oscar wilde, saloma, moč, lepota - Alenka Arbiter - Gimnazija Poljane

Oscar Wilde Saloma, moč, lepota Alenka A., Gimnazija Poljane 

OSCAR WILDE, SALOMA, MOČ, LEPOTA 

Sedim – sredi noči – in mislim na vas. Nimam časa, pa vendar sedim. Da 

mi ne bi bilo tako težko, pijem čaj. Že pol ure. Čeprav točno vem, kaj bi 

vam rada napisala, nič ne napišem. Vem, s katerimi besedami bom 

začela, pa vendar ne začnem. Naredim še en požirek čaja. In nič ne 

napišem. Ni hec: čaj je razlog, da nič ne napišem. Vsakič, ko hočem 

začeti, ne, rajši še en požirek čaja. Nobena beseda ni tako dobra kot tale 

čaj sredi zimske noči, ko je tako temno in tako mrzlo. In ravno nasprotje 

med mrzlo zimsko nočjo in toplim čajem se mi zdi tako lepo in dobro. In 

to vse samo zaradi Salome. Še kakšno svečo bi lahko prižgala, ne, za to pa 

zdaj res nimam časa. 

Še pred pol ure sem sedela na kavču z Wildovimi knjigami v naročju. Vse 

je bilo še bolj tako – zaradi šole. Sem mislila, da bi našla še kakšen 

zanimiv citat. Namesto tega sem obsedela s knjigo njegovih pravljic. Niti 

odprla je nisem, videla pa sem slike iz otroštva, ko mi jih je brala mama – 

mogoče na ravno tak čaroben zimski večer. 

V resnici sem že prej vedela, s katerima dvema citatoma bom začela. In 

vedela sem še več. Že ko sem si v mislih ponavljala zgornja dva citata in 

razmišljala, kako jih boste razumeli in kako naj razložim nerazložljivo, so 

mi prišle na misel tako lepe besede, ki se mi še zdaj zdijo tako lepe, da jih 

ne morem zapisati. Zadržujem se in pišem vse mogoče traparije, samo da 

mi jih še ne bi bilo treba zapisati. In vse to se je združilo v nekaj tako 

lepega, da bi bil greh, če bi bilo le zaradi domačega branja in pisanja 

šolske naloge. 

Oscar Wilde mogoče ni bil tak kot smo mi, vendar smo mogoče mi taki, 

kot je bil Oscar Wilde. Mogoče so nam bile, ko smo bili otroci, zato 

njegove pravljice tako všeč. 

Oscar Wilde je bil nenavaden pisatelj, razvpit dekadent in 

boem, odličen govorec in improvizator nenavadne 

duhovitosti, ki je očarala aristokratske in literarne salone, 

ljubljenec izbirčne visoke družbe in hkrati njena žrtev zaradi 

homoseksualnosti. Biti obsojen homoseksualnosti v 

konzervativni in hkrati v sebi izrojeni, dvolični, izprijeni 

viktorijanski družbi, je bilo usodno. Isti ljudje, ki so se pehali 

za prijateljstvo z najduhovitejšim človekom svojega časa, so 

ga izobčili, tako da je bil po izpustu iz zapora prisiljen v 

1 

»Niti za trenutek ne 

obžalujem, da sem živel 

za užitke. To sem počel 

intenzivno, kakor mora 

človek delati vse, kar 

počne…« Oscar Wilde, 

De profundis 

»Ali ni bil Bog, ki je 

ustvaril bedo, modrejši 

od tebe?« 

Oscar Wilde, Mladi kralj 

Prva izdaja Salome (1893), 34.000 

funtov 

Oscar Wilde (1854 – 1900) 

Lord Alfred Douglas in Oscar Wilde


prostovoljno izgnanstvo. Njegova lahkotnost, igrivost in 

duhovitost je utonila v življenjskem razočaranju. Zadnja leta 

življenja je strt begal po Evropi in leta 1900 umrl v Parizu. 

PARADOKSI NJEGOVEGA ŽIVLJENJA 

Vsak še tako skromen podatek o njegovem življenju skriva v 

sebi jedro dvojnosti, intenzivno, močno (rada bi rekla – 

tragično) nasprotje, ki deluje kot nekakšen skrivni, 

nedoumljivi mehanizem in oblikuje njegovo življenje v 

izrazito skrajne, nasprotujoče si podobe. 

Nenavadno skladno s tem je najbrž tudi to, da je postal predmet 

umetnosti, še preden je sam začel ustvarjati. Javnost ga je dobesedno 

poistovetila z »estetskim gibanjem«, postal je najidealnejše utelešenje 

esteticizma in popolni dandy. Njegov vstop v javno življenje je bil zelo 

opazen: star je bil 24 let in je na otvoritev nove londonske galerije 

vkorakal oblečen v lastno kreacijo, v znameniti čelo-površnik – površnik, 

ki se je v določeni svetlobi svetil bronasto, v drugi rdeče, hrbtna stran pa 

je bila oblikovana v idealnih merah glasbila, imenovanega čelo. 

Pozornost, ki jo je vzbudila njegova obleka, je nadgradil še s svojo 

prisrčno duhovitostjo in nenavadnostjo ter drznostjo svojih sodb o 

umetnosti in življenju. 

Že čez tri leta (istega leta je objavil svojo prvo pesniško zbirko Poems – 

Pesmi, s katero ni niti pri kritikih niti pri bralcih dosegel večje 

pozornosti) se je na angleških odrih pojavila komična opera Patience 

(Potrpežljivost), v kateri sta W. S. Gilbert in Arthur Sullivan karikirala 

modnega dandyja, v katerem je javnost videla prav Oscarja Wilda. Opera 

je zaslovela tudi v Ameriki in vedoželjni Američani so si želeli na lastne 

oči ogledati človeka, po katerem naj bi nastal literarni lik, in tako je 

odpotoval na izredno odmevno turnejo po Ameriki, kjer je zaslovel tako s 

svojimi predavanji o umetnosti kot s svojimi hlačami do kolen. 

Ko se je leta 1884 poročil s Constance Lloyd, sta si uredila nenavadno 

stanovanje, ki je postalo vzor nove mode v opremljanju stanovanj. 

Šele nato je zaslovel tudi kot umetnik, predvsem z romanom Slika 

Doriana Graya, z dvema zbirkama pravljic Srečni princ in druge zgodbe 

(1888) ter Hiša granatnih jabolk (1891), s komedijama Pahljača lady 

Windermere (1893) in Važno se je imenovati Ernest (1895), s prozno 

zbirko Zločin lorda Arthurja Savila in s številnimi eseji. 

Zanimivo je najbrž tudi to, da je znamenito tragedijo Saloma napisal že 

leta 1891, krstno uprizoritev pa je doživela šele leta 1896 v Parizu (ko je bil 

že v zaporu – v zaporu je bil od 1895 do 1897). V Ljubljani je bila Saloma 

prvič uprizorjena leta 1905, v Angliji pa šele leta 1931. 

»Drugače tudi ni moglo biti,« je zapisal sam, »ker je človek v 

vsakem trenutku svojega življenja to, ker šele bo, nič manj pa 

tudi to, kar je že bil. Umetnost je simbol, ker je človek simbol.« 

2 

Oscar Wilde 

George Grossmith kot Bunthorne 

v komični operi Patience 

Dandy, škot. iz Andy – tj. 

Andrejček – v pomenu 

gospodek, (mlad) gizdalin, ki se 

oblači s pretirano, opazno, 

nenavadno eleganco. 

Constance Lloyd, 1882, 

naslikal Louis Desange


To so besede, ki odpirajo novo dimenzijo razmišljanja o njem 

in o njegovem delu. Ali je ta, kot smo rekli, »skrivnostni 

mehanizem« res tako nenavaden in skrivnosten? Ali pa je to 

zgolj resnica o človeku? – V pismu De profundis,ki ga pisal 

Alfredu Douglasu iz zapora, je zapisal, da sta že pravljici 

Srečni princ in Mladi kralj napovedali njegovo življenjsko 

usodo, čeprav se tega, ko ju je pisal, še ni zavedal. 

Razvozlajmo že enkrat te skrivnosti, če sploh so skrivnosti, in 

se vrnimo na začetek. Še vedno namreč nisem napisala tistih 

besed, ki sem jih na začetku tako goreče obljubljala. 

WILDOVA SALOMA, DEKADENCA IN ESTETICIZEM 

Vse, kar obstaja, obstaja iz estetskih razlogov. (To so 

zdaj te besede.) Torej vse, tudi beda, ki jo je ustvaril Bog, ki je 

modrejši od nas. In užitki. In greh in bolečina in trpljenje – 

to je lepota sama brez kakršnihkoli predznakov in nikakor 

ne lepota v tradicionalnem in konvencionalnem, splošno 

sprejetem smislu. In nikakor ne lepota v krščanskem 

moralnem smislu. Besede: lepota in moč, ki se ji človek ne 

more upreti, greh, bolečina, trpljenje, gnus – so besede, ki 

zaokrožajo smisel literarnih pojmov dekadenca in 

esteticizem. 

Oscar Wilde je že v svojem času veljal za najpomembnejšega 

predstavnika angleške dekadence, ki se je neposredno 

navezovala na francosko. Literarni nazor dekadentov je 

larpurlartizem. Za larpurlartizem se je na Angleškem 

uveljavil drug izraz – esteticizem, vendar v širšem pomenu. 

Medtem ko je larpurlartizem res le umetnostni nazor, da 

umetnost nima in ne more imeti nobenega drugega cilja in 

smisla kot le samo sebe, je esteticizem pojmovanje življenja 

in celo življenjski stil, po katerem je najvišja vrednota in 

vrhovni smisel življenja lepo in umetniško. Oscar Wilde je 

trdil, da umetnost veliko bolj vpliva na življenje kot pa 

življenje na umetnost. 

Lepo in umetniško pa je vse, kar je močno, kar je učinkovito, 

kar na kakršenkoli način vznemiri človekovo vsakdanjo 

zaspanost in nezainteresiranost. Učinkovito je torej vse, kot 

so vedli že antični avtorji, kar je kontrastno, tragično, vse, 

kar sploh omogoča doživljanje, pa čeprav doživljanje užitka 

ali bolečine, pri čemer sta užitek in bolečina le dve plati 

istega občutja. Še bolj lepo in umetniško pa je vse tisto, kar 

stopnjuje doživljanje do skrajnih meja (skrajni užitek, 

3 

Dekadenca – iz. fr. décadence 

»propad« - ena izmed evropskih 

literarnih struj »fin de siècla (»konec 

stoletja«). Dekadenca je predvsem 

umik iz meščanske družbe in njene 

kulturne povprečnosti v poudarjanje 

individualnosti, čutnega in 

čustvenega življenja. Nedoumljivost 

človekove notranjosti stopnjuje s 

posebnimi duševnimi stanji 

omamljenosti in čutnega uživanja 

(hedonizem), ki se izprevrača v 

bolestnost in celo patološkost. Sredi 

tega grdega, odbijajočega sveta pa 

obstaja lepota kot vrhovna vrednota. 

� Estetika grdega 

»Niti za trenutek ne 

obžalujem, da sem 

živel za užitke. To 

sem počel intenzivno, 

kakor mora človek 

delati vse, kar 

počne…« Oscar Wilde, 

De profundis 

Larpurlartizem – iz fr. l'art pour l'art, 

kar pomeni »umetnost zaradi 

umetnosti«; umetnost torej nima 

nobenih spoznavnih ne moralnih 

ciljev. 

Umetnost je gospa, ki 

nikomur ne služi. 

Oscar Wilde 

Umetnost je lepa, a 

popolnoma nekoristna. 

Oscar Wilde 

Lepota je umetnost. 

Umetnost je lepota. 

Umetnik je ustvarjalec 

lepega. 

Oscar Wilde, v 

romanu Slika Doriana 

Graya


skrajno bolečino). Lepo in umetniško je torej vse 

nenavadno, skrajno, drugačno, presenetljivo, celo 

morbidno, strašno, strahotno, patološko, grozljivo, 

groteskno, torej tudi tisto, kar v tradicionalnem smislu 

doživljamo kot grdo in odbijajoče. Skrajno intenzivnost 

(in intenzivnost – moč je bistvena kategorija estetskega v 

okvirih dekadence in esteticizma) povzroča prav spoj 

privlačnega in odbijajočega hkrati. V tem kontekstu 

dekadenca in esteticizem spajata v eno. Dekadenca je stanje 

zadušljive atmosfere, atmosfere napetosti, je torej usodni 

trenutek pred katastrofo, do katere pripelje moč strasti, ki se 

jim človek ne more upirati, saj so neizmerno močnejše od 

usodne človeške šibkosti. Z drugimi besedami: Trenutek 

skrajne živčne napetosti, nervoze in strasti, vonja po smrti 

(uveljavljena je predvsem italijanska sintagma »odor di 

morte«). 

Esteticizem in dekadenca torej skozi pojem lepote zavračata 

tako tradicionalno lepoto v krščanskem smislu kot lepoto v 

smislu resnice realizma. Zavračata torej tradicionalno lepoto 

ponižnosti, nežnosti, dobrote, človečnosti v krščanskem 

smislu, mile ženske lepote, lepote notranjega miru in 

harmonije, vdanosti v življenje. Ne, lepota ni in ne more biti 

moralna kategorija. Lepota tudi ne more biti gola življenjska 

stvarnost realizma, saj je hladen, razumski, objektivni, 

nepristranski pogled na življenje nasprotje resnice o 

življenju. (Ja, lepota je resnica, to je isto.) Razum pa je 

nevednost, razum je neobčutljivost, razum je laž, razum je 

gola poenostavitev kompleksnosti in nedoumljivosti 

človekovega notranjega bistva, človekove prave narave. Ja, 

lepota človeškega bitja se skriva v njegovi nedoumljivosti, 

neulovljivosti. In nedoumljivost je edina resnica o človeku, o 

kateri res lahko trdimo, da je resnična. S tega stališča je 

realistični razumski pogled na svet in človeka ravno nevedna, 

zgrešena idealizacija resnice o človeku in je skrajna 

poenostavitev resnice. Kdor ve vse o človeku, kdor trdi, da 

človeka pozna, je največji nevednež. 

WILDOV UMETNOSTNI NAZOR 

Tole niso čisto navadne, vsakdanje reči, zato ni nič narobe, 

če o njih beremo nekoliko dlje. 

1. Wilde kot nasprotnik realizma 

V skladu s svojim esteticističnim prepričanjem se Oscar Wilde kar 

se da ogiba realizmu, zato tako ostro loči življenje od umetnosti. 

Z vprašanjem resničnosti in umetnosti se je ukvarjal tudi v eseju 

Propad laži (1889), v katerem je zapisal: Umetnost je naš ognjeviti 

4 

»Ali ni bil Bog, ki je 

ustvaril bedo, 

modrejši od tebe?« 

Oscar Wilde, Mladi 

kralj 

Moralo so izumili šibki, da 

lahko vladajo močnim, 

nekako tako je rekel Nietzsche. 

Oscar Wilde kot Saloma. - Lepo? 

Vonj po smrti? 

Only the shallow know themselves. 

Oscar Wilde: Phrases and 

Philosophies for the Use of the 

Young 

Življenje veliko bolj 

posnema umetnost, kot 

pa umetnost posnema 

življenje. 


eseju Propad laži 

Umetniku ni potrebna 

moralna zavest, ki je 

zvestoba dejstvom, 

potrebna mu je umetniška 

zavest, ki je zvestoba 

lepoti. 


eseju Pero, svinčnik in 

strup


protest proti nepopolnosti narave. Umetnost torej ustvarja 

popolnost, ki je v dejanskem svetu (=naravi) ni. Naslov eseja 

Propad laži pomeni, naj umetnost ne prikazuje dejanskega, 

stvarnega življenja oziroma dejanske resničnosti, ampak naj 

prikazuje popolnost, torej izmišljene, neresnične stvari. V istem 

eseju nasprotuje tudi Aristotelu, ki pravi, naj umetnost posnema 

(mimesis) življenje. V nasprotju z njim Wilde izrazi misel, da 

življenje veliko bolj posnema umetnost, kot pa umetnost posnema 

življenje. To pomeni, da nam šele umetnost odpira oči za lepoto 

naravnih pojavov. Naše videnje dejanskega sveta in razumevanje 

življenja je odvisno od umetnosti, saj stvari zaznavamo prek čutil, 

kakšne pa se nam kažejo, je v celoti odvisno od tega, koliko je 

umetnost vplivala na nas. Umetnost torej opravlja tudi vlogo 

ozaveščanja, in sicer s pomočjo lepote. Esteticistična umetnost 

pomaga ustvarjati popolnejše življenje, popolnejši svet, ki bi bil 

brez umetnosti še bolj nepopoln, kot je sicer. 

V eseju Kritik kot umetnik (1890) je izrazil isto misel z drugimi 

besedami: Umetnost je nad življenjem. 

2. Umetnost, morala in zločin 

Misel o ločenosti življenja in umetnosti se pri Wildu razvija naprej 

v obravnavanje moralne nezavezanosti umetnika družbi. V eseju 

Kritik kot umetnik (1890) je razvil misel, da se človekova duša 

izpopolnjuje v nemoralnih in nevarnih sferah življenja. V eseju Pero, 

svinčnik in strup (1889) se srečamo z mislijo, da je zločin dejanje 

človekove samouresničitve in da med umetnostjo in zločinom ni 

bistvenega neskladja in da močna človeška osebnost zraste iz 

zločina. Kajti vse, kar ni v skladu z družbenimi pravili, je zločin. 

Človek pa se osvobaja samo, če zavrača družbena pravila. Človek, 

ki ne zavrača družbenih pravil, ne more biti umetnik. 

Dva primera: 

5 

� Wilde je v eseju Pero, svinčnik in strup (1889) spregovoril o 

Thomasu Griffithsu Wainewrightu, ki ga je privlačil s svojo 

osebnostjo umetnika kriminalca. 

� V eseju De profundis (1897), ki je pravzaprav pismo, ki ga je 

Wilde pisal iz zapora svojemu nekdanjemu ljubimcu lordu 

Alfredu Douglasu, je zapisal, da njegova krivda ni bila v tem, da 

je bil prevelik individualist, pač pa v nasprotnem; v določenem 

trenutku je svoj individualizem zavrgel in iskal pomoč v družbi 

in njenih zakonih, ki jih je sicer zavračal. 

� To je bil le še eden izmed mnogih paradoksov njegovega 

življenja: lord Alfred Douglas je bil namreč v zelo slabih 

odnosih s svojim očetom in je Wilda prepričal, naj ga 

toži zaradi klevetanja. Oscar Wilde je to res storil, 

vendar je v procesu iz tožnika postal obtoženec. 

Thomas Griffiths Wainewright 

( 1794 – 1847), avtoportret. 

Slikar, pesnik, zastrupljevalec 

in ponarejevalec, zastrupil naj 

bi strica, taščo in svakinjo, 

ponaredil naj bi taščino 

oporoko, obsojen ni bil. 

John, 9. markiz 

Queensberryjski, oče lorda 

Alfreda Douglasa


3. Drznost, nenavadnost, provokativnost, ki naj prispeva 

k odpiranju človeštva v svobodo 

Kljub vsemu pa mislim, da je Wilde želel učinkovati na svojo 

publiko s svojo drznostjo in neobičajnostjo svojih misli; in s 

tem seveda tudi z drznostjo in neobičajnostjo svojih del. S 

tem je v skladu tudi sklep eseja Resnica mask, ki je ravno 

tako pomemben ali pa še pomembnejši od zgoraj navedenih 

misli: Saj ne da bi se strinjal z vsem, kar sem dejal v eseju. V 

njem je veliko tega, s čimer se nikakor ne strinjam… Zakaj v 

umetnosti ni ničesar takega, kar bi lahko imenovali 

univerzalna resnica.« 

To pa je seveda misel, ki nas ne vodi nikamor drugam kot v 

svet modernizma, v svet relativnosti, v svet venomer 

izmikajoče se absolutne resnice, v svet, v katerem ni več 

trdnosti, gotovosti in v katerem je lepo grdo in grdo lepo, v 

katerem je luna ljubka princesa in hkrati blazna pijana 

ženska in luna kot luna in nič drugega, v katerem je ljubezen 

smrt in smrt ljubezen… Če se nisem preveč zmotila. Sicer pa 

se je veliki umetnik v eseju De profundis (1897) sam takole 

izrazil: Moderno življenje je kompleksno in relativno in 

to sta dve njegovi najbolj značilni oznaki. Ali: Najvišje 

spoznanje je spoznanje o nespoznavnosti duše.Ali: V 

mojem delu sta postala napačno in prav enakovredni 

področji resnice in pokazal sem, da sta napačno in prav 

le dve obliki duhovnega obstoja. 

4. Lepota 

Če sklepamo iz vse te zmešnjave, lahko rečemo, da v svetu 

relativnosti, v katerem je napačno prav in prav napačno…, v 

katerem se trdnost in gotovost izgublja, OČITNO 

VENDARLE ŠE VEDNO OBSTAJA ENA SAMA TRDNA 

TOČKA: LEPOTA = UMETNOST. 

6 

� Zato ni čudno, da je Oscar Wilde 

izbral biblijski motiv grozljive 

smrti Janeza Krstnika in ga 

»naredil lepega na neki nov 

način«. 

(»Lotil sem se drame, te najobjektivnejše oblike umetnosti, in iz nje ustvaril 

prav takšno obliko izražanja, kakršna sta lirska pesem ali sonet/…/ 

Česarkoli sem se dotaknil, drame ali romana, pesmi v rimi ali v prozi, 

subtilnega ali fantastičnega dialoga, vse je postalo lepo na neki nov način.« 

De profundis) 

Najvišje spoznanje 

je spoznanje o 

nespoznavnosti 

duše. 

Oscar Wilde, De 

profundis 

Znameniti Wildovi paradoksi nam 

naj – kot vsi paradoksi – dajo 

misliti. 

PARADOKS (grško παράδοξος, 

paradoksos = neverjeten; para- = 

proti, dóxa = misel) je misel, ki v 

sebi nosi protislovje, nasprotje 

splošnosprejetim mislim. Paradoks 

vzpodbuja razmišljanje izven 

okvirov slošnosprejetih resnic in 

razkriva slabosti človekovega 

presojanja resnice, hkrati pa 

opozarja na omejitve človekovih 

intelektualnih instrumentov za 

presojanje resnice. 

Dva zelo znana paradoksa: 

Vem, da nič ne vem. (Sokrat) 

Življenje je preveč pomembno, da 

bi ga jemali resno. (Oscar Wilde) 

� Če vas še zanima, je tukaj 

povezava na 

nekaj znamenitih paradoksov: 

glejte predvsem diapozitive 1, 

3, 4, 5, 6, 7, 8. (PPT o romanu 

Umberta Eca Baudolino) 

Estetika grdega – umetnost 

ima moč pretvoriti grdo ali zlo, 

groteskno, spačeno v umetniški 

užitek. Odgovor na razrešitev 

razmerja med zlom in katarzo 

(občutenjem pomirjenja) je 

ponudil že Aristotel v antiki: 

človek je prav zaradi estetsko 

predstavljenega grozljivega 

dogodka zmožen pretvoriti 

bolečino v radost. 

Zanimive – če se vam ne zdijo 

zanimive – pa pomembne 

povezave: 

Ob razglašanju številnih 

človekovih pravic pogrešam še 

eno – pravico, da sam sebi 

oporekaš. Baudelaire 

Nebo je samo modro in nič 

drugega. Tomaž Šalamun 

Eros Tanatos: Smrt je ljubezen in 

ljubezen je smrt. Alojz Gradnik


S 

SALOMA 

Ena izmed palač Heroda Antipa 

(Sepphoris) 

1. Saloma in biblijska zgodba o smrti Janeza Krstnika 

Ni naključje, da je Oscar Wilde izbral biblijski motiv grozljive smrti 

Janeza Krstnika. To je bil motiv, ki je skozi ves srednji vek buril domišljijo 

in ki so ga v svojih delih na različne načine obravnavali Wildovi 

predhodniki in sodobniki. Med njimi je najbrž najpomembnejša misel 

Heinricha Heineja, s katero je skušal razrešiti paradoksalno Herodiadino 

zahtevo po glavi Janeza Krstnika: »Mar bi ženska zahtevala glavo 

moškega, ki ga ne ljubi?« Wilde je torej paradoksalnost smrti Janeza 

Krstnika le še stopnjeval v podobo neobvladljivih človeških strasti, hkrati 

pa preobrnil biblijsko zgodbo v njeno nasprotje in s tem zavrnil njen 

tradicionalni pomen. Obenem pa na primeru dokazal, da »moralnih in 

nemoralnih knjig ni, so samo dobro in slabo napisane knjige. Umetnikovo 

7 

� napisana v francoščini leta 1891, prvič objavljena v 

Parizu 1893; 

� angleški prevod (prevedel Alfred Douglas) objavljen v 

Londonu 1894; 

� premiera v Parizu 1896 (Wilde je bil tedaj v zaporu); 

� prva uprizoritev v Londonu 1931; 

� v Ljubljani uprizorjena kot evropska uspešnica 1905 

Razgled s Herodove palače (Sepphoris) 

Vsak ljubljeno ubije stvar. 

Verz iz Wildove 

Jetniške balade iz Readinga


umetnostno orodje sta misel in jezik, pokvarjenost in krepost sta 

umetnikovo umetnostno gradivo.« (V predgovoru k romanu Slika Doriana 

Graya.) 

Biblijska zgodba o smrti Janeza Krstnika 

8 

1 Tiste dni se je pojavil Janez Krstnik in v Judejski puščavi oznanjal 2 z 

besedami: »Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo! 3 To je 

tisti, o katerem je bilo rečeno po preroku Izaiju: 

Glas vpijočega v puščavi: 

Pripravite Gospodovo pot, 

zravnajte njegove steze!« 

4 Janez je nosil obleko iz kamelje dlake in usnjen pas okoli ledij. Hranil se je s 

kobilicami in z divjim medom. 5 Tedaj so prihajali k njemu ljudje iz 

Jeruzalema in vse Judeje in iz vse pokrajine ob Jordanu. 6 Dajali so se mu 

krstiti v reki Jordan in priznavali svoje grehe. 7 Ko pa je videl, da prihaja k 

njegovemu krstu precéj farizejev in saducejev, jim je rekel: »Gadja zalega! 

Kdo vam je pokazal, kako naj ubežite prihodnji jezi? 8 Obrodite vendar sad, 

vreden spreobrnjenja. 9 Ne domišljajte si, da lahko v sebi govorite: ›Abrahama 

imamo za očeta,‹ kajti povem vam, da more Bog iz teh kamnov obuditi 

Abrahamu otroke. 10 Sekira je že nastavljena drevesom na korenino. Vsako 

drevo, ki ne rodi dobrega sadu, posekajo in vržejo v ogenj. 11 Jaz vas krščujem 

v vodi za spreobrnjenje; toda on, ki pride za menoj, je močnejši od mene in 

jaz nisem vreden, da bi mu nosil sandale. On vas bo krstil v Svetem Duhu in 

ognju. 12 Velnico ima v roki in počistil bo svoje mlatišče. Svoje žito bo spravil 

v kaščo, pleve pa sežgal z neugasljivim ognjem.« 

(Evangelij po Mateju, http://www.biblija.net) 

V tistem času je četrtni oblastnik Herod slišal govorice o Jezusu. 

2 Rekel je svojim dvorjanom: »To je Janez Krstnik! On je bil obujen od 

V tistem času je četrtni oblastnik Herod slišal govorice o Jezusu. 2 Rekel je 

svojim dvorjanom:»To je Janez Krstnik! On je bil obujen od 

mrtvih in zato delujejo v njem moči.« 3 Herod je namreč dal Janeza 

prijeti, ga vkleniti in vreči v ječo zaradi Herodiade, žene svojega brata 

Filipa, 4 ker mu je Janez govoril: »Ni ti je dovoljeno imeti.« 5 Hotel ga 

je umoriti, a se je ustrašil množice, ker je imela Janeza za preroka. 

6 Ko je Herod obhajal rojstni dan, je Herodiadina hči plesala pred gosti. 

Bila mu je všeč, 7 zato ji je s prisego obljubil dati, kar koli bi prosila. 

8 Ona pa je na materino prigovarjanje rekla: »Daj mi tukaj na pladnju 

glavo Janeza Krstnika.« 9 Kralj se je razžalostil, toda zaradi prisege in gostov 

jo je ukazal dati. 10 Poslal je obglavit Janeza v ječi. 11 Prinesli so na pladnju 

njegovo glavo in jo dali deklici, ta pa jo je odnesla materi. 12 In prišli so 

Janezovi učenci, vzeli truplo, ga pokopali, potem pa šli in to sporočili Jezusu. 

(Evangelij po Mateju, http://www.biblija.net)


2. Predkrščanski in krščanski svet v Salomi 

Predkrščanski in krščanski svet sta v Salomi predstavljena kot nasprotje, 

kot dve skrajnosti in kot dva povsem ločena pola življenja (dekadenčno 

nasprotje), ki v medsebojnem stiku ustvarjata atmosfero skrajne napetosti, 

ki vodi v katastrofo. 

Herodov dvor (predkrščanski svet) je prispodoba dekadentnega, torej 

propadajočega, razkrajajočega se sveta, ki ga v zadnjih zdihljajih ohranja le 

še zaslepljujoči blesk zlata in srebra, draguljev, dragocenih oblek in 

pohištva, izbranega omamno dišečega vina v zlatih kupah, ki jih med prsti, 

polnimi prstanov, držijo na smrt utrujeni, izmučeni dvorjani, ki se pod 

težo svojih dragocenih oblek, strasti in grehov, z zadnjimi močmi borijo za 

svojo odrešitev, čeprav odrešitev v novem grehu, novi izprevrženi, mračni 

strasti, novem zločinu, ujeti v začarani krog želje po vsaj trenutku oddiha 

(sprostitve). Nezavedno drsijo v brezno greha, ki naj bi jih odrešil. 

Herod je utrujen od teže vladanja in od teže in lepote svojega bogastva, od 

teže svoje krivde zaradi preteklih zločinov, od teže Salomine lepote. Rad bi 

se razvedril, rad bi gledal Salomino lepoto – v začaranem krogu strasti, ki 

je močnejša od njega. Rad bi se razvedril z mislimi o svojem 

neprecenljivem bogastvu, na najlepše dragulje, ki ga ravno s svojo 

neizmerno lepoto delajo tako utrujenega in nemočnega. Utrujen je v 

vraževernem strahu pred Janezom Krstnikom, pred njegovo njemu 

neznano, skrivnostno močjo, ki ni utemeljena na bogastvu in oblasti, ne na 

krutosti. Boji se in svoj strah preganja z novim grehom, s tem, da ga zapre 

v vodnjak, ki mu je že prinesel težo zločina nad svojim bratom, morda je 

(kot npr. Egist ali Klavdij) ubil svojega (pol)brata Filipa, da bi se poročil z 

njegovo ženo. 

9 

James Tissot - Herod (Hérode) - 

Brooklyn Museum (Wikipedia) 

Herod Antipa je bil približno od leta 4 pr. n. št. do leta 39 n. št. tetrarh Galileje. *20 pr. n. št., Judeja; 

†39, Lugdunum, Galija (danes Lyon, Francija). 

Herod Antipa je bil sin Heroda Velikega in njegove žene Maltake. Herod Antipa, njegov brat Herod 

Arhelaj in polbrat Herod Filip (starejši) so preživeli del svoje mladosti v Rimu, kjer so bil deležni rimske 

vzgoje, hkrati pa so s svojimi telesi jamčili za dobre odnose med družino Herodov in Rimskim imperijem. 

Po očetovi smrti je Herod Antipa postal tetrarh Galileje. Izraz tetrarh pomeni vladar četrtine ali četrtni 

vladar: oče Herod Veliki je kraljestvo razdelil na štiri dele in jih zaupal v upravljanje svojim sinovom. 

Herod Antipa je bil formalno sicer vladar Galileje, dejansko pa je bil v vsem odvisen od Rimljanov. Za 

novo prestolnico Galileje je izbral lepo lokacijo ob Galilejskem jezeru in tam zgradil mesto, ki ga je 

poimenoval Tiberija - rimskemu cesarju Tiberiju na čast. 

Ko je bil v Rimu, se je Herod Antipa zaljubil v Herodiado, ženo svojega polbrata Filipa. Ob odhodu v 

Galilejo jo je vzel s seboj in se z njo poročil, hkrati pa je napodil svojo prejšnjo ženo. Sveto pismo poroča, 

da je Janez Krstnik Heroda ostro opominjal, da ne sme živeti z ženo svojega brata, Herodiada pa je 

poskrbela, da je Janez Krstnik to plačal z glavo (glej Mr 6,17-28). 

Sveto pismo navaja tudi, da je se je Herod Antipa srečal z Jezusom. Jezusa so namreč po aretaciji izročili 

Ponciju Pilatu, ta pa ga je poslal k Herodu, ker je bil Jezus iz Galileje. Herod je Jezusa zasliševal, a Jezus ni 

odgovarjal na vprašanja in potem ga je Herod poslal nazaj k Pilatu (glej Lk 23,1-12). 

Zgodovinar Jožef Flavij poroča, da je pozneje rimski cesar Kaligula Heroda izgnal v Lugdunum (današnji 

Lyon, Francija) in sam prevzel popolno oblast nad njegovimi deželami. Herod je kmalu po tem umrl. 

http://sl.wikipedia.org/wiki/Herod_Antipa


3. Saloma in Johannan 

Herod in Johannan sta predstavnika nasprotnih si svetov, središče 

dogajanja pa je vendarle nasprotje med Salomo in Johannanaom, ki se 

razkriva na več ravneh. Saloma, princesa, katere lepoti se ni mogoče 

upreti, ljubka, bleda, nežna, strašna, blazna (ambivalenten – protisloven 

lik), vlada vladarju posvetnega sveta in na koncu zavlada celo vladarju 

duhovnega sveta (Johannanu), vendar je poraženka svoje lastne moči. 

Presenetljivo, Johannan je njen protipol v duhovnem smislu, vendar njen 

dvojnik v krutosti in strasti do nečesa, kar je vsem dvorjanom 

nedoumljivo, razen Herodu, ki nekje v sebi sluti izvor njegove neznanske 

moči in svojega poraza. 

4. Saloma kot drama gledanja (vidnega zaznavanja) 

Tisti, ki radi štejejo, so prešteli besede v Salomi, in odkrili nekaj 

izjemnega: glagol gledati je najpogostejša beseda v Salomi. 

V začetnih akordih drame različne osebe gledajo luno; mladi Sirijec, 

zaslepljen od Salomine lepote, vidi v njej ljubko princeso; Herodiadin paž 

v luni vidi mrtvo žensko, ki si išče mrličev; Saloma v njej vidi hladno, 

sramežljivo devico; Herod jo vidi kot poblaznelo, pijano žensko, 

Herodiadi pa se ne zdi nič drugega kot le luna. Različne podobe lune 

poudarjajo vtis, da je resnica individualna, subjektivna, da ima mnogo 

obrazov, med seboj enakovrednih, odvisnih predvsem – kot kaže – od 

strahov posamezne osebe. Glagol gledati v tem kontekstu dobi nov, 

nenavaden pomen varljivosti vidnega zaznavanja sveta, pomeni pa 

tudi napovedovanje usode, saj se bodo vse te različne podobe že v hipu 

združile v eno resnico: ljubka princesa bo kot poblaznela ženska našla 

svojega mrliča, luna pa bo še naprej svetila na nebu, osvetljevala grozljivi 

zločin in opominjala nanj. 

Pomen glagola gledati se razrašča v pomene ljubiti, umreti, morda tudi 

dotakniti, poljubiti. Mladi Sirijec gleda Salomo, Herodiadin paž ga 

opozarja, naj je ne gleda, saj to prinaša nesrečo, vendar mladi Sirijec ne 

more odvrniti pogleda. Dejstvo, da jo gleda, prinaša nesrečo, prinaša 

smrt. Gledati postane oblika usodne strasti, omamljenosti, ki vodi v 

katastrofo. Ravno tako kot mladi Sirijec gleda Salomo, Saloma gleda 

Johannana in Herod gleda Salomo… 

Vidno zaznavanje je estetski užitek, vrhovni užitek esteticistov, in je 

hkrati zlo zaslepljenosti. V tem se kaže zanimivo (paradoksalno) 

nasprotje med svetom, vidnim očem, ki očitno prinaša tako užitek kot 

trpljenje, greh, gnus, bolečino, celo blaznost, zločin; in svetom, ki očem 

ni viden. 

Iz Salominih besed lahko sklepamo, da edino Johannan ni zaslepljen s 

podobo vidnega sveta. Njegove oči so kot črni jami, prazni in strašni, v 

njih zunanji svet morda ne odseva (morda zato, ker morda ne odseva 

vanje), morda je Johannan slep (ali zaslepljen?), morda Salome sploh ne 

vidi, morda sploh ne vidi njene telesne – zunanje podobe, morda vidi le 

njeno duhovno podobo (Kakšna sploh je?). Vsekakor pa »črni jami« 

simbolizirata nasprotje med vidnim svetom, ki mu je podrejen ves 

Herodov dvor, in duhovnim svetom, ki obvladuje Johannovo zavest. 

Če sklepamo tako, potem Salomo in Johannana ločuje nepremostljiv 

prepad med dvema povsem ločenima, povsem različnima svetovom, ki 

10 

Janez Krstnik krsti Jezusa, naslikal 

Guido Reni (1575-1642), vir: 

Wikipedia 

Kralj Ojdip je gledal, pa ni 

videl, zato se je oslepil. 

Homerjevo ime po nekaterih 

razlagah pomeni slepega 

človeka, torej človeka, ki vidi 

(pravo resnico). 

Platonova prispodoba o 

votlini: Ljudje smo zaprti v 

votlini in vidimo le sence 

resničnosti (ne vidimo resnice). 

Gustave Moreau. Salomé , 1876. 

Saloma pleše pred Herodom


sta drug drugemu povsem nedoumljiva, celo povsem nedosegljiva. Stik 

med njima je morda le smrt. 

5. Saloma kot drama prekinjene komunikacije 

Nasprotje svetu vidnega zaznavanja predstavlja svet 

besede. Osebe v drami govorijo druga mimo druge, torej 

jih ne loči le različno vidno zaznavanje stvarnosti, pač 

pa tudi besede, ki zvenijo v zraku, ne dobijo pa odgovora. 

Ravno tako kot mladi Sirijec gleda Salomo, Saloma pa ga 

ne vidi, kot Saloma gleda Johannana, Johannan pa je ne 

vidi… tako Saloma s svojimi bleščečimi besedami o 

Johannanovi lepoti oziroma grdosti zaman skuša 

pritegniti njegov pogled. Na drugi strani pa Saloma s 

kratkimi, odrezavimi odgovori Herodi (npr. Nič nisem 

lačna, tetrah.«) zavrača kakršenkoli stik z njim. To 

morda pomeni, da pogled in beseda pomenita tako rekoč 

telesni, ljubezenski stik. In po drugi strani: odsotnost 

pogleda oziroma besede pomeni zavračanje ljubezni in 

s tem tragično smrt. 

6. Saloma in luna 

Oscar Wilde je rekel, da je glavna oseba v drami luna. Različne podobe 

lune simbolizirajo različne podobe Salome. Luna ustvarja posebno 

atmosfero in s tem na poseben način vlada vsem osebam – razen 

Johannanu. Podobno Saloma deluje na druge osebe (npr. mladega Sirijca, 

Herodiadinega paža, Heroda, morda tudi na Herodiado) – omamlja jih ali 

jih plaši s svojo čarobno lepoto. Predvsem pa jih obvladuje z močjo svoje 

lepote. Tako luna postaja simbol nedoumljive resnice o človeku. 

7. Atmosfera 

Hipnotično, čarobno, zadušljivo, grozljivo, usodno atmosfero dogajanja v 

drami ustvarja soj lune. Luna je torej simbol neobvladljivih človeških 

strasti, simbol nezavednega. Luna s svojimi različnimi obrazi 

predstavlja dvojnost človeškega notranjega bistva, razpetega med 

ljubezen in blaznost, ljubezen in zlo, voljo po moči in tragičnostjo. (Ali to 

pomeni, da volja po moči, volja po oblasti nad drugim človekom, volja po 

posedovanju drugega človeka vodi človeka v propad?) 

8. Tragično v Salomi 

Ali je Saloma tragedija? Je, vendar ne v antičnem smislu, ko je bila 

tragična usoda junaka smiselna in je v svetu ponovno vzpostavila red in 

razumnost. W Wildovem esteticizmu lahko razumemo tragične prvine 

kot sredstvo za doseganje močnega, strašnega, pretresljivega, tudi 

odbijajočega učinka – skratka estetskega učinka. 

Zanimive so psihoanalitične razlage Salome 

Freud je živel v Wildovem času in ravno tako razmišljal o skrivnostih človekovega 

življenja. – Človeštvu je zadal hud udarec z mislijo, da človek ni sam svoj gospodar, 

ampak da mu vlada nezavedno (zavedno je le majhen del človekove osebnosti). 

Razložil je nedoumljivo povezavo med užitkom in bolečino, ugodjem in neugodjem: 

človek neizpolnjeno željo potlači, zato potlačeno začne delovati iz nezavednega; 

človek je nezavedno prisiljen ponavljati igro (dejanja), ki ga bodo pripeljala do 

izpolnitve želje, izpolnitev pa ni ugodje, radost ali užitek, pač pa neugodje, bolečina 

ali trpljenje. Zato se znajde v začaranem krogu potlačenih želja, ki se, ko se 

uresničijo, spremenijo v bolečino. Od tod človekova zla dejanja. 

11 

Peter Paul Rubens, Saloma z glavo Janeza Krstnika, 1630. 

Mnogo je nedoumljivih skrivnosti, 

in vendar – ni globlje skrivnosti ko 

človek. 

/…/ 

Bolj kot bi mislil, 

je bister in spreten /…/, 

a spretnosti svoje obrača 

zdaj v dobro, zdaj v zlo. 

Sofokles, Antigona, 

Prva zborska pesem 

Vsak ljubljeno ubije stvar. 

Oscar Wilde, Jetniška 

balada iz Readinga 

Izdaja z Wildovim posvetilom Moreauju, 

katerega slike so morda navdihnile Wilda

oscar wilde, saloma, moč, lepota - Alenka Arbiter - Gimnazija Poljane

Create successful ePaper yourself

Delete template?

Save as template?