Idrijska-zeleznica-Nova-proga-julij-avgust-2010-strani-24-27 - Kamra

Revija Slovenskih železnic julij–avgust 201027ZgodovinaDel končanega zgornjega godoviškega predora (zbetonirana kalota), kakih 150 metrovod južnega portala. V ozadju je zgornji del oboka že dokončan, spodnji del predora paše ne odstreljen. (Foto: Peter Gedei)Izvozni rov v zgornjem godoviškem železniškem predoru le na nekaterih mestih ni bildovolj stabilen, in ga je bilo treba podpreti. (Foto: Peter Gedei)Kakih 250 metrov od južnega portala je zgornji obok predora že zgrajen (betoniran),spodnji del hribine pa še ne povsem odstranjen. Kot posledica del so se ohranilehorizontalne podpore (stare skoraj sto let), ki jih na nekaterih mestih že prekriva siga.Na sliki sta avtor članka in dr. Andrej Mihevc z Inštituta za raziskovanje krasa ZRC Sazuiz Postojne. (Foto: Peter Gedei)Črni vrh s cesto, ki prihaja vključih iz Podrteje in teče skoziKoševnik do Črnega vrha … Ponekaj kilometrih po tej cesti jeproga zavila na desno z nje inse po nasipih, ki so ohranjeni šedanes, približala robu planote,ki strmo pada v sotesko Zale. Potem robu smo se vozili in s strahomzrli v prepade, v katerihprebiva divja koza. Nič kaj prijetnoni bilo okoli srca. Sedeti nazibajočem se vagončku in zretiprav v vodo soteske Zale, jezahtevalo svojo mero korajže.Vagončki so neprestano poplesavalina začasnih tirih, nihalina levo in desno, se ob vsakemstiku tračnic zdrznili in grozili,da skočijo najprej na nasip, znjega pa po strmini v globinoin temačno dolino.Še mala lokomotiva se jevečkrat prestrašila prepadov,vzdrgetala in se sunkovito ustavila.Kakor da bi lovila sapo inhotela počivati. Srečno in samos košem natlačenega strahusmo se pricijazili skozi gozddebelih in lepih smrek do vrhačrnovrških ključev. Prvi del živčnevožnje je bil za nami, trebaje bilo napraviti še vožnjo poseverozahodnem pobočju pravnič manj strmega Pevca. Nalesenem mostu prek ceste navrhu serpentin je proga doseglasvojo najvišjo točko ... Z mostuse je železniška proga začelapolagoma spuščati v smeri protiBeli … Zavore so vedno boljcvilile in škripale. V to muzikoso se mešali vzkliki in kričanjenemških in madžarskih vojakov,ki so zavirali vagončke. Slepimpotnikom pa je začela počasilesti po hrbtu prava mrzlica.Vrišč in ropot je odmeval protivrhu Pevca, udarjal v strugoIdrijce in se odbijal od njenihnasprotnih bregov. Živci so sevedno bolj napenjali. Pred očiso stopale globine Divjega jezera,strmi breg nad Idrijco, skalein prepadi. Vlak je neprestanopiskal in opozarjal na pripravljenost.Zdaj je zavozil skozi daljšitunel, ki je še danes ohranjen,škripal in cvilil po lesenih mostovihnad prepadi in se spuščalvedno bolj k strugi Idrijce.Vožnja vsekakor ni bila od muh.Tudi ni tekla mimo precejšnegastrahu, saj smo bili prepuščenina milost in nemilost začasnemuvlaku, ki je bil brez vsakihvarnostnih naprav in je bil namenjensamo prevozu vojnegablaga. Vse je bilo odvisnood sreče in naključja. Lahko bibilo prišlo do najhujšega, kar bilahko povzročila malenkostnanapaka v tiru, lokomotivi ali navagončkih. Malo dalje od današnjeVojkove plošče in nad kolenomIdrijce je vlak na velikemlesenem mostu spet spremenilsvojo smer. Zavil je nazaj protiIdriji. Odprl se je pogled na cestoIdrija–Bela. S te ceste so šedanes vidni zidovi, na katerih jetekla trasa. Od tu do četrtega'žomfa' ali tolmuna v Strugi nibilo več daleč. Spust železniškeproge se je tu končal. Železnicaje zdrsnila na cesto obIdrijci. Zavore so popustile in znjimi tudi napetost naših živcev.Da strah le ni bil popolnomaneupravičen, dokazujejo šedandanašnji govorice starejšihljudi, da je mnogo vagončkovte železnice iztirilo in padlo naravnostv Divje jezero. Koliko jebilo na tem resnice, ne vem …«Ko sem prebral ta članek,zame ni bilo nobenega dvomaveč, in treba je bilo samo še poiskati,kar je od Idrijske železniceše ostalo. Podrli so jo namrečle nekaj let po prvi svetovni vojni,saj jo je nova meja v Hoteršcirazpolovila in prometa po njejtako rekoč ni bilo več. Sic transitgloria mundi!