Oscar Wilde, Saloma, moč, lepota Alen - Alenka Arbiter - Gimnazija ...

Oscar Wilde, Saloma, moč, lepotaOSCAR WILDE, SALOMA, MOČ, LEPOTAAlenka A., Gimnazija Poljane»Niti za trenutek neobžalujem, da sem živelza užitke. To sem počelintenzivno, kakor moračlovek delati vse, karpočne…« Oscar Wilde,De profundis»Ali ni bil Bog, ki jeustvaril bedo, modrejšiod tebe?«Oscar Wilde, Mladi kraljSedim – sredi noči – in mislim na vas. Nimam časa, pa vendar sedim. Dami ne bi bilo tako težko, pijem čaj. Že pol ure. Čeprav točno vem, kaj bivam rada napisala, nič ne napišem. Vem, s katerimi besedami bomzačela, pa vendar ne začnem. Naredim še en požirek čaja. In nič nenapišem. Ni hec: čaj je razlog, da nič ne napišem. Vsakič, ko hočemzačeti, ne, rajši še en požirek čaja. Nobena beseda ni tako dobra kot talečaj sredi zimske noči, ko je tako temno in tako mrzlo. In ravno nasprotjemed mrzlo zimsko nočjo in toplim čajem se mi zdi tako lepo in dobro. Into vse samo zaradi Salome. Še kakšno svečo bi lahko prižgala, ne, za to pazdaj res nimam časa.Prva izdaja Salome (1893), 34.000funtovŠe pred pol ure sem sedela na kavču z Wildovimi knjigami v naročju. Vseje bilo še bolj tako – zaradi šole. Sem mislila, da bi našla še kakšenzanimiv citat. Namesto tega sem obsedela s knjigo njegovih pravljic. Nitiodprla je nisem, videla pa sem slike iz otroštva, ko mi jih je brala mama –mogoče na ravno tak čaroben zimski večer.V resnici sem že prej vedela, s katerima dvema citatoma bom začela. Invedela sem še več. Že ko sem si v mislih ponavljala zgornja dva citata inrazmišljala, kako jih boste razumeli in kako naj razložim nerazložljivo, somi prišle na misel tako lepe besede, ki se mi še zdaj zdijo tako lepe, da jihne morem zapisati. Zadržujem se in pišem vse mogoče traparije, samo dami jih še ne bi bilo treba zapisati. In vse to se je združilo v nekaj takolepega, da bi bil greh, če bi bilo le zaradi domačega branja in pisanjašolske naloge.Oscar Wilde (1854 – 1900)Oscar Wilde mogoče ni bil tak kot smo mi, vendar smo mogoče mi taki,kot je bil Oscar Wilde. Mogoče so nam bile, ko smo bili otroci, zatonjegove pravljice tako všeč.Oscar Wilde je bil nenavaden pisatelj, razvpit dekadent inboem, odličen govorec in improvizator nenavadneduhovitosti, ki je očarala aristokratske in literarne salone,ljubljenec izbirčne visoke družbe in hkrati njena žrtev zaradihomoseksualnosti. Biti obsojen homoseksualnosti vkonzervativni in hkrati v sebi izrojeni, dvolični, izprijeniviktorijanski družbi, je bilo usodno. Isti ljudje, ki so se pehaliza prijateljstvo z najduhovitejšim človekom svojega časa, soga izobčili, tako da je bil po izpustu iz zapora prisiljen vLord Alfred Douglas in Oscar Wilde1

Oscar Wilde, Saloma, moč, lepotaAlenka A., Gimnazija Poljaneprostovoljno izgnanstvo. Njegova lahkotnost, igrivost induhovitost je utonila v življenjskem razočaranju. Zadnja letaživljenja je strt begal po Evropi in leta 1900 umrl v Parizu.PARADOKSI NJEGOVEGA ŽIVLJENJAVsak še tako skromen podatek o njegovem življenju skriva vsebi jedro dvojnosti, intenzivno, močno (rada bi rekla –tragično) nasprotje, ki deluje kot nekakšen skrivni,nedoumljivi mehanizem in oblikuje njegovo življenje vizrazito skrajne, nasprotujoče si podobe.Nenavadno skladno s tem je najbrž tudi to, da je postal predmetumetnosti, še preden je sam začel ustvarjati. Javnost ga je dobesednopoistovetila z »estetskim gibanjem«, postal je najidealnejše utelešenjeesteticizma in popolni dandy. Njegov vstop v javno življenje je bil zeloopazen: star je bil 24 let in je na otvoritev nove londonske galerijevkorakal oblečen v lastno kreacijo, v znameniti čelo-površnik – površnik,ki se je v določeni svetlobi svetil bronasto, v drugi rdeče, hrbtna stran paje bila oblikovana v idealnih merah glasbila, imenovanega čelo.Pozornost, ki jo je vzbudila njegova obleka, je nadgradil še s svojoprisrčno duhovitostjo in nenavadnostjo ter drznostjo svojih sodb oumetnosti in življenju.Oscar WildeŽe čez tri leta (istega leta je objavil svojo prvo pesniško zbirko Poems –Pesmi, s katero ni niti pri kritikih niti pri bralcih dosegel večjepozornosti) se je na angleških odrih pojavila komična opera Patience(Potrpežljivost), v kateri sta W. S. Gilbert in Arthur Sullivan karikiralamodnega dandyja, v katerem je javnost videla prav Oscarja Wilda. Operaje zaslovela tudi v Ameriki in vedoželjni Američani so si želeli na lastneoči ogledati človeka, po katerem naj bi nastal literarni lik, in tako jeodpotoval na izredno odmevno turnejo po Ameriki, kjer je zaslovel tako ssvojimi predavanji o umetnosti kot s svojimi hlačami do kolen.Ko se je leta 1884 poročil s Constance Lloyd, sta si uredila nenavadnostanovanje, ki je postalo vzor nove mode v opremljanju stanovanj.Šele nato je zaslovel tudi kot umetnik, predvsem z romanom SlikaDoriana Graya, z dvema zbirkama pravljic Srečni princ in druge zgodbe(1888) ter Hiša granatnih jabolk (1891), s komedijama Pahljača ladyWindermere (1893) in Važno se je imenovati Ernest (1895), s proznozbirko Zločin lorda Arthurja Savila in s številnimi eseji.George Grossmith kot Bunthornev komični operi PatienceDandy, škot. iz Andy – tj.Andrejček – v pomenugospodek, (mlad) gizdalin, ki seoblači s pretirano, opazno,nenavadno eleganco.Zanimivo je najbrž tudi to, da je znamenito tragedijo Saloma napisal želeta 1891, krstno uprizoritev pa je doživela šele leta 1896 v Parizu (ko je bilže v zaporu – v zaporu je bil od 1895 do 1897). V Ljubljani je bila Salomaprvič uprizorjena leta 1905, v Angliji pa šele leta 1931.»Drugače tudi ni moglo biti,« je zapisal sam, »ker je človek vvsakem trenutku svojega življenja to, ker šele bo, nič manj patudi to, kar je že bil. Umetnost je simbol, ker je človek simbol.«2Constance Lloyd, 1882,naslikal Louis Desange

Oscar Wilde, Saloma, moč, lepotaAlenka A., Gimnazija Poljaneskrajno bolečino). Lepo in umetniško je torej vsenenavadno, skrajno, drugačno, presenetljivo, celomorbidno, strašno, strahotno, patološko, grozljivo,groteskno, torej tudi tisto, kar v tradicionalnem smisludoživljamo kot grdo in odbijajoče. Skrajno intenzivnost(in intenzivnost – moč je bistvena kategorija estetskega vokvirih dekadence in esteticizma) povzroča prav spojprivlačnega in odbijajočega hkrati. V tem kontekstudekadenca in esteticizem spajata v eno. Dekadenca je stanjezadušljive atmosfere, atmosfere napetosti, je torej usodnitrenutek pred katastrofo, do katere pripelje moč strasti, kise jim človek ne more upirati, saj so neizmernomočnejše od usodne človeške šibkosti – človek je(tragična?!) žrtev svojih lastnih strasti. Z drugimibesedami: Trenutek skrajne živčne napetosti, nervoze instrasti, vonja po smrti (uveljavljena je predvsem italijanskasintagma »odor di morte«).Esteticizem in dekadenca torej skozi pojem lepote zavračatatako tradicionalno lepoto v krščanskem smislu kot lepoto vsmislu resnice realizma. Zavračata torej tradicionalno lepotoponižnosti, nežnosti, dobrote, človečnosti v krščanskemsmislu, mile ženske lepote, lepote notranjega miru inharmonije, vdanosti v življenje. Ne, lepota ni in ne more bitimoralna kategorija. Lepota tudi ne more biti gola življenjskastvarnost realizma, saj je hladen, razumski, objektivni,nepristranski pogled na življenje nasprotje resnice oživljenju. (Ja, lepota je resnica, to je isto.) Razum pa jenevednost, razum je neobčutljivost, razum je laž, razum jegola poenostavitev kompleksnosti in nedoumljivostičlovekovega notranjega bistva, človekove prave narave. Ja,lepota človeškega bitja se skriva v njegovi nedoumljivosti,neulovljivosti. In nedoumljivost je edina resnica o človeku, okateri res lahko trdimo, da je resnična. S tega stališča jerealistični razumski pogled na svet in človeka ravno nevedna,zgrešena idealizacija resnice o človeku in je skrajnapoenostavitev resnice. Kdor ve vse o človeku, kdor trdi, dačloveka pozna, je največji nevednež.WILDOV UMETNOSTNI NAZORTole niso čisto navadne, vsakdanje reči, zato ni nič narobe,če o njih beremo nekoliko dlje.1. Wilde kot nasprotnik realizmaV skladu s svojim esteticističnim prepričanjem se Oscar Wilde karse da ogiba realizmu, zato tako ostro loči življenje od umetnosti.»Ali ni bil Bog, ki je ustvarilbedo, modrejši od tebe?«Oscar Wilde, Mladi kraljMoralo so izumili šibki, dalahko vladajo močnim,nekako tako je rekel Nietzsche.Umetnost ima moč pretvoriti grdo alizlo, groteskno, spačeno v umetniškiužitek. Odgovor na razrešitev razmerjamed zlom in katarzo (občutenjempomirjenja) je ponudil že Aristotel vantiki: človek je prav zaradi estetskopredstavljenega grozljivega dogodkazmožen pretvoriti bolečino v radost, čepa že to ne, pa v plemenitost, upanje.Če pa že v to ne, pa zgolj v estetskiužitek.Oscar Wilde kot Saloma. - Lepo?Vonj po smrti?Only the shallow know themselves.Oscar Wilde: Phrases andPhilosophies for the Use of theYoungŽivljenje veliko bolj posnemaumetnost, kot pa umetnostposnema življenje.Oscar Wilde, v esejuPropad lažiUmetniku ni potrebnamoralna zavest, ki jezvestoba dejstvom, potrebnamu je umetniška zavest, ki jezvestoba lepoti.Oscar Wilde, v esejuPero, svinčnik in strup4

Oscar Wilde, Saloma, moč, lepotaAlenka A., Gimnazija PoljaneZ vprašanjem resničnosti in umetnosti se je ukvarjal tudi v esejuPropad laži (1889), v katerem je zapisal: Umetnost je naš ognjevitiprotest proti nepopolnosti narave. Umetnost torej ustvarjapopolnost, ki je v dejanskem svetu (=naravi) ni. Naslov esejaPropad laži pomeni, naj umetnost ne prikazuje dejanskega,stvarnega življenja oziroma dejanske resničnosti, ampak najprikazuje popolnost, torej izmišljene, neresnične stvari. V istemeseju nasprotuje tudi Aristotelu, ki pravi, naj umetnost posnema(mimesis) življenje. V nasprotju z njim Wilde izrazi misel, daživljenje veliko bolj posnema umetnost, kot pa umetnost posnemaživljenje. To pomeni, da nam šele umetnost odpira oči za lepotonaravnih pojavov. Naše videnje dejanskega sveta in razumevanježivljenja je odvisno od umetnosti, saj stvari zaznavamo prek čutil,kakšne pa se nam kažejo, je v celoti odvisno od tega, koliko jeumetnost vplivala na nas. Umetnost torej opravlja tudi vlogoozaveščanja, in sicer s pomočjo lepote. Esteticistična umetnostpomaga ustvarjati popolnejše življenje, popolnejši svet, ki bi bilbrez umetnosti še bolj nepopoln, kot je sicer.V eseju Kritik kot umetnik (1890) je izrazil isto misel z drugimibesedami: Umetnost je nad življenjem.2. Umetnost, morala in zločinMisel o ločenosti življenja in umetnosti se pri Wildu razvija naprejv obravnavanje moralne nezavezanosti umetnika družbi. V esejuKritik kot umetnik (1890) je razvil misel, da se človekova dušaizpopolnjuje v nemoralnih in nevarnih sferah življenja. V eseju Pero,svinčnik in strup (1889) se srečamo z mislijo, da je zločin dejanječlovekove samouresničitve in da med umetnostjo in zločinom nibistvenega neskladja in da močna človeška osebnost zraste izzločina. Kajti vse, kar ni v skladu z družbenimi pravili, je zločin.Človek pa se osvobaja samo, če zavrača družbena pravila. Človek,ki ne zavrača družbenih pravil, ne more biti umetnik.Dva primera:Wilde je v eseju Pero, svinčnik in strup (1889) spregovoril oThomasu Griffithsu Wainewrightu, ki ga je privlačil s svojoosebnostjo umetnika kriminalca.Thomas Griffiths Wainewright( 1794 – 1847), avtoportret.Slikar, pesnik, zastrupljevalecin ponarejevalec, zastrupil najbi strica, taščo in svakinjo,ponaredil naj bi taščinooporoko, obsojen ni bil.V eseju De profundis (1897), ki je pravzaprav pismo, ki ga jeWilde pisal iz zapora svojemu nekdanjemu ljubimcu lorduAlfredu Douglasu, je zapisal, da njegova krivda ni bila v tem, daje bil prevelik individualist, pač pa v nasprotnem; v določenemtrenutku je svoj individualizem zavrgel in iskal pomoč v družbiin njenih zakonih, ki jih je sicer zavračal.‣ To je bil le še eden izmed mnogih paradoksov njegovegaživljenja: lord Alfred Douglas je bil namreč v zelo slabihodnosih s svojim očetom in je Wilda prepričal, naj gatoži zaradi klevetanja. Oscar Wilde je to res storil,vendar je v procesu iz tožnika postal obtoženec.John, 9. markizQueensberryjski, oče lordaAlfreda Douglasa5

Oscar Wilde, Saloma, moč, lepotaAlenka A., Gimnazija Poljane3. Drznost, nenavadnost, provokativnost, ki naj prispeva kodpiranju človeštva v svobodoKljub vsemu pa mislim, da je Wilde želel učinkovati na svojopubliko s svojo drznostjo in neobičajnostjo svojih misli; in stem seveda tudi z drznostjo in neobičajnostjo svojih del. S temje v skladu tudi sklep eseja Resnica mask, ki je ravno takopomemben ali pa še pomembnejši od zgoraj navedenih misli:Saj ne da bi se strinjal z vsem, kar sem dejal v eseju. V njem jeveliko tega, s čimer se nikakor ne strinjam… Zakaj v umetnostini ničesar takega, kar bi lahko imenovali univerzalna resnica.«To pa je seveda misel, ki nas ne vodi nikamor drugam kot vsvet modernizma, v svet relativnosti, v svet venomerizmikajoče se absolutne resnice, v svet, v katerem ni večtrdnosti, gotovosti in v katerem je lepo grdo in grdo lepo, vkaterem je luna ljubka princesa in hkrati blazna pijana ženskain luna kot luna in nič drugega, v katerem je ljubezen smrt insmrt ljubezen… Če se nisem preveč zmotila. Sicer pa se jeveliki umetnik v eseju De profundis (1897) sam takole izrazil:Moderno življenje je kompleksno in relativno in to sta dvenjegovi najbolj značilni oznaki. Ali: Najvišje spoznanje jespoznanje o nespoznavnosti duše.Ali: V mojem delu stapostala napačno in prav enakovredni področji resnice inpokazal sem, da sta napačno in prav le dve oblikiduhovnega obstoja.4. LepotaČe sklepamo iz vse te zmešnjave, lahko rečemo, da v sveturelativnosti, v katerem je napačno prav in prav napačno…, vkaterem se trdnost in gotovost izgublja, OČITNO VENDARLEŠE VEDNO OBSTAJA ENA SAMA TRDNA TOČKA: LEPOTA= UMETNOST.6‣ Zato ni čudno, da je Oscar Wildeizbral biblijski motiv grozljivesmrti Janeza Krstnika in ga»naredil lepega na neki novnačin«.(»Lotil sem se drame, te najobjektivnejše oblike umetnosti, in iz nje ustvarilprav takšno obliko izražanja, kakršna sta lirska pesem ali sonet/…/ Česarkolisem se dotaknil, drame ali romana, pesmi v rimi ali v prozi, subtilnega alifantastičnega dialoga, vse je postalo lepo na neki nov način.« De profundis)Najvišje spoznanje jespoznanje onespoznavnosti duše.Oscar Wilde, DeprofundisZnameniti Wildovi paradoksi namnaj – kot vsi paradoksi – dajomisliti.PARADOKS (grško παράδοξος,paradoksos = neverjeten; para- =proti, dóxa = misel) je misel, ki vsebi nosi protislovje, nasprotjesplošnosprejetim mislim. Paradoksvzpodbuja razmišljanje izvenokvirov slošnosprejetih resnic inrazkriva slabosti človekovegapresojanja resnice, hkrati paopozarja na omejitve človekovihintelektualnih instrumentov zapresojanje resnice.Dva zelo znana paradoksa:Vem, da nič ne vem. (Sokrat)Življenje je preveč pomembno, dabi ga jemali resno. (Oscar Wilde)‣ Če vas še zanima, je tukajpovezava nanekaj znamenitih paradoksov:glejte predvsem diapozitive 1,3, 4, 5, 6, 7, 8. (PPT o romanuUmberta Eca Baudolino)Estetika grdega – umetnostima moč pretvoriti grdo ali zlo,groteskno, spačeno v umetniškiužitek. Odgovor na razrešitevrazmerja med zlom in katarzo(občutenjem pomirjenja) jeponudil že Aristotel v antiki:človek je prav zaradi estetskopredstavljenega grozljivegadogodka zmožen pretvoritibolečino v radost.Zanimive – če se vam ne zdijozanimive – pa pomembnepovezave:Ob razglašanju številnihčlovekovih pravic pogrešam šeeno – pravico, da sam sebioporekaš. BaudelaireNebo je samo modro in ničdrugega. Tomaž ŠalamunEros Tanatos: Smrt je ljubezenin ljubezen je smrt. AlojzGradnik

Oscar Wilde, Saloma, moč, lepotaAlenka A., Gimnazija Poljaneumetnostno orodje sta misel in jezik, pokvarjenost in krepost staumetnikovo umetnostno gradivo.« (V predgovoru k romanu Slika DorianaGraya.)Biblijska zgodba o smrti Janeza Krstnika1 Tiste dni se je pojavil Janez Krstnik in v Judejski puščavi oznanjal 2 zbesedami: »Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo! 3 To jetisti, o katerem je bilo rečeno po preroku Izaiju:Glas vpijočega v puščavi:Pripravite Gospodovo pot,zravnajte njegove steze!«4 Janez je nosil obleko iz kamelje dlake in usnjen pas okoli ledij. Hranil se je skobilicami in z divjim medom. 5 Tedaj so prihajali k njemu ljudje izJeruzalema in vse Judeje in iz vse pokrajine ob Jordanu. 6 Dajali so se mukrstiti v reki Jordan in priznavali svoje grehe. 7 Ko pa je videl, da prihaja knjegovemu krstu precéj farizejev in saducejev, jim je rekel: »Gadja zalega!Kdo vam je pokazal, kako naj ubežite prihodnji jezi? 8 Obrodite vendar sad,vreden spreobrnjenja. 9 Ne domišljajte si, da lahko v sebi govorite: ›Abrahamaimamo za očeta,‹ kajti povem vam, da more Bog iz teh kamnov obuditiAbrahamu otroke. 10 Sekira je že nastavljena drevesom na korenino. Vsakodrevo, ki ne rodi dobrega sadu, posekajo in vržejo v ogenj. 11 Jaz vas krščujemv vodi za spreobrnjenje; toda on, ki pride za menoj, je močnejši od mene injaz nisem vreden, da bi mu nosil sandale. On vas bo krstil v Svetem Duhu inognju. 12 Velnico ima v roki in počistil bo svoje mlatišče. Svoje žito bo spravilv kaščo, pleve pa sežgal z neugasljivim ognjem.«(Evangelij po Mateju, http://www.biblija.net)V tistem času je četrtni oblastnik Herod slišal govorice o Jezusu.2 Rekel je svojim dvorjanom: »To je Janez Krstnik! On je bil obujen odV tistem času je četrtni oblastnik Herod slišal govorice o Jezusu. 2 Rekel jesvojim dvorjanom:»To je Janez Krstnik! On je bil obujen odmrtvih in zato delujejo v njem moči.« 3 Herod je namreč dal Janezaprijeti, ga vkleniti in vreči v ječo zaradi Herodiade, žene svojega brataFilipa, 4 ker mu je Janez govoril: »Ni ti je dovoljeno imeti.« 5 Hotel gaje umoriti, a se je ustrašil množice, ker je imela Janeza za preroka.6 Ko je Herod obhajal rojstni dan, je Herodiadina hči plesala pred gosti.Bila mu je všeč, 7 zato ji je s prisego obljubil dati, kar koli bi prosila.8 Ona pa je na materino prigovarjanje rekla: »Daj mi tukaj na pladnjuglavo Janeza Krstnika.« 9 Kralj se je razžalostil, toda zaradi prisege in gostovjo je ukazal dati. 10 Poslal je obglavit Janeza v ječi. 11 Prinesli so na pladnjunjegovo glavo in jo dali deklici, ta pa jo je odnesla materi. 12 In prišli soJanezovi učenci, vzeli truplo, ga pokopali, potem pa šli in to sporočili Jezusu.(Evangelij po Mateju, http://www.biblija.net)8

Oscar Wilde, Saloma, moč, lepotaAlenka A., Gimnazija Poljane2. Predkrščanski in krščanski svet v SalomiPredkrščanski in krščanski svet sta v Salomi predstavljena kot nasprotje,kot dve skrajnosti in kot dva povsem ločena pola življenja (dekadenčnonasprotje), ki v medsebojnem stiku ustvarjata atmosfero skrajne napetosti,ki vodi v katastrofo.Herodov dvor (predkrščanski svet) je prispodoba dekadentnega, torejpropadajočega, razkrajajočega se sveta, ki ga v zadnjih zdihljajih ohranja leše zaslepljujoči blesk zlata in srebra, draguljev, dragocenih oblek inpohištva, izbranega omamno dišečega vina v zlatih kupah, ki jih med prsti,polnimi prstanov, držijo na smrt utrujeni, izmučeni dvorjani, ki se podtežo svojih dragocenih oblek, strasti in grehov, z zadnjimi močmi borijo zasvojo odrešitev, čeprav odrešitev v novem grehu, novi izprevrženi, mračnistrasti, novem zločinu, ujeti v začarani krog želje po vsaj trenutku oddiha(sprostitve). Nezavedno drsijo v brezno greha, ki naj bi jih odrešil.Herod je utrujen od teže vladanja in od teže in lepote svojega bogastva, odteže svoje krivde zaradi preteklih zločinov, od teže Salomine lepote. Rad bise razvedril, rad bi gledal Salomino lepoto – v začaranem krogu strasti, kije močnejša od njega. Rad bi se razvedril z mislimi o svojemneprecenljivem bogastvu, na najlepše dragulje, ki ga ravno s svojoneizmerno lepoto delajo tako utrujenega in nemočnega. Utrujen je vvraževernem strahu pred Janezom Krstnikom, pred njegovo njemuneznano, skrivnostno močjo, ki ni utemeljena na bogastvu in oblasti, ne nakrutosti. Boji se in svoj strah preganja z novim grehom, s tem, da ga zaprev vodnjak, ki mu je že prinesel težo zločina nad svojim bratom, morda je(kot npr. Egist ali Klavdij) ubil svojega (pol)brata Filipa, da bi se poročil znjegovo ženo.James Tissot - Herod (Hérode) -Brooklyn Museum (Wikipedia)Herod Antipa je bil približno od leta 4 pr. n. št. do leta 39 n. št. tetrarh Galileje. *20 pr. n. št., Judeja;†39, Lugdunum, Galija (danes Lyon, Francija).Herod Antipa je bil sin Heroda Velikega in njegove žene Maltake. Herod Antipa, njegov brat HerodArhelaj in polbrat Herod Filip (starejši) so preživeli del svoje mladosti v Rimu, kjer so bil deležni rimskevzgoje, hkrati pa so s svojimi telesi jamčili za dobre odnose med družino Herodov in Rimskim imperijem.Po očetovi smrti je Herod Antipa postal tetrarh Galileje. Izraz tetrarh pomeni vladar četrtine ali četrtnivladar: oče Herod Veliki je kraljestvo razdelil na štiri dele in jih zaupal v upravljanje svojim sinovom.Herod Antipa je bil formalno sicer vladar Galileje, dejansko pa je bil v vsem odvisen od Rimljanov. Zanovo prestolnico Galileje je izbral lepo lokacijo ob Galilejskem jezeru in tam zgradil mesto, ki ga jepoimenoval Tiberija - rimskemu cesarju Tiberiju na čast.Ko je bil v Rimu, se je Herod Antipa zaljubil v Herodiado, ženo svojega polbrata Filipa. Ob odhodu vGalilejo jo je vzel s seboj in se z njo poročil, hkrati pa je napodil svojo prejšnjo ženo. Sveto pismo poroča,da je Janez Krstnik Heroda ostro opominjal, da ne sme živeti z ženo svojega brata, Herodiada pa jeposkrbela, da je Janez Krstnik to plačal z glavo (glej Mr 6,17-28).Sveto pismo navaja tudi, da je se je Herod Antipa srečal z Jezusom. Jezusa so namreč po aretaciji izročiliPonciju Pilatu, ta pa ga je poslal k Herodu, ker je bil Jezus iz Galileje. Herod je Jezusa zasliševal, a Jezus niodgovarjal na vprašanja in potem ga je Herod poslal nazaj k Pilatu (glej Lk 23,1-12).Zgodovinar Jožef Flavij poroča, da je pozneje rimski cesar Kaligula Heroda izgnal v Lugdunum (današnjiLyon, Francija) in sam prevzel popolno oblast nad njegovimi deželami. Herod je kmalu po tem umrl.http://sl.wikipedia.org/wiki/Herod_Antipa9

Oscar Wilde, Saloma, moč, lepotaAlenka A., Gimnazija Poljane3. Saloma in JohannanHerod in Johannan sta predstavnika nasprotnih si svetov, središčedogajanja pa je vendarle nasprotje med Salomo in Johannanaom, ki serazkriva na več ravneh. Saloma, princesa, katere lepoti se ni mogočeupreti, ljubka, bleda, nežna, strašna, blazna (ambivalenten – protislovenlik), vlada vladarju posvetnega sveta in na koncu zavlada celo vladarjuduhovnega sveta (Johannanu), vendar je poraženka (tragična žrtev)svoje lastne moči. Presenetljivo, Johannan je njen protipol v duhovnemsmislu, vendar njen dvojnik v krutosti in strasti do nečesa, kar je vsemdvorjanom nedoumljivo, razen Herodu, ki nekje v sebi sluti izvor njegoveneznanske moči in svojega poraza.4. Saloma kot drama gledanja (vidnega zaznavanja)Tisti, ki radi štejejo, so prešteli besede v Salomi, in odkrili nekajizjemnega: glagol gledati je najpogostejša beseda v Salomi.V začetnih akordih drame različne osebe gledajo luno; mladi Sirijec,zaslepljen od Salomine lepote, vidi v njej ljubko princeso; Herodiadin pažv luni vidi mrtvo žensko, ki si išče mrličev; Saloma v njej vidi hladno,sramežljivo devico; Herod jo vidi kot poblaznelo, pijano žensko,Herodiadi pa se ne zdi nič drugega kot le luna. Različne podobe lunepoudarjajo vtis, da je resnica individualna, subjektivna, da ima mnogoobrazov, med seboj enakovrednih, odvisnih predvsem – kot kaže – odstrahov posamezne osebe. Glagol gledati v tem kontekstu dobi nov,nenavaden pomen varljivosti vidnega zaznavanja sveta, pomeni patudi napovedovanje usode, saj se bodo vse te različne podobe že v hipuzdružile v eno resnico: ljubka princesa bo kot poblaznela ženska našlasvojega mrliča, luna pa bo še naprej svetila na nebu, osvetljevala grozljivizločin in opominjala nanj.Pomen glagola gledati se razrašča v pomene ljubiti, umreti, morda tudidotakniti, poljubiti. Mladi Sirijec gleda Salomo, Herodiadin paž gaopozarja, naj je ne gleda, saj to prinaša nesrečo, vendar mladi Sirijec nemore odvrniti pogleda. Dejstvo, da jo gleda, prinaša nesrečo, prinašasmrt. Gledati postane oblika usodne strasti, omamljenosti, ki vodi vkatastrofo. Ravno tako kot mladi Sirijec gleda Salomo, Saloma gledaJohannana in Herod gleda Salomo…Janez Krstnik krsti Jezusa, naslikalGuido Reni (1575-1642), vir:WikipediaKralj Ojdip je gledal, pa nividel, zato se je oslepil.Homerjevo ime po nekaterihrazlagah pomeni slepegačloveka, torej človeka, ki vidi(pravo resnico).Platonova prispodoba ovotlini: Ljudje smo zaprti vvotlini in vidimo le senceresničnosti (ne vidimo resnice).Vidno zaznavanje je estetski užitek, vrhovni užitek esteticistov, in jehkrati zlo zaslepljenosti. V tem se kaže zanimivo (paradoksalno)nasprotje med svetom, vidnim očem, ki očitno prinaša tako užitek kottrpljenje, greh, gnus, bolečino, celo blaznost, zločin; in svetom, ki očemni viden.Iz Salominih besed lahko sklepamo, da edino Johannan ni zaslepljen spodobo vidnega sveta. Njegove oči so kot črni jami, prazni in strašni, vnjih zunanji svet morda ne odseva (morda zato, ker morda ne odsevavanje), morda je Johannan slep (ali zaslepljen?), morda Salome sploh nevidi, morda sploh ne vidi njene telesne – zunanje podobe, morda vidi lenjeno duhovno podobo (Kakšna sploh je?). Vsekakor pa »črni jami«simbolizirata nasprotje med vidnim svetom, ki mu je podrejen vesHerodov dvor, in duhovnim svetom, ki obvladuje Johannovo zavest.Če sklepamo tako, potem Salomo in Johannana ločuje nepremostljivprepad med dvema povsem ločenima, povsem različnima svetovom, kista drug drugemu povsem nedoumljiva, celo povsem nedosegljiva. Stikmed njima je morda le smrt.Gustave Moreau. Salomé , 1876.Saloma pleše pred Herodom10

Oscar Wilde, Saloma, moč, lepotaAlenka A., Gimnazija Poljane5. Saloma kot drama prekinjene komunikacijeNasprotje svetu vidnega zaznavanja predstavlja svetbesede. Osebe v drami govorijo druga mimo druge, torejjih ne loči le različno vidno zaznavanje stvarnosti, pačpa tudi besede, ki zvenijo v zraku, ne dobijo pa odgovora.Ravno tako kot mladi Sirijec gleda Salomo, Saloma pa gane vidi, kot Saloma gleda Johannana, Johannan pa je nevidi… tako Saloma s svojimi bleščečimi besedami oJohannanovi lepoti oziroma grdosti zaman skušapritegniti njegov pogled. Na drugi strani pa Saloma skratkimi, odrezavimi odgovori Herodi (npr. Nič nisemlačna, tetrah.«) zavrača kakršenkoli stik z njim. Tomorda pomeni, da pogled in beseda pomenita tako rekočtelesni, ljubezenski stik. In po drugi strani: odsotnostpogleda oziroma besede pomeni zavračanje ljubezni ins tem tragično smrt.6. Saloma in lunaOscar Wilde je rekel, da je glavna oseba v drami luna. Različne podobelune simbolizirajo različne podobe Salome. Luna ustvarja posebnoatmosfero in s tem na poseben način vlada vsem osebam – razenJohannanu. Podobno Saloma deluje na druge osebe (npr. mladega Sirijca,Herodiadinega paža, Heroda, morda tudi na Herodiado) – omamlja jih alijih plaši s svojo čarobno lepoto. Predvsem pa jih obvladuje z močjo svojelepote. Tako luna postaja simbol nedoumljive resnice o človeku.7. AtmosferaHipnotično, čarobno, zadušljivo, grozljivo, usodno atmosfero dogajanja vdrami ustvarja soj lune. Luna je torej simbol neobvladljivih človeškihstrasti, simbol nezavednega. Luna s svojimi različnimi obrazipredstavlja dvojnost človeškega notranjega bistva, razpetega medljubezen in blaznost, ljubezen in zlo, voljo po moči in tragičnostjo. (Ali topomeni, da volja po moči, volja po oblasti nad drugim človekom, volja poposedovanju drugega človeka vodi človeka v propad?)8. Tragično v SalomiAli je Saloma tragedija? Je, vendar ne v antičnem smislu, ko je bilatragična usoda junaka smiselna in je v svetu ponovno vzpostavila red inrazumnost. W Wildovem esteticizmu lahko razumemo tragične prvinekot sredstvo za doseganje močnega, strašnega, pretresljivega, tudiodbijajočega učinka – skratka estetskega učinka.Peter Paul Rubens, Saloma z glavo Janeza Krstnika, 1630.Mnogo je nedoumljivih skrivnosti,in vendar – ni globlje skrivnosti kočlovek./…/Bolj kot bi mislil,je bister in spreten /…/,a spretnosti svoje obračazdaj v dobro, zdaj v zlo.Sofokles, Antigona,Prva zborska pesemVsak ljubljeno ubije stvar.Oscar Wilde, Jetniškabalada iz ReadingaZanimive so psihoanalitične razlage SalomeFreud je živel v Wildovem času in ravno tako razmišljal o skrivnostih človekovegaživljenja. – Človeštvu je zadal hud udarec z mislijo, da človek ni sam svoj gospodar,ampak da mu vlada nezavedno (zavedno je le majhen del človekove osebnosti).Razložil je nedoumljivo povezavo med užitkom in bolečino, ugodjem in neugodjem:človek neizpolnjeno željo potlači, zato potlačeno začne delovati iz nezavednega;človek je nezavedno prisiljen ponavljati igro (dejanja), ki ga bodo pripeljala doizpolnitve želje, izpolnitev pa ni ugodje, radost ali užitek, pač pa neugodje, bolečinaali trpljenje. Zato se znajde v začaranem krogu potlačenih želja, ki se, ko seuresničijo, spremenijo v bolečino. Od tod človekova zla dejanja.Izdaja z Wildovim posvetilom Moreauju,katerega slike so morda navdihnile Wilda11