Poročilo o delu Zveze kulturnih društev Ivančna Gorica v letu 2010

Zveza kulturnih društev občine Ivančna Gorica
Cesta II. grupe odredov 17, 1295 Ivančna Gorica Slovenija
Tel: 01/7807 813
Fax: 01/7807 813
DŠ: 56655550
Ivančna Gorica, 15.02.2011
POROČILO ZVEZE KULTURNIH DRUŠTEV
IVANČNA GORICA ZA LETO 2010
Zveza kulturnih društev Ivančna Gorica je bila ustanovljena s ciljem po združevanju
ljubiteljske kulturne dejavnosti in ustvarjalnih teženj. Gre za samostojno,
prostovoljno in nepridobitno združenje ljubiteljskih kulturnih društev. Spoštuje
različnosti prepričanj svojih članov, opredeljuje se za nadpolitično delovanje,
zastopa skupne interese kulturnih društev v lokalni skupnosti. Svoje poslanstvo
opravlja plemenito v vseh okoljih, si prizadeva za kvalitetno in duhovno raven
lokalne skupnosti.
Javni sklad za kulturne dejavnosti, ustanovljen leta 1996, je vladna organizacija.
Zveza kulturnih društev deluje kot povezovalno telo in predstavlja mrežo za
izmenjavo dobrih izkušenj društev, samostojno od 1. marca 1999, torej od izločitve
iz Zveze kulturnih društev Grosuplje. Je organizator in soorganizator prireditev in
izobraževanja na lokalni ravni, zagotavlja pomoč društvom in spremlja njihove
programe. Pod okriljem ZKD deluje tudi Muzej – Jurčičeva domačija na Muljavi – in
Univerza za tretje življenjsko obdobje Ivančna Gorica.
KULTURNA DRUŠTVA
V ZKD Ivančna Gorica je vključenih 18 kulturnih društev s 55 skupinami:
1. Kulturno društvo Ambrus - dramska skupina, mešani, moški in otroški pevski
zbor, plesni skupini in ustvarjalna delavnica;
2. Kulturno društvo Godba Stična – pihalni orkester;
3. Kulturno društvo Harmonija Ivančna Gorica – mešani pevski zbor, literarno
recitacijska skupina, tri otroške plesne skupine in dve likovni skupini;
4. Kulturno društvo Ivančna Gorica – gledališka skupina Petdopol in Studenčekskupina
pevcev ljudskih pesmi;
5. Kulturno društvo Josipa Jurčiča Muljava – gledališka skupina Letnega
gledališča, moški pevski zbor, štiri otroške plesne skupine;
6. Kulturno društvo Kresnička Muljava – likovna in galerijska, literarna in
fotografska;
7. Kulturno društvo Gledališče Krka – otroški in mešani pevski zbor, starejša
gledališka skupina, gledališka skupina Bejž in recitacijska skupina;
8. Kulturno društvo Festival Krka – gledališka skupina;
9. Kulturno društvo Kvartet Stična – vokalna skupina;
10. Kulturno društvo Likovniki Šentvid – skupina likovnih ustvarjalcev;
1

11. Kulturno društvo Stična - gledališka skupina Drzne in lepi, mladinska
gledališka skupina, folklorna, oktet fantov, Zboralica –mešani mladinski zbor;
12. Kulturno društvo Vidovo Šentvid – moški in ženski pevski zbor, folklorni skupini
in dramska skupina;
13. Kulturno društvo Šentviški slavčki – mešana vokalna skupina;
14. Kulturno društvo Tabor slovenskih pevskih zborov;
15. Kulturno društvo Temenica – dramska in lutkovna skupina;
16. Kulturno društvo Višnja Gora – dramska skupina, mladinski pevski zbor,
lutkovna in literarna skupina;
17. Kulturno društvo Zagradec – mešani pevski zbor in folklorna skupina;
18. Kulturno društvo Srednje šole Ivančna Gorica.
Od leta 2005 prejemajo kulturna društva finančna sredstva, za katera kandidirajo
na razpisih in pozivih, neposredno iz občinskih virov.
ZKD sledi ciljem, zastavljenih ob izvajanju posameznih nalog in projektov:
- strokovno in svetovalno delo za potrebe članov, pomoč pri ustanavljanju novih
društev in začetkih delovanja,
- povezovanje ljubiteljskih skupin , negovanje tradicije,
- organizacija, soorganizacija in izvajanje kulturnih projektov, prireditev in
izobraževalnih oblik,
- sodelovanje s sorodnimi organizacijami in društvi,
- bogatenje turistične podobe občine,
- podeljevanje priznanj za dosežke na področju kulture,
- obveščanje javnosti o svojem delovanju.
PROJEKTI
V letu 2010 je ZKD organizirala ali bila soorganizator številnih projektov in
prireditev:
- svečanost ob slovenskem kulturnem prazniku v Kulturnem domu v Ivančni
Gorici – soorganizacija s KD Harmonija Ivančna Gorica;
- osrednja svečanost ob zaključku Jurčičeve poti,
- materialna in organizacijska podpora projektom: Srečanje godb , pustni karneval
v Ivančni Gorici, Dnevi evropske kulturne dediščine, spremljevalne prireditve ob
občinskem prazniku, Ta veseli dan kulture, obletnice društev in skupin,
- spominske svečanosti z ZZB Ivančna Gorica – Radohova vas, Korinj in Muljava
ter tradicionalno srečanje s pevci s Primorske,
- delavnice in srečanja – likovne, literararne, plesne, multimedijske,
- omogočala strokovno izobraževanje na vseh področjih in nivojih, ki jih organizira
JSKD RS.
ZKD Ivančna Gorica je tudi organizator gostovanj poklicih gledališč in obiskov
predstav v gledaliških hišah v Ljubljani – obisk Cankarjevega doma: baletna
predstava Hrestač, gostovanje: Nepozabne.
2

UNIVERZA ZA TRETJE ŽIVLJENJSKO OBDOBJE
Od leta 2004 je v ZKD vključeno tudi prostovoljsko izobraževalno gibanje za starejše
- Univerza za tretje življenjsko obdobje. Namenjena je izobraževanju, povezovanju
in samoorganiziranju starejših, ustvarjanju okoliščin za osebnostno rast, za njihovo
vključenost v družbo, dejavno starost, solidarnost, sodelovanje z drugimi
generacijami in tako spreminjanju pogleda na starost.
Temeljna oblika so študijski krožki, ki jih dopolnjujejo študijske ekskurzije, ogledi,
predavanja in delavnice, uspehi pa so predstavljeni na razstavah, srečanjih in
prireditvah ter publikaciji.
Sodelavci, mentorji in slušatelji UTŽO svoje znanje, izkušnje, kulturo in spoznanja
izmenjujejo med seboj in po svojih močeh prispevajo k ustvarjalnemu delovanju
svoje študijske skupine in Univerze v celoti.
V letu 2010 je delovalo deset študijskih skupin: likovna, domoznanstvo, zdrava
rekreacija /dve skupini/, računalništvo , angleški jezik /štiri skupine/ in študijski
krožek novinarstva.
Mentorji in animatorji si prizadevajo za ustvarjanje sproščenega in spoštljivega
ozračja, ob nalogah nadgrajujejo svoje spretnosti in pridobivajo zaupanje vase. Kar
lepo število članov zna uporabljati računalnik in se uči ob pomoči novih tehnologij.
Predavanja so bila v celoti izvedena in zelo dobro obiskana, prav tako ekskurzije.
Predavanja se v večini izvajajo v sejni dvorani Občine Ivančna Gorica, delavnice in
dejavnosti študijskih krožkov pa v učilnici občinske stavbe na Cesti 2. grupe
odredov 17 in na Osnovni šoli Stična.
Člani plačujejo vpisnino in prispevek za honorar mentorju posameznega krožka, s
sredstvi iz občinskega proračuna pa se pokrivajo stroški predavanj , strokovne
literature in publikacije.
Priloga : program 2009/2010, 2010/2011
Učimo se od malih nog do pozne starosti. Učimo se, da bi znali živeti, delati in
razumeti druge!
FINANCIRANJE
ZKD Ivančna Gorica pridobiva finančna sredstva iz občinskega proračuna, od
članarin in vstopnin. Finančna sredstva za ZKD ostajajo na isti ravni že vrsto let
neglede na načrtovani program. Tako naši programi ostajajo finančno utesnjeni in
omejeni, a vseeno realizirani, saj je le še v društvih in zvezi veliko prostovoljstva in
volje do ohranjanja in razvoja ljubiteljske kulture.
S sredstvi za delovanje zveze se redno pokrivajo lahko le stroški računovodske
delavke, nagrada predsednika in sekretarke pa je močno omejena, skromna in
podcenjena; prav tako je maksimalno varčevanje pri nabavi opreme in materialnih
stroških.
3

Zgodba se ponavlja na muzeju, ni nadomeščanj in pomoči pri vodenju skupin v
najvišji sezoni in večjih prireditvah. V času viška sezone je nujno zagotoviti za
vodenje vsaj dva vodiča, kar drugi muzeji imajo. Vodič je hkrati tudi vodja muzeja,
kar je še dodatna obremenitev in najcenejša varianta za ustanovitelja. Delavca
sama opravita skoraj vsa tehnična opravila – manjša popravila predmetov, košnja
zelenic, vrta in letnega gledališča, sajenje drevja, nega in vzdrževanje reda na
obsežnem kompleksu, zaščita objektov in muzealij, soorganizirata vrsto prireditev.
Krči se skupni program akcij zaradi skromnih sredstev, res pa so nekateri projekti
posameznih društev direktno financirani iz proračuna (festivali, Slofolkfest).
Finančno poročilo ne izkazuje posebnih odstopanj od načrtovane realizacije
programa; sredstva se porabljajo namensko. Odhodki so prilagojeni prilivom. Večje
odstopanje izkazujejo lastni prihodki muzeja, kar kaže na drznejše načrtovanje oz.
zlasti manjši obisk muzeja. Prav tako ni bilo sredstev od najemnine prostorov.
Vzdrževanju muzejskih eksponatov smo v letu 2010 posvetili vso pozornost, jih
opremili z izvirnimi podnapisi in delno obnovili literarno zbirko. Za te naloge nismo
iz proračuna prejeli sredstev, čeravno so bila načrtovana. Krčena so bila tudi
sredstva za naloge etnologa.
Višji indeks je izkazan pri skupnem programu – delavnice in izobraževanje, saj se je
število udeležencev na izobraževalnih oblikah, ki jih organizira JSKD RS, v tem letu
občutno zvišalo (gledališče, folklora, zborovodska šola). Prav tako so društva sama
in ZKD izvedla več samostojnih seminarjev in delavnic.
Univerza za tretje življenjsko obdobje pridobiva sredstva iz proračuna in letne
članarine in jih porablja za nagrade predavateljev in strokovno literaturo, stroške
študijskih stroškov pa udeleženci krijejo sami.
Zveza kulturnih društev in njena društva pričakujejo večja vlaganja v kulturne
hrame, saj so le-ti v večini dotrajani in z zastarelo opremo; med njimi seveda izstopa
Kulturni dom v občinskem središču.
Poročilo pripravila:
Tatjana Lampret
Predsednik ZKD Ivančna Gorica
Janko Jelenčič
4

Jurčičeva domačija na Muljavi
Jurčičeva domačija je eden redkih primerov muzeja na prostem pri nas. Gre za
predstavitev načina poselitve, gradnje podeželskega stavbarstva, opreme bivališč in
gospodarskih poslopij, naprav, gospodarskih prizadevanj in dejavnosti na tem delu
Dolenjskega. Hkrati pa se muzej vsebinsko tesno povezuje z življenjem in delom
enega naših največjih pisateljev in pripovednikov, Josipom Jurčičem, ki je bil rojen
v tej hiši.
Zasnova domačije in razporeditev objektov je odvisna od konfiguracije terena,
sestave tal in zemljiške razdelitve. Objekti Jurčičeve domačije tipološko sodijo h
gručastemu tipu kmečke domačije, ki je značilen za večji del osrednjeslovenskega
prostora.
Kmečka hiša
Zidana vrhkletna kmečka hiša, ki je na eni strani podaljšana v leseno gospodarsko
poslopje, je lep primer hiše s črno kuhinjo, ki so bile najbolj razširjene v 2. polovici
18. in v 19. stoletju ter izvirajo iz visokosrednjeveških meščanskih hiš. Leta 1826 je
hišo postavil ded pisatelja Josipa Jurčiča. Ohranjena je »in situ« in ima značilno
zasnovo osrednjeslovenskega tipa hiše v 19. stoletju s petimi prostori.
5

Ob vstopu skozi glavni vhod pridemo v osrednjo vežo s črno kuhinjo. Osrednjo
vlogo v črni kuhinji ima odprto kamnito ognjišče v obliki mize, postavljeno pred
kuriščno odprtino krušne peči, ki se v celoti nahaja v »hiši«. Tu lahko najdemo
kuhinjske pripomočke, ki so jih gospodinje potrebovale pri pripravi in serviranju
obrokov. V mestih so črne kuhinje odpravili v 2. polovici 19. stoletja, na podeželju
po 2. svetovni vojni. Od kurišča se dim pomika po prostoru, saj prvotno hiše s črno
kuhinjo niso imele dimnikov, katerih gradnjo so pospešili šele novi požarni redi v 2.
polovici 18. stoletja.
Lončene sklede vseh vrst in oblik ter modeli za šarklje in potice so spravljeni v
shrambi, nasproti ognjišča.
Iz veže pridemo tudi v prostor, ki ga na Slovenskem pogosto imenujemo kar »hiša«,
saj je to glavni bivalni prostor v hiši z zidano krušno pečjo v notranjem kotu. Peč se
kuri iz vhodne veže oziroma črne kuhinje ter je namenjena predvsem ogrevanju in
sušenju zelišč, perila ipd. Obdana je s klopmi, kjer se je družina zbirala ob hladnih
zimskih večerih. Diagonalno nasproti krušni peči je bogkov kot, pod njim pa miza –
metrga ali mentrga, ter klopi. Tu se je družina zbirala pri jedi, si krajšala dolge
zimske večere s pripovedkami, opravljala ročna dela, to pa je bil tudi prostor za
sprejemanje gostov, praznovanja, poslavljanje od mrtvih in spanje, saj sta tu ločeno
od preostalih članov družine spala gospodar in žena.
6

Iz hiše je tudi vstop v manjšo kamro, ki je od 16. stoletja naprej vse pogosteje
postajala del kmečke hiše navadno s funkcijo spalnice staršev. Na Jurčičevi
domačiji pa so v tem prostoru spali otroci.
Poleg kamre je levo od vhodne veže tudi »štiblc«, ki je preurejen v obrtniško
delavnico domačega čevljarja. Poleg čevljarskega orodja lahko tam najdemo tudi
posteljo in nekaj nabožnega stenskega okrasja.
Pod »štiblcem« in kamro je klet, v katero pridemo po stopnicah iz veže ali skozi vrata
z dvorišča. Hiša je bila na severni strani podaljšana v manjši leseni hlev, nad njim
pa je bil še skedenj.
Vzdolžni tloris hiše je značilen za kmečko hišo osrednje-slovenskega območja v 19.
stoletju in obsega pet prostorov. Tloris hiše je iz knjige Arhitektura domov znanih
Slovencev avtorice Žive Deu.
7

Ko je domačijo prevzel pisateljev oče, je ded, samouki tesar, desno od vrta, ki se drži
hiše, postavil dvojni kozolec – toplar, med njim in hišo pa vodnjak, v katerega se je
stekala deževnica z dveh slamnatih streh. Tak je ostal njihov dom vse do leta 1920,
ko je gospodarstvo prevzel pisateljev nečak Franc Jurčič. Za hišo je postavil
samostojno gospodarsko poslopje s hlevom, kjer se danes nahajata etnografska
zbirka starih orodij in naprav, poimenovana Spomini na deda, ter razstava o
pridelavi in predelavi lanu Od lanu do platna. Poleg hleva sta se v novem
gospodarskem objektu nahajala še listnik in skedenj. Prvotni hlev ob hiši so
spremenili v klet, skedenj pa v kaščo, kjer je danes predstavljena literarna dediščina
Josipa Jurčiča.
Ob stoletnici prvega slovenskega romana Deseti brat, leta 1966, je Jurčičevo
domačijo v oskrbo prevzel Slovenski etnografski muzej, ki je prenovljeno domačijo z
muzejsko vsebino razvil v muzej na prostem, saj je iz bližnje okolice prenesel tja še
nekatera gospodarska poslopja, ki so v 19. in deloma 20. stoletju dopolnjevala
kmečke domove na Dolenjskem.
Samostojen objekt je lesen čebelnjak z dvokapno slamnato streho in odprtim
pročeljem na zelenici pred hišo, v katerem stojijo panji na policah. Na stranski
fasadi so postavljena vrata, ki vodijo v prostor za panji. Panji imajo lično poslikane
čelne deščice – panjske končnice, ki so pomemben vir pri preučevanju človekovega
načina življenja, saj so priča kulturnih potreb, pogledov na svet in ustvarjalnosti
kmečkega in podeželskega prebivalstva. Razširjene so bile sredi 18. stoletja do 1.
svetovne vojne, nastale pa so ob sezonskem prevažanju čebeljih panjev na pašo. Na
podlagi sličic so namreč prepoznavali panje in njihove lastnike.
Kašča ob gospodarskem poslopju je zaradi boljše požarne varnosti, ločeno od hiše,
kot samostojni objekt dopolnjevala dolenjske domačije, v njih pa so shranjevali žita,
kmetijske pridelke, sadje in vino, v skrinjah pa včasih celo boljšo obleko. Sušilnica
za lan, postavljena ob kozolcu, je prav tako v času, ko so skoraj pri vsaki hiši
pridelovali lan in iz njega tkali platno za oblačila in posteljnino, predstavljala
pomemben gospodarski objekt.
8

Ob robu gozdiča je postavljena lesena kajžarska bajta, ki predstavlja domovanje
verjetno najbolj poznanega Jurčičevega literarnega junaka Krjavlja. Poimenovana je
Krjavljeva koča in prikazuje bivalno kulturo bajtarjev ali kajžarjev, najrevnejšega
sloja prebivalstva brez zemlje, zaradi česar so bili oproščeni zemljiškega davka.
Skromna dvoprostorska bivališča bajtarjev, narejena iz lesenih brun, so bila
navadno postavljena na obrobju vasi. Bajtarji so se preživljali večinoma z neagrarno
dejavnostjo.
Ob domačiji je tudi naravni amfiteater, kjer domača gledališka skupina
tradicionalno v juniju in juliju uprizarja Jurčičeva dela.
9

Etnografska zbirka Spomini na deda
Etnografska zbirka Spomini na deda je ime dobila po Jurčičevem delu Spomini na
deda, ki je po delih izhajalo v Bleiweissovih Novicah. Leta 2003 jo je postavil etnolog
dr. Boris Kuhar, ki je predmete tudi zbral s terenskim delom.
V »štali« Jurčičeve domačije so na ogled postavljena stara kmečka orodja in
naprave, ki so pomembneje zaznamovale čas Jurčičevega življenja. Med njimi je
nekaj takih, ki se še vedno uporabljajo, večina izmed njih pa živi le še v spominu
naših dedov in babic ali kot razstavni eksponati v muzejih in zasebnih zbirkah.
Delovne šege in navade, značilne ob začetku ali koncu večjih kmečkih del, katerih
prvotna funkcija je bila izboljšanje rodovitnosti, so se namreč z industrializacijo in
mehanizacijo znatno spremenile, izginile, ali pa so jih nadomestile nove. Skupaj z
njimi pa počasi izgubljajo svoj prvotni pomen tudi stara kmečka orodja in naprave,
ki so bile njihov nujni spremljevalec. Od tod tudi izvira odločitev poimenovanja
razstave prav po Jurčičevem delu Spomini na deda.
Postavitveni prostor ni velik, vendar je premišljeno zapolnjen s predmeti. Pozornost
prav gotovo najprej pritegne pajkelj, lesena naprava na ročni pogon za
odstranjevanje plev in primesi iz žita, ki je prihajala v rabo konec 19. stoletja,
opuščali pa so jo z uvedbo kombajnov konec 60. let 20. stoletja. Postavitev
predmetov, skupaj z nekaterimi pripadajočimi dodatki, govori o njihovi funkciji in je
podkrepljena še z dodatnimi starimi fotografijami, ki so razstavljene nad njimi.
10

Njihova vodilna tematika so delovne šege in navade, pri katerih ljudje uporabljajo
razstavljena orodja in naprave. Fotografije so nastale okrog leta 1950, posneli pa so
jih kustosi Slovenskega etnografskega muzeja.
Pri postavitvi razstave je sodelovalo še Društvo čebelarjev Krka – Zagradec, ki je bilo
zadolženo za postavitev Dedovega kotička. Razstavili so stari točilec medu ter
nekatere čebelarske izdelke. Kotiček dopolnjuje zbirka kombinacije starejših in
novejših panjskih končnic, poslikanih čelnih deščic na čebeljem panju, ki so bile
razširjene sredi 18. stoletja do 1. svetovne vojne. Med razstavljenimi ima častno
mesto končnica, na kateri je upodobljeno, kako kmet ziblje Francoza in naj bi
nastala po resničnem dogodku. Avtorji novejših panjskih končnic so okoliški mladi
umetniki.
Razstava Od lanu do platna
Razstava Od lanu do platna vsebinsko zelo dobro dopolnjuje oziroma nadgrajuje
stalno etnografsko razstavo Spomini na deda in bo obiskovalce podrobneje seznanila
s celotnim postopkom pridobivanja lanu. Namenjena je predvsem najmlajšim
obiskovalcem, ki jim je dolgotrajni postopek pridelave in predelave lanu vse manj
poznan, saj na poljih vse redkeje opažamo prekrasne modre cvetove lanu. Pridelava
in predelava lanu pa je bila še v 18. stoletju značilna za vseslovensko območje, saj
je prebivalstvu lan pomenil poglavitno sestavino za izdelovanje oblačil, perila, rjuh,
zaves, brisač ipd. S prihodom bombaža v 2. polovici 19. stoletja je lan začelo
izpodrivati cenejše industrijsko pridelano blago in danes se le še redki posamezniki
ukvarjajo s to obrtjo, ki se je še najdlje ohranila v Beli krajini in Prekmurju. Prvotna
funkcija lanu se je torej izgubila, v ospredje pa vse bolj prihaja druga – zdravilni
učinki lanu, predvsem semena in olja, ki se ju že od srednjega veka uporablja v
ljudskem zdravilstvu.
Dolgotrajnost postopka pridelave in predelave lanu zelo dobro opiše star pregovor,
ki pravi: »Lan – z njim je dela leto in dan!« In res je bilo tako, saj se je začelo že z
gnojenjem zemlje in setvijo v septembru in marcu. Ko je lan dozorel, se je
nadaljevalo s puljenjem, saj je potrebno rastline izpuliti s koreninami in se jih ne
11

sme žeti ali kositi, ker drugače ne bi bil obstojen. Sledi ločevanje lanenih glavic od
stebla, ki so jih kasneje tudi omlatili, da so izločili seme za naslednje leto. Stebla so
nato izpostavili temperaturnim nihanjem, da je zunanja skorja stebla odstopila in
da so se vlakna zmehčala. To so ponavadi storili tako, da so lan pustili nekaj tednov
stati na rosi ali so ga namakali v lanenih bazenih ali potokih in ga potem sušili v
sušilnicah ali v krušni peči. Sledila je teritev, ko so se ženske zbrale in s posebno
napravo – trlico ločevale lanena vlakna od stebla. Zimski čas je bil namenjen skupni
preji, ko so dekleta in žene s preslicami in razvojno mlajšo napravo – kolovratom
oblikovale lanena vlakna v nit. In šele nato je prišlo na vrsto tkanje na statvah, ko
se je lan končno spremenil v platno.
Ob opravilih, povezanih z lanom, se je spletlo kup šeg in navad. Tako je na primer
preslica za prejo, navadno bogato okrašena, postala priljubljeno darilo fantov
svojemu dekletu. Ob teritvi so ženske pogosto ponagajale moškim in jim v srajce
tlačile pezdir – neuporabne ostanke lanenih stebel, da so bili vsi opikani. Seveda so
bila ta opravila tudi priložnost za druženje in izgovor za obilnejšo hrano in pijačo.
Pripravila: Bojana Medle, etnologinja; Borut Lampret, vodja muzeja
12

POROČILO 2010
JURČIČEVA DOMAČIJA, MULJAVA
– muzej na prostem
Jurčičeva domačija je eden izmed prvih muzejev na prostem v
Sloveniji, kjer obiskovalci lahko spoznajo premično in nepremično
dediščino.
Po sedanjih strokovnih opredelitvah je muzej »za javnost odprta, nepridobitna,
stalna ustanova v službi družbe in njenega razvoja, ki zaradi preučevanja, vzgoje in
razvedrila pridobiva materialne dokaze o ljudeh in njihovem okolju, jih evidentira,
zbira, dokumentira, hrani in ohranja, raziskuje, o njih posreduje informacije, jih
razstavlja in popularizira v javnosti«.
Današnja mreža muzejev, galerij in zbirk je odsev zgodovinskega razvoja Slovencev,
naravnih in demografskih okoliščin, še posebej pa potreb majhnega naroda, da
skrbno varuje in prepričljivo posreduje pričevanja o svoji identiteti in samoniklosti.
Muzeji tako s svojimi vsebinami omogočajo povezovanje preteklosti s sedanjostjo,
pripomorejo k razumevanju kultur, družbenih struktur, k temu, da obiskovalci
lažje odkrijejo sebe v času in prostoru. Cilj torej ni zgolj spoznavati preteklost,
temveč povezovati preteklost s sedanjostjo. Muzeji materialne predmete ne samo
ohranjajo, ampak ustvarjajo okrog njih novo resničnost z njihovo
kontekstualizacijo. Tako tudi muzeji spodbujajo spreminjanje kulture in kulturni
razvoj.
Muzeji na prostem pa predstavljajo uveljavljeno obliko varovanja nepremične
kulturne dediščine in tudi sredstvo varovanja premičnih dediščin in tradicij, znanj
in veščin ter kot promocijska središča.
Jurčičeva domačija na Muljavi je muzej na prostem in pripoveduje zgodbe o
vsakdanjem življenju kmečkega prebivalstva, o modrostih življenja v sobivanju z
naravo.
Kulturni spomenik ohranja podobo dolenjske oz.osrednje slovenske kmečke
arhitekture in je hkrati dom velikega slovenskega pripovednika, ki je v tem prostoru
črpal hvaležno snov za svoje mojstrsko pisateljevanje.
Predmeti v notranjosti hiše pričajo o tesni povezanosti z naravo in o preprostosti, ki
je krasila nekdanjega človeka. Njihove oblike pripovedujejo o iznajdljivosti in
umetniški nadarjenosti, spretnosti izdelave, o umnosti in tradiciji bogatih izkušenj
prednikov.
Pod kozolcem, pred podom in v kašči razstavljeni predmeti pripovedujejo o
poljedelstvu in živinoreji, kovaštvu, medičarstvu, stalne razstave v »Štali« pa o
predenju in tkanju, mlačvi in žetvi, košnji in spravilu sena,… Materialne priče o
vsakdanjiku in prazniku kmečkega prebivalstva!
13

Med pomembno poslanstvo smo zapisali tudi vzgojno in izobraževalno vlogo muzeja.
Muzej je kraj učenja. Obisk muzeja je lahko za otroka izkušnja, ki jo bo mogoče
želel še ponoviti. In prav za mlade obiskovalce smo izdelali zanimive učne lističe in
uganko, popeljemo jih po stalnih etnografskih razstavah in po aktualnih likovnih
razstavah, vabimo na ustvarjalne delavnice in številne prireditve skozi vse leto oz.
vsako sezono jih moramo presenetit z novimi dogodki.
Krepitev kulturne identitete je še posebej pomembna v času globalizacije in hitrih
sprememb. Vstop Slovenije v Evropsko unijo je poseben izziv, saj bomo svojo
prihodnost udejanjali v skupnosti različnih narodov.
Celovito udejanjanje dediščine je pogojeno z njenim kvalitetnim upravljanjem,
upravljanjem v smislu gospodarjenja z dediščino in upravljanjem v smislu
strokovnega vodenja in oblikovanja programa. Uspešno izvajanje obeh funkcij
temelji na spoštovanju medsebojne prepletenosti in pogojenosti, na dinamičnem
prilagajanju konkretnim situacijam.
Skrbno vzdrževanje, bogatenje zbirke muzejskih eksponatov in kvalitetna promocija
omogočajo obiskovalcem ogled spomenika kot celote; organizirano je strokovno
vodenje, poskrbljeno za urejenost in tekoče investicijsko vzdrževanje. Muzej si
prizadeva za bogatenje muzejske ponudbe z živimi vsebinami in sledi trendom ter
krepi stike z obiskovalci.
1. Obisk muzeja v letu 2010
Muljava ostaja zanimiva turistična destinacija. Medijsko smo iz leta v leto bolj
razpoznavni , sicer pa tudi muzejem krizni časi ne prizanašajo. Številne skupine
obiskovalcev prihajajo na Jurčičevino le pogledat Letno gledališče in se sprehodijo
med poslopji. Najštevilčnejše so šolske skupine in organizirane skupine
upokojencev in članov Univerz za tretje življenjsko obdobje.
Skozi vse leto je Jurčičeva pešpot prehodna in dobro obiskana, žal pa se le manjše
število pohodnikov odloči za ogled muzeja.
V letu 2010 si je muzej ogledalo le 6.175 obiskovalcev, gratis vstopnic 675, (otroci:
5.057, odrasli, upokojenci in študenti: 877, zunanji skupinski ogledi: 186).
14

Povečuje se število obiskovalcev iz drugih držav.
Poleg hiše in drugih muzejskih objektov si obiskovalci lahko ogledajo tudi stalni
etnografski zbirki Spomini na deda in Od lanu do platna, v galeriji Kresnička pa
bogate likovne, kiparske in fotografske razstave ter delavnice.
Prizadevali si bomo ponudbo še popestriti in seveda tudi tržiti, k temu nas tudi silijo
visoki stroški vzdrževanja.
Pestra dodatna kulturna ponudba v galeriji Kresnička prinaša vrsto nalog, ki jih je v
rednem delovnem času zaposlenih na muzeju nemogoče opraviti, zato bomo v
sezoni iskali pomoč študenta.
2. Strokovne naloge
Strokovne naloge so bile zaupane zunanji sodelavki – etnologinji Bojani Medle, ki je
spremljala delo na muzeju.
Po uskladitvi potreb in možnosti se je etnologinja z vodjem muzeja podala na teren –
iskanje in pridobivanje določenih muzejskih predmetov; ogledanega nam ni uspelo
pridobiti, saj lastniki cene prekomerno iz leta v leto zvišujejo. Letos smo veliko
pozornosti namenili vzdrževanju eksponatov in popestrili podnapise ob predmetih.
Dopolnili smo programske zasnove za delo na Jurčičevi domačiji: ustvarjalne
delavnice, spominska ponudba, označevanje muzejskih predmetov, možnosti za
postavitve novih razstav, povezovanje z ljudmi na terenu – rokodelci in lastniki
zanimivih predmetov za naš muzej.
15

3. Dodajanje živih vsebin muzeju
Na Jurčičevi domačiji smo tudi v letu 2010 izvedli ali soorganizirali in gostili vrsto
pestrih kulturnih projektov.
Izvedeni programi na Jurčičevi domačiji v sodelovanju s KD Kresnička,
KD Josip Jurčič, UTŽO Ivančna Gorica, Turističnim društvom Muljava in Občinsko
turistično zvezo so skozi celo leto dopolnjevali in bogatili ponudbo.
Projekti - organizacija in soorganizacija:
- Poklon rojaku – tradicionalna spominska svečanost pred Jurčičevo hišo,
16

- Jurčičeva pot – zaključna svečanost ob tradicionalnem pohodu, razstava,
- Poletne gledališke predstave v Letnem gledališču – KD Josip Jurčič:
Tihotapec, premiera in pet ponovitev
- Ustvarjalna delavnica in razstava likovnih del Ex tempore 2010,
- Poletne družinske ustvarjalne delavnice z etno vsebino
- Pregledna razstava ljubiteljskih slikark Milene Dimec in Danice Jaklič
- Dnevi evropske kulturne dediščine: Kulturna dediščina in pomanjkanje,
- Fotografska delavnica,
- Svetovni dan turizma – v sodelovanju z Občinsko turistično zvezo,
- Srečanje literatov, literarni večeri KD Kresnička, predstavitev mladinske
proze Sandi Zalar,
- Spomini in spominki – razstava in srečanje ob 80-letnici etnologa dr. Borisa
Kuharja,
17

- Srečanje s Primorci – pevci iz Kopra, Čežarjev in Pobegov,
- Ta veseli dan kulture
- in še vrsta priložnostnih sprejemov skupin s krajšimi kulturnimi programi.
4. Investicijsko vzdrževanje
V letu 2009 je bil realiziran velik zalogaj iz proračunskih investicijskih sredstev
Občine Ivančna Gorica - prekritje slamnatih streh na Krjavljevi koči, kašči in
čebelnjaku.
Z investicijskimi sredstvi proračuna za leto 2010 je bil izveden projekt tlakovanja
pohodnih površin od Krjavljeve koče do etnografske zbirke in sanitarij. To so
površine, s katerih je ob vsakem nalivu odnašalo pesek v dolino na travnate
površine.
18

V letu 2010 je bilo ponovno pokrpano sleme hiše. Za prekritje hiše smo pridobili
predračun, naročili slamo in upamo, da bo tudi hiša dobila novo prepotrebno streho
v letu 2011.
Res da naravnim materialom ponovno narašča priljubljenost, a se le redkokdo
odloči za slamnato kritino. Večinoma se strehe prekrivajo s slamo le še za potrebe
varovanja nepremične kulturne dediščine in v turistične namene.
Za kakovost slamnate kritine je treba skrbeti od sajenja žit naprej. Najpogosteje se
za kritino uporablja slama pšenice in rži. Žita morajo biti višje rasti, slama pa
odporna na vremenske vplive.
Življenjska doba kakovostno izdelane slamnate strehe je bila okoli 30 let, kar pa nič
več ne velja in imamo kljub skrbno izbranim izvajalcem drugačne izkušnje; ta doba
se je znižala na 20 in še manj let.
Prvo opravilo v letu pa je bilo spet popravilo oz. menjava lesene ograje ob cesti na
Oslico; le-ta je večna tarča prehitrih voznikov; posledice: vsaj trikrat letno
zamenjamo uničeno ograjo in polomljeno živo mejo,
- ponovno smo zasadili živo mejo – smrekice,
- zaščitili s premazom lesene mize in klopi pred hišo, skednjem in hlevom,
- urejali vrt pod hišo, ponovno zasadili orehe,
20

- znova zaščitili posamezne lesene dele na objektih in v notranjosti le-teh.
- Redno smo izvajali manjša vzdrževalna dela, zlasti so poškodbam
izpostavljene sanitarije in zunanje klopi (pleskanje vrat, zamenjava
ključavnic, stikal, napisov... ),
- skrbeli za lep izgled domačije , cvetoča korita , redno košnjo obsežnih zelenih
površin skozi vse leto in urejanje poti. Številni notranji prostori in obsežne
zunanje površine skozi vse leto potrebujejo izdatno in redno negovanje.
- Večji poseg je bil tudi na severni strani sprejemnice: uredili smo
odvodnjavanje ter odstranili del ograje, utrdili teren in cesto za sprejemnico;
tako smo pridobili nekaj novih parkirnih mest, s katerimi je okoli Jurčičeve
21

domačije vedno težava ter poskrbeli za ureditev/izravnavo terena med Krjavljevo
kočo in letnim gledališčem, sprejemnico ter pri sanitarijah.
5. Promocija
Jurčičeva domačija je eno izmed pomembnih promocijskih središč v občini Ivančna
Gorica, nismo pa najbolje založeni s potrebnimi gradivi. V letu 2010 smo
nadgrajevali gradivo za izdajo bogatejše brošure o Muljavi in Jurčičevi domačiji.
Novo arheološko najdišče ob cerkvi na Muljavi ponuja nove vsebine . Ker sta
funkciji arheološkega najdišča (in situ – na mestu samem) in muzeja identični, v
metafori lahko rečemo, da je to kraj učenja, je povezava razumljiva. Torej bo
brošura še pestrejša in bogatejša.
Več pozornosti smo namenili tudi spletni strani.
Dokumentarni film o Jurčičevi domačiji in kulturnem dogajanju na Muljavi so
obiskovalci lepo sprejeli in že kliče po dopolnitvi.
Zadovoljni obiskovalci in pohvale, ki smo jih deležni, nas najlepše nagrajujejo in
vzpodbujajo, vsaka sezona je nov izziv.
Pripravil: Borut Lampret, vodja muzeja
22