Prva mladika v letu 2011/2012

ledina.si

Prva mladika v letu 2011/2012

Minister za zdravje opozarja: “Prekomerno pitje alkohola škoduje zdravju.”


KazaloIntervju s profesorico informatike Polono Črtalič……….................…………….……4Intervju z novo šolsko psihologinjo Anjo Vidmar ………............…………….……6Predsednik na zaslišanju!............................................................................................................7O beležu, zvoncu in božanskem glasu.....................................................................................9Potovanje po Bosni...........................................................................................................................11Provansa..............................................................................................................................13Na premieri filma Čefur čez noč..................................................................................................15Razmišljanje ledinske fazanke..........................................................................................................16Ledinska moda................................................................................................................................... 17Hipster style................................................................................................................... .......................18All because of you, I believe in angels but not the kind with wings ...........................19Drage ledinke in ledinci …… kako klišejsko! Do letos se mi je vedno zdelo, da ima urednik najlažje delo – napisati jetreba le uvodnik, a ne? Pa sem ugotovila, da to le ni tako lahko, sploh če ti v trenutku, ko se galotiš pisati, zmanjka domišljije. Kaj bi človek sploh lahko napisal v uvodnik šolskega časopisa?Raznorazno nakladanje o življenjskih modrostih, pametovanje o šoli in o tem, kako moramobiti pridni in se ves čas učiti in ubogati profesorje? Ali pa razlaganje vsebine časopisa? Uvodniktako postane tista stvar, s katero odlašam in odlašam, na koncu pa ga le napišem, ko bi Mladikaže morala v tisk.Kakorkoli, veseli december je mimo, lučke so že ugasnile,novoletne počitnice so se končale, samo še sneg čakamo.Ki ga pa ni od nikoder! Zdaj pa lahko držimo pesti, da gabo nekaj zapadlo do zimskih počitnic, ali pa se jezimo naBožička, ker ga ni prinesel. Kakor komu paše. :)Pa en lep pozdrav,Tjaša JerebMladika, glasilo dijakov Gimnazije LedinaŠtevilka 1, leto, 2011/12, letnik 43Glavna urednica: Tjaša JerebTehnična urednica in oblikovalka: Evgeniya SukhinskayaNaslovnica: Evgeniya SukhinskayaUredništvo: Luka Pušič, Katja Grm, Maja Višnikar, Klavdija Strmšek, TejaPolenšek, Aleš Starc, Dajana Trifunovič, Katja Ulčar, Neža Arbi, TimotejProsenc, Manca Torkar, Patricija Fašalek, Andrej Ruben ReparJezikovni pregled: Mojca Lotrič3


»Za srečo je potrebno malo«Intervju s profesorico informatike Polono ČrtaličNašo gimnazijo je letos zapustil profesor informatike Gregor Anželj, namestonjega pa smo dobili mlado profesorico Polono Črtalič. Z njo smo opravili kratekintervju.1. Za začetek povejte nekaj o sebi, kako bi se opisali?Nasmejana, pozitivna, od športa odvisna oseba, ki si nepredstavlja življenja brez glasbe in morja.2. Kaj se je najbolj spremenilo na Gimnaziji Ledina,odkar ste jo kot dijakinja zapustili?Predvsem obnašanje dijakov med poukom in spoštovanjeprofesorjev. Uvedba napovedanega spraševanja, prisotnostmobitelov na vsakem koraku …3. Zakaj ste postali učiteljica, kaj je vplivalo na toodločitev?Želja po razgibanem in dinamičnem delu. Nisem tip človeka,ki bi lahko vsak dan opravljal enako delo. Rada delam zljudmi.4. Zakaj ravno informatika?Ker je to področje, ki se stalno razvija, in je po mojem mnenju v tem času nepogrešljiv delvsakdana in zato tudi predmet, ki je dijakom blizu. Sicer pa je bil moj študij prvotno usmerjenv matematiko, za katero sem se navdušila ravno na Gimnaziji Ledina pri profesorici MajdiGrecs.5. Kateri je vaš najljubši film?Jih je več (odvisno od zvrsti in razpoloženja): V iskanju sreče, Dan za trening, Pljuni in jostisni, Gladiator, Nezlomljivi, Avatar, Pravzaprav ljubezen…6. Kaj vas najbolj razjezi?Redko kdaj se razjezim, me pa spravi v slabo voljo deževno vreme, prekratki dnevi inneposlušnost dijakov. :)7. Ali imate kakšen hobi?Veliko jih je. V popoldanskem času sem vaditeljica aerobike, obiskujem zumbo in zelo radatečem in plešem. Letošnje poletje pa sem odkrila še novo strast: windsurfanje, tako da zadnječase izkoristim prosti čas za odkrivanje vetrovnih krajev, in če je le možno, pobegnem nekam,kjer sta voda in veter.8. Kdo je vaš vzornik?Več jih je. Name je poseben vtis naredil Randy Pausch z objavo svojega poslednjegapredavanja in knjigo, ki pove zelo veliko. Menim, da je bil izvrsten profesor, ki je študentom4


dopuščal zelo veliko in jih dejansko naučil veliko uporabnih stvari ne samo iz svoje stroke,ampak tudi za življenje.9. Česa se najbolj spominjate iz gimnazijskih let?Strahu pred biologijo, druženja s sošolci v bližnjem Centru Ledina, treningov odbojke indruženja s soigralkami, maturantskega izleta in maturantskega plesa.10. Kakšni ste bili kot dijakinja?Brez pretiravanja: zelo marljiva in organizirana. Predvsem pa sem zelo uživala v reševanjurazličnih matematičnih problemov in igranju odbojke.11. Na kaj ste najbolj ponosni v življenju?Nimam kakšnega posebnega dosežka, na katerega bi bila ponosna. Sem pa ponosna nato, da imam to lastnost, da vsako še tako težko stvar vzamem kot izkušnjo, iz katere se bomveliko naučila. Je pa velik dosežek zame, da sem pretekla že dva mini maratona, saj kotdijakinja resnično nisem marala teka in je bilo to v tistem času zame nekaj nepredstavljivega.12. Če bi na loteriji zadeli dvajset milijonov, kaj bi s tem denarjem storili?Dvajset milijonov česa? :) Verjetno bi pobegnila na kak morski kotiček, odprla šolowindsurfanja in hkrati še vedno ostala zvesta poučevanju.13. Če bi se vam lahko izpolnila katerakoli želja na svetu, kaj bi si zaželeli?Zvenelo bo zelo klišejsko, ampak resnično si želim, da na svetu ne bi bilo takih socialnihrazlik, kot so. Zame je še vedno nepredstavljivo, da v času, ko imamo tako veliko materialnihdobrin, še vedno obstaja beseda LAKOTA. Menim, da bi se moralo celotno človeštvosramovati in bi vsak od nas moral narediti nekaj za to, da bi izkoreninili lakoto in posledičnosmrt zaradi nje.Drugače pa vsak dan znova skušam živeti čim bolj polno in jemoj dan enostavno pogosto prekratek. Tako da bi si želela, dabi bili dnevi daljši.14. Kaj bi sporočili dijakom?Naj si drznejo biti drugačni in naj si upajo živeti svojesanje. Predvsem pa naj se veliko družijo z ljudmi, ki jihimajo radi.Vsekakor pa upam, da se zavedajo, da je za srečopotrebno zelo malo. In da je čas, ki ga imamo narazpolago, preveč dragocen, da bi ga izgubljali zaslabo voljo in negodovanje.Naši novi profesorici želimo čim boljuspešno učiteljevanje na Ledini.Luka Pušić5


»Enkrat piflarka, vedno piflarka«Obiskali smo novo šolsko psihologinjo, s katero smo naredili kratek intervju.Sprejela nas je prijazno in takoj po tem, ko smo se posedli okoli njene mize, smozačeli pogovor.Osebna izkaznicaIme: AnjaPriimek: VidmarStarost: 30Šola: Gimnazija Ljubljana, Filozofska fakultetaHoroskop: tehtnicaHobiji: dobri filmi (njen najljubši je Velika modrina,saj ima rada delfine in morje), šport (ukvarja se zjogo, pohodništvom in surfanjem)Moto: All you need is loveKaj ste počeli, preden ste dobili službo na Ledini?»Začela sem kot pripravnica na osnovni šoli, nato pa sem na univerzi pomagala študentom v prvemletu študija in tistim, ki so iskali poklicno pot. Nazadnje sem delala v otroški bolnišnici kot psihologinja.«Ste od nekdaj želeli postati psihologinja?»Po koncu srednje šole se je pojavila spontana želja po študiju psihologije, sajme ljudje veliko bolj zanimajo kot kamni. Razmišljala sem tudi o kemiji, vendarse nisem videla v laboratoriju. Sem pa zadovoljna z odločitvijo. Bila je pravilna.«Kateri je bil vaš najljubši predmet v srednji šoli?»Umetnostna zgodovina, zaradi dobre profesorice. Višji letniki smo ocene dobiliiz spisov o koncertih in razstavah, na katere smo hodili. Naučila nas je kritičnegarazmišljanja in uživanja v dogodkih, čeprav nisi strokovnjak za umetnost.«Kakšni so vaši prvi vtisi o Ledini?»Najbolj mi je všeč sproščen občutek na hodnikih, ko vstopiš v šolo. Veliko se dogaja inimam občutek, da je lepo biti dijak na tej šoli. Ne maram pa velikih težkih vrat, še posebej nezjutraj, ko si še čisto zaspan. Zato ponavadi počakam, da nekdo drug pred mano odpre vrata.«Katerih trenutkov iz srednje šole se najbolj spomnite?»Najbolj so mi ostali v spominu šolski plesi, saj se je o njih veliko govorilo že en mesecprej in potem še en mesec kasneje; o tem, kaj se je dogajalo. Zapomnila sem si tudi incidentz dijakom, ki je prišel v razred in prosil učiteljico za dnevnik, ki naj bi ga drug profesorpotreboval, nato pa je dnevnik zaradi neopravičenih ur ukradel. Končalo se je s prihodompolicije, ki nas je vse zaslišala. Med urami, ki so se mi bolj vtisnile v spomin, so bile tudi urefilozofije, saj je dežurni dijak moral profesorju v trgovino po cigarete, da je med uro kadil.«V kakšno skupino dijakov ste spadali takrat?»Bila sem totalna piflarka. Sedela sem v prvi vrsti in vedno dvigovala roko. Ševedno sem piflarka, rada se učim nove stvari. Ko si enkrat piflar, si vedno piflar.«Kakšen je namen šolske svetovalne službe?»Svetovalna služba je namenjena dijakom, ki imajo kakršnokoli vprašanje,se znajdejo v stiski ali so le razpoloženi za pogovor. Vabljeni so vsi, tudiče pridejo le pozdravit, če imajo težave ali ne, saj je namenjena vsem.«Po polurni debati, ko se je pogovor odvijal že precej bolj sproščeno, nas je začel preganjati čas. Zatosmo se poslovili, Anja Vidmar pa je še poudarila, da je vsakdo vabljen v njeno pisarno.Patricija Fašalek6


7PREDSEDNIKNA ZASLIŠANJU!Novo šolsko leto, nove volitve, novi predsednik …V prvi številki Mladike smo se odločili bolje spoznati našega novega predsednika DSGL –Žana Bregarja. Prosili smo ga, da v intervjuju z nami deli občutke, kako je biti predsednik.1. Zakaj si se odločil kandidirati zapredsednika DSGL?»Želim pustiti pečat šoli, da‘nekaj ostane za mano’, plusprofesorji me imajo raje. :)«2. Kako si se počutil ob zmagi?»Glede na to, da je bila moja zmagaabsolutna – slabih 60 % – blaznegapresenečenja ni bilo. Je bil papozitiven efekt na mojo karmo.«Kdaj nas pelješ?;)3. Kdo ti je pomagal sestaviti predvolilne obljube? Ali so le del tvoje domišljije?»V moji domišljiji ni prostora za obljube, samo zate. :* Predvolilne obljube sem večinomasestavil sam, nekateri nasveti in predlogi pa so prišli od dobrih prijateljev in ostalih ledincev.«


84. Na kakšen način in kako hitro nameravaš uresničiti obljube? Navsezadnje imaš manj kotleto dni ...»Obljube je potrebno uresničiti z delom. Na drugi del vprašanja pa si že sama odgovorila;časa je manj kot eno leto :)«5. Kakšne spremembe lahko pričakujemo v DSGL?Predsednik na vrhu sveta»Za začetek je dobila dijaška skupnost svojeoddelke: oddelek za organizacijo glasbenihdogodkov, oddelek za znanost, oddelek za šport,sexyritke – ekipo promotork, tehnično in fotoekipo, imamo svoja predstavnika v Dijaškiorganizaciji Slovenije in DS Ljubljana. Bistvenarazlika v primerjavi s prejšnjimi generacijamidijaške skupnosti je, da bomo poskušali na šolovpeljati več športa, športnih dogodkov itd. Vnačrtu so tudi ledinske majčke za vse dijake.«6. Kako stvari tečejo po dveh mesecih predsedovanja?»Stvari zaenkrat tečejo super; priprave za tekmovanje ‘helloween buče’ in šolsko ligo so vpolnem teku. :) Avtomati za kavo in ostale tople napitke baje pridejo do začetka jesenskihpočitnic. Organiziran bo božični koncert, najbolj sveža in zanimiva novica pa je, da smo sezačeli meniti z Gimnazijo Vič o pižama partyju Ledina & Vič. :))«7. Kaj želiš sporočiti dijakom (svojimsotrpinom)?»Bodite pridni in ubogajte mamicein očije :D Sicer pa, če bi k delovanjuDS želeli prispevati s svojim znanjemin izkušnjami, ste dobrodošli vsakčetrtek ob 13. uri v dijaškem kotičku.«Rad spije kozarček ali dva … soka ;)Žan, hvala za intervju. Želimo ti čimboljuspešno leto in seveda veeeeliko uspelih reform.:)Neža Arbi8. Kaj na Ledini ti bo najbolj ostalo vspominu?»Pouk matematike v drugem letnikupri prof. Resman in neprecenljiveure biologije pri prof. Kretič. :PZa konec pa bi se še enkrat vsemzahvalil za zaupanje, ki ste mi gaizkazali. Bregar ma vas rad! :D«


O beležu, zvoncu in božanskem glasuGlasbeni kabinet prejPrvega septembra semse tudi jaz odpravil v svojdrugi dom, prekrasno inprečudovito GimnazijoLedina. Vzhičen od vsehpričakovanj in načrtov,kako se bom letos petkratbolj potrudil pri vsehpredmetih in imel vsezapiske …, sem opazil, daje šola malce drugačna kotprejšnje leto. Stopil sem vmatično učilnico in zaznal,da ni več barv, ki so krasilete BELE stene. Tako je bilo tudi drugod po šoli. (So pa bili zato toliko bolj barvniprvošolci.)Po koncu prve ure sem zaslišal nekaj … drugačnega. Novega zvonca ni sevedanihče pričakoval in sledila je vsesplošna panika. Po dveh mesecih sem se navadilnanj in sedaj veselo zapojem vsem znano melodijo.Novi bralec okrožnic je seveda enkraten in njegov glas mi polepša ure, na koncukaterih spregovori (pripomba urednice: Starc spet hvali samega sebe! :D). Ampakga ne slišijo vsi – v nekaterih učilnicah so učenci in profesorji prikrajšani za lepglas, kajti NOVI zvočnikine delajo.No, navzlic vsemspremembam sem ševedno navdušen in zelozadovoljen z našimdrugim domom in želimsi, da bi se v skladu z vsemitemi spremembamispremenile tudi mojeocene.Aleš StarcGlasbeni kabinet potem9


10Prej:Potem:


Oktobrsko sobotnojutro, rahlo se je ohladilo …Bodoči maturanti smo senavsezgodaj malo zaspani,a polni pričakovanj zbralina parkirišču Tivoli, kjersmo začeli potovanjepo zgodovinskih potehrevolucije. Zaradi nepričakovanih razmer na cestiin veliko »bathroom breaks« smo zamudili vodenogled koncentracijskega taborišča Jasenovac,ustanovljenega med drugo svetovno vojno.Taborišče je bilo namenjeno predvsem uničevanjuSrbov, čeprav je v njem umrlo tudi veliko Hrvatov,Slovencev in Judov. Po forenzičnih raziskavah je bilov njem pobitih več kot 300.000 ljudi. Baje smo bili poeni strani lahko srečni, saj v tem muzeju definitivnone bi videli ravno rožnatih prizorov, ampak tiste »taprave želodec obračajoče« slike in filme.Po podrobnem, nadležnem in dolgem »zaslišanju« na bosanski meji smo se končnoodpravili proti Banjaluki, kjer smo se najedli čevapov, potem pa pot nadaljevali proti Jajcu,kjer je bila leta 1943 ustanovljena tretja jugoslovanska država. Po večerji smo se odpravilina nočni sprehod in zaključili prvi dan.Po zajtrku odhod iz hotela in vožnja proti Travniku. Sprehodili smo se skozi staromestno jedro in našli rojstno hišoIva Andrića, ki je prejel Nobelovonagrado za roman Most na Drini.Potem smo se odpravili na PlaninoVlašić na degustacijo (najboljšega!)domačega sira. Na planini nas jepričakal SNEG!! Ni treba poudarjati,kako nas je zeblo. A vse to ni biloveč pomembno, ko so nam na mizoprinesli uštipce, domačo marmeladoin sir!O, zvečer pa nas je že čakalo Sarajevo11


12in Baščaršija s težko pričakovanimi stojnicami!Po večerji je bil »obvezen« ogled Sarajevskepivnice, kjer smo skoraj vsi naročili znani sokiz hmelja :). Naslednje jutro ogled Sarajevain prosti čas za šoopiiing! Na Baščaršiji smojedli po mojem mnenju res najboljše čevape skajmakom ever!Tretji dan vožnja, postanek v Jablanici, kjerje potekala slavna bitka za ranjence – bitka naNeretvi, in nadaljevanje poti v Mostar, za mnoge eno najlepših mest Balkana. Prenovljenimost in atraktivni skoki v mrzlo Neretvo privabljajomnožice turistov, ki z veseljem zberejo nagrado zaskok domačina. Res vredno ogleda! Na tržnici smo sinabrali mandarin in granatnih jabolk.Zadnji dan smo se obrnili proti hrvaški obali inčakala nas je dooooolga vožnja nazaj v Slovenijo.Ogledali smo si še Medžugorje, znano romarsko potmarsikaterega Slovenca. Domov smo se vrnili v poznihtorkovih urah.Če povzamem celotno ekskurzijo: žal vam je lahko,da niste bili zraven! ;)


ProvansaTistega sredinega večera,21. 9. 2011, se je okoli osemdesetledinskih dijakov, željnih odkrivanjaprovansalskih lepot, pod budnimočesom prof. Kretiča, prof. Bovhe,prof. Sojar in prof. Gregorcodpeljalo z avtobusom v temno noč,proti Franciji. Po celonočni vožnjipo italijanskih cestah smo se zjutrajzbudili tik pred francosko mejo.Kmalu nas je čakal razgled na obalov Monaku, kjer smo komaj videlimorje med milijoni ladjic, jadrnicin predvsem jaht, ki so bile v zalivu.Po celodnevnem sledenju Cvetki in poslušanju vodičke smo po vožnji skozi Nico in ogleduparfumerije Fragonard prispeli v hotel v Nimesu, kamor smo vse štiri dni hodili samo spat.Naslednji dan nas je čakal ogled St. Remyja, bolnišnice, kjer se je zdravil Van Gogh, ter kosilov St. Remyju, kjer palačinke stanejo 5 €. Vodiči so rekli, da bo v naslednjem mestu vse dražje terda bomo tam lahko nakupovali do onemoglosti, ker bo veliko časa. In v naslednji majhni vasici,ki so jo vsi tako hvalili in katere imena se ne spomnim, je bilo vse bolj poceni. Sploh hrana.In časa za nakupovanjeje bilo res veliko, celopreveč, ker so v vseh šestihtrgovinicah prodajali enakestvari, predvsem spominkein škržate, ki se oglašajo, kogreš mimo njih. Zatem smoobiskali še mesto Nimes, natopa se vrnili v hotel. Malo smose še igrali na igralih predhotelom, potem pa se spraviliv postelje. Naslednji dansmo se odpravili pogledat13


Pont du Gard. Tisti most, po katerem so imeli nekočdavno speljan mestni vodovod. Ker je bil dan očitno kotnalašč za mostove, smo se po tem, ko je prof. Sojarjevaskoraj sama odpeljala avtobus številka 2, voznika papustila pri prvem mostu, odpravili pogledat še Pontd’Avignon. Vsi skupaj smo zagrulili znano francoskopesem »Sur le pont d’Avignon, l’on y danse, l’on y danse...«. Potem nas je avtobus še zadnjič odpeljal do hotela,kjer je imelo prvi večer nemalo ljudi nekaj težav, ker sose kartice za odpiranje vrat odločile, da nas po večerjipač ne bodo spustile v sobe ...Zadnji dan smo načrtovali obisk mesta Aix-en-Provence, a nas ograje niso spustile zraven, zato smo seodpeljali v Cannes. Tam smo si ogledali filmsko palačoter plošče z odtisi rok, vsaj meni večinoma neznanihigralcev, ker je bila večina plošč spet za varovalnoograjo, skupaj z varnostniki, ki so zmajevali z glavo.Kdo bi vedel, zakaj. Je pa v Cannesu še ena znamenitost,po besedah naše vodičke, ki nam je stvar opisala takole:»Poglejte na svojo levo! A vidite tiste veliiiike rumeneM-je? No, TO je McDonalds.« Uvau, to je bila res najboljfascinantna znamenitost v Provansi, ki si jo velja zapomniti. Nekateri so si jo celo pogledali odblizu. In potem skoraj zamudili avtobus, ki nas je skozi 140 in še nekaj predorov po Franciji inItaliji odpeljal domov.Tjaša Jereb14


15Na premieri filmaČEFUR ČEZ NOČV petek, 21. oktobra, ob 20. uri je bila v dvorani Centra Ig premiera enournega filmaČefur čez noč. Scenarij za film sta napisala Neven Jevtić in vsestranski Jure Dostal(2. f), ki je film tudi režiral, »čefurja« pa je izvrstno odigral Benjamin Begič (2. f).Film se odvija na Igu, kamor se preseli mlad Bošnjak Demir (Benjamin). Ssabo prinese torbo, v kateri ima vse, kar potrebuje, vendar nevede prekriža potlokalnemu mafijcu Acotu. Mladi Demir mora v šolo, kjer spozna dva prijatelja …Teh 58 minut, kolikor traja film, je bilo zelozabavnih in čas je hitro tekel. Film obravnavaproblematiko priseljencev – kako težko sevklopijo v družbo in kako se družba iz njihnorčuje. Posnet je vse prej kot amatersko, odličnikadri in montaža, tudi glasba lepo sovpada zzgodbo, zabavni pa so prizori, kjer v ospredjestopi pogovor na radiu. Po besedah režiserja sofilm, za katerega naj bi porabili deset evrov,pripravljali dve leti, posneli pa so ga na petindvajsetih različnih lokacijah na Igu.Čefur čez noč je film, ki nasmeji, v razmislekpa nam ponudi občutke priseljencev. Juretu inBenjaminu še enkrat čestitam za odlično opravljenodelo ter upam, da se vidimo še na kakšni premieri.Aleš Starc


RAZMIŠLJANJE LEDINSKEFAZANKELežim. Oh, končno! Budilka. Vstanem in se zrihtam,odhitim na postajo, da ne bi slučajno zamudila. Stojim s svojimanajboljšima prijateljicama. Tretja pa se pelje z drugim avtobusom.Ponavadi smo zelo zgovorne, sliši se nas do konca sveta, neglede na to, kje smo. Danes? Ne, bledo zremo vsaka predse.Vsake toliko časa ena kaj pove in drugi dve se histerično zasmejita.Ko sem vstopila v šolo, nas je pričakala zaseda alkoholcev. Vsi popisani,prestrašeni. In ko sem prišla v razred, sem zagledala toliko novih obrazov.Zapomnila sem si le ime razredničarke in enega sošolca.V mučni tišini je potekal skoraj en teden. Potem smo se spoznalimalo bolje. In tako smo se lahko vsaj pogovarjali. No, zdaj poznamže več imen in vse obraze. Navadili smo se na nova imena, urnike,profesorje. In kmalu je vse zdrsnilo v rutino.A Ledina mi je postala všeč, saj se tukaj počutim domače, čeprav je šola ševedno rutina, ne zanikam! Je pa res, da je ta pogosto zanimiva, saj jo znamo dijakis pomočjo profesorjev malo spremeniti, obrniti nam vsem v prid, dane bi postala preveč vsakdanja. S krožki, ekskurzijami, zabavnimitekmovanji, izmenjavami si jo popestrimo.Upam, da tole moje štiriletno potovanje (vsaj upam, da le štiriletno– posledica strašenja profesorjev IN dijakov s popravnimi izpiti, celo zneopravljenimi!) nikoli ne bo postalo dolgočasna, vsakdanja rutina!Dajana Trifunovič16


LEDINSKA MODATrendom ne sledimo, temveč jih postavljamo!Ker se na Ledini pojavlja kar nekaj modnih stilov, bom predstavila tri, s katerimi na šolinikoli ne boste zgrešile. Se pravi, kadar vas bo zjutraj strah ali pa preprosto ne boste imeleideje, kaj obleči, se zanesite na enega od teh treh stilov! Kok to olajša zadeve dejansko! Vendarto pomeni, da morate imeti Mladiko doma, da lahko za modne nasvete pokukate prav vanjo.1. zapovedDekle na sliki nosi udoben pulover s kapuco. Kar je za v šoloseveda najbolj primerno in hkrati udobno. Počutiš se skoraj kot vpižami, v kateri brez skrbi preživljaš dneve doma. Vendar pa to niedina prednost puloverja s kapuco! Če hočeš izgledati še modno, siokrog vratu zavij šal, ki naj bo bodisi enake barve kot pulover ali paneverjetno žive barve. Torej: na rjav pulover rjav šal oziroma na rjavpulover fluorescenčen šal, ki bo zbujal pozornost vseh, ki jih srečaš.2. zapovedDekle na sliki nosi slavnostno obleko, za katero bi marsikatera mislila,da ni primerna za v šolo. Večina misli: »Seveda, primerna bi bila, čebi odšla na krst fazanov v discobar oziroma na zabavo za rojstni dan.«Vendar verjemite mi, da se ravno ta stil pri nas še ni uveljavil. Če hočešosvojita fanta svojih sanj, se obleči v slavnostno modro obleko do kolen.Da tvoja misija uspe, pa ne pozabi še na make-up in elegantne čevlje.3. zapovedVsi vemo, da vsaka stvar, v kateri pretiravamo, izpadeodlično. Torej, vsa dekleta, ki nosijo pajkice kotsamostojen spodnji del oblačila, vedo, da imajo prav.Te pajkice segajo do bokov in so vedno tako prosojne,da se skoznje vidijo še tangice. Tiste lastnice, ki šepozabijo odstriči bele lističe z navodili za vzdrževanje,pa so tako vešče za modo, da bi lahko pisale za Mladiko.Klavdija Strmšek17


Hipster styleNedavno sem slišala mojega prijateljagovorit, kako ne mara te Hipster scene.In dejansko po večini, nihče na mara te˝hipstermanije˝, ki naj bi razsajala. Jaz?Jaz jo imam nekako rada. Ker bo mogočekdo debelo pogledal, ob tem naslovubom rajši za vsak primer opisala njihovoprepoznavno oblačenje. In ja, dejansko je to stil, ki obseda počasi, vendarvztrajno! In verjamem,da ste ga sigurno že zasledili.Oblečene imajo ozke jeans hlače, stare All-starke, karirasto srajco teročala z debelimi črnimi okvirji, ki so bili vedno prepoznavni znak piflarjev.Vendar imajo to novost, da nosijo klobuke in tatuje. Verjamem, da stetakih modelov videli že na milijon ;)Torej, kaj je Hipster?To naj bi bila po mnenju slovarja, subkultura moškihin žensk, ki so stari okoli 20 ali 30 let in naj bi spoštovalisamosvoje razmišlanje, številne kulture, politiko,umetnost, kreativnost, inteligenco ter duhovite šale.Izraz Hipster se je prvič začel pojavljati v 1940letih, in naj bi v pozneje v 21. Stoletju opisoval mlado,urbanistično mladino ali starejše najstnike, katerim je vinteres moda, kultura, glasba, film…Klavdija Strmšek18


All because of you, I believe in angels but not the kindwith wings …Stojim do kolen v vodi. Na hribu pred mano žari svetlobatako močno, da jo komaj gledam. Zamislim se, ali je to, karvidim, resnično, ali res pred mano stoji angel ali so vse skupajsamo sanje, iz katerih se bom prebudila. Angel prileti bližje,zazrem se v njegove oči, modre kot morje. Na obrazu mupočiva nasmešek, ki mi da vedeti, naj se ne bojim. Oblečen jev svetla oblačila in na hrbtu nima kril, kot jih imajo angeli vzgodbah. Še enkrat ga premerim od glave do pet: rjavi lasje, modre oči, suha postava,ne preveč mišičasta, a vseeno popolna. Šele takrat se zavem, da pred mano stoji on.On, ki ga ljubim bolj kot sebe. V trenutku se znajdem v njegovem objemu in počutimse tako lepo. Skloni se in svoje ustnice približa mojim, a v trenutku, ko se jih dotakne,nekaj močno zaropota … Odprem oči in spet se zazrem v belo svetlobo. Hočem se premakniti,a me v vsakem delu telesa zaboli. Ozrem se po postelji, v roki opazim cevke,hočem jih odtrgati, a me zgrabi močna roka.Ob postelji je stal moj starejši brat Nik. Držal me je za levo roko in mi rekel: ‘’Liza,ne smeš.’’ S prosto roko je pritisnil na gumb in v trenutku so v sobo prihiteli sestri inzdravnik. Zdravnik je pregledal, ali so žice na pravem mestu, nato pa odšel. Ena odsester mi je v cevko z injekcijo nabrizgala tekočino. ‘’Da te ne bo bolelo,’’ je rekla, semi nasmehnila in odšla.Pogledala sem Nika in ga vprašala: ‘’Nik, kaj se je zgodilo? Zakaj sem tu? Kje stamami in oči?’’ Po glavi mi je rojilo toliko vprašanj. Nik je z mirnim glasom odgovoril:‘’Liza, imela si nesrečo. Prečkala si cesto, bila je tema in padal je dež. Voznik v temi nividel, da si skočila na cesto, zato te je zbil. Takoj je poklical rešilce. Bila si v nezavestiin imela si nekaj hudih poškodb, prestala si nekajtežkih operacij in nekaj časa so mislili, da si ne bošopomogla. A sedaj si se zbudila. Mami in oči sta vslužbi.’’ Sedaj sem se zavedla, zakaj sem videla angela.Bila sem na robu smrti in angel me je hotelodpeljati s sabo. Čeprav nisem verna, vseeno vemnekatere stvari. Nikoli nisem verjela v angele, vampirje,duhove ali posmrtno življenje, a sem vedela,da se bo moje mišljenje zdaj spremenilo. Pogledalasem Nika in mu zastavila še dve vprašanji: ‘’Kolikočasa sem že tukaj in koliko časa še bom?’’ Odgovorilje hitro, brez razmišljanja: ‘’Tukaj si že štirinajst dniin ostala boš še kakšen mesec.’’19


‘’KAJ??’’ je vse, kar semspravila iz sebe.’’Kako bomzdržala en mesec brez plavanja?’’Plavanje mi je od nekdajpomenilo vse na svetu. Brezplavanja mi ni bilo živeti, bilasem državna podprvakinja.Plavanje sem trenirala od osmegaleta. Nik me je pogledalin v njegovem pogledu semodkrila nekaj, česar si nisemznala razložiti. Žalost, bolečino, trpljenje.‘’Nik, prosim, povej, kaj je narobe,’’ sem ga rotila. Nasmehnil se je, a sem zaznala,da nasmeh ni iskren, da ne prihaja iz srca. Poznala sem ga bolje kot kdorkoli. Ko jekončno odprl usta, da bi spregovoril, sem v sebi začutila strah. ‘’Liza, mami in oči stami določila to nalogo, da ti povem. Ob padcu si utrpela hude poškodbe, manjši pretresmožganov – kar ni pretirano hudo, zlomljeno imaš rebro, a se je že skoraj zacelilo, dobilasi nekaj prask in modric, a kar je najhuje, poškodovala si si nogo. Zacelila se bo,a zdravniki menijo, da se od vrhunskega plavanja lahko posloviš. Žal mi je.’’‘’Nik, me lahko pustiš samo, prosim.’’ Komaj sem zadrževala solze. Nik je brez ugovarjanjavstal in zapustil sobo. V trenutku, ko so se vrata zaprla, se mi je po licih usulpotok solz. Želela sem si, da bi odletela z angelom iz sanj in se ne bi nikoli več vrnila.Brez plavanja je moje življenje nič. In tokrat sem si po dolgem času zaželela, da bi bilaob meni Lana. Da me ne bi nikoli zapustila, da bi me objela in rekla, da bo vse v redu.Začutila sem omotičnost in veke so se mi kar same zaprle, čeprav sem se borila protispancu. Ko sem zaspala, se mi je pred očmi spet narisal angel, le da je tokrat ob njemstala Lana. Stekla sem k njej in se ji vrgla v objem. ‘’Lana, nisi mrtva! Tisto so bile lesanje?’’Odgovorila mi je: ‘’Liza, ja, bile so sanje.’’ Besede so zvenele tako resnično in tudiona je bila resnična.A v hipu, ko sem se zbudila, sem se zavedla,da sem o Lani le sanjala in da Lane ni več. V trehmesecih sem izgubila Lano, osebo, s katero sva biliprijateljici od otroštva, ter plavanje, šport, ki semga naravnost oboževala. Ostala mi je le še ena oseba,za katero se je splačalo živeti. On. In takratsem si obljubila, da bom naredila vse, da bo moj, inne bom dovolila, da izgubim še njega.20Klavdija Strmšek


Govori se, daima ledinskaliga premalonavijačev.Naš vrli predsednikdsgl poziva,da se v prihodnjev čim večjemštevilu udeležitetekem, sploh koigra vaš razred!Pa spremljajtestran dijaškeskupnosti nafacebooku, daboste vedeli,kdaj so naslednjetekme.Predsednik ledinskedijaške skupnostisporoča pa pravi:Pozanimajse pri članihdijaške skupnosti,iščemo novečlane!Želiš pomagatipri organizacijidogodkov?=)Ti jeMladikavšeč?Želiš, da bi se vnjej pojavil tvojčlanek/zgodba/pesem/slika/čestitka/komentar/karkoli?Piši nam namladika@ledina.org alina facebook,morda se tvojaobjava znajdev naslednjištevilki!:)‘* Bregar, se pravi predsednik DSGL, pravi, da mu je bilo všeč, ker ste v velikem številu prišli gledat odbojko med dijaki in profesorji na dan odprtih vrat:)


Minister zazdravjeopozarja:“Prekomernopitjealkoholaškodujezdravju.”

More magazines by this user
Similar magazines