GABRIEL OBLAK

Prva svetovna vojna
nočem izpostaviti mojo osebo v nevarnost preiskovalnega zapora. Ker mi
je na ta način odvzeta vsaka možnost zagovora lastninske pravice, obenem
pa se od mojih nedoraslih uslužbencev izsiljujejo informacije potom
revolverskega strela, si ne morem kaj, kakor da z ozirom na dejstvo, da
Logatec itak po Rapalski pogodbi pripada Jugoslaviji, v katere ozemlju se
sedaj tudi nahajam, prosim slavno kraljevo deželno vlado, da posreduje
diplomatskim potom za sledeče: 1.) da se taka samovoljna preiskovanja
in zaplembe do časa moje prisotnosti ukinejo in 2.) da se mi zagotovi
osebna varnost pri povratku in s tem možnost upravičenja do lastninske
pravice glede zaplenjenega materiala ter enake možnosti izvrševanja svojega
poklica pri tovarniškem obratu, ki je zaradi navedenega prekinjen.
Upajoč na naklonjenost in blagohotno oddajo te prošnje na kompetentno
mesto ter z odličnim spoštovanjem, Gabrijel Oblak, za tovarno Bogdan
Oblak v Logatcu, sedaj stanujoč na Vrhniki, Sv. Pavla cesta 247.«
Kakor sam še piše v svojem zagovoru leta 1946 na sodišču, je pred Italijani
celo bežal v Maribor. V Mariboru je bila njegova sestra Rafaela, poročena
Devetak, ki je živela v hiši pod mariborsko Piramido. Prav mogoče
je, da si je našel začasno pribežališče prav pri njej. 28
Svojo pripadnost ideji osvoboditve izpod Italijanov je Gabriel Oblak pokazal
tudi z vstopom v logaško podružnico narodno-obrambne organizacije
Jugoslovenska matica.
Prva leta po Veliki vojni
Gabriel je bil tehnično nadarjen, a žal ni imel možnosti nadaljnjega šolanja,
saj mu je prva svetovna vojna preprečila vpis na univerzo. A v tistih
časih je veljalo, da mladenič z osmimi razredi gimnazije že premore
dovolj znanja, da odpre samostojno obrt. Kot že povedano, se je Gabriel
loteval marsičesa in bil v mnogih pogledih samouk, a z veliko mero iznajdljivosti
in veselja do dela.
V povojnem času, polnem novih izzivov in priložnosti, je hitro uvidel,
da se človek v življenju ne more preveč zanašati na srečo. V enem od
pisem posrečeno piše: »Danes sem dobil izvid loterije, pa nisem nič
zadel. Še dvakrat bode vlečenje, 4. aprila in 4. maja. Če potem ne zadenem,
ne stavim nikoli več!« 29 Rajši je resno poprijel za delo v očetovem
27