Zbornik literarnih prispevkov - Dijaški dom Celje

47. DOMIJADA
47. DOMIJADA
Zbornik literarnih prispevkov
učencev dijaških domov Slovenije
Rogla, april 2009

VEČER, KI NI ČISTO NIČ DRUGAČEN
Zazrem se skozi okno. Luna slika na domače dvorišče čudovit prizor. Drobni delčki
svetlobe razbijajo črno temo in rišejo sence bližnjih dreves. Ponoči je vse tako drugače.
Povsod se plazijo skrivnosti; nikjer ni šuma, ki bi prekril misli, ki se kotalijo znotraj mene. Ta
tišina se mi zdi že nekoliko grozeča. Svet molči in ta njegov »večni« molk me prisili, da se
ukvarjam z nečim, česar tema še ni zavila v grozečo spokojnost. Prisili me, da se ukvarjam s
sabo, s svojimi mislimi, jih poskušam utišati in se zazibati v sen. Misli je toliko, da se
prerivajo, dregajo s komolci, si skačejo v besedo in se na koncu vsaka zase jezno spravijo v
kot kuhat mulo, ker niso dočakale svojega zaključka in odhoda v neznano.
Ta večer ni čisto nič drugačen, kot je bil včerajšnji, a ga vseeno nikoli več ne bo. Zdi
se, da mojo sobo napaja neka čudna energija. Noč ima nad mano moč, da se počutim čisto
majhno. Kaj pravzaprav smo ljudje? Smo drobci peska, s katerimi veter počne, kar se mu
zazdi. Smo marionete, ki tajimo vrvice, pritrjene na naših rokah in nogah. Večni ujetniki
lastnih misli … smo! Glave prepolne skrbi in spominov vsak večer odklopimo in se
prepustimo posebnemu svetu … Svetu, kjer ni nič več pomembno. Svetu sanj.
Trudim se izklopiti misli in se pogrezniti v čudovitost tišine. Vsaj enkrat hočem zaspati
brez boja. Nočem več razmišljati o ničemer, najmanj pa se ukvarjati z mislimi, ki me najbolj
preganjajo. A tega očitno nisem več sposobna narediti. Ne znam zavreči vseh
spominov na nekoga, ki ga ni. In ga tudi nikoli več ne bo. Nočem spet zapreti oči z
mislijo na to, da je človeško življenje tako nepredvidljivo. Živiš, zadovoljen s tistim, kar imaš.
Oklepaš se svojih ciljev in skušaš hoditi po poti, ki si si jo bil zarisal. Občuduješ ljudi, jih
sovražiš … Živiš tako, kot se ti zdi prav, in tako, kot misliš, da je najbolje zate. Čutiš.
Spomnim se svojega otroštva. Spomnim se na mehkobo puha, v katerega smo bili
zaviti. Obvaroval nas je pred svetom, pred mučnimi mislimi o smislu vsega. Zakril nas je pred
vsemi preizkušnjami, ki so nas (in nas še bodo) čakale. Nenazadnje … varoval nas je pred
samimi seboj in pred večeri. Zloveščimi večeri.
Le zakaj je vse tako nepošteno? Saj sploh ne vem, koga naj okrivim … Je to
človeštvo samo, usoda, višja sila? Kdo nas drži za vrvice in jih odvrže, ko se mu zazdi?!
Danes si, jutri pa te že ne bo več. Je to pošteno? … Tako pač je. Si le spomin in si misel, ki
se bo kotalila po glavi človeku, ki si mu bil drag. Umazal bo lepoto tišine. Neizbežnost smrti,
ki ji vsak slej ko prej podleže …
Kako je lahko smrt tako brezbrižna? Smrt ne izbira. Ne pozna usmiljenja in udari
popolnoma nenapovedano in nepričakovano. Ni ji mar za vse naše solze, za naš strah. Ne
zaveda se, da s tem, ko si privošči enega človeka, »ubije« še mnogo drugega. Ne vzame le
človeka, ampak izruje iz tebe tudi tisti del, ki se ne more kar sprijazniti z izgubo. Vzame
lepoto naslednjih dni, prijetnost toplega žarka. Jemlje nasmeh z mladega lica in iskrico iz oči.
Smrt nima čustev, ne ponosa, ne vesti. Samo jemlje in za sabo pušča luknje. Ogromne
luknje. Ne tolaži ranjene duše in ne pozna občutka, kako je živeti in biti človek. Smrt pušča
le sivino, spušča meglo v naš razum in svet zavija v groteskno tančico smrti.
Smrt. Smrt. Smrt jemlje.
Na koncu sploh ni pomembno, kakšen človek si. Ljudje se tako ali tako ne zavedajo
tvojega truda, da bi postal boljši, prijaznejši človek. Ne … Nepomembno je, kar mislijo oni.

47. DOMIJADA
Zbornik literarnih prispevkov učencev dijaških domov Slovenije
Pomemben je le uspeh, slava, moč … Vedno več je ljudi, ki so pripravljeni zase iti čez vse.
Tudi preko trupel in žrtev svojih najbližjih. Ni jim mar, če lažejo, obračajo resnico in mečejo
drugim polena pod noge. Ni jim mar za soljudi, le živijo z mislijo, da lahko dosežejo vse,
premagajo čisto vse … pomembno je le, da se napake prikrijejo in da ostane resnica čim dlje
zamolčana. Ime mora ostati neomadeževano. In vsaka stvar, tudi če zaradi tega trpi njihova
vest, jim napihuje ego do neskončnosti. Ogledala so že pravi pravcati, majčkeni oltarji.
Pomembno je le, da so drugim všeč vizualno, za ostalo se tako ali tako že poskrbi. Jaz pa
pravim: »Pa naj! Pa naj živijo tako!« Ne bom se več obremenjevala z njimi. Žalostno je, da se
jim za hrbtom posmehuje velika množica ljudi, a tega oni ne vidijo. Posmehujejo se jim
preprosti ljudje, ki ne potrebujejo rivalstva v višje sloje. Naj živijo tako! Smrt ne izbira in pred
njo nihče ne bo stal z visoko dvignjeno glavo. Kaj ti bo vse – uspeh, slava, moč, če ne boš
imel kroga ljudi, ki bi zate dali roko v ogenj. Smrt … Vzame vse in pusti le veliko bolečino. A
nad nečim nima moči: ne more vzeti spominov. Ogromno vzame, a nečesa ne more izbrisati.
Ostanejo spomini, večni dragi spomini. Na človeka, ki živi le zase, bomo ljudje hitro pozabili.
Smrt pa se bo smejala.
Prej sem misli označevala kot nekaj morečega in negativnega, a ta večer me je razsvetlil.
(Torej le ni bil čisto enak, kot včerajšnji!). Čeprav misli bolijo, ko kličejo človeka nazaj na
zemljo, sem srečna, da so! Spomini … Tisoče drobnih delčkov vsakdana, vsak gib, besede
imajo ogromno moč. Moč nad smrtjo. Le naj Smrt udriha in mori s svojo koso! Naj povzroča
bolečino, hrepenenje, žalost, jezo in obup! Naj jemlje ljudi in uničuje lepoto tega, da smo
ljudje in da se čutimo povezane med seboj. Tudi žalost je minljiva! Duša si čez čas opomore,
kljub bojem z negativizmom gleda naprej. Bolečina se zavije v tisti nedolžni otroški puh in
optimizem prežene sivino nekam daleč stran. Ostanejo nam spomini, ki se po večerih
potikajo po svetu in ljudem kratijo spanec. Ni mi mar, če sem polna misli, ki mi večno sledijo.
Srečna sem, da imam spomine; srečna, da sem se jih oprijela in dokazala Smrti, da je
izbrala napačnega človeka, ker ta še vedno živi. Morala bo pokončati še mene, da bo
spomin dokončno izbrisan iz mojega zavedanja.
Ko mene več ne bo, bo spet prav tak večer. Naredila bom vse, da bom ostala spomin in
s pomočjo nekoga kljubovala tej »vsemogočni« moči Smrti. Nekdo se bo zazrl v nebo in v
spokojnosti večera opazoval lunino bledo svetlobo. Jaz pa se bom kotalila po glavah ljudi, ki
me bodo preklinjali, ker bom postala jemalka spanca. Jemala, kot jemlje Smrt. A Smrt ne bo
več mogla pokončati mene kot trdožive misli.
Spet bo večer, ki ne bo nič drugačen, kot je bil včerajšnji, a ga vseeno nikoli več ne bo.
Urška ŠTREKELJ
Dijaški dom Drava Maribor
Mentorica: Jasna Šenekar
ZLATO PRIZNANJE
3

DEVETI KOVANEC
47. DOMIJADA
Zbornik literarnih prispevkov učencev dijaških domov Slovenije
Dan se je začel precej slabo. Zaradi mraza se je zbudil že ob petih zjutraj, saj prejšnji dan ni
imel dovolj drobiža, da bi z njim nahranil fotonski grelnik zraka. Tako se je ta ponoči izklopil
že ob enih, vendar pa se mu toplota kljub nenavadno dolgi zimi ni zdela vredna tistih
šestinpetdesetih centov na uro.
Premražen je vstal s postelje, ki se je po njegovem odhodu takoj samodejno zložila in se zlila
s steno iz aluminijevih vlaken. Z obžalovanjem je strmel v točko na zidu, kjer je izginila, saj
se je zavedal, da zvečer najbrž ne bo imel tistih petinosemdesetih centov, ki jih je potrebno
vreči v režo, da se postelja zopet postavi za enkratno uporabo.
Odločil se je, da se bo odpovedal jutranjemu časopisu in raje uporabil hranomat. Za borih
devetindevetdeset centov, ki jih je spustil v režo, mu je slednji zaželel dobro jutro in mu na
majhnem pladnju izpljunil skodelico kave. Spil jo je ob prebiranju starega časopisa, ki pa ga
je spravil v le še slabšo voljo, saj mu je pogled ves čas uhajal k staremu datumu na
naslovnici: 2. marec 2018. Vse skupaj je želel vreči v koš, a manjkalo mu je dvainšestdeset
centov, ki so potrebni, da se za deset sekund odpre pokrov koša.
Žepe je sicer imel polne drobiža, vendar je že dolgo časa nazaj preračunal, kako ga mora
porabiti. Devetdeset centov, da lahko za deset minut odpre vodo, deset za čisto brisačo,
triinsedemdeset za splakovanje školjke, sedemnajst centov da lahko za pol minute odpre
vrata garderobne omare in končno zadnjih devet centov s katerimi se odprejo vhodna vrata.
En kovanec za drugim je vtikal v razne špranje in reže po stanovanju, v zameno pa se je
lahko umil in oblekel. Kako bo brez drobiža prišel na delo ga ni skrbelo, saj si zunaj lahko
kjerkoli enkrat na dan dvignil določeno število kovancev.
Nazadnje je še zaprl omaro, si oblekel plašč in stopil k izhodu. Izbrskal je najprej pet centov,
nato še tri, deveti kovanec pa mu ni in ni hotel priti v roke. Z vse večjo napetostjo je obračal
žepe na obleki in v paniki razmetaval po sobi, dokler mu ni na čelo stopil hladen pot. Ne
glede na trud devetega kovanca ni bilo nikjer.
Obupan je obsedel na tleh. Brez denarja ga vrata ne spustijo ven kljub temu, da tik na drugi
strani stoji velik, bleščeč drobižomat, ki čaka, da mu izroči dnevno pest kovancev. Pomislil je,
da bi koga poklical, vendar pa uporaba videofona stane enajst centov. Panika in tesnoba v
njem sta se počasi razraščali v vedno zapletenejši labirint čustev, ki so na njegove prsi
pritiskala z dušečo grozo.
Kako neumno, kako neodgovorno, da takole obtiči v lastni sobi! Saj je vendar že od malega
navajen na računanje in shranjevanje centov, tako da se račun na koncu vedno izide. Do
koder je segal njegov spomin so ljudje vedno zaupali v vladni zakon št. 451, ki je urejal
potrošnjo s preprostimi dnevnimi dajatvami različnim napravam. Le kje se je uštel?
Ker pisalomat tudi ne daje zastonj stvari, je namesto na papir znova pričel računati kar na tla.
Devetdeset centov za zajtrk, deset za vodo… Po dobri uri je imel nov znesek, ki pa se je do
stotine ujemal s starim. Soba okoli njega se je skrčila in zazdelo se mu je, da mu zmanjkuje
zraka. Kako se lahko številke ne ujemajo z realnimi podatki? Skozi razmršene lase se je
zastrmel v strop in nenadoma ga ni več brigalo, da je po tako neumnem ostal ujet v sobi. Le
kje je napaka? Znova se je sklonil nad vedno krajši konček svinčnika in pričel znova računati.
Devetdeset centov plus…
Ana Ferfolja
Dijaški dom Bežigrad
Mentorica: Renata Veberič
Fotografija: Marcela Kolar
SREBRNO PRIZNANJE
4

VONJ KAMILIČNEGA ČAJA
47. DOMIJADA
Zbornik literarnih prispevkov učencev dijaških domov Slovenije
Rada bi povedala, da … glasba pomeni življenje.
V lončeni peči žareča toplina, ki se v valovih koncentrično dviga pod strop in napolnjuje vsak
kotiček prostorne, s pohištvom natrpane sobe, ki zaradi slednjega ponuja bivanje samo
enemu človeku. Nepremičnost kosov pohištva poživlja dekletce z dolgimi lasmi, katere je
babica trdno spletla v kitke, da bi prameni ne padali na obraz in ne preusmerjali pozornosti v
nepomembne stvari in ustvarjali razmere za nemoteno ustvarjanje zvokov, ki so prihajali iz
velikega zaboja, potisnjenega tesno k zidu. Pogled s spodnje strani je dal misliti, da zvoki
prihajajo od drugje, saj nožice petletnega otroka niso dosegle tal, kaj šele pedal klavirja. V tej
kvadratni sobi je bil
ves svet domačnosti, topline, težak rdeč brokat je zagrinjal pogled na dvorišče, od koder se
je slišal nepomemben vrišč vaških otrok. Tako zelo nepomembno je bilo to v času petletne
deklice, ko je bila sama v svoji samozadostnosti in opazovala »ptičke« na notnem črtovju.
Cilka, Dragica, Egon, Franc, Gregor, Albin, Hugo … In pravkar kuhan kamilični čaj, ki je
ustvarjal druge kamilične kroge. Toplina, glasba, čaj so »plavali« po zraku in ustvarjali svojo
harmonijo, dišečo po čaju in toplo od ognja. Zunaj so se zaradi oblačnega neba ustvarjali
veliki kupi mrzle ledene odeje, ki jo je vaška mladež znala izkoristiti. Ampak drugi petletni
otroci niso poznali Cilke, Dragice, Egona, Franca, Gregorja, Albina, Huga … To so bili
dekličini prijatelji, s katerimi je delila koncentrične kroge, ki so ji popolnoma zadostovali.
Ko so se odprla bela vrata domačnosti, se je v koncentričnih krogih pojavila sprememba.
Postali so nepravilni in o njih bi lahko govorili in razpravljali matematiki in fiziki, ne pa nekdo,
ki mu je zgolj za harmonijo topline, melodije in vonja kamiličnega čaja. Pa ne katerega koli,
ampak tistega, ki je nabran na domačih travnikih in v neokrnjeni naravi. Samo tisti premore
pristno aromo in poživlja telo. Ob odprtih vratih, ki so vodila v sobo – ali pa tudi ne – je
deklica razmišljala po korakih. Tam zunaj je bilo mrzlo, ampak bilo je več melodij, malo manj
topline, težko se je našel vonj po kamiličnem čaju. Vendar je bilo pomembno vedeti, zakaj se
Dragica včasih zaigra visoko in čemu nizko. To je bilo bistveno vprašanje, ki je dekletce
vodilo skozi vrata doma na spopad z zunanjim svetom. Pridobiti, pridobiti, pridobiti in vedeti
več, da bo melodija tako blagoglasna kot koncentrični krogi.
Tam zunaj je bilo veliko informacij za majhno glavico in opletajoče kitke. Ampak zaradi
nekega višjega cilja je bilo potrebno vsrkati čim več informacij. V naslednjem letu so se
melodije obogatile, se dvigovale pod strop, majhne nožice so se počasi začele dotikati tal.
Najprej samo s prsti. Tako je bilo otroštvo.
Zunaj informacija, znotraj eksperimentiranje. Vaja, vaja, vaja. In ko te začne boleti hrbtenica
… blagodejen kamilični čaj. Melodija postane, zaradi Dragice, z višajem drugačna, nova in
koncentrični krogi postanejo mavrično obarvani. Ni potreben več brokat, barve zdaj ustvarja
melodija. In v pastelnih različicah krožijo želje za prihodnost. Problem je v pomanjkanju
informacij, zato je potrebno zapustiti varno, toplo in dišeče domače ognjišče; tvegati, da se
tam zunaj prehladiš, da pogrešaš mamino kuhinjo in kamilice, ki zrastejo na domačem
travniku … Zaradi hrepenenja po informacijah, zaradi hrepenenja po višjih idealih, zaradi
5

47. DOMIJADA
Zbornik literarnih prispevkov učencev dijaških domov Slovenije
smisla tvojega bivanja. Koncentrični krogi se iz brokatne sobe preseljujejo v koncertne
dvorane, kjer padajo bolj ali manj spodbudne besede.
Lahko te pahnejo v Dantejev pekel, lahko te povzdignejo v neslutene višave. Navdušena si,
ko ugotoviš, da svoj smisel življenja v pastelnih barvah iščejo tudi drugi ljudje, da nisi edina.
Ampak kruto spoznanje, da so tudi v pastelih različni odtenki, te ne potre. Prepričuješ se, da
je tvoj odtenek tisti pravi, tisti tvoj, ki ti osmišlja življenje. Ni pomembno, kaj mislijo drugi
iskalci o tvoji niansi, dokler te ustvarjanje dviguje na višji nivo življenja. Ne razumeš, da
morda nekdo ne potrebuje koncentričnih krogov in informacij, da so ljudje lahko
samozadostni brez informacij o Dragici z višaji in nižaji. Ne razumeš, da ostajajo še drugačni
koncerti življenja. Morda so s tem seznanjeni vaški otročaji, ki so si želeli igrati s tabo, ko se
je okoli tebe ovijal vonj kamiličnega čaja. Tudi sedaj je še čas, da pogledaš v njihovo
življenje, ampak ti slediš samo cilju svojih koncentričnih krogov še iz časov, ko so se tvoje
nožice komaj dotikale tal, ko si sedela na vrtljivem stolčku in zaverovano zrla v notno črtovje.
Vsi stopamo po poti … Vsi si nečesa želimo … Vsi najdemo nekje smisel … Kaj je zamujeno
življenje? S čim se meri zamujena mladost? Vaja, vaja, vaja. Postati perfekcionist! Imeti
lepše koncentrične kroge – pomeni najti smisel življenja? Imeti za družbo Bacha, Chopina,
Beethovna – pomeni imeti dobro družbo? Nesmiselno je tehtati možnosti o izbiri in delati
primerjave v časovno omejenem bivanju, v krajevno omejenem prostoru. Naše življenje ni
večnost. In krasno je, če sploh znamo ustvariti koncentrične kroge s pastelnimi barvami, ki
dajejo toplino in napolnjujejo srca in dušo s smislom življenja. Vsi nekaj zamujamo,
nesmiselno bi bilo vrednotiti smiselnost takšnih ali drugačnih izgub in delati stroškovnike o
plusih in minusih.
Majhne čeveljčke so zamenjali salonarji z visoko peto, kitke so se razpustile, a prameni las
niso več ovira pri delu in kjerkoli že dekle nabira informacije, diši po kamiličnem čaju, morda
ne ravno po domačem, ampak diši. Da. In koncentrični krogi pastelnih barv dobivajo vedno
lepšo melodijo in osmišljajo dekletovo mladost. Informacije pa so v svetu, zato bo vonj
kamiličnega čaja imel še dolgo in naporno pot.
Ljudje, poslušajte me, poslušajte, kajti ponovno vam pripovedujem, da je glasba tisto, za kar
se splača živeti.
Sara Praper
DD Maribor
Mentorica: Marija Senekovič
Fotografija: Naja Savarin
BRONASTO PRIZNANJE
6

47. DOMIJADA
Zbornik literarnih prispevkov učencev dijaških domov Slovenije
NOČEM ZAMUDITI SVOJE POMLADI!
I.
Samotne poti me vodijo v izgubljeni čas, čez zeleno planjavo
Drobci dežja iščejo gube v mojem plašču ki šušti v vetru.
Rdeče solze kapljajo iz sivega srca, zavitega v puloverje, ki se dotikajo moje kože, a se me
ne dotaknejo,
Praznina se maje v meni, hoče na plano.
Gola sem stala pred njim, ko sem mu dajala drobce sebe napisane;
V pismo, ki je sedaj le še odsev, nem posmeh preteklosti.
Strah me je, da se moja duša zmoči, da se ne razmoči ob srcu?
Preteklost mečem jo skozi luknje spomina, da za menoj ostaja pisana sled.
Najtežje se je znebiti črnine preveč je trdovratna …
To so njegove oči.
Mukoma tržem robove slik sanj
in upam, da me vonj razkrajajočega listja ne zaduši.
Kmalu bo pomlad in cvetlice potrebujejo rodovitno prst …
Bodo cvetele rože tudi v puščavi v meni?
Rada bi bila spet rodovitna- kot težka, črna pomladna zemlja.
Mogoče ga le tako lahko ohranim v sebi …
Da pustim vzkliti semenom neizpolnjenim željam …
7

II.
Zadnji pogled,
47. DOMIJADA
Zbornik literarnih prispevkov učencev dijaških domov Slovenije
Zavit v truden smehljaj, ki ji razbrazda rubinasto rdeče cvetove ustnic,
Oči so majhne in priprte, obdane z listjem zelenega vetra, razmazanega krog in krog.
On zakriva svojo brezbrižnost v prisiljeno masko in upa, da hitro mine.
Počasi polzijo besede-nerodne, usta jih ne znajo izgovoriti,
ker so jih že tolikokrat preveč potiho, da ne zaznajo več njih zvena,
Ker so njene misli razbolene od ostrine ki jo je kot školjka toliko časa nosila s seboj, Ker …
Črne so njene roke, umazane od sajastih solz,
ko jih steguje k njemu, da mu izroči samo sebe
Ne vidi je, njegove oči zašite skupaj z nitko posmeha
Nestrpno podrgne po robu hlačnega žepa-želi stran!
Grabi jo strah, rdeč se suklja v njene nosnice utripajoče v plitvem dihu,
Vpija se v kožo, da postaja nabrekne s kapljami puhaste groze …
Hoče da bi vedel , kako ga sanja,
da ga najde v ritmu vsakega vdiha.
In ve, da je čas, da pokoplje sanje,
ki ne bodo nikoli resničnost.
8

III.
Vpila sem v nebo,
ki se je zlivalo v žejna usta.
47. DOMIJADA
Zbornik literarnih prispevkov učencev dijaških domov Slovenije
A njegovega imena, zažrtega v razpoke ustnic
ni spralo.
Kdor pije nebo, je vedno žejen …
V soju zvezdnih žarometov so v neskončni črnini vsemirja kot majceni gumbi natisnjene
njegove oči,
Čeprav so črne, se svetlikajo kot najsvetlejši zvezdi neba.
Tam zgoraj čas ne obstaja in bolečina tudi ne.
tam ni ostrih besed-izzvenijo v nič!
In tudi sanj ni-ker ne živijo v praznini.
Pomlad je ...
topla noč se kot prah posipa name.
Kot zrele češnje bi nežno pobirala zvezde njegovih oči, če bi znala leteti.
Tja onkraj kjer se moj svet konča, in orion bi me popeljal k njemu.
A nimam kril, so le še štrclji kjer so nekoč rasla.
Bila so puhasta in bela.
Sedaj uvela se sušijo v času,
ki je in ki še pride.
Strah me je …
Čas je smrt za sanje.
Sanje so smrt za dušo.
In nebo ni voda …
In njegove oči sijejo za drugo …
Maja Vatovec
DD Škofijska gimnazija Vipava
Mentorica: Ivica Čermelj
Zlato priznanje
Fotografija: Miha Indihar
9

Ledena deklica
Razblinil se je čar
rosnih jutranjih kapljic,
solznih oči.
Zdaj suši se na obrazu,
47. DOMIJADA
Zbornik literarnih prispevkov učencev dijaških domov Slovenije
spreminja v biserno kepico ledu.
Njen obraz postaja noč,
njene roke,
nekdo, ki jo ubija.
Za trenutek njeno srce gori,
zatem ledeni.
Zdaj stopa po poti
brezčutnih strasti,
stopa tam, kjer trnje skeli.
Ne čuti več bolečin
ne telesa.
Počasi tone v strahu besed…
Čar noči jo je objel, spremenil v deklico ledu.
Nataša Kolman
DD Rakičan
Mentorica; Alenka Gruškovnjak
SREBRNO PRIZNANJE
Fotografija: Urška Marinšek
10

47. DOMIJADA
Zbornik literarnih prispevkov učencev dijaških domov Slovenije
BISTVO JE OČEM SKRITO
(stanca)
Ko naravo vso tiha noč pokrije
in še zadnji žarek sonca je pregnan,
ko vidno se očesu v temo skrije,
mesečina išče pot do tal zaman.
Vsaka barva v črno se prelije,
zdi se, da nikoli več ne pride dan,
kar se v noči pred očmi izmika,
najlepše v srce s čutom slika.
Stopi v takšno temo poln sebe,
ti slepota vzela glasen bo pogum,
prestrašil šum skrivnosten poleg tebe
bo mrzko tvoj obupan in prestrašen um.
Postal boš suženj neprijazne teme,
če ne zaigraš na igro pravih strun,
a ko naučiš se barve brez oči ljubiti,
s srcem slepim znal boš svet čutiti.
11

47. DOMIJADA
Zbornik literarnih prispevkov učencev dijaških domov Slovenije
Začutiti svet, ki živ te obdaja -
ta stik hrani dušo z energijo.
Spoznanje, da moč narave napaja
tvojo kri in ustvarja obsesijo
do vsega, kar mogočnega obstaja,
tiho riše v misli evforijo:
postati z zemljo in vesoljem eno,
neprecenljivo bogastvo želeno.
Ko veš, da samoumevna ni ne voda
ne bitja ne narava in niti ti
ne zrak, ki ga dihaš, in ne svoboda -
po svoje lahko čisto vse krvavi.
Vse druži pomen, ponos in usoda,
še večni pozabi nič ne ubeži.
Razum, ki tega se jasno zaveda,
ljubiti zmožen se ne spreneveda.
Razum, ki ljubezen pribije na tla,
žareč ugasne ogenj, zlomi lahna krila,
drobi sanjarjenja, trga iz srca
vse, kar mu je slepa mreža pokrila
s čistim razumom, v hipu spozna:
nekoga imeti rad brez pojasnila,
ko na njega napake se ne oziraš,
čeprav jih poznaš, s to osebo umiraš.
12

Iris Poklič
Mentorica: Jasna Šenekar
DD Drava
47. DOMIJADA
Zbornik literarnih prispevkov učencev dijaških domov Slovenije
Fotografija: Tina Dolgan
Kar ponosno kaže svoj obraz prelep,
največkrat skriva močen strup v sebi.
Zaupati očem in ne začutiti oseb,
pomeni le laži, blodnjo v temi,
pa naj gre za ljubezen, bitja, svet.
Lahko so še bolj globoki kot objemi,
ki jih podarjamo iz srca previdno,
čutimo, da bistvo je očem nevidno.
BRONASTO PRIZNANJE
13

47. DOMIJADA
Zbornik literarnih prispevkov učencev dijaških domov Slovenije
PREKLICUJEM KORAKE
Utapljam se v zenici.
V poljih prostranih vrtinec vrti,
cvetovi šepetajo prividu.
Preklicujem korake v nekoč.
Ko svetloba pordeči zavese,
se v višini sonce
izenači z menoj.
Preklicujem korake v nekoč.
Potujem skozi višine,
Čutim moč globine,
si ne priznam strmine.
Preklicujem korake v nekoč.
Oko odpre oči,
začuti čar noči.
Privid nima več moči.
14

Janja Račič
DD Novo mesto
Mentorica: Majda Okroglič
47. DOMIJADA
Zbornik literarnih prispevkov učencev dijaških domov Slovenije
OGLAS
Čas je prostor
sivih brez
na obzorju mojega očesa.
Na dlani pesek
svet v njem ujet.
V svetu
prodajam planet in zraven teraso,
teraso s pogledom na svet,
v kamen vklesano hišo;
pod geslom: ljubi planet!
Slika: Jalen Mirt
15

47. DOMIJADA
Zbornik literarnih prispevkov učencev dijaških domov Slovenije
Ko zadnjič sva stala
Ko zadnjič sva stala
v solzah ter molče
potrta podala
v slovo si roke,
bila si vsa bleda
in mrzli poljub
mi je napovedal
sedanji brezup.
Hladno mi rosila
je rosa v obraz,
kot da bi slutila
sedanji moj čas.
Zavrgla si mene
in dobro ime.
A ni mi vseeno,
ko te sramote.
Če kdo te omeni,
telo vzdrgeta ...
Zakaj sem te cenil
tako iz srca! ...
Da sva se poznala,
res nihče ne ve,
a dolgo jokalo
bo moje srce.
Skrivaj sva ljubila-
skrivaj me boli,
da si pozabila
na stare vezi.
Če bi se čez čase
spet srečala kje,
kako bi sešla se?
V solzah in molče.
16

Ne bodi kot drugi
47. DOMIJADA
Zbornik literarnih prispevkov učencev dijaških domov Slovenije
Prinesi mi rože, ki divje cvetijo,
odpelji me v goro, kjer škrati živijo.
Pokaži mi zvezdo z mojim imenom,
zloži mi pesem z bizarnim refrenom.
Povabi me včasih v kraje neznane,
mi zjutraj pod okno pripelji cigane.
Povej mi o sanjah, četudi so grešne,
zaupaj mi želje, četudi so smešne.
Napravi to zmeraj, ne bodi kot drugi,
ljubezen ni reka, ki teče po strugi.
Napravi to zopet, ne hodi po poti,
saj sreča ni nekaj, kar pride naproti.
Poljubi me nežno, ko drugi hitijo,
povabi me v mesto, ko drugi že spijo.
Usoda je živa in mrtvi junaki,
naj še hrepenijo postaje in vlaki.
Doroteja Potrč
DD Radenci
Mentorica: Marija Rihterič
Fotografija: Tjaša
17

47. DOMIJADA
Zbornik literarnih prispevkov učencev dijaških domov Slovenije
ŽIVLJENJE JE KOT...
Življenje je kot tiha reka,
ki zvesto spremlja nas ljudi,
je le struga vsakega človeka,
ki svoj tok izpremeni.
Življenje je kot listje v vetru,
s tabo se res rado poigra,
prav na vsakem metru,
pa se vse lahko konča.
Življenje je nepredvidljivo,
obstajaš in živiš,
včasih prav presenetljivo,
raje vse prespiš.
Ampak spanec je le spanec,
ki ne reši nič in nič,
spanec je le znanec,
ki v sanjah riše kič.
Grenka realnost,
sladkajo jo sanje.
In konec koncev...
18

Tjaša Sušin
DD Ivan Cankar
Mentor: Miha Indihar
47. DOMIJADA
Zbornik literarnih prispevkov učencev dijaških domov Slovenije
Življenje je kot sonce,
ki vedno boža s toplo gesto,
smeha na vse konce
težave bodo šle čez cesto.
SLIKAR
Platno, stojalo in čopič.
Stoji sredi nereda slikar,
riše in riše res čudno stvar.
Platno, stojalo in čopič.
Črta na levo, črta na desno,
vse skupaj postaja zdaj resno.
S čopičem zmeša si tisoče barvnih odtenkov,
čopič se kar izgubi v objemu vseh členkov.
Popolnoma se prilega njegovi roki čili,
ki zvesto vsak dan posveti slikarski se žili.
Umetniške stvaritve kar kipijo in kipijo,
ko slikar izliva svojo domišljijo.
Črta za črto, pika za piko,
barva na barvo ustvarjajo sliko.
19

47. DOMIJADA
Zbornik literarnih prispevkov učencev dijaških domov Slovenije
GRIZLJAL SEM SVINČNIK VES PRELJUBI DAN
(Svinčnik in list belega papirja,
sedim in iščem pesmi prave besede,
ura zjutraj je in misel se mi ne usede,
ko od daleč zasliši se v noč ukajočega skovirja.
Ure in ure tuhtam pesmi prave melodije,
zanič je vse, kar prihaja izpod pisala,
nikjer navdiha, katerega v zvezde bi kovala
in še zadnja rima iz rok se mi izvije.
Dan ni pravi, še manj prava glava,
me od jutra prehitela je noči postava,
preklet poet sem, ki zagrinja ga miselna puščava.
Trudna roka je in trudne so oči,
utrujenost duha počasi v oblake sna me izpusti,
v sanjah čaka me spoznanje, da up soneta muza še gori.)
20

KORAK
47. DOMIJADA
Zbornik literarnih prispevkov učencev dijaških domov Slovenije
Korak za korakom odhajam v svet,
v svet, ki v mojih očeh
je v mavrične barve odet.
Sonce navdaja me s toplino,
iščem srečo pri ljudeh,
iščem mir, ljubezen in bližino.
Lahen piš kuštra mi lase,
svobodna sem kot ptič
in veter v daljino obzorja me nese.
Nevihta temna zgrinja se nad mano,
ne vidim več sveta lepot,
zdi se, kot da vse v prostore pekla je pregnano.
Korak za korakom prihaja grenko spoznanje,
da motijo se moje oči ...
Kam vodi ta svet? ostaja vprašanje.
21

Barbara Petrun
DD Maribor
Mentorica: Marija Senekovič
47. DOMIJADA
Zbornik literarnih prispevkov učencev dijaških domov Slovenije
SLOVO
Lahko je reči,
lahko je storiti,
lahko je samo oditi.
Praznina pušča ti vprašanja,
da ostaneš sam, prideš do spoznanja.
Iščeš, a ne najdeš.
V množici ljudi sam se znajdeš.
Ne veš od kod, ne kam,
izgubljen v večnost, iz večnosti v dan.
Pogled beži,
nikjer te ni ...
Za teboj kričim,
za teboj hitim,
za teboj sleherno solzo spustim ...
Padam, a ni konca ne kraja,
v spominu še vedno tvoja slika ostaja,
ki ruši mi svet, mi pod nogami tla maja ...
Težko je reči,
težje storiti,
najtežje od vsega te je pozabiti.
22

47. DOMIJADA
Zbornik literarnih prispevkov učencev dijaških domov Slovenije
NEKAJ JE V MENI
Nekaj je v meni,
čutim
in boli,
a ne vidim,
ker to si ti
in tvoje laži.
Nekaj je v meni,
čutim,
močno boli.
Ko bi le minilo,
a je kot mamilo,
ki te razjeda,
prevzame te ta beda.
Nekaj je v meni,
čutim,
zelo boli,
kot da rezal
bi srce mi.
Nekaj je v meni,
čutim,
boli, zelo boli,
23

47. DOMIJADA
Zbornik literarnih prispevkov učencev dijaških domov Slovenije
ko sem v omami
me nič ne predrami,
kje si zdaj ti?
Nekaj je v meni,
kar mi ne da miru
in me ubija,
počasi in boli,
zelo boli,
ker čutim,
kako režeš srce mi.
Nekaj je v meni
in bo za vedno ostalo,
kajti to si ti,
vedno v mojem srcu,
cele dneve in noči,
ubijaš me počasi,
trudne oči
kmalu se zaprle bodo,
odšel boš tudi ti.
Takrat našla bom svoj mir,
svojo svobodo.
24

ŽIVETI
Roditi se, živeti in umreti.
47. DOMIJADA
Zbornik literarnih prispevkov učencev dijaških domov Slovenije
Biti svoboden ali se osvoboditi?
Biti uslišan ali uslišati?
Biti poslušan ali se od drugih učiti?
Biti voden ali ljudi voditi?
Biti rojen, živeti in nato oditi?
Roditi se, živeti in umreti.
Živeti pomeni osvobajati.
Živeti pomeni uslišati.
Živeti pomeni od drugih se učiti.
Živeti pomeni ljudem poti pokazati in jih voditi.
Živeti pomeni roditi se, živeti in nato umreti.
Avtorica: Klara KRAVOS
Dijaški dom Antona Martina Slomška Maribor
Mentorica: Lidija Hamler
VIOLINE
Vonj svetlega dne, nežno vabi
iz besed, ki jih veter ugrabi,
violine zven, otožnost zvabi.
Vonj svetlega dne, nežno vabi
v strunah vzvalovijo, note zazvenijo
njih melodija, lok srca uporabi.
Vonj svetlega dne, v neznano, nežno vabi,
melodija, violine zvok,
nežnih potez roke, pleše lok
pesem zazveni
25

47. DOMIJADA
Zbornik literarnih prispevkov učencev dijaških domov Slovenije
SEDIM ZA MIZO
Sedim za mizo,
sama v goli sobi,
s stenami za družbi,
in poslušam krike s hodnika.
Zaslišim šum, šum,
ki sem ga pričakovala zadnja leta.
Povešena glava se skloni in zazre skozi okno
vidim!
Ključavnica na vratih odleti.
Povleče me ven.
Hodim proti svetlobi.
Na tanki rdeči črti, ki
mi kaže pot, lovim
ravnotežje.
Vendar sem vse bližje.
Kot iz topa me izstreli ven,
na travo,
posajeno z rumenimi cvetovi.
Vstanem!
Ko pljuskne vame prvi val,
se zvijem v bolečini,
vendar spet vstanem.
Ko me biča dež stojim,
stojim in čakam.
26

47. DOMIJADA
Zbornik literarnih prispevkov učencev dijaških domov Slovenije
Na maj?!
V drugem valu se sprostim,
dež,
ki se na telesu spreminja v rdečo peno
me čisti!
Ko mine zadnji val,
zapiha veter in mi češe lase,
pena se topi na soncu
postanem vse lažja.
Fotografija: Miha Indihar
27

47. DOMIJADA
Zbornik literarnih prispevkov učencev dijaških domov Slovenije
Petra Grlj
Dijaški dom Ivana Cankarja Ljubljana
Mentor: Miha Indihar
Telo postane prozorno,
veter piha in sonce sije skozi mene.
Čutim kako me prebadajo žarki.
Dvignem se s tal v trenutku,
ko skozi vrata brizgne drugi,
letim mimo glav nazaj noter,
vendar ne skozi temo,
saj temo prebijajo žarki.
Pridem nazaj v sobo pogledam in čutim,
čutim kako se za mano odpirajo vrata,
vrata me vlečejo k sebi,
prepustim se sili.
Ob zadnjem pogledu nazaj,
stene pokajo iz njim mezi črna kri.
Za mano se vrata zaprejo –
REŠITEV!!!
28

47. DOMIJADA
Zbornik literarnih prispevkov učencev dijaških domov Slovenije
V ŽIVLJENJU JE VSE MOGOČE
Prazen dan. Navaden. Tih in zaspan. Že zjutraj se povsem očitno zdi, da bi bolje bilo, če ga
ne bi bilo. Sama žalost. Sami bivši ljudje. V tem sivem, turobnem dnevu, vidim samo še
njega. Sedim na postelji ob odprtem oknu, naslonjena na okensko polico. Zunaj narahlo
pada dež. Všeč mi je ta vonj , ko dežuje. Zrem v prazno ter razmišljam o nje. Zakaj se je to
moralo zgoditi ravno meni? Zakaj se je samo poigraval z mano? Vem, da sem sama storila
največjo napako. Pustila sem mu, da je z mano ravnal kot z igračko. Čeprav so me vsi svarili,
da ima on vsako dekle samo za zabavo, jim nisem verjela. Moja ljubezen je bila prevelika, da
bi si priznala, da imajo prav. Sedaj, ko pišem te vrstice s srcem, ki se je komajda zacelilo,
vendar je bolečina v njem še vedno prisotna, mi je žal, da jih nisem poslušala, zakaj nisem
samo razmislila o izrečenih besedah.
Začelo se je nekje jeseni. Ko sem ga prvič videla, se mi je zdel povprečen fant, za katerim je
norih vsaj pol deklet iz naše šole. Čez čas sem se med njimi znašla tudi sama, saj se mu ni
bilo mogoče upreti. Z očmi sem sledila vsakemu njegovemu gibu. Ko so se najine oči
spogledale, je moj pogled kar se da hitro ušel na kak drug predmet, kri pa mi je udarila v lica
in kar naenkrat mi je postalo strašno vroče. Čez čas so se najini pogledi čedalje večkrat
srečevali in meni ni bilo več tako nerodno kot na samem začetku.
Če bi se ti pogledi lahko spremenili v kaj več, sem si mislila, potem bi bilo super. To ni ostalo
samo v moji glavi, saj se je čez čas vendarle nekaj zgodilo med nama. Tisti trenutek, ko me
je poljubil, se mi je zdel neskončen, kot da bi bilo v njem nekaj magičnega. Že po nekaj dneh
se je ta magija izgubila, kot da bi izpuhtela v zraku.
Moje srce se je razletelo na tisoč koščkov, kot če bi nekdo iz rok izpustil stekleno srce. Moje
sanje so se razblinile. Izgubila sem voljo do življenja, mislila sem samo na najslabše stvari, ki
se mi lahko zgodijo. Iz optimističnega človeka sem se spremenila v popolnega pesimista, ki
misli samo še na smrt.
Takrat, ko imaš nekoga najbolj rad in mu zaupaš vse svoje skrivnosti, tegobe in težave, te
zapusti. Ostaneš sam, le ti in tvoji problemi, ki se ti v tistem trenutku zdijo nerešljivi. Želiš
pozabiti na vse, kar se je lepega zgodilo, ne želiš videti nikogar, vse se ti zdi črno.
Začela sem se zapirati v sebe, oddaljevala sem se od prijateljev. Tudi najboljšim prijateljicam
nisem mogla zaupati, saj sem mislila, da me bodo tudi oni izdali. Po nekaj dneh pa je do
mene le prišla ena izmed njih ter me vprašala, kaj je narobe, zakaj sem se tako spremenila.
Na začetku sem samo nekaj mencala, čez čas pa je vse samo zletelo iz mene, kot da bi
odprl vrečko s sladkorjem in sladkor bi se raztresel po tleh. Ko je izvedela za mojo zgodbo,
mi je povedala, da je v podobni situaciji tudi sama, vendar je pri njej fant, ki ji je strl srce, že
zaseden. Takrat sem opazila, da nisem sama s tem problemom. Od tistega dne sem tej
prijateljici lahko zaupala več stvari kot pa kateri drugi osebi. V moji stiski mi je stala ob strani
ter mi pomagala, da nisem obupala nad življenjem.
Tej osebi se imam zahvaliti, da sem prebrodila najtežje trenutke v mojem življenju, vsaj s
področja ljubezni. Mislim, da bi lahko bilo dosti huje, če nje ne bi poznala. A še najboljše bi
bilo, če bi se temu fantu izognila že na samem začetku, ko sem uvidela, da nekaj hoče od
29

47. DOMIJADA
Zbornik literarnih prispevkov učencev dijaških domov Slovenije
mene, nekaj več kot prijateljstvo. Še njegova najboljša prijateljica mi je rekla, naj se ga
pazim, vsaj kar se tiče ljubezni, rekla pa je tudi, da je on drugače zelo v redu oseba.
Minevali so dnevi, tedni, celo meseci, a jaz ga nisem mogla pozabiti. Zame je še vedno
obstajal samo on in nihče drug. Moji pogledi so ga še vedno lovili po hodniku, vendar se
njegove oči več niso srečale z mojimi. Upanje umre zadnje, pravijo. Jaz sem še dolgo upala,
da kdaj pa še le nekaj bo, če že ne drugo, le en dotik, ali pa izrečena kakšna beseda med
nama, še rajši pa bi videla, da bi to bil poljub. Čisto nežen, lahek spoj najinih ustnic. A tudi
moje upanje je naenkrat umrlo.
Nato pa se je zgodilo. Samo en trenutek je bil potreben, da se je moje življenje spremenilo.
Pobrala sem se s tal in se dvignila na noge. Oseba, ki sem jo poznala že dalj časa, je moje
življenje, moje misli in moje vedenje obrnila na glavo. Čeprav sem ga poznala že prej, nisem
vedela, da mi bo kdaj všeč tako, kot mi je sedaj, in sem zato še veliko bolj vesela, da ga
poznam.
Ob njem sem se lahko sprostila ter mu zaupala vse, vedoč, da tega ne bo izdal komurkoli. Z
njim sem se vse pogosteje družila, na koncu je to prijateljstvo že preraslo v nekaj več. Ob
njem sem z lahkoto pozabila na osebo, ki mi je povzročila toliko gorja v mojem življenju. Čas
z njim mi je mineval hitreje, kot bi človek želel. Minute so se spremenile v sekunde, vsaj za
naju, saj nama nikoli ni bilo dovolj nežnih objemov in poljubov in vedno je zvonec v dijaškem
domu, ki je naznanjal čas za spanje, zvonil prehitro.
Veseli me, da je tudi moja najboljša prijateljica, ki mi je stala ves čas ob strani, bila mnenja,
da sem končno našla osebo, ob kateri pozabim na skrbi in ne mislim več na nekoga iz
preteklosti, ki mi je strl srce in zaradi katerega se nekaj mesecev nisem mogla dvigniti z dna..
Sama dobro vem, da ga bom dokončno lahko pozabila le takrat, ko ga ne bom imela vsak
dan pred očmi. Sedaj, ko pa to njegovo podobo gledam vsak dan, pa je vseeno malo težje.
Vsaj zame. Njegovo podobo vidim povsod, rešiti se je ne morem vse do večera. Le ob
vikendih imam mir pred njegovim prodornim pogledom, pa še takrat se mi sanja o njegovih
očeh, ki kar žarijo.
Srce se je komajda zacelilo, vendar še vedno čutim bolečino. Čeprav mi sedaj utriplje samo
za eno osebo, mi je vseeno hudo ob pogledu nanj. Sedaj si je tudi on našel svojo sorodno
dušo, jaz pa samo upam, da z njo ne bo delal tako, kot je delal z mano in še z mnogimi
puncami, ki so prepozno ugotovile njegove laži, katerim so verjele prav tako kot jaz. A po toči
zvoniti je prepozno, pravi star pregovor, in sama se tega presneto dobro zavedam, povrh
tega pa sem še sama kriva za to, kar se je dogajalo med nama, saj če bi se mu uprla, do
tega ne bi prišlo. Njegova podoba, njegov obraz, njegovo telo. Ob pogledu nanj se vrnem v
čas, ko se je z mano samo igračkal. Srh me spreleti, ko se spomnim na trenutke, ko me je
objemal. Niti hladno mrzla voda ne more iz mene spraviti njegovih sledi, ki jih je pustil na
meni. Iz srca pa jih ne bo izbrisal nihče. Vendar zakaj tako ravna z njimi? To se sprašujem
od trenutka, ko je izginila vsaka iskrica med nama. Kaj mu daje moč, da lahko ima dekle
samo za zabavo, ko pa dobi svoje, pa jo zavrže kot smet? Ali misli, da je zaradi tega bolj
priljubljen? Kaj ima on od tega igračkanja? Menim, da se bo to igračkanje kar se da hitro
30

47. DOMIJADA
Zbornik literarnih prispevkov učencev dijaških domov Slovenije
končalo, saj kdor visoko leta , nizko pade. Ali pa bo nekje še vedno našel neko naivno dekle,
ki bo verjelo vsaki njegovi zlagani besedi, ki jo bo izrekel. Ali pa tudi ne. Mislim, da tega ne
bom nikoli izvedela.
Laura železen
D.D SŠGT Radenci
Mentorica: Marija Rihtarič
JAZ SEM TI
Brez TEBE ni pesmi, navdiha,
Brez TEBE hladen veter piha,
Brez TEBE moja duša več ne diha,
Brez TEBE ni navdiha, ne pesmi,
Brez TEBE se moj obraz zresni…
Brez TEBE ni ne trav, ne neba,
Brez TEBE cel svet se z zemljo zravna,
Brez TEBE svet več ne cveti,
Brez TEBE reka več ne šumi.
Brez TEBE nebo ni več modro in žaluje,
Brez TEBE vse se mi sesuje.
… In končno …
Brez TEBE me ni, ker jaz sem TI
In ker vse na svetu pomeniš mi.
Patricija Brkovič
DŠD Kranj
Mentorica: Judita Nahtigal
31

47. DOMIJADA
Zbornik literarnih prispevkov učencev dijaških domov Slovenije
Tvegava vse
Tvegava vse.
Daj, dokler noč traja,
prehitiva čas.
Misel naju omamlja.
Želim si te.
Daj, priveži se name.
Ker nič ne ostaja,
ona ničesar ne vzame.
Nočem domov.
Daj me objemi.
V tihi gozd zanikanja
s seboj me vzemi!
ODHAJAM
Misel prvič.
Vzel si moj koder las.
Z bilko med ustnicami
si ga shranil v žep.
Vem, zavrgel ga boš čez čas…
Misel drugič.
Roka oklepa roko.
Z bilko med ustnicami
si moj obraz razgrnil vetru.
Vem, objel boš moje telo….
Misel tretjič.
Tvoja roka na mojih bokih vztraja.
32

Nika Nika Gračner
Gračner
Dijaški Dijaški dom dom Vič
Vič
47. DOMIJADA
Zbornik literarnih prispevkov učencev dijaških domov Slovenije
Z bilko med ustnicami
si me poljubil.
Vem, misel nate zavaja….
Odhajam.
Oči strmijo k potem duše
Nevede se zazre vase
in sooči z globino.
Groza v strtem srcu raste.
Oči, ki strmijo vase,
strmijo v praznino.
Kar ostalo je neba
v očeh zaprtih,
je le bledikava tema,
ki jo spremlja k mrtvim.
Tam na koncu vseh poti
sodbe duše se napiše.
In na papir njenih upov ter strahov
mož, ki prodaja duše,
se podpiše.
Oči strmijo k poti duše
in srcu ostal je le papir.
33

Jagode
jagode
rdeče, velike, sijoče
na videz popolne
- kot ti
znotraj gnile
- kot vsi
Globalizacija
47. DOMIJADA
Zbornik literarnih prispevkov učencev dijaških domov Slovenije
razigran večer v mestu
pod Prešernovim spomenikom
pečejo čevapčiče
Irena Kuhar
DD Bežigrad
Mentorica: Renata Veberič
34

ZVEZDE V DLANEH
Jan Vehar
DD Nova Gorica
Mentor: Dimitrij Vremec
47. DOMIJADA
Zbornik literarnih prispevkov učencev dijaških domov Slovenije
Zvezde,
ki vidim jih zdaj v temi.
Zvezde,
ki zdaj žarijo v temi.
Zvezde,
ki nenehno žgejo dlani.
Le kje,
kje bom našel tisto, pravo pot?
Bo to na Zemlji, v Vesolju?
Počasi,
korak za korakom,
mi žarki zvezd
meso pod nohti trgajo.
Bolečina je sladka.
Kdaj bom uvidel pravo luč sveta?
Sem že? Ob rojstvu ali smrti?
Kako jo bom?
Vem.
Zvezde bom vzel s seboj.
35

DEŽUJE
Hladno je, mraz,
zunaj siv obraz ,
ki v mene topo strmi.
Ležim v sobi,
v bedni podobi
mi slike migljajo.
Le kaj mi je,
ko zagledam te,
ne neham misliti nate.
Dež izpral bo bolečino,
in zavil se v sivino,
ki z meglico je pokrita.
Modro nebo se je skrilo,
za goro,
v temno vilo,
kjer pečat bo zapustilo.
Barbara Pulko
DD Lizika Jančar Maribor
Mentorica: Karin Žvan
47. DOMIJADA
Zbornik literarnih prispevkov učencev dijaških domov Slovenije
ON
Prizadel jo je.
Zakaj, ne ve.
Ostala bo v svoji črnini,
on pa le v njeni bližini.
Ne vidi več,
ne vidi več,
svetlobe sveta,
jutranje meglice,
hladnega mesta,
bleščeče se rosice.
Ne ve več, čemu živi,
ne zmore več,
vse besede so preč,
on pa tiho,le tiho
molči.
Pustila ga je
z bolečino,
edino,
ki jo je imela,
da je lahko živela.
Ne zmore več.
in noče več
za njim trpeti,
ampak samo še živeti.
36

47. DOMIJADA
Zbornik literarnih prispevkov učencev dijaških domov Slovenije
KADAR SE DOTAKNEVA
Še vedno slišim tvoj nežni glas …
v sanjah še vedno čutim tvoje dotike …
oprosti mi … a ne morem živeti brez tebe …
Vedno ... kadar se dotakneva …
občutim isto …
vedno ... kadar se poljubiva …
sem prepričana, da lahko letim …
občutiš, kako mi zraven tebe srce hitro bije?
Hočem te imeti še zadnjikrat ob sebi … potrebujem te!
Vedno kadar se dotakneva …
občutim energijo …
vedno kadar se poljubiva …
sem v nebesih …
občutiš, kako bije moje srce?
Nočem te izpustiti … hočem te v svojem življenju!
Tvoje roke … so moja tolažba …
tvoje srce … je moje nebo …
tvoje nežne ustnice … brišejo solze z mojih lic …
Vedno sva bila skupaj … bila proti vsem …
v dobrih in slabih časih …
vedno ... kadar sem padla …
si me pobral …
hočem, da si še naprej del mojega življenja …
tako kot nekoč!
37

NIKOLI VEČ
47. DOMIJADA
Zbornik literarnih prispevkov učencev dijaških domov Slovenije
Nikoli več ... ne bom občudovala tvojih lepih oči …
nikoli več … ne bom poljubljala tvojih ustnic …
nikoli več … ne bom občutila toplino tvojih objemov …
nikoli več … te ne bom mogla objeti …
nikoli več ... ne bom tvoja in ti ne boš moj …
nikoli več … ne bom slišala tvojega nežnega glasu … in besed
'rad te imam'
nikoli več ... ker ti nikoli več ne boš moj …
izbral si njo … in z njo si srečen …
In jaz … nikoli več ne bom srečna … ker bom morala živeti brez tebe …
Nikoli več ne bo tako lepo … kot je bilo nekoč … s teboj …
Sabina Rogan
DD Maribor
Mentorica: Marija Senekovič
38

47. DOMIJADA
Zbornik literarnih prispevkov učencev dijaških domov Slovenije
NAJIN »DIJAŠKI«
Imeli sva svoj začetek. Začetek iskanja, odraščanja, spoznavanja in zaljubljanja. Začetek
vsega. Najin začetek življenja v srednješolskih klopeh. Odločili sva se, da tudi drugje. Stran
od domačih. V dijaškem domu Prometne šole Maribor. Najin dijaški dom nama nudi vse, kar
sva pričakovali, ko sva se odločili zanj. Od karte za avtobus, do izjemno zanimive lokacije,
saj je v bližini vse, kar si želiš. Eden od razlogov je tudi v zgodbicah, ki sva jih slišali o
dijaškem. Želeli sva si, da bi tudi midve spadali vanje.
Dijaški dom je tako postal kraj, kjer sva iskali sami sebe in kjer sva izbirali in določali
vrednote, ki nama bodo pomagale v življenju. Ker naj bi okolje vplivalo na posameznika, sva
bili sprva zaskrbljeni, kako bo življenje v dijaškem domu vplivalo na naju. Naredilo naju bo
drugačni. Drugačni od tistih, ki so si tik pred zdajci premislili in se odločili za kakšen drug
dijaški dom. Čeprav nas je bilo veliko, sva v svoj svet, v katerega spada tudi dijaški dom
Prometne šole Maribor, spustili le ljudi, ki so nama bili blizu. Nama bili enaki. Morda sva bili
na začetku prestrašeni. Verjetno sva bili le malo manj samozavestni kot zdaj. Zagotovo pa
septembra nisva bili tako odgovorni, zreli in odločni. Postavili sva si cilje, ki naj bi v
prihodnosti najbolje odražali najin potencial. Na vse to bo vplival dijaški dom, ki ga
predstavljava midve, sostanovalci in vzgojitelji. Dijaški dom Prometne šole Maribor od nas
zahteva in nas uči, da pokažemo svetu, kdo v resnici smo. Sem sva prišli, ne da bi vedeli, kaj
iščeva. Verjetno sva iskali sami sebe. Tukaj sva našli tisto energijo, s katero sva lahko postali
to, kar sva vedno hoteli biti. Samozavestni, odločni, iznajdljivi, pripravljeni na vse. Niso se še
nama izpolnile vse želje o ljubezni, prijateljstvu, temveč nekaj mnogo večjega. Zrastli bova. V
višino, širino, predvsem pa v globino. Najpomembneje pri vsem tem pa je, da bova po vsem
tem še vedno rastli. Ne bova še dosegli vsega in zavedava se, de se bodo vedno znova
pojavljali novi cilji in sanje. Zdaj veva, da se ne smeva bati prihodnosti, še najmanj pa sami
sebe. Dijaški dom Prometne šole Maribor nama vse to ponuja. Omogočil nama bo, v to sva
prepričani, živeti sanje. Počasi spoznavava, da bova morali stopiti v svet, v katerega se
nama je še pred septembrom vedno mudilo. V svet odgovornih. V svet odraslih. Zdaj bi spet
kar naenkrat radi ostali tam, kjer sva nekoč bili nezadovoljni, kjer so vsi z vseh strani skrbeli
za naju. V dijaškem domu Prometne šole Maribor za naju še vedno lepo skrbijo in pazijo, da
se nama nič hudega ne zgodi.
Veva, da mora vsakemu začetku slediti konec. Vendar naju pred koncem čaka še veliko
lepih in prijetnih dni v okolju, kot nama ga ponuja dijaški dom. Poskušali se bova spomniti
vsega, kar sva in bova še doživeli. Spomnili se bova tudi najinih neuspelih poskusov, da iz
sebe narediva človeka, ki je sposoben biti tiho več kot 10 minut. Na te spomine bova ostali
dolgo navezani. Na ljudi, ki naju osrečujejo, na ljudi, ki sva jih osrečili midve. Na ljudi, ki so
naju varovali, na ljudi, ki sva jim nagajali. Na ljudi, ki so naju razočarali, na ljudi, ki sva jih
razočarali midve. Verjetno ima v vsej tej najini čustveni nabitosti, tako se počutiva sedaj, ko
ta spis piševa, prste vmes puberteta, ampak tako se počutiva, ko pomisliva, kakšne spomine
bova imeli čez nekaj let, ko naju več ne bo tukaj. In bodo za nama druge, nove generacije
upornikov najine vrste.
39

47. DOMIJADA
Zbornik literarnih prispevkov učencev dijaških domov Slovenije
Življenje v dijaškem domu je obdobje nemira in številnih želja po drugačnih, naših idealih.
Tukaj bova pridobili veliko znanja, izkušenj, ki nama bodo pomagale pri nadaljnjih odločitvah
o življenju, ki si ga bova izbrali. Zavedava se, da to ne bo za obe enak svet, vendar bo za
vsako popoln. Saj si vsak naredi svet takšen, kakršnega si želi. Tudi nama bo to uspelo, če
bova le zaupali vase, kot naju tukaj v dijaškem domu učijo. V najin svet ne bova spuščali
ljudi, ki so drugačni od naju. Takšnih, ki po najinem mnenju ne sodijo v najin svet. Najin svet
je zdaj svet v dijaškem domu, ki v naju vzbuja občutek varnosti, zadovoljstva, sreče in
veselja. Vedno nama ponuja ramo, na kateri se lahko zjočeva. Vendar sva kljub temu
svobodni kot galeb, ki ob sončnem vzhodu in zahodu leti nad gladino najčistejšega in
najlepšega morja.
Če si v dijaškem domu Prometne šole Maribor, si drugačen. In to misliva v najbolj pozitivnem
smislu, kar je mogoče. Drugačni smo med sabo že ljudje, ki tukaj preživljamo čas, ko nismo v
šoli. Dijaški dom nam ponuja veliko različnih dejavnosti. Vsi bi lahko igrali odbojko, nogomet,
obvladali prijeme v judu ... Dijaški dom brez športnikov in umetnikov, takih ali drugačnih, ne
bi bil isti.
Ko bova vse to prestali, se bova verjetno zavedali, da so vsi ljudje, od tistih, ki so zaviti v
šale, ki nosijo skejterske hlače, mini krilca, pa do tistih, ki so v pisanem ali črnem, na nek
način vplivali na naju. In čez nekaj časa bo konec. Vse, kar morava narediti je, da teh nekaj
let, ki jih bova še preživeli tukaj med ljudmi, ki sva jih spoznali letos in jih bova še nekaj
naslednjih let, preživiva kar se da zanimivo. Vsa prijateljstva, ki sva in jih bova uspeli zgraditi,
kar sva in bova dosegli, vse kar sva in bova še doživeli. Na to bova nekoč ponosni in z
veseljem bova povedali, da sva najlepše trenutke najine mladosti preživeli tukaj. V družbi
»najinega dijaškega«. Dijaškega, ki nama je dal res vse, kar sva potrebovali. Pomagal nama
je utrditi samozavest, zaupanje vase. Dijaški dom Prometne šole Maribor je res postal najin
dom. Tukaj sva našli sami sebe. Našli sva svojo ljubezen. Našli sva svoje sanje.
Kaja Forneci in Sanja Potrč
II. gimnazija Maribor
Dijaški dom Prometna šola Maribor
40

Najboljša ženska
47. DOMIJADA
Zbornik literarnih prispevkov učencev dijaških domov Slovenije
Piše se leto 1938. Majhna vasica na obrobju Polhograjskega gorovja. Na dan privekata dva
novorojenčka, Marija in Francelj. Pri tej že tako veliki družini sta dva nova otroka pomenila le
eno-še več lačnih ust. Porod je bil težak in premlada Marija bi skoraj izgubila življenje. A ta
mala deklica je že v ranem otroštvu kazala neizmerno moč ter ljubezen do življenja. Kot da
skorajšnja smrt ni bila dovolj, je naslednje leto izbruhnila 2. svetovna vojna. Tako so z
domačije odšli njen oče, starejši brat in stric. V rodni hiši so tako ostala tri dekleta, mama, ter
najmlajša pridobitev Gantarjevih: dvojčka. Življenje v skoraj popolni izolaciji od sveta je
pomenila le dvoje: ali se boriš z vsemi štirimi ali pa se predaš. A te ženske so izbrale prvo
možnost. S par glavami živine ter nekaj obdelovalne površine so se prebijale iz dneva v dan.
Ker pa so bile potrebe tudi drugačne, je bilo treba nekako tudi zaslužiti denar. Mama Francka
se je odpravila v najbližje mesto ter začela delati kot natakarica. To je za dekleta pomenilo
pospešeno odraščanje, tako da Marija nikoli ni poznala nič drugega kot trdo delo. Leta so
minevala in deklica je odrasla v mladenko. Kaj kmalu je utrpela hudo izgubo. Svetovna
morija ji je vzela očeta in strica. Domov se je vrnil le brat, a je kaj kmalu odšel s trebuhom za
kruhom v Avstralijo. Njeno šolanje obsega sedem let osnovne šole, a ji je življenje dalo bolj
poučne lekcije kot pa šolske klopi. Njena želja je bila postati vzgojiteljica.
Tolažbo v najtežjih trenutkih je našla v Bogu. Vedno je rada molila ter prepevala, zato je tudi
pela v pevskem zboru v njeni fari. Ker pa po starem prepričanju pravega partnerja spoznaš v
cerkvi, je bilo tako tudi pri njej. Neke nedelje je v družbi, ki se je redno zbirala vsakič po sveti
maši zagledala njej neznan, a izjemno prikupen obraz. Kot je kmalu spoznala je bila
privlačnost obojestranska. Tako se je začela romanca z odobravanjem Boga. Mladi Pavel je
dostikrat prehodil kar nekaj kilometrov z lestvijo na ramenih, le da bi videl svojo srčno
izbranko. Kaj kmalu sta družini videli mlada golobčka, kako ne moreta skrivati navdušenja
drug nad drugim. Pavel se je opogumil ter prosil Marijino mater za hčerino roko. Francka je
to z veseljem obljubila, a globoko v sebi je vedela, da domačija brez navihane ter deloholične
Marije ne bo isto. Tako je Marija zaplavala v zakonske vode.
Poroka je bila obilna, saj se je poročila v bogato družino. Pilo in plesalo se je več dni in noči,
novoporočenca pa sta zaplesala tudi na razglednem stolpu, saj je to takrat bila obvezno zlo.
Po le letu zakona je na dan privekal Pavel mlajši. Ker je glava družine odšel na delo v mesto,
je Marija ostala sama z otrokom ter resnično veliko kmetijo za takratne čase. Čakalo jo je še
trše delo- neprestano vstajanje sredi noči zaradi deteta pri hiši, zgodaj zjutraj v hlev pomolsti
ter nahraniti živino in za konec še očediti hlev. Ko je to opravila, je bilo potrebno okopavati ali
kako drugače skrbeti za zemljo. Seveda ne smem pozabiti na kuho ter vedno potrebno skrb
za otroka. Ker pa je bila kmetija res ogromna, je bilo potrebno oskrbovati poslopja ter
cvetlično gredo okoli hiše. Kmalu za Pavlom se jima je rodila še hčerka Irena. Sedaj je bil
vsakdanjik še bolj naporen. Ko je prišla pomlad, je bilo potrebno res dobro ročno prekopati
njivo ter posaditi vrtnine; ko je prišlo poletje, je bila nuja pokositi, pograbiti ter spraviti seno -
spet ročno; jesen je s seboj prinesla pobiranje sadja ter izkopavanje dobrin, katere je
41

47. DOMIJADA
Zbornik literarnih prispevkov učencev dijaških domov Slovenije
naklonila zemlja in spet je bilo večina dela na njenih ramenih. Kot da ni bilo dovolj fizičnih
naporov, se je morala spopasti še z zlobnimi jeziki tamkajšnjih žensk.
Po njihovih besedah je imel Pavel ne samo eno priležnico, ampak celo tri. Ker pa je Marija
verjela v to, da ji je Bog naklonil poštenega moža, je to enostavno
preslišala in naprej opravljala svoje delo mame, žene, gospodinje ter kmetice. Ko sta njena
prva dva otroka prišla v najstniška leta, je Marija ponovno zanosila. Ker hujših pretresov niso
pričakovali, so začeli s popolno prenovo stare hiše.
Na dan poroda je družino zadel šok. Dvojčka! Tako sta na dan z enourno razliko privekala
Tomaž in Boštjan. Majhna soba, kjer so živeli med postavljanjem nove hiše, je postala
pretesna za šest člansko družino. Ker je nekaj bilo treba hitro ukreniti, so z obnovo pohiteli in
tako so v dobrem mesecu že živeli v novi hiši. Ker pa je bil to precejšni finančni zalogaj, so
morali večino govedi prodati. Ostala jim je le še ena žival in te so se oklepali kot rešilne bilke.
Ker pa brez dolgov ni šlo, so jim rubežniki hoteli vzeti še to. Ker pa je bila močna ter dobro
podkovana, ji je uspelo to kravo nekako obdržati. Takratne razmere so bile bolj klavrne za
mlade ljudi, zato se je najstarejši sin odločil za delo v Iranu. Odšel je in tako je Marija za
kratek čas izgubila še enega pomembnega moža v njenem življenju. Kmalu je tudi Irena
prišla v srednjo šolo in si začela iskati primernega izbranca. Kmalu ga je našla le lučaj od
njene vasi, tako da se je na hitro poročila ter odšla svojo pot. Nazadnje sta pri hiši ostale le
Tomaž in Boštjan. Ooo, ta dva sta šele prinesla probleme. Saj ne rečem, da nista Mariji
pomagala pri večini opravil okoli hiše, a sta bila precej radoživa in gostobesedna. Ta zadnja
lastnost ju je dostikrat privedla v težave, tako v šoli kot tudi med ljudmi. Začeli so se pretepi,
˝šraufanje˝ motorjev in avtomobilov, polnočnih pobegov od doma in jutranje zibanje nazaj v
posteljo. Tudi Tomaž se je odločil za šolanje izven Ljubljane, tako je za štiri leta odšel v
Maribor. Med tem časom se je Pavle vrnil iz Irana. V roku nekaj let so od doma odšli vsi trije,
saj so si dokaj mladi ustvarili družino. Marija in Pavle sta ostala sama. Ker je on imel vse
preveč opravkov z gasilci ter podobnimi sestanki, je spet vse padlo na ramena. Ko ji je kriza
vzela kar je imela najraje, njene krave namreč, je z lastno iznajdljivostjo to spretno pridobila
nazaj. Kmalu zatem so se ji začele dogajati lepe stvari. Postala je babica. Ne le enemu,
ampak 10 dečkom in deklicam.
Tu v pripoved vstopim jaz. Ta ženska je bila moj vrtec in mala šola obenem. Bila sem prva
vnukinja in zato tudi najbolj občudovana. Vedno se bom spominjala najinih trenutkov - npr.:
kadar je ona molzla krave, sem jaz stopila na pručko in prepevala na ves glas; ali pa kadar
sem bila bolna, me je močno objela ter mi rekla:˝Neža, zdaj bom jaz čutila tvojo bolečino, ti
pa boš ozdravela.˝. Pokazala mi je tudi lepoto, kadar v nekaj veruješ ter me naučila veliko
molitev. Celo osnovno šolo mi je stala ob strani z nasveti, kadar sem bila nesrečno
zaljubljena ali sem samo padla s kolesom. Naučila me je veliko ročnih opravil ter mi v glavo
vbila, da delo ni sramotno, pa ni važno, kakšno je. Potem pa sem od doma odšla še jaz. Še
vedno se spomnim njenih toplih, zelenih, a objokanih oči, ko sem ji to povedala. Najmanj
celo popoldne me je zasipala z nasveti in prošnjami…a največji nauk pa so mi dale njene
solze…ta ženska bi resnično dala življenje zame. Sedaj na stara leta so jo izdale noge in
hodi lahko le še s pomočjo bergel. Tako je skoraj negibna, a ona pravi, da je njen namen na
zemlji že izpolnjen. Zdaj ko se vrnem domov, me v babičini kuhinji vedno čaka topel domač
kruh ali potica ter rama na kateri vem, da lahko zajokam in se izjočem in da me lastnica te
42

47. DOMIJADA
Zbornik literarnih prispevkov učencev dijaških domov Slovenije
rame ne bo obsojala ali nadirala, le poslušala me bo in mi z nežnim glasom odgovorila:˝Daj,
da ti jaz odvzamem bolečino!˝.
Ponosna sem, da me je vzgajala ženska polna osebne moči, prave mere hladnosti,
vztrajnosti, ljubezni do vseh bitji okrog nje, do Boga in nenazadnje tudi do sebe. Upam da,
preden jo Bog pokliče k sebi, izpolni svojo obljubo ter me nauči speči kruh in potico. Babica,
rada te imam in zame si najboljša ženska ter hkrati najboljše zrcalo ženske moči.
Neža Bizjan,
Dijaški dom Nova Gorica
Dimitrij Vremec
43

Ustvarjam… torej sem
Ustvarjam... ja, kaj?!
Ustvarjam medtem ko pijem
čaj in čakam...
čakam da
končno pride maj.
Pomlad pa je že tu,
ptički pojo, rožice cveto,
le maja še en lep čas
ne bo.
Le kje si maj?
Kje naj poiščem te zdaj?
Kdaj prideš spet nazaj?
Pridi, pridi...
in prinesi mi raj.
Čakam te, pokaži se že
in prinesi mi žarek sonca
ter ostani z mano
do konca.
47. DOMIJADA
Zbornik literarnih prispevkov učencev dijaških domov Slovenije
Veronika Goja
DD Škofijska gimnazija , Vipava
Mentorica: Ivica Čermelj
In končno prišel je
ta maj...
Cvetoči, sončni, dišeči,
radosti polni maj!
Sedaj se sploh ne oziram
več nazaj, pogled mi zre
le v ta prelepi raj.
A ko maj gre proti koncu,
pot odpira se žarečemu soncu,
saj poletje prihaja in ta veseli
maj se poslavlja.
Pa srečno... do prihodnjega leta,
verjemi maj, da bodo takrat
še bolj krila razpeta.
Upanje pa ostaja,
ki pravi, da se mi še lepši maj obeta.
44

47. DOMIJADA
Zbornik literarnih prispevkov učencev dijaških domov Slovenije
MISIJA: REŠEVANJE PLANETA ZEMLJA
Ančolina in njen brat Aleks sta živela v galaksiji Pinkica. Živela sta na planetu podobnemu
Zemlji. Razlika je bila le v tem, da njun planet ni bil tako onesnažen in pogosto naseljen. To
sta ugotovila, ko sta šla na Zemljo obiskat svojo sestrično Meglo. Ta ju je zelo lepo sprejela,
želela jima je pokazati vse značilnosti Zemlje. Pokazala jima je oceane, morja, obale,
slapove, gore,… Skratka, vse s čimer se lahko ljudje pohvalimo in so čudesa narave ter
človeka-piramide,stavbe,..
Ančolini in Aleksu pa videno ni bilo všeč. Ne zato, ker ju čari narave ne bi osupnile, temveč
zato, ker to ljudje tako brezsrčno uničujejo. Ni jima bilo všeč, da je že skoraj polovica
deževnega gozda posekanega, da vsepovsod ležijo odpadki, da so še redke dežele, kjer
travnik ni nadomeščen z betonom.
Tudi Megla se je zavedala, da imata prav, saj o vsem tem poročajo znanstveniki, katerih
ljudje ne upoštevajo oz. ne verjamejo, da lahko zaradi onesnaževanja, Zemlja tako hitro
propade.
Odločili so se, da bodo ukrepali. Ančolina in Aleks sta obljubila, da ne bosta odšla domov,
dokler se ljudje ne bodo spreobrnili in zmanjšali število odpadkov, izpustov in drugih
škodljivih snovi, ki počasi a učinkovito uničujejo naš planet. Začeli so načrtovati razne
izboljšave avtomobilov, tehnologije, skratka vsega kar je na elektriko ali na bencin, nafto.
Uspelo jim je iznajti avtomobil, ki je uporabljen ogljikov dioksid spremenil v kisik. To so
dosegli z dolgoletnim proučevanjem rastlin. S tem so veliko prispevali k medicini in znanosti,
ki se ukvarja z rastlinami - botaniki. Ob tem uspehu so dobili veliko podporo svetovnih
politikov, znanstvenikov in drugih ljudi. S skupnimi močmi so v nekaj letih našli rešitev skoraj
za vse težave.
Ančolina in Aleks sta na Zemlji preživela dolgih sedem let. Odločila sta se, da ostaneta še
eno leto, da bo sta lahko opazovala sadove svojega dela. In spremembe so bile več kot
očitne. Led se je nehal tako hitro taliti, izsekani gozd so zarasla nova drevesa, odpadkov je
bilo občutno manj, saj so skoraj vse odpadne materiale poskušali uporabiti za nekaj novega
in jih reciklirati za druge predmete. Domov sta se vrnila vesela, da sta lahko pomagala
prebivalcem Zemlje in Zemlji sami. Na svojem planetu sta prebivalce spodbujala k ohranjanju
čiste narave.
Melisa Baranja
Dijaški dom Lizike Jančar Maribor
Mentorica: Karin Žvan
45

Najraje bi..
47. DOMIJADA
Zbornik literarnih prispevkov učencev dijaških domov Slovenije
Najraje bi šla... šla nekam, kjer so nepoznani ljudje... šla bi nekam, kjer sta veselje in smeh...
in ne žalost, jok in obup... najraje bi kot metulj odletela naproti sreči in ujela upanje, ki je
odšlo... rada bi spet uzrla zvezde na nebu, ki so znak upanja... bila bi veter, da bi razpihala
temne, deževne oblake v mojem življenju, zato da bi izza oblakov spet pokukalo sonce in bi
se čez nebo razlila barvita mavrica, ki bi v moje življenje spet vnesla barve... rada bi bila... a
kaj ko so to le sanje, zlite na papir in napisane s solznimi očmi…Imam idejo za boljši jutri..ta
jutri se bo začel z nasmehom na obrazu...nadaljeval se bo v prekrasnem sončnem dnevu, v
katerem se bodo prepletale prijateljske vezi. Dan me bo nato ponesel skozi nepopisan list,
jaz pa ga bom barvala s sanjami in popisala z željami..dan bo poln nasmehov, upanja in
poguma..na koncu dneva pa bom s tabo z roko v roki gledala sonce, kako tone v morje..nato
bova skupno odšla na sprehod v mesečini..to bi bil popoln dan..a kaj ko so to le želje in
upanja mladega, naivnega dekleta s polno idejami...
Petra Jeram
Dijaški dom Nova Gorica
Mentor: Dimitrij Vremec
Fotografija: Tami Vreča
46

ŽALOST
47. DOMIJADA
Zbornik literarnih prispevkov učencev dijaških domov Slovenije
Dnevi drugačni so brez tebe,
živiva v drugem svetu,
ti si na enem koncu sveta,
a jaz pa na drugem.
Najina ljubezen enako močna je,
kot je nekoč bila.
A kaj ko oba sva tako daleč
in tako sama ter majhna.
Čez dan pozabiva nekako na naju,
a ponoči, ko sama leževa v posteljo,
vsak v svojo,
se spomniva najinih skupnih trenutkov
in vse se spremeni,
zaspiva v žalosti in
zjutraj se prebudiva z mislimi na nov dan.
A ponoči se zgodba vsakič ponovi,
ampak s samo eno izjemo -
žalost je iz dneva v dan večja.
Avtorica: Sara Strniša Slika: Peter Udovič
Dijaški dom Tabor, Ljubljana
Mentorica: Saša Šterk
47

47. DOMIJADA
Zbornik literarnih prispevkov učencev dijaških domov Slovenije
_______________________________________________________________________
Prispevke so pregledali in ocenili:
Aljoša Vodnik, prof. lektorica
Doroteja Emeršič, višja knjižničarka, svetovalka,
Jasmina Ferk, prof.,svetovalka.
Avtor fotografije na naslovni strani: Simon Habjanič
Oblikovanje in obdelava: Branko Badoko
Rogla, 23. in 24, april 2009
_______________________________________________________________________
48