Suhokranjske poti, julij 2010 - Občina Žužemberk

julij 2010, ŠOLSTVO ZANIMIVOSTI 39
Letovanje v Domu Lipa
Spoznali smo
Nizozemsko
V skupini Ribic smo gostili Lexijino mamico.
Prišla nam je predstavit Nizozemsko – državo, v
kateri je odraščala. Preko zanimivih slik je otrokom
pokazala značilnosti, ki bogatijo Nizozemsko
– zastavo, ravnino, vožnjo s kolesi, tulipane,
mlin na veter, lesene cokle z narodno nošo. Po
dogovoru z mamico smo se z otroci naučili pesmico
Nika Grafenauerja: Sam in jo predstavili
v slovenskem jeziku. Nato pa sta nam jo Lexi
in mamica predstavili v nizozemskem jeziku. V
tujem jeziku je zvenela čisto drugače. Zapeli sta
še pesmico, ki jo pojejo v času miklavževanja ter
nas za konec pogostili z Miklavževimi piškoti z
Nizozemske. Otroci so vedoželjno opazovali, poslušali
ter pridobili nova znanja, ki jih je mamica
prisrčno in zanimivo posredovala.
Vzgojiteljica Minka Fric
21. in 22. maja 2010 smo se Ribice odpravile
na letovanje. Letovali smo v Domu Lipa v Črmošnjicah.
Ob prihodu v Dom smo se najprej
namestili, nato pa so nas delavci doma aktivno
zaposlili z zanimivimi dejavnostmi – streljali
smo z lokom, spoznali in se igrali stare pastirske
igre, se sprehodili ob Divjem potoku ter se
Potepanje po Suhi krajini
V društvu medicinskih sester, babic in zdravstvenih
tehnikov Novo mesto, ki združuje več
kot 1100 članov z Dolenjske, Bele krajine in Posavja,
že vrsto let deluje tudi izletniška skupina.
Želja po skupnem druženju izven delovnih sredin
in spoznavanju novih krajev je že davno presegla
svoj okvir. Sprva enodnevnim potepanjem so se
pridružili večdnevni izleti in tedenska potovanja
po vsej Evropi. Danes člani izletniške skupine skupaj
s pridruženimi člani, ki potujejo z nami, vsako
potovanje občutimo kot posebno darilo, ki si ga
podarimo vsakič, ko se odpravimo na pot. Lansko
leto smo junija, tik pred koncem šole, raziskovali
deželo slavnih pomorščakov in raziskovalcev.
Portugalska je s svojim bogatim izročilom, mogočnimi
samostani, otožnim fadom in »kahlicami«
v neštetih izvedbah pustila neizbrisen pečat.
Soglasno smo sprejeli pobudo, da do jeseni zberemo
vtise in se ponovno srečamo. Ideja o kostanjevem
pikniku »portugalskih« izletnikov pri naši
Jani se je uresničila s čisto pravim avtobusnim izletom
v Suho krajino sredi maja letos.
Koliko je Suha krajina res suha smo se lahko
prepričali na lastni koži, saj je cel dan deževalo,
kot bi zlival iz škafa. Ampak pravim izletnikom,
kar mi nedvoumno smo, tudi dež ni mogel do živega,
predvsem pa ni pokvaril dobrega razpoloženja
ves čas našega druženja. Za proti prehladno
zaščito so, kot vedno, poskrbeli naši »zeliščarji«,
ki pridno nabirajo in namakajo zdravilne rožice
in borovnice. Iz Novega mesta smo se po dolini
reke Krke najprej odpeljali v suhokrajinsko
prestolnico Žužemberk. Pričakal nas je gospod
Vlado Kostevc, ki nam je odprl grajska vrata žužemberškega
gradu in nas s slikovito pripovedjo
popeljal skozi srednjeveško zgodovino kraja.
Načrtovani čas ogleda je kar prehitro minil. Gospod
Kostevc, po rodu sicer ni domačin, je pravi
turistični zanesenjak, ki zna obiskovalcem orisati
lepoto in čare Suhe krajine. Tudi v grajski kleti se
je pogovor hitro razvil, saj so v naših vrstah tudi
vinogradniki. Ampak treba je bilo naprej, oziroma
nazaj na Dvor. Obiskali smo muzej Marjana
Marinca. Marinc je kraju podaril zbirko železnih
in litoželeznih izdelkov, narejenih v Auerspergovi
železarni, ki je v 19. stoletju obratovala na Dvoru.
Železarna je bila do srede 19. stoletja edina na
našem ozemlju, kjer so izdelovali predmete umetniškega
liva. Tiste čase nam je predstavila gospa
Marija Legan, upokojena učiteljica. Prišli so tudi
učenci podružnične šole na Dvoru in nam dan
polepšali s kulturnim programom. Reka Krka je
zaradi številnih lehnjakovih pragov najslikovitejša
ravno v zgornjem toku. Kljub dežju smo jih v
vsej njihovi lepoti lovili v fotografske objektive.
Pozno kosilo smo si privoščili na turistični kmetiji
pomerili v igrah brez meja. Užitke na letovanju
nam je poskušalo pokvariti vreme, a mu ni uspelo.
Imeli smo se lepo, v prepletanju številnih dejavnostih
dobro zaposleni in zadovoljni v krogu
svojih prijateljev “daleč” od doma.
Vzgojiteljica Minka Fric
Štupar v vinorodni gorici Vinkov vrh. Grički ob
lepem vremenu gotovo vabijo na sprehod, mi pa
smo raje obsedeli pod streho, ob prijetnem klepetu
obujali spomine in načrtovali nove izlete. V
sproščenem vzdušju je čas hitro minil. Izlet smo
zaključili pri Jani na Ajdovcu.
Na zemljo se je začel spuščati mrak. Skrivnostne
meglice nad lenobno Krko so ponujale zavetje
vodnim škratom in sploh ni kazalo, da bo kdaj
nehalo deževati, ko smo se vračali proti domu.
Veseli smo bili, da smo se zbrali in skupaj preživeli
dan, ki si ga bomo zapomnili. Pravzaprav
sploh ni potrebno oditi daleč, tudi pri nas so kraji
z bogato kulturno, zgodovinsko in naravno dediščino,
vredni ogleda. Predvsem pa so prijazni in
gostoljubni tukajšnji ljudje. Suhokrajnci, ki smo
jih spoznali, o Suhi krajini pripovedujejo z žarom
v očeh, človek se mimogrede naleze njihovega
navdušenja. Fotografije, kamor smo skušali ujeti
mnogotere obraze Suhe krajine, bomo shranili
za spomin, najlepše slike pa za zmeraj hranili v
albumu svojega srca.
Zahvaljevanje je preprost občutek hvaležnosti,
ki ne zahteva velikih besed, zato naj rečem samo
hvala vsem, ki ste se trudili z organizacijo izleta.
Pridemo spet, ko bo umirjena in valovita Suha
krajina sijala v soncu.
Marjeta Berkopec