GABRIEL OBLAK

Prva svetovna vojna
leta 1916 pričela z gradnjo oskrbovalne normalnotirne proge od železniške
postaje Logatec do Črnega Vrha. Dejstvo, da je Gabriel sedaj lahko
služil vojaščino v domačem kraju, je bilo za Oblakovo družino veliko
olajšanje.
Prošnje za odpust
Mama Jerica je 22. junija 1918 naslovila na oblasti prošnjo, da njenega
sina razrešijo vojaške službe. Vendar je s cesarsko-kraljevega trgovskega
ministrstva na Dunaju 25. junija 1918 prišel odgovor, da »je elektrotehnik
Gabriel Oblak rojen leta 1895 in da odpustitev letnikov 1894-1900 iz
vojaške službe vsled odredbe obrambnega ministrstva z dne 4. februarja
1918 ni dovoljena«.
Dne 25. julija 1918 je nato sledila nova prošnja na vojaško poveljstvo v
Gradec. Podpisnik tega rokopisnega pisma pa je kar podjetje »Bogdan
Oblak, opekarna in tovarna cementnin, Logatec, Kranjska«, ki ga je po
moževi smrti vodila Gabrielova mama Jerica. Takole utemeljuje svojo
prošnjo: »Opekarna in tovarna cementnin Bogdan Oblak je v mirnem
času oskrbovala celotno notranjo Kranjsko s strešno opeko in gradbenim
materialom, saj je bila edina te vrste. Zaradi izrednih razmer in triletnega
mirovanja tovarne je potreba po strešni opeki tako narasla, da
nekatere strehe sploh ne služijo več svojemu namenu. Velike količine
poljskih pridelkov se s tem uničujejo in kvarijo. Potem, ko bil je pred
nekaj meseci vodja tovarne in bodoči lastnik, enoletni prostovoljec narednik
Gabriel Oblak, sicer uvrščen v skupino B, dodeljen železniškemu
poveljstvu Logatec-Črni Vrh, mu je bilo znova omogočeno, da na zahtevo
vseh naselij okraja Logatec spet odpre svojo tovarno. Tovarna potrebuje
strokovno vodstvo in nadzor.
Ker pa mora imenovani svoj deseturni delovnik posvetiti železniškemu
poveljstvu, se ne more čisto nič ukvarjati z obratovanjem tovarne. Zaradi
tega so krajani že dvakrat prosili za njegov odpust iz vojaške službe, a
brez uspeha, saj pripada imenovani mlajšim letnikom. Zato prosimo
visoko poveljstvo, da imenovani zadrži svoje službeno mesto v Logatcu
in da se mu delovni čas skrajša, da bi se mogel ukvarjati tudi s tovarno.
Vse to pa je tudi v splošnem in narodnogospodarskem interesu.«
25