Vsebina

januar/februar
2003
Do`ivljanje absolutnega v umetnosti
Ognjeni ocean
Zakaj tak naslov pri uvodu v blok o umetnosti kot “lovu” za absolutnim? Jošt
Snoj v svojem razmišljanju o umetnosti pravi, da je naloga umetnosti preobra`anje
stvarstva. Ko sem si ogledovala njegove najnovejše slike, sem opazila, da se v njih bolj
ali manj vidno skriva ogenj, ki predstavlja ozadje ali pa temelj njegovih upodobitev.
Ta ogenj, ki pronica skozi barve, me spominja na ognjeno morje, ki tli pod vsem
ustvarjenim. Ozadje ustvarjenega razumem kot ogenj Ljubezni, ogenj Svetega Duha,
ki napolnjuje stvarstvo. Ta ogenj odkriva umetnost, ko iš~e Resnico, absolutno, popolnost.
O~em najve~krat ni viden, ga pa ob~utimo, ko se sre~amo z ustvarjeno lepoto. Ko
se sre~amo z njim, v nas nekaj zaneti. In postopoma postajamo tudi sami gore~i. In
ogenj se širi dalje. V tem vidim veliko poslanstvo umetnosti, ki zasleduje Lepoto, odsev
Boga v ustvarjenem. Sledi absolutnega so posejane v vseh zvsteh umetnosti in sestavljajo
mozaik, ki nas spominja na bistvo, na naš temelj. Preko umetnosti odkrivamo, to,
kar `e je, kar je od nekdaj in v tem lahko spoznavamo sebe kot kraljeve sinove in
kraljeve h~ere.
“Spoznati do kraja kak predmet, kako bitje, tj. spoznati ga tako, kakor resni~no
je, pomeni spoznati Vse; saj je vsak predmet v svoji resni~ni dolo~enosti povezan z
vseenostjo”, pravi Solovjov k svoji Kritiki abstraktnih na~el. V Filozofskih na~elih
celostnega spoznavanja to svoje spoznanje podkrepi z mislijo, da vsaka naša dolo~ena
predstava, misel, volja vklju~uje neko “neposredno dojemanje absolutne resni~nosti,”
“neposredno ~utenje” te resni~nosti, “stik z absolutnim”. “Vsako spoznanje `ivi po
nepoznanem, vse besede se nanašajo na neizrekljivo in vsaka resni~nost vodi prek sebe
v tisto absolutno resni~nost, ki jo v neposrednem dojemanju odkrivamo v nas samih”
(Kritika abstraktnih na~el). Absolutno pa se more razkrivati le v ~lovekovi osebni
sredi, — v ~lovekovem eksisten~nem jedru, — le ~lovekovemu `ivemu do`ivljajskemu dnu
pravi Vladimir Truhlar v svoji knjigi Do`ivljanje absolutnega v slovenskem leposlovju.
“Umetnost ne poro~a, ampak ustvarja: Njen namen je izslediti, reproducirati ali z
odstranjevanjem odve~nega ustvariti paradigmatsko popolnost absolutne lepote”pravi
tudi Igor Škamperle v uvodu v svoj roman Kraljeva h~i. Po njegovem literatura u~inkuje
z lepoto in odstrtjem mo`nega.
Prispevki o umetnosti in literaturi, zbrani v tem bloku, hodijo “po besedah v
molk, v brezimno,” kot bi dejala Simone Weil. In prinašajo svojo izkušnjo lepote,
resnice, spoznanja absolutnega … V globini pa se zlivajo v brezbre`en, ognjeni ocean,
ki po`ge lo~ujo~o razli~nost in jo oplemeniti v zlato lesketanje enkratne Bogupodobnosti.
Na~inov do`ivljanja umetnosti je nešteto in ne bodo nikoli do konca iz~rpani. J.
L. Borges poezijo v pesmi Jug do`ivlja takole:
19