– vsaj glede na starostno strukturo evropskega prebivalstva – najbrž 

sploh ne bi bila neperspektivna gospodarska panoga). 

23 

Nadvse priljubljen kraj za skladiščenje in razkazovanje pravne 

kozmetike je – ustava. Pomislimo na določbe, ki pravijo, da ima 

v Sloveniji oblast ljudstvo, da sta država in cerkev ločeni (verske 

skupnosti pa so enakopravne), da je nedotakljivo stanovanje, ne 

pa pravica do te zares temeljne dobrine, da je zagotovljena »svoboda 

dela«, da se gospodarska dejavnost ne sme izvajati v nasprotju 

z javnim interesom, da izhaja država pri zagotavljanju varnosti iz 

kulture miru in nenasilja (a je vseeno včlanjena v NATO in vojaško 

navzoča v Afganistanu) … V zvezi s tem pa nikakor ne smemo 

prezreti »prava« človekovih pravic, iz katerega skrivnostno izpade 

ravno najpomembnejše, namreč socialnoekonomske pravice, ki 

temeljijo na materialnih potrebah oziroma na dostopu do virov, 

ki so potrebni za njihovo zadovoljevanje. 

147


24 

Buržoazni svet funkcionira kot aglomeracija medsebojno ločenih 

privatnih lastnikov, ki delajo v glavnem zgolj »za sebe«, tj. za lastnino, 

denar, kapital (ne pa za skupnost ali državo). Kojève (1964: 

212–213) zatorej upravičeno poudarja, da značilnost tovrstne socialne 

formacije ni le v tem, da se revni buržuj (proletarec) prodaja 

in podreja bogat(ejš)emu, marveč predvsem v tem, da sta oba 

podvržena kapitalski »logiki«. V tej perspektivi tudi lažje razumemo, 

kaj je »diktatura buržoazije«. Ta – že skoraj pozabljeni – pojem 

ne pomeni, da buržoazija zasede vse sedeže v parlamentu (ali 

vladi). Kot opozarja Karatani, gre tu za to, da mehanizem splošne 

volilne pravice magično »izbriše« razredna oblastna razmerja, in 

sicer na ta način, da so – resda le za hip – vsi ljudje postavljeni v 

pozicijo »svobodnih in enakih posameznikov«. Z drugimi besedami: 

diktatura buržoazije je zgolj drugo ime za parlamentarno 

demokracijo, v kateri »predstavljeni« ne nadzorujejo z anonimnim 

glasovanjem izbranih »predstavnikov, ti pa se obnašajo, kot 

da predstavljajo vse, čeprav jih ne: »Dejansko pa, takoj ko se oddaljimo 

od samih volitev, v kapitalističnih podjetjih 'demokracija' 

ni mogoča. Navsezadnje direktorji niso izbrani z anonimnim 

glasovanjem zaposlenih. Državnih uradnikov ne izvolijo ljudje. 

Svoboda ljudi je samo v tem, da na političnih volitvah izberejo 

'predstavnika'. In splošna volilna pravica ni nič drugega kot dovršen 

ritual, ki državni strukturi (vojski in birokraciji) služi za 

podajanje 'skupnega konsenza' o že odločenih zadevah.« (Karatani 

2010: 186.) Na ta vidik buržoazne demokracije (kot »vlačuge 

kapitaloparlamentarizma«) je sicer opozoril tudi Badiou: »Drugače 

povedano: volilna demokracija je predstavniška zgolj toliko, 

kolikor je najprej konsenzualno predstavništvo kapitalizma, ki ga 

danes imenujemo tudi 'tržno gospodarstvo'.« (2008: 91.) To pa bi 

lahko pomenilo, da »demokracije« ne kaže razumeti kot sinonim 

za parlamentarni (ali večstrankarski) sistem, obliko vladavine ali 

tip ustavne ureditve, ampak pomeni predvsem to, da v razmerjih 

med razredi prevlada »demos« (prim. Canfora 2006: 355–360). 

25 

Prim. Beauvois 2000: 150–159. 

družbenih formacij vendarle še vedno značilno buržoazno, 24 

tj. utemeljeno na privatni lastnini pravnih subjektov oziroma 

»oseb« (rechtiche Persönlichkeit), vključno seveda s pravico 

do dedovanja, ki dopušča (kot perpetuum mobile sui generis) 

in konec koncev celo spodbuja enostavno in razširjeno 

reprodukcijo razrednih (pa tudi še mnogih drugih) neenakosti 

v času in prostoru (oziroma omogoča, da se naplenjeno 

premoženje prenaša iz roda v rod in se eo ipso kopiči znotraj 

nadpovprečno privilegiranih, »vladajočih« družin, oazah 

dinastične ali partikularne družbene moči par excellence). Z 

drugimi besedami: veljavno buržoazno pravo, ki ga s prisilo 

in ideologijo (ter seveda z manipulacijo, indoktrinacijo, propagando 

in »strokovno znanostjo«) varuje politična oblast, 

je tisto, ki tvori (»legitimno«) podlago za rutinsko izvajanje 

oblasti v hierarhičnih ali strukturno asimetričnih delovnih/ 

ekonomskih organizacijah »civilne družbe«, v okviru katerih 

se ukazovanje objektivno podrejenim (bodisi »klasičnim« ali 

industrijskim bodisi postmodernim prodajalcem delovne sile, 

tj. kognitivnim, informacijskim, komunikacijskim ali emocionalnim 

proletarcem) in vrednotenje njihove poslušnosti ali 

koristnosti sicer lahko uveljavljata na različne načine, 25 na primer 

»diktatorsko« (ki se povsem transparentno sklicuje predvsem 

na zagrožene sankcije), »totalitarno« (ki se upravičuje z 

– dejansko ali navidezno – skupnimi vrednotami ali cilji nadrejenih 

in podrejenih) ali »liberalno« (ki poudarja predvsem 

človeško naravo, psihološke značilnosti, motivacijske dispozicije, 

samouresničevanje in osebnostno ali duhovno rast tistih, 

ki morajo sicer vestno in zavzeto slediti komandi šefov). 

No, jasno je, da strukturno nasilje (na primer izkoriščanje 

in zatiranje »delovne sile« – zakonsko ločene od sredstev 

za proizvajanje in od pogojev lastne družbene reprodukcije 

– oziroma zasebno okoriščanje s pomočjo take ali drugačne 

rente), ki se opira na veljavni, buržoazni pravni red, vendarle 

ne more ostati povsem prikrito (ali ideološko »normalizirano«). 

Deloma se to kaže v »krizi legitimnosti« nacionalne 

države 26 (ne nazadnje pa tudi same kapitalistične ekonomije). 

V zvezi s tem pa je treba opozoriti, da tu ne gre za pojav, ki bi 

(skoraj kakor Feniks iz pepela) vzniknil šele v aktualni družbeni 

krizi (ko so vlade z osupljivo velikodušnostjo – pravzaprav 

z javnim denarjem zdajšnjih in prihodnjih davkoplačevalcev 

– pomagale zasebnim vlagateljem in upnikom oziroma 

finančnim »trgom« in bančnim ustanovam) ali ki bi ga bilo 

mogoče opisati zgolj kot stranski produkt globalizacije. 27 S 

krizo legitimnosti imamo namreč opraviti že dalj časa, in sicer 

že vsaj od mitičnega leta 1968, ko se je sprožil mogočen 

plaz razočaranja nad državno politiko bolj ali manj levičarskih 

vlad, ki so večinoma izšle iz »protisistemskih gibanj« 

(Wallerstein). 28 Izkazalo se je, da razvpita »strategija dveh korakov« 

(ki je vključevala politično mobilizacijo množic in pre- 

26 

Zgoščen pregled najvplivnejših socioloških teorij o krizi legitimnosti 

najdemo v: Kaase in Newton 1999: 39–51. V grobem: osrednji 

problem, s katerim se sooča nacionalna država, je v protislovju 

med zagotavljanjem razmer, ki so naklonjene akumulaciji kapitala 

(oziroma gospodarski rasti), in upoštevanjem zahtev državljanov 

(zlasti delavskega dela volilnega telesa), ki se nanašajo na izobraževanje, 

zdravstvo in vseživljenjski dohodek (tj. na družbenoekonomske 

pravice, ki temeljijo na redistribuciji dela splošnega 

presežka), s čimer se »kupujeta« socialni mir (ali politična »stabilnost«) 

in prijazen – nevtralen, pošten, nepristranski ali pravičen 

– image državne oblasti, dvignjene nad partikularne interese in 

konflikte, značilne za tržno ekonomijo in bürgerliche Gesellschaft. 

Ta strukturna napetost vodi v »finančno krizo« (O'Connor), »krizo 

legitimnosti« (Offe) ali »krizo vodljivosti«, ki je posledica »preobremenjenosti« 

z zahtevami ali pričakovanji, ki presegajo realne 

zmožnosti politične organizacije. 

27 

V zvezi z razmerjem med neoliberalno globalizacijo in nacionalno 

državo glej Pikalo 2003: 33–45, 122–138. 

28 

Prim. Wallerstein 2004: 53–56, 110–112. V zvezi z razlogi za razočaranje 

nad politiko države, ki si je pridobila formalno neodvisnost 

z narodnoosvobodilnim bojem, glej Fanon 2010: 145–155. 

Avtorjeva analiza negativnih plati razvoja postkolonialnega nacionalizma 

je koristna tudi za razumevanje tukajšnje »tranzicijske« 

dinamike po razglasitvi samostojnosti. 

148


vzem državne oblasti) navzlic postopni »demokratizaciji«, nespornim 

izboljšavam (ki so se praviloma institucionalizirale v 

»socialni državi«, zgodovinskem kompromisu med delom in 

kapitalom) in gospodarskem razcvetu (ki je zaznamoval »zlato 

obdobje« po drugi svetovni vojni) ni privedla do zaželenih 

rezultatov: ni se ji posrečilo izpolniti temeljih obljub opozicijskih 

gibanj, ki so stremela k vzpostavitvi »boljšega sveta« 

(denimo v smislu obče/univerzalne realizacije razsvetljenskih 

idealov enakosti, svobode in bratstva). Globalizacija, utemeljena 

na novem liberalizmu, washingtonskem konsenzu ter podpori 

dominantnih zahodnih vlad in mednarodnih organizacij 

kapitalske moči (na primer Svetovne banke, Mednarodnega 

denarnega sklada in Svetovne trgovinske organizacije ter navsezadnje 

tudi Evropske unije), je pravzaprav odgovor na krizo 

legitimnosti oziroma »vladanja«, 29 ki so jo sprožili množični 

upori zoper osrednje parametre disciplinske ureditve modernega, 

industrijskega kapitalizma. 

Revolucija, ki je tako ali drugače pretresla kapitalistični 

svetovni sistem (in ki je se zgodila povsem nepričakovano, namreč 

v času naraščajoče blaginje, ko je bilo videti, da so strastne 

ideološke konfrontacije v okviru razredne vojne že dokončno 

presežene), je bila očitno poražena, vseeno pa je sprožila pomembne 

strukturne in institucionalne preobrazbe. No, in med 

drugim se je pokazalo tudi to, da lahko nacionalna država dokaj 

normalno funkcionira ne glede na – dejansko ali zaznano – krizo 

legitimnosti (in celo legalnosti 30 ). To je nemara presenetljivo 

predvsem v teoretski perspektivi, ki izhaja iz podmene, da se 

podrejeni ne uprejo vladajočim zgolj ali vsaj večinoma zato, ker 

štejejo dane oblike izvajanja (politične, ekonomske in pravne) 

oblasti za upravičene. Takšno – vsekakor pretirano racionalistično 

31 – pojmovanje pa po vsej verjetnosti precenjuje pomembnost 

»soglasja« (ki je vsaj v kritični družboslovni refleksiji 

praviloma opisano kot proizvod »hegemonije« ali »porečenja«, 

Verdinglichung) oziroma podcenjuje vlogo, ki jo pri reprodukciji 

socialnih formacij (vključno z razrednim gospostvom) igrajo 

dejavniki, kot so ekonomske, prisilne/represivne in simbolne 

ali statusne sankcije 32 (constraints) ter, ne nazadnje, nevednost 

29 

Prim. Negri in Hart 2003: 216–223. 

30 

Prim. Ruggiero 2001: 114–115. 

31 

Bordieu opozarja, da »legitimacija« družbene ureditve običajno 

ni plod premišljene propagande ali simbolne prisile, ampak izhaja 

iz tega, da družbeni »agenti« dojemajo (oziroma zaznavajo 

in vrednotijo) družbenozgodovinski svet v subjektivni perspektivi 

»shem«, ki so ravno nasledek njegovih objektivnih struktur: 

»Objektivna razmerja moči se rada reproducirajo v razmerjih 

simbolne moči. V simbolnem boju za proizvodnjo zdrave pameti 

ali, natančneje, za monopol legitimnega imenovanja uporabljajo 

agenti simbolni kapital, ki so ga pridobili v prejšnjih bojih in ki ga 

je mogoče pravno zavarovati.« (2003: 91.) Podrobnejšo socialnopsihološko 

utemeljitev te teze najdemo v: Beauvois 2000: 141–180. 

32 

Prim. Therborn 2008: 171–179. 

(o možnih alternativnih oblikah družbene organizacije), nezanimanje 

(za delovanje konkretnih oblastnih aparatov ali nadzorstvenih 

mehanizmov), pomanjkljiva samozavest (na primer 

subjektivno občutena nebogljenost in fatalistična ali stoična 

vdanost v usodo) in ideološka interpelacija (ki posamezniku že 

zelo zgodaj dopove, kaj obstaja, kaj je možno in kaj je prav ali 

narobe). Poleg tega pa je treba upoštevati, da je v potrošniškem 

(ali »poznem«) kapitalizmu zasebni sektor (agenti in institucije 

»civilne družbe«) tisti, ki namenja največ truda (oziroma časa, 

energije, ustvarjalnosti in denarja) za »interpelacijo«, motivacijo, 

animacijo ali »moralo« objektivno podrejenih ljudi, in sicer 

predvsem s pomočjo demagoške, skrajno vulgarne ekonomske 

propagande, tj. oglaševanja in reklamiranja komercialnega blaga 

(ki ga morajo delavci, ki so ga proizvedli, kajpak tudi pokupiti 

– in obenem, če je le mogoče, celo uživati –, da bi se realizirala 

»presežna vrednost«, in sicer bodisi absolutna bodisi relativna). 

Po drugi strani pa ima tudi nacionalna država še vedno na zalogi 

dokaj močna orožja za brzdanje ali preusmerjanja ljudskega 

nezadovoljstva (oziroma frustracij, jeze, bojazni, ogorčenja, 

sovraštva ali zamer), na primer podžiganje rasističnih, nacionalističnih 

ali patriotskih čustev (še posebej v razmerah, ko se 

zdi, da »globalizacija« resno ogroža narodovo »samobitnost«), 

redistribucijo materialnih virov (tj. sredstvo za blažitev dohodkovne/premoženjske 

neenakosti in vsakovrstnih problemov, ki 

jih redno ustvarja – in obenem prostodušno »eksternalizira« 

– tržno kapitalistično gospodarstvo), ustvarjanje in sankcioniranje 

»grešnih kozlov« ali »primernih sovražnikov« (Christie), 

kot so, denimo, teroristi, islamski fundamentalisti (ali že celo 

muslimani »kot taki«), bolj ali manj organizirani (»konvencionalni«) 

kriminalci, nezaželeni ali kulturno pomanjkljivo asimilirani 

priseljenci (s »papirji« ali brez njih), domači lenuhi ali 

delomrzneži (ki se redijo in plodijo na račun preveč radodarne 

ali naivne socialne države 33 ter posredno molzejo poštene in 

33 

Siljenje ljudi k delu, ki je običajno bedno plačano, neugledno in »prekarno« 

(podvrženo načelu »najemaj in odpuščaj«), postaja čedalje 

pomembnejša funkcija socialne države (ki si prizadeva pridevnik 

welfare dopolniti ali omiliti z workfare). Vendar pa boj proti človeški 

»lenobi« (oziroma »kulturi odvisnosti«) ni preprosto opravilo. 

Po eni strani je namreč treba ohranjati fikcijo, da je (celo družbeno 

nujno potrebno in nesporno koristno!) delo zgolj »opcija«, tj. stvar 

prostovoljne privolitve ali svobodne odločitve (oziroma prodaje). Po 

drugi strani pa se je treba še naprej pretvarjati in z eno in isto besedo 

označevati empirično nadvse raznolike prakse (prim. Galbraith 

2010: 26–30), in sicer tako tiste, ki so utrujajoče, dolgočasne, neprijetne, 

prezirane, škodljive ali nesmiselne, kakor tudi tiste, ki so prijetne, 

zabavne, zavidljivo dobro plačane (pravzaprav preveč plačane) 

in cenjene – čeravno ne nujno (oziroma prej izjemoma) zaradi svoje 

družbene koristnosti. Skratka: gre za vprašanje, kako obsojati lenobo 

revnih (oziroma zavračanje mezdnega izkoriščanja) in v isti sapi prenašati 

ali celo zavistno občudovati lik in delo »brezdelnih bogatašev« 

(prim. Veblen 2005: 1–20). V zvezi z zgodovinskim prikazom političnega 

nadzora nad ljudmi, ki so pod »ravnijo nič«, tj. »slabimi«, 

zaničevanja vrednimi reveži, klateži, berači in drugimi malopridneži 

149


marljive delovne ljudi in občane), izbrane beloovratniške »črne 

ovce« ali »gnila jabolka« oziroma »padli angeli«, ki kazijo lik in 

delo »družbeno odgovornega« politika, uradnika, poslovneža, 

bančnika, podjetnika, menedžerja, klerika ali profesionalca (na 

primer zdravnika in advokata). 

Sklepne opazke o krizi morale (in razuma) 

V današnjih časih postajata plenilska (ali če hočete, roparska, 

tatinska, izsiljevalska in prevarantska) teorija in praksa 

akterjev, ki so sicer že tako ali tako opremljeni z zavidljivimi 

količinami ekonomskega, finančnega, socialnega in simbolnega 

»kapitala«, čedalje bolj transparentni. Nedavne (in tudi 

nenadejane) »revolucije« v arabskem svetu so gotovo v marsičem 

odraz ljudskega gneva nad pogoltnostjo in izprijenostjo 

vladajočih oligarhij (dolgoletnih partnerjev ali celo prijateljev 

zahodnih, »panevropskih« političnih in ekonomskih elit). 

Vendar pa stanje, v katerem se po eni strani državna oblast 

uporablja za zasebno bogatenje (ki neredko seže do astronomskih 

višavij), po drugi strani pa se privatni (realni ali fiktivni) 

denar izkorišča za (pod)kupovanje politične volje (de facto ali 

de iure »okupacijo« nacionalne države), nikakor ni značilno le 

za (pol)periferijo svetovnega sistema, ampak tudi za njegovo 

jedro, kjer je tak režim upravljanja ljudi in reči pravzaprav že 

dodobra institucionaliziran. 34 Kar zadeva (post)tranzicijske 

države, ki so v vročični naglici (»transu«) fotokopirale zahodni 

ekonomski, politični in pravni model, pa ima uvid v 

(psevdo)kriminalne metode okoriščanja privilegiranih omrežij 

(in tudi zanesenjaških prostih strelcev) nemara že status 

splošno sprejete evidence in navsezadnje tudi »dejstva«, ki se 

je izkristaliziral v resen družbenopolitični problem. To velja 

seveda tudi za tukajšnji prostor, kjer so se kot po tekočem traku 

vznikajoče afere in škandali sicer lep čas precej uspešno 

pometale pod preprogo, »zdaj« pa naj bi le napočil dramatični 

trenutek, ko je »vendarle treba nekaj ukreniti« (da se vsaj 

za silo utišajo čustveno nabrekle polemike o tem, ali pravna 

država sploh še »obstaja«). Toda kaj naj bi bila rešitev Bolj 

učinkovit kazenski pregon povampirjenih belih ovratnikov 

(ki bi se iztekel v inkarceracijo – ali pač v »gulagizacijo« demokratičnega 

tipa – dobršnega dela novopečene elite) ali pa 

vsaj zaplemba nakradenega imetja (in to bržkone zgolj delna, 

zakaj težko je verjeti, da je mogoče v celoti izbrskati plen, ki je 

morda že uspešno poniknil na skritih računih ali v mračnih 

labirintih globalnih poslovnih ali naložbenih opcij), kar pa 

seveda niti ni kazenska sankcija stricto sensu (čeravno bi bila 

ali pridaniči (ki so jim včasih rekli sodrga, svojat, drhal ali »capinski 

proletariat«, danes pa se nanje nanaša oznaka »podrazred«, depraved 

underclass), glej Braudel 1989: 174–183. 

34 

Prim. Galbraith 2010: 41–45; Klein 2009: 304–318. 

za plenilce po vsej verjetnosti najhujša možna, že skoraj nečloveška 

kazen) Zaenkrat kaže, da je kazenskopravni sistem 

prej problem kakor rešitev: ne glede na požrtvovalnost in trud 

preiskovalnih organov se vložene ovadbe ali celo obtožbe pomenljivo 

(ali pač razumljivo in pričakovano) zatikajo (tako da 

se zdi, kot da bi bile – pogosto medijsko pokrite – aretacije, 

hišne preiskave in sporadično pojavljanje na sodišču edina ali 

vsaj pretežna oblika sankcioniranja). Domnevni storilci se samozavestno 

(ali tudi užaljeno) razglašajo za nedolžne (kar je 

sicer njihova pravica in obenem psihološko dokaj razumljiva 

– ne pa tudi nujno opravičljiva – reakcija): trdijo, da je njihova 

vest čista (navkljub številnim pogoriščem oziroma večplastni 

škodi, ki so jo povzročili s svojimi poslovni vragolijami); pritožujejo 

se, ker so njihove nič krive in nikomur dolžne družine 

(zlasti pa otroci) posredne žrtve primitivne medijske gonje, 

histeričnega javnega linčanja, pritlehnega atentata na »čast in 

dobro ime« ali novodobnega lova na čarovnice; poudarjajo, da 

so bila vsa njihova dejanja povsem v skladu z veljavnimi predpisi 

… Ali naj to pomeni, da je »kriminalnost« pravzaprav 

značilnost tranzicijskih zakonov Hm, gotovo bi lahko le z zares 

obilnim odmerkom sprenevedanja (»lažne« ali »zaslepljene« 

zavesti) zanikali ali ovrgli oceno, da sta denacionalizacija 

in privatizacija »družbenega bogastva«, vestno izpeljani po 

črki zakona, povzročili večplastno škodo, ki je celo hujša od 

tiste, ki se nedvomno utemeljeno (čeravno pogosto konservativno) 

pripisuje beloovratniški ali »gospodarski« kriminaliteti. 

Prav tako tudi ni mogoče prezreti, da je bila postopna 

»dekonstrukcija« (na primer kadrovska, materialna, pravna in 

propagandna ali ideološka) organov formalnega družbenega 

nadzorstva izraz premišljene (zavestne in voljne), načrtne in 

kontinuirane politike demokratično izvoljenih oblastnikov. 

Pomislimo na ukinitev Službe družbenega knjigovodstva, 

»večno« kadrovsko in materialno podhranjenost inšpekcijskih 

služb, skrbno zgrajeno obzidje vsakovrstnih – na primer 

bančnih, poslovnih, davčnih, vojaških in drugih – tajnosti, 

ki ponujajo občudovanja vreden azil predvsem tistim, ki dejansko 

imajo dobre razloge, da njihove ekonomske operacije 

ostanejo čim bolj skrite (za razliko od plena, ki je dosti pogosteje 

razodet zavistnim občudovalcem), krčevito zavzemanje 

za varovanje »človekovih pravic« premožnih in privilegiranih 

(ne pa tudi njihovih praviloma brezimnih žrtev) … Bi morali 

torej priznati, da je bila »tranzicija« pravzaprav zgodovinska 

napaka, se pokesati in poskusiti popraviti pravno in politično 

deviantno (zmotno) ravnanje demokratskih in liberalnih 

zakonodajalcev (de facto predstavnikov kapitala) To je vsekakor 

lažje zapisati kakor realizirati (celo v skromni, okrnjeni 

obliki), še posebej, če upoštevamo gosto prepleten kompleks 

zunanjih in notranjih omejitev, prisil in pritiskov (ter konec 

koncev tudi globoko zakoreninjeno nezaupanje, prezir in sovraštvo 

do politike in politikov). In še več, zdi se, da je v ozadju 

vročih razprav o (ne)sankcioniranju protipravnega okoriščanja 

vendarle huda in le redko (če sploh) tematizirana dilema. 

150


Namreč: kako ohraniti vero v moralno, pravno in politično 

(ter ne nazadnje tudi ekonomsko) neoporečnost bogastva in 

hkrati grajati ali kaznovati nepoštene (ali celo »kriminalne«) 

bogataše Še natančneje: ali je sploh mogoče postati in ostati 

bogataš (zares vreden tega poimenovanja) na moralno, pravno 

in politično (ter ne nazadnje tudi ekonomsko) neoporečen 

način Kot je videti, je odgovor na to vprašanje še vedno 

pretežno pritrdilen, kar pa le ni preveč čudno, če upoštevamo, 

da je kult bogastva bržkone zadnji zares živeči psevdoreligiozni 

preostanek v sekularni kulturi (denar je pač edina stvar, 

ki je še zmožna ustvarjati čudeže 35 ). A tudi če sprejmemo 

strogo »ateistično« držo (in se posledično trudimo brzdati 

iracionalni – oziroma »racionalno skopuški« (Marx) – gon 36 

po kopičenju zaradi kopičenja, tj. »versko sprevržena« prisila 

ponavljanja, ki je sama sebi namen, saj ne izvira iz nobene 

otipljive potrebe ali želje), se znajdemo pred zoprno zadrego: 

koliko dobrin bi smel nekdo imeti v posesti, da ga ne bi doletela 

sramotilna etiketa »bogataš« (bodisi v absolutnem bodisi 

v relativnem smislu, kar utegne biti še posebej kočljivo za vsakogar, 

kdor je globalno/strukturno privilegirani član družbe 

gmotnega izobilja) 

35 

Braudel poudarja, da denar ni le možnost vlaganja: »Je možnost 

izbiranja med posli in priložnostmi, ki se ponujajo – in izbiranje 

je obenem skušnjava in posebna pravica –, možnost nasilne vključitve 

v zaprte kroge, ubranitve ogroženih koristi, nadomestitve 

izgub, odstranitve tekmecev, čakanja na odmaknjena, a obetavna 

vračila, možnost celo doseči naklonjenost in blagohotnost kneza. 

Denar je naposled svoboda, da imaš še več denarja, saj se posoja 

samo bogatim.« (1989: 19.) 

36 

Prim. Karatani 2010: 248–260. 

37 

Prim. Bilwet 1999: 230–237. 

38 

Prim. Wright 2008: 312–314. 

Zlasti v zadnjem času je čedalje pogosteje zaznati hipotezo, 

da je za porazno (moralno »dekadentno«) stanje v družbi 

odgovorna ne katera koli, ampak predvsem »kriza vrednot«. 

Razlogi za mikavnost tovrstne diagnoze so na dlani, saj že zaradi 

svoje ohlapnosti dopušča, da se vanjo projicirajo najrazličnejše 

vsebine, iz katerih pa je vseeno mogoče razbrati nekaj 

tipičnih poudarkov: (a) problem (ali tako rekoč izvirni greh) 

je v pluralizmu (»politeizmu«) vrednot, ki vodi v etični relativizem, 

od tod pa je le še korak do skepticizma, nihilizma 37 

(osiromašenja, izpraznjenosti, odčaranja ali »razvrednotenja 

vseh vrednot«) in značilno postmodernega cinizma (ki za razliko 

od svoje moderne različice ne izvira iz obupa ali razočaranja, 

ker človeštvo ni zmožno uresničiti svojih visokoletečih 

aspiracij, 38 marveč se napaja iz dvoma o utemeljenosti, upravičenosti 

ali smiselnosti »idealov nasploh«, takšno razpoloženje 

pa je pisano na kožo »družbi spektakla«, prilagajanju nenehno 

spreminjajočemu se sistemu potrošnikih objektov/znakov, 

politični brezbrižnosti, zgolj »abstraktnemu« upiranju ter opiranju 

na bergle te ali one v naglici skrpane in najraje začasne 

identitete, ki daje posamezniku vsaj tolažilni odgovor na še 

bolj tolažilno vprašanje, »kdo sem jaz«); (b) epicenter težav 

je v tem, da ljudje sicer imajo in zasledujejo vrednote, a te žal 

niso »prave« 39 (ker jih, recimo, ženejo v lakomno pridobitništvo, 

individualistični solipsizem, konkurenčne boje za »socialno 

distinkcijo«, plitvo, a storilnostno precej obremenjeno 

uživaštvo …); (c) ključno gonilo krize je razkorak med prevladujočo 

institucionalno in normativno zgradbo obstoječih 

socialnih formacij (ki so še vedno ukrojene po značilno modernih 

ali kapitalističnih smernicah) ter novimi, porajajočimi 

se in čedalje močnejšimi »postmaterialističnimi« 40 (individualnimi 

in kolektivnimi) ideali. No, nekateri pa sodijo, da 

je problematičen predvsem sistemsko dominantni »razum« 

(bolj kakor kulturno definirani cilji in norme), in sicer iz vrste 

razlogov: (a) ker je popustil skušnjavi (oziroma je preveč sledil 

bibličnim navodilom iz Stare zaveze) in skušal zagospodariti 

nad naravo 41 (ki da se mu zdaj »maščuje«); (b) ker se je prodal 

tendenčno totalitarnemu gospostvu kapitala (in njegovih 

nosilcev) ter države (na primer v zameno za – dejansko ali 

navidezno – varnost, ki jo dajejo lastnina, red in predvidljivost, 

nacionalna ali partikularna identiteta, gospodarska rast, 

znanstveni napredek ali tehnični razvoj 42 ); (c) ker se je degradiral 

na raven instrumentalne racionalnosti (oziroma pretirane 

specializacije 43 ali ujetosti v »pozitivistične« 44 metode 

preučevanja družbene in zgodovinske stvarnosti) ter eo ipso 

pozabil na (samo)določanje ciljev, tj. na vprašanje smiselnosti 

lastnega početja (na katero predmeti – naj bodo še tako funkcionalni, 

umetelni, lepi ali kompleksni – pač ne morejo odgovoriti 

45 ); (č) ker hiperracionalizacija družbenoekonomskega 

življenja negativno vpliva na posameznikovo zmožnost avtonomnega 

ustvarjanja samega sebe (tj. dejavnega/dialektičnega 

preseganja tega, kar je, in potemtakem preobražanja v nekaj, 

kar sicer še ni, a bi z ustreznim delovanjem lahko postal) 

39 

Prim. Semolič 2010: 99. 

40 

Prim. Kaase in Newton 1999: 55–57. 

41 

Prim. Hribar 2010: 115–116. 

42 

»Ne izobrazba, ne literatura, ne umetnost, ampak proizvodnja 

avtomobilov, vključno s terenskimi vozili; to je sodobno merilo 

ekonomskega in družbenega napredka.« (Galbraith 2010: 24.) 

43 

»Mišljenje nima več totalitarnih pretenzij. V teoriji je slavil zmago 

demokratični taylorizem, medtem ko še ni jasno, kakšen proizvod 

se bo na koncu tekočih raziskav skotalil s traku. Majhne teoretične 

zgodbe so polproizvodi, ki se pojavljajo v medijih pod znakom 

strokovnosti. Ta ekspertiza je posledica posrečene marketinške 

strategije, zmeraj teži k modnim trendom in je torej obsojena na 

hitri propad.« (Bilwet 1999: 174.) 

44 

Prim. Pikalo 2003: 46–52. 

45 

»Tehnika namreč ne stremi za nekim ciljem, ne spodbuja nekega 

smisla, ne odpira rešilnih načrtov, ne odrešuje, ne osvobaja, ne 

razkriva resnice. Tehnika funkcionira.« (Galimberti 2010: 18. 

151


oziroma ga potiska v stanje nenehnega prilagajanja vrtoglavi 

dinamiki tehnološkega razvoja in celo (norega ali brezupnega) 

tekmovanja 46 s pametnimi – in kajpak tudi z neumnimi 

– stroji, ki nezadržno ukinjajo »delovna mesta«. 

V redu. Toda če usmerimo obtožujoči prst zgolj ali vsaj 

predvsem na posameznika, ki je pač empirično skladišče (deponija) 

družbenokulturnih in zasebnih idealov, želja, razuma 

in volje (tej je, denimo, mogoče očitati, da je prešibka in ni 

zmožna poenotiti brbotajočega živžava v mnoštvu razpršenih 

in spremenljivih gonskih vzgibov), se lahko ujamemo v past 

dominantnega diskurza, ki od ljudi zahteva, naj vsak zase, posamično 

in odgovorno rešujejo probleme, ki so po svoji naravi 

pretežno strukturni in zgodovinski (ter torej neizbežno politični 

47 ). Po drugi strani pa je tudi govorjenje o »krizi vrednot« 

mogoče zlahka speljati v kalne vode duhovne, terapevtske ali 

eksistencialne »oskrbe« (Bilwet), 48 ki zmedenim, dušečim se, 

izmozganim, depresivnim ali obupanim odjemalcem ponuja 

in prodaja kalejdoskopsko izbiro vsakovrstnih ready made 

pripomočkov (»psihoprotez«), zgledov, tolažil, blažil, pomirjeval 

ali poživil oziroma praktičnih napotkov ali smernic za 

osebnostno rast, odkrivanje notranjega (domnevno avtentičnega) 

jaza, samouresničevanje, sprijaznjenje s samim sabo in 

svetom, razvoj emocionalnih ali komunikacijskih kompetenc, 

odkrivanje ali vsaj zasilno krpanje življenjskega smisla … No, 

lahko pa se tudi vprašamo, kaj imajo od družboslovnih diagnoz 

in vehementnih opisov v oči bijočih krivic in norosti, ki 

se rutinsko počnejo v imenu razvoja, napredka ali zgolj »izhajanja 

iz krize«, nepreštevne armade tistih, ki strukturno nasilje 

doživljajo v živo ali v rednem, neprekinjenem »neposrednem 

prenosu«. Ampak ali niso prav ti, večinoma brezimni (in 

pogosto tudi brezobrazni) posamezniki (ki jih osrednji mediji 

– če že morajo – v najboljšem primeru prikažejo kot »žrtve« 

te ali one »slabe sreče«, bad luck) tisti, ki malone vsakodnevno 

subvencionirajo, vzdržujejo in celo krepijo privilegirano 

manjšino, na primer s svojim borno plačanim, neuglednim 

in napornim mezdnim delom, posrednim odplačevanjem posojil 

(dolgov), 49 ki so jih v njihovem imenu najeli vladajoči, 

46 

Prim. Rifkin 2007: 55–58, 71–74. 

47 

Prim. Bauman 2002: 50–53. 

48 

»Zdrava in zmerna dieta pri proizvodih Oskrbe omogoči tistim, ki 

imajo več moči, da izberejo razumno življenje. Iz njihovega predznanja 

o tegobah in boleznih se razvije spiritualen občutek večvrednosti, 

ki je dejansko razodetje sodobne razredne zavesti, ki 

ne temelji več na dohodku ali poreklu, marveč na kot zidani most 

trdnem občutku lastne vrednosti, ki lahko premaga vse in je prav 

nič ne more zmesti. To so zmagovalci, najmanj pomoči potrebni, 

ki se naslajajo ob konzumpciji light filozofije. Ni se jim treba spoprijemati 

s končnimi vprašanji, temveč uporabijo Oskrbo kot personal 

organizer za funkcionalno vedenje v službi.« (Bilwet 1999: 

304.) 

49 

Prim. Ziegler 2007: 67–81. 

strpnostjo do arogance, napuha, bahaškega razkazovanja ali 

muhavosti bogatih in premožnih odličnikov (»porabniških 

nadljudi«), rojevanjem, 50 vzrejo in udomačevanjem vedno novih 

človeških živali (večinoma orientiranih v golo preživetje) 

in s sistemu prijazno krotkostjo (konec koncev pa tudi s tem, 

da njihove morebitne kriminalne ali teroristične deviacije običajno 

ne sežejo do »svetih krav«, ki lahko zatorej spokojno 

sanjajo svoj sen krivičnega v skrbno varovanih okoliših ali 

stanovanjskih utrdbah) Seveda se zgodi, da celo ponižanim, 

zatiranim, izkoriščanim ali odvečnim sporadično zavre kri: da 

presežejo zgolj živalsko držo (das Ansichsein), tvegajo življenje, 

se uprejo in celo zrušijo osovraženo oblastniško garnituro. 

Toda kot vse kaže, je dosti lažje strmoglaviti despotsko/ 

avtoritarno državno oblast (oziroma vlado) kakor gospostvo 

kapitala oziroma moč in silo finančne in ekonomske oligarhije, 

ki de facto in žal tudi de iure vlada svetu (seveda ob širokogrudni 

podpori prijateljev – brothers and sisters in money –, 

ki služijo kruh v pravnopolitičnih oblastnih organizacijah 51 ), 

in to ne oziraje se na pošastne, celo katastrofalne posledice 

(ter potemtakem socio- ali psihopatsko, tj. v slogu najbolj zakrknjenih 

kriminalnih stvorov). To pa je skoraj paradoks vseh 

paradoksov: kako je mogoče, da se ohranja tako neznanska 

(če že ne naravnost totalitarna) oblast tako neverjetno tanke 

manjšine, 52 katere edino orožje – denar – je pravzaprav »fik- 

50 

Kar zadeva reprodukcijo človeške vrste, so »v suženjstvo zakleti« 

(Fanon) večinoma celo pretirano marljivi: »Prebivalstvo slumov – 

po podatkih Organizacije Združenih narodov za naselja (UN-HA- 

BITAT) – zdaj narašča za neverjetnih 25 milijonov na leto.« (Davis 

2009: 257.) Preveliko število ljudi (demografska »kriza«) je očitno 

osrednji in večplastni (ekološki, ekonomski, politični in varnostni) 

problem postmodernega sveta: »Leta 2050 nas bo namreč na tem 

planetu več kot enajst milijard. Hrane pa je že danes premalo, poleg 

tega pa se je že začel boj za obdelovalno zemljo. Na svetu danes vsaj 

ena tretjina prebivalstva trpi lakoto; v zadnjih dveh letih so v več kot 

šestdesetih državah z demonstracijami opozarjali na svoj žalostni 

položaj. Iz nekega drugega zornega kota pa lahko vidimo, da se iz 

določenih poljedelskih pridelkov (koruza, na primer) izdelujejo goriva, 

kar bo še dodatno povečalo število lačnih na svetu.« (Rizman 

2010: 34.) Saj, želodci »prekletih« (Fanon) pač ne štejejo: ključno je 

nahraniti stroje, zlasti nepogrešljive avtomobile. 

51 

Pomoč, ki jo država redno nudi »gospodarjem gospodarstva«, ni 

nikakršna zgodovinska novost, ampak povsem normalna sestavina 

oblastnega »vzdrževanja reda«, tj. vsiljevanja poslušnosti: »Red 

je za državo očitno vmesna pot med silami za in silami proti. Pri 

za gre najpogosteje za pomoč družbeni hierarhiji: kako naj bi mršava 

peščica na vrhu vzdržala udarce, če ji ne bi ob strani stala orožarna 

Drži pa tudi nasprotno, ni države brez zavezništva vodilnih 

razredov. Filip II. ne bi mogel držati na vrvici Španije in velikanskega 

španskega cesarstva brez pomoči velikašev v kraljestvu. Pri 

proti gre vselej za množico, ki jo je treba brzdati in opominjati k 

dolžnostim, se pravi k delu.« (Braudel 1989: 189.) 

52 

Braudel opozarja, da je na vrhu hierarhične piramide vselej opaziti 

zgolj peščico izbrancev: »V to kar se da majhno družbo se vse naravno 

steka: moč, bogastvo, dobršen del presežkov proizvodnje; vlada- 

152


tivno« Ni pa presenetljivo, da kriminološki mainstream o tej 

parazitski, plenilski in izsiljevalski (»kleptokratski«) strukturi 

v glavnem zgovorno in poslušno molči, čeravno se prav v njej 

skriva pomemben kos odgovora na vprašanje, zakaj so bogati 

vedno bogatejši, 53 revni pa ostajajo revni ter tudi nesorazmerno 

podvrženi kazenskim sankcijam in preventivni represiji. In 

to navkljub gospodarski »rasti«. 

nje, upravljanje, usmerjanje, odločanje, zagotavljanje vlaganj, se pravi 

proizvodnje; k njim se stekajo krogi dobrin in storitev in denarni 

tokovi. Pod njimi je nadstropje množice dejavnikov v gospodarstvu, 

delavcev najrazličnejših stopenj, gmota vladanih. In na dnu je neznanski 

družbeni izvržek: vesolje brezdelnih.« (1989: 125–126.) 

53 

»V središču problema so obresti. Monetaristični ekonomski red s 

pomočjo obrestne mere ustvarja umetno pomanjkanje in sadove 

gospodarske rasti od večine prebivalstva odteguje in jih koncentrira 

pri najbogatejših. […] Povezava med gospodarsko rastjo, ki 

jo ženejo s posojili pitane finančne špekulacije, in eko-socialno 

nevzdržnostjo te rasti je neposredna. Cena kapitala, ki jo plačujejo 

v produkciji, je postala ena glavnih stroškovnih postavk. Zato s 

povečanjem produktivnosti dela ustvarjeno obilje dobrin in storitev 

ne more prinesti blaginje in kakovostnega življenja, ampak 

le 'revščino sredi obilja'. Večina prebivalstva namreč zgolj plačuje 

prevaljene stroške obresti, ne prejme pa nagrade za rast finančnega 

kapitala.« (Radej 2010: 73.) 

Postmoderna nacionalna država je relativno šibka oblastna 

organizacija (ne glede na to, ali je nebogljenost izsiljena 

od zagovornikov »globalizacije« ali pa je »samoomejevanje« 

plod njene lastne »realistične« presoje). Ta organizacija je resda 

še vedno razveseljivo darežljiva do izbranih, obenem pa je 

čedalje bolj stroga do »navadnih« ljudi, od katerih se (»zvodniško«) 

pričakuje predvsem nenehno izboljševanje njihovih 

konkurenčnih prednosti ali zmožnosti (tisti, ki so odrinjeni 

od blagodejnega proračunskega korita, so tako prepuščeni 

pretežno samim sebi in morebitni družinski solidarnosti). 

Očitno je tudi to, da je država vse bolj nezaupljiva do ljudstva, 

v imenu in na račun katerega vlada, kar se ne kaže le v razmerju 

do (potencialno ali dejansko goljufivih) prejemnikov (ali 

»odvisnikov« od) socialne pomoči, ampak tudi v oblikovanju 

najemniške/plačanske vojske, kar državljana odreši potencialne 

vloge bojevnika, vladi pa omogoči zavidljivo »prožnost« 

(oziroma samovoljnost) pri odločanju o uporabi oboroženih 

sil. Privatizirani posameznik se lahko tako svobodno (»prosto 

lebdeče«) bori predvsem za preživetje, službo, plačano delo, 

vertikalno statusno mobilnost, socialno promocijo lastnih 

otrok, osebno pravičnost, varnost, kožo brez gub in celulita, 

mladosten look, potrošniški užitek … (Ali pa se vojskuje »kar 

tako«, navidez brezciljno, denimo zgolj zato, da prežene dolgčas 

ali absurdnost eksistence, na primer v okviru brezimnega, 

množičnega, rutinskega navijaškega nasilja.) Te miniaturne 

vojne vsakdanjega življenja so v splošnem precej naporne in 

neredko krute aktivnosti, ki posamezniku posrkajo (»ukradejo«) 

glavnino energije, časa in pozornosti (življenjske moči). 

No, in medtem ko se zasebni atomi izčrpavajo v medsebojnih 

bojih, ostaja varnost globalnih, nacionalnih in lokalnih odličnikov 

v splošnem zgledno neokrnjena. Z drugimi besedami, 

»varnostno vprašanje« je potemtakem – navzlic skrajno resni 

družbeni krizi – še vedno zadovoljivo odgovorjeno. Vsaj za 

vladajoče in privilegirane. Perpetuum mobile Ali pa morda 

nekaj, v čemer tiči (zadnja) priložnost za vnovično oživitev 

zgodovine, razrednega boja proletariata (zoper kapitalistično 

gospostvo) in navsezadnje tudi »civiliziranja«, ki ne bi 

bilo zgolj (na zastraševanju utemeljeno) »pacificiranje« (ali, 

še huje, paktiranje – v slogu novodobne »svete alianse« – za 

»evro«, za gospodarsko »rast«, ki sloni na zadolževanju, ter za 

nepopustljivo obrambo finančne in poslovne oligarhije) 

Literatura: 

1. Arrighi, G. (2009). Dolgo dvajseto stoletje: kapitalizem, denar in 

moč. Ljubljana, Založba Sophia. 

2. Badiou, A. (2008). Ime česa je Sarkozy Ljubljana, Založba Sophia. 

3. Bauman, Z. (2002). Tekoča moderna. Ljubljana, Založba /*cf. 

4. Beauvois, J.-L. (2000). Razprava o liberalni sužnosti: analiza podrejanja. 

Ljubljana, Krtina. 

5. Bilwet (1999). Medijski arhiv. Ljubljana, Študentska založba. 

6. Braudel, F. (1989). Igre menjave: materialna civilizacija, ekonomija 

in kapitalizem, XV.–XVIII. stoletje (drugi zvezek). 

Ljubljana, Založba ŠKUC, Filozofska fakulteta. 

7. Brecht, B. (2009). Zgodbe gospoda Keunerja; Me-ti. Knjiga obratov. 

Ljubljana, Studia humanitatis. 

8. Bourdieu, P. (2002). Sociologija kot politika. Ljubljana, Založba 

/*cf. 

9. Canfora, L. (2006). Demokracija: zgodovina neke ideologije. 

Ljubljana, Založba /*cf. 

10. Fanon, F. (2010). V suženjstvo zakleti (Upor prekletih). Ljubljana, 

Založba /*cf. 

11. Fukuyama, F. (1992). The End of History and the Last Man. New 

York, Free Press. 

12. Galbraith, J. K. (2010). Ekonomika nedolžne prevare. Ljubljana, 

Mladina, Družba Piano. 

13. Galimberti, U. (2010). Grozljivi gost: nihilizem in mladi. 

Ljubljana, Modrijan. 

14. Hribar, S. (2010). Kriza: kje smo danes – med preteklostjo, sedanjostjo 

in prihodnostjo V: Fištravec, A.; Naterer, A.: Subkulture: 

prispevki za kritiko in analizo družbenih gibanj (IX. št). Maribor, 

Subkulturni azil, s. 114–127. 

15. Kaase, M., Newton, K., Toš, N. (1999). Zaupanje v vlado. Zaupanje 

Slovencev v demokratični sistem. Ljubljana, Liberalna akademija 

in Znanstvena knjižnica FDV. 

16. Karatani, K. (2010). Transkritika: o Kantu in Marxu. Ljubljana, 

Krtina. 

17. Klein, N. (2009). Doktrina šoka. Ljubljana, Mladinska knjiga. 

18. Kojève, A. (1964). Kako čitati Hegela. Sarajevo, Veselin Masleša. 

19. Marx, K. (1986). Kapital: kritika politične ekonomije (prvi 

zvezek). Ljubljana, Cankarjeva založba. 

20. Maritain, J. (2002). Človek in država. Ljubljana, Študentska 

založba. 

153


21. Močnik, R. (2010). Delovni razredi v sodobnem kapitalizmu. V: 

Kirn, G.: Postfordizem. Ljubljana, Mirovni inštitut, Inštitut za 

sodobne družbene in politične študije, s. 149–202. 

22. Negri, A., Hardt, M. (2003). Imperij. Ljubljana, Študentska 

založba. 

23. O'Connor, J. (1973). The Fiscal Crisis of the State. New York, St. 

Martin's Press. 

24. Offe, C. (1972). Strukturprobleme des kapitalistischen Staates. 

Frankfurt am Main, Suhrkamp. 

25. Pikalo, J. (2003). Neoliberalna globalizacija in država. Ljubljana, 

Založba Sophia. 

26. Pitamic, L. (1996). Država. Ljubljana, Cankarjeva založba. 

27. Radej, B. (2010). Ukradena blaginja: manija zadolžene rasti. V: 

Fištravec, A., Naterer, A.: Subkulture: prispevki za kritiko in 

analizo družbenih gibanj (IX. št). Maribor, Subkulturni azil, s. 

70–83. 

28. Rifkin, J. (2007). Konec dela. Ljubljana, Krtina. 

29. Rizman, R. (2010). Aktualna globalna kriza, ki ni podobna tistim 

običajnim. V: Fištravec, A., Naterer, A.: Subkulture: prispevki za 

kritiko in analizo družbenih gibanj (IX. št). Maribor, Subkulturni 

azil, s. 30–35. 

30. Ruggiero, V. (2001). Crime and Markets. Oxford, Oxford 

University Press. 

31. Semolič, D. (2010). Ekonomska kriza in kriza vrednot. V: Fištravec, 

A., Naterer, A.: Subkulture: prispevki za kritiko in analizo 

družbenih gibanj (IX. št). Maribor, Subkulturni azil, s. 98–103. 

32. Sennett, R. (2008). Kultura novega kapitalizma. Ljubljana, 

Založba /*cf. 

33. Sloterdijk, P. (2009). Srd in čas. Ljubljana, Študentska založba. 

34. Therborn, G. (2008). What Does the Ruling Class Do When It 

Rules London, Verso. 

35. Veblen, T. (2005). Conspicuous Consumption. London, Penguin 

Books. 

36. Wallerstein, I. (1999). Utopistike ali izbira zgodovinskih 

možnosti 21. stoletja; Dediščina sociologije: obljuba družbenih 

ved. Založba /*cf. 

37. Wallerstein, I. (2004). Zaton ameriške moči. Ljubljana, Založba 

/*cf. 

38. Wright, R. (2008). Moralna žival. Ljubljana, Mladinska knjiga. 

39. Ziegler, J. (2007). Imperij srama. Zagreb, Izvori. 

Social crisis, the national state and »security issues« from a 

criminological perspective 

Zoran Kanduč, LL. D. Scientific Counselor, Institute of Criminology at the Faculty of Law, 

University of Ljubljana, Poljanski nasip 2, 1000 Ljubljana, Slovenia 

The current social crisis is undoubtedly multilayer and structural. It concerns the basic developmental (or principal value and 

normative) orientations of the capitalist economy. In spite of that, it is nevertheless »resolved« within the given parameters of the 

existing (»modern«) system. It is also evident that the weakened national state – namely the »board, which governs the community 

businesses of the entire bourgeois class« (Marx and Engels) – operates mainly in the interest of a global (»entire«) and local capital (or 

business, financial and other elites). In these terms, »democracy«, »freedom«, »equality« and »human rights« represent in general only 

paper, abstract ideals, which are some light years away from the bitter empirical reality. While the increasingly »atomised« individual 

is expected to solve social problems and systemic contradictions more or less autonomously (or in the »best« case within the family 

cell), the »political structures« (on the national and, in particular, on the trans- or international level) care much more passionately 

for the security (»stability«) and welfare of the ruling »kleptocracies«. On the other hand, the prevailing language of capitalist masters 

addressed to their subordinates becomes more and more openly deterrent: »If you do not agree with voluntary tightening of the belt 

and escalation of exploitation, you will certainly and rapidly be subject to even more severe sanctions!«. Or in other and even more 

direct words: »Work, serfs and try hard to get the chance to work at all (whatever work, for anyone, wherever, for however long and for 

whatever wage)!« This humiliating norm is, of course, not based on the utopia of liberation (»Arbeit macht frei«) and does not imply the 

association of work (labour) with »honour and power« (these two goods are well attuned with wealth and its proud holders) but arises 

from the recognition of the ruling class that the best instrument for systematic and effective disciplining of the sellers of »labour« (or, 

to use a more contemporary label – sellers of competencies, potentials and other dimensions of »human capital«) is precisely the fear of 

unemployment (or poverty, loss of status and the status of being without). 

Key words: social crisis, state, capitalism, bourgeois law, security, corruption 

UDC: 316.32 : 316.624 

154


Javnomnenjsko dojemanje kriminalitete in 

odzivanja (postmodernega) kazenskopravnega 

sistema 

Saša Kmet * in Vanja Žižmond** 

Prispevek obravnava razmerja med javnim mnenjem, množičnimi mediji in dojemanjem kriminalitete ter delovanjem 

kazenskopravnega sistema v postmodernem obdobju, ki ga med drugim zaznamujeta politizacija strokovnih (denimo 

kriminoloških) vprašanj in vpetost v tako imenovane populistične koncepcije demokracije. Po uvodni komunikološki 

razgrnitvi konceptov javnega mnenja in množičnih medijev je predstavljen konstrukt »gotskega populizma« kot morebiti 

ustreznejšega pojasnjevalnega mehanizma ljudskega vrednotenja deviantnih (kriminalnih) pojavov v razmerju do znanega 

sociološkega pojava - moralne panike. Naslovljene in problematizirane so temeljne poteze konstruiranja domnevno 

punitivne narave javnega mnenja (kar je priročno povezano s čedalje represivnejšimi usmeritvami zahodnih kriminalitetnih 

in kaznovalnih politik), ki pa je dejansko precej bolj kompleksno vprašanje in neločljivo povezano s strukturnimi ter 

kulturnimi značilnostmi postmodernih (kapitalističnih) skupnosti. S primerjalno analizo (tudi) kvalitativno nasprotnega 

medijskega spremljanja dveh dejanskih kriminalnih primerov v Veliki Britaniji in na Norveškem so podane osnovne 

ugotovitve o sodobnem medijskem poročanju o zločinu, njegovih protagonistih ter njihovih žrtvah. V zaključku sestavka 

avtorja v kritičnem, a optimističnem duhu opozorita na inherentno kontingentnost vsakršne družbene ureditve, v kateri 

sicer moremo identificirati značilne strukturno in kulturno pogojene emocionalne odnose do subjektov kazenskopravnega 

sistema, ki pa so v optiki priznavanja in spoštovanja (so)človekovega dostojanstva, njegovih temeljnih pravic ter življenjskih 

priložnosti v okviru zagotavljanja izpolnjujoče čustvene svobode in samodoločenosti nedvomno spremenljivi. 

Ključne besede: kriminaliteta, javno mnenje, dojemanje kriminalitete, sredstva javnega obveščanja, kazenskopravni 

sistem, postmoderno obdobje 

UDK: 316.653: 343.3/.7 

Uvodna umestitev problema 

Razvoj zahodnih kriminalitetnih politik je v zadnjih desetletjih 

ubral povsem drugačno pot, kakor bi bilo pričakovati, 

upoštevaje razmere v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. 

Garland (2001) identificira propad ideala »kaznovalnega blagostanja« 

(prev. po Pečar, 2003: 99) v luči ugotovitve, da so 

se modernizacijski procesi, težeči k vse večji racionalizaciji in 

civiliziranosti (kaznovanja), obrnili v nasprotno (punitivno in 

ekspresivno) smer. Vse kardinalnejše spremembe v konfiguraciji 

kriminalitetnopolitičnega polja pričajo o transformacijah 

širših družbenih struktur in institucij. 1 Na strukturni ravni so 

ti procesi posledica (Garland, 2001: 174): (a) asimilacije novih 

elementov (na primer osrednje vloge žrtve, poudarjanja kriminalitetne 

prevencije, obnavljalne pravičnosti itn.) v kazenskopravni 

sistem; (b) sprememb v ravnotežjih in relacijah (na 

primer med kaznovanjem in tretmanom, državnim in zasebnim 

angažmajem, instrumentalnimi sredstvi in ekspresivnimi 

cilji, pravicami obdolžencev in javno varnostjo itn.); (c) sprememb 

v razmerju kazenskopravnega polja do njegovega okolja 

(na primer do političnih procesov, javnega mnenja, aktivnosti 

civilne družbe itn.). Po(zna)moderna je transformirala socialne, 

ekonomske, kulturne, politične in druge družbene okoliščine, 

na katerih so temeljili vzvodi modernega nadzorovanja 

* 

Saša Kmet, doktor pravnih znanosti (sasakmet82@gmail.com). 

** 

Vanja Žižmond, univ. dipl. komunikologinja, podiplomska študentka 

strateškega tržnega komuniciranja na Fakulteti za družbene vede in 

dodiplomskega programa ekonomije na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, 

asistentka za odnose z javnostjo (zizmond.vanja@gmail.com). 

1 

Wacquant (2008) ugotavlja, da cilji neoliberalne ekonomske politike 

(pešanje socialne države, deregulacija trgov, zmanjševanje socialnih 

pomoči, poudarek na »odgovornosti« posameznika, fleksibilizacija 

delovne sile v obliki širjenja prekarnih zaposlitev) vodijo 

v ekspanzivno in strožjo kriminalitetno politiko. Nujno dopolnilo 

mezdne in socialne negotovosti je kriminalizacija revščine, saj je 

za ohranjanje pokornosti mezdnih delavcev nujna krepitev kaznovalne 

države. Razvojna pot transformacije od socialne h kaznilniški 

državi se je začela v ZDA (dobra dva milijona zaprtih oseb, 

zlasti temnopoltih, pristajanje na tako imenovano novo penologijo, 

razcvet zasebne zaporske in varnostne industrije) in se prek VB 

občutno širi tudi po Evropi. 

155


2 

»Ekonomska kontrola« in »družbeno osvobajanje« povojne socialne 

demokracije sta prešla v postmoderno »ekonomsko osvobajanje« 

in »družbeno kontrolo« (Garland, 2001: 100). 

3 

Sisteme »kaznovalnega blagostanja« zaznamujejo zlasti naslednje 

dimenzije (prav tam: 27–51): (a) rehabilitacija; (b) relativna nedoločenost 

kazenskih sankcij; (c) klasifikacija obsojencev; (č) vloga 

strokovnjakov; (d) znanstvenoraziskovalna dejavnost. Podstavbo 

»države blagostanja« omogočajo predvsem: (e) socialno delo; (f) 

izobraževanje; (g) pomoč revnim; (h) uspešnost (neformalnega) 

družbenega nadzorstva; (i) gospodarska usklajenost; (j) podpora 

družbenih elit; (k) vrednotenje (ne)uspešnosti izključno s problemom 

(ne)implementiranja posameznih institutov; (l) skorajšnja 

odsotnost pomembne javne in/ali politične opozicije. 

4 

Za institucije blagostanja, tj. socialne države, je v postmodernem 

obdobju značilno (prav tam: 92–94): (a) naraščanje njihovega števila; 

(b) povečanje pričakovanj javnosti; (c) neodzivnost birokracije; 

(č) upadanje kredibilnosti državnih ukrepov. 

5 

»Ogorčenje in jeza sta kulturna antidota strahu in tesnobnosti, 

odkrito izražanje prve skupine čustev pa je del tolažbe in terapije 

za drugo.« (Prav tam: 145.) Sistematično o pomenu čustev za delovanje 

kazenskopravnega sistema v postmodernem družbenem 

kontekstu gl. Kmet, 2011. 

6 

Ključne ekonomske, kulturne, politične in socialne postmoderne 

trende, ki so pretresli (tudi) sisteme kazenskega pravosodja, lahko 

razvrstimo v pet glavnih skupin (prav tam: 77–78): (1) dinamika 

kapitalistične proizvodnje in tržne menjave ter ustrezajoči napredek 

v tehnologiji, transportu in komunikacijah; (2) prestrukturiranje 

družine in gospodinjstva; (3) spremembe v družbeni »ekologiji« 

mest in predmestij; (4) vzpon (elektronskih) množičnih 

medijev; (5) demokratizacija socialnega in kulturnega življenja 

(toda s hkratnim izključevanjem marginaliziranih skupin). 

in odzivanja na kriminaliteto. 2 Vznikli problemi kriminala in 

vsesplošne negotovosti so postavili pod vprašaj legitimnost in 

učinkovitost institutov ter institucij kaznovalnega blagostanja- 

, 3 zaznana omejenost moči nacionalne države pa je vodila v 

ukrepe politike in kulture »post-blagostanja«. 4 Dojemanje in 

obvladovanje zločina in zločincev, (ne)blagostanja in družbenega 

reda postajata vse bolj prežeti s »kolektivnimi« čustvi 

strahu, resentimenta in sovražnosti 5 (prav tam: 75–77). 6 

Multidimenzionalni vpliv postmodernih družbenih procesov 

na pojav kriminalitete vsebuje (prav tam: 90): (č) več priložnosti 

za izvršitev kaznivega dejanja; (d) zmanjšanje situacijskega 

nadzora; (e) širjenje »rizične« populacije; (f) redukcijo učinkovite 

samokontrole in neformalnih nadzorstvenih mehanizmov. 

Pisec na splošni ravni identificira naslednje najvidnejše 

spremembe v delovanju kazenskopravnih sistemov (podrobneje 

prav tam: 8–20, 127–131, 137–165, 179–181, 193–196): 

(1) umik rehabilitacijskega ideala; (2) (ponovni) vznik punitivnih 

sankcij in ekspresivne »pravičnosti«; (3) spremembe v čustvenem 

tonu kriminalitetnih politik; (4) vrnitev žrtve; (5) najpomembneje 

je, da zaščitimo javnost; (6) politizacijo in novi 

populizem – motrenje kriminala ni več prepuščeno (zgolj) 

profesionalcem, tj. ukrepanju na podlagi izsledkov informiranih 

raziskav; »emocionalni«, tj. populistični (partikularno 

interesni) politični diskurz, naslanjajoč se na javno mnenje in 

po drugi strani oblikujoč ga, spremlja in determinira praktično 

vsako pomembnejšo (kriminalitetno)politično odločitev; 7 (7) 

vnovično iznajdbo zapora; (8) transformacijo kriminološke 

misli; (9) širjenje infrastrukture za preprečevanje kriminalitete 

in varnost (v) skupnosti; (10) civilno družbo in komercializacijo 

nadzorovanja kriminalitete; (11) nove usmeritve menedžmenta 

in praks ravnanja; (12) stalen vtis kriznosti. 

Garland (prav tam: vii–viii, 23–26, 201–203) ne zatrjuje, 

da med sistemi kazenskega pravosodja posameznih držav ne 

obstajajo razvidne razlike, opozarja pa, da bi partikularni raziskovalni 

interesi utrpeli težavo »globalne nerelevantnosti«, ter 

se zaveda »stroškov« globalnih analiz, zlasti poenostavljanja, 

neustreznega posploševanja in zanemarjanja pomembnih variacij. 

Tonry (2007: 1–18) svetuje zadržanost ob nekritičnem 

sprejemanju Garlandovih zaključkov, ki v prvi vrsti temeljijo 

na analizi ameriške in angleške družbe (kar sicer ne zanika 

njunega globalizacijskega vpliva), ter opozarja na nevarnost ignoriranja 

pomembnih (parcialnih oziroma »lokalnih«) politik, 

praks, postopkov in rezultatov. Avtor poziva h kontingentnemu 

primerjalnemu pristopu – k identificiranju tistih (a) tveganih, 

(b) zaščitnih, (c) nevtralnih pojavov (dejavnikov oziroma faktorjev), 

ki »verjetnostno« (ne) korelirajo z usmeritvami konkretnih 

(ne)punitivnejših penalnih politik. Zanj so globalni 

ekonomski in socialni procesi postmoderne, ki naj bi vodili v 

unificirano kazenskopravno odzivanje, tako imenovani ne-dejavniki 

(nevtralni faktorji), ki predstavljajo ozadje vseh zahodnih 

družb in ki se na ravni (primerjalne) kriminalitetne politike 

v vsej medkulturni različnosti manifestirajo šele v interakciji s 

specifičnimi (lokalnimi) tveganimi ali varovalnimi elementi. Z 

drugimi besedami – nevtralni dejavniki razložijo hkrati preveč 

in premalo. Rizični dejavniki (vodeči k večji represiji), ki jih 

je koristno osvetliti ob prizadevanjih razumeti glavne poteze 

kazenskopravnih sistemov specifičnih družbenih okolij, so naslednji 

(podrobneje prav tam: 18–38): (1) konfliktna politična 

kultura; 8 (2) ustavna ureditev; 9 (3) množični mediji; (4) an- 

7 

V satiri je komik Colbert tovrstne fenomene označil s terminom 

truthiness; ta označuje »resnico«, ki jo mislec »(pre)pozna intuitivno« 

(from the gut), ne oziraje se na (nasprotne) dokaze, zakonitosti 

logike, strokovno preučitev, obstoječa dejstva. Za asociacijo gre 

zahvala kolegu mag. Keršmancu. 

8 

Zanjo so značilni dominacija in stalen ideološki boj najmočnejših 

političnih opcij z neprestanimi poskusi diskreditiranja potez nasprotnika, 

nadalje še elektorski sistem volitev z izrazitimi predvolilnimi 

kampanjami in bolj ali manj izmenično menjavanje opcij 

na oblasti (zlasti v angleško govorečih deželah). 

9 

Faktor ustavne ureditve opozarja na zakonitosti volitev oziroma imenovanj 

(kazenskih) sodnikov oziroma tožilcev ter na njihovo vlogo v 

konkretnih primerih, tj. »(ne)dovzetnost« za partikularna (politična) 

156

Saša Kmet, Vanja Žižmond: Javnomnenjsko dojemanje kriminalitete in odzivanja (postmodernega) . . . 

glo-ameriško okolje; (5) populistične koncepcije demokracije. 

Varovalni dejavniki pa zajemajo pojave: (a) konsenzualnih 

političnih kultur; 10 (b) profesionalnih kadrov; (c) frankofonskega 

okolja; (č) strokovno utemeljenih kriminalitetnopolitičnih odločitev. 

Javno mnenje in množični mediji sta v nakazanem 

kontekstu komunikološka fenomena, ki brez dvoma pomembno 

zaznamujeta polje kriminološkega zanimanja. 11 

Temeljno o javnem mnenju in množičnih medijih 

Javno mnenje v osnovi pomeni vlado nad vlado kot odnosom 

med državo in državljani. Obče sprejete definicije javnega 

mnenja (in drugih povezanih konceptov – javno oziroma 

publiciteta, javnost oziroma publika kot nosilec javnega 

mnenja ter objavljanje oziroma publiciranje javnega mnenja) 

ni, 12 kljub temu pa je javno mnenje nujno potrebno za legitimacijo 

nosilcev oblasti, ki se sklicujejo na privolitev vladanih, 

iz katere naj bi izhajala njihova oblast (Splichal, 1997: 7). Gre 

9 

mnenja in zahteve. V tej optiki sta ZDA in Anglija ločeni od drugih 

zahodnoevropskih držav, Kanade ali Avstralije, saj v nobeni 

izmed njih sodniki in tožilci (pri slednjih z izjemo Švice) niso izvoljeni, 

temveč imenovani, prav tako pa so (vsaj na deklaratorni 

ravni) ločeni od političnih vplivov v posameznih primerih. Volitve 

in položaj sodnikov in tožilcev (v ZDA neločljivo umeščenih 

v okolje »lokalnih pričakovanj«, v Angliji pa pod okrilje centraliziranih 

političnih interesov, v obeh primerih podprtih z »ustreznim« 

pokrivanjem množičnih medijev) neizbežno spremljajo 

emocionalni pozivi volilnemu telesu (in volilnega telesa) v obliki 

naslavljanja (in posledičnega podkrepljevanja) ter obljubljenega 

»razreševanja« (med drugim) ljudske tesnobnosti in strahu (pred 

kriminaliteto) tudi s pomočjo (intenzivnejše) punitivne naravnanosti 

do storilcev kaznivih dejanj. 

10 

Konsenzualne ureditve zaznamuje obstoj številnih političnih 

strank, njihova proporcionalna zastopanost v predstavniškem 

telesu, oblikovanje širših vladajočih koalicij in bolj izrazita politična 

kontinuiteta oblasti (»konsenzualnih« je večina držav kontinentalne 

zahodne in severne Evrope). V vladajočih strukturah 

in političnih tradicijah konsenzualnih ureditev je v nasprotju s 

konfliktnimi manj verjetno, da bo prihajalo do radikalnih oblastnih 

sprememb, na primer do »všečnega« zaostrovanja kaznovalne 

politike (glej tudi Lijphart, 1999). 

11 

Za pregled domačega raziskovalnega publiciranja o medijskem 

poročanju o kriminaliteti glej Bučar-Ručman, 2009: 79–101. 

12 

Habermas (1969) definira dve obliki publicitete, ki obstajata v 

javnosti in imata dve ločeni funkciji – kritično in manipulativno. 

Razkol med obema opredeljuje merilo procesa demokratizacije v 

urejenih družbah. Na tem mestu se soočamo z vprašanjem definicije 

javnega mnenja. Pisec v zgodnejšem obdobju razume javnost 

kot publiko, ki je nosilec javnega mnenja in ima funkcijo kritike 

v odnosu do oblasti. Kasneje jo opredeli kot komunikacijsko 

strukturo, ki je s svojim temeljem v civilni družbi zakoreninjena v 

družbenem življenju, končno pa z njenimi političnimi funkcijami 

v povezavi s komunikativno močjo in deliberativno politiko. 

za multidimenzionalni pojem, ki zahteva širšo sistematično 

obdelavo. Ideja javnosti oziroma javnega sega v čas politične 

filozofije antične Grčije, kasneje Rima, razvijala pa se je v 

obdobju razsvetljenstva; koncept javnega mnenja je produkt 

angleške in francoske politične filozofije v obdobju nastajanja 

liberalne meščanske javnosti sredi 18. stoletja. Splichal (prav 

tam: 22) obravnava naslednje sfere dojemanja koncepta javnosti: 

(a) specifično socialno kategorijo – publiko; (b) specifično 

(javno/zasebno) naravo kake dejavnosti ali prostora; (c) 

določeno področje (javno sfero, domeno) družbenega življenja 

in načelo javnosti (publicitete); v končni instanci pa avtor 

navedene pomenske dimenzije poveže v (č) mnenjsko razsežnost 

obravnavanja javnosti oziroma javnega mnenja. Ob 

tem opozarja, da »javnega mnenja ni mogoče razumeti kot 

posamičnega, enotnega mnenja relativno velike skupine ljudi 

(množice, javnosti, publike, občinstva ali celo prebivalstva, 

ljudstva ali naroda); lahko je le konglomerat različnih in tudi 

nasprotujočih si mnenj« (prav tam: 44). 

Pisec poudarja, da mora mnenje nastopati v treh pomenih, 

da postane javno (prav tam: 42): (1) kot mnenje, ki je 

javno izraženo; (2) kot mnenje, ki ga izraža javnost; (3) kot 

(vsako) individualno mnenje o javnih zadevah. Sodobno empirično 

preučevanje javnega mnenja aktualizira tretji pomen 

(javne zadeve), kjer je javnost dojeta s podobo agregiranih 

posameznikov. Tovrstno raziskovanje naj bi po Bourdieuju 

(2001) temeljilo na obstoju soglasja o pomembnih temah, ki 

so v danem trenutku na medijski agendi in ki jih je treba kot 

anketno vprašanje (v raziskavah javnega mnenja) zastaviti 

javnosti. Takšen konsenz pa je lahko le rezultat dejanskega 

javnega mnenja, ki v resnici ne obstaja oziroma obstaja zgolj 

kot »fantom« (Splichal, 1997: 42). V sodobnih družbenih 

konstelacijah se vse pogosteje uporablja koncept mnenjskega 

oziroma razpoloženjskega ozračja, kjer ni več v ospredju spreminjanje 

mnenj, ampak je v prvo vrsto pozornosti postavljena 

kategorija stališč. Slednja so podvržena transformacijam, ki 

jih narekujejo človeške težnje k ohranjanju kognitivne konsonance 

(tj. k usklajevanju stališč in vedenjskih vzorcev v organiziranju 

subjektovega »sveta«) oziroma k izogibanju kognitivnim 

disonancam. 

Množični mediji določajo »meje legitimne javne razprave 

v družbi« (prav tam: 336) v procesu tako imenovanega prednostnega 

tematiziranja. 13 Splichal ugotavlja, da so dogodki in 

13 

Razmah študij prednostnega tematiziranja umeščamo v sredino 

osemdesetih let prejšnjega stoletja kot del širšega tematskega področja 

medijskih študij. Proces prednostnega tematiziranja temelji 

na prekrivanju treh različnih agend: (a) medijske, (b) javne in (c) 

politične. Agenda predstavlja zbor tematik, ki so predmet diskusije 

v določenem trenutku, razporejene pa so po specifični hierarhiji, ki 

določa pomembnost posamezne teme. Te medsebojno tekmujejo 

157


zadeve, sicer deležni najintenzivnejše medijske pozornosti, 

dojeti kot najpomembnejši tudi v očeh državljanov, kar pa ne 

pomeni nujno vzročno-posledične zveze med obema fenomenoma 

(med mediji in javnostjo, tj. stališči in vedenjskimi 

vzorci posameznikov), saj ju zaznamujejo precej kompleksnejši 

odnosi. Pisec pa vendarle izpostavlja dejstvo, da nekateri 

sodobni teoretski koncepti javnega mnenja koncipirajo ta pojav 

kot specifično obliko javnega nadzora. 

Preučevanje javnega mnenja je pridobilo nove razsežnosti 

z razmahom množičnih medijev, začenši z vznikom radia 

in zlasti televizije po drugi svetovni vojni. Obdobje množične 

kapitalistične produkcije in kulturne industrije je tako rekoč 

v popolnosti redefiniralo človekove vsakodnevne prakse in 

spodkopalo konvencionalne načine delovanja družbe. V zadnjih 

letih je tehnologija še dodatno preplavila vsa področja 

kulturne produkcije. Spremenila se je kulturna vloga množičnih 

medijev, digitalna revolucija pa prek transformiranih 

praks uporabe medijev vplivala na oblikovanje novih izkušenj, 

idej in podob med občinstvom ter preoblikovala psihološki 

prostor postmodernih zahodnih družb. 

Vzpostavljanje nacionalnih in kasneje transnacionalnih 

informacijskih sistemov, v prvi vrsti svetovnega spleta, je imelo 

velik vpliv na spreminjanje družbenih razmerij in kulturnih 

senzibilnosti, ki so se izvile iz partikularnih problemskih 

okovov lokalnosti, družbenih razredov in etničnih skupin. 

Uporabniki elektronskih medijev so po eni strani sicer lahko 

bolje ozavestili svoj (neprivilegirani, neenaki, izključeni, 

relativno deprivirani) družbeni položaj in strukturno-kulturne 

mehanizme ter odgovorne institucije, ki ga pogojujejo 

(Garland, 2001: 85–87). Vzporedno pa so posamezniki postali 

v toliko večji meri dovzetni za komercialno oglaševanje 

potrošniških vedenjskih vzorcev in življenjskih stilov ter raznovrstnih 

tveganj in težav, ki pestijo globalizirani svet, med 

njimi tudi za deviacije in kriminal (kakor diktira od precej 

resnejših nevarnosti pozornost odvračujoči kapitalistični 

sistem, predvsem za »konvencionalno« in organizirano kriminaliteto 

ter za terorizem kot domnevni sodobni svetovni 

problem par excellence). 14 

Pred osrednjim delom prispevka velja podati nekaj pogledov 

na »visceralne strasti« sodobnega javnega dojemanja 

kriminalitete in kaznovanja, ki je (med drugim) neločljivo 

umeščeno v kompleksen medijski kontekst. Valier (2002: 

320–323) ugotavlja, da je »prestrašeno-retributivni« čustveni 

populizem v zadnjih nekaj desetletjih preplavil zahodno medijsko 

sceno. »Moč groze« pa ne zaznamuje le protagonistov 

in potrošnikov vizualnih, literarnih in drugih kulturnih vsebin, 

temveč tudi institucionalne sfere (nadzorovanja kriminalitete 

in kaznovanja) ter politično (zakonodajno) življenje, 

kjer imaginacija in emocije pridobivajo vse vidnejše mesto. 

Avtorica temeljne dimenzije dramatiziranih diskurzov o javni 

varnosti in maščevalnosti do »motečih« osebkov povezuje 

z grozljivimi podobami poškodb in travm ter zamegljenih 

zlobnih kreatur, značilnih za umetnost gotike. Dandanašnji 

smo priče eroziji tradicionalnih meja med javnim in zasebnim, 

realnim in fiktivnim, pravnim in (zunaj/proti)pravnim, 

kolektivnim in individualnim, psihičnim in telesnim. 

Ključne medijske poteze, tj. rdeča nit (»kriminalne«) groze, 

ki povezuje popularne kulturne reprezentacije zločina (ne/ 

patoloških zločincev, na primer serijskih morilcev) s kaznovalnimi 

praksami, so senzacionalnost, diaspora, hibridnost, 

predstavna in virutalna (so)prisotnost občinstva, implozija, 

prikaznost in izvržnost (gnusnost). 15 Popularnost žanra »realistične 

grozljivke« kot fiktivnih, a realistično fascinantnih 

in vznemirljivih reprezentacij realnih zločinov (tj. dogodkov, 

»nasprotnih« banalnosti vsakdanjega življenja) se ujema s 

konservativno agendo penalne strogosti in »zaščite« javnosti 

v družbenem vzdušju strahu, kjer je vsakdo potencialna žrtev 

tipičnega (torej »navadnega« oziroma »vsakdanjega«), a anoza 

pridobitev tako medijske pozornosti kakor pozornosti javnosti 

in političnih elit. Obstajajo namreč številne teme, ki nikdar ne postanejo 

predmet javnih razprav, saj ne dosežejo stopnje medijske 

pokritosti, ki omogoča, da neka tema postane javna. V tej optiki 

lahko proces prednostnega tematiziranja določi tematske vsebine, 

ki (ne)posredno vplivajo tudi na oblikovalce družbenih (na primer 

kriminalitetnih) politik (Dearing in Rogers, 1992). 

14 

Množični mediji dandanes ne opredeljujejo le tega, kar vemo, 

temveč tudi to, kar (naj ali ne) čutimo (Greco in Stenner, 2008: 

321–322). Odnos kulture in kapitalizma implicira vlogo medijev 

kot ključnega dejavnika za pojav »narcisistične kulture« (Lasch), 

»pešanja afektov« (Jameson) ali »postemocionalizma« (Meštrović). 

»Gotski populizem« in moralna panika 

Navedenim označbam je skupna teza, da je množični učinek medijev 

povezan s psihološko (čustveno) »plitkostjo«. Mediji in oglaševalska 

industrija prevzemajo mnoge socializacijske funkcije, poprej 

uvrščene v družinsko okolje. S »kultom slavnih« in pisanimi 

naočniki zabave so mediji odigrali osrednjo vlogo pri oblikovanju 

»narcisističnih sanj o slavi in blišču«, ki pozivajo »navadnega 

človeka k identifikaciji z zvezdniki in k sovraštvu do 'raje'«, kar 

povzroča »vse težje sprejemanje banalnosti vsakdanje eksistence« 

(Lasch, 1979: 21). »Pešanje afektov« je povezano s širjenjem 

sanjavega življenja s »psevdoučinki« umetnih dražljajev televizijskega 

izkustva, »postemocionalnost« pa s čustvenim odzivanjem 

na medijske vsebine. Dileme ostajajo. Ali denimo poudarjeni prikazi 

človeškega (individualnega in kolektivnega) trpljenja vodijo 

v »nasičenje sočutja« (in njegovo posledično »izparevanje«) ali v 

razvoj progresivne humanitarne zavesti Ali medijsko izpostavljanje 

marginaliziranih skupin (freakshows) služi njihovi afirmaciji 

ali le še dodatni marginalizaciji ipd. 

15 

»Nemogoče je spregledati način, na katerega kinematografske in 

televizijske reprezentacije ter spremljajoča forenzična in sociobiološka 

literatura prispevajo h konstruiranju in legitimiziranju 

zdravorazumske in populistične kriminologije.« (Taylor, 1999: 2.) 

158


nimnega (in od »nas« raje čim bolj »drugačnega«) zločinca 

»brez obraza«. 16 

16 

»Pošastnost ni več stvar specifičnega telesa, posameznega obraza, 

unikatnega pojava; nadomeščena je z banalnostjo, ki se izmika 

upiranju, saj je sovražnika težje izslediti in je prej videti kot junak.« 

(Halberstam po Valier, 2002: 330.) 

17 

Pojav se hitro poveže z domnevno »krizo vrednot«; devianti, ki 

jih ogrožajo, pa postanejo simbol vsega, kar je z družbo/v družbi 

narobe. Nadaljnja stopnja v procesu so poskusi družbenega nadzora 

problematičnih subjektov. Ukrepanje oblasti, ki je dejanski 

grožnji nesorazmerno (»histerično«), vodi v številne kršitve človekovih 

pravic in v daleč prestrogo kaznovanje. Slednje pa panike ne 

»nevtralizira«, saj je prestopnike treba še javno (o)sramotiti. Cohenovo 

delo med drugim sporoča, da povezovanje »normalnih« 

ljudi s skupno obsodbo »deviantnih« vsebuje močan normativni 

element, natančneje tako imenovano moralno normativnost, ki s 

pomočjo organizirane sovražnosti do »drugih« služi samopotrjujočemu 

ohranjanju vtisa lastne vrednosti (ali pobegu od vtisov 

nevrednosti). Prim. Nussbaum, 2004: 250–255. 

Orisani »gotski populizem« se v bistvenih značilnosti 

razlikuje od sicer sociološko afirmiranega konstrukta moralne 

panike (Cohen, 2004) kot čustveno nabitih odzivov na 

kazniva dejanja (ali na druge domnevne grožnje ustaljenemu 

družbenemu redu). Fenomen moralne panike v splošnem 

označuje situacije, v katerih deviantni posamezniki ali skupine 

postanejo tarče »agresivne« obravnave, ker naj bi pomenili 

veliko in neposredno nevarnost za družbo, četudi je dejanska 

grožnja zanemarljiva – toda nevarnost in dozdevne tvegane 

lastnosti tarčnih skupin so večidel skonstruirane umetno. Za 

procese konstruiranja lastnosti deviantnih skupin so tipični 

»… fantazijski elementi, selektivna mispercepcija in namensko 

ustvarjanje novic. Razpoložljiva vsebina medijev niso reflektirane 

analize, ampak sproducirane vesti.« (Prav tam: 44.) 17 

V ospredju moralne panike je družbena katastrofičnost določenega 

dogodka ali dogodkov, od katerih si skupnost prej ali 

slej opomore. V »gotski retoriki« pa rešitev ali vsaj pobeg od 

kriminalne groze, neprenehoma ponavljajoče se v vsem svojem 

preganjanju »nedolžnih«, nista mogoča. Za Valier (2002: 

323–326) je zato gotski populizem ustreznejši pojasnjevalni 

aparat emocionalne narave sodobnih kaznovalnih teženj kakor 

fenomen moralne panike. Glavne razlike med njima so 

strnjeno naslednje: (1) moralna panika je začasni pretirani 

odziv; pojavi tesnobnosti, ki ga spremljajo, pa bolj ali manj lokalizirani 

– sodobne punitivne kriminalitetne politike, prakse 

in njihove reprezentacije so kontinuirano spremljevalni pojav 

mnogih zahodnih kultur; anksioznost, strah in najrazličnejša 

tveganja ter negotovosti pa so časovno in prostorsko razpršene 

(vseprisotne); (2) figura »človeškega hudiča« (folk devil) 

predstavlja osrednji (raz)vidni fokus moralne panike – današnji 

»kriminalci brez obraza« so neznani, anonimni; (3) teorija 

moralne panike izpostavlja kazenski proces kot posamični 

osrednji dogodek oziroma ritual, ki v etiketirajoči optiki 

»dramatizacije zla« (Tannenbaum) 18 degradira prestopnika 

v človeškega hudiča – dandanes se sodni postopki množijo, 

zločini ali njihovi storilci se upodabljajo v slikovni umetnosti, 

igrah, (tele)novelah itn. kot melanholične ponazoritve nezaceljivih 

travm, žalosti, mizernosti in bolečin; (4) dramatizacija 

zla v kontekstu moralne panike (re)afirmira znotrajkulturni 

konsenz glede vprašanj družbenega nadzora kot vplivnega 

(avtoritarnega) načina socialne regulacije – čustvena dinamika 

odzivanja javnosti na sodobne »kritične« primere presega 

okvire sistemov nadzorovanja in oblasti; dokazi za to domnevo 

pa naj bi bili: (a) očitnejše poudarjanje položaja realne ali 

imaginarne žrtve (viktimalizacija – Boutellier), 19 (b) mestoma 

aktivno upiranje stigmatiziranih posameznikov ali skupin 

poskusom vzpostavljanja rigidnih »moralnih meja« (zunaj 

katerih se znajdejo), (c) pojavljanje (dejavnosti) »avtoritet« 

kot objektov moralne kritike (zavedanje krhke nestabilnosti 

procesov družbene regulacije), (č) vloga množičnih medijev, 

ki niso zgolj sredstvo diseminiranja dominantne ideologije 

oziroma mnenj vladajočih elit, marveč so prek svoje interaktivne 

narave tudi element spremenljive (kolektivne) narave 

populizma in vigilantizma. 

Kristeva (1982) v sklopu javnega dojemanja medijskih reprezentacij 

zločina diagnosticira pojav »izvržnosti« (abjection). 

Koncept se povezuje z močjo groze kot nečesa, kar prekorači 

(človekove) meje: »L'abjection je nekaj, kar se ti gnusi, na primer, 

vidiš nekaj odurnega in sili te k bruhanju – gre za ekstremno 

intenzivno občutje, ki je hkrati somatsko in simbolično.« 

(Prav tam: 10.). Doživljanje izvržnosti je kompleksen skupek 

afektov, misli in senzacij brez natančno identificiranega sprožilca, 

tj. »… kompozicija sodb in afektov obsodbe in hrepenenja« 

(prav tam: 10). Ta povzroča gnus, slabost, odvratnost, odpor 

itn.; toda pozor – ogrožanje posameznikove koncepcije same- 

18 

Gre za proces (vrednotenja in pripisovanja), v katerem je ocena 

ravnanja kot »zločina« razširjena na oceno subjekta kot »zločinca«. 

Glej na primer Tannenbaum, 2004: 312–313. 

19 

Boutellier (2000) ocenjuje, da je v pluralističnem postmodernem 

obdobju kriminal najpogosteje ovrednoten kot moralni problem, 

odzivanje nanj pa je eden osrednjih pokazateljev skupnih vrednot. 

(Punitivno) izražanje »sentimentov« in »potreb« javnosti 

poudarja ne-moralno vsebino zločina in poziva k osvajanju lekcij 

»primerne« moralnosti. V sodobnem multikulturnem in individualiziranem 

svetu je praktično nemogoče zagovarjati obstoj 

»transcendentnih resnic« ali »skupne kozmologije«. Pisec zatrjuje, 

da vendarle obstaja široko vrednotno »bistvo«, ki obsoja pojave 

skupnega imenovalca negativne narave (na primer krutost, nezasluženo 

trpljenje, ponižanje, povzročanje škode, izključevanje), 

kazenskopravni sistem pa je »temeljna negativna referenčna točka 

pluralistične moralnosti«. Avtor ustvari koncept »viktimalizacije 

moralnosti«, tj. procesa, v katerem se delovanje kazenskopravnega 

sistema vse bolj upravičuje z varovanjem nemočnih žrtev pred nevarnimi 

prestopniki. 

159


ga sebe, drugih in sveta v reprezentirani podobi »avtonomnega 

kriminalnega agenta« je dojeto ambivalentno, tj. tako z nasilnim 

upiranjem kakor z istočasno prijetno fascinanco, s hkratno 

privlačnostjo in odbojnostjo. 20 Ključno je, da osrednji (razpršeni) 

objekt grožnje nikdar ne more biti dokončno »izvržen«, 

saj je stalno »tukaj (nekje)«. Zločin je, »… kar izziva identiteto, 

sistem, red. Kar ne spoštuje meja, položajev, pravil. Tisto vmes, 

nejasno, dvojno.« (Prav tam: 4.) Kriminaliteta in (nikoli usahljive 

ter s fasciniranostjo napolnjene) povračilne težnje javnega 

odzivanja nanjo ponazarjajo krhkost (kazensko)pravnega sistema. 

(Kazensko) pravo ne vzpostavlja niti ne ohranja jasnih 

kolektivnih meja. Reprezentacije groze brstijo na robovih kolapsa 

mitske moči prava in racionalnega javnega komuniciranja. 

Področje prepada med (kazenskopravno) retributivnostjo 

v smislu legalnega povzročanja bolečine in trpljenja ter ljudsko 

(vigilantsko) maščevalnostjo, prepojeno z »izvržnostjo groze«, 

je izrazito spolzko in kritično (Valier, 2002: 331–334). 

(Ne)punitivnost javnega mnenja 

20 

Na ljudsko (čustveno) ambivalentno fasciniranost s kriminaliteto 

in sankcioniranjem njenih protagonistov je opozorila zlasti psihoanaliza 

(Freud, 2001). Med civilizacijskim procesom posamezniki 

potlačijo oziroma sublimirajo izražanje svojih agresivnih in 

sadističnih porivov, inhibirani (punitivni) nagoni pa o(b)stajajo v 

domenah nezavednega. Civilizacija naredi iz vseh nas nezavedne 

hinavce, katerih emocionalno nabite kaznovalne težnje »rovarijo« 

po duševnosti in težijo k »pritajenemu« (posrednemu) izražanju. 

Ambivalentne težnje po »uživanju« kriminala s pridom 

izkoriščajo številni mediji. Fascinanca nad kriminalci »heroji« je 

povezana s prikritim zadovoljstvom in občudovanjem tistih, ki se 

požvižgajo na družbene omejitve, ki jim sledijo konformisti in v 

kar ti vlagajo ogromne količine (psihičnega, v prvi vrsti emocionalnega) 

truda. 

21 

Stališča lahko opredelimo kot zgoščene ocene mentalno reprezentiranih 

objektov, ki vsebujejo potencialno spremenljive (a) kognitivne, 

(b) emocionalne in (c) vedenjske komponente (Bohner in Wänke, 

2009: 3–25). Posamezniku služijo v več pogledih, saj je vrednotenje 

sebe, ljudi, stvari in drugih neotipljivih pojavov eden najbolj temeljnih 

psihičnih procesov, vključenih v mehanizme čustvovanja. Stališča 

se oblikujejo in spreminjajo s pomočjo kompleksnih kognitivnih 

procesov, so bolj ali manj zavestna (eksplicitna ali implicitna) ter 

bolj ali manj koristna oziroma (avtonomno ali heteronomno) zaželena. 

Med drugim definirajo vredno(s)tno strukturo subjektovega 

Zaključki o številnih prepričanjih javnosti se (pre)pogosto 

utemeljujejo na podlagi predpostavk in nezanesljivih dejstev. 

Komercialni, simplistični in senzacionalistični medijski naslovi 

gotovo ne odražajo celovitosti (»etiološko« in »fenomenološko«) 

kompleksne narave javnega mnenja. Wood in Gannon 

(2009: xv) ocenjujeta, da slednja trditev na nobenem področju 

ni bolj izrazita kakor v »areni« kazenskega pravosodja. Miti o 

stališčih 21 javnosti naj bi bili pogosteje uporabljeni kot opravičilo 

za oblikovanje (na primer punitivnejših) kriminalitetnih 

politik kakor dejanska prepričanja ljudi. Slednji nedvomno 

(lahko) spreminjajo svoja stališča, vendar pa je moč govoriti 

o določeni konsistentnosti v ljudskem odnosu in mnenjih 

glede delovanja (kazensko)pravnega sistema in pravičnosti. 

Podrobne(jše) in korektne(jše) raziskave javnega mnenja praviloma 

prinašajo drugačne sklepe, kakor jih prikazujejo mediji 

in politične struje, ki v okolju populizma (so)konstruirajo popreproščene 

razlage, ustrezajoče njihovim lastnim agendam. 

Meško (2000: 305) ocenjuje, da je termin »mit« najverjetneje 

najprimernejši za označbo številnih družbenih opredelitev kriminalitete, 

njenih pojavnih oblik in ponujenih »zdravil« zoper 

njo. 22 Pisec izpostavlja nekaj najpogostejših (medijskih) »tehnik« 

za ustvarjanje mitov o kriminaliteti (prav tam: 312): (a) 

ustvarjanje stereotipov o storilcih kaznivih dejanj; (b) predstavljanje 

mnenja kot dejstva; (c) pozitivistično potrjevanje mnenj; 

(č) terminologijo, ki vsebuje vrednostne sodbe; (d) selektivno 

predstavljanje dejstev; (e) upravljanje informacij; (f) nedokumentirano 

sklicevanje na avtoritete; (g) predstavljanje dejstev 

brez navedbe ustreznih okoliščin; (h) selektivno intervjuvanje. 

Wood (2009: 33–45) ugotavlja, da ima javno mnenje pri 

oblikovanju kriminalitetne politike nedvomno specifično vlogo, 

bolj vprašljivo pa je, v kolikšni meri. Uspešna oblast naj bi 

pri oblikovanju kazenskih in kaznovalnih politik vzela mnenje 

javnosti vsaj v obzir (saj sicer morda ne bo ponovno izvoljena), 

ob čemer ostaja stvar diskusije, ali javno mnenje »oblikuje« 

politiko ali pa politika »oblikuje« javno mnenje. 23 Zavedamo 

referenčnega okvira, ki teži k ohranjanju oziroma h konsistentnemu 

ujemanju (kognitivni konsonanci) med značilnostmi ponotranjenih 

(»ocenjenih«) vsebin in lastnostmi (»dejanskega«) zunanjega 

sveta. S stališči je neločljivo povezan fenomen prepričevanja, na 

podlagi katerega se stališča (morebiti) oblikujejo in spreminjajo, ter 

je zato vzporedno s stališči eden osrednjih konceptov socialne in 

aplikativne psihologije. Prim. tudi Ule, 1992: 92–149. 

22 

»Miti o kriminaliteti nastajajo na neznanstveni podlagi, na podlagi 

ustnega izročila – pripovedovanja zgodb o storilcih, kriminaliteti, 

sodbah, prestajanju zaporne kazni ipd. Največkrat gre za 

senzacionalne zgodbe, ki pri ponovnem pripovedovanju pogosto 

dobijo nov pomen, za nekatere ljudi pa pomenijo edino resničnost 

o kriminaliteti in življenju in delu storilcev kaznivih dejanj. 

Te zgodbe se pogosto zelo razlikujejo od resnice in se z vsakim 

pripovedovanjem spreminjajo. Miti o kriminaliteti nastajajo tako 

z izmišljanjem 'resnic' o storilcih kaznivih dejanj in kriminaliteti 

kot tudi s spreminjanjem in izkrivljanjem dejanskih resničnih, pomembnih 

informacij.« (Meško, 2000: 305.) 

23 

»V teoriji so kaznovalne odločitve pogojene zgolj z uradno sprejetimi 

razmisleki, najsi gre za zakonodajno ureditev, prakso ali oboje. 

V resničnem življenju pa mora večina kaznovalcev priznati, da 

vsaj v določeni meri upoštevajo, kar verjamejo, da je mnenje javnosti.« 

(Walker, 1985: 65.) »… malo kaznovalcev dojema javnost 

kot kompetentno diktirati izbor sankcij; toda velikemu delu kaznovalcev 

in oblikovalcev kriminalitetne politike se zdi pomembno, 

da ne izzivajo javne strpnosti.« (Prav tam: 72–73.) 

160


pa se, da lahko morebitno oblastno preseganje okvirov danega 

političnega »mandata« privede do ogroženega dojemanja vladne 

legitimnosti. Dejstvo, da je širša javnost glede strokovnih 

vprašanj (kar so tudi zakonitosti delovanja kazenskopravnega 

sistema in njegovih kaznovalnih praks) praviloma nezadostno 

ali neustrezno seznanjena, spodbuja poglede, v skladu s katerimi 

kaže prepričanja ljudi (pogosto pa tudi dela stroke, nenaklonjene 

trenutnim političnim usmeritvam) preprosto zanemariti 

(bolje bi bilo zapisati – upoštevati izkrivljena, sistemsko vsiljena 

mnenja), namesto da bi se angažirali v organizaciji kvalitetnejšega 

informiranja v zvezi s kriminalitetnimi in drugimi najpomembnejšimi 

družbenimi vprašanji, katerega odsotnost je le 

še eno sredstvo perpetuacije obstoječega družbenega sistema. 

Indermaur (2009: 181–198) opozarja, da je povezovati (bolj ali 

manj) punitivno naravnano kriminalitetno politiko izključno z 

(bolj ali manj) punitivnim javnim mnenjem (preveč) poenostavljeno 

in parcialno. Obstajajo tri glavne skupine razlogov, 

čemu je bolj smotrno prestrukturirati sfere administrativnega, 

političnega in medijskega delovanja, da bi posledično vplivali 

na stališča javnosti: (a) stopnja punitivnosti ljudi je praviloma 

precenjena in napačno razumljena kot monolitna in rigidna 

(dejansko pa so informirana ljudska videnja kriminalitete 

in kaznovanja bolj kompleksna, odgovorna, inteligentna in 

odzivna, tj. ne-punitivna), kar je hkrati pogost in (zavestno) 

»zmotno« samoumeven alibi oblastnikov za represivne poteze; 

(b) rezultati poskusov omejenega neposrednega vplivanja na 

(ne)punitivnost javnosti, denimo zgolj z intenzivnejšim obveščanjem, 

niso bili ohrabrujoči; (c) kriminalitetna politika je z 

javnim mnenjem v splošnem tako in tako le ohlapno povezana. 

Pisec identificira šest (verjetnih) dimenzij problema in z njimi 

povezanih strategij zoperstavljanja (večji) punitivnosti ter uvajanja 

bolj »racionalne« in demokratične kriminalitetne politike: 

(1) politični izvor punitivnosti – afirmirati (večjo) politično odgovornost 

za oblastvene odločitve na področju boja proti kriminalu; 

(2) medijski izvor punitivnosti – zagotoviti kvalitetnejše 

razprave v medijih in diseminacijo bolj relevantnih informacij; 24 

(3) problem (ne)informiranosti javnosti – zagotoviti več virov 

podatkov in organizirati izobraževalne programe; 25 (4) problem 

zaznavanja (ne)integritete kaznovalnega sistema – reformirati 

slednjega z namenom zagotoviti v očeh ljudstva dojemanje 

njegove legitimnosti, sistematičnosti delovanja, logičnosti in 

prepričljivosti; (5) (ne)dostopnost informacij o funkcioniranju 

kazenskega pravosodja – okrepiti službe za odnose z javnostjo, 

zagotoviti dostop do ključnih informacij; (6) stopnja politične 

(ne)participacije – okrepiti možnosti za politično udejstvovanje 

in upoštevanje pogledov oziroma mnenj javnosti pri (pre)oblikovanju 

kriminalitetne politike. 

V kontekst v uvodu omenjenih populističnih koncepcij 

demokracije uvrščamo (tudi) prepričanja, po katerih naj javno 

mnenje pomembno (so)oblikuje kriminalitetno in kaznovalno 

politiko. Fenomen »populistične punitivnosti« oziroma »penalnega 

populizma« v izhodišču označuje procese, s katerimi »politiki 

spodbujajo punitivno zakonodajo in kazni ter na ta način 

povečujejo verjetnost za ponovno izvolitev, saj oblikujejo lastne 

odgovore kot domnevne pokazatelje javnega razpoloženja ali 

sentimentov« (Bottoms po Pratt, 2011: 332). Toda penalni populizem 

je več kakor to. Pratt (prav tam: 332–336) opozarja, da 

populizma ne moremo poenostavljeno izenačevati s kategorijo 

javnega mnenja, saj ne gre za »glas« celotne javnosti; ravno tako 

ne gre za pojav, ki bi ga bilo mogoče preprosto »izmeriti« v raziskavah 

javnega mnenja. Populizem namreč pomeni glas nezanemarljivih 

in različnih segmentov javnosti, tj. tistih, ki se čutijo 

nesliš(a)ne, deprivilegirane in neupravičeno zapostavljene 

v razmerju do drugih družbenih skupin. 26 Populizem postavlja 

v ospredje odtujene in nezadovoljne pripadnike družbenega 

ustroja, ki izražajo kritiko birokratskih, elitističnih in klientelističnih, 

ne nazadnje kapitalističnih mehanizmov. Ena od oblik 

političnega (in medijskega) prilagajanja tovrstnim zakonitostim 

je problematiziranje obstoječe oblasti »v imenu ljudstva«, 

ki pa je izrazito simplistično in neposredno. Sodobni penalni 

populizem je posledično nepresenetljivo prevladujoče punitiven. 

(Kriminalitetna in kaznovalna) politika lahko priročno 

sledi(ta) penalnim težnjam morebiti res ne-delinkventnih, pa 

vendar kapitalistično marginaliziranih družbenih populacij. 27 

24 

Indermaur (2009) glede tega predlaga naslednje konkretne ukrepe: 

(a) izboljšati kakovost podatkov, ki so na razpolago informativnim 

medijem; (b) razvijati »racionalno« medijsko komuniciranje 

in se izogibati »afektivnemu«; (c) omogočiti nepristranski medijski 

vpogled v dejanski potek kazenskih postopkov; (č) zagotoviti 

obveščanje o ključnih vidikih zadev brez utapljanja v pravnih formalizmih; 

(d) ustanoviti službe za stike z javnostjo pri sodiščih; 

(e) pravosodni organi naj oblikujejo najustreznejšo »strategijo« 

občevanja z mediji; (f) razviti informativne spletne strani vseh 

sodišč. Našteta orodja predstavljajo avtorjev idealizirani model 

informiranja, ki bi v prihodnosti lahko vodil v uveljavitev bolj demokratične 

kriminalitetne politike. 

25 

Indermaur (prav tam) glede tega predlaga naslednje konkretne 

ukrepe: (a) izboljšati merilne instrumente javnega mnenja; (b) izboljšati 

raven javnega poznavanja kriminalitetnih zakonitosti in 

(kazensko)pravnega sistema; (c) izobraževati javnost; (č) kritizirati 

neustrezno kriminalitetno politiko in razvijati alternativne možnosti 

zanjo; (d) izgrajevati alternativne referenčne okvire; (e) afirmirati 

prepoznavanje pozitivnih plati alternativnih kriminalitetnih politik; 

(f) strateško diseminirati kriminološko znanje; (g) ustanavljati centre 

za zagotavljanje informacij o kaznovalnih procesih. 

26 

»Populizem obstaja, kjer obstaja ideologija popularnega ogorčenja 

v razmerju do družbenega reda, vzpostavljenega od vladajočih 

struj, ki imajo monopol nad močjo, lastnino, vzgojo in bogastvom.« 

(Shils po Pratt, 2011: 333.) 

27 

»… poslabšanje razmer na trgu delovne sile … ne deluje zgolj 'kriminogeno', 

ampak tudi ali morda celo predvsem 'penalogeno'. … 

[Razlaga] fenomenov, kot so množično zapiranje, ničelna toleranca 

in prisilno delo za prejemnike socialne pomoči … je nemara 

161


Populistična punitivnost ali moralna panika, prežeta s 

čustvi, 28 povezanimi z zločinom in kaznovanjem, se požvižga 

na vlogo strokovnjakov pri soočanju s kriminalom, saj naj bi 

bil na ta način narod »nedemokratično izločen«, tj. njegovo 

mnenje nesliš(a)no. Loader (2006: 561–586) ocenjuje, da je 

monopolno delovanje »liberalnega elitizma« (tudi) na področju 

kriminalitete v nasprotju z idejami demokracije (oziroma 

oblasti, ki »izhaja iz ljudstva«), saj politične odločitve 

neupravičeno izolira od »surovih« ljudskih emocij. Avtor pa 

v zaključku prispevka (utemeljeno) svari, da se politizacija 

kriminalitetnih usmeritev »igra s strastmi, ki jih ni preprosto 

nadzirati, vzpodbuja pričakovanja, ki jim ni enostavno zadostiti, 

ustvarja spirale ogorčenja, želje in razočaranja, ki vsebujejo 

potenciale premagati in izpodkopati institucionalno arhitekturo 

liberalne demokracije« (prav tam: 583). Navedeno 

ne pomeni, da pri oblikovanju kriminalitetnih politik javnega 

mnenja v nobenem primeru ne kaže upoštevati, vendar pa 

zgolj v tistih razumnih okvirih, ki ne segajo v sfere vigilantizma 

oziroma ki ne vzniknejo kot (sicer značilna) reakcija na 

osamljene ekscesne slučaje. 

krile številne »razpoke« v strukturi in delovanju postmodernih 

kazenskopravnih mehanizmov. Upoštevati velja dejstvo, 

da večina ljudi vendarle nikoli ne pride v stik s kazenskopravnim 

sistemom neposredno, na primer kot (odkriti) storilci 

kaznivih dejanj, oškodovanci, priče, porotniki itn. Nadalje 

med posamezniki obstajajo pomembne demografske (na primer 

starost, spol, stopnja izobrazbe, prihodek, družbeni položaj, 

etnična pripadnost) 30 in psihološke (na primer (ne)nagnjenost 

k stereotipiziranju in predsodkom, (ne)nagnjenost k 

(ne)punitivnosti, (ne)avtoritarna osebnostna struktura, (ne- 

)nagnjenost k liberalnosti/konservativnosti, (ne)nagnjenost k 

(ne)dogmatizmu, naklonjenost do oblasti oziroma poslušnost 

do avtoritete) 31 razlike, ki se odražajo v njihovem dojemanju 

kriminalitete in kazenskega pravosodja (podrobneje Gray, 

2009: 60–64). Gray (prav tam: 49–68) v tej optiki izpostavnajbolje 

zgoščena v pojmu 'less eligibility': kršilci veljavnih norm 

(in včasih tudi vrednotnih orientacij) morajo biti na slabšem kakor 

pošteni reveži na prostosti …« (Kanduč, 2008: 155.) 

28 

Brodeur (2007: 64–65) razlikuje med kvantitativnim in kvalitativnim 

dojemanjem naraščanja stopenj kriminala. V nasprotju z 

doživljanjem »hladnih« kvantitativnih statističnih podatkov ima 

denimo širjenje nasilne kriminalitete visok potencial razvoja 

(kvalitativne) »čustvene oziroma afektivne resonance«; globalni 

dogodki, kot na primer teroristični napadi ali jemanje talcev, pa 

visoke potenciale razvoja »simbolne resonance« med ljudstvom. 

V obeh primerih gre za emocionalno nabite dogodke, ki prinašajo 

vtis večje ogroženosti in vodijo v pozive k čimprejšnjemu (mestoma 

radikalnemu) odzivanju. 

29 

O medijskem prikazovanju policije in policijske dejavnosti v Sloveniji 

glej Bučar-Ručman in Meško, 2006: 223–233. 

Večina ljudi ima kompleksen vzorec prepričanj o delovanju 

kazenskopravnega sistema, denimo o vprašanjih: (a) (ne)- 

učinkovitosti delovanja policije, 29 tožilstva, sodišč, zaporov in 

drugih akterjev kazenskega pravosodja; (b) (ne)učinkovitosti 

zmanjševanja kriminalitete (najpogostejše mispercepcije javnosti 

so, da se na primer stopnja kriminala zvišuje, da je nasilne 

kriminalitete (pre)več, kakšna je struktura izrečenih sankcij, 

kolikšen je delež zaporne kazni …); (c) (ne)pravičnosti 

obravnavanja domnevnih storilcev in žrtev (ena očitnejših zablod 

laične javnosti, včasih pa žal tudi strokovnjakov na »preganjalski« 

strani sistema, je, da se (ne)uspešnost kazenskega 

postopka meri s kriterijem izrečene sankcije, ne pa na podlagi 

razjasnitve zadeve oziroma razrešitve spora). Stališča praviloma 

ne ustrezajo realnosti, saj temeljijo na nezadostnem številu 

informacij. Intenzivnejše pristopanje k izobraževanju javnosti 

se lahko izkaže za kontraproduktivno, saj se bodo morda raz- 

30 

Cullen in soavtorji (2009: 73–92) se zoperstavljajo (politično priročnemu 

in medijsko perpetuiranemu) mitu o »vseobsežni« severnoameriški 

javni podpori smrtni kazni, ki pa je v resnici precej 

bolj kontingentno vprašanje. Dejansko je ameriška javnost glede 

skrajnega kaznovanja ambivalentna oziroma neprepričana, ključni 

dejavnik pa je bržkone rasna pripadnost oziroma nagnjenost k 

rasnim predsodkom. Smrtno kazen v prepričljivo večji meri podpirajo 

belci, kar je razumljivo, saj je stereotipni storilec kaznivega 

dejanja Afroameričan. Kadar so naslovnikom raziskav javnega 

mnenja ponujene možnosti iznad dihotomnega konstrukta za/ 

proti (denimo alternativne možnosti sankcioniranja), se stopnja 

podpore smrtni kazni občutno zmanjša. Prav tako postaja vse bolj 

javno vplivno sporočilo dognanj znanega »projekta nedolžnosti«, 

ki je z naknadnimi analizami DNK dokazal precejšnje število 

zmotnih obsodb in nepopravljivih kaznovalnih napak. Ozrimo se 

še onkraj (semkaj) Atlantika. Formalna odsotnost možnosti izrekanja 

smrtne kazni v Evropi (EU) ne pomeni hkratne odsotnosti 

podpore kapitalnemu kaznovanju med ljudstvom ali teženj po njegovem 

ponovnem uvajanju. Pisci (prav tam: 89–90) ponujajo empirične 

ponazoritve v primerih Francije, Španije, Nemčije in zlasti 

Velike Britanije, kjer je mogoče zaznati prisotnost precej sorodnih 

etničnih predsodkov kot v ZDA kakor tudi zaskrbljujočo stopnjo 

prevalence (skrajne) punitivne nastrojenosti (podkrepljene z desničarskimi 

političnimi agendami), v prvi vrsti do »konvencionalnih« 

kriminalcev, akterjev organiziranega kriminala, (i)legalnih 

priseljencev in teroristov ter podobnih »nepridipravov«, kar pa v 

današnjih razmerah niti malo ne preseneča. 

31 

Reynolds in soavtorji (2009: 166–183) opominjajo, da ob siceršnjem 

zaznavanju naklonjenosti javnosti »filozofiji« just deserts, predvsem 

za nasilne prestopnike, ne gre zanemariti (malce paradoksnega) 

vzporednega verovanja v vrednost in uspešnost rehabilitacijskih in 

resocializacijskih smotrov sankcioniranja (z možnostjo predčasnega 

odpusta s prestajanja kazni), zlasti v primerih obsojencev, ki so za 

tovrstne angažmaje motivirani, tj., ki v očeh ljudi izkazujejo visoko 

stopnjo potenciala za (re)integracijo v skupnost. Pisci pozdravljajo 

pojav alternativnih kaznovalnih usmeritev in izpostavljajo pomen 

postopkov obnavljalne pravičnosti, kjer je skladno z vsaj nekaterimi 

študijami (prav tam: 181–182) opaziti trende zmanjševanja povratništva. 

Sklepno opozarjajo na naraščajoče število empiričnih dokazov 

o učinkovitosti korektivnih programov, ki (za)majejo znano 

krilatico nothing works in se jim torej (še) ne kaže odreči. 

162


lja izsledke nekaterih študij, ki so pokazale, da anketiranci ob 

predstavljenih nadrobnostih konkretnih kazenskih primerov 

izbirajo zelo podobne sankcije, kakor so bile dejansko izrečene, 

četudi sicer menijo, da je obstoječa kaznovalna praksa premila 

(nasprotne ocene so seveda manj pogoste). Naposled pa 

je še kako relevantno, koga pravzaprav povprašujemo o njegovem 

ali njenem videnju kazenskopravnega aparata. Jasno 

je, da bo odgovor odvisen tudi od (samo)zavedanja, da imajo 

socialno in ekonomsko dominantne elitne skupine nesluteno 

paleto možnosti manipulirati s sistemom kazenskega pravosodja 

v luči lastnih interesov; v nasprotju z marginaliziranimi 

ostalimi, ki so v današnjih razmerah prepogosto več kot priročni 

naslovniki represivne politike. 

Medijske reprezentacije kriminala – študija primera 

Množični mediji v svojem senzacionalizmu vsebujejo 

vse potrebne »potenciale« za podpihovanje represivnih in 

maščevalnih teženj prebivalstva, zlasti kadar imamo v mislih 

produkte popularne kulture, katerih obstoj je odvisen 

od potrošniške družbe oziroma od oglaševalskega denarja. 

Tovrstna »vladavina tabloidov« (produktov potrošne kulture) 

si ne da opraviti z upoštevanjem mnenj strokovnjakov, ki naj 

ne bi klonili pred vplivi populizma. Green (2007: 591–604) 

analizira družbeno odzivanje na ugrabitev in umor dveletnega 

Jamesa Bulgerja blizu Liverpoola leta 1993, ki sta ju zagrešila 

dva desetletna storilca, v kontrastu z odzivom na mučenje 

in uboj petletne deklice v predmestju Trondheima, ki 

sta bila »delo« dveh šestletnikov. Medkulturne razlike pisec 

med drugim povezuje s konfliktnim političnim sistemom v 

Angliji in s konsenzualno ureditvijo s hkratnim vtisom večje 

institucionalne legitimnosti na Norveškem. Primer Bulger 

je vodil v skrajno emocionalno in obsojajoče ter dolgotrajno 

obdobje persistirajoče medijsko spremljanje v »duhu« široke 

(konservativne) moralne zgroženosti nad »izgubo otroške nedolžnosti, 

erozijo vrednot in razpadom družinske celice« na 

izrazito konkurenčnem medijskem trgu. Praktično ni bilo 

politika, ki primera ne bi uporabil za lastno agendo, tudi s poudarjanjem 

dozdevno škodnega vpliva razširjene dostopnosti 

nasilnih medijskih vsebin. 32 Vigilantske skupine so se zb(i)- 

rale pred sodiščem, kjer so obravnavali storilca, ter izvajale 

nasilje, podobno ob njuni izpustitvi iz zapora več let kasneje, 

kljub prizadevanjem po njuni anonimnosti in spremembam 

32 

Teza, da nasilje na televizijskih ekranih prispeva k nasilnemu 

vedenju gledalcev, v znanstvenih krogih že dolgo velja za (pre)- 

poenostavljeno. Le v redkih primerih in ob specifičnih dodatnih 

pogojih naj bi prišlo do gledalčevega posnemanja na podlagi poistovetenja 

z nasilnimi protagonisti (glej na primer Lukesch, 2003: 

520–521). Prim. Ule, 1992: 242–243. 

identitet. Laburistična stranka je izrabila dogodek za nov, neizprosen 

(tough on crime) pristop k »doktrini« law and order 

z namenom napraviti lastno politično opcijo ob upoštevanju 

naraščajoče zaskrbljenosti javnosti za toliko bolj »(iz)voljivo«. 

Simplistična tabloidna retorika je ostala domala neproblematizirana, 

nasprotna mnenja profesionalne (kriminološke) 

srenje so bila malodane nesliš(a)na, politika pa je na ta način 

pravzaprav legitimizirala (»neproporcionalen«) strah pred 

kriminaliteto. Zaostrovanje represije v razmerju do »skrajno 

nevarnih« (mladoletnih) prestopnikov se je v praksi nemudoma 

pokazalo v doslednejši uporabi že obstoječih punitivnih 

možnosti, nato pa še v spremembah zakonodaje – z novimi 

možnostmi in oblikami kaznovanja, z zniževanjem starostne 

meje za nastop kazenske odgovornosti itn. 

Na drugem bregu je norveška družba v največji meri ostala 

»imuna« na procese politizacije in emotivizacije in občutljiva 

za kompleksna kriminološka vprašanja ter za vse relevantne 

okoliščine, povezane s primerom. Norveška novičarska sfera 

je precej manj tekmovalna in senzacionalistična, strokovnjaki 

pa v medijih ob obravnavah zahtevnih problemov zavzemajo 

vidnejše mesto. Pri zadevnih otrocih so mediji podali vodilno 

oceno »tragedije«, ne umora. Storilci so bili ob ekspertni 

pomoči dokaj hitro (re)integrirani nazaj v domače okolje. 

Norvežani so v večji meri kakor v angleškem primeru zaupali 

politiki, pravosodju in stroki … Green (prav tam: 604–630) 

obravnava šest možnih (ne)razlag angleške oziroma norveške 

različnosti. (1) V skladu s statističnimi podatki se trendi prevalence 

kriminalitete med obema državama ne razlikujejo v 

zadostni meri, da bi bilo na ta način mogoče pojasniti večjo 

stopnjo »ogroženosti« na otoku. (2) Odziv družin žrtev je 

bil dejansko drugačen. Medtem ko so bili Bulgerjevi svojci v 

javnem izpostavljanju izrazito povračilno nastrojeni, je mati 

norveške deklice navkljub izraženi jezi javno odpustila storilcem 

in pledirala k sočutju do njih. (3) Kriterij starosti prestopnikov 

oziroma njihove kazenske (ne)odgovornosti res govori 

o odgovornosti v angleškem primeru (tedanja meja je bila postavljena 

pri desetih letih) oziroma neodgovornosti v norveškem 

(15 let), vendar je moč predpostaviti, da bi bile osnovne 

dimenzije odzivnega ravnanja identične tudi v primeru, če bi 

bili relevantni okoliščini obrnjeni. (4) Razlikujeta se družbeni 

koncepciji otroštva v luči (ne)vere in (ne)zaupanja v zanamce 

(ter na širši ravni v sočloveka). 33 (5) Občutno se razlikujeta 

medijski kulturi. Britansko zaznamuje ne-naročniški sistem 

33 

Britanska morilca sta bila dojeta kot nepopravljivi zlobni anomaliji 

(pesimistična koncepcija), norveški morilci pa kot pomoči 

potrebna »nedolžna, nevedna« otroška bitja (optimistična koncepcija). 

Tipično dejanje »anomalijskih« subjektov v britanskem 

primeru je drugačna opredelitev kakor anomalijsko dejanje »normalnih« 

otrok v norveškem, ki jih torej ne kaže kaznovati, marveč 

jim pomagati v procesih strokovne obravnave in (ponovnega) 

vključevanja v skupnost. 

163


(predvsem spremljanje tabloidov), norveško pa naročniški 

(prevsem prebiranje dnevnega časopisja). 34 (6) Ne nazadnje se 

razlikujeta politični kulturi, v okviru katerih avtor ponudi tezo 

o obstoju dveh političnih »cedil«, skozi katera (ne) prehajajo 

vsebine potencialnih političnih diskurzov, tudi na primer 

»potreba« po uzakonjenju represivnejših kaznovalnih praks. 35 

Na podlagi predstavljenih primerov se na dlani ponuja že v 

uvodu prispevka nakazana ugotovitev o očitni kontingentni 

naravi javnomnenjskega vrednotenja kriminalitetnih protagonistov 

in kazenskopravnega odzivanja na njihove transgresije, 

v končni instanci pa optimističen sklep o obstoječi 

možnosti oblikovanja manj punitivnih in človeku prijaznejših 

kriminalitetnih in kaznovalnih usmeritev. 

Boltanski (1999) v dimenzijah sodobnega medijskega poročanja 

o kriminalu diagnosticira (vsiljen) pojav (vtisa) »oddaljenega 

trpljenja« (distant suffering), ki konstruira intenzivno 

emocionalizirano »moralno občinstvo«, tj. sočustvovanje 

in simpatiziranje z žrtvami (ki zahtevajo »pravico) ter moralno 

gnusenje v zvezi s (čim bolj aktualnimi in »grozljivimi«) 

zločini in (sic!) njihovimi storilci (ki si zaslužijo kar najstrožje 

kaznovanje). 36 Ob tem velja izpostaviti zanimiv paradoks. Od 

34 

Kakšni so diskurzni okviri, tematike in zorni koti zadevnih medijskih 

poročanj V primeru Bulger gre za okvir kazenskega 

pravosodja. »Diagnostični« zorni kot »moralnega razkroja« vsebuje 

teme, kot so povečanje stopnje kriminala, problematičnost 

enostarševskih družin in »slabega« starševstva, nasilna Britanija, 

televizijsko in videonasilje itn. »Prognostični« zorni kot »moralne 

reafirmacije« pa zajema usmeritve, kot so »kaznovati več, razumeti 

manj«, bojevati se proti kaznovalni blagosti in liberalnosti, 

preprečevalne/onesposobljujoče kazenske sankcije, nove možnosti 

kaznovanja, okrepiti tradicionalno družino, cenzurirati nasilne 

medije, zaščititi otroke, učiti moralo ipd. V norveškem primeru 

pa govorimo o diskurznih okvirih koristi otrok(a). »Diagnoza« 

dogodka se giblje zlasti v dimenzijah »tragične nesreče« in strokovnega 

obravnavanja storilcev. »Prognoza« se v prvi vrsti nanaša 

na skupnostno sodelovanje s kriznimi službami, izogibanje 

stigmatiziranju prestopnikov, odpuščanje, čim hitrejše vračanje v 

»vsakdanje življenje« in ustrezno »zdravljenje« storilcev. 

35 

Tako imenovano mikrocedilo, ki ponazarja (ne)prepustnost konkretnih 

vsebin v vsakodnevnih političnih bojih stricto sensu, je drugo 

merilo presoje, ki nastopi (ali pa ne) šele po opravljenem delu 

nezavednega (»predracionalnega«) tako imenovanega makrocedila 

»kolektivne zavesti«, inherentno povezanega z obstojem (med)kulturnih 

specifičnosti v zvezi z (ne)občutljivostjo oziroma (ne)omejenostjo 

pri obravnavanju kritičnih vprašanj. Gre denimo za predpostavke 

o urejenosti vesolja, o naravi vzročnosti, za temeljna načela 

političnega delovanja, optimizem ali pesimizem do življenja, sestavo 

politične skupnosti, vrednotenje politike, naravo odnosa do Drugega 

itn. Penalni punitivizem do otrok v norveškem sistemu v nasprotju z 

angleškim sploh ne pride v presojo drugemu, ožjemu cedilu. 

36 

»Družini Jamesa Bulgerja izražam svoje najgloblje sočutje. Okoliščine 

umora so bile grozljive in imele so globok vpliv široko po 

Združenem kraljestvu in onkraj njega … Umor Jamesa Bulgerja 

»avtentično« emocionalnih moralnih opazovalcev se pričakuje 

določena stopnja distance oziroma »benevolentne nezainteresiranosti« 

(Hirschman) do spremljanega problema, 

tj. določena stopnja nepristranskosti in (paradoksno) »ravnodušnosti«, 

ki pa v sodobnem javnem dojemanju kriminalitete 

umanjka. Četudi ne sprejmemo tez o viktimiziranosti 

(ali viktimalizaciji) kot definirajočem osredju postmodernega 

javnega diskurza, je »neuravnotežena« nagnjenost javnega 

»interesa« in empatije na stran žrtev vendarle zaznavna. 37 

Zahteve po reprezentacijah občutij žrtev (in morebiti njihovih 

»zvezdniških« pooblaščencev) v postopkih kazenskopravnega 

sistema in kazenskopravno odzivanje nanje v obliki dopuščanja 

dejanskih manifestacij njihove prizadetosti, besa in povračilnih 

teženj do storilca, ki jih more zadovoljiti le neusmiljena 

sankcija, pričajo o zakonitostih prevladujočega kolektivnega 

razpoloženja, očitno (z najmilejšo besedo) nenaklonjenega 

delinkventovi figuri. 38 Označene posamične medijske interakcije 

(reprezentacije posameznih zločinov, zločincev in njihovih 

žrtev) niso vezane na neposredne subjekte ali razmerja v 

(z občinstvom) skupnem socialnem prostoru »tukaj in zdaj«, 

zato so difuzne in minljive narave – (medijski) objekti našega 

sočutja, zgražanja, strahu itn. se (lahko) menjajo iz dneva v 

dan (kakor pač narekujejo strukturni interesi). 

Sklep 

Postmoderno družbeno okolje prinaša nove (re)konfiguracije 

temeljnih (spremenjenih) potez zahodnih kazenskopravnih 

sistemov v luči njihove relativne (ne)odvisnosti 

od »siceršnjih« družbenih procesov. Pravzaprav gre za transformiranje 

ravnanj akterjev, ki sestavljajo družbeni sistem v 

vprašanju, ključni elementi spremenjenih fenomenov pa so 

njihovi (»prilagoditveni«) mišljenjski, vrednotenjski in čustvujoči 

ter navsezadnje ravnanjski vzorci. Dramatične rekonfiguracije 

sodobnega odzivanja na kriminaliteto in našega 

dojemanja delovanja kazenskopravnega sistema so vpete v 

predstavlja strašen dogodek za njegovo družino in za celotno nacijo.« 

(Britanski notranji minister, nav. v Valier, 2002: 325.) 

37 

Karstedt (2002: 313) podaja tezo, da je bilo vse od preloma iz 18. v 

19. stoletje sočustvovanje javnosti usmerjeno k prestopnikom, še 

posebej k tistim, ki jim je bila odvzeta prostost. Takšno dojemanje 

prestopnikov kot »žrtev sistema« naj bi persistiralo v večjem delu 

19. in 20. stoletja, dandanašnji pa je izgubilo svoj pomen. 

38 

Vodopivec (1991: 206–211) je v že dvajset let starem prispevku 

za slovenski javni prostor ugotavljala vedno večjo nestrpnost do 

deviantnih pojavov, vse intenzivnejše zavzemanje za strožje kazni, 

čedalje bolj prisotno nestrpnost do marginaliziranih delavcev itn., 

na drugi strani pa čedalje večjo strpnost do socialnih razlik, kar 

avtorica upravičeno povezuje z represivnimi atributi liberalnega 

tržnega gospodarstva in trga delovne sile. 

164


družbeni red »ekspresnih« sprememb, ki temeljijo na transformiranih 

razrednih, rasnih in spolnih razmerjih. Garlandu 

(2001) sledimo pri (optimistični) ugotovitvi, da prihodnost ni 

neizbežna, tj., da postmoderno konstruirane družbene okoliščine 

(tudi) v institucionalizaciji kazenskopravnega sistema 

vodijo v številne težave, vendar to dejstvo ne diktira absolutno, 

kako so (naj bodo) obstoječe razmere vrednotene in 

posledično obravnavane na ravneh vseh vključenih akterjev. 

Sedanje globalno stanje je posledica kontingentih političnih 

in kulturnih odločitev, ki bi mogle biti drugačne, kar po drugi 

strani pomeni, da (še) zmeraj o(b)staja možnost in priložnost 

o njih (ponovno) kritično premisliti ter jih v ustreznih vidikih 

spremeniti. Sicer nezanikljiva emocionalna vključenost velike 

skupine ljudi v problematiko kriminalitete in kazenskega 

pravosodja v nobenem primeru ne predpostavlja, da se slednji 

morajo odz(i)vati z izražanjem represivnih in punitivnih 

čustev. 39 Odnos do kriminala in družbenega nadzorstva je 

globoko ambivalenten, kar dopušča širok manevrski prostor 

za drugačne rešitve. Zahtevam ljudi po varnosti, učinkovitem 

delovanju kazenskopravnega sistema in drakonskem sankcioniranju 

prestopnikov ni nujno »ugoditi« s pomočjo segregacije 

»problematičnih« skupin in z maščevalnim ravnanjem. 

Sicer upravičeno kaznovanje je brez dvoma (lahko) združljivo 

z ideali demokracije, enakih pravic za vse ljudi in z minimumom 

ekonomske ter življenjske varnosti vseh družbenih populacij. 

39 

Posameznik v nobenem primeru ni povsem avtonomen, ekskluziven, 

od družbe povsem neodvisen protagonist čustvenega 

odzivanja. Vendarle pa v »zadnji instanci« ostaja avtor svoje (samodoločene) 

emocionalnosti, ki s strukturnimi in kulturnimi pritiski 

ni absolutno povzročena, četudi je pogojena; ključna oziroma 

končna odgovornost za lastne (suverene, tudi družbenokritične) 

čustvene odzive pa ostaja izključno v domeni subjekta. Vsakdo 

(izvzemamo seveda posameznike, ki tega ne morejo storiti, na primer 

zaradi različnih bolezenskih stanj) ima (z)možnost izgrajevati 

svojo emocionalno ozaveščenost (pismenost oziroma inteligenco 

– na primer Salovey in Meyer, Steiner, Goleman) in avtonomijo, 

ki se upira zakonitostim heteronomnega čustvovanja in delovanja. 

Slednje ponuja široko paleto možnosti za prizadevanja, da bi 

strukturni, kulturni in sistemski pogoji vsakdana postali ugodnejši 

in bolj naklonjeni spoštovanju osnovnih človekovih pravic, tudi 

v delovanju postmodernih kazenskopravnih sistemov, katerega 

temeljne poteze so s humanističnega zornega kota najmanj zaskrbljujoče. 

Strnjeno Muršič, 2008. 

40 

»Naloga in poslanstvo medijev nista le v tem, da po najboljših 

močeh služijo željam potrošnikov. Enako močno bi se morali zavedati, 

da je treba na javno mnenje tudi vplivati in pripomoči k 

oblikovanju splošne kulture. Ta naloga pa je težka in zlasti na kratek 

rok ne posebno donosna.« (Petrovec, 2001: 312.) 

Del te naloge in odgovornosti (naj) nosijo tudi mediji 40 

– prvenstveno pred lastnim pragom. Bourdieu (2001) utemeljeno 

opozarja, da so novinarji kot osrednji epifenomen novinarskega 

polja (in svetovalci za odnose z javnostjo) prisiljeni 

v delovanje, kakor ga narekuje to strukturno polje. 41 Tako 

delujejo pod okriljem (samo)cenzure, pogostega dramatičnega 

senzacionalizma, teženj k ekskluzivnosti in oglaševalski 

konkurenčnosti ter podlegajo kapitalističnim imperativom 

(manipulacijam, izvirajočim iz dejanskih centrov družbene 

– ekonomske moči), ki so ne samo v areni kazenskega pravosodja, 

ampak v vseobsežnem izteku izrazito nedemokratične 

narave. Medijski kontekst je pod prisilo ekonomskih oziroma 

tržnih interesov, medijsko polje pa posledično (»nasilno«) 

vpliva na druge družbene strukture, (obveščevalno in/ali 

preživetveno) odvisne od množičnih medijev. 42 Odvisnost od 

medijev je nezanikljiva sestavina strukturnega (»simbolnega« 

– Bourdieu) nasilja in mehanizem neformalnega družbenega 

nadzorstva. Alternativna medijska produkcija more vznikniti 

na podlagi kritičnega spoznanja, da mediji v večinskih potezah 

upravičujejo obstoječ družbeni sistem oziroma ga ne 

problematizirajo; problematizirajo pa tiste »nevarne« pojave, 

ki odvračajo pozornost od »resnične« družbene problematike 

par excellence. 

Literatura 

1. Bohner, G.; Wänke, M. (2009). The Psychology of Attitudes and 

Persuasion. V: Wood, J.; Gannon, T.: Public Opinion and Criminal 

Justice. London, Willan Publishing, str. 3–32. 

2. Boltanski, L. (1999). Distant Suffering – Morality, Media and 

Politics. Cambridge, Cambridge University Press. 

3. Bourdieu, P. (2001). Na televiziji. Ljubljana, Krtina. 

4. Boutellier, H. (2000). Crime and Morality. Dordrecht, Kluwer 

Academic Publishers. 

5. Brodeur, J.-P. (2007). Comparative Penology in Perspective. V: Tonry, 

M.: Crime, Punishment, and Politics in Comparative Perspective. 

Chicago & London, University of Chicago Press, str. 49–91. 

6. Bučar-Ručman, A. (2009): An Overview of Research on Media 

Reports about Crime and Insecurity Issues in Slovenia. V: Meško, 

G.; Cockcroft, T.; Crawford, A.; Lemaître, A. (eds.): Crime, Media 

and Fear of Crime. Ljubljana, Tipografija, str. 79–103. 

7. Bučar-Ručman, A.; Meško, G. (2006). Presentation of Police 

Activities in the Mass Media. Varstvoslovje, 8/3–4, str. 223–234. 

8. Cohen, S. (2004). Folk Devils and Moral Panics. London & New 

York, Routledge. 

41 

Bourdieu (2001) opredeljuje polje kot skonstruirani družbeni 

prostor oziroma univerzum, znotraj katerega prevladujejo sistemi 

dominantnih in dominiranih odnosov neenakosti. Znotraj posameznega 

polja, na primer novinarskega, velja določena doksa, ki 

prisili novinarje, da delujejo v skladu s temi definiranimi pravili. 

42 

»… bolj ko je kulturni producent avtonomen, bogat s specifičnim 

kapitalom in ekskluzivno usmerjen v omejen trg, kjer ima za odjemalce 

le svoje lastne konkurente, toliko bolj je pripravljen kljubovati. 

In nasprotno, bolj ko so njegove stvaritve namenjene širokemu 

trgu… bolj je nagnjen h kolaboriranju z zunanjimi silami … 

z novinarji in televizijo.« (Bourdieu, 2001: 55.) 

165


9. Cullen, F. T.; Unniver, J. D.; Blevins, K. R.; Pealer, J. A.; Santana, S. 

A.; Fisher, B. S.; Applegate, B. K. (2009). The Myth of Public Support 

for Capital Punishment. V: Wood, J.; Gannon, T.: Public Opinion 

and Criminal Justice. London, Willan Publishing, str. 73–95. 

10. Dearing, J. W.; Rogers, E. M. (1992). Communication Concepts 6 

– Agenda-Setting. Thousand Oaks, Sage. 

11. Freud, S. (2001). Nelagodje v kulturi. Ljubljana, Gyrus. 

12. Garland, D. (2001). The Culture of Control – Crime and Social 

Order in Contemporary Society. Oxford, Oxford University Press. 

13. Gray, J. M. (2009). What Shapes Public Opinion of the Criminal 

Justice System V: Wood, J.; Gannon, T.: Public Opinion and 

Criminal Justice. London, Willan Publishing, str. 49–72. 

14. Greco, M.; Stenner, P. (2008). Emotions – A Social Science Reader. 

London & New York, Routledge. 

15. Green, D. A. (2007). Comparing Penal Cultures – Child-on- 

Child Homicide in England and Norway. V: Tonry, M.: Crime, 

Punishment, and Politics in Comparative Perspective. Chicago 

& London, University of Chicago Press, str. 591–643. 

16. Habermas, J. (1969). Javno mnenje – istraživanje u oblasti jedne 

kategorije građanskog društva. Beograd, Kultura. 

17. Indermaur, D. (2009). What Can We Do to Engender a More 

Rational and Less Punitive Crime Policy European Journal on 

Criminal Policy and Research, 15/1–2, str. 181–199. 

18. Kanduč, Z. (2008). Spremna beseda. V: Wacquant, L.: Zapori 

revščine. Ljubljana, Založba /*cf., str. 149–184. 

19. Karstedt, S. (2002). Emotions and Criminal Justice. Theoretical 

Criminology, 6/3, str. 299–317. 

20. Kmet, S. (2011). Vloga čustev v delovanju kazenskopravnega 

sistema v postmodernem kontekstu (doktorska disertacija). 

Ljubljana, Pravna fakulteta. 

21. Kristeva, J. (1982). Powers of Horror – An Essay on Abjection. 

New York, Columbia University Press. 

22. Lasch, C. (1979). The Culture of Narcissism. New York, W. W. 

Horton. 

23. Lijphart, A. (1999). Patterns of Democracy – Government Forms 

and Performance in Thirty-six Countries. New Haven, Yale 

University Press. 

24. Loader, I. (2006). Fall of the Platonic Guardians – Liberalism, 

Criminology, and Political Responses to Crime in England and 

Wales. The British Journal of Criminology, 46/4, str. 561–586. 

25. Lukesch, H. (2003). Violence and the Media. V: Heitmeyer, W.; 

Hagan, J.: International Handbook of Violence Research. 

Dordrecht etc., Kluver Academic Publishers, str. 511–543. 

26. Meško, G. (2000). Miti o kriminaliteti v ZDA. Revija za kriminalistiko 

in kriminologijo, 51/4, str. 305–313. 

27. Muršič, M. (2008). Strukturne kontingence emocionalne 

fenomenologije medosebne nasilnosti (doktorska disertacija). 

Ljubljana, Pravna fakulteta. 

28. Nussbaum, M. C. (2004). Hiding from Humanity – Disgust, 

Shame, and the Law. Princeton & Oxford, Princeton University 

Press. 

29. Pečar, J. (2003). David Garland: The Culture of Control – Crime 

and Social Order in Contemporary Society. Revija za kriminalistiko 


30. Petrovec, D. (2001). Slovenski mediji in kultura (ne)nasilja. Revija 


31. Pratt, J. (2011). The Power and Limits of Populism. V: Karstedt, 

S.; Loader, I.; Strong, H.: Emotions, Crime and Justice. Oxford & 

Portland, Hart Publishing, str. 331–346. 

32. Reynolds, N.; Craig, L. A.; Boer, D. P. (2009). Public Attitudes 

Towards Offending, Offenders and Reintegration. V: Wood J.; 

Gannon, T.: Public Opinion and Criminal Justice. London, 

Willan Publishing, str. 166–186. 

33. Splichal, S. (1997). Javno mnenje – teoretski razvoj in spori v 20. 

stoletju. Ljubljana, Fakulteta za družbene vede. 

34. Tannenbaum, F. (2004). The Dramatization of Evil. V: Jacoby, J. E.: 

Classics of Criminology. Long Grove, Waveland Press, str. 312– 

313. 

35. Taylor, I. (1999). Crime in Context – A Critical Criminology of 

Market Societies. Cambridge, Polity. 

36. Tonry, M. (2007). Determinants of Penal Policies. V: Tonry, M.: 

Crime, Punishment, and Politics in Comparative Perspective. 

Chicago & London, University of Chicago Press, str. 1–48. 

37. Ule, M. (1992). Socialna psihologija. Ljubljana, Znanstveno in 

publicistično središče. 

38. Valier, C. (2002). Punishment, Border Crossings and the Powers of 

Horror. Theoretical Criminology, 6/3, str. 319–337. 

39. Vodopivec, K. (1991). Javno mnenje in represija. Revija za kriminalistiko 


40. Wacquant, L. (2008). Zapori revščine. Ljubljana, Založba /*cf. 

41. Walker, N. (1985). Sentencing – Theory, Law, and Practice. 

London, Butterworths. 

42. Wood, J. (2009). Why Public Opinion of the Criminal Justice 

System is Important V: Wood, J.; Gannon, T.: Public Opinion and 

Criminal Justice. London, Willan Publishing, str. 33–48. 

43. Wood, J.; Gannon, T. (2009). Preface. V: Wood, J.; Gannon, T.: 

Public Opinion and Criminal Justice. London, Willan Publishing, 

str. 33–48. 

166


Public perception of crime and the reaction of the (postmodern) 

criminal justice system 

Saša Kmet, LL.D. (sasakmet82@gmail.com). 

Vanja Žižmond, B. A. in Communicology, Post-Degree Student of Strategic Market Communications at the Faculty 

of Social Sciences and the Undergraduate Programme of Economy at the Faculty of Economy in Ljubljana, 

Assistant for Public Relations (zizmond.vanja@gmail.com). 

The article deals with the relationships among public opinion, the mass media, the perception of crime and the operation of the 

criminal justice system in the postmodern era, which is marked, among other things, by a politicization of professional (for example, 

criminological) issues and their integration into so-called populist concepts of democracy. After an introductory communicological 

exposition of the concepts of public opinion and mass media, the authors present a construct of »gothic populism« as a possibly more 

adequate explanatory mechanism of the public valuation of deviant (criminal) phenomena in relation to the well-known sociological 

phenomenon – a moral panic. The paper addresses some basic traits that constitute the presumably punitive nature of public opinion 

(connected with the increasingly repressive trends of western criminal and sentencing policy), which is a far more complex issue, 

inseparably connected with the structural and cultural characteristics of postmodern (capitalist) communities. On the basis of a 

comparative analysis of two qualitatively opposite media, covering two actual criminal cases in Great Britain and Norway, the paper 

provides basic findings about contemporary media reporting of crime, its perpetrators and victims. In the concluding part of the article, 

the authors highlight, in a critical but optimistic spirit, inherent contingencies of every social order in which it is possible to identify 

typical structurally and culturally determined emotional attitudes towards the subjects of a criminal justice system but which are looked 

on from the perspective of acknowledgement and respect for the dignity of other people, their basic rights and life opportunities within 

the context of assuring fulfilling emotional freedom and self-determination, undoubtedly changeable. 

Key words: crime, public opinion, percpetion of crime, mass media, criminal justice system, postmodern era 

UDC: 316.653: 343.3/.7 

167


Množično igralništvo in kriminaliteta 

Bojan Dobovšek 1 , Bojan Kurež 2 

Namen članka je identificirati in analizirati konkretne oblike povezav med množičnim igralništvom in kriminaliteto. 

Pojem igralništvo je opredeljen kot integralni del sodobne turistične ponudbe. Podrobneje sta opredeljeni dve osnovni 

usmeritvi oziroma tipa igralništva, ameriški in evropski tip, ob tem pa so opisane njune temeljne značilnosti. Osrednja 

del članka zavzema analiza družbenih in ekonomskih posledic igralništva, s poudarkom na ameriškem tipu igralništva, 

kot strokovno imenujemo množično igralništvo. Pri obravnavi družbenih posledic igralništva je poseben poudarek 

namenjen spremembam demografske strukture prebivalstva, spremembam vrednot in odnosa do igralništva, prometu, 

javnim službam, problematičnemu igranju, razdorom v družinah in samomorom. V nadaljevanju je podrobneje 

analiziran odnos med igralništvom in kriminalom. Predstavljene so temeljne kriminološke teorije, ki pojasnjujejo 

hipotetične vzročno-posledične povezave med kriminalom in igralništvom. Sledi analiza potencialnih ekonomskih in 

družbenih posledic gradnje velikega igralniško-zabaviščnega središča na Goriškem za Slovenijo, s posebnim poudarkom 

na raziskavi družbenih stroškov igralništva, opravljeni po metodologiji National Opinion Research centra iz Združenih 

držav Amerike. V zaključku so izpostavljene pozitivne ekonomske in negativne družbene posledice igralništva ter 

njegov potencialni vpliv na kriminaliteto. Nakazane so mogoče smeri nadaljnjega raziskovanja področja. 

Ključne besede: igralništvo, varnost, kriminaliteta, družbene in ekonomske posledice igralništva. 

UDK: UDC: 351.762 + 343.56 

1 Uvod 

Igralništvo je danes integralni del sodobnega turizma in 

že dolgo časa ni več namenjeno zgolj zabavi za elitno družbo. 

Razvija se predvsem v smeri množičnega igralništva po ameriških 

zgledih. Poznamo namreč dva osnovna tipa igralništva, 

evropskega in ameriškega. Evropski tip igralništva temelji na 

ekskluzivnosti in je namenjen predvsem višjim družbenim 

slojem, ki so pripravljeni in sposobni plačati visoko kakovost 

igralniške in neigralniške ponudbe. Pri ameriškem tipu igralništva 

pa gre za igralništvo, namenjeno širokim množicam. 

Igre so dostopne vsem, ne da bi bila pri tem kakor koli okrnjena 

kakovost storitve. Hkrati igre spremljajo številne dopolnilne 

dejavnosti, ki neprekinjeno skrbijo za zabavo obiskovalcev 

(Luin, 1999). 

1 

Bojan Dobovšek, dr. znanosti, izredni profesor za kriminalistiko, 

prodekan na Fakulteti za varnostne vede, Univerza v Mariboru. 

2 

Bojan Kurež, doktorski študent na Fakulteti za varnostne vede, 

Univerza v Mariboru. 

Igralništvo je kmalu po razcvetu postalo aktualna politična, 

ekonomska, moralna, verska in družbena tema. Če je relativno 

zaprto igralništvo družbene in ekonomske elite, kot je 

značilno za evropski tip igralništva, onemogočalo podrobnejši 

znanstveni vpogled v njegovo zakulisje, je razmah množične 

igralniške ponudbe naredil ravno nasprotno. Široko so se odprla 

vrata za številne raziskave. Mnogi znanstveniki so začeli 

preučevati ekonomske in družbene posledice legalizacije igralništva. 

Dejstvo je, da je igralništvo mnogim, nekoč obubožanim 

ekonomijam prineslo močan gospodarski in turistični 

napredek (Las Vegas, Atlantic City in indijanski rezervati v 

ZDA). Pozitivne posledice legalizacije so se odrazile tudi na 

ostalih, spremljevalnih gospodarskih panogah in subjektih. 

Ekspanzija igralništva nedvomno sovpada tudi s trendi rasti 

tolerantnosti, ki dovoljujejo svobodnejši način življenja. Kar je 

za nekoga deviantno, je namreč za drugega povsem sprejemljivo 

(Kanduč, 2010a: 366). Seveda so vzroki za izjemno rast 

zabaviščno-igralniške dejavnosti kompleksni, nedvomno pa 

lahko rečemo, da je tak razmah v največji meri rezultat politične 

volje, ekonomske krize in podjetniške pobude. Poleg ekonomskih 

vplivov, ki so po večini izjemno ugodni, pa zabaviščno-igralniška 

dejavnost s seboj prinaša tudi številne družbene 

vplive, o katerih si znanstveniki in splošna javnost niso edini. 

Merjenje tako imenovanih družbenih stroškov igralništva je 

namreč težavno z več vidikov. Enega največjih zagotovo predstavljajo 

čustvene in moralizirajoče interpretacije (Macur in 

drugi, 2008: 15). V zavesti mnogih je namreč še vedno globoko 

ukoreninjeno prepričanje, da se lahko igre na srečo, čeprav 

le kot način preživljanja prostega časa, ki ne povzroča nič nedovoljenega, 

kljub temu izrodijo v dvomljive dejavnosti. Ena 

najrelevantnejših potencialnih družbenih posledic igralništva 

je zagotovo kriminal. O tem jasno priča tudi številčnost raziskav 

s tega področja. Prav povezava med igralništvom in kriminalom 

je še vedno aktualna raziskovalna tema. V Sloveniji je 

168

Bojan Dobovšek, Bojan Kurež: Množično igralništvo in kriminaliteta 

aktualnost raziskovalne problematike s tega področja močno 

spodbudila namera ameriškega igralniškega giganta Harrah’s 

Entertainment, ki je na območju Goriške želel zgraditi veliko 

igralniško-zabaviščno središče po zgledu Las Vegasa. 

Osnovni predmet analize tega prispevka je ameriški tip 

igralništva, kot se je razvil na ozemlju ZDA in razširil v nekatere 

druge dele sveta, tudi v Slovenijo, ter njegova vzročna povezava 

s kriminalom. Slovenija oziroma takratna Jugoslavija 

je bila v osemdesetih letih prva evropska država, ki je začela 

razvijati ameriški tip igralništva. Analiza igralništva je omejena 

na posebne igre na srečo. Osredotočena je torej samo 

na igre, ki se igrajo v igralnicah in igralnih salonih, ne tudi 

na razne loterije, tombole ipd. Omejena je na ozemlje ZDA, 

od koder ameriški tip igralništva izvira in kjer je tudi do polne 

mere razvil svoje značilnosti in obseg. Iz teh prostorskih 

okvirjev, omejenih na ameriško celino, analiza izstopa le 

ob primerjavi ameriškega tipa igralništva z igralništvom v 

Sloveniji. Primerjava s Slovenijo je narejena v luči aktualnih 

namer po gradnji velikega igralniško-zabaviščnega središča 

na Goriškem. Analizirane so posamezne kategorije družbenih 

posledic igralništva v Sloveniji, pri čemer je posebna pozornost 

namenjena kriminaliteti, kot je zajeta po statističnih 

podatkih Generalne policijske uprave. Pri analizi družbenih 

stroškov se opiramo na metodologijo National Opinion 

Research Centra (NORC, 1999), ki so jo pri analizi slovenskega 

igralništva uporabili Macurjeva in drugi (2008). 

2 Posledice uvedbe množičnega igralništva 

Danes igralništvo počasi, vendar vztrajno izgublja stigmo iz 

preteklosti in postaja za nekatere privlačen ter zaželen turistični 

proizvod. Za druge še vedno ostaja gnezdo nemoralnega in nelegalnega. 

Čeprav so bile igralnice vedno povezane s turizmom, 

pa se je množično turistično igralništvo razvilo šele konec 20. 

stoletja. K množičnosti igralništva je bistveno prispeval koncept 

sodobne igralniško-zabaviščne dejavnosti, kot se je razvijal od 

leta 1931 v Las Vegasu. To mesto si je s strukturo svoje ponudbe, 

ki vključuje zabavne, estradne, športne, trgovske, kulturne, 

kulinarične in poslovno-kongresne dejavnosti, zagotovilo širok 

spekter gostov, ki se vanj zadovoljni vračajo in mu na ta način 

omogočajo kontinuiran razvoj. Temu konceptu skuša danes 

slediti večina igralniških središč po svetu in v zadnjem času tudi 

v Evropi (Luin, 1999). V želji po kvalificiranju stroškov in koristi 

igralniške dejavnosti te razvrščamo v dve kategoriji, in sicer 

določljive (jasne, t. i. »tangible«) stroške/koristi in nedoločljive 

(nejasne, t. i. »intangible«) stroške/koristi, pri čemer so prvi (torej 

določljivi) lahko izraženi v ekonomskem smislu (na primer 

strošek rehabilitacijskega programa zasvojenca z igrami), nedoločljivi 

pa ne (na primer stres v družinah zasvojencev z igrami) 

(Collins in Lapsley v Chhabra, 2007). 

2.1 Ekonomske posledice 

Ekonomske koristi igralništva lahko razdelimo na naslednje 

kategorije: gospodarski razvoj, zmanjšana brezposelnost, 

povečan dobiček, povečani davčni prihodki, manjši transferni 

stroški pri obisku bližnje igralnice in druge prednosti, kot so 

promocija lokalne skupnosti, povečevanje cen nepremičnin, 

večje plače zaposlenih v igralnicah, povečanje prihodkov iz 

naslova turizma itd. Seveda vse naštete ekonomske koristi igralništva 

s seboj nosijo tudi drugo plat, ki ni nujno pozitivna. 

Osnovni argument ekonomistov, ki podpirajo razvoj igralništva, 

je s praktičnimi primeri podprta ugotovitev, da igralništvo 

ugodno vpliva na gospodarski razvoj (Prašnikar in drugi, 

2005: 25). To se kaže v povečanju dohodka in blaginje, ki vodi 

do višje koristnosti za družbo kot celoto (Prašnikar in drugi, 

2005: 25; Pahor, 2006: 5). Prvi pozitivni gospodarski učinki 

igralništva se kažejo že v samem procesu gradnje igralniške 

infrastrukture. Ti učinki so največji, če so povezani z angažiranjem 

lokalnih podjetij pri teh poslih. Časovno so omejeni 

na obdobje gradnje infrastrukture (Zagoršek in drugi, 2007: 

15), seveda pa se ponovno pojavijo, ko se infrastruktura širi 

ali obnavlja. V tem primeru povečanje cene pomeni negativno 

ekonomsko posledico igralništva. Seveda ima tudi gospodarski 

razvoj svojo temno plat, denimo pozidavo zelenih površin, 

onesnaževanje okolja, prihod multinacionalnih gospodarskih 

družb, ki jim ni mar za interese lokalne skupnosti, itd. 

V Las Vegasu, ki je svetovna prestolnica igralništva, se 

obrne več denarja kot v katerem koli drugem igralniškem mestu 

na svetu. Okrožje Clark, ki ga sestavljata mesti Las Vegas 

in Las Vegas Strip, je največje igralniško središče na svetu, 

ki ga je v letu 2010 kljub krizi in upadu števila gostov obiskalo 

slabih 50 milijonov gostov (AGA, 2010: 18). Igralništvo 

Nevade je tipično izvozno usmerjeno, saj več kot 90 odstotkov 

igralniških prihodkov prinašajo turisti in drugi obiskovalci, 

ki prihajajo bodisi iz drugih držav ZDA bodisi od drugod 

(Thompson, 1999: 97). V Nevadi trenutno deluje 260 igralnic, 

ki so v letu 2010 sicer za 12,3 odstotka zmanjšale število zaposlenih, 

vendar so še vedno zaposlovale več kot 177.000 delavcev. 

V celoti je igralniška industrija Nevade tega leta ustvarila 

kar 7,7 milijarde evrov prihodkov, od katerih je bilo za plače 

zaposlenih namenjenih 5,9 milijarde, za davke od igralništva 

pa odvedenih 620 milijonov evrov. 3 Tu je treba omeniti, da 

ima Nevada najnižjo stopnjo obdavčitve iger na srečo med 

zveznimi državami ZDA; ta znaša maksimalno 6,75 odstotka 

bruto igralniških prihodkov (AGA, 2010: 18). 

3 

Zneski so iz ameriškega dolarja preračunani v evro na podlagi tečajne 

liste Banke Slovenije z dne 3. januarja 2011. 

169


2.2 Družbene posledice 

Ne glede na številna nesoglasja pri kategorizaciji družbenih 

posledic igralništva, se večina avtorjev (Hsu, 1999: 

221–230; Luin, 1999: 118–123; Oh, 1999: 180–194; Rudd, 

1999: 205–216; Stokowski, 1999: 235–247) strinja, da se temeljne 

kategorije posledic igralništva lahko identificirajo na 

naslednjih področjih: v demografski strukturi prebivalstva, 

spremembah vrednot in odnosa do igralništva, prometu, javnih 

službah, problematičnem igranju, razdorih v družinah, 

samomorih in kriminalu. Prihod igralništva v neko lokalno 

skupnost in njegova legalizacija skoraj neizogibno povzročita 

spremembe demografske strukture prebivalstva (Stokowski, 

1999: 239). Ljudje se preseljujejo iz različnih vzrokov, bodisi 

zaradi izboljšanega ali poslabšanega materialnega statusa, 

visokih najemnin in gradnje igralniške infrastrukture bodisi 

zaradi odklonilnega odnosa do igralništva. Igralništvo ima velike 

potrebe po delovni sili. To spodbuja priseljevanje tistih, ki 

v igralništvu vidijo karierno priložnost (Oh, 1999: 181–184). 

Igralništvo vpliva na spremembe vrednot. Pravzaprav ni 

povsem jasno, ali razmah igralništva povzroča spremembo 

vrednot ali pa sprememba vrednot povzroča razmah igralništva. 

Dejstvo je, da je igralništvo povezano z bolj liberalnimi 

vrednotami (Miers, 1997: 501). Vizualno se posledice prihoda 

igralništva v lokalno skupnost v največji meri kažejo v 

skokovitem povečanju obsega prometa in pomanjkanju parkirnih 

mest, kar je, sodeč po raziskavah med lokalnim prebivalstvom, 

najbolj moteč dejavnik uvedbe igralništva (Evart, 

1997: 321; Stokowski, 1999: 237). 

Lažja dostopnost do iger na srečo se kaže v povečanju obsega 

problematičnega igranja. Problematično igranje lahko v 

osnovi opredelimo kot tisto obliko igranja, »ki povzroča resne 

negativne učinke za igralca samega, njegove bližnje, družino 

in prijatelje oz. širšo skupnost. Je raven igranja, ki si je posameznik 

ne more več privoščiti.« (Zagoršek in drugi, 1999: 18.) 

V večini študij se kot pomembnejši izmed kriterijev problematičnega 

igralca pojavlja število obiskov igralnice (Jaklič in 

drugi, 2006: 90). Za problematične igralce naj bi bilo značilno, 

da igralnico v povprečju obiščejo med 50- in 100-krat letno, 

medtem ko so tisti, ki igralnico obiščejo več kot 100-krat letno, 

identificirani kot patološki igralci. Študije kažejo, da je 

problematičnih nekje do 6 odstotkov obiskovalcev igralnic, 

patoloških pa do 3,5 odstotka (Macur in drugi, 2008: 25–27). 

Z igranjem so povezani tudi razdori v družinah; tako je 

med problematičnimi igralci stopnja ločitev nadpovprečna. To 

potrjuje tudi raziskava ameriške Nacionalne komisije za preučevanje 

vpliva igralništva (National Gambling Impact Study 

Commission – NGISC), ki kaže, da je kar 53,2 odstotka odvisnikov 

od igralništva ločenih, kar je statistično značilno več 

kot v preostali populaciji, kjer ta stopnja znaša 18,2 odstotka 

(Prašnikar in drugi, 2005: 23). Posamezne študije dokazujejo, 

da je samomorilnost med problematičnimi igralci bistveno 

večja, kot je povprečje celotne populacije. Raziskave kažejo, da 

je v močno razvitih igralniških lokalnih skupnostih število samomorov 

večje (Nichols v Prašnikar in drugi, 2005: 24). 

3 Kriminaliteta, povezana z igralništvom 

Zgodovinske izkušnje so prispevale k nastanku predsodka, 

da je igralništvo vedno tako ali drugače povezano s kriminalom. 

Tudi legalizacija igralništva sama po sebi ni prekinila 

vseh povezav te dejavnosti s kriminalom. Prišlo je do dekriminalizacije 

igralništva, toda nekatere kriminalne dejavnosti 

so obstajale še naprej, tokrat celo v večjem obsegu, ker so potekale 

pod krinko legalnih poslov. Skoraj legendarna zgodba 

»o Benjaminu Bugsyju Siegelu in njegovih mafijskih poslih pri 

izgradnji Flaminga, ki so se odvijali v začetnem obdobju legaliziranega 

igralništva v Las Vegasu, se je tako močno vtisnila 

v spomin ljudi, da večina še danes povsem zdravorazumsko 

povezuje igralništvo s kriminalom« (Kurež, 2008: 98). 

3.1 Kriminološke teorije 

Preučevanje vpliva kriminala na igralniško dejavnost močno 

ovira neobstoj splošne definicije z igralništvom povezanega 

kriminala in tipologije za kategoriziranje oblik takega kriminala 

(Campbell in drugi, 2005: 38). Kljub temu lahko pojav z igralništvom 

povezanega kriminala v osnovi pojasnimo z individualnimi, 

interakcijskimi in strukturalnimi teorijami. 

Po individualnih teorijah konvencionalni posamezniki, 

ki sodelujejo pri ilegalnih igrah, običajno delujejo po modelu 

racionalne izbire, v okviru katere želijo maksimizirati dobičke 

in minimizirati stroške (Smith in drugi, 2003: 34). Model 

racionalne izbire je primeren tudi za pojasnjevanje vedenja 

upravljavcev nelegalnega igralništva. Te posameznike si lahko 

predstavljamo kot poslovneže, ki zagotavljajo zaželeno, vendar 

nelegalno dobrino. Podobno racionalno obnašanje je mogoče 

aplicirati na infiltracijo organiziranega kriminala v igralništvo, 

za katero prirejanje ilegalnih iger na srečo predstavlja 

»poslovno« priložnost, v okviru katere potencialne koristi 

(prihodki) odtehtajo potencialne stroške (nevarnost, da bi bili 

za tako početje kaznovani) (Zimring in Hawkins v Smith in 

drugi, 2003: 34). Gonilo posameznikov za izvajanje takih dejavnosti 

leži v jedru postmodernih vrednot, ki zapovedujejo 

pridobitništvo in hedonizem (Kanduč, 2010b: 56–57). 

V okviru individualnih teorij se pojavlja teorija družbenega 

učenja, ki trdi, da je kriminalno vedenje priučeno na podlagi 

istih splošnih načel, kot to velja za druge oblike vedenja 

(Akers v Smith in drugi, 2003: 34). Po tej teoriji so posamez- 

170


nike, ki se ukvarjajo s kriminalnimi dejavnostmi, povezanimi 

z igralništvom, tem dejavnostim najverjetneje izpostavili 

njihovi starši ali prijatelji (Smith in drugi, 2003: 35). Nurco, 

Kinlock, O’Grady, Lerner in Hanlon (v Welte in drugi, 2004: 

407) poročajo, da je za osebe, ki so bile v otroštvu v svojih soseskah 

priče igram na srečo, večja verjetnost, da bodo postale 

odvisniki od drog, kot to velja za druge osebe, kar nakazuje, 

da je igralništvo del patologije soseske. 

V nasprotju z individualnimi teorijami temeljijo interakcijske 

teorije na konceptu samokontrole. Posamezniki z močno 

samokontrolo so redkeje vpleteni v kriminalna dejanja kakor 

posamezniki z nizko samokontrolo (Gottfredson in Hirschi 

v Smith in drugi, 2003: 35). Nelegalno igralništvo kot tudi z 

igralništvom povezana kriminalna dejanja torej izhajajo iz 

nizke stopnje samokontrole, ki je posledica slabe socializacije 

oziroma asocialnosti (Mishra in drugi, 2010). Navedeno deloma 

potrjuje študija, ki je metaanalizirala študije zapornikov 

in prišla do ugotovitev, da približno tretjina zaporniške populacije 

izkazuje znake patološkega igranja. Študija še ugotavlja, 

da nekateri dejavniki (mladost, moški spol, pripadnost 

etnični manjšini, zloraba substanc ali antisocialno vedenje) 

povečujejo verjetnost kaznivih dejanj pri osebah, ki so zasvojene 

z igrami na srečo (William in drugi, 2005: 680). 

S priložnostmi kot motivatorjem za kriminalno dejavnost 

se ukvarjajo strukturalne teorije (Meško in drugi, 2002: 66; 

Sacco in Kennedy v Smith in drugi, 2003: 37). Veliko število 

ljudi, ki se brezskrbno prepuščajo zabavi in so zato relativno 

nepozorni na dogajanje v svoji okolici, je lahka tarča kriminalcev 

in na ta način motivator za potencialne storilce kriminalnih 

dejanj. Bližina igralnice lahko na kriminaliteto vpliva neposredno 

ali posredno. Eden izmed mogočih neposrednih vplivov so 

kazniva dejanja, ki jih storijo patološki igralci. Obstaja namreč 

večja verjetnost, da se bo zasvojenost z igranjem razvila pri osebi, 

ki živi v bližini igralnice. Bolj kot geografski dejavniki pa 

na to vplivajo osebnostne in individualne značilnosti (Welte in 

drugi, 2004: 421–422). Na teoriji priložnosti sloni tudi teorija 

branjenega prostora, ki pravi, da se priložnostna kriminalna 

dejanja lahko preprečijo s samozaščitnim obnašanjem ljudi in 

poostrenim nadzorom. Ker kriminal izbira lažje dostopne tarče, 

lahko pride do premeščanja kriminalitete v območja, ki so manj 

varovana (Meško in drugi, 2002: 66). Tako lahko oster varnostni 

nadzor nad območjem igralnice povzroči premeščanje 

kriminalitete nekoliko stran od območja igralnice, kjer nadzor 

ni tako močan. 

V okviru strukturalnih teorij se pojavlja tudi teorija rutinskih 

dejavnosti (Cohen in Felson v Smith in drugi, 2003: 37; 

Stitt in drugi, 2003: 255). Njena glavna predpostavka je, da se 

verjetnost pojava kriminala poveča na tistih mestih, kjer sta 

v času in prostoru velika konvergenca motiviranih storilcev 

in primernih žrtev ter odsotnost formalnih in neformalnih 

varuhov, ki bi odvrnili potencialne storilce. Igralnice in njim 

pripadajoča infrastruktura so prostočasne lokacije, kjer se zbira 

veliko število ljudi, to pa lahko pritegne tudi večje število 

kriminalno motiviranih posameznikov (CRC, 1998: 2; Smith 

in drugi, 2003: 37). 

3.2 Klasifikacija z igralništvom povezanega kriminala 

Na podlagi analize raziskav in drugih prispevkov številnih 

avtorjev (Thompson in drugi, 1996: 3–6; Albanese, 1997: 351– 

366; Morris in Block, 1997: 663–688; Albanese, 1999: 3–7; Luin, 

1999: 122; Smith in drugi, 2003: 8–21; Stitt in drugi, 2003: 253– 

283; Campbell in drugi, 2005: 38–48) smo identificirali naslednje 

tri osnovne oblike oziroma kategorije kriminala, povezanega 

z legalnim igralništvom: (ne)poštenost oziroma integriteta 

samih iger, ki se izvajajo v igralnici; infiltracija organiziranega 

kriminala v legalno igralniško dejavnost; ulični in druge oblike 

kriminala oziroma sekundarna kriminaliteta v igralniškem 

okolju in njegovi bližini; kriminal belega ovratnika. 

Integriteta oziroma poštenost iger na srečo se kaže 

v prirejanju igralnih rekvizitov, naprav ali instrumentov, v 

skrivnem dogovarjanju med igralcem in zaposlenim v igralnici 

ter v drugih oblikah prevar, kot so na primer stave potem, 

ko je rezultat že znan, uporaba naprav, ki štejejo karte, 

itd. (Thompson in drugi, 1996: 3; Smith in drugi, 2003: 12; 

Campbell in drugi, 2005: 46). Igralnice se proti takim kriminalnim 

dejanjem borijo z uveljavljenimi postopki, videonadzorom 

in uporabo napredne programske opreme. Za integriteto 

igralnic običajno skrbijo posebne nacionalne komisije za 

nadzor igralništva, ki sodelujejo tudi pri podeljevanju in odvzemanju 

igralniških licenc. 

Ena najresnejših pojavnih oblik organiziranega kriminala, 

povezanega z igralništvom, je prav gotovo pranje denarja. 

Primarni cilj je izogibanje odkrivanju kriminalnih finančnih 

nepravilnosti in plačilu davkov, tako da denar postane del legalnega 

plačilnega prometa (Dobovšek, 1999: 130; 2005: 308). 

Igralništvo je za pranje denarja zanimivo področje, saj se tu 

obračajo velike količine denarja v obliki gotovine. V igralništvu 

lahko pride tudi do pojava korupcije, ko upravljavci nelegalnih 

igralnic podkupijo javne uradnike, da bi jim ti omogočili 

nadaljnje obratovanje igralnic, ali ko podkupijo uradnike, 

ki podeljujejo igralniške licence, ali celo politike, ki lahko 

vplivajo na spreminjanje igralniške zakonodaje. Organizirane 

kriminalne skupine lahko postanejo tudi dobavitelji nekaterih 

dobrin in storitev za igralniško industrijo. 

Sekundarni kriminal v igralniškem okolju in njegovi 

bližini se kaže v obliki ekonomskih in premoženjskih kaz- 

171


nivih dejanj (tatvine, vlomi, kraje avtomobilov, ropi, prevare, 

goljufije, preprodaja drog itd.), kaznivih dejanj zoper javni red 

in mir ter splošno varnost (vožnja pod vplivom alkohola, kršitve, 

povezane z alkoholom in narkotiki, neprimerno vedenje 

– javni izgredi, posegi v zasebno lastnino itd.) ter kaznivih 

dejanj nasilne in spolne narave (prostitucija, posilstva, povzročitev 

telesnih poškodb, uboji, umori itd.). Precejšen delež 

povzročiteljev takih kriminalnih dejanj predstavljajo problematični 

igralci, ki se zaradi najrazličnejših razlogov znajdejo 

v težavah. Množice ljudi, ki se brezskrbno predajajo igranju 

in zabavi, so prav tako relativno lahek plen kriminalcev. 

Stokowski (v Park in Stokowski, 2011: 292) je v longitudinalni 

študiji, ki je spremljala kriminaliteto v Koloradu pred legalizacijo 

igralništva in po njej, ugotovil, da sta se povečali število 

kaznivih dejanj premoženjske narave in skupno število aretacij 

(predvsem je šlo za vožnjo pod vplivom alkohola, lažje 

napade, neprimerno vedenje – javni izgredi, prevare in goljufije, 

kršitve, povezane z alkoholom in narkotiki). Giacopassi 

in Stitt (v Park in Stokowski, 2011: 292) sta ugotovila, da se 

je v Misisipiju v času, ko je bila tam vpeljana igralniška industrija, 

povečal delež ekonomske (tatvine in kraje avtomobilov) 

in javne kriminalitete (neprimerno vedenje, izgredi, alkoholiziranost 

in prostitucija). Barthe in Stitt (2009: 141) pa sta 

ugotovila, da ne prihaja do velikih razlik med kriminaliteto v 

igralniških in neigralniških lokalnih skupnostih. V igralniških 

lokalnih skupnostih so zabeležili le nekaj več intervencij zaradi 

alkoholiziranosti in tatvin. 

Posredno lahko igralništvo vpliva tudi na kriminal belega 

ovratnika. Pod to kategorijo spadajo ponarejanja, prevare in 

goljufije (Albanese, 1999: 6). Ta kriminalna dejanja v povezavi 

z igralništvom v največji meri storijo problematični igralci. 

Albanese (1999) v svoji študiji ni našel statistično značilne povezave 

med kriminalom na eni strani ter ponarejanjem, prevarami 

in goljufijami na drugi. Na podlagi intervjujev z več sto 

obtoženci je dokazal, da niti en dejavnik igralništva ne povzroča 

goljufij, ki je ena izmed treh pojavnih oblik kriminala belega 

ovratnika. Nasprotno pa podatki, ki jih navajajo Smith, Wynne 

in Hartagel (2003: 47–50), nakazujejo, da obstajajo primeri, ko 

je bilo igralništvo sredstvo za izpeljavo »beloovratniškega« 

kaznivega dejanja (spravljanje ponarejenih plačilnih sredstev 

v obtok, zlorabe čekov ali kreditnih kartic itd.). Dejanski obseg 

te kriminalitete je težko ugotovljiv, saj igralnice takih dejanj 

same ne prijavljajo, da se ne bi negativno izpostavljale. V 

študiji Sakuraia in Smitha (2003: 4), ki sta preiskovala motive 

kaznivih dejanj, ki so zajemala pridobitev kredita, finančnih 

sredstev ali drugih ugodnosti s prevaro in zlorabo zaupanih 

sredstev, so bile igre na srečo prepoznane kot drugi najpogostejši 

motiv (prvi je bil goli pohlep). Razlog za tako nasprotujoče 

si ugotovitve različnih študij podajata Grinols in Mustard 

(2006), ki Albanesovim študijam očitata, da so bile izvedene ob 

močni podpori proigralniških interesnih skupin. 

4 Igralništvo v Sloveniji 

V Sloveniji je igralništvo pomemben segment turistične 

ponudbe (Kovač, 2002: 1; Pahor, 2006: 1). Leta 1984 je 

Hotelsko in turistično podjetje Nova Gorica odprlo prvo 

igralnico ameriškega tipa v Evropi. Danes v Sloveniji deluje 

devet igralnic in 33 igralnih salonov. Največ jih je v širšem obmejnem 

pasu z Italijo, najdemo pa jih tudi v večini pomembnejših 

turističnih krajev po vsej Sloveniji. Igralniški prihodki 

so se v Sloveniji vse do leta 2007, ko so brez prihodkov od klasičnih 

iger na srečo (loterije, športne stave ipd.) znašali dobrih 

350 milijonov evrov, konstantno povečevali. Po tem letu pa so 

igralniški prihodki začeli rahlo upadati in so leta 2009 znašali 

331,4 milijona evrov. Igralnice in igralni saloni so v letu 2009 

skupaj zabeležili 4,9 milijona vstopov oziroma za 4 odstotke 

manj kot v letu 2008 (UNPIS, 2011). 

Namera po gradnji igralniško-zabaviščnega središča na 

Goriškem je sprožila izvedbo kar nekaj študij o vplivih igralništva 

na družbeno in ekonomsko okolje (Prašnikar in drugi, 

2005; Jaklič in drugi, 2006; Pahor, 2006; Zagoršek in drugi, 

2007; Macur in drugi, 2008). Ekonomske posledice igralništva, 

ugotovljene v teh študijah, so si med seboj zelo podobne. 

Vse kažejo na pozitivne ekonomske učinke igralništva. Po izračunih 

Jakliča in drugih (2006: 109–116) naj bi se že v fazi 

gradnje igralniško-zabaviščnega središča, ki naj bi trajala tri 

leta, proizvodnja slovenskih podjetij povečala za 723,4 milijona 

evrov. Gradnja naj bi ustvarila 3960 novih delovnih mest. 

Po dokončani gradnji pa naj bi se ob normalnem delovanju 

igralniško-zabaviščnega središča skupni prihodki podjetij v 

državi povečali za 588,7 milijona evrov, od česar naj bi samo 

na središče odpadlo 347,2 milijona evrov. Pri teh izračunih 

so upoštevani le prihodki iz naslova tujih turistov. Delovanje 

središča naj bi v Sloveniji skupaj ustvarilo 6630 delovnih mest. 

Od tega naj bi samo središče zaposlilo 1890 oseb, ki prebivajo 

v Sloveniji, in okoli 210 oseb iz tujine. Povečali naj bi se tudi 

davčni prihodki, in sicer za 21,8 milijona evrov od davkov na 

proizvode, 72,8 milijona evrov od davkov na plače in 2,7 milijona 

evrov od drugih davkov. Davki iz naslova davkov od iger 

na srečo in koncesijske dajatve naj bi se v odvisnosti od obdavčitve 

povečali med 7 in 67 milijoni evrov. 

Vendar pa je treba poudariti, da študije niso opravile analize, 

ali je slovenski trg delovne sile sploh sposoben zagotoviti 

tolikšno množico usposobljenih igralniških delavcev. Obstaja 

namreč bojazen, da bi bilo treba delavce uvažati iz sosednjih 

držav, kar bi lahko ponovno zmanjšalo pozitivne ekonomske 

učinke. Omeniti velja tudi dejstvo, da je naročnik večine študij 

Ministrstvo za finance RS, ki je imelo in še vedno ima na 

področju igralništva specifičen interes. Eden temeljnih interesov, 

h katerega uresničitvi bi gradnja središča bistveno pripomogla, 

je najverjetneje povečanje davčnih prihodkov iz tega 

172


naslova. Kot navajata Meško in Koporec Oberčkal (2010: 398– 

399), lahko to načne integriteto raziskave, saj odpira dvom, 

da so raziskovalci popustili vplivu močnega naročnika in so 

poročali le o želenih rezultatih. Ekonomski učinki so tudi 

ob upoštevanju pesimističnih scenarijev (zmanjšani prihodki 

zaradi odprtja podobnega središča v tujini, uvoz delovne 

sile ipd.), ki so jih analizirali Jaklič in drugi (2006), še vedno 

pozitivni. Tega pa ne moremo trditi za družbene učinke in v 

okviru teh za učinke na kriminaliteto. Večina študij je o družbenih 

posledicah razpravljala zgolj na podlagi pregleda tuje 

literature in sklepala o razvoju stanja v Sloveniji po scenarijih 

razvoja igralništva v ZDA. Izjema je le študija Macurjeve in 

drugih (2008), ki je aplicirala metodologijo NORC za kvantitativni 

izračun povečanja družbenih stroškov igralništva v 

Sloveniji na primeru gradnje igralniško-zabaviščnega središča 

na Goriškem. 

4.1 Družbeni stroški igralništva po metodologiji 

NORC 

Raziskava o učinkih igralništva v ZDA, ki jo je leta 1999 

izvedel NORC, predstavlja prelomnico v raziskovanju posledic 

igralništva. Po prepričanju Macurjeve in drugih (2008: 

45) je lahko omenjena raziskava v veliko pomoč tudi pri ocenjevanju 

mogočih posledic gradnje igralniško-zabaviščnega 

središča na Goriškem. S prenosom uporabljene metodologije 

lahko namreč pričakovane družbene stroške kvantificiramo in 

izrazimo v denarnih količinah. Po ugotovitvah NORC (1999) 

stroški problematičnih in patoloških igralcev predstavljajo 

najpomembnejši družbeni strošek igralništva, v primerjavi s 

katerim so vsi ostali stroški relativno zanemarljivi. Tako po 

ugotovitvah NORC tudi povečanje kriminala, ki se stereotipno 

povezuje z igralništvom, predstavlja manj pomemben 

strošek. Reith (2006) na podlagi analiziranih študij dokazuje, 

da navzočnost in ponudba posebnih iger na srečo ne povečuje 

relativnih stopenj kriminalitete. Podobno se da sklepati tudi iz 

kriminalitetne statistike Generalne policijske uprave, ki kaže, 

da kriminaliteta na Goriškem, kjer je koncentracija igralništva 

s Sloveniji najmočnejša, ni narasla bolj kot v slovenskem 

povprečju (Prašnikar in drugi, 2005). V metodologiji NORC 

je tako upoštevana zgolj kriminaliteta, ki je posledica zasvojenosti 

z igralništvom, torej problematičnega in patološkega 

igranja (Macur in drugi, 2008: 45–46). 

Največji problem študije predstavlja neupoštevanje stroškov 

vseh ostalih oblik kriminala, ki ne izhaja iz problematičnega 

in patološkega igranja. Po mnenju avtorjev taki stroški prav 

tako predstavljajo pomemben segment, ki ga ne velja zanemariti. 

Naslednja bistvena slabost izhaja iz dejstva, da se 

družbeni stroški igralništva prevajajo zgolj v denarne zneske. 

Marsikatere družbene stroške je namreč nemogoče izraziti v 

denarnih zneskih (na primer izguba bližnjega, uničeno otroštvo, 

psihični problemi itd.). 

Macurjeva in drugi (2008) so pri aplikaciji metodologije 

NORC pri izračunu družbenih stroškov igralništva upoštevali 

naslednje kategorije: osebni finančni propadi, stroški kriminala 

(neposredno povezani s problematičnim igranjem), stroški 

razdora v družini in stroški zdravljenja. Stroški kriminala v 

tem primeru predstavljajo kriminalna dejanja zasvojenih posameznikov 

ter padejo na državo. Gre za stroške aretacije, sodnih 

postopkov in stroške prestajanja zaporne kazni. Ne upoštevajo 

škode, ki jih povzročijo kazniva dejanja patoloških in 

problematičnih igralcev neposredno oškodovancem (NORC, 

1999). Pripravili so dve verziji izračunov, in sicer eno ob predpostavki, 

da se ob gradnji igralniško-zabaviščnega središča na 

Goriškem ne uvedejo dodatni preventivni in kurativni ukrepi 

v smislu odgovornega igralništva, in eno ob predpostavki, da 

se taki ukrepi uvedejo. Postopki izračuna stroškov posamezne 

kategorije zaradi obsega v tem delu niso predstavljeni. Kot je 

razvidno iz tabele 1, je sedanja ocena stroškov problematičnega 

in patološkega igranja med 13,3 in 33,3 milijona evrov. 

Brez uvedbe celovitih ukrepov odgovornega igralništva bi se 

stroški v petih letih po gradnji igralniško-zabaviščnega središča 

na Goriškem povečali za dodatnih 13,3 milijona evrov 

in bi torej znašali med 26,6 in 46,6 milijona evrov. V primeru 

uvedbe sistema celovitih ukrepov odgovornega igralništva pa 

se je povečanju stroškov mogoče v celoti izogniti oziroma doseči 

celo njihovo znižanje za do 6,7 milijona evrov (Macur in 

drugi, 2008: 74). 

Za metodologijo NORC je značilno ostro razlikovanje 

med zasebnimi in družbenimi stroški igralništva. Tako se 

stroški, ki bremenijo neposredno igralca in se ne prenesejo 

na njegove najbližje, skupnost, družbo ali državo, ne štejejo 

med družbene stroške (Macur in drugi, 2008: 47). Zanimivo 

pa je, da metodologija NORC v družbene stroške igralništva 

prišteva tudi socialne transferje, ki jih igralci prejemajo zaradi 

problematičnega ali patološkega igranja (NORC, 1999: 39). 

173


Tabela 1: Ocena sedanjih in pričakovanih stroškov problematičnega in patološkega igranja v Sloveniji 

Varianta 1 – brez uvedbe preventivnih in kurativnih ukrepov 

Trenutno stanje 

Po gradnji središča na Goriškem 

Delež Skupaj Delež Skupaj 

minimum 1,0 % 13.303.967 € 1,0 % 26.607.934 € 

maksimum 3,0 % 33.259.917 € 3,0 % 46.563.844 € 

Varianta 2 – z uvedbo preventivnih in kurativnih ukrepov 

Trenutno stanje 

Po gradnji središča na Goriškem 

Delež Skupaj Delež Skupaj 

minimum 1,0 % 13.303.967 € 1,0 % 13.303.967 € 

maksimum 3,0 % 33.259.917 € 3,0 % 26.607.934 € 

Vir: prirejeno po Macurjevi in drugih (2008: 75). 

5 Zaključek 

Raziskovalci so se s preučevanjem igralništva in njegovega 

vpliva na kriminal začeli bolj sistematično ukvarjati šele pred 

dobrimi dvajsetimi leti. Do tedaj je bilo v študijah zaznati bodisi 

izrazito proigralniško usmerjenost bodisi izrazito antiigralniško 

usmerjenost. To dihotomijo usmerjenosti študij je mogoče zaznati 

tudi danes. Študije, ki zanikajo povezavo med igralništvom 

in kriminalom ali so do nje indiferentne, ugotavljajo, da uvedba 

igralništva sicer privede do nominalnega povečanja števila 

kriminalnih dejanj, vendar je to največkrat posledica povečanja 

števila obiskovalcev. Na povečanje števila kriminalnih dejanj v 

igralniški lokalni skupnosti lahko vpliva tudi dejstvo, da prihaja 

do povečanja števila kriminalnih dejanj tudi v državi kot celoti. 

K večjemu številu evidentiranih kriminalnih dejanj lahko vpliva 

tudi večje število policijskih uslužbencev, katerih delovanje 

se deloma financira prav iz igralniških davčnih prihodkov. Še 

največ težav se pojavlja v obliki premoženjskega kriminala in 

prometnih problemov. Omeniti je treba nekatere pomembne 

omejitve teh študij. Te se kažejo v javnih ali prikritih naročnikih 

študij, ki imajo na področju igralništva svoje specifične interese, 

ki lahko vplivajo na rezultate študij. Opozoriti je treba, da 

študije vsebujejo problematične elemente, ki se nanašajo na interpretacijo 

in uporabo kriminalitetne statistike. Ti rezultati so 

namreč predstavljeni zgolj v obliki numeričnega tabeliranja in 

ne zagotavljajo interpretativne analize kriminalnih dejavnikov, 

njihova natančnost pa je odvisna od natančnosti cele množice 

najrazličnejših institucij, ki te podatke zbirajo, beležijo in posredujejo, 

ter dejstva, da statistika beleži zgolj evidentirana kriminalna 

dejanja in ne dejanskega stanja. 

Študije, ki potrjujejo povezavo med igralništvom in kriminalom, 

ugotavljajo, da z oddaljenostjo od igralniških mest in 

s povečanjem policijskih izdatkov število kriminalnih dejanj 

upada. Trdijo, da naj bi igralništvo najbolj signifikantno povečalo 

število nasilnih kriminalnih dejanj, kraj in vlomov. To 

povečanje predstavlja večje zasebne in javne stroške. Stroški 

igralništva naj bi se kazali predvsem v povečanih koristih kriminala, 

problematičnem igranju, kriminaliteti obiskovalcev 

in spremembah sestave populacije. Študije ugotavljajo, da je 

vpliv igralnic na kriminaliteto takoj po njihovem odprtju majhen, 

vendar s časom močno naraste. 

Tudi v Sloveniji, kjer je igralništvo pomemben segment turistične 

ponudbe, smo v zadnjih štirih letih priča povečanemu 

zanimanju za preučevanje vplivov igralništva, kar je najverjetneje 

posledica namere po gradnji velikega igralniško-zabaviščnega 

kompleksa na območju Goriške. Opravljene študije navajajo 

predvsem pozitivne ekonomske učinke gradnje takega središča 

v smislu prihodkov, novih delovnih mest in pobranih davkov. 

Vendar imajo študije tudi omejitve, ki smo jih že navedli pri 

omejitvah ameriških študij in izhajajo predvsem iz omejitev in 

slabosti uradnih kriminalitetnih statistik in interesov naročnikov 

raziskav. V primeru Slovenije je naročnik večine študij 

Ministrstvo za finance RS. Analizirane študije vidijo negativne 

družbene posledice gradnje igralniško-zabaviščnega središča v 

problematičnih in patoloških igralcih, poslovnih stroških, znižanju 

cene nepremičnin, razpadu družin in v kriminalu. 

Bistven problem študij, ki preučujejo potencialne posledice 

gradnje igralniško-zabaviščnega središča na Goriškem, je, da o 

posledicah razpravljajo večinoma na podlagi analize sekundarnih 

virov, ki se sklicujejo na ameriške študije. Pri tem pozabljajo, 

da se ameriške študije večinoma nanašajo na legalizacijo in 

uvedbo igralništva v nerazvitih in propadajočih gospodarskih 

okoljih, kar pa Goriško zagotovo ni. Zato ugotovitev ameriških 

174


študij ne moremo kar enostavno prenesti na primer Slovenije. 

Nobena izmed študij o družbenih posledicah igralništva namreč 

ne preučuje ekspanzije igralništva v že razvitem igralniškem 

okolju, kakršno je Nova Gorica oziroma območje Goriške. 

Preučevanje kriminalitete in drugih družbenih posledic 

igralništva v Sloveniji zahteva še mnogo znanstvenoraziskovalnega 

dela. Ugotovitve dosedanjih študij namreč zastavljajo 

več vprašanj, kot ponujajo odgovorov. Predvsem je treba raziskati 

ter kvantitativno in kvalitativno ovrednotiti posledice igralništva 

na kriminaliteto, ki ne izhaja zgolj iz problematičnega 

in patološkega igranja, ampak na posledice gleda celovito. 

Raziskave morajo biti usmerjene v kvalitativno preučevanje, 

saj smo ugotovili, da se vseh kompleksnih posledic igralništva 

ne da ovrednotiti zgolj numerično, z denarnimi zneski ipd. 

Navedeno za slovenski prostor na tem raziskovalnem področju 

pomeni največji izziv. 

Literatura 

1. Albanese, J. S. (1997). Predicting the Impact of Casino Gambling 

on Crime and Law Enforcement in Windsor. V: Eadington, W. 

R., in Cornelius, J. A.: Gambling, Public Policies and the Social 

Sciences. Reno, University of Nevada, str. 351–366. 

2. Albanese, J. S. (1999). Casino Gambling and White-Collar 

Crime: An Examination of the Empirical Evidence. Washington, 

The American Gaming Association, dobljeno na http://americangaming.org/assets/files/studies/White_Collar_Crime.pdf 

6. januarja 

2011. 

3. American Gaming Association – AGA (2010). State of the States. 

The AGA Survey of Casino Entertainment, dobljeno na http:// 

www.americangaming.org/assets/files/State_of_the_States_2010_ 

FINAL.pdf 6. januarja 2011. 

4. Barthe, E., in Stitt, B. G. (2009). Temporal Distributions of Crime 

and Disorder in Casino and Non-Casino Zones. Journal of 

Gambling Studies, 25, str. 139–152. 

5. Campbell, C. S., Hartnagel, T. F., in Smith, G. J. (2005). The 

Legalization of Gambling in Canada. Ontario, Law Commisssion 

of Canada. 

6. Chhabra, D. (2007). Estimating Benefits and Costs of Casino 

Gambling in Iowa, United States. Journal of Travel Research, 

46/2, str. 173–182. 

7. Citizens Research Council of Michigan – CRC (1998). The Effect 

of Casinos on the Detroit and Wayne County Criminal Justice 

Agency, dobljeno na http://www.crcmich.org/PUBLICAT/1990s/ 

1998/casino_crime.pdf 6. januarja 2011. 

8. Dobovšek, B. (1999). Kriminal, kako odvrniti nevarnost V: Anžič, 

A.: Varnost in turizem. Ljubljana, Visoka policijsko-varnostna 

šola, str. 127–139. 

9. Dobovšek, B. (2005). Organizirani kriminal kot peta veja oblasti. 

V: Meško, G., Pagon, M., in Dobovšek, B.: Izzivi sodobnega varstvoslovja. 

Ljubljana, Fakulteta za varnostne vede, str. 299–312. 

10. Evart, C. (1997). Casino Gaming and the Unwary Host 

Community – Lesson Learned. V: Eadington, W. R., in Cornelius, 

J. A.: Gambling, Public Policies and the Social Sciences. Reno, 

University of Nevada, str. 319–334. 

11. Grinols, E. L., in Mustard, D. B. (2006). Casinos, crime, and community 

costs. The Review of Economics and Statistics, 88/1, str. 

1–18. 

12. Hsu, C. H. C. (1999). Social Impacts of Native American Casino 

Gaming. V: Hsu, C. H. C.: Legalized Casino Gaming in the 

United States. New York, Haworth Press, str. 221–232. 

13. Jaklič, M., Zagoršek, H., Pahor, M., in Knežević, C. L. (2006). 

Analiza upravičenosti spremembe obdavčitve posebnih iger na 

srečo v Sloveniji. Ljubljana, Ministrstvo za finance RS. 

14. Kanduč, Z. (2010a). Deviantno, konformno in (ne)normalno v 

kontekstu krizne postmodernosti – kriminološka analiza. Revija 


15. Kanduč, Z. (2010b). Krizna tranzicija (ali postmodernizacija), 

kriminaliteta in strukturno nasilje – kriminološki vidik. Revija za 

kriminalistiko in kriminologijo, 61/1, str. 51–63. 

16. Kovač, B. (2002). Strategija slovenskega turizma. Ljubljana, 

Ministrstvo za gospodarstvo RS. 

17. Kurež, B. (2008). Kriminal kot varnostni problem ameriškega 

tipa igralništva. Magistrska naloga. Ljubljana, Fakulteta za 

družbene vede. 

18. Luin, D. (1999). Igralniška organizacija in okolje. Magistrska naloga. 

Ljubljana, Fakulteta za družbene vede. 

19. Macur, M., Makarovič, M., Rončević, B., Vehovar, U., in Zorec, K. 

(2008). Družbeni stroški igralništva v Sloveniji. Nova Gorica, 

FUDŠ. 

20. Meško, G., Dvoršek, A., Umek, P., in Dobovšek, B. (2002). Okoljska 

kriminaliteta in poskus analize kriminalitete v Ljubljani. V: Meško, 

G.: Vizije slovenske kriminologije. Ljubljana, Visoka policijskovarnostna 

šola, str. 61–88. 

21. Meško, G., in Koporec, A. O. (2010). Odklonskost v znanosti – vzroki, 

pojavne oblike in odzivi. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 

61/4, str. 395–405. 

22. Miers, D. (1997). Regulating Great Britain`s National Lottery. V: 

Eadington, W., in Cornelius, J.: Gambling, Public Policies and the 

Social Sciences. Reno, University of Nevada, str. 483–536. 

23. Mishra, S., Lalumiere, M. L., Morgan, M., in Williams, R. J. (2010). 

An Examination of the Relationship Between Gambling and 

Antisocial Behavior. Journal of Gambling studies, str. 1–18. 

24. National Opinion Research Center – NORC (1999). Gambling 

Impact and Behaviour Study, dobljeno na http://www.norc.org/ 

NR/rdonlyres/5C44C702-3598-453A-8CCD-AFB05ACC8822/0/ 

GIBSFinalReportApril1999.pdf 6. januarja 2011. 

25. Oh, H. (1999). Social Impacts of Casino Gaming: The Case of Las 

Vegas. V: Hsu, C. H. C.: Legalized Casino Gaming in the United 

States. New York, Haworth Press, str. 177–200. 

26. Pahor, M. (2006). Vpliv igralništva na družbeno in gospodarsko 

okolje v Novi Gorici. Ljubljana, Ekonomska fakulteta. 

27. Park, M., in Stokowski, P. A. (2011). Casino Gaming and Crime: 

Comparisons among Gaming Counties and Other Tourism Places. 

Journal of Travel Research, 50/3, str. 289–302. 

28. Prašnikar, J., Pahor, M., in Kneževič, L. (2005). Vpliv igralništva 

na gospodarsko in družbeno življenje v Občini Nova Gorica. 

Ljubljana, Ekonomska fakulteta. 

29. Rudd, D. P. (1999). Social Impacts of Atlantic City Casino Gaming. 

V: Hsu, C. H. C.: Legalized Casino Gaming in the United States. 

New York, Haworth Press, str. 201–220. 

30. Sakurai, Y., in Smith, R. G. (2003). Gambling as a Motivation 

for the Commission of Financial Crime. Australian Institute of 

Criminology Trends & Issues in Crime and Criminal Justice, 

256, str. 1–6. 

175


31. Smith, G., Wynne, H., in Hartagel, T. (2003). Examing Police 

Records to Assess Gambling Impacts: A Study of Gambling- 

Related Crime in the City of Edmnonton. Edmonton, Alberta 

Gaming Research Institute. 

32. Smith, G., Wynne, H., in Hartagel, T. (2003). Examing Police 

Records to Assess Gambling Impacts: A Study of Gambling- 

Related Crime in the City of Edmnonton. Edmonton, Alberta 

Gaming Research Institute. 

33. Stitt, G., Nichols, M., in Giocopassi, D. (2003). Does the Presence of 

Casinos Increase Crime An Examination of Casino and Control 

Communities. Crime & Delinquency, 40/2, str. 253–284. 

34. Stokowski, P. A. (1999). Social Impacts of Riverboat and Land- 

Based Non-Native American Casino Gaming. V: Hsu, C. H. C.: 

Legalized Casino Gaming in the United States. New York, 

Haworth Press, str. 233–252. 

35. Thompson, W. N. (1999). Casino in Las Vegas: Where Impacts Are 

Not the Issue. V: Hsu, C. H. C.: Legalized Casino Gaming in the 

United States. New York, Haworth Press, str. 93–112. 

36. Thompson, W. N., Gazel, R., in Rickman, D. (1996). Casino and 

Crime in Wisconsin. Thiensville, Winsconsin Policy Institute. 

37. UNPIS – Urad za nadzor nad prirejanjem iger na srečo (2011), 

dobljeno na www.unpis.gov.si 20. januarja 2011. 

38. Welte, J. W., Wieczorek, W. F., Barnes, G. M., Tidwell, M.-C., 

in Hoffman, J. H. (2004). The Relationship of Ecological and 

Geographic Factors to Gambling Behavior and Pathology. Journal 

of Gambling Studies, 20/4, str. 405–423. 

39. Williams, R. J., Royston, J., in Hagen, B. F. (2005). Gambling and 

Problem Gambling Within Forensic Populations: A Review of the 

Literature. Criminal Justice and Behavior, 32/6, str. 669–689. 

40. Zagoršek, H., Jaklič, M., in Zorič, J. (2007). Analiza in usmeritve 

glede primernega obsega ponudbe klasičnih in posebnih iger na 

srečo v Sloveniji. Ljubljana, Inštitut za proučevanje igralništva. 

Mass gambling and crime 

Bojan Kurež, Ph.D. Candidate at the Faculty of Criminal Justice and Security, University of Maribor, 

Kotnikova 8, 1000 Ljubljana, Slovenia 

Bojan Dobovšek, Ph.D., Associate Professor, Vice Dean, Faculty of Criminal Justice and Security, 

University of Maribor, Kotnikova 8, 1000 Ljubljana, Slovenia 

The purpose of the article is to identify and analyse concrete forms of connections between mass gambling and crime. The concept of 

gambling is defined as an integral part of the contemporary touristic offer. Two basic trends or types of gambling are described in detail, 

American and European, and their basic characteristics explained. The central part of the article is devoted to an analysis of the social 

and economic consequences of gambling, with an emphasis on the American type of gambling, a professional term for mass gambling. 

In dealing with the social consequences of gambling, the authors highlight in particular changes in the demographic structure of the 

population, changes of values and attitudes towards gambling, traffic, public services, problem gambling, family disruption and suicide. 

The paper provides a detailed analysis of the relationship between gambling and crime and presents basic criminological theories 

that explain a hypothetical causal effect of the link between gambling and crime. In an analysis of the potential economic and social 

impact of the construction of a large gambling and entertainment centre in the Gorizia region, Slovenia, which was carried out with the 

methodology of the National Opinion Research Center from the USA, the authors devoted particular attention to investigation of the 

social costs of gambling. In the conclusion, the authors highlight the positive economic and negative social effects of gambling and its 

potential impact on crime. The paper also indicates further possibilities of research in this field. 

Key words: gambling, security, crime, social and economic consequences of gambling 

UDC: 351.762 + 343.56 

176

Iz zgodovine 

Naše varnostne sile v obrambni vlogi (1850-2010) 

Pavle Čelik 

1 Uvod 

V strokovni publicistiki je precej pozornosti namenjeno 

notranji vlogi oboroženih sil v posameznih državah. To velja 

tako za preteklost kot za sedanjost. V sedanjosti so posebej 

zanimivi primeri take vloge v nedemokratičnih državah. To 

vprašanje je postalo pereče še zlasti ob dogajanjih v arabskih 

državah, kjer so množični protesti v začetku leta 2011 odnesli 

diktatorja v Tuniziji in Egiptu, ki sta oba vladala s pomočjo 

vojske in policije (Medvešek, Revolucionarno leto 2011). V 

Libiji pa je vojska obračunavala z domačim upornim prebivalstvom 

še med letalskim posegom mednarodne skupnosti. 

Bržkone je manj pozornosti deležno obratno vprašanje, to 

je vloga varnostnih sil na vojaškem, obrambnem področju. Do 

takih primerov je prihajalo skoraj povsod tam, kjer je bilo treba 

braniti državo pred zunanjo nevarnostjo. To je zakonito in 

legitimno ter v skladu s haaško konvencijo iz let 1899 in 1907, 

ki med oborožene sile šteje tudi vse, ki jih tja uvrščajo predpisi 

posamezne države (Dogovor z dne 29. julija 1899 za mirno 

reševanje mednarodnih sporov, 1899 in 2007). Manj jasnosti 

je bilo in je še glede vloge policije med okupacijo države. To 

vprašanje so načeli predstavniki Sveta Evrope šele leta 1974 in 

pet let pozneje so sprejeli izjavo (Deklaracija o policiji), ki jo 

bom orisal ob koncu tega sestavka. 

Določbe o morebitnem vključevanju varnostnih sil v 

obrambo dežele so praviloma vsebovali vsakokratni vojaški oziroma 

obrambni zakoni, redko pa tudi tisti predpisi, ki so urejali 

varnostne sile. Pri orožništvu je to izjema, saj je bilo sestavni del 

oborožene sile in so to določali tudi orožniški zakoni. 

2 Orožništvo je bilo od ustanovitve naprej del 

oborožene sile 

V obdobju avstrijske oblasti pri nas so bile varnostne sile 

sestavljene iz orožništva in državne policije ter drugih delov 

(finančna straža, občinska straža). Na kratko bom orisal klasični 

varnostni sili. 

1) Prvi zakon o orožništvu iz leta 1850 je že na začetku 

določil, da je ta varnostna sila sestavni del armade, ob koncu 

pa je napovedal, da bo ravnanje orožništva med vojno pozneje 

urejeno s pravili (Začasna organska postava, 1850, člena 1 in 

95). Drugi tak predpis je leta 1876 določil, da je orožništvo 

podrejeno ministru za deželno obrambo, ki pa se je bil dolžan 

dogovoriti z notranjim ministrom, če je šlo za pomembno 

varnostno odredbo. Če bi varnostna, policijska straža v statutarnem 

mestu potrebovala pomoč orožništva, se je o tem pristojno 

okrajno glavarstvo dogovorilo s pristojnim županstvom 

(Postava od 26. februvarja 1876, člena 2 in 3). Konec leta 1894 

je tretji, zadnji tovrstni zakon določil, da se med vojno lahko 

orožništvu poverijo posebne vojaške naloge, upoštevajoč 

njegov splošni namen. Taka določba je bila povsem nova in 

jasna. Zakon je ponovil odgovornost te sile ministru za deželno 

obrambo in njegovo dogovarjanje z notranjim ministrom, 

pri varnostno pomembnih zadevah pa tudi določbo o pomoči 

orožnikov mestni straži (Zakon z dne 25. decembra 1894, členi 

1, 2 in 3). 

Vsi kandidati za orožnike so morali odslužiti vojaški rok. 

To se pravi, da so imeli temeljno vojaško znanje, zato so ga 

v orožniških šolah vseh stopenj zgolj ohranjali ali nadgrajevali, 

odvisno od stopnje šole, ki sta bili dve: pripravniška in 

za komandirje postaj (postajevodje, šaržna šola). Častniki so 

končali ustrezno vojaško šolo (akademijo, kadetnico) ali so 

stražmojstri opravili častniški izpit. Vojaški del pouka v teh 

šolah je obsegal zlasti ekserciranje, streljanje, sabljanje, borjenje, 

jezdenje itd. (Čelik, 2005, str. 176–180 in 212– 217). 

Med prvo svetovno vojno je orožništvo opravljalo svoje 

dotedanje redne naloge in je bilo še številčno okrepljeno. Del 

je postal vojaško orožništvo, kjer so bili tudi rezervisti, in ta 

del je opravljal naloge zlasti v zaledju fronte ter zatiral dezerterstvo, 

vohunstvo itd. Novo nalogo je dobilo tudi postajno 

orožništvo, in sicer lov za tako imenovanim zelenim kadrom, 

kar je pomenilo vojne begunce, ki so zapustili enote ali se vanje 

po dopustu v domačem kraju niso več hoteli vrniti. 

2) Predpisi, ki so urejali organiziranost in delovanje državne 

policijske straže, niso vsebovali določb o vlogi te straže 

med vojno. Spadala je pod notranje ministrstvo in je skrbela 

za red in varnost v določenih mestih. Ni pomenila pomembnejše 

vojaške moči. Tudi razne občinske straže so opravljale 

naloge v domačem kraju in niso pomenile večje vojaške sile. 

Vse te varnostne sile, tako orožništvo kot državne in občinske 

varnostne straže, so pri nas imele pomembno vlogo ob razpadu 

Avstro-Ogrske, ko se je čez naše ozemlje umikalo vojaštvo 

poražene dvojne monarhije (Čelik, 2001, str. 31). 

177

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 62 / 2011 / 2 

3 Orožništvo je postalo specialni del stalne armade 

Tudi v času jugoslovanske kraljevine so bili orožniki ter 

državna policija temeljni varnostni sili, obstajali pa so tudi 

drugi deli varnostnega aparata, na primer finančna straža, 

razne občinske straže itd. 

1) Ko je leta 1919 izšel prvi predpis, ki je enotno uredil 

orožništvo v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, je to 

varnostno silo opredelil kot sestavino vojske stalnega sestava 

(Uredba o formaciji, 1919, člen 1). Malo dopolnjena in spremenjena 

uredba je leta 1922 izšla kot zakon o orožništvu; ta je 

med drugim določil, da je orožništvo podrejeno vojnemu in 

notranjemu ministru (Zakon o orožništvu, 1922, člen 2). 

Tretji, zadnji tovrstni predpis je leta 1930 orožništvo opredelil 

kot pomožno vrsto vojske in njeno specialno enoto. 

Orožništvo je bilo podrejeno ministru za notranje zadeve in 

ministru za vojsko in mornarico. Če so tako narekovale potrebe, 

so morali orožnikom priti na pomoč pripadniki drugih 

varnostnih organov, na primer državna policijska straža, 

občinski stražniki, finančna straža, gozdni čuvaji, cestni nadzorniki; 

tedaj je to osebje ravnalo po orožniških predpisih. V 

primeru mobilizacije in vojne je moral notranji minister dati 

ministru za vojsko in mornarico potrebno število orožnikov. 

To je pomenilo, da bi ta del moštva opravljal naloge vojaške 

policije, zlasti v zaledju fronte oziroma vojnih spopadov. 

Kadar bi vojaška enota delovala skupaj z orožništvom, je poveljstvo 

prevzel po činu najvišji častnik (Zakon o žandarmeriji, 

1930, členi 1, 3, 7, 8 in 18). Do razpada države je zakon 

doživel troje sprememb in dopolnitev, ki pa se niso nanašale 

na vlogo te službe med vojno. 

Vsak orožnik je moral odslužiti vojaški rok, kjer je dobil 

osnovna vojaška znanja. Strokovni pouk je potekal v treh 

vrstah šol, in sicer v pripravniški in za vodje patrulj, ki sta bili 

v Ljubljani, ter v podčastniški, ki je bila v Sremski Kamenici. 

Vojaške vsebine so bile zlasti pri predmetih pehotno postrojitveno 

pravilo, boj z nožem, opisi orožja s streljanjem in pravila 

vojaške službe, podajali pa so jih glede na naravo šole. 

Častniki so končali vojaško akademijo in po opravljenem izpitu 

so lahko prešli k orožnikom (Čelik, 2001, str. 143–150). 

Kraljevina Jugoslavija je leta 1939 oblikovala poveljstvo 

teritorialne zračne obrambe. Celotno ozemlje države je bilo 

razdeljeno na pet zračnih con, ki so razvile sistem zračnega 

opazovanja in javljanja (kratko imenovan VOJ, vazdušno 

osmatranje i javljanje). To nalogo je dobilo orožništvo. 

Njegove enote so organizirale vizualne opazovalnice, opazovalne 

postaje in obveščevalne centre (Vojna enciklopedija, 

1975, str. 765–771). 

V delu predvojnega arhivskega gradiva orožniške postaje 

Dolenjske Toplice, ki sem ga dobil zasebno, sem našel tudi 

pet vojaških knjižic za može in fante, ki so imeli razpored pri 

teritorialni zračni obrambi (teritorijalna vazdušna odbrana, 

TVO). Ko so bili vpoklicani k tem nalogam, jim je postaja plačala 

stroške za hrano. Ti so junija 1940 znašali 2.565 dinarjev, 

kar ni bilo prav malo. Postaja je za polnjenje petih slamaric za 

te može, ko so bili na tej nalogi in so spali v enoti, leta 1940 

dobila nadomestilo 20 dinarjev. 

Ob napadu na našo kraljevino so orožniki ponekod skupaj 

z vojsko branili domovino. Pri nas je bilo to zlasti na meji 

z Avstrijo. Ta del orožniške preteklosti ni raziskan in je nekako 

povsem pozabljen. 

2) Predpisi, ki so urejali državno policijo, niso vsebovali 

določb o morebitni obrambni vlogi njenih pripadnikov. 

Spadali so pod notranje ministrstvo. 

Ko je Kraljevina Jugoslavije doživela razpad in okupacijo, 

je Slovenijo razdelilo troje okupatorjev. Vsak od njih je k nam 

pripeljal svoje varnostne sile. Njim v pomoč so okupatorji začeli 

vabiti naše orožnike in stražnike, in oboji so morali sodelovati 

tudi v preganjanju odporniškega gibanja pri nas. 

4 Predpisi o vojaški vlogi milice 

Po spremembi oblasti je pri nas vlogo temeljne varnostne 

sile prevzela milica, poleg nje so delovali tudi kriminalisti ter 

delavci službe državne varnosti. Vsi so spadali v okvir organov 

za notranje zadeve ter so bili enotno vodeni. Orisal bom 

le obrambno vlogo milice. 

V zakonih, ki so urejali področje milice, ni bilo bolj konkretnih 

tovrstnih določb o vojaški vlogi milice v vojni. Le prvi 

zvezni zakon, ki je urejal zgolj področje narodne milice, je 

konec leta 1946 določil, da je milica vojaško organizirana ter 

enotno uniformirana oborožena formacija (Zakon o narodni 

milici, 1946, člen 2). Poznejša dva temeljna zvezna predpisa 

nista več vsebovala določb o vojaški organiziranosti milice. 

Tudi prvi slovenski zakon s tega področja, sprejet leta 

1967, ni vseboval določb o vojaški vlogi milice v vojni. Drugi 

slovenski predpis je leta 1972 opredelil vlogo rezervne milice 

v mirnodobnih razmerah (Zakon o notranjih zadevah, 1972, 

členi 30–41). Tretji zakon je leta 1976 uzakonil narodno zaščito, 

ki je imela v neposredni vojni nevarnosti in vojni tudi 

določene naloge v okviru splošne ljudske obrambe (Zakon 

o spremembah in dopolnitvah Zakona o notranjih zadevah, 

1976, člen 24). Leta 1980 je zakon določil, da se organi za 

notranje zadeve v neposredni vojni nevarnosti, v vojni in iz- 

178

Iz zgodovine 

rednih razmerah dopolnjujejo z vojaškimi obvezniki, ki so rezervni 

sestav teh organov (Zakon o notranjih zadevah, 1980, 

člen 60). Ta zakon je s sedmimi spremembami in dopolnitvami 

veljal do leta 1998, ko je bil uveljavljen Zakon o policiji. Ta 

je določil, da lahko slovenska policija sodeluje pri opravljanju 

policijskih ali drugih nevojaških nalog v tujini. Uvedel je nov 

pojem pomožni policist, ki se je precej skladal z dotedanjim 

izrazom rezervni miličnik oziroma policist (Zakon o policiji, 

1998, členi 19 in 113–124). 

Vojaško vlogo milice so določali sprva zvezni obrambni 

predpisi, nato pa tudi slovenski. Zvezni zakon o ljudski 

obrambi je leta 1974 določil, da je milica ob neposredni vojni 

nevarnosti in v vojnem stanju del teritorialne obrambe. Lahko 

se uporabi za izvrševanje nalog teritorialne obrambe. Hkrati 

je določal, da se teritorialna obramba v neposredni vojni nevarnosti 

in v vojni sme uporabiti za vzdrževanje javnega reda 

in miru (Zakon o ljudski obrambi, 1974, člen 19). Tak zvezni 

zakon je leta 1982 določil, da se sme med vojno milica uporabiti 

tudi za bojne naloge (Zakon o splošni ljudski obrambi, 

1982, člen 104). 

Leta 1971 je Slovenija dobila svoj prvi obrambni predpis. 

Tam je bilo določeno, da Izvršni svet Skupščine SRS določa 

splošna načela organizacije, sestava in vodenja milice v vojni 

ter odloča, v katerih izjemnih mirnodobnih primerih se 

lahko aktivirajo rezervne enote milice. Republiški sekretariat 

za notranje zadeve je opravljal organizacijske, mobilizacijske, 

materialne in druge priprave za vojne enote milice (Zakon o 

splošnem ljudskem odporu, 1971, člena 14 in 30). 

Drugi slovenski obrambni predpis je leta 1976 določil, 

da v oborožene sile v vojni spadata tudi milica in narodna 

zaščita ter vsi drugi, ki sodelujejo v odporu zoper napadalca. 

Šlo je torej za podobno pojmovanje, kot sta ga določali 

obe haaški konvenciji. Predsedstvo SR Slovenije je bilo med 

drugim pristojno za odločanje o organiziranju in o nalogah 

vojnih enot milice. Republiški sekretariat za notranje zadeve 

SRS je imel med svojimi nalogami načrtovanje, organiziranje 

in pripravljanje milice za izvrševanje vojnih nalog v 

skladu z obrambnimi načrti družbenopolitičnih skupnosti. 

Občine so med drugim na svojem območju organizirale in 

vodile teritorialno obrambo, milico, narodno zaščito in civilno 

zaščito, ob napadu na državo pa organizirale in vodile 

splošni ljudski odpor (Zakon o ljudski obrambi, 1976, členi 

5, 11, 34, 49 in 50). 

Slovenski zakon o obrambi je leta 1982 določil, da se v 

neposredni vojni nevarnosti in v vojni enote milice lahko 

uporabijo za izvršitev določenih bojnih nalog oboroženih sil, 

če razmere to zahtevajo. O tem odloči organ, ki vodi splošni 

ljudski odpor (Zakon o SLO in DS, 1982, člen 127). 

5 Vojaški rok v milici: prvič 

Ob koncu narodnoosvobodilne vojne je bilo v Sloveniji 

blizu 15.000 članov narodne zaščite, ki je pod novo oblastjo 

prevzela naloge nekdanjega orožništva in policije. Že po 

mesecu dni je morala prevzeti ime narodna milica, in število 

pripadnikov se je do konca tega leta zmanjšalo na okoli 2000. 

Drugi so bili demobilizirani oziroma odpuščeni. Slovensko 

vodstvo je računalo z možnostjo, da bi narodna zaščita (p)- 

ostala povsem slovenska obrambna sila, a do uresničitve te 

zamisli ni prišlo. 

Delovno področje milice se je postopoma širilo in tako 

število njenih pripadnikov ni več ustrezalo. Leta 1948 je morala 

milica prevzeti nase še tako imenovane upravne notranje 

zadeve, od osebnih izkaznic do vozniških dovoljenj. Tedaj so 

se začele uresničevati zakonske možnosti, da se v milici služi 

vojaški rok. Kdor se je odločil za to, je moral biti star več kot 

18 let in se je moral obvezati, da bo po obveznih treh letih 

službovanja v milici ostal v tej službi še najmanj tri leta, torej 

skupno šest let (Zakon o NM, 1946, člen 38). Za to možnost se 

je v letih 1948 in 1949 v Sloveniji odločilo 2045 fantov. Zanje 

so organizirali tako imenovane začasne šole. Navodilo za te 

šole je izdelala glavna uprava narodne milice pri zveznem 

notranjem ministrstvu v Beogradu, enako tudi učni program 

in urnik. Prva taka šola je potekala v barakah nemških vojnih 

ujetnikov na Jesenicah od 27. aprila do 5. avgusta 1948. 

Vpisanih je bilo 600 učencev, med katerimi so za 11 odstotkov 

ugotovili, da niso zdravstveno primerni za miličniško službo, 

nekaj pa jih je odpadlo tudi zaradi slabih preverb. Drugi tak 

tečaj je v nekdanjih ženskih zaporih v Begunjah potekal od 

23. avgusta do 5. decembra 1948. Na njem je bilo 450 učencev. 

Decembra 1948 pa je bil organiziran še enomesečni tečaj v nekdanjih 

barakah vojnih ujetnikov pod Rožnikom v Ljubljani, 

ki se ga je udeležilo 56 učencev. 

Vsi trije tečaji so bili povsem vojaško organizirani. 

Program je obsegal 639 učnih ur; od tega je bilo 447 ur vojaških 

predmetov, 92 ur strokovnih in 100 ur idejnopolitične 

vzgoje. Zaradi pregrobih odnosov do tečajnikov in do starešin 

je bilo vodstvo begunjske šole novembra 1949 odstranjeno, 

vodja šole pa je bil obsojen na zaporno kazen. 

Kako je bilo s temi fanti, ki so prvi služili vojaški rok v milici 

Še preden so odslužili ta rok, jih je 1245 odpovedalo službo 

in so morali v JLA na doslužitev kadrovskega roka. Po odslužitvi 

tega roka v milici jih je modro uniformo sleklo še 150. 

Kot vzrok so navedli prenaporno in slabo plačano službo. Leta 

1950 so v milici prenehali sprejemati te fante (Izobraževanje 

članov varnostne službe, 1964, str. 21, 22, 23, 24, 64, 65, 71, 

74 in 98). 

179


6 Vojaška vzgoja v rednih miličniških šolah 

Za tiste fante in može, ki so vstopili v milico po odsluženem 

kadrovskem roku v JLA, je vodstvo slovenske milice 

organiziralo redne oblike šolanja. Najprej so bili izvedeni tečaji 

po tedanjih okrožjih. Že 22. junija 1945 pa je v nekdanji 

Krekovi gospodinjski šoli v Šiški začela delovati republiška 

šola narodne milice. Slovenski program je določal tudi vojaške 

predmete. Jeseni 1947 je program določila glavna uprava 

narodne milice v zveznem notranjem ministrstvu. Miličniška 

šola je trajala tri mesece in je obsegala splošne predmete (12 

odstotkov učnih ur), ideološko politično vzgojo (9 odstotkov 

ur), strokovne predmete (48 odstotkov ur) in vojaško vzgojo 

(31 odstotkov ur). Slednja je obsegala vojaško taktiko, oborožitev 

in streljanje, postrojevalni pravilnik, vojno topografijo 

in fizkulturo. Ta šola je delovala do 28. decembra 1948, na začetku 

leta 1949 pa se je preselila iz Ljubljane v Begunje, od tam 

sredi junija 1952 v Gornji Logatec, potem pa se je na začetku 

oktobra 1953 za stalno naselila v Tacnu. Po zveznem programu 

te šole je bilo leta 1953 za splošne predmete namenjeno 

215 ur pouka, za vojaške 226 ur, za strokovne 355 ur in za politično 

vzgojo 70 ur (Izobraževanje članov varnostne službe, 

1964, str. 34, 39, 41, 76, 80, 81 in 82). 

Od leta 1952 je Slovenija sama sprejemala predpise o strokovnem 

šolstvu organov za notranje zadeve. Najprej je bila 

leta 1952 to nižja šola ministrstva, naslednje leto šola državnega 

sekretariata za notranje zadeve, leta 1960 srednja strokovna 

šola za notranje zadeve in leta 1965 strokovna šola za notranje 

zadeve. Že kmalu je predmetnik vseboval z vojaškega področja 

le oborožitev s streljanjem. 

Konec leta 1948 je zvezna uredba določila, da se v celotni 

državi uvede protiletalska zaščita, ki so ji skrajšano rekli PAZ. 

Neposredno vodstvo te nove obrambne sestavine je padlo na republiško 

notranje ministrstvo, in sicer prek odsekov za notranje 

zadeve v nižjih upravnih enotah po Sloveniji. Obvezniki PAZ so 

bili vsi državljani v starosti od 16 do 55 let. Izjema so bili zaposleni 

v oboroženih silah in milici, tujci in nosečnice oziroma porodnice. 

Delo je bilo neplačano, obvezniki pa so dobili brezplačno 

hrano in oskrbo (Uredba o organizaciji protiletalske zaščitne 

službe, 1948, člen 3). Milica je pomagala pri vzpostavljanju te 

službe in najprej jo je bilo treba seznaniti s to uredbo in izvedbenimi 

akti. Zaradi tega je bila po napotkih iz Beograda sredi leta 

1949 v predmetnik miličniških šol uvedena protiletalska in protikemična 

zaščita (Izobraževanje članov varnostne službe, 1974, 

str. 75). Pozneje je ta predmet nadomestila civilna zaščita. 

Miličniki so bili tedaj vojaške osebe in tudi zanje je veljal 

Zakon o vojaških kaznivih dejanjih. Ta je vseboval 37 dejanj 

te vrste in je veljal od 10. januarja 1949 do 1. julija 1951, ko je 

bil uveljavljen kazenski zakonik. Disciplinske prestopke pa je 

za milico urejal drug predpis in ne Zakon o vojaških disciplinskih 

sodiščih iz leta 1948. 

Vojaški del pouka v miličniških šolah je potekal v samih 

šolskih prostorih ali v bližini, kamor so gojenci odhajali 

na vaje. Take prostore so poiskali starešine v vodstvu šol. 

Postopoma se je tacenska šola usmerila v vas Otave, kjer so 

izvajali pouk vojaške in miličniške taktike. Ta vas je bila prvo 

vadbeno središče milice. 

7 Vojaški rok v milici: drugič 

Spomladi 1967 je Slovenija sprejela svoj prvi Zakon o notranjih 

zadevah, ki je med drugim določil, da je v strokovni 

šoli za notranje zadeve kadetski oddelek. Vanj so se jeseni 1967 

vpisali fantje po uspešno končani osnovni šoli, če so izpolnjevali 

tudi druge pogoje. Šolanje je trajalo tri leta. Oddelek je 

imel naravo šole druge stopnje, se pravi popolne srednje šole. 

Po končanem šolanju so absolventi morali ostati v milici najmanj 

šest let. Vse programe šol je potrjeval republiški sekretar 

za notranje zadeve. Dve leti pozneje je zvezni zakon o vojaški 

dolžnosti določil, da se šolanje v miličniških šolah, ki traja 

najmanj tri leta, šteje za ureditev obveznosti vojaškega roka 

(Zakon o vojaški obveznosti, 1969, člen 45). V program šole 

so bili vključeni določeni vojaški predmeti. Prvi predmetnik in 

učni načrt kadetnice s konca leta 1970 je za vojaško snov predvidel 

459 ur pouka v učilnicah in na terenu, kar je pomenilo 

11,33 odstotka vseh učnih vsebin. Vojaška snov je obsegala 

topografijo, oborožitev s streljanjem, zborovni pouk, splošne 

predpise o JLA in vojaško taktiko (Predmetnik in učni načrt, 

1970, str. 100–121). Nadzor nad izvajanjem vojaških vsebin je 

dobila glavna inšpekcija JLA (GINA). Od tedaj so v šoli poznali 

dvoje taktik, in sicer miličniško in vojaško. Kadeti so ju 

opravili na terenskem usposabljanju ob koncu šolskega leta. 

Usposabljanje je potekalo v vadbenem središču na Ugarju pri 

Ribnici, ki je leta 1968 nadomestilo tako središče na Otavah. 

Tako imenovana sklepna vaja je od leta 1983 potekala vsako 

leto v drugem kraju Slovenije. 

8 Enota za obrambne priprave v vodstvu milice 

V vodstvu slovenske milice, ki je imelo zelo različna imena, 

od uprave narodne milice ter komande in inšpektorata 

milice do uprave milice, je bila ves čas organizacijska enota, 

ki je skrbela za obrambne priprave milice. Za celovit prikaz 

te enote tu ni dovolj prostora, zato jo bom predstavil le v nekaterih 

obdobjih njenega razvoja. 

Leta 1959 je bila organiziranost Državnega sekretariata za 

notranje zadeve LRS prvič in zadnjič objavljena v Uradnem 

180

Iz zgodovine 

listu (Uredba o organizaciji in delu DSNZ LRS, 1959, člena 31 

in 32). V upravi ljudske milice sta bila dva oddelka, in sicer 

organizacijski in operativni, ki sta oba skrbela tudi za obrambne 

priprave milice. 

Leta 1984 je republiški sekretar izdal nov akt o organizaciji 

in delu tega sekretariata. Za Upravo milice, ki je vodila 

slovensko milico, je bilo med drugim zapisano, da »organizira 

in vodi priprave za delovanje milice v izrednih razmerah, neposredni 

vojni nevarnosti in vojni ter nadzoruje izvajanje teh priprav 

v enotah milice« (Pravilnik o organizaciji in delu RSNZ, 

1984, člen 17). Te naloge so pripadale Samostojnemu sektorju 

za izredne razmere in obrambne priprave, ki je bil notranja 

organizacijska enota Uprave milice. 

Na vseh trinajstih upravah za notranje zadeve je bil inšpektorat 

milice kot notranja organizacijska enota teh uprav; 

med njegovimi nalogami je bilo organiziranje in vodenje priprav 

za delovanje postaj in oddelkov milice za delovanje v izrednih 

razmerah, neposredni vojni nevarnosti in vojni. To je 

pripadalo inšpektorju za vojne enote milice, posebno enote 

milice, in obrambni načrt (skrajšano smo rekli in pisali VEM, 

PEM in ON). 

Notranja organizacijska enota Izobraževalnega centra organov 

za notranje zadeve s sedežem v Tacnu je bil Center za usposabljanje 

posebnih in vojnih enot organov za notranje zadeve, 

ki je od začetka leta 1976 deloval na Jasnici pri Kočevju. 

9 Obrambne priprave v enotah milice 

Ves čas so ustrezne obrambne priprave potekale tudi 

v enotah milice. Te so določali sprva v Beogradu in nato v 

Ljubljani. To je pomenilo predelavo nekaterih obrambnih 

vsebin in hkrati ustrezno obrambno organiziranje milice. Na 

pokrajinski ravni je to usklajeval eden od starešin milice, na 

republiški ravni pa skupina starešin. Ta organiziranost se je 

spreminjala in postopoma izgubljala vojaško naravo. Ob raznih 

vojaških dogodkih v Evropi, ki so pomenili nevarnost tudi 

za našo državo, se je to delo še pospešilo. 

Ko so 21. avgusta 1968 sile Varšavskega pakta posredovale 

na Češkoslovaškem, je milica takoj oblikovala svoje obrambne 

enote. Ni bilo izključeno, da bi prišlo do posega tudi pri nas. 

Enote milice so bile organizirane povsem po vojaško. Sam sem 

bil imenovan za komandirja notranjske čete, kamor je spadalo 

moštvo postaj milice Vrhnika, Logatec in Cerknica. Milica na 

območju Uprave javne varnosti v Ljubljani je oblikovala svojo 

brigado, ki ji je poveljeval Andrej Šturm, šef službe milice na 

tej upravi. Spominjam se, da smo po enotah razvozili težko 

pehotno orožje in posebno pozornost posvetili logaškemu 

polju, kjer bi utegnilo priti do zračnega desanta. Notranjska 

četa se je nato vključila v Dolomitski bataljon, ki je vključeval 

še milico s postaj milice Vič in Šiška. 

Taka vojaška obrambna formacija milice je veljala slabo 

desetletje, nato pa je po letu 1976 prišlo do temeljito novega 

pogleda na vlogo milice v vojni in ob okupaciji. Temeljna pozornost 

je bila dana tako imenovanemu prostorskemu oddelku 

milice, ki bi med vojno in okupacijo opravljal svoje naloge 

na delu postajnega okoliša, ujemajočega se z okolišem ene ali 

več krajevnih skupnosti. Med drugim bi skrbel za čim bolj neprekinjeno 

delovanje naših oblastnih organov na občinski in 

krajevni ravni. V moštvo so bili vključeni tudi rezervni miličniki, 

pripadniki vojnih enot milice (VEM). 

10 Šolanje na vojaških akademijah 

Bržkone je tudi (ali zlasti) akcija Raduša poleti leta 1972 

pripomogla k temu, da sta se zvezni sekretariat za ljudsko 

obrambo in zvezni sekretariat za notranje zadeve dogovorila 

o možnostih šolanja miličnikov na vojaških akademijah JLA. 

V omenjeni akciji je šlo za vdor skupine ustaških teroristov v 

našo državo in spopad z njo v osrčju Bosne in Hercegovine. 

Taka možnost šolanja je bila dana vsem republikam in obema 

pokrajinama. 

Vodstvo slovenske milice je to možnost sprejelo z veseljem 

in do poletja 1991 je v vojaških akademijah končalo šolanje 36 

naših miličnikov. Za to so izbrali tiste, ki so se izkazali kot dobri 

učenci v kadetski šoli za miličnike in se potem izkazali v 

praktičnem opravljanju službe v enoti milice. Med šolanjem 

na akademiji so jih občasno obiskovali inšpektorji iz Uprave 

milice Republiškega sekretariata za notranje zadeve Slovenije. 

Šolali so se večinoma na vojaški akademiji kopenske vojske. 

Ko so se miličniki vrnili iz vojaške akademije, so bili razporejeni 

na starešinske dolžnosti, in sicer so postali ali učitelji 

predmeta obramba in zaščita v kadetnici ali predavatelji miličniške 

taktike v omenjenem trenažnem centru na Jasnici ali 

pa inšpektorji za vojne in posebne enote milice ter obrambni 

načrt. Postali so torej nosilci vojaškega usposabljanja kadetov, 

taktičnega urjenja aktivnih in rezervnih miličnikov na Jasnici 

ali načrtovalci obrambnih ukrepov v milici. 

Ko se je Slovenija pripravljala na razglasitev svoje samostojnosti 

in neodvisnosti, so ti in drugi starešine posvečali 

posebno pozornost tudi čistemu vojaškemu urjenju posebnih 

enot milice po posameznih upravah za notranje zadeve. 

Ta odločitev vodstva naše milice o šolanju na vojaških 

akademijah se je dobro obnesla med posegom enot JLA v 

181


Sloveniji poleti 1991. Ti inšpektorji so namreč dobro poznali 

taktiko JLA in njeno logistiko. 

11 Podatki iz akcije Zeta 

Jugoslovanska ljudska armada je svoje objekte varovala 

po svojih napotkih. Šlo je za fizično in protiobveščevalno 

varovanje. Sčasoma so opredelili vojaške in druge objekte, ki 

so jih ocenili kot posebno pomembne za obrambo države. V 

njihovo varovanje so vključili tudi organe za notranje zadeve, 

tako SDV kot milico. Tem nalogam so dali skrivno ime akcija 

Zeta. Republiški sekretar za notranje zadeve Slovenije je izdal 

navodila, kako izvajati te naloge. Zadnje tako navodilo je bilo 

izdano leta 1976. 

Postaja milice s splošnim delovnim področjem je morala 

za vsak tak objekt nastaviti dosje in izdelati operativni načrt 

zaščite objekta. To je storila v sodelovanju s SDV in vojaško 

varnostno službo. Načrt je vseboval osem prilog, od skice 

zemljišča, na katerem je stal objekt, do seznama oseb, ki so 

prebivale v bližini tega objekta. Načrt in priloge so bili izdelani 

v štirih izvodih, od katerih je enega hranil komandir postaje 

milice, drugega center SDV, tretjega vojaška varnostna služba 

in četrtega predstojnik objekta. 

To navodilo je torej utrdilo konkretno sodelovanje milice 

z JLA. Prihajalo je do osebnih stikov med starešinami in ogledov 

teh objektov. Na ta način se je v dosjeju nabiralo gradivo, 

ki je vsebovalo podatke o vsakem od teh objektov. To so bile 

vojašnice, skladišča orožja, opreme in goriva, centri za zveze 

itd. Nihče ni niti pomislil, da bodo taki podatki lahko nekoč 

neposredno koristili le eni strani. 

Ko je poleti 1991 izbruhnil oboroženi spopad med JLA 

na eni strani ter slovenskimi obrambnimi silami in milico 

na drugi strani, je ta druga stran vedela marsikaj o teh vojaških 

objektih. To je bilo mogoče uporabiti in tu se je pokazala 

prednost milice pred JLA. 

12 Milica pri obrambi Slovenije 

Nova slovenska vlada, izvoljena na demokratičnih večstrankarskih 

volitvah, je takoj, ko je 16. maja 1990 prevzela 

oblast, doživela resne vojaške grožnje zveznih oblasti oziroma 

iz Beograda. Že v naslednjih dveh dneh je prišlo do razoroževanja 

delov slovenske teritorialne obrambe, in naša republika 

je imela zgolj svojo milico in narodno zaščito. Začele so se 

skrivne priprave na oblikovanje lastnih obrambnih sil, ki so 

potekale hkrati s skrivnim vračanjem orožja v skrivna skladišča 

in pod nadzorom slovenske oblasti. 

Tu je milica igrala pomembno vlogo, saj je dala na razpolago 

svojo opremo in tudi ljudi. Druge take organizacije tedaj 

pri nas ni bilo. Milica je ravnala tako, kot je predvideval 127. 

člen Zakona o ljudski obrambi iz leta 1982 glede vloge milice 

ob izrednih in vojnih razmerah. Postopoma je bila izoblikovana 

skrivna obrambna sila, sestavljena iz pripadnikov teritorialne 

obrambe in milice (posebna enota milice, PEM, in vojne 

enote milice, VEM). Dobila je ime Manevrska struktura narodne 

zaščite, kar sta omogočala že omenjeni Zakon o splošni 

ljudski obrambi in družbeni samozaščiti iz leta 1982 ter na 

njegovi podlagi izdani Pravilnik o narodni zaščiti (Pravilnik o 

narodni zaščiti, člen 23). Ta struktura je bila tedaj, v poletnih 

mesecih leta 1990, edina realna sila, ki bi lahko branila slovensko 

osamosvajanje. 

Ko je vojaški del te zaščite na začetku oktobra 1990 postal 

zakonita sila (Slovenska TO) v rokah slovenskih oblasti, je 

milica še naprej izvajala ukrepe za zaščito slovenskih prizadevanj. 

Pri tem je tesno sodelovala z novo, slovensko teritorialno 

obrambo in nadaljevale so se vezi, spletene v poletnem času 

skrivne narodne zaščite. 

Ko je po razglasitvi slovenske samostojnosti in neodvisnosti 

prišlo do oboroženega posega JLA, sta milica in teritorialna 

obramba skupno branili domovino in uspeli onemogočiti 

pokoritev Slovenije zveznim oblastem. Pomagali so tudi drugi 

delavci organov za notranje zadeve, zlasti kriminalistična 

služba. Svoj del nalog je opravila tudi stara, druga, in nova, 

tretja narodna zaščita, ki jo je opredelil slovenski obrambni 

zakon iz aprila 1991. 

13 Vojaški rok v policiji: tretjič 

Neposredno pred razglasitvijo samostojnosti je slovenska 

skupščina sprejela obrambni zakon. Ta je med drugim določil, 

da se v vojni lahko uporabijo za izvršitev nekaterih bojnih 

nalog tudi enote organov za notranje zadeve, če razmere to 

zahtevajo (Zakon o obrambi in zaščiti, 1991, člen 43). To določilo 

je bilo zelo podobno določilu slovenskega obrambnega 

zakona iz leta 1982. 

Slovenija je malo pred razglasitvijo svoje neodvisnosti 

sprejela tudi zakon, ki je urejal vojaško dolžnost (Zakon o vojaški 

dolžnosti, 1991, členi 22, 23, 24 in 51). Ta dolžnost je trajala 

le sedem mesecev. Prvič je bila v tem predpisu dana možnost, 

da se ta rok odsluži tudi v organih za notranje zadeve, in 

sicer za opravljanje nalog v njihovem rezervnem sestavu. Ta je 

bil sestavljen iz dveh delov: prvi del je obsegal temeljno usposabljanje 

v učnih centrih organov za notranje zadeve, drugi 

del pa usposabljanje v enotah teh organov. To je bilo v celoti 

prepuščeno republiškemu sekretariatu za notranje zadeve. 

182

Iz zgodovine 

Po odsluženem vojaškem roku so fantje postali rezervni pripadniki 

teh organov, njihove naloge pa je določal republiški 

sekretar za notranje zadeve. Ta zakon je tudi določil, da se je 

šolanje na šoli za notranje zadeve, ki je trajalo najmanj dve 

leti, štelo kot opravljen vojaški rok. 

Jeseni 1991 so se na upravi milice RSNZ začele priprave 

na izvedbo gornjih določb Zakona o vojaški dolžnosti. 

Potrebovali smo miličnike za varovanje južne meje. Izdelana 

sta bila program in učni načrt za trimesečno usposabljanje v 

učnem središču milice, nato pa še za trimesečno praktično delovanje 

v enotah milice. Največjo težavo je pomenilo iskanje 

ustreznih prostorov za učno središče milice. Ko je bilo nato to 

gradivo 18. decembra 1991 poslano republiškemu sekretarju 

za notranje zadeve, je bilo v spremnem dopisu navedenih nekaj 

zagat, povezanih s to zamislijo. Opozorilo se je nanašalo 

zlasti na vlogo milice v vojni, saj je bila na eni strani omenjena 

evropska deklaracija o policiji iz leta 1979, na drugi strani 

pa določbe Zakona o obrambi in zaščiti ter Zakona o vojaški 

dolžnosti. Hkrati smo v vodstvu milice predlagali, naj se število 

rezervnih miličnikov zmanjša na 1500 do največ 2000, in 

ti bi v primeru vpoklica Posebne enote milice v enotah nadomestili 

aktivne može postave. Potemtakem smo računali, da 

bi vojaški rok v milici odslužilo do 2000 mladincev. 

Celoten projekt je minister Igor Bavčar potrdil 3. novembra 

1992. Usposabljanje v Tacnu bo trajalo tri mesece, enako v 

enotah milice, zadnji mesec pa bodo gojenci poslani na južno 

mejo, da bodo pomagali pri varovanju. 

Predvideli smo, da bi to delo v celoti vodil inšpektor milice 

Stanislav Pavletić, Istran, ki je k nam v milico prišel iz JLA 

in je stanoval v Kranju. Ta projekt je pomenil velik korak naprej 

v usposabljanju rezervnih miličnikov, saj so se ti dotlej 

usposabljali na dvotedenskih tečajih. Usposabljanje prvih 40 

fantov se je začelo 22. aprila 1993 v tacenski šoli. Druga skupina 

je štela že 100 tečajnikov (Čelik, Na južni straži, 1994, str. 

44–47). Opravljenih je bilo osem takih tečajev, praviloma dva 

v istem letu. Ko je vodja Stanislav Pavletić umrl, je njegovo 

delo nadaljeval in končal Milan Klemenčič iz Kranja. 

14 Evropska izjava o policiji 

Ob koncu tega razmišljanja je treba navesti še, kaj so o tej 

problematiki leta 1979 menili evropski parlamentarci. To so 

bila prva tovrstna stališča, ki so zanimiva tudi danes. 

Skupščina Sveta Evrope (danes parlamentarna skupščina 

SE) je leta 1974 dala pobudo, naj se sprejme kodeks policijske 

deontologije. Pri izdelavi osnutka je nato sodelovalo tudi več 

nevladnih mednarodnih organizacij, med njimi Mednarodno 

policijsko združenje (IPA), Mednarodna unija policijskih sindikatov 

in Mednarodno združenje višjih policijskih funkcionarjev. 

Nato je maja 1979 Svet Evrope sprejel Deklaracijo o policiji, 

poleg nje pa še resolucijo št. 690, povezano s to deklaracijo. 

Deklaracija ima tri poglavja, označena s črkami A, B in C. 

Prvo poglavje ima 16 točk in obsega deontologijo, torej etiko, 

ki naj bi veljala za vse osebe, ki izvajajo policijsko vlogo, tudi za 

tajne službe, vojaško policijo, oborožene sile ali milico. Drugo 

poglavje je statut policije in obsega 11 točk, ki govorijo o vstopanju 

v policijo, izobraževanju, združevanju in disciplinski 

odgovornosti policistov. Za nas je najpomembnejše tretje poglavje, 

ki določa vlogo policije med vojno, okupacijo in med 

drugimi izrednimi razmerami. To poglavje ne velja za vojaško 

policijo. Na kratko bom prikazal vsebino tega poglavja. 

Med vojno in sovražno okupacijo mora policist še naprej 

izvajati svoje naloge pri zaščiti oseb in premoženja v interesu 

civilnega prebivalstva. Ne sme imeti statusa »borca«. Določbe 

tretje ženevske konvencije z dne 12. avgusta 1949 o ravnanju 

z vojnimi ujetniki za policista ne veljajo (C. 1), veljajo pa zanj 

določbe četrte ženevske konvencije z dne 12. avgusta 1949 o 

zaščiti civilnih oseb med vojno (C. 2). Zasedbena oblast policistom 

ne sme nalagati nalog, ki niso zaščita oseb in premoženja 

oziroma niso zajete v točki C. 1 (C. 3). Policist med 

okupacijo ne sme sodelovati v pregonu članov uporniških 

gibanj ali sodelovati v ukrepih za vključevanje prebivalstva v 

vojaške namene ter za varovanje vojaških objektov (C. 4). Če 

med okupacijo zapusti to službo, ker ni hotel izvajati nezakonitih 

ukazov okupatorjev, mora biti po osvoboditvi ponovno 

sprejet v službo, kot da bi bil v njej ves čas (C. 5). Če je med 

okupacijo izpolnil ukaz pristojne oblasti, katerega vsebina je 

spadala v pristojnost policije, zaradi tega ne more biti kazensko 

ali disciplinsko preganjan (C. 6). Zasedbena oblast ne sme 

disciplinsko ali sodno ukrepati zoper policista, ki je pred okupacijo 

izpolnil ukaze pristojne oblasti (C. 7). 

15 Sklep 

Ta izjava o policiji je očitno slonela na izkušnjah zlasti iz 

druge svetovne vojne, ko je bilo precej držav v Evropi okupiranih 

in so se tamkajšnje varnostne sile znašle pred vprašanjem, 

kako delovati v novih okoliščinah. Pred tako zagato 

so se znašli leta 1941 tudi naši orožniki in policijski stražniki. 

Ta deklaracija naj bi bila zanje napotek za delovanje v vseh 

varnostnih razmerah, posebej ob morebitni novi vojni ali 

okupaciji. Seveda gre le za izjavo, ki je moralne narave in ne 

mednarodna pogodba, ki bi jo bilo treba spoštovati. 

Celotno besedilo tega dokumenta je bilo objavljeno konec 

leta 1991 v naši strokovni reviji (Varnost, Policijska etika, 1992, 

183


str. 7–8). Tam so bili v tem letu in naslednjih objavljeni še drugi 

nacionalni in mednarodni etični kodeksi policije, ki pa niso 

vsebovali določb o vlogi policije med vojno ali med okupacijo. 

Enako velja za prvi slovenski kodeks policijske etike iz novembra 

1992 ter za nov kodeks, sprejet 9. oktobra 2008. 

Slovenija tedaj, ko so sprejemali omenjeno deklaracijo, ni 

bila članica Sveta Evrope, saj je bila del Jugoslavije. Te izjave 

miličniki nismo poznali, kaj šele da bi jo sprejemali za svojo. 

Med pripravami za slovensko samostojnost, ob njeni razglasitvi 

in po njej je milica odigrala tudi pomembno obrambno 

vlogo. Branila je prizadevanja slovenske oblasti po odlepitvi 

od države, ki je postajala vse bolj nelegitimna, in za oklic neodvisne 

države. Prav iz takih nalog je bil pozneje razglašen 

dan slovenske policije, 27. junij, kot spomin na dogajanje med 

osamosvojitveno vojno leta 1991. 

Literatura 

1. Cerkvenik in dr. (1964). Izobraževanje članov varnostne službe v 

Sloveniji. Ljubljana: Srednja strokovna šola za notranje zadeve. 

2. Čelik, P. (1994). Na južni straži. Ljubljana, Enotnost. 

3. Čelik, P. (2001). Slovenski orožniki 1918–1941. Ljubljana, Borec. 

4. Čelik, P. (2005). Orožništvo na Kranjskem 1850–1918. Ljubljana, 

Zveza zgodovinskih društev Slovenije. 

5. Dogovor z dne 29. julija 1899 za mirno reševanje mednarodnih 

sporov, Državni zakonik za kraljevine in dežele, v državnem 

zboru zastopane, št. 68/13, z dne 5. septembra 1913. 

6. Medvešek, M. (2011). Revolucionarno leto 2011, Reporter, št. 6, 

str. 60–63. 

7. Policijska etika. (1991). Varnost, št. 12, str. 7–8. 

8. Postava od 26. februvarja 1876, o c.-kr. žandarstvu za kraljevine 

in dežele, zastopane v državnem zboru. Državni zakonik za 

kraljevine in dežele v državnem zboru zastopane (DZ), št. 7/76, 

z dne 29. februarja. 

9. Pravilnik o organiziranju, aktiviranju in opravljanju nalog ter o 

oznakah in oborožitvi narodne zaščite. Uradni list SRS, št. 29/83, 

z dne 26. avgusta 1983. 

10. Pravilnik o organizaciji in delu RSNZ. (1984). Ljubljana. RSNZ 

SRS. 

11. Predmetnik in učni načrt Strokovne šole za notranje zadeve, 

odsek za miličnike kadete. (1970). Ljubljana, Strokovna šola za 

notranje zadeve. 

12. Uredba o formaciji, opremi, področju, dolžnostih in pouku 

orožništva. (1919). Uradni list Deželne vlade za Slovenijo, št. 

184/19, z dne 27. decembra 1919. 

13. Uredba o organizaciji protiletalske zaščitne službe. (1948). Uradni 

list FLRJ, št. 110/48, z dne 22. decembra. 

14. Uredba o organizaciji in delu Državnega sekretariata za notranje 

zadeve LRS. (1959). Uradni list LRS, št. 10/59, z dne 2. aprila. 

15. Vojna enciklopedija, 9. knjiga, druga izdaja. (1975). Beograd, 

Vojnoizdavački zavod. 

16. Začasna organska postava žandarmerije v avstrijskem cesarstvu. 

(1850). Občni državni zakonik in vladni list Avstrijanskega cesarstva, 

št. 12/50, z dne 23. marca. 

17. Zakon z dne 25. decembra 1894. l. o žandarstvu v kraljevinah in 

deželah, zastopanih v državnem zboru, DZ, št. 1/95, z dne 1. januvarja 

1895. 

18. Zakon o ljudski obrambi. (1974). Uradni list SFRJ, št. 22/74, z dne 

4. maja. 

19. Zakon o ljudski obrambi. (1976). Uradni list SRS, št. 23/76, z dne 

11. oktobra. 

20. Zakon o narodni milici. (1946). Uradni list FLRJ, št. 101/46, z dne 

17. decembra. 

21. Zakon o notranjih zadevah. (1967). Uradni list SRS, št. 13/67, z 

dne 6. aprila. 


dne 16. novembra. 


dne 17. novembra. 

24. Zakon o obrambi in zaščiti. (1991). Uradni list RS, št. 15/91, z dne 

6. aprila. 

25. Zakon o orožništvu. (1922). Uradni list Pokrajinske uprave za 

Slovenijo, št. 43/22, z dne 27. aprila. 

26. Zakon o policiji. (1998). Uradni list RS, št. 49/98, z dne 3. julija 

1998; popravek v Uradnem listu RS, št. 66/98, z dne 1. oktobra. 

27. Zakon o splošnem ljudskem odporu. (1971). Uradni list SRS, št. 

28/71, z dne 28. julija. 

28. Zakon o splošni ljudski obrambi. (1982). Uradni list SFRJ, št. 

21/82, z dne 23. aprila. 

29. Zakon o splošni ljudski obrambi in družbeni samozaščiti. (1982). 

Uradni list SRS, št. 35/82, z dne 11. oktobra. 

30. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o notranjih zadevah. 

(1976). Uradni list SRS, št. 23/76, z dne 11. oktobra. 

31. Zakon o vojaški dolžnosti. (1991). Uradni list RS, št. 18/91, z dne 

27. aprila. 

32. Zakon o vojaški obveznosti. (1969). Uradni list SFRJ, št. 8/69, z 

dne 19. februarja. 

33. Zakon o vojaških kaznivih dejanjih. (1948). Uradni list FLRJ, št. 

107/48, z dne 11. decembra. 

34. Zakon o žandarmeriji (orožništvu). (1930). Sl. list kraljevske banske 

uprave Dravske banovine, št. 43/30, z dne 12. decembra. 

184

Pregled strokovnih člankov 

Socialna pedagogika, Ljubljana, leto 2010, št. 4: 

Dekleva, B.: Mladinsko prestopništvo v Sloveniji v mednarodni 

primerjavi (Pisec analizira uradne statistične podatke o 

mladoletniškem prestopništvu v Sloveniji v zadnjih tridesetih 

letih. V zvezi s tem opravi pregled slovenskih študij (anket) 

o mladinski odklonskosti, ki so temeljile na samoprijavah, in 

opiše mednarodno raziskavo »International self-reported delinquency 

study«, v kateri so sodelovali tudi tukajšnji raziskovalci. 

Posebno pozornost nameni obdelavi in razlagi podatkov, 

ki kažejo na obseg mladinskega prestopništva v Sloveniji 

v primerjavi z izbranimi vzhodno- in zahodnoevropskimi 

državami. Slovenski podatki se nanašajo na pet mest, med katerimi 

sta posebej izpostavljeni Ljubljana in Celje.) – Poljšak 

Škraban, O.: Zadovoljstvo z življenjem v odraslosti in z njim 

povezani dejavniki (Avtorica predstavlja rezultate longitudinalne 

raziskave, ki se nanaša na vlogo interakcij v družini in 

zadovoljstvo z življenjem mladih odraslih žensk. Zadovoljstvo 

z življenjem je razčlenjeno na dve sestavini, in sicer na kognitivno 

in emocionalno. Rezultati raziskave potrjujejo domnevo, 

da je za napoved zadovoljstva z življenjem v obdobju 

odraslosti pomemben način, kako se mati odziva na potrebe 

hčerke v obdobju otroštva in adolescence.) – Rapuš Pavel, J.: 

Izkušnje socialne v-/izključenosti mladih v položaju dolgotrajne 

brezposelnosti (Avtorica obravnava izkušnje vključenosti 

in izključenosti dolgotrajno brezposelnih mladih, in sicer 

glede na njihovo starost in doseženo izobrazbo. Rezultati raziskave 

kažejo, da bi bilo treba strategije pomoči in podpore, ki 

se nanašata na mlade brezposelne, usmerjati v vzpostavljanje 

ravnotežja na njihovih različnih življenjskih področjih in tako 

blažiti tveganja individualnih prehodov v odraslost in zaposlenost.) 

– Razpotnik, Š.: Mladi in zdravi, zakaj ne gredo delat! 

Problematiziranje družbenega pogleda na brezdomne mlade 

(Avtorica se ukvarja z eno od izključenih družbenih skupin v 

Sloveniji, tj. z brezdomnimi mladimi ljudmi. Njihov položaj 

postavi v kontekst tveganja trajnejše dezintegracije družbenih 

skupin, ki so izpostavljene medgeneracijski revščini. V zvezi 

s tem analizira pojem »podrazred« in pretehta njegove različne 

konotacije. Posebno pozornost nameni prehodu mladih 

v svet dela in njihovo vključenost v zdravstveni sistem. Iz obeh 

dosedanjih raziskav o brezdomstvu je mogoče razbrati trend, 

da so mlajši brezdomci nižje izobraženi celo znotraj celotnega 

vzorca brezdomnih, poleg tega pa nihče od njih ni bil v času 

anketiranja v rednem delovnem razmerju.) 

Pravnik, Ljubljana, leto 2011, št. 1–2: 

Peternel Šorli, K.: Psihična izgorelost pri odvetnikih 

(Avtorica ocenjuje, da je predstava o odvetniškem poklicu 

nerazvezljivo speta z ugledom, denarjem in statusnimi dobrinami, 

ki naj bi se lepili na tovrstno delo. Po drugi strani pa 

opozarja, da so raziskave, ki so jih opravili v ZDA, pokazale, 

da je med odvetniki najmanj dvakrat več depresije, tesnobnosti, 

odvisnosti od alkohola in drugih duševnih tegob kakor v 

preostali splošni populaciji. V eni od raziskav je, denimo, kar 

sedem od desetih anketiranih odvetnikov izrazilo nezadovoljstvo 

s svojo kariero in samo polovica je bila zadovoljna s 

svojim življenjem. V Sloveniji raziskav, ki bi bile osredotočene 

izključno na lik in delo odvetnika, zaenkrat še ni. Vendar pa 

je raziskava, ki jo je opravil Inštitut za razvoj človeških virov, 

pokazala, da je v splošni populaciji opaziti znake izgorelosti 

pri – reci in piši – šestdesetih odstotkih ljudi, pri čemer pa je ta 

stopnja pri ženskah precej višja kakor pri moških. Iz teh podatkov 

je mogoče sklepati, da ima veliko tukajšnjih delovnih ljudi 

in občanov storilnostno določeno/naravnano samopodobo, ki 

se »logično« navezuje na teorijo in prakso »deloholizma« (oziroma 

na trdovratno garanje ali zagrizeno pehanje, ki sta dojeti 

kot nekaj družbeno pozitivnega ali subjektivno vrednega), in 

da so življenjske/delovne razmere v Sloveniji v glavnem zelo 

obremenjujoče. Avtorica sicer poudarja, da se »psihična izgorelost« 

razkriva na telesnem, čustvenem, vedenjskem in miselnem 

področju, na primer kot sprememba v apetitu, vrtoglavica, 

glavobol, nespečnost, pogosta prehlajenost, razdražljivost, 

napadalnost, depresija, tesnobnost, nemirnost in negativizem. 

Ne nazadnje pa je treba upoštevati tudi dejstvo, da javno mnenje 

odvetnikom – vsekakor precej upravičeno – ni preveč naklonjeno, 

kar dokazujejo raziskave, v katerih je petinsedemdeset 

odstotkov anketiranih sodilo, da odvetniki zaslužijo preveč 

denarja, po mnenju devetinpetdesetih odstotkov anketiranih 

so odvetniki lakomni in le polovica anketiranih je bila zadovoljna 

z njihovimi storitvami. Ob tem pa avtorica opozarja, da 

splošno – in večinoma izkustveno dobro utemeljeno – ljudsko 

nezadovoljstvo nad odvetniki ni nikakršna zgodovinska noviteta, 

ampak verjetno sovpada že kar z rojstvom tega bizarnega 

poklica, kar dokazuje tudi znameniti – in nedvomno še vedno 

dokaj aktualen – stavek iz Shakespearjeve drame: »The first 

thing we do, let's kill all the lawyers.«). 

Socialno delo, Ljubljana, leto 2010, št. 5–6: 

Mencin Čeplak, M.; Kuhar, R.: Boj za enakost: od diskriminacije 

homoseksualnosti do redefinicije družine (Predlog 

– že peti po vrsti – novega Družinskega zakonika, ki naj bi med 

drugim uredil tudi področje istospolnega partnerstva, sproža 

vrsto nasprotovanj, katerih skupni imenovalec je vpeljava 

»naravnosti« v politično urejanje intimnih razmerij, s čimer 

se opravičuje diskriminacija na podlagi posameznikove spolne 

usmerjenosti. Avtorja opišeta zgodovino različnih predlogov 

pravnega/političnega urejanja istospolnih partnerstev in 

družin. Njuna analiza pokaže, da predlog novega družinskega 

zakonika ne vsebuje ničesar, kar bi bilo zares tuje in novo, ampak 

je posledica dobrega četrt stoletja trajajočih prizadevanj za 

185


enakopravnost ne glede na spolno usmerjenost.) – Lešnik, B.: 

Sovražni govor v psihoanalitični perspektivi (Če se ozremo na 

sovražno govorico v psihoanalitični perspektivi, je njena najopaznejša 

značilnost ta, da omogoči govorcu nekakšno zadovoljitev, 

ki jo najustrezneje opišemo kot sadistično. Avtor analizira 

to značilnost v luči Freudove teorije gonov in pokaže, da 

so tri tipične oblike sovražnega govora – namreč seksistični, 

rasistični in homofobični – izvrstno dopolnjujejo in sestavljajo 

v vzorec, v okviru katerega je zadovoljitev vezana na vrednostni 

razcep objekta in seksualizacijo družbenega statusa. V jedru 

tega vzorca je seksistična predpostavka pasivnega, manjvrednega 

»ženskega« uživanja, ki vzburja subjekt in ga ta zato zavrača 

na način, ki je analogen psihozi, namesto tega pa razvije 

dominantno, agresivno držo, ki velja za »moško« in ki odvrača 

strah pred kastracijo. Zaradi teh značilnosti sovražni govor ni 

in ne more biti racionalen. Še več, vsak kompromis z njim onemogoči 

racionalno politiko vključevanja in nediskriminacije.) 

– Rajgelj, B.: Razmerja v istospolnih družinah – kje smo in kam 

lahko gremo (Avtoričina analiza veljavne slovenske ureditve 

družin istospolnih partnerjev pokaže, da so te v primerjavi z 

družinami partnerjev različnega spola diskriminirane tako na 

področju družinskega prava kakor tudi v številnih drugih pravnih 

sferah, na primer v dednem, odškodninskem, kazenskem, 

delovnem, davčnem in socialnovarnostnem pravu. Čeprav 

sodna praksa tovrstno diskriminacijo postopoma odpravlja, 

je zaradi zmanjšanja negotovosti ter sistematičnega varovanja 

človekovih pravic in državljanskih svoboščin nujna celovita 

zakonska ureditev. Avtorica poudarja, da so odločitve ustavnega 

in vrhovnega sodišča tlakovale pot novemu družinskemu 

zakoniku, v katerem zakonodajalec nima veliko manevrskega 

prostora za drugačne normativne rešitve, kot so predlagane, 

torej za popolno izenačitev istospolnih partnerjev z družinami 

partnerjev različnega spola.) – Kogovšek, N.: Iskanje pravnih 

razlogov za priznanje enakih pravic istospolnim partnerjem in 

njihovim družinam (Avtorica ugotavlja, da je eno od ključnih 

vprašanj, ki se zastavljajo v postopku sprejemanja družinskega 

zakonika, naslednje: Ali pravo zapoveduje popolno izenačitev 

istospolnih partnerstev z različnospolnimi Na ravni mednarodnega 

prava nacionalne države niso jasno in nedvomno 

zavezane k popolni izenačitvi na področju zakonske zveze in 

skupne posvojitve. Evropsko sodišče za človekove pravice in 

Listina temeljnih pravic Evropske unije namreč prepuščata 

urejanje tega področja notranjim zakonodajam nacionalnih 

držav. Mednarodno pravo pa v veliki meri priznava istospolnim 

partnerjem enak dostop do pravic, ki izhajajo iz partnerstva, 

in zaščito pred diskriminacijo zaradi spolne usmerjenosti. Ne 

glede na mednarodnopravne obveznosti pa avtoričina analiza 

položaja istospolnih partnerstev in njihovih družin pokaže, da 

je omejevanje dostopa do enakih pravic sistemsko nevzdržno 

in je zatorej razlog v oči bijoče pravnopolitične nedoslednosti.) 

–Platero, R. (L.): Politika in istospolne zakonske zveze v 

Španiji (Avtorica ugotavlja, da se je Španija s sprejetjem zakona, 

ki istospolnim parom omogoča poroke in jim daje pravico 

do posvojitve otrok, znašla v središču mednarodne pozornosti 

in bila deležna tako pozitivnih odzivov kakor tudi ostrih kritik. 

Zakon, ki je spremenil španski civilni zakonik, so prikazovali 

kot simbol enakosti, ki premaguje katoliško in konservativno 

preteklost. Vendar pa se je izkazalo, da ima lahko oblikovanje 

nevtralnih zakonskih predpisov tudi negativne učinke.) – Švab, 

A.: Kdo se boji (raznovrstnosti) družin (Avtorica poudarja, da 

sodobno družinsko življenje zaznamujejo spremembe in trendi, 

ki vodijo v pluralizacijo družin in družinskega življenja. 

Družine se spreminjajo glede na obliko, življenjski slog, izvajanje 

starševskih funkcij, delitev dela, spolna razmerja in potek 

družinske dinamike. Na te spremembe vplivajo tako osrednje 

značilnosti pozne modernosti kakor tudi demografski trendi. 

Avtorica trdi, da je raznovrstnost družin odziv na širše in 

globlje družbene preobrazbe. Z drugimi besedami: družina kot 

moderna institucija ohranja svoje vitalne funkcije z raznovrstnostjo 

oblik in vsebin, kar pa implicira, da ta oblika organiziranja 

zasebnega življenja ni v »krizi«, kot to želijo predstaviti 

nekateri konservativni ideološki diskurzi.) – Tuš Špilak, N.: 

Obravnavanje istospolnih družin v slovenskih vrtcih (Avtorica 

opiše rezultate empirične raziskave, ki jo je opravila leta 2010 

med vzgojiteljicami in njihovimi pomočnicami v slovenskih 

vrtcih. Izkazalo se je, da so slovenski vrtci kljub uradno postavljenim 

ciljem in široki zasnovi kurikuluma še vedno izrazito 

heteronormativno usmerjeni ter da vzgojiteljice in njihove 

pomočnice večinoma sploh ne omenjajo homoseksualnosti in 

istospolnih družin.) 

Teorija in praksa, Ljubljana, leto 2011, št. 1: 

Močnik, R.: Trg delovne sile in sestava delavskega razreda 

(Pisec ugotavlja, da je »trg dela« zadnje čase v središču razprav, 

in sicer tako v uradni politiki kakor tudi v akademski 

ekonomski vedi in množičnih občilih. Videti je, da se v teh 

ustanovah malone vsi po vrsti zavzemajo za to, da bi postal 

trg delovne sile bolj prožen, ob tem pa se pogosto reklamira 

danski zgled »varne fleksibilnosti«. »Prožnost« v tej govorici 

pomeni, da bi delodajalci lažje, hitreje in za kapital ceneje 

odpuščali odvečne delavce ter zmanjševali pravice iz dela, na 

primer višino odpravnin in prispevkov. Zagovorniki »sproščanja« 

trga delovne sile trdijo, da bi s tem pospešili izhod 

iz krize. Prožnost trga delovne sile naj bi namreč povečala 

zaposlenost ter eo ipso produkcijo in potrošnjo, za nameček 

pa bi se okrepila še konkurenčnost lokalnega gospodarstva, 

ki jo ogrožajo predvsem pridobitve delavskih bojev in socialnih 

revolucij v devetnajstem in dvajsetem stoletju. Močnik 

poudarja, da tovrstna argumentacija ne drži vode: ni res, da 

bi prožnost delovne sile sama na sebi povečala zaposlenost in 

okrepila kupno moč prebivalstva, ampak bi lahko zgolj izboljšala 

»konkurenčnost«, a le v primeru, da bi delavske prido- 

186


bitve/pravice odpravili ali korenito skrčili samo v eni državi. 

To, za kar gre zagovornikom prožnosti, je predvsem spodnašanje 

družbenopolitične moči delavstva, na primer s prekarnimi 

zaposlitvami, oslabitvijo sindikatov, prenosom tveganj 

z lastnikov kapitala na delavce, zmanjševanjem posredne in 

neposredne mezde ter pravic iz dela, zastraševanjem in discipliniranjem. 

Pisec opozarja, da prizadevanje za konkurenčnost 

gospodarstva, ki deluje pod okriljem posamezne države, 

ni nič novega. Konkurenca med lokalnimi jurisdikcijami 

v meddržavnem sistemu je namreč že od nekdaj poganjala 

kapitalistično akumulacijo. To, kar je novost, je zgolj način, 

kako država zagotavlja konkurenčnost gospodarstva. Včasih 

je skušala kapitalom, ki so delovali na njenem ozemlju, zagotoviti 

čim boljše pogoje poslovanja in jih zavarovati pred 

tujimi podjetji, zdaj pa si prizadeva ustreči kapitalu »na splošno«. 

Avtor ugotavlja, da je postmoderna država predvsem 

oblastni aparat boja kapitalističnega razreda zoper delavstvo. 

Povečanje prožnosti trga delovne sile potemtakem ni nikakršen 

nevtralen ali splošno koristen odziv na krizo, marveč politična 

in pravna strategija, s katero se poskuša kapital izvleči iz 

svoje lastne krize.) – Bembič, B.: Dve teoriji kapitalističnega 

gospostva (Zakaj je propadel keynesovski model kapitalizma, 

ki implicira obsežne intervencije države v delovanje trga, širitev 

pristojnosti vlad in njihove politične odgovornosti za doseganje 

družbenih ciljev, predvsem za zagotavljanje efektivnega 

povpraševanja, ki ustreza polni in stabilni zaposlenosti Ta 

projekt – reakcija na uspeh oktobrske revolucije in svetovno 

gospodarsko krizo v tridesetih letih dvajsetega stoletja –, ki temelji 

na uporabi instrumentov fiskalne in monetarne politike, 

številnih programih »države blaginje« ter kompromisu med 

delom in kapitalom (tj. na konsenzu, ki je vključeval sindikate, 

organizacije delodajalcev ter osrednje stranke na desnici 

in levici), je bil nedvomno zelo uspešen. Obdobje povojnega 

razcveta – »zlata doba socialnega kapitalizma« – je namreč 

širokim množicam prineslo hitro rast mezd in potrošnje ter 

nasploh občutno izboljšanje gmotnega položaja (oziroma 

zmanjšanje stopnje izkoriščanja). Idila je bila videti skoraj popolna: 

delavci so se – v zameno za otipljive ugodnosti in pravice 

– odpovedali prizadevanjem za odpravo kapitalističnih 

razmerij, delodajalci pa so dopustiti tovrstne koncesije v prid 

dobičkonosnega gospodarskega okolja (oziroma zagotavljanja 

povpraševanja, ki je conditio sine qua non, da se eksploatacija 

v sferi produkcije lahko realizira v obliki presežne vrednosti). 

Toda ta »ljubezenski trikotnik« (med delom, kapitalom 

in politiko) je počil ravno v trenutku, ko tega nihče ni pričakoval. 

Okrepljeni položaj delavstva je namreč privedel do 

dramatičnega upora zoper ključne mehanizme kapitalističnega 

gospostva. Pokazalo se je namreč, da polna in stabilna 

zaposlenost oslabi najpomembnejši vzvod kapitalistične moči 

(oziroma uveljavljanja šefovske oblasti), namreč strah pred 

brezposelnostjo in pomanjkanjem. Zato ne preseneča, da je 

bil osrednji cilj neoliberalne kontrarevolucije prav restavracija 

kapitalistične discipline, ki se opira na obstoj rezervne armade 

brezposelne delovne sile in vztrajanje revščine/pomanjkanja v 

samem osrčju »družbe izobilja«. In še več, prav nič čudnega 

ni v tem, da je okrepitev moči kapitalističnega razreda, ki se 

kaže v vnovični rasti dobičkov, povsem združljiva z vključitvijo 

vsakovrstnih družbenopolitičnih bojev in gibanj – na primer 

ekološkega, feminističnega, potrošniškega, gejevskega in 

protirasističnega – razen enega, ki pa je pravzaprav bistven. 

To pa je politično-ekonomski razredni boj delavstva zoper kapitalistično 

oblast.) 

Zoran Kanduč 

Annales internationales de criminologie, Paris, 

leto 2009, št. 1-2: 

Daems, T.: Vloga kriminologije v razpravah o kriminaliteti 

in kaznovanju (V zadnjih letih se povečuje interes 

za »javno kriminologijo«. Na to kažejo tudi teme številnih 

kriminoloških konferenc - tako je bila npr. tema 8. 

Konference Evropskega kriminološkega združenja leta 2008 

»Kriminologija v javni sferi«, njen namen pa je bil ugotoviti, 

kako naj se kriminologi bolj plodno vključijo v reševanje 

družbenih vprašanj, povezanih s kriminaliteto. Tema letne 

konference Britanskega kriminološkega združenja 2009. leta 

je bila »Ali je kriminologija samo ogledalo ali motor družbe«, 

njen namen pa je bil povečati vpliv kriminologov na politiko 

preprečevanja in obravnavanja kriminalitete. Nizozemsko 

združenje za kriminologijo je 2009. leta razpravljalo o temi 

»Kriminologija in mediji«. Današnji poziv k »javni kriminologiji« 

je sestavni del intelektualne vloge družbenih znanosti 

v sodobnem svetu, saj je sedanja vloga kriminologije pri reševanju 

družbenih problemov premajhna. Kriminologiji kot 

vedi so naredili škodo zlasti tisti kriminologi, ki so dopustili, 

da se je njena vloga skrčila na tehnično znanost. Številni kriminologi 

tudi spreminjajo stališča, kar je posledica njihovega 

intelektualnega in raziskovalnega dozorevanja. Razvijati bi 

morali odgovoren odnos do sodobnih problemov in biti bi 

morali bolj prepričljivi v razlagi deviantnosti in kriminalitete, 

kaznovanja in nadzorovanja. Kriminolog ima prednost pred 

drugimi, saj z uporabo raziskovalne metodologije lahko globlje 

spozna probleme kaznovanja in nadzorovanja v sodobni 

družbi.) – Erickson, P.G. in drugi: Viktimizacija in nasilje 

med mladimi brezdomci v Torontu (Pristojni organi ocenjujejo, 

da je v Kanadi najmanj 150.000 mladih brezdomcev, ki 

živijo na ulicah večjih mest, se odtujujejo svojim družinam, 

so opustili šolanje in postajajo »drugačni«, izločeni iz normalne 

družbe. Številni med njimi so žrtve kriminalitete, pa tudi 

sami zaidejo v kriminaliteto, ko iščejo sredstva za preživetje. 

Številni mladoletni brezdomci izhajajo iz razdrtih družin, 

187


imajo nižje intelektualne sposobnosti, nizko šolsko izobrazbo, 

so brez delovnih navad in imajo nizka življenjska pričakovanja. 

Mladoletniki z »ulice« so dvakrat pogosteje viktimizirani 

kot »normalni« vrstniki. Med mladimi brezdomci so razširjene 

droge, alkohol in živijo v spolni promiskuiteti. Med proučevanimi 

mladoletniki je bilo že aretiranih 81,7 % moških in 

68,6 % žensk. Mladi brezdomci se socializirajo z življenjem na 

ulici, katerega značilnost je nasilje in izključenost iz družbe.) 

– Kerezsi, K.: Odnos med kazenskim pravosodjem in kriminologijo 

(Kazensko pravosodje je pooblaščeno, da kaznuje in 

nadzoruje kriminaliteto zaradi varstva družbe, zagotavljanja 

družbene pravičnosti in rehabilitacije prestopnikov. V Evropi 

raziskave o zaupanju prebivalcev v kazensko pravosodje 

(EUROBAROMETER) kažejo na obratno sorazmerje med 

številom zaprtih oseb na 100.000 prebivalcev (to je produkt 

kazenskega pravosodja) in zaupanjem v kazensko pravosodje: 

v državah z malo zaprtimi osebami (Slovenija ima najmanj zaprtih) 

je visoko zaupanje v kazensko pravosodje, v državah z 

visokim številom zaprtih oseb pa je zaupanje v kazensko pravosodje 

zelo nizko. Kriminologija je imela že od svojega nastanka 

dalje pomemben vpliv na kazensko pravosodje in tudi 

danes si kriminologi prizadevajo odkriti vpliv kazenskega 

pravosodja in nadzorovanja na razvoj kriminalitete in na varnost 

družbe. Kriminologija, ki je najprej teoretična znanost, 

mora biti tudi uporabna za kriminalitetno politiko in mora 

opravičiti namene kaznovanja. Intelektualni trendi v sodobni 

teoretični kriminologiji se delijo na zagovornike »konsenzualnega» 

in »konfliktnega« modela odnosov med človekom in 

družbo. Kriminologi se ne smejo spremeniti v tehnike ali menedžerje 

družbene kriminalitetne politike, zato ne smejo določati 

ciljev kriminalitetne politike, saj je to naloga politikov, 

ki svoje odgovornosti za vodenje družbe ne bi smeli prenašati 

na kriminologe.) 

Deviance et societé, Paris, leto 2011, št. 1: 

Harcourt, B., E.: Današnji ameriški pogled na »nadzorovanje 

in kaznovanje« (Vsa temeljna vprašanja kazenskega prava, 

kriminologije in penologije so povezana z vprašanjem o 

možnostih, metodah in učinkih napovedovanja kriminalitete, 

najprej pri osebah, ki še niso storile kaznivih dejanj, še bolj 

pa pri storilcih kaznivih dejanj v postopku sojenja in izbire 

sankcije, med prestanjem kazenske sankcije, ob odločanju o 

pogojnem odpustu in še po prestani kazni. Če so metode kriminalne 

prognoze za osebe, ki še niso storile kaznivih dejanj, 

šele na začetku svojega razvoja, pa so za obsojence že dolgo 

znane in uporabne v praksi. Že 1928. leta je Burges ugotovil, 

da »je napoved (prediction) kriminalitete mogoča«, ko je 

preučil kriminalne kariere 3.000 bivših obsojencev v državi 

Illinois. Na tej podlagi je izdelal prva merila na svetu za napoved 

učinka pogojnega odpusta. Danes se v ZDA v zvezi 

z državno politiko preprečevanja in zatiranja kriminalitete 

ukvarjajo samo z vprašanjem napovedovanja, nadzorovanja 

in kaznovanja, saj je to po propadu rehabilitacijske ideologije 

edina pot za zmanjšanje kriminalitete. Zato je celotno kazensko 

pravo ter kaznovalna in penitenciarna politika prežeta s 

skrbjo za kaznovanje in nadzorovanje. Osnova kaznovalne 

in penitenciarne politike je človekova individualna in racionalna 

odgovornost za kriminalno vedenje, saj se ne glede na 

družbene pritiske »za« dejanje odloči posameznik, ki ima v 

trenutku »prehoda k dejanju« vedno tudi enako možnost, da 

se odpove načrtovanemu dejanju. Sodobno kazensko pravo in 

pravo izvrševanja kazenskih sankcij temelji na načelu individualizacije 

vseh ukrepov zaradi največjega kaznovalnega in/ 

ali preprečevalnega učinka sankcij. V ZDA se pri odločanju o 

pogojnem odpustu že od 1970. leta uporabljata napovedovalna 

instrumenta Salient Factor Scor in Base/Expectancy Score. 

Namen njune uporabe je varovati družbo z izbirno onesposobitvijo 

(selective incapacitation) najbolj družbeno nevarnih 

storilcev kaznivih dejanj. Glede na rezultat na napovedovalni 

lestvici se odmerja tudi kazen v skladu z enotnim državnim 

navodilom za sojenje.) – Mayer, S.: Družbena opredelitev prostitucije 

in prostitutk v Franciji (Prostitucija se opredeljuje na 

zelo različne načine. Ločevali naj bi »dobro« in »slabo« prostitucijo. 

Prostitucijo proučuje kriminologija s stališča »storilke«, 

viktimologija pa s stališča »žrtve«, prostitucija je merilo 

za ločevanje človekove spolnosti na »normalno« in »nenormalno«. 

Od opredelitve prostitucije je odvisna družbena politika 

do tega pojava, pa tudi kazenska, zdravstvena, socialna 

in delovnopravna politika (prostitutka je v Evropi normalen 

poklic, glej tudi slovensko klasifikacijo poklicev, opomba F. 

B.). V Evropi se uveljavlja svoboda prostitucije in izbora poklica 

»spolne delavke«, moralna vprašanja pa so vedno bolj v 

ozadju. Z raziskavo v centru Pariza so 2006. leta proučevali 

stališča prebivalcev do tega pojava v mestni četrti, ki je najbolj 

»obremenjena» s prostitucijo. Raziskava je ugotovila, da prebivalci 

gledajo na prostitucijo kot na vsako drugo trgovino, 

le da se tu prodajajo spolne usluge. Med prebivalci in prostitutkami 

se po določenem času vzpostavijo določeni odnosi, 

ki pa ne prerastejo v »dobrososedske«. Prebivalci so s prostitutkami 

vljudni, jih pa ne spoštujejo in imajo z njimi samo 

nujne stike. Prebivalci menijo, da večina prostitutk opravlja 

samo svoj poklic, le nekatere so sužnje preprodajalcev «belega 

blaga«.) – Barker, A., Crawford, A.: Strah pred kriminaliteto 

in občutek ogroženosti (V Evropi poteka projekt CRIMPREV, 

ki ga financira Evropska komisija z namenom poenotiti rezultate 

različnih raziskav o dojemanju strahu pred kriminaliteto 

in občutku ogroženosti prebivalcev. V sodobni demokratični 

kapitalistični družbi se povečuje strah pred kriminaliteto, kar 

močno vpliva na vsakodnevno življenje in vedenje ljudi, saj si 

starejše osebe ob mraku ne upajo več iz hiše, to pa zmanjšuje 

njihove socialne stike. Strah pred kriminaliteto moti medčloveške 

odnose ter zmanjšuje zaupanje v državne organe, ki 

188


ljudem ne morejo zagotoviti varnega življenja. Proučevanje 

strahu pred kriminaliteto poraja številna vprašanja, povezana 

s pojmom »strahu«, merjenjem strahu, vzroki za strah in individualnimi 

in družbenimi posledicami strahu pred kriminaliteto. 

Pri proučevanju strahu je velik razkorak med dejansko 

kriminaliteto in stopnjo strahu prebivalcev, saj je dejansko 

tveganje običajno nekajkrat manjše od »doživljenega» tveganja 

anketirancev. Najtežje je izmeriti »konkretni« strah pred 

določenim nasilnim kaznivim dejanjem. Današnji vprašalniki 

za merjenje strahu pred kriminaliteto so pogosto predmet kritike, 

ker anketirancem vnaprej vsiljujejo odgovore. Raziskave 

bi morale ločevati izraženi občutek strahu od dejanskega 

tveganja.) – Bugnon, G.: Policisti kot povzročitelji telesnih 

poškodb ob aretaciji (Švicarske izkušnje kažejo, da policisti 

pogosto telesno poškodujejo osebe ob aretaciji, kar se ugotovi 

šele v priporu, ko poškodovanci potrebujejo zdravstveno 

oskrbo. Te poškodbe je danes lažje ugotavljati kot pred časom, 

saj mora danes vsako pridržano osebo takoj ob sprejemu pregledati 

zdravnik. Iz zdravniškega poročila je razvidna vrsta, 

teža ter posledica poškodbe. Raziskava v Ženevi je pokazala, 

da ostaja večina telesnih poškodb aretiranih oseb neprijavljena, 

neodkrita in nekaznovana. Raziskovalci so naleteli na 

težave pri zbiranju gradiva na policiji in v priporu, kasneje pa 

so težko ločili, ali so bile poškodbe povzročene »zakonito« ali 

»nezakonito«. V sodobni družbi je samo policija pooblaščena 

za uporabo sile pri opravljanju svojih družbenih nalog, pri 

presoji zakonitosti ravnanja oziroma prekoračitve pooblastil 

pa se že tehtajo interesi varstva družbe in varstva človekovih 

individualnih pravic. Pogosto si »poškodbe« povzročijo tudi 

same aretirane osebe. Raziskava ni dala dokončnega odgovora, 

kje se konča »zakonita« uporaba policijske sile in začne 

»nezakonita« uporaba sile, ki zahteva družbeni odziv.) 

Revue pénitentiaire et de droit pénal, Paris, leto 

2010, št. 4: 

Pradel, J.: Francoska porota danes in nujne spremembe (V 

Franciji je bilo porotno sojenje vpeljano že 1791. leta. Danes 

poznamo v Evropi dve vrsti udeležbe porote v sojenju: 1) porotniki 

odločajo samostojno o dokazih in krivdi in nato sami 

ali skupaj s poklicnimi sodniki odločajo o kazni; 2) v francoskem 

modelu porota skupaj s poklicnimi sodniki odloča o 

krivdi in kazni. V Franciji so še vedno naklonjeni sodelovanju 

porote pri sojenju, čeprav pravna doktrina in praksa opozarja 

na pomanjkljivosti sedanjega sistema. Ni sporno sodelovanje 

porotnikov na prvi stopnji, vedno bolj pa se doktrina 

in praksa zavzemata za izključitev porotnikov na drugostopenjskem 

sojenju, ko se rešujejo pretežno strokovna pravna 

vprašanja zakonitosti postopka in se odloča o višini izrečene 

kazni.) – Sizaire, V.: Francoski poskusi reforme preiskave (V 

Franciji že več let poteka razprava o spremembah preiskave 

in zmanjšanju vloge ali celo odpravi institucije preiskovalnega 

sodnika. Zato tudi osnutek zakona iz 2010. leta popolnoma 

opušča preiskovalnega sodnika v kazenskem postopku in se 

vsa odločilna vprašanja o dokazih in krivdi rešujejo na glavni 

obravnavi in kasneje v pritožbenem postopku. Čeprav preiskovalni 

sodnik nima še nobenega “dokaza” o krivdi, odloča 

o priporu in drugih ukrepih v škodo obdolženca. Na neustreznost 

vloge preiskovalnegqa sodnika kažejo tudi številne 

preiskave in odrejeni pripori brez kasnejše obsodbe. V preiskavi 

ima preiskovalni sodnik nadrejeno vlogo pri ocenjevanju 

“dokazov”, ki jih je zbrala policija pogosto tudi z dvomljivimi 

metodami, odloča o družbeni nevarnosti obdolženca z 

odrejanjem pripora ter o trajanju kazenskega postopka pred 

vložitvijo obtožnice, obdolžencu pa so v preiskavi skrčene 

pravice do obrambe na nujni minimum. Sedanja preiskava se 

vodi pretežno po inkvizicijskem modelu, želja zakonodajalca 

pa je, da bi tudi preiskava potekala v skladu z akuzatornim 

in kontradiktornim načelom ter z upoštevanjem načela “domneve 

nedolžnosti”. Potrebe sodobne demokratične družbe 

najbolj zadovolji kontradiktorni postopek, zato se naj tudi 

“resnica” o dokazih in krivdi ugotavlja na glavni obravnavi ob 

spoštovanju vseh procesnih garancij po Evropski konvenciji 

o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah. Ker osnutek 

zakona prenaša nekatere pristojnosti preiskovalnega sodnika 

na državnega tožilca, kar ne zagotavlja večjih pravic obdolžencu, 

večina francoskih pravnikov vstraja pri ohranitvi 

preiskave in preiskovalnega sodnika, potrebno pa je povečati 

pravice obdolženca.) – Royer, G.: Gospodarska kriminaliteta 

z vidika ekonomske analize kazenskega prava (V liberalnem 

kapitalizmu velja pravilo, ”da nihče ne more imeti dobička, ne 

da bi od tega imeli drugi škodo”. Osnovno vodilo kapitalizma 

je dobiček, edino možno sredstvo za dosego tega cilja pa je 

izkoriščanje z uporabo vseh ekonomskih priložnosti. O gospodarski 

kriminaliteti oziroma “kriminaliteti belega ovratnika” 

(Sutherland) so govorili že 1872. leta na Mednarodnem 

kongresu za preprečevanje in zatiranje kriminalitete. Danes 

je gospodarska kriminaliteta svetovni problem, ob katerem je 

kazensko pravo popolnoma nemočno. Dokaz za to je malo 

obsodb, malo obsodb pa je posledica dejstva, da država ščiti 

bogate, saj ima od njih ekonomsko in politično korist. Danes 

se pogosto razpravlja o pomenu ekonomske analize kazenskega 

prava in njegovi možnosti in pristojnosti za poseganje na 

kapitalistični trg s kazenskimi ukrepi. Pri gospodarski kriminaliteti 

je pogosto težko določiti pravega oškodovanca, zato 

naj se posledice ekonomskega izkoriščanja rešujejo z ekonomskimi 

sredstvi in ne s kazenskim pravom. Gospodarstvo naj 

deluje po ekonomskih načelih brez vmešavanja politike in 

kazenskega prava, saj pravo ni ustrezno sredstvo za urejanje 

družbe in doseganje “miru” med kapitalisti in delavci.) 

Pripravil Franc Brinc 

189


Crime, Law and Social Change, Dordrecht, leto 

2011, št. 55/1: 

Peng C. in drugi: Analiza časovnih in vremenskih vplivov 

na premoženjsko kriminaliteto v Pekingu (Avtorji uvodoma 

podajo pregled dosedanjih empiričnih raziskav, ki so analizirale 

časovne in vremenske vplive na kriminaliteto. Temu 

sledi umestitev podatkov o premoženjski kriminaliteti v pravno-kulturni 

in prostorski kontekst s krajšim opisom Pekinga 

in definicij premoženjske kriminalitete v kitajski kazenski 

zakonodaji. V osrednjem delu je statistična analiza vzorcev 

premoženjske kriminalitete, kjer je zaznana relevantna korelacija 

med ropi in časom storitve kaznivega dejanja. Po drugi 

strani pa raziskovalci niso opazili takšne povezave med ropi 

in vremenskimi dejavniki, kot so jo pri vlomih.) - Klima N. in 

drugi: Izračuni tveganja in previdnostna nepredvidljivost: dve 

metodi zaščite pred kaznivim dejanjem (Prispevek analizira 

dva načina razmišljanja o kriminaliteti pri organih pregona 

in pri zasebnih varnostnih družbah: pri izračunu tveganj je 

v ospredju vsakodnevni, verjetnostno izračunljivi dogodek, 

medtem ko gre pri t.i. pristopu previdnostne nepredvidljivosti 

(precautionary uncertainty) za identifikacijo dogodkov, ki 

jih ni mogoče predvideti na podlagi verjetnostnega računa, je 

pa mogoče predvideti njihov učinek v smislu vzročno-posledične 

mreže. Po predstaviti temeljev obeh pristopov in njuni 

aplikaciji na področju kriminalitete se avtorji vprašajo, ali je 

smiselno navedeni metodi obravnavati ločeno in si odgovorijo, 

da je razlikovanje med tveganjem in nepredvidljivostjo 

vredno ohraniti). 

proces prenosa centralnih državnih funkcij na nižjo stopnjo 

deželne samouprave. V tem smislu sta bila vzpostavljena tudi 

škotski parlament in vlada, kar je privedlo do pomembne prerazporeditve 

državnih funkcij in odgovornosti. Članek analizira, 

kako je ta proces vplival na delovanje škotske policije, pri 

čemer avtor ugotavlja, da ta postaja čedalje bolj politizirana.) 

- Daly Y. M.: Sodni nadzor nad policijskim delovanjem: preiskave, 

dokazi in izločanje dokazov (Policijske postopke in 

prakso določa več dejavnikov. Posebej pomemben dejavnik je 

tudi odločanje sodišč o dopustnosti uporabe dokazov, ki jih 

je policija pridobila na določen način. Sodnik v konkretni zadevi 

sicer odloča zgolj o tej zadevi, sodišča kot celota pa imajo 

pomembno vlogo pri oblikovanju odgovornosti organov pregona 

z vzpostavitvijo sodne prakse glede izločanja nezakonito 

pridobljenih dokazov. Avtorica analizira vpliv sodne prakse 

glede izločitve dokazov predvsem na primeru irskih sodišč, 

pri čemer se dotakne sodne prakse tudi v nekaterih drugih 

državah. Posebej je izpostavljena nedavna odločitev irskega 

vrhovnega sodišča v zadevi DPP v. Cash.) - Heffernan L.: 

Policijska odgovornost in irsko dokazno pravo (Tudi ta prispevek 

analizira pravila o izločitvi dokazov na Irskem. Avtorica 

postavi ustavno ureditev glede izločitve nezakonito pridobljenih 

dokazov v širši kontekst in poveže vlogo dokaznega prava 

z delovanjem in upravljanjem policije. S konkretnimi primeri 

iz zakonodajne in sodne prakse v povezavi z navedeno problematiko 

opozori, da je v zadnjem času prišlo do nekonsistentnih 

in kontradiktornih trendov. Zaključi z ugotovitvijo, da je 

prišel čas, da se jasneje razmejijo in opredelijo vloge sodišč in 

zakonodajne veje oblasti na tem področju.) 

Crime, Law and Social Change, Dordrecht, leto 

2011, št. 55/2-3: 

V posebni številki je nanizanih 10 prispevkov na temo policijskega 

upravljanja in odgovornosti v smislu odzivanja na 

izzive 21.stoletja (skupaj okoli 200 strani). V nadaljevanju so 

predstavljeni štirje članki. Terpstra J.: Upravljanje in odgovornost 

policijske dejavnosti v okviru lokalne skupnosti (Policisti 

oz. policijske postaje, ki svoje delo opravljajo v okviru določenih 

lokalnih skupnosti, so pogosto razpeti med zahtevami 

te skupnosti in policijsko ter državno centralo. V prispevku 

avtor identificira in analizira konkretne oblike te razpetosti in 

strategije, s katerimi jo policisti rešujejo. Ugotavlja, da je najbolj 

pogosta strategija ta, da se marginalizira ali nevtralizira 

glas lokalne skupnosti pri oblikovanju policijskih prioritet in 

strategij. Zato prihaja do odtujenosti med lokalno skupnostjo 

in policijo, v končni fazi pa se lokalne skupnosti v čedalje večji 

meri zanašajo na zasebni sektor pri nadzoru. Ta se namreč 

bolje odziva na potrebe in želje lokalnih skupnosti.) - Scott, 

K. B.: Politika in policija na Škotskem: vpliv devolucije (Leta 

1999 se je v Veliki Britaniji začel proces t.i. devolucije oziroma 

Journal of Research in Crime and Delinquency, 

Beverly Hills, leto 2011, št. 48/1: 

Gre za posebno številko, v kateri je v ospredju povezava 

kriminalitete s prostorom oziroma lokacijo kot dejavnikom 

kriminalitete. - Braga A. in drugi: Pomen mikrolokacije za 

trende gibanja kriminalitete v mestih: longitudinalna analiza 

ropov na bostonskih ulicah (Avtorji najprej predstavijo relevantno 

literaturo, ki potrjuje gostitve kriminalitete na mikrolokacijah. 

Sicer pa skušajo v osrednjem delu z uporabo regresijskih 

modelov določiti razvojne trende ropov na določenih 

ulicah oziroma njihovih segmentih, in sicer za obdobje 29 

let. Ugotavljajo, da so ropi zgoščeni na razmeroma majhnem 

območju. Avtorji ocenjujejo, da bi se morali za razumevanje 

gibanja kriminalitete v mestih osredotočiti na analizo gibanja 

kriminalitete na tovrstnih mikrolokacijah in ne na primer v 

širših, arbitrarno določenih, prostorskih enot, kot so na primer 

soseske.) - Bernasco, W. in Block, R.: Ropi v Čikagu: blokovska 

analiza vpliva prostorskih generatorjev kriminalitete, 

prostorskih dejavnikov, ki privlačijo kriminaliteto ter sidrišč 

storilcev (Osnova za statistično analizo so podatki o pros- 

190


torski razporeditvi 75.065 ropov v letih 1996-1998 v Čikagu. 

Statistično analizirana prostorska enota pa je popisni okoliš. 

V prispevku so navedene posamezne institucije, javne površine 

in poslovni kompleksi, ki povečujejo verjetnost ropa 

v svojih in sosednjih blokovskih naseljih oziroma enotah.) 

- Pitcher A.B. in Johnson S.D.: Analiza viktimoloških teorij 

z uporabo matematičnega modela vlomov (Avtorja uporabita 

matematične modele za analizo teorij o prostorsko-časovnem 

viktimološkem vzorcu na nivoju specifične lokacije in 

kaznivega dejanja vlomne tatvine, ki se ponavlja. Analizi sta 

narejeni ob upoštevanju teze o časovno stabilnem povečanju 

tveganja (flag theory) na določeni lokaciji in teorije o časovnih 

intervalih tveganja (boost theory). Avtorja prikažeta, 

kako si je mogoče z matematičnimi metodami pomagati pri 

testiranju tovrstnih teorij.) - Andresen M. A. in Malleson N.: 

Testiranje stabilnosti vzorcev kriminalitete: posledice za teorijo 

in prakso (Raziskave prostorske distribucije kriminalitete 

so se sčasoma usmerile z večjih prostorskih enot na manjše. 

Avtorja se sprašujeta, kje je najbolj primeren prostorski nivo 

za preučevanje in analizo kriminalitetnih vzorcev. Preverjata, 

ali so podatki o vzorcih kriminalitete ob uporabi različnih 

prostorskih stopenj analize primerljivi oziroma konsistentni. 

Ugotovila sta, da so splošni vzorci kriminalitete v glavnem 

primerljivi na vseh prostorskih stopnjah analize, vendar pa 

analiza na ožjih prostorskih območjih razkriva pomembno 

variacijo v okvirih širšega prostorskega območja. Ravno ta vidik 

po mnenju avtorjev govori v prid analize na nivoju ožjih 

prostorskih območij tako za nadaljnji razvoj teorije kot tudi 

politike oziroma prakse pregona.) 

Journal of Research in Crime and Delinquency, 

Beverly Hills, leto 2011, št. 48/2: 

Farrell G. in drugi: Padec kriminalitete in varnostna hipoteza 

(Zaznan padec kriminalitete v večini industrializiranih 

držav, vključno z ZDA, spremlja veliko število razlag. Avtorji 

najprej navedejo najbolj zanimive teorije in literaturo, nato pa 

se usmerijo na hipotezo, da je ključni vzrok za manjši obseg 

kriminalitete povečana kakovost in količina varnostnih ukrepov. 

Iz analize tatvine motornih vozil v dveh državah sklepajo, 

da je bila še posebej učinkovita vpeljava elektronskih imobilizatorjev 

in centralnega zaklepanja. Ob tem ocenjujejo, da je 

imel padec tatvin motornih vozil posledice tudi na zmanjšanje 

nasilne kriminalitete, ker gre za iniciacijsko kaznivo dejanje.) 

- Leclerc B.: Scenariji pedofilov in oris situacijsko preventivnih 

ukrepov (Članek najprej predstavi metodo izdelave tipičnih 

vzorcev razmišljanja, ki jih sproži določen dogodek ali cilj. 

Pojem scenarij v tem kontekstu pomeni najbolj pogoste oblike 

zaporednega ravnanja oziroma strategijo. Avtorji so na specifičnem 

segmentu kriminalitete zbrali v raziskavi strategije 

delovanja dejanskih storilcev kaznivih dejanj na vzorcu 221 

obsojencev v Avstraliji, ki so svoje kaznivo dejanje priznali. 

Po predstavitvi scenarijev so predstavljene še preprečevalne 

tehnike, za katere avtorji ugotavljajo, da jih pogosto ni pri t.i. 

script oziroma scenarijski analizi kriminalitete.) - Feldmeyer 

B. in Ulmer J. T.: Rasna oziroma etnična 'grožnja' in izrek 

sankcij na zvezni ravni (Avtorja skušata ugotoviti, ali na izrekanje 

sankcij na zvezni ravni v ZDA vpliva etnična/rasna 

struktura v zveznih sodniških okrožjih. Ugotovila sta, da je 

temnopoltim obtožencem izrečena rahlo višja sankcija kot 

belcem in Latinoameričanom, katerim je izrečena približno 

enaka sankcija. Ta vpliv etničnosti oziroma rasne strukture 

na dolžino izrečene zaporne kazni ni enoten v vseh okrožjih. 

Ugotovljeno je bilo tudi, da teorija rasne 'ogroženosti' ne ponuja 

pravega odgovora na zaznana odstopanja v posameznih 

sodniških okrožjih, saj so najdaljše kazni zaznali tam, kjer je 

etnična skupina v izraziti manjšini.) - Malm, A. in Bichler, G.: 

Kriminalna omrežja: ocenjevanje strukturne ranljivosti trgov 

s prepovedanimi drogami (Analiza tega, kako tesne in odporne 

na zunanje pritiske so povezave med posamezniki, ki se 

ukvarjajo s kriminalno dejavnostjo, prispeva k razumevanju 

delovanja kriminalnih združb. Avtorja se osredotočata na 

analizo trgov s prepovedanimi drogami, na celotno proizvodno 

verigo do distribucije na podlagi informacij, zbranih s strani 

organov pregona v letih 2004-2006. Raziskava je vključevala 

1998 posameznikov tako ali drugače vključenih v trgovino 

z mamili. Ugotovljeno je bilo, da kohezija omrežij zelo variira 

glede na nišni tržni segment. Najpomembnejši fragmentacijski 

dejavnik predstavljajo posamezniki, ki so vključeni v tihotapljenje, 

dobavo in financiranje, še posebej, če svoje storitve 

opravljajo na več nišnih tržnih segmentih hkrati.) 

Ciril Keršmanc 

The British Journal of Criminology, London, 

leto 2011, št. 2: 

Martel, J. in drugi: Ko trčita dva svetova: upravljanje s 

tveganji, ki jih v kanadskih zaporih predstavljajo staroselci 

(Če so v ZDA večinoma v zaporih temnopolti, so v Kanadi 

nadpovprečno zaprti pripadniki domorodnih ljudstev. Na to 

opozorilo so se kanadske kaznovalne oblasti odzvale. Članek 

prikazuje kontradiktornosti in zaplete pri odzivanju oblasti 

na nesorazmernost kanadskega kaznovalnega kladiva. Avtorji 

ugotavljajo, da imajo rizični pripadniki domorodnih ljudstev 

v zaporih težak dostop do programov za zmanjševanje tveganja. 

Etiketa domorodnosti se preoblikuje v postopku pripisovanja 

tveganja posamezniku in zaposleni v zaporih imajo zelo 

kontradiktorno vlogo pri reprodukciji »domorodnega tveganja«. 

Avtorji skušajo odgovoriti na osrednje vprašanje, ali zares 

prihaja do preoblikovanja kanadskega zaporskega sistema, kar 

191


so želeli z opozorili o nesorazmernem kaznovalnem udarjanju 

po pripadnikih domorodnih ljudstev, doseči njihovi predstavniki.) 

– Bond, C.E.W in Jeffries, S.: Staroselci in sodno odločanje 

o zapiranju: študija višjih sodišč v Zahodni Avstraliji 

(Študije o vplivu rase in etničnosti na sodne odločitve praviloma 

ugotavljajo, da sodišča pogosteje izrekajo daljše in strožje 

kazni pripadnikom manjšin. Avtorja preverita to hipotezo na 

podlagi odločitev višjih sodišč v Zahodni Avstraliji za obdobje 

2003–2005 in ugotovita, da status aboridžina ne vpliva na 

sodne odločitve višjih sodišč, posebej še, če je bila kazen že 

izbrana in odmerjena glede na druge olajševalne in obteževalne 

okoliščine (na primer predkaznovanost). Navkljub takšni 

splošni ugotovitvi pa avtorja ugotavljata nekatere razlike, na 

primer staroselcem moškega spola je veliko bolj verjetno izrečena 

kazen zapora v primerjavi z ženskami, ki niso staroselke.) 

– Millie, A.: Vrednostne sodbe in kriminalizacija (Avtor izhaja 

iz ugotovitve, da v liberalnih demokracijah obstaja »kriza kriminalizacije«, 

tj. kriza postopka, v katerem so nekatera dejanja 

ali opustitve ali določeni ljudje ali uporabe opredeljeni kot kriminalni 

oz. potencialno kriminalni. Kriza se kaže v čezmerni 

kriminalizaciji, tj. takrat, ko so določena vedenja, ki so zunaj 

normativnega okvira večine prebivalstva, zelo hitro in prehitro 

etiketirana kot kriminalna. Avtorja pa ne zanima samo 

postopek etiketiranja, temveč vrednostne sodbe, ki podpirajo 

etiketiranje, torej vrednote, ki naj jih postopek kriminalizacije 

uresniči. S tem se avtor znajde na področju moralne filozofije, 

ko aplicira njene ideje na »vsakodnevno kriminalizacijo« v 

Torontu. Izdela model vrednostnih sodb in kriminalizacije, ki 

vključuje moralne, »preudarnostne«, ekonomske in estetske 

sodbe. Od tega, katere prevladajo, je odvisno, ali bo določeno 

dejanje v družbi podprto, tolerirano ali cenzurirano in kriminalizirano.) 

– Tilley, N. in drugi: Dohodkovne neenakosti in 

tveganja za vlome: dostopnost varnosti v času padajočega obsega 

kriminalitete (Avtorji analizirajo povezavo med varnostnimi 

ukrepi gospodinjstev in upadom »volumne kriminalitete« 

(»volume crime« je običajno definiran kot kriminaliteta, ki je 

statistično zelo pomembna in ki posebej ogroža varnost lokalnih 

skupnosti, obsega pa zlasti kazniva dejanja zoper življenje 

in telo, vlome, tatvine in poškodovanja tujih stari). Stopnja vlomov 

v bivalne prostore se je v Angliji in Walesu v letih 1995– 

2009 zmanjšala za 58 odstotkov, kar je pripisati širši uporabi 

in boljšim varnostnim ukrepom gospodinjstev. Glede na cene 

protivlomnih naprav pa ni presenetljivo, da je boljša varnost 

dostopna bolj premožnim gospodinjstvom. A analiza, opravljena 

z orodjem za oceno učinkov varnosti (Security Impact 

Assessment Tool) kaže, da več varnosti najbolj koristi tistim, ki 

si jo najmanj lahko privoščijo. Avtorji zato sklenejo, da bi boljša 

varnost za najrevnejše, še nadalje zmanjšala stopnje vlomov na 

nacionalni ravni.) – Pires, S.F. in Clarke, R.V.: Zaporedno ropanje, 

potujoči skrivači in divji lovci na papige v Boliviji (Članek 

predstavi verigo nezakonitega trga z zaščitenimi živalmi, in 

sicer s papigami v tropski ekološki coni, ki vključuje Srednjo 

in Južno Ameriko, Mehiško nižavje, Karibsko otočje in južno 

Florido. Avtorja ugotavljata, da so najbolj ogrožene živali tiste, 

ki so primerne za »hišne ljubljenčke«, tiste, ki jih je v naravi 

več in tiste, katerih naravni habitat je bliže ljudem (na primer 

živali, ki živijo v oddaljenosti največ 50 milj od mesta). Veriga 

divjega lova se začne pri lovcih, praviloma kmetih, ki papige 

prodajo »potujočim skrivačem«. Ti jih prodajajo na trgu v 

Santa Cruzu v Boliviji.) – Fleetwood, J.: Pet kilogramov - kazni 

in praksa v mednarodni trgovini s kokainom (Članek problematizira 

kaznovalne smernice in njihove izboljšave, ki se nanašajo 

na kazniva dejanja, povezana s prepovedanimi drogami in 

temeljijo na neoliberalni »zdravorazumski« domnevi, da večje 

količine prepovedanih drog prinašajo večji dobiček, to pa kliče 

po strožjem kaznovanju. Trenutno je ta logika v Veliki Britaniji 

privedla do tega, da je pri odmeri kazni odločilna teža zasežene 

droge, še bolj konkretno, da je pet kilogramov tista teža prepovedane 

droge A kategorije, ki zadostuje za izrek najstrožje 

predpisane kazni. Avtorica na podlagi etnografske raziskave, 

opravljene v ekvadorskih zaporih, problematizira merilo, da je 

teža zasežene količine droge odločilna pri presoji resnosti kaznivega 

dejanja oziroma pri odmeri kazni. Ugotovila je namreč, 

da »mule« običajno prenašajo veliko večje količine droge kot 

profesionalni trgovci z drogo.) 

European Journal of Criminology, London, leto 

2011, št. 2: 

Wilsem van J.: Zvezani svetovi Online nedomače rutinske 

dejavnosti in njihov učinek na digitalne in tradicionalne 

viktimizacije z grožnjami (Članek primerja dejavnike tveganja 

med grožnjami, posredovanimi na tradicionalen način 

(na primer s pismom ali »v živo«) in posredovanimi digitalno 

(na primer z e-pošto ali v klepetalnici). Avtor meni, da je doslejšnji 

(ločevalni) pristop, po katerem so bila offline in online 

dejanja obravnavano ločeno, redukcionističen, ker so družbene 

interakcije med fizičnim in digitalnim svetom povezane. 

Rutinske aktivnosti v digitalni sferi pogosto privedejo do tradicionalnih 

viktimizacij z grožnjami in obratno, offline aktivnosti 

lahko privedejo do digitalnih groženj. Avtor utemeljuje 

sklepe s študijo na splošni nizozemski populaciji (n=6896) in 

zaključuje, da je treba teorijo rutinskih aktivnosti preizkusiti v 

sodobnih digitalnih družbah na nove načine.) – Gottfredson, 

M. R.: Sankcije, situacije in delovanje v kriminoloških nadzorstvenih 

teorijah (Avtor slavne splošne kriminološke teorije, 

ki je 1990. leta skupaj s Travisom Hirschijem trdil, da vsako 

kaznivo dejanje temelji na pomanjkanju samonadzora, predstavi 

bolj rafinirano in poglobljeno nadzorstveno perspektivo, 

ki upošteva posameznikovo izbiro v kriminalnem delovanju. 

Analizira z izbiro povezan »namen« storilca, ki je bistven za 

kazensko pravo, vendar ga samo pravo »ne vidi«, temveč nanj 

lahko le posredno sklepa. Nadzorstvena teorija po njegovem 

192


mnenju zanemarja vlogo moralnosti v odločitvah, povezanih s 

kriminaliteto, in bi jo bilo treba dopolniti z rezultati raziskav o 

kriminalitetnem odvračanju. Predstavi okvir za razumevanje 

bistvenih elementov vseh nadzorstvenih teorij.) – Nalla, M.K.; 

Rydberg, J.; Meško, G.: Organizacijski dejavniki, okoljska 

klima in zadovoljstvo policistov pri delu v Sloveniji (Avtorji 

analizirajo, v kolikšni meri organizacijska kultura, policijske 

strategije dela in poklicne vloge vplivajo na zadovoljstvo slovenskih 

policistov pri delu. Preverijo, kako ti dejavniki oblikujejo 

doživljanje zadovoljstva pri delu policistov v različnih 

oddelkih in v kolikšni meri se zadovoljstvo razlikuje med različnimi 

zaposlitvenimi skupinami v okviru iste organizacije ali 

oddelka. Skupine, ki jih analizirajo, so policisti, kriminalisti in 

mejna policija. Na podlagi podatkov, pridobljenih od 995 policistov, 

ugotovijo, da k zadovoljstvu pri delu najbolj prispevajo 

spremenljivke, kot so: priložnosti za inovacije, sodelovanje 

državljanov in strokovni izzivi. Zelo majhno moč imajo demografske 

spremenljivke. Organizacijski in okoljski dejavniki 

so ključni za zadovoljstvi pri delu, kar ima pomembne strokovnopolitične 

implikacije.) – Anagnostaki, M.: Opravljanje 

dela v korist skupnosti v Grčiji: kaznovalne prakse, vloga tožilstva 

in lokalne oblasti (V Grčiji so v začetku 90-ih let uvedli 

kazensko sankcijo dela v korist skupnosti – ali bolj natančno, 

alternativo kazni zapora, da bi zmanjšali prenapolnjenost zaporov. 

Leta 1996 so ustanovili ustrezno službo, ukrep pa je v 

praksi zaživel leto pozneje. Članek predstavi uporabo ukrepa 

in avtorica ugotavlja, da so zaradi resnih zakonodajnih in 

strukturnih pomanjkljivosti pravice obsojencev ogrožene, s 

tem pa je ogrožena tudi kredibilnost in legitimnost ukrepa.) 

Criminology, Maryland, leto 2011, št. 1: 

Rosenfeld, R.: Velika slika: predsedniški nagovor 

Ameriškemu združenju za kriminologijo v letu 2010 (V nagovoru 

se avtor zavzame za makroanalize v kriminologiji, ki 

naj naslikajo »veliko sliko« kriminalitete. Po njegovi oceni 

se (ameriška) kriminologija preveč poglablja v analize posamičnih 

kriminalnih pojavov na individualni ravni. Domneva 

mikroanalitikov, da zmanjšanje individualnih nagnjenj h 

kriminaliteti vodi tudi do splošnega zmanjšanja kriminalitete, 

še ni bila dokazana, celo več, makroanalize so pokazale, 

da takšne vzročne povezave ni.) – Bushway, S.D. in drugi: 

Napovedovalna vrednost preverjanja predkaznovanosti posameznika: 

ali starost in predkaznovanost vplivata na »odkup 

kazni« (Avtorji analizirajo težnjo pravnih strokovnjakov, da 

preverjajo posameznikovo predkaznovanost in na podlagi 

nje sklepajo na morebitno prihodnje nezaželeno vedenje. 

Sprašujejo se, koliko časa mora preteči, od zadnje kaznovanosti, 

da bi se človek popolnoma »odkupil« za preteklo ravnanje. 

A članek se ne ukvarja z idejo zastaranja in pravnih posledic 

obsodbe. Avtorji se lotevajo vprašanja pozitivistično, zanima 

jih, kdaj je podatek o predkaznovanosti statistično pomemben 

pokazatelj prihodnjega vedenja, posebej glede na starost 

prestopnika in skupno število preteklih obsodb. Na podlagi 

longitudinalnih podatkov o nizozemskih obsojencih ugotovijo, 

da je to obdobje za mlajše prestopnike 10 let, za starejše 

pa je krajše. Prestopniki z močno kriminalno zgodovino pa 

se bodisi nikoli ne odkupijo bodisi se odkupijo šele po 20 letih.) 

– Griffiths, E. in drugi: Prepiri zaradi trivialnih reči: vloga 

prerekanja v nasilnih prepirih (Nasilni prepiri lahko vodijo do 

resnih poškodb in celo smrti, a nekatere takšne prepire sprožijo 

povsem nepomembne zadeve. Prepiri zaradi »niča« so v 

bistvu tekmovanje za prevlado in spoštovanje. Ti statusni boji 

so pogosti v situacijah, v katerih obstaja nejasna hierarhija 

moči med udeleženci. Na podlagi podatkov, pridobljenih v intervjujih 

z zapornicami v Ontariu v Kanadi, avtorji pokažejo, 

da simetrija moči v razmerjih omogoča tudi napoved o temi 

spora.) – Kreager, D. A. in drugi: Delinkvenca in struktura 

vrstniških skupin (Proučevanje tolp in skupinske dinamike 

je bilo vedno pomemben del kriminološkega raziskovanja, 

sredi 70. let pa jih je nadomestilo proučevanje individualnega 

vedenja s samoprijavitvenimi študijami. Avtorji želijo raziskovanje 

skupin potisniti v ospredje kriminološkega zanimanja. 

Analizirajo 897 prijateljskih skupin iz 27 osnovnih šol v 

Pennsylvaniji in Iowi. Pri tem primerjajo odklonsko vedenje 

in uživanje alkohola z velikostjo skupin, prijateljsko reciprociteto, 

ugotavljajo strukturno kohezivnost skupine, njeno stabilnost, 

povprečno popularnost in centralnost mreže. Odkrivajo 

negativne korelacije med odklonskostjo in vsemi mrežnimi 

meritvami ter zaključijo, da so odklonske skupine manj solidarne 

in manj povezane s šolskimi mrežami. Pitje alkohola 

pa, nasprotno, pozitivno korelira z večino mrežnih meritev, 

kar pomeni, da imajo skupine, ki skupaj popivajo, večji družbeni 

ugled in so bolj notranje kohezivne.) – Paternoster, R. in 

Deise, J.: Nagibanje tehtnice v lastno korist: učinki dokazovanja 

resnosti kaznivega dejanja z izjavami žrtev na odločanje 

o smrtni kazni (Članek analizira učinke nove pravice žrtev 

kaznivega dejanja in/ali njenih družinskih članov, da pričajo 

pred organom, ki določa in odmerja kazenske sankcije, o tem, 

kako je nanje vplivalo kaznivo dejanje. Takšno »dokazovanje« 

vzbudi v poroti močna čustva, avtorji pa dokazujejo, da posamezniki, 

ki so poslušali tovrstne dokaze, bolj verjetno doživljajo 

»negativna čustva do storilca«, kot so jeza, sovražnost in 

maščevalnost. Hkrati so taki posamezniki tudi bolj empatični, 

čutijo simpatijo do žrtev in imajo ugodnejše predstave o žrtvi 

in njeni družini. Avtorji sklenejo, da »izjave o učinkih dejanja 

na žrtve« povečajo verjetnost izreka smrtne kazni.) 

Pripravil Aleš Završnik 

193


Criminal Justice and Behavior, Beverly Hills, 

leto 2011, št. 4: 

Harris, G.T. in drugi: Pojasnjevanje pogostosti nasilja 

v družini z vidika moških storilcev kaznivih dejanj: ali posameznikova 

stališča, njegov odnos in okolje prispevajo k 

odklonskosti (Avtorji so raziskovali vzroke za dolgotrajno 

nasilje moškega nad partnerico s štirih vidikov: posameznikovega 

deviantnega vedenja, njegovih stališč in vrednot, njegovega 

pogleda na odnos s partnerico ter značilnosti okolja. 

Preučevali so tudi storilčevo zlorabo prepovedanih substanc 

in socialnoekonomski status partnerskega razmerja kot možen 

vzrok za partnersko nasilje. V raziskavo so bili vključeni 

vsi primeri nasilja nad ženskami, v katerih so bili storilci 

njihovi moški partnerji, primeri pa so bili zajeti v izčrpnih 

policijskih in pravosodnih arhivih. Po pričakovanjih je imelo 

deviantno vedenje storilca največjo težo pri nasilnih kaznivih 

dejanjih. Ostali dejavniki so imeli pretežno pojasnjevalno vlogo 

oziroma so pripomogli k nastanku deviantnega vedenja.). 

– Swartz, J.A. in drugi: Kronična bolezenska stanja med zaporniki 

v psihiatričnih ustanovah (Osnovna teza raziskave je, 

da je med zaporniki visoka stopnja kroničnih bolezni. Še višja 

naj bi bila pri zapornikih, ki se zdravijo v psihiatričnih ustanovah. 

Raziskava je ugotavljala dovzetnost za petnajst različnih 

bolezni na vzorcu 289 moških in 142 žensk, ki so bili kot 

zaporniki na zdravljenju v psihiatrični ustanovi. Rezultat je bil 

nepričakovan, saj naj bi bili zaporniki v primerjavi s svobodnimi 

državljani bolj nagnjeni le k štirim od petnajstih bolezni. 

Te bolezni so: močni glavoboli, možganske kapi, kronične 

pljučne bolezni in epilepsija. Zanimiva ugotovitev je bila, da 

so ženske zapornice in starejši zaporniki bolj nagnjeni k obolevanju 

za v raziskavi preučevanimi boleznimi. V sklepnem 

delu so raziskovalci pozvali h kakovostnejši zdravstveni oskrbi, 

predvsem na primarnem nivoju.) 

Ana Volovlek 

European Journal of Crime, Criminal Law and 

Criminal Justice, The Hague, leto 2010, št. 4: 

Beijer, A.: Lažna priznanja med policijskim zaslišanjem in 

ukrepi za njihovo preprečevanje. (Avtorica primerja in analizira 

ameriški in »evropski« pristop k zagotavljanju pravice do 

zagovornika v predkazenskem postopku. »Evropski« pristop, 

ali bolje, pristop Evropskega sodišča za človekove pravice, je 

močno okrepila sodba v zadevi Salduz v. Turčija (2008), ki jo 

avtorica postavlja ob bok odločitvi Vrhovnega sodišča ZDA 

Miranda v. Arizona (1966). Četudi naslov obljublja celovito 

analizo ukrepov za preprečevanje lažnih priznanj pred policijo, 

se pisanje osredotoča predvsem na pravno analizo testa 

prostovoljnosti odpovedi pravicama do molka in do zagovornika.) 

- Diez-Ripolles, J. L. in Guerra-Perez, C.: Pripor v 

Španiji (Avtorja pregledno predstavita ureditev prijetja (aretacije) 

in pripora v španskem kazenskem postopku. Predstavita 

razloge za odvzem prostosti in nekatere vidike izvrševanja 

pripora, vključno s pravicami pripornikov. Predstavitev pravne 

ureditve dopolnjujeta z izbranimi statističnimi podatki o 

priporniški populaciji, pripornih razlogih in trajanju pripora. 

Hkrati kritično analizirata nekatere značilnosti španske ureditve.) 

– Thomas, T.: Evropski razvoj registracije in nadzora 

storilcev spolnih kaznivih dejanj (Avtor v uvodu ugotavlja, 

da je model nadziranja storilcev spolnih kaznivih dejanj, kot 

so ga vzpostavile ZDA, izhodišče za podobne ureditve v evropskih 

državah. V članku predstavi rešitve, ki so jih razvile 

ZDA, Velika Britanija, Irska in Francija. Drzno (in napačno) 

ugotavlja, da so omenjene države edine vzpostavile registre 

storilcev spolnih kaznivih dejanj in hkrati razkriva tveganja, 

ki jih ob tem pomeni t. i. »potujoči spolni prestopnik«. Prav 

ta naj bi upravičeval vzpostavitev enotnega registra v okviru 

Sveta Evrope in Interpola.) 

Monatsschrift für Kriminologie und Strafrechtsreform, 

Köln, leto 2010, št. 3: 

Steinbauer, J. T.: Videonadzor javnih prostorov - pravni 

in kriminološki vidiki (Avtorica predstavlja temeljne pravne 

in kriminološke vidike videonadzora na javnih prostorih, 

zlasti ugovore kriminalitetnopolitične in pravne narave. 

Konkretneje, podvomi v učinkovitost tovrstnega preprečevanja 

kriminalitete, poudari pa njegov pomen pri odzivanju 

(represiji) na kazniva dejanja. Hkrati ponuja izčrpno analizo 

dopustnosti tega ukrepa z vidika ustavnopravnega varstva 

človekovih pravic, zlasti pravice do informacijske zasebnosti 

in pravice do svobodnega ravnanja v lastnih zadevah. Ukrep, 

katerega učinkovitost je s preventivnega vidika vprašljiva, je 

za avtorico pravno dopusten in kriminalitetnopolitično učinkovit, 

ko gre za represivno nastopanje zoper kriminaliteto.) 



Drenkhahn, K: Delo, izobraževanje in prosti čas obsojenih 

na dolgotrajne zaporne kazni (Članek predstavlja izsledke 

raziskave o življenju zapornikov, obsojenih na dolgotrajne 

zaporne kazni. Vzorec obsega zapornike iz izbranih zaporov 

enajstih evropskih držav, med katerimi sicer ni Slovenije, najdemo 

pa med njimi Hrvaško. Raziskava poskuša kritično, z 

vidika spoštovanja človekovih pravic, pristopiti k aksiomu 

medsebojnega zaupanja med državami članicami EU - in to 

na področju, ki je z vidika varstva človekovih pravic med naj- 

194


bolj občutljivimi. Ugotavlja, da obstajajo glede ponudbe dela, 

izobraževanja in možnosti preživljanja prostega časa obsojenih 

med različnimi državami pomembne razlike, in sklene, 

da bo za resnično zaupanje med državami članicami - sedanjimi 

in bodočimi - treba vložiti še precej truda.) - Stolpman, 

G. in drugi: Biološki dejavniki pri psihiatričnih forenzičnih 

prognozah (Avtorji članka ponujajo že znano tezo: biološki 

dejavniki bi morali imeti pomembnejšo vlogo pri napovedovanju 

deviantnega ravnanja. Pri tem ne gre zgolj za primere 

ugotovljenih bolezenskih stanj (na primer paranoidne shizofrenije), 

ampak za dejavnike pri sicer zdravih storilcih kaznivih 

dejanj. Zgolj za primer: na vzorcu 58 obsojencev za nasilna 

kazniva dejanja in požig sta bili pri povratnikih ugotovljeni 

nizki stopnji metabolitov serotonina v likvorju in sladkorja v 

krvi po obremenilnem testu z glukozo. Zanesljivost napovedi 

ponovitve kaznivega dejanja na podlagi teh parametrov naj bi 

bila kar 84,2–odstotna. Sklepna misel je predvidljiva: identificiranje 

relevantnih meril prognoziranja deviantnih ravnanj je 

v interesu vseh nas in naše (skupne) varnosti.) 



Schuhmann, P.; Osterheider, M.: Kvalitativna analiza slik z 

otroško pornografijo na internetu (Članek predstavlja izsledke 

empirične raziskave, ki naj bi omogočila lažje razumevanje 

dinamike otroške pornografije in njenih uporabnikov. Avtorja 

sta pripravila vprašalnik, na podlagi katerega sta analizirala 

735 fotografij, odvzetih osmim obsojencem zaradi razpečevanja 

oziroma posedovanja otroške pornografije. Raziskava 

tako ponuja med drugim naslednjo podobo pornografskega 

gradiva, ki je na voljo na internetu: v 65 odstotkih je prikazan 

spolni odnos, na 60 odstotkih slik so žrtve ženskega spola, 32 

odstotkov slik pa prikazuje različne fetiše, tipe parafilij in sadomazohističnih 

praks.) 

Birger, A: Polsvetlo polje kriminalitete - študija o naznanjeni, 

a neregistrirani kriminaliteti (Članek prinaša izsledke 

raziskave o kaznivih dejanjih, ki so policiji sicer znana, vendar 

uradno niso registrirana in zato tudi niso zajeta v policijsko 

statistiko. Ker ne gre za policiji neznano kriminaliteto, avtor 

predlaga posebno poimenovanje zanjo, tj. »polsvetlo« polje 

kriminalitete. Raziskava temelji na intervjujih policistov, telefonskih 

in pisnih anketah ter metaanalizi nekaterih viktimoloških 

študij. Ocena deleža polsvetlega polja kriminalitete v 

Nemčiji se giblje okoli 10,5 odstotka znanih kaznivih dejanj.) 

- Kolbel, R. in Herold, N.: Whistleblowing - kriminološka analiza 

(Pisca analizirata pojav t. i. whistleblowinga (žvižgačev). 

Pojav definirata kot razkritje podatkov o nezakonitih, nemoralnih 

ali neligitimnih praksah v podjetjih, ki jih posredujejo 

osebe, neposredno povezane s podjetjem (oziroma so to nekoč 

bile). Avtorja ponujata pravno in sistemsko analizo pojava 

za boj zoper gospodarsko kriminaliteto. 'Whisteblowing' je na 

eni strani oblika samonadzora podjetij (običajno je to t. i. notranji 

nadzor, ko „žvižgač“ podatke posreduje vodstvu podjetja) 

in na drugi oblika javno–zasebnega »kazenskopravnega« 

partnerstva (kot zunanji nadzor, ko oseba posreduje podatke 

pristojnim organom). V nadaljevanju avtorja predstavita empirične 

podatke iz raziskave o učinkovitosti pojava glede na 

opredeljene cilje oziroma namen.) 

Kriminologisches Journal, Weinheim, leto 2010, 

št. 3: 

Knaut, A.: Nadzor meja in avtomatizirani biometrični 

identifikacijski sistemi (Članek predstavi in kritično analizira 

razvoj in uporabo biometričnih identifikacijskih sistemov v 

okviru nadzora (zunanjih) meja EU. Kritično se odziva predvsem 

na dojemanje biometričnih sistemov kot nezmotljivih 

»črnih škatlic«. Nasprotno, biometrični sistemi so lahko nepredvidljivi: 

prav vse faze oziroma komponente sistemov (zajemanje, 

shranjevanje, obdelovanje in primerjava podatkov) 

so podvržene propadanju, delujejo le pod določenimi pogoji 

in njihovo delovanje ni vedno predvidljivo. Ta ugotovitev je 

za pisca pomembna v zvezi z uspešnostjo nadzora evropskih 

meja - te kljub prizadevanjem in napredku na tem področju 

ostajajo prepustne.) 

Pripravil Primož Gorkič 



195


Tonči Kuzmanić (ur.): Prispevki h kritiki managerske paradigme − 

R. F. Drucker in njegov managerski ideologem 

Mirovni inštitut, Inštitut za sodobne družbene in politične študije, Ljubljana, 2008, 270 strani. 

Na kaj pomislite, ko zaslišite besedo »menedžer« Na »gospodarski 

kriminal«, na zavidljivo de facto imunost njegovih protagonistov 

pred formalnimi sankcijami, na pravniško čarovnijo, 

ki podjetnemu in vplivnemu posamezniku omogoči, da tako 

rekoč iz nič postane »lastnik« podjetja, na bajno plačo in mnoštvo 

drugih ugodnosti, na ponosnega in samozavestnega predstavnika 

novodobne (»postmoderne«) avantgarde delavskega 

razreda (oziroma delovnih ljudi in občanov), na izkoriščevalca 

čedalje bolj brezpravne in nebogljene delovne sile, na šefa, ki se 

trudi strokovno upravljati »človeške resurse«, na ideal, ki naj bi 

se mu skušal približati vsakdo, kdor hoče biti v »koraku s časom« 

(ali celo pred njim) … No, v zborniku, ki ga je uredil Tonči 

Kuzmanić, so menedžerji in menedžment vsekakor obravnavani 

dosti bolj celovito, predvsem pa kritično, pri tem pa je osrednja 

pozornost namenjena avtorju, ki velja za guruja par excellence 

ali »svetega« očeta (»sveto kravo«) tovrstne teorije in prakse, 

tj. Petru Ferdinandu Druckerju (1909–2005). Knjiga je sicer sestavljena 

iz enajstih razprav, ki so jih prispevali Tonči Kuzmanić 

(»Management kot post-ideologem znanja in nosilec post-totalitarnega: 

poskus mišljenja Očeta managementa – P. F. Druckerja«, 

»Konstrukcija in funkcija znanja (knowledge) v Druckerjevi 'teoriji' 

managementa«), Blaž Kosovel (»Druckerjeva konstrukcija 

'svobodne družbe'«), Aleš Rojc (»Drucker kot teoretik 'industrijske 

družbe'«), Primož Kraševec (»Druckerjeva (razumniška) zgodovina«), 

Andrej Markovec (»Druckerjev psevdo-historizem pri 

utemeljevanju post-kapitalistične družbe znanja«), Mirt Komel 

(»Znanost managementa«), Igor Bijuklič (»Managerski misijonarji 

in njihovo poslanstvo«), Tjaša Lamperet (»Druckerjeva argumentacija 

za ponotranjenje dela«), Primož Turk (»Druckerjevo 

pojmovanje dela: z ozirom na Marxa in Taylorja«) in Julija 

Magajna (»Management telesa brez organov«). Člankom pa sledijo 

še slovarček Druckerjevih izstopajočih oznak in citirani odlomki 

iz njegovih besedil v jeziku izvirnika. 

Menedžerska »paradigma«, ki jo je razvil Drucker (v svojih 

številnih, že domala nepreglednih tekstih), se vrti predvsem 

okrog dela oziroma upravljanja, in to ne le v poslovnih, 

ekonomskih ali profitnih ustanovah, marveč povsod tam, kjer 

ljudje – hočeš nočeš – delajo, torej tudi v prostovoljnih, državnih 

(»javnih«), cerkvenih, izobraževalnih, družinskih in drugih 

organizacijah. Menedžersko poslanstvo je v tem pogledu dovolj 

nedoumno: delati, delati in še enkrat delati, a po možnosti čim 

bolj učinkovito oziroma produktivno. Drucker pojmuje delo 

(working) kot nekaj, kar je človeku podelil vsemogočni Bog, in 

sicer po eni strani kot kazen za njegov »padec« (izvirno grešnost), 

po drugi strani pa kot blagoslovljeni »dar odrešitve« (ne 

v neki časovno ali prostorsko oddaljeni, abstraktni transcendenci, 

marveč že kar »tukaj in zdaj«). Menedžer, ki priganja k 

delovanju, je potemtakem nekakšen posrednik (»medij«) med 

Stvarnikom in njegovim avtorskim izdelkom, človeškim bitjem. 

Vendar pa menedžer ni klasični (industrijski) šef, ki svoje podrejene 

(najeto »delovno silo«) obvladuje s kombinacijo palice 

in korenčka, tj. vsaj v zadnji instanci z zastraševanjem. Ne, menedžerjeva 

naloga je v tem, da delavec (»človek organizacije«) 

svojega početja v službi (bolj ali manj vestnega izpolnjevanja 

ukazov, ki prihajajo »od zgoraj«, z vrha oblastne piramide) ne 

dojema zgolj kot job ali nujno zlo (»tlako«) oziroma kot neizbežno 

sredstvo za preživljanje (življenje, ki se zares začne šele tedaj, 

ko je delavnika konec), ampak kot nekaj, kar je najtesneje ali 

najgloblje povezano s »smislom« njegovega bivanja (v relativno 

kratkem presledku med rojstvom in smrtjo). Z drugimi besedami: 

menedžer, ki ustreza svojemu (pravzaprav Druckerjevemu) 

pojmu, mora delavca v prvi vrsti motivirati, da bo ta delal bolj 

ali manj tako, kot delajo na primer prostovoljci: ne zaradi obljubljene 

gmotne nagrade (denarnega plačila ali mezde), ampak 

zaradi predanosti »stvari sami«, tj. for the cause. Menedžer (leader) 

mora, skratka, pritegniti (prepričati) podrejene (še natančneje: 

followers ali associates) s svojo vero v skupno »vizijo«, tako 

da se delavec sua sponte čim bolj poistoveti s cilji ali vrednotami 

(»misijo«) organizacije in se ji preda (in torej ne le proda!) z 

vsemi svojimi koristnimi/uporabnimi zmožnostmi (telesnimi, 

intelektualnimi in emocionalnimi). Delo postane tako pravzaprav 

izenačeno z življenjem, aktivnost (oziroma »izziv« ali 

»poklicanost«), v kateri in s katero posameznik osebnostno (ali 

duhovno) raste oziroma se razvija, uresničuje, izpolnjuje ali 

»odrešuje« (tako da medtem ko z »optimalno učinkovitostjo« 

dela za druge, dela še »na sebi« – na svoji človeški ali psihološki 

»naravi« – in zadovoljuje višje, nematerialne želje po ustvarjalnosti, 

avtonomnosti, spoštovanju, pripadnosti, sprejetosti in 

naklonjenosti). Pomemben cilj menedžerja, ki je po potrebi svetovalec, 

animator, prijatelj, koordinator, vizionar, prerok, (pre- 

)vzgojitelj, učitelj, trener, dirigent, psiholog, terapevt, socialni 

delavec in voditelj, je torej v tem, da v podrejeni osebi prebudi, 

okrepi ali ustvari notranjo (»pozitivno«) motivacijo za delo oziroma 

ponotranjeno samokontrolo ter odgovornost do nalog in 

projektov, ki jih je treba čim bolje (in čim prej) opraviti, in sicer 

najraje tako, da posameznik da »vse od sebe«, kar pa bržkone 

sploh ni pretežko, če velja hipoteza (dogma), da vse to, kar nekdo 

dela v službi organizacije, počne – bodisi v prvi bodisi v 

zadnji instanci – pravzaprav zase (sin eclesia nulla salus est). 

196


Drucker namenja posebno pozornost menedžerski obravnavi 

specifično postmodernega tipa prodajalca delovne sile, 

tj. knowledge worker, delavca z lastnim produkcijskim sredstvom, 

ki je specializirano znanje. Jasno je namreč, da je tovrstnega 

(»kognitivnega«) proletarca (ki pogosto pozna svoje 

delovno področje bolje od katerega koli drugega zaposlenega 

v organizaciji) dosti težje nadzorovati kakor množične (»fizične«) 

delavce v okviru (»fordističnega«) industrijskega kapitalizma. 

Lastništvo proizvodnih sredstev (znanja in osebnostnih 

potencialov) namreč omogoča umskim delavcem večjo 

mobilnost, fleksibilnost, neodvisnost in zatorej tudi zmožnost 

nadzora nad količino in kakovostjo opravljenega dela (po 

drugi strani pa ozka specializacija povečuje njihovo odvisnost 

od nosilcev/utelešenj znanj z drugih področij). Zato ne preseneča, 

da je menedžerjeva funkcija primarno v tem, da delavec 

čim bolj ponotranji dispozicijo za samokontrolo (uspešno, 

odgovorno in učinkovito delo) ter vrednotne/ciljne usmeritve 

organizacije, ki ga zaposluje. Vidimo torej, da Drucker pravzaprav 

nadaljuje delo, ki ga je resda v kontekstu industrijskega 

kapitalizma začel že Frederick Winslow Taylor (1856–1915), 

pionir »znanstvenega menedžmenta« (scientific management). 

Za Taylorja, ki ga Drucker sicer neizmerno ceni (za 

razliko od Marxa, ki je zanj zgolj »čvekač, ki ni nikoli zares 

delal«), je bil temeljni problem nesmotrno trošenje človeškega 

dela (dodatna težava pa je v tem, da se ljudje v glavnem sploh 

ne zavedajo neučinkovitega ali zapravljivega razsipanja svojih 

življenjskih moči pri delovnih opravilih). Njegov cilj je bil povečati 

učinkovitost delovnih aktivnosti in s tem tudi izboljšati 

splošno materialno blaginjo, kar pa pomeni vzpostavitev stanja, 

v katerem slednjič sovpadejo interesi delodajalcev in delojemalcev. 

Kako je to mogoče Preprosto: rešitev »razrednega 

vprašanja« ni »diktatura proletariata« ali komunizem, marveč 

revolucija produktivnosti (rezultat znanstvene organizacije 

dela), ki omogoči hkratno znižanje stroškov produkcije in povečanje 

delavskih plač, vzporedno s tem pa še »pomeščanjenje« 

proletariata (oziroma njegovo preobrazbo v buržoazijo). 

Še drugače rečeno, da bi delodajalci in delojemalci končno 

le pristali v »istem čolnu« (in končali »razredno vojno«), je 

potrebna revolucija v glavah kapitalistov in delavcev. Prav ta 

mentalni preobrat pa je bistvo znanstvenega menedžmenta 

oziroma z njim povezanega povečanja učinkovitosti in produktivnosti. 

To pa seveda implicira pretvorbo človeškega dela 

v skupek mehaničnih (preprostih, ponavljajočih se, vnaprej 

določenih, »racionaliziranih« in časovno natančno odmerjenih) 

gibov, ki so jim odvzete vsakršne odvečne, nepotrebne 

ali »romantične« kretnje (in ki se jih lahko nauči izvajati tudi 

»inteligentna gorila«), tako da predstavljajo najboljši način 

(one best way) izvedbe določene predpisane naloge. Skratka: 

Taylorjeva rešitev je »mehanizacija delavca« (Gramsci), podkletena 

z nepopustljivostjo do lenarjenja ali »zabušavanja« 

(systematic soldiering) in z dosledno odpravo vsakršnega nekoristnega 

trošenja telesne energije. 

Druckerjeve hvalnice na račun Taylorja, v katerem vidi 

velikega človekoljuba (čigar poglavitni cilj je bil doseči harmonično 

sožitje delodajalcev in delojemalcev, s posebnim poudarkom 

na zadovoljitvi interesov delavskega razreda), vsekakor 

ne presenečajo, saj gre obema predvsem za to, kako iz 

dela in delavstva iztisniti čim več. Zanimata ju, grosso modo, 

povečanje učinkovitosti in produktivnosti dela, razlikujeta pa 

se zgolj v tem, da se je Taylor mučil s fizičnimi delavci, medtem 

ko Drucker obravnava njihove umske (knowledge) kolege 

(katerih delovne naloge so vsekakor neprimerno bolj kompleksne). 

Sicer pa oba poudarjata, da upoštevanje načel znanstvenega 

menedžmenta osreči delavca oziroma iz njega naredi 

boljšega, na primer (samo)uresničenega ali izpolnjenega in, 

ne nazadnje, celo osvobojenega človeka: Arbeit macht frei. V 

tej (»programski«) perspektivi je kajpak rahlo čudno, da je 

moral Taylor leta 1912 (torej le slabo leto po izidu knjige The 

Principles of Scientific Management) zagovarjati svoje metode 

pred posebno komisijo predstavniškega doma ZDA (Special 

House Committee), ki je bila ustanovljena na pobudo ameriškega 

delavskega gibanja, v čemer vidi Drucker »enega od najbolj 

umazanih političnih napadov in blatenj imena (character 

asssassination) v vsej ameriški zgodovini«. Drucker (»inženir 

duš«) na srečo ni bil deležen takega šikaniranja (ki nemara 

še najbolj kaže na to, kako kratkovidna, slabotna in pomanjkljiva 

je delavska pamet), vseeno pa ne moremo reči, da je požel 

(zasluženo) slavo in priznanje v sodobnem družboslovju. 

V bistvu ostaja celo prezrt, čeravno je prav on ključni avtor 

»menedžerske paradigme«, postmodernega menedžmenta (ta 

pridevnik je Drucker uporabil že v petdesetih letih prejšnjega 

stoletja), ki ni »znanstveni« (Taylor), ampak temelji na znanju: 

knowledge management, primeren za knowledge workers 

v knowledge society, tj. na znanju temelječi (in iz organizacij 

sestavljeni) družbi. Prav zato je zbornik, ki ga je uredil Tonči 

Kuzmanić, izjemno dragoceno čtivo, saj orje ledino na obsežnem 

področju, ki ga je doslej že osvojila »menedžerska revolucija« 

in iz nje porajajoča se mentaliteta (psevdoreligija ali 

psevdoideologija za postreligiozne in postideološke socialne 

formacije). Menedžment je namreč po novem zaželen in dobrodošel, 

celo nujno potreben domala povsod: v vladi, državni 

upravi, policiji, vojski, sodstvu, tožilstvu, bolnišnici, šoli, 

raziskovalni instituciji, cerkveni organizaciji, podjetju, družini 

… Vsakdo naj bo svoje sreče (samoaktualizacije in emancipacije) 

– menedžer. Menedžment in menedžerje potrebuje 

kajpak tudi »konvencionalni« (ali morda na znanju utemeljeni) 

organizirani kriminal, ki pa lahko v zvezi s tem mirno 

sledi vzornikom v zakonitih javnih in zasebnih organizacijah. 

Videti je namreč, da so postali ravno ugledni menedžerji (ob 

pomoči advokatov) daleč najbolj prodorna (in tudi zavidljivo 

uspešna) kriminalna (pod)kategorija. Management pays! 

Zoran Kanduč 

197


Edward Palmer Thompson: Navade, plebejska kultura in moralna 

ekonomija 

Prevod: Zdenka Erbežnik, Milan Jesih (verzi); spremna beseda: Jože Vogrinc. Studia humanitatis, Ljubljana, 2010, 667 strani. 

Edward Palmer Thompson, britanski marksistični zgodovinar 

(1924–1993), je vsekakor avtor, ki ga ni mogoče (oziroma 

ga niti ni dopustno) prezreti tudi – ali celo še posebej 

– v kriminološki perspektivi. To velja tako za njegovi sloviti 

knjigi Whighs and Hunters in Albion's Fatal Tree, ki se sicer 

izrecno ukvarjata z vprašanjem »hudodelstev« v osemnajstem 

stoletju, kakor za nedavno tudi v slovenščino prevedeno delo 

Navade, plebejska kultura in moralna ekonomija, ki obravnava 

predvsem formalno/oblastno in neformalno družbeno nadzorstvo 

(v tradicionalnih skupnostih z mogočno moralno 

regulacijo spolnih in družinskih vlog, tj. normativno pričakovanih 

vedenjskih vzorcev moških in žensk) oziroma raznoliko 

uporništvo angleških »delovnih revežev« (the labouring poor) 

v obdobju pred industrijsko revolucijo. 

Beseda »navada« zveni v postmodernih časih (ko se od 

posameznika vse bolj zahteva, da uravnava svoje vedenje in 

razmišljanje ravno v odvisnosti od razkrajanja, krhkosti ali 

naglega zastarevanja vsega »običajnega« in potemtakem tudi 

»nravnega«) bržkone že precej staromodno, v prejšnjih stoletjih 

pa je pomenila v glavnem to, na kar se danes nanaša oznaka 

»kultura« (namreč človekova »druga narava«, tj. kompleksen 

sistem skupnih pomenov, vrednot in norm ter njihovih materialnih 

oblik oziroma simbolnih »utelešenj«). No, ne glede 

na to, da »navada« za večino ljudi – in sicer tako v preteklosti 

kakor v sedanjosti – implicira predvsem bolj ali manj zoprno 

privajanje telesa in duše (ter čedalje bolj tudi »srca«) na strukturne 

imperative heteronomnega (in v tem okviru kajpak 

tudi mezdnega) dela, s katerim posameznik preživlja samega 

sebe in svoje odvisne družinske člane, za nameček (»presežek«) 

pa vzdržuje še brezdelje, udobje, lagodje in veselje 

privilegirane (srečnejše) manjšine, trdoživega »leisure class« 

(Thorstein Veblen) in njegovo prestižno, razlikovalno, imenitno, 

bahavo, razkazovalno potrošnjo (conspicuous consumption), 

pa Thompson poudarja, da so v osemnajstem stoletju 

customs služile tudi kot normativni vir za obrambo plebejske 

(in neredko »puntarske«) kulture pred surovo prodirajočimi 

novotarijami kapitalističnega procesa (na primer pred ograjevanjem 

občinske zemlje, zaostrovanjem delovne discipline 

in nereguliranim ali »svobodnim« trgovanjem z žitom), ki so 

jih vladajoči (zemljiški lastniki, trgovci, oblastniki in poslovneži) 

resda prikazovali kot nesporne »izboljšave« (ekonomsko 

»modernizacijo« in »racionalizacijo«), medtem ko so jih 

podrejeni doživljali kot izkoriščanje, zatiranje, odvzemanje 

pravic (veljavnih po običajnem pravu) ali nasilno razbijanje 

tradicionalnih vzorcev »dela« in »prostega časa« (raba narekovajev 

je nujna, saj v ruralni družbi, utemeljeni na malem 

kmetstvu in domačem rokodelstvu, ni mogoče potegniti stroge 

in specifično moderne ločnice med »delovnimi« in »nedelovnimi« 

dejavnostmi). Z drugimi besedami: »navada« – oziroma 

avtoriteta (»moč zakona«) v starodavnosti, kontinuiteti 

(pogostem ponavljanju in pomnoževanju), zanesljivosti in razumnosti 

zasidranih človeških potreb in pričakovanj – je bila 

tedaj normativna in vrednotna podlaga »moralne ekonomije« 

plebejcev, ki so se upirali patricijski (»razsvetljeni«) »politični 

ekonomiji« (agrarnega, trgovskega in industrijskega kapitalizma) 

ter učenjaški pravn(išk)i »teoriji« in praksi. 

Thompson nameni posebno pozornost postopkom, s 

katerimi je podeželsko (višje in nižje) plemstvo (the gentry) 

zagotavljalo svojo »hegemonijo« (paternalistično oblast) oziroma 

»simbolno avtoriteto« v očeh podrejenih delovnih revežev, 

katerih vedenje je nihalo med pasivnostjo, upiranjem (ali 

»puntanjem«) in strahopetno (ali pač zgolj preračunljivo in 

prilizovalsko) poslušnostjo (takšno ali drugačno klečeplazenje 

seveda ni isto kakor »spoštljiva uslužnost«). Po njegovem 

mnenju je aristokratsko razkazovanje družbene in kulturne 

superiornosti najbolje opisati s pridevnikom »teatralno«, saj 

je temeljilo predvsem na mogočnosti dvorcev in krajinskih 

parkov, skrbno negovanih lasuljah, izdatni uporabi pudra, 

prelepih oblačilih in nogavicah, dodobra naštudiranih patricijskih 

gestah in ekstravagantnih držah, ošabnosti v vedenju 

in izražanju ter bleščavosti pompoznih obredov (na primer 

lova, konjskih dirk, zasedanj sodišča, poročnih slavij in razdeljevanja 

miloščine). Poleg preudarne uporabe prestižne 

simbolike kulturne hegemonije (ki zakoliči meje obstoječega, 

možnega in dopustnega) se je plemstvo (pravzaprav agrarna 

buržoazija) opiralo še na štiri ključne vire nadzora, in sicer 

na: (a) pokroviteljski sistem vpliva (zlasti v razmerju do koncentrično 

razvejene ekonomske klientele) in podpore (na primer 

v sporih s prekupčevalci, posredniki, trgovci in drugimi 

lovci na dobiček); (b) veličino in strahovlado zakona (kar in 

extremis vključuje tudi odločanje o življenju in smrti); (c) izkazovanje 

uslug (znamenj gospodarjeve »velikodušnosti«) in 

dobrodelnosti (posebej v obdobjih draginje, lakote ali hudega 

pomanjkanja); (č) represivne ukrepe (oziroma svarilne in zatorej 

nujno relativno stroge kazni). No, na drugi strani pa so 

svoj (anti)teater zganjali tudi podrejeni, in sicer pogosto v varnem 

okrilju anonimnosti. Pojavi, kot so, denimo, grozilna (in 

posmehljiva, žaljiva ali sramotilna) pisma, požig sena ali sked- 

198


nja, zakol živine, strel ali odvržena opeka skozi okno, s tečajev 

sneta vrata, posekan sadovnjak, spuščene zapornice ribnika, 

zastrupitev domačih živali, odkritje hišne strehe, porušen 

mlin, sežiganje lutk in obešanje škornja na vislice, jasno kažejo, 

da je bila »spoštljiva uslužnost« podrejenih v resnici dokaj 

krhka (sestavljena delno iz sebičnosti, delno iz hinavščine in 

delno iz strahospoštovanja pred gosposko). Dokaj očiten pa je 

tudi namen »teatralnih« (grozilnih in puntarskih) aktivnosti 

revežev: vzbuditi strah pri podeželskih plemičih (tj. večinoma 

odsotnih zemljiških lastnikih), magistratih in županih, opominjati 

na njihove tradicionalne dolžnosti in jih pripraviti do 

dobrodelnosti v času draginje ali lakote. Iz izmeničnih predstav 

teatra vladajočih in protiteatra podrejenih (»množice«) 

je razvidno, da sta oba razreda potrebovala drug drugega in 

sta se zatorej politično – v bolj ali manj neprekinjeni »vojni 

živcev« – medsebojno (recipročno) brzdala. V zvezi s tem 

Thompson opozarja, da uporniška dejanja množice praviloma 

niso bila »slepa«, ampak so bila zavidljivo disciplinirana, 

dobro organizirana in usmerjena v jasne cilje. 

Delovni reveži so se še posebej vztrajno upirali ograjevanju 

občinske zemlje (»gmajne«), pri čemer ni presenetljiv 

zgolj obseg, marveč tudi raznolikost protestov, ki so vključevali 

lobiranje, grozilna pisma, peticije, nagajanje nadzornikom, 

uničevanje listin, požige, nemire in podiranje ograj (vse to se 

je pogosto nadaljevalo še leta po dokončno ograditvi kmetijskega 

zemljišča). Thompson ugotavlja, da je ta trdoživi odpor 

(globoko prežet s sovraštvom, jezo in ogorčenjem) včasih tudi 

za desetletja odložil ograjevanje in neredko celo pomembno 

spremenil način njegove izvedbe. No, kljub vsemu pa je bilo 

tovrstno nasprotovanje nazadnje vendarle v glavnem uspešno 

zatrto (do leta 1850 so bila skoraj vsa odprta polja ograjena in 

opoziciji se je le redko – oziroma le v posebnih okoliščinah 

– posrečilo obdržati gmajno in puščo neograjeni za dalj časa). 

Z drugimi besedami: zgodovinsko zmago je slavilo prepričanje, 

da lastnina (zemljiška in tudi druga) že po svoji »naravi« 

implicira izključno uživanje. Tu kajpak trčimo ob zares ključno 

politično vprašanje o izvoru lastnine in upravičenosti do 

zemlje (ki očitno ni plod človeškega dela, ampak je – vsaj v 

religiozni ali teološki perspektivi – božji dar »vsemu človeštvu 

skupaj«). Skratka: kako je mogoče, da nekaj, kar izvorno ni 

bilo od nikogar, postane (pravno in politično priznana in s 

silo varovana) ekskluzivna lastnina nekoga Odgovor, ki ga je 

ponudil Locke, je vse prej kot skrivnost: delo (kot domnevno 

izhodiščna in nesporna človekova »last«) je tisto, ki s posegom 

v skupno ustvari zasebno lastnino, ki upravičeno izključuje 

pravice drugih ljudi. Ta argument (na katerega so se – na 

primer v imenu »izboljševanja« kmetijske proizvodnje – sicer 

pogosto sklicevale tudi odločitve sodišč in zakonodajalca) je 

seveda precej šepav, vseeno pa je družno s kopico še drugih 

dejavnikov slednjič prispeval k prevladi pojmovanja (ki sta 

ga navdušeno podprla tako politična ekonomija kot pravna 

»znanost«), da je lahko lastnina zgolj »izključujoča«, »popolna« 

in »absolutna« (ali pa je sploh ni), zaradi česar mora biti 

tudi nujno učinkovito državno/oblastno zavarovana (predvsem 

pred nelastniškimi delovnimi reveži, obsojenimi na to, 

da po novem »svobodno« delajo za mezdo). A to še zdaleč ni 

vse. Pojem izključne zemljiške lastnine (plod dolgega materialnega 

procesa sprememb v kmetijstvu, zaradi katerih se je 

uporaba zemlje otresla imperativov preživetja in se preobrazila 

v tržno blago) so britanski kolonisti, uradniki in pravniki 

prenesli čez Atlantik, na Indijsko podcelino in v južni Pacifik. 

Čeprav so nedvomno poznali moč lokalnih navad in zemljiških 

sistemov, so jih tako ali drugače (denimo s silo ali prevaro) 

prilagodili lastnemu konceptu lastnine kot merila, ki se 

mu morajo ukloniti vse druge prakse (in »teorije«). Thompson 

vidi v tem procesu zanimiv obrat razmerja med »družbeno 

bitjo« in »družbeno zavestjo« (oziroma – v terminih ortodoksne 

marksistične tradicije – med »bazo« in »nadzidavo«), 

zakaj ravno (»uvoženo«) pravo je v kolonijah postalo temeljni 

vzvod reorganiziranja (in tudi dezorganiziranja) obstoječih 

agrarnih načinov proizvodnje in včasih tudi revolucionarne 

preobrazbe materialne »baze«. Kakor koli že, že bežen uvid 

v vlogo, ki jo je odigralo »pravo« v formiranju agrarnega (in 

seveda tudi drugih vrst) kapitalizma, nam pokaže, kako iluzorna 

– oziroma naravnost sleparska – je predstava o njegovi 

razredni nepristranskosti ali relativni avtonomnosti (ki naj bi 

mu omogočala, da svoja načela in pravila izpeljuje iz nekakšne 

samosvoje – navadnim ali neposvečenim smrtnikom pogosto 

in povsem upravičeno nedoumljive – »logike«). 

S kriminološkega zornega kota je zelo poučno tudi zadnje 

(osmo) poglavje, ki obravnava »mačjo godbo« (ta na prvi pogled 

bržčas čudna oznaka je poslovenjena oblika angleške 

sintagme rough music, ki pa ima sopomenke tudi v francoščini, 

italijanščini in nemščini, na primer charivari, scampante, 

Haberfeldtreiben, Tierjagen in Katzenmusik). Izraz »mačja 

godba« se nanaša na kalejdoskopsko mnoštvo bolj ali manj 

ritualiziranih oblik posmehovanja, norčevanja, grajanja, sramotenja, 

poniževanja ali sovraštva, usmerjenih proti nepriljubljenim 

in motečim posameznikom, ki so se postavili po 

robu pomembnim moralnim normam skupnosti. Na kratko: 

gre za načine neformalnega sankcioniranja odklonskega vedenja, 

ki ga skupnost ni pripravljena tolerirati, ignorirati ali 

»nevtralizirati«. Tovrstne sankcije pa je običajno spremljala 

ostra, kakofonična, hrupna, ušesa parajoča »godba«, na primer 

žvenket mesarskih nožev, klešč, lopat, grabelj, pločevinastih 

posod, kravjih zvoncev, piščali, ropotulj, ragelj, bobenčkov 

s kraguljčki, gosli, tamburic, orglic, vijugastih trobil, 

ovčjih in lovskih rogov in drugih zgodovinskih zvrsti glasbil. 

Obredi mačje godbe so vključevali jahanje na deski, lestvi, 

drogu ali oslu, obmetavanje grešnika z blatom in drugo umazanijo, 

maskiranje in plesanje, pisanje zabavljic in anonimnih 

pisem (ki so jih pritrdili na cerkvena ali zasebna vrata), izva- 

199


janje grobe in obscene mimike, lov na »jelena« (ki so ga postavili 

na hišni prag »žrtve« in mu z lovskim nožem prebodli 

mehur, napolnjen z bikovo krvjo, ki ga je imel obešenega na 

prsih), izdelovanje, nošenje, sežig in pokop lutke (tj. nekakšen 

pogrebni obred, ki pomeni najhujšo stopnjo izobčenja, saj 

kaže na to, da skupnost šteje problematično osebo tako rekoč 

že za mrtvo, zanjo neobstoječo) … Z drugimi besedami: mačja 

godba je bila neke vrste »poulično gledališče«, namenjeno 

javnemu prikazovanju nravnega škandala (kar je dandanes 

predvsem »poslanstvo« množičnih medijev, še zlasti pa njihove 

zveličavne kraljice, televizije). Razlogi, zaradi katerih je 

skupnost (ali pa vsaj njena moralna večina) zoper svoje deviantne 

člane in članice (moralne prestopnike) uprizorila mačjo 

godbo, so bili številni in različni (vselej pa lokalno določeni). 

Tovrstne sankcije so lahko doletele: (a) moža, ki v prepirih 

popušča ženi (in torej pristaja na vlogo »copate«); (b) poročeno 

osebo, ki si je privoščila pretirano (oziroma preveč očitno) 

razuzdano spolno življenje; (c) ženo, ki je prevarala moža; (č) 

moškega, ki potrpežljivo prenaša soprogino nezvestobo (tj. 

»uslužnega rogonosca« ali mari complaisant); (d) moškega, 

ki pretepa svojo ženo oziroma grdo, surovo ali kruto ravna 

s podrejenimi družinskimi člani; (e) žensko, ki pretepa ali 

telesno poškoduje svojega moža (oziroma daje videz možače, 

prepirljivke ali zajedljive in gospodovalne žene); (f) poročeni 

par, ki po mnenju skupnosti nikakor ne »spada skupaj«, na 

primer zaradi prevelike razlike v letih, premoženju ali družbenem 

položaju (statusu); (g) tujca, ki pride, da bi se naselil, 

a ne plača »dobrodošlice«; (h) homoseksualca, kroničnega 

pijanca, suroveža ali razgrajača; (i) notoričnega zapeljevalca 

mladih žensk; (k) dekle, ki zavrne snubca, ki uživa ugled med 

ljudmi, in sicer zaradi koga drugega, bogatejšega, starejšega 

ali tujca; (l) nosečo nevesto, ki se poroči v belem; (m) posameznika 

(obeh spolov), ki se ga drži sloves preživahnega 

predzakonskega spolnega udejstvovanja; (n) žensko, ki spočne 

nezakonskega otroka. Mačja godba pa ni bila namenjena 

zgolj grešnikom, ki so odtavali ali zabredli »predaleč« glede na 

prevladujoča (»patriarhalna«) pojmovanja o primernih spolnih, 

zakonskih in družinskih vlogah, ampak so jo uporabljali 

tudi zoper nepriljubljene ali osovražene uradne osebe, na primer 

zoper podkupljive ali prestroge magistrate, nasilne orožnike, 

posameznike, ki so nasilno novačili mornarje in vojake, 

»šušmarske« pridigarje, ohole gospodarje, ki so samovoljno 

odpuščali služabnike ali s silo izseljevali ljudi iz koč v trajnem 

najemu, pretirano vnete lovske čuvaje, ovaduhe, stavkokaze 

… Po drugi strani pa je bila mačja godba neredko zgolj izgovor 

pijanske orgije, objestno in agresivno zabavo mladostnikov 

ali izsiljevanje. Kakor koli že, mačja godba je značilnost 

družbe, v kateri »pravičnost« še ni povsem v rokah (bolj ali 

manj odtujenih) državnih birokratov (tako imenovanih »pravnikov«), 

ampak za njeno uveljavljanje poskrbi kar skupnost 

sama. Tovrstna (»neformalna«) ljudska pravica ima seveda 

tako pozitivne kakor negativne plati, prednosti in pomanjkljivosti 

v primerjavi s formalnimi sistemi družbenega nadzorstva. 

Vsaj ko gre za reagiranje na očitne grešnike (oziroma 

hudodelstva, kot so nasilje do otrok ali žensk, zlorabe oblasti 

ali tatinske, oderuške in sleparske ekonomske prakse), pa se 

zdi, da lahko izginotje mačjih godb – skupaj s Thompsonom 

– celo obžalujemo. 

Česa se lahko naučimo iz Thompsonovega socialnega zgodovinopisja 

Možnih lekcij ni malo. Avtor med drugim pokaže, 

koliko vztrajnih in sistematičnih nadzorstvenih aktivnosti 

– na primer smrtnih in denarnih kazni, zapiranja (v ubožnice 

ali prisilne delavnice, workhouses), propagande, pridiganja, 

manipulacij, denarnih spodbud, (pre)vzgojnih ukrepov, prevar, 

izsiljevanj, groženj, neposrednega telesnega nasilja in discipliniranja, 

ki ga narekujejo delitev dela, ura, stroji, birokratska 

pravila in »vsevidna« očesa večjih ali manjših šefov – je 

bilo potrebnih, da so ljudje »nižjega reda« naposled le sprejeli 

(s figo v žepu ali brez nje) vrednote, normativne smernice, 

pričakovanja, prepričanja in vedenjske vzorce, ki so sine qua 

non za hiter kapitalistični ekonomski in družbeni razvoj, če že 

ne za »napredek«. Še važnejše je morda spoznanje, da lahko 

delovni reveži – oziroma objektivno podrejeni nasploh – pripravijo 

bogate/nadrejene do popuščanja (koncesij in takih ali 

drugačnih »korenčkov«) samo tako, da jim zvijejo roke, tj. 

z zares učinkovitim zastraševanjem. No, ta ugotovitev utegne 

bralca navdati z nostalgijo, zakaj videti je, da so v kriznih 

postmodernih časih prodajalci delovne sile tisti, ki trepetajo 

pred »delodajalci« oziroma jih preganjajo s tesnobo pregnetene 

bojazni. Narobe svet Ali pač »zgolj« idilične razmere za 

vladajoče, bogatine, preplačane in privilegirane (ter njihove 

kliente, odvisnike, podpornike, apologete in prilizovalce) Da. 

Vendar ni nobenega razloga, zaradi katerega bi morala »družba« 

to groteskno, celo absurdno polarizacijo še naprej »stoično« 

prenašati. Za kaj takega ni niti moralnih, niti političnih, 

niti pravnih, niti ekonomskih razlogov. Vendar pa za »izhod« 

iz razrednega gospostva ne zadoščajo zgolj »mačje godbe«, namreč 

posmehovanje, norčevanje, sramotenje in zastraševanje, 

s katerimi bi samopašne elite prisilili k »velikodušnosti« ali 

sporadičnim (in medijsko »pokritim«) gestam dobrodelnosti. 

Ne, potrebni bi bili še mnogi drugi politični ukrepi, na primer 

korenita omejitev pravice do dedovanja, občutno zmanjšanje 

razlik v dohodkih, drastična obdavčitev odvečnega ali »presežnega« 

bogastva, zaplemba premoženja, ki ima v oči bijoče 

protipravno poreklo, odprava slehernega rentnega pridobitništva 

(tj. arhaičnega prilaščanja presežne vrednosti zgolj na 

podlagi pravnega »naslova« oziroma zunajekonomske, politične/državne 

prisile), nacionalizacija/socializacija bančnega 

in finančnega sektorja, demokratizacija ekonomskih organizacij 

in ekonomske politike »kot take« (namreč ključnih odločitev 

o tem, kaj naj se dela, kako naj se dela, kje naj se dela 

in koliko časa mora vsakdo delati) … To bi bil, konec koncev, 

tudi nekakšen provizoričen program za kritično postmoderno 

200


(»krizno«) kriminologijo, ki naj usmeri pozornost predvsem 

na strukturno nasilje oziroma nima zadržkov do vključitve v 

(razredni!) boj zoper sistem, ki omogoča, da si manjšina zakonito 

prisvaja nesorazmerno velik (odločno in neutemeljeno 

prevelik!) delež družbeno/skupno ustvarjenega bogastva, ob 

tem pa še pričakuje, da se nakopičeni plen pusti lepo pri miru, 

njene povampirjene, ostudno nabrekle predstavnike pa spoš- 

tuje, občuduje in po možnosti celo posnema. Je to (še) »kriminal« 

Tudi če ni, je razbohotena legalna kraja (in njene razvejene 

reperkusije) dosti hujša – družbeno bolj nevarna in škodljiva 

– kakor tisto, čemur smo se navadili reči »kriminal«. 

Zoran Kanduč 

Dr. Aleš Završnik (ur.): Kriminaliteta in tehnologija − kako računalniki 

spreminjajo nadzor in zasebnost ter kriminaliteto in kazenski 

pregon 

Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, 2010, 149 str. 

Tokrat bo najbolje, da začnem kar na koncu: odgovor na 

vprašanje, kaj naj bralec pričakuje, ko vzame v roke to knjigo, 

je kratek: izziv! Izziv najprej za vse tiste, ki si domišljamo, da 

je vrhunec informacijske tehnologije (IT) tipkovnica namesto 

svinčnika in bančna kartica namesto gotovine. Četudi je 

osrednja tema dela tehnološko podkrepljen razvoj in odziv 

na kriminaliteto, je izvrstno začetno branje za vsakogar, kdor 

želi (ponovno) poiskati osnovne koordinate v svetu, prežetem 

s tehnologijo. To nikakor ne pomeni, da je branje lahkotno: 

nasprotno, priča smo razvoju novih pojmovnih kategorij, s 

katerimi želimo opojmiti pojav informacijske tehnologije in 

njegovih družbenih vplivov. Na tej točki ponuja knjiga drugi 

izziv: izziv vsem tistim, ki smo se zazibali v varljivo udobje 

spoznanj pravne teorije in prakse. Knjiga nam je lahko v intelektualni 

užitek, ko v njej spremljamo razvoj novih (na primer 

digitalnega dokaza) in preoblikovanje že znanih pravnih 

institutov (na primer zasebnosti) ali družbenih pojavov (na 

primer nadzorovanje), ali pa v breme, če želimo vztrajati v pogubnem 

in samozadostnem dremežu predtehnološko prežete 

družbe. V vsakem primeru pa tega knjigi ni mogoče šteti v 

slabo: prej nasprotno. 

Rdeča nit knjige je spoznanje, ki pravzaprav tli v vsakomer 

izmed nas vsak dan. Tehnologija je hkrati blagoslov in 

prekletstvo. Na nekoliko bolj pritlehni ravni vsi vemo, da brez 

računalnika in mobilnega telefona skoraj ni več (poklicnega) 

življenja, na drugi strani preklinjamo te nebodigatreba, ko 

se iztroši baterija, zmrzne naš najljubši pisarniški program 

in gre, recimo, deset strani prvovrstne tožbe, članka ali kuharskih 

receptov v nič. Preneseno v svet kriminalitete: smo v 

svetu tehnološko podkrepljenega nadzorstva kot odgovora na 

tehnološko podkrepljeno kriminaliteto. Vsi, ki nam zabrnijo 

alarmi ob besedi »nadzorstvo«, bomo ob branju te knjige hitro 

spoznali, da je dualizem nadzornik – nadzorovani preživet, 

določena stopnja nadzora pa neizogibna. Spoznanje je – sploh 

za kazenskega pravnika – težko, ker sili v ponoven premislek, 

in to ne le o mehanizmih reagiranja na kriminaliteto, ampak 

tudi o mehanizmih preprečevanja kriminalitete. Ti so tu, na 

voljo in voljni, pri čemer se izmikajo ustaljenim kazenskopravnim 

pojmovnim orodjem. Če so bili prikriti preiskovalni 

ukrepi še ne dolgo tega vrhunec proaktivnega delovanja zoper 

kriminaliteto, je danes drugače: nadzor je odkrit, vsenavzoč, 

pri njem pa zavestno sodelujemo sami. Kar poglejte malo levo 

in desno, ko se sprehajate po ulici, in preštejte kamere, ki vas 

spremljajo (veste, kdo lahko s posnetki razpolaga). Ali pa 

preglejte svoj profil na priljubljenem internetnem socialnem 

omrežju, na katerem ste pravkar objavili, da greste junija na 

dopust ... 

Knjiga ima štiri dele. V prvem delu dr. Aleš Završnik 

predstavi in kritično analizira t. i. nadzorstvene študije, seveda 

v luči informacijske tehnologije in možnosti, ki jih ta prinaša. 

Informacijska tehnologija vpliva na samo nadzorovanje 

posredno in neposredno. Posredni vplivi so posledica kulturne 

spremembe, ki so jo prinesli računalniki in avtomatizirana 

obdelava podatkov. Danes verjetno večina razume računalnike 

zgolj kot orodje, s katerim pač opravimo nalogo, ki smo se 

je lotili. Vendar pa je taka predstava napačna: uporaba tehnologije 

je dvosmerna, uporaba računalnikov tudi povratno 

vpliva na nas. Kot zapiše Završnik: »Ključno je zato na računalnike 

misliti kot na kulturne proizvode, ki nam pomagajo 

na nov način razumeti nas same, sodobne družbene razmere, 

odnose in institucije.« Za odzivanje na kriminaliteto je morda 

najpomembnejši prispevek informacijske tehnologije »spremenjena 

proizvodnja vednosti«, ki pravzaprav označuje nove 

načine pridobivanja, obdelave in uporabe velikih količin podatkov, 

s pomočjo katerih usmerjamo delovanje organov kazenskega 

pravosodja in s tem »upravljanje« kriminalitete – vse 

201


od policije, katere vedno pomembnejša dejavnost predstavlja 

obveščevalna dejavnost, pa do sodišč, ki ponekod že odločajo 

o sankciji s pomočjo IT-podpore. Neposredni vplivi so vsem 

nam laže zaznavni: tehnično podkrepljen vsakodnevni in vseprisotni 

nadzor, usmerjen na telo, pri katerem sodeluje ne le 

država (kot pregovorni Leviatan), ampak vedno bolj tudi zasebnopravni 

subjekti, od velikih korporacije do nas samih. 

Drugi del izpod peresa dr. Mateja Kovačiča je namenjen 

prikazu in primerjavi poti razvoja varstva zasebnosti na delovnem 

mestu, tj. v okolju, ki je že po sami naravi pravzaprav 

med najbolj nadzorovanimi okolji v naši družbi, tako v smislu 

uporabe proizvodnih sredstev v lasti delodajalca, pa do vezanosti 

na navodila delavcem. V tem smislu je prav delovno 

mesto idealen prikaz dometa možnosti, ki jih IT nudi za krepitev 

nadzora nad nami. Praktiki bodo v tem delu našli argumente 

in pravne vire, ki bodo lahko neposredno uporabni 

pri njihovem delu; prispevek dr. Kovačiča namreč postreže 

z najpomembnejšo domačo in tujo sodno prakso, s tem pa 

tudi z argumenti, po katerih so posegla ameriška, evropska in 

slovenska sodišča. 

Tretji del je namenjen »temnejši« strani družbenih vplivov 

razvoja IT, tj. kibernetski kriminaliteti. Marko Rusjan in 

mag. David Modic predstavljata pojav hekerstva in najbrž 

vsem nam znana nigerijska prevarantska pisma. Prvi prikaže 

hekerstvo kot družbeno držo, filozofijo, ponuja njegovo definicijo 

in predstavlja različne pojavne oblike, med katere sodi 

tudi piratstvo, ter družbene (državne in zasebne) odzive nanje. 

Drugi analizira pojav prevarantskih pisem. Med pomenljivimi 

ugotovitvami avtorjev je gotovo tudi opozorilo, da – v nasprotju 

z večinskim prepričanjem – oba pojava obstajata tudi neodvisno 

od orodij, ki jih nudi informacijska tehnologija. Zato 

gre v obeh primerih za poučni študiji primerov »tehnološko 

okrepljene« kriminalitete, s katerima smo se ob poplavi junk 

mailov in skušnjavah omrežij p2p verjetno tudi sami srečali. 

Završnik, sklenjen: razvoj dokaznega prava v družbi informacijske 

tehnologije je neposreden odraz »spremenjene proizvodnje 

vednosti«, udeleženci kazenskega postopka, zlasti 

sodniki, pa vedno bolj intenzivno (in že dalj časa) doživljajo 

(kulturno) preobrazbo, ki se kaže v prenosu dejanske moči 

odločanja s sodnika na tiste, ki imajo potrebna specialna strokovna 

znanja. 

Za konec: morda kdo poreče, da je pisati o tem leta 2011 

tako kot čakati trideset let na vlak, ki je že odpeljal, a razprava 

o dopustnosti uporabe obstoječih tehnologij še vedno traja 

in najbrž nikoli ne bo potihnila. Knjiga razkriva, da trenutno 

nimamo izbranih izhodišč odzivanja na razmah državnih, paradržavnih 

ali zasebnih (!) nadzorstvenih mehanizmov. In kar 

je še huje, ob vedno bolj dinamičnem razvoju IT je pričakovati, 

da jih najbrž tudi nikoli ne bomo imeli. Za pravnike, ki o 

dvajset let starem pravnem institutu govorimo običajno kot o 

rezultatu »novejšega pravnega razvoja«, je to skoraj civilizacijski, 

razumljiv šok. Če kdaj, potem je prav danes razvidna nemoč 

pravnika, ki vztraja pri hermetični zaprtosti svoje pravne 

panoge. Knjiga je zato hkrati tudi izvrsten prikaz, zakaj pravniki 

moramo segati po spoznanjih drugih naravoslovno-tehničnih 

in družboslovnih ved, v tem primeru kriminologije. 

Primož Gorkič 

Zadnji, četrti del obravnava nasprotni pol, tj. metode »tehnološko 

okrepljenega« odziva na kriminaliteto. Dr. Liljana 

Selinšek predstavi pojem digitalnega dokaza, Janko Šavnik pa 

predstavi načela in metode t. i. računalniške forenzike in vlogo 

sodnega izvedenca za računalniško forenziko. Dr. Liljana 

Selinšek je v slovenskem kazenskoprocesnem prostoru orala 

ledino z obravnavo elektronskih, zlasti digitalnih dokazov, in 

v tem smislu je treba šteti njen prispevek za obvezno branje, 

če želimo razumeti razvoj sodne prakse in zakonodaje kazenskega 

postopka (zlasti novelo ZKP-J ter 219.a in 223.a člen 

ZKP). Enako velja za prispevek o računalniški forenziki: policisti, 

tožilci in sodniki praviloma ne obvladujejo strokovnih 

in tehničnih znanj, ki so potrebna za verodostojno izvedbo 

preiskovanja in dokazovanja s pomočjo elektronskih naprav. 

Prav s tem poglavjem je krog, ki ga na začetku zastavi Aleš 

202

Zapisi 

Delo Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani 

v letu 2010 

1 Osnovni podatki o Inštitutu za kriminologijo 

pri Pravni fakulteti v Ljubljani 

Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani 

(v nadaljevanju inštitut) deluje v pravno organizacijski obliki 

samostojnega zavoda po Zakonu o zavodih (Uradni list RS, št. 

12/91, 45/94 – odločba US in 8/96) in po Zakonu o raziskovalni 

in razvojni dejavnosti (Uradni list RS, št. 96/02, 115/05, 112/ 

07). Temeljna dejavnost inštituta je raziskovalna in razvojna 

dejavnost na področju družboslovja in humanistike 

(standardna klasifikacija dejavnosti 72.200). 

Inštitut je ustanovila Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani 

s sklepom Fakultetnega sveta z dne 20. junija 1958 (odločba 

št. 12/58-19 z dne 14. oktobra 1958) kot znanstveni zavod, 

z določbo, da se šteje kot datum ustanovitve inštituta 1. 

julij 1958. Senat Pravne fakultete Univerze v Ljubljani je 15. 

junija 2000 sprejel akt o preoblikovanju inštituta v skladu z 

Zakonom o zavodih. Po tem aktu je ustanoviteljica inštituta 

Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, ustanoviteljske pravice 

in obveznosti pa uveljavlja Senat Pravne fakultete v Ljubljani. 

Inštitut je pravna oseba, ki nastopa v pravnem prometu v 

okviru registrirane dejavnosti samostojno z vsemi pravicami in 

obveznostmi brez omejitev. Kadar inštitut opravlja javno službo 

na področju znanstvenoraziskovalne dejavnosti na podlagi 

koncesije Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike 

Slovenije, ima po 36., 37. in 38. členu Zakona o raziskovalni in 

razvojni dejavnosti (Uradni list RS, št. 96/02, 115/05, 112/07) 

status zavoda s pravico javnosti. V okviru registrirane dejavnosti 

inštitut izdaja knjige, revije, in znanstveno periodiko, izvaja 

izobraževanje, izpopolnjevanje in usposabljanje ter opravlja 

dejavnost javne specializirane knjižnice. 

Organi inštituta so upravni odbor (predsednik prof. dr. 

Vladimir Simič, namestnik predsednika Igor Bele), znanstveni 

svet (predsednica izr. prof. dr. Katja Filipčič, namestnik 

predsednice izr. prof. dr. Zoran Kanduč) in direktor inštituta 

(izr. prof. dr. Matjaž Jager). 

2 Delo organov inštituta 

Upravni odbor je imel v letu 2010 eno sejo, na kateri 

je obravnaval poročilo o delu in zaključni račun inštituta v 

preteklem letu ter program dela in razvoja ter finančni načrt 

inštituta za leto 2010. 

Znanstveni svet je imel osem sej, na katerih je razpravljal 

o znanstvenoraziskovalnem delu, organizaciji znanstvenih 

sestankov, konferenc in seminarjev, izdaji monografij 

ter objavah znanstvenih prispevkov delavcev inštituta v 

znanstvenih revijah doma in po svetu ter opravil volitve 

delavcev v znanstvenoraziskovalne nazive. 

3 Delavci inštituta 

V začetku leta 2010 je imel inštitut zaposlenih 17 delavcev: 

deset delavcev je bilo zaposlenih s polnim delovnim časom 

(bibliotekarka Barbara Bizilj, doc. dr. Matjaž Jager, izr. prof. dr. 

Zoran Kanduč, mladi raziskovalec mag. Ciril Keršmanc, mladi 

raziskovalec Saša Kmet, mlada raziskovalka Mojca Mihelj 

Plesničar, dr. Mitja Muršič, izr. prof. dr. Dragan Petrovec, prof. dr. 

Renata Salecl, dr. Aleš Završnik), dva delavca sta bila zaposlena 

s krajšim delovnim časom od polnega delovnega časa (doc. dr. 

Sašo Dolenc, akad. prof. dr. Alenka Šelih), pet delavcev pa je 

bilo v dopolnilnem delovnem razmerju s petinskim delovnim 

časom po osem ur tedensko (doc. dr. Beno Arnejčič, doc. dr. 

Matjaž Ambrož, izr. prof. dr. Katja Filipčič, prof. dr. Damjan 

Korošec, izr. prof. dr. Katja Šugman Stubbs). 

Dne 1. marca 2010 je inštitut sklenil dopolnilno delovno 

razmerje z as. dr. Primožem Gorkičem. 

Dne 13. aprila 2010 je bil as. dr. Beno Arnejčič na Univerzi 

na Primorskem izvoljen v naziv docenta za družboslovno 

izobraževanje. 

Dne 21. junija 2010 je bil doc. dr. Matjaž Jager na Pravni 

fakulteti Univerze v Ljubljani izvoljen v naziv izrednega 

profesorja za področje kriminologija. 

Dne 21. junija 2010 je bil dr. Aleš Završnik na Pravni 

fakulteti Univerze v Ljubljani izvoljen v naziv docenta za 

področje kriminologija. 

Dne 30. avgusta 2010 je prenehalo dopolnilno delovno 

razmerje dr. Benu Arnejčiču. 

Dne 31. oktobra 2010 je prenehalo dopolnilno delovno 

razmerje doc. dr. Matjažu Ambrožu. 

Dne 1. oktobra 2010 je inštitut sklenil delovno razmerje s 

polnim delovnim časom za določen čas z univ. dipl. pravnico 

203


Tjašo Tomažin za dela in naloge koordinatorke na raziskovalnem 

projektu, ki ga financira Ministrstvo za šolstvo RS. 

Dne 29. oktobra 2010 je bil dr. Vasja Badalič na seji 

znanstvenega sveta inštituta izvoljen v raziskovalni naziv 

asistent z doktoratom. 

Dne 1. novembra 2010 je inštitut sklenil z dr. Vasjo 

Badaličem delovno razmerje za polni delovni čas za določen 

čas do 31. decembra 2010. 

Dne 1. decembra 2010 je inštitut sklenil z as. dr. Alešem 

Bunto delovno razmerje s krajšim delovnim časom od 

polnega delovnega časa za 36 ur na teden za določen čas do 

31. decembra 2010. 

Dne 31. decembra 2010 je prenehalo delovno razmerje s 

krajšim delovnim časom as. dr. Alešu Bunti. 

Dne 31. decembra 2010 je prenehalo delovno razmerje s 

polnim delovnim časom dr. Vasji Badaliču. 

Ob koncu leta 2010 je bilo na inštitutu zaposlenih 19 

delavcev: 12 delavcev je bilo zaposlenih s polnim delovnim 

časom (dr. Vasja Badalič, bibliotekarka Barbara Bizilj, izr. 

prof. dr. Matjaž Jager, izr. prof. dr. Zoran Kanduč, mladi 

raziskovalec mag. Ciril Keršmanc, mladi raziskovalec Saša 

Kmet, mlada raziskovalka Mojca Mihelj Plesničar, dr. Mitja 

Muršič, izr. prof. dr. Dragan Petrovec, prof. dr. Renata Salecl, 

Tjaša Tomažin, doc. dr. Aleš Završnik), trije delavci so bili 

zaposleni s krajšim delovnim časom od polnega delovnega 

časa (dr. Aleš Bunta, doc. dr. Sašo Dolenc, akad. prof. dr. 

Alenka Šelih), štirje delavci (as. dr. Primož Gorkič, izr. prof. 

dr. Katja Filipčič, prof. dr. Damjan Korošec, izr. prof. dr. Katja 

Šugman Stubbs) pa so bili v dopolnilnem delovnem razmerju 

s petinskim delovnim časom po osem ur tedensko. 

Prof. dr. Renata Salecl je bila po izboru bralk in bralcev 

revije JANA izbrana za znanstvenico leta 2010. Naziv in 

kristalni mikroskop je prejela iz rok ministra za visoko šolstvo, 

znanost in tehnologijo Gregorja GOLOBIČA na slovesni 

razglasitvi v prostorih Gospodarske zbornice Slovenije 14. 

oktobra 2010. 

4 Raziskovalno delo inštituta 

V letu 2010 so bili končani naslednji raziskovalni 

projekti: 

– Dejavniki varnosti cestnega prometa v Republiki 

Sloveniji (za projekt v okviru Ciljnega raziskovalnega 

programa – CRP je bila sklenjena pogodba z Javno agencijo za 

raziskovalno dejavnost Republike Slovenije in Ministrstvom za 

promet Republike Slovenije, projekt je trajal od 1. septembra 

2008 do 30. avgusta 2010, vodja projekta je bil izr. prof. dr. 

Dragan Petrovec). 

– Prepoznavanje in preprečevanje nasilnega vedenja 

v šolskem prostoru – Upoštevanje čustvenih vidikov pri 

prepoznavanju, obravnavanju in preprečevanju nasilnega 

vedenja v šoli – razvojno preizkušanje modela (za projekt 

je bila sklenjena pogodba z Ministrstvom za šolstvo in šport 

Republike Slovenije in se je financiral iz skladov Evropske 

unije, projekt je trajal od 1. oktobra 2008 do 30. septembra 

2010, vodja projekta je bil dr. Mitja Muršič). 

– Študija ureditve kazenske zakonodaje za mladoletnike 

(za študijo je bila 6. aprila 2010 sklenjena pogodba z 

Ministrstvom za pravosodje Republike Slovenije, voditeljica 

študije je bila izr. prof. dr. Katja Filipčič, rok izdelave študije je 

bil 20. december 2010). 

V letu 2010 so potekali naslednji raziskovalni programi 

in projekti: 

– Družbeno nadzorstvo, kazenskopravni sistem, nasilje 

in preprečevanje viktimizacij v kontekstu visoko tehnološke 

družbe (raziskovalni program financira Javna agencija za 

raziskovalno dejavnost Republike Slovenije – ARRS v okviru 

dodeljene koncesije za obdobje od 1. januarja 2009 do 31. 

decembra 2014, programsko skupino vodi prof. dr. Renata 

Salecl). 

– Nadzorovanje in kaznovanje v informacijski 

družbi: Kibernetska kriminaliteta in nadzorstveni učinki 

informacijske tehnologije (za projekt je bila sklenjena 

pogodba z Javno agencijo za raziskovalno dejavnost Republike 

Slovenije – ARRS, projekt je trajal od 1. februarja 2008 do 31. 

januarja 2011, projekt je vodila prof. dr. Renata Salecl). 

– Pojavnost nasilja in odzivnost na nasilje v zasebni sferi 

in v partnerskih odnosih (raziskovalni projekt v okviru Ciljnega 

raziskovalnega programa – CRP, za katerega je sklenjena 

pogodba z Javno agencijo za raziskovalno dejavnost Republike 

Slovenije, Ministrstvom za notranje zadeve Republike Slovenije 

in Uradom Vlade Republike Slovenije za enake možnosti, 

projekt je trajal od 1. septembra 2008 do 28. februarja 2011, 

voditeljica projekta je bila izr. prof. dr. Katja Filipčič). 

– Slovensko pravosodje skozi številke: Primerjalna 

analiza in predlogi sprememb (projekt v okviru Ciljnega 

raziskovalnega programa financirata Javna agencija za 

raziskovalno dejavnost in Ministrstvo za pravosodje Republike 

Slovenije, voda projekta je doc. dr. Primož Gorkič). 

– Sistemsko soočanje z nasiljem v družini – usposabljanje 

strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanju (za projekt 

204

Zapisi 

je sklenjena pogodba z Ministrstvom za šolstvo in šport 

Republike Slovenije za obdobje od 20. avgusta 2010 do 31. 

julija 2012, vodja projekta je dr. Mitja Muršič). 

– Living in Surveillance Societies (LiSS) (Življenje v 

nadzorstveni družbi) (mednarodni raziskovalnorazvojni 

projekt COST 2010, v slovenskem delu projekta sodelujeta izr. 

prof. dr. Katja Šugman Stubbs in doc. dr. Aleš Završnik, projekt 

sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS). 

– Elektronski časopis o boju zoper kibernetsko 

kriminaliteto (»Electronic Newsletter on the Fight Against 

Cybercrime«, E.N.A.C.), (partnerstvo v evropskem projektu 

s finančno podporo Criminal Justice Programme, DG Justice, 

Freedom and Security, vodja projekta je doc. dr. Aleš Završnik). 

– Odločanje o sankciji v kazenskem postopku: 

primerjalnopravni in kriminološki vidiki (doktorska tema 

mlade raziskovalke Mojce Mihelj Plesničar na Pravni fakulteti 

Univerze v Ljubljani, mentorica je izr. prof. dr. Katja Šugman 

Stubbs, somentorica prof. dr. Renata Salecl). 

– Vloga čustev v delovanju kazenskopravnega sistema 

v postmodernem kontekstu (doktorska tema mladega 

raziskovalca Saše Kmeta na Pravni fakulteti Univerze v 

Ljubljani, mentor je izr. prof. dr. Zoran Kanduč). 

5 Mednarodno znanstveno sodelovanje 

– Dr. Mitja Muršič in doc. dr. Aleš Završnik sta člana 

Upravnega odbora COST projekta (ISO801) Cyberbullying: 

Coping with negative and enhancing positive uses of new 

technologies, in rehabilitations in educational settings, ki 

se bo zaključil oktobra 2012. 

6 Organizacija znanstvenih sestankov, seminarjev 

in konferenc 

– Dne 2. junija 2010 je Inštitut za kriminologijo pri Pravni 

fakulteti v Ljubljani organiziral posvet na temo (Stran)poti 

odzivanja na gospodarski kriminal: praksa in strategije. Cilj 

posveta je bil osvetliti probleme gospodarske kriminalitete s 

kriminološkopolitičnega in strateškega vidika. Referenti so bili 

strokovnjaki, ki se s problematiko gospodarske kriminalitete 

srečujejo v praksi (delavci policije, državnega tožilstva, 

sodišča in medijev). Vodja posveta in moderator okrogle 

mize je bil izr. prof. dr. Matjaž Jager. Posveta se je udeležilo 

50 udeležencev (vključno z dodiplomskimi in podiplomskimi 

študenti Pravne fakultete Univerze v Ljubljani). 

– Dne 26. avgusta 2010 je Inštitut za kriminologijo pri 

Pravni fakulteti v Ljubljani organiziral posvet z naslovom 

Upoštevanje čustev pri soočanju z nasiljem v šoli, ki je 

predstavljal zaključno konferenco projekta Upoštevanje 

čustvenih vidikov pri prepoznavanju, obravnavanju in 

preprečevanju nasilnega ravnanja v šoli, ki ga je vodil Inštitut 

za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani. Konzorcijski 

partnerji projekta so bili OŠ Ljudski vrt na Ptuju, OŠ Martin 

Kores v Podlehniku, OŠ Mirana Jarca v Ljubljani, OŠ Rodica 

pri Domžalah, zunanji partnerji projekta pa Šola za ravnatelje, 

Varuh človekovih pravic RS in Zavod RS za šolstvo. Posvet 

je bil namenjen predstavitvi poteka in rezultatov projekta, 

vključno s strokovnim priročnikom z naslovom Znanje o 

čustvih za manj nasilja v šoli (urednik dr. Mitja Muršič), ki 

ga je v okviru projekta izdelal in izdal Inštitut za kriminologijo 

pri Pravni fakulteti v Ljubljani. Posveta se je udeležilo okrog 

150 udeležencev. 

– Dne 29. septembra 2010 je inštitut organiziral kolokvij 

na temo Living in (un)regulated surveillance society (Ali 

živimo v (ne)regulirani nadzorstveni družbi). Namen 

kolokvija je bil prikazati sodobne oblike tehnično okrepljenega 

nadzora in možnosti njegove pravne ureditve. Predavatelji 

so predstavili svoje poglede na sodobne oblike nadzora in 

predvsem vlogo prava pri njegovi ureditvi. Kolokvij je potekal 

v angleškem jeziku. Predavatelji so bili iz Velike Britanije 

(dva), Madžarske (dva), z Danskega (dva) in iz Španije (eden). 

Posvet sta vodila izr. prof. dr. Katja Šugman Stubbs in doc. dr. 

Aleš Završnik. 

7 Knjižnica in dokumentacija (poročilo je prispevala 

bibliotekarka Barbara Bizilj) 

V letu 2010 se je knjižnični sklad povečal za 282 enot 

(233 knjig in 49 letnikov revij). Ob koncu leta 2010 je sklad 

gradiva, ki je obdelano v sistemu COBISS, obsegal 20.038 enot, 

približno 5000 enot gradiva pa še ni obdelanih. Ob koncu leta 

je celoten knjižnični sklad obsegal 24.076 enot. 

Izposoja se je v letu 2010 povečala, kar je posledica 

prehoda knjižnice v sistem COBISS/Izposoja. Knjižnico je od 

vključitve v sistem COBISS/Izposoja (1. aprila 2010) obiskalo 

954 uporabnikov, k čemur je treba prišteti še okrog 200 

uporabnikov, ki so knjižnico obiskali do 31. marca 2010, kar 

pomeni skupaj za tretjino več uporabnikov kot v letu 2009. 

Izposojenih je bilo okoli 4000 knjižničnih enot. 

Knjižnico uporabljajo raziskovalci inštituta, delavci in 

študentje fakultet, visokih in višjih šol ter drugi uporabniki. 

Knjižnica deluje kot aktivna članica v sistemu vzajemne 

katalogizacije COBISS in redno vnaša v vzajemno bazo 

podatke o novih knjigah, revijah ter bibliografskih enotah 

delavcev inštituta. 

205


8 Udeležba delavcev inštituta na kongresih, 

konferencah, posvetovanjih ter drugih strokovnih 

in znanstvenih sestankih doma in v 

tujini 

Katja Filipčič 

– Dne 15. januarja 2010 se je na Brdu pri Kranju 

udeležila posveta na temo Poravnavanje, ki ga je organiziral 

Center za izobraževanje pri Ministrstvu za pravosodje RS, 

in imela predavanje z naslovom Stališča državnih tožilcev 

in poravnalcev do poravnavanja – raziskava Inštituta za 

kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani. 

– Dne 18. januarja 2010 se je v Ljubljani udeležila posveta 

na temo Nasilje v družini in imela predavanje z naslovom 

Predstavitev zakona o preprečevanju nasilja v družini. Posvet 

je organiziral Zavod Rakno. 

– Dne 21. aprila 2010 se je v Ljubljani udeležila posveta 

z naslovom Kazenskopravni vidiki nasilja v družini, ki ga je 

organizirala Fakulteta za varnostne vede Univerze v Mariboru. 

Imela je predavanje z naslovom Prijavitvena dolžnost versus 

avtonomija žrtve. 

– Dne 27. maja 2010 se je na Bledu udeležila posveta 

na temo Odprta vprašanja v zvezi z uporabo Zakona o 

preprečevanju nasilja v družini, ki ga je organiziral Center za 

izobraževanje v pravosodju pri Ministrstvu za pravosodje RS. 

Imela je prispevek z naslovom Obravnavanje žrtev nasilja v 

družini po zakonu o preprečevanju nasilja v družini. 

– Dne 26. avgusta 2010 se je v Ljubljani udeležila posveta 

na temo Upoštevanje čustev pri soočanju z nasiljem v družini, 

ki ga je organiziral Inštitut za kriminologijo pri Pravni 

fakulteti v Ljubljani. Imela je referat z naslovom»Krog nasilja 

– od nasilja v družini do nasilja v šoli«. 

– Od 13. do 15. septembra 2010 se je v Greifswaldu 

(Nemčija) udeležila posveta na temo Juvenil Justice in Europe, 

ki ga je organizirala Univerza v Greifswaldu. Imela je referat 

z naslovom Good and bad practice in dealing with juvenile 

offenders in Slovenia. 

– Od 22. do 25. septembra 2010 se je na Zlatiboru (Srbija) 

udeležila posveta na temo Krivično zakonodavstvo Srbije 

i standardi Evropske unije in imela prispevek z naslovom 

Razvoj instituta restorativne pravde u tretmanu maloletnih 

delinkvenata – evropska perspektiva. Posvet je organiziralo 

Društvo za krivično pravo Srbije. 

– Od 16. do 17. novembra 2010 se je na Bledu 

udeležila Dnevov kazenskega prava in kriminologije, ki 

jih je organizirala GV Založba. Imela je referat z naslovom 

Kaznovalna politika. 


– Dne 27. septembra in 11. oktobra 2010 je imel v Čatežu v 

organizaciji Centra za izobraževanje v pravosodju predavanje z 

naslovom Varstvo pravic oškodovanca v kazenskem postopku. 

– Od 16. do 17. novembra 2010 se je na Bledu udeležil 

3. konference kazenskega prava in kriminologije, ki sta jo 

organizirala GV Založba in Pravna fakulteta Univerze v 

Ljubljani. Imel je referat z naslovom Pravila dokazovanja in 

uvedba konsenzualnega modela reševanja kazenskih zadev 

(novela ZKP-K). 

Matjaž Jager 

– Dne 2. junija 2010 se je v Ljubljani udeležil enodnevnega 

posveta na temo (Stran)poti odzivanja na gospodarski 

kriminal: praksa in strategije, ki ga je organiziral Inštitut za 

kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani. Predstavil je 

referat Gospodarski kriminal: razlage, zadrege in vprašanja. 

Bil je organizator seminarja in moderator okrogle mize. 

– Med 8. in 11. septembrom 2010 se je v Liegeu (Belgija) 

udeležil letne konference Evropskega kriminološkega 

združenja (European Society of Criminology – ESC) in 

predstavil referat The politics of white collar crime after twenty 

years of transition in Slovenia (Politika do kriminalitete belega 

ovratnika po dvajsetih letih tranzicije v Sloveniji). 

– Dne 14. oktobra. 2010 se je v Portorožu udeležil Dnevov 

slovenskih pravnikov, ki sta jih organizirala GV založba in 

Društvo pravnikov Slovenije. Na sekciji Razvoj kazenskega 

prava EU je predstavil referat Slovenija in smeri razvoja 

kriminalitetne politike v EU. 

– Med 21. in 23. oktobrom 2010 se je kot član ECLAN 

v Luxembourgu (Luksemburg) udeležil konference o razvoju 

kazenskega prava EU. Konferenco sta organizirala ECLAN in 

Univerza v Luxembourgu. 

– Dne 16. novembra 2010 se je na Bledu udeležil 3. 

konference kazenskega prava in kriminologije, ki jo je 

organizirala GV založba. Vodil je sekcijo z naslovom kazensko 

pravo in socialna država in na njej predstavil referat Socialna 

država in kriminaliteta – umestitev Slovenije. 

Zoran Kanduč 

– Dne 18. marca 2010 je imel v Moderni galeriji v 

Ljubljani prispevek na predstavitvi knjige Aleša Završnika 

Homo criminalis: upodobitve zločinskega subjekta v 

visokotehnološki družbi tveganja. Predstavitev knjige sta 

organizirala Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v 

Ljubljani in Moderna galerija v Ljubljani. 

– Dne 19. marca 2010 se je v Državnem zboru Republike 

Slovenije udeležil strokovne konference Vizija trajnostnega 

206

Zapisi 

razvoja. Konferenco je organiziral Kabinet predsednika Vlade 

Republike Slovenije. 

– Dne 16. novembra 2010 se je na Bledu udeležil 

konference Kazensko pravo in kriminologija in imel referat z 

naslovom Nacionalna država ter kriza legalnosti, legitimnosti 

in racionalnosti. Konferenco je organizirala GV založba. 

Ciril Keršmanc 

– Od 25. do 26. februarja 2010 se je v Trierju (Nemčija) 

udeležil letnega foruma o boju proti korupciji v EU, ki ga je 

organizirala ERA – Academy of European Law. 

– Od 8. do 9. aprila 2010 se je v Ljubljani udeležil 

Kazenskopravne konference za jugovzhodno Evropo z 

mednarodno udeležbo v organizaciji Katedre za kazensko 

pravo na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani. 

– Dne 29. aprila 2010 se je v Corku (Irska) udeležil četrte letne 

mednarodne konference podiplomskih študentov v organizaciji 

Centre for Criminal Justice and Human Rights – University 

College Cork. Nastopil je s prispevkom Is Corporate Social 

Responsibility anything more than a Mask for Multinational Oil 

Corporations given their Psychopathic Nature 

– Dne 13. maja 2010 se je v Ljubljani udeležil simpozija 

v organizaciji Društva za pravno in socialno filozofijo ter 

Katedre za teorijo in sociologijo prava Pravne fakultete 

Univerze v Ljubljani. Predstavil je prispevek z naslovom 

Realnost pravnih oseb. 

– Dne 2. junija 2010 se je v Ljubljani udeležil posveta na 

temo (Stran)poti odzivanja na gospodarski kriminal: praksa in 

strategije, na katerem je predstavil prispevek z naslovom Odprava 

na pregon gospodarske kriminalitete. Posvet je organiziral 

Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani. Bil je 

član organizacijskega odbora za pripravo posveta. 

– Med 7. in –18. junijem 2010 se je v Budimpešti 

(Madžarska) udeležil poletne šole Mediation and Other 

Methods to Foster Democratic Dialogue v organizaciji CEU 

Summer University ter Benjamin N. Cardozo School of Law, 

New York in Hamline University School of Law, Minnesota. 

– Dne 26. avgusta 2010 se je v Ljubljani udeležil posveta 

z naslovom Upoštevanje čustev pri soočanju z nasiljem v šoli 

v organizaciji Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti v 

Ljubljani. 

– Dne 16. septembra 2010 se je v Ljubljani udeležil 

seminarja Kako zagotoviti varstvo osebnih podatkov v 

organizaciji Založbe Forum Media, d. o. o. 

– Od 11. do 12. oktobra 2010 se je v Bruslju (Belgija) 

udeležil simpozija Tackling Cross-Border Crime: Harmonising 

European Standards in Criminal Proceedings v organizaciji 

Centre for Parliamentary Studies. 

– Od 11. do 12. oktobra 2010 se je v Bruslju (Belgija) 

udeležil sestanka strokovnjakov EU Experts' Meeting on 

Procedural Rights Access to a lawyer (Measure C1 of the 

Roadmap) and Communication while in detention (measure 

D) v organizaciji Evropske komisije. 

– Dne 29. oktobra 2010 se je v Ljubljani udeležil kolokvija 

na temo Ali živimo v (ne)regulirani nadzorstveni družbi v 

organizaciji Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti v 

Ljubljani. 

Saša Kmet 

– Dne 18. marca 2010 se je v Moderni galeriji v Ljubljani 

udeležil okrogle mize ob predstavitvi monografije Homo 

criminalis dr. Aleša Završnika. 

– Dne 31. marca 2010 se je na Ministrstvu za šolstvo in šport 

Republike Slovenije v Ljubljani udeležil predstavitve projektov 

ESS s področja socialnih in državljanskih kompetenc. 

– Od 8. do 9. aprila 2010 se je na Pravni fakulteti Univerze v 

Ljubljani udeležil Kazenskopravne konference za jugovzhodno 

Evropo z mednarodno udeležbo v organizaciji Katedre za 

kazensko pravo na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani. 

– Od 27. do 28. maja 2010 se je na Pravni fakulteti Univerze 

v Ljubljani udeležil 1. konference slovenskih pravnikov iz sveta 

in Slovenije v organizaciji Svetovnega slovenskega kongresa. 

– Dne 2. junija 2010 se je v Ljubljani udeležil posveta 

na temo (Stran)poti odzivanja na gospodarski kriminal – 

strategije in praksa, ki ga je organiziral Inštitut za kriminologijo 

pri Pravni fakulteti v Ljubljani. 


na temo Upoštevanje čustev pri soočanju z nasiljem v šoli. 

Posvet je organiziral Inštitut za kriminologijo pri Pravni 

fakulteti v Ljubljani. 

– Dne 29. septembra 2010 se je v Ljubljani udeležil 

kolokvija na temo Ali živimo v (ne)regulirani nadzorstveni 

družbi. Posvet je organiziral Inštitut za kriminologijo pri 

Pravni fakulteti v Ljubljani. 

– Od 11. do 12. novembra 2010 se je v Beogradu (Srbija) 

udeležil 1. letne konference Viktimološkega združenja 

Srbije na temo Pravice žrtev in Evropska unija – izzivi za 

zagotavljanje pomoči žrtvam. 

– Od 16. do 17. novembra 2010 se je na Bledu udeležil 

3. letne konference kazenskega prava in kriminologije v 

organizaciji GV založba. 

Damjan Korošec 

– Dne 28. januarja 2010 se je v Moskvi (Rusija) kot vabljeni 

gost udeležil rednega letnega kazenskopravnega kongresa 

z mednarodno udeležbo v organizaciji Moskovske državne 

207


pravne akademije, Oddelka za kazensko pravo. Prispeval je 

referat v ruskem jeziku (Rimski statut in slovensko kazensko 

pravo), ki je bil objavljen v zborniku kongresa. 

– Med 22. in 24. aprilom 2010 se je v Leipzigu (Nemčija) 

kot soorganizator udeležil rednega delovnega srečanja med 

kazenskopravnimi strokovnjaki Pravne fakultete Univerze v 

Leipzigu in Pravne fakultete Univerze v Ljubljani. Na srečanju 

so sodelovali izbrani študenti obeh fakultet. 

– Dne 11. maja 2010 se je kot vabljeni predavatelj udeležil 

sodniške šole v okviru rednega izobraževanja kazenskih 

sodnikov, ki ga organizira Center za izobraževanje v 

pravosodju Ministrstva za pravosodje Republike Slovenije. 

Šola je bila namenjena spolnemu kazenskemu pravu. Imel 

je referat z naslovom Otroška pornografija – širši pregled in 

mednarodni instrumenti. 

– Med 25. majem in –3. junijem 2010 se je v Istanbulu 

(Turčija) kot vabljeni predavatelj udeležil kongresa z 

mednarodno udeležbo z naslovom Kazenskopravne reforme 

v svetu in v Turčiji v organizaciji Pravne fakultete Univerze 

v Istanbulu v sodelovanju z več drugimi turškimi pravnimi 

fakultetami. Imel je referat z naslovom Landesbericht 

Slowenien mit besonderer Berücksichtigung des Systems 

der Rechtfertigungsgründe (Poročilo za državo Slovenijo s 

posebnim poudarkom na razlogih upravičenosti). 

– Dne 27. septembra 2010 se je kot vabljeni predavatelj 

udeležil sodniške šole v okviru rednega izobraževanja 

kazenskih sodnikov, ki ga organizira Center za izobraževanje 

v pravosodju Ministrstva za pravosodje Republike Slovenije. 

Šola je bila namenjena seznanjanju s potrebami po noveliranju 

splošnega dela Kazenskega zakonika Republike Slovenije. 

Izobraževalni prispevek je imel naslov Varnostni ukrepi 

psihiatričnega zdravljenja – kazenskopravno vprašanje. 

– Dne 5. novembra 2010 se je v Budimpešti (Madžarska) 

kot vabljeni predavatelj udeležil enodnevnega mednarodnega 

simpozija o aktualnih problemih splošnega dela kazenskega 

materialnega prava. Simpozij je organizirala Pravna fakulteta 

Katoliške univerze v Budimpešti. Imel je referat v nemškem 

jeziku z naslovom Problematika pravil o zastaranju. 

– Med 24. in 28. novembrom 2010 se je v Szegetu 

(Madžarska) kot vabljeni gost udeležil posveta o kazenskem 

pravu in vodil sekcijo z naslovom Materialno kazensko pravo 

in varnost. Posvet je organizirala Pravna fakulteta Univerze 

v Szegetu s podporo Sklada Aleksandra von Humboldta iz 

Nemčije. 

Mojca Mihelj Plesničar 

– Med 27. septembrom 2009 in 12. julijem 2010 je bila kot 

mlada raziskovalka na magistrskemu študiju kriminologije na 

Univerzi v Oxfordu (Anglija), za kar je pridobila štipendijo 

programa Weidenfeld. V tem času je sodelovala pri evropski 

raziskavi z naslovom European Commission study on the 

confiscation and recovery of criminal assets pod vodstvom 

RAND Europe, Cambridge, in se udeležila številnih dodatnih 

programov in konferenc, ki so potekale v okviru Univerze v 

Oxfordu, in sicer: 

– Seminarji iz kriminologije All Souls v organizaciji 

Centre for Criminology, University of Oxford; 

– 20. maja 2010 Annual Roger Hood lecture: Nils Christie: 

Scandinavian Exceptionalism – Five Dangers Ahead, v 

organizaciji Centre for Criminology, University of Oxford; 

– 21. maja 2010 Criminological writing workshop with 

Nils Christie v organizaciji Centre for Criminology, University 

of Oxford; 

– med 15. in 19. marcem 2010 se je v Cambridgeu 

udeležila seminarja Public Policy Analysis Training. Seminar je 

potekal kot enotedenska delavnica v organizaciji raziskovalne 

institucije RAND Europe; 

– med 27. junijem in –1. julijem 2010 se je v okviru 

Weidenfeld Study Tour udeležila ekskurzije v Ženevo po 

različnih mednarodnih ustanovah na temo podnebnih 

sprememb; 

– 19. februarja 2010 je sodelovala pri organizaciji 

seminarja v Oxfordu v sklopu Weidenfeld debates, in sicer na 

temo Shift of Power and Human Rights. 

Mitja Muršič 

– Dne 31. marca 2010 se je na Ministrstvu za šolstvo in 

šport Republike Slovenije v Ljubljani udeležil predstavitve 

projektov ESS s področja socialnih in državljanskih 

kompetenc, kjer je predstavil projekt Upoštevanje čustvenih 

vidikov pri prepoznavanju, obravnavanju in preprečevanju 

nasilnega ravnanja v šoli. 

– Od 8. do 9. aprila 2010 se je v Ljubljani udeležil 

Kazenskopravne konference za jugovzhodno Evropo z 

mednarodno udeležbo v organizaciji Katedre za kazensko 

pravo na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani. 

– Dne 2. junija 2010 se je v Ljubljani udeležil posveta 

na temo (Stran)poti odzivanja na gospodarski kriminal – 

strategije in praksa, ki ga je organiziral Inštitut za kriminologijo 

pri Pravni fakulteti v Ljubljani. 


na temo Upoštevanje čustev pri soočanju z nasiljem v šoli. 

Posvet je organiziral Inštitut za kriminologijo pri Pravni 

fakulteti v Ljubljani. Predstavil je rezultate raziskovalnega 

projekta Upoštevanje čustev pri prepoznavanju, obravnavanju 

in preprečevanju nasilnega ravnanja v šoli (v soavtorstvu 

z Bogomilom Brvarjem) in referat z naslovom Čustveno 

208

Zapisi 

pismeno soočanje z nasiljem v šoli (v soavtorstvu z Zoranom 

Milivojevićem). 

– Dne 29. oktobra 2010 se je v Ljubljani udeležil kolokvija 

z naslovom Ali živimo v (ne)regulirani nadzorstveni družbi 

v organizaciji Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti v 

Ljubljani. 

– Od 11. do 12. novembra 2010 se je v Beogradu (Srbija) 

udeležil 1. letne konference Viktimološkega združenja 

Srbije na temo Pravice žrtev in Evropska unija – izzivi za 

zagotavljanje pomoči žrtvam. 

– Kot koordinator in vsebinski vodja ESS projekta 

Upoštevanje čustvenih vidikov pri prepoznavanju, 

obravnavanju in preprečevanju nasilnega vedenja v šoli se je 

udeležil številnih strokovnih sestankov s konzorcijskimi in 

zunanjimi partnerji projekta. 

Dragan Petrovec 

– Od 1. do 2. decembra se je v Sarajevu (Bosna in 

Hercegovina) udeležil posveta evropskih aktivistov za 

človekove pravice v organizaciji Sveta Evrope. 

– Dne 12. decembra 2010 se je na Brdu pri Kranju udeležil 

posveta, ki ga je organiziralo Ministrstvo za promet Republike 

Slovenije o prometni varnosti. Predstavil je rezultate raziskave 

Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani z 

naslovom Nekateri dejavniki prometne varnosti v Republiki 

Sloveniji. 

– Dne 20. oktobra 2010 se je v Mostarju (Bosna in 

Hercegovina) udeležil mednarodnega kongresa na temo 

Socialna izključenost in imel predavanje z naslovom Zablode 

politične in ekonomske svobode držav v tranziciji – izginotje 

socialne države. 

– Dne 17. novembra 2010 se je na Bledu udeležil Dnevov 

kazenskega prava v organizaciji GV Založba in imel predavanje 

z naslovom Preprečevanje prometnih nesreč. 

Renata Salecl 

– je imela slavnostni govor na Mednarodnem kongresu 

avtorjev in prevajalcev (WALTIC), 

– je gostujoča profesorica na School of Law, Birkbeck 

College, London, na London School of Economics (BIOS 

Centre) in na Cardozo School of Law, New York. 

V avgustu 2010 je imela na Australian National University, 

College of Law, ABC Studios, Sydney idr. naslednja 

predavanja: 

– 4. avgusta na Australian National University, Centre 

for European Studies, Canberra: public seminar entitled »The 

Shift from Rights to Choices in Post-Socialist Europe«, 

– 5. avgusta na Australian National University, College of 

Law Seminar, Canberra, 

– 6. avgusta na University of Technology Law Faculty, 

Sydney, 

– 9. avgusta na ABC Studios, Sydney: ABC Radio 

National ‘Philosopher’s Zone’ interview with Alan Saunders 

as interviewer, 

– 11. avgusta na Deakin University, Melbourne: ‘Tyranny 

of Choice and the Desire to Control the Future: Subjectivity 

in Late Capitalism’, 

– 12. avgusta na University of Melbourne, Melbourne: 

public lecture entitled ‘Future Perfect: Subjectivity in Times 

of Uncertainty’, 

– 14. avgusta na Lacan Cirle, East Melbourne: ‘Love and 

Market as a New Religion’, 

– 16. avgusta na University of Melbourne, Melbourne: 

facilitating discussions between students and staff on the areas 

of psychoanalysis and crime, 

– 20. avgusta na Griffith University EcoCentre, Brisbane: 

symposium/lecture. 

– Dne 18. oktobra 2010 je imela v Ljubljani na 

Znanstvenoraziskovalnem centru Slovenske akademije 

znanosti in umetnosti vabljeno predavanje z naslovom 

Ideologija izbire in ideal perfektne prihodnosti.« 

Alenka Šelih 

– Dne 22. junija 2010 je imela na Slovenskem znanstvenem 

inštitutu na Dunaju predavanje o temi Človekove pravice in 

izzivi globalizacije. 

– Med 9. in 12. septembrom 2010 se je v Liegeu (Belgija) 

udeležila 10. kongresa Evropskega kriminološkega združenja 

(European Society of Criminology – ESC). 

– Dne 28. septembra 2010 je imela v Ljubljani na 3. 

strokovnem posvetu o življenju z Downovim sindromom 

predavanje z naslovom Mednarodnopravne obveznosti države 

pri usmerjanju otrok s posebnimi potrebami v šolo. 

– Dne 7. oktobra 2010 se je v Berlinu (Nemčija) na 

Akademiji Leopoldina udeležila posveta Človekove pravice in 

znanost. 

– Dne 21. oktobra 2010 se je na Slovenski akademiji 

znanosti in umetnosti v Ljubljani udeležila Bajtovega 

simpozija. 

– Od 16. do 17. novembra 2010 se je na Bledu udeležila 

3. konference za kazensko pravo in kriminologijo, ki jo je 

organizirala GV založba, in imela referat Kaj je prinesel novi 

Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij – ZIKS. 

209


Katja Šugman Stubbs 

– Med 14. in 16. oktobrom 2010 se je v Portorožu 

udeležila Dnevov slovenskih pravnikov. Imela je referat z 

naslovom Analiza novosti na področju kazenskega prava EU 

po Lizbonski pogodbi in vodila je sekcijo Razvoj kazenskega 

prava EU. 

– Med 20. in 24. oktobrom 2010 se je Luxembourgu 

(Luksemburg) udeležila konference ECLAN na temo 

Kazensko pravo EU. 

– Dne 16. novembra 2010 se je na Bledu udeležila 

Konference kazenskega prava in kriminologije. V sekciji 

Kazensko pravo in socialna država je imela referat z naslovom 

Zakaj je družbena enakost pomembna za družbo. 

– Dne 16. decembra 2010 je imela na Psihiatrični kliniki 

Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana na izobraževanju 

izvedencev psihiatrov predavanje Psihiatrično izvedenstvo. 

Aleš Završnik 

– Od 4. do 5. februarja 2010 se je v Gothenburgu 

udeležil sestanka COST Living in Surveillance Societies, 

WG4. 

– Dne 23. marca 2010 se je v Ljubljani udeležil COST 

delavnice Standing Up for Science Media. 

– Dne 18. marca 2010 se je v Ljubljani v Moderni 

galeriji udeležil pogovora o svoji knjigi Homo 

Criminalis. 

– Med 12. in 14. aprilom 2010 se je v Londonu 

(Anglija) udeležil sestanka COST Living in Surveillance 

Societies, WG4. 

– Dne 15. aprila 2010 se je v Londonu (Anglija) 

udeležil konference A Global Surveillance Society, City 

University. 

– Dne 13. maja 2010 se je v Ljubljani udeležil 

Simpozija Društva za pravno in socialno filozofijo, 

sodeloval je s prispevkom Kriminaliteta in tehnologija, 

Pravna fakulteta, Univerza v Ljubljani. 

– Od 25. do 26. maja 2010 se je v Antwerpnu 

(Nizozemska) udeležil sestanka COST Cyberbullying, 

MC. 

– Dne 26. maja 2010 se je v Antwerpnu udeležil 

konference The legal aspect of cyberbullying, University of 

Antwerp, bil je član organizacijskega odbora konference. 

Sodeloval je s prispevkom Cyberbullying in Slovenia: 

legal framework and supralegal initiatives. 

– Dne 28. maja 2010 se je v Ljubljani udeležil I. 

konference slovenskih pravnikov iz sveta in Slovenije, 

ki jo je organiziral Svetovni slovenski kongres, imel je 

prispevek z naslovom Komunikacijska in biotehnološka 

revolucija v razumevanju kriminalitete in odzivanju 

nanjo. 

– Med 8. in 12. septembrom 2010 se je v Liegeu 

(Belgija) udeležil X. letne konference Evropskega 

združenja za kriminologijo, Université de Liège, imel 

je prispevek z naslovom Cyberbullying: are the existing 

legal frameworks adequate. 

– Dne 29. septembra 2010 je v Ljubljani sodeloval 

na kolokviju na temo Living in (Un)regulated 

Surveillance Society, bil je predsednik programskega in 

organizacijskega odbora. 

– Od 29. do 30. septembra 2010 se je v Ljubljani 

udeležil sestanka COST Living in Surveillance Societies, 

WG4. 

– Med 21. in 23. oktobrom 2010 se je v Firencah 

(Italija) udeležil sestanka COST Cyberbullying, MC. 

– Dne 21. oktobra 2010 se je v Firencah (Italija) 

udeležil konference na temo The alwaysongeneration: 

risk and benefits of new technologies, Dipartimento e 

Facoltà di Psicologia, Università di Firenze. 

– Dne 16. novembra 2010 se je na Bledu udeležil 

Konference kazenskega prava in kriminologije, sodeloval 

je s prispevkom Soodvisnost kaznovalne, socialne in 

ekonomske politike v ZDA in Evropi. Konferenco je 

organizirala GV založba. 

– Od 26. do 27. novembra 2010 se je v Brnu (Češka) 

udeležil Cyberspace konference, ki jo je organizirala 

Pravna fakulteta Masarykove univerze v Brnu. Imel je 

prispevek z naslovom Cyberbullying: the quest for the 

extension of criminal law. 

– V medijih je imel naslednje intervjuje: Radio 

Študent, 15. marca 2010, Dnevnik, 8. maja 2010, RTV 

Slovenija, Polnočni klub, 30. julija 2010, RTV Slovenija, 

Tednik, 5. novembra 2010, Mladina, 17. decembra 2010. 

9 Objavljena dela delavcev inštituta v letu 2010 

(Bibliografske podatke je posredovala bibliotekarka 

inštituta Barbara Bizilj.) 

Delavci inštituta so objavili v strokovnih, znanstvenih in 

poljudnih revijah ter v dnevnem časopisju 163 prispevkov: 

Vasja Badalič 7, Aleš Bunta 5, Sašo Dolenc 25, Katja Filipčič 

6, Matjaž Jager 3, Zoran Kanduč 9, Saša Kmet 2, Damjan 

Korošec 13, Mojca Mihelj Plesničar 1, Mitja Muršič 3, 

Dragan Petrovec 16, Renata Salecl 31, Alenka Šelih 14, Katja 

Šugman Stubbs 10, Aleš Završnik 18. 

210

Zapisi 

Vasja Badalič 

– Cena za mrtvega družinskega člana 2700 evrov: vojna v 

Pakistanu. Dnevnik, 18. decembra 2010, str. 24–25, fotogr. 

– Tu nastaja nov človek. Polet (2002), 7. januarja 2010, 

letn. 9, št. 1, str. 6–11, fotogr. 

– Redko na boljšem. Polet (2002), 25. marca 2010, letn. 9, 

št. 12, str. 6–10, fotogr. 

– Hočemo jo izvažati. Polet (2002), 20. maja 2010, letn. 9, 

št. 20, str. 16–19, fotogr. 

– Stabilizacija ali okupacija Polet (2002), 18. novembra 

2010, letn. 9, št. 43, str. 30–32, fotogr. 

– Badalič, Vasja, Omladič, Luka (ur.). Za 100 evrov na 

mesec: proizvodni sistem globalnega kapitalizma, (Zbirka 

Krt, 154). Ljubljana: Krtina, 2010. 259 str., ilustr. 

– Humanost škodi poslu: usoda »novega proletariata«. 

Delo (Ljubljana), 12. junija 2010, leto 52, št. 134, ilustr. 

Aleš Bunta 

– Saving private One. Filoz. vestn., 2010, letn. 31, št. 3, 

str. 7–15. 

– Erasmus Desiderius. Hvalnica Norosti. Tožba Mirú. 

O svobodni volji, (Studia humanitatis). Ljubljana: Studia 

humanitatis, 2010. 319 str., ilustr. 

– Magnetizem neumnosti (Zbirka Analecta). 1. natis. 

Ljubljana: Društvo za teoretsko psihoanalizo, 2010. 

– Junakinja našega časa Pogledi, 7. aprila 2010, letn. 1, 

št. 1, str. 15. 

– Žižkov peteroboj. Pogledi, 19. maja 2010, letn. 1, št. 4, 

str. 14–16, ilustr. 

Sašo Dolenc 

– Celico po celico: kako deluje spomin Dnev. online. 

[Spletna izd.], 13. marca 2010. 

– Znanstveniki, ki so postali milijonarji: znanost in 

podjetništvo. Dnev. online. [Spletna izd.], 20. februarja 2010. 

– »Hongkong« na območju Guantanama: iznajdba 

permanentne inovativnosti. Dnevnik, 14. avgusta 2010, str. 7, 

fotogr. 

– Ali nagrajevanje zavira inovativnost: mehanizmi 

motivacije. Dnevnik, 29. maja 2010, str. 7, fotogr. 

– Neodvisnost kiberprostora: kako je nastajal internet. 

Dnevnik, 30. aprila 2010, str. 13, fotogr. 

– Vzpenjanje na vrhove moralne pokrajine: znanost etike. 

Dnevnik, 6. novembra 2010, str. 15. 

– Kako meriti napredek človeštva: bruto domači proizvod. 

Dnevnik, 21. avgusta 2010, str. 18, fotogr. 

– Zadnji pravi učenjak, ki mu znanost pomeni vse: 

Grigorij »Griša« Perelman. Dnevnik, 10. julija 2010, str. 19, 

fotogr. 

– Zelena revolucija še traja: hrana in okolje. Dnevnik, 31. 

julija 2010, str. 19, fotogr. 

– Večje je mesto, več je kreativnosti: rojevanje idej. 

Dnevnik, 16. oktobra 2010, str. 20–21. 

– Tistim na vrhu je lažje: zdravi in škodljivi stres. Dnevnik, 

7. avgusta 2010, str. 21, fotogr. 

– Ljudje nismo racionalni sebični avtomati niti ljubeče 

sočutne dobričine: aktualnost Karla Marxa in Adama Smitha. 

Dnevnik, 11. septembra 2010, str. 21. 

– Rojstvo iz duha podjetništva: univerza. Dnevnik, 20. 

novembra 2010, str. 21. 

– Zakaj človeštvo napreduje: povezave med evolucijo in 

ekonomijo. Dnevnik, 24. julija 2010, str. 21, fotogr. 

– Nevarni črni labodi: nepripravljeni na neznano. 

Dnevnik, 4. septembra 2010, str. 27, fotogr. 

– Mož, ki je stehtal Zemljo in odkril vodik: 200 let od smrti 

Henrya Cavendisha. Dnevnik, 3. julija 2010, str. 30, ilustr. 

– Kako je nastalo vesolje: Stephen Hawking. Dnevnik, 9. 

oktobra 2010, str. 30, fotogr. 

– Dve poti za procesiranje strahu: biologija strahu. 

Dnevnik, 20. marca 2010, str. 30, fotogr. 

– Spopad čustev, ne idej: politika in delovanje možganov. 

Dnevnik, 27. februarja 2010, str. 30, fotogr. 

– Kaos in metuljev pojav: Lorenčev eksperiment. 

Dnevnikov objektiv. 30. januarja 2010, str. 21. 

– Skrivnostna orjaška bitja iz morskih globin: genetske 

analize. Dnevnikov objektiv. 9. januarja 2010, str. 29. 

– Problem nedokončane igre: Blaise Pascal in teorija 

verjetnosti. Dnevnikov objektiv. 23. januarja 2010, str. 30. 

– Pišem zgolj o idejah in odkritjih, ki me navdušijo: intervju. 

Bukla, dec. 2010–jan. 2011, leto 6, št. 60–61, str. 40, fotogr. 

– Dolenc, Sašo, Omladič, Luka (ur.). Nove kratke zgodbe o 

skoraj vsem: o možganih, idejah in ljudeh. 1. natis. Ljubljana: 

Kvarkadabra – društvo za tolmačenje znanosti, 2010. 323 str., 

ilustr. 

– Je filozofija ortogonalna na znanost Predavanje 

na konferenci TEDxLjubljana, Ljubljana, 23. aprila 2010. 

Ljubljana, 2010. 

– Znanost, Bog in ateizem. Predavanje Cankarjev dom, 

Ljubljana, 19. maja 2010. Ljubljana, 2010. 

211


Katja Filipčič 

– Razvoj instituta restorativne pravde u tretmanu 

maloletnih delinkvenata – evropska perspektiva. V: Krivično 

zakonodavstvo Srbije i standardi Evropske unije. Beograd: 

Srpsko udruženje za krivičnopravnu teoriju i praksu: 

Intermex, 2010, str. 306–315. 

– Kaznovalna politika v Sloveniji. V: Zbornik. 1. natis. 

Ljubljana: GV založba, 2010, str. 15–22. 

– Avtonomija žrtev nasilja v družini vs. prijavitvena 

dolžnost. V: Dvoršek, Anton (ur.), Selinšek, Liljana (ur.). 

Nasilje v družini: kazenskopravni, kriminalistični in 

kriminološki problemi. Ljubljana: Fakulteta za varnostne 

vede: Pravna fakulteta, 2010, str. 19–29. 

– Slovenia. V: Dünkel, Frieder (ur.). Juvenile justice system 

in Europe: current situation and reform developments (Schriften 

zum Strafvollzug, Jugendstrafrecht und zur Kriminologie, 36). 

Mönchengladbach: Forum Verlag Godesberg, 2010, str. 1263– 

1286, graf. prikazi. 

– Muršič, Mitja, Milivojević, Zoran, Brvar, Bogomil, 

Filipčič, Katja, Lešnik Mugnaioni, Doroteja, Pušnik, Mojca. 

Znanje o čustvih za manj nasilja v šoli. Ljubljana: Inštitut za 

kriminologijo pri Pravni fakulteti, 2010. 57 str., graf. prikazi. 

– Korošec, Damjan (ur.). Razvoj kazenskega prava 

jugovzhodne Evrope = Criminal law in southeastern Europe: 

recent developments: zbornik Mednarodne konference 

kazenskega prava, Ljubljana, 8.–10. april 2010, (Littera scripta 

manet, Zbirka Scripta, 37). V Ljubljani: Pravna fakulteta, 

2010. 1 optični disk (CD-ROM). 

Matjaž Jager 

– Social welfare, crime and crime policy. Institut pro 

kriminologii a sociální prevenci. 

– The politics of white collar crime after twenty years 

of transition in Slovenia. V: Crime and criminology: from 

individuals to organizations: book of abstracts. [Cambridge]: 

The European Society of Criminology, 2010, str. 137. 

– Kantova etika in političnopravna filozofija. Predavanje 

na Simpoziju Društva za pravno in socialno filozofijo, 

Ljubljana, 13. maja 2010. 

Zoran Kanduč 

– Krizna tranzicija (ali postmodernizacija), kriminaliteta 

in strukturno nasilje – kriminološki vidik. Rev. krim. 

kriminol., 2010, letn. 61, št. 1, str. 51–63. 

– Kaznovanje in nagrajevanje v (post)moderni družbi 

– kriminološki prispevek k teoriji sankcioniranja. Rev. krim. 


– Jezik in družbeno nadzorstvo. Emzin (Ljubl.), jun. 2010, 

letn. 20, št. 1/2, str. 74–75. 

– Ameriške sanje, kulturno nadzorstvo, kriminaliteta in 

druga barbarstva. Emzin (Ljubl.), dec. 2010, letn. 20, št. 3/4, 

str. 83–84. 

– Homo criminalis: [recenzija]. PP, Prav. praksa 

(Ljubljana), 4. februarja 2010, letn. 29, št. 5, str. 30–31. 

– Kanduč, Zoran. Peter Singer: Praktična etika. Rev. krim. 


– Kanduč, Zoran. Bryan S. Turner: Max Weber – From 

history to modernity. Rev. krim. kriminol., 2010, letn. 61, št. 

2, str. 226–228. 

– Jean Ziegler: Imperij sramu. Rev. krim. kriminol., 2010, 

letn. 61, št. 3, str. 325–327. 

Saša Kmet 

– Družine istospolnih partnerjev – emocionalna 

(re)konstrukcija (ne)lagodja. Pravnik (Ljubljana), 2010, letn. 

65, št. 3/4, str. 195–213. 

– Istospolne družine – »njihova« nevarnost ali »naš« 

odsev PP, Prav. praksa (Ljubljana), 11. februarja 2010, letn. 

29, št. 6–7, str. 16–17. 

Damjan Korošec 

– Kazenska odgovornost učitelja v zvezi z nasiljem v šoli. 

Pravni letopis ..., 2009, str. 401–409. 

– Novak, Barbara, Korošec, Damjan. Das neue slowenische 

Gesetz über Patientenrechte. Rev. suisse droit santé, 2010, str. 

[141]–145. 

– Nadzorstvena in varstvena kazenska odgovornost v šoli. 

Zb. znan. razpr. (Prav. fak. 1991), 2010, letn. 70, str. 159–184. 

– Pravne odgovornosti fizičnih in pravnih oseb v zvezi z 

vzgojo in izobraževanjem v šoli. Educa (Nova Gorica), maj 

2009, letn. 19, [št.] 3/4, str. 93–105. 

– Kazenskopravna znanost in obvladovanje kaznivih 

dejanj brez poškodbene posledice. PP, Prav. praksa (Ljubljana), 

9. decembra 2010, leto 29, št. 48, str. 28–29. 

– Das Rückwirkungsverbot im internationalen Strafrecht 

(aus der Sicht des Slowenischen Strafrechts). V: Conferinţa 

internaţională bienală: Timişoara, 23-25 octombrie 2008. 

Bucureşti: Wolters Kluwer România, 2010, str. 202–210. 

– Inkorporacija Rimskogo Statuta v nacional´noe 

zakonodatel´stvo. V: Ugolovnoe pravo: strategija razvitija v 

XXI veke: materialy 7-j Meždunarodnoj naučno-praktičeskoj 

konferencii, 28-29 janvarja 2010 g.. Moskva: Prospekt, 2010, 

str. 482–486. 

212

Zapisi 

– Korošec, Damjan, Zgaga, Sabina. Anti-terrorism related 

criminal law reforms and human rights in Slovenia. V: Wade, 

Marianne (ur.), Maljević, Almir (ur.). A war on terror: the 

European stance on a new threat, changing laws and human 

rights implications. New York: Springer, cop. 2010, str. 245–260. 

– Prvi in drugi element splošnega pojma kaznivega dejanja 

v sodobnem mednarodnem kazenskem pravu. [Ljubljana: 

Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti, 2010]. 65 f. 

– Sodobno kazenskopravno obvladovanje kompleksnih 

nadzorstvenih in varstvenih odgovornosti (zunaj koncepta 

kazenske odgovornosti pravnih oseb). [Ljubljana: Inštitut za 

kriminologijo pri Pravni fakulteti, 2010]. 34 f. 

– O bitkah za prenehanje kazenskopravnega ignoriranja 

volje pacienta: [predavanje na Dnevu raziskovalnih dosežkov 

Pravne fakultete, Ljubljana, 6. oktobra 2010]. Ljubljana: 

Pravna fakulteta, 2010. 

– Razvoj kazenskega prava jugovzhodne Evrope = 

Criminal law in southeastern Europe: recent developments: 

zbornik Mednarodne konference kazenskega prava, Ljubljana, 

8.–10. april 2010 (Littera scripta manet, Zbirka Scripta, 37). V 

Ljubljani: Pravna fakulteta, 2010. 1 optični disk (CD-ROM). 

Mojca Mihelj Plesničar 

– Structuring sentencing discretion in Slovenia: an 

analysis of sentencing in a civil law jurisdiction: dissertation, 

(Raziskava, št. 163). Oxford: [M. M. Plesničar], 2010. 72 f. 

Mitja Muršič 

– Nasilno ravnanje in čustva voznikov avtomobilov. Rev. 

krim. kriminol., 2010, letn. 61, št. 3, str. 295–306. 

– Petrovec, Dragan, Bavcon, Ljubo, Brvar, Bogomil, 

Muršič, Mitja, Peršak, Nina, Polak, Tatjana. Dejavniki varnosti 

cestnega prometa v Sloveniji (Raziskava, št. 163). Ljubljana: 

Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, 2010. 

2 zv. (384; 226 f), graf. Prikazi. 

– Muršič, Mitja, Milivojević, Zoran, Brvar, Bogomil, 

Filipčič, Katja, Lešnik Mugnaioni, Doroteja, Pušnik, Mojca. 

Znanje o čustvih za manj nasilja v šoli. Ljubljana: Inštitut za 

kriminologijo pri Pravni fakulteti, 2010. 57 str., graf. prikazi. 

– Muršič, Mitja, Milivojević, Zoran. Čustveno pismeno 

soočanje z nasiljem v šoli (prispevek na konferenci). Inštitut 

za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, 2010 (http:// 

projekti.inst-krim.si/index.phpid=50). 

Dragan Petrovec 

– Primer Masleša – renesansa humanizma. PP, Prav. praksa 

(Ljubljana), 2. februarja 2010, leto 29, št. 47, str. 6, portret. 

– Velike besede o malo pravicah: ob svetovnem dnevu 

človekovih pravic. Dnevnik, 11. decembra 2010, str. 15. 

– Kdor bi se rad slepil, naj bere kaj drugega: pred 

plebiscitno obletnico. Dnevnik, 16. oktobra 2010, str. 16. 

– Predpisana zdravila so neučinkovita: preprečevanje 

prometnih nesreč s strogimi kaznimi. Dnevnik, 25. septembra 

2010, str. 16. 

– Drugi del: sežanska tragedija. Dnevnik, 10. aprila 2010, 

str. 21. 

– Lahkotnost ubijanja po Primorcu: usoda civilnega 

prebivalstva v vojni. Dnevnik, 26. junija 2010, str. 30. 

– Vojna in mir na Morsu: protipeticija sindikata 

Ministrstva za obrambo. Dnevnikov objektiv. [Tiskana izd.], 

13. marca 2010, str. 15. 

– Odprava smrtne kazni – ni razloga za veselje: ob četrtem 

svetovnem kongresu o smrtni kazni v Ženevi. Dnevnikov 

objektiv. [Tiskana izd.], 27. februarja 2010, str. 25. 

– Šakalov največji podvig: parodija: ustavna obtožba 

predsednika. Dnevnikov objektiv. [Tiskana izd.], 6. marca 

2010, str. 30. 

– Temni prostori naših svetlih značajev: vsakdo med nami 

ima kakšno miniaturo Fritzlove kleti: komentar. Mladina, 19. 

februarja 2010, št. 7, str. 21. 

– Zablude političke i ekonomske slobode zemalja u 

tranziciji: nestanak socijalne države = Misconceptions of 

political and economic freedom of the countries in transition: 

disapperance of a social welfare state. V: Žitnik, Marijana 

(ur.). Socijalni rad i borba protiv siromaštva i socijalne 

isključenosti: profesionalna usmerjenost zaštiti i promicanju 

ljudskih prava: zbornik sažetaka. Zagreb: Zaklada »Maria de 

Mattias«; Mostar: Filozofski fakultet Sveučilišta u Mostaru, 

2010, str. 33, 30. 

– Petrovec, Dragan, Šelih, Alenka. Slowenien. V: Dünkel, 

Frieder (ur.). Kriminalität, Kriminalpolitik, strafrechtliche 

Sanktionspraxis und Gefangenenraten im europäischen 

Vergleich, (Schriften zum Strafvollzug, Jugendstrafrecht und 

zur Kriminologie, 37). Mönchengladbach: Forum Verlag 

Godesberg, 2010, str. 757–778, graf. prikazi. 

– Blagoslov orožja – državotvorno ali protiustavno dejanje. 

Dnevnik, 7. avgusta 2010 

– Oblast psihodiagnostike, morala in pravo. PP, Prav. 

praksa (Ljubljana), 28. januarja 2010, leto 29, št. 3/4, str. 11– 

12. 

– Represija in generacijski konflikt. PP, Prav. praksa 

(Ljubljana), 3. junija 2010, leto 29, št. 22, str. 3, portret. 

– Petrovec, Dragan, Bavcon, Ljubo, Brvar, Bogomil, 

Muršič, Mitja, Peršak, Nina, Polak, Tatjana. Dejavniki varnosti 

213


cestnega prometa v Sloveniji, (Raziskava, št. 163). Ljubljana: 

Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, 2010. 

2 zv. (384; 226 f), graf. prikazi. 

Renata Salecl 

– Pitanje izbora u kasnom kapitalizmu. Zeničke sveske, 

juni 2010, br. 11, str. 124–140. 

– Opskurnost žurbe. Zeničke sveske, decembar 2010, br. 

12, str. 148–152. 

– Zaupanje. Delo (Ljubljana), 23. januarja 2010, leto 52, 

št. 18. 

– Tableta za osamljenost. Delo (Ljubljana), 14. avgusta 

2010, leto 52, št. 187, ilustr. 

– Zanikanje in nevrokuhinja. Delo (Ljubljana), 11. 

decembra 2010, leto 52, št. 288, str. 40, ilustr. 

– Religija ljubezni in trga. Delo (Ljubljana), 12. junija 

2010, str. 40. 

– Popolnost in nove teorije nasilja. Delo (Ljubljana), 15. 

maja 2010, str. 40, fotogr. 

– Morala za ograjo. Delo (Ljubljana), 17. aprila 2010, str. 

40, fotogr. 

– Sod smodnika. Delo (Ljubljana), 20. marca 2010, str. 

40. 

– Iztisnjenje in samozavest. Delo (Ljubljana), 25. 

septembra 2010, str. 40. 

– Stenice. Delo (Ljubljana.), 30. oktobra 2010, str. 40. 

– Zakaj pomagamo (ali ne) Kralji ulice, maj 2010, letn. 

6, št. 48, str. 2 

– Perfektna prihodnost – nove in stare mitologije nadzora 

nad telesom, smrtjo in reprodukcijo = Future perfect – new 

and old mythologies of control of the body, death and 

reproduction. V: Strgulc-Krajšek, Simona (ur.), Stožer, Andraž. 

Organizmi kot živi sistemi: zbornik prispevkov: proceedings. 

1. izd. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo, 2010, str. 90–93. 

– Du suicide des soldats après une guerre. V: Morel, 

Geneviève (ur.). Clinique du suicide. Nouv. éd. Toulouse: 

Erès, cop. 2010, str. 304–324. 

– Uspeh v neudače: kak giperkapitalizm polagaetsja na 

čelovečeskoe čuvstvo neadekvatnosti. V: Mazin, Viktor (ur.). 

Kabinet ju: kartina mira III. Sankt Peterburg: Muzej snovidenij 

Frejda: Skifija print, 2010, str. 217–240. 

– Le vrai coupable. V: Žižek, Slavoj (ur.). Tout ce que 

vous avez toujours voulu savoir sur Lacan sans jamais oser 

le demander à Hitchcock. [Nantes]: Capricci, cop. 2010, str. 

201–212. 

– Post-socialist anxiety & hypercapitalism. V: Ćurlin, Ivet 

(ur.). Art always has its consequences. WHW, What, How & 

for Whom: Zagreb, 2010, str. 93–99. 

– Running on the spot = Auf der Stelle laufen. V: Pakesch, 

Peter (ur.). Catch Me! Geschwindigkeit fassen: [Kunsthaus 

Graz, Universalmuseum Joanneum, 06. Februar - 25. April 

2010]: [Kunsthaus Graz, Universalmuseum Joanneum, 

February 6 - April 25, 2010]. Köln: König, 2010, str. 36–40, 

76–79. 

– Velika pričakovanja. Delo (Ljubljana), 20. februarja 

2010, leto 52, št. 41, str. 40, ilustr. 

– Kdo je lastnik revščine. Delo (Ljubljana), 17. julija 2010, 

leto 52, št. 163, str. 40, ilustr. 

– Maličev, Patricija. Uporaba rezultatov znanosti v politiki 

odpira nove načine izključevanja. Delo (Ljubljana), 27. 

novembra 2010, leto 52, št. 276, str. 24–26, portret. 

– Revež, vreden milijon dolarjev: [intervju]. Dnevnikov 

objektiv. [Tiskana izd.], 6. marca 2010, str. 10–13, fotogr. 

– Trenutno vidim kaos. Jana (Ljubljana), 26. oktobra 2010, 

let. 38, št. 43, str. 31–33, fotogr. 

– Je gospodar za krimilom države Ali je na fitnes napravi: 

intervju. Mladina, 30. julija 2010, št. 30, str. 34–39, fotogr. 

– Ljudi je najbolj groza vprašanja o tem, kakšno življenje 

imajo. Narobe, 2010, letn. 4, št. 15, str. 6–9. 

– Naše izbire niso nikoli povsem naše. Naši dnevi, oktober 

2010, str. 30, portret. 

– Choice. London: Profile, cop. 2010. 184 str. 

– Salecl, Renata, Kobe, Zdravko (ur.). Disciplina kot pogoj 

svobode, (Zbirka Krt, 155). 2., popravljena izd. Ljubljana: 

Krtina, 2010. 176 str. 

– Izbira (Zbirka Čas misli). 1. izd. Ljubljana: Cankarjeva 

založba, 2010. 143 str. 

– Štrajn, Darko, Rajgelj, Barbara, Pavlović, Zoran, SalecL, 

Renata, Lešnik, Bogdan, Kuhar, Roman, Mencin Čeplak, 

Metka. Družina kot ideološki konstrukt: stranpoti razprave o 

Družinskem zakoniku: [diskusijski prispevek na okrogli mizi 

Liberalne akademije, Ljubljana, KUD France Prešern, 13. maj 

2010]. Ljubljana, 2010. 

– Cerar, Miro. Pamet v krizi: razmišljanja o miselnih, 

čustvenih in duhovnih izzivih sodobnega človeka. 1. natis. 

Škofja Loka: Tempo trade, 2010. 252 str., ilustr. 

Alenka Šelih 

– Kaj je prinesel novi Zakon o izvrševanju kazenskih 

sankcij. PP, Prav. praksa (Ljubljana), 16. decembra 2010, leto 

29, št. 49/50, str. 6–9, portret. 

214

Zapisi 

– Prostor in kriminaliteta. Teor. praksa, marec–junij 2010, 

letn. 47, št. 2/3, str. 333–335. 

– Šelih, Alenka, Meško, Gorazd. Slovenian criminology 

– a brief overview of research on unconventional deviance. V: 

Meško, Gorazd (ur.), Sotlar, Andrej (ur.), Tominc, Bernarda 

(ur.). Social control of unconventional deviance: [conference 

proceedings]. Ljubljana: Faculty of Criminal Justice and 

Security, 2010, str. 126–127. 

– DünkeL, Frieder, Grzywa, Joanna, Pruin, Ineke, Šelih, 

Alenka. Juvenile justice in Europe: legal aspects, policy trends 

and perspectives in the light of human rights standards. V: 

Dünkel, Frieder (ur.). Juvenile justice system in Europe: 

current situation and reform developments (Schriften zum 

Strafvollzug, Jugendstrafrecht und zur Kriminologie, 36). 

Mönchengladbach: Forum Verlag Godesberg, 2010, str. 1813– 

1870, graf. prikazi. 

– Petrovec, Dragan, Šelih, Alenka. Slowenien. V: Dünkel, 

Frieder (ur.). Kriminalität, Kriminalpolitik, strafrechtliche 

Sanktionspraxis und Gefangenenraten im europäischen 

Vergleich, (Schriften zum Strafvollzug, Jugendstrafrecht und 

zur Kriminologie, 37). Mönchengladbach: Forum Verlag 

Godesberg, 2010, str. 757–778, graf. prikazi. 

– Pravna fakulteta v Ljubljani – pogled od znotraj. Pravnik 

(Ljubljana), 2010, letn. 65, št. 3/4, str. 121–127. 

– Tul, Nataša, Šelih, Alenka (ur.), Neubauer, David (ur.). 

Sporočanje suma diagnoze Downovega sindroma staršem 

pred rojstvom in ob njem: okrogla miza, ki jo je pripravila 

ob dnevu Downovega sindroma, 21. marca 2009 v Ljubljani 

Sekcija za Downov sindrom pri Društvu Sožitje – Ljubljana 

(Knjižnica otroške nevrologije, let. XII/1, št. 15). Ponatis. 

Ljubljana: Medicinska fakulteta, Katedra za pediatrijo, Center 

za razvojno nevroznanost, 2010. 38 str. 

– Jurišić, Branka D. (ur.), Šelih, Alenka (ur.). Strokovno 

gradivo. Ljubljana: Sožitje, Sekcija za Downov sindrom, 2010. 

92 str., ilustr. 

– Krajger, Majda. Dragi dnevnik: pisma, dnevnik, spomini: 

pričevanja osebe z Downovim sindromom in njenih sopotnikov. 

1. izd. Ljubljana: Zveza Sožitje – zveza društev za pomoč osebam 

z motnjami v duševnem razvoju Slovenije, Sekcija za Downov 

sindrom pri društvu Sožitje, 2010. 148 str., ilustr. 

– Grujičić, Branka. Ljudem z Downovim sindromom 

so kratene človekove pravice: o težavah ljudi z motnjo v 

duševnem razvoju. Delo (Ljubljana), 20. marca 2010, leto 52, 

št. 65, ilustr. 

Katja Šugman Stubbs 

– Nefizično (psihično in čustveno) nasilje v partnerskih 

odnosih. Rev. krim. kriminol., 2010, letn. 61, št. 2, str. 141–151. 

– Analiza nekaterih novosti na področju kazenskega 

prava po Lizbonski pogodbi. V: Dnevi slovenskih pravnikov 

2010 od 14. do 16. oktobra, Portorož (Podjetje in delo, Letn. 

36, št. 6/7). Ljubljana: GV Založba, 2010, str. 1021–1028. 

– Šugman, Katja, Novak, Aleš, Novak, Barbara. Slovenia, 

Right to liberty and security. V: Weber, Albrecht (ur.), 

Pavčnik, Marijan (ur.), Šinkovec, Janez (ur.), Novak, Aleš (ur.). 

Fundamental rights in Europe and North America. Leiden; 

Boston: M. Njihoff, 2001-, 2008, vol. Slovenia, str. SI 47–86. 

– Šugman, Katja, Ambrož, Matjaž. Slovenia. V: Padfield, 

Nicola (ur.), Van Zyl Smit, Dirk (ur.), Dünkel, Frieder 

(ur.). Release from prison: European policy and practice. 

Cullompton; Portland: Willan, 2010, str. 337–357. 

– Šugman, Katja, Gorkič, Primož, Fišer, Zvonko. Evropski 

nalog za prijetje in predajo: teoretični in praktični vidiki. 1. 

natis. Ljubljana: GV založba, 2010. 210 str. 

– Praktikum za kazensko procesno pravo: odločbe in 

mnenja. 2., popravljena in spremenjena izd. Ljubljana: GV 

založba, 2010. 511 str. 

Aleš Završnik 

– Towards an overregulated cyberspace: criminal law 

perspective. Masaryk University journal of law and technology, 

fall 2010, vol. 4, no. 2, str. 173–190. 

– Tehnično nadzorovanje vsakodnevnega življenja – 

postdisciplinske teoretične perspektive. Rev. krim. kriminol., 

2010, letn. 61, št. 2, str. 178–190. 

– Letališki varnostni screening: laboratoriji varnostnih 

eksperimentov in utelešenje nove prevencijske pravičnosti. 

PP, Prav. praksa (Ljubljana), 28. januarja 2010, leto 29, št. 3/4, 

str. 3. 

– Nadzorstvena družba: kdo še potrebuje fantastiko PP, 

Prav. praksa (Ljubljana), 2. septembra 2010, leto 29, št. 34, 

str. 3. 

– Soodvisnost kaznovalne, socialne in ekonomske politike 

v ZDA in Evropi. V: Zbornik. 1. natis. Ljubljana: GV založba, 

2010, str. 5–14. 

– Komunikacijska in biotehnološka revolucija v 

razumevanju kriminalitete in odzivanju nanjo. V: Štrus, 

Andrej (ur.), Klopčič, Luka (ur.), Avguštin, Sonia Adriana 

(ur.). Zbornik. Ljubljana: Svetovni slovenski kongres: = 

Slovenian World Congress, 2010, str. 208–210. 

– Criminal justice systems` (over)reactions to IT security 

threats. V: Bellini, Marcello (ur.). Current issues in IT 

security: proceedings of the interdisciplinary conference in 

Freiburg i. Br./Germany, May 12-14, 2009, (Interdisziplinäre 

Forschungen aus Strafrecht und Kriminologie, Bd. I 17). 

Berlin: Duncker & Humblot, cop. 2010, str. 113–135. 

215


– Cyberbullying: are the existing legal frameworks 

adequate. V: Crime and criminology: from individuals to 

organizations: book of abstracts. [Cambridge]: The European 

Society of Criminology, 2010, 2010, str. 142–143. 

– Kriminaliteta in tehnologija: uvod. V: Završnik, 

Aleš (ur.), Kovačič, Matej, Modic, David, Rusjan, Marko, 

Selinšek, Liljana, ŠavniK, Janko, Završnik, Aleš. Kriminaliteta 

in tehnologija: kako računalniki spreminjajo nadzor in 

zasebnost, ter kriminaliteto in kazenski pregon. 1. natis. 

Ljubljana: Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti, 2010, 

str. 1–20. 

– Nadzorstvene študije v kulturi bajtov: kaj je »novo« 

nadzorovanje. V: Završnik, Aleš (ur.), Kovačič, Matej, 

Modic, David, Rusjan, Marko, Selinšek, Liljana, Šavnik, Janko, 

Završnik, Aleš. Kriminaliteta in tehnologija: kako računalniki 

spreminjajo nadzor in zasebnost, ter kriminaliteto in kazenski 

pregon 1. natis. Ljubljana: Inštitut za kriminologijo pri Pravni 

fakulteti, 2010, str. 21–54. 

– Choice. PP, Prav. praksa (Ljubljana), 23. septembra 2010, 

leto 29, št. 37, str. 30–31. 

– Završnik, Aleš. Katja Franko Aas, Helene Oppen 

Gundhus, Heidi Mork lomell (eds.): Technologies of 

inSecurity: the surveillance of everyday life = Tehnologije 

(ne)varnosti: nadzorovanje vsakodnevnega življenja. Rev. 

krim. kriminol., 2010, letn. 61, št. 1, str. 93–97. 

– Kovačič, Matej, Modic, David, Rusjan, Marko, Selinšek, 

Liljana, Šavnik, Janko, Završnik, Aleš, Završnik, Aleš (ur.). 

Kriminaliteta in tehnologija: kako računalniki spreminjajo 

nadzor in zasebnost, ter kriminaliteto in kazenski pregon. 1. 

natis. Ljubljana: Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti, 

2010. XVI, 149 str. 

– Kanduč, Zoran. Homo criminalis: [recenzija]. PP, Prav. 

praksa (Ljubljana), 4. februarja 2010, letn. 29, št. 5, str. 30–31. 

– V določenih družbenih okoliščinah smo vsi lahko 

naciji: intervju. Dnevnik (Ljubljana), 8. maja 2010, str. 10–12, 

fotogr. 

– Sredstvo za pridobivanje in zlorabo moči : WikiLeaks. 

Mladina, 17. decembra 2010, št. 50, str. 40–42, fotogr. 

– Pirátem je prakticky każdy. Muni.cz (Brno On-line). 

http://info.muni.cz/index.phpoption=com_content&task= 

view&id= 1670&Itemid=92. 

– Sovražni govor – spodbujanje sovraštva. Ljubljana, 2010. 

http://radiostudent.si/article.phpsid=22826. 

10 Pedagoško delo delavcev inštituta, ki so v 

rednem delovnem razmerju s polnim ali 

krajšim delovnim časom 

Matjaž Jager: od 18. do 20. oktobra 2010 je na Univerzi 

v Luxembourgu (Luksemburg) predaval kot redni gostujoči 

profesor na podiplomskem študiju prava pri predmetu 

Theories and prevention. 

Zoran Kanduč: na Fakulteti za varnostne vede Univerze 

v Mariboru je na dodiplomskem študiju predaval predmet 

Kriminologija, na podiplomskem magistrskem študiju 

pa predmet Sociološki in filozofski vidiki v kriminologiji. 

Na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani je na 

podiplomskem študiju Sociologija vsakdanjega življenja 

predaval predmet Sociologija odklonskosti. 

Saša Kmet: na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani 

je v letnem semestru na dodiplomskem študiju socialne 

pedagogike v okviru predmeta Osnove prava in kriminologija 

predaval materialno in procesno kazensko pravo. Na Pravni 

fakulteti Univerze v Ljubljani je v poletnem semestru na 

dodiplomskem študiju pri predmetu Sodna psihologija predaval 

psihologijo partnerskih odnosov, pri predmetu Kriminologija 

pa je imel predavanje o psihološkokriminoloških vidikih 

detomora. V okviru istega predmeta je opravil pogovore in 

analize seminarskih nalog ter vodil več strokovnih ekskurzij 

študentov prava. 

Mitja Muršič: na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani 

je v letnem in zimskem semestru na dodiplomskem študiju 

socialne pedagogike v okviru predmeta Osnove prava in 

kriminologija redno posredoval kriminološke teme in izvajal 

seminarje, vaje in druge asistentske naloge. Kot gostujoči 

predavatelj je v letnem semestru rednim študentom dvakrat 

predaval kriminološke teme na Fakulteti za socialno delo 

Univerze v Ljubljani v okviru predmeta Osnove kazenskega 

prava in kriminologije. Na več osnovnih šolah (OŠ Ljudski vrt, 

OŠ Martin Kores, OŠ Mirana Jarca, OŠ Žetale, OŠ Cirkovce) 

je imel predavanja za strokovne delavce osnovnih šol in 

predavanja za starše učencev osnovnih šol na temo upoštevanja 

čustev pri soočanju z nasiljem v šoli in starševstva. 

Dragan Petrovec: na Fakulteti za socialno delo Univerze 

v Ljubljani je predaval rednim in izrednim študentom tretjega 

letnika predmet Osnove kazenskega prava in kriminologije. Na 

Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani je predaval študentom 

anglistike – smer prevajalstvo terminologijo kazenskega prava 

in kriminologije. Na Fakulteti za varnostne vede Univerze v 

Mariboru je predaval rednim in izrednim študentom predmet 

penologija, na podiplomskem študiju pa je predaval predmet 

kaznovalna politika. Na Pravni fakulteti Univerze v Sarajevu 

216

Zapisi 

je imel 26. marca 2010 predavanje z naslovom Namen 

kaznovanja: srečanje kazenskega prava s kriminologijo; 

21. maja 2010 pa predavanje z naslovom Odpiranje zapora 

– contradictio in adiecto ali neizogibna perspektiva. V Centru 

za izobraževanje v pravosodju pri Ministrstvu za pravosodje 

Republike Slovenije je imel 4. marca 2010 na Brdu pri Kranju 

predavanje z naslovom Žrtve kaznivih dejanj, 29. septembra 

in 3. oktobra 2010 pa v Čatežu predavanje z naslovom 

Alternativne kazenske sankcije. 

Aleš Završnik: na Fakulteti za družbene vede Univerze 

v Gotenburgu je imel predavanje na podiplomskem študiju. 

V Centru za izobraževanje v pravosodju pri Ministrstvu 

za pravosodje RS na Brdu pri Kranju je imel predavanji 

z naslovom Kibernetska kriminaliteta ter Restorativna 

pravičnost – poravnalne tehnike. Na Pravni fakulteti Univerze 

v Ljubljani je imel na dodiplomskem študiju predavanja pri 

predmetu Kriminologija. Na Fakulteti za varnostne vede 

Univerze v Mariboru je imel na dodiplomskem študiju 

predavanja pri predmetu Penologija, na podiplomskem 

študiju predavanja pri predmetu Kaznovalna politika in 

penologija ter pri predmetu Elementi kriminalitetne politike. 

Na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani je imel predavanja 

na dodiplomskem študiju. 

Predavanja na tujih univerzah: 

– Cybersecurity threats and criminal law: predavanje 

na Faculty of social science, Gothenburg, 3. februarja 2010. 

Gothenburg, 2010. 

– Cyberbullying: are the existing legal frameworks 

adequate Predavanje na 10th Annual Conference »Crime and 

criminology: from individuals to organizations«: European 

Society of Criminology. Liège, 2010. 

– Cyberbullying: the quest for the extension of criminal 

law: referat na 8th International Cyberspace Conference 2010, 

Brno, 26.–28. novembra 2010. Brno. 

– Cyberbullying in Slovenia: legal framework and 

supralegal initiatives: [referat na posvetu] The legal aspects of 

cyberbullying, Antwerp, 26. maja 2010. Antwerp, 2010. 

– Kriminaliteta in tehnologija. Predavanje na 

Simpoziju Društva za pravno in socialno filozofijo, 

Ljubljana, 13. maja 2010. 

Zbral in uredil Franc Brinc 

Priprava nove resolucije o preprečevanju in zatiranju kriminalitete 

– poročilo o okrogli mizi 

V četrtek, 3. marca 2011, je Fakulteta za varnostne vede 

UM v sodelovanju z Inštitutom za kriminologijo pri Pravni 

fakulteti in Generalno policijsko upravo organizirala okroglo 

mizo o Resoluciji o nacionalnem programu o preprečevanju in 

zatiranju kriminalitete v Republiki Sloveniji. Namen okrogle 

mize je bil spodbuditi razpravo, v kateri bi udeleženci aktivno 

sodelovali s predstavitvijo svojega mnenja, podali konstruktivne 

pobude in pomisleke ter s predlogi tvorno pomagali pri 

pripravi nove resolucije. 

Razprave o predlogih za pripravo nove resolucije so se poleg 

članov delovne skupine udeležili tudi predstavniki Direktorata 

za policijo in druge varnostne naloge MNZ, Generalne policijske 

uprave, Službe generalnega direktorja policije, direktorji 

policijskih uprav in drugi strokovnjaki iz policije, predstavniki 

Društva kriminalistov Slovenije, Komisije za preprečevanje 

korupcije RS, okrajnih in upravnih sodišč, okrožnih državnih 

tožilstev, predstavnik Združenja občinskih redarjev Slovenije 

in predstavnik Generalnega davčnega urada RS ter predstavniki 

Zavodov za prestajanje kazni zapora. Manjkali niso niti 

študenti Višje policijske šole ter predstavniki zasebnih podjetij 

za zagotavljanje varnosti in varnostno svetovanje. Med vabljenimi 

gosti je bil tudi ugledni profesor dr. Ljubo Bavcon, ki 

je med drugim avtor prve temeljne raziskave kriminalitetne 

politike v Sloveniji iz leta 1995. 

Na posvetu, ki je potekal v prostorih Fakultete za varnostne 

vede v Ljubljani, sta zbrane goste in udeležence pozdravila 

dekan Fakultete za varnostne vede, prof. dr. Gorazd Meško, 

in generalni direktor policije, Janko Goršek. Profesor Meško 

je izpostavil pomen dokumenta, kot je resolucija, predstavil 

nekatera prizadevanja in raziskovanja na področju oblikovanja 

kriminalitetne politike v Sloveniji v preteklosti, izpostavil 

pa je tudi potrebo po strokovnem in vključujočem pristopu 

oblikovanja resolucije. Generalni direktor policije je pozdravil 

dejanje organizatorjev ter dejal, da so »takšni posveti odlična 

priložnost, da okrepimo medsebojni dialog, izmenjamo izkušnje 

in skupaj poiščemo najboljše rešitve. Pri tem moramo 

izhajati iz zavedanja, da je za uspešno delo organov odkrivanja 

in pregona izjemnega pomena tudi partnerski odnos z občani 

in civilno družbo.« V svojem govoru je opozoril na nove 

pojavne oblike kriminalitete ter izpostavil vlogo in pristoj- 

217


nosti tistih, ki se ukvarjajo s preprečevanjem kriminalitete. 

Preventivno delovanje ima dolgoročni učinek, zato je ključno 

ustvarjanje razmer za usklajeno delovanje vseh akterjev, 

kamor spada tudi policija. Poudaril je, da represivni organi, 

še posebej policija, ne morejo biti edini odgovorni za preprečevanje, 

odkrivanje in preiskovanje kriminalitete. Pomemben 

je multidisciplinarni pristop h kriminalitetni politiki in oblikovanju 

nove resolucije, ki predvideva tesno medresorsko 

sodelovanje in vključevanje različnih udeležencev pri iskanju 

sodobnejših in učinkovitejših rešitev za preprečevanje in zatiranje 

kriminalitete. Potrebno je usklajeno delovanje zakonodajne, 

izvršilne in sodne oblasti v povezavi z drugimi akterji. 

Prav tako je pomembna podpora javnosti, ki sega vse do lokalne 

ravni. Pomembno je tudi samozaščitno ravnanje ljudi. 

Prvi mož slovenske policije meni, da je Republika Slovenija 

varna država, vendar pa varnost ni samoumevna dobrina, na 

kar kaže tudi problematika izvajanja načel v praksi. Za konec 

je Goršek dodal, da je pri izvajanju preprečevanja kriminalitete 

v praksi treba paziti, da poenostavljeno preprečevanje 

kriminalitete ne vodi v kršitve človekovih pravic. 

Dr. Darko Anželj iz Službe generalnega direktorja policije 

kot vodja delovne skupine za pripravo nove resolucije, 

dr. Matjaž Jager in dr. Aleš Završnik, oba z Inštituta za kriminologijo 

pri Pravni fakulteti, ter dr. Gorazd Meško, dekan 

Fakultete za varnostne vede UM, so v prvem delu predstavili 

svoje poglede na kriminalitetno politiko v Republiki Sloveniji 

ter podali teoretična izhodišča za razpravo. 

Darko Anželj je predstavil Primerjavo veljavnega programa 

s tezami programa v pripravi. Izpostavil je ključne teme 

sedanje resolucije ter opisal sestavo novoustanovljene medresorske 

delovne skupine. Skupino, ki je bila s sklepom vlade 

ustanovljena konec leta 2010, sestavljajo različni strokovnjaki 

in predstavniki notranjega ministrstva in policije, ministrstva 

za šolstvo in šport, ministrstva za delo, družino in socialne 

zadeve, prometnega, gospodarskega, finančnega, pravosodnega 

in obrambnega ministrstva, vladne službe za lokalno 

samoupravo in regionalno politiko, ministrstva za zdravje, 

ministrstva za okolje in prostor, ministrstva za javno upravo, 

Fakultete za varnostne vede in Inštituta za kriminologijo. V 

zaključku je Anželj opozoril na posamezne primere dobre 

prakse na področju preprečevanja kriminalitete v drugih državah 

EU (Nemčiji, Avstriji, Italiji, Belgiji, Madžarski) ter vse 

navzoče in tudi najširšo javnost pozval, da podajo svoje predloge 

k vsebini nove resolucije o nacionalnem programu preprečevanja 

in zatiranja kriminalitete v RS. 

Matjaž Jager se je v svojem predavanju Notranja nasprotja 

programov kriminalitetne politike in problem gospodarske 

kriminalitete osredotočil na nasprotje med teorijo in prakso 

ter opozoril, da v Republiki Sloveniji trenutno ni enotne paradigme 

na področju kriminalitetne politike, saj se v praksi vidi 

nasprotje med tistim, kar je, in tistim, kar naj bi bilo. Ob tem 

je treba upoštevati problem ugotavljanja resničnega stanja 

kriminalitete v državi, pri čemer je kot primer izpostavil sivo 

polje gospodarske kriminalitete, katere obseg in probleme je 

razkrila šele gospodarska kriza, čeprav so ti obstajali že veliko 

prej. Jager je opozoril na vlogo kazenskopravne intervencije 

kot poslednjega sredstva za zoperstavljanje kriminaliteti in 

poudaril, da kazenske sankcije morajo biti učinkovite, sorazmerne 

in odvračevalne. Prav tako pa je potrebna tudi vzporedna 

empirična preverljivost izvedenih ukrepov kriminalitetne 

politike, saj je že John Braithwaite (2008 1 ) poudaril, da 

je gospodarska kriminaliteta lahko posledica logike sistema. 

Prav pozni kapitalizem in njegova notranja nasprotja prikazujejo 

gospodarsko kriminaliteto kot značilnost tega sistema 

in ne odklonskost, ki jo je treba preganjati. 

Zakaj kriminalitetna politika ne deluje samostojno 

Soodvisnost politik in mreža deležnikov je bil naslov predavanja 

dr. Aleša Završnika. Na primeru Združenih držav Amerike 

je izpostavil problem vertikalne širitve (porast števila zaprtih 

oseb), horizontalne širitve (pogojni, poskusni, elektronski 

nadzor) ter krepitve kazenskoizvršilnega sektorja (povečanje 

finančnih sredstev za formalno družbeno nadzorstvo; zasebna 

industrija zapiranja). Poudaril je, da je pri reševanju problemov 

v zvezi s preprečevanjem in zatiranjem kriminalitete 

treba upoštevati soodvisnost različnih politik, saj je kriminalitetna 

politika tesno povezana s trgom dela, socialno, ekonomsko, 

identitetno politiko idr. Za primer je navedel kibernetsko 

kriminaliteto kot novo pojavno obliko kriminalitete, pri odzivanju 

na katero je potrebno tesno sodelovanje prava, trga 

oziroma ekonomije, družbenih norm, arhitekture in drugih 

udeležencev. Glede priprave resolucije o preprečevanju in zatiranju 

kriminalitete je poudaril, da je država samo eden izmed 

udeležencev v procesu, zato je pomembno sodelovanje 

vseh pristojnih agencij, institucij in civilne družbe. 

Zadnje predavanje v nizu teoretičnih izhodišč za razpravo 

je imel Gorazd Meško. Poudaril je, da mora kriminalitetna 

politika temeljiti na znanju, informacijah, raziskavah in vrednotah 

ter biti pojmovana kot del socialne politike. Izpostavil 

je nekaj vprašanj, ki so ključnega pomena za oblikovanje kriminalitetne 

politike, med drugim, kdo je odgovoren za preprečevanje 

kriminalitete, na kakšni stopnji je država glede 

razvoja preventivne dejavnosti, kateri so glavni kriminalitetni 

problemi in katere so glavne značilnosti kriminalitete v urbanih 

oz. v ruralnih okoljih. Na zadnje vprašanje se navezuje 

tudi problem zanesljivosti razpoložljivih podatkov, predvsem 

1 

Braithwaite, J. (2008). Regulatory Capitalism: How it Works, Ideas 

for Making it Work Better. Cheltenham: Edward Elgar Publishing 

Ltd. 

218

Zapisi 

v smislu zanesljivosti njihove interpretacije. Med dilemami 

pri pripravi resolucije o preprečevanju in zatiranju kriminalitete 

v Sloveniji je Meško poudaril kratko časovno obdobje 

za pripravo, odprl vprašanje v zvezi z obsegom in konkretno 

vsebino dokumenta ter opozoril na potek izvajanja resolucije 

v smislu nujnosti priprave akcijskih načrtov, dorečenosti financiranja, 

nadzorovanja in evalvacije učinkov. Kot eno od 

sklepnih misli je navedel Farringtonovo (Schweinhart, Barnes 

in Weikart, 1993, v: Tonry in Farrington, 1995 2 ) ugotovitev, da 

en funt, porabljen za preventivno dejavnost, privarčuje sedem 

funtov delovanja kazenskopravosodnega sistema. 

V drugem delu je sledila zanimiva razprava o preventivnem 

in represivnem delu resolucije. Želja organizatorjev je bila, 

da različni strokovnjaki s svojimi pobudami in bogatim znanjem 

prispevajo k oblikovanju predlogov za čim učinkovitejše 

zagotavljanje varnosti za vse prebivalce Slovenije. Udeleženci 

posveta so pozdravili način priprave nove resolucije, ki vključuje 

vsa razpoložljiva znanja in izkušnje ter obeta učinkovito 

zagotavljanje varnosti vsem prebivalcem Slovenije. 

Razpravo o preventivnem delu gradiva za nacionalni program 

je vodil Bojan Dobovšek s Fakultete za varnostne vede. 

V razpravo se je vključil Miran Mitar s Fakultete za varnostne 

vede, ki je izpostavil konflikt paradigem ter zahtevnost vzpostavitve 

dialoga različnih paradigem. Tudi on je opozoril na težave 

v zvezi s podatki; kot primer je navedel viktimizacijsko študijo, 

ki je bila v Sloveniji ponovno opravljena šele po osmih letih. 

Nadaljeval je Darko Stare s Komisije za preprečevanje korupcije, 

ki je poudaril pomembnost natančne analize ukrepov 

veljavne resolucije in njihovega vpliva na trende kriminalitete. 

Zanimalo ga je, ali se razpravljavcem zdi struktura delovne 

skupine ustrezna in ali je nujno, da je dokument enovit. Darko 

Anželj mu je odgovoril, da so v delovni skupini zastopana različna 

znanja, raziskave in pogledi ter je tako pogosto težko najti 

skupni imenovalec, dodal pa je še, da je za oblikovanje resolucije 

premalo časa in tudi denarja – sodelovanje zunanjih strokovnjakov 

v delovni skupini namreč ni plačano. Sam predlaga 

manj obsežen dokument, ki bi vseboval smernice in načela, posamezna 

področja pa bi spadala pod pristojnost posameznih 

resorjev. Gorazd Meško je bil kritičen do združevanja preventivnega 

in represivnega področja, saj meni, da gre za dve popolni 

nasprotji. Po njegovem mnenju največji problem ostaja prenos 

idej v prakso in njihova realizacija, zato je zelo pomembno 

oblikovati akcijske oziroma izvedbene dokumente. 

2 

Tonry, D., in Farrington, P. D. (1995). Strategic Approaches to 

Crime Prevention. V: D. Tonry in T. Farrington (ur.), Building a 

Safer Society: Strategic Approaches to Crime Prevention (str. 1–20). 

London: The University of Chicago Press. 

Staš Svetek z Ministrstva za notranje zadeve je prav tako 

poudaril nujnost spremljanja učinkov resolucije in izrazil svoje 

mnenje o tem, da v Sloveniji nimamo ustrezne metodologije 

za spremljanje in identificiranje kriminalitetnih problemov. 

Gorazd Meško se je z njegovo trditvijo strinjal in dodal, da 

sicer obstajajo analize posameznih pojavnih oblik kriminalitete, 

ki so se izvajale za različne namene, ne pa posebej za 

potrebe priprave resolucije. Zaključil je, da nimamo objektivnih 

kazalnikov kriminalitete v Sloveniji. Bojan Dobovšek je 

kot razlog za takšno stanje navedel problem financiranja in 

dejstvo, da ukrepi, ki učinkujejo šele dolgoročno, politike na 

zanimajo, saj ta zahteva takojšnje rezultate. 

Darko Stare je menil, da je treba najprej ugotoviti temeljni 

namen dokumenta in določiti njegove cilje, kot so, denimo, 

povečati stopnjo tveganja za storilce, odpraviti kriminogene 

dejavnike in izvajati ukrepe, ki bodo udeležence spodbudili k 

aktiviranju na področju prevencije. Gorazd Meško je še dodal, 

da se baza znanj počasi povečuje in da prvi rezultati šele prihajajo; 

tako vidi pripravo resolucije tudi kot izziv za odpiranje 

novih področij in predmetov raziskovanja. 

Robert Furman z Generalne policijske uprave je izpostavil 

problem zagotavljanja medresorskega sodelovanja ter iskanja 

načina, kako ga sploh vzpostaviti. V zvezi s tem pa je Miran 

Mitar opozoril, da bo v prihodnje težko ohraniti trenutno 

stopnjo družbene enakosti, in dodal, da se po njegovem mnenju 

premalo pozornosti posveča elementom ekonomske kriminalitete. 

Aleš Završnik se je strinjal, da v Sloveniji nimamo 

posnetka trenutnega stanja. Dodal je, da podatki kažejo, da je 

stopnja kriminalitete višja tam, kjer je dohodkovna neenakost 

večja. Bojan Dobovšek meni, da pisanje novih zakonov ni rešitev 

in da trenutno vlada obdobje preregulacije. Darko Stare 

je povedal, da ni enotnega orodja, ki bi bilo uporabno za preprečevanje 

vseh pojavnih oblik kriminalitete, kot primer pa je 

navedel kriminaliteto belega ovratnika. 

Gorazd Meško je prvi del razprave zaključil s povzetkom 

mnenja večine razpravljavcev, da je treba oblikovati splošen 

dokument, ki mu bodo sledili izvedbeni akti v obliki akcijskih 

načrtov za posamezna specifična področja. 

Drugi del diskusije, ki je obsegala represivi del gradiva za 

nacionalni program, je povezoval Darko Anželj. Razpravo je 

začela Marija Mikulan z Oddelka za preventivo, analitiko in 

informatiko, GPU, s ponovnim poudarkom na medresorskem 

sodelovanju – poudarila je, da bi nova resolucija akterje morala 

zavezati k sodelovanju, v nasprotju s sedanjo resolucijo, ki 

ne daje potrebnih usmeritev in »pomoči« subjektom na lokalni 

ravni. Dodala je še, da nimamo podatkov o rezultatih oziroma 

učinkih trenutne resolucije. Po mnenju Darka Anželja je 

nekatere učinke vendarle opaziti, pri čemer je izpostavil iden- 

219


tifikacijo problematike nasilja v družini v trenutni resoluciji in 

sprejet zakon s tega področja. 

Boris Sodja, predsednik Združenja občinskih redarjev 

Slovenije, je predstavil svoj vidik problematike. Po njegovem 

mnenju bi se morali župani zavedati svoje vloge v lokalni skupnosti 

in poznati varnostno problematiko, zato je sam predlagal 

njihovo usposabljanje ob nastopu funkcije. Glede na svoje izkušnje 

je tudi povedal, da bi bilo treba natančno določiti, kakšna 

je delitev dela znotraj partnerskega odnosa med policijo in 

redarstvom. Sam odnos med obema službama je po njegovem 

mnenju v veliki meri odvisen od zainteresiranosti posameznikov 

– komandirja policijske postaje in vodje redarske službe 

– ter njihovih siceršnjih medsebojnih odnosov. Darko Anželj 

je dodal, da se župani ne čutijo odgovorne za stanje na področju 

kriminalitete v lokalni skupnosti, kar ni dobro. 

Darko Stare je izpostavil odgovornost strokovnih služb za 

doseganje določenih standardov, ki pa naj ne bo samo načelna 

(angl. responsibility), ampak mora vključevati tudi dejansko 

odgovornost (angl. accountability). Po njegovem mnenju se 

proces urejanja problema začne z njihovo identifikacijo, nadaljuje 

s predlogi ukrepov, sledi faza izvedbe ukrepov, na koncu 

pa je nujna še analiza rezultatov. Poleg že omenjenih analiz v 

zvezi s kriminaliteto je Gorazd Meško opozoril še na nujnost 

analize uspešnosti kazenskega postopka in težav pri preiskovanju 

ter analize sivega polja kriminalitete. 

Jakob Demšar, predsednik Društva kriminalistov Slovenije, 

vidi težavo v razpršenosti podatkov in informacijski blokadi 

med organi. Po njegovem mnenju bi bilo treba določiti posameznika 

oziroma skupino, ki bi imela formalno moč in bi na 

vladni ravni bdela nad izvajanjem resolucije in doseganjem 

ciljev. Darko Stare se je pridružil njegovem mnenju in dodal, 

da bi to vlogo lahko prevzel svetovalec za nacionalno varnost. 

Ključnega pomena se mu zdi vzpostaviti pogoje, v katerih kaznivo 

dejanje pomeni veliko tveganje za storilca – da torej obstaja 

velika verjetnost, da bo storilec odkrit in za kaznivo dejanje tudi 

obsojen. Darko Anželj je na tem mestu pripomnil, da je uresničitev 

idej v praksi v največji meri odvisna od politične volje in 

razpoložljivih finančnih sredstev. Strinjal se je z razpravljavci, da 

je nujno vzpostaviti mehanizem za spremljanje uresničevanja 

resolucije. Gorazd Meško je dodal še kontinuiteto pri izvedbi in 

spremljanju izvajanja, ki je še zlasti pomembna, da bi se izognili 

podajanju odgovornosti med institucijami in posamezniki. Za 

konec je spregovoril o poimenovanju dokumenta, ki je lahko 

odločilnega pomena, saj izraz zatiranje kriminalitete implicira 

represijo in izključno policijsko delo. V tujini so na primer v ta 

namen uporabili izraze, kot so: prizadevanja za varno družbo, 

prizadevanja za kakovost življenja in podobno. Zaključil je z 

mislijo, da veliko vemo o teoriji v zvezi s prevencijo in represijo, 

ne vemo pa še, kako zapisano udejanjiti – in to je ovira, ki jo je 

treba preseči in se dejavno vključiti v prakso. 

Pomemben sklep okrogle mize je bilo jasno izraženo 

mnenje, da si v Republiki Sloveniji želimo na znanju temelječo 

kriminalitetno politiko, ki je del socialne politike, saj je 

z njo neločljivo povezana. Delovna skupina za pripravo nove 

resolucije se zavzema za pripravo dokumenta, ki bo izražal na 

znanju, informacijah, raziskavah in vrednotah temelječo kriminalitetno 

politiko 3 z jasnimi prioritetami in realnimi cilji. 

Snovalci resolucije se zavedajo tudi pomena multiagencijskega 

pristopa k pripravi, koordinaciji in izvajanju kriminalitetne 

politike ter pomembnosti spremljanja njenega izvajanja, evalvacije 

njenih učinkov in drugih povratnih informacij. Brez 

sprotnega dopolnjevanja programa nikakor ne bo šlo, prav 

tako pa je treba jasneje opredeliti tudi financiranje izvajanja 

resolucije ter dejansko zagotoviti potrebna sredstva za izvedbo 

načrtovanih akcijskih načrtov. Vsebina nove resolucije bo 

med drugim temeljila tudi na dokumentih Evropske unije in 

nacionalnih programih posameznih držav, ki imajo podobne 

programe preprečevanja in zatiranja kriminalitete. 

Poleg časovnega okvirja za pripravo Nacionalnega programa 

4 je treba doreči tudi obseg in samo vsebino dokumenta, saj 

sta bila na okrogli mizi večkrat izražena predlog ločitve represivnega 

in preventivnega dela resolucije ter tudi koncizna oblika 

Resolucije o strategiji nacionalne varnosti Republike Slovenije. 

Tako predstavniki delovne skupine kot tudi številni drugi eksperti 

so pozdravili predlog izvajanja določil nove resolucije o 

preprečevanju in zatiranju kriminalitete v obliki akcijskih načrtov 

znotraj pristojnih vladnih in nevladnih organizacij, kar bi 

omogočilo tudi zagotovljeno financiranje in izvedbo zastavljenih 

ciljev. Udeleženci okrogle mize so se strinjali, da je pri pripravi 

nove resolucije zelo pomembno znanje o vzrokih in družbenih 

dejavnikih kriminalitete ter odzivanju in učinkih odzivanja na 

kriminaliteto. Prav tako pa ne smemo pozabiti, da je celotno izvajanje 

treba spremljati, opazovati in izvesti tudi že omenjene 

evalvacijske ter druge študije in analize, ki bodo podale jasno 

sliko o stanju kriminalitetne politike v državi. Vse to je zaželeno 

tudi pri trenutno nastajajoči Resoluciji o nacionalnem programu 

o preprečevanju in zatiranju kriminalitete v Republiki Sloveniji. 

Maja Jere, Aleš Bučar-Ručman, Katja Eman 

3 

Pri pripravi nove resolucije bi bilo med drugim treba vključiti uporabo 

Indeksa družbenega razvoja in Ginijevega koeficienta družbene 

neenakosti; analizo kriminalitetne statistike; študije kriminalitete 

in ogroženosti prebivalstva; analizo obstoječih praks preprečevanja 

kriminalitete; izvajanje preventivnih dejavnosti in evalvacijo; korekcije 

programov in strategij; in druge raziskovalne metode. 

4 

Na tiskovni konferenci je bilo pojasnjeno, da naj bi delovna skupina 

do konca aprila 2011 že izdelala prvi osnutek nove resolucije, čemur 

bodo sledila medresorska usklajevanja ter usklajevanja z nevladnimi 

organizacijami, predstavniki lokalnih skupnosti, interesnih združenj, 

predstavniki fakultet in drugih interesnih skupin. Celovit predlog 

nove resolucije pa naj bi bil pripravljen do konca junija 2011. 

220

Zapisi 

“Pregon finančnih nepravilnosti – upravni in kazenski vidiki” 

(“Fight against irregularities – administrative and criminal law aspects”), European Law Research Association in Univerza 

Leona Kozminskega, Varšava, 14.–16. april 2011 

Že drugič sem se udeležil seminarja v organizaciji poljskega 

društva za evropsko pravo, tokrat s sodelovanjem (zasebne) 

univerze in seveda s financiranjem Evropske komisije, 

konkretno OLAF. Obljube, ki so se cedile z osnutka programa, 

so bile velike: v dveh dneh naj bi se zvrstilo šest sekcij, ki naj bi 

obsegale teoretične in praktične vidike pregona nepravilnosti 

z vidika varstva finančnih interesov EU. Prva sekcija naj bi bila 

namenjena temeljnim (niti ne “uvodnim”) vprašanjem, druga 

predstavitvi praktičnih izkušenj terenskega dela, tretja – sicer 

za pravnika manj zanimiva, pa nič manj pomembna – naj bi 

predstavila pomen in vlogo računovodskih spretnosti v tem 

kontekstu, četrta in peta sta bili namenjeni delu in praktičnemu 

sodelovanju posameznih EU in nacionalnih teles, šesta 

– vrhunec – pa oceni pravnega okvira in prakse ter izzivov 

za prihodnost. 

Toliko o teoriji. Napotek za vse tiste, ki se šele poskušate 

znajti v svetu konferenčnega turizma: osnutek programa mora 

jasno navesti temo, o kateri naj bi govoril posamezni referent 

ali predavatelj. Tokrat o temah posameznih referatov ni bilo 

ne duha ne sluha in moja domišljija je vzbrstela. Izhajal sem 

pač iz okoliščine, da se o teh temah debatira zadnjih dvajset 

let, zato je prav gotovo mogoče pričakovati prispevke, ki bodo 

problemsko usmerjeni, praktično koristni in – za teoretika 

– neprecenljivi, taki, ki bodo presegli deskriptivno raven podajanja 

vsebine predpisov, pristojnosti organov, njihovih nalog, 

statističnih podatkov, da se bodo kresala različna stališča 

teoretikov, sodne prakse, ponujali genialni pravni argumenti, 

ob katerih ti zastane dih, in ki odgovarjajo na najbolj pereče 

probleme sodelovanja držav članic EU, nacionalnih in evropskih 

organov, upravnih in kazenskih postopkov. Na primer, 

pričakoval sem vsaj kakšen referat na temo dovoljenosti dokazov, 

pridobljenih v nekazenskih postopkih, dokazov v tujini, 

obrnjenem dokaznem bremenu, procesnih jamstvih pravnih 

oseb. Navsezadnje seminar financira OLAF, tako željan sodnih 

epilogov njihovih upravnih preiskav, katerih uspeh je odvisen 

od prav vseh naštetih vprašanj. 

ca – dolgočasni predstaviti osnov varstva finančnih interesov 

EU, predstavljanju pohlevnega izpolnjevanja evropskih standardov, 

rutiniranemu predstavljanju tega in onega poljskega 

ali evropskega organa ipd. In v čem je mojstrstvo Na programu 

piše “mednarodna znanstvena konferenca”, kar meji na 

preslepitev potrošnikov. Konferenca je v prvi vrsti nacionalna, 

namenjena skoraj izključno poljskemu občinstvu, z malo ali 

nič dodane vrednosti v evropski perspektivi. In vendar: poljski 

organizatorji so domačo konferenco financirali iz evropskih 

sredstev. Z zavidanjem sem opazoval poljske kolege, kako 

učinkovito črpajo evropska sredstva. 

Poročila ne želim končati z grenkobnimi mislimi: konferenca 

je imela eno organizacijsko in eno vsebinsko svetlo 

točko. Prvič, Poljaki so izvrstni gostitelji in brezhibni organizatorji. 

V konkretnem primeru gredo pretežne zasluge za 

to gotovo dr. Celini Nowak, tajnici poljskega društva za evropsko 

pravo. In drugič, na referat prof. dr. Katalin Ligeti z 

Univerze v Luxembourgu, zadnjega po dveh dneh, se je izplačalo 

čakati. Profesorica Ligeti je razgrnila delne rezultate 

raziskave, v kateri oblikuje modelna pravila preiskovalnih dejanj, 

ki naj bi bila v pristojnosti evropskega javnega tožilca. Iz 

njene predstavitve sta vela zmeren evrooptimizem in nedvoumno 

sporočilo: evropski javni tožilec je uresničljiv projekt, 

Lizbonska pogodba z mehanizmom okrepljenega sodelovanja 

je že zagotovila zanj ustrezen normativni kontekst, končno pa 

je tu tudi raziskava spektra preiskovalnih dejanj v 27 državah 

članicah EU, ki bo lahko izhodišče za oblikovanje pravil preiskovanja 

evropskega javnega tožilca. “Prosti pretok dokazov” 

vendarle ni misija nemogoče 


Dan ali dva po seminarju s trezno glavo ugotavljam, da so 

me peljali žejnega čez vodo. No, to ne drži povsem, nečesa sem 

se vendarle naučil: Poljaki so namreč mojstrski organizatorji. 

V čem je mojstrstvo V dveh dneh se je zvrstilo dvaindvajset 

referentov, od katerih jih šest ne dela ali uči na Poljskem. S tuje 

univerze je bila ena referentka. Razen teh šestih referentov so 

se vsi drugi v tekoči poljščini posvetili podrobni, dlakocepski, 

a zato nič manj – za evropskega prava željnega poslušal- 

221

Nove knjige 

v knjižnicah Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti in 

Ministrstva za notranje zadeve (marec – maj 2011) 

Kriminologija, penologija 

Carlen, P.: A criminological imagination : essays on justice, punishment, 

discourse / Pat Carlen. - Farnham ; Burlington : 

Ashgate, cop. 2010. - XXXI, 370 str. – Sg. 8159 

Carney, T. P.: Spolno nasilje : strateški in operativni postopki 

kriminalistične preiskave in samovarovanje potencialnih 

žrtev / Thomas P. Carney ; prevod Darko Prašiček. 

- Ljubljana : Amalietti & Amalietti, 2010 ([Ljubljana] : 

Atelje Pance). - XV, 283 str. – Sg. 8188 

*Criminalising cartels: critical studies of an international regulatory 

movement / edited by Caron Beaton-Wells, Ariel 

Ezrachi. - Oxford : Hart, 2011. - 488 str. 

Cross-border crime inroads on integrity in Europe / Petrus 

C. van Duyne (eds.)... [et al.]. - Nijmegen: Wolf Legal 

Publishers, 2010. - IV, 391 str. – Sg. 8164 

Duyne, P.C van: (Transnational) organised crime, laundering 

and the congregation of the Gullible / Petrus C. van Duyne. 

- Tilburg: Tilburg University, cop. 2011. - 60 str. – Sg. 8172 

*Fish, J. T.: Practical crime scene investigations for hot zones 

/ Jacqueline T. Fish, Robert N. Stout, Edward W. Wallace. 

– Boca Raton ; London ; New York : CRC, cop. 2011. - 

XXVI, 346 str. 

Global environmental harm : criminological perspectives / 

edited by Rob White. - Cullompton ; Portland : Willan 

Pub., 2010. - XVIII, 260 str. – Sg. 8161 

Grabosky, P.N.: Crime and terrorism / Peter Grabosky and 

Michael Stohl. - Los Angeles [etc.] : SAGE, 2010. - 146 str. 

– Sg. 8193 

Hagan, J.: Who are the criminals : the politics of crime policy 

from the age of Roosevelt to the age of Reagan / John 

Hagan. - Princeton ; Oxford : Princeton University Press, 

cop. 2010. - X, 301 str. – Sg. 8177 

Ignjatović, Đ.: Viktimologija / Đorđe Ignjatović, Biljana 

Simeunović-Patić. - Beograd : Pravni fakultet : Dosije studio, 

2011 (Beograd : Dosije studio). – 173 str. – Sg. 8190 

*International handbook of criminology / edited by Shlomo 

Giora Shoham, Paul Knepper, Martin Kett. – Boca Raton 

; London ; New York : CRC : Taylor & Francis Group, cop. 

2010. - XXV, 700 str. 

*Lahajnar, D.: Razvoj slovenske kriminološke misli od zacetka 

dvajsetega stoletja dalje : magistrsko delo / Donata 

Lahajnar. - [Ljubljana : D. Lahajnar], 2010. - 98 str. 

Larsen, B. S.-T.: Setting the watch : privacy and the ethics of 

CCTV surveillance. - Oxford ; Portland (OR) : Hart, 2011. 

- XVII, 208 str. – Sg. 8156 

Loader, I.: Public criminology / Ian Loader and Richard 

Sparks. - London ; New York : Routledge, 2011. - X, 196 

str. – Sg. 8189 

Mears, D. P.: American criminal justice policy: an evaluation 

approach to increasing accountability and effectiveness. - 

New York: Cambridge University Press, 2010. - XI, 321 str. 

– Sg. 8151 

*National Fire Protection Association. Technical Committee 

on Fire Investigations: NFPA 921 : guide for fire and 

explosion investigations / [prepared by the Technical 

Committee on Fire Investigations]. - 2011 ed. - Quincy 

(Mass) : National Fire Protection Association, cop. 2011. 

- 341 str. 

Nato Advanced Research Workshop on Managing Global 

Environmental Threats to Air, Water and Soil (2010 ; 

Ljubljana): Understanding and managing threats to the 

environment in South Eastern Europe : [proceedings of 

the NATO Advanced Research Workshop on Managing 

Global Environmental Threats to Air, Water and Soil, 

Ljubljana, Slovenia, 28-30 June 2010] / edited by Gorazd 

Meško, Dejana Dimitrijević and Charles B. Fields. - 

Dordrecht : Springer, cop. 2011. - XI, 393 str. – Sg. 8185 

Nelken, D.: Comparative criminal justice : making sense of difference 

/ David Nelken. - Los Angeles [etc.] : SAGE, 2010. 

- [IX], 117 str. – Sg. 8192 

O´Malley, P.: Crime and risk / Pat O’Malley. - Los Angeles 

[etc.] : SAGE, 2010. - 112 str. – Sg. 8194 

Prepovedane droge v Sloveniji : kazensko pravni, kriminalistični 

in kriminološki problemi / [uredila Anton Dvoršek in 

Danijela Frangež]. - Maribor : Pravna fakulteta ; Ljubljana 

: Fakulteta za varnostne vede, 2011. - 121 str. – Sg. 8187 

Public opinion and criminal justice / edited by Jane Wood and 

Theresa Gannon. - Cullompton ; Portland (Or.) : Willan, 

2009. - XIX, 252 str. – Sg. 8162 

222

Nove knjige 

Punitivity international developments / Helmut Kury, Evelyn 

Shea (editors). - Bochum : Universitätsverlag Brockmeyer, 

2011. - Zv. ; Vol. 1: Punitiveness - a global phenomenon. 

- 440 str.; Vol. 3: Punitiveness and punishment. 

- 384 str. – Sg. 8173 

Regulation and criminal justice : innovations in policy and 

research / edited by Hannah Quirk, Toby Seddon and 

Graham Smith. - New York : Cambridge University Press, 

2010. - XIX, 321 str. – Sg. 8160 

Risk and safety on the internet : the perspective of European 

children : full findings and policy implications from the 

EU Kids Online survey of 9-16 year olds and their parents 

in 25 countries / Sonia Livingstone ... [et al.]. – London : 

The London School of Economics and Political Science, 

2011. - 169 str. – Sg. 8186 

Savelsberg, J. J.: Crime and human rights : criminology of genocide 

and atrocities / Joachim J. Savelsberg. - Los Angeles 

[etc.] : SAGE, 2010. - VIII, 130 str. – Sg. 8195 

Schulte-Bockholt, A.: The politics of organized crime and the 

organized crime of politics : a study in criminal power. 

– Lanham: Lexington Books, cop. 2006. - IX, 263 str. – Sg. 

8154 

Survey of United Nations and other best practices in the treatment 

of prisoners in the criminal justice system : proceedings 

of the workshop held at the Twelth United Nations 

Congress on Crime Prevention and Criminal Justice, 

Salvador, Brazil, 12 - 19 April 2010 / ed. by Kauko Aromaa 

& Terhi Viljanen. - Helsinki : Heuni, European Institute 

for Crime Prevention and Control, 2010. - 130 str. – Sg. 

4523/65 

Trafficking for forced labour and labour exploitation in 

Finland, Poland and Estonia / Anniina Jokinen, Natalia 

Ollus and Kauko Aromaa (eds.). - Helsinki : HEUNI, 

2011. - 343 str. – Sg. 4523/68 

Transnational criminology manual / [Martine Herzog-Evans 

(ed.)]. - Nijmegen : Wolf Legal Publishers, cop. 2010. - 3 

zv. (754, 650, 781 str.) – Sg. 8174 

Varnost cestnega prometa / [avtorji Ljubo Bavcon ... et al.] ; 

urednik Dragan Petrovec. - Ljubljana : Inštitut za krimonologijo 

pri Pravni fakulteti, 2011. - 639 str. – Sg. 8183 

Wortley, R.: Psychological criminology : an integrative approach 

/ Richard Wortley. - London ; New York : Routledge, 

2011. - XI, 271 str. – Sg. 8191 

Pravo 

Berman, G.: Trial & error in criminal justice reform: learning 

from failure / Greg Berman and Aubrey Fox. - Washington 

: The Urban Institute Press, cop. 2010. - XI, 143 str. – Sg. 

8169 

Brazgotine izbrisa : prispevek h kritičnemu razumevanju izbrisa 

iz registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije 

/ Neža Kogovšek ...[et al.] ; [urednici Neža Kogovšek, 

Brankica Petković]. - 1. izd. - Ljubljana : Mirovni inštitut, 

2010 ([Ljubljana] : S. Peklaj). - 269 str. – Sg. 8198 

Delmas-Marty, M.: Libertés et sureté dans un monde dangereux 

/ Mireille Delmas-Marty. - Paris : Seuil, cop. 2010. 

- 273 str. – Sg. 8158 

Development strategies : [EU, Slovenia, China, Singapore] 

/ editor Franjo Štiblar. - V Ljubljani : Pravna fakulteta = 

School of Law, 2011 ([Ljubljana] : Januš). - 298 str. – Sg. 

8197 

Doig, A.: State crime / Alan Doig. - Abingdon ; New York : 

Willan, 2011. - X, 269 str. – Sg. 8181 

Felc, J.: Kletka strahu in smrti : medicinski in pravni vidik 

zblojenosti / Jože Felc, Lorenzo Toresini. - Celje : Celjska 

Mohorjeva družba : Društvo Mohorjeva družba, 2010 

(Ljubljana : Hren). - 237 str. – Sg. 8184 

Fellmann, I.: Die “automatische” Korruption: Handbuch der 

Korruptionsprävention mit Falldarstellungen, Codes of 

Conduct und Checklisten. - Wien ; Graz : NWV - Neuer 

Wissenschaftlicher Verlag, 2010. - 399 str. – Sg. 8157 

The criminalisation of youth : juvenile justice in Europe, 

Turkey and Canada / Francis Bailleau, Yves Cartuyvels 

(eds.). - Brussels : VUBPress, cop. 2010. - 289 str. – Sg. 

8167 

Hulsman, L.: Izgubljene kazne : krivični sistem pod znakom 

pitanja / Louk Hulsman, Jacqueline Bernat de Celis ; sa 

francuskog prevela Ivana Đokić ; stručna redakcija prevoda 

Obrad Perić. - Beograd : Pravni fakultet Univerziteta, 

2010 (Beograd : Dosije studio). - 98 str. – Sg. 8176 

Stevanović, Č.V.: Krivično procesno pravo : opšti deo / 

Čedomir Stevanović, Vojislav Đurđić. - 2. izd. - Niš : 

Pravni fakultet, Centar za publikacije, 2006 (Niš : Pelikan 

print). - VIII, 390 str. – Sg. 8199 

223


Policija 

Critical issues in policing : contemporary readings / [edited 

by] Roger G. Dunham, Geoffrey P. Alpert. - 6th ed. - Long 

Grove (Ill.) : Waveland Press, cop. 2010. - VIII, 592 str. 

– Sg. 8155 

Wright, A: Policing : an introduction to concepts and practice 

/ Alan Wright. - Reprinted. - Cullompton ; Portland : 

Willan, 2010, cop. 2002. - XV, 205 str. – Sg. 8171 

Psihologija, filozofija 

Arendt, H.: On revolution. - New York: Penguin Books, cop. 

2006. - XXIX, 336 str. – Sg. 8152 

Cerar, M.: Pamet v krizi : razmišljanja o miselnih, čustvenih in 

duhovnih izzivih sodobnega človeka / Miro Cerar. - 1. natis. 

- Škofja Loka : Tempo trade, 2010 (Ljubljana : Itagraf). 

- 252 str. – Sg. 8166 

Ekman, P.: Unmasking the face : a guide to recognizing emotions 

from facial. - Cambridge (Mas.) : Malor Books, 2003. 

- XII, 212 str. – Sg. 8149 

Geuss, R.: Outside ethics / Raymond Geuss. - Princeton ; 

Oxford : Princeton University Press, cop. 2005. - VIII, 257 

str. – Sg. 8180 

Hume, D.: Four dissertations / David Hume. - [S. l.] : Nabu, 

2011. - 240 str. – Sg. 8182 

Judgment, imagination, and politics : themes from Kant and 

Arendt / edited by Ronald Beiner and Jennifer Nedelsky. 

- Lanham : Rowman & Littlefield, cop. 2001. - XXVI, 319 

str. – Sg. 8153 

Kant, I.: Predkritični spisi / Immanuel Kant ; uredila Zdravko 

Kobe in Rado Riha ; izbor besedil Samo Tomšič in 

Zdravko Kobe ; uvodna študija Zdravko Kobe; prevod 

Samo Tomšič in Zdravko Kobe. - Ljubljana : Založba 

ZRC, ZRC SAZU, 2010 (Ljubljana : Littera picta). - 512 

str. – Sg. 8196 

Salecl, R.: La tirannia della scelta / Renata Salecl ; traduzione 

di Francesco Orsi. - 1a éd. - Roma ; Bari : Laterza, 2011. 

- V, 169 str. – Sg. 8179 

Smith, D. L.: Why we lie : the evolutionary roots of deception 

and the unconscious mind. - New York : St. Martin’s 

Griffin, cop. 2004. - IX, 238 str. – Sg. 8148 

Tout ce que vous avez toujours voulu savoir sur Lacan sans 

jamais oser le demander a Hitchcock / sous la direction de 

Slavoj Žižek; [traduit de l’américain par Marie-Mathilde 

Burdeau]. - [Nantes] : Capricci, cop. 2010. - 328 str. 

Zgodovina 

Vengeance in medieval Europe : a reader / edited by Daniel 

Lord Smail and Kelly Gibson. - Toronto : University of 

Toronto Press, cop. 2009. - XIX, 474 str. – Sg. 8163 

Razno 

Dolenc, S.: Kratke zgodbice o skoraj vsem / Sašo Dolenc ; 

ilustriral Arjan Pregl. - Ljubljana : Kvarkadabra, 2011 

([Ljubljana] : Formatisk). - 77 str. – Sg. 8175 

Gromley, A.: Memes / Antony Gormley ; [photography 

Stephen White]. - Collingwood: Schwartz City, 2011. - 

116 str. – Sg. 8178 

Žist, D.: Kriva ali nedolžna : prava resnica o Milici Makoter 

/ Damijana Žist. - 1. izd. - Tržič : Učila International, 2010 

(natisnjeno v EU). - 259, [13] str. – Sg. 8150 

Knjige, označene z *, so v knjižnici MNZ. 

Seznam pripravili Alenka Peterka in Ana Volovlek. 

Padagogiske umuligheder : psykoanalyse og padagogik / redigeret 

af Kirsten Hyldgaard. - Aarhus; Kobenhavn : Aarhus 

Universitetsforlag, 2010. – 219 str. 

Philosophical foundations of criminal law / edited by R A 

Duff and Stuart P Green. - Oxford ; New York : Oxford 

University Press, 2011. - XIV, 543 str. – Sg. 8168 

224

Navodila za oblikovanje prispevkov v Reviji za kriminalistiko in kriminologijo 

Dolžina prispevkov: 

1. Načelni članki (izvirni in pregledni znanstveni članki) naj obsegajo do 40.000 znakov s presledki vred. Članki morajo biti 

opremljeni s povzetki v slovenskem jeziku. Povzetki so lahko dolgi 15 do 20 vrstic in naj bodo kratka obnova članka. 

2. Prispevki, ki se uvrščajo v rubrike Zapisi, Iz prakse ali Od drugod naj ne presegajo 20.000 znakov. 

3. Recenzije, ocene in prikazi naj obsegajo do 15.000 znakov. 

4. Za dolžino drugih prispevkov se je treba dogovoriti z urednikom. 

Naslovi prispevkov in podatki o piscu 

Naslovi člankov naj bodo kratki, jasni in sporočilni. Pod naslovom sta navedena ime in priimek pisca. Znanstveni naslov oz. stopnja 

izobrazbe, delovno mesto ter ime ustanove, v kateri je avtor zaposlen, in naslov ustanove so navedeni v opombi pod črto. 

Prikazi, ocene in recenzije vsebujejo v naslovu podatke o avtorstvu, izvirni naslov dela, slovenski naslov dela v oklepaju (kadar 

gre za tuje knjige), kraj izida, ime založbe ter število strani. Pisec recenzije je naveden pod besedilom z imenom, priimkom in 

znanstvenim naslovom. 

Pri drugih besedilih je pisec naveden na koncu besedila z imenom in priimkom. 

Podnaslovi v prispevku 

Daljši prispevki naj bodo zaradi preglednosti razdeljeni na manjše smiselne celote s svojimi naslovi. (Pod)naslovi naj bodo 

pisani z malimi črkami (razen začetnice in imen) ter poudarjeno (krepko). 

Tabele, grafikoni in slike 

Tabele, grafikoni in slike naj bodo izdelani kot priloge (ne vključeni v besedilo) z ustreznimi naslovi, v prispevku pa naj bo 

označeno mesto, kam sodijo. 

Opombe pod črto in citiranje 

Opombe so v besedilu označene z zaporednimi številkami, nadpisanimi na ustreznem mestu, in so po enakem vrstnem redu razvrščene 

pod besedilom. Namenjene so natančnejšemu pojasnjevanju vsebine dela besedila in ne navajanju vira (citiranju). V besedilu 

navajamo avtorja v oklepaju, npr. (Maver, 1997 : 45) oz. v skladu z APA slogom pisanja znanstvenih člankov. Delo mora biti navedeno 

tudi v seznamu uporabljene literature na koncu članka. 

Seznam uporabljene literature 

Na koncu načelnega članka naj bo seznam uporabljene literature (z naslovom Literatura). Bibliografske enote naj bodo razvrščene 

po abecedi in označene z zaporednimi številkami. Bibliografske enote morajo biti oblikovane enotno. Zgledi: 

a) knjige: 

1. Maver, D. (1997). Kriminalistika. Ljubljana, Uradni list RS. 

2. Bavcon, L.; Šelih, A.: (1996). Kazensko pravo. Ljubljana, Uradni list RS. 

b) zborniki: 

1. Graham, L.; Lepenies, W.; Weingart, P., eds. (1983). Functions and uses of disciplinary histories. Dordrecht, Reidel. 

2. Pagon, M.; Anžič, A., ur. (1998). Proučevanje in primerjalni vidiki policijske dejavnosti v svetu. Ljubljana, Visoka policijsko-varnostna 

šola. 

c) poglavja v knjigi ali prispevek v zborniku: 

1. Bošnjak, M. (1997). Mednarodna kazniva dejanja. V: Bavcon, L. in sodelavci: Mednarodno kazensko pravo. Ljubljana, 

Uradni list RS, str. 109-128. 

d) članek v reviji: 

1. Kanduč, Z. (1997). Problemi v zvezi z uživanjem mamil: kriminološke, kazenskopravne in kriminalnopolitične perspektive. 

Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 48/2, str. 157-170. 

Prispevke in članke za objavo v RKK sprejema uredništvo revije na e-naslova: gorazd.mesko@fvv.uni-mb.si in marinka.milenkovic@gmail.com

Revija 2, 2011 - Ministrstvo za notranje zadeve

Create successful ePaper yourself

Delete template?

Save as template?