Kvaksi 2020

Kvaksi pomlad
2020
• Zlata žaba 2019: v alternativnem vesolju
• PP na izletu: Bosna in mir
• Ali je branje res tako grozno?
• Zero waste Jezus in še več!

3

Kazalo
Uvodnik 6
Duhovna misel 8
Ali je bil Jezus »zero waste«? 8
BB 9
Poletni tabor 2019 (Vnanje Gorice) 9
VV 11
Poletni tabor volkov 11
Volčji vici 13
IV 14
Kako ne zboleti na poletnem taboru 14
TZV 2019 - izkušnja in pol 15
IV MEMI 16
PP 18
Bosna in mir 18
Polžje dirke 20
„SREČA JE SREČANJE” 20
Zlata žaba 2019: V alternativnem vesolju 23
Kolesa bodo rešila svet 26
Dnevnik skavtskega abstinenta 28
Trajnostni podlistek 30
Lorem Ipsum 33
Članek 33
Za uka žejne 34
Zločin in kazen odkupnina 34
Ali je branje res tako grozno? 35
Iz zgodovine 36
Iz Murijevih časov 36
Iz Kvaksi arhiva 38
Kvaksi, zima 2008 38
Misli iz pisala 40
Knjigožerec 41
Tema: osebnostna rast 41
Požrešna zajemalka 43
Popotnik 44
Popotniška duša 44
Potovanje v srce rdeče celine 48
Rebus 52
Kvaksi pomlad 2020
Kvaksi je glasilo Domžalskih skavtov, ki izhaja ko nastane dovolj gradiva.
Kakršnokoli razmnoževanje brez vednosti uredništva je strogo prepovedano
in bo sankcionirano z žarki in odkupino na taboru!
Naslovnica: Zimovanje IV - Log pod mangartom, foto: Anže Štrukelj
Uredništvo: Srna in Košuta
Oblikovanje: Anže Štrukelj
E-naslov: kvaksi@gmail.com
5

nočni omarici in vsem govorimo da jo
»beremo« (in jo nato vrnemo kolegu),
končno sprobamo recept, ki smo si
ga na shranili, za takrat ko »bom mel/a
čas«, pa še in še in še.
In ko nas kdaj zgrabi tisti žalostni 'joj,
zdaj bi morali biti pa na tem skavtskem
dogodku', se udobno namestimo, povabimo
še svoje družinske soskavte,
odpremo tale Kvaksi ali arhiv s slikami
iz leta 2013 in se prepustimo prijetnim
spominom, ki jih kot del ZSKSS
ustvarjamo že 30 let.
Pa sanjajmo – o projektih, ki bi jih
lahko izpeljali, o pospravljenem skladišču,
o dogodivščinah, ki čakajo na
vodovem potepu, o divjem vikendu,
veslanju po prostranem jezeru, savni
na taboru … iz preprostega sanjarjenja
se lahko rodijo najboljše ideje in
najpogumnejši načrti. Verjameva, da
se bomo iz svojih brlogov vrnili še bolj
polni iskrivosti in zagona za ustvarjanje
novih spominov in lepšega sveta.
Srna in Košuta
Uvodnik
Odkar je bil miselno spočet tale Kvaksi,
se je obrnilo mnogo vetrov in temu
primerno tudi uvodnikov.
Najbrž si nihče od nas ni mislil, da
bomo priča takim preobratom, kot
se dogajajo zdaj, v naših življenjih in
globalno.
Čeprav bi – kot verjetno večina bralcev
– zdaj raje uživali s skavtsko druščino
nekje na Želodniku ali katerem drugem
z naravo obdanem kraju, tole
karantensko življenje prinaša prav
svojevrstne izzive, v katerih lahko
končno pokažemo svojo iznajdljivost.
In priložnosti, kako bi skavtstvo, ki
ga sicer delimo s prijatelji, prinesli v
svoj domači vsakdanjik, je malodane
neskončno.
Ker so trgovine naenkrat postale
najnevarnejši kraj, lahko raje spoznamo
kakšno novo divjo rastlino in se
po sestavine za kosilo odpravimo v
gozd. Mogoče lahko celo preizkusimo
čarovnijo, kako iz moke, kvasa, soli in
zraka nastane najboljši kruh na svetu
(a.k.a. vzgojimo droži). Ali pa mislimo
malo bolj dolgoročno, in v kakšnem
predalu najdemo zavojček semen in jih
vzgojimo na okenski polici. Kot dnevno
dobro delo pa lahko pomislimo na vse,
ki so zdaj osamljeni, in jih na kakšen
izviren način razveselimo.
Končno imamo tudi čas, da se lotimo
kakšnega čisto svojega projekta – se
naučimo štrikat, poslikamo stene svoje
sobe, se naučimo portugalsko, napišemo
in uglasbimo svojo prvo pesem,
sešijemo jeans krilo za k skavtskem
kroju, spečemo prekmursko gibanico,
preberemo izposojeno knjigo, ki jo
imamo že približno 17 mesecev na
6 Kvaksi pomlad 2020
7

Duhovna misel
Ali je bil Jezus »zero waste«?
Ko so se najedli, je rekel svojim učencem:
»Poberite koščke, ki so ostali, da
se kaj ne izgubi.« (Jn 6,12)
Ja, tudi po tem, ko je čudežno nasitil
večtisočglavo množico in je bilo naokrog
(če predpostavimo, da se ljudje v
2000 letih nismo kaj dosti spremenili)
pravo smetarsko razdejanje, najbrž
podobno, kot ostane na prizorišču
takrat, ko se razide občinstvo po
poljubnem poletnem festivalu. Ne
vem sicer, ali je šlo pri tistih dvanajstih
košarah koščkov, ki so ostale, ko so
pobrali vse ostanke na onem travniku
(glej Jn 6) za, kot bi rekli v letu 2020,
organske odpadke, ali mogoče za
zaloge hrane za pozneje. Se mi pa zdi
Jezusova reakcija v vseh pogledih dober
zgled za današnji čas, ko je hrane
v obilju in ta s tako malo truda, lahko
bi rekli skoraj po čudežu, pride v naše
polne hladilnike in shrambe.
»… da se kaj ne izgubi,« pravi Jezus.
Misel me preganja, ko odprem hladilnik
in naletim na pokvarjen jogurt, ki
sem ga zanemaril. Potem zagledam
še košček starega kruha, ki sameva
na pultu, nedaleč stran od močno
zgubanega jabolka. Tudi zavoj moke
v omari, ki mu je zavladala razširjena
molja dinastija, bo moral kaj kmalu
romati v rjavi zabojnik. Pa saj so to
vsaj odpadki, ki se lepo in hitro razkrojijo,
si tiho mislim. Na naših skavtskih
taborih je košara z biološkimi odpadki
sicer prav tako kar zvrhana. En volčič
ne mara fižola, drugi je po prvi žlici že
sit, tretji čez noč postane alergičen na
koruzne kosmiče. V časih debelih krav
se redko kdo ukvarja z njimi, ker je to
nadvse tečno in naporno. Množice
družin, ki imajo morda 5 hlebov in 2
ribi ali še manj za ves mesec, ostankov
pa ni od kje pobrati, se zdijo daleč od
mojega hladilnika. Ali daleč od polnega
prtljažnika jestvin, ki jih tehnični dostavi
na naš tabor.
Včasih si mislim, le kaj pa bom jaz
napravil s svojimi bornimi petimi hlebi
in dvema ribicama, drugi naj skrbijo za
probleme množic. Ali se moje navade
sploh kje poznajo? Odgovor se nahaja
v isti evangeljski zgodbi. Jezus pa jim
je rekel: »Ni jim treba oditi. Vi jim dajte
jesti!« (Mt 14,16) Šele ko so pobrali
in prešteli vse ostanke, torej vse, kar
so zavrgli, jim je postalo jasno, da je
lahko hrane dovolj za vse. Odgovoren
sem za svoje »odpadke«, ki bi bili prav
lahko nekomu kruh ali zlato. Niti ni
pomembno, koliko kruha imaš, ampak
kaj z njim počneš. Zato te prosim,
dragi skavt: odgovorno ravnaj s svojimi
hlebi in ribami, pa bomo z Jezusovim
blagoslovom lahko nasičevali množice.
Delavni ris, Luka Kobal,
Ajdovščna-Šturje 1
BB
Poletni tabor 2019 (Vnanje Gorice)
Najmlajši domžalski skavti smo se v
petek, 21.6. - zadnji vikend pred koncem
šolskega leta
odpravili na poletni tabor v Ašičev dom
v Vnanjih Goricah. Téma: Viteški turnir.
Malo nas je pralo, malo je na nas sijalo
ljubo Sonce, malo smo se morali otepati
komarjev, a vseeno smo uživali.
Tabor smo zaključili v nedeljo s sveto
mašo, po njej pa smo imeli še pravi
bobrovski piknik - atiji so pekli na žaru,
mame so prinesle dobrote od doma,
na tabornem ognju smo pekli tudi
penice.
Strinjali smo se, da je bil to lep zaključek
skavtskega leta in ga bomo z
veseljem ponovili tudi letos.
Zahvala za to, da nismo bili lačni in
smo cel vikend jedli kot kralji, gre tudi
dežurnima grajskima zvarkaricama
in coprnicama, v prostem času tudi
kuharicama Lauri in Leili.
Nekaj odzivov naših bobrov in bobrovk
pa smo strnili v tem kalejdoskopskem
povzetku:
Rahela:
Vsak dan smo šli na travnik. En dan
smo delali ščite in meče, ker smo bili
vitezi. Imeli smo vodne igre in Medvedi
smo bili drugi. Bilo je super!
Zala:
8 Kvaksi pomlad 2020
9

“Najlepši vtisi iz poletnega tabora so,
ko smo se borili z meči in smo imeli
izzive...Presega pa
streljanje vodnih balončkov s katapultom.
Zelo se veselim vsakega naslednjega
srečanja.”
Dositej Dolinar:
„Na taboru mi je bilo zelo všeč. Še posebej
mi je bilo všeč kar smo jedli. Pa
tudi igrali smo se. Čisto malo mi je bilo
dolgčas. Vsi so bili zelo prijazni.”
Ela:
“Kot vitezi smo na poletnem taboru
opravljali razne preizkuse in se tako
urili. Med drugim smo tudi streljali s
pravim katapultom. Najbolj všeč mi
je bila delavnica, ko smo morali z usti
vzeti iz vode igračko in jo potem po
rokah v samokolnici prenesti v drugo
vedro. Ker smo veliko padali po tleh,
smo bili čisto blatni. Torej smo bili
blatni vitezi :).”
Spomnim se, kako smo pekli hrenovke
v testu, sestavili katapult in streljali
balončke z njim. Všeč so mi bile velike
igre, še posebej vodne, in igranje pinkponka
pri hiši na vrhu vasi…
VV
Poletni tabor volkov
Med letom so nam voditelji povedali,
da bomo imeli poletni tabor med 18.
in 23. julijem. Šele, ko se je avtobus
ustavil, smo izvedeli, da bomo nekaj
dni preživeli v Trsteniku pri Kranju.
Tema tega poletnega tabora je bil
Robin Hood. Na taboru nas je učilo,
pazilo, nasmejalo in pazilo 9 voditeljev.
Med dnevi smo imeli delavnice, tako
da smo se naučili streljati z lokom,
naredili smo si svoj lok in puščico, naredili
smo si lahko tudi svojo blazino iz
blaga … Jedli smo zelo dobro hrano,
saj nam je kuhala najboljša kuharica
na svetu Julija Vita Glas. En dan smo
odšli na hrib do cerkve in se tam igrali,
preživeli nevihto in imeli mašo. Vsak
večer pa smo se zbrali ob ognju, se
igrali ter peli in pekli. Ko je nastopil
predzadnji dan, smo najstarejši volkovi
napisali pisma(kako smo se odločili za
skavte, ali nam je bilo všeč pri volkih…),
se poslovili in odšli k četnikom
(ker smo se tako zmenili in ker so imeli
oni tabor ob istem času), saj smo se
morali še spoznati in videti, kako gre
njim. Tam smo prespali eno noč.
Ta tabor mi je bil zelo všeč, saj smo
na njem veliko doživeli in se imeli neizmerno
dobro. Pa hvala vsem voditeljem,
bili ste najboljši!
Neža Otrin =)
Mirjam:
10 Kvaksi pomlad 2020
11

Volčji vici
Ob obisku (res visokega)
Miklavža:
Volčič: »Miklavž, zakaj si pa ti
takooo velik?«
Miklavž: »Veste otroci, to je pa ta
nebeška hrana.«
Volčič: »A je res Širkan tam
zuni?«
Voditelj: »To je sigurno smrad
tvojih nog.«
Voditelj: »Aja, sej res, tebe zadnjič
ni blo«.
Rok: »Ne, mene je zadnjič blo.«
Za vas jih je zbrala kača Kaja,
Prodorna veverica, Tadeja Kreč
Ko smo voditelji starše prosili za
mnenje, kje bi njihovi otroci lahko
osebno napredovali, smo iz ene
družine dobili prošnjo, če lahko
njihovega otroka naučimo razvrstiti
umazano perilo in tega,
kako se oblačila opere v pralnem
stroju.
12 Kvaksi pomlad 2020
13

IV
Kako ne zboleti na poletnem taboru
To temo smo si izbrale kar tako, ker se nam je zdela zelo zanimiva. Ne. To
temo smo si izbrale zato, ker je izmed vseh pikapolonic, ki so bile prisotne na
poletnem taboru, ostala zdrava le ena. Imamo nekaj dobrih lajf hekov kako na
taboru čim dalj ostati zdrav.
1. UMIVAJ SI ZOBE - če si ne boš umival zob, ti jih bo pojedu čru ali pa te
bo zahaklala Glorija,
2. DOBRO SKUHAJ HRANO - naj bo kokoš, ki si jo na sveže zaklal, dobro
pečena,
3. UMIJ SE - vsaj enkrat. Če imaš ogroomno srečo in bodo voditelji
pripravili pot preživetja, se boš verjetno zmočil tam, drugače pa le prosi
Bernarda, da ti spoji eno milo iz naravnih danosti in se umij,
4. NE SMRDET - to lahko ovira dobro počutje in posledično zdravje bližnjih,
5. IMEJ 2 SPALKI - da boš lahko vsaj spal,
6. UMIVAJ SI ROKE - ker si bil na wc-ju, ker imaš blatne roke, ker so povsoood
bacili, si dovolj pogosto umivaj roke tako dolgo, da vmes dvakrat
zapoješ vse najboljše,
7. IMEJ VLAŽILNE ROBČKE - kajti ti ti bodo pomagali, da vsaj 4 bakterije
na dan odstraniš iz svojega čistega šotora,
8. NE PIJ ZASTRUPLJENE VODE - ne pij tiste vode v kateri je malo ali ne
veliko gnojnice, ki jo je kmet šprical na sosednjem travniku. Ampak tega
itak ne veš, tako da upaj, da je čista,
9. DOVOLJ JEJ IN PIJ - da bo tvoj možgan in vse ostalo normalno delal
čez cel dan,
10. (naaajpomembnejši) NE JEJ ŠUNKE OD BABIC - zelo nujno! Sploh
če jo gostiteljica potegne iz najspodnejše omare (ki ni hladilnik) in že na
pogled izgleda radioaktivno roza.
Pikapolonice
TZV 2019 - izkušnja in pol
Kakor vsako leto so tudi lani potekali
TZV-ji (tečaji za vodnike). Ker sem
postal vodnik, je bilo zaželjeno, da
se tudi jaz udeležim enega od njih.
Odločil sem se za prvi termin, izkazalo
se je, da je bila odločitev pravilna.
Ta sedemdnevni tabor je potekal na
gozdni jasi nekaj minut vožnje stran od
Stične. Ko smo udeleženci prispeli do
zbirne lokacije, so nas po zanimivem
postopku z uporabo klinčkov za obešanje
perila razdelili po vodih. Vsak od
članov voda je prišel do vloge vodnika,
kajti vsak dan so se vodove funkcije
zamenjale. Prvi dan smo si po vodih
postavili šotore in si sešili zastavice.
Nato je vsak vod dobil nalogo, ko je
moral bodisi nekaj zgraditi ali izkopati
na tabornem prostoru. Naslednje
dni so nam voditelji pripravili veliko
predavanj o tem, kako naj bi potekala
vodova srečanja, kako jih organizirati,
kako razdeliti funkcije in delo članom
voda… Že hrana na taboru je bila dobra,
družba in vodi še boljši, voditelji pa
so usklajeno sodelovali, tako da je bil
vtis o taboru super. Najbolj nepozaben
del tabora je bil naš hajk. Na njem smo
se člani voda bolje spoznali, še bolj
povezalo pa nas je iskanje prave poti,
ko smo nekajkrat zašli, a navsezadnje
srečno prispeli do zastavljenega cilja.
Med hajkom smo obredli tri bližnje
trgovine, kar nam je vzelo kar preveč
časa, zato smo šele ob devetih zvečer
prispeli na cilj in potrkali pri najbližji
hiši, kjer so nam ponudili prenočišče
pod njihovim hlevom. Zadnja dva
dneva smo preživeli v nepozabnem
vzdušju, polnem zabave, pogovorov,
šal in petja, zato lahko potrdim, da je
TZV sijajna izkušnja in lepa priložnost
za nepozabne spomine in trenutke, pa
čeprav traja samo en teden. Z nekaj
tzvjevskimi prijatelji še ohranjam stike
in verjamem, da se jih bomo vsi potrudili
ohraniti.
Neutrudljivi jastreb, Amadej Čižman
14 Kvaksi pomlad 2020
15

IV MEMI
Gamsi
16 Kvaksi pomlad 2020
17
Ovce

PP
Bosna in mir
Kakor se ptice jeseni odpravijo na
jug v lepše kraje, tako se je tudi Klan
Huda Kura odpravil na popotovanje
in raziskovanje Bosne, Hercegovine in
republike Srbske.
Niso še potihnili ognjemeti ob praznovanju
novega leta, ko smo se usedli v
sposojen kombi in zapeljali na široko
asfaltirano cesto, ki nas je popeljala
čez Hrvaško vse do Bosanske meje.
Tam smo pokazali svoje skavtske
izkaznice in se pripeljali na naš prvi cilj
po imenu Banjaluka. Kot že samo ime
pove, so v tem mestu znani po izdelavi
banj, ki jih lastniki pripeljejo sem v popravilo
ali pa na tekmovanje v dirkanju
z banjami po mogočni reki Vrbas. Ker
je bila reka preplitva za tekmovanje,
smo raje zavili v najbližjo pekarno,
kjer so nam ponudili burek z različnimi
nadevi. Ker skavt poje vse, kar
dobi na krožnik, smo ponižno sprejeli
njihovo ponudbo in tako začeli svoje
raziskovanje te raznolike dežele. Ko
smo videli vse, kar se v Banjaluki da
videti, smo se odpravili proti našemu
naslednjemu cilju: Jajcu. To mesto ima
za našo državo še poseben pomen,
saj se je iz Jajca razvilo drugo znano
mesto, ki pa leži severno od nas.
Vsak je že slišal za Beljak, malokdo
pa ve, da so bili prvi naseljenci bivši
prebivalci Jajca, ki so imeli drugačen
okus za pripravo omlete, zato so bili
izgnani. Na poti k našem naslednjemu
cilju smo pobrali štoparja, ki nam je s
pogovorom kratkočasil vožnjo vse do
Sarajeva. Tam smo se poslovili in se
odpravili na raziskovanje Bosanske
prestolnice, ki ji nekateri rečejo kar
Babilon, saj v njej prebiva več različnih
narodnosti, ki se med seboj mogoče
ne razumejo najbolje, vendar poskušajo
sprejeti drug drugega ne glede na
njegov glasbeni okus. V centru mesta
smo poiskali znano restavracijo in zavili
v sosednjo, ki ni bila tako polna. Tukaj
smo pričakovali znane Sarajevske
čevapčiče, ki pa so bili bolj podobnim
tistim iz Spara, kar nam je ustvarilo
občutek domačnosti. Da smo šli lažje
spat smo si privoščili še nekaj skodelic
kave in čaja, ki so nas napolnile s
toploto in sladkorjem.
Naslednji dan smo že zgodaj vstali
in se odpravili na ogled muzeja o
Srebrenici, ki nam je razkril tragične
posledice vojne in ločevanja ljudi glede
na njihovo narodnost ali veroizpoved.
Po koncu ogleda je sledil ogled bob
steze, ki je bila uporabljena za časa
zimskih olimpijskih iger v Sarajevu
leta 1984. Ko smo se naužili zimskih
radosti, kepanja in ostalih nenevarnih
aktivnosti, smo se usedli nazaj v kombi
in se zapeljali do Mostarja, še enega
znanega Bosanskega mesta, ki je
predvsem znan po enkratnem mostu,
ki se vije nad reko Neretvo in povezuje
oba bregova. Tukaj smo poiskali svoje
prenočišče in dobro založeno trgovino
ter se prepustili balkanskemu zraku, ki
nas je počasi ponesel v spanec. Zjutraj
smo pozajtrkovali, si umili ušesa in se
odpravili na ogled stare banke, ki je
pred desetletji služila kot ostrostrelska
točka, danes pa je galerija svobodnih
umetnikov, ki ponosno razkazujejo
svoja dela. Po končanem fotografiranju
in neskončni hoji po stopnicah smo
se usmerili proti Međugorju, majhnem
mestecu znanem po prikazovanjih
device Marije. Popotniški navdih je naš
volan nato usmeril proti Hrvaški meji
in mestu Split, kjer smo bili za konec
potovanja deležni še malo morskega
zraka in še manj sonca. Sledilo je nabiranje
kilometrov na sever in prebijanje
čez mejo, na koncu pa smo s polno
glavo spominov in praznim rezervoarjem
bencina prišli nazaj na začetek.
Komentatorski jastreb, Matej Zabret
18 Kvaksi pomlad 2020
19

super. Nesreča je, ko te 10 minut po tistem, ko zaspiš, zbudi dež. Še sreča, da
se pred nevihto lahko zatečeš h Glasovim domov.
„SREČA JE SREČANJE”
(Tok zavesti o taboru voditeljev 2019)
Sreča je, ko se 5. avgusta 2019 zbudiš in se spomniš, da se začenja tabor
voditeljev. Nesreča je, ker se zbudiš pol ure preden se s SKVOjem dobite pred
skavtsko sobo. Zato doma pozabiš pol stvari, na kar se (na srečo) spomniš,
ampak šele ko si že na pol poti in zato laufaš nazaj domov. Nesreča je, ker si
potem že pred zajtrkom prešvican bolj kot Karel Erjavec na zadnjem kongresu
svoje stranke.
Sreča je, ko ugotoviš, da si, čeprav si zamudil 20 minut, na zbirno mesto še
zmeraj prišel prej kot 2/3 SKVOja. Sreča je, ko pride Urban Bolta in prinese škatlo
v kateri so poleg majic še kava in nekaj hrane. Nesreča je, ker je vse to pod
kupom papirjev za načrtovanje.
Sreča je, ko naslednje jutro zajtrkuješ na terasi s čudovitim razgledom in se potem
lahko odpelješ naravnost na Želodnik. Nesreča je, ker so vsi ostali že tam.
Sreča je, ko vidiš, da je tvoj podtabor takoj pri vhodu, nesreča pa je, ker je od
vseh podtaborov največji in najbolj nagužvan. Sreča je, ko vidiš, da tvoj steg prištevajo
h gorenjskim stegom (najbrž na veliko nesrečo vseh pravih Gorenjcev).
Sreča je, ko potem najdeš vse svoje šotore in jih uspeš postaviti še pred piskanjem
kvadrata. Nesreča je, ko se zraven vas parkirajo Homčani*, sreča pa je, da
se zraven parkirajo tudi Homčanke :)
Sreča je, ko srečaš številne znane, na pol znane in povsem neznane obraze, nesreča
pa je, ko pri neznanih takoj naslednji trenutek že pozabiš, kako jim je ime.
Nesreča je, ker ne znaš himne tabora, a je na tvojo srečo ne zna tudi skoraj nihče
drug.
Nesreča je tudi, ko takoj zatem izveš še, da si za brezveze spakiral (in zaradi tega
še dvakrat laufal nazaj domov) vse potrebno za nekajdnevni potovalni tabor, saj
bo skupni del potekal na Želodniku. Sreča je, ko za nekaj trenutkov pomisliš, da
boš imel torej dva prosta dneva, a na svojo nesrečo izveš, da te že pričakujejo v
vrtcu Dominik Savio, kjer je treba prepleskati igrala in urediti okolico. Na srečo si
skavt, zato ne jamraš (ampak iščeš rešitve).
Sreča je, ko med delom na žgočem poletnem soncu potem dobiš dovolj vitamina
D za ves preostanek sezone in tak rjav ten, da boš z njim na taboru z lahkoto
zapecal kakšno skavtinjo, raje dve (nesreča je, ko se nič od tega seveda ne
zgodi).
Sreča je, ko se med delom lahko v senci odžejaš s hladnim sokom in okrepčaš
s pico, neizmerna sreča pa je, ko se po napornem dnevu lahko vržeš v Bistrico
(nesreča je, da si kopalke seveda pozabil doma).
Sreča je, ko v mraku s svojim SKVOjem zakuriš ogenj in si na njem pripraviš
večerjo - nesreča je, ker je večerja bolj vegi. Sreča je, ko lahko spiš na seniku,
nesreča pa je, ker v bistvu ne moreš, ker imaš alergijo na trave.
Sreča je, ko se naslednjega dne z otroci iz vrtca odpraviš na Šumberk, kjer jim
pokažeš nekaj skavtskih trikov in zakuriš ogenj. Nesreča je, ko ti ognja ob publiki
nikakor ne uspe prižgati in se ob tem zašvicaš, no, kot skavt, ki mu nikakor ne
uspe zakurit ognja.
Sreča je, ko tisto popoldne končaš z delom, se odpelješ do Homca in se vržeš v
mrzlo reko. Nesreča je, ker ravno takrat ni sonca in te potem samo zebe.
Sreča je, ko potem ob bajerju v Dobu v saču spečeš lososa in se imaš cel večer
Sreča je, ko se po kosilu zavlečeš v najbližjo senco, da bi se malo spočíl, nesreča
pa je, ker ima popolnoma isto idejo še vseh ostalih 107 skavtov iz tvojega
podtabora.
Sreča je, ko potem prevzameš vodenje postavljanja „kopališča” pri podtaboru,
nesreča pa je, ko štiri ure kasneje samo tvoja ekipa še ni dokončala dela, ker ste
si zadevo pač zastavili preveč na široko (pa še nihče ni hotel bit bademajster).
Sreča je slovesen prižig ognja na taboru, nesreča pa je, ker ga seveda nisi prižgal
ti. Sreča je potem, ko je v tvojem podtaboru taka žurka, da k vam prihajajo tudi
od drugod, nesreča pa je, da je bujenje ob sedmih zjutraj. Še sreča, da ti zajtrk
pripeljejo do podtabora. Na tvojo nesrečo pa je okrog vse polno os, ki ne razumejo
koncepta besednih zvez ‘ne’ in ‘bejž stran’. Na srečo si je tvoj sosed na
kruh ravnokar namazal dve kili marmelade, zato tebe pustijo bolj na miru.
20 Kvaksi pomlad 2020
21

Nesreča je, da v resnici zajtrk prespiš, prav tako prespiš tudi kvadrat. Na srečo ni
nikogar, ki bi ti dal za pumpat.
Sreča je, ko se potem zagrebeš za delavnico, na katero si si želel, nesreča pa je,
ko ugotoviš, da si zamešal številke. Pa greš potem na srečo vseeno lahko tja.
Sreča je, ko se umivaš v ledeno hladnem tolmunu. Smola je, ker se je pred teboj
tam očividno kopal že ves tabor.
Nesreča je, ko moraš podreti svoj tabor, za katerega si se res potrudil. Nesreča
je, ko se poslavljaš od svojih prijateljev iz drugih stegov, ki jih najbrž še nekaj časa
ne boš videl. (Ne)sreča je, ker si iz Domžal in zato lahko pomagaš pri pospravljanju
tabornega prostora še naslednje tri dni. Sreča je, ko se zaradi tega naučiš
voziti ta velik kombi. Sreča je, ker na koncu tabora najdeš svojo žvilco, ki si jo
izgubil prvi dan tabora. Nesreča je, ker na koncu tabora najdeš svojo žvilco, ki si
jo izgubil že prvi dan tabora.
Sreča je, ko pol leta po taboru gledaš slike in se spominjaš vsega lepega, kar
se je na njem zgodilo. Sreča je, da smo bili lahko del tega tabora in sreča je, da
imamo v našem združenju skavte, ki so v njegovo načrtovanje, organizacijo in
izvedbo vložili veliko truda in časa. Pravzaprav je res sreča imeti (tako fajn) skavtsko
družino.
*Sej drugač jih imamo čist radi; ampak sreča je, da ne berejo Kvaksija :)
Ubrani ris, Gregor Pirnat
Zlata žaba 2019: V alternativnem vesolju
Sreča je, ko za petek organizatorji pripravijo pravi lunapark z igrali, paintballom,
progo preživetja, kokicami, sladko peno in Borutom Pahorjem. Sama sreča,
sreča, sreča. Nesreča je, ko si Simon in na progi preživetja v najblatnejšem blatu
izgubiš očala. Sreča je, da jih potem najdeš.
Nesreča je, ko po celemu taboru iščeš svojega prijatelja in ga naposled najdeš
vsega srečnega pri svoji simpatiji v drugem podtaboru (nesrečnež sploh ne ve,
kaj ga čaka). Ampak si z skupaj njim vseeno srečen še ti.
Sreča je, ko si s svojim SKVOjem enkrat za spremembo dlje časa skupaj, se s
svojimi sovoditelji res lahko povežeš in jih tako bolje spoznaš.
Nesreča je, ko se v soboto zaveš, da je zadnji večer tabora. Na srečo je ta res
lep - adoracija in potem koncert in žur.
Nesreča je, ko ponoči ne moreš spati zaradi rukanja želodniških jelenov, ki v
bistvu sploh niso jeleni, ampak voditelji, ki so ravno zadnji večer zboleli in potem
celo noč bruhali. Sreča v nesreči je, ko naslednje jutro ugotoviš, da v našem
podtaboru samo Domžalčani nismo podlegli virozi.
11. februar – 94 dni po Zlati Žabi 2k19
Julija mi po telegramu že šestič
zamori za članek za Zlato Žabo. Ker
moje misli še čilirajo pri subtropskih
anticiklonih, mi pošlje še link do fotk
dogodka samega. Sila slabe vesti do
preljubih urednic me vendarle spodbudi,
da se spravim pisat.
9.11. 2k19
Neke pretirane treme se tistega
sobotnega jutra v Klanu Hude kura ni
čutilo. Zgodba alternativnih vesolij nas
je posrkala vase do te mere, da je že
pri prvi generalki vse skupaj delovalo
pristno. Počasi smo se spoznavali z
odrom, lučmi in rekviziti, iz programskega
vidika so zadeve sicer rahlo
neorganizirano, toda solidno stekle.
Pri tehniki pa nam je šlo bolj za nohte
– mogoče zato ker pri nas na 20
kreativnih - a tehnično nepodkovanih
- programcev pride en Domen. Že v
Bi-Pi-jevem Vodniku za skavtiče pa je
jasno obrazloženo, da bi morali biti v
optimalnem klanu po metodi vsaj štirje
Domni. Precej pritiska torej, a mož
jeklenih živcev in sončnih očal sredi
pozne jeseni je zadevo opravil z odliko.
Res pa drži - če moraš rihtat Live
stream, luči in elektronske glasovnice,
medtem ko te trije debili sprašujejo,
22 Kvaksi pomlad 2020
23

zakaj jim ne dela mikrofon, lahko v napadu
anksioznosti precej resno začneš
razmišljat, da bi vse skupaj skenslal,
pustil klanovske nebuloze za sabo in
postal voditelj bobrov Ankarana 1. Tudi
strici iz oZaldja so po stari domžalski
šegi občutili strah časovne stiske (klinčki,
hrana in torte se pač ne zrihtajo
sami od sebe), a so tudi oni suvereno
izvršili dotične dolžnosti.
Kot vedno je vse nekako ratalo in v
polno nafilani dvorani se je okoli osmih
pričel večerni program. Filmofilna
skavtska publika je uživala ob filmih, mi
smo uživali na odru, Lil Fluki in Lil Mj
sta z flašo Hennya uživala v bekstejđu.
Prišli so deli, ko sem se moral resno
zadržat, da ne bi na odru začel
krepavat od smeha (z Benijem sva
denimo pri eni točki na generalki v treh
poskusih trikrat začela na odru jokat
od smeha, ko je šlo zares, sva zgolj
z močjo čiste volje in trebušnih mišic
uspela ostati resnih obrazov.) Sledilo je
glasovanje, med njim pa se je dvorana
ogrela na prijetnih 60 stopinj, saj je
ikonični soundcloud trap duo - Lil Mj
in Lil Fluki - s svojim flowom zažgal
oder. Ljudje so evforično skakali po
dvorani, vonj švica in vlažnih spodnjic
je zajel množico ponorelih ljudi, ki so
na pamet znali vsako besedo, ki sta
jo v mikrofon položili mladi glasbeni
ikoni (mogoče vas bo kak hejter probal
prepričat, da sta samo Beni in Boris
densala pred odrom, medtem ko 150
zmedenih skavtov ni točno razumelo
kaj se dogaja, ampak to je totalen
bulšit in šolski primer fake news).
Ko sta se Mj in Fluki shekala dol iz
odra, smo se ponovno spomnili na
čudovite filme, ki so po moji objektivni
oceni konkretno prekašali tiste izpred
treh let. Kljub vsej tej carskosti pa
mi nekaj vendarle ni dalo miru. Proti
koncu dogodka sem se namreč že
malo zbal, da bo šlo kar vse po planu
in brez zatikanja (kar bi bilo povsem v
neskladju z tradicijo in auro domžalskega
klana). Potem pa vendarle!
Vendarle je kdo drug kot Anže Mali
tako prikupno zafrknil situacijo, da mu
živa duša ne bi mogla zameriti - pod
vplivom treme je namreč pomešal
ovojnice z zmagovalci, domžalski
bogovi kaosa in improvizacije na vrhu
Šumberka pa so si kolektivno oddahnili.
Kot smo precej uspešno zakamuflirali
pomankanje organizacijskih
sposobnosti že na prejšnji Zlati Žabi,
je tudi tokrat Anžetov programski
lapsus izpadel kot tipična domžalska
šala ali pa prikaz subtilne ironizacije
ustaljene vloge povezovalca programa
in ne kot to kar je bil že tisti pred tremi
leti – namreč dokaz, da je res kulsko it
na dan dogodka čez celoten program.
Vsekakor je kaotičini finalni crescendo
Zlate Žabe še dodatno popestril
dogajanje, ljudstvo pa se je huronsko
smejalo nenavadni situaciji na odru
– organizacijski lapsus, programski
uspeh.
Konec dober, vse dobro, svečano se
je še razrezala torta in izmozgani smo
se organizatorji Zlate žabe 2k19 odpeljali
k Casi de la Glas na zasluženo
celebratorno afterico.
Preudarni gams, Boris Kokalj
24 Kvaksi pomlad 2020
25

Kolesa bodo rešila svet
Najbrž si tudi ti, kmalu zatem, ko si
osvojil hojo in uporabo pribora, zajahal
sedež čudne oblike in se, najprej s
pomočjo pomožnih kolesc, naučil
šofirat enega najprelomnejših izumov
homo sapiensa - kolo. Čeprav sta
se analognemu dvokolesniku kmalu
pridružila njegov motorizirani brat ter
njegov nabildani štirikolesni bratranec,
je klasično kolo še danes zelo priljubljeno
prevozno in telovadno sredstvo.
In prav pri prevozu se začne njegovo
poslanstvo pri spreminjanju sveta.
V primerjavi s katerimkoli prevoznim
sredstvom kolo zmaga. V vseh
primerih, brez izjeme. Je okretnejši in
bolj zastonjparkirljiv od avtomobila,
hitrejši od hoje in cenejši v kategorijah
vzdrževanje in gorivo od motorja
in mopeda. Zanj, razen do 14. leta,
tudi ne potrebuješ posebnega izpita,
kar je kr carsko. Poleg tega pa je, in
to ima iz dneva v dan večji pomen,
kolo, ko enkrat zapusti tovarno in z
izjemo nekaj malega vzdrževanja,
ogljično nevtralno prevozno sredstvo,
ki ga poganjajo zgolj voznikove noge.
Raziskave kažejo, da če bi se namesto
z avti več vozili s kolesi, bi bilo to zelo
dobro. Poleg tega, da si namesto s
plastičnimi palčkami ušesa čistiš s
prsti, lahko za okolje nekaj dobrega
storiš že pri vsakdanji izbiri prevoznega
sredstva. Za majhno žrtev avtoradia in
ogrevanega volana lahko sebi in ostalim
sosvetovljanom prizaneseš nekaj
smrdljivih izpustov in tako, kot pravi
bober, pomagaš skrbeti za svet.
‘’Ampak js nimam keša, da si kupim
kolo stari, js se bom kr s sposojenim
avtom od babice raj furu.’’ Ej kolega,
tole ni glih dober argument, ane. Če
greš zdele na Bolho je tam zagotovo
kako kolo, ki stane manj kot 20 evrov,
najbrž pa najdeš kakšnega tudi v
zavihku ‘’podarim’’. Poleg tega, imaš v
več mestih po državi za smešno nizko
ceno na voljo sistem več sto koles
in nekaj deset postaj, ki jih lahko po
mili volji uporabljaš. Da ne izgubljam
besed o starem zaprašenem kolesu,
ki krasi skoraj vsako slovensko garažo
in mu razen zraka v gumah sploh nič
ne manjka. Sploh pa, kdo bi pa benz
plaču za avto?
V povprečju so kolesa tudi bolj
popravljiva ter za vzdrževanje lažja in
cenejša od ostalih mejnstrim prevoznih
sredstev. V primerjavi z recimo avtom
so lahko letni stroški nekaj deset krat
manjši. Seveda je vse odvisno od uporabe
in uporabnika, ampak pomoje se
lahko strinjava, da se povprečni letni
stroški vzdrževanja kolesa ne merijo
ravno v tisočih evrov.
Kolo je super tudi zato, ker si ga lahko
prilagodiš kakor ti paše. Če se z njim
dnevno pelješ na šiht, si namontiraš
košaro, da stvari ne nosiš na hrbtu,
kot kaka kamela. Če se pelješ po makadamu
z lužami, si umisliš širše gume
in nadnje pritrdiš blatnike. Če si res
norc in ti manjka adrenalina, si snameš
zavore. Če si umetnik bolj fabulozne
sorte, si na koncu balance nalepiš tiste
svetleče trakce, ki med vožnjo plapolajo
v vetru. Če si med prazniki dobil
mal bušija, si umisliš tanjše gume,
nižjo balanco in s svojo novo specialko
začneš topit božično maščobo. Kot
vidiš, je možnosti neskončno mnogo
in zagotovo tudi zate obstaja popolno
kolo.
Nenazadnje, smo na kolesu srečni.
Srečni smo, ko med zmazki mimobežeče
pokrajine razmišljamo kam se
bomo odpeljali jutri, ali pa kaj bo doma
za kosilo. Vožnja je, še posebej izven
mestnega trušča in semaforiziranih križišč,
trenutek, kjer nas ne motijo tečni
sosedje in obvestila na instagramu,
temveč smo, preko nekaj jeklenih cevi,
ki jih s pomočjo preproste fizike skozi
prostor in čas poganja naše lastno
telo, posredno povezani z naravo in
podlago po kateri brzimo.
Zatorej se pelji s kolesom in spreminjaj
svet, kajti spremembe so dobre,
kolesa pa še boljša!
Širokoustni jastreb, Jaka Grad
26 Kvaksi pomlad 2020
27

Dnevnik skavtskega abstinenta
Spodaj je nekaj izsekov iz dnevnika bivšega skavta, ki se je odločil, da konča svojo
skavtsko pot. Naj služi kot opozorilo za vse, ki boste v prihodnjih letih mogoče
šli po njegovih stopinjah, da se psihično pripravite na ta korak. Naj že na začetku
izdam skrivnost – ni bilo lahko.
Ponedeljek, 6. oktober 2019
Dragi dnevnik,
danes je prvi dan, odkar sem zapustil steg Domžale 1. Odločitev je bila težka,
ampak tokrat sem res odločen, da se dokončno odvadim od skavtov. Zaenkrat
mi gre kar dobro. Zjutraj sem sicer zaspal na službo, ker ni nihče piskal budnice,
sicer pa se ni zgodilo nič pretresljivega. Dan je bil deževen, ampak ni bilo tako
slabo, ker sem lahko poležaval v šotoru. Mislim sobi. Končno sem se malo spočil
ter imel nekaj časa zase. Proti večeru sem se uprl želji po kuhanju makaronov.
Sem ugotovil, da je tudi gres čisto dobra večerja. Kot takrat, ko smo ga zažgali
v Prežganju ali ko nam je v Vinici zmanjkalo mleka in smo ga naredili skoraj samo
z vodo. Ojoj … Ne, jutri bom naredil nekaj drugega. Grem počasi spat, da zjutraj
spet ne zamudim v službo.
Četrtek, 9. oktober 2019
Dragi dnevnik,
grozno je! Že cel teden se zbujam ob enih ponoči in hočem na drugo nočno stražo.
Grozno slabo spim in se stalno potim. Neprestano se mi dozdeva, da vidim
ljudi z rutkami. Na ulici, v trgovini in na delavnem mestu … Ostali me prepričujejo,
da so samo kravate, ampak ne vem, komu naj verjamem. Počasi si hočem
ustvariti nov ritem vsakdana pa mi nekako ne uspeva najbolje, ker ne vem, kako
naj zapolnim dolge popoldanske ure, ko je prosti čas. Danes sem eno uro stal
pred skavtsko sobo in čakal na SKVO srečanje, dokler nisem ugotovil, da verjetno
niti ni sestanka in predvsem, da nisem več del domžalskega SKVO-ja. Poskušam
se, kar se da, zamotiti z gledanjem televizije in poležavanjem na kavču. V
torek mi je uspelo skoraj pol ure, preden sem se začel tresti in se pomiril tako, da
sem vzel vrv in začel vaditi vozle. Tudi po skoraj celem tednu mi alpski metuljček
še vedno ne dela težav. Poskušam se čimbolj izogibati skavtskim stvarem pa me
kar same najdejo. Čeprav sem na robu z živci, ne obupavam. Jutri je nov dan.
Sreda, 15. oktober 2019
Dragi dnevnik,
Zadnjih nekaj dni izgubljam stik z realnostjo. Stalno se mi dogajajo nenavadne
stvari, ki jih težko pojasnim. Pred dnevi sem prišel domov popolnoma blaten in
premočen. Bojim se, da sem bil na poti preživetja, ampak se ne spomnim ne
kdaj, ne kje bi lahko bil. Pojavljajo se mi luknje v spominu in na trenutke sem
zelo razdražen. Ko srečujem ljudi, se mi dozdeva, da me vsi pozdravljajo z »Bodi
pripravljen.« Punca mi pravi, naj že neham stalno žvižgati pa niti ne vem, kdaj to
počnem. Bojim se iti ven, po drugi strani pa se mi zdi, da niti doma nisem varen
pred skušnjavami po skavtskem načinu življenja. Psiholog mi pravi, naj se poskušam
pomiriti in si poskušam najti nove aktivnosti. Ampak vse, kar mi pade na
pamet, je nekako povezano s skavti. Včeraj sem v koš vrgel vse skavtske dokumente
in literaturo, ki sem jo imel. Vseeno sem se zvečer zalotil, da si ponavljam
citate iz knjige »Bodi pripravljen.« Skrbi me, da jo znam na pamet in je nikoli ne
bom pozabil. Ker ne gre drugače, se čim dlje zadržujem v postelji. Vseeno nisem
nič kaj spočit. Strah me je, kako se bo to končalo.
Sobota, 14. december 2019
Dragi dnevnik,
Uspelo mi je! Z veseljem ti pišem, da sem se dokončno odvadil in prečistil skavtskega
načina življenja. Počutim se, kot da sem se znebil velikega bremena. Bilo
je težko, ampak končno lahko normalno zadiham in se brez skrbi odpravim ven.
Pravzaprav velikokrat naredim to. Pred dnevi sem šel v gozd zakurit ogenj, potem
pa sem si spekel hrenovko in tvist. Bilo je res dobro, tako domače in prijetno.
Kot da bi že kdaj počel kaj takega. Spomnim se vsega, kar se mi dogaja in sem
precej manj razdražen in pomirjen. Danes sem čez cesto pomagal starejši ženski
pa tudi sicer praktično vsak dan naredim dobro delo. Imam skoraj nek občutek
dolžnosti do tega, čeprav prav rad to počnem. Danes sem na grob nesel lučko
miru iz Betlehema. Res lepo žari. Aja, skoraj bi pozabil. V petek sem bil pri skavtski
maši. Lepo se je bilo srečati z Gospodom in mu zapeti »Dajte Gospodu čast.«
Se že veselim naslednje. Poleg vsega sem pred enim tednom že naredil svoje
letno načrtovanje za prihodnje leto. Se mi zdi, da sem si zadal kar prave cilje in že
delam na tem, da jih izpolnim. Pravzaprav mi je to kar pomagalo, da sem nehal
živeti po skavtsko. Delam na svojem duševnem, telesnem in čustvenem razvoju
in vse mi teče kot po maslu. Veselim se jutrišnjega dneva, ko grem na orientacijo!
Se kmalu spet oglasim po kakšnem sončnem ali deževnem dnevu. Pa saj ni
važno, če imam pravo opremo in sem vedno pripravljen.
Po resničnih dogodkih spisal:
Potrpežljivi rakun, Simon Kastelic
28 Kvaksi pomlad 2020
29

Trajnostni podlistek
Zjutraj vstaneš iz tople postelje, ki je
oblečena v posteljne rjuhe. Sanja se ti
ne, kdo jih je izdelal, od kod so prišle, ali
koliko izpustov je bilo za to potrebno. V
koliko plastike so bile zavite in kje je ta
končala. Sanje pustiš za sabo, naslednja
postaja je stranišče. Če si med tisti-
mi srečneži, ki s celodnevno potrebo
opravijo že zjutraj, zagotovo uporabiš
WC papir. V koliko plastike je bil zavit in
kam zdaj potuje in s kakšnim agresivnim
barvilom je bil pobarvan na snežno belo,
je tvoja zadnja skrb na svetu, saj že raz-
mišljaš, kako ti bo uspelo pojesti zajtrk,
ne da bi zamudil v šolo. Iz omare vza-
meš škatlo s kosmiči, iz škatle vrečko,
si natreseš kosmičev in si naliješ 100%
domače mleko iz Mercatorja, ki je nor-
malno - v tetrapaku. Izprazniš tetrapak
in ker mleka ni dovolj, si vzameš novega
iz škatle, kjer je bilo skupaj zapakiranih
10 tetrapakov. V vzdržljivo plastiko in
malo kartona. Kako priročno, pa mleko
še celo leto zdrži na sobni temperatu-
ri! Zdaj se ti že res mudi in tečeš si v
kopalnico umit zobe. Vmes seveda ne
pomisliš, da vse tvoje zobne ščetke, ki
si jih kdajkoli imel še vedno obstajajo na
našem planetu. In nimajo nobenega na-
mena kaj kmalu izginiti. Odpreš si novo
družinsko pakiranje Aquafresh, vržeš
stran kartonsko škatlico in folijo s katero
je zaliman in si obilno naneseš zobno
pasto. Itak se ti mudi, tako da zobe
poščetkaš napol, izpljuneš pol zobne
paste in se hitiš oblačit. Mikica, ki si jo
prejšnji teden kupil v H&M-u ima že luk-
njo, nič zato, saj je stala samo 5€. Gor
piše “made in Bangladesh” “uh, nekje v
južni Ameriki se mi zdi, ampak nič zato,
kje je moj Pull and bear pulover in leva
nogavica” se sprašuješ. Na kraj pameti ti
ne pade koliko vode je preteklo, da se je
vzgojil bombaž za majico, ki se je strgala
po prvem pranju in da je H&M brez-
srčno zažgal vse majice, ki jih ni prodal,
da ne bi oblačilom padla cena. Tudi ne
koliko poceni delovne sile je bilo zato
nekje v tretjem svetu potrebno in koliko
embalaže in goriva da je pripotovala v
tvojo omaro. Misel ti namreč že uhaja k
matematičnemu zvezku, seveda zavite-
mu v plastičen ovitek, da se zvezek, ki
ga boš potreboval vsega mogoče pol
leta, ne bo prehitro uničil “sra*je, naloga”
gre tvoj tok misli. Natakneš adidaske, ki
si jih končno (!!) dobil prejšnji teden (vsi
sošolci imajo najbolj moderne adidaske
za sezono pomlad 2020 že 3 tedne!).
Dejstvo, da Adidas vsako leto zažge na
tisoče čevljev, ki mu jih ne uspe prodati
in v svojem matičnem podjetju odpusti
vse delavce, ki dosežejo visoko starost
40 let, ti je neznano. Staro mamo med
obuvanjem prepričaš, da naj te zapelje
do šole, ker si pozen. Čeprav je zunaj
sonce in bi bil hitrejši s kolesom. Izpusti
te pač ne motijo, ko imaš točno 7min
40s sekund preden bo odzvonil zvonec
in pozabiš, da imaš zdrave noge, ki
lahko potiskajo pedala.
Uspelo ti je in preden dvakrat pomeži-
kneš je odmor za malico. Danes so na
vrsti jogurt in pica burek. Da je jogurt
v plastični embalaži te ne moti, ker ga
vržeš v pravo kanto (če ravno ne sfališ,
ko s sošolci tekmujete v ciljanju na pravi
koš), saj ga bodo reciklirali. Od kje so
prišle sestavine za burek, kdo ga je
spekel in od kako daleč je pripotoval
pač ni relevatno, če naslednjo uro pišeš
matematiko.
Zakaj je hrano bolje kupovati lokalno in ekološko:
• hrane ni treba pripeljati (manj izpustov, manj prometa na cesti)
• ker je potrebovala manj časa, da se je premaknila iz mesta rasti v tvoj hladil-
nik je gotovo bolj sveža
• ker ni bila (oziroma je bila manj) predelana kot tista iz trgovine ni zavita v embalažo,
ali pa jo lahko spraviš v embalažo, ki si jo prinesel sam in jo uporab-
ljaš že vsaj 117-ič
• denar, ki ga plačaš za pridelek gre nazaj v Slovenijo
• tako podpiraš proizvodnjo hrane doma, kar pomeni, da spodbujaš kmetij-
stvo, ki ga nujno rabimo za preživetje.
• hrana je pridelana na način, ki ne škoduje ekosistemom, ohranja zemljo
rodovitno in vodo pitno.
Na kaj pa biti pozoren pri kupovanju obleke:
• če se le da, kupuj oblačila iz druge roke
• kadar kupiš novo oblačilo, naj bo nakup dobro premišljen
• tvoj miselni tok naj bo: ZAKAJ to potrebujem? Lahko dobim RABLJENO?
Lahko dobim LOKALNO? KDO je izdelal? KAKO DOLGO mi bo služilo? KAM
bo šlo, ko bom odrabil? Ali je zares potrebno?
• ali si vedel, da še obstajajo šivilje, čevljarji in babice, ki znajo oblačila, čevlje,
nahrbtnike in še marsikaj popraviti? Dajmo jim spet delo, dajmo jim vedeti,
da jih potrebujemo. Kupujmo kvalitetna oblačila, ki se jih splača popraviti!
• oblačila, ki so resnično trajnostna in pravična so dražja, a pozanimaj se -
včasih ti jih je po potrebi proizvajalec pripravljen po potrebi tudi prikrojiti in
popraviti brezplačno. Prav tako bo lažja izvedba morebitne “reklamacije”.
• zamenjaj s prijateljico/sestro/(staro) mamo, naj oblačila krožijo!
• si si kupil/a hlače, ker jih ne nosiš, ker ti ne pašejo, pa so že 2 leti v omari?
Podari jih! Naj ti oblačila ne stojijo v omari!
Rabljena oblačila lahko dobiš/prodaš na:
• mojbutik.si
• bolha.com
• mojatvojaomara.si
v fizičnih “second hand” trgovinah v Ljubljani in drugje (naj ti pomaga stric Google)
30 Kvaksi pomlad 2020
31

Nekaj znamk oblačil, ki so oblikovana in narejena v Sloveniji:
• Sazy
• Let's doodle
• Homeless handmade
• Atelje Dobrovoljc
• Goodwill
• Slovenska
• imamo več podjetij, ki izdelujejo nogavice (googlaj “slovenske nogavice”)
• pozanimaj se, zašij si, uporabi možgane:)
Pa še namig: vsakič ko zavržeš karkoli, pomisli, kako bi izgledal tvoj vrt, če bi vse
te odpadke zakopal kar tam. Konec koncev jih na “vrtu” naše zemlje namesto
nas zakoplje nekdo drug. Posledice pa (bomo) tako ali tako čutimo vsi.
Kvaksi ovca, Ana Dragar
Lorem Ipsum
Članek
Evo me, pišem članek. Kaj je sploh point
rubrike Lorem Ipsum? Mogoče ravno
to, da ni posebej definirano, kaj naj bi
sem sodilo. Lahko bi se spet delal blazno
modrega z nekimi globokimi zgodbicami,
lahko bi poizkusil sproducirati kaj,
kar bi bilo kao smešno ali pa bi se, če bi
šel bolj po receptu slovenskih politikov,
zatekel k plagiatorstvu. Če bi vas hotel
res zabedirati (in če bi imel kaj pojma),
bi mogoče pisal o pečatu, ki ga je pustilo
predsedovanje Karla Erjavca stranki
Desus v slovenskem družbenopolitičnem
prostoru. Ampak na srečo nimam pojma.
Bolj stvarno bi bilo pisati o tem, kako
težko je napisat dober članek. Ali pa samo
članek. Oziroma kako ljudi motivirati da
napišejo članek. Ali pa samo motivirati.
Hop Cefizelj, pa te imam. Očitno se bom
delal blazno pametnega.
Z neimenovanim sovoditeljem, prepoznavnim
po njegovih šarmantnih
semigostih brkih, sva se pred taborom
pogovarjala, kaj bi se moral zgoditi, da bi
nekaj (prav tako neimenovanih) izvidnikov,
pripravila do tega, da bi bili vsaj za
čas tabora bolj motivirani. In s tem mislim,
da jih ne bi bilo treba n-krat prosit,
da iz gozda prinesejo pest dračja, da grejo
po sekiro do členarja, začnejo postavljati
ogenj, itd. sej štekate. V idealnem alternativnem
vesolju bi izvidniki od navdušenja
frčali po tabornem prostoru, vsak vod bi
si za svojim popolno napetim šotorom
hotel postaviti svojo savno, izbruhnil bi
pretep za mesto pomivalca posode, vodniki
bi nas s solzami v očeh prosili, če jim
lahko vodov potep podaljšamo vsaj še za
kakšnih dest kilometerčkov, anonimnega
izvidnika pa bi morali odvračati od žaganja
drv namesto od sablanja z nevidnimi
meči, saj bi nas, zaradi količine izsekanih
dreves, zaskrbelo za lokalni ekosistem.
Okej, mogoče vseeno ni čisto idealen
scenarij.
Na koncu se nama je utrnila briljantna
ideja, ki je praktično univerzalna in skupna
izobraževalnemu sistemu, Mercatorju
ali pa planinski transverzali in podobnim
shemam. Dejmo zbirat točke in potem
najboljši vod dobi reeees hudo nagrado. A
je delovalo? Nevem, je pa nadvse verjetno
to napačna pot do notranje motivacije, ki
je, iz mojega nestrokovnega vidika, edina
dolgoročno smiselna in obstoječa.
Morda je v uteho lahko dejstvo, da je
problem univerzalen in vseprisoten tudi
drugje. Ampak a ni to samo še en razlog
več, da bi se morali razbijanja tega
problema lotit še bolj zares. Najbrž je še
kar kul začet z vprašanjem zakaj? Zakaj
postavljati ogenj, zakaj tabor, zakaj skavti,
zakaj družba, zakaj ne bit samo doma
in se sabljat z nevidnimi meči z nevidnimi
frendi?
Ker je po mojem okusu tole zašlo že na
teritorij eksistencialne zateženosti, grem
raje pojest eno mandarino, vas pa, kot
kakšen narcisistično prepotenten filozof,
puščam v nevednosti.
(vz)TrAJNI gams ejkejej Bernard Čižman
32 Kvaksi pomlad 2020
33

Za uka žejne
Zločin in kazen odkupnina
Letnemu času navkljub je še mnogo
trenutkov, ko se mi utrne spomin na
poletje. Poletni tabor, vodov potep,
duhovne vaje v Kanjem Dolu (ali pa
tudi ne)… In eden pogostejših deja
vu – jev, je prav gotovo tudi grenko
odštevanje od deset, alarm in pozabljena
oprema, kar skupaj nanese na
eno misel – ODKUPNINA.
Kristalno jasno je, da je beseda pri nas
posebej zakoreninjena in ima uveljavljeno
rabo tako na srečanjih kot tudi na
taborih, če pa bi povprašali naključnega
postopača, pa se zna zgoditi, da bi
mu ta beseda predstavlja pravo uganko.
Torej verjamem, da s skavtskim
pomenom ni več zgubljati časa, torej
se osredotočimo na bolj poljudnega.
Za začetek. Beseda izhaja iz latinskega
caupo (trgovec, krčmar), kasneje
se je razvila starogermanska beseda
kaupian, od tod pa kupiti. Sama
beseda odkupnina pride dosti kasneje,
ko si lahko v zameno za denar rešil ali
odkupil sužnja ali ujetnika.
Vse pogosteje se mi zazdeva, da je
odkupnina krepak negativec pri duševnem
razvoju mlajših. Že sam pridih,
ki ga nosi beseda, lahko vzbudi hude
travme, odrinjene spomine in pozabljeno
bolečino. Pritisk ki, ga čutiš že ob
grožnji z odkupnino te skoraj razje,
vnema, ki jo imaš, da se odkupnini
vendarle izogneš te izčrpa do kraja življenja,
obtožujoč in razočaran pogled
so skavtov, misel na boleče pomivanje
zasušenih ostankov, sklec, predstavitve
nenavadno bizarnih tem, ali celo
prenažiranje z ostalo repo od kosila, te
pahne na sam rob obstoja. Ko pride
ura izvršitve, postaneš otopel. Zdi se
ti, da izgubljaš stik z okolico, da od
tebe ostaja le še senca sramote. O
težkih trenutkih po odsluženju s krvjo,
potom in solzami prežetega davka,
raje sploh ne bi pisal, saj bi sol na
stare rane bralcev lahko privedla do
norosti.
A na žalost za te zgodbe ni dosti
posluha, saj se cel svet še vedno drži
načela »Odkupnina mora biti, ker odkupnina
je vzgojna.«
Razmišljujoči gams, Matic Žibrik
Ali je branje res tako grozno, kot se zdi na
pogled?
Dober dan. Sem Jurij in sem eden tistih otrok, ki rad bere. Branje je lahko zanimivo.
No, res je, da so danes bolj moderne video igrice, a če si poiščemo knjigo,
ki nas res zanima, se lahko tudi sami prepričamo v to. Tudi meni branje sprva ni
bilo zanimivo, a kasneje sem se prepričal v nasprotno. Pri meni je najbolj smešno
to, da mi mami za kazen vzame knjigo, ko pa drugi starši svojim otrokom silijo
knjige v roko.
Naj vam predstavim postopek branja.
Najprej sem prebiral zgolj pravljice, potem Pet prijateljev, zatem Novohlačnike. To
sem bral do 3. razreda. Od takrat sem bral naprej Harry-ja Potter-ja. Od 3. do 4.
razreda sem prebral vse. V 5. razredu pa sem začel brati Eragona. V 5. razredu
trenutno berem Zlati kompas, severni sij.
Zdaj sem trdno odločen, da bom postal pisatelj. Svetujem vam, da nekaj od
naštetih knjig preberete tudi sami.
Da branje ni tako sranje, se lahko prepričate samo na en način.
Jurij Dragar
34 Kvaksi pomlad 2020
35

Iz zgodovine
Ker to glasilo služi tudi ohranjanju vezi s koreninami našega stega, sva se odločili,
da tokrat naše skavtske veterane spodbudiva k obujanju preteklosti tako, da
njihovo paleto spominov omejiva na nek specifičen odtenek. Naprosili sva vse
ljudi, ki so se po nekem naključju znašli na e-mail listi bivših voditeljev, da zapišejo
nekaj, kar se jim utrne ob podani temi.*
Že od kar sva se kot mali volkuljici podili po džungli, sva poslušali mite in legende
o tem, “kako je bilo, ko je bil Muri voditelj”.
Se ob imenu Muri ne zgane nič v tvojem spominu? Potem so spodnji odseki
pravo in obvezno gradivo zate! Veliko zabave in rosnih oči vsem skupaj želiva ob
prebiranju na temo:
Iz Murijevih časov
“Muri je bil vedno cenjen kot človek
dejanj. Občasno pa je bil tudi služabnik
besed. Zato naj ta zapis služi kot
črkovni spomenik njegovemu govoru
ob sprejemu Luči miru iz Betlehema z
začetka tega tisočletja. Murijev celoten
govor je šel približno takole: “Naj ta
lučka prinese veliko topline, zaradi
katere naj nam bo toplo.” Zbranim
mladcem je utripnilo srce, ki je šibnilo
kri v predel, zadolžen za odraz smeha
in nesmrtnost njegovega sporočila, ki
je puhnila v zbrano noč, se je z gorečimi
črkami vrisala v naš spomin. In še
danes me občasno pogrejejo - kar pa
je smisel dobrih govorov, ne?”
Drzni tiger, Peter Zabret
“Na taboru v Mozirju se je zadnji večer
zastrupilo s hrano polovica izvidnikov
in izvidnic. Verjetno žarka mast, ki je
stala cel teden na vročem soncu in s
katero smo zabelili makarone na drobtinah.
Okoli šotorov je bilo zjutraj vse
pobruhano. Ko Muri to vidi se začne
samo dret: ‘’Proklete žvali, to sploh
ne pogrizejo makaronov, ko jih jejo, to
sam žrejo!’’
“Na taboru pri Medvedjem brdu je bilo
v šotoru rakunov po pisku tišine še
zmeraj veselo. Čeprav so nas večkrat
prišli mirit, nismo utihnili, zato je vajeti
v roke vzel Muri. Nagnal nas je ven
in nas peljal na sprehod v gozd. Ko
smo bili dovolj globoko, smo se morali
sezuti in v temi za njim peš nazaj do
šotorov. Vse skupaj nas je še bolj
zabavalo. Muri naposled znori in nam
zagrozi, da bomo po kolenih hodili po
makadamu, če v trenutku ne utihnemo.
Nam se ta zagrožena kazen ni več
zdela zabavna, zato smo naposled le
utihnili.”
Neutrudljivi rakun, Tadej Bolta
“Davnega leta so na jasi postrojeno
stali šotori, na sredini ognjišče in
zraven je stal mogočen jambor, bilo je
nebo in bila so pristna, togo, ilovnata,
trda slovenska tla!
V taborni konstalaciji je manjkal le še
»WC na štrbunk«. Tradicionalno se
je v domžalskega stegu sanitarijam
namenilo veliko pozornosti, a nikoli niti
približno v takem obsegu, kot tistega
vročega poletja. Z Murijeve strani jasno
začrtana navodila za izkop jame so
sprožile prve zamahe krampov in lopat
v pristno, togo, trdo slovensko grudo.
Začetni zamahi Karlija in Nejca v slogu
Eisensteinovega udarniškega filma,
so z odporom trde ilovnate zemlje počasi,
počasi umirjali ritem in še enkrat
umirjali ritem. Minil je prvi dan kopanja,
za prvim je prišel drugi dan, žuljave
delovne roke so se menjavale in cilj se
je vsak dan zdel enako oddaljen kot
dan pred tem. Izmenični ritem udarcev
krampov je počasi zadobil meditativen
zen-budistični značaj, kamor smo se
v tišino umikali bolj ali manj problematični
posamezniki, ki smo rabili reflektirati
svoja bedasta pretekla dejanja.
Ne glede na ostal program so na jami
brez prestanka sedem dni aktivno
delovali vsaj dva krampa in ena lopata.
Ne glede na ilovnata tla je začrtani
gabarit jame ostal nespremenjen.
Jasni cilj in ne odstopanje od začrtanega
je bila ena temeljnih domžalskih
vrlin in Muri je to vrlino utelešal. V tem
času je bilo minsko polje posejano na
vse strani tabora, kar je koristilo pri
obrambi zastave, mislim sicer, da so
bila navodila o zakopavanju iztrebkov
jasno podana. Sedmi dan je sledila
slavnostna otvoritev WC-ja kot se za
naš steg spodobi, WC smo uporabljali
dan in pol, nato smo ga zasuli.
Murija imam v lepem spominu bil je
»Atila bič božji«, ki smo ga v tistem
času hudo hudo potrebovali. Muri,
hvala ti!”
Zapeljivi tiger, Jernej Girandon
*tudi v prihodnje naprošava vse, ki se čutite naprošene, da s svojimi utrinki prispevate
h kolektivnemu spominu našega stega. Predloge za tematike pa zbirava
na dobro stari kvaksi@gmail.com
36 Kvaksi pomlad 2020
37

Moja generacija (Jernej, Filip, Želod,
Tadeja...) je z Murijem še posebej
povezana, saj smo isti čas prestopali
iz volčičev k izvidnikom in naprej med
popotnike, mi kot skavtiči, Muri kot
naš voditelj, tako da smo dolgo rastli
skupaj. Muri je bil znan po vojaški
disciplini, zagovornik fizičnega dela.
Tako smo na nekem taboru čete večino
časa tabora (Lovsko Brdo 1999?) v
kot skala trdno zemljo kopali ogromno
luknjo za stranišče. Deset dni kopanja,
za vsega zadnja dva dni uporabe,
Iz Kvaksi arhiva
Kvaksi, zima 2008 , pod uredništvom Cirila in Popaya
ČLOVEK IN NARAVA
V tej rubriki bom predstavljal svoja razmišljanja. Rad pa bi povabil bralce, da se
na rubriko odzovete in napišete svoj pogled na temo, tako bom saj vedel, da kdo
bere in celo razmišlja, hehe.
Poznavanje, spoštovanje, razumevanje narave
preostali čas pa smo potrebo opravljali
vsepovprek v šumi. Končni izdelek -
WC - je bil mičen, a to sploh ni bilo
pomembno... edino kar je štelo je bilo
namreč to, da smo bili cele dneve
zaposleni s kopanjem. Čas je izbrisal
detajle, tako da je morda kakšen detajl
(časovna komponenta?) izmišljen, a
nauk ostaja.
Pravični rakun, Urban Bolta
Skavt naj to počne iz spoštovanja do narave in ne iz samoohranitvenega
(egoističnega) nagona.
Zadnje čase vse več razmišljam o odnosu človeka do narave in bolj ozko,
skavtovem odnosu do narave. O njej vem veliko, do nje se obnašam z vsem
spoštovanjem, skušam jo razumeti.
Človeka znanje o naravi zanima že od vsega začetka. Glavni razlog zanimanja
je lajšanje svojega življenja, povsem egoističen razlog. Človek je preko opazovanja
narave prišel do vseh odkritij, ki so mu olajšale življenje. A prišel je do
točke, ko misli da o njej ve že prav vse koristne stvari. Pa je temu res tako?
Pred kratkim sem bral članek o bioniki. Bionika je veda, ki skuša reševati probleme
tehnike s študijem funkcije živih bitij. (Iz repinca, kroglice, ki se prilepi
na obleko so razvili velkron ali nam bolj znani »ježek«, iz gekonovega stopala
so razvili robota, ki pleza po steklu, itd.)
Znanstveniki iz članka so mi odprli nov pogled in še eno potrditev, da nam
narava lahko ponudi tudi rešitve sodobnih problemov. Poleg tega mi je ponudil
še eno spoznanje, namreč da o naravi ne vem prav ničesar oz. da imam le
drobec znanja o njej, ki mi je tekom skavtstva prišel na ušesa.
Vedno sem spoštoval naravo, pa vendar sem tudi tu spoznal, da niti ne vem,
kaj to pomeni. To je povsem logično, saj se do pred kratkim nismo zavedali,
da nas zasipa plastika, da se dušimo v smogu, da porabimo nenormalno veliko
energije, ki jo je potrebno pridobiti iz narave, da s pitno vodo ravnamo neracionalno
(stranišča splakujemo s pitno vodo), itd. Spet lahko opazimo, da je v
tem delu človek kot tak izjemno egoistično bitje. In do teh spoznanj je prišel
šele, ko je na točki, da ogrozi svoj obstoj.
Razmišljanje me je privedlo do vprašanja razumevanja narave. Narava je
izjemno krut sistem, večina ljudi to spozna šele ob osebnem stiku z ujmo ali
katastrofo. Ne zanimajo nas suše, potresi, poplave, tsunamiji v oddaljenih krajih,
saj nas osebno ne ogrožajo. Zakaj narava prizadene že tako ranljive ljudi iz
nerazvitega sveta in ne nas v »fotelih«. To je vprašanje, ki nima odgovora, pa
vendar je pomembno, da si ga zastavimo, saj šele potem spoznamo kako srečni
v resnici smo.
V bistvu sem ugotovil, da o naravi še vedno ne vem veliko, da je ne razumem,
a jo vseeno začenjam spoštovati. Mislim, da bi moral vsak skavt razmišljati
o teh stvareh in se na njih začeti odzivati. Odzivati z majhnimi dejanji, ki v
ozadju nosijo veliko misel. Skavt naj to počne iz spoštovanja do narave in ne
iz samoohranitvenega (egoističnega) nagona.
Narava je zakon.
Jernej Girandon– Zapeljivi tiger
38 Kvaksi pomlad 2020
39

Misli iz pisala
DA UJEL BI SONČNI ŽAREK
Da ujel bi sončni žarek,
za manj sem sêm hitel.
Na griču je svetloba,
kup kamenja, ljudi,
da ujel bi sončni žarek,
pa sem spet oplel.
Veselje blo zapisano,
na kožo za uho,
slab dan zabrisal, mojo misel;
Kaj je to?
Bršljan se mi ovija
zdaj levo,
spet levo
in desno.
Zvon kali tišino,
v meni tega ni.
Izognjiti se sablji,
ki pride kot spomin,
vse slutnje
vse te misli
a tebe tu pač ni.
Zakaj bi se sekiru,
v nedeljo nov je dan,
pa zopet ponedeljek,
turoben in zaspan.
Delovni gams, Ambrož Štih
Knjigožerec
Tema: osebnostna rast
Ponovno z vami rubrika Knjigožerec, ki lahko zapolni vaše večere s toplino novih
idej, literarnih presežkov in metaforičnih preobrazb domišljije. Človeški nagon po
osebnem obstanku ni le želja po golem preživetju, ampak tudi izpolnitev potenciala.
Rdeča nit opisanih knjig je osebna rast, kontinuum esence človeka, ki se zaveda
odgovornosti svojega obstoja in se hoče osvoboditi ter najti osebni smisel v
življenju. Ali pa ne, kaj pa vem? Prijetno branje vam želim!
BB: Delfin - Sergio Bambaren
Delfin je zgodba o pogumu in boju zoper lastne strahove in omejitve.
Je zgodba o upanju, ki odstira tolikokrat spregledano in pozabljeno čarobnost
sveta, kako pot sanj vodi k resnici, ko nas prek naših lastnih pravil povede do
odkritja osebne usode. Delfin Danijel, ni kot ostali delfini, čuti da je tam zunaj, v
neskončnosti oceana nekaj več kot le lovljenje rib in vsakodnevno sončenje. Odločen,
da poišče tisto nekaj, zapusti varnost domačega grebena in se pogumno
poda v neznano.
VV: Alkimist - Paulo Coelho
Kratek, zelo hitro berljiv roman, ki pripoveduje o pustolovščini Jakoba,
vse od domorodne španske Andaluzije do egiptovskih puščav. V roman je ujeto
mnogo moralnih naukov, simbolov in spiritualnih rekov, ki nas popeljejo tudi do
osebnih odkritij in samouresničitve. Jakob zavrne željo svojega očeta in postane
pastir, naivno se poda v svet, ker pa mu ponavljajoče se sanje ne pustijo počivati,
se odloči slediti znakom vesolja. Prek univerzalnega jezika spozna svojo resnično
poklicanost, notranji zaklad in doume, kako nas vse v svetovni duši povezuje
ljubezen.
IV: Dol mi visi - Mark Manson
Kljub temu, da je priročnik za samopomoč, še ne pomeni, da se moraš
zdraviti za psihozo ali drugo motnjo, da si jo lahko prebiraš ob večernih urah
in se nasmihaš ob humornih vložkih avtorja prežetih z brutalno resničnostjo o
vsakodnevnem obsesivnem premlevanju in nerealističnih pozitivnih pričakovanjih
današnje mase ljudi. Avtor niti slučajno ne leporeči, ampak postreže z odmerkom
surove, osvežujoče, iskrene resnice, dokler ne zaključi še s kakšno kletvico ali
dvema. V življenju se je potrebno odločiti, kaj nam je pomembno in kaj ne, opustiti
stalno osredotočanje na pozitivno, se ves čas pehati za nečim boljšim in imeti
občutek, da smo upravičeni do stalnega ugodja in sreče. Prognoza življenja ni
ravno najboljša, zato je pomembno sprejeti trpljenje, poraze, izgube, obžalovanja
in izbrati svoj smisel. (poudarek na izbrati!)
40 Kvaksi pomlad 2020
41

PP: Placebo ste vi- Dr. Joe Dispenza
Izjemen znanstvenik na področju kvantne fizike in nevroznanosti, ki
piše ne le na papir, temveč tudi na svoje telo. Vedno uporablja isto pisalo- um,
a različno črnilo. Svoje temelje v knjigi je namreč dokazal tudi v praksi, ko si je
pozdravil hrbtenico in se rešil življenja na invalidskem vozičku. Na znanstven in
hkrati poljuden način razloži učinke placeba in prek vaj poda razkrite skrivnosti,
kako lahko s svojim umom impliciramo spremembe na vsa področja življenja
ter preidemo k višji zavesti. Razloži epigenetiko- vse kar je zunaj celice in vpliva
na naše izražanje genov, sintezo beljakovin, kar ni samo hrana, ampak tudi
čustva, prepričanja, miselni procesi in zaznavanja, ki jih imamo v stiku z okoljem
in s samim seboj. Predpostavlja, da je vsa materija energetsko nabita, s tem širi
področje znanega in odpira vpogled v večplastnost človeškega obstoja.
Požrešna zajemalka
Sta se morda babi in dedi prvič po desetih letih odpravila smučat? Koliko časa je
porabila babica, da je dedka prepričala in mu spakirala vse križanke in glavnik?
To sploh ni pomembno, namreč na mizi ostaja veliko medenega sadja za katerega
sploh ne potrebujete proteze, da bi ga pojedli. Preden ga prepustite v
posladek najljubšim hišnim ljubljenčkom, vam tu ponujamo recept ekskluzivnih,
veganskih, nesladkanih in predvsem okusnih kakijevih piškotov!
Srečna pikapolonica, Zala Jagodic
Sestavine:
• 4 kakiji
• 10 datljev
• 2 zvrhani žlički cimeta
• 2 žlici mandljevega masla
• muškatni orešček po občutku
• 5 žlic pirinih kosmičev
• 5 žlic ovsenih kosmičev
• skodelica ječmenovih in rženih
kosmičev
• limonina lupinica
• 10 suhih marelic
• praženi lešniki in mandlji (v
lističih)
• jedilna čokolada in kokosova
mast
Priprava:
Skupaj zmiksamo kakije (z lupino)
in datlje. Dodamo cimet in muškatni
orešček, mandljevo maslo, pirine in ovsene
kosmiče, limonino lupinico, suhe
marelice, lešnike in mandlje. Skodelico
ostalih kosmičev zmiksamo v moko in
jih zmešamo z ostalimi sestavinami.
Testo pregnetemo v homogeno zmes
kot nas je učila babica in ga postavimo
na hladno za 45 min. Oblikujemo jih
v kroglice poljubnih velikosti in oblik,
nato pa jih damo v pečico, segreto
na 190 stopinj celzija. Pečemo jih 30
minut na tej temperaturi.
Stopimo čokolado in dodamo žlico kokosove
masti, za bolj tekočo čokolado
in jih prelijemo.
POZOR! Zaradi možnosti zatikanja
manjših delcev v vašo protezo, svetujemo
uporabo Dentipurja.
Dobrosrčna mačka in Gostobesedni
gams, Erika in Jernej Dragar
42 Kvaksi pomlad 2020
43

Popotnik
Popotniška duša
Ta članek ne izvira le iz mojih izkušenj in spominov, temveč iz kolektivne popotniške
duše, ki jo sestavlja vsaka popotniška pustolovščina, in katere del postane
vsak, ko se prvič poda na pot, pa tudi ko z zanimanjem bere kak potopis ali
posluša pripovedi iz zakladnice bolj izkušenega popotnika. Ne se preveč ustrašit,
ne bo tako abstraktno, ampak zelo praktično. Ker pa bo verjetno veliko stvari, ki
jih bom želela povedat, bo člančič razdeljen v manjše paketke, pa si preberi tisto,
kar te zanima.
Turist ali popotnik?
Zadnjič sem se sprehajala po Kranjski Gori. Prijetna vasica na čudoviti lokaciji, a
brez duše. Podobno praznino je čutiti v vsakem lepem kraju, do koder vodi cesta
in so ga odkrili turisti. Turisti. Zakaj ima ta beseda tako neprijeten prizvok?
Turist: kdor potuje, začasno spremeni kraj bivanja zaradi oddiha, razvedrila.
Kako ga prepoznati? Njegov primarni habitat so letališča, najdemo ga tudi v vseh
večjih mestih, kjer ga težko opazimo brez velikega kovčka (ali enega nahrbtnika
na hrbtu in drugega spredaj), telefona usmerjenega v naključno stavbo, sebe, ali
oboje. Najbolj varno se počuti med množicami sebi podobnih ljudi (pogosta nahajališča
– lepe plaže iz reklamnih plakatov, najbolj oglaševane destinacije poceni
letalskih prevoznikov, nočni klubi … ). Izven človeško poseljenega območja se
ponavadi ne nahaja, v izjemnih primerih ga je opaziti na kakšni razgledni točki,
do koder pelje žičnica, taksi ali kakšna druga oblika javnega prevoza. Povprečno
se tam zadrži od 10 minut do pol ure, čas se zna podaljšati v primeru, da se tam
nahaja kavarna ali gostilna. Prehranjuje se z vedno zanesljivo hrano strica McDonalda,
kitajske restavracije, ali s 'tradicionalnimi jedmi' hotelske ponudbe. Ker je
zelo kultivirano bitje, ga na nekaj metrov prepoznamo po vonju vsakdanjega tuša.
Turisti so zelo hitro razmnožujoča se in invazivna vrsta, ki je že skoraj izpodrinila
avtohtono vrsto popotnikov.
Kako torej biti malo manj turist in malo bolj popotnik?
Načini potovanja
Pri tem bodi zelo kreativen, saj je možnosti skoraj toliko, kot lahko poješ kostanja.
Vseeno pa nekaj idej:
*Hoja – najbolj univerzalen način premikanja. Zagotavlja popolno svobodo in
kombiniranje z ostalimi oblikami potovanja. Hoja okoli sveta je dolga približno 25
000 km, kolikor povprečen človek tako ali tako prehodi v svojem življenju.
*Kolo – str. 17
*Štopanje – po mnenju mnogih najhitrejša, najzanimivejša in najbolj zastonjska
oblika potovanja na daljše razdalje. Ne pusti se zavesti naključni teti, ki te hoče
prepričat, da so ljudje, ki ustavljajo štoparjem, posiljevalci in serijski morilci. V
resnici je to vzorec najboljših primerkov človeške rase. Nekaj osnovnih štoparskih
nasvetov:
1. Vedno štopaj v paru, zato, da se lahko zamenjaš, ko enega začne bolet roka
in obrazne mišice od pretirano prikupnega nasmeha.
2. Imej dovolj velik karton, kamor napišeš destinacijo (ali vsaj približno smer), pa
ne pozabi na barvico, flomastru slejkoprej zmanjka barve.
3. Če štopaš na avtocesti, je tvoj čas preživetja ocenjen na približno 20 minut,
zato je bolj smiselna uporaba bencinskih črpalk. Prednost le-teh je, da ti ni treba
čakat, da ti nekdo ustavi, ampak ljudi preprosto počakaš pred njihovim avtom in
jih prijazno naprosiš, da te zapeljejo vsaj do naslednje bencinske.
4. Na lokalnih cestah izberi mesto, ki se ga vidi že od daleč, kjer se da ustavit in
kjer ljudje vozijo karseda počasi.
5. Ko enkrat dobiš štop, se z voznikom čimveč pogovarjaj. S tem nekako plačaš
vožnjo. Imej v mislih, da ti ne bi ustavil nekdo, ki mu ni do pogovora, in da tudi
kakšna bolj osebna vprašanja ponavadi niso čudna. (namig: če ne veš, kako
začeti pogovor, vprašaj voznika, če je kdaj štopal. po mojem statističnem vzorcu
je vprašanje uspešno v 83%)
*Letalo – tega se je za izogibat, kar je sicer zelo težko, ker je tako enostavno
in hitro in poceni. Preden kupiš karto, se pozanimaj, kakšen vpliv bo imel ta let
na okolje (v katerem mimogrede bivaš tudi ti), in če ga boš z namenom svojega
potovanja lahko upravičil.
*Prevoz.org, blablacar – zelo uporabna zadeva, za npr. iz Ljubljane do Kopra.
Kako najti primerno destinacijo
Iz medijev: beri potopise, bloge, revije …
Od prijateljev. Tudi vsak od voditeljev ima kakšno zanimivo popotniško izkušnjo in
ti lahko da dobro idejo. Veliko sprašuj.
44 Kvaksi pomlad 2020
45

Če si brez denarja
Couchsurfing: zastonj, pa še spoznaš lokalce. Tudi tu priporočljivo število ljudi
večje od ena, seveda samo zato, da lahko gostitelju eden krajša čas, medtem ko
se drugi tušira.
Busking: vzameš kakšnega prijatelja (dodatne točke, če ima posluh), nekaj
inštrumentov in si v nekaj urah na ulici zaslužiš za kosilo, kakšen muzej, če imaš
res srečo, te pa še kdo domov spat povabi. Bolj kot imaš čudne inštrumente in
bolj kot uživaš, več zaslužiš.
Vzemi šotor(ko) ali visečo mrežo in se nastani v gozdu, vse potrebno znanje že
imaš, če si si tekom leta pridno delal zapiske v skavtski zvezek. Ključno pri tem
je, da se pozanimaš, če se v državi, kjer se nahajaš, sme spati zunaj. Sploh, če si
brez denarja, ti kakšna kazen ne bo ravno pomagala.
Kaj imeti s sabo
Dve ključni investiciji za vsakega skavta, popotnika ali ne, sta spalna vreča in
nahrbtnik. Težko opišem svobodo, ki jo prinaša zares dobra puhasta spalka, ki
ima extreme pri -20. To nikakor ni spalka, ki jo boš uporabil samo na odpravi na
Everest ali Grenlandijo, ampak te lahko reši že v malo hladnejši noči na poletnem
taboru. Z nahrbtnikom pa je takole – kupiš enega in za zmeraj. Decathlonov za
40€ se bo najbrž uničil v dveh sezonah, zato nakup opravi malo bolj zavestno in
z mislijo na starodaven rek, ki pravi, da od slabega nahrbtnika hrbet boli. Ostale
uporabne stvari: gorilnik, zemljevid, čevlji, powerbank, palerina, vrečke, plastenka
za vodo, nož, lesena zobna ščetka …
Še nekaj ključnih nasvetov
Če ti do zdaj ni postalo jasno, kaj je bistvo popotništva, ti bo zagotovo po naslednjih
nekaj nasvetih.
• Poskusi se čimbolj izgubiti. Najbolj zanimive stvari se zgodijo nepredvideno,
najbolj nepredvidljive stvari pa se zgodijo nekje, kamor zanese le izgubljence
in spontane duše.
• To, kako daleč greš, šteje zelo malo. Zanimivi kraji in ljudje te čakajo povsod
(razen v Jesenicah).
• Vzemi si veliko časa za raziskovanje. Če hitiš, je vse, kar imaš od potovanja,
poznavanje lokalnih prevoznih sredstev in nekaj slik za na instagram.
• Bolj, kot se na potovanje pripraviš, več imaš od njega. Pristaši spontanosti
se morda ne bodo strinjali, a (tokrat iz lastnih izkušenj) menim, da ima poznavanje
kraja, kamor se odpravljaš, velike prednosti. In to sploh ne pomeni,
da na potovanju samem ne moreš biti spontan. V knjižnici si izposodi zgodovinske
knjige, preberi bloge ljudi, ki so že potovali tam, nauči se nekaj jezika,
spoznavaj njihovo kulturo. Tako se boš ljudem lahko veliko bolj približal, jim
znal postaviti prava vprašanja. Tudi s praktičnega vidika je na primer dobro
vedeti, če imajo v tisti državi bankomate. Z desetimi evri v denarnici ti sicer
ne bo preostalo drugega, kot da se vrneš, ali pa počakaš, da ti od doma
pošljejo kuverto z nekaj denarja.
• Ko ne potuješ, sprejmi popotnike, ustavljaj štoparjem (če imaš izpit za
avto), saj ti približajo delček sveta, tudi če tam še nisi bil in morda nikoli ne
boš.
Spogledljiva ovca, Julija Vita Glas
46 Kvaksi pomlad 2020
47

Potovanje v srce rdeče celine
Če bi mi kdo 5 let nazaj povedal, da bom do svojega rosnega 22 leta ne le
enkrat, ampak kar dvakrat pristala v Avstraliji, bi se mu posmehnila in si naprej
umivala zobe, misli pa bi mi ušle k Južni Ameriki, Bocvani, Norveški in Japonski,
ki so bile takrat na moji listi prioritetnih držav precej višje od te majhne, a zelo
raznolike celine.
Je že tako, da “človk obrača, Bog obrne” in življenja pota nas zanesejo kamor si
še v svojih sanjah ne znamo predstavljati.
Tako sem poznega poletja 2018 prvič letela na drug konec sveta, kamor povprečen
let iz Zagreba traja več časa kot jaz zadnje čase povprečno spim v celem
tednu, ha!
Nadejala sem se precejšnjih količin hoje in kengurujev, dobila pa novega prijatelja,
nore kulinarične izkušnje, Uluru pa še in še …
Moja prva izkušnja najmanjše celine je bil Sydney. Mesto za katerega pravijo, da
ima 4 - 8 mio prebivalcev (odvisno koga vprašaš). Mesto, kjer se mestni avtobus
pač mirno pelje mimo tebe, če mu ne pomahaš. Mesto, kjer nimaš občutka, da
si v velemestu, razen ko ti pogled v centru mestra uide proti vrhovom stolpnic, ki
so nekje proti soncu. Ali proti znamenitemu Harbour Bridge-u, markantni operi in
Toronga Zoo-ju, kjer slovijo po najbolje natreniranih ptičih na svetu. Mesto, kjer
je bilo mojih prvih sedem obrokov takšnih, da sem jih poizkusila prvič (med njimi
suši, tapasi, ostrige in burito). Tradicionalne hrane avstralci pač ne poznajo, za
domov ti spakirajo Tim-Tame in Vegemite (uporabi strica Googla). Je tudi mesto,
kjer je skoraj enako praktično imeti čoln ali avto, zlasti, če živiš ob obali. Kjer imeti
bazen v vsakem bloku ali hiši pač ni stvar luksuza, ampak skoraj osnovna človekova
pravica, kar bi razumeli tudi mi, če bi izkusili avstralska poletja.
Mesto, kjer sem bila iskreno vesela, da za bivanje nisem plačala in da sem v tem
labirintu ulic imela kar dva “domačina” (ena rojena slovenka in drugi rojen britanec,
sta prav lahko tudi idealna Sydney vodiča).
Ker pa mesto ni pravi kraj za popotnike (glej članek na prejšnji strani) nas je letalo
(kot omenjeno ne najbolj zaželjen način prevoza, a vseeno dobrodošel, ko čez
pol celine letiš kar 2 (!!) uri in zamenjaš en časovni pas) poneslo proti središču v
mestece, nadvse podobno Domžalam. Le da na stotine kilometrov 360 stopinj ni
prave civilizacije. Reče se mu Alice Springs. V kolikor bi želeli začutiti naravo teh
krajev, v branje (ali ogled filma) priporočam Tracks, avtorice Robin Davidson.
V osrčje outbacka nas je privedla želja, da se podamo na treking slane reke, ki ji
avtohtoni prebivalci pravijo Larapinta, na zemlji, ki pripada aboridžinom, ljudstvu
Arrente. Pokrajina je zelo dramatična in povsem drugačna od tiste, ki sem jo prej
poznala.
Čeprav smo za pohod izbrali zimski letni čas (avgust in september), smo čez dan
hodili na prijetno toplih 35 - 40 stopinj celzija (ker je v zraku precej manj vlage kot
pri nas je vročina bolj znosna), večerjo kuhali v puhastih jaknah, ponoči pa sm
se prvih nekaj noči tresla na 0°C. Ker se je bližalo poletje, je tudi ponoči postalo
topleje in moje noči so postale bolj prijetne. Večino noči smo spali v nekakšnih
zavetjih, postavljenih ob koncu vsake etape, ki so zgolj odprte barake s streho
in dvignjenim ležiščem ter kanistri za vodo, ki so bili naš edini vir pitne vode v
11 dneh. Čeprav smo cele dneve hodili
sami, smo navadno zvečer imeli družbo
še hčere in očeta, ki sta hodila pred
nami, pa še kakšen popotniški par se
je našel, sicer pa vse naokoli divjina,
kamor seže pogled. Hektarjem neokrnjene
narave navkljub pa nismo imeli
priložnosti zaslediti kaj dosti živali. Kljub
strašenju, da naj ponoči nahrbtnike in
čevlje spravljamo na visoke police barak,
saj se dingoti radi poslužujejo obutve, jih
nismo videli. Niti duha in sluha o strašnih
avstralskih pajkih ali kačah, za kenguruja
pa sem morala počakati do najbližje
farme v outbacku pod Ulurujem.
Kljub vsakodnevnemu prerekanju koliko
čokoladic ima vsak na voljo za dotični
dan in o tem kaj bomo jedli za večerjo
so nam dnevi hitro minevali in 8 dni je
48 Kvaksi pomlad 2020
49

minilo, kot bi mignil. Vendar “nesreča”
nikoli ne počiva, najin avstralski prijatelj
Tim je tako osmega dne na delu poti
slučajno ujel signal in prejel sporočilo, da
mora obvezno nemudoma na službeno
pot in naju tako za 2 dni in pol zapustil.
Naslednja dva dni sva tako z Mašo složno
sprejeli odločitev, da bova hodili več kot
predvideva vodič-knjiga in spali kar sredi
ničesar, na puščavski potki, kjer sva
hodili. Predzadnji dan, na zadnjem večjem
hribu pred ciljem - goro Mount Sounder
sva spali na prostem in se zbudili v enega
najlepših sončnih vzhodov v mojem življenju.
Pravijo, da je Mount Sounder okamenela
noseča ženska in slika je bila iz
najine perspektive popolna. Z zadnjim delom poti sva opravili kot za šalo, potem
pa še celo popoldne čakali Tima pod vznožjem gore, za veliki finale. Tim, stuširan,
opran in s hrano iz civilizacije naju je odrešil na večer in ob vsej dobri volji ter
končno polnih želodcih, je padla odločitev, da pojdemo na vrh gore kar zvečer
in velimo zjutraj vstati na sončni vzhod. Imeli smo sicer pomisleke, saj je na gori
prepovedano spati, ker je ta po izročilu aboridžinov sveta, a misel, da bo treba
ob dveh ponoči vstajati za sončni vzhod je bila bolj grozna kot tveganje slabe
volje lokalcev. Vzpon se je vlekel, a okoli enajste ure smo dosegli 235 kilometer
in prav kmalu zaspali. Sončni vzhod, ki je sledil se prav tako uvršča zelo visoko
med najljubše in občutek zadovoljsta se je še povečal ob misli, da je vsakodnevno
nošenje nečloveško težkega nahrbtnika končano in da je tuš oddaljen le še
2-urno vožnjo s kombijem v hotel.
T.i. “shuttle” s konca trekinga si je treba prek agencije organizirati že vnaprej, saj
večinoma signala v outbacku ni. Ceste sicer so, a je brezpredmetno omenjati, da
se na njih ne tare avtomobilov, ki čakajo, da bi pobrali štoparje.
Dodobra umiti a ne še spočiti smo si privoščili večerjo v tradicionali tajski restavraciji
(jap, tudi tajsko hrano sem probala prvič), kjer pa so nam poleg hrane
postregli uvoženo pristno italijansko mineralno vodo (toliko o avtentičnosti), nato
pa v polnosti užili užitke spanja na nebeško mehkih vzmetnicah.
Ker smo s pohajkovanjem opravili dovolj hitro in po planu, smo sklenili, da imamo
dovolj časa, da obiščemo še slavni Uluru, sploh pa smo bili že v soseščini, to
je slabih 500 kilometrov stran, za Northern territory (zvezna država kjer smo se
nahajali) pravi mačji kašelj. Natačneje 470 kilometersko pot smo opravili v dveh
delih, z najetim avtomobilom. Prvo noč smo prebili na prostem in zjutraj krenili na
krajši pohod v King’s canyon (ja, nismo se še naveličali hoditi in spati v prahu),
ki je zares veličasten kanjon rdeče barve in norih skalnih formacij. Še istega dne
zvečer smo po stereotipno ravnih cestah čez puščavo prispeli do turističnega
mesteca, ki tam stoji prav zaradi slavne vzpetine. Za vstop v narodni park, ki
jo obdaja smo plačali “skromnih” 40€ na osebo in se z avtom zapeljali direktno
pod vznožje. Kljub etičnim pomislekom sta moja sopotnika ob informaciji, da bo
pohajkovanje na vrh svete gore od oktobra naslednjega leta nepreklicno prepovedano,
sklenila da je enostavno potrebno odkljukati vzpon iz seznama točk, ki
jih moraš odkljukati preden se stegneš. Nič kaj položen vzpon, a zanimiv, mi je
dal slabe vesti a tudi malo zadovoljstva.
Za večerjo smo se z avtom zapeljali na t.i. “sunset spot”, kjer smo dan zaključili
ob noro lepih barvah, ki jih niti trume azijskih in vseh ostalih vrst turistov, ki
se pred tabo komolčijo s selfie-sticki ne morejo skaziti. Gneča vseeno ni bila
prevelika za lepo popotniško fotografijo za vnuke. To je bil tudi zadnji dan, ki
sem ga preživela pod nebom avstralskega outbacka in v rdečem pesku, ki ga
še po letu in pol na vsake toliko najdem v moji spalni vreči. Naslednje jutri smo si
nedaleč od Uluruja ogledali še manj znane Katja Tjute, prav podobno impresivne
grude sredi sicer ravninske puščave, nato pa iz majcenega letališča, ki služi le
in zgolj prevozu turistov za ogled Uluruja odleteli nazaj proti Sydneyju. Tam naju
je zapustila Maša in odletela po ljubezen v Nepal, jaz pa sem le prišla do glavnih
mestnih znamenitosti, kjer sem nabrala še zadnje kilometre po pločniku - za več
ni bilo časa. Datum na letalski karti se je približal tistemu na koledarju, denarnica
je postajala bolj vitka od Julije VITE, želodec pa je že krulil po domači, sveži hrani.
Tako se je v Zagrebu končala moja prva avstralska zgodba. Kako sem napisala
drugo, pa morda izveste v naslednjem Kvaksiju. Ako bo dal Bog in pisalci prispevkov,
bo to že proti koncu letošnjega leta gospodovega 2020.
Kvaksi ovca, Ana Dragar
50 Kvaksi pomlad 2020
51

Rebus
Levjesrčni gams, Benjamin Čižman
52 Kvaksi pomlad 2020