prezentacija-udba

Ivan Maček
Drugi oče UDBE
Ivan Maček-Matija je bil profesionalni revolucionar zločinec tako kot nekateri drugi
vodilni slovenski komunisti, izšolan v Sovjetski zvezi, na Leninski šoli, kjer so se šolali
poklicni revolucionarji v okviru Kominterne (komunistične internacionale). Tja je
odpotoval avgusta 1935 in šolanje za poklicnega revolucionarja končal junija 1937. Na
tej šoli je poučeval Edvard Kardelj, edini, ki je bil nad njim v hierarhiji. Maček je
načeloval zločinski organizaciji VOS, predhodnici Ozne in kasneje Udbe. VOS sta 15.
avgusta 1941 ustanovila zločinec Edvard Kardelj in zločinka Zdenka Kidrič – Armić
(ţena Borisa Kidriča), ki se je prav tako pred tem šolala na Leninski šoli v Moskvi.
Čeprav se je VOS uradno imenovala Varnostno-obveščevalna sluţba OF, je bila kot
organizacija strogo podrejena le najoţjemu vrhu KPS oziroma samo Edvardu Kardelju.
Tudi pri Udbi je bil »siva eminenca« Ivan Maček-Matija.
Dušan Bravničar je dne 9. junija 1994 na 16. seji Pučnikove komisije pričal, da je konec
junija 1945 Ivan Maček - Matija od njega zahteval, naj " počisti " sovraţne ranjence iz
ljubljanskih bolnišnic. Bravničar se je tej direktivi uprl in se skliceval na mednarodne
konvencije. Zato je bil premeščen na mesto sekretarja veleposlaništva v Albaniji od
koder se je vrnil šele 1947 leta. Po njegovi oceni je bilo število pobitih domobranskih
ranjencev, ki so jih odstranili iz bolnic, pribliţno 100 - 150, v Vojni bolnišnici Moste pa
naj bi bilo " odstranjenih " okoli 100 nemških in drugih ranjencev z osebjem. Ker je
Bravničar to odklonil, je potem poboj teh ranjencev izvršil nad narodom zločinec
Leopold Krese - Čoban.
Zločinec in laški kolaborant Ivan Maček - Matija v svojih spominih leta 1981 : "
Ceruttiju in njegovima spremljevalcema smo potem postregli s pijačo, da so si nabrali
moči za odhod. Generalov avto smo zadrţali, dali pa smo mu tovornjak, da je lahko
naloţil spremstvo. Po starem vojaškem običaju, da se poraţenim oficirjem ne odvzame
oroţja, sem jim pustil pištole. Pri Mašunu smo naleteli na večjo skupino Italijanov, ki so
počasi ubirali pot proti domu ... med njimi sem zagledal zgrbljenega človeka, ki se je
šepaje drţal mule za rep in si tako pomagal, da je lovil korak z drugimi. Ko smo se
peljali mimo, sem ga pogledal v obraz: Cerutti! Bil je bled, kosmat, utrujen. Ustavili
smo se. Izstopil sem in mu dal roko. Hvaleţno mi je vrnil stisk in se grenko nasmehnil.
Prav beden je bil videti, dali smo mu nekaj hrane, zanj in za njegovega pribočnika...
Uredil sem, da so ga Italijani vzeli na tovornjak, s katerim so peljali ranjence. "