Revija Slovenskih železnic <strong>julij</strong>–<strong>avgust</strong> <strong>2010</strong>25ZgodovinaNedokončani južni portal zgornjega godoviškega železniškega predora. Po izkopnimetodi, ki je bila tedaj (med prvo svetovno vojno, pa tudi prej) v rabi, so napravili izkopnirov (zgoraj) in izvozni rov (spodaj). (Foto: Peter Gedei)Severni del zgornjega godoviškega predora so med obema svetovnima vojnama, v času ko jebil Godovič pod Italijo, prezidali v trdnjavo v sistemu Vallo Alpino (ta italijanski obrambnisistem je segal od Genove do Kvarnerja). Po drugi vojni je bilo razneseno, kar se je odnestidalo, vendar je JNA še vedno do neke mere skrbela za te italijanske utrdbe. (Foto: Peter Gedei)krvavih front evropskih bojišč.Oskrbovanje znatnega delafrontne črte (Banjščice), ki jeimelo svoje poveljstvo oziromaštab v Logatcu, je potekaloravno prek Idrije. Ker je bilotreba na fronto nenehno dostavljativelike količine težkegavojaškega materiala, kar je biloz vojaškimi vozovi in konjskovprego težko – tudi zaradicest, ki so bile tedaj vse sevedamakadamske in z relativnostrmimi klanci, pa tudi ni jihbilo prav veliko – so izjemnohitro postavili tako imenovani»feldbahn« med LogatcemHotederščica med prvo svetovno vojno. Po tedaj še makadamski cesti sredi vasi je obnjenem desnem robu položen »feldbahn« - ozkotirna montažna vojaška železnica.Posnetek je bil natisnjen kot vojaška poštna razglednica, s katero so se vojaki oglašalidomačim in znancem s fronte in njenega neposrednega zaledja. Razglednica je v lastiIngrid Kovač – Brus.in Dolenjo Trebušo, v dolžini63 kilometrov.Feldbahne so postavljali izpredfabriciranih kosov v celotijeklene ali kombinirane (jeklenitiri, leseni pragovi) ozkotirneželeznice, ki so jih na kraju samemprivili skupaj. Navadno sojih položili kar po cestah, kjerpa je bil naklon cestišča prevelik,pa so zgradili novo traso. Taozkotirna železnica se je začelana železniški postaji v Logatcu,kjer so nanjo prekladali tovor,ki je tja prispel po tedanji Južniželeznici. Vodila je skozi GorenjiLogatec, Kalce in naprej skoziHotederščico do Godoviča(tu se je odcepil krak železniceproti Črnemu vrhu in naprej vZadlog, predvidena pa je bilaže tudi povezava z Ajdovščino).Od Godoviča naprej je šla idrijska<strong>proga</strong> nekaj kilometrov pot.i. »francoski cesti« (3,6 kilometra).Ker je bilo treba premagatiprecejšno višinsko razliko(300 metrov) navzdol do Idrije,so morali od tu naprej zgraditipopolnoma novo traso. »Francoskacesta« se namreč iznadDivjega jezera v Podrtejo spuščav »ključih« (serpentinah),ki imajo celo za ozkotirno železnicoovinke s premajhnimradijem. Proga je po novi trasipod Francosko cesto speljananajprej po nasipih, nato pavsekana v strme bregove nadZalo, Divjim jezerom in Idrijco.Zahtevnejši objekti so bili nekajdeset metrov dolga betonskagalerija z lesenim podporjem,podobno dolg predor v živi skaliin polkrožni deset do petnajstmetrov visok leseni most nadStrugom (predel kanjona Idrijcejužno od Divjega jezera), kjer seje <strong>proga</strong> obrnila za 180 stopinjspet nazaj proti Idriji. Na cestopo dolini Idrijce se je spustilakak kilometer pred Divjim jezerom.Tej trasi še danes sledimobrez večjih težav. Od Idrije doDolenje Trebuše je trasa železnicespet potekala pretežnopo cesti. Sicer pa je gradnja celotneproge potekala izjemnohitro – nekaj deset dni septembraleta 1916.Vzporedno s frontno linijoso zaradi težkega terena, polegcest seveda, zgradili t. i. »PrinzEugen Seilbahn« - sistem žičnic,ki je rabil transportu lažjegavojaškega materiala pa tudiljudi iz Ajdovščine čez Trnovskigozd do Dolenje Trebuše v doliniIdrijce in naprej čez hribein doline do Grahovega v Baškigrapi, kjer je dosegel Transmontanooziroma Bohinjskoželezniško progo, kot ji pravimodanes. Transport po tehžičnicah je potekal seveda tudiv obratni smeri. Vlakce so nazačetku vlekli s konji. Štirje konjiso vlekli do deset vagončkov,na večjih vzponih pa so dodalipriprego. Kmalu je začelo primanjkovatikrme pa tudi konj,zato so začeli uvajati motornelokomotive, ki so kot gorivouporabljale bencol.Potrebe fronte so preseglezmogljivost ozkotirneželezniceKmalu pa so ugotovili, daima »feldbahn« premajhnozmogljivost za čedalje večjepotrebe fronte, ki se je medtem, za povrh, pomaknila bližeLogatcu. Na vrat na nos so
26Zgodovinase lotili gradnje normalnotirne,28 kilometrov dolge progemed Logatcem in Črnim vrhomprek Godoviča po novi trasi.Načrtovali so do dvajset vlakovs po sto osmi v eno in drugosmer na dan. Nemoteni prometnaj bi, poleg drugih delavcev,zagotavljalo skoraj dvesto železničarjev.Po raznih podatkihje na različnih odsekih,poleg železničarskih oddelkovavsto-ogrske armade, garalomed pet in petnajst tisoč pretežnoruskih ujetnikov in pravtoliko konjev.Ta nova normalnotirna <strong>proga</strong>se je z Južne železnice odcepilakaka dva kilometra predlogaško železniško postajo inprečkala današnjo industrijskocono v Zapolju. Na Pustempolju severno od DolenjegaLogatca so zgradili veliko, kilometerdolgo vojaško železniškopostajo z 22 tiri in obsežnimiskladišči. Z nje je en tir vodilpo visokem nasipu na logaškoželezniško postajo, <strong>proga</strong> paje šla v predor Naklo in naprejpo nasipu proti Gorenjemu Logatcu,ki ga je obšla na vzhodni<strong>strani</strong>. Sledilo je par usekov inkrajši predor v živi skali v Kalcah(dostopen s severne <strong>strani</strong>,južni del zasut). Od železniškepostaje Kalce je šla <strong>proga</strong> naprejpo nasipih in usekih naddanašnjo avtomobilsko cestodo Hotederšice, ker je bila zopetželezniška postaja, in sicermed današnjim strnjenim naseljemin znamenitim Tomažinovimmlinom. Do železniškepostaje Godovič - vzhodno oddanašnje bencinske postaje - je<strong>proga</strong> spet vodila po pobočjihnad današnjo cesto. Tu se jetrasa normalnotirne proge obrnilaproti jugu. Sledila sta dvapredora (160 in 340 metrov)nato pa, prek obsežnih nasipovin usekov na precej razgibanemkraškem terenu, železniška postajaPodjesen. Po načrtih naj bise tu <strong>proga</strong> spet v velikem lokuobrnila proti zahodu. Poleg nasipovje bilo predvidenih še nekajkrajših predorov. Železniškapostaja Črni vrh naj bi bila nanadmorski višini okrog 700 metrov– približno nad današnjimdomom za ostarele (tedaj gaseveda še ni bilo). Tu naj bi šla<strong>proga</strong> ponovno v predor in potemnaprej proti Ajdovščini ...Vendar se je prva svetovna vojnaprej končala, kot pa je biladokončana ta <strong>proga</strong>. Konec oktobraleta 1917 je namreč prišlodo preboja fronte pri Kobaridu,in dela na trasi železniške progeLogatec–Črni vrh so v hipu obstala.Tako tudi v predoru južnood Godoviča. Gre za slabih 400metrov dolg, delno dokončanželezniški predor z ohranjenimivsemi gradbenimi fazami. Predorima samo južni vhod, kerso severnega Italijani porabili zagradnjo ene od njihovih utrdbv sistemu Vallo Alpino (antipodRupnikove linije nedaleč proč),saj je bil Godovič med vojnamapod Italijo. Prav ta predor pa jebil povod, da sem se odstiranjatenčice s te, skoraj povsem pozabljenezgodovine železnic vteh krajih, temeljiteje lotil.V iskanju pozabljenegapredoraNamreč, ko sva pred leti sprijateljem iskala ta pozabljenitunel, o katerem je vsak odnaju nekje nekaj slišal in je torejobstajala velika verjetnost, dav Godoviču nekaj res je, ter povasi spraševala, kje naj ga iščevain za kaj sploh gre – za predorali morda kak rudniški rov, svadobivala samo precej meglene,nedoločene in nejasne odgovore.Nisva ga našla. Pravzapravnisva našla nič. In šla sva domov.Vendar sem vztrajal, in čezkar nekaj časa v tistih hostahnaletel na nekaj, kar bi lahkobil železniški nasip. Po njem jenamreč danes v dolžini par stometrov speljana gozdna cesta.Nasip se je proti jugu čez parsto metrov končal, proti severupa je bil najprej nekaj desetmetrov dolg usek, ki ga sprvaniti opazil nisem, potem pa neprav prijazen vhod, pravzapravdva – eden nad drugim, v predor.Da gre za železniški predor,in to za železnico z normalnotirno širino, sem ugotovil šele,ko sem ga vsega pregledal. Toniti ni bilo težko, saj je predorprehoden brez večjih težav. Leto mi tedaj ni bilo jasno, čemuvodi proti jugu, Idrija pa je bilazahodno…<strong>Idrijska</strong> železnica vendarleresničnostPodobno oziroma še slabšeje bilo, ko sem v idrijskem muzejuspraševal, ali imajo kaj gradivao Idrijski železnici. Splohše niso slišali zanjo. Zanimivo,kako v nekaterih krajih zgodovinskispomin z leti povsemzbledi.Ko še nisem bil povsem prepričano tem, ali je <strong>Idrijska</strong> železnicabila ali ne, mi je v rokeprišel čudovit članek, ki ga jenapisal Lado Božič iz Idrije, znaslovom Moja prva tura. Članekje bil objavljen v Planinskemvestniku št. 12 leta 1968 (str.556 do 563). V njem opisuje,kakšno obupno pomanjkanje jevladalo med prvo svetovno vojnov Idriji – tedaj drugem največjemmestu v deželi Kranjski, inkako sta z materjo pešačila vsedo Vrhnike, da sta lahko nabavilanekaj krompirja. Pot protidomu sta si olajšala z vožnjo zvojaško železnico (kar sicer nibilo dovoljeno).Takole piše: »Z mamo navlakcu nisva bila sama. Sprotije pobiral vojake in civiliste.Potovanje je bilo počasno, sajje težko natovorjene vagončkevlekla le majhna lokomotiva, kiji je od časa do časa pošla sapa.Ustaviti se je morala in poštenooddahniti. Skozi Hotederšico inGodovič je šlo brez strahu in napetihživcev. Onstran Godovičapa je <strong>proga</strong> zavila na Francoskocesto, ki veže cesto Godovič–Le nekaj deset metrov od ceste Godovič–Črni vrh, vzhodno od nje in nekaj metrov niže jev vrtači takole kamufliran zgornji vhod v italijansko utrdbo iz obrambnega sistema ValloAlpino. Spustimo se po stopnicah in že smo v jedru utrdbe, ki je svoje mesto našla vnedograjenem zgornjem godoviškem železniškem predoru. (Foto: Peter Gedei)Jeklena kupola je le majhen del nekaj deset ton težkega ulitka, ki v obliki valja sega še karnekaj metrov v globino in ki je za povrh še obilno obbetoniran. Predstavlja nadzemni,komaj vidni del ne ravno majhne utrdbe v sistemu Vallo Alpino, ki je bila zgrajena na mestusevernega portala zgornjega godoviškega železniškega predora. Ta portal so Italijaniočitno zakamuflirali, saj danes o njem ni več nikakršnega sledu. (Foto: Peter Gedei)