Špegel: Das Ü Magazin, april 2017

in vsebine. Kako ustvariti dovolj močan zlom,
ne da bi se sama metoda vpisala kot nova kriza,
pa je zabaven izziv. Sumim sicer, da bi ironično
lahko pozornost delovala za tovrstno osebo
kontraproduktivno, tako da je morebiti iskreno in
intenzivno zanimanje najboljši producent zloma.
Ko je kriza enkrat del ljudi, jih lahko
seveda pustimo takšne kot so, vendar moramo
potemtakem kot del družbe ali družba sprejeti
odgovornost, da v svojo okolico vnašajo krizo.
Tovrsten način je recimo prepričanje, da je
dovolj, da človeka s krizo premaknemo v okolje, v
katerem krize ne bo. Gre skratka za upanje, da se
bo z minimalnim ali sploh nikakršnim vložkom
mogoče izogniti posledicam krize. Tovrstno
razmišljanje je sebično, saj ponavadi ne išče
napake na sebi, pač pa okrivi človeka, ko začne
poustvarjati krizo okoli sebe. V kolikor gre za
vojne zgodbe, se ga tako lahko označi kot tečnega,
v kolikor gre za posilstva, za delinkventnega.
Hec kriz je, da vsaj na ravni osebnosti oseba
običajno poskuša rešiti svoj problem, torej se
običajno zaveda svoje težavnosti, le odpraviti je
ni pripravljena, saj se počuti do nje upravičena
ali enostavno odvisna, nezmožna sama odpraviti
krizo, kar je nekako logično. Če bi jo lahko, bi jo
Slika 3: Skrb
verjetno že, torej v kolikor ne zadošča kakšnemu
drugemu interesu. Večinoma se jih da tako urejati z
enostavnim pogovorom, natančneje zanimanjem
in pozornostjo. Sprejemanje in komunikacija.
Tudi če bo oseba poskusila poustvariti krizo, je
komunikacija stabilizacijski sistem, tako da je
EgoTrip
zanjo zaželeno, če je hkrati možna sama pred seboj
delovati kot dobra/razumna (pozitivna/nujna)
oseba. Upravičiti si mora svoj obstoj, kakršen koli
razlog že zadošča, saj sicer ne more ocenjevati
lastnih dejanj, kar vodi v identitetno krizo. Gre
skratka za zelo zapleten sistem izogibanja krizam,
pri čemer imajo globlje praviloma prednost pred
površinskimi (okolico). Ne smemo pa si delati
utvare, da je pozitiven odnos vselej dovolj, saj le
služi namenu. Tako ni recimo nič neobičajnega,
če lahko ista oseba hkrati želi pomagati sočloveku
in si želi videti svet goreti, saj želje enostavno ne
poganja ista logika. Ena kot odziv na eno krizo
(vnos iz okolice) in druga kot odziv na povsem
drugačno krizo (imeti pomen v svetu). Kriza bi v
tem primeru nastala šele tedaj, ko bi moralo priti
do izbire, torej ko bi se krizi soočili – če bi ena
rešitev namreč uničila drugo, bi kriza ponovno
bruhnila na plano.
Na to temo se najde še ogromno zanimivih
stvari, vendar naj se zgostim na naslov besedila.
Kot omenjeno, družba ima ponotranjene
Špegel: Das Ü Magazin - April 2017
11