GABRIEL OBLAK

Matjaž Babič

Nataša Polajnar Frelih

G abr i e l

Oblak

Gabriel Oblak: podjetnik in župan Dolenjega Logatca

Izdal in založil: samozaložba

Matjaž Babič, Ljubljana

Nataša Polajnar Frelih, Ljubljana

Avtorja besedila: Matjaž Babič, Nataša Polajnar Frelih

Lektoriranje: Katarina Oblak Vidic

Recenzent: Marko Frelih

Oblikovanje: Branka Smodiš

Grafična priprava in oblikovanje fotografij: Branka Smodiš

Tisk: Collegium Graphicum d.o.o.

Naklada: 300

Ljubljana 2020

Cena: 20,00 EUR

Na naslovnici:

Gabriel Oblak, star 26 let. Fotografija je iz njegovega potnega lista, izdanega leta 1921.

V osebnem opisu je navedeno, da je velike postave, ima podolgasto lice, kostanjeve lase,

rjave oči, usta primerna, prav tako primeren nos, brke pristrižene, med posebnimi znaki

pa, da »nosi ščipalnik« (očala).

CIP - Kataložni zapis o publikaciji

Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

929Oblak G.

94(497.4Logatec)

BABIČ, Matjaž, 1956-

Gabriel Oblak : podjetnik in župan Dolenjega Logatca / Matjaž Babič, Nataša Polajnar Frelih. -

Ljubljana : samozal. M. Babič : samozal. N. P. Frelih, 2020

ISBN 978-961-07-0051-7

1. Polajnar Frelih, Nataša

COBISS.SI-ID 24002819

Matjaž Babič

Nataša Polajnar Frelih

G abr i e l

Oblak

Podjetnik in župan

Dolenjega Logatca

Vsakomur sem rad pomagal, a nikomur škodil.

Gabriel Oblak

Vsebina

Predgovor 13

Otroštvo 17

Gabrielov rojstni kraj Vrhnika 17

Oblakov rod 18

Mladost in šolanje 20

Sprejem v Škofove zavode 20

Gabriel izdela avto 20

Matura 21

Prva svetovna vojna 22

V Judenburgu 22

Upravnik vojaških zgradb 23

Proti soški fronti 24

Pri gradnji logaške železnice 24

Prošnje za odpust 25

Konec vojne in beg pred Italijani 26

Prva leta po Veliki vojni 27

Poroka 29

Cementninarstvo 31

Lesna trgovina in žaga 34

Brat Franc Ksaverij 34

Žaga Gabriela Oblaka 35

Požar na žagi 35

Ponoven zagon žagarske obrti 36

Tovarna pohištva Javor 38

Ustanovitev 38

Prevzem 39

Kipar Stane Dremelj (1906–1992) 41

Proizvodni program 42

Zaton tovarne 43

Elektrarna 45

Prva elektrarna 45

Določbe za oddajo električnega toka 46

Širitev električnega omrežja 46

Elektrarna Gabriel Oblak – Logatec dobi elektriko 48

Predelava elektrarne na parni pogon 50

Zasebne elektrarne se umikajo javnemu omrežju 52

Banovinsko omrežje 52

Občinska ponudba 52

Spomenica 53

Pogajanja se bližajo koncu 63

Pogodba o prodaji omrežja 68

Gospodarska kriza 69

Elektrotehnično podjetje 70

Zbornica za trgovino, obrt in industrijo 73

Oblakova podjetja v letu 1925 73

Zasedanje Zbornice v Sokolskem domu leta 1938 73

Politik in župan v medvojnem času 74

Logatec osvobojen izpod Italije 74

Volitve v konstituanto 28. 11. 1920 76

Občinske volitve 1921 76

Župan Jakob Slavc 78

Gabriel Oblak popisovalec ljudskega štetja 79

Volitve v narodno skupščino 18. 3. 1923 79

Gabriel Oblak izvoljen na občinskih volitvah 11. 11. 1923 80

Občinska seja 21. 12. 1923 81



Volitve v oblastne skupščine 23. 1. 1927 83

Predvolilni boj 83

Gabriel Oblak izvoljen za oblastnega poslanca 87

Gabriel Oblak izvoljen na občinskih volitvah 6. 2. 1927 88


Okrajno glavarstvo spet v Dolenjem Logatcu 91

Šestojanuarska diktatura 92


Kraljeva odlikovanja 1929 in 1930 93

Oktroirana ustava in volitve v narodno skupščino

8. 11. 1931 93

Gabriel Oblak odstavljen z mesta župana 94

Župan Gregor Tršar 94

Prevzem občinske uprave 95



Gregor Tršar izvoljen na občinskih volitvah 15. 10. 1933 97






Občinska seja 24. 4. 1936 1 0 1

Občinska seja 9. 7. 1936 1 0 1

Občinska seja 1. 9. 1936 1 0 1

Občinske volitve 20. 9. 1936 102

Gabriel Oblak se vrne v politiko 102




Občinske volitve 12. 12. 1937 105

Predvolilni boj 105

Gabriel Oblak spet župan 107


Varnost v občini Dolenji Logatec 108

Narodno obrambni shod junija 1938 109







Odlikovanje kraljevega namestništva 1939 116


Občinska seja 14. 3. 1940 1 1 7

Občinska seja 29. 4. 1940 1 1 7




Občinske seje leta 1941 119

Logaški politični sopotniki Gabriela Oblaka 119

Dr. Andrej Gosar (1887–1970) 119

Dr. Marko Natlačen (1886–1942) 120

Vinko Fortuna (1903–1975) 121

Delo oblastnega poslanca 122

Oblastna skupščina v svojem prvem zasedanju 122

Drugo zasedanje 124

Tretje zasedanje 125

Konec dela oblastne skupščine 126

Banski svetnik 126

Imenovanje 126

Gabriel Oblak razrešen 128

Izvedenec za razlastitve 128

Delo za napredek Logatca 129

Občinska stavba 129

Elektrifikacija Logatca 132

Spomenik padlim v I. svetovni vojni 132

Predsednik okrajne blagajne 134

Regulacija Logaščice 134

Gasilci 136

Dom KATOLIŠKEGA prosvetnega društva 137

Sreski dom 138

Kopališče 139

Razvoj turizma 142

Zaklonišče 143

Delo v župniji sv. Nikolaja 144

Imenovanje za cerkvenega ključarja 144

Obnova cerkve sv. Nikolaja 144

Petindvajset let logaške župnije 146

List Slovenec poroča o slovesnosti 150

Član Katoliške akcije 151

Kaplanija 152

Oblakove hiše 153

Čevica 63, Dolenji Logatec 153

Brod 26, Dolenji Logatec 153

Stara pošta, Dolenji Logatec 155

Poljanska 43, Ljubljana 155

Druga svetovna vojna 156

Zbirajo se črni oblaki 156

Imenovanje novega sreskega načelnika 158

Županova družina odide na Dolenjsko 159

Logatec v pričakovanju Italijanov 160

Italijanska zasedba 161

Prvi meseci županovanja med vojno 161

Obisk Visokega komisarja Graziolija 162

Obisk tajnika fašistične stranke 162

Združitev Dolenjega in Gorenjega Logatca 163

Izredni komisar občine Logatec 164

Druga obletnica okupacije 164

Usoda Gabrielovega brata Bogdana 165

Imenovanje za župana Logatca 166

Vprašanje kolaboracije 166

Kapitulacija Italije 167

Pod nemško zasedbo 167

Prihod Nemcev 167

Domobranska posadka 168

Črna roka v Logatcu 169

Obiski generala Rupnika 169

Župan prosi za zamenjavo 170

Problem mobilizacij in beguncev 171

Skrb za duhovno oskrbo 171

Prihod partizanov 172

Županov Logatec v filmskih zapisih 173

Življenje v Logatcu 173

Obisk Mussolinija v Kačji vasi 173

Prvi vlak iz Postojne proti Ljubljani 174

Logatec med vojno 174

Dogodki po osvoboditvi 175

Spremembe v logaški župniji 175

Gabriel Oblak obtožen 176

Ob pozivu na sodišče 176

Odgovor na obtožnico 185

Oprostilna sodba 193

Obdobje miru in nov začetek 198

Gabriel Oblak v povojnem zgodovinopisju 200

Osebna pričevanja 202

Za zaključek 205

Cementnine in elektrotehnična dejavnost Oblakovih danes 206

Opombe 241

Viri slikovnega gradiva 257

Imensko kazalo 261

PREDGOVOR

Predgovor

Gabriel Oblak (1895–1961), večkratni župan Dolenjega Logatca, predvsem

pa skrben družinski oče in iznajdljivi podjetnik. Ta knjiga je namenjena

vsem, ki jih zanima zgodovina Logatca, zgodovinarjem, ki proučujejo

dogajanja na Slovenskem od začetka 20. stoletja do 60. let

minulega stoletja, in seveda nam, njegovim potomcem, ki se ga večina

nas spominjamo žal le po pripovedovanju in ga nismo imeli možnosti

osebno poznati.

Pisati o tako izjemnem človeku ni bilo lahko delo. Štiri leta intenzivnega

iskanja arhivskih podatkov po javnih in zasebnih arhivih, iskanja zapisov

v dnevnem časopisju iz časa med obema svetovnima vojnama in

prebiranje objav v novejših znanstvenih in poljudnoznanstvenih knjigah

ter številni pogovori z njegovimi še živečimi hčerkami in sorodniki,

pa so končno dali rezultat, prvo monografijo o Gabrielu Oblaku.

V knjigi, ki je pred vami, sta življenje in delo Gabriela Oblaka, ki je leta

1923, z osemindvajsetimi leti, prvič postal dolenjelogaški župan, predstavljena

v sedemindvajsetih poglavjih. Že bežen pregled kazala nakazuje

na bogato, ustvarjalno, podjetno in pogumno življenjsko pot našega

starega očeta. Prepričana sem, da bo to pisanje zanimivo za marsikoga.

Rojen je bil v avstro-ogrski monarhiji, ki ga je v času prve svetovne vojne

kot dijaka klasične gimnazije v tedanjih Škofovih zavodih v Šentvidu

nad Ljubljano vpoklicala v vojsko. Imel je srečo, da se je vrnil domov, a

vojna mu je popolnoma preusmerila njegove načrte. Namesto študija

elektrotehnike je doma začel pomagati materi v tovarni cementnin. V

času Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev je bil v najlepših letih,

ustvaril si je družino in bil kot župan ter poslanec na višku svoje politične

in poslovne kariere. V času druge svetovne vojne so v Logatec in našo

domovino prišli novi oblastniki Italijani in po letu 1943 Nemci. Še vedno

je bil župan, čeprav je večkrat zaprosil za razrešitev. Kot župan je bil

v izredno težkem položaju. Po koncu druge svetovne vojne ga je razrešila

nova jugoslovanska oblast.

13

Gabriel Oblak - Podjetnik in župan Dolenjega Logatca

V času med obema svetovnima vojnama je bil torej Gabriel Oblak logaški

župan, oblastni poslanec v ljubljanski oblastni skupščini, kratek čas

član banskega sveta Dravske banovine (svetnik kr. banske uprave), podjetnik,

tovarnar, cerkveni ključar, ljubeč mož in oče sedmih otrok. Imel

je neverjetno veliko energije, volje, poguma ter številne talente, da je

lahko deloval na tako številnih pomembnih mestih. Kot župan si je prizadeval

za razvoj kraja, blaginjo in varnost svojih sokrajanov. Časi, ko je

županoval, pa niso bili enostavni. Odločitve, ki jih je moral sprejemati,

zagotovo niso bile lahke in po volji vsem. Deloval je zelo preudarno,

odgovorno, predano. S svojim delom si je ustvaril zaupanje med večino

domačinov, saj so mu na volitvah večkrat podelili županski mandat.

Leta 1925 so pod njegovim vodstvom zgradili novo občinsko stavbo

(»staro občino«) na današnji Notranjski cesti 14. Stavba v bližini župnišča

v Dolenjem Logatcu še stoji, le nekam samoten je tisti balkon, ki je

obrnjen proti cerkvi sv. Nikolaja, s katerega je Gabriel kot župan imel 25.

oktobra 1925. leta govor pred zbrano množico, ki se je udeležila ne le

odprtja nove občinske stavbe in njenega blagoslova, ampak tudi slovesne

svete maše v prenovljeni in povečani župnijski cerkvi.

Na čas njegovega županovanja spominja tudi spomenik padlim domačinom

v prvi svetovni vojni, ki stoji ob križišču Notranjske in Cankarjeve

ceste.

Že davno je na roke oprano vse perilo v potoku na Brodu, kamor so

nekoč perice hodile prat. Župan Gabriel Oblak je leta 1929 poskrbel za

regulacijo potoka Logaščica, ki je večkrat poplavljal, dal urediti bregova

in dostop za perice, zgraditi most, ki je domačinom skrajšal pot do njihovih

polj pod Sekirico ter na mestu stare dal zgraditi novo kapelico.

»Brojska kapelica« arhitekta Borisa Kobeta še stoji, še je vidna regulacija

potoka, ni pa več takratnega mostu. Po vojni so zgradili novega.

Že zdavnaj so umolknile besede tistih logaških ljubiteljskih igralcev, ki

so v času med obema svetovnima vojnama na odru doma Katoliškega

prosvetnega društva uprizarjali številna dramska dela, otroci in mladina

pa so vsako leto nestrpno pričakovali prihod sv. Miklavža. Za časa župana

Gabriela Oblaka so »Društveni dom«, v katerem je imel svoje prostore

tudi telovadni odsek Orel, preuredili in uredili njegovo okolico. Župan

Oblak je dal zgraditi lepo zunanje stopnišče, ki je vodilo do doma vrh

14

PREDGOVOR

hriba (danes Griča), na njegov portal pa je dal vklesati napis »Bogu otroci,

domovini sinovi, nikomur hlapci«.

Danes se ne sliši več otroškega smeha in čofotanja po vodi v logaškem

javnem kopališču, ki ga Gabriel Oblak dal zgraditi leta 1930 in na njegov

vhod dal zapisati »Voda-solnce-zrak, za vse je božje bogastvo«. Občina

z županom Oblakom s tem kopališčem ni le obogatila življenja domačinov,

ampak je tudi privabila številne letoviščarje. Logatec je namreč zaradi

dobrega zraka in vedno boljše ponudbe postajal iz leta v leto bolj

zanimiv tudi za turiste in izletnike, med katerimi so prednjačili predvsem

Tržačani. Da bi v kraj pritegnili čim več ljudi, je občina izdala celo

serijo razglednic z upodobitvami krajevnih znamenitosti in prospektov.

Še vedno pa v Logatcu po domovih svetijo številne luči, delujejo računalniki,

televizije in druge elektronske naprave. Dobaviteljev elektrike je

danes veliko; tudi napeljava je sodobna. Leta 1915 pa je bil Gabriel Oblak

prvi, ki je v Logatcu postavil lastno električno centralo: najprej za domačo

uporabo, od leta 1922 pa je z elektriko oskrboval že ves kraj.

Od njegove zapuščine pa si zasluži prav posebno pozornost nadaljevanje

družinskega podjetja – izdelovanje cementnih izdelkov in kamnoseštvo

(izdelovanje nagrobnikov). Po Gabrielovi smrti leta 1961 je obrt prevzela

in jo uspešno vodila njegova žena Marinka, kasneje pa njun sin Jože

Oblak. Danes na isti lokaciji nadaljuje s kamnoseštvom njegov vnuk Peter

Oblak, vnuk Bogdan Oblak pa z izdelovanjem cementnih izdelkov nadaljuje

v novi tovarni v Zapolju na robu Logaške kotline. Z električnimi

napravami v sodobnejši elektronski preobleki (računalniki, mobilna telefonija)

pa se sredi Dolenjega Logatca uspešno ukvarja vnuk Tomaž Oblak.

To, kar nas najbolj povezuje z Gabrielom Oblakom, pa smo vsi njegovi

potomci in sorodniki, ki živimo v Logatcu in drugod. Živ spomin na njega

se prenaša iz roda v rod. Ta knjiga, ki jo s soavtorjem Matjažem posvečava

najinemu staremu očetu, pa naj bo njemu v čast in trajen spomin.

Littera scripta manet! (Zapisana beseda ostane!)

Nataša Polajnar Frelih (hčerka Majde Oblak Polajnar)

* Avtorja se za dodatna pojasnila pri nastajanju te knjige zahvaljujeva

Janu Mihevcu in dr. Andreju Mihevcu iz Logatca, Samu Oblaku iz

Kamnika in Vinku Fortuni iz Kranja.

15

Otroštvo

Otroštvo

Gabrielov rojstni kraj Vrhnika

Gabriel Oblak je bil rojen 6. marca 1895 na Vrhniki, hišna številka 240,

očetu Matevžu (1861–1911), posestniku in kleparju, in mami Jerici (Jedrt),

rojeni Košmrlj (1867–1943). Istega dne ga je krstil kaplan župnije

Vrhnika, gospod Štefan Rihar. 1 Čeprav je bil, takrat še v avstro-ogrski

monarhiji, krščen kot Gabriel in se je tako tudi podpisoval, se predvsem

v uradnih dopisih in dnevnem časopisju po prvi svetovni vojni pojavlja

njegovo ime zapisano kot Gabrijel. Avtorja uporabljava obliko Gabriel,

uradni zapis imena.

Oče Matevž se je priselil na Vrhniko okoli leta 1888. O tem priča oglas v

časopisu Slovenec avgusta 1888, v katerem ponuja svoje kleparske storitve

»prečastiti duhovščini, cerkvenim ključarjem in drugemu slavnemu

občinstvu«. 2

Matevž je bil lastnik hiše na naslovu Vrhnika 240. Sklepati je mogoče, da

je bila hiša zgrajena šele po letu 1879, saj je bilo do tega leta na Vrhniki

popisanih le 235 hiš.

Družina Matevža Oblaka je pod svojo streho konec 19. stoletja gostila

deset članov treh najemniških družin, ovdovelih mater z otroki: Marijo

Suhadolc iz Sinje Gorice z otroki Francem, Nacetom in Rezo, Lenko

Kavčič z Vrhnike s hčerjo Marijo in sinom Alojzom ter učencem Janezom

Leskovcem iz Petkovca in Marijo Žibert iz Padeža s sinom Josipom.

Z njimi sta v lastnih gospodinjstvih prebivali še vdova Marija Skvarča s

Črnega Vrha in Katarina Nagode, rojena na Čevcah v Logatcu. 3

Zanimivo je, da se je Matevž pogosto podpisoval kot Bogdan Oblak, pri

čemer se mu je to ime tako priljubilo, da je z njim poimenoval tudi svojega

najmlajšega sina. 4

V Matevževi družini je bilo namreč šest sinov, Franc, Gabriel, Otmar,

Slavko, Ciril in Bogdan ter tri hčere, Rafaela, Ljudmila in Ivanka. Leta

1901 se je številna Oblakova družina z Vrhnike preselila v Dolenji

Logatec.

17


Njihova vrhniška hiša je po letu 1900, ko so se Oblakovi že odselili v

Logatec, dobila ime Pri Mokarju. Leta 1914 zasledimo hišo že s spremenjenim

naslovom Vrhnika 189, pred drugo vojno pa kot Kotnikova 2.

Mokarjevo hišo so podrli nekaj let pred letom 1985, ko je na tem prostoru

podjetje Industrija usnja Vrhnika zgradilo nov stanovanjski blok za

svoje delavce. Danes je naslov te lokacije Cesta 6. maja 1. 5

V Logatcu je Matevž Oblak postavil uspešno tovarno strešne opeke in

cementnih izdelkov. A več o tem kasneje. Na Brodu v Logatcu, nasproti

svoje delavnice, je okoli leta 1907 sezidal lepo vilo, ki se je je prijelo ime

Oblakova vila. Ta hiša stoji še dandanes na naslovu Tržaška cesta 29,

pred drugo svetovno vojno pa je imela naslov Brod 29. Kakor bomo videli,

je bila na tem naslovu v dvajsetih letih prejšnjega stoletja registrirana

Gabrielova elektrarna, pa tudi podjetje za trgovino z lesom Gabrielovega

brata Franca Ksaverija.

Oblakov rod

Oblakov rod izvira iz vasi Prelesje pri Lučinah. Gabrielov praded, Jurij

Oblak, po domače Kožuhov Jur, se je rodil 9. aprila 1796 v Prelesju na

številki 5 in umrl 3. novembra 1861. Kot iznajdljiv obrtnik je slovel

predvsem po lepo oblikovanih strehah cerkvenih zvonikov. V kroniki z

naslovom »Kratka zgodovina župnije Sv. Vida v Lučinah na Gorenjskem,

sestavil Anton Dolinar, rojak in bivši župnik lučinski, leta 1915« piše, da

je Jurij sprva delal pri nekem tesarskem mojstru, ki je pokrival zvonik na

novi cerkvi v Šentjoštu. Menda pa je mojstru zvečer izmaknil načrt, ga

prerisal in zjutraj neopaženo vrnil. Načrt je nato izpopolnil in začel sam

pokrivati zvonike. Pri tem delu je izoblikoval svojstven slog in je z njim

precej obogatel. V kroniki še piše, da »so vsi cerkveni turni na Gorenjskem,

kriti na ta baročni način, delo lučinskih Oblakov ali pa vsaj posnetek

njihov«. 6

Jurijev starejši sin, Janez (Johan) Oblak starejši, je zaslovel z izdelavo

stolpnih ur. V ljubljanskih časopisih so bile večkrat zapisane pohvale o

njegovih urah. Tako Novice leta 1852 poročajo, da je za cerkev v Trbovljah

izdelal novo uro in »veliko bistroumnosti razodel in v kovačevskim

pa tudi tesarskim delu se izverstnega umetnika skazal«. 7 V katoliškem

18

Otroštvo

cerkvenem listu Zgodnja Danica iz leta 1863 se v rubriki Od dolenske

strani omenja nova cerkev v Dobovcu pod Kumom in njen leta 1861

sezidan stolp, v njem pa »dobra ura od g. Janeza Oblaka, Gorenca, ravnokar

postavljena«. 8

Jurijev mlajši sin, Matija, ded Gabriela Oblaka je bil prav tako izurjen

kovač in tesar, vendar ni trdnih dokazov, da bi se ukvarjal z izdelovanjem

ur. Med njegovimi štirimi otroki je bil tudi Gabrielov oče, Matevž

Oblak, rojen 10. septembra 1861. 9

O urarskem rodu Oblakov piše Vesna Bučić v Loških razgledih. 10 Matevž

je v veliki meri podedoval družinsko tradicijo izdelovanja stolpnih

ur. Leta 1899 je svojo urarsko dejavnost oglaševal tudi v časopisu Slovenec.

11 Blaž Oblak in Anja Vidmar v svoji raziskovalni nalogi pišeta, da je

njegovo delo stolpna ura v Dolenjem Logatcu, vgrajena leta 1910, in da

je naredil še več »turnskih« ur, ki še danes delujejo na ljubljanski glavni

pošti, na ljubljanski univerzi, na cerkvi sv. Štefana na Dunaju in na katedrali

v Kölnu. 12 Vseh teh navedb z gotovostjo ni mogoče potrditi. Najverjetneje

pa drži, da je ura na glavni ljubljanski pošti res njegova – pripovedi

o tem je kot otrok slišal tudi soavtor te knjige.

Matevž Oblak je umrl v Logatcu leta 1911 zaradi vodenice, star komaj

petdeset let. V spominih živi izročilo, da je tistega dne stal pred svojo

vilo ob današnji Tržaški cesti v Logatcu, v rokah pa je imel najmlajšega

sinčka Bogdana. Rekel je: »Bogdanček, glej avto!«, padel v nezavest in

umrl. Osmrtnico je objavil časopis Slovenec. 13

O življenjski usodi najmlajšega sina Bogdana pa več v poglavju o dogodkih

med drugo svetovno vojno v Logatcu.

19


Mladost in šolanje

Sprejem v Škofove zavode

Po končani osnovni šoli je Gabriel pričel obiskovati gimnazijo v Zavodu

sv. Stanislava oziroma v tedanjih Škofovih zavodih v Šentvidu nad Ljubljano.

Leta 1907 je oče Matevž napisal naslednjo prošnjo: »Prečastiti Knezoškofijski

ordinariat! Podpisani prosi za sprejem svojega sina Gabriela v

Knezoškofijske zavode Sv. Stanislava v Št. Vidu. Znane so mi vse zahteve

glede plačila itd. in se s tem obvezujem, da jim zadostim s prilogami A. –

C. Matevž Oblak, urarski mojster in posestnik na Vrhniki.« 14

V odgovoru številka 3339 z dne 2. julija 1907 piše: »Prosilec se sprejme

v Knezoškofijski zavod za letno plačo 400 K.« 15

Doma so bili skromni, saj je bilo veliko otrok. Težko je bilo, saj so vsi

fantje študirali. Gabriel si je včasih celo sposodil čevlje od sestre za pot

od Ljubljane do Šentvida. 16

Kot tretješolec v Zavodu sv. Stanislava je bil 8. decembra 1909 sprejet v

Kongregacijo Marije Brezmadežne Device in sv. Stanislava. Vanjo ga je

sprejel profesor dr. Jožef Demšar, veliko let kasneje najstarejši slovenski

duhovnik in znani spovednik župnije sv. Petra v Ljubljani, kjer je krstil

soavtorja te knjige.

Takole piše v posebni listini: »Sprejmi to diplomo, s katero Te prištejemo

sinovom Marijinim in udom naše kongregacije. Napreduj v vsej kreposti

in pobožnosti, da se boš skazal vedno zvestega sina nebeške Matere. V to

Te blagoslavljaj z ljubljenim Sinom Devica Marija!« 17

Gabriel izdela avto

Okoli leta 1912 je Gabriel kot tehnični samouk sestavil nekakšen avto,

podoben motorni kočiji tipa Mercedes Benz. Na obledeli fotografiji,

opremljen s šofersko čepico in zaščitnimi očali, z avtomobilom ponosno

pozira pred očetovo cementninarsko delavnico na Brodu v Logatcu.

20

Mladost in šolanje

Menda pa je bil sicer ta avto, kot se za tehničnega samouka spodobi, prav

»rogovilast«, a to ne zmanjšuje uspeha mladega zagnanca. 18

Matura

Gabriel je maturo opravil 13. marca 1915. Njegovi sošolci maturanti letnika

1915 so navedeni v popisu knjige 100 let Zavoda sv. Stanislava. 19

Podrobneje o tem priča tudi »Seznamek abiturientov, ki so bili aprobirani

pri zrelostnih izpitih v šolskem letu 1914/1915« 20 , kjer še piše, da je

njegov bodoči poklic vojaščina.

Prav na kasnejšo vojaško službo pa je vplivalo še eno dejstvo. Gabriel je

že v mladosti postal precej kratkoviden. Zgodba pripoveduje, da so še

kot fantje tekmovali, kdo si bo upal skočiti v ledeno mrzel logaški potok.

Govorilo se je sicer kasneje, da so ga v vodo vrgli otroci. A Gabriel se je

pri tem močno prehladil in nosil posledice vse življenje. 21

Ohranjeni so njegovi »pismeni zrelostni izpiti« 22 , v katerih se jasno zrcali

tehnična nadarjenost. Njegova maturitetna naloga iz nemščine ima

naslov »Die moderne Technik in dem gegenwärtigen Weltkriege«, se

pravi »Moderna tehnika v današnji svetovni vojni«. Nalogo je napisal na

sedmih straneh v pisani gotici in na več mestih omenjal vlogo električnih

naprav, za katere se je že takrat zanimal. Ocenjen je bil s »prav

dobro«.

V ostalih nalogah je bil krajši. Zanimivo je, da je za nalogo iz slovenščine

dobil le dobro, čeprav v njej ni skorajda nobenih slovničnih napak. Z

naslovom naloge »Mnogo silnega je na zemlji, silnejšega od človeka ni

(Sofokles)« so profesorji najbrž predvsem mislili na človekovo intelektualno

in duhovno edinstvenost v naravi. Toda Gabriel je pisal o tehničnih

dosežkih in »… parnikih velikanih, ki brezobzirno režejo morsko

gladino…« To pa klasično izobraženim profesorjem Škofovih zavodov

nekako ni ustrezalo.

V nalogi iz grščine je pisal o perzijskem kralju Astiagu in njegovem posinovljencu

Kiru in za spis dobil oceno prav dobro. Pri latinski nalogi pa

o Veturiji in njenem sinu, rimskem vojskovodji Coriolanusu. Ocena pa

»še prav dobro«.

21


Neverjetno pravzaprav, kako kakovostno izobrazbo so imeli maturanti

pred stotimi leti v primerjavi z današnjo generacijo interneta in Facebooka!

Ko je bil že starejši, je pripovedoval, da je šel na srečanje maturantov in

tam z žalostjo ugotovil, da jih je bilo prisotnih le še šest. 23

Prva svetovna vojna

V Judenburgu

Gabriel Oblak bi moral po maturi pričeti svojo vojaščino kot »enoletni

prostovoljec« ali »einjähriger Freiwillinger«. Taka možnost je bila v avstro-ogrski

monarhiji dana fantom s srednješolsko izobrazbo, ki so tako

lahko odslužili le eno leto vojaščine v enotah, ki so si jih sami izbrali.

Kasneje so lahko napredovali do rezervnega oficirja. Toda z nastopom

vojne so se razmere korenito spremenile. Najina pripoved se v tem poglavju

o prvi svetovni vojni opira na redke ohranjene dokumente v zasebnem

arhivu 24 in na spomine Gabrielovih hčera.

Triindvajsetega maja 1915 je Italija avstro-ogrski monarhiji napovedala

vojno. Pričeli so se vpoklici. V knjigi 100 let Zavoda sv. Stanislava piše

takole: »Največ dijakov je bilo dodeljenih v ljubljanski 17. pešpolk 'kranjskih

Janezov', kot so ga imenovali, in v 27. domobranski pešpolk. Ker sta

oba pridobivala rekrute iz slovenskih okrajev, sta veljala za slovenska

polka… Relativno veliko dijakov v vojaški službi je imelo vsaj nižje vojaške

čine, največ je bilo desetnikov in poddesetnikov, nekateri so bili

poslani v podčastniško šolo v Judenburg, drugi so napredovali zaradi

svojega poguma na bojiščih… Do leta 1917 je zavodski kronist vestno

beležil vsa napredovanja dijakov in tudi vsa odlikovanja, ki so si jih prislužili

na bojiščih.« 25

Tudi Gabriel Oblak se je znašel v 3. marš bataljonu 17. pešpolka v Judenburgu.

Dne 27. julija 1915 so ga napotili v garnizonsko bolnišnico št. 7 v

Gradcu na pregled oči. Kot je videti iz kasnejših zapisov so ga bržkone

22

Prva svetovna vojna

prav zaradi težav z očmi uvrstili v tako imenovano skupino B, ki pomeni

»primeren za službo brez orožja«.

Ker se je bil že kot gimnazijec dodobra seznanil s cementninarsko obrtjo

pri svojem očetu, je v Judenburgu celo izdelal nekaj betonskih vojaških

nagrobnikov za padle slovenske vojake. O tem priča tudi ohranjena fotografija.

Pri vojakih pa se je tudi naučil igrati na citre. Na drugi fotografiji ga vidimo

v uniformi vodnika in v družbi tovarišev med prijetnim popoldanskim

muziciranjem. Zdi se, da se je tudi glasbe lotil zelo resno. Po

vojni je v enem od pisem izvoljenki Marinki leta 1922 napisal: »Včeraj

sem bil popoldne malo pri Vas. Jože (Marinkin brat, op. M. Babič) se uči

vijolino kar po cele dneve. Spravila sva se celo na note, ki sem jih že

davno pozabil. Vendar sem mu spisal za vijolino 'Rdeči sarafan'.« 26

Upravnik vojaških zgradb

Dne 25. februarja 1916 sledi zanimivo pismo Uprave vojaških zgradb v

Judenburgu na tamkajšnje vojaško poveljstvo, ki na kratko pravi takole:

»Sporočeno nam je bilo, da je bil doslej imenovani upravnik stavb

Schöppel z ukazom št. 311 z dne 14. 11. 1915 razrešen vojaške službe.

Delo je prevzel enoletni prostovoljec ing. Halleger. Ker pa je bil le-ta z

ukazom nenadoma premeščen na oddelek za delo vojnih ujetnikov, je

bilo delo upravnika vojaških zgradb poverjeno enoletnemu prostovoljcu,

desetniku g. Oblaku, kajti na razpolago ni bilo nobene druge tehnične

moči. Prosimo vojaško komando, da do tega ukaza zavzame stališče.

Težko je namreč, da bi oficir, ki že ima dolžnosti v svoji enoti, hkrati vršil

še obsežna dela upravnika zgradb. Če pa bi se za to delo vendarle predvidelo

oficirja, se predlaga nadporočnik Sogl, ki je v civilu gradbenik.«

Vojaško poveljstvo je kratko odgovorilo: »Se bomo pogovorili ustno.« Težava

je bila v tem, da je bilo po ukazu vojaškega gradbenega odseka v Gradcu

mogoče nastaviti za upravnika vojaških zgradb le osebo z oficirskim

činom. Zato poveljstvo 17. pešpolka dne 3. marca 1916 odgovarja: »Z ozirom

na pomanjkanje in stalno menjavanje oficirskega kadra nismo v stanju

zagotoviti oficirja za mesto upravnika vojaških zgradb. V kolikor enoletni

prostovoljec Oblak ne bi smel 'fungirati' kot samostojni upravljalec

23


vojaških zgradb, bo moral 'Hauptmann' Ratz v eni osebi prevzeti mesto

vodje uprave in hkrati operativnega upravnika vojaških zgradb št. 35.«

Kaže sicer, da se je Gabriel Oblak na upravi vojaških zgradb kar dobro

znašel. Dolžnost mu je po dobrem letu, za zdaj še iz neznanih razlogov,

prenehala, saj prosi, dne 17. maja 1917, svojega nadrejenega za podpis potrdila:

»Ko moram končno zapustiti upravo zgradb in ker človek nikoli ne

ve, kakšna usoda ga v življenju še čaka, vas prosim za podpis priloženega

potrdila, ki ga je svoj čas že izdal g. Sogl. Prej sem mislil, da česa takega

nikoli ne bom potreboval, sedaj pa vidim, da se dandanes veliko dá na

pisne zadeve.« Podpisan pa že Gabriel Oblak v činu vodnika oziroma kot

»Zugführer«.

V odgovor je sledilo še potrdilo Uprave vojaških zgradb št. 35 in št. 65 z

dne 31. maja 1917, kjer piše, da je »enoletni prostovoljec, vodnik Oblak

Gabriel, vse akte, račune in potrdila ter vse predmete, z eno besedo, vse,

za kar je bil odgovoren, predal v popolnem redu«.

24

Proti soški fronti

V pripravah na 12. soško bitko, katere načrt je bil izdelan 12. septembra

1917, sta avstrijska in nemška armada pričeli koncentrirati vse svoje preostale

sile na fronti proti Italiji. Gabriel se je moral po pozivu vojaških oblasti

zglasiti na Opčinah, kjer je bilo zborno mesto soške armade (»Isonzo-

-Armee«). Od tam je s še dvema tovarišema z vlakom, dne 30. septembra

1917, odpotoval v Sežano in se tam javil postajnemu poveljstvu.

Dodeljen je bil na dolžnost v 1355. kompanijo vojnih ujetnikov. Nič ni

kaj znano, kaj natančno je tam počel. Po vojni je pripovedoval, da so si

na »fronti« v menažkah kuhali makarone in fižol. Menda je makarone

nespretno predolgo namakal v vodi in ko so se napili vode, so se popolnoma

razpustili. 27

Toda zadnje italijanske enote so se preko Soče umaknile 28. oktobra

1917 in dvanajsta, zadnja soška bitka, je bila tako končana.

Pri gradnji logaške železnice

Končno so Gabriela v začetku leta 1918 premestili k železniškemu poveljstvu

Logatec-Črni Vrh (»Loitsch-Schwarzenberg«). Avstrija je namreč

Prva svetovna vojna

leta 1916 pričela z gradnjo oskrbovalne normalnotirne proge od železniške

postaje Logatec do Črnega Vrha. Dejstvo, da je Gabriel sedaj lahko

služil vojaščino v domačem kraju, je bilo za Oblakovo družino veliko

olajšanje.

Prošnje za odpust

Mama Jerica je 22. junija 1918 naslovila na oblasti prošnjo, da njenega

sina razrešijo vojaške službe. Vendar je s cesarsko-kraljevega trgovskega

ministrstva na Dunaju 25. junija 1918 prišel odgovor, da »je elektrotehnik

Gabriel Oblak rojen leta 1895 in da odpustitev letnikov 1894-1900 iz

vojaške službe vsled odredbe obrambnega ministrstva z dne 4. februarja

1918 ni dovoljena«.

Dne 25. julija 1918 je nato sledila nova prošnja na vojaško poveljstvo v

Gradec. Podpisnik tega rokopisnega pisma pa je kar podjetje »Bogdan

Oblak, opekarna in tovarna cementnin, Logatec, Kranjska«, ki ga je po

moževi smrti vodila Gabrielova mama Jerica. Takole utemeljuje svojo

prošnjo: »Opekarna in tovarna cementnin Bogdan Oblak je v mirnem

času oskrbovala celotno notranjo Kranjsko s strešno opeko in gradbenim

materialom, saj je bila edina te vrste. Zaradi izrednih razmer in triletnega

mirovanja tovarne je potreba po strešni opeki tako narasla, da

nekatere strehe sploh ne služijo več svojemu namenu. Velike količine

poljskih pridelkov se s tem uničujejo in kvarijo. Potem, ko bil je pred

nekaj meseci vodja tovarne in bodoči lastnik, enoletni prostovoljec narednik

Gabriel Oblak, sicer uvrščen v skupino B, dodeljen železniškemu

poveljstvu Logatec-Črni Vrh, mu je bilo znova omogočeno, da na zahtevo

vseh naselij okraja Logatec spet odpre svojo tovarno. Tovarna potrebuje

strokovno vodstvo in nadzor.

Ker pa mora imenovani svoj deseturni delovnik posvetiti železniškemu

poveljstvu, se ne more čisto nič ukvarjati z obratovanjem tovarne. Zaradi

tega so krajani že dvakrat prosili za njegov odpust iz vojaške službe, a

brez uspeha, saj pripada imenovani mlajšim letnikom. Zato prosimo

visoko poveljstvo, da imenovani zadrži svoje službeno mesto v Logatcu

in da se mu delovni čas skrajša, da bi se mogel ukvarjati tudi s tovarno.

Vse to pa je tudi v splošnem in narodnogospodarskem interesu.«

25


Logaško županstvo je k prošnji pripisalo, da »uradno potrjuje, da je v

zadevi vsekakor mogoče zagovarjati splošen in gospodarski interes«. In

še zanimivost: v pismu je Gabriel Oblak omenjen že v činu narednika

oziroma kot »Feldwebel«.

Konec vojne in beg pred Italijani

Vojne je bilo jeseni 1918 konec in Gabriel se je na nekem vozu pripeljal

na Brod k domači hiši. Po pripovedovanju Gabrielove hčerke, gospe Irene

Meandžija, roj. Oblak, je imel njen oče sicer lepe spomine na vojaški

čas, predvsem duhovne, saj je imel že kot mlad fant smisel za bogato

notranje življenje kljub težavam, ki so ga obkrožale.

Toda pravega miru še ni bilo. Logatec so že zasedli Italijani. V Gabrielovi

zapuščini se nahaja listič s podpisom »Opazovalec Logatca« s preprostim

rokopisnim besedilom: »Dopis iz Logatca. Čudni prizor v Logatcu

- zelo so se ljudje razveselili, ko so zaslišali, da je Jugoslavija, ali žali bog

malo časa veselje. Samo eno uro so visele zastave zunaj in že so tekali

karabinjerji gori in doli. In so zastave pobrali. Tako se nam godi, logaškim

Jugoslovanom! Oh, kje so naše meje! Oh, kje dom je naš!«

Gabriel je, kot kaže, skušal rešiti, kar se dá. Hčerka Irena se iz pripovedovanja

spominja, da je na vrtu očetove hiše zakopaval neko železje, pa so

ga Italijani opazili in ga skušali prijeti. Gabriel jim je ušel skozi hodnik

hiše in skozi druga vrata ven.

Kaj pa je to železje bilo, opisuje Gabriel Oblak v nedatiranem pismu kraljevi

Deželni vladi v Ljubljani: »Podpisani Gabrijel Oblak, stalno bivajoč

v D. Logatcu, hišna številka 29, sem po več časa bivanja v Jugoslaviji zvedel,

da je med mojo odsotnostjo izvršila oblast italijanskega civilnega

komisariata po tovarni, ki jo upravljam, strogo preiskavo. Po plačanem

izdajstvu, je bilo najdeno nekaj zakopanih strojev, last vodovoda logaškega.

To blago je bilo namreč poskrito pred strahom, da ga ne bi italijanske

oblasti kljub dokazilom prištele k onemu blagu, ki je izviralo iz razpada

avstro-ogrske monarhije ter tako bilo odvzeto. K temu se je pridružil še

namen moje osebne aretacije in obenem dolgotrajni preiskovalni razgovor.

Ker mi dohajajo dan za dnem slabše novice, da hočejo italijanske

oblasti zapleniti še drug moj material, mi tega ni mogoče preprečiti, ako

26

Prva svetovna vojna

nočem izpostaviti mojo osebo v nevarnost preiskovalnega zapora. Ker mi

je na ta način odvzeta vsaka možnost zagovora lastninske pravice, obenem

pa se od mojih nedoraslih uslužbencev izsiljujejo informacije potom

revolverskega strela, si ne morem kaj, kakor da z ozirom na dejstvo, da

Logatec itak po Rapalski pogodbi pripada Jugoslaviji, v katere ozemlju se

sedaj tudi nahajam, prosim slavno kraljevo deželno vlado, da posreduje

diplomatskim potom za sledeče: 1.) da se taka samovoljna preiskovanja

in zaplembe do časa moje prisotnosti ukinejo in 2.) da se mi zagotovi

osebna varnost pri povratku in s tem možnost upravičenja do lastninske

pravice glede zaplenjenega materiala ter enake možnosti izvrševanja svojega

poklica pri tovarniškem obratu, ki je zaradi navedenega prekinjen.

Upajoč na naklonjenost in blagohotno oddajo te prošnje na kompetentno

mesto ter z odličnim spoštovanjem, Gabrijel Oblak, za tovarno Bogdan

Oblak v Logatcu, sedaj stanujoč na Vrhniki, Sv. Pavla cesta 247.«

Kakor sam še piše v svojem zagovoru leta 1946 na sodišču, je pred Italijani

celo bežal v Maribor. V Mariboru je bila njegova sestra Rafaela, poročena

Devetak, ki je živela v hiši pod mariborsko Piramido. Prav mogoče

je, da si je našel začasno pribežališče prav pri njej. 28

Svojo pripadnost ideji osvoboditve izpod Italijanov je Gabriel Oblak pokazal

tudi z vstopom v logaško podružnico narodno-obrambne organizacije

Jugoslovenska matica.

Prva leta po Veliki vojni

Gabriel je bil tehnično nadarjen, a žal ni imel možnosti nadaljnjega šolanja,

saj mu je prva svetovna vojna preprečila vpis na univerzo. A v tistih

časih je veljalo, da mladenič z osmimi razredi gimnazije že premore

dovolj znanja, da odpre samostojno obrt. Kot že povedano, se je Gabriel

loteval marsičesa in bil v mnogih pogledih samouk, a z veliko mero iznajdljivosti

in veselja do dela.

V povojnem času, polnem novih izzivov in priložnosti, je hitro uvidel,

da se človek v življenju ne more preveč zanašati na srečo. V enem od

pisem posrečeno piše: »Danes sem dobil izvid loterije, pa nisem nič

zadel. Še dvakrat bode vlečenje, 4. aprila in 4. maja. Če potem ne zadenem,

ne stavim nikoli več!« 29 Rajši je resno poprijel za delo v očetovem

27


cementninarskem podjetju. Zavzeto pa se je lotil dela tudi na svoji domači

elektrarni. Nameraval jo je razširiti, poleg tega pa postaviti še električno

omrežje in pripeljati elektriko v logaške hiše.

28

Poroka

Poroka

Maja leta 1925 se je Gabriel poročil z Marijo (Marinko), rojeno 3. marca

1905, hčerko uglednega logaškega kmeta Janeza (Ivana) Mihevca, po

domače Pogorevca. Marinkina mati Antonija roj. Oblak je bila doma z

domačije Kralovše na Vrhniki. To je bil sicer Janezov drugi zakon, sklenjen

po smrti njegove prve žene, ki je mlada umrla po porodu. V tem

drugem zakonu se mu je rodilo deset otrok.

Gabriel in Marinka sta se spoznala pri njenih šestnajstih letih in Gabriel

jo je nato čakal cela štiri leta. Rekel ji je: »Ko boš stara dvajset let, te bom

vzel za ženo.« 30

O njuni poroki je v rubriki »Dopisi« celo poročal časopis Slovenec: »Dol.

Logatec. Dne 12. t m. se je v tukajšnji župni cerkvi poročil g. Gabrijel

Oblak, tvorničar in župan v Dolenjem Logatcu, z gdč. Marinko Mihevc

iz zelo ugledne hiše v naši občini. Bodi srečno!« 31

Z najstarejšo Mihevčevo hčerko Antonijo (Tončko) se je poročil dr. Andrej

Gosar, tvorec krščansko socialne misli na Slovenskem.

Najmlajša hčerka Leopoldina (Poldi) se je poročila z orožniškim kapetanom

Vinkom Fortuno iz Kranja. Kot mlado dekle je delovala v Katoliškem

prosvetnem društvu v Dolenjem Logatcu. V takratnem časopisju

piše, da je na 16. rednem občnem zboru 16. marca 1930 »poročilo dramskega

odseka podala tovarišica Poldi Mihevc«. 32

Sin Jože, omenjen že pri Gabrielovih citrah, je doštudiral gozdarstvo.

Pred drugo svetovno vojno je zasedal odgovorna mesta v več podjetjih,

a ga je doletela tragična smrt. O tem je pisal list Slovenec. 33

Najmlajši sin Ivan je ostal v domači hiši sredi Logatca in v njej gospodaril

do svoje smrti leta 2003.

Kakor povedano, je imel Janez Mihevc še pet otrok, od katerih so Janez,

Ivan (starejši) in Matilda umrli še zelo mladi. Karol je ostal kot vojak

pogrešan na doberdobskem bojišču, Alojzij pa se je odlikoval kot borec

za severno mejo.

29


Iz prvega zakona je imel Janez Mihevc še hčerko Frančiško, ki se je poročila

z logaškim trgovcem z vinom Ivanom Škrljem. Mlajša hčerka iz

tega zakona, Jožefa, rojena leta 1893, je umrla stara komaj 4 mesece.

Tudi Gabrielova izvoljenka Marinka je bila v mladosti navdušena ljubiteljska

igralka. Igre so uprizarjali v društvenem domu na Griču. Soavtorica

te knjige, Nataša Polajnar Frelih, je razvoj amaterskega gledališča v

Logatcu podrobno obdelala v eni od svojih raziskav. 34 Tako je dramski

odsek Katoliškega izobraževalnega društva 21. januarja 1923 uprizoril

igro Branislava Nušića z naslovom Navaden človek. V njej je igrala tudi

Marinka Mihevc.

Gabriel in Marinka sta odšla na poročno potovanje v Rim in Neapelj.

Ohranjen je račun hotela Grand hotel Baglioni v Bolonji za dneve od 19.

do 22. maja 1925. 35

Stanovala sta sprva v Mihevčevi hiši na naslovu Čevica 38, po domače

»pr' Pogorevc«, veliki kmečki hiši v središču Logatca ob glavni cesti.

Hiša je po smrti Janeza Mihevca leta 1940 skupaj z velikim posestvom

prešla v roke Ivana Mihevca, Marinkinega brata.

V tej hiši se je kot prvi otrok leta 1926 rodila hčerka Irena, kasneje operna

pevka v gledališču na Reki in Ljubljani. Gabriel je ime svojega prvega

otroka izbral ob navdušenju pri branju Finžgarjeve povesti Pod svobodnim

soncem, v kateri sta glavna lika Iztok in Irena.

Ko je žena Marinka prinesla pokazat svojega prvega otroka Gabrielovi

mami Jerici, je otročička obleka v lepo belo čipkasto opravo. Jerica pa, ki

je bila nekoliko odrezava, je otroka pogledala in odvrnila: »Jaz sem svoje

kar v 'firtah' zavila, pa so kljub temu vsi 'dohtarji' postali!« 36

Oblakova družina se je sčasoma preselila v lastno hišo. O tem več v poglavju

o Oblakovih hišah. Življenje se je počasi ustalilo in Gabrielu skrbi

za družino, svoja podjetja in županski položaj ni manjkalo.

Že leta 1927 si je kot eden redkih v Logatcu kupil avto, menda znamke

Opel. 37

Skupaj se je Gabrielu in Marinki v zakonu rodilo sedem otrok: Irena (1926),

Božena (1927), Matej (1928), Jože (1930), Majda (1931) in Janez (1933).

Najmlajša Anica je umrla 29. marca 1936, ko še ni bila stara niti leto dni.

30

Cementninarstvo

Cementninarstvo

Družina Oblak iz Dolenjega Logatca je vsekakor pomenljivo vplivala na

gospodarski razvoj Logatca, saj se je v začetku 20. stoletja Matevž Oblak

začel ukvarjati s cementninami. 38

Pričetek te dejavnosti sega v leto 1901, ko je Matevž, sicer cenjeni urar in

izdelovalec stolpnih ur spoznal, da v tej stroki ni več velikih možnosti ter

se preusmeril v cementninarstvo. Prvi izdelki so bili betonski strešniki,

kanalizacijske cevi in teraco plošče. 39

Menda je bil povod za opustitev urarske obrti nesrečen slučaj, ko je med

popravilom neke stolpne ure padel z lesenega odra. Sicer pa, da je v nekem

nemškem časopisu prebral domislico »da je tudi pesek zlato«.

Po selitvi družine v Logatec je bil leta 1907 tudi sedež obrti »Izdelovanje

cementnih izdelkov« uradno prenešen z njihovega nekdanjega vrhniškega

naslova Vrhnika 189 na naslov Blekova vas 8. 40 Leta 1908 je bila

nato ustanovljena »Tovarna cementnih izdelkov, Bogdan Oblak, Logatec«

kot »prva slovenska na novo na Kranjskem ustanovljena parna tovarna

za izdelovanje cementne zarezne opeke in vseh vrst cementnih

umetnih izdelkov po amerikanskem sistemu in najnižjih cenah«. 41

Po Matevževi smrti leta 1911 je njegovo delo prevzela žena Jerica. Njeno

podjetje za »izdelovanje cementne opeke« na naslovu Brod 26 leta 1912

že zasledimo v obrtnih registrih. 42

Uradno registracijo cementninarskega podjetja Gabrielove matere Jerice

je mogoče najti tudi leta 1913 v tedanjem »Uradnem listu«, ki je izhajal

kot priloga časopisa Laibacher Zeitung. 43

Kot je zapisano v Uradnem listu Deželne vlade za Slovenijo maja 1922,

je Jerica tega leta vlogo prokurista podelila sinu Gabrielu. To enostavno

pomeni, da je imel pravico v vseh zadevah zastopati podjetje, ni pa imel

na primer pravice sklepati kakršnihkoli zavez o prodaji podjetja. 44

Cementninarstvo je bila vseskozi pravzaprav glavna Gabrielova dejavnost,

čeprav se je, kot bomo videli kasneje, v prvih podjetniških korakih

31


ukvarjal predvsem s svojo elektrarno. Leta 1922 takole piše v enem od

pisem svoji izvoljenki: »Sicer je pa prav, da si še v Ljubljani zdaj, ko imam

ravno največ dela. Vsaki dan se odvaža opeka, v opekarni se zopet na

novo dela, novo ograjo moram napraviti pred tovarno, zunaj imam partije

monterjev, zraven pa še vsa pisarna.« V enem od pisem tudi potoži: »Še

sedaj, ko sem bolan, venomer prihajajo spraševat, sedaj ta, sedaj oni, kaj

naj dela ta, kaj oni. V resnici povem, če bi bil trajno bolan, bi se prav nobenega

dela ne lotil, ker bi mi ne bilo mogoče se zanesti na delavce same.« 45

Leta 1925 zasledimo podjetje z imenom Oblak Jerica, Brod pri Logatcu

v rubriki Cementni izdelki - Produits cémentatoires v Seznamu industrijskih

in večjih obrtnih podjetij v okraju Zbornice za trgovino, industrijo

in obrt v Ljubljani za leto 1925. Z opombo, da gre za podjetje, ki je

»protokolirano« oziroma »enregistrée«. 46

Še dandanes stoji v Logatcu v Novi vasi hiša z originalnimi Oblakovimi

strešniki iz dvajsetih let 20. stoletja. Gabriel Oblak, tedaj že župan, je lastnico

hiše pohvalil, ker je v novogradnjo vzidala sodobna dvojna okna,

ki so se odpirala navznoter, kar je bilo za tiste čase še redkost. 47

Še leta 1930 se v obrtnih registrih dejavnost »izdelovanje cementnih izdelkov«

Jerice Oblak nahaja na naslovu Brod 26 v Dolenjem Logatcu. 48

Prav na ta naslov pa naj bi sodeč po preglednici registriranih podjetnikov

objavljeni v knjigi Od obrti do podjetništva Gabriel Oblak leta 1932

prijavil premestitev sedeža obrti za izdelovanje cementnih izdelkov z

naslova Pudob 2 (Stari trg). 49 Kaže, da je v začetku tridesetih let Gabriel

Oblak svoj del cementninarskega podjetja začasno prijavil v sosednji

občini Stari trg. Razlogov ne poznamo, so pa morda povezani s tedanjo

splošno gospodarsko krizo. Drži pa, da je v tej občini županoval njegov

strankarski tovariš Ludvik Kržič, ki ga nekaj let kasneje zasledimo prav

na naslovu Pudob 2.

Občasno zasledimo v časopisih tega časa kakšen oglas, kakor na primer

v Jutru, julija 1936: »Mlin za pesek dobro ohranjen. Proda elektropodjetje

Oblak, Logatec.« 50

Mlina za pesek, ki je stal v delavnici pri družinski hiši Oblakovih na

Brodu, se spominja tudi soavtor te knjige. Konec šestdesetih let smo se

32

Cementninarstvo

namreč otroci med počitnicami venomer preganjali po dvorišču in preiskali

prav vse delavnice cementninarskega podjetja. Tudi prostore mlina

za pesek, ki so bili vedno prekriti z debelo plastjo finega belega peska.

Stara mama Marinka, Gabrielova žena, nam je pogosto zabičala, naj ne

hodimo v »maln«, ker da tam nimamo kaj iskati.

Jerica Oblak je umrla leta 1943. Delo s cementninami je v celoti prevzel

sin Gabriel, ga razširil in z obrtjo nadaljeval osemnajst let do svoje smrti

leta 1961.

Po Gabrielovi smrti je obrat prevzela žena Marinka in ga vodila do 1964.

leta. Božena Babič, rojena Oblak, Gabrielova hčerka, se spominja, kako

težko je bilo mami Marinki prevzeti cementninarsko obrt. Stala je v pisarni

podjetja in se ukvarjala tudi s povsem tehničnimi zadevami in

kalkulacijami za posamezne izdelke. Pri tem ji je nemalokrat šlo na jok,

ko je rekla: »Ko bi bil sedaj Gabriel tukaj in povedal, kako naj to naredim…

kako bi vse bilo lažje…«

Leta 1964 je mamo Marinko nasledil sin Jože, ki je delo vodil do leta

1992. Zatem je delavnico prevzel njegov najstarejši sin Bogdan. 51

33


Lesna trgovina

in žaga

Brat Franc Ksaverij

Gabrielov starejši brat, Franc Ksaverij Oblak (1891–1965), se je leta 1921

vpisal v trgovski register za dejavnost »trgovina z lesom« s sedežem na

Brodu št. 29 občina Dolenji Logatec. O tem poroča Uradni list deželne

vlade za Slovenijo. 52 Kakega pol leta kasneje je to trgovino razširil še na

trgovino z živino in trgovino na debelo z deželnimi izdelki.

Skladišče lesne trgovine Franca Oblaka se je nahajalo na sedanji Tovarniški

cesti, za sedanjo Puntarjevo hišo v bližini Furlanove žage. 53

Lesno trgovino in trgovino z živino je uradno zaprl šele leta 1939. 54 Sicer

pa se je v vmesnem času ukvarjal z najrazličnejšo dejavnostjo. Leta 1929

je imel v Mariboru trgovino z radijskimi aparati in pripadajočimi deli 55 ,

okoli leta 1932 pa je trgoval z najrazličnejšimi predmeti, kakor poroča

Jutro: »Gasilske stroje cevi itd., registrirne blagajne prodam poceni. Najmodernejši

radio-aparati se eventuelno zamenjajo za stare aparate in

detektorje z malim doplačilom. Franc Ks. Oblak, Dol. Logatec.« 56

Sicer pa je bil Franc Ksaverij Oblak nadarjen slikar. Svoje slike je tudi

prodajal. 57 Ena od slik visi celo v župnijski cerkvi sv. Nikolaja v Logatcu.

Sicer pa se soavtor te knjige spominja najmanj dva metra visoke slike, na

kateri je bila upodobljena gospa Marinka Oblak v slovenski narodni

noši s pečo na glavi. Slika je dolga leta visela v Oblakovi hiši na Brodu,

sedaj pa je shranjena pri Janezu Polajnarju, vnuku Gabriela Oblaka.

V letih po drugi svetovni vojni je pogosto slikal tudi Tita, Kardelja in

Stalina, kajti povpraševanje po takih slikah je bilo precejšnje. Slik Stalina

je imel v kleti na zalogo, saj jih je prodajal po hišah, pa tudi različnim

ustanovam. Ko pa je prišlo do spora z Informbirojem, so menda tri Logatčane

poslali na Goli otok. Tudi Franc Ksaverij je bil v nevarnosti, zato

je takrat svojo zalogo slik previdno pospravil.

O njegovi smrti leta 1965 je poročal celo časopis Svobodna Slovenija iz

Argentine. 58

34

Lesna trgovina in žaga

Žaga Gabriela Oblaka

Kaže, da se je Gabriel zgledoval po svojem starejšem bratu, in se lesne

trgovine ter žagarstva lotil tudi sam. Dne 2. junija 1924 je naslovil naslednjo

prošnjo na Okrajno glavarstvo v Logatcu: »Podpisani naznanjam,

da sem na podlagi uradne odobritve moje nove žage pričel izvrševati

žagarsko obrt in lesno trgovino, za kar prosim, da se mi izda tozadevni

obrtni list.« 59

V nadaljevanju tega in v naslednjih dveh podpoglavjih sledimo Gabrielovi

žagarski obrti po dokumentih, ki jih hrani Arhiv Republike Slovenije.

60 Kakor je razvidno iz obrtnega registra, mu je bil obrtni list št. 6940

za »izvrševanje trgovine z lesom« izdan dne 13. junija 1924.

Novembra 1925 je bil objavljen v listu Slovenec naslednji oglas: »Žagarja

k samici, treznega in zmožnega popravil, išče Elektrarna v Logatcu –

Gabriel Oblak.« 61

Žaga je bila izvedena sprva na parni pogon, kasneje pa na električni pogon,

pri čemer je električno energijo dobival iz svoje elektrarne nedaleč

stran.

Originalni načrt žage z naslovom »Načrt parne žage Gabrijel Oblak Logatec«

datiran z dnem 30. avgust 1928 je ohranjen v Arhivu Republike

Slovenije. Na njem je tudi žig »Ivan Petkovšek, zidarski mojster, Vrhnika«.

Obrat je imel en polnojarmenik s kapaciteto 12 m 3 jelove hlodovine.

Les so v glavnem uporabljali v mizarski delavnici »Lesna industrija

Javor«. 62

Žaga je bila leta 1929 tehnično pregledana oziroma »komisijonirana in

kolavdirana«. Sreski poglavar Ciril Poklukar namreč piše v dopisu z dne

26. junija 1929: »Na vašo vlogo z dne 22.5.1929 je bil 25.6.1929 kolavdacijski

pregled žagarskega obratovališča na parceli 1525 d. o. Dolenji Logatec.

Dovoljujem uporabo obratovališča.«

Požar na žagi

Toda žaga Gabriela Oblaka je leta 1932 pogorela. Časopis Slovenec je 1.

oktobra 1932 poročal takole: »Dolenji Logatec, 28. septembra. Sinoči ob

9.30 je izbruhni požar na parni žagi gosp. Gabriela Oblaka. Ogenj je z

35


vso naglico objel skoraj vse poslopje hkrati. Glas sirene, zvonjenje in svit

ognja so spravili skoraj ves Logatec na kraj požara, žaga je pogorela do

tal, obvarovana pa so bila vsa druga, tik žage stoječa poslopja, tako strojnica,

skladišče za les, tovarna pohištva in več drugih hiš. Domači gasilci

so bili urno na mestu in le njihovi požrtvovalnosti se je zahvaliti, da se

ogenj ni razširil. Neverjetno naglo so prihiteli na pomoč tudi gasilci iz

Gornjega Logatca. Škoda je precejšnja, toda je krita z zavarovalnino. O

nastanku požara krožijo različne govorice. Skoraj gotovo je bila vmes

požigalčeva roka.« 63

O tem dogodku je poročal tudi list Slovenski gospodar. 64

Takole pa piše Jutro: »Požar v Dolenjem Logatcu. Logatec, 28. septembra.

Turobno piskanje tovarniške sirene in plat zvona pri obeh cerkvah

je skalilo v torek zvečer nočni mir in oznanilo preplašenemu prebivalstvu,

da zopet gori nekje gori. S strahom so iskali ljudje grozeče znamenje

in videli, kako se vali proti nočnemu nebu s pošastno krvavo svetlobo

ozarjeni gosti steber dima. Vnela se je na Brodu žaga g. Gabriela

Oblaka, bivšega dolenjelogaškega župana. Na mestu nesreče se je mahoma

nabralo mnogo ljudstva in intervenirali so tudi gasilci obeh gasilskih

društev, vendar poslopja ni bilo mogoče več oteti plamenom. Zato so se

gasilci omejili bolj na obrambo zraven stoječe strojnice, kjer je bila do

nedavnega električna centrala, in na varstvo v bližini stoječih drugih

objektov. Kako je nastal ogenj, ni točno znano. Podnevi je žaga še obratovala.

Gospodar je utrpel s požarom občutno škodo, ki pa bo najbrž

vsaj delno krita z zavarovalnino.« 65

Gospa Božena, hčerka Gabriela Oblaka, ki je bila takrat stara pet let, se

spominja, da je pritekla služkinja in vpila »Žaga gori! Žaga gori!« Mama

Marinka je takoj tekla na dvorišče pogledat, kaj se dogaja.

Ponoven zagon žagarske obrti

Dne 21. junija 1933 je sreski načelnik v Logatcu z dopisom opozoril Gabriela

Oblaka, da bo obrtni list št. 6940 prenehal veljati, ker naj bi imetnik

tega lista že več kot eno leto ne izvrševal predmetne obrti. Dokončno

ukinitev obrtnega dovoljenja je potrdil mesec dni kasneje tudi dopis

sreskega načelstva z dne 20. julija 1933.

36

Lesna trgovina in žaga

Toda v začetku novembra 1934 je Gabriel Oblak na logaško sresko načelstvo

naslovil prošnjo, kjer je zapisal: »… prosim naslov, da mi blagovoli

izdati na podlagi priloženih listin pooblastilo za izvrševanje žagarske

obrti. Z odličnim spoštovanjem, Gabrijel Oblak, elektrotehniški

podjetnik, Dol. Logatec.«

Prošnji je Gabriel Oblak priložil »Nravstveno spričevalo« z dne 16. oktobra

1934, ki ga je izdala občina Dolenji Logatec, podpisala pa sta ga

predsednik občine Gregor Tršar in »delovodja« občine Janko Guček. V

potrdilu piše, da »zoper njega do sedaj ni bilo ne v političnem, kazenskem

in ne nravstvenem oziru nobenega ugovora«.

Priložil je tudi potrdilo občine z zgoraj omenjenima podpisnikoma, da

»g. Oblak Gabrijel elektro-podjetnik na Čevici št. 38, občina Dolenji Logatec,

v kolikor je tu uradno znano, svobodno razpolaga s svojo imovino

ter, da do sedaj ni bil v poravnavi in ne v stečaju«.

Zbornica za trgovino, obrt in industrijo je 10. novembra 1934 odgovorila,

da v smislu 95. člena, odstavek 5, obrtnega zakona proti ponovni ustanovitvi

žagarske obrti ne bi bilo pomislekov.

Papirna vojna je bila končana in sresko načelstvo je 12. novembra 1934

izdalo pooblastilo Gabrielu Oblaku, da sme izvrševati žagarsko obrt. V

odgovor je Gabriel Oblak še istega dne naslovil na sresko načelstvo prošnjo

za odobritev žagarskega obratovališča. V njem je zapisal, da je

»omenjeno obratovališče leta 1931, v kolikor se tiče lesene šupe, pogorelo«

in da je 3. novembra prejel tudi kazensko razsodbo – prav mogoče v

zvezi z omenjenim požigom žage leta 1932. Pač pa, da je sedaj na istem

okvirju in v isti obliki zgradil novo streho, dočim je ostali del, kar zadeva

dispozicijo žagarske naprave, ostal isti. Dodan pa da je električni motor

za pogon žage iz električnega omrežja.

Prošnji je priložil natanko enak načrt kot leta 1928, le da ga je žigosal z

datumom 12. november 1934.

Kakor piše Katarina Ivančič v svoji knjigi, je Gabriel Oblak žago po obnovi

prodal lesnemu trgovcu Hubertu Vouku, in je torej žaga pripadla

firmi »Hodnik-Vouk, lesna trgovina v Dolnjem Logatcu«. 66

37


Tovarna pohištva Javor

Ustanovitev

Mizarsko delavnico z nazivom »Lesna industrija Javor« v Logatcu je leta

1921 ustanovila Ljudmila (Milica) por. Korpar, hčerka Matevža Oblaka

in starejša sestra Gabriela Oblaka. Zaposlovati so začeli logaške mizarje,

ki so kasneje skrbeli za razvoj in usposabljanje novih mizarjev.

V časopisu Jutro iz leta 1923 tovarna že oglašuje svoje izdelke: »Lesna

industrija Javor v Logatcu izdeluje pohištvo in stavbena mizarska dela

poceni in točno po želji. Oprave iz trdega in mehkega lesa v zalogi.« 67

Podobno tudi v istem časopisu poizveduje o nakupu desk: »Suhe deske

za mizarstvo, takoj rabne, javor, hrast, češnje, kupi v vsaki množini Lesna

industrija Javor v Logatcu.« 68

Ta oglas kaže, da morda leta 1923 tovarna še ni imela lastne žage, pač pa

so deske še kupovali. Kasneje so les nabavljali na sosednji žagi, ki jo je

imel Gabriel Oblak. Stroje je poganjala elektrika iz lastne elektrarne.

V delavnici je bilo zaposlenih okrog trideset delavcev. Mizarska delavnica

je stala v bližini Oblakove vile, na mestu, kjer je bilo kasneje dolgo let

logaško podjetje Gradnik. Lastnica Milica je sicer zahtevala dosledno

disciplino, vendar pa so jo delavci »prinašali okrog«. Naj naštejemo le

nekatere zahteve iz Delavniškega reda tvrdke Javor v Logatcu 69 , ki je bil

sestavljen 1. januarja 1924 in ga je podpisala Milica osebno:

1. Delavni čas traja od 7. - 12. in od 1. - 6. ure

2. Delavni čas zamujati brez vzroka ni dovoljeno. Zlasti se prepoveduje

zamujanje ob ponedeljkih, ki je navadno posledica pijančevanja.

Ti prestopki se kaznujejo z globo 5 - 20 Din.

3. Kdor bi kak dan želel izostati upravičenim potom, naj to zaprosi

delovodjo.

4. Ob sobotah se delo zaključi 2/4 ure preje v svrho skupnega pospravljanja.

5. Vsakdo naj pospravi svoje orodje. Če tega ne stori, ga bode pospravil

drugi proti plačilu, ki gre na breme prvega.

38


6. Spoštuj in ubogaj predpostavljene. Če ti isti kaj ukažejo, ne mrmraj.

Če bi bilo kaj napačnega naročeno, ne ugovarjaj, ampak mirno pripomni

svoje mnenje.

7. Pri delu bodi marljiv, vesten in natančen.

8. Med delom ne govori. Ne premišljuj stvari, ki ne spadajo k poslu ter

ne postajaj.

9. Ne obrekuj podjetja. Če ti ni kaj prav, pritoži se pri vodstvu.

10. Prepirov politične in verske vsebine se strogo ogibaj.

11. V delavnicah ne kadi. Prestopki se bodo kaznovali z globo od 5 do

20 Din ter z odpustom iz službe.

12. Pazi na izročeno ti orodje kot na svojo lastnino. Ne razbijaj je in ne

kvari po nepotrebnem. Vsaka samovoljna škoda kakor tudi izgubitev

orodja gre na stroške dotičnega, ki je škodo povzročil.

13. Bodi pošten in ne kradi. Vsak najmanjši prestopek se bode javil

oblasti.

14. Drži red in snago v delavnici in pazi, da bode vsaka stvar na svojem

mestu.

15. Izstop iz službe se mora javiti delovodju 14 dni preje, isto velja, ako

hoče podjetje komu odpovedati.

16. Odpovedni rok se od strani podjetja lahko skrajša, ako se delavec

hudo pregreši zoper katero od teh točk.

Vsaka točka je zanimiva in aktualna in bi jo s pridom uporabili tudi

danes. Vprašanje je seveda, kako so dnevni red upoštevali. Po izjavah

nekaterih pripovedovalcev, so nekateri kradli in se tudi sicer neprimerno

vedli. Tvrdko je Milica vodila s pomočjo glavnega mojstra. Dolgo

časa je bil mojster Lovro Grom. 70 Njegov vnuk Andrej Grom hrani osebni

arhiv, v katerem so ohranjeni načrti za izdelavo pohištva, lesene šablone,

nekaj fotografij, posamezni listi iz prodajnega kataloga, predvsem pa

popis enaintridesetih zaposlenih delavcev med leti 1921 in 1930.

Prevzem

O dogajanju v podjetju podrobneje govore dokumenti v Arhivu Republike

Slovenije. 71 Dne 15. januarja 1925 je Gabriel Oblak s pismom

naznanil sreskemu poglavarju v Logatcu, da je s 1. januarjem 1925 prevzel

tvrdko Javor, lesno industrijo v Logatcu. V pismu še dodaja, da

39


»ker je mizarstvo Javor industrijski obrat, bode kot poslovni namestnik

nastavljen g. Rupnik Anton, čigar usposobljenostne dokumente prilagam«.

In še: »Obrt se bode izvrševala na Brodu hišna številka 30.«

Vendar pa se je skupina osmih mizarjev iz Rovt, Hotedršice in Logatca z

dopisom z dne 11. oktobra 1925 pritožila na Zbornico za trgovino, industrijo

in obrt, češ, »na kakšen način sme gospod Gabrijel Oblak izdelovati

vsa mizarska dela, in na kak način se mu je izdalo dovoljenje, ker

nima nikake usposobljenosti«.

Mizarjem je bilo odgovorjeno s strani »našega komisarja dr. Maroša«, to

je bil dr. Dioniz Maraž, politično upravni uradnik pri okrajnem glavarstvu

v Logatcu, da sme Oblak delati, kar hoče, ker dela to na industrijski

način. A mizarji so ugovarjali, »da imamo takih industrijskih obratov

danes na Kranjskem veliko, ko ima zaposlenih osem do devet izučenih

delavcev in si dovoljuje še vajence učiti«. Poleg tega pa, da »je ves obrat

videti kot navadna malo bolj urejena mizarska delavnica ter da je na začetku

še imel družabnika, naposled pa je dotičnik pričel na lastno ime«.

Mizarji na koncu zahtevajo, da »višje obrtno oblastvo« ugotovi, ali »sme

brez družabnika delati in ali se prišteva k tovarnam«.

Sresko poglavarstvo v Logatcu je nato na prošnjo omenjene Zbornice poslalo

žandarja, da bi si ogledal situacijo na terenu. Dne 9. novembra 1925

je žandarmerijski kaplar Baumkirchner z žandarmerijske »stanice« Dolenji

Logatec v ličnem rokopisnem poročilu zapisal med drugim: »V obratovalnici

stavbnega in pohištvenega mizarstva Gabrijel Oblak na Brodu je

zaposlenih 21 delavcev, kojim je poslovodja Anton Rupnik. V tovarni poseduje

sledeče stroje s katerimi obratuje: 1 električni motor, koji goni poravnalni

stroj, 1 skobeljni stroj, 1 cirkularna žaga, 1 vrtalni stroj, 1 tračna

žaga, 1 rezkalni stroj, 1 brusilni stroj in poleg tega pa še en električni motor

z venecijanskim jarmom in cirkularna obrobljevalna žaga.«

Zbornica je nato ugotovila, da po zbranih podatki ni mogoče reči, da

gre za industrijsko podjetje. Ugotavlja tudi, da »se lastnik manuelnega

dela ne udeležuje«, a da se ga tudi ne more, ker za to ni usposobljen.

Pravilno so tudi ugotovili, da tvrdka Javor, tovarna za stavbno in pohištveno

mizarstvo, ni »sodno protokolirana« in da je Gabriel Oblak lastnik

edinole podjetja, katerega obrtni predmet je »proizvajanje in

40


napeljevanje elektrike za razsvetljavo, prenos sile in ostalo obrtno in

domačo uporabo«.

Zbornica je v sklepu zapisala, da se zadeva preda v odločanje velikemu

županu in da se izvrši še en ogled na licu mesta, »a ne po orožniku«. Na

koncu dopisa velikemu županu je nato videti s svinčnikom zapisano

opombo: »Prosim, zaključiti spis. Odobritev.«

V tem času se na enem od dopisov pojavi celo naziv podjetja »Lesna

industrija Gabrijel Oblak, prej 'Javor', Logatec. Stavbno in pohištveno

mizarstvo. Moderno urejene delavnice z električnim pogonom«.

Tovarna je stalno zaposlovala mizarje. List Slovenec je septembra 1928

objavil enega od takih oglasov: »Več dobrih pohištvenih mizarjev sprejme

Lesna industrija Javor, Logatec.« 72

V Splitu je imela firma svojo podružnico oziroma prodajalno. V njej je

bil glavni Jože Rožmanc, ki se je sicer že leta 1929 osamosvojil. 73 Zanimivo

je, da je celo list ameriških Slovencev Prosveta, aprila 1930, poročal

o nenavadnem dogodku v tej podružnici: »Aretacija radi poneverbe.

Lastnik tvrdke Javor, trgovine s pohištvom v Splitu, je te dni prijavil policiji,

da mu je njegov nameščenec Hrabroslav Krogov poneveril ček na

Din 30.000. Krogov je bil aretiran.« 74

Kipar Stane Dremelj (1906–1992)

V tovarni Javor je delal še kot študent tudi Stane Dremelj, kasneje priznan

kipar in medaljer, rojen na Vrhniki. Naročilo večjih del pri obnovi

farne cerkve Sv. Nikolaja ga je leta 1924 pripeljalo v Logatec skupaj s

svojimi vrhniškimi vrstniki, bratoma Francem in Lovrom Gromom.

Svoja zgodnja medaljerska dela je izdelal v skromni delavnici, ki je stala

na dvorišču sedanje Erkerjeve domačije. Iz tega obdobja so ohranjene

posamezne manjše plastike in Logatčanom vsem znana plastika sv. Boštjana

na kapelici, posvečeni padlim v prvi svetovni vojni. Na pokopališču

v Dol. Logatcu pa je ohranjeno ambiciozneje zasnovano delo: nagrobnik

De Glerieve družine. Polnih deset let, z večjimi in manjšimi

prekinitvami, je bival ali prihajal v Logatec in s svojim delom vplival na

takratno »kulturno klimo«, ki je bila tedaj v Logatcu na zavidljivi višini

tudi po njegovi zaslugi, iz katere so izšle mnoge kvalitetne prireditve. 75

41


Proizvodni program

Firma je izdelovala stavbno in drugo pohištvo. Zaradi izjemne kakovosti

je sčasoma postala znana na ozemlju Kraljevine Jugoslavije. Delali so

serijsko in po naročilu. Izdelali so tudi spalnico za kralja Aleksandra. Ta

podatek dovolj zgovorno pove, kako izjemno dobro so delali. V tujino

svojih izdelkov niso prodajali. 76

Kakor se spominja Gabrielova hčerka Irena, so v tovarni po načrtu arhitekta

Plečnika izdelali tudi stol za kralja Aleksandra.

Podrobnosti o pohištvenem podjetju Javor prinaša časopis Slovenec, junija

leta 1928, ko poroča o velikem uspehu ljubljanskega pohištvenega

sejma: »Poleg drugih razstavljavcev na letošnjem velesejmu iz pohištvene

stroke je v jako velikem obsegu razstavila svoje izdelke tudi Lesna

industrija Javor iz Logatca. Pohištvo vzbuja veliko pozornost, zlasti ker

je tvrdka že leta 1926 razstavila model spalnice, ki je tedaj splošno vsem

ugajal in ki je bil doslej izdelan v preko sto izvodih. Letos se iz razstavljenih

predmetov jasno čuti, da je tovarna zmožna tudi najfinejšega pohištva

in da se ji lahko zaupa vsako kvalitativno delo.

Javor ima moderno in ekonomsko urejen obrat, ki je povsem vase zaključen.

Les se zreže na lastnih žagah, posuši v parnih sušilnicah, ali tudi

prekuha v parilnici, in sicer s pomočjo že izrabljene pare od parne lokomobile.

Ista se kuri zopet z lesenimi odpadki iz obrata ter proizvaja električno

silo za stroje in razsvetljavo v tovarni kot za kraj Logatec. Celo

podjetje zaposluje preko 50 profesionistov. Podjetje stalno napreduje,

kar je razveseljivo za našo domačo industrijo, ker se bodo lahko tudi

najfinejša dela kupovala doma in ne v inozemstvu. Lastnik podjetja je

Gabrijel Oblak, oblastni poslanec in župan, katerega ime dovolj govori o

dobri kakovosti izdelkov.« 77

Leta 1929 je Lesna industrija Javor, Logatec, razstavljala svoje pohištvo

tudi na zagrebškem sejmu. Zanimivo je, da je list Slovenec objavil tudi

vest, da je bil v paviljonu tvrdke Javor razstavljen tudi inovativen radijski

aparat: »Nekaj vzorcev teh aparatov je bilo razstavljenih na letošnjem

jesenskem velesejmu zadnja dva dni kot zaščitena industrijska svojina

tvrdke Radio Oblak, Maribor, v paviljonu Lesne industrije Javor, Logatec.

Za novost je vladalo silno zanimanje in se obiskovalci velesejma niso

42


mogli dovolj načuditi, kako zamore mali ročen kovčeg brez vsake zemeljske

in antenske zveze, dvignjen in prenašan po paviljonu, delovati

tako izborno in čisto. Marsikdo je menil, da je to le prevara z gramofonom,

dokler se ni na lastne oči prepričal. Nova kombinacija je izum lastnika

tvrdke Radio Oblak, Maribor.« 78

Prav verjetno je, da je leseno omarico za novi tip radijskega aparata naredilo

podjetje Javor. Tvrdka Radio Oblak je bila namreč v lasti Gabrielovega

brata Franca Ksaverija, ki je od leta 1929, kakor že omenjeno, trgoval

z najrazličnejšimi tehničnimi predmeti, med drugim tudi z

radijskimi aparati.

Koledar Družbe sv. Mohorja v Celju za leto 1930 je v reklamnem delu

objavil oglas za logaško pohištvo: »Javor Logatec, lesna industrija, Gabrijel

Oblak, Slovenija, izdeluje vsakovrstno pohištvo iz trdega in mehkega

lesa, kakor spalnice, jedilnice, kuhinje, itd. z jamstvom proti izsušitvi.

Cene zmerne.« 79

Revija Žena in dom je leta 1930 objavila reklamo logaškega pohištva. 80

Podoben slikovni oglas je bil objavljen v reviji Arhitektura leta 1932. 81

Tudi časopis Slovenski narod je leta 1932 poročal o razstavi pohištva z

besedami: »V pravem pomenu besede je pa tudi paviljon F razstavišče

pohištvenih izdelkov. Treba je naglasiti samo to, da opažamo pri naši

pohištveni obrti ter industriji stalen napredek in ta razstava že prekaša

spomladno, čeprav časi niso najboljši. Da so krasni in prvovrstni tudi

izdelki znane tvrdke Javor, ki razstavlja na koncu pohištvenega paviljona,

ni treba še posebej omenjati, saj je to podjetje že dovolj znano in renomirano.«

82

Slovenec je še junija 1933 med oglasi pisal takole: »Pohištvo. Lesna industrija

Javor, Logatec, ima skladišče v palači Vzajemne zavarovalnice, Ljubljana,

Miklošičeva cesta, vhod z vogala.« 83

Zaton tovarne

Sklepati je mogoče, da je Gabriel Oblak tovarno Javor v začetku tridesetih

let spet prepustil sestri Milici. Vzrok temu je bila gospodarska kriza

in v zvezi s tem nastale velike finančne obveznosti.

43


Zaradi gospodarske krize, ki se je po letu 1930 še stopnjevala, in menda

tudi zaradi premajhne strogosti lastnice, ki se tudi strokovno ni dovolj

spoznala na mizarstvo, je podjetje Javor pričelo nazadovati. Delavnico so

začeli zapuščati najboljši mizarji. Trgovina v Splitu je propadla. 84

Prišlo je do prisilne poravnave, ki je bila objavljena v Trgovskem listu,

julija 1934: »Konkurzi in prisilne poravnave. Uvedena so naslednja poravnalna

postopanja o imovinah: posestnice in uradniške soproge Ljudmile

Korpar v Ljubljani, imetnice tvrdke Javor, pohištveni izdelki v

Logatcu; poravnalni sodnik dr. Kajetan Premerstein, poravnalni upravnik

notar Artur Mrevlje; narok za sklepanje poravnave pri sodišču v

Logatcu dne 18. avgusta ob 9. uri, rok za oglasitev do 12. avgusta.« 85

Decembra istega leta je bilo v Slovencu objavljeno, da je »poravnalno

postopanje končano v zadevi Ljudmile Korpar, lastnice tvrdke Javor v

Logatcu«. 86

In končno, konec decembra 1934, v časniku Slovenec: »Javna sodna prodaja

pohištva, mizarskih strojev, orodja, potrebščin in lesa se bo vršila 2.

januarja 1935 v Logatcu, Brod 30.« 87

Okrog leta 1936 je bila tvrdka pod nazivom »Lesna industrija Javor«

ukinjena. Nedvomno je ta mizarska delavnica bistveno vplivala na razvoj

mizarstva v Logatcu. Njeno mesto so po ukinitvi zapolnili posamezni

mizarji, ki so bili prav tako znani širom po domovini in v tujini. Naj

jih še enkrat omenimo: Lovro Grom, Peter Petrovčič, Jože Rožmanc in

drugi. 88

Milica, poročena z višjim železniškim uradnikom, Ivanom Korparjem,

je nato živela v Ljubljani v Fondovih blokih za Bežigradom. Njen mož je

umrl že leta 1937, o čemer je celo poročal »neodvisni dnevnik slovenskih

delavcev v Ameriki« Enakopravnost. 89

Soavtor še hrani poročno sliko svojih staršev iz leta 1954, kjer je mogoče

v ozadju videti starejšo gospo manjše okrogle postave. To je Milica Korpar,

nekdanja lastnica tovarne pohištva Javor.

44

Elektrarna

Elektrarna

Prva elektrarna

Zanimivo gradivo o nastanku, razvoju in koncu logaške elektrarne, ki ga navajava

v tem in naslednjih podpoglavjih, hrani Arhiv Republike Slovenije. 90

Gabriel Oblak je strojnico prve električne centrale na Brodu s pogonom

na »surovo olje« zgradil na zemljišču za Oblakovo vilo, blizu lokacije,

kjer je bil čez kakih dvajset let zgrajen logaški bazen. Sam piše v prošnji

za pregled naprav, naslovljeni dne 10. junija 1921 na Okrajno glavarstvo

v Logatcu, takole: »Električna centrala na Brodu v malem obsegu obstaja

že od leta 1915 in je služila prvotno le za domačo porabo. Pomanjkanje

petroleja kakor še posebno zahteve vojaških oblasti pa so povzročile, da

se je tok jel oddajati tudi za vojaške objekte in privatnike. Ker se je vsled

tega prekmalu pokazalo, da naprava ne zadostuje potrebi, so vojaške kakor

tudi civilne oblasti pozvale tvrdko, naj takoj prične s preureditvijo

centrale tako, da bode mogoče dajati prepotrebni tok tudi za urade.«

Povedati velja, da so se omenjeni vojaški objekti takrat nahajali v Blekovi

vasi.

Zanimiv je priloženi tehnični opis elektrarne: »Gonilna sila za proizvajanje

električnega toka je 70 HP Diesel motor na surovo olje. Električni

dinamostroj za istosmerni tok proizvaja 50 kW pri 440 voltih z delilcem

napetosti na 220 V. Vsa glavna razpeljava električnega omrežja se vrši po

trivodnem sistemu, pri katerem je nevtralna srednja žica pogosto vezana

z zemljo. Na ta način znaša napetost med glavnima žicama in nevtralno

oziroma zemljo le 220 V, vsled česar se more vršiti razpeljava po predpisih

nizkonapetostnega toka.«

In naprej: »Porcelanski izolatorji so pritrjeni potom železnih križnih nosilcev

na 8 do 10 metrov visokih lesenih drogovih, ali pa, če istih mesta

zadenejo na ostrešja, na železnih ceveh premera 5 cm.

Material za omrežje je baker. Dimenzije, kakor tudi izgube na napetosti

so razvidne iz priložene tabele. Nekaj prog izgubi do 6 %, ker bi se iste

sicer iz ekonomskih ozirov ne izvedle.

45


Strelovodne varnostne naprave so v elektrarni.

Posamezni razvodni odcepki so opremljeni z varovalkami, kar velja tudi

za direktne hišne stike vzete iz glavnih dovodnih žic.«

Določbe za oddajo električnega toka

Dne 1. septembra 1919 je Gabriel Oblak v dokumentu na dveh straneh

za svoje stranke izdal »Določbe za oddajo električnega toka iz električne

centrale na Brodu pri Dolenjem Logatcu«.

Besedilo teh določb je napisano tako natančno, da bi pravzaprav lahko

veljalo tudi za današnji čas. Vendar pa z nekaj posebnostmi, kot na primer:

»Dobava elektrike se vrši redno vse leto noč in dan, izvzemši nedeljski

dnevni čas.«

Med posebnimi določbami piše poljudna razlaga: »Pod imenom ene kilovatne

ure se razume tista množina električnega toka, ki ga približno

porabi 40 žarnic po 25 sveč v eni uri.«

In še: »Obrabljene stare žarnice se imajo oddati podjetju v svrho natančne

kontrole.«

Širitev električnega omrežja

Dne 15. novembra 1919 je Gabriel zaprosil za razširitev poslovanja z

namenom, da bi z elektriko oskrboval celoten Dolenji in Gorenji Logatec.

Prošnjo je v slovenščini in z italijanskim prevodom naslovil na Civilni

komisariat v Logatcu, ki je bil tedaj krajevno pristojen, saj po prvi

svetovni vojni jugoslovanska oblast še ni prevzela popolnega nadzora

nad tem ozemljem.

Marcello Zuccolin, civilni komisar logaškega okraja, je šele 24. marca

1920 odgovoril z dopisom v italijanščini, da mora lastnik elektrarne za

pridobitev koncesije priložiti tudi načrte omrežja in predvsem načrte

križanja omrežja s telefonskimi in telegrafskimi žicami.

Toda februarja 1921 so Italijani zapustili Logatec in oblast je prevzela

Kraljevina SHS. Dne 10. junija 1921 je Gabriel Oblak zaprosil Okrajno

glavarstvo v Logatcu za »pregled že napravljenih in obstoječih delov

46

Elektrarna

centrale in potrjenje še v delu stoječega električnega omrežja«. V dopisu

še nadalje potoži, da zahtevanih načrtov križanja telefonskih in telegrafskih

žic žal ni bilo mogoče dokončati prej in da je položaj z odhodom

Italijanov sedaj čisto drugačen: »Izposlovanje uradnega dovoljenja od

strani tržaškega governatorijata bi vsekakor trajalo predlogo, vsled česar

se je tvrdki molče toliko prezrlo, da se je z delom takoj lahko pričelo z

istočasno vlogo oziroma prošnjo za naknadno kolavdacijo. Iz te okoliščine

je torej razlagati dejstvo, da električna centrala sama na sebi že

skoro celotno obstaja, razen omrežja, četudi tvrdka še nima uradnega

dovoljenja v roki.«

Tej prošnji je tudi priložil opis elektrarne in predvidenega omrežja in

predvsem pojasnil: »Križanje telefonskih oziroma telegrafskih žic z

omrežjem se vrši potom dvojnega obešenja žic ('doppelte Leitungsaufhängung'),

križanje cest pa je radi nizke napetosti izvedeno prosto brez

posebnih varnostnih priprav.«

Pred razpeljavo omrežja je bilo seveda potrebno dobiti tudi soglasja lastnikov

zemljišč v Dolenjem Logatcu, kar je bilo storjeno z izjavo z dne

13. septembra 1921. Ta je zanimiv predvsem zaradi tega, ker vsebuje številna

imena Logatčanov z njihovimi natančnimi naslovi.

Napeljava električnih žic v Logatcu je stekla. Gabriel se je v pismih svoji

izvoljenki Marinki 6. in 18. februarja 1922 že pohvalil, rekoč: »V domu

smo že skončali električno inštalacijo in bo prav čedno, kadar bo začelo

svetiti. Danes smo pričeli pri vas smetiti in razbivati, pa ni drugače. Tudi

v Tvojo sobo jo dobiš.« In še: »Danes napeljujemo pri Vas elektriko in

bodemo kmalu končali.« 91

V dopisu dne 30. novembra 1921 je Gabriel Oblak od Okrajnega glavarstva

spet zahteval ogled na terenu, hkrati pa navedel, da pa od prebivalcev

Gorenjega Logatca še ni mogel dobiti soglasij za razpeljavo omrežja.

Končno je bil »komisijonelni ogled« razpisan za 30. december 1921 ob

9. uri »pri električni napravi«. Podpisan pa Vinko Borštner, Okrajno glavarstvo

v Logatcu.

Okrajno glavarstvo v Logatcu je Gabrielu dne 1. avgusta 1922 izdalo

koncesijo za »izvrševanje obratovanja naprave za proizvajanje in napeljevanje

elektrike v svrho razsvetljave, prenosa sile ter druge obrtne in

47


domače uporabe s stajališčem na Brodu št. 29, občina Dol. Logatec«.

Glede dokončne odobritve naprave pa »da je postopanje v teku«. Okrajno

glavarstvo je tudi odobrilo v elektropodjetju »prijavljenega namestnika«

g. Karla Marklja.

Toda potrebna je bila še odobritev ali kolavdacija celotne naprave. Zanjo

je Gabriel Oblak zaprosil dne 21. avgusta 1922, češ da je mreža v Dolenjem

Logatcu, Čevici, Martinj hribu in Brodu dokončana, pač pa da »omrežja

za druge vasi se niso še dovršila ter pridejo sukcesivno na vrsto«.

Pri kolavdacijah pa ni šlo vse prav gladko, saj mu je komisija naložila

precej sprememb, ki bi pomenile tudi velike stroške. V svojih ugovorih

glede zahtev za izolacijo nevtralnega voda se je branil med drugim tudi

takole: »Uporabil sem to metodo, ki jo uporabljajo tudi druge nemške

firme, ki so priznane in sem na primer način na skici 3 direktno prekopiral

iz kataloga od velikega dunajskega podjetja Dr. Paul Holitscher na

strani 271, Fig. V, Gusseiserner Rohrabschlusskopf für Nullleiter.«

Konec leta 1922 je bila končno elektrarna v Logatcu z odlokom št.

4538/22 »komisijonirana« in z odlokom št. 15.577/22 tudi »kolavdirana«.

Zanimivo je, da je sprva v nekaterih uradnih spisih okoli pridobivanja

dovoljenj za elektrarno nastopalo kar podjetje Gabrielovega očeta:

»Bogdan Oblak, Tovarna cementnih izdelkov, Dol. Logatec«.

Elektrarna Gabriel Oblak –

Logatec dobi elektriko

In tako je časopis Jutro v soboto, 11. novembra 1922, že poročal naslednje:

»Električna razsvetljava v Logatcu. Iz Logatca nam poročajo: V

Logatcu smo dobili električno razsvetljavo. Instalacije za razsvetljavo so

do malega že dovršene v celi občini Dolenji Logatec. Tok se bo mogel

uporabljati tudi kot gonilna sila, kar pride v poštev zlasti pri mali obrti,

ki bo zaradi neugodne lege za gojitev kmetijstva dobila večjega razmaha.

Gospod Gabriel Oblak, ki je lastnik tega podjetja, je s to važno kulturno

napravo mnogo pripomogel k napredku Logatca.« 92

Toda dne 2. junija 1923 se je v trgovski register že vpisala firma »Gabrijel

Oblak« s sedežem na Brodu št. 29, občina Logatec, katere »obratni

48

Elektrarna

predmet« je bilo »proizvajanje in napeljevanje elektrike v svrho razsvetljave,

prenosa sile ter druge obrtne in domače uporabe«. 93

Gospa Irena, hčerka Gabriela Oblaka, se spominja, da je elektrarna logaškim

prebivalcem dobavljala elektriko do 22. ure zvečer, potem pa so

generator preko noči izključili. Znak za večerni »počitek« so bile tri

kratke prekinitve toka.

Kmetje pa so se le neradi priklapljali na elektriko. Oblakovo podjetje je

imelo svojega inkasanta, a ljudje so malo plačevali, ker je bila elektrika

draga. Inkasant se je pogosto vrnil s terena in poročal: »Nisem nič kasiral,

ker vsi še vedno kurijo sveče.« 94

Ohranila se je celo pisemska ovojnica s čestitko ob Gabrielovi prvi izvolitvi

za župana in z datumom 22. november 1923, kjer je verjetno ena od

Oblakovih pisarniških moči na hrbtni strani s svinčnikom zabeležila:

»Špilarjeva je prinesla žarnico 'zaneč' in sem dala drugo za 16 sveč. Petračova

je prinesla 'za menat' 16 sveč in sem dala za 25 sveč. Plačala ni.« 95

Kaže, da se moški takrat še niso kaj preveč ukvarjali s takimi novotarijami,

kot je bila elektrika!

Gabriel Oblak je iskal delavce tudi z oglasi po časopisu Slovenec, februarja

leta 1924, kjer piše takole: »Samostojnega elektromonterja za istosmerni

tok išče Elektrarna v Logatcu. Prednost imajo železostrugarji ali

strojni ključavničarji. Priloži naj se popis dosedanje zaposlenosti.« 96

In še v Slovencu poleti 1924: »Išče se samski samostojen elektromonter

za elektrarno Gabrijel Oblak v Logatcu.« 97

Sicer pa je bil Gabriel Oblak v vseh pogledih gonilna sila podjetja. Pogosto

je tudi sam sestavljal in odpošiljal obračune za elektriko, kakor piše

v pismih 3. in 14. marca 1925: »Sicer pa sem zaključil mesečne obvestnice

za elektriko in imam polno glavo…« In še: »Rad bi ti danes kaj več

pisal, pa verjemi mi, da danes ni z mano nič. Kajti sobota me je še vedno

najbolj ubila. Cel dan letanje sem in tja, tako da sem komajda do večera

vse uredil. Sedajle so vsi delavci izplačani, jaz pa prost.« 98

Iz leta 1943 je ohranjenih nekaj računov podjetja »Električno omrežje v

Logatcu« za porabljeno električno energijo. 99 Kot bomo videli kasneje,

to podjetje ni bilo več Oblakovo. Zanimiva pa je količina porabljene

49


elektrike, ki je znašala za veliko Mihevčevo kmetijo le okoli 15 kilovatnih

ur mesečno, medtem ko je bila po podatkih Slovenskega statističnega

urada za leto 2011 povprečna poraba štiričlanske družine že okoli

290 kilovatnih ur mesečno.

50

Predelava elektrarne na parni pogon

Kot poroča Ilustrirani Slovenec januarja 1926, je bila v Logatcu tedaj

obrt kar lepo razvita. »Mizarska tvornica 'Javor' izdeluje pohištvo, tovarna

'Veha' pa lesene čepe in plutovinaste zamaške vseh vrst. Med drugimi

obrtnimi napravami je tovarna cementne robe, mehanična izdelovalnica

sekir itd. in zadnji čas se gradi strojna izdelovalnica kemikalij

ali lekarniških potrebščin, ki bode vpeljala samosvoje gojenje lečilnih

rastlin. Tudi zadruge so močno razvite; med njimi naj omenimo Mlekarsko

zadrugo z lepo strojno napravo in pa Konzumno gospodarsko

društvo.« 100

Gabrielova »kalorična« elektrarna je skoro vse te omenjene proizvodne

obrate v Logatcu oskrbovala z električno pogonsko silo. A kakšna je bila

pot do te »kalorične« elektrarne?

Dne 15. junija 1926 je Gabriel Oblak zaprosil poglavarstvo sreza za dovoljenje,

da dieselsko elektrarno predela na parni pogon oziroma na

kurjenje žaganja.

V prilogi je navedel osebe, ki bi lahko k prošnji dale svoje pripombe, in

dodal naslednji tehnični opis: »Elektrarniška strojnica je zidana iz 10

betonskih stebrov 45 x 45 cm, ki nosijo vso strešno konstrukcijo. Ista je

lahka in brez plafona ter nosi nad parnim strojem zračno in ventilacijsko

odprtino. Med zunanjimi stebri je opažni zid z velikimi vzidanimi

okni, katerih zgornja krila se dado odpirati. Notranja stena je zapolnjena

z masivnejšim opečnim zidom, ki se bode v slučaju povečave centrale v

izmero šupe lahko izločil tako, da bode imela velika strojnica v sredi le

stebre. Vrata se odpirajo navzven.

Od vseh zidov dovolj oddaljen je montiran parni stroj 48/60/72 HP na

pregreto paro z v tla vtopljenim predkuriščem na žaganje. Levo povečano

kolo je spojeno potem jermena z 38 kW istosmernim dinamostrojem

2 x 220 V. Vsi potrebni električni aparati so na sklepalni plošči, katere

Elektrarna

ustroj ostane isti, kot je bil doslej. Isto ostane glavna zunanja inštalacija

nespremenjena, samo da gre priključek iz nove centrale na glavno progo

(črna črta, pikčasta črta-stari priključek).

Poleg strojnice je postavljena šupa za žaganje in lesne odpadke. Ta prostor

je ločen tudi v nadstrešju s požarnim zidom. Dimnik, ki je 28 metrov

visok, je opremljen z mrežo ter v podnožišču pritrjen s štirimi antenami,

katerih pritrdišče tvori četverokot 20 x 60 m. V ostalem ostane vsa

naprava taka kot doslej.«

Iz priloženih načrtov je razvidno, da je lokacijo elektrarne spremenil.

Prva dieselska elektrarna je stala nedaleč od njegovega domovanja v

Oblakovi vili, parno elektrarno pa je preselil bližje tovarni pohištva, ki jo

je prevzel od sestre Milice.

Sreski načelnik Ciril Poklukar je z dopisom z dne 2. septembra 1926 izdal

»dovoljenje temeljem določil obrtnega reda in stavbnega reda Kranjske

za zgradbo nove strojnice na parceli 1226/2«. Navedene so bile sicer

še nekatere tehnične pomanjkljivosti, a te napake je Gabriel Oblak odpravil

in 6. oktobra 1926 zaprosil za tako imenovano kolavdacijo. Ta se

je izvršila 21. oktobra istega leta ob 7.45 uri, kakor je napisano v dopisu,

ki ga je podpisal takratni poglavar sreza Ciril Poklukar.

Dne 2. marca 1927 je »šef inspekcije dela« sreskemu poglavarju v Logatcu

poročal: »Podpisani si je ogledal napravo strojnice g. Oblaka Gabrijela

v Dolenjem Logatcu ter ugotovil, da je ugodil vsem tozadevnim predpisom

naslovnega odloka z dne 2.9.1926 br. 11368/26, vsled česar se ne

ugovarja proti končni odobritvi strojnice.«

Strojnica je bila končno odobrena z odlokom št. 5411/27.

Zbornica za trgovino, obrt in industrijo je dne 15. marca 1927 izdala

potrdilo, da je gospod Gabriel Oblak, »industrijalec iz Dolenjega Logatca«,

imetnik »trgovsko-sodno protokolirane tvrdke Gabrijel Oblak, proizvajanje

in napeljevanje elektrike za razsvetljavo, s sedežem v Brodu,

občina Logatec«. 101

In še zanimiv oglas, ki ga je priobčil list Slovenec marca 1935. Iz njega je

mogoče sklepati, da je logaška elektrarna sklenila prodati tudi velike rezervoarje

za nafto, ki jih s prehodom na parni pogon ni več potrebovala. 102

51


52

Zasebne elektrarne se umikajo

javnemu omrežju

Banovinsko omrežje

V začetku tridesetih let je tedanja banska uprava Dravske banovine pričela

v sodelovanju s Kranjskimi deželnimi elektrarnami (KDE) s sistematično

elektrifikacijo slovenskega ozemlja. Leta 1931 je bilo namreč

povezano in sklenjeno dotlej ločeno slovensko omrežje za distribucijo

električne energije. 103 Pri tem je prišlo do težavnega vprašanja, kako odkupiti

ali pa v nastajajoči banski energetski sistem drugače vključiti redke

zasebne elektrarne in omrežja, kakor je bilo tisto v Logatcu.

Na Kraljevo sresko načelstvo je Elektrarna v Logatcu dne 10. junija 1931

naslovila naslednji dopis: »Podpisana elektrarna je v pogajanjih s K.D.E.

pri Kraljevi banski upravi radi preklopitve omrežja na banovinski vod.

Upati je, da bo dogovor še tekom poletja dovršen ter bode treba komisijonirati

priklopni dovod od banovinske mreže do elektrarne. Ker bo to

obravnavala ena in ista komisija kot podaljšek na Kalce, se naslov naproša,

ko bi se moglo to radi naših stroškov skupno obravnavati…« 104

Občinska ponudba

Gabriel Oblak je tako od občin v Dolenjem in Gorenjem Logatcu dne 6.

marca 1932 prejel dopis št. 483/I s ponudbo za vključitev svojega električnega

omrežja v nastajajoče banovinsko omrežje: »Blagorodni gospod

Gabrijel Oblak, lastnik elektrarne Čevica. Obe logaški občini, Dolenja

in Gorenja, sta v dogovoru z bansko upravo v Ljubljani radi

prevzema električnega toka iz banovinskega voda, ki bo šel mimo Dolenjega

Logatca proti Rakeku.

Ker pa imate Vi v tem kraju že svoje električno podjetje in lastno omrežje,

mislimo, da je v Vašem interesu, ako Vi to omrežje odstopite obema

občinama, ker bi eventuelna konkurenca med dvema enakima podjetjema

verjetno onemogočila Vaš obrat.

Obe županstvi vas tedaj o vsem tem obveščata in prosita, da jima na

roko županstva Dol. Logatec predložite svojo tozadevno oferto. Tozadevni

enoglasni sklep je bil storjen v sobi občinskega odbora v Dol. Logatcu

dne 4. marca 1932.

Elektrarna

Ako bi v roku 8 dni ne prejeli Vaše ponudbe, ali, ako bi bila le ta pretirana,

bi občini v tem slučaju ne čutili napram Vam nobene obveznosti ter

bi sklepali o nadaljnjih korakih popolnoma po svojem lastnem preudarku,

oziraje se le na dobrobit občine.

K temu koraku je dovelo Dol. Logaško občino le nevzdržno in obupno

finančno stanje občine, iskaje pri tem vsak možen vir kakega dohodka.

Županstvo občine Dol. Logatec. Župan Tršar Gregor.« 105

Spomenica

Na ponudbo je 10. marca 1932 odgovoril s »spomenico«, namenjeno

občinskemu odboru v Dol. in Gor Logatcu: »Na ta dopis županstva bi

zamogel odgovoriti s čisto kratkim vsebinskim odgovorom. Vendar pa

se mi zdi stvar v tem trenutku tako važna, da smatram ne samo za umestno

temveč naravnost potrebno, osvetliti celoten razvoj elektrifikacije

prav od svojega početka, tako iz trgovsko-materialne kakor tudi etično-

-socialne strani.

Bil sem še dijak, ko sem čul, da namerava gornjelogaški domačin tehnik

Gostiša ustvariti načrt elektrarne v Logatcu. Električna veda je bila tedaj

res še skoro v povojih in med ljudstvom tako malo ocenjena, da so tega

prvega započetnika nazivali z zbadljivko 'luftinženir'.

Vendar jo ta zamisel mene kot mladega dijaka tako zavzela, da sem se

poleg svojih srednješolskih dolžnosti resno poglabljal v študij elektrotehnike,

o počitnicah pa obiskoval razne električne naprave, posebno tedaj

gradečo se deželno elektrarno na Završnici, kamor sem imel dostop po

priporočilu bivšega g. dr. Lampeta. V nameri nadaljevati tehnični študij

na visoki šoli, sem kot absolvent gimnazije razpolagal že z tolikimi teoretskimi

in praktičnimi izkustvi, da sem bil v stanju projektirati in tehnično

izpeljati načrt elektrifikacije svojega domačega kraja Logatca.

Dve leti sem izdeloval načrte, vsled pomanjkljivega izkustva večkrat

marsikaj zavrgel in šele v letu 1922 predložil cel obširni elaborat politični

oblasti v svrho razpisa komisijonelnega ogleda. Slednji je bil isto leto razpisan

in proti pričakovanju zame kot tehnika-laika potekel tako ugodno,

da se je elektrarna mogla še isto leto graditi. Do tega časa je vsa javnost,

tako občine, kakor prebivalstvo, stalo popolnoma nezainteresirano in

53


mlačno poleg te ideje in nikogar ni bilo, ki bi se vendarle zdramil, mi stal

moralno in materialno ob strani ali me kako drugače dejansko podpiral.

Pod bremenom, ki jih drugod običajno zmorejo stežka cele družbe, sem

se tedaj znašel popolnoma sam. Nihče ni hotel riskirati niti najmanjšega

denarja. Toda z mladosti lastno idealno vnemo in pogumom sem se lotil

naloge, zbiral ves razpoložljiv denar, svoj in svojcev in pričel graditi.

Toda ne sme se pozabiti med tem momenta, ki bi znal pozneje postati

usoden tako zame, kakor tudi morda za cel Logatec. Vprav ob pričetku

gradnje sem dobil od Žirovcev nujno povabilo, naj opustim gradnjo svoje

elektrarne in naj se priključim gradnji elektrarne v Žireh, ki bi dajala

tok pod ugodnejšimi pogoji Logatcu. Četudi nedovoljno izkušen, sem

po ogledu terenske situacije nekako intuitivno čutil riskantnost te velike

naprave ter predlog odklonil, kar se je pozneje še dvakrat zgodilo. Danes

lahko trdim, da bi se tedaj s pristankom tesno navezal na žalostno usodo

Žirov in nedvomno izvabil tudi znaten del Logatca k gospodarski katastrofi,

ki danes tvori žalosten memento gospodarske nepreračunljivosti.

Elektrarna se je gradila dalje. Po vojski je manjkalo vsega inštalacijskega

materiala. Na razpolago je bil le železen 'einkast' ali aluminijev prevodni

material in za takozvano 'Cadorna' žico, ki je bila zaplenjena Italijanom,

so se naravnost teple najpoznanejše elektrotvrdke. Kajti samo ta žica je

bila bakrena in dovoljno izolirana. Na veliko srečo in ob dobri proviziji

sem tedaj nakupil večjo množino te žice, s katero se je pričela notranja

instalacija. Za drugi material je vladala na Dunaju prava aprovizacija.

Osebno sem neštetokrat iskal po Dunaju pri največjih tvrdkah instalacijskega

materiala, a le težko je bilo kaj najti, v domovini pa še mnogo

manj. Kakih predpisov se v splošno nikjer ni točno držalo, saj vidimo

skoro vse tedanje instalacije mesta Maribor in Ljubljane izvedene skoro

z enakim materialom kot tu pri nas.

Ne bodem našteval raznih težkoč, ki sem jih moral prebresti, ne da bi

kak Logatčan pri tem žrtvoval le eno paro. Omenim le slučaj, ko so zunaj

najeti monterji iz maščevanja, ker jim nisem pustil svojevoljno izžemati

strank, nahujskali ljudstvo, češ, škoda za stroške, ko itak s to elektrarno

ne bode nič in sploh funkcionirala ne bo. Za takoj plačani material v

inozemstvu nisem mogel dobiti izplačila pri strankah, ker nihče več

54

Elektrarna

verjel ni v resnost podjetja. To dejstvo bi me kmalu pognalo v finančni

polom in v ponesrečenje moje ideje. Kdo od Vas, gospodje odborniki, ve,

kolikokrat sem pred seboj gledal svojo in svojcev propast in, odkrito

povedano, danes se morem čuditi, kje sem tedaj vzel tak pogum in tako

vztrajnost, da sem svojo zastavljeno nalogo brez ozira na desno in levo

tako uspešno in zadovoljivo izvršil.

Septembra l. 1923 je prvikrat v Logatcu zasvetila električna luč, prvikrat

so se obrnili motorji in točno tako, kot je moralo biti. Lahko rečem, da je

bil to zame, idealnega mladeniča, eden najsrečnejših dni. Ni me vodila

toliko želja po dobičku, saj ta trgovsko-materijalna plat je bila še v popolni

nejasnosti. Vodilo me je tedaj predvsem idealno stremljenje, da

nekaj izvršim, kar bode dalo neposredno ali posredno Logatcu drug

značaj. Da bode ta 'nekaj' vplivalo na ljudstvo ter ga dvignilo vsakega v

svojem delokrogu k želji do napredka, kar se je res tudi zgodilo.

A takoj po prvi vzhičenosti sem začutil v kupi veselja bridko kapljo. Bog

ve, da nikdar nisem bil slavohlepen, a pričakovati bi bilo, da ta velevažen

dogodek v Logatcu ne bo šel mimo, ne da bi ga dnevno časopisje vsaj na

kratko med dnevnimi novicami omenilo. Saj se časopisju dnevno pošilja

toliko nepomembnih in malenkostnih stvari, da bi tako poročilo v tistem

času gotovo bilo uredništvu dobrodošlo. Toda radi hladnosti javnosti

je šel ta razmeroma veliki dogodek čisto neopazno mimo, niti nisem

prejel od katerekoli strani niti najmanjšega pohvalnega priznanja.

Tako se je torej dosledno zadržala javnost.

Dočim je tehnična plat mojega programa bila uresničena, pa gospodarsko-materialna

plat nikakor ni bila rožnata. Elektrarna je bolehala na

hibi, kot jo moremo opažati skoro pri vsaki novi elektrarni, namreč na

premajhni porabi toka. Obremenitev je bila malenkostna in še to le skozi

par ur dnevno. Režija je mnogo prekašala dohodke in tako sem z začudenjem

zaznal, da bode treba vsak mesec za obrat doplačevati in mesto

dobička skrbeti za nova finančna sredstva v svrho kritja

primanjkljaja. Toda kmalu sem se vzpričo tega nepričakovanega dejstva

streznil in z neko mirnostjo ugotovil, da se sedaj pričenja nova faza trgovske

ureditve. Že takoj naslednje leto sem opazil porast odjemalcev

toka in sorazmerno presodil, da bode treba najmanj 6 do 8 let, da bode

55


elektrarna prišla do donosnosti, nakar bi po letu 1930 pričel s 15-letno

amortizacijo. Nisem se veliko umotil, kajti v l. 1931 je znašalo število

odjemalcev že nad 430.

V tem je nastopil nov moment, elektrifikacija Dravske banovine.

Bil sem član banskega sveta, ko sem zaznal za resno namero Kranjskih

deželnih elektrarn. Od strani ravnateljstva sem dobil vpogled v tozadevne

načrte, zlasti vkolikor se tiče Notranjske. Na podlagi tehničnega popisa

in na podlagi razgovorov sem se mogel uveriti, da banovina zasleduje

v svojem programu samo dvoje ciljev in sicer: prvič, v vsako vas,

torej tudi tam, kjer ni pričakovati direktnega dobička, elektriko in drugič,

izravnati cene tako, da ne bode prevelikih razlik in omogočiti obrti

in industriji razmah. Niti najmanj pa ni govora o uničenju že obstoječih

podjetij potom konkurence, kot so to zatrjevali gotovi kapitalistični krogi,

temveč se želi nekakega sodelovanja v svrho dosege preje omenjenih

ciljev. Tudi ni namena ustvariti s strani banovine kak električni monopol,

ker vse to bi znalo uničiti znaten del narodovega premoženja. Vse te

činjenice sem v plenarni seji banovinskega sveta kot govornik pri točki

elektrifikacije izrazito poudaril in se je moje tolmačenje po predstavnikih

banovine sprejelo kot pravilno na znanje.

Razumevajoč položaj sem kot župan občine Dol. Logatec takoj sklical

občinsko sejo ter iz svojega nagiba raztolmačil program banovine. Da bi

se mi kedaj pozneje ne moglo očitati, češ da sem kot zastopnik okraja

skrbel le za lastni interes, sem obrazložil svoje misli, da se mora iti takoj

tej banovinski ideji na roko, kar bi se moglo napraviti na trojni način:

prvič, da občine prevzamejo vso inicijativo, drugič, da se morda stvorijo

zadruge ali pa tretjič, da se zadeva prepusti dosedanji koncesionirani

elektrarni, da ona vso stvar izpelje, pod pogojem, da regulira ista ceno

toku tako, kot bo veljala za druge kraje na Notranjskem. Član občinskega

odbora, g. Petkovšek, je prvi zavrnil možnost sodelovanja občine, češ

da občine itak nimajo denarja, da je to pravzaprav privatna zadeva obstoječe

elektrarne in da se zadovoljuje občina s tem, da elektrarna regulira

ceno tako, kot jo bodo imeli drugi, na Notranjskem elektrificirani

kraji. Okrog teh misli se je sukala ves čas vsa debata in ta predlog je šel

tudi na glasovanje in bil enoglasno sprejet, kakor tudi v sejni zapisnik

56

Elektrarna

protokoliran. Isto se je zgodilo v Gor. Logatcu. Elektrarna je zaprosila za

prepise teh sklepov in se obrnila na ravnateljstvo Kranjskih deželnih

elektrarn s prošnjo, naj se sklene pogodba za dobavo toka iz banovinskega

elektrovoda v električno omrežje logaške elektrarne, posebno še iz

razloga, ker se strinjata v tem obe občini.

Ravnateljstvo ni imelo pomislekov vzpričo priloženih sklepov občinskih

odborov, da ne bi z menoj določilo splošnih pogojev za dobavo toka ter

tudi s posebnim dopisom zaprosilo g. bana za odobrenje, da se pogodba

sestavi.

Prav v trenutku, ko bi se imela dokončno urediti ta zadeva med elektrarno

v Logatcu in banovino, se je namah iz nerazumljivega (odnosno povsem

razumljivega) razloga pojavil od istega g. Petkovška protiglas, naj se

prekliče sejni sklep, ki je poveril dosedanji elektrarni nalogo ureditve

preklopa omrežja na banovinski tok, ter naj se zaprosi banovino, da ista

izključi vsakega privatnika, ker želi občina izvesti elektrifikacijo, češ da

bodejo dohodki pomagali ozdraviti finance prezadolžene dolenjelogaške

občine.

Banska uprava je naravno ugodila želji občine ter pozvala funkcionarje

občin na posvet. Banska uprava zastopa namreč stališče, da gre prednost

predvsem občinam in javnim korporacijam, kar je povsem v redu. To

načelo je lahko izvedljivo tam, kjer doslej elektrarn sploh ni bilo, tudi

tam, kjer so bile pasivne elektrarne. Ne dá pa se tako enostavno izvesti

tam, kjer obstajajo aktivna električna podjetja, ki imajo svoje pridobljene

koncesije in pravice. Z upravičenim načelom, da gre prednost pred

privatniki javnim korporacijam, še ni odobreno načelo, da se smejo uničiti

pravice obstoječih podjetij, pridobljene z žrtvami in svoječasnim rizikom,

samo zato, da se doseže dobro splošnosti. To bi bil sistem gospodarstva,

kot ga uveljavlja Sovjetska Unija, a ga zapadni svet ne prizna, pa

najsi bi se izvajal od Petra in Pavla. Tudi še ni do danes elektrika monopol,

radi česar bi bila rigorozna izključitev privatnikov od te branže

upravičena. Zato je in ostane privatno pravo v polni veljavi, radi česar se

je tudi banska uprava takoj, kolikor mi je znano, postavila na stališče, naj

se preje reši problem privatnih pravic dosedanjih koncesionarjev in šele

nato pristopi k uresničevanju želja občin.

57


Gospodje odborniki! Vam gre ta spomenica v preudarek. Nerazumljivo

je morda komu, čemu sem obširneje navedel goraj imenovana dejstva, ki

se pravzaprav skoro nič ne tičejo dopisa občine Dol. Logatec. Vse to sem

navajal vprav radi tega, da vam bo razumljiva odločnost s katero sem

pripravljen braniti najradikalneje svojo pravico. Vprav radi razumevanja

te odločnosti sem navedel potek gradnje elektrarne, za katero sem se

poklicno žrtvoval, ki je edinole ob mojem trudu zrastla, dočim je javnost

držala roke križem, da s to elektrarno živim in padem, ako se ne bo pri

tem docela upoštevalo načelo popolne pravičnosti.

Nisem nasprotnik misli, da prodam svojo elektrarno, saj sem to že enkrat

ponudil občini Dol. Logatec, dvakrat pa v sodelovanju Gor. Logatca.

Toda neoficielni odgovor je bil sledeč: 'Oblak bi rad svojo elektrarno

obesil občinam na vrat, kar si je skuhal, to naj tudi sne.' Zato kar odkrito

povem, da nimam upanja na resno voljo občin rešiti to vprašanje primerno

zadovoljivo.

Nekonkretno bi stavil jaz za svojo elektrarno, vsa poslopja, stroje, zemljišča,

stanovanjsko hišo, skratka vse kar imam, torej z vsemi aktivi in pasivi,

sledečo ceno: kupec naj mi zajamči moji izobrazbi, dosedanji praktični

izvežbi primerno trajno zaposlitev, s katero bodem mogel stanu

primerno s svojim delom preživiti sebe in svojo družino, pri čemer niti

ne zahtevam, da bi svoje otroke oddal samostojnemu življenju s kakimi

posebnimi dotami ali dediščinami. Drugega ničesar ne zahtevam, toda

to pa je zapisano vsakomur v naravnem pravu.

Konkretno pa stavimo kot alternativo drugo ceno: kolikor sem moral

žrtvovati za elektrarno sam, to je stroje s strojnico, priključeno žago z

zemljišči in električno mrežo, torej vse v tej obliki in tem stadiju, kot

danes stoji, toliko naj se mi izplača. Ta cena pa znaša 1.200.000 Din, pri

čemer morete odprodati vse premične in nepremične dele, ki za priklop

na banovinsko mrežo niso potrebni.

Prodati pa omrežje po teži bakra in množini materiala, se pa pravi, prodati

od dobro idoče ure dvoje ali troje kolesc. Moja električna mreža ne

predstavlja danes samo vrednost materiala, temveč veliko več, ono nevidno

vrednost podjetja, ki ga je bilo treba z žrtvami in rizikom spraviti

v aktivno življenje. Dobro vpeljan trgovski lokal ne predstavlja samo

58

Elektrarna

vrednosti zidu, oken, vrat, skratka stavbe, temveč mnogokrat veliko večjo

vrednost vpeljane obrti, kar često niti na prodaj ni. Jaz bi – jasno

povedano – elektrarne sploh ne imel na prodaj, ker je to zame isto kot

kmetu kmetija, kruh, za katerega sem usmeril tudi svoj poklic. Vpričo

razmer pa sem pripravljen podjetje občinam odstopiti za navedeno

ceno, z vsemi pravicami, od katerih je predvsem ena bistvena, namreč da

je na elektrarno pravno vezanega ca. 90 % dosedanjega konzuma do l.

1947, preko katerega dejstva danes ne bode nihče hodil. Ne sme izpustiti

ob tej priliki nezaslišanega dejstva, kaznivega tako po obrtnem zakonu

kakor tudi po zakonu o umazani konkurenci, da so se namreč gotovi

občinski funkcijonarji obeh občin toliko izpozabili ter poslali od hiše do

hiše občinske uradne uslužbence s pozivom, da naj nihče ne sklepa kake

pogodbe z dosedanjim koncesijoniranim električnim podjetjem. Sklepanje

takih pogodb je osnovna pravica elektrarn, kar se redoma skoro

povsod tudi prakticira, in ker podjetje plačuje vse davke, takse in samoupravne

dajatve, se dalje še nikdar ni zalotilo na kaki slepariji itd., ni

nihče upravičen izzivati motitve obrti. Nisem hotel sodno postopati proti

nikomur, ker nikdar nisem bil prijatelj zdražb, toda ta slučaj sem dal

pri kr. srez. načelstvu registrirati, da se kedaj ne bo znal utajiti. Toda zadržanje

ljudstva brez izjeme prejšnje politične pripadnosti vprav ob takšnem

trenutku in taki situaciji moje osebe radi preteklih dogodkov,

tvori svetel plebiscit na gospodarskem polju Logatca.

Gospodje odborniki! Razumem, da se občina nahaja v težkem finančnem

položaju, enako kot se nahajajo vse samoupravne edinice, ki so bile

kedaj kolikortoliko agilne. Isto se godi s privatnim gospodarstvom in mi

vsi, tudi oni, ki jih ne tišče dolgovi, vemo, da ako bodo svetovne razmere

šle v tej smeri dalje, nimamo pričakovati drugega kot splošnega poloma.

Toda mi vsi upamo in moramo upati na boljše in vse gospodarstvo bo

avtomatično prišlo v stari tir, kakor hitro bo kriza prenehala. Današnje

stanje nikakor ni odraz življenjske možnosti posameznih edinic, kajti to

vse je danes pasivno, pravo življenjsko možnost tvori poslovanje v letih,

ki so bila povprečno dobra.

Kot dolgoletni župan občine Dol. Logatec morem s sigurnostjo trditi, da

poprečno dobro leto daje občini toliko finančnih sredstev, da je vsaka

59


bojazen in vsako poviševanje bremen povsem odveč. Ni pa utemeljeno

razširjanje vesti, da je občina zaradi nezmožnosti likvidnosti v današnji

krizi bankrotna, kakor na primer do sedaj nihče ne more trditi, da je

logaška posojilnica, ki tudi ne more vršiti izplačil v željenem obsegu, ali

Mlekarna, ki isto tako v tem položaju ni likvidna, tudi le od daleč bila

bankrotna. Ta trditev samo glede občine pa je gotovo namenoma ali nenamenoma

zgrešena, kar bode najlepše pokazala prihodnost.

Gospodje odborniki! V dopisu občine torej stoji, da tvori edini razlog za

prevzem elektrifikacije po občini, dosega novega dohodka za kritje potreb

občine. Toda čul sem od strani gotovih gospodov občinskega odbora

tudi trditev, da edino elektrika more to nado izpolniti. Toda, gospodje,

jaz bi Vam mogel našteti še vse polno drugih možnosti, ki bi vsebovale

razpečavanje vsaj enako življenjsko potrebnih predmetov, če ne še bolj,

kot pa je elektrika. Ne mislim pa pri tem nikogar osebno zadevati, temveč

le splošno govoriti. Najpotrebnejša snov, ki gre res vprav v vsako

hišo, je sol. More se občina pobrigati za podzakup prodaje soli. Imamo

prodajo tobaka in drugih monopolskih predmetov, kojih prodaja bi se

dala prikrojiti tako, da bi občina od tega imela dohodke. Tudi prodajo

moke bi se dalo tej svrhi primerno urediti in še nebroj drugega. Kako

stališče bi v takem slučaju zavzel občinski odbor? Povem pa takoj, ako bi

to zahtevalo tudi kako žrtev s strani g. odbornikov, sem tudi jaz brez

pridržka pripravljen prevzeti enako veliko žrtev od svoje strani in od

stavljene cene popustiti toliko, kolikor bi znašala odpoved obeh odborov

skupaj. Več se od mene ne sme zahtevati.

Toda kakor je želja nekaterih g. odbornikov na eni strani plemenita, tako

morem na drugi strani danes z gotovostjo pribiti, da eventualna elektrifikacija

Logatca brez mojega pristanka, ne bo občinam donesla drugega

nego trajno obremenitev občinskih financ. Račun dobička, ki sem ga

imel priliko zadnjič slišati v občinski dvorani, je naravnost klasičen primer

nestrokovnjaškega razmišljanja in eksperimentiranja. Naj samo

kratko navedem ugotovitve, ki so tamkaj tedaj padle:

'Banovina bo dala tok po 90 para ali 1 Din za kilovatno uro. Mi to kupimo,

prodamo tok po 3 Din strankam in dosežemo 2 Din dobička, ki bo

dajal občini preko 50.000 Din letno dobička. Naprava, ki bo pa zato potrebna,

bo stala cca. 400.000 Din.'

60

Elektrarna

Taka ugotovitev bi res morala vsakogar zavzeti. Saj bosta na en udarec

ubiti dve muhi: veliko cenejši tok in na drugi strani pa rešitev občinskih

financ za letno najmanj 50.000 Din.

Toda, gospodje, stvar se ni pogledala niti od ene strani docela. Naj vam

predočim na čisto preprost način nekaj važnih činjenic, ki so se izpustile.

Ako dosedanja elektrarna odstopi od vseh pogodb, ki jih ima s svojimi

konzumenti do l. 1947 in prepusti občinam vso dobavo toka, pridrži pa

si samo svoje motorne obrate v tovarni pohištva, cementarni itd., katerih

konzum na vsak način izločim iz tega računa, potem bi občina tačas

mogla prodati po elektrarniških zapiskih približno 25.000 kilovatnih ur

Dolenjemu Logatcu in 5.000 kilovatnih ur Gorenjemu Logatcu. Za teh

30.000 kWh bo treba plačati banovini ca. 30.000 Din. Ker pa bo šlo ca.

20 % v mreži in transformatorski postaji v izgubo, potem bo treba za

30.000 kWh prodaje kupiti od banovine 36.000 kWh in za to plačati

36.000 Din.

Na drugi strani pa bo potrebno sledeče kritje:

Za obresti od 400.000 Din sedaj 10 % letno…40.000 Din

Za amortizacijo in reparature 8 %…32.000 Din

Za vzdrževanje mreže…12.000 Din

Za stroške inkasa, pregled števcev, pisarniškega dela, itd…12.000 Din

Poslovni davek in druge dajatve, pisarniške potrebščine in dr. najmanj…4.000

Din

Letno skupaj…100.000 Din

Plačani tok banovini…36.000 Din

Celotno 136.000 Din

Ali zaokroženo navzgor 140.000 Din. Ako torej proda občina vsem preostalim

konzumentom, ki bi jih bilo treba razrešiti veljavnosti pogodbe

z dosedanjo elektrarno, bi za 30.000 kWh prodaje bilo treba 140.000 Din

stroškov, to se pravi vsak kilovat bi se moral prodati po 4,50 Din bodisi za

luč ali motor ali likalnik, da se krijejo stroški. Pri tem pa zaželjeni dobiček

občine sploh ni prišel na površje. Dočim že sedaj daje elektrarna električni

tok za motorje po dogovoru 1,50 Din do 3,80 Din za kWh, za likalnik in

aparate po 3 Din, bi morali isti sedaj trošiti mnogo dražji tok, kot doslej,

61


dočim bi tok za razsvetljavo bil cenejši od dosedanjega. Toda elektrarna

ima itak namen in obvezo, da bode ceno znižala, kakor hitro bodo nastopili

pogoji, ki so se z intervencijo občin trenutno preprečili.

To bi bil slučaj, ako bi občine imele vse šanse. Kako pa stvar stoji trenutno

sedaj?

S po odvetniku napravljeno pogodbo je vezano za dobo 15 let toliko letnega

odjema, da pride v upoštev za občine letno približno 8.000 kilovatnih

ur. Koliko bi pri tem odjemu, kjer bi ostali vsi mrtvi stroški za obresti

itd. skoro neizpremenjeni, moral biti prodan vsak kilovat, si more

vsakdo sam izračuniti.

Iz vsega navedenega sledi glavni zaključek:

I. Občina pri sedanjem položaju ne more predvidevati iz elektrifikacije

dohodkov, temveč izgubo

II. Občina ne more vplivati na znižanje cen, ker se je že elektrarna sama

zavezala ceno znižati na tako višino, kot jo bodo imeli drugi kraji

Notranjske.

III. Rentabilnost novega podjetja je mogoče doseči le na ta način, da se

priklopijo na novo mrežo vsi konzumenti, katere bi bilo treba odvezati

pogodbe na dosedanje podjetje, dalje vsi motorji, tudi oni, ki jih

poseduje tovarna pohištva in cementarna, ali z drugimi besedami,

brez tesnega sporazuma z dosedanjo elektrarno se ne more ugodno

rešiti, ne da bi se postavljalo v nevarnost finance občine, kakor tudi bi

znalo to imeti delni vpliv na donosnost že obstoječega podjetja, ne

glede na to, da ima to podjetje zagotovljen za 15 let zadosten konzum.

Sedaj bo gotovo marsikomu razumljivo, da tudi banovina ne more biti

povsod tako širokogrudna in se načelno držati poenotenja cen povsod

in za vse prilike. Saj se je pravkar čitalo v časnikih, da drži banovina na

Dolenjskem tok po 5,50 Din za kilovat dodavši še neke pristojbine. Istotako

se ni čuditi, da ima Vrhnika tok po Din 8 za nečlane in Din 7 za

člane zadruge, Cerknica 7,50 Din in Stari trg 10 Din za kilovat.

Načrt pa je, da bo dosedanja elektrarna zvišala ceno toka za motorje na

1,50 Din do 2,50 Din, za luč pa na 4 in največ do 5 Din za kilovat, ako

občine ne bodo skušale to onemogočiti.

62

Elektrarna

Ako pa se mi ne bo posrečilo sklopiti pogodbe za dobavo toka od banovine,

bodem dokončno izvršil že napol montirano plinsko napravo, katero

sem po svoječasnem nasvetu ravnateljstva Kranjskih deželnih elektrarn

začasno odložil, ravno zaradi eventuelne preklopitve na banovinski

vod, ter ob stranski produkciji katrana dosegel povsem enako ceno toka

na stroju, kot bi ga nudila sedaj banovina.

Mislim, da je vsa zadeva dovolj osvetljena od vseh strani, na vas, gospodje

odborniki pa je, da se odločite za eno ali drugo, kajti vi boste odgovorni

za vse dobro, pa tudi za vse slabo, ki bi znalo izhajati iz tega.

Nisem sestavil te spomenice toliko radi tega, ker čutim nevarnost za

svoje stališče, isto po človeškem predsodku ni več v nevarnosti, a je v

resni nevarnosti pred kratkim bilo, ako bi ne zmagala gospodarska treznost

mojih konzumentov.

In ako bo kljub temu občinski odbor izglasoval novo podjetje, pa skušal

morda pritegniti v konkurenco še vse nepredvidene možne faktorje, potem

bodi povedano vsem, da mi ne bo nobena žrtev, nobena odpoved in

noben trud pretežek, da se me nikdar ne bo uklonilo. Ako pa se bo posrečilo,

da me razmere zlomijo, potem veljaj tudi za to mojo pravdo v

simboličnem smislu oni znani napis, ki so ga dali uklesati stari Špartanci

na mesto, kjer je hrabro končala do zadnjega vojaka njihova vojska: O

tujec, ki hodiš tod mimo, naznani Špartancem, da tu ležimo, ker tako je

velel domovine ukaz.« 106

Pogajanja se bližajo koncu

Banovinsko omrežje se je nezadržno bližalo Logatcu, o čemer je poročalo

Jutro: »Električni daljnovod Vrhnika-Logatec-Planina-Rakek-Cerknica

se napeljuje s polno paro. Izvršujejo to delo Kranjske deželne elektrarne.

Električni tok za vso Notranjsko bo oddajala za prvi čas

elektrarna v Žireh. Pozneje pri večji potrebi toka in ko se bo žirovska

elektrarna sanirala, pa se bo na svetu g. Lenarčiča postavil nov transformator

in se bo priključil po črnuškem transformatorju še velenjski električni

tok.« 107

Po enem letu pogovorov o prodaji Oblakove elektrarne se je zadeva

vendarle premaknila z mrtve točke. O tem priča zapisnik sestanka, na

63


katerem so sodelovali: lastnik elektrarne g. Oblak Gabriel, zastopniki

občine Dol. Logatec, župan Gregor Tršar, občinski odborniki dr. Milan

Papež, Anton Petkovšek in France Divjak, zastopnika občine Gor. Logatec,

župan Miroslav Puppis in občinski odbornik g. notar Artur Mrevlje,

in zastopniki Posojilnice v Logatcu, Josip Lapuh, namestnik ravnatelja,

Anton De Gleria, tajnik, in Stanko Legat, član nadzorstva.

Takole piše: »Zapisnik sestavljen v zadevi prevzema električnega omrežja

od elektrarne Oblak med občinama Dol. in Gor. Logatec, lastnikom

elektrarne g. Gabrijelom Oblakom in zastopnikom Posojilnice v Logatcu

dne 3. junija 1933 ob 16. uri v posojilnični pisarni v Dol. Logatcu.

Na povabilo ravnateljstva 'Posojilnice v Logatcu' so prišli k današnjemu

dogovoru navzoči. Član nadzorstva Stanko Legat se vzradoščen zahvaljuje

vsem, ker so se odzvali povabilu na današnji sestanek. Poudarja, da

hočejo s svojo navzočnostjo dokazati, kako resno jim je na tem, da se

razjasni razmerje glede prevzema električnega omrežja med interesenti

in Posojilnico, ki naj pazi, kako se uredi investicija tega podjetja. Prosi

navzoče, naj bi stvarno razmišljali to velepomembno zadevo in stavili

sprejemljive predloge, da bo zadeva vsestransko zadovoljiva.

Župan Tršar: Z občinskim odbornikom g. A. Petkovškom sva se zglasila

pri g. Oblaku in se razgovarjala o prevzemu omrežja. Toda g. Oblak je

stavil previsok zahtevek Din 688.250, torej znesek, ki ga elektrarna dolguje

'Posojilnici', zato nisva mogla nadalje razpravljati o nameravanem

prevzetju omrežja.

Občinski odbornik notar Mrevlje: Izjavljam, da govorim v imenu občine

Dol. in Gor. Logatec. Radi smo se odzvali povabilu 'Posojilnice', ker je res

umestno, da se napravi definitiven sklep, kar je v interesu vseh prizadetih.

Obe občini sta solidarni, da prevzameta elektrarno od g. Oblaka.

Naprošam g. Oblaka, da poda tozadevno svoje predloge.

Oblak: Kakšen je bil pričetek logaške električne napeljave je več ali manj

vsem znano. Vse težave, ki sem jih preživljal, niso in ne morejo biti poplačane.

Kdor ima nekaj vpogleda v uvedbo takega podjetja kmalu po

končani vojni, ko je bilo vse gospodarsko življenje razdrapano, ko ni

zaupal brat bratu, ko se ni vedelo, ali je pričetek srečen, ali bo nadaljevanje

uspešno, ali bo konec pogubonosen, ta bo znal ceniti mojo električno

64

Elektrarna

napeljavo. Pogajali smo se že, toda od strani občine je bila ponudba, ki bi

komaj ustrezala dejanski vrednosti. Upoštevati pa je treba poleg dejanske

vrednosti tudi uporabno vrednost. Zato pričakujem, da bodo navzoči

zastopniki obeh občin v svoji razsodnosti upoštevali moja dokazovanja

glede napeljave električne razsvetljave, zakaj vsa dokazovanja

odgovarjajo dejstvom, in sprejeli mojo ponudbo Din 600.000, kateri

znesek je pač najmanj, kar morem zahtevati ob oddaji omrežja obema

občinama.

Mrevlje: Gotovo smo vsi za to, da se noče g. Oblaka oškodovati in ga

tako onemogočiti. Odločili smo se, da prevzameta obe občini omrežje za

primeren znesek, s katerim bi občini lahko računali. Zato bomo skušali,

da spravimo razgovor v povoljen sklad.

Legat: Vidim, da sta se obe občini uverili, če prevzameta omrežje od g.

Oblaka, da sta pravo zadeli. Dva konkurenta tu, gotovo bi bilo za oba

porazno. Zatorej naj odloča razsodnost, ki bo gotovo odpravila vsa nesoglasja,

da bo obojestransko zadovoljstvo. Kar se tiče cene toka, naj se

ne varata občini, da bo tok dobiček za njiju in občane.

Obrazloži sestavo stroškov, ki precej jasno pokažejo, da ne bo pričakovanega

dobička od novega toka, ki bi ga dale K.D.E. po Din 1. Proračun

kaže, da bi stal producirani kilovat po Din 3,59. Da se pa more tok za

pogon za motorje znižati, zato je treba tok za luč zvišati. Ker pa hočeta

imeti občini pribitek, brez katerega ne smeta računati, zato ne more biti

cena kilovatni uri za razsvetljavo manj kot Din 5. To dokazovanje vsakemu

spričuje, da bi nikdar ne mogla občina prodajati toka po Din 3 do

3,53, če hoče pri obratovanju kaj zaslužiti. In to, če bi Oblakova tovarna/

elektrarna popolnoma prenehala obratovati. Ako bi imeli v Logatcu oba

toka, potem bi bilo pogubno za oba imetnika, cena toku bo se morala pa

občutno dvigniti. Gg. zastopniki naj upoštevajo ta pojasnila in naj se

odločijo za znesek kot odškodnino g. Oblaku za omrežje.

De Gleria: Se popolnoma strinjam z izvajanji g. Legata in le želim, da bi

se ugodno končalo današnje pogajanje z g. Oblakom.

Oblak: Veseli me, ko najdem toliko umevanja, toda pristaviti moram, da

na nižji znesek nikakor ne morem pristati, ker sem dovolj nizko stavil

svojo ponudbo.

65


Legat: Poudarjam, da pri vseh izvajanjih govorim popolnoma objektivno,

subjektiven sem le toliko, v kolikor zastopam interese posojilnice.

Ponovno prosim, naj se upošteva dejstvo, da je danes lahko govoriti o

električni razsvetljavi v Logatcu, prav tako kot onemu, ki sede k polni

skledi, ga ne skrbi, kaj in koliko bo jedel, da se bo utešil, ko je odstranjeno

vse nezaupanje v to luč, ko ima skoraj najrevnejša hišica napeljavo.

Teh Din 600.000 je skoraj še enkrat toliko vrednih, zakaj ta kapital se bo

od sedaj naprej lažje in hitrejše amortiziral. Pomisliti moramo, da ko bi

danes hoteli napeljevati elektriko, bi je sploh ne mogli, ker ni gotovine za

investicije. Obe občini sta danes na takem stališču, da ni treba prav nič

riskirati, da bosta z lahkoto nadaljevali že dobro uvedeno podjetje. Prav

zaradi tega naj se občinski zastopniki danes odločijo, da urede vprašanje

o prevzemu omrežja. Danes zavzeto stališče bodo lahko pojasnili občinskemu

odboru, da bo vsaj prva instanca pokazala uvidevnost, da hoče za

občino nekaj plodonosnega ustvariti.

Notar Mrevlje: Pokazalo se je, da ni ponudba g. Oblaka toliko pretirana,

če se kaže tak pribitek. Ako se glavnica amortizira s 4 %, bi znašala glavnica

za omrežje Din 672.000. Izjavita naj se gg. župana.

Župan Puppis: Spoznam, da je treba vse upoštevati, upoštevati tudi dejstvo,

koliko je žrtvoval g. Oblak za napeljavo elektrike v Logatcu. Zatorej

se izjavlja, da bi se pogodili za ponujeni znesek Din 600.000.

Župan Tršar: Z zatrjevanjem g. župana Puppisa se popolnoma strinjam

in bom skušal vse potrebno ukreniti, da bomo zadevo obojestransko

ugodno rešili.

Notar Mrevlje: Želim, da bi nam g. Oblak pojasnil glede davščin za elektriko.

Oblak: Podrobneje je pojasnil ves stroškovnik tako z vidika občine kot s

svojega. Dokazal je številčno prav na drobno, koliko bi stala elektrika, če

občina prevzame vse omrežje in bi sama obratovala, koliko bi stala luč,

če bi obratovala občina in on. Omenja tudi kolavdacije njegove naprave

in svojo koncesijo, ker se nekaj šušlja, kar nima podlage.

Notar Mrevlje: Občini prevzameta vse omrežje, aparati g. Oblaka ne pridejo

tu v poštev.

66

Elektrarna

Oblak: Odvodno žico odrežem od svoje elektrarne, potem ostane občinama

vsa druga napeljava.

Notar Mrevlje: Predlagam, da bi sedaj napravili pogodbo, ker so tu vsi

štirje faktorji. Druge podrobnosti bomo že pozneje medsebojno uredili.

Legat: G. notarja naprošam, da napiše kar tu pogodbo.

Oblak: Skoraj bi rekel, da mi je kar nenadoma prišel ta preobrat, ko sta

se občini tako hitro odločili za mojo ponudbo. O zadevi bi se rad pogovoril

z domačimi, ker elektrarna je moja eksistenca in to moram z domačimi

ljudmi urediti. Prosim, naj se mi v tem oziru dá 8 dni odloga, da

zadevo temeljito premislim in potem dam izjavo. Napravili naj bi danes

le pogojno pogodbo.

Notar Mrevlje: Pogojne pogodbe ne kaže napraviti, ker se lahko pripeti,

da se občini morda ne bosta hoteli čez 8 dni več o zadevi razgovarjati.

De Gleria: Kdaj bi prevzeli občini obveznosti elektrarne pri posojilnici?

Notar Mrevlje: Ko bo pogodba od vseh oblasti odobrena, ko bo banovinski

tok tu, da se lahko takoj priključi na to omrežje. Dotlej obratuje g.

Oblak nemoteno. Dohodki in stroški in vse obremenitve so njegovi.

Oblak: Prosim, da se mi dá na vsak način 8 dnevni rok, da bom zadevo

temeljito premislil.

Legat: S stavljeno ponudbo Din 600.000 je vsem navzočim jasno, da je g.

Oblak vso zadevo temeljito resno premislil in je s tem premišljenim korakom

prišel k današnjemu razgovoru. Popolnoma odveč bi torej bilo,

da bi se urejevanje te zadeve z 8 dnevnim rokom zavlačevalo. Prepričan

sem, da so navzoči zastopniki obeh občin danes zato tu, da končno urede

prevzem omrežja. Vem pa, da zadeva ni tako nujna, saj smo menda še

daleč do banovinskega toka, zato kljub vsem odločnostim, ki so jo pokazali

zastopniki občin, da bi zadevo prav danes končali, predlagam, da se

dá g. Oblaku 8 dni odloga, da se bo z domačimi porazgovoril. Spoznal

sem, da je v principu za to, da bo potrdil današnjo pogodbo, a zastopniki

občin so mu tudi toliko naklonjeni, ker niso njegove ponudbe v znesku

Din 600.000 prav nič odstrigli.

Navzoči se s tem predlogom zadovolje, ker hočejo s tem pokazati, da

hočejo z g. Oblakom prav na lep način to zadevo urediti. G. notar Mrevlje

67


napiše dogovor z g. Oblakom, ki poda v 8 dneh po današnjem razgovoru

svoje potrdilo. Navzoči podpišejo danes spisani dogovor in se odločijo,

da se čez 8 dni sestanejo tu ob tem času, da se definitivno napravi pogodbo.«

108

Pogodba o prodaji omrežja

Dne 17. junija 1933 je bila končno sklenjena pogodba med Gabrielom

Oblakom kot prodajalcem in logaško posojilnico ter občinama Gorenji

in Dolenji Logatec kot kupci električnega omrežja. Pogodba je določala,

»da se Posojilnici v Logatcu izroči električno omrežje v časovno omejeno,

občinama Gorenji in Dolenji Logatec pa v njuno popolnoma pravo

in nepreklicljivo last tako, da preidejo vsi dohodki in izdatki po dosedanjih

občinskih mejah in tozadevnem potrošenju, izdatkih in prejemkih

vsake občine posebej v njuno popolno last in obvezo, čim postaneta – po

amortizaciji kupnine pri Posojilnici v Logatcu – dejanski lastnici«. 109

Gabriel Oblak se je pri tem obvezal, da do 1. oktobra 1933 še izpopolni

svoje omrežje tako, da bo popolnoma primerno za neposredni priključek

na banovinski tok.

Tako je Oblakova elektrarna po več kot desetih letih prenehala z delovanjem,

saj je bil Logatec priključen na banovinsko električno omrežje.

Časopis Samouprava je leta 1934 zapisal: »Ti principi, po katerih vodi

banovina svojo elektrifikacijsko akcijo pa nekaterim krogom še vedno

niso po volji, kljub velikim uspehom, ki jih je dosegla banovina s svojo

elektrifikacijsko akcijo v zadnjih letih, kljub temu, da je cela Gorenjska

že elektrificirana na temelju teh principov, da je na Notranjsko od Vrhnike

do Cerknice že zgrajen daljnovod in so priključeni nanj na Notranjskem

kraji v občinah Gornji in Dolnji Logatec, Rakek in Cerknica,

da se grade razni daljnovodi in omrežja v Savinjski dolini in da bo najkasneje

v dveh mesecih dograjen tudi daljnovod od Grosuplja do Kočevja,

ki bo omogočal elektrifikacijo precejšnjega dela Dolenjske.« 110

68

Gospodarska kriza

Gospodarska kriza

V začetku tridesetih let je Gabriela Oblaka doletelo več nesreč. Leta 1932

je pogorela žaga, poleg tega pa mu je menda spodletel posel z napeljavo

elektrike nekje na Dolenjskem. Poleg tega, da si je sposodil nekaj denarja

za gradnjo družinske hiše, je najel tudi več kreditov, ki jih ni mogel

vrniti. Omenili smo že, da je moral zaradi teh težav mizarsko podjetje

vrniti sestri Milici. Da bi pošteno poravnal dolgove svojim upnikom, si

je tudi sposodil precejšnjo vsoto denarja pri svoji svakinji Anici Korpar.

Bila je vdova po Gabrielovem bratu Otmarju, ki je umrl leta 1926, star

komaj 28 let, nakar se je poročila s pravnikom Viktorjem Korparjem 111 .

Ker ji Gabriel denarja ni mogel vrniti, ji je prepustil svojo novo hišo na

Brodu. 112

Kakor se še spominja hčerka Irena, so Gabrielu Oblaku takrat politični

nasprotniki ponudili podaljšanje zapadlosti kredita, če gre volit nasprotno

stranko. Tega pa ni storil, rekoč: »Moj glas ni naprodaj!«

Gabrielov sin Jože je rad pripovedoval tudi zgodbo, da je Gabriel v času,

ko je bil zelo zadolžen, nekoč potoval na vlaku in tam srečal potnika židovskega

rodu. Beseda je dala besedo in ta potnik mu je posodil za takratne

čase kar lepo vsoto denarja, da se je Oblakova družina izvlekla

iz krize. Kdaj in kako je Gabriel ta denar vrnil, ni znano. Po pričevanju

hčerke Majde je ata tega gospoda po drugi svetovni vojni iskal, a ga ni

našel. Še leta po tem dogodku se je v družini hvaležno govorilo, da se

brez tega neznanega židovskega potnika ne bi mogli rešiti denarnih

težav.

69


Elektrotehnično podjetje

Gabriel Oblak je po letu 1933 iz vrst delavcev organiziral skupino elektromonterjev,

ki so napeljevali električne inštalacije in opravljali elektrifikacijo

mnogih vasi vse do Zagreba. To delo so opravljali do leta 1941,

ko se je začela druga svetovna vojna. 113

Čeprav je elektrarna prenehala z delom, je še dne 4. februarja 1934 Gabriel

Oblak z dopisnico na naslov Elektrarna Snežnik, Stari trg pri Ložu

poslal naslednjo ponudbo: »Radi priklopa naše mreže na vrtilni tok

imamo na razpolago večjo množino števcev 220 V in motorjev 440 V.

Ako biste imeli interes, vam zamoremo staviti tozadevno ponudbo. Z

odličnim spoštovanjem.« Dopisnica je žigosana s štampiljko »Elektrarna

v Logatcu, Gabrijel Oblak«. 114

Dne 17. maja 1934 je Gabriel pridobil obrtni list za »izvrševanje rokodelskega

obrta« oziroma elektrotehnične obrti, vpisan v obrtnem registru

pod številko II/593. 115 V tistem času je imel celo motorno kolo, s

katerim se je vozil na teren in tako vodil svoje monterje pri napeljevanju

elektrike na Dolenjskem. 116

Časopis Jutro je januarja 1935 poročal o elektrifikaciji občine Planina:

»Ob koncu decembra so Kranjske deželne elektrarne dogradile električno

krajevno omrežje v trgu Planini, ki je s tem postal deležen moderne

luči. Zasluga za to gre tako občinskemu odboru in posebej še predsedniku

občine g. Blažonu Josipu, kakor tudi vodstvu KDE, ki je v razmerno

kratkem času dogradilo del daljnovoda s transformatorsko postajo in

krajevno omrežje. Notranje instalacije je izvršila in še vrši elektrotehnična

tvrdka Oblak Gabrijel iz Logatca, ki si je pridobila splošno zaupanje

kraja.« 117

O električni napeljavi v Dobrepoljski dolini je poročal Domoljub januarja

1936: »Dobrepoljska dolina. Elektrificirane so sledeče vasi: Videm,

Podgorica, Zdenska vas, Cesta in Predstruge. Nadvse so bili ljudje presenečeni

na Sveti večer pri polnočnici, ko je bila župna cerkev prvič razsvetljena.

Bogato so bili razsvetljeni vsi oltarji, zlasti veliki. Vse delo je

70

Elektrotehnično podjetje

mojstrsko izvršilo elektro podjetje Gabrijel Oblak iz Dol. Logatca. Vse

lestence in razne druge predmete v župni cerkvi je prav lepo obnovila

tvrdka Naša Sloga iz Ljubljane. Ljudje pravijo, da je bilo pri polnočnici

radi bajne svetljave lepo in prijetno, kakor v nebesih.« 118

Gabriel Oblak je elektriko napeljal tudi v bližnji vasi Unec. Spet list Domoljub

januarja 1936: »Unec. Na sveti večer je minilo eno leto, ko je

prvikrat zagorela elektrika v naši župni cerkvi. Hiša božja je lepo razsvetljena,

saj je vsega skupaj 92 luči. Napeljavo je izvršil g. Gabrijel Oblak iz

Dolenjega Logatca. V nedeljo pred novim letom so nam g. župnik povedali,

da je vsa napeljava stala nekaj nad 8000 Din, in so se zahvalili vsem,

ki so v ta namen kaj darovali. Tudi g. župniku smo hvaležni za ves trud,

ki so ga pri tem imeli.« 119

In še Hotedršica, kakor nadaljuje ista številka Domoljuba: »Poleg večine

drugih hiš so vzele električno luč vse javne zgradbe, katerih inštalacijo je

izvršilo domače elektrotehnično podjetje Oblak iz Logatca in to v popolno

krajevno zadovoljstvo. Zlasti je bil nepričakovano lep trenutek, ko je

cerkev zažarela prvikrat v električni luči ravno pri polnočnici. Upamo, da

nam bo elektrika nudila marsikaj, kar bo pomagalo k splošnemu gospodarskemu

podvigu našega kraja tik ob italijansko-jugoslovanski meji.«

Svojo obrt je seveda oglaševal v časopisih, kot na primer v Slovencu januarja

leta 1936: »Elektro-inštalacije zlasti v podeželju, izvršuje pod zadovoljivimi

pogoji pooblaščeno elektrotehnično podjetje Oblak Gabrijel,

Logatec.« 120 Ni sicer znano, zakaj se je oglaševal kot »pooblaščeno«

podjetje, prav mogoče pa je, da je imel posebno pooblastilo s strani takratnih

Kranjskih deželnih elektrarn, ali pa se je preprosto skliceval na

zgoraj omenjeni obrtni list.

Sodeč po omembi v Službenem listu kraljeve banske uprave Dravske

banovine leta 1938 je imel svojo elektrotehnično obrt registrirano na

naslovu Čevica 63, torej v hiši, ki jo je bil sezidal za svojo družino kmalu

po poroki. 121

Vas Ig je dobila elektriko v jeseni leta 1939. V cerkvi, župnišču, kaplaniji

in mežnariji je električno napeljavo delal Gabriel Oblak iz Logatca. Slovesen

vklop je bil 26. novembra 1939, ko je bil ob 16.30 blagoslov transformatorja.

122

71


Ko se je pričela druga svetovna vojna, se je obseg elektroinštalacij na

terenu močno zmanjšal. Ohranjenih je takratnih nekaj računov za napeljavo

električne instalacije v Logatcu, kjer pritegne pozornost ime podjetja

»Oblastveno pooblaščeno elektrotehnično podjetje Oblak Gabriel,

Logatec«. 123

Zanimivo prigodo pa opisuje v svojem spisu Spomini na dom gospa

Ignacija Hladnik, rojena leta 1920 v Petkovcu pri Rovtah. 124 Pravi, da

se je med italijansko okupacijo, bržkone leta 1942, napeljave elektrike

v Rovtah lotil nek elektromonter Strlič, ki je v vas pribežal pred Nemci.

Toda, kaj se je zgodilo: »Ko je ravno pričel z notranjo napeljavo v Rupi,

je prišel ves hud iz Logatca elektromonter Oblak. Petkovec spada pod

logaško okolje. Tako delo lahko prevzame samo kdor ima prijavljeno

obrt v rovtarski ali logaški občini. Strlič tega ni imel, Petkovčani pa so

vedeli, da dobro dela. Bil je prepir in pol.« Toda prepir se je menda kmalu

polegel: »Dogovorila sta se, da bo od Rupe do Celerja povsod po hišah

napeljeval Strlič. Kar je priključkov od Rupe naprej, pa bo vse montiral

Oblak. V Rupi pa bo Oblak napeljal v hiši, Strlič pa po vseh gospodarskih

poslopjih in za motorje.«

In v nadaljevanju: »Težko je bilo za material. V Ljubljani in v Logatcu so

prodajali samo aluminijasto žico. Ta se brž zlomi, pa še slabši prevodnik

elektrike je. Pa se je kmalu razvedelo, da ima ta in ta skritih več metrov

gole bakrene žice. Za izolirano žico pa je povedal Oblak, v katerih trgovinah

v Ljubljani bi se je še dobilo. Seveda robo za robo. Za denar nič.«

In končno: »Na veliki četrtek zvečer pa je v Rupi in po večini hiš po

Petkovcu prvič posvetila električna luč. Vse luči so prižgali tisti večer,

potrebne in nepotrebne, ko so se vrnili iz cerkve.«

Leta 1943 je Gabriel Oblak zaprosil Okrajno glavarstvo v Logatcu, da

mu stari obrtni list iz leta 1934 zamenjajo z novim. Okrajni civilni komisar

v Logatcu je tej prošnji ugodil. Njegovo elektrotehnično podjetje

je formalno obstajalo ves čas vojne, kar je tudi razvidno iz telefonskega

imenika Logatca med italijansko zasedbo. 125

72

Zbornica za trgovino, obrt in industrijo

Zbornica za trgovino, obrt

in industrijo

Oblakova podjetja v letu 1925

Seznam obrtnih podjetij za leto 1925, ki ga je izdala Zbornica za trgovino,

obrt in industrijo poroča, da so v Logatcu poleg drugih tudi naslednja

podjetja:

• Oblak Gabrijel, Stavbno in pohištveno mizarstvo, Brod 30,

• Izdelovanje cementne strešne opeke in drugih cementnih izdelkov,

Oblak Jerica, Brod pri Logatcu,

• Občinska elektrarna Gabrijel Oblak,

• Elektrotehnično podjetje Oblak.

Zasedanje Zbornice v Sokolskem domu

leta 1938

Jutro poroča: »Ljubljana, 10. julija. Mesec dni je poteklo od velike manifestacije

solidarnosti jugoslovanskega trgovstva na III. vsedržavnem

kongresu v Ljubljani, pa so se danes v Logatcu ponovno zbrali delegati

trgovskih združenj iz Slovenije k 18. redni letni skupščini Zveze trgovskih

združenj Dravske banovine. Že v soboto popoldne so imeli v dvorani

Sokolskega doma predkonferenco, na kateri so obširno obravnavali

vsa vprašanja dnevnega reda, zlasti vprašanja, ki so v zvezi z reorganizacijo

zveze in spremembo pravil.

Pozdrave bana Dravske banovine je zborovalcem sporočil sreski načelnik

g. Matija Malešič, v imenu Zbornice za TOI pa je delegate pozdravil

načelnik trgovskega odseka g. Albin Smerkolj, ki je obenem opravičil

odsotnega predsednika zbornice g. Ivana Jelačina.

Pri slučajnostih je g. Stanko Florjančič poročal o 'Trgovskem listu'. Ob

zaključku se je predsednik, g. Stane Vidmar, zahvalil za gostoljubnost

logaškemu Združenju trgovcev, odnosno njegovemu predsedniku narodnemu

poslancu g. Lenarčiču. Enako se je zahvalil tudi logaškemu županu

g. Gabrijelu Oblaku. Skupščina je še sklenila, da se bo prihodnje leto

73


vršila skupščina v Murski Soboti, kjer bo obenem otvoritev novega Trgovskega

doma.« 126

Politik in župan v medvojnem času

Logatec osvobojen izpod Italije

List Jugoslavija piše februarja leta 1921: »Nad 7000 naših rojakov se je

včeraj združilo z majko Jugoslavijo, od katere jih je tako brutalno ločil

po razsulu Avstrije italijanski imperializem, še predno so se mogli zavesti,

da so rešeni nemškega jarma. Dve leti in pol so čakali sedaj, koprneli

in trepetali. Tudi rapalska konferenca jim ni prinesla pravega

oddiha, saj so Italijani vedno znova zatrjevali, da še ni ničesar gotovo.

Še v četrtek, ko se je razvedelo, da pride te dni naša vojska in so začeli

prebivalci logaškega ozemlja izobešati zastave, so se hoteli Italijani pokazati

za trdne gospodarje. Pobrali in zaplenili so vse razobešene slovenske

zastave.

Včerajšnji dan pa je prinesel končno odrešenje in zadoščenje vsaj temu

malemu koščku naše, do sedaj od tujcev teptane zemlje. Pod vodstvom

našega generala Maistra so zasedle jugoslovanske civilne in vojaške

oblasti logaško ozemlje, ki nam pripade po rapalski pogodbi, in prevzele

upravo v svoje roke. Laškega gospostva nad lepimi logaškimi hribčki je

za vedno konec.

Južna železnica, ki je sploh odlično sodelovala pri zasedbi, je stavila naši

delegaciji pri razmejitveni komisiji na razpolago lep in velik posebni

vlak. Gospodične železničarke so s požrtvovalno pomočjo svojih moških

tovarišev vlak v proslavo zgodovinskega dogodka res lepo in okusno

okrasile. Impozantna nova lokomotiva se je komaj videla izpod zelenja

in zastavic. Na pročelju je nosila, obdano od dveh narodnih zastav,

veliko tablo z napisom: 'Prva vožnja v osvobojeno ozemlje. Živeli osvobojeni

bratje!' Jednako bogato je bil okrašen salonski voz za razmejitveno

komisijo in za njim še cela vrsta ostalih vagonov.

74


Prve vožnje v osvobojeno ozemlje so se udeležili vsi gospodje naše razmejitvene

delegacije, general Maister in polkovnika Daškalović in Ječmenić,

italijanski general Vacchelli, zastopniki Južne železnice gg. ravnatelj inž.

Šega, centralni nadzorniki dr. Fatur, inž. Ogrinc in inženir Schneller, višja

nadzornika Gostiša in Vidic z večimi drugimi gospodi in vsem potrebnim

osebjem za prevzetje vse prometne službe. Deželno vlado jo zastopal g.

dvorni svetnik Kremenšek, carinsko upravo g. nadzornik Jovanović. Takoj

za prvim vlakom so nastopili svojo službo vsi civilni in vojaški funkcionarji,

določeni za osvobojeni okraj. Oddelek vojaštva je vstopil na Verdu.

Muzika Dravske divizije in agilna železničarska godba sta igrali do pred

odhodom iz Ljubljane in potem neumorno celi dan.

Malo pred 9. je odpeljal vlak v sicer mrzlo, a krasno, pol pomladno, pol

še zimsko, solnčno jutro. Že pri prehodu preko stare demarkacije med

Verdom in Logatcem je bila zbrana velika skupina ljudi, ki so oduševljeno

pozdravljali oznanjevalca svoje svobode.

V Logatec je prišel posebni vlak ob 1. uri. Na kolodvoru se je vila poleg

italijanske tudi naša slovenska trobojnica, ki so jo morali laški gospodarji

razobesiti na zahtevo prebivalstva. Kolodvora okrasiti seveda niso pustili.

Zato pa so nudile tem lepšo sliko pestre množice, ki so se zbrale na

kolodvoru in burno pozdravljale prihajajoče rojake. Zastopana so bila

vsa društva iz Logatca in Hotedršice, Sokol, Orli, požarna bramba, mladina

iz bližnjih šol in nad sto deklet v mičnih ljubkih narodnih nošah.

Med sviranjem godbe je izstopil general Maister s spremstvom. Mali oddelek

karabinjerjev mu je izkazal vojaške časti, nakar je pozdravil generala

Maistra in dvornega svetnika Kremenška župan in nadučitelj g.

Punčuh, za njim pa zastopniki ostalih korporacij. Videl sem marsikako

rosno oko, ko so govorniki poudarjali srečo in veselje rešenega ljudstva,

ob enem pa opozarjali na one nesrečne, ki zaman zdihujejo tam 'preko'.

In mnogi 'od tam' so bili med množico, z bolestjo v srcu...« 127

Kot je razvidno iz zapisa, Dolenji Logatec takrat ni imel slovenskega župana,

saj so ga bili Italijani ob prihodu leta 1918 odstavili in nastavili italijanskega

regenta. 128 Ta se je sicer uradno imenoval »civilni komisar za okraj

Logatec«. To mesto je v začetku dvajsetih zasedal Marcello Zuccolin, ki je

bil kasneje, pred drugo svetovno vojno, celo italijanski konzul v Sarajevu.

75


Tako kot je prišel, pa je ta regent leta 1921 tudi odšel. Pač pa se je v Gornjem

Logatcu ves čas italijanske zasedbe obdržal kot župan Leopold

Punčuh, sicer dolgoletni nadučitelj. 129

Volitve v konstituanto 28. 11. 1920

Izključni namen prvih državnih volitev v novi Kraljevini SHS je bil v

tem, da država čimprej dobi novo ustavo. To se je naslednje leto tudi

zgodilo z vidovdansko ustavo 28. junija 1921. Ob volitvah v konstituanto

sta bili prevladujoči stranki v Sloveniji Slovenska ljudska stranka (SLS)

oziroma »klerikalci«, ki se je zavzemala za avtonomijo Slovenije in za

slovenski parlament ter Jugoslovanska demokratska stranka (JDS) oziroma

»liberalci«, ki so bili za centralizem, enotno državo in monarhijo.

Poleg tega je bila na političnem prizorišču še Komunistična partija (KP)

z zavzemanjem za sovjete in delavsko-kmečko republiko ter še nekaj

manjših strank.

Prav Slovenska ljudska stranka je globoko zaznamovala tudi Gabriela

Oblaka. V njej je našel ljudi in miselno okolje, ki se je skladalo z njegovo

delavnostjo, poštenostjo in krščanskim pogledom na svet. V stranki je

pričel svoje politično udejstvovanje in z njo doživljal vzpone in padce. Z

voditeljem stranke, dr. Antonom Korošcem, sta se družila in sodelovala.

Smeli bi reči, da je bil dr. Korošec kot takratni nesporni voditelj slovenskega

naroda, vseskozi njegov veliki vzornik.

Občinske volitve 1921

Aprila in maja 1921 so v Sloveniji potekale občinske volitve, na katerih

je nastopilo vseh šest slovenskih strank. V celotni Sloveniji je močno

zmagala Slovenska ljudska stranka, ki je dobila 61 odstotkov vseh odbornikov,

Samostojna kmetijska stranka je dobila 21 odstotkov, Jugoslovanska

socialdemokratska stranka 8 odstotkov, Komunistična partija

Jugoslavije ter Jugoslovanska demokratska stranka sta dobili po dva

odstotka, Narodna socialistična stranka pa le odstotek.

Jutro piše: »Ljubljana, 1. marca. Stojimo pred občinskimi volitvami v

Sloveniji. Narodu bo končno vendarle že enkrat dana prilika, da si za

svoje občinske gospodarje izbere može, ki jim zaupa. Nevzdržen in

76


neznosen je danes položaj v naših občinah. Zadnje občinske volitve so

se vršile še pred začetkom svetovne vojne. V neštetih občinah gospodarijo

namesto izvoljenih županov in občinskih odbornikov uradno postavljeni

gerenti z imenovanim sosvetom. Ostale občine so v rokah samih

predvojnih občinskih očakov, katere je razvoj časa že zdavnaj

prehitel. Ljudstvo jim več ne zaupa, sami pa tudi uvidevajo, da so svojo

nalogo že zdavnaj izpolnili in da niso več kos današnjim zahtevam občinske

politike.« 130

List Avtonomist pa piše: »Občinske volitve v Sloveniji so končane. Vtis,

ki so ga napravile na vse politične kroge v naši državi in tudi izven države,

je prav velik, ker takega izida, kakršen je, mnogi niso pričakovali. (…)

Istina je, in dokazujejo jo številke, da so dobile pretežno večino občin v

Sloveniji tiste stranke, ki stoje na stališču slovenske avtonomije. To je

nepobitno dejstvo, katerega ne ovrže nobeno podtikanje, nobeno pravo

ali krivo tolmačenje in nobena zavijanja. Te stranke imajo v rokah nad

80 % slovenskih občin. Drugo dejstvo je, da pripada med temi 80 odstotki

nad 65 odstotkov Slovenski ljudski stranki, ki je šla v volilni boj z izrazitim

avtonomističnim programom. Mi niti najmanj ne dvomimo, da

je baš ta točka mnogo pripomogla SLS do takih uspehov, kakor jih je

dosegla. To je drugo nepobitno dejstvo. Tretje dejstvo je, da je utrpela

največje izgube demokratska stranka, ki stoji - zapisali bi ravno tako

upravičeno lahko: ker stoji - na strogo centralističnem stališču. Slovensko

ljudstvo je centralizem odklonilo. Četrto dejstvo je, da je nastopalo

tudi pri občinskih volitvah ravno toliko strank, kakor pri zadnjih državnozborskih

volitvah.« 131

V političnem okraju Logatec so izvedli volitve 8. maja 1921, vendar le v

občinah Begunje, Bloke, Cerknica, Stari trg, Lož in Sv. Vid. 132 Zakaj? Politični

okraj Logatec je obsegal sodne okraje Cerknica, Lož, Logatec in

Idrija. Toda na podlagi sporazuma, sklenjenega med Kraljevino SHS in

Italijo v Rapallu dne 12. novembra 1920, je med drugim Italiji pripadel

od Kranjske politični okraj Postojna ter od političnega okraja Logatec

sodni okraj Idrija ter del občin Grčarevec, Planina in Logatec. 133

Domnevati je mogoče, da volitev na Logaškem niso izvedli, ker občinske

meje z Italijo še niso bile določene.

77


78

Župan Jakob Slavc

Toda dne 31. marca 1921 je Uradni list deželne vlade SHS objavil naslednji

razglas 134 : »Razglasi poverjeništva za notranje zadeve o izpremembah

v občinskih gerentstvih. Vodstvo občinskih poslov v Dolenjem Logatcu

se je poverilo gerentu Jakobu Slavcu, posestniku in gostilničarju

istotam. V Ljubljani, dne 24. marca 1921. Deželna vlada za Slovenijo.

Poverjeništvo za notranje zadeve. Predsednik deželne vlade: dr. Vilko

Baltič.«

Uradni list deželne vlade SHS je dne 2. aprila 1921 priobčil tudi razglas:

»Na podstavi ukaza gospoda ministra za notranje zadeve z dne 23. marca

1921, pov. slov. št. 152, se opušča začasna politična ekspozitura v Cerknici

ter vzpostavlja okrajno glavarstvo v Logatcu s krajevnim območjem

za ono ozemlje nekdanjega okrajnega glavarstva logaškega, ki

pripada po Rapalski pogodbi Sloveniji, in za ozemlje bivše ekspoziture

v Cerknici. Za okrajnega glavarja v Logatcu je vzpostavljen okrajni glavar

Vinko Borštner iz Kočevja. V Ljubljani, dne 23. marca 1921. Predsedstvo

poverjeništva za notranje zadeve. Vodja poverjeništva: dr. Vilko

Baltič.« 135

S tem je bilo znova vzpostavljeno okrajno glavarstvo Logatec in postavljen

župan oziroma »gerent« občine. Jakob Slavc Logatčanom nikakor

ni bil neznan, saj je zasedal župansko mesto že pred letom 1914 in ga

najdemo omenjenega v časopisju vsaj od leta 1910 naprej. V časopisu

Slovenec oktobra 1912 piše, da so možje »po otvoritvenih besedah župana

Jakoba Slavca in po pozdravnem nagovoru deželnega odbornika dr.

Pegana sklenili med drugim tudi to, da zahtevajo, naj ostanejo v občini

krajevni napisi tako slovenski, kakor so, dalje, da ima viseti v občinski

pisarni križ, kot znamenje njih verskega prepričanja…« 136 , medtem ko

Slovenec leta 1913 na primer piše, da »imajo v Dolenjem Logatcu občinsko

hišo št. 1, v kateri sta do zadnjega časa samevala dva občinska reveža.

Ker se je občinskemu odboru zdel ta način porabe omenjene hiše neprimeren

in tako spravljanje ubožcev predrago, je sklenil občinsko hišo

oddati v najem domačemu županu Jakobu Slavcu za najemnino 475 K

(kron, op. M. Babič)«. 137 Temu je sledilo potem več pritožb, ki jih Slovenec

tudi opisuje, a so se menda klavrno končale…


Imenovani so bili tudi člani občinskega sosveta v razglasu Uradnega lista

z dne 26. aprila 1921: »Razglas poverjeništva za notranje zadeve o

imenovanju prisednikov v sosvet občinskemu gerentu v Dolenjem Logatcu.

Za prisednike v sosvet občinskemu gerentu v Dolenjem Logatcu

so imenovani: Anton De Gleria, posestnik in trgovec v Dolenjem Logatcu

(obenem gerentov namestnik), Anton Pečkaj v Dolenjem Logatcu št.

26 in Jakob Škof v Dolenjem Logatcu št. 100. V Ljubljani, dne 20. aprila

1921.« 138

Zanimivo je, da je Jakob Slavc umrl septembra 1923, tik pred občinskimi

volitvami. Časopis Slovenec je 22. septembra 1923 objavil osmrtnico:

»Za sožalje, izrečeno nam povodom smrti našega ljubljenega očeta, gospoda

Jakoba Slavca, se tom potom iskreno zahvaljujemo, posebno gerentstvu

občine Dol. Logatec, č. g. župniku, pevskemu društvu in društveni

godbi za ganljive žalostinke, posebno g. kapelniku Cerarju za

njegovo požrtvovalnost, kakor tudi članom gasilnega društva in vsem

darovalcem vencev. Končno vsem, ki so spremili pokojnika na zadnji

poti in mu skazali poslednjo čast. Žalujoča rodbina Slavc.« 139

Gabriel Oblak popisovalec ljudskega štetja

Prav »gerent« Jakob Slavc je že slab mesec po svojem imenovanju, dne

15. aprila 1921, izdal naslednje pooblastilo: »Podpisano županstvo občine

Dol. Logatec, vas je, g. Oblak Gabriel, tovarnar na Brodu št. 26, imenovalo

vsled odloka okrajnega glavarstva v Logatcu z dne 30. marca

1921, št. 250, kot za popisovalca ljudskega štetja, ki se vrši od dne 21. t.m.

naprej, in pri izvršitvi tega posla se Vas smatra kot javni uradnik, ki ga

ščitijo tudi vsi zakonski predpisi, ki se nanašajo na javne uradnike.« 140

Pooblastilu je priložena izjava, da je Gabriel Oblak za popisovanje ljudskega

štetja v vaseh Brod in Blekova vas prejel ustrezne tiskovine in sicer

»dva lista popisnega kroga, 80 družinskih pol, 300 popisnic, 75 popisnic

domačih živali, dve kontrolni poli in štiri sumarne preglede«.

Volitve v narodno skupščino 18. 3. 1923

To so bile prve volitve v Kraljevini SHS po sprejemu vidovdanske ustave.

Pokazalo se je, da je nacionalni problem v kraljevini osrednji politični

problem. Veliko večino glasov so dobile nacionalne avtonomistično

79


usmerjene stranke, to pa so bile v Sloveniji kot absolutna zmagovalka

SLS, na Hrvaškem Radićeva Hrvatska republikanska seljačka stranka

(HRSS), v BiH pa Jugoslovanska muslimanska organizacija (JMO).

Stališče SLS je bilo, da je treba vidovdansko ustavo kot »ščit velesrbstva«

revidirati, uvesti narodno samoodločbo in preoblikovati jugoslovansko

državo v federativno skupnost Slovencev, Hrvatov, Srbov in Bolgarov.

Gabriel Oblak izvoljen na občinskih

volitvah 11. 11. 1923

Z dokončno določitvijo meje med Italijo in Kraljevino SHS so bile določene

tudi občinske meje v logaškem okraju in s tem tudi pogoji za izvedbo

občinskih volitev.

Časopis Domoljub tiste dni poroča: »V onih občinah logaškega političnega

okraja, ki so bile zasedene po Lahih, se vrše te tedne občinske volitve.«

141

List Slovenec poroča: »Iz Dolenjega Logatca. V nedeljo, dne 11. novembra,

so se pri nas vršile občinske volitve. Nasprotniki vseh struj, združeni

pod zastavo 'Gospodarska delavska skupina', so pogoreli. SLS pa je izšla

častno iz volišča; od 17 izvoljenih odbornikov, je dobila SLS 13, nasprotniki

4. Tako so dolenjelogaški volivci dovolj glasno povedali, da liberalizem,

zavit magari tudi v 'gospodarsko-delavsko' kožo, nima tal med

ljudstvom, povedali pa so tudi, da hočejo sami sebe vladati in gospodariti

v avtonomni občini. Živela avtonomija! Živeli volivci!« 142

Časopis političnih nasprotnikov Jutro pa v štirih zaporednih številkah

seveda drugače in se pri tem trudi, da bi uspeh »klerikalcev« kar najbolj

zmanjšal:

»Volitve v Logatcu. Včeraj so se vršile v Logatcu občinske volitve. Demokrati

so dobili 4 mandate, klerikalci 13. Do sedaj demokrati v občinskem

odboru niso bili zastopani.« 143

»Volitve v Dolenjem Logatcu. Naše včerajšnje poročilo o volitvah v Dolenjem

Logatca je v toliko popraviti, da so naprednjaki dobili 5 mandatov,

klerikalci pa 13. Razmerje glasov je bilo 74 naprednih proti 193

klerikalnim.« 144

80


»Občinske volitve v Dol. Logatcu. K včerajšnjemu našemu poročilu o

občinskih volitvah v Dol. Logatcu smo prejeli od tajništva JDS obvestilo,

da je JDS dobila 4 mandate in ne 5, kakor smo včeraj poročali. Glasom

zakona o občinskih volitvah v Sloveniji pripade mandat po preostanku

oni listi, ki je dobila pri volitvah največ glasov, ako njen preostanek pri

deljenju presega polovico volilnega števila in ne ona stranka, ki ima največji

preostanek. JDS je pri občinskih volitvah v Logatcu dobila samo en

glas premalo, da si ni priborila še peti mandat.« 145

»Klerikalci so dobili v Dol. Logatcu 193 glasov, naprednjaki pa 74, kar je

v obstoječih lokalnih razmerah prav lep uspeh, z ozirom na pretekle volitve

pa naravnost krasen napredek. Klerikalci so tudi v Dol. Logatcu

krepko nazadovali. Občinske volitve v Dol. Logatcu, zlasti pa v Žireh,

kjer je sistematično in organizirano delo naprednjakov prineslo zmago,

je dokaz, da ljudstvo pravilno presoja SLS in njeno goljufivo ter zavoženo

politiko.« 146

Gabriel Oblak je tako kot nosilec liste SLS pri svojih osemindvajsetih

letih prvič postal župan Logatca. Kmalu se je spoprijel z obilico dela,

kakor piše v enem od svojih pisem: »Danes smo pregledali računske

zaključke občinske blagajne, jutri imam sejo obrtne šole…, vrag naj vzame

vse to, veš, saj nisem zaklet!« 147 Nekaj ohranjenih zapisnikov občinskih

sej v nadaljevanju ilustrira delovanje občinskega odbora sredi dvajsetih

let prejšnjega stoletja.

Občinska seja 21. 12. 1923

Eno od prvih sej občinskega odbora je župan Oblak vodil 21. decembra

1923 ob 18. uri v občinskih prostorih. Na seji so sklenili, da se »g. M.

Slavc odpovejo prostori občinske hiše št. 1 do 1. maja 1924.« 148 Kaže, da

so vdovi po pokojnem bivšem županu Jakobu Slavcu, komaj nekaj mesecev

po pogrebu, že odpovedali gostoljubje. Sklenili so namreč, da v

občinsko hišo naselijo Vodovodni odsek, da pripravijo v njej prostor za

morebitne poškodovane tujce v primeru nezgod ter da del hiše odstopijo

za stanovanje hišnika. Odločili so še, da bo stavbni odsek poskrbel za

prezidavo stavbe.

Odbornik Štravs je še predlagal, da župan Oblak sprejme posredništvo

pri gasilskem društvu in da se g. Brusu proda nekaj zemlje za gnojišče.

81


In še, da se župniku odda njiva »v užitek«. Seja je bila zaključena ob 22.

uri zvečer.


Na junijski seji leta 1924, je občinski odbor zavrnil prošnje nekaterih

zasebnikov za opravljanje gostinske dejavnosti, med drugim za »točenje

žganja v odprtih steklenicah čez ulico«, češ da »ni nikakršne lokalne

potrebe za gostilniško obrt«. 149 Pač pa so to dovolili društvu Sokol v Dolenjem

Logatcu, saj bi se gostinska obrt izvrševala v prostorih Sokolskega

doma le ob času društvenih prireditev.

V skladu s sklepom občinske seje z dne 1. maja 1924 o podpori logaškemu

olepševalnemu društvu je župan Oblak na seji še predlagal, da bi se

na cerkvenem trgu izvršila primerna olepševalna dela, kakor na primer

poravnava terena, kanalizacija, »naprava javnega stranišča in zasaditev

lepotičnega drevja«. Predlog so odborniki soglasno podprli.

Na seji so tudi enoglasno sprejeli Otmarja Oblaka, sicer županovega

brata, in pa Gabriela Oblaka samega v »tukajšnjo občinsko zvezo«. Članstvo

v občinski zvezi je pomenilo, da je oseba tudi uradno nekakšen »državljan«

občine, ki mu s tem pritičejo določene pravice in dolžnosti. Po

tedanjih zakonih je oseba lahko zaprosila za sprejem v občinsko zvezo

po desetletnem neprekinjenem bivanju v občini.


Osrednja tema na teh državnih volitvah je bilo spet nacionalno vprašanje.

Razmere pred volitvami so bile zelo napete, saj se je med obema

najmočnejšima predstavnicama nasprotujočih si nacionalnih konceptov

razvila že skoraj »mala državna vojna«. Na eni strani »klerikalna«

SLS z zavzemanjem za nacionalno avtonomijo in na drugi centralistična

Samostojna demokratska stranka (SDS), ki je nastala leta 1924 ob razkolu

Jugoslovanske demokratske stranke (JDS), pridružili pa so se ji tudi

slovenski liberalci.

Predvolilni razglas SDS je poudarjal, da bo po njeni zmagi v prihodnjih

štirih letih klerikalizem strt. A SDS z izidom volitev ni mogla biti zadovoljna.

Na volitvah je zmagala »Gabrielova« SLS, ki je na Slovenskem

82


dobila dobrih 56 % glasov in 20 od 26 poslanskih mest. Med izvoljenimi

poslanci je bil tudi Gabrielov svak, dr. Andrej Gosar.

Volitve v oblastne skupščine 23. 1. 1927

Predvolilni boj

Z vidovdansko ustavo 28. junija 1921 je bil uzakonjen državni centralizem.

Z ustavo je bilo določeno, da se je upravna oblast po vsej kraljevini

izvajala na enak način, in sicer po posameznih upravno-teritorialnih

enotah – oblasteh, ki so jih oblikovali po naravnih, socialnih in gospodarskih

kriterijih in so imele največ 800.000 prebivalcev. Kralj je na čelo

vsake oblasti postavil velikega župana. Na slovenskem ozemlju so tako

določili dve oblasti: ljubljansko s sedežem v Ljubljani in mariborsko s

sedežem v Mariboru.

Prve in edine volitve v oblastne skupščine so bile dne 23. januarja 1927.

Gabriel Oblak, »tovarnar in župan«, je na teh volitvah kandidiral iz

okraja Logatec skupaj z odvetnikom dr. Markom Natlačenom (oba SLS)

za člana obeh že omenjenih oblastnih zborov. Fotografije kandidatov je

objavil list Ilustrirani Slovenec. 150

Oster volilni boj se je zrcalil tudi v poročanju časopisa Slovenec. V januarski

številki leta 1927 piše takole: »Po Notranjskem, zlasti v logaški okolici,

širijo demokratje bedasto laž, da logaški župan Gabrijel Oblak, potem

ko bo izvoljen, odstopi. Esdeesarski agitatorji trdijo, da bo potem prišel v

oblastno skupščino neki advokat. Na tak neumen način skušajo begati volivce.

S tem hočejo obdržati one dvomljivce, ki so se jim radi njih nesrečne

politike že izneverili. Tistim, ki poznajo volivni red, je jasno, da ne more

priti mesto Oblaka kak drugi advokat, ker ni nobenega na listi za dr. Natlačenom.

Naši somišljeniki pa tudi vedo, da nihče ni in ne bo zahteval

odstopa priljubljenega logaškega župana. Na tak neumen način bodo

esdeesarji na Notranjskem samo izgubili. Vse orožje demokratov je laž!« 151

Časopis Slovenec je januarja 1927, dva dni pred volitvami, takole opisal

predvolilno dogajanje in se obregnil ob pisanje časopisa Domovina, ki je

bil liberalno usmerjen: »Odločna Notranjska. Logatec manifestira za dr.

Marka Natlačena in Gabrijela Oblaka. Odgovor Domovini. V sredo zvečer

83


se je vršil v Dolenjem Logatcu sijajno obiskan shod naše stranke. Dvorana

Društvenega doma je bila nabito polna poslušalcev. Udeležilo se je

tudi nekaj nasprotnikov, ki pa so bili mirni. Govoril je najprej naš župan,

kandidat Gabrijel Oblak, za njim pa dr. Marko Natlačen. Po dogodkih, ki

so se odigrali v nedeljo na Rakeku, kjer so nahujskani agitatorji demokratske

stranke stregli nositelju naše liste po življenju, je samo po sebi

umevno, da je doživel dr. Natlačen viharne ovacije. Domovina si je spet

privoščila zelo bedast in boren napad na našega kandidata g. Gabrijela

Oblaka. Pravi, da se je delal za nacionalista. Kaj mislite, demokratje, da je

narodnjak tisti, ki vpije in pije za svoj narod? Tudi tisti ni nikak nacionalist,

ki se pretepa. Pravi narodnjak je tisti, ki za ljudstvo dela. In tak je g.

Oblak. Njemu se ni bilo treba nikoli izpreminjati. Narodna zavest je nam

Notranjcem, ki smo sosedje Italijanov, v krvi. V našem značaju pa je tudi

dosledna odločnost. Zato bomo odločno razbili vrste raznih pretepačev

in vpijatov, ki sramote s svojimi nedostojnimi napadi narodni značaj

Logatca in poštenje naše Notranjske. Da dopisnik Domovine g. Oblaku

ne seže niti do členkov na nogi, ve v Logatcu vsakdo, zato bodo Žerjavovci

23. januarja za svoje umazanosti dobili temeljit odgovor.« 152

V zgornjem zapisu se časopis Slovenec sklicuje na »dopis« v listu Domovina,

ki pravi takole: »Dolenji Logatec. Naš g. župan je v dno srca razžaljen,

ker smo ob smrti njegovega pokojnega brata zdravnika pisali, da je

bil navdušen Sokol, vrl naprednjak in osebni zdravnik g. doktorja Žerjava.

V 'Slovencu' si je dal temeljitega duška. Naj mu dobro tekne! Mož se

je vedno delal nacionalista in je zatrjeval, da ni politik ter da se celo v

občinski odbor ne bo dal več voliti, danes pa kandidira celo v oblastno

skupščino in še celo na listi znanega dr. Natlačena. Tako je, če se človek

vda slepi strasti! Glede ravnanja z uslužbenci, ki jim g. župan pušča popolno

politično svobodo, bi si dovolili samo eno opazko: nismo več v

srednjem veku, ko je tlačan moral slepo slediti svojemu gospodarju. Danes

uslužbenec ni več brezpraven suženj, ampak polnopraven sotrudnik

v podjetju. Zvestoba v službi, zunaj popolna svoboda. To grozdje, g. župan,

bo vedno bolj kislo!« 153

Tu je šlo za Gabrielovega brata Otmarja, ki je nenadoma umrl 27. decembra

1926, kot je objavil Slovenec: »Umrl je v Kranjski gori na sv.

Štefana zvečer komaj 28 let stari okrožni zdravnik dr. Otmar Oblak.

84


Pred dobrim letom je nastopil tu svojo prvo službo. Koncem lanske zime

je bil ponoči poklican k bolnici v Srednji vrh. Ker je preveč hitel v hrib,

je že nazaj grede bruhnil kri. Pojavila se je nato srčna napaka, kateri se je

pridružil še hud prehlad. Moral je tako rekoč kot žrtev svojega poklica v

prezgodnji grob. Blag mu spomin!« 154

Kaj pa je takega objavila Domovina 6. januarja 1927: »Dolenji Logatec.

Dne 26. preteklega meseca je preminul po daljši bolezni tukajšnji trgovec

g. Pavel Poženel. Mož je bil vseskozi vrl naprednjak in navdušen Sokol.

Njegova zasluga je, da imamo v Dolenjem Logatcu svoj dom. Istega

dne je umrl v Kranjski Gori g. dr. Otmar Oblak, tukajšnji domačin. Tudi

on je bil odločen naprednjak, Sokol in zdravnik našega vodje g. dr. Žerjava.

Da sta bila oba pokojnika čislana in spoštovana, sta dokazala njuna

pogreba, katerih se je udeležilo nebroj občinstva. Pri obeh je sodeloval

Sokol s svojim pevskim zborom. Bodi obema domača gruda lahka, preostalim

naše sožalje. Ker bodo v najkrajšem času oblastno-skupščinske

(23. t. m.) in pri nas tudi občinske volitve (6. februarja), se nam obeta

hud volilni boj. Na novega leta dan se je vršil tu javen političen shod, na

katerem je govoril sam g. dr. Anton Korošec. Shod je bil slabo obiskan,

ter je klavrno uspel.« 155

In naprej še piše Domovina: »Razlika med klerikalci in SDS je velika.

Prvi nimajo svoje lastne volje, vse gre le na komando, pri naprednjakih

se vrši vse po medsebojnem dogovoru. Mi smo postavili kandidate za

občinski odbor na javnem shodu, za oblastne volitve na sreskem sestanku.

Naši kandidati prirejajo javne shode. Klerikalci so hoteli za občinski

odbor kar prisilno določiti kandidate, pa so se jim vendar somišljeniki

uprli, da niso hoteli podpisati kandidatne liste. Klerikalni kandidati za

oblastne volitve so se predstavili na zaupnem sestanku. G. Oblak se je bal

vprašanja, zakaj ne napravi cestnih svetilk v Gorenji vasi, četudi ga županstvo

priganja že mesece. Zato bomo volili drugo skrinjico, ki jo vodi

g. Poljanšek iz Žirov!«

In kako je odgovoril Gabriel Oblak v Slovencu dne 13. januarja 1927:

»Dolenji Logatec. Zadnja številka Domovine trdi, da sem se bal udeležiti

shoda v Gorenjem Logatcu kot oblastni kandidat, ker menda nočem

kot lastnik elektrarne izvesti javne razsvetljave v Gorenji vasi. To naj bi

85


imelo politično podlago. Da se ne bi napačno sodilo, sem takoj razloge

pojasnil g. županu v Gorenjem Logatcu, s čemer bi bila ta lokalna zadeva

končana. Iz napada v Domovini pa izvajam, kako mojim političnim

nasprotnikom primanjkuje gradiva zoper mojo kandidaturo, da

se morajo oprijemati takih malenkosti, na katere človek niti ne ve, ali

je sploh vredno reagirati. Kakšen pomen naj bi imelo to, da se kako

podjetje, ki je po obrtnem redu napravljeno za splošnost, spravi na

politično polje? Lahko bi to storil. Kdo bi mogel braniti? Lokalnega

bojkota se mi ne bi bilo treba bati, ker ne živim predvsem od elektrarne.

Toda to bi bilo proti mojim principom. Niti na nobenega svojih

45 uslužbencev še ob nobenih volitvah nikdar nisem delal najmanjšega

pritiska, četudi jih je nekaj na meni nasprotni listi za občinske

volitve. Tako je moje 'svobodomiselstvo'. Ni pa težko uganiti, kaj bi se

z delavstvom zgodilo, ako bi bili gospodje okrog Domovine na mojem

mestu!

Edini vzrok, da se shoda nisem mogel udeležiti, je bil ta, da mi je nepričakovano

umrl brat, o katerem v isti sapi Domovina zatrjuje, kak naprednjak,

Sokol in tudi osebni zdravnik vodje demokratske stranke g. dr. G.

Žerjava, da je bil. Tako pisanje z istočasnim napadom name se mi zdi

netaktnost prve vrste, tudi če bi navedbe odgovarjale resnici. Morda je

pokojni brat za časa dijaških let bil res včlanjen v Sokolu in tudi posedoval

nekaj demokratskega duha. Zadnja leta pa mu je življenje marsikaj

pokazalo v pravi luči in kot objektiven poštenjak ni dolgo iskal prave

poti. Njegovo mišljenje in politično opredeljenje sem poleg njegovih ožjih

prijateljev poznal najbolj jaz sam in moram Domovino izrecno korigirati.

Če je po poklicu kot zdravnik zdravil tudi vodjo demokratske

stranke, iz tega pač še ne sledi, da se je pri tem moral nalesti še politično

njegove bolezni. Sokolski pevski zbor v Dolenjem Logatcu je zapel bratu

na grobu žalostinko. To pa ni še podlaga za oceno politične pripadnosti,

vsaj za sicer mirni Dolenji Logatec. Tudi če je pri kakem pogrebu igrala

godba našega Katoliškega prosvetnega društva, to ni bil znak za pokojnikovo

pripadnost, kajti igrala je mnogim, tudi takim, ki so bili v življenju

politično nasprotnega mišljenja. Smatram to le za znak spoštovanja

in sočutja do naše rodbine in sem zato pevskemu zboru tudi iz srca hvaležen.

Gabrijel Oblak, župan.« 156

86


Gabriel Oblak izvoljen za oblastnega poslanca

Po volitvah pa je časopis Domoljub 27. januarja 1927 objavil naslednjo

vest: »Po volitvah. Preteklo nedeljo je Slovenija zopet govorila. Govorila

tako jasno, tako odločno in tako neizprosno, da Belgrad ne bo mogel

dolgo še ostajati gluh. Saj so se mu že itak precej omečila ušesa, toda še ne

zadosti. Nedeljski klic bo zopet znatno pripomogel, da bo Belgrad vendar

enkrat prišel do tankih ušes, kakršna vsak vrhovni gospodar mora imeti,

če hoče, da mu gospodarstvo in komanda ne gresta rakovo pot.

Slovenija je govorila. Govorila je najprvo, da še naprej najodločneje odklanja

centralizem in da se bo vztrajno borila proti njemu, dokler ne

pade. Obe centralistični stranki — žerjavovska in Pucljeva — sta močno

nazadovali, v Ljubljani so žerjavovce rešili narodni socialisti.

Dalje je govorila Slovenija, da hoče imeti tak deželni zbor, ki bo krepko

poudaril zahtevo po avtonomiji Slovenije in ki bo močen zaveznik v

boju za osamosvojitev naše ožje domovine. Zato je zaupal oba deželna

zbora stranki, ki se od začetka vztrajno in neizprosno bori za avtonomijo,

to je Slovenski ljudski stranki.

In še je govorila Slovenija, da hoče imeti v deželnem zboru poštenih

ljudi, ki znajo vestno gospodariti s tujim premoženjem, ki imajo srce in

pamet za ljudske potrebe. Odločno pa je Slovenija odklonila korupcioniste,

ki so se pogodbeno in pismeno udinjali interesom Slavenske banke.

Odklonila je ljudi, ki so od te banke prejemali denar za svojo brezversko

agitacijo med slovenskim ljudstvom in ki so jo naposled tako do

golega slekli, da so šli ogromni milijoni slovenskih prihrankov v zrak.

Končno je govorila Slovenija, da ne mara nič imeti opraviti s strankami,

ki satansko sovražijo vero naših očetov, povsod in ob vsaki priliki pljujejo

na najsvetejše svetinje našega naroda ter mu hočejo vzeti to, kar

edino daje v življenju in smrti trajno in najzanesljivejšo tolažbo. Ponosni

smo na Slovenijo. Ostala je Bogu in sebi zvesta.« 157

Ljubljanska oblastna skupščina je tako štela 53 poslancev, od katerih je

Slovenska ljudska stranka dobila 40 mandatov. V volilnem okraju Logatec

sta bila izvoljena dva kandidata SLS: dr. Marko Natlačen in Gabriel

Oblak ter »žerjavovec« Valentin Poljanšek.

87


In spet časopis Domoljub v začetku februarja: »Rakek. Preteklo nedeljo

so združeni nasprotniki doživeli velik poraz. Slovenska ljudska stranka

je mirno postavila na volišče 187 volivcev, brez šuma, brez lažnivih plakatov,

ko se je agitiralo proti dr. Natlačenu, naj ne volijo volivci ljubljanskega

doktorja, ampak domačina kot kandidata Žerjavove skrinjice. In

vendar 90 odstotkov občanov bolj pozna Natlačena, ki je doma iz Slapa

pri Vipavi, kot pa Poljanška. In Oblak iz Logatca je vendar bližji sosed, a

šlo se vam je samo, da farbate volivce. SLS je odnesla v nedeljo sijajno

zmago, samo na Kranjskem je dobila 40 slovenskih poslancev. Žerjavova

stranka je s težavo dobila par mandatov, katastrofa pa je zadela naravnost

Pucljevo stranko.« 158

Upravno sodišče za Slovenijo s Prekmurjem je na seji 16. februarja 1927

po pregledu dokumentacije glavnih volilnih odborov overilo izvolitev

vseh 53 članov skupščine ljubljanske oblasti. 159

Oblastni skupščini v Ljubljani in Mariboru sta pričeli delovati mesec dni

kasneje 23. februarja. S tem je zaživela oblastna samouprava in razvijati

se je pričel slovenski parlamentarizem. 160

O delu Gabriela Oblaka kot oblastnega poslanca govori v nadaljevanju

posebno poglavje te knjige.

Gabriel Oblak izvoljen na občinskih

volitvah 6. 2. 1927

Po januarskih volitvah leta 1927 v oblastne skupščine je v ljubljanski in

mariborski oblasti z absolutno večino glasov zmagala SLS. Za Samostojno

demokratsko stranko (SDS) se volitve spet niso izšle. Nasprotno pa

so, opogumljeni z uspehom, dobili krila slovenski klerikalci, tako da se

je tudi na lokalnih volitvah tega leta obetal hud boj, še zlasti v mestih,

kjer so bili liberalci že po tradiciji izredno močni.

Takoj v začetku februarja 1927, po volitvah v oblastne odbore, so tako sledile

še občinske volitve. Za Gabriela Oblaka se je postavilo vprašanje, ali bo

uspel ponoviti mandat in biti še drugič izvoljen za logaškega župana.

List Domoljub: »Dolenji Logatec. Pri nas se vrše občinske volitve v nedeljo

dne 6. februarja tega leta. Volilna borba je precej huda. Postavljene

88


so tri kandidatne liste t. j. 1. SDS, 2. SLS in 3. Delavska unija. SDS-arji in

njih kolovodje agitirajo na vse pretege. Neki žerjavovski kandidat se je

večkrat izrazil, da občinski odbor krade in da ima za to dokaze. Radi

omenjenega očitka se bode moral možak zagovarjati na merodajnem

mestu. V odgovor za to se jim bode pač dal pri našem shodu, na katerem

bode podal g. župan račun za vsa dela v občini za časa njegovega županovanja.

V javnost omenimo le toliko, kakor je znano vsem Logatčanom in tudi

drugim okoličanom, da je ravno v zadnjih treh letih napravil občinski

odbor SLS z agilnim županom g. Gabrijelom Oblakom krasno, lepo in

moderno urejeno občinsko hišo. Popravile so se gozdna in občinska

pota, podaljšal se je vodovod na vse štiri strani občine, kateri je velikanske

važnosti. Po možnosti se je polepšalo na raznih krajih občine in bile

so še razne druge obče koristne naprave.« 161

En dan po občinskih volitvah in po bolečem porazu liberalne SDS je

časnik Domovina objavil naslednje: »Krajevna organizacija SDS se najtopleje

zahvaljuje vsem naprednim volivcem, ki so pripomogli v nedeljo

6. t. m. k tako častnemu izidu občinskih volitev, o katerih je Domovina

že pisala. Dopisnik Domoljuba je v dopisu iz našega kraja silno hvalil

našega župana g. Gabrijela Oblaka. Pozabil je le še povedati, koliko dolga

je povzročil občinski odbor z g. Oblakom na čelu občini. Ta dolg bodo

morali Logatčani plačevati še dolgo vrsto let. Dalje je pozabil povedati,

da je dal občinski odbor podreti prejšnje še dobro ohranjeno občinsko

poslopje do tal, za katero bi se lahko dobili težki tisočaki, če bi se to poslopje

prodalo takrat, ko je bilo precej resnih kupcev. Odbor za popravo

župne cerkve v Dolnjem Logatcu, katerega predsednik je g. Oblak, je

tudi zašel v dolg, ki znaša še čez 60.000 Din kljub temu, da je bilo že nad

110.000 Din prispevkov. Ta dolg seveda tudi pade na občane. Stroški teh

popravil znašajo namreč okrog 171.000 Din po izjavi g. župana samega.

Domoljubov dopisnik je pa le prav povedal, da je dobro znano vsem

Logatčanom, kaj je v zadnjih treh letih napravil občinski odbor z g. županom

na čelu.« 162

In še časopis Domovina: »Občina Dolnji Logatec je dokazala, da je čimdalje

več občanov, ki si želijo treznega in dobrega gospodarstva. Dočim

89


je pri zadnjih občinskih volitvah imela SDS skupno z vsemi naprednimi

strujami le 74 glasov, je pri sedanjih volitvah dobila samo na svojo listo

98 glasov; poleg tega pa je tretja lista, ki so jo tvorili napredni delavci, še

sama posebej dobila 70 glasov, tako da imamo naprednjaki v Dolenjem

Logatcu napram zadnjim 74 glasovom danes 168 glasov. Občinski odbor

je bil sestavljen tako, da so imeli klerikalci od 17 odbornikov 13,

napredni pa le 4. Te občinske volitve pa so prinesle naslednji rezultat: SDS

98 glasov in 4 odbornike, SLS 277 glasov in 11 odbornikov (prej 13).

K tem glasovom je treba pripomniti, da je SLS imela na svoji listi kot

kandidate voditelje dolnjelogaških komunistov ter da je med temi glasovi

velika večina komunističnih. Tretja lista, lista delavskega ljudstva (delavci,

včlanjeni v Uniji in Narodni strokovni zvezi), pa 70 glasov in s tem

2 odbornika. Kljub velikanskemu naporu klerikalcev, ki so spravili vse

svoje ljudi na volišče (o čemer priča tudi 88 odstotna udeležba), jim ni

uspelo pritisniti zavesti naprednih volivcev ob tla, pri čemer se je posebno

častno zadržalo napredno delavstvo. Zadnje volitve so pokazale, da

klerikalci kljub pobratimstvu s komunisti tudi v Dolnjem Logatcu pešajo

in s strahom gledajo bližnji bodočnosti nasproti, ko bo tudi ta zadnja

njihova trdnjava padla v napredne roke.« 163

Gabriel Oblak je tako ponovno zasedel mesto župana v Dolnjem Logatcu.

Njegova Slovenska ljudska stranka je uživala ugled, tako na Slovenskem

kakor tudi na državni ravni, vodja stranke, dr. Anton Korošec, pa

je bil v teh letih minister na notranje zadeve.


Toda bližale so se še volitve v narodno skupščino septembra 1927. Kot

vpliven predstavnik SLS je Gabriel Oblak prejel od načelnika Kluba poslancev

SLS naslednje vabilo: »V Ljubljani, na god sv. Jerneja 1927. Dragi

tovariš! Naj Te ne žali ta poziv, saj vem, da se zavedaš, tako kakor jaz,

kolikega pomena so volitve v narodno skupščino dne 11. septembra in

da smatraš izid teh volitev tudi za svojo častno osebno zadevo. Vendar

čutim v sebi dolžnost, da Te opozorim na tu in tam pojavljajoče se pojemanje

borbenosti, češ, čemu naj se še pehamo, ko je zmaga SLS itak zagotovljena.

90


Zares, zmaga je naši stranki gotova, a ta zmaga mora biti še sijajnejša,

kakor je bila leta 1925 in letos v oblastno skupščino, zakaj vsako, tudi

neznatno nazadovanje v glasovih bodo razkričali nasprotniki kot naš

poraz, prijatelji pa videli v njem pešanje notranje moči SLS.

Zato stori, kolikor že nisi, prav vse, da bo udeležba na volitvah dne 11.

septembra polnoštevilna, ne samo v Tvoji domovni občini, marveč v

vseh občinah tvojega okoliša. Prepričaj se na sestankih, ali so storili krajevni

odbori in volivni odbori SLS svojo dolžnost, da pride vsak naš somišljenik

tudi gotovo volit. Poročaj o stanju, ugodnem ali manj povoljnem

kar sproti naravnost tajništvu SLS, ter bodi vsakemu našemu

kandidatu oziroma njegovemu namestniku brezpogojno na razpolago,

ako te naprosi za kak večji ali manjši sestanek zaupnikov, ali za kak drugi

volivni posel.

Le veličastna zmaga SLS pri teh volitvah omogoči naši oblastni skupščini

in Tebi v njej uspešno delo za naš narod. Zavedajmo se, da bomo

imeli samo toliko pravic, kolikor si jih priborimo, in sedaj nam režejo še

ves kruh - v narodni skupščini. Zato stopi kot izbrani vodja na čelo in

potegni vse somišljenike in prijatelje za seboj po zmago. Bog s Teboj in

sreča junaška! Načelnik kluba poslancev SLS ljubljanske oblastne skupščine,

Dr. Anton Brecelj.« 164

Na teh volitvah, ki so bile zadnje še v Kraljevini SHS, so srbske stranke

dobile popolno politično oblast, medtem ko so Slovenski ljudski stranki

v Slovenji prepustile neformalno avtonomijo. SLS je sicer dobila 4,1 %

glasov in dvajset poslancev in med njimi je bil spet Gabrielov svak, dr.

Andrej Gosar. Kasneje je prevzel mesto ministra za socialno politiko.

Toda položaj se je zaradi napetosti med Hrvati in Srbi začel zaostrovati.

Kralj Aleksander je po atentatu v beograjskem parlamentu na Stjepana

Radića, 20. junija 1928, vodenje vlade zaupal dr. Antonu Korošcu kot

prvemu nesrbskemu predsedniku vlade v kraljevini.

Okrajno glavarstvo spet v Dolenjem

Logatcu

Časopis Slovenec je novembra 1928 poročal takole: »Na željo velike večine

občin logaškega okraja se je z odobrenjem ministrstva za notranje

91


zadeve prenesel sedež okrajnega glavarstva iz Gorenjega Logatca v Dolenji

Logatec.« 165

92

Šestojanuarska diktatura

Dne 6. januarja leta 1929 je kralj Aleksander uvedel diktaturo, znano kot

šestojanuarska diktatura. Uradno so bile prepovedane vse stranke, tudi

SLS. V »Službenih novinah« je bilo zapisano, da bodo veliki župani v

občinah, razen Beograda, Zagreba in Ljubljane, nastavili nove občinske

uprave. In, da bodo veliki župani nastavili v vseh oblasteh komisarje, ki

bodo vodili posle dosedanjih oblastnih skupščin in oblastnih odborov. 166

V javnosti se je ugibalo, ali bo novi komisar ljubljanske oblasti postal dr.

Marko Natlačen. 167

Dr. Natlačen je res postal komisar, medtem ko politični preobrat ni odnesel

župana Oblaka. Ostal je na čelu dolenjelogaške občine in na mestu

oblastnega poslanca. Več o tem v nadaljevanju.


Iz časa drugega mandata Gabriela Oblaka na županskem mestu je v Arhivu

Republike Slovenije ohranjen le zapisnik občinske seje z dne 11.

februarja 1929. 168 Seja se je pričela v občinski dvorani ob pol osmih zvečer

in trajala do pol enajste ure.

Na seji so določili občinske takse za najrazličnejše priložnosti. Taksa za

mladini primerne kino predstave je znašala 10 Din, za mladini neprimerne

pa 25 Din. Taksa za »ogledovanje mrličev« je znašala 5 Din. Posebej

je bilo treba plačati za vsakega psa 50 Din za koledarsko leto, medtem

ko so »psi varuhi, ki so na verigi, takse oproščeni, imeti morajo le

znamke«.

Za preglednika občinskih računov za preteklo leto 1928 so določili

Franca Mačka in Antona Petkovška.

Na seji je g. Anton De Gleria še predlagal, naj županstvo pravočasno

razglasi občanom, »da je letošnje leto hroščevo leto«.

Kakor se spominja gospa Božena Babič, rojena Oblak, županova hčerka,

je nekako vsake štiri leta nastopilo hroščevo leto. Takrat so otroci vzeli


ponjave in odeje in se odpravili v gozd. S stresanjem vej so nabrali včasih

enega, včasih pa dva litra škodljivih hroščev. Te so nesli na občino in

dobili plačilo.

Kraljeva odlikovanja 1929 in 1930

Dne 15. avgusta 1929, na dan krsta kraljeviča Andreja, je kralj Aleksander

I. na predlog predsednika ministrskega sveta in na predlog ministra

za notranje zadeve odlikoval »gospodina Oblaka Gabriela, veleindustrijalca

i župana u Čevici« z redom sv. Save V. stopnje. Listina mu je bila

vročena 1. julija 1930. Enako odlikovanje je takrat prejel tudi Josip Lapuh,

trgovec v Dolenjem Logatcu. O odlikovanjih sta poročala list Slovenec

169 in takratni Uradni list 170 .

Dne 6. septembra 1930, je kralj Aleksander I. na predlog predsednika

ministrskega sveta in na predlog ministra za notranje zadeve odlikoval

»gospodina Oblaka Gabriela, posednika iz Donjeg Logatca« z redom

jugoslovanske krone V. stopnje. Listina mu je bila vročena 1. decembra

1930, na državni praznik Kraljevine Jugoslavije.

Ukaz Njegovega Veličanstva Kralja je 19. septembra objavil Službeni list

kraljeve banske uprave Dravske banovine. 171

Odlikovanje jugoslovanske krone V. stopnje je bilo po rangu trideseto

med odlikovanji Kraljevine Jugoslavije. 172

Na svečani fotografiji ob petindvajseti obletnici logaške župnije in ob škofijskem

imenovanju logaškega župnika Valentina Remškarja za duhovnega

svetnika leta 1935 sedi Gabriel Oblak z duhovniki logaškega sreza, na

levi strani suknjiča pa se mu na prsih svetita dve odlikovanji. Zgoraj omenjeni

listini še hrani Gabrielova hčerka Majda v svojem arhivu.

Oktroirana ustava in volitve v narodno

skupščino 8. 11. 1931

Po uvedbi tako imenovane vsiljene ali oktroirane ustave Kraljevine Jugoslavije

3. septembra 1931 niso bile več dovoljene stranke, ki bi temeljile

na verskih, plemenskih ali regionalnih načelih. Osmega novembra

1931 so bile na sporedu volitve v narodno skupščino. Na volitvah je

93


sodelovala le ena Živkovićeva lista, zato so te volitve imenovali tudi

»dirka enega konja«. SLS, sicer v ilegali, je napela vse sile, da bi bila udeležba

čim manjša. Privrženci dr. Antona Korošca so namreč kot opozicija

odklanjali kraljevo diktaturo.

Gabriel Oblak odstavljen z mesta župana

Po skupščinskih volitvah 8. novembra leta 1931 so se razmere zaostrile.

V občini Vrhnika je banska oblast, ki jo je vodil od 4. decembra 1930

dalje dr. Drago Marušič, tako kot še v številnih drugih občinah, zamenjala

župana. 173 Najverjetneje je to doletelo tudi Gabriela Oblaka v Dolenjem

Logatcu.

Odloka banske uprave o odstavitvi avtorjema zaenkrat še ni uspelo najti.

Toda v Službenem listu kraljeve banske uprave Dravske banovine je 16.

decembra 1931 že omenjen kot »predstojnik občine« Dolenji Logatec Tršar

Gregor, posestnik in lesni industrialec, Brod 1. 174 Razumljivo, kajti dr.

Drago Marušič je bil kot liberalec in kasneje član novo nastale vsedržavne

stranke JNS (Jugoslovanska nacionalna stranka) na liniji kraljeve politike!

Župan Gregor Tršar

Tako je konec leta 1931 po več kot sedmih letih županovanja Gabriela

Oblaka na logaški županski sedež sedel Gregor Tršar z Broda št. 1, sicer

lesni trgovec. Od Gabriela Oblaka je bil štirinajst let starejši, saj se je

rodil leta 1881 in umrl leta 1965.

Časopis Jutro piše julija 1932: »Logatec, 31. julija. Obmejni logaški srez

je z današnjim dnem postavil krono svojemu intenzivnemu delu na organizaciji

nove vsedržavne jugoslovenske stranke. Današnja veličastna

shoda JRKD (Jugoslovanska radikalna kmečka demokracija, op. M. Babič)

v Žireh in Dolenjem Logatcu sta predstavljala zaključek velike manifestacijske

turneje, s katero je Notranjska ponovno jasno dokumentirala

svojo neomajno zvestobo do velike, močne, ujedinjene Jugoslavije.

Ob vhodu v Dolenji Logatec je bil postavljen velik slavolok, pri katerem

se je zbrala k sprejemu ogromna množica z županom g. Tršarjem na

čelu celokupnega občinskega odbora. Železničarska godba Sloga iz Ljubljane

je zasvirala v pozdrav koračnico, nakar sta izrekla dobrodošlice

94


župan g. Tršar in predsednik krajevne organizacije g. Puppis, dočim so

belo oblečene deklice izročile došlim gostom krasne šopke lepih nageljnov.

Ginjen nad nepričakovano lepim sprejemom se je narodni poslanec

g. dr. Vidovič v temperamentnem govoru zahvalil za izkazano pozornost

in ob viharnem pritrjevanju vseh navzočih zagotovil popolno solidarnost

vsega iskreno jugoslovensko mislečega prebivalstva južnih pokrajin

naše države.« 175

Stranka JRKD se je naslednje leto, julija 1933, preimenovala v že omenjeno

vsedržavno stranko JNS. Ta je krepila svojo oblast in potisnila

nekdanjo SLS, ki je sicer delovala v ilegali, povsem v ozadje. Tudi Gregor

Tršar je pripadal stranki JNS in bil v tem pogledu politični nasprotnik

Gabriela Oblaka.

Prevzem občinske uprave

Pri prevzemu občinske uprave s strani novega župana Gregorja Tršarja

pa je prišlo do nekaj zapletov. Po nalogu banske uprave z dne 5. aprila

1932 se je namreč 11. maja banovinski podsekretar Franc Gorkič podal

v Dolenji Logatec, da pregleda poslovanje občinske uprave.

V svojem poročilu Gorkič uvodoma zapiše, da »bi moral ob predaji poslov

in občinske blagajne bivši župan gospod Gabrijel Oblak oddati znesek

16.298,08 Din novemu županu« in da tega ni storil, temveč je »potom

županstva zaprosil za pregled občinske blagajne po organu

kraljevske banske uprave«. 176

Nadalje ugotavlja, da je bil za obdobje od 1. januarja 1931 do konca decembra

1931 za blagajno odgovoren bivši župan Gabriel Oblak, »ki to

odgovornost tudi izrecno priznava«. Dodaja, da je bil za blagajnika sicer

izvoljen Gregor Tršar, sedanji župan, ki pa blagajne ni prevzel. V dokumentu

še piše, da je »Oblakov zagovor priložen poročilu«, vendar ga v

Arhivu Republike Slovenije žal ni več. Prav tako še piše, da za plačilo

omenjenih 16.298,08 Din Oblak prevzema polno odgovornost.

Poročilo tudi ugotavlja, da je bilo s strani občine v preteklih letih najetih

več posojil brez pravilnega sklepa občinskega odbora.

Poseben del poročila je namenjen gradnji kopališča. Kakor omenja Gorkič,

se je kopališče začelo graditi leta 1929. Župan Gabriel Oblak se je

95


domenil z gostilničarji, da bodo plačevali za gradnjo kopališča po 0,75

Din od vsakega prodanega litra vina. Nekaj časa so se gostilničarji tega

držali, potem pa ne več. Zato je občina menda »na tajni seji 12.6.1930«

sklenila prevzeti gradnjo kopališča pod svoje okrilje, na seji 3. decembra

1931 pa, da se kopališče sprejme v občinsko last in upravo. Poenostavljeno

povedano, revizor Gorkič ugotavlja, da se je menda kopališče gradilo

nekoliko preveč po domače.

V zaključku poročila z naslovom »Splošen vtis« revizor Gorkič ugotavlja,

da je bivši župan Gabriel Oblak »delaven in iniciativen mož«, ki je

ti svoji dve lastnosti prenesel tudi v občinsko poslovanje. Pač pa, da je

»pri tem zagrešil v formalnem oziru več napak, ki danes gospodarsko

bremenijo občino«. In pa »priznati se mora, da je njegovo poslovanje

pustilo vidne posledice v Logatcu, ki niso v škodo občini (lep občinski

dom, urejene in regulirane ceste skozi občino, kopališče, itd.)«.

Vsekakor pa so v tem času, na primer ob pogrebu že omenjenega Jožeta

Mihevca, Gabriela Oblaka nekateri časopisi priznavali kot »znanega katoliškega

voditelja v logaškem okraju in bivšega oblastnega poslanca«. 177


Seja pod vodstvom župana Tršarja se je pričela ob 20. uri v prostorih

sejne dvorane občine Dolenji Logatec. Soglasno je bilo na seji sklenjeno,

da se naprosi sresko načelstvo v Logatcu, da vsakogar, ki pride preko

meje v Logatec brez pravih listin, odpošlje »odgonskim potom« nazaj

čez mejo. 178

Utemeljitev je prav zanimiva in kar kliče po primerjavi z današnjo migrantsko

problematiko: »Dobri in mirni državljani naše narodnosti onkraj

meje žive tam in se ne brigajo za uhajanje čez mejo. Ti se zavedajo,

da morajo potrpeti, če hočejo živeti in ne begati po svetu, kjer se jim

ničesar dobrega ne obeta.

K nam pa prihajajo v novejšem času mladi elementi, katerim so tla onkraj

meje postala prevroča. Pri nas pod krinko preganjanja hitro dobe

službo, ker imajo oblastveno dovoljenje za bivanje v naši državi. Ko se

tako privadijo, pa se jim vzbudi žilica, katera jih je najbrž pognala čez

mejo. Začno rogoviliti in begati naše mirne ljudi. O tem nam pričajo

96


prav v zadnjem času izrečene obsodbe raznih komunistov, protidržavnih

elementov, vlomilcev. Javno je znano, od kod so prišli ti ljudje med

nas. Pričakujemo, da bomo kmalu na jasnem, kdo so bili kolovodje žalostnega

slučaja v zadnjih dneh prav tu v Logatcu, ker tak slučaj jemlje

Logatčanom ugled in spoštovanje.«

Na seji so odborniki z odobravanjem sprejeli, da se je pripravljalni odbor

za elektrifikacijo Gorenjega in Dolenjega Logatca pogodil z lastnikom

elektrarne Gabrielom Oblakom za odprodajo celega električnega

omrežja s tozadevno koncesijo za dogovorjeno kupnino. Kot kupci nastopajo

Posojilnica v Logatcu ter občini Gorenji in Dolenji Logatec.


Na seji so ugotovili, da se obračun za leto 1932, kakor je predložen in

izdelan, v celoti potrdi.

Zapletlo pa se je pri obravnavi občinskega dolga: »V smislu naloga Kraljevske

banske uprave Dravske banovine v Ljubljani z dne 13.9.1932 št.

II. 8618/4 v zadevi formalne zaprositve banske uprave za odobritev dolga

v iznosu 444.870 Din, katerega je svojevoljno in brez vednosti najel

na račun občine bivši župan Gabrijel Oblak, sklene se enoglasno v vezi

sejnega sklepa z dne 21.7.1932, predmetni dolg priznati ter naprositi Kraljevsko

bansko upravo Dravske banovine, da predmetni dolg odobri.« 179

Gregor Tršar izvoljen na občinskih

volitvah 15. 10. 1933

Na podlagi Zakona o občinah z dne 14. marca 1933 je bila v Dravski

banovini izvedena tako imenovana komasacija oziroma združitev občin.

Zakon je namreč določal, da mora imeti občina najmanj 3000 prebivalcev.

Zaradi tega se je število občin zmanjšalo od 1072 na 362. Seveda

so bile zaradi tega potrebne nove občinske volitve.

Le-te so v Dravski banovini izpeljali 15. oktobra 1933 na podlagi že

omenjenega novega Zakona o občinah in Uredbe o sestavi kandidatnih

list. Glasovalni postopek je potekal tako, da se je moral posamezen

volivec predstaviti in nato imenovati listo, ki ji je namenil svoj glas. Nosilec

zmagovalne liste je postal novi, neposredno izvoljeni župan.

97


Na teh volitvah Gabriel Oblak ni nastopal kot nosilec opozicijske kandidatne

liste. O razlogih za zdaj ni veliko znanega. Pač pa je postal nosilec

liste Jakob Maček, njegov politični somišljenik in eden pomembnih logaških

veljakov. Ob županskih volitvah so nekateri demonstranti pred

občinsko hišo kričali: »Mačka v Jačko!« 180 Šlo je celo tako daleč, da je

nekdo, najbrž iz vrst političnih nasprotnikov, ponoči pred občinsko

stavbo odvrgel vrečo polno poginulih mačkov. 181

Politično vzdušje se je odražalo tudi med logaškimi otroci. Med seboj so

se zmerjali in nastale so številne zbadljivke. Otroci Orlov so zmerjali

otroke Sokolov: »Sokoli so rdeče opice, ki nosijo rdeče jopice. Po cesti

korakajo, skozi okno pa kakajo.« A otroci Sokolov so jim vrnili: »Dvignite

Orli oslovska ušesa, da vas sv. Peter popelje v nebesa.« 182

Časopis Jutro je oktobra 1933 poročal: »Dol. Logatec, 20. oktobra. Kakor

je razvidno iz poročila o volilnih rezultatih, je glasovalo od 702 volilnih

upravičencev v naši občini 468 za Tršarjevo in 122 za Mačkovo listo, kar

tvori 84 odstotkov, t. j. izmed vseh občin logaškega sreza najvišjo volilno

udeležbo. Izid volitev v naši občini pomeni tako zmago jugoslovenske

nacionalne ideje, kakršne niti v svojem največjem optimizmu nismo

pričakovali.

Zasluga na tako presenetljivem uspehu nacionalne ideje v naši občini

gre prvenstveno narodni in državljanski zavednosti večine volivcev samih.

Ogromno delo pri pripravah za volitve pa je izvršil akcijski odbor,

ki si je zastavil parolo: agitacija od moža do moža! Ob tako sistematičnem

in do potankosti preračunanem delu se je v nedeljo zrušila v razvaline

stara klerikalna trdnjava, katero so obvladovali nasprotniki skoraj

30 let.

Čast Dolenjega Logatca je oprana, črni madež izbrisan, punktašem in

nasprotnikom narodnega edinstva je odzvonilo — Logatec je v jugoslovenskem

taboru, brat med brati! Volitve so potekle mirno, red se ni

kalil. Večina volivcev je opravila svojo volilno dolžnost že v dopoldanskih

urah. Volivci iz oddaljenih Laz in iz Jakovice so se pripeljali skoraj

korporativno že zjutraj na lepo okrašenih vozovih s trobojnicami in s

harmonikami. Sprejem je bil prisrčen.

98


Iz volilnega lokala občinske organizacije JNS pri g. De Glerii, prav nasproti

župnišču, so se pošiljali na najprometnejša mesta vsako uro lepaki

z volilnimi rezultati. Zanimanje za potek volitev je bilo s strani občinstva

zelo veliko. Štirje zvočniki so razglašali zmagoslavna poročila iz drugih

krajev. Po končanem uradnem razglasu o izidu volitev je priredilo pred

Občinskim domom zbrano občinstvo novoizvoljenemu županu g. Gregorju

Tršarju viharne ovacije. Pevci so zapeli več patriotičnih pesmi,

nato pa se je formirala z lampijončki okrašena povorka z državno trobojnico

na čelu ter odšla med navdušenim vzklikanjem pred novi Tršarjev

dom, kjer je ponovno priredila ovacije.« 183

Tako je Gregor Tršar nastopil svoj drugi županski mandat na čelu logaške

občine, Gabriel Oblak pa je v tem obdobju še naprej ostajal v nekakšni

politični senci.


Odborniki so po seji zapisali, da je Dolenji Logatec uvrščen med letoviščarske

kraje in da je bil pred vojno središče tujskega prometa. »Zato se

sklene uvesti najširša akcija za povzdigo tujskega prometa v občini. V to

akcijo se bodo pozvali vsi gostilničarji in trgovci, kakor tudi razna društva

v občini na sodelovanje.« 184

V odbor za izvedbo akcije so izvolili Ivana Škrlja, Franca Plečnika in

Cirila Lenarčiča. Njihova dolžnost je bila, da bivše Olepševalno društvo

v Dolenjem Logatcu preoblikujejo v »Tujsko prometno društvo Dolenji

Logatec«.


Odborniki ugotovijo, da je po zaključnem računu za leto 1933 v občinski

blagajni zabeleženo za 926.503,87 Din prihodkov in za 786.478,48

Din izdatkov.

Ugodili so prošnji Rehberger Marije za nabavo obuvala njenima nedoraslima

sinovoma. V zapisniku seje piše, da se enoglasno sklene nabaviti

pri čevljarju Gosarju dva para dobrega obuvala iz proračuna ubožnega

sklada. 185

Zanimivo je, da je omenjeni »čevljar Gosar« sicer oče dr. Andreja Gosarja,

tvorca krščansko socialne misli na Slovenskem, ki ima doprsni

99


spomenik na trgu pred logaško cerkvijo sv. Nikolaja. Menda je bilo tudi

Andreju Gosarju sprva namenjeno, da postane čevljar, a je usoda hotela,

da je postal eden najuglednejših slovenskih mislecev medvojnega časa. 186


Na seji so najprej prebrali in odobrili najemno pogodbo za nastanitev

sreskega načelstva v Logatcu, sklenjeno dne 14. decembra 1934 med najemodajalko

go. Sicherl Kristino, posestnico na Čevici št. 36, in občino,

ki jo zastopajo predsednik g. Gregor Tršar in člana uprave g. Anton De

Gleria in g. Ivan Škrlj.

V smislu 21. člena Zakona o nastanjevanju vojske in mornarice so odborniki

tudi enoglasno sklenili »da se postavi za nastanitev določenih

delov vojske in mornarice v območju te občine ob svojih stroških potrebne

zgradbe po načrtih in pod nadzorstvom ministrstva za vojsko in

mornarico«. 187

100


Na tako imenovanih »petomajskih« državnozborskih volitvah leta 1935

je, sicer šibko in po besedah opozicije nepošteno, zmagala vladna lista

Bogoljuba Jevtića, ki pa je bila na pobudo kroga kneza Pavla Karađorđevića

že 20. junija istega leta odstranjena iz vladnega kabineta.

Dne 23. junija 1935 je knez namestnik mandat za sestavo vlade poveril

Milanu Stojadinoviću. Le-ta jo je sestavil iz političnih skupin, ki so volitve

bojkotirale in so bile med diktaturo v opoziciji. V vlado so stopili del

radikalov, Koroščeva nekdanja SLS in predstavniki Jugoslovanske muslimanske

organizacije. Ti so 14. avgusta 1935 ustanovili novo vsedržavno

vladno stranko Jugoslovanska radikalna zajednica (JRZ).

Dr. Anton Korošec je v junijski vladi spet postal minister in tudi Gabriel

Oblak je kot član nekdanje SLS sedaj našel svoje mesto v novoustanovljeni

stranki JRZ.


Eden zanimivih sklepov seje je naslednji: »Ker se je zadnje čase pojavilo

močno popivanje in razgrajanje po gostilnah te občine, se sklene


enoglasno ukiniti pavšaliranje gostilničarjev za godbeno takso. V bodoče

mora vsak gostilničar, pri katerem se bode igralo na harmoniko ali

drugi instrument, razen radia, plačati za vsak dan občinsko takso na

godca po 10 Din, kakor je to predvideno v proračunu. Gostilničar, ki te

takse ne bi plačal, se bode kaznoval na petkratno takso, radi česar je pismenim

opozorilom opozoriti vse gostilničarje na predmetno takso.« 188


Odborniki so enoglasno sklenili popraviti občinsko cesto I. reda Dolenji

Logatec – Za Jačko in cesto II. reda Za hribom – Frčk.

Odklonili pa so prošnje za ubožno podporo poimensko trem ženskim

osebam »in sicer iz razloga, ker so vse prosilke še mlade in zmožne

dela«. 189


Gabriel Oblaka tudi na tej seji ni bilo v odboru. V zapisniku beremo:

»Vsled naloga kraljevske banske uprave se enoglasno izvoli sledeči režiserski

odbor za čiščenje požiralnika Jačke: De Gleria Anton, Vouk Hubert,

Plečnik Franc in Škrlj Ivan.« 190


Gabriela Oblaka v tem mandatu občinskega odbora ni bilo med odborniki.

Občinski tajnik Guček je zapisal, »da je občinski odbor na svoji seji

9.7.1936 moral v smislu naloga kraljeve banske uprave izvoliti režiserski

odbor za regulacijska dela v požiralniku Jačka, katerega pa je banska

uprava s svojim odlokom št. 6706/6 z dne 21. julija 1936 razrešila iz nepoznanega

vzroka ter na njegovo mesto imenovala Maček Jakoba, Pečkaj

Antona in Kavčič Martina«. 191

Spet beseda »režiserski«, ki jo je občinski tajnik Guček tako rad uporabljal!

Odborniki so se še seznanili z dejstvom, da se v smislu odloka ministra

za notranje zadeve izločijo vasi Laze in Jakovica iz upravne občine Dolenji

Logatec ter priključijo upravni občini Planina. Zaradi tega so razpisane

občinske volitve za občino Dolenji Logatec za 20. september 1936.

101


102

Občinske volitve 20. 9. 1936

Občinske volitve v Dravski banovini so tudi zaradi komasacij občin potekale

postopoma v obdobju od decembra leta 1935 do marca leta 1938, zlasti

pa so bile v dobri polovici občin izvedene v nedeljo, 25. oktobra 1936.

Do preoblikovanja občine Dolenji Logatec je namreč prišlo avgusta

1936. Službeni list Dravske banovine piše: »Z uredbo ministrstva za notranje

posle z dne 6. junija 1936, IV. br. 2649 (»Službeni list« št. 352/49),

je bil iz občine Gornji Logatec izločen kraj Grčarevec in priključen občini

Planina, kraja Laze in Jakovica sta bila izločena iz občine Dolenji

Logatec in priključena občini Planina. Na podstavi §9 Zakona o občinah

in odredbe Ministrstva za notranje posle z dne 8. junija 1936, IV. br.

2649, izdane po §32 Finančnega zakona za leto 1934/35, odrejam za občine

Dolnji Logatec, Gornji Logatec in Planina (srez logaški) volitve občinskega

odbora na nedeljo, dne 20. septembra 1936.« 192

Na Notranjskem so bile volitve najprej v Logatcu in v Planini pri Rakeku

20. septembra 1936. V Logatcu je JRZ izgubila za pet glasov, zmagali pa

so liberalci, v Planini pa so klerikalci zmagali le zaradi tega, ker je bila

opozicija razcepljena. 193

List Slovenski dom piše: »Ljubljana, 21. septembra. Včeraj so se vršile v

13 slovenskih občinah občinske volitve. JRZ je dobila od teh 13 občin v

svoje roke deset, dočim so združeni nasprotniki zmagali s prav neznatno

manjšino le v treh občinah. Rezultati volitev so sledeči:

Dolenji Logatec: Volilnih upravičencev 612. Volilo 553 ali 90 %. JRZ je

dobila 274 glasov in 3 odbornike, združeni nasprotniki pa 279 glasov in

15 odbornikov. JNS, v katero so se zatekli topot tudi vsi ostali nasprotniki,

je vsem tem novim priveskom vred nazadovala za 189 glasov, dočim

je naša stranka napredovala za 152 glasov.« 194

Gabriel Oblak se vrne v politiko

Po teh volitvah je sicer na županski stol spet sedel Gregor Tršar, privrženec

stranke JNS. Toda Gabriel Oblak je po svoji odstavitvi konec leta

1931 zdaj spet postal član občinske uprave kot občinski odbornik. Ne

sicer župan, a to simbolično označuje po koncu velike gospodarske krize

tudi njegov povratek v politiko.


V letu 1936 Gabriela Oblaka zasledimo tudi kot predsednika logaške

okrajne organizacije JRZ. »Okrajna organizacija JRZ Logatec. Poleg pismenega

poslovanja z okrajno organizacijo JRZ iščejo člani JRZ često

tudi osebnega razgovora, navodil in intervencij z izvršilnimi člani okrajne

organizacije. V kolikor se bo to v bodoče nanašalo na predsednika g.

Oblaka Gabriela iz Dol. Logatca, je on z gotovostjo na razpolago ob nedeljah

in ponedeljkih, druge dneve pa le, ako ni radi poklicnih poslov

krajevno odsoten. Tajništvo okrajne organizacije JRZ Logatec.« 195

Gabriel Oblak se je v času svojega dela v stranki JRZ poznal z vsemi

vodilnimi politiki katoliškega pola v Sloveniji. Junija 1936 se je v Beogradu

udeležil kongresa JRZ, o katerem poroča časopis Slovenski dom:

»Belgrad, 1. junija. Za današnji kongres JRZ je vladalo v vseh tukajšnjih

političnih krogih veliko zanimanje povsod. Kongresu, ki je pričel zasedati

ob pol 11. uri v strankini dvorani v Dečanski ulici, prisostvuje okrog

1000 oseb, med njimi je 372 delegatov s 518 pooblastili. Iz Slovenije so

prišli na kongres zastopniki strankine organizacije: predsednik banovinskega

odbora JRZ, notranji minister dr. Anton Korošec, podpredsednik

banovinskega odbora dr. Miha Krek, od delegatov za glavni odbor

dr. Josip Leskovar in dr. Josip Ažman, odvetnik iz Ljubljane.« 196 Med

slovenskimi udeleženci je naveden tudi »Gabrijel Oblak, industrialec iz

Dol. Logatca«.

Od leta 1937 je bil Gabriel Oblak za vrsto naslednjih let s strani apelacijskega

sodišča imenovan za izvedenca za razlastitve zemljišč za železniške

namene. Tudi to dejstvo kaže, da ga je kot nekdanjega člana prepovedane

Slovenske ljudske stranke politična oblast rehabilitirala in mu

povrnila nekdanji ugled. O tem več v posebnem poglavju.


Gabriel Oblak je na seji sodeloval kot odbornik. Župan Tršar je seznanil

odbornike z dejstvom, da je disciplinsko sodišče I. stopnje pri sreskem

načelstvu v Logatcu ustavilo disciplinsko postopanje proti občinskemu

tajniku Janku Gučku, »ker je smatrati njegov prestopek kot navadno nerodnost.

Iz ozira na to, sem mu izrekel pismen ukor v zadevi komasacije

vasi Laze-Jakovica, medtem ko v predmetu Černe Janeza in Kralj Ane,

ga je bilo povsem oprostiti, ker ni bilo dokazov krivde«. 197

103


Nič kaj ni znano, kakšen strašen prekršek naj bi bil naredil tajnik Guček

in to celo menda pri razmejitvi občin! Pač pa o tem priča nekaj dokumentov

v Arhivu Republike Slovenije. 198

Na seji so obravnavali tudi problematiko električnega omrežja. Iz zapisnika

je mogoče sklepati, da je občina logaški posojilnici s pogodbo prepustila

»električno podjetje« v zakup, dokler le-ta iz svojega lastnega

poslovanja ne bi amortizirala kupnine. Občina je na tej seji sklenila posojilnici

postaviti rok do 30. junija 1937.


Seja pod predsedstvom župana Gregorja Tršarja je bila zelo kratka, na

njej pa je kot odbornik sodeloval tudi Gabriel Oblak.

Med zanimivosti sodi del zapisnika: »Predsednik prosi za kredit za nabavo

dežnega plašča občinskega cestarja. Enoglasno se sklene nabaviti

dežni plašč za občinskega cestarja. Kredit je na razpolago do 650 Din iz

občinskega kuluka za leto 1936/37.« 199

Kuluk je stara beseda za vrsto davka, ki so ga v stari Turčiji plačevali na

okupiranih ozemljih, največkrat v obliki fizičnega dela. Vsekakor zelo

slikovito izražanje občinskega zapisnikarja!


Sejo je vodil župan Gregor Tršar, zapisnikar pa je bil občinski tajnik Janko

Guček. Zabeleženo je, da je na tej seji Gabriel Oblak kot član občinskega

odbora manjkal, nič pa ne piše, ali upravičeno ali neupravičeno.

Odbor je ugotovil, da so se dela za obnovo občinskega kopališča oddala

na javni dražbi najnižjemu ponudniku mizarju Grom Lovru za 1.250

Din, medtem ko je najvišji ponudnik zahteval 2.196 Din. Zadevo so odborniki

enoglasno odobrili.

Odbor je tudi enoglasno sklenil, da ne prispeva k zidavi meščanske šole

na Rakeku in to »iz formalnih in stvarnih razlogov«. Ti razlogi so v zapisniku

tudi podrobno navedeni.

Enoglasno pa so tudi sklenili izplačati kot darilo novomašniku Pogorelcu

Jožetu 500 Din iz »nepredvidenih kreditov«. 200

104


Občinske volitve 12. 12. 1937

S kraljevim ukazom z dne 1. septembra 1937 so bile ustanovljene nove

občine Slovenske Konjice, Sela pri Kamniku in Šmartno v Tuhinju. Z

istim ukazom je bilo spremenjeno ozemlje občin Kamnik, Komenda,

Prihova (Tepanje), Dolnji Logatec, Gornji Logatec, Kamna Gorica in

Radovljica. 201

Zaradi teh sprememb so bile po komaj dobrem letu od zadnjih občinskih

volitev razpisane nove volitve.

Predvolilni boj

Politično delovanje v Logatcu je bilo v tem času na trenutke kaj ostro.

Stranka JNS je med drugim razširila več predvolilnih letakov, danes bi

rekli pamfletov, s katerimi je hotela očrniti svoje politične nasprotnike iz

stranke JRZ, kateri je pripadal tudi Gabriel Oblak. Enega od pamfletov

je napisal narodni poslanec stranke JNS Stanko Lenarčič. 202 Naslovil ga

je na občane obeh Logatcev, z namenom, da volivce prepriča k izvolitvi

županskih kandidatov iz stranke JNS.

Dokument nosi datum 30. november 1937 in na začetku takole obtožuje

politične nasprotnike: »Vsled komasacije občin, ki je bila izvršena proti

volji večine prebivalstva Gorenjega in Dolenjega Logatca, se vrše v nedeljo

12. decembra 1937 ponovne občinske volitve. Prekomasacija ni bila

izvršena iz gospodarskih potreb, temveč zgolj radi tega, da se zadosti

želji par političnih prenapetežev, ki si žele oblasti. Že pred 14 dnevi sem

izvedel, da se namerava režimska JRZ poslužiti vseh mogočih sredstev,

da pride do oblasti.«

Lenarčič nato nadaljuje: »Zasluga, da se že eno leto po izvršenih volitvah

vrše nove občinske volitve, gre v prvi vrsti g. župniku Skubicu in bivšemu

županu g. Oblaku.«

V nadaljevanju Lenarčič obtožuje, vseskozi sicer nekako na spoštljiv način,

nosilca kandidatne liste JRZ, bivšega župana Oblaka, zaradi menda

nevestnega gospodarjenja z občinsko blagajno in v tej zvezi omenja revizijsko

poročilo banske uprave z dne 11. maja 1932.

In še: »Nasilja so se že začela. Sresko načelstvo je pod številko 12.732/2 z

dne 27.11.1937 odredilo, da se morajo vsled 'prenapete volilne agitacije'

105


gostilne zapirati že ob 9. uri zvečer. Za pospeševanje turizma je taka odredba

zelo koristna, je pa neutemeljena, ker ni prenapete volilne agitacije

in ni nobenih incidentov. Obljubljajo se zaporne kazni za vsako najmanjšo

stvar. Uradništvu se grozi s premestitvami in šikanami. Orožnike

so že skoro vse premestili. To je seveda vse v skladu z zakonom. G. sreski

načelnik naj posveti malo več pažnje načinu agitacije g. Oblaka.«

Lenarčič nagovor volivcem končuje z besedami: »V Dolenjem Logatcu

izbira ni težka, ker sta že oba nosilca list bila župana in sta pokazala,

kako znata z občinskim premoženjem upravljati. Zato volite listo opozicije,

Gregorja Tršarja in Miroslava Puppisa.« Lenarčič je tu mislil na jugoslovansko

skupščino, kjer je bila takrat JNS v opoziciji.

Ohranjen je še en nepodpisan predvolilni pamflet 203 , ki pravi takole:

»Kakor sami dobro veste, s sedanjim županom ni zadovoljen samo 'gospod

Gabrijel' in zato je le-ta na vseh koncih in krajih bezal toliko časa,

da so na protizakoniti način odcepili Blekovo vas od naše občine, ter s

tem uničili vsa gospodarska prizadevanja naših prednikov, ki so se toliko

trudili za procvit občine, s tem da so stremeli vedno za povečanje

iste.«

Anonimni pisec, podobno kot Lenarčič, na dolgo obtožuje Gabriela

Oblaka menda nevestnega gospodarjenja in pravi: »Pa že zdaj govore, da

bodo potem, če bodo zmagali, sezidali še kaplanijo – seveda na občinske

stroške. Tudi Jezus je Farizeje izgnal iz templja!«

Nato nadaljuje in se spotakne ob gradnjo logaškega bazena: »Seveda,

gospod Oblak je imel cement, kje ga je lažje in boljše prodal kot občini.

Imel je mizarstvo, treba je bilo kaj zaslužiti – naj plača občina. Imel je

zemljišče za vnovčiti, zidal je kopališče, pa je prodal svet, cement, okna,

vrata, električni tok, zakaj pa ne, saj režiser vsega je bil sam.«

In še: »Zakaj so pravzaprav volitve, saj si jih mi vsi ne želimo, ker smo z

našim sedanjim županom Gregorjem Tršarjem popolnoma zadovoljni,

ter boljšega od njega ne bomo imeli nikdar… Tršar vam ne obljublja ne

enega, ne drugega. Obljublja samo to, da bo pošten, da bo pazil na občinsko

gospodarstvo in premoženje ter delal za dobrobit vseh občanov.

Zato 12. decembra vsi na volitve in volite kandidatno listo Gregorja

Tršarja!«

106


Morda se je anonimni pisec izdal. Uporabil je namreč nenavadno besedo

»režiser«, ki se občasno pojavlja tudi v zapisnikih občinskih sej od

leta 1936 naprej.

Predvolilna pamfleta nista dosegla svojega namena. Na volitvah je zmagala

kandidatna lista JRZ in župansko mesto je po šestih letih spet zasedel

Gabriel Oblak.

K izvolitvi mu je s posebno »škofovsko« dopisnico dne 14. decembra

1937 čestital tudi ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič rekoč: »Moje

prisrčne čestitke Vam, gospod župan, in vsem vašim sobojevnikom!« 204

Tragična usoda pa je doletela Stanka Lenarčiča. Čez pet let so ga skupaj

s še enajstimi talci ustrelili Italijani na Blokah po končani roški ofenzivi.

Gabriel Oblak spet župan

Časopis Slovenski dom poroča dne 13. decembra 1937: »Pri včerajšnjih

občinskih volitvah, ki so bile v 16 občinah, je zopet spregovorilo slovensko

ljudstvo in z lepo zmago JRZ dokazalo in pokazalo, kdo naj mu bo

vodnik, pokazalo pa tudi koga odločno odklanja. Volilna borba je bila

ostra, vendar je rezultat za stranko JRZ popolnoma zadovoljiv. Posebno

huda borba je bila za občini Gor. in Dol. Logatec na Notranjskem, vendar

so velikaši pokojne JNS morali žal ugotoviti, da tudi tu ni več njihov

dom.« 205

In nato navaja rezultate volitev v Dolenjem Logatcu: »Volilnih upravičencev

553, volilo 506 ali 91 %. JRZ (Oblak Gabrijel) 266 in 15 odbornikov,

skupna opozicija (Tršar Gregor) 240 in 3 odbornike.«

List Slovenec pa piše: »Po volitvah v Dol. Logatcu. Po zmagi liste JRZ z

županom Gabrijelom Oblakom na čelu je zavladalo veliko zadovoljstvo

po vsej občini. Nova občinska uprava bo vodila občinske posle zakonito

in pošteno v splošno korist vseh občanov. Zagrizeni JNS-arji pa se očividno

ne morejo sprijazniti z novim položajem. Dosedanjim oblastnikom

je bilo zelo težko pri srcu, ko so morali izročiti občinsko upravo predstavnikom

JRZ. Žalostno pa je, da so nekateri politični nasprotniki znesli

svojo jezo zaradi zmage Oblakove liste nad svojimi uslužbenci in jih sedaj

tik pred božičnimi prazniki sredi najhujše zime vrgli na cesto. Nekateri

delavci, ki so volili Oblaka, so bili odpuščeni brez odpovedi. Nujno

107


potrebno je, da se priskoči na pomoč vsem tem žrtvam političnega terorja

JNS mogotcev in da se jim takoj preskrbi vsaj začasna zaposlitev.« 206

Zaradi političnega delovanja je še naprej trpela tudi županova družina.

Kot že povedano, je bilo v Logatcu čutiti močno razdeljenost na liberalce

in klerikalce.

Kakor namreč beremo v zapisniku žandarmerije, je Marina Oblak (v resnici

Marinka, op. M. Babič), županova žena, dne 23. januarja 1938 v prijavi

navedla, da je v noči med 22. in 23. januarjem nekdo vrgel kamen v

okna županove spalnice, pri čemer je bilo razbitih sedem stekel in napravljena

škoda v višini 70 Din. Zapisnik, ki je v celoti v srbohrvaščini, razlaga,

da vladata v Logatcu predvsem dve politični struji, JRZ (Jugoslovenska

radikalna zajednica) in JNS (Jugoslovenska nacionalna stranka). Župan

Oblak naj bi leta 1930 pozval vse gostilničarje, naj dvignejo ceno litra vina

za 2 Din, pri čemer bi 1 Din namenili občini za izgradnjo bazena. Gostilničarji

se s tem niso strinjali in bazen je bil zgrajen na občinske stroške.

Od takrat naprej so vsi gostilničarji glasovali za JNS, medtem ko je župan

pripadal JRZ. Iz zapisnika je moč sklepati, da je to bilo jedro spora, sicer pa

da je bil na koncu dejanja osumljen nek Franc Kogoj iz Logatca. 207


Na seji so sklenili enoglasno podpreti načrt novega invalidskega zakona

in izrazili zahtevo, da se le-ta takoj izroči narodni skupščini in takoj

sprejme češ, »naj bo praznik darilo našim vojnim žrtvam k prazniku

vstajenja Kristusovega«. 208 Ko bi takrat vedeli, da se čez dobra tri leta

začenja svetovna morija mnogo večjih razsežnosti kot kadarkoli prej!

Na isti seji so tudi sklenili kupiti občinskemu siromaku, Janezu Gosarju,

dve novi srajci v vrednosti 70 Din iz občinskega ubožnega sklada.

Varnost v občini Dolenji Logatec

Gabriel Oblak, župan občine v Dolenjem Logatcu, je 21. junija 1938

okrajnemu načelniku v Logatcu opisal javno varnost v občini. Pogoste so

bile tatvine in vlomi, nočno razgrajanje je bilo vse pogostejše. Občinskega

stražnika niso več imeli, zato se je po pomoč obrnil na orožniško postajo,

tam pa so mu odgovorili, da jim primanjkuje osebja, ker so obremenjeni

z zavarovanjem državne meje in utrjevalnih del vzdolž meje.

108


Okrajnega načelnika je zaprosil, naj bi orožništvo okrepilo nadzor v naselju,

čeprav bi bilo za to treba povečati število moštva; gre za »tujsko

prometni kraj«, je sklenil župan. Okrajni načelnik je čez štiri dni pisal

komandirju orožniškega voda v Logatcu in banski upravi v Ljubljani, od

tam pa poveljstvu Dravskega orožniškega polka v Ljubljani s priporočilom,

naj ustreže županovi prošnji.

Poveljnik polka je spis odstopil komandirju ljubljanske orožniške čete,

ta pa komandirju voda v Logatcu; slednji je 20. julija odpisal komandirju

čete in navedel, da je orožniška postaja v Dolenjem Logatcu dovolj

močna, saj šteje 12 mož, da opravlja vse naloge, toda župan je preveč

občutljiv za vsako malenkost. Poročilo je potovalo v nasprotni smeri. 209

Narodno obrambni shod junija 1938

Junija 1938 je župan Oblak na narodno-obrambnem shodu v Logatcu,

ki jih je prirejala stranka JRZ, nagovoril udeležence takole (govor je nastal

ob bližajoči se dvajsetletnici Kraljevine in približno tri leta po tem,

ko je 23. junija 1935 knez namestnik mandat za sestavo vlade zaupal

Milanu Stojadinoviću):

»Dragi možje in fantje, spoštovani zborovalci! Plug, ki ne orje, zarjavi, in

voda, ki ne giblje, se pokvari. Tudi narod, ki se zaziblje v brezskrbno spanje

in ne čuje sam nad seboj noč in dan, je zapisan, če ne hitremu, pa počasnemu,

a sigurnemu zatonu. Časi so danes taki, da ne trpijo nikake lenobe in

danes ni mogoče držati roke križem, ako nočeš, da te razmere prehite.

Kar je rečeno v navedenem primeru, velja tudi za nas, Slovence, velja za

nas jugoslovanske državljane. V naših časih vse vre, v času, ko si močnejši

in objestnejši narodi sami krojijo pravico na račun šibkejših, ko čez

noč izginjajo manjše države v žrelu močnejših sosedov, je nujna dolžnost

vsakega pravega državljana, vsakega pravega Slovenca, da se jasno

zave svoje narodne pripadnosti, svoje državne skupnosti in, da pazljivo

čuje nad svojimi pravicami, ki mu po božji in človeški postavi gredo. Le

tako samozavesten narod bo v bodočnosti kos razburkanemu času.

Vprav zato, da budimo med našim narodom slovenskim to živo zavest,

prireja tačas naša politična stranka širom vse Slovenije nedeljske narodnoobrambne

shode, kakor ga imamo tudi danes pri Vas.

109


Meseca junija je poteklo ravno tri leta, odkar je krona poverila vodstvo

naše države rokam Stojadinović-Koroščeve vlade.

Na dan obletnice je skoro vse časopisje, tudi sicer nenaklonjeno, prineslo

laskavo pohvalo za triletno delo sedanje vlade. Proti pričakovanju

so tudi Hrvatje priznali trud in uspeh sedanjega režima ter stranke JRZ.

Čedalje bolj se tudi med Hrvati širi prepričanje, da bodo morali poprijeti

za državni voz, da so tudi oni državljani z enakimi pravicami in

dolžnostmi.

Mi vsi smo tega pojava veseli, ker vsi želimo živeti v močni in složni

državi, pod isto kraljevsko hišo, pa četudi smo za sebe Slovenci, Hrvati

ali Srbi.

Tudi prejšnji oblastniki so hoteli vcepiti ljudstvu močno državno zavest.

Toda njihova taktika je bila popolnoma zgrešena, ker je delala, srbskemu,

hrvatskemu in slovenskemu narodu silo.

Da bi se mi počutili za zveste državljane, so hoteli izbrisati s sveta resnico,

da nas je rodila slovenska mati, da nas je ta mati v svojem materinem

jeziku učila prvih besed našega milega slovenskega jezika. Vse, kar imenujemo

slovensko, naj bi položili v staro šaro ter prišli na novo prepleskani

pod imenom Jugoslovan. S silo so hoteli stlačiti Slovence, Srbe in

Hrvate v en koš. Ni jim šlo v račun, da bi se ravnali po besedah našega

rajnega kralja Aleksandra, da je dober Srb, dober Hrvat in dober Slovenec

lahko tudi dober Jugoslovan.

A naš človek se je temu upiral, ni hotel osramotiti svojih dedov in svojih

slovenskih mater, ni zavrgel svoje slovenske besede. Strašno je plačeval v

zadnjih letih svojo odpornost. Polnile so se ječe, naši najuglednejši možje

so jo morali okusiti. Tako sam naš voditelj dr. Korošec, naš ban dr.

Natlačen, minister in senator Kulovec itd. Isto se je godilo pri Hrvatih z

dr. Mačkom in drugimi. Državljanske pravice so se protizakonito jemale

našim ljudem, čez noč so morali izginiti svobodno izbrani župani ter

zamenjani z takimi, ki jih ljudstvo ni maralo. Zapirali so se kulturni domovi.

Sosed ni smel več s sosedom malce izraziti nezadovoljnosti, ako ni

hotel imeti še pred večerom žandarja v hiši. Veljalo je načelo, kot da je

vseokrog sam državni nasprotnik in, da je treba silne in trde roke, da se

država reši.

110


A naš narod je to preskušnjo dobro prestal. Ni načenjal revolucij, ni se

branil z orožjem. Trdno je vztrajal in verjel svojemu voditelju, da končno

le zasije zopet zarja svobode in, da mora zmagati poštena od naroda

podprta pravda.

Naš narod, prekovan in prekaljen z tisočerimi težkimi preizkušnjami, je

dočakal dan, ko so padle spone, ko je zasijala nova zarja in novo solnce

s prihodom Stojadinović-Koroščeve vlade.

Ako so imeli prejšnji oblastniki prav, bi morala naša Jugoslavija s prvim

dnem v razpad, ker so ji prevzeli vodstvo prav tisti ljudje, ki so bili doslej

pozaprti. A glej! S tem dnem so izginili vsi protidržavni elementi. Orožniki

so si oddahnili in pospali po svojih kasarnah.

Spet si lahko od državnih poslih spregovoril odkrito, ne da bi te kdo teral

pred sodnijo. Spet si se lahko javno priznal za Slovenca. Dostojanstveno

in brez maščevanja je obračunal naš človek z eksponenti režima.

Pri svobodnih volitvah je gladko pomedel z usiljenimi župani in nastavil

take, ki jim vsestransko zaupa. Vlada je odpečatila prosvetne domove, da

se more naš fant in naše dekle izobraževati v slovenskem narodnem

duhu in vsestransko krepiti tudi državno zavednost. Zopet so se pričele

graditi ceste, mostovi, pričele deliti podpore, pa ne tako, kot so jih delili

preje. Znan mi je slučaj, ko so nekje blizu licencovali bike, pa je moral

preje državni uslužbenec priti do prepričanja, ali je lastnik bika JNS-ar

ali ne. Obrt in industrija je pričela zaposlovati tisoče brezposelnih rok in

javna dela v vseh 17 letih niso bila izvedena v toliko meri, kot v teh treh

letih. Delavstvo je dobilo toliko obljubovano zaščito, saj je dobilo zakon

o brezposelni podpori, starostnem zavarovanju in zavarovanju za onemoglost.

Vse to pa se bode šele pokazalo, kake važnosti to pomeni za

delovne sloje.

S sklepom trgovskih pogodb se je odprlo tržišče za naš les, ki je leta

moral čakati na izvoz. Kmetu se je regulirala dokončno kmečka zaščita,

in številnim hranilnicam in zadrugam so se vsaj delno odtajala denarna

sredstva.

Na vseh poljih je zavel nov dih življenja. Priznamo, ni še vse tako, kot bi

si mi želeli, še mnogo, mnogo manjka. Tudi bi bilo napačno, ako bi se kar

s tem zadovoljili. Toda dejstvo je, da so razmere krenile znatno na bolje

111


in da se vlada trudi, da stopa vsak dan bliže ciljem, ki se jih je zastavila.

Mnogo se je že napravilo, a mnogo se še bode, saj v treh letih ni bilo

skoro mogoče več popraviti, kot se je popravilo. Ako pomislimo, kake so

bile razmere pred prihodom sedanje vlade, mora tudi nasprotnik sneti

klobuk, ako ga ne vodi strankarska strast.

Nobena dosedanja vlada ni obdržala zaupanja tri leta, ker še nobena ni

izkazala toliko sposobnosti in toliko uspehov. To ve ceniti narod, to ceni

tudi kraljevsko namestništvo, ki vidi v tem načinu upravljanja države

najsigurnejšo pot, da bode moglo po nadaljnjih treh letih mirno izročiti

vladarske posle našemu mlademu kralju Petru II.

Kako pa stoji stvar v zunanjem svetu. Kaki odnosi vladajo med našo in

sosednjim državami? Pred nekaj leti je bilo domala vse inozemstvo trdno

prepričano, da se Jugoslavija ne bode mogla obdržati. Grozili so ji

notranji in zunanji sovražniki. Spominjate se številnih bombnih atentatov

po železnicah, o čemer smo že sedaj skoro pozabili. Okrog in okrog

nas skoro nismo imeli več prijateljev. Vsi so čakali le na ugoden trenutek,

ko bode mogel ta in oni odrezati svoj del od naše države. Nihče ni več

polagal velike vrednosti na obstoj države. Trgovske in gospodarske zveze

so slabele, pritisnila je že kriza. A kadar je sila največja, je Bog najbližji.

Na državno krmilo so položili roke drugi, sposobnejši ljudje, ki so državno

ladjo v zadnjem trenutku že izpeljali med številnimi čermi iz razburkanih

valov v varni pristan. Naši sosedje so kmalu opazili spremembo.

Pričelo se je zopetno približevanje, graditi so se začeli sporazumi,

prijateljstva in pogodbe. Naš državni ugled je pričel dobivati v svetu

ceno in odslej smo bili iskani na svetovnem trgu.

Najprvo smo se uravnali na Balkanu z doslej smrtno sprto sosedo Bolgarijo.

Bila je proti pričakovanju vse Evrope sklenjena pogodba o večnem

prijateljstvu.

Vlada se je sporazumela z Italijo in temu sporazumu je sledil podpis

prijateljskega pakta. Jadransko morje, ki je toliko let grozeče bučalo, je

namah potihnilo. Izvršila se je sprava z Albanijo, ki je prenehala biti protijugoslovanska

trdnjava Italije na Balkanu.

Bivša Avstrija ni bila naklonjena spravnim ponudbam. Zato je jugoslovanska

vlada šla izravnat svoje račune k Nemcem, kjer je uredila docela

112


svoje odnose. Ta dalekovidnost je tudi povzročila, da se dne 13. marca

(nemški rajh je leta 1938 izvedel tako imenovani Anschluss ali priključitev

Avstrije, op. M. Babič), ko so se privalile nemške čete v Avstrijo in na

našo severno mejo, nam ni bilo treba s strahom in grozo spraševati, kaj

sedaj. S strahom se danes vprašamo, kaj bi tedaj moralo slediti, ako bi ne

imeli z Nemčijo svojih računov urejenih in bi ne živeli v prijateljskih

odnošajih s to veliko državo.

Zadnje dni ste gotovo čitali in slišali, da se je tudi v ostrmenje vse Evrope

izvršila sprava z sosednjo Madžarsko. S tem je tako rekoč končno počil

neprijateljski obroč okrog nas in skozi nastale odprtine bo zapihal nov

osvežujoči veter, tako, da lahko rečemo, okrog nas nimamo nobenega

neprijatelja več. Najvažnejše pri tem pa je, da nismo zapravili na račun

tega prav nobenega starega prijateljstva. Živimo v dobri zvezi s Francijo,

v Mali zvezi igramo važno vlogo, prisrčni so odnosi z Anglijo, Poljsko

itd. S 27 državami smo sklenili ugodne trgovsko gospodarske pogodbe

in naš trg je odprt vsem.

Načelo, ki si ga je naša vlada pred tremi leti zastavila, je rodilo svoj sad

in država, ki je bila še pred tremi leti na robu razpada, je danes iskana in

spoštovana v vsem svetu. In to je prava politika, politika miru, brez katere

bi danes mi prenehali biti to, kar smo.

Kdo izmed nas - prijatelji - bi tega ne bil vesel. Kdo ne bi bil ponosen na

to, da je državljan kraljevine Jugoslavije. S ponosom pa tudi dokazujemo

resničnost preje omenjenih kraljevih besedi, da je tudi dober Slovenec,

dober Hrvat in dober Srb lahko dober Jugoslovan. Zato hočemo še nadalje

neomajno izpričevati pripadnost slovenskemu narodu, slovenski

materi in mili njeni besedi.

Pa bode le še kdo dejal, lepo govorjeno, a vendar še to in ono ni tako, kot

bi moralo biti. Res je, ni še tako, kot bi biti moralo. A priznajmo tudi, je

mnogo bolje, kot je bilo, pa tudi mnogo bolje kot v marsikateri sosedni

državi. Ni naša država ena slabših, ne,…« 210

Nadaljevanje govora se ni ohranilo, pač pa je ohranjen listek z opornimi

točkami, s katerega je Gabriel Oblak povzemal svoje misli. Govor končuje

takole: »Otrokom našim vzgojimo, Slovenec sem in Slovenec bom

ostal! Zvesti narodu in zvesti državi, ki naj jo vodi Bog!« 211

113



Seja se je pričela ob 20. uri v občinskem domu. Ena točk dnevnega reda

je bila problematika kopališča. Le-to je namreč tega leta ostalo pod

upravo občine, to pa je menda zahtevala tudi zainteresirana javnost. Zakupniki

bazena doslej, po besedah odbornikov, »iz razumljivih razlogov«

niso imeli interesa, da bi se voda redno menjavala. 212

Odborniki so v zapisniku ugotovili, da je »kopalna sezona pred durmi«

in župan je po svojem najboljšem premisleku hotel namestiti pri kopališču

občinsko podpiranko Rehbergerjevo, »ker pa se ista namerava to

poletje podvreči temeljitemu zdravljenju, se je v kopališče nastavila bivša

oskrbnica v režiji tujsko-prometnega društva Kralj Ana proti pavšalni

nagradi 400 Din za celo sezono«.

Odborniki so govorili tudi o ureditvi okolice Prosvetnega društva, a več

o tem v poglavju Dom Katoliškega prosvetnega društva.


Zapisnik seje občinskega odbora je bil sestavljen dva dni kasneje, 17.

novembra 1938. 213 Zapisnikar seje je bil spet Janko Guček, ki je bil kasneje

tudi medvojni tajnik občine Logatec. S partizanskim imenom Burja

je bil skrivaj vključen v narodnoosvobodilno gibanje. Župan Gabriel

Oblak je za to vedel, a ga nikoli ni naznanil. Kasneje je Janko Guček

opravljal delo na povojnem Notranjem ministrstvu.


Zadnje volitve v Kraljevini Jugoslaviji so potekale decembra leta 1938.

Pričakovanja so bila velika, saj je bilo treba državi zaradi mednarodnih

napetosti v Evropi in notranjih trenj povrniti stabilnost. Vladajočo

stranko JRZ je na volitvah vodil dotedanji predsednik vlade Milan Stojadinović,

na drugi strani pa je nastopal Blok narodne sloge pod vodstvom

Vlatka Mačeka.

Močno zmago je slavila stranka JRZ s 306 poslanskimi mesti, medtem ko

je Blok narodne sloge dobil le 67 mest. A tudi Stojadinovićeva vlada je že

februarja 1939 padla in prevzel jo je Dragiša Cvetković. Vodil jo je vse do

nesrečnega začetka druge svetovne vojne leta 1941 in propada kraljevine.

114



Na seji so se odborniki spet lotili občinskih taks in med drugim določili,

da se za »luksuznega« psa plačuje 120 Din letne takse, za »pastirskega

ali mesarskega« psa 60 Din in za psa čuvaja 30 Din. 214 Zanimivo, da se

deset let pred tem, leta 1929, sodeč po zapisnikih občinski sej, za pse

čuvaje ni plačevalo letne takse!

Odborniki so postavili pravila »javnega naročanja«, pri čemer je imel

župan pravico naročati material do višine 2.000 Din.

Na isti seji so odborniki sklenili podeliti naziv častnega logaškega občana

dr. Antonu Korošcu, voditelju slovenskega naroda, kot priznanje za

njegove zasluge.

Soglasno so sklenili zaprositi Kraljevo bansko upravo za trimesečni gospodinjski

tečaj, za kar bi občina prispevala potrebne prostore, drva in

razsvetljavo.

Soglašali so pa tudi s tem, da se v občini ne ustanovi občinski turistični

odbor, češ da »že obstaja tujsko-prometno društvo«.


Na tej seji z začetkom ob 20. uri so, zanimivo, odborniki na dnevni red

sprejeli kot nujno točko predlog odbornika Novaka Franca za izključitev

Gregorja Tršarja iz občinskega odbora po 60. členu Zakona o občinah. 215

Tršar se namreč občinskih sej ni udeleževal in je v enem letu manjkal na

več kot polovici sej. Predlagali so, da se v občinski odbor sprejme naslednjega

na Tršarjevi listi.

Gregor Tršar je bil župan Dolenjega Logatca, ki ga je Gabriel Oblak premagal

na decembrskih volitvah leta 1937. Kdo ve, mogoče se je Gregorju

Tršarju novi župan kaj zameril ali pa se ni strinjal z občinsko politiko?

Na seji so odborniki enaindvajsetim osebam še podelili običajne ubožne

podpore za leto 1939/1940.


Na seji so ugotovili, da se razrešeni Gregor Tršar ni pritožil na sklep

občinskega odbora in so zato na njegovo mesto imenovali Janeza Kolarja,

ki je tega dne tudi položil službeno prisego. 216

115


Pri občinskem kopališču so zaradi ledu in poplav preko leta nastale poškodbe.

Da so lahko kopališče odprli, je bilo nujno treba popraviti poškodbe

na lesenih delih in ograji. Ker za ta namen občina ni rezervirala

denarja, so si za prvo silo, tako piše v zapisniku seje, morali les v vrednosti

1393,75 Din sposoditi pri Avgustu Mačku iz Dolenjega Logatca. Odborniki

so sklenili, da se nekaj lesa poseka v občinskem gozdu in ga vrne

»posojitelju«. Za to nalogo so bili zadolženi gospodje Franc Mihevc,

Franc Petrovčič in Ivan Škrlj.

Mestna kontrola pri Dravski finančni direkciji iz Ljubljane je v svojem

poročilu o pregledu občinskega poslovanja za leti 1937/1938 izdala razrešnico

bivšemu županu Gregorju Tršarju, blagajniku Stanku Kuncu in

sedanjemu županu Gabrielu Oblaku. Kontrola tudi ni našla nepravilnosti

pri poslovanju ubožnega sklada. Zaključni račun je pokazal prihodkov

za 306.620 Din, izdatkov za 305.602 Din in torej pozitivno razliko v

višini 1.017 Din.

116

Odlikovanje kraljevega namestništva 1939

Septembra leta 1939, na državni praznik rojstva Njegovega Veličanstva

kralja, je bil Gabriel Oblak ponovno odlikovan z redom sv. Save V. stopnje.

Takole se glasi objava v Službenem listu januarja 1940: »Z ukazom

kraljevskih namestnikov z dne 6. septembra 1939., III. št. 28.618, so bili

odlikovani na predlog ministra za notranje posle: z redom sv. Save V.

stopnje: … Maček Jakob, industrialec v Dol. Logatcu; Oblak Gabrijel,

predsednik občine Dol. Logatec; …« 217

Po tedaj veljavnih predpisih ni bilo nič nenavadnega, če je oseba z velikimi

zaslugami za narod in državo dvakrat zapored prejela odlikovanje

enake stopnje.


Na seji je g. Franc Brus poročal, da je bilo poslovanje občinske blagajne

pregledano, nato pa ugotovljeno, da se blagajniško poslovanje vodi v

smislu zakonskih uredb, »točno po proračunu in v redu«. 218

Predsednik občine, Gabriel Oblak, je poročal, da se petmesečni gospodinjski

tečaj odvija v hiši gospe Forster Kocjančič proti mesečni najemnini

400 Din. Tečaj pa da obiskuje 23 tečajnic.


Občinski odbor je soglasno sklenil, »da se iz ozira na nastali položaj v občini

Dolenji Logatec, kjer je vsak tujski promet izključen in nemogoč, zaprosi

Kraljevo bansko upravo Dravske banovine, da se kraj Dolenji Logatec

črta iz seznama turističnih krajev in to vse dotlej, dokler to stanje traja«.

Na tem mestu je morda pomembno povedati, da je bil Dolenji Logatec

razglašen kot turistični kraj z odlokom ministra za industrijo in trgovino

dr. Milana Vrbanića, objavljenem v Službenem listu 27. januarja 1937. 219

Soglasno je bilo na seji tudi sklenjeno, da se »vsled fortifikacijskih del v

dolenjelogaški občini ne more, dokler to stanje traja, pristopiti k regulacijskemu

načrtu in izvedbi le-tega«.

Morda še opomba, da so ta obsežna fortifikacijska dela zajemala gradnjo

bunkerjev na tako imenovani Rupnikovi liniji, gradnjo barak za vojaščino

in skladišč protitankovskih ovir, širitev gozdnih poti in gradnjo zbiralnikov

vode. Vse to v oddaljenosti nekaj kilometrov od italijanske

meje, ki je postajala s fašizmom na oni strani vse bolj vroča.


Na seji je bilo govora o prenovi državne ceste skozi Logatec proti obmejnemu

kraju Planina. Občina Logatec je želela ob cesti obdržati pločnik

za pešce, medtem ko je država to »napravo« odklanjala. Ugotovili so, da

bi bili zaradi tega celotni stroški za občino Dolenji Logatec 91.472 Din,

od česar bi bilo treba takoj položiti 23.990 Din.

Odbor je nazadnje sklenil naprositi tehnično sekcijo, da pločnik projektira

skozi celotno traso na eni in isti strani ceste, t. j. na desni strani ceste

v smeri proti Ljubljani, »s čimer bi odpadla nepotrebna in opasna križanja

glavnega cestišča«. 220

Zaradi lastnih finančnih težav in negotovih razmer, pa se odbor ni mogel

dokončno odločiti za omenjeno investicijo v znesku 91.472 Din, pač

pa da bo o tem še enkrat sklepal pred začetkom del in tudi obvestil tehnično

sekcijo.


Pri sestavljanju občinskega proračuna za leto 1940/1941 se je pokazalo,

tako je videti z zapisnika občinske seje, da občina čedalje težje pokriva

117


svoje izdatke. Zaradi tega dejstva so odborniki sklenili, da bo občina od

1. aprila 1940 pobirala »120 % doklado na vse državne neposredne davke

in občinsko trošarino«. To seveda ni bila prvoaprilska šala, saj so v

zapisniku zapisali, da se na primer pobira od »100 litrov vina Din 100,

od 100 litrov vinskega mošta Din 100, od 100 litrov piva Din 60« in nadalje

»od goveda nad enim letom Din 25, od goveda pod enim letom

Din 15 in od prašičev Din 15«. 221


Seji je predsedoval Gabriel Oblak kot predsednik občine, zapisnik pa je

vodil njegov tesni sodelavec v predvojnih letih Janko Guček. 222


Na seji odbora je Gabriel Oblak najprej pojasnil vso zgodovino prenosa

sedeža sreskega načelstva iz Gorenjega Logatca v Dolenji Logatec. Kot je

razvidno iz zapisnika, je namreč banska inšpekcija po vrhu vsega ugotovila,

da so prostori načelstva zdaj neprimerni, poleg tega pa je lastnica

prostorov srezu odpovedala najemno pogodbo.

Pokazala pa se je možnost nastanitve sreskega načelstva v hiši Dolenji

Logatec št. 24. V ta namen »občina izvrši na svoje stroške specialne

adaptacije, tako prezidavo zaporov kot eventualne posebne prezidave, ki

bi jih preje ugotovila banska komisija, za katere bo občina zaprosila«. 223


Na seji je župan Gabriel Oblak poročal, da je dne 14. decembra 1940

preminul dr. Anton Korošec, častni občan Dolenjega Logatca in oče slovenskega

naroda. 224

Nadalje se soglasno sklene skleniti najemno pogodbo za nastanitev sreskega

načelstva v hiši Dolenji Logatec št. 24 z uživalko hiše Marinko

Oblak, in sicer v okviru obstoječe najemne pogodbe z dne 16. decembra

1934. Vselitev je predvidena za 1. januar 1941, najemnina pa se plača za

celo leto vnaprej.

Pri tej točki je zanimivo, da je bila Marinka Oblak pravzaprav županova

žena. Ni čisto jasno, od kdaj je bila »uživalka hiše« na naslovu Dolenji

Logatec 24. Vsekakor pa drži, da je bila prva najemna pogodba za hišo

118

Logaški politični sopotniki Gabriela Oblaka

na Čevici št. 36 sklenjena že leta 1934, o čemer piše v zapisniku občinske

seje z dne 16. decembra 1934, ko je bil župan Gregor Tršar. Kaže torej, da

se je sresko načelstvo v letu 1940 nameravalo preseliti. Sicer pa je hiša z

naslovom Dolenji Logatec 24 bivša »stara pošta«, ki je bila v lasti župana

in o kateri več piše v poglavju o Oblakovih hišah.

Odborniki so na osnovi odredbe 225 Kraljeve banske uprave Dravske banovine

z dne 30. novembra 1940 ustanovili občinski preskrbovalni urad

Dolenji Logatec. V odbor urada se izvolijo za občino Dolenji Logatec kot

predsednik Gabriel Oblak in kot namestnik Jakob Maček, iz vrst trgovcev

Ludvik Boltin in Anton De Gleria, iz vrst zadrug Anton Pečkaj, vodja

Konzuma, in iz vrst potrošnikov Franc Arhar in Janez Križaj.

Namestniki pa so iz vrst trgovcev Martin Maček, iz vrst zadrug Martin

Kavčič in iz vrst potrošnikov Franc Pogorelc in Josip Rožmanc.

Občinske seje leta 1941

Začelo se je leto 1941, leto začetka druge svetovne vojne na naših tleh.

Arhiv Republike Slovenije ne hrani zapisnikov občinskega odbora Dolenjega

Logatca. Več o dogodkih med leti 1941 in 1945 v poglavjih, ki

sledijo.

Logaški politični sopotniki

Gabriela Oblaka

Dr. Andrej Gosar (1887–1970)

Ni morda naključje, da je drugo hčerko Franca Mihevca, Tončko, poročil

dr. Andrej Gosar, tvorec krščansko-socialne misli na Slovenskem.

V enem od pisem svoji izbranki Marinki, mlajši Tončkini sestri, Gabriel

Oblak takole piše: »Popoldne sem se peljal mimo Vašega vrta, kjer sem

se nekoliko pomudil pri vaši mami. Omenila mi je tudi, da je bila tvoja

ga. sestra Tončka prejšnji dan v Logatcu. Srečal sem jo, ko je šla s Francko,

pa je nisem spoznal, vsled česar sem samo pozdravil in se peljal dalje.

119


Šele na pošti sem začel premišljevati, kje sem že enkrat takšen modrozelen

klobuk videl, na kar sem torej šele danes prišel. Prosim te, oprosti me

pri ge. Tončki, ker prvič bolj slabo vidim, drugič pa se nisem nič nadejal,

da bi bila ona, ker sem jo navajen videti vedno le v družbi z Andrejem.« 226

Soavtor te knjige se g. Andreja Gosarja spominja še kot otrok, ko sta ga

skupaj z mamo, gospo Boženo Babič, rojeno Oblak, obiskovala v hiši na

ljubljanskem Mirju. V tej vili je še vedno vladalo vzdušje ugledne meščanske

družine, kakor je to bilo pred drugo svetovno vojno. Teta Tončka

je tiho prinesla čaj, stric Andrej pa je medtem navil veliko stensko

uro, ki je stala v kotu. Sedeli smo ob mizi iz črnega lesa sredi velike dnevne

sobe in povsod je vladala resnobna tišina.

Zanimivo je, da je soavtor te knjige leta 1979 diplomiral iz tehnične fizike

prav pri dr. Petru Gosarju, sinu dr. Andreja Gosarja.

Več o dr. Andreju Gosarju v zanimivi knjigi Tomaža Simčiča 227 in v izvrstni

knjigi več avtorjev, ki jo je izdala Celjska Mohorjeva družba. 228 Občina

Logatec in Knjižnica Logatec sicer s prireditvami že vrsto let prizadevno

seznanjata javnost z delom dr. Andreja Gosarja in pomenom

njegove socialne misli za današnji čas. Jeseni leta 2019 so na Dunaju v

slovenskem domu Korotan odprli Gosarjevo spominsko sobo.

120

Dr. Marko Natlačen (1886–1942)

Dr. Marko Natlačen je bil politični somišljenik Gabriela Oblaka. Na listi

Slovenske ljudske stranke sta leta 1927 skupaj kandidirala in bila izvoljena

za oblastna poslanca. V povojnem zagovoru pred sodiščem je Gabriel

Oblak sicer izjavil, da sta se v zadnjih letih pred vojno z Markom Natlačenom

v političnih pogledih razšla. Prav mogoče je, da si je Gabriel

Oblak s tako izjavo poskusil nekoliko olajšati svoj položaj ob številnih

neupravičenih očitkih povojnih oblasti.

Ob začetku druge svetovne vojne je bil Marko Natlačen ban Dravske

banovine. Umrl je v Ljubljani na svojem domu pod streli komunističnega

atentatorja dne 21. oktobra 1942. Izčrpno o tem dogodku piše revija

Zaveza. 229

Soavtor te knjige je v poznih osemdesetih letih na nekem srečanju

športnikov celo sedel za isto mizo z omenjenim atentatorjem, takrat

Logaški politični sopotniki Gabriela Oblaka

uglednim revolucionarjem, ne da bi vedel za njegovo temačno preteklost.

O tem priča tudi ohranjena fotografija v soavtorjevem zasebnem

arhivu.

Vinko Fortuna (1903–1975)

Kakor že omenjeno, se je sestra Gabrielove žene Marinke, Leopoldina

Mihevc, poročila z orožniškim kapetanom Vinkom Fortuno iz Kranja.

Rojen je bil 27. junija 1903 v Kranju, se posvetil vojaškemu poklicu in v

Kraljevini Jugoslaviji dosegel položaj kapetana I. klase. Deloval je tudi v

orožniški službi in postal orožniški oficir. Po službovanju v različnih

krajih Jugoslavije se je leta 1940 preselil v Logatec in se poročil. Mladoporočenca

sta se naselila v Mihevčevi hiši, in sicer v stanovanju, kjer sta

prej bivala Gabriel in Marinka.

Med vojno je prevzel poveljstvo 4. domobranskega bataljona v Logatcu.

Na tem položaju se je z župnikom Remškarjem in županom Oblakom

večkrat udeležil različnih sprejemov in prireditev, pač kot »predstavnik

oblasti«.

Potem, ko je Vinko Fortuna prišel navzkriž tako z Nemci kot z domobranci,

se je decembra 1944 zadrževal v hiši Jamnikarjevih na delu Logatca,

ki mu pravijo Mandrge. Nato se je premaknil v majhno hišo Križajevih

na Brodu, kjer je bival na podstrešju še z dvema tovarišema. Ta

hiša se je nahajala čisto zraven hiše Oblakove družine. A ves ta čas niti

župan Oblak niti nihče od njegove družine ni vedel za to skrivališče. Pač

pa je prihajala njegova žena, »teta Poldi«, s svojimi otroki na Oblakov vrt,

tako da jih je oče Vinko lahko videl skozi majhno odprtino v ostrešju. 230

Družina Vinka Fortune je preživela hudo povojno kalvarijo, ko se je morala

z mladoletnimi otroki izseliti v Rochdale blizu angleškega Manchestra.

Žena in otroci so se kasneje vrnili v Slovenijo, Vinko pa je uspel

priti na avstrijsko Koroško, kjer je tudi umrl. Pokopan je v Kranju. 231

Soavtor se Vinka Fortune spominja kot prijaznega starejšega gospoda,

ko sta ga z mamo Boženo obiskala v Avstriji. Živel je v hišici blizu enega

od jezer. Med sprehodom okoli jezera sem v svoji polomljeni nemščini

poskušal priklicati nekega psička, ki se je nenadoma pojavil, mamin stric

Vinko pa me je v izgovorjavi vljudno popravil. Med obiskom nama je

121


tudi prebral dele svojega povojnega zapisa o dogajanjih na Logaškem. 232

Iz njegovih besed je vrela želja, da bi se lahko vrnil k družini v Kranj.

Rekel je: »Oh, če bi bil star dvajset let, bi neke noči preko Karavank enostavno

pripešačil v Kranj in potrkal na okno hiše.«

Delo oblastnega poslanca

122

Oblastna skupščina v svojem

prvem zasedanju

Prva seja novoustanovljene ljubljanske oblasti je potekala 23. februarja

1927, kakor piše v časopisu Narodni dnevnik: »Mirni in tihi ljubljanski

magistrat je včeraj oživil in že skoro tri leta zapuščena sejna dvorana,

kjer so še v polpretekli dobi ljubljanski mestni očetje v prijaznih medsebojnih

prepirčkih odločali o usodi ljubljanskih ulic in občinskih napravah,

je sprejela v svoje okrilje zastopnike ljubljanske oblastne skupščine

na njihovih prvih dveh sejah.« 233

Na tej prvi seji in drugi popoldanski seji so poslanci poleg obravnave

običajnih proceduralnih vprašanj in sprejema vdanostne izjave kralju

izvolili tudi petčlanski oblastni odbor in osem namestnikov. V eno namestniško

mesto je bil izvoljen tudi Gabriel Oblak.

Na tretji seji, 28. februarja 1927, je bil za tajnika skupščine s 40 glasovi

izvoljen Gabriel Oblak, župan v Logatcu. Takoj nato je skupščina soglasno

izvolila odseke, pri čemer je bil Oblak izvoljen v Odsek za proračun

in druge finančne zadeve in v Odsek za oblastne uredbe in druge

predmete. 234

Oblastna skupščina je s četrto sejo 1. marca 1927 nadaljevala svoje delo,

pri čemer je menda »večina že pričela z davljenjem opozicije«. 235 Oblak

je bil izvoljen kot eden od namestnikov v Odboru za zdravstvene, humanitarne

in socialne zadeve in kot član Odseka za obrtne zadeve.

O peti seji v tako imenovanem »prvem zasedanju« dne 19. aprila 1927

piše Slovenec: »Predsednik dr. Marko Natlačen je otvoril sejo s temile


besedami: Otvarjam peto sejo v prvem zasedanju ljubljanske oblastne

skupščine. Ugotavljam, da je skupščina sklepčna. Prosim gg. Lebingerja

in Oblaka, da vršita pri današnji seji tajniške posle.« 236

List Slovenec poroča o deveti seji ljubljanske oblastne skupščine z dne

28. aprila 1927: »Glede cestnega in voznega reda. Poročevalec poslanec

Oblak poroča: Slabo stanje naših cest brez razlike, kam spadajo, je pač

vsakemu znano. Zlasti se mnogokrat dogaja, da ceste po leta in leta niso

nasute z gramozom. Kadar pa cestna uprava dobi kredite in denarna

sredstva, tedaj pa nasujejo brez vsakega usmiljenja. Mnogokrat se dogaja,

da vozovi naravnost orjejo po gramozu. Če tedaj pride težak voz, naložen

z lesom ali kakim drugim težkim tovorom, se ni čuditi, če dostikrat

ne more voziti po pravi strani, ki jo predpisuje cestni policijski red.

Zato je včasih naravnost krivično, ako oblasti kaznujejo voznika brez

ozira na okoliščine. Voznik bi dostikrat moral obtičati s svojim vozom v

gramozu, ako bi hotel voziti tako, da se izogne kazni. Odsek se je o tej

stvari posvetoval in je sklenil, naj oblastni odbor vpliva na merodajnih

mestih, pri okrajnem glavarstvu itd., da se bodo take kazni kolikor toliko

omilile, kadar se bo dokazalo, da voznik ni vozil po napačni strani iz

nemarnosti. Odsekov predlog je soglasno sprejet.« 237

Na deseti seji ljubljanske oblastne skupščine dne 28. aprila 1927 sta bila

ponovno vršilca tajniških poslov poslanca Oblak in Lebinger. Seja je

obravnavala reševanje samostojnih poslanskih predlogov. Predlog poslanca

Oblaka in tovarišev glede regulacije odtoka reke Unec v dolini pri

Planini je predsedstvo odkazalo v reševanje Odseku za javna dela. 238

List Slovenec dne 1. maja 1927, ko ta dan še ni bil praznik dela: »Predsednik

dr. Marko Natlačen je ob 9.40 otvoril dvanajsto redno sejo skupščino

ljubljanske oblasti ter imenoval za tajnika gg. Hinka Lebingerja in

Gabrijela Oblaka.« 239 V nadaljevanju seje so poslanci SLS Uršič, Planina,

Oblak, Gostinčar, Brenčič, Tratnik, Jan, Arnež, Lavtižar in drugi vložili

na predsedstvo oblastne skupščine »nešteto predlogov in nasvetov, kako

naj skupščina pomaga tistemu prebivalstvu, ki je vsled zadnjih povodnji

največ trpelo«. Seja se je sicer menda končala burno, kajti na dnevnem

redu je bilo še poročilo Odseka za zdravstvene, humanitarne in socialne

zadeve. »Ker pa je večina podeželskih poslancev morala odhajati na

123


popoldanske vlake, ker kot župani morajo biti v nedeljo na razpolago

svojim občanom v občinskih uradih, zato je predsednik odstavil to točko

z dnevnega reda.«

Ljubljanska oblastna skupščina je julija leta 1927 izvedla še tri poletne

seje, s tem pa se je končalo njeno tako imenovano »prvo zasedanje«.

Drugo zasedanje

Na prvi seji drugega zasedanja ljubljanske oblastne skupščine, ki se je po

kraljevem ukazu sestala dne 5. novembra 1927, sta »kot tajnika poslovala

gg. poslanca Gabrijel Oblak in Ivan Majeršič«. 240

V zapisniku tretje seje z dne 19. decembra istega leta piše, da so »poslanec

Oblak in tovariši stavili predlog za zgradbo deželne ceste Laze-Unec

pri Rakeku«. 241

Medtem pa list Slovenec poroča tudi o seji oblastne skupščine naslednjega

dne 20. decembra 1927: »Poslanec Oblak (SLS) je govoril o taksi

na motorna vozila. On je lastnik avtomobila in pravi, da je uredba o teh

taksah zanje sprejemljiva. Pri uredbi je sodeloval tudi avtomobilski klub,

ki je pristal na sistem obdavčenja, četudi je sicer proti vsakršni taksi.

Končno je poslanec stavil resolucijo, da naj oblast zastavi pri državi ves

svoj vpliv, da se v ljubljanski oblasti pobrana avtomobilska taksa izroči

oblasti.« 242

Kot zanimivost še povejmo, da je oblastna skupščina na zadnji zimski

seji 22. decembra 1927 sklenila, da »se preloži 'Špančkov klanc' na deželni

cesti I. reda Pluska-Litija«. 243

Kot oblastni poslanec je Gabriel Oblak v tistem času pogosto obiskoval

tudi kraje na Notranjskem. Ob požaru v vasi Gorenje jezero pri Rakeku,

avgusta leta 1928, je časopis Domoljub zapisal: »Prva pomoč pogorelcem

v Gorenjem Jezeru. Prve dni po požaru so prišli v Zgornje Jezero gg.

oblastni predsednik dr. Natlačen, veliki župan dr. Fran Vodopivec, okrajni

glavar iz Logatca ter poslanec Oblak. Komisija si je natančno ogledala

kraj nesreče in dala iniciativo za podporno akcijo. Sestavil se bo pomožni

odbor, obstoječ iz župnika Jerneja Hafnerja, župana Ludvika Kržiča,

občinskega odbornika Šepca in Ivana Avseca. Oblastni predsednik je ob

124


tej priliki dal za pogorelce 30.000, veliki župan pa 12.000 Din. Pohvalo

zasluži g. župan Kržič za svojo požrtvovalnost, prav posebno pa g. župnik

Hafner, ki je gmotno obilno podprl prebivalstvo. G. poslanec Oblak

je dal na razpolago stroje za cementno opeko. Ljudstvo je s polnim zaupanjem

sprejelo komisijo in se delno pomirilo. Oblastni odbor bo na lice

mesta poslal stavbnega inženirja. Upati je, da bo prebivalstvo že letos za

silo pod streho.« 244

O dogodku je s skoraj enomesečno zamudo pisal celo list ameriških izseljencev

Glasilo kranjsko-slovenske katoliške jednote: »Dne 6. avgusta

zvečer je dospel gospod okrajni glavar Poklukar na pogorišče. V torek 7.

avgusta popoldne sta došla gospod veliki župan dr. Fran Vodopivec in

oblastni predsednik dr. Marko Natlačen, ki je poslanec za ta okraj, z gospodom

oblastnim poslancem Oblakom, in so izročili svoje darove.

Nato sta obrazložila gospod veliki župan in oblastni predsednik smernice,

kako naj domači odbor dela v korist pogorelcem.« 245

V marcu 1928 so sledile tri pomladne seje oblastne skupščine in nato

zaključne seje drugega zasedanja. Na zadnji, 12. seji, sta »tajniške posle

vršila gg. poslanca Lebinger in Oblak«. 246 In tudi v stenografskem zapisniku

slavnostne skupne seje ljubljanske oblastne skupščine in mariborskega

oblastnega odbora 29. oktobra 1928 ob desetletnici »osvoboditve

Slovenije« ugotavlja predsednik dr. Marko Natlačen, da je seja sklepčna.

»Tajniške posle bosta vršila danes gg. poslanca Lebinger in Oblak. Poslanca

Lebinger in Oblak zavzameta tajniški mesti.« 247

Tretje zasedanje

Tretje zasedanje ljubljanske oblastne skupščine se je pričelo v pozni jeseni

leta 1928, prav tako na peti november.

Gabriel Oblak je ponovno vršil tajniško dolžnost na drugi 248 in četrti

seji 249 novembra leta 1928.

Ljubljanska oblastna skupščina je delo zaključila s sedmo sejo 21. novembra

1928. Zapisnik seje govori o podrobnostih seje in nadaljuje:

»Nato je poročevalec Oblak poročal o uredbi o ustanovitvi zaklada za

zgradbo malih stanovanj v spremenjenem besedilu. Prvotna uredba, ki

se je sprejela v poletnem zasedanju, ima razne pomanjkljivosti glede

125


praktične uporabe Tako n. pr. odredba, da se mora vsako posojilo od

strani zaklada zavarovati na prvem mestu, ovira nekatere stavbne zadruge,

da preko prve hipoteke ne morejo najeti posojila. Sedaj se dovoli

posojilo tudi preko prve hipoteke, če je sicer dovolj zavarovano. S tem se

omogoča najetje posojila tistim, ki niso mogli pokriti ene četrtine zneska.

Dalje se je izkazalo, da je poroštvo premajhno. Če znaša zaklad

700.000 Din, je možno poroštvo le za to vsoto, to je kakih osem do deset

hiš. Zato je treba napraviti elastičnost, da se poroštvo zveča. Uredba je

bila z dodeljenimi spremembami oblastnega odbora brez debate soglasno

sprejeta.« 250

Konec dela oblastne skupščine

Kralj Aleksander je 6. januarja 1929 ob uvedbi diktature z odpravo vidovdanske

ustave pretrgal tudi uspešno delovanje oblasti, te pomembne

oblike udejanjanja samouprave oziroma avtonomije in začetkov parlamentarizma

na Slovenskem. 251

Gabrielovo delo oblastnega poslanca se je tako končalo po več kot dveh

letih in pol. Dne 3. oktobra 1929 so s posebnim zakonom državo preimenovali

v Kraljevino Jugoslavijo in jo razdelili na banovine. Oblasti so

bile torej ukinjene in znotraj banovin so se oblikovali srezi in občine.

Banski svetnik

Imenovanje

Dne 3. julija 1930 je bil Gabriel Oblak imenovan za člana banskega sveta

Dravske banovine. 252 Imenovanje je bilo seveda objavljeno v uradnem

listu Dravske banovine. 253 Bil je torej eden izmed redkih in najuglednejših

Slovencev, ki so bili imenovani za člane te ugledne ustanove. Skupaj

z njim je bil imenovan na to dolžnost tudi stari strankarski tovariš in

sodelavec v nekdanji oblastni skupščini gospod Hinko Lebinger, župan

Litije.

126

Banski svetnik

Banski svet je bil posvetovalni organ bana, članstvo v njem pa posebna

počastitev. Gabriel Oblak je v banskem svetu zastopal okraj Logatec. 254

Prvi banski svet Dravske banovine je štel štirideset članov, sestavljali pa

so ga privrženci vseh treh političnih taborov, katoliškega, liberalnega in

socialističnega. 255

Tretjega julija 1930 imenovani banski svetniki pa niso smeli takoj sesti v

razpravno dvorano. Na svoje prvo proračunsko zasedanje so morali počakati

do zime 1931, kajti fiskalno leto se je tedaj zaključilo z 31. marcem,

tako da je bil novi proračun za leto 1931-1932 potreben šele 1.

aprila.

Dvajsetega januarja 1931 ob desetih dopoldne je štirideseterica tako prvič

vstopila v sejno dvorano Zbornice za trgovino, obrt in industrijo.

Med člani novega organa so bili naslednji pristaši nekdanje SLS: iz

Šmartna ob Paki je prispel Martin Steblovnik, iz kamniškega okraja stari

strankarski maček Ivan Štrcin, iz okraja Maribor – levi breg Ivan Šerbinek,

iz Brežic Franc Lipej, iz Brega pri Celju Alojzij Mihelčič, iz Želebeja

pri Črnomlju Josip Nemanič, iz Velikih Lašč Jakob Ramovš, iz Litije

Hinko Lebinger, iz Dolnjega Logatca Gabriel Oblak, iz Ljutomera Jakob

Rajh, iz Maribora Alojzij Juvan, iz Slovenj Gradca Alojzij Čižek, iz Žič

Anton Košir, iz Ljubljane Ivan Kregar in od Sv. Marka pri Ptuju Ivan

Veršič.

Razprave o najbolj perečih problemih Dravske banovine, ki so bili tedaj

ekonomsko-socialne narave, so kljub pluralni sestavi banskega sveta potekale

konstruktivno in v soglasju. Stara strankarsko-politična razmerja

so se, sicer zadržano, pokazala le pri občutljivih idejno-kulturnih postavkah

proračuna – pri izdatkih za prosveto in kulturo. 256

V vlogi banskega svetnika in župana se je Gabriel Oblak udeležil nastopa

Sokola v Dolenjem Logatcu 14. julija 1931, o katerem poroča Jutro:

»Nastopu je prisostvovalo veliko število občinstva. Korporativno je prisostvoval

sokolski prireditvi tudi častniški zbor, nadalje predstavniki

vseh tukajšnjih oblastev in državnih uradov s sreskim načelnikom g. dr.

Tekavčičem na čelu, načelnik občine in svetnik kr. banske uprave g. Gabrijel

Oblak, načelnik gorenjelogaške občine in tamkajšnji starešina Sokolskega

društva br. Miroslav Puppis, zastopniki industrije, trgovstva in

127


obrtništva ter mnogo drugega odličnega občinstva vseh stanov, dokaz

živega zanimanja za Sokolstvo.« 257

Gabriel Oblak razrešen

Toda po odhodu predstavnika prepovedane SLS iz vlade (ing. Dušana

Serneca, op. M. Babič) je minister za notranje zadeve jeseni 1931 imenoval

skoraj vse banske svetnike iz vrst liberalnega tabora. 258 Službeni list

kraljeve banske uprave Dravske banovine je dne 5. decembra 1931 objavil

dekret o spremembah v banovinskem svetu, s katerim sta bila med drugimi

razrešena funkcije tudi »Oblak Gabrijel, posestnik v Dolnjem Logatcu,

za srez logaški in Lebinger Hinko, trgovec v Litiji, za srez litijski«. 259

Kot že omenjeno, se je s tem za Gabriela Oblaka za nekaj let prekinilo

politično udejstvovanje. Slednje je trajalo od novembra leta 1923, ko je

bil prvič izvoljen za logaškega župana, pa do decembra 1931, ko je bil

odstavljen z mesta župana in mesta banskega svetnika.

Izvedenec za razlastitve

Kakor je že bilo omenjeno v enem od prejšnjih poglavij, je apelacijsko

sodišče za leto 1937 določilo cenilce oziroma izvedence za razlastitve v

železniške namene, med njimi za srez Logatec tudi Gabriela Oblaka in

Jakoba Mačka, oba pripadnika JRZ. 260 Oba gospoda sta bila na to mesto

imenovana tudi v letih 1938 261 , 1939 262 , 1940 263 in še pred začetkom vojne

tudi za leto 1941. 264

Morda je zanimivo omeniti, da sta bila od leta 1932 265 člana te izvedenske

skupine za srez Logatec tudi France Brus iz Dolenjega Logatca in

Ivan Rihar iz Gorenjega Logatca, od leta 1934 266 pa tudi Miroslav Puppis

iz Gorenjega Logatca.

Za čas italijanske okupacije v letih 1942 in 1943 o podobnem imenovanju

ni podatkov. Za leto 1944 je Pokrajinska uprava na čelu z generalom

Rupnikom imenovala le tri izvedence za področje Ljubljane. Pač pa sta

128

Delo za napredek Logatca

bila januarja 1945 »Oblak Gabrijel, posestnik in župan, Logatec« ter

»Maček Jakob, posestnik in industrialec, Logatec« s strani pokrajinske

uprave v Ljubljani spet imenovana za cenilca v zadevah okoli zemljišč

potrebnih za železnico, kakor to piše v Službenem listu šefa pokrajinske

uprave v Ljubljani. 267


Gabriel Oblak je poudarjal ljudski rek »V slogi je moč!«, ki se ga moramo

danes še posebej zavedati. 268

In res, Gabriel Oblak se kot župan v ničemer ni tako odlikoval kot v delu

za napredek svojega kraja in dobrobit njegovih prebivalcev. V tem oziru

je lahko najboljši zgled današnjim politikom, saj je v letih županovanja

ogromno naredil za razvoj občine in kraja ter v Logatcu pustil pečat, ki

je viden še danes. Ni uredil samo cest in kanalizacije, pač pa še marsikaj

drugega – vse za boljše življenje prebivalcev Logatca. Veliko gradbenih

del je iz tistega časa ohranjeno tudi na fotografijah. Pri objavi izbora teh

fotografij je avtor Marko Frelih o županu Oblaku zapisal: »Kakor da bi

se zavedal minljivosti svojega dela, je vedno povabil prijatelje, fotografske

mojstre, da skozi objektiv ujamejo vsaj delček tistega, kar je on z

ljubeznijo naredil za Logatec.« 269

Občinska stavba

Pod njegovim vodstvom so leta 1925 zgradili občinsko stavbo na današnji

Notranjski cesti 14. Je enonadstropna stavba podolgovatega tlorisa,

ki ima simetrično dvokapnico s čopi. V severnem vogalnem delu po gabaritih

in tlorisno izstopa stolpast pomol, ki je krit s čebulasto streho.

Podroben opis posvetitve nove občinske hiše je prinesel list Slovenec:

»Dol. Logatec. V nedeljo dne 25. oktobra je bil v Dol. Logatcu dan, ki je

tesno združil vse občane in farane ter pokazal uspeh skupne sloge. Blagoslovil

se je namreč ta dan novi moderni občinski dom, ki so ga Logatčani

129


zgradili v največji slogi. Istočasno se je svečano otvoril tudi na novo prizidani

del farne cerkve, ki je ravno tako delo sloge in skupnosti vseh faranov.

Stroški za cerkev so namreč največ kriti s prostovoljnimi darovi.

Tako je Dol. Logatec v nedeljo pokazal svetu, kaj premore sloga in da se

dado skoz leta in leta pereča vprašanja hitro rešiti, ako je le volja za to. Že

več dni se je vse pripravljalo za nedeljsko slavnost. Pletli so se venci,

dovažali in postavljali mlaji itd., in le škoda, da je bilo vreme neugodno,

okrasitev bi bila še lepša.

V nedeljo zjutraj na vse zgodaj so zagrmeli topiči in praznično pritrkavanje

zvonov je naznanjalo budečemu se prebivalstvu, da je napočil zaželjeni

dan. Tudi vreme je kazalo lepo. Ob 9. uri se je najprvo pričela

cerkvena slovesnost. G. dekan Kete z Vrhnike je v prelepem in jedrnatem

govoru obrazložil pomen slavnosti. Na ta pomen je nanizal veliko

lepih misli, poudarjajoč, da je prenova te cerkve le nekak zunanji vzgled,

kako treba prenoviti tudi duše na znotraj. Bil je to res lepo zamišljen

govor, ki je vsakomur segal v dušo. Nato je daroval g. dekan slovesno sv.

mašo ob asistenci g. župnika Remškarja in g. župnika Supina. Nekaj

izrednega je bilo ta dan cerkveno petje v spremstvu orkestra. Združili

so se namreč pevci vseh društev brez razlike strank v veličasten zbor

pod vodstvom g. Danijela Cerarja in g. Slavka Oblaka in zdelo se je, da

nima cerkev niti za glas več prostora. Cerkev sama se je vsa lesketala v

električni razsvetljavi.

Po sv. maši se je formiral sprevod proti novi občinski hiši. V prvi vrsti je

korakala godba Kat. prosvet. društva, nato požarna straža v paradi, celokupni

občinski odbor, duhovništvo itd. Prostor pred občinskim domom

je postal nabito poln. G. dekan je blagoslovil novo hišo, nakar se je odkrila

spominska plošča s sledečim napisom: V letu 1925, v sedmem letu

osvobojenja in štiri leta po odhodu Italijanov sezidala si je občina to hišo

z geslom, SLOŽNIM OBČANOM, hoteč pokazati poznejšemu rodu, da

je predvsem sloga tista ustvarjajoča sila, ki se ne straši ne žrtev ne dela.

Medtem ko je zunaj zaigrala godba, se je občinski odbor zbral v sejni dvorani

v prvem nadstropju, nakar je z balkona te dvorane nagovoril spodaj

stoječo občinstvo g. župan Gabriel Oblak. Razložil je med drugim, da prejšnji

občinski dom nikakor ni odgovarjal svojemu namenu. Že večkrat se

130


je Dol. Logatcu ponujala prilika, da obogati svoje gospodarsko življenje z

napravo te ali one ustanove, z naselitvijo tega ali onega urada, ali vselej je

bila glavna ovira pomanjkanje stanovanj in prostorov. Danes pa ima občina

na razpolago lokale, ki bodo ob zopetnih prilikah omogočili nov dotok

življenja v Logatec. Za sedaj vsebuje ta hiša sedež treh uradov ter nudi pet

družinskih stanovanj in ima poleg tega še malo ubožnico.

Novi občinski dom ima pa še poseben moralni pomen, kar priča o delavnosti,

požrtvovalnosti in slogi prebivalcev, o smislu za skupnost. G.

župan je zaključil svoj navdušujoči govor z besedami: Želim, da bi bila ta

hiša spomenik, ne morda spomenik naši prevzetnosti, ampak spomenik,

ki naj priča poznejšemu rodu, da je predvsem sloga tista ustvarjajoča

sila, ki se ne straši ne žrtev ne dela. Med živio-klici je zopet zaigrala

godba, v dvorani pa je otvoril g. župan slavnostno otvoritveno sejo, v

kateri je predočil g. odbornikom kratko zgodovino Dol. Logatca, z namenom,

da pokaže, kako je bil razvoj tega kraja zlasti zadnjih petdeset

let usmerjen navzgor. Na podlagi kronike in arhivskih beležk je pojasnil

razmere in napredovanje Logatca v zadnjem razdobju, omenjajoč nastanek

gospodarsko važne ceste z Idrijo, gospodarski preokret z otvoritvijo

južne železnice, ustanovitev šole, ustanovitev fare, pridobitev gospodarskih

naprav, kakor vodovoda, elektrike itd. Predočil je tudi vse nesreče,

kakor popolne požare Dol. Logatca, kužne bolezni itd. ter ovire, ki so

otežkočale napredovanje kraja in pri tem postavil v vzgled vztrajnost,

žilavo pridnost in neomajno slogo občanov. Omenil je tudi italijansko

okupacijo in zopetni gospodarski preokret, ki je nastal vsled rapalske

pogodbe. Dokazal je tudi, da Logatec krepko napreduje in da je prebivalstvo

v tridesetih letih narastlo za približno 30 odstotkov, vkljub ovirajočim

razmeram, kar daje najboljšo garancijo za nadaljnji razvoj.

Ker se je popoldanska služba božja prestavila na večer, je priredila godba

Katoliškega prosvetnega društva koncert v parku pred cerkvijo. Okrog 8.

ure se je začela cerkev polniti, tako da ni imela dovolj prostora za vse.

Cerkev sama je bila vsa v svetlobi in pričel se je pevski spored, združen

z orkestrom. Slovesno so se odpele litanije, nakar je sledilo zopet nekaj

pevskih točk. Naravnost presunljivo pa je bilo, ko je zaorila pesem 'Iubilate

Deo', spremljana z orkestrom, zapeta od mogočnega zbora nad 60

131


glasov. Slovesnost se je zaključila z pesmijo Povsod Boga, nakar se je

ljudstvo pričelo razhajati, veseleč se, da so se vse slavnosti tako lepo izvršile.

Spomin na to jim bo ostal skoz celo življenje.« 270

Zanimivo je, da je časnik Domoljub 271 nekaj dni kasneje objavil skorajda

popolnoma enako vest, le da je izpustil podrobnosti o odkritju spominske

plošče. Ohranjena je fotografija s slovesnosti ob odprtju nove stavbe, kjer

z balkona župan Oblak govori zbrani množici. 272 Občanom se je zahvalil

za zaupanje in podporo ter jih nato menda povabil na »golaž h Korenčanu«.

273 Nad njim pa, kako značilno zanj, napis »Složnim občanom«.

Stavbo občine danes imenujejo kar »stara občina« in je še vedno v okras

kraju. Blizu nje stoji spominski kip še enemu velikemu Logatčanu, dr.

Andreju Gosarju, čigar žena Tončka je bila sestra Marinke Oblak.

Kot zanimivost še povejmo, da časopis Domovina že septembra 1925

poroča iz Gorenjega Logatca naslednje: »Pred kratkim nas je zapustil

upokojeni šolski nadzornik g. Leopold Punčuh, ki se je preselil v novo

občinsko hišo v Dolenjem Logatcu, ker pri nas ni mogel dobiti primernega

stanovanja.« 274

Elektrifikacija Logatca

V prejšnjih poglavjih že podrobneje piše, da je v Logatcu leta 1922 po

zaslugi Gabriela Oblaka prvič zasvetila električna luč.

Občini Gorenji in Dolenji Logatec sta se tudi dogovorili, da se med obema

krajema postavijo električni drogovi in cestna razsvetljava. V tej zvezi

je občinski svet Gornjega Logatca na svoji seji dne 14. novembra 1926

predlagal, da se pozove občino Dolenji Logatec k izpolnitvi danih zavez,

češ da je Gornji Logatec svojim že davno zadostil. 275 Občinski svet zahteva,

naj se napravi električna žarnica pri hiši kovača Petkovška v Blekovi

vasi. To bi bila obenem zadnja luč v območju dolenjelogaške občine,

medtem ko bi bila zadnja luč Gorenjega Logatca ob hiši Ivana Dolesa.

Spomenik padlim v I. svetovni vojni

V poznih dvajsetih letih minulega stoletja so po vsej Sloveniji začeli postavljati

spomenike padlim v I. svetovni vojni. Na Logaškem so imele

132


njihovo vlogo kapelice. V Dolnjem Logatcu je bila kapelica zaprtega tipa

iz leta 1922, posvečena sv. Jožefu. Na željo župana Gabriela Oblaka je

bila leta 1928 preoblikovana v spominsko kapelo padlim domačinom.

Njegov brat Ciril je pod Plečnikovim mentorstvom naredil načrt za povečavo

v obliki arkadnega hodnika in pitnik z napisom »Ne pozabite!«

na podstavku. Kipar in medaljer Stane Dremelj pa je za fasadni zatrep

izdelal medaljon z reliefom sv. Boštjana. 276

O posvetitvi kapelice, ki je potekala v nedeljo 4. novembra 1928, torej

natanko en teden pred deseto obletnico konca I. svetovne vojne, je poročal

časnik Jutro: »Dolenji Logatec. V naši občini se bo blagoslovil v nedeljo

4. t. m. dopoldne spomenik v svetovni vojni padlim Logatčanom in

žrtvam. Spomenik je menda edini te vrste v Sloveniji. Je zamisel prof.

Plečnika. A načrte je izdelal mladi njegov učenec, g. Ciril Oblak, ki je

med gradbo umrl, kakor se čita na plošči, vdelani v kapelici. Podaljšek

kapelice, katero je dal sezidati pred leti g. Lapuh, tvori okrog 7 m dolgo

stebrišče in je pravi izraz Krasa in kraške vasi. Slog je čisto romanski. Le

škoda, da stebri in vodnjak niso tudi iz kraškega kamna, kar bi naredilo

gotovo celotnejši vtis. Vse delo je kakor velika grobnica. Izražena misel

je čisto verska, združena s pieteto do umrlih. Ker plošče niso izpostavljene

vremenskim neprilikam, bodo trajne in še pravnuki sedanjih Logatčanov

bodo čez 100 let čitali: Žrtvam svetovne vojne postavili občani

Dolenjega Logatca.« 277

Nekaterim je šla predelava kapelice kasneje precej v nos, češ da je župan

čisto skvaril njeno izvirno podobo… Te pripombe je soavtor te

knjige tudi sam slišal še kot osnovnošolec, ko je hodil v Logatec k

Oblakovim. Logaški vedež je celo zapisal: »Bila je v začetku res lepa

kapela in tudi s krasnim pročeljem. Ko pa so si pod vodstvom župana

Oblaka v letu 1928 izmislili nabaviti spomenik med vojno padlim vojakom

in v istem letu postavili pred njo stavbo, ki je bolj podobna kakemu

kozolcu, se je lepa kapela pokvarila, nič ni pomagalo komu ugovarjati.«

278

O prezgodnji smrti mladega Cirila je poročal Slovenec. 279 Sicer pa je

zgodovino kapelice podrobno raziskal g. Gvido Komar iz Knjižnice

Logatec. 280

133


Predsednik okrajne blagajne

V letu 1929 je bila v Dolenjem Logatcu ustanovljena okrajna blagajna.

List Slovenec poroča: »Ustanovni občni zbor okrajne blagajne v Logatcu

za srez Logatec (sodni okraji Logatec, Cerknica in Lož) se je vršil v Logatcu

(občinska sejna dvorana) v četrtek 23. maja in je potekal od 10. do

12.45 ure v najlepšem redu in soglasju pod predsedstvom g. župana

Oblaka, ob navzočnosti gg. komisarja oblasti dr. Natlačena in sreskega

poglavarja Poklukarja. Navzočih je bilo 30 članov, t. j. do zadnjega vsi.

O nalogah okrajnih blagajn so govorili gg. Oblak, komisar oblasti dr.

Natlačen, sreski poglavar Poklukar in župan Lenarčič, o potrebnem sporazumu

in dobri volji za ustanovitev delazmožne večine pa g. župnik

Hafner Jernej, ki je posebej opozoril na narodne in državne potrebe in

naloge obmejnega sreza. Vsled pravičnega predhodnega sporazuma za

sestavo delazmožne večine in sposobnega odbora, je občni zbor na razveseljivo

dostojanstven in miroljuben način rešil tudi najkočljivejši točki:

določitev sedeža (ostane Dolenji Logatec) in izvolitev odbora: predsednik

Gabrijel Oblak (Logatec), podpredsednik Anton Meden

(Begunje), tajnik Andrej Ziherl (Planina), blagajnik Ivan Lavrič (Cerknica),

odbornika Jernej Hafner (Stari trg) in Stanko Lenarčič (Bloke).

Vsak sodni okraj ima torej dva odbornika.

Po osmih dneh postane izvolitev pravnomočna, nato odbor sestavi proračun,

nakar se skliče zbor (upa se, da sredi junija), ki začne z rednim

delom okrajne blagajne, kateri sta želela zastopnika oblasti obilen uspeh.

Potek prvega občnega zbora okrajne blagajne za srez Logatec in osebnosti

odbora dopuščajo upanje, da bo ta nova samoupravna ustanova postala

kmalu blagoslov za ubožni kraški okraj, ki mu je zagotovil vso mogočo

pomoč tudi g. oblastni komisar.« 281

Regulacija Logaščice

V prvih letih županovanja je Gabriel Oblak poskrbel tudi za regulacijo

potoka Logaščica, ki je pred tem pogosto poplavljal. Leta 1929 je dal

zgraditi most na Brodu (del Logatca), ki je prebivalcem omogočil pot do

polj pod Sekirico. Ob mostu so na mestu prejšnje starodavne kapelice

134


postavili »Brojsko kapelico«, načrt zanjo pa je v obliki valjastega stebra s

stožčasto streho že leta 1928 narisal Plečnikov študent Boris Kobe. 282

Ob začetku druge svetovne vojne je jugoslovanska vojska v skladu s svojo

obrambno doktrino most porušila in ob njem nastavila protitankovske

ovire. Kot da bi s tem dejanjem lahko zaustavila Italijane, ki so prišli

po glavni cesti! Ohranila se je slika porušenega mostu, ob katerem malicajo

italijanski vojaki. 283 Po vojni so zgradili nov most. Urejena struga

Logaščice iz Oblakovih časov je vidna še danes, kapelico pa Logatčani

imenujejo kar Plečnikova kapelica pri Mačkonovem mostu na Brodu.

Poglejmo, kaj o tem piše Ilustrirani Slovenec z dne 1. decembra 1929:

»Samouprava je neprecenljivega pomena za naše ljudstvo, zlasti v kulturnem

in gospodarskem izgledu. Kdo se ne spomni neprecenljivih del,

ki jih je izvršil v letih 1908 do 1914 bivši kranjski deželni zbor, in nepozabno

ostane tudi delovanje naših oblastnih samouprav, čeprav je trajalo

komaj dobri dve leti. Oboje je dokaz visoke zrelosti našega ljudstva za

samoupravo.

Danes nam je pa dana prilika podčrtati tudi velik pomen naše občinske

samouprave. Skozi vas Brod pri Dol. Logatcu teče potok Logaščica, ki je

v suhem času videti jako pohleven, a ob deževju je poplavljal vso vas,

razen tega pa še jako oviral promet in povzročal razne neprilike. Celih

65 let so si ljudje belili glave, kako bi odpravili te neprilike, začeli so že

zbirati fond za regulacijo, ki je pa med vojno zopet propadel.

Letošnje poletje je pa posegla občina s svojim odličnim županom g.

Oblakom pogumno v to vprašanje, zbrala med vaščani večjo vsoto, preskrbela

znatno podporo občinskega odbora, ostanek pa prevzela na svoja

ramena in izvedla regulacijo, ki je lahko mnogim drugim večjim občinam

za zgled.

Gradbeni oddelek občinskega odbora je izdelal načrte, dne 10. avgusta

so pričeli z deli in dne 27. oktobra so bila dela že dovršena in blagoslovljena.

To je pa šele prvi del velikih regulacijskih del, ki jih je občina začela,

v delu je še cesta Brod-Martinj hrib, a zgradi se še občinsko kopališče.

Vsa čast občini, ki se s takim pogumom zaveda, da je največ vredna -

samopomoč.« 284

135


136

Gasilci

Kolikor mu je dopuščal čas, se je Gabriel kot župan posvečal tudi gasilskemu

društvu. V enem od svojih zapisov 285 piše, da je v prvih letih županovanja

prišel nekoliko navzkriž z gasilci. Njihov načelnik ga je namreč

v časopisju ožigosal, da je kot župan društvu »nasproten in skrajno

nenaklonjen«. Župan pa je le opozoril glede nedavne veselice, da »se

mladini do 16 let brez spremstva ne dovoli vstop, da se istim ne sme točiti

pijač in da se plesna veselica zaključi ob podaljšani policijski uri, to

je ob 2. uri«. Župan še pravi, da je občinski redar gasilcem izročil pisno

opozorilo šele ob 11. uri zvečer, da pa ga sam kot župan ob tej uri ni

mogel izdati, »ker sem se ravno vsled lojalnosti sam pri veselici nahajal

od 10. – 12. ure«. In nato pravi: »Ako gotovi ljudje mislijo, da bodem na

svojem mestu figuriral slamnatega moža, se motijo, ker ravno hočem, da

pametni predpisi ne obstajajo samo na papirju, kar se žalibog le prerado

dogaja, ampak, da se pametno izvršujejo.«

V nadaljevanju povzemava opis medvojnih dogodkov pri logaških gasilcih

po kroniki, ki jo je zapisal Ivan Černe. 286

Leta 1925 so bila na občnem zboru podeljena v prisotnosti sreskega načelnika

Poklukarja, župana občine Dol. Logatec, Gabriela Oblaka, in

šolskega upravitelja Karla Štravsa zlata in srebrna odlikovanja. A na seji

upravnega odbora 2. aprila 1927 je bilo povedano, da so prejemniki kolajn

le-te vrnili, ker da so predrage in ker so napisi v cirilici. Za vsako

kolajno je moral plačati odlikovanec 26 Din!

Toda pri gasilskem društvu se je še marsikaj dogajalo. Leta 1930 je bil na

seji 25. aprila izvoljen stavbni odbor za prenovo gasilskega doma, v katerega

so bili izvoljeni Anton Rus, Anton Tešar, Anton Cempre, Franc Maček,

Jože Javornik, Franc Mihevc in Slavko Smole. Stavbni odbor, ki ga je

usmerjal župan Gabriel Oblak, je naročil pri gradbeni družbi v Ljubljani

načrt, po katerem je Franc Plečnik, tesarski mojster, izvedel gradnjo

tako, da je bil spodnji del zidan, zgornji pa lesen, vendar prirejen za stanovanje

hišnika. Stolp za sušenje cevi je bil celo previsok in ga je bilo

treba pozneje znižati za 4 metre.

Prenovljeni dom so slavnostno odprli 22. junija 1932, ko so gasilsko

četo iz Dolenjega Logatca obiskala sosednja gasilska društva, godba in


narodne noše, organizirali pa so tudi povorko in zborovanje. Tega leta je

bil na županskem sedežu že Gregor Tršar, sicer politični nasprotnik Gabriela

Oblaka. Podprl je prizadevanje gasilcev za gradnjo doma in plačilo

stroškov ter se zahvalil za sodelovanje Sokolu.

Dom KATOLIŠKEGA prosvetnega društva

V središču Logatca, blizu cerkve sv. Nikolaja, je stal na mali vzpetini nekdanji

dom Katoliškega prosvetnega društva (danes stoji na tem mestu

medgeneracijski dom). 287 Zgradili so ga leta 1909 na hribčku z imenom

Grič, kjer je stala stara cerkvena hiša. Imel je veliko dvorano, bralno sobo

in na vrhu stanovanje za cerkovnika. Slovesno je bil odprt 15. avgusta

1910.

V tem domu je imel svoje prostore tudi telovadni odsek Orel. Leta 1930

je bilo z zakonom o ustanovitvi Sokola Jugoslavije delovanje orlovskih

društev razpuščeno. V Dolnjem Logatcu je bilo društvo ponovno vzpostavljeno

leta 1935. A s koncem Jugoslavije se je končalo kratko obdobje

pomlajene orlovske organizacije na Slovenskem in z njenim koncem

tudi orlovske organizacije v Dol. Logatcu. 288

Župan Oblak je dal dom urediti, do njega pa postaviti lepo stopnišče.

Portal na vrhu stopnišča je nosil napis, povzet po Finžgarjevi misli

»Bogu otroci, domovini sinovi, nikomur hlapci«. Plošča z napisom se

danes še vedno nahaja na vrhu stopnišča, le da ni več na portalu, ampak

je vzidana tik pred njim, levo v podporni zid.

Na občinski seji 4. julija 1938 so namreč odborniki razpravljali o ureditvi

območja »Zahriba«, torej na območju današnjega Griča, kjer je stal

že omenjeni dom Katoliškega prosvetnega društva. Takole piše v zapisniku

občinske seje z dne 4. julija 1938: »Že vsa leta nazaj je okolica Zahriba

t. j. okrog Prosvetnega društva iz lokalnih in tujsko-prometnih

ozirov klicala po ureditvi. Že bivši občinski odbor je o tem večkrat sklepal.

Vendar se je temeljita ureditev mogla izvršiti šele s širšim sodelovanjem,

ker bi sicer regulacija zadela na težkoče.

Na zasebno prošnjo je banska uprava županu kot režiserju nakazala za

ta namen 5.000 Din podpore. S tem denarjem se je temeljito razstrelil

del občinskega prostora Zahribom, pri čemer je dobil možnost izvoza

137


Šebenik Franc, ki je s svoje strani prispeval k delu 800 Din za nabavo

smodnika.

Nujno je bilo treba pri regulaciji odstraniti izpostavljeno in nehigiensko

stranišče, hlev in šupo hiše Gomz (Šuštaršič Frančiške). To pa ne bi bilo

mogoče, ako ne bi župan sam na svoj račun odkupil cele hiše, dal podreti

omenjene objekte, na katerem prostoru je sedaj urejeno široko cestišče

in betonsko ograjene terase.

Na drugi strani se je sporazumno s sosedi zaprla steza od hiše pri Čedniku

proti Štehcu, kjer so se ravno tako uredile betonsko ograjene terase.

V nadomestek za izgubljeno stezo, se je temeljito preuredila steza od

Slavc proti vrhu hriba, ki je dobila stopnice in kamenit tlak. Za ta namen

je tudi novi lastnik hiše Gomz prispeval material za škarpo ob vrtu, za

stopnice pa del cementa stranka Istenič Jožef.

Nadaljnja gradnja ureditve, ki zadeva predvsem tudi interes Katoliškega

prosvetnega društva, se vrši s povsem zasebnimi sredstvi in je rešitev

tega dela Logatca pričakovati v povsem estetsko okusnem načinu.« 289

Videti je, da poskuša zapisnikar občinske seje vendarle uporabljati nekakšna

»uradna« imena hiš, saj se je hiši Gomz sicer po domače reklo »pr'

Gonzat«, hiši pri Čedniku pa »pr' Čednk«. Tudi za hišo Slavc je bil udomačen

izraz »pr' Slavc«. 290

Omenjeno Katoliško prosvetno društvo v Logatcu je bilo razpuščeno z

objavo odloka Kraljeve banske uprave Dravske banovine v Službenem

listu novembra 1933. 291

Sreski dom

V listu Jutro beremo marca leta 1930: »Dolenji Logatec. V zadnjih letih

se opaža v Logatcu živahno stavbno gibanje, ki ga je deloma pripisovati

naraščajoči industrializaciji. Tudi letos se namerava na novo postaviti

več enodružinskih hiš in popraviti nekaj starih. Zidala bo tudi občina.

Občinski odbor je po temeljiti razpravi na seji 22. t. m. soglasno sklenil,

da bo zgradila dolenjelogaška občina novo 'radno poslopje za sresko

načelstvo'. Ta zgradba se bo pozneje povečala v toliko, da bodo imeli

prostor v njej tudi vsi drugi državni uradi, ki so nastanjeni sedaj po

138


raznih hišah v Dolenjem Logatcu. Prostor za novo zgradbo je zelo pripraven,

ker leži ob državni cesti proti postaji, kamor je osem minut hoda.

Gradbena dela se bodo razpisala v kratkem, za kar pa se bodo upoštevali

po sklepu občinskega odbora samo domači obrtniki.

Tudi se prične v kratkem z gradbo novega kopališča. Baje bo do pričetka

letne kopalne dobe kopališče že gotovo. Tako je upati, da se že vendar

enkrat uredi javno kopališče, ki je tako za letoviščarje kakor tudi za domačine

nujno potrebno.« 292

Skoraj z gotovostjo je mogoče sklepati, da občina Dolenji Logatec sploh

ni pričela zidati hiše za sresko načelstvo. Zapisniki občinskih sej namreč

za leto 1930 niso ohranjeni. Vemo pa tudi, da je bil župan Oblak konec

leta 1931 odstavljen s položaja in da je leta 1934 občina sklenila najemno

pogodbo za nastanitev uradov sreza v hiši Čevica 36.

Kopališče

Leta 1930 je bilo po županovi zaslugi zgrajeno kopališče na Brodu. Razdeljeno

je bilo na moški in ženski del. Imelo je kabine in prhe s toplo

vodo. Le-to so že takrat ogrevali s pomočjo sončne energije. Poleg kopališča

sta bila tudi okrepčevalnica in športno igrišče. Ilustrirani Slovenec

je dne 14. junija 1931 poročal: »Zadnje čase čutijo občine že celo potrebo

po graditvi modernih kopališč in Logatec je menda prva kmetiška

občina, ki si je lani na iniciativo svojega zaslužnega župana Oblaka zgradila

res vzorno moderno kopališče ob potoku Logaščica. Kopališče je

opremljeno z vsemi potrebnimi napravami, kakor kabinami, prhami,

stranišči, kegljiščem itd. Namenjeno je vsemu ljudstvu, kakor pove napis

nad vhodom: Za vse je božje bogastvo.« 293

O otvoritvi bazena avgusta leta 1930 izčrpno poroča Jutro: »Otvoritev

novega kopališča v Logatcu. Dolenji Logatec, 26. avgusta. V nedeljo se je

vršila po dopoldanski maši slovesna otvoritev novega kopališča na Brodu.

Otvoritvi so prisostvovali poleg mnogoštevilnega domačega občinstva

tudi zastopniki državnih uradov in vojnih oblasti. Po nagovoru

domačega župnika gosp. Remškarja, ki je blagoslovil novo kopališče, je

izvršil oficijelno otvoritev kopališča z daljšim govorom dolenjelogaški

župan in član banskega sveta v Ljubljani g. Gabrijel Oblak ter je izročil

139


kopališče svojemu namenu. V imenu sreskega načelstva kakor tudi v

imenu Sokolstva je čestital občini na pridobitvi tako važne in potrebne

naprave sreski sanitetni referent in starešina Sokolskega društva g. dr.

Milan Papež, v imenu Rdečega križa pa šolski nadzornik v pok. g. Leopold

Punčuh. Iz prijaznosti je sodelovalo pri otvoritvi tudi Pevsko društvo

pod vodstvom pevovodje g. Janka Gučka.

Tako je končno rešeno to pereče vprašanje naše komunalne politike. Kakor

povsod in vedno, tako so bili tudi pri tej stvari glasovi za in proti. Ko

pa je sedaj dejstvo izvršeno, se nam vsem končno vendar le dobro zdi, da

imamo kopališče in sicer kopališče, kakršno bi nam lahko zavidala marsikatera

tudi večja podeželska občina. Letos kopališče sicer ne bo več

dolgo služilo svojemu namenu, ker gre čas že na jesen, zato pa v bodoče

ne bo treba več toliko iskati ob vročih poletnih dnevih za kopanje primernega

prostora v logaškem potoku, ker se često izpostavi nevarnosti,

da te zapiše občinski stražnik, kakor se je to dogajalo še pred nekaj leti.

Novo kopališče je lahko v ponos Logatčanom in je zgrajeno na Brodu ob

Logaščici med Tršarjevim jezom in novim mostom na Brodu. V lični

zgradbi, ki se je je dotaknil, kakor je videti najprej na zunaj, duh moderne

gradbene tehnike, je vestibul z blagajno ob strani, 12 posameznih kopalnih

kabin, ločenih tako, da so na levi za moške, na desni za ženske, potem

skupne kabine z omaricami za shrambo obleke, shrambe, kabine s štirimi

pršnimi kopelji, kabina za filtrirno napravo in stranišča. Kabine so opremljene

z brušenimi zrcali in drugimi potrebščinami. V kopališče je inštaliran

tudi vodovod ter je tako preskrbljeno z dobro logaško pitno vodo. V

kopalni sezoni pa se bo najbrž pogrešal buffet z mrzlimi jedili. Po potrebi

bo tudi na to misliti. Pršne kopelji so napravljene za kopanje z mrzlo vodo

in naravnim potom segreto vodo. V kopališču je električna razsvetljava.

V prelepi zavarovani legi, na vzvišenem prostoru napram vodni gladini

potoka, na solncu, je kopalni bazen, dolg 20 m, širok 10 m, primeren za

ljudi vsake starosti. Okrog bazena so razpostavljena ležišča za solnčne

kopeli. Zanimiva je filtrirna naprava. Filtracija vode se vrši na najmodernejši

način. Vodo se črpa s pomočjo elektromotorja. Obenem se

razkužuje voda kemičnim potom s kaporitom ter zabranjuje prevlaka

vodnih alg z dodatkom modre galice. Kopalne pristojbine so primerne:

140


kopalnina z uporabo obešalnika v skupni kabini (za 12 oseb) Din 1 za

osebo, z uporabo omarice Din 2, za uporabo posamezne kabine Din 3.

Za uporabo perila se plača posebna odškodnina, ki pa je tudi malenkostna.

Kopalni čas je pol dneva. Na ta način je omogočen užitek kopelji

tudi socijalno šibkejšim slojem.

Celotna naprava kopališča stane nekaj nad 200.000 Din. Obenem pa se

je izvršila ob kopališču še nadaljnja regulacija struge Logaščice, ki se je

približala s tem še bliže svojemu koncu. Delovni stroški znašajo približno

70 odstotkov gori navedene vsote. Pri delu so bili zaposleni samo

domačini; tako je ostal ves zaslužek v domačem kraju, obenem pa se je

omilila na ta način tudi brezposelnost med domačim delavstvom.

Neizpodbitne zasluge za napravo novega kopališča ima vsekakor g.

Oblak ter se je le njemu zahvaliti, da se je ta načrt sploh realiziral, zakaj

premostiti je imel velike težkoče finančne narave. Prvotna akcija z gostilničarji

za en dinar pri iztočenem litru je padla takorekoč v vodo ter je

bilo treba poiskati nov vir. G. Oblak je skromen in mu mogoče ne bo

prav ta ugotovitev, toda vseeno mu kličem: Hvala Vam na skrbi za javen

dobrobit občanov!« 294

Najstarejši Gabrielov vnuk Marko Vihar je po spominih svoje mame Irene

povedal, da so na bazenu pred drugo svetovno vojno prodajali pijačo

in hrustljave žemlje. Pred vhodom na bazen je bil nameščen drog za

zastavo – če je bila zastava obešena, je bil bazen odprt. In še zanimivost,

da je župan Gabriel ob izbruhu druge svetovne vojne iz strojnice bazena

odstranil naprave za črpanje vode iz Logaščice in jih poskril.

Po drugi svetovni vojni so mladinci neko nedeljo v eni od svojih udarniških

akcij kopališče, ki naj bi izviralo iz »predvojnih kapitalističnih

časov«, delno razbili. Nekaj let je bilo kopališče zaprto, čez čas pa ga je

dala tedanja oblast vendarle delno obnoviti.

Bazen je v nekoliko skromnejši obliki služil svojemu namenu vse do leta

1970, danes pa na tem mestu stoji zasebna stanovanjska hiša. V začetku

šestdesetih letih se je tam kot deček kopal tudi soavtor te knjige. Pa

tudi že kot osnovnošolci smo med počitnicami v Logatcu pogosto hodili

na bazen, ki je bil vedno poln kopalcev. Ni mogoče pozabiti veselega

141


pričakovanja, ko smo že od daleč zaslišali vriskanje kopalcev in zagledali

odseve lesketajoče se vode ob vhodu v bazen.

Bazen je bil po dolžini razdeljen na dve polovici. Globina vode v prvi

polovici se je s kakega pol metra postopoma spuščala do metra in pol na

sredini bazena. V drugi polovici bazena pa je bila globina vode kaka dva

metra. Starejši logaški fantje so z majhne lesene skakalnice uganjali vse

mogoče vragolije, pri čemer so imeli nekateri »skoki« posebna imena.

Soavtor se spominja, da se je v bazen hodil kopat tudi »stric Ivan«, brat

županove žene Marinke. Kot nekdanji športnik se je prav dobro znašel

med mladino in večkrat tudi skočil na glavo z roba bazena.

Razvoj turizma

Časopis Jugoslovan je junija leta 1931 že poročal o Logatcu kot turističnem

kraju, ki ga obiskujejo številni letoviščarji: »Z novo uredbo je bil za

letovišče imenovan tudi Logatec. Ob tej priliki naj pripomnimo, da je

Logatec pred vojno zelo slovel kot mirno, tiho in prijetno letovišče. Vsako

leto je obiskalo Logatec mnogo tujcev, osobito Tržačanov. Zadnja leta

prihajajo k nam naši bratje z juga. Omeniti je treba, da je občina pod

županovanjem g. Oblaka Gabrijela storila mnogo, da se tujski promet

spet oživi. Tako je občina dala lani postaviti moderno letno kopališče, ki

ustreza vsem higienskim in športnim zahtevam. Tudi ulice smo preuredili

in so v kras našemu kraju.

Poleg tega bo te dni pričela občina še škropiti javne ceste, tako da vkljub

velikemu prometu ne bo prahu. Kakor se čuje, bodo v počitnicah prišli

semkaj zagrebški dijaki, ki bodo nastanjeni v šoli. Zelo se zanimajo za

naše kraje tudi južni bratje, kateri nameravajo letos v večjem številu obiskati

naše kraje. Sicer pa kako tudi ne, saj gotovo ni zlepa bolj zdravega

kraja od Logatca. Svež zrak, moderno letno kopališče in povrhu tega še

parno kopališče z smrekovo esenčno kopeljo, katera je zelo pripravna za

revmatične bolezni. Povrhu tega pa se dobijo poceni in zdrava stanovanja

s hrano. Na razpolago sta dva hotela. Trdno smo prepričani, da bo

tujska sezona letos pri nas zelo živahna.« 295

V tistem času je izšel tudi lep turistični prospekt Logatec - Jugoslavija, z

besedilom v slovenščini, češčini, hrvaščini in italijanščini. 296 Prospekt

142


vsebuje slike logaške okolice, smučišč in bazena ter nastanitvenih možnosti.

Vsebuje pa opozorilo, da je »za lečenje tuberkuloze zrak preoster«.

Zaklonišče

Ob začetku druge svetovne vojne je dal župan z opečnatim zidom zagraditi

vhod opuščenega železniškega tunela iz časa prve svetovne vojne

pod Naklom in je tako pripravil zaklonišče za prebivalce Logatca. Tega

predora z omenjenim zidom se soavtor te knjige še dobro spominja, saj

smo se tam pogosto potepali med počitnicami v Logatcu. Povedano

nam je bilo, da je »to naredil naš stari ata«.

Delavci so ga začeli urejati že dan po napadu na Jugoslavijo, 7. aprila

1941, in delo nadaljevali vse do italijanske zasedbe. V njem so položili

pod iz desk. Poleg tega so na obeh vhodih postavili barikadi iz dvojnega

lesenega opaža in z vmesno plastjo peska. Okoliški domačini so v zaklonišče

prinašali zasilne postelje in žimnice. 297

Zanimivo je, da so prav ta zaščitni zid podrli šele leta 2017. Stari železniški

tunel namreč logaška občina obnavlja in bo kot spomenik I. svetovne

vojne služil tudi pohodnikom in kolesarjem.

143


Delo v župniji sv. Nikolaja

Imenovanje za cerkvenega ključarja

Gabriel Oblak je bil dolga leta ključar cerkve sv. Nikolaja v Logatcu. Pisno

imenovanje v to častno službo, naslovljeno na »Gabrijela Oblaka,

tovarnarja, Brod 29«, je prejel 12. septembra 1924 od vrhniškega dekana

Janeza Keteja. 298

Zanimiv dogodek opisuje v pismu svoji nevesti Marinki 5. marca 1925:

»Sinoči sem bil pri g. župniku v gosteh. Kot ključar sem bil pri podpisovanju

računskih zaključkov. Tudi vaš ata so bili. Ata so me preje opomnili,

naj doma ničesar ne večerjam. Ker je navada, da večerjajo tam. Najprvo

smo podpisali vse potrebno, potem pa je pričela nositi kuharica na

mizo. Meni se je samo na sebi čudno zdelo, ko sem se vendar učil, da za

večerjo ne sme biti popolnega obeda. Najprvo juha s pohanim grahom,

kruh, potem pečenka, pa ne malo, krompir z radičem, fino vino, močnata

jed, čaj. Jaz pa vseeno nisem do sitega jedel, ker gvišna je le gvišna…« 299

Obnova cerkve sv. Nikolaja

Tej osrednji logaški cerkvi so leta 1902 zvišali cerkveni zvonik, 15 let

kasneje pa so po načrtu Karla Holinskyja cerkev povečali in zvonik vklenili

v stavbo cerkve. Zadnja dozidava s podaljškom prezbiterija proti

vhodu pa je bila izvedena leta 1925 pod vodstvom župana Gabriela

Oblaka. 300

V pismu svoji izvoljenki Marinki piše Gabriel Oblak 9. marca 1925 takole:

»Danes popoldne je bilo v cerkvi izpraševanje za moške. Po izpraševanju

je imelo biti posvetovanje za predelavo prednjega dela cerkve in

sem bil tudi jaz povabljen. Zato sem se po večernici stisnil v kot in počakal,

da bode izpraševanje minilo. Ne vem, kako izpraševanje naj bi to

bilo, samo nekaj pridige. Bil sem pa samo jaz fant. Po pridigi pa je g.

župnik omenil radi prezidave. Pogovor naj bi se kot cerkvena zadeva

vršil kar v cerkvi. 'Povabil sem tudi župana, pa ne vem, če bo prišel'. Seveda

so se vsi ozrli v kot in moral sem ven, ker so vsi pričakovali sedaj

besede od mene. Tako sem šel lepo pred oltar in enostavno v civil obleki

144


začel svojo pridigo. Ata so rekli, da sem bil malo rdeč, a napravil sem pa

le, čeprav nisem mislil, da bodem moral še v cerkvi pridigo držati. Ko

smo končno izvolili odbor, sem jih zapisoval; predlagan je bil za Čevico

Mihevc. Pa se nisem takoj zrajtal in v naglici vprašal, kdo je to, pa sem se

takoj ugriznil, ko so se zasmejali. Kajti predlagan je bil tvoj ata.« 301

Predlagano predelavo cerkvenega prezbiterija je nato maja 1925 obravnaval

odbor za umetnost ljubljanskega Knezoškofijskega ordinariata.

Dne 23. avgusta 1925 je Gabriel Oblak kot predsednik Odbora za popravo

farne cerkve v Dolenjem Logatcu naslovil na »slavni Knezoškofijski

ordinariat v Ljubljani« naslednje pismo: »Pri farni cerkvi v Dolenjem

Logatcu se je letos ustanovil posebni odbor, ki je z dovoljenjem slavnega

naslova prizidal k cerkvi nov prezbiterij in zakristijo. Delo se je izvršilo

po navodilu slavnega ordinariata ter po svoječasno predloženih načrtih

in to po arhitekturnih strokovnjakih.

Ob dosedanjem prezbiteriju sta prizidana obojestransko po dva žagrada

v pritličju in nadstropju. Pritlični žagrad je spojen s cerkvijo potom nizkih

vrat, nadstropni pa ima obokano lino.

Pritlični žagrad pa doslej ni omogočal tamkaj stoječim vernikom, da bi

sledili obredom ali poslušali govore raz prižnico, ker so bili zvezani s cerkvijo

le po malih vratih. Vsled tega obstoja med farani želja, da bi se konštruktivno

nepotrebni vmesni zid odstranil in to od temena gornje line

pa do tal. Ker pa je ta zid tvoril v gornjem žagradu ograjo, naj bi se tamkaj

namestil z lepo leseno ograjo, enako, kot obstoja pri pevskem koru in to v

isti barvi, lesu in obliki, kar bi povzročilo enotnost z novimi klopmi.

Na ta način bi se pridobilo tudi na prostoru, ki ga v tej farni cerkvi tako

primanjkuje. Podpisani odbor se z zaupanjem obrača do slavnega naslova,

s prošnjo, da mu to izvesti dovoli, ker, kakor znano, vsebuje vso arhitektonsko

vrednost te cerkve le glavna ladja, in bi se s tem gotovo slog ne

pokvaril. Ker je poprava cerkve še v delu, se slavni naslov naproša za takojšnjo

rešitev.« 302

Cerkev je bila slovesno posvečena 25. oktobra 1925, na dan, ko se je vršila

tudi otvoritev nove občinske hiše, o čemer pa je več že povedano v

poglavju o delu župana za razvoj Logatca.

145


V nadaljevanju pa zanimiva korespondenca o dogodkih pred in po posvetitvi

prenovljene cerkve, ki jo je soavtorica knjige našla v Nadškofijskem

arhivu v Ljubljani. 303

Še pred posvetitvijo je veliki župan ljubljanske oblasti dr. Vilko Baltič

septembra 1925 zahteval, naj se v cerkvi odstrani plošča z napisom »Ob

času slavnega vladanja Njegovega cesarskega in kraljevega Apostolskega

veličanstva cesarja Franca Jožefa I, ustanovila se je v spomin 60. letnice

Njegovega vladanja 1848-1908 župnija Dolenji Logatec«.

Že omenjeni Knezoškofijski odbor za umetnost, ki mu je predsedoval

France Stele pa je v »zaskrbljenem« pismu z dne 30. novembra 1925,

torej že po posvetitvi, zapisal, da Logatčani »niso le premaknili glavnega

oltarja, ampak so cerkev oziroma prezbiterij kar povišali«.

Novembra 1929 je župnik Remškar pisal na Knezoškofijski ordinariat v

Ljubljano, da »so visoke stroške obnove ljudje v ogromni večini pokrili s

prostovoljnimi prispevki, kljub vsej požrtvovalnosti pa je ostal do danes

na cerkvi še dolg…«

146

Petindvajset let logaške župnije

Leta 1935 je logaška župnija slavila svojo petindvajsetletnico. O takratni

slovesnosti je obširno poročal list Slovenec, vendar več o tem kasneje.

Gabriel Oblak je kot cerkveni ključar nagovoril zbrano množico in podrobno

orisal zgodovino nastanka župnije. Njegov govor je ohranjen 304

na nekaj straneh tipkopisa – dolga leta je ležal zaprašen na podstrešju

Oblakove družinske hiše. Pravi pa takole: »Častiti gostje, dragi sofarani!

Sveto veselje je danes zašlo v naše domačije. To resnično pravo in srčno

veselje razodevajo danes naši obrazi, notranje veselje pričajo ravnokar

izvršeni slovesni cerkveni obredi, veselje sploh izžareva vsa naša okolica

v prazničnem odelu. In tega veselja tolmač hočem biti danes tudi jaz, ko

mi je kot cerkvenemu ključarju zaupana prijetna naloga, da v tem slovesnem

razpoloženju obudim v Vas nekoliko preteklih spominov, ki so v

neposredni zvezi z jubilejem 25 letnice obstoja Dolenjelogaške župnije.

Ne bi bilo lepo, morda celo nehvaležno, ako bi se ob sedanji priliki ne

spomnili vsega in vseh, ki so posredno ali neposredno pripomogli k

ustanovitvi naše mlade fare ter izročili vse malomarni pozabi. Onim, ki


so še pri življenju, naj veljajo moje nespretne besede v skromno zahvalo,

rajnim pa naj njihove žrtve poplača Neskončna dobrota sama, ki jo, kakor

upamo danes, že v vsej blaženosti uživajo.

Farna cerkev sv. Nikolaja v Dol. Logatcu kot cerkev sama nima kaj

stare zgodovine, niti ni najti kakih posebnih zapiskov o njej. Ustno

izročilo govori, da je bila pred nekako 150 leti na tem mestu prav

neznatna, bolj kapeli podobna cerkvica, o kateri danes ni nikakega

sledu, razen kovinskega križa na cerkveni strehi nad prezbiterijem.

V cerkvenem oziru je spadala cerkev sprva pod vipavsko in šele pozneje

pod vrhniško dekanijo. Z razvojem kraja samega ta cerkvica ni

mogla več odgovarjati potrebam prebivalstva, radi česar so malo

cerkvico podrli in pričeli graditi novo, precej večjo podružnično

cerkev.

Prva letnica, ki jo je mogoče v zapiskih najti, je leto 1795, ko je tedanji

vrhniški dekan nadredno škofijo vprašal, jeli se sme v novozgrajeni cerkvi,

ki pa še nima cerkvene opreme, že maševati, in kar je škofija tudi

dovolila. Čez 7 let nato je bila dokončana tudi oprema in celotna cerkev

sploh, tako da je bila l. 1802 tudi blagoslovljena.

Pohvaliti je treba ob tej priliki izredno vnemo tedanjega prebivalstva za

čast božjo in to tembolj, ker spada oni čas v jako burni del zgodovine.

Francoska revolucija si je ubirala svojo pot, Avstrija sama je bila zapletena

hkrati v več vojska, ki so zahtevale materijalne, človeške in duhovne

žrtve. Kruha se je jedlo malo ali nič, skratka, vladalo je vse preje nego

blagostanje. Moški so bili povečini zdoma, zlasti, ker je tedaj bil ves tovorni

promet navezan le na vozarjenje s konji. Ostajale so doma povečini

le ženske in otroci. In kakor nam večkrat zgodovina vseh časov omenja

srčnost in požrtvovalnost krepostnih žen, nam je tudi tukaj

ohranjeno dragoceno sporočilo, ki naj bi bilo tudi današnjemu ženstvu

v svetel vzgled. In to sporočilo pravi, da so v pomanjkanju moških delavnih

moči in vprežne živine skoro vse kamenje in gradbeni materijal za

to cerkev navozile tukajšnje domačinke samotež na povsem lesenih vozilih.

Vsekakor pa je gotovo, da so bile celotne žrtve tukajšnjih prebivalcev

za današnje razmere skoro nepojmljive, a njihova dobra volja je

zmagala vse zapreke.

147


Tako se je torej dogradila ta arhitektonsko lepo zaokrožena cerkvena

zgradba, ki v vseh podrobnostih pokazuje veliko skrbnost in izbranost

mojstrovih zamisli. Cerkev sama pa je ostala, izvzemši poznejšega

zvonika in v zadnjem času podaljšanega prezbiterija, do

danes ista. Podružnična cerkev sv. Nikolaja je bila podrejena ves čas

sosedni župniji Gorenji Logatec. Kot taka bi gotovo ostala morda še

danes, ako bi ne prišel vmes čisto nepomemben dogodek. L. 1805 je

tedanji škof ob priliki birmovanja izvršil pri podružnični cerkvi sv.

Nikolaja običajno vizitacijo. Jako mu je ugajala cerkvena zidava, ki

jo je izrecno pohvalil, obenem pa pristavil pripombo, da bi ta cerkev

lahko kedaj še služila za farno cerkev. Te, navidezno nepomembne

besede škofa, pa so se pričele pri ljudstvu pozneje tehtati

in tehtati, misel je šla iz roda v rod. Določnejša želja po lastni fari pa

je prvikrat prišla do izraza l. 1843, toda zapreke in težave so bile še

tolike, da o izvršitvi te namere ni moglo biti govora.

Medtem je naravni razvoj kraja šel svojo pot. Stekla je medtem skozi

železnica, gospodarsko življenje se je pričelo osredotočati v Dolenjem

Logatcu, le cerkveno življenje je ostalo v odvisnosti od gorenjelogaške

župnije. Utemeljeno je torej naraščala želja po lastni osamosvojitvi v

cerkvenem pogledu iz dneva v dan in ni celo manjkalo dogodkov, ki so

to željo že skoro pretvorili v lahen odpor Dolenjega Logatca. Vse je kazalo,

da tega vprašanja ne bo kazalo trajno odlagati na bodočnost, na

drugi strani pa je nedostajalo denarnih sredstev, ki so postavno določeni,

da se zamore prevesti nova farna ustanova.

Velik in bistven korak v pozitivno smer pa je bil storjen, ko je tukajšnji

domačin rajni Franc Gerdadovnik iz Blekove vasi zapustil v oporoki

znesek a.K. 18.544 (avstrijskih kron, op. M. Babič), po naši sedanji veljavi

raje več nego 185.000 Din kot prvi prispevek v fond za ustanovitev

samostojne fare. Ta veliki in blagodušni dar je torej stvoril prvo resno

osnovo, da so se mogli pričeti prvi poskusni razgovori z raznimi svetnimi

in cerkvenimi oblastmi. Toda ta sredstva so bila še daleko nezadostna.

Prvotna zahteva oblasti je namreč bila, da se mora založiti fond od

najmanj 50.000 a.K., na razpolago pa je bila v Gerdadovnikovem volilu

šele komaj dobra tretjina. Toda vneti možje niso hoteli ostati na sredi

148


poti in iskali so nadalje novih sredstev. In res se je našla kmalu nato

druga velika dobrotnica, to je ga. Ivana Marguč iz hiše Brusove, ki je

podarila v navedeni namen 19.671 a.K., po naše nekako 200.000 Din.

Vzpričo tolikih žrtev od strani samo dveh dobrotnikov tudi občina sama

ni mogla obstati ob strani. Prevzela je nase skrb, da oskrbi duhovniško

stanovanje. Po slučajnem naključju se je posrečil občini nakup posestva

Ane Zore, ki je vsebovalo dvoje hišnih poslopij. Dne 10. maja 1908 je

občinski odbor na svoji seji oddelil hišo št. 2 v last novi cerkveni upravi,

ako se bode ista res stvorila. Hkrati pa je tudi soglasno podpisal prošnjo

in jo odposlal na za to odgovorno ministerstvo. Hiša št. 2 pa je morala

biti na zahtevo komisij temeljito preurejena, da je bila sposobna kot

novo župnišče.

Med tem so se vršili uradni razgovori. Treba je bilo nebroj potov in jih

izgladiti navzgor in navzdol. Večkrat je kazalo, da stvar že zastaja, drugič

zopet, da uspeva. Vztrajnosti dveh mož, ki sta gotovo danes tudi tukaj

navzoča in naj mi moje pohvale ne štejeta v zlo, je pripisati, da sta s

svojo vnemo in požrtvovalnostjo storila vse, ter tako v razmeroma kratkem

času dopeljala stvar tik do praga.

Veliko razumevanje za zaželjeno namero je predvsem pokazal prevzvišeni

gospod sedanji nadškof dr. Bonaventura Jeglič, kateremu smo danes

odposlali v znak hvaležnosti tudi našo brzojavko. Dalje je šla jako na

roko finančna prokuratura, pri vladi dvorni svetnik dr. Kremenšek, pri

deželnem odboru pa g. poslanec Povše, ki je bil tudi častni občan občine

Dol. Logatec. Tudi tedanji gorenjelogaški župnik Lavrič si je mnogo prizadeval,

ko je videl in spoznal odločno voljo Dolenjelogatčanov.

Na rešitev prošnje, ki je bila prejšnje leto poslana, je ministerstvo točno

določilo vse pogoje, ki so za novo faro potrebni. Od prvotno zahtevane

svote je bilo nekoliko popuščeno, tako da je koncem koncev ostajal le

primanjkljaj 3.527 a.K. ali nekako 35.000 Din. Toda, kje dobiti še ta denar?

S strahom se je gospod Lapuh zatekel ponovno v hišo Brusovo,

potožil rajnemu g. Brusu celo zadevo in res – ne zastonj. Ta zadnji primanjkljaj

je namreč v celoti pokril pokojni g. Jos. Brus. S tem je bilo v

celoti zadoščeno vsem zahtevam oblasti in z nestrpnostjo se je pričakoval

dekret o ustanovitvi nove fare.

149


In res, 1. maja 1910 se je uresničil dolgoletni sen, kajti ta dan se je ustanovila

fara Dolenji Logatec. Lahko si mislimo, kako veliko navdušenje in

kako neprikrito veselje je zavladalo po novi fari. Mnogi ste bili tedaj

sami žive priče tega velevažnega dogodka, mlajši pa ste gotovo pozneje

kedaj slišali pripovedovati o vsem, kar se je tu v tem kraju godilo.

Vse je tekmovalo, kdo in kako bi najbolje doprinesel čim več k temu zgodovinskemu

in veličastnemu dnevu. Logatec gotovo še ni videl podobnega

razpoloženja. Vse v zastavah, vse v mlajih in vencih, ob pokanju topičev

in potrkavanjem zvonov se je rodilo lepo novo jutro 1. maja. Presegel bi

okvir moje naloge, ako bi podrobneje navajal vse, kar je bilo določeno v

povzdigo tega velikega praznika. In prav, saj se je tedaj cela fara povezala

med seboj v eno, povezala v eno s svojim župnikom, v eno s svojo cerkvijo,

v eno s svojim ljubljenim Bogom. In od tedaj je minulo polnih 25 let.«

List Slovenec poroča o slovesnosti

Kakor že omenjeno, je list Slovenec avgusta 1935 zapisal: »25 letnica

ustanovitve samostojne župnije, kakor tudi 25 letnica župnikovanja in

40 letnica mašništva g. Valentina Remškarja se je v nedeljo, dne 25. avgusta

izvršila na izredno svečan način na pobudo cerkvenih ključarjev

in Katoliške akcije. Že na predvečer je cerkveni pevski zbor in godba

Katoliškega prosvetnega društva napravila pred župniščem podoknico,

katero je dopolnil nato na trgu logaški pevski zbor. V nedeljo se je k

slovesnemu cerkvenemu opravilu razvil veličasten sprevod, vsa cerkvena

društva, Katoliško prosvetno društvo s svojo godbo, gasilci itd., vsi z

zastavami. Narodne noše - okrog 130 po številu - so dajale sprevodu

prav poseben značaj.

Sprevoda so se udeležili tudi predstavniki oblasti in skoraj vsi farani.

Tega sprevoda skozi mlaje in z zastavami okrašene ulice noben Logatčan

ne bo pozabil. V častnem špalirju od župnišča do cerkve je duhovščina

odšla v cerkev, a velika večina ljudstva je morala zaradi pomanjkanja

prostora ostati zunaj cerkve. V pridigi je g. dekan Kete lepo razložil smiselnost

farnega življenja.

Po slovesni sv. maši se je ljudstvo razgrnilo po cerkvenem trgu, kjer je

imel g. Oblak Gabriel slavnostni govor. Podal je zgodovino cerkve in

150


ustanavljanje fare, v drugem delu pa je kot član Katoliške akcije obrazložil

duhovni pomen farne ustanove in potrebo notranje priprave. V imenu

župljanov je naslovil na presveto Evharistijo vdanostno zahvalo in

obljubo neomajne vere v sv. Skrivnost. Za tem je prešel na jubilej g. župnika

Remškarja, predočil župljanom vse njegovo plemenito prizadevanje,

odkar je v logaški župniji, čestital k imenovanju za duhovnega svetnika,

nakar je g. dekan prebral škofijski dekret, deklica v narodni noši

pa je g. svetniku podala simbol te časti - rdeč duhovniški pas.«

List Slovenec nato nadaljuje: »Kot drugi govornik je v imenu šole z lepimi

besedami čestital g. župniku kot katehetu g. šolski nadzornik Karel

Štravs. Čestitko v imenu občine pa je izrekel g. župan Gregor Tršar. V

imenu gasilske čete je govoril načelnik čete g. Rus Anton.

Na te, z deklamacijo spremljane govore, se je g. duhovni svetnik Remškar

zahvalil in s himno 'Povsod Boga' se je formiral razhodni sprevod.

Ves dan je bilo vsepovsod najlepše razpoloženje. Popoldne, po litanijah,

se je na gostilniškem vrtu Kmetijskega gospodarskega društva nabralo

polno ljudstva, ki je med prepevanjem in godbo dajalo duška svojemu

veselemu razpoloženju.

Velikega navdušenja je bil deležen g. dr. Marko Natlačen, ki se je za kratek

hip ustavil na potu iz Cerknice. Zvečer je Katoliška akcija priredila v

Katoliškem prosvetnem društvu otroško igrico in narodno igro 'Zlatopoljčan'.

Vsi igralci so se zavedali, da igrajo igro za res izbran dan in bi

predstave tudi v poklicnem gledališču ne mogli izvesti bolje.

Pripomniti je treba, da je glavni uspeh bil v globoki duhovni pripravi fare,

saj so povečini vsi farani prejeli sv. zakramente. Spovednice so bile vso noč

polne. Po cerkvi pa se je ob nočnem češčenju Najsvetejšega razlegalo vso

noč petje, pri jutranjih mašah pa se je ljudstvo komaj porazdelilo. Za duhovno

pomoč se je zahvaliti okoliškim gg. duhovnikom, zlasti gg. z Vrhnike,

ki so vztrajali vso noč kar naprej pri napornem spovedovanju. Slovesnost

bo dolgo zapisana med najsvetlejše dneve dolenjelogaške župnije.« 305

Član Katoliške akcije

Ni veliko znanega o delu Gabriela Oblaka znotraj slovenske Katoliške

akcije. Slednja je dobila svoja pravila leta 1929 in se naslonila na že

151


obstoječe katoliške organizacije. Škof Jeglič je namreč zapisal, da »iz pravil

morete posneti, da Katoliška akcija ni nobena nova organizacija, ampak

je sodelovanje vernikov v poslanstvu Cerkve«. 306

In prav o tem je Gabriel Oblak kot član Katoliške akcije nagovoril zbrane

na že omenjeni slovesnosti ob petindvajsetletnici logaške župnije, rekoč:

»Današnjo spominsko slovesnost bi veliko bolj želel obrniti na našo duhovno

plat, toda čutim se v svojih zmožnostih mnogo preslabotnega, da

bi mogel zadostno orisati veliki duhovni pomen, ko smo se pred 25 leti

odločili sprejeti medse svojega evharističnega Boga.«

V nadaljevanju se opre na priliko o »nadcestninarju Caheju«, ki ga je

Gospod poklical, naj sestopi s figovega drevesa, in vpraša navzoče: »Prijatelji,

ali se ni tudi pred 25 leti Gospod ozrl ravno na nas v tem kraju, ali

ni tudi nam rekel, stopite brž doli, ostati hočem pri Vas, zakaj danes je

Vaši hiši zveličanje došlo.«

Govor konča s povabilom: »Zato pa, dragi sofarani, sprejmimo danes

iznova našega Gospoda medse, odprimo mu odslej najgostoljubnejše

naša srca na stežaj, naj bo odslej On naš stalen gost, gost pri posamezniku,

gost pri naših družinah, v vsem javnem in zasebnem življenju.«

V tem govoru – hrani ga vnuk Marko Vihar – se morda najjasneje kaže

Gabrielova skromnost, ponižnost in smisel za duhovno življenje.

Kaplanija

O obljubah o zidanju kaplanije v Logatcu se je govorilo v predvolilnem

boju jeseni 1937. A ni dokazov, da je take obljube razširjal kandidat za

župana Gabriel Oblak, pač pa so mu jih v usta nemara položili politični

nasprotniki. Kakorkoli, kaplanije očitno sploh nikoli niso sezidali, zanjo

pa tudi najbrž ni bilo prave potrebe, saj v tistem času v Logatcu ni bilo

kaplana. Možno je torej, da so si nekateri v predvolilnem času »kaplanijo«

preprosto izmislili za zavajanje volivcev…

152

Oblakove hiše

Oblakove hiše

Čevica 63, Dolenji Logatec

Gabriel Oblak je za svojo družino na Brodu kmalu po poroki pričel zidati

lastno hišo, in sicer na zemljišču z imenom Dolge njive. Slednje se

nahaja nekako med logaškim Narodnim domom in očetovo »Oblakovo

vilo« in je bilo pravzaprav del dote, ki jo je žena Marinka prinesla v zakon.

Načrt za hišo je narisal sam in ga nesel pokazat arhitektu Plečniku. Ta ga

je pogledal in odvrnil: »Ein schönes Häuschen!« 307

Ta hiša z rdečkastim ometom in obdana z zelenjem, še dandanes stoji na

naslovu Tržaška cesta 54 v Dolenjem Logatcu. V medvojnem času se je

naslov hiše glasil Čevica 63. Druga Gabrielova hčerka Božena, ki je

mama soavtorja te knjige, se je rodila prav v tej novi hiši leta 1927. 308

Kakor že omenjeno v prejšnjih poglavjih te knjige, je moral Gabriel

Oblak v tridesetih letih dvajsetega stoletja zaradi gospodarske krize to

hišo prepustiti svojim upnikom. Hčerka Irena se spominja, da je kot

dvanajstletna deklica, bržkone leta 1938, nekega dne pomagala brisati

prah gospodinjski pomočnici Kristini, ta pa ji je rekla, da bodo hišo prodali

Korparjevim.

Brod 26, Dolenji Logatec

Nekaj pred letom 1940 je Gabriel svojo cementninarsko delavnico, ki je

stala kakih dvesto metrov naprej od hiše Čevica 63 v smeri Gornjega

Logatca, nadzidal za eno nadstropje in tako ustvaril za tiste čase skorajda

razkošno družinsko domovanje. Takrat sta bili hčerki Irena in Božena

v šoli v Ljubljani, ostali mlajši otroci pa še doma. Ti so v novi hiši

navdušeno tekali od sobe do sobe, odpirali vrata in si ogledovali prostore.

Dokončno so se v hišo preselili leta 1940.

V tej hiši s tedanjim naslovom Brod 26 so Oblakovi preživeli drugo svetovno

vojno. V njej je vse do svoje smrti živela tudi žena Marinka. Soavtor

te knjige je tu večkrat preživljal poletne in zimske počitnice, v prijetnem

153


spominu pa ostajajo tudi vsakoletna srečanja vse rodbine na dan vseh

svetih. Dandanes te hiše ni več, saj sta na njenem mestu zrasli dve novi

družinski hiši z naslovom Tržaška cesta 60 in 60a.

V veži je bil na desni najprej vhod v pralnico, opremljeno s kamnitim

koritom in kotlom za kuhanje perila, ter velika lesena miza za ročno

pranje perila in nato še vhod v shrambo, kjer so bile narejene lesene

police za jabolka in zaboji za krompir ter ostale pridelke. Po kamnitih

stopnicah se je obiskovalec povzpel v prvo nadstropje, kjer ga je najprej

pričakala mizica s telefonom, nad njo pa hišni oltarček z večno lučko. Ta je

bila priključena na črn transformatorček, ki je tam tiho brnel noč in dan.

Vzdolž celega prvega nadstropja je tekel dolg hodnik, po katerem smo

Gabrielovi vnuki neštetokrat tekali med družinskimi srečanji. S hodnika

je bil najprej vhod v dnevno sobo z visokim kaminom in levo v kuhinjo.

V njej je bil velik zidan štedilnik, zraven pa vhod na verando. To je bila

sobica s polkrožnimi okni v vzhodnem vogalu hiše, kjer je bilo prijetno

posedati v poletni vročini. Soavtor se spominja črne omare s knjigami in

med njimi debelih zvezkov nemške enciklopedije »Brockhaus Lexikon«.

Na vrhu omare je bila shranjena škatla s citrami.

Naprej desno po hodniku je bila najprej pisarna z reprezentančnim črnim

pohištvom, zofo, delovno mizo in mizico s pisalnim strojem. Na

steni je bila velika slika Franca Ksaverija Oblaka »Ribiči z jadrnicami na

morski obali«.

In še naprej po hodniku levo najprej fantovska soba, nato dekliška soba

in zakonska spalnica. Na desni strani hodnika je bila shramba, garderoba,

stranišče, kopalnica in na koncu vhod na manjši balkon, ki je bil na

zadnji strani hiše.

Soavtor se spominja izročila, da je Gabriel Oblak pri načrtovanju hiše

pripomnil, da mora biti stopnišče tako široko, da lahko po njem nesejo

krsto – ne sluteč, da bo prav njega taka usoda doletela prvega.

Pred hišo je bil lep vrt, za katerega je bilo naročeno raznovrstno sadno

drevje pri Sadjarstvu bratov Dolinšek iz Kamnice pri Mariboru. Še ohranjen

dopis 309 Gabrielovega elektrotehničnega podjetja z dne 9. marca 1940

razodeva za današnje čase neverjetno poznavalstvo sadjarske stroke.

154

Oblakove hiše

Naročilnica namreč zelo premišljeno našteva več vrst visokodebelnih

jablan kot na primer primčevo jabolko, gdanski robač in bojkovo jabolko,

pa potem vrste nizkodebelnih hrušk, vse od viljamovke do blumenbahovke,

pa bosansko češpljo, Ambroževo in Orleansko marelico ter

breskev Elberta. In seveda raznovrstno cvetlično grmičje, ribez in kosmuljo.

Na koncu pa: »Ako imate vse navedeno, potem kar vse pošljite,

ako nimate vsega, nam pa označite, česa nimate, da Vam v zameno sporočimo

druge. Danes čitamo, da je tamkaj razširjen San Jose kapar. Ali

bode potem varno Vaše drevje?«

Stara pošta, Dolenji Logatec

V hiši »pr' Muláj«, na nekdanjem naslovu Dolenji Logatec 24, je bil nekoč

poštni urad, zato se je je prijelo ime »stara pošta«. To hišo, ki se nahaja

nasproti današnje slaščičarne Kljukec, je kupil Gabriel Oblak malo

pred začetkom druge svetovne vojne, 29. oktobra 1940.

Gabrielova hčerka, gospa Majda Polajnar, roj. Oblak, se spominja: »V

Mulajevi hiši, ki je bila tedaj naša last, Italijani pa so jo okupirali, je bila

oficirska menza. Po kapitulaciji Italije tri dni nismo šli pogledat, kaj se

tam dogaja. Po treh dneh je ata vendarle šel pogledat hišo in videl, da je

bila že izpraznjena, ljudje pa so odnašali celo okenske okvirje. Nekaj

oken je še uspel rešiti, a škoda je bila že povzročena.«

Med nemško zasedbo je bila v hiši nastanjena nemška komanda, po

koncu vojne pa je bila hiša nacionalizirana. V Uradnem listu LRS, št. 33

z dne 8. septembra 1945 je namreč izšla uredba Ministrstva za prosveto

narodne vlade Slovenije, s katero je »bila v Logatcu ustanovljena nižja

gimnazija v hiši Gabrijela Oblaka«. Delovala je do leta 1957, ko so bile

nižje gimnazije ukinjene in uvedene osemletne osnovne šole. 310

V samostojni Sloveniji so oblasti hišo v postopkih denacionalizacije vrnile

lastnikom, dediči Gabriela Oblaka pa so nato njegov lastniški delež

prodali.

Poljanska 43, Ljubljana

V začetku petdesetih let prejšnjega stoletja je Gabriel Oblak v Ljubljani

na Poljanski cesti 43 kupil staro hišo. Notranjost je nekoliko popravil in

155


uredil ter hišo namenil svojim otrokom, ki so takrat živeli, se šolali in

poročili v Ljubljani. Tako sta v tej hiši živeli hčerki Božena, poročena

Babič, Majda, poročena Polajnar, in sin Matej, ki pa je bil še samski.

V tej hiši sta od svojega rojstva leta 1956 svoje zgodnje otroštvo preživela

soavtor te knjige s sestro Alenko, ki imata to hišo za svojo rojstno hišo.

Prav tako tudi Janči, brat soavtorice te knjige.

Stanovanje družine Babič je bilo v prvem nadstropju. Okno tedanje kuhinje

gleda na Poljansko cesto, okna spalnice pa so na rdečkastem delu

fasade. Desno okno v pritličju je pripadalo sobi »strica Matka«, medtem

ko je v sosednjih prostorih živela družina Polajnar. Pritlična okna, ki

gledajo na Poljansko cesto in pa vhodna vrata so pripadala stanovanju

gospe Janežič.

Soavtor je jeseni 1962 pričel obiskovati prvi razred osnovne šole Toneta

Tomšiča pod ljubljanskim gradom. Spominja se, da je gospodinjska pomočnica

vsako jutro pogledala skozi majhno okence v prvem nadstropju,

tik ob stebru cestne svetilke, ali je prečkanje ceste varno.

Druga svetovna vojna

Zbirajo se črni oblaki

Glavno vodilo župana je bilo, kako obvarovati prebivalce Logatca pred

nepotrebnim zlom in trpljenjem.

Dne 11. marca 1936 so neznanci v Logatcu podrli evharistični križ, kar

je izzvalo splošno ogorčenje. Križ so prebivalci postavili nazaj. Julija

1937 po sokolski veselici križ ponovno podrejo. 311

Dne 1. junija 1940 je župan zaradi črnih oblakov, ki so se zbirali na jugoslovanski

meji, naslovil na prebivalstvo naslednje obvestilo:

»Občina Dolenji Logatec. Dolenji Logatec 1.VI.1940. Vsem občanom!

Mir, ki ga na vseh naših mejah kljub divjemu vojnemu metežu okrog nas

uživamo, je sad modrega državnega vodstva in po pravici smemo upati,

156


da nam bode tudi za bodočnost ta mir z Božjo pomočjo ohranjen. Niso

pa seveda z vso gotovostjo izključena kaka presenečenja, kar nas mora

voditi do izredne pazljivosti in previdnosti, pri čemer naj ta previdnost

bode vse kaj drugega, kot pa kak brezglavi strah, malodušnost ali zbeganost,

kar vse nima doslej prav nobene pametne utemeljitve.

Vse take okolnosti nalagajo posebne naloge vsem javnim skrbnikom,

zlasti občini, ki bi zagrešila neodpustljiv greh, ako bi kar tja v en dan

omalovaževala potrebne previdnostne ukrepe in bi jo morda, kar Bog ne

daj, našli poznejši dogodki povsem nepripravljeno. Za to bodo tudi od

strani občine izšle gotove pobude, kar pa naj javnost pravilno tolmači:

da je vse to le varnostni in previdnostni ukrep, ne pa morda kak znak za

alarm. Ako izidemo brez zapleta v vojno, ne bode to, kar se bo ukrenilo,

nikomur v posebno škodo. Ako pa bi nas le utegnila doleteti nevarnost

ali nesreča, pa bode vse to v veliko pomoč in korist.

Kdor je že doslej sam pretehtaval položaj, na katerem živimo mi, je nujno

moral priti do zaključka, da obmejni kraj kot je naš, radi svoje utrjenosti

ne bode mogel v slučaju vojske služiti več kot bivališče civilnemu

prebivalstvu. Brezpogojno torej je računati z izpraznitvijo. Za tak slučaj

je tudi že občina prejela od oblasti navodilo, naj se ves sodni okraj Logatec

v slučaju sovražnosti preseli v območje sreza Črnomelj.

Naravno je, da bi evakuacija (izpraznitev) mogla potekati mnogo lažje,

ako bi se sovražnosti predhodno napovedale, kajti v tem slučaju bi se

lahko uporabila tako železnica kakor tudi druga cestna vozila. Drugače

pa bode to izgledalo, ako bi se, kot to opazujemo sedanje čase drugod,

sovražnosti pričele nenadoma, ko se istočasno že tudi rušijo železniške

in cestne zveze. V takem slučaju bo vsakdo zadovoljen, ako si

bode mogel peš rešiti golo življenje in le to kar bode mogel sam ponesti

s seboj.

Skrb občine gre torej v prvi vrsti za tem, da se že sedaj v miru vse tako

pripravi, da bi se mogla morebitna izpraznitev kraja izvesti v čim manjši

zmešnjavi, čim hitrejše in uspešnejše. Napak bi bilo ako bi si na eni

strani imovitejši mogli vse lepo oskrbeti, na drugi strani pa bi šibkejši

bili prepuščeni sami sebi. Tudi ti bodo morali biti deležni gotove pomoči

in najpotrebnejše varnosti. Nihče se ne sme čutiti v takem slučaju

157


zapostavljenega ali zapuščenega. Posebej je že oskrbljeno za deco do 16.

leta, za katero pripravlja vse potrebno 'Unija za zaščito dece' ter so se

tozadevni popisi že izvršili. Glede bolnikov in starih ljudi bode treba

sedaj enako in posebej poskrbeti tako, da bi se obojni, če le mogoče, v

slučaju nevarnosti najprvo preselili.

Kdor razpolaga z lastnimi sredstvi ter ima možnost in znanstvo, da se

izseli v kateri koli kraj izven utrjenega pasu, ta bode najbrže sam na

svojo roko in po svoji preudarnosti vse potrebno ukrenil in morda najnujnejše,

kar lahko pri vsakdanji rabi doma utrpi, za vsak slučaj že predčasno

tjakaj shranil. V tem slučaju naj se nihče te previdnosti ne sramuje,

le mirnost naj ohranja.

Tistim pa, ki nimajo zadostnih sredstev ali pa morda nimajo znanja zunaj

po drugih krajih, bode po možnosti najpotrebnejše oskrbela občina,

ki bode v kratkem vse pripravila za slučaj resnične potrebe izpraznitve.

Poudariti pa se mora takoj, da ta akcija ni mišljena kot kaka preselitev,

ko bi vsakdo skušal rešiti čim več svojega imetja. Kdor bi to nameraval,

ta si bode pač moral najti sam načina, da to na svojo roko uredi, če se mu

zdi potrebno in primerno. Skrb občine bo posvečena le temu, da si vsakdo

spravi na varno najnujnejše za življenje, to je, obleko, obutev, nekaj

jedilne priprave in podobno. Vse drugo se bode že na mestu nove nastanitve

po možnosti uredilo. Za organizacijo vsega tega pa so potrebni

podatki, katere naj vsakdo takoj izpolni na priloženi poli ter naj isto vsaj

tekom tega tedna dostavi na občino. Nadaljnja navodila in odredbe

bodo sledila. Župan Gabrijel Oblak.« 312

Imenovanje novega sreskega načelnika

Konec leta 1940 je bilo v časopisu Nova doba objavljeno, da nastopa

službo sreskega načelnika v Logatcu g. dr. Josip Orožim, ki je prej zasedal

mesto sreskega podnačelnika v Laškem. 313

Na svojem mestu je ostal komaj nekaj mesecev do prihoda Italijanov.

Videti je, da sta z županom Oblakom zgledno sodelovala in nosila najtežje

breme prvih vojnih dni. V svojem povojnem zagovoru pred sodiščem

ga Gabriel Oblak večkrat poziva tudi kot pričo.

158


Županova družina odide na Dolenjsko

Nekateri Logatčani so v strahu pred vojno res zapustili Logatec, saj je za

begunce iz Logatca bila za zbirno mesto določena Stična na Dolenjskem.

Drugi so za zaklonišče poleg kleti v trdnejših hišah imeli na voljo tudi

železniški predor pod Naklom. 314

Za nekaj časa je poslal družino na Dolenjsko tudi Gabriel. Še pred izbruhom

vojne je namreč napeljeval elektriko v okolici Grosuplja in pri tem

se je spoznal z lastnico neke gostilne v Dobrepolju. Slutil je, da se bližajo

Logatcu hudi časi, saj leži tik ob državni meji. V tej gostilni si je izgovoril

prostor za svojo družino, če bi bilo treba zapustiti dom. 315

Ob nastopu sovražnosti je res Oblakova družina zapustila Logatec in

se odpravila na Dolenjsko. Dan je bil mrzel in padal je sneg pomešan z

dežjem. Mama, gospa Marinka, je za vsakega otroka že poprej pripravila

vrečo ali nahrbtnik z obleko in perilom. In v tisti naglici, ko so bili vsi

vznemirjeni zaradi odhoda, so za enega otoka menda pozabili vse. Nekaj

obleke so k sreči že prej poslali v Dobrepolje v večjem zaboju, med njo

tudi nekaj oblačil za očeta Gabriela, ki pa je sicer ostal v Logatcu na svojem

službenem mestu. Ko pa so prišli v tisto gostilno, so se namestili v

nekakšni kašči, ki so jo morali najprej še pospraviti. Od nekod so dobili

tudi žimnice, da je lahko vsak otrok ležal na svojem ležišču. Za hrano pa

so se dogovorili kar v tej gostilni in hčerka Božena se še dobro spominja,

da je bil prvi dan za kosilo ričet. Mama Marinka je vseskozi skrbela in iskala

naokrog, da hrane ne bi zmanjkalo. Denarja jim je nekaj dal oče Gabriel

in sinko Matko je nedolžno vprašal: »Ali bomo imeli dovolj denarja

do konca vojne?« Mama Marinka je nenehno hodila k radijskemu aparatu

v gostilni in poslušala, kaj se dogaja. Po enem tednu je olajšano rekla: »No,

ta teden smo že preživeli.« Medtem pa je sin Jože dobil pljučnico in je z

visoko vročino ležal na tleh. Mama je od nekod priklicala enega od jugoslovanskih

oficirjev, ki so še bili v kraju. Ta je bil zdravnik in je Jožetu dal

zdravila, da se bolezen ni poslabšala. Toda po enem tednu se je položaj

obrnil. Med jugoslovansko vojsko je zavladalo veliko razburjenje, saj se je

vsakdo želel čimprej dokopati do civilne obleke, se preobleči in oditi domov.

Mama Marinka je takrat od Gabrielovih oblačil dala nekaj kosov

nekemu igralcu, ki se je pisal Zupan ali Zupanc, in še enemu od vojakov.

159


Po enem tednu je družino Oblak prišel iskat šofer, ki ga je poslal Gabriel

Oblak v Dobrepolje. Vojna je bila za jugoslovansko vojsko izgubljena. A

ko so se približali Logatcu, jih je že ustavila italijanska straža z vzklikom:

»Alt! Chi va là?« Odgovorili so preprosto: »Famiglia di podestà!« Na

veliko presenečenje Italijani niso postavljali drugih vprašanj in so jih

spustili naprej: »Avanti, podestà!« 316

Ko so prišli domov, so opazili, da je bilo na hiši več oken razbitih, saj so

bili Italijani obstreljevali Logatec z granatami. V tem tednu, ko jih ni bilo

doma, je župan Oblak redno hodil v opuščeni železniški tunel in obiskoval

ter hrabril Logatčane, ki se tja zatekli. Hudo pa mu je bilo, ker ni vedel,

kaj se dogaja z njegovo družino v Dobrepolju. Kot se spominja hčerka

Božena, se mama in ata nikdar nista tako tesno objela kot takrat na

dvorišču hiše na Brodu, ko se je vsa družina vrnila iz Dobrepolja. 317

Logatec v pričakovanju Italijanov

O dogodku 10. aprila 1941 je Logatčan, Jan Mihevc, povedal naslednje:

»Spomine na prve dni vojne so domači velikokrat obujali. Čevčani so

se takrat zatekli v opuščeni železniški predor pod Naklom, ena od italijanskih

granat naj bi udarila tudi v eno od čevskih gospodarskih poslopij.

V spominih na tiste dni pa je bilo poudarjeno dejanje takratnega logaškega

župana Gabrijela Oblaka. Z odločno in osebno tvegano potezo se

je izpostavil in zaščitil kraj in krajane pred verjetno še hujšim vojnim

nasiljem. Ko je italijanska vojska ob prodoru pričela s topniškim obstreljevanjem,

se je odpravil proti Hrušici, kjer so bili njeni položaji. Zaradi

varnosti je šel z njim znanec, predvojni komunist, zidar Matevž Pečenik,

ki je vedel, kje in na katerih cestnih odsekih je jugoslovanska vojska položila

mine. Ko so ju italijanski vojaki nad Kalcami zaustavili, se je Gabrijel

Oblak, ki je znal italijansko, kot logaški župan uspel izgovoriti do

poveljujočega oficirja. Dejal mu je, da je obstreljevanje Logatca nesmiselno,

saj se je jugoslovanska vojska umaknila od tod in odpora ter vojaškega

spopada tu ni pričakovati.

Da je temu res tako, je zajamčil ne samo kot župan, ampak tudi osebno.

Topniško obstreljevanje Logatca je bilo prekinjeno. S to potezo je Gabrijel

160


Oblak preprečil še večjo gmotno škodo ob obstreljevanju in tudi morebitne

civilne žrtve, ki bi jih Logatec verjetno utrpel ob bojnem prodoru

italijanske vojske.« 318

Podobno piše v svoji knjigi Janez J. Švajncer. Po nepreverjenih podatkih

naj bi med italijanskim obstreljevanjem Logatca logaški župan odšel k

Italijanom na Hrušico (po drugih ni šel osebno in je tja poslal svojega

odposlanca) in jim sporočil, naj nehajo streljati, saj v Logatcu ni več nobenega

jugoslovanskega vojaka. S tem je od Logatca in njegovih prebivalcev

odvrnil nevarnost, po drugi strani pa je sovražniku sporočil, česar

pravzaprav ne bi smel. 319

Natančneje je o teh dogodkih Gabriel Oblak govoril kmalu po koncu

vojne v svojem zagovoru pred sodiščem.

Italijanska zasedba

Italijani so zasedli Logatec 11. aprila 1941. Bojan Tolazzi iz Logatca je

povedal 320 : »Okoli ene ponoči je s prižgano furmansko petrolejko prišel

v tunel Matevž Pečenik. Šel je po tunelu z visoko dvignjeno lučjo in

oznanjal: ’Ljudje, pojdite domov. Logatec so že zavzeli Italijani. Župan

vam sporoča, da se vrnete na svoje domove. Nevarnosti ni več!’ Novica

je odjeknila huje, kot pa da bi granata padla in eksplodirala sredi tunela.

Nihče ni verjel, kar je slišal. Logatec, da so zasedli Italijani…«

Italijani so se nastanili v Logatcu po menda najlepših hišah. Med drugim

nekaj oseb tudi v hiši na Brodu, kjer je živela številna županova družina.

Te osebe so bile višjih činov in se občasno menjale, med njimi pa je bil

tudi nek polkovnik oziroma »colonnello«. Menda je bil na dvorišču celo

parkiran manjši tank ali oklepno vozilo. V tej zvezi je krožilo kar nekaj

anekdot o tem, kako so otroci stikali po sobi italijanskega oficirja. 321

General, poveljnik obmejne straže, Carlo Ghe, se je vselil v hišo nekdanjega

župana Gregorja Tršarja. 322

Prvi meseci županovanja med vojno

Civilni komisar za zasedeno slovensko ozemlje in tajnik italijanske fašistične

stranke za tržaško pokrajino Emilio Grazioli je z ukazom 20. aprila

1941 podredil vse tedanje upravne ustanove civilnemu komisariatu v

161


Ljubljani, dejansko samemu sebi. Med temi je bilo tudi enajst občin

okraja Logatec. Sledilo je odstavljanje slovenskih upravnih uradnikov na

vseh ravneh. Po občinah so ukinjali občinske odbore, ki so bili izvoljeni

še po jugoslovanski ustavi, puščali so le župane, a ne za dolgo. Ko so

prišli v občine izredni komisarji, vsi sami Italijani, so mnogi slovenski

župani raje sami odstopili. Tako je bilo v občinah Gorenji Logatec, Cerknica,

Rovte in Planina. Na mesta nekdanjih županov je novoimenovani

okrajni komisar Umberto Rosin postavil začasne komisarje, med njimi

so bili - razen redkih izjem - sami Italijani. 323

Gabriel Oblak je ostal na svojem županskem mestu. Več o tem, zakaj, je

povedal v zagovoru na povojnem sodnem procesu.

Obisk Visokega komisarja Graziolija

Julija 1941 je časopis Slovenec poročal takole: »Ob prihodu Eks. Visokega

Komisarja je zaigrala vojaška godba 'Giovinezzo', nakar je pozdravil

odličnega gosta komisar logaškega okraja Cavaliere Umberto Rossini

(pravilno Rosin, op. M. Babič), ki ga je nato tudi ves čas spremljal po

okraju. Dobrodošlico sta nato izrazila tudi logaški župan Gabrijel Oblak

ter župnik Valentin Remškar, nakar je iz špalirja narodnih noš pristopila

mala deklica, prav tako v narodni noši, in izročila odličnemu gostu lep

slovenski šopek.« 324

Jutro je zapisalo takole: »Župan Oblak je v kratkem nagovoru poudaril,

da hoče notranjsko prebivalstvo dajati spoštovanje, da bo tudi samo

spoštovano, da hoče delati, da bo od svojega dela moglo živeti in hoče

ravnati tako, da bo tudi ta mali košček zemlje delal čast svojim zaščitnikom.

Govor je zaključil z vzklikom Kralju in Cesarju, Duceju in Ekscelenci

Visokemu Komisarju.« 325

Nekoliko drugače se spominja tega dogodka gospa Božena Babič, roj.

Oblak, županova hčerka, ki je povedala, da je bilo osnovno županovo

vodilo »kakor boste vi z nami, tako bomo tudi mi z vami«.

Obisk tajnika fašistične stranke

Časopis Slovenski dom je novembra 1941 zapisal naslednje: »Tudi postaja

v Logatcu, kakor na Rakeku, je bila okrašena z zastavami in s podobami

Kralja in Cesarja ter Duceja. Pri vlaku je bil poveljnik armadnega

162


zbora ekscelenca Robotti z načelnikom in častniki svojega generalnega

štaba, dalje general Carlo Danioni ter okrajni komisar Rosin.

Ko je tajnik stranke (Adelchi Serena, tajnik italijanske fašistične stranke,

op. M. Babič) pregledal častni oddelek, se je ustavil na sredi skupine,

kjer je bil župan Oblak ter župnik Valentin Remškar, ki sta mu izrekla

vdanostne in pozdravne besede. Župan Oblak je dejal:

'Ekscelenca! Ko prvič, kar je Ljubljanska pokrajina pridružena Veliki

Italiji, stopate na našo lepo in ljubljeno zemljo, se kot župan tega prvega

važnega kraja čutim zelo počaščenega, da vam morem izreči naš

pozdrav. Razen tega vam želimo prijetno bivanje v prepričanju, da boste

mogli oceniti naša čustva, naše želje in naše delo ter vse to razlagati

pri Duceju in pri najvišjih dostojanstvenikih. Pozdravljam tudi Ekscelenco

Visokega Komisarja, ki vas spremlja in ki nam je že v drugič izkazal

čast s svojim obiskom. Ekscelence, ponavljam vam svoj pozdrav

in pozdrav Logatca.'

Ekscelenca Serena se je zahvalil za pozdrav in za manifestacijo, ki mu jo

je priredilo ljudstvo. Izrekel je prebivalstvu Ducejev pozdrav in dejal, da

bo ljudstvo v lojalnosti in v delu po njegovem našlo kar najbolj ugodno

bodočnost. Šolarji so potem zapeli 'Giovinezzo' po italijansko. Tajnik se

je ustavil pri otrocih ter je njim in učiteljem izrekel zadovoljstvo. Ko je

pregledoval prebivalstvo, ki je pozdravljalo po rimsko, so se izmed otrok

dvigali topli klici 'živio' na naslov Duceja.« 326

Podobno je o tem obisku s fotografsko reportažo poročalo Jutro. 327

Združitev Dolenjega in Gorenjega Logatca

Časnik Jutro je decembra 1942 poročal naslednje: »Smatrajoč za potrebno

in umestno, da se občini Dolenji Logatec in Gorenji Logatec spojita,

je Visoki komisar za Ljubljansko pokrajino izdal naslednjo naredbo z

dne 24. novembra 1942-XXI: Občini Dolenji Logatec in Gorenji Logatec

se spojita v eno samo občino, ki dobi ime Logatec. Občinski sedež ostane

v Dolenjem Logatcu, ki je glavni kraj združene občine. Okrajni komisar

v Logatcu naj izvrši to naredbo in odredi potrebne ukrepe, da se uredijo

morebitna vprašanja imovinskega, davčnega ali drugega značaja v zvezi

s spojitvijo teh občin.« 328

163


Izredni komisar občine Logatec

Časopis Slovenski dom je januarja 1943 kratko zapisal, da je »Visoki

komisar imenoval za izrednega komisarja občine Logatec g. Gabrijela

Oblaka«. 329 Po italijanski zakonodaji je bil izredni komisar imenovan v

primeru posebnih razmer, ko je bilo potrebno na primer izvesti nujne in

izredne ukrepe, za katere je tak komisar tudi dobil potrebna pooblastila.

Nič pa ni natančno znano, kakšni razlogi so vodili Visokega komisarja k

temu imenovanju.

V zasebnem arhivu družine Mihevc se iz tega obdobja nahajata dva zanimiva

uradna dopisa. Prvi je povezan z naročilom o nujni udeležbi pri

transportu lesa, drugi pa z obvezno oddajo radijskih aparatov. 330 V dopisu

z dne 28. avgusta 1942 beremo: »Na osnovi naredbe visokega komisarja

za ljubljansko pokrajino z dne 8.5.1942 št. 86 in ustnega naloga

Comando 110° BTG Mitraglieri p.t. 527 se vam naroča, da dne 29.8. ob

6.30 zjutraj dovedete pred hišo Čuk v Blekovi vasi št. 28 1 par volov, z

vprego, z vozom in eno delovno močjo radi odvoza lesa iz gozdov in

materiala iz kraja, ki ga bode naročila Comando 110° BTG Mitraglieri

p.t. 527. Vprego in delovno moč se dá samo za en delovni dan. Ako se

temu pozivu v točno zgoraj navedenemu času ne bi odzvali, bodete nosili

vse kazenske posledice.« Dopis, ki ga je torej dobil tudi Gabrielov

svak Ivan Mihevc, je napisan le v slovenščini, podpisala pa sta ga tajnik

Guček in Gabriel Oblak, kot župan.

Drugi dopis je bil na Ivana Mihevca naslovljen dne 19. februarja 1943:

»V smislu gornjega naloga se pozivate, da do 20. februarja t.l. oddate vaš

radio aparat v hrambo tukajšnje občine.« Dokument nosi v glavi ime

tedanjega okrajnega komisarja Rosina, podpisana pa sta občinski »segretario«

Guček in izredni komisar Oblak.

Druga obletnica okupacije

Časopis Slovenski narod je maja 1943 takole poročal o brzojavki, poslani

italijanskemu kralju Vittoriu Emanuelu III: »Po poročilu Visokega

komisarja v Vladni palači o priliki druge obletnice Ljubljanske pokrajine

je bila odposlana naslednja brzojavka: Ekscelenci Prvemu generalnemu

pribočniku Veličanstva Kralja Cesarja, Rim. Ob drugi obletnici

164


ustanovitve in priklopitve Ljubljanske pokrajine, ko so plemenite odredbe

dovolile možnost življenja in gotovost prihodnosti v rimskem spoštovanju

jezika, omike in izročil z občutkom živega občudovanja za

ponosne ustvaritve, ki jih je izvršila fašistična vlada na tem ozemlju,

prosijo duhovništvo in župani v imenu prebivalstva ter predstavniki

kulture, pravosodja in vseh kategorij proizvodnje Veličanstvo Kralja

Cesarja, naj izvoli sprejeti obnovljene izraze hvaležnosti, globoke vdanosti

ter lojalnosti.« 331

Skorajda enaka brzojavka je bila poslana tudi Mussoliniju, o čemer je

maja 1943 poročal časopis Slovenski dom. 332

V obeh brzojavkah so podpisani Visoki komisar Emilio GrazioIi, Gregorij,

škof ljubljanski, ljubljanski župan general Leon Rupnik, predsednik

vrhovnega sodišča dr. Anton Lajovic, rektor univerze prof. Milko Kos,

predsednik Akademije znanosti in umetnosti prof. Milan Vidmar, podpredsednik

pokrajinskega korporacijskega sveta dr. Ivan Mohorič, župan

Novega mesta dr. Marijan Polenšek, župan Kočevja Miloš Grabrijan,

župan Logatca Gabriel Oblak, župan Črnomlja Pavel KIemenc, predsednik

Zveze delodajalcev dr. Ivan Slokar, predsednik Pokrajinske zveze

delavcev dr. Branko Alujevič, predsednik Zadružne zveze prof. Bogumil

Remec in predsednik pokrajinske zveze svobodnih poklicev in umetnikov

inž. Milko Pirkmajer.

Popolnoma jasno je, da je italijanski režim take čestitke »izdeloval« kot po

tekočem traku in komaj je mogoče verjeti, da bi se navedene ugledne osebnosti

kulturnega in gospodarskega življenja z vsebino strinjale. Kakor tudi

slovenski župani vseh petih okrajev takratne Ljubljanske pokrajine ne.

Usoda Gabrielovega brata Bogdana

Leta 1942 so Italijani v Logatcu aretirali več deset oseb. Nekatere izmed

njih so poslali v taborišče Visco pri Palmanovi, med njimi tudi, leta 1909

rojenega, najmlajšega Gabrielovega brata Bogdana.

Od tam piše bratu Gabrielu dne 7. aprila 1943, dan po smrti mame Jerice:

»Prav težko mi je, ko nisem mogel biti doma, da bi jo vsaj spremil na

njeni zadnji poti. Sedaj vidim, da sem sam na svetu. V tem položaju mi

je še huje v tujini. Naprošam te, ako moreš kaj urediti zame, da bi prišel

165


domov, ker se ravno ne počutim dobro. Sem vedno slabše in bolezen se

mi je ponovila.« 333

Bogdan se je po vrnitvi iz taborišča oženil, a je že leta 1945 umrl zaradi

tumorja na možganih. Mama njegove žene Štefke, gospa Tončka Žabkar,

je vse do svoje smrti živela v Oblakovi vili. Soavtor se je spominja kot

najbolj prijazne osebe na svetu. Redno je prihajala preko današnje Tržaške

ceste v hišo Oblakovih in pomagala ali pa samo delala družbo naši

stari mami Marinki. Tudi ob praznikih, ko se je zbrala vsa Oblakova

družina, nas je prišla pozdravit, a se je rajši skromno zadržala v kuhinji,

kot da se ne bi počutila vredne, da se nam pridruži.

Neprecenljiva je bila njena pomoč Gabrielovi hčerki Boženi ob rojstvu

dvojčkov Alenke in Matjaža februarja 1956, ko je nekaj mesecev nesebično

pomagala, da se je mlada družina postavila na noge.

Imenovanje za župana Logatca

Časopis Jutro je 7. maja 1943 poročal, da Visoki komisar za Ljubljansko

pokrajino imenuje gospoda Gabriela Oblaka za župana (italijansko

»podestà«) Logatca. 334 Imenovanje je bilo objavljeno tudi v Službenem

listu za Ljubljansko pokrajino oziroma v »Bollettino Ufficiale per la provincia

di Lubiana«. 335 O tem je poročal tudi list Domoljub. 336

Vprašanje kolaboracije

Nasprotniki Osvobodilne fronte so si prizadevali, da bi postojanki

MVAC (Milizia Volontaria Anticomunista - Prostovoljna protikomunistična

milica, op. M. Babič) ustanovili tudi v Gornjem in Dolnjem Logatcu

ali vsaj v enem od obeh. Pri tem so računali na podporo nekaterih

uglednejših in bogatejših vaščanov iz vrst nekdanje Slovenske ljudske

stranke. Vendar pri tem ni bilo kakšnega posebnega uspeha, vsaj ne v

Dolnjem Logatcu. Deloma je imel za to zasluge župnik Valentin Remškar,

ki ni kazal nobene vneme za protipartizansko dejavnost. Tudi župan

Gabriel Oblak se ni hotel odločiti ne za eno ne za drugo stran. Prav

tako industrialec Jakob Maček in kaplan Karel Supin, ki se je v Dolenji

Logatec zatekel pred Nemci, nista nič dosegla. 337

Naj na tem mestu mimogrede omeniva, da je gospod Supin ob nedeljah

prihajal na kosilo k županovi družini in da mu je županova žena Marinka

166


med drugim pomagala pri skrbi za njegovo posteljnino.

Kapitulacija Italije

Po kapitulaciji Italije so se skozi Logatec domov vračali številni interniranci

iz taborišč v Italiji. V Dolnjem Logatcu so pomoč za vračajoče se

internirance ob pomoči župana Gabriela Oblaka organizirali v Dolšajnovi

hiši. Ležišča in sanitetni material so tja pripeljali iz italijanske

vojaške bolnišnice. Po hišah so za internirance naprosili hrano in obleke.

Župan Oblak je dal vsakemu internirancu potrdilo, da se vrača iz

internacije. 338

Pod nemško zasedbo

Prihod Nemcev

Nemci so kapitulacijo Italije pričakovali, zato so že 26. avgusta 1943 poslali

iz Ljubljane proti Trstu tri pehotne bataljone 211. grenadirskega

polka, polk gorskih lovcev Admont in 1. divizion 171. topniškega polka.

Še isti dan so te nemške enote potovale skozi Logatec. 339

Jan Mihevc iz Logatca se spominja pripovedi svojega očeta Ivana: »Predhodnica,

dva vojaka na motornem kolesu z bočno prikolico in mitraljezom,

je prispela iz smeri Ljubljane in se ustavila pred hotelom Kramar.

Tam sta zasedla položaj s pregledom v smeri Gorenjega Logatca, Rovt,

železniške postaje in Vrhnike. Za njima so prispeli avtomobili in kamioni

z vojaščino. Kmalu zatem je skupina Nemcev pod vodstvom oficirja

prišla na občino.« Takole pa se v nadaljevanju Jan Mihevc spominja tudi

pripovedi Gabrielovega sina Jožeta: »Nemški oficir naj bi takrat od župana

pričakoval, da bo ta javno izrazil dobrodošlico, podporo ter zadovoljstvo

ob prihodu Nemcev. Gabriel je prvi del pogovora verjetno elegantno

izpeljal in zagotovil, da se bo tudi v novih razmerah zavzemal za

spoštovanje reda in da bo še naprej kot župan, seveda zdaj v novih okvirih,

skrbel za odgovorno delo občinske uprave. Nato pa je skušal nemškega

oficirja omehčati, previdno, po tankih strunah - da le ne bi udarilo

preveč v trdo. Da izobražen intelektualec, visok oficir nemške vojske,

gotovo ve, kaj je čast, kaj je in k čemu zavezuje enkrat dana prisega. On

da jo je dal kot župan še v Kraljevini Jugoslaviji in da ga ta še vedno

167


zavezuje, saj je ni bil odvezan. Ne more torej pod to prisego izrekati lojalnost

drugi, to je zdaj nemški oblasti, pa karkoli to zdaj zanj pomeni. S

polno odgovornostjo da sprejema vse posledice. Oficir ga je menda za

trenutek predolgo zrl v oči, potem sunkovito vstal in rekel: 'Če je pa

tako...' in odšel. Posledic ni bilo… in še: oficir je menda imel v rokah fine

črne usnjene rokavice, znak noblese in visokega položaja...«

V naslednjih mesecih je župana Oblaka doletela marsikatera neprijetna

zadeva, ko mu na primer po ustnem nalogu nemške komande ni preostalo

drugega, kot da pisno zahteva tudi tokrat od svojega lastnega svaka

Ivana Mihevca in drugih sokrajanov, da prinesejo na komando dva litra

svežega mleka. Dopis z dne 14. decembra 1943 pravi takole: »Po ustnem

nalogu nemške vojaške komande z dne 14.12.1943, se pozivate, da prinesete

dne 15.12., v sredo, ob 6. uri zvečer ali pa dne 16.12., v četrtek, ob

8. uri zjutraj, na nemško vojaško komando v Logatcu, ki se nahaja v hiši

Mulej-Pošta v Dol. Logatcu, 2 litra svežega mleka. Komanda bode plačevala

mleko takoj in sicer po Lir 4 (štiri) za liter mleka.« Na koncu pa:

»V nasprotnem primeru, da mleka ne bi prinesli omenjeni komandi,

bodete nosili vse kazni po nemškem vojaškem zakonu.« 340 Najbrž so podobne

pozive dobivali tudi drugi kmetje, a kot omenjeno, so redoljubni

Nemci mleko plačali. Kaj pa je bilo storiti? Tudi komanda mora nekaj

jesti!

Domobranska posadka

V Dolenjem Logatcu je bila nameščena tudi 45. četa 4. bojne skupine

domobrancev. Poveljstvo je bilo v hiši nekdanjega trgovca Dolšajna nasproti

cerkve. 341

Poveljnik domobrancev, kot že omenjeno, je bil stotnik Vinko Fortuna,

Kranjčan, nekdanji orožniški kapetan, sicer pa svak Gabriela Oblaka.

Poročen je bil namreč s »teto Poldi«, sestro Gabrielove žene Marinke. O

»uradnih« medsebojnih odnosih več piše župan v svojem povojnem zagovoru

na sodišču.

Domobranski bilten Vesti je poročal, da je bilo 26. marca 1944 v Prosvetnem

domu v Logatcu protikomunistično zborovanje, »katerega so se

udeležili stotnik Fortuna, župan Oblak in tajnik škofijske pisarne Matija

168


Škerbec, prav tako pa tudi nekaj drugih duhovnikov, večinoma beguncev

s partizanskega ozemlja«. 342

Prav tako je časopis Slovenec decembra 1943 poročal o božičnici notranjskih

beguncev: »Logatec, 29. dec. V sejni dvorani občinskega doma

v Logatcu je odbor za notranjske begunce na Štefanovo priredil božičnico

najpotrebnejšim. Bili so navzoči ljudje iz starološke občine, ki so

jih komunisti pregnali z njihovih domačij. Tako si videl med njimi

onemogle starčke in enoletne otroke, ki jim bes komunizma tudi ni

prizanesel. Večina navzočih je bila v najbližjem sorodstvu z junaki, ki so

padli v Grahovem in po drugih bojiščih. Pri skromni, a prisrčni slovesnosti

so bili navzoči tudi msgr. Škerbec, ki je notranjski rojak, domači

župan Kržič, poveljnik domobrancev kapetan Fortuna in logaški župan

Oblak.« Poročilo nadaljuje, da sta begunce nagovorila msgr. Škerbec in

kapetan Fortuna ter »župan Oblak, ki jim je zagotovil vso razpoložljivo

gmotno pomoč. Begunci so pokazali svojo hvaležnost za skrb in bratsko

pozornost, ki jim jo nudijo oblasti in dobra slovenska srca. Izrazili so

tudi polno zaupanje našim domobrancem. Neka težko preizkušena mati

je dejala: 'Od štirih sinov sta mi že dva padla v Grahovem. Toda raje vidim,

da mi padejo vsi štirje, kot pa da bi bil en sam šel h komunistom.'« 343

Črna roka v Logatcu

V noči na 17. april 1944 pa je prišlo v Logatcu do umorov s strani tako

imenovane Črne roke. O tem znanem dogodku pišejo knjige s tematiko

druge svetovne vojne. Kakor je soavtorju povedal Vinko, sin nekdanjega

poveljnika logaških domobrancev stotnika Vinka Fortuna, je slednji v

svojih spominih na vojni čas 344 zapisal, da so to samovoljno delovanje

pripadnikov Črne roke najostreje obsodili okrajni načelnik Franc Kogovšek,

župan Oblak, župnik Remškar in številni domobranci oziroma

celotni Logatec. Zapisal pa je še, da je žal odgovornost za ta dogodek

padla na celotno domobranstvo.

Obiski generala Rupnika

Dne 23. aprila 1944 je bilo v Logatcu zborovanje ob proslavi prvega pol

leta od ustanovitve domobranske postojanke. Ob domobranski godbi iz

Ljubljane je bil med častnimi gosti tudi prezident general Rupnik. 345 O

169


obisku je z obsežno slikovno reportažo poročal časopis Jutro, a župana

Oblaka izrecno ne omenja. Časopis še poroča, »da so g. prezidenta pozdravili

nato zastopniki krajevnih oblasti in duhovščina. V prisrčnem

razgovoru z navzočimi se je g. prezident spominjal onih dni, ko ga je

pred 60 leti kot malega dečka mati pripeljala v Logatec in je takrat prvič

videl železnico«. 346

Kakor poroča Slovenec, je general Rupnik proti koncu leta 1944 še enkrat

obiskal Logatec in se skupaj s hčerko Ksenijo Suvajdžić in gospodarskim

referentom Danilom Havelko udeležil prireditve v korist »beguncev

in izgnancev iz notranjskih od komunističnega barbarstva

ogroženih krajev«. 347

Župan prosi za zamenjavo

V tem času je Gabriel Oblak še petič po vrsti javno zaprosil za zamenjavo

na županskem mestu. Tule je njegov nagovor občanom: »Vsem občanom!

Četudi gre ves trud občinskega aparata stalno za tem, da bi ostrine

vojnega časa bile pri prebivalstvu čim manj občutljive, je vendar mnogokrat

meni kot županu ter mojemu podrejenemu uslužbenstvu nemogoče,

da bi se vse vojne trdote zblažile tako, kot si prebivalstvo želi.

Često vidim in razumem vse težave ljudi, na drugi strani pa stoje zahteve,

radi katerih ne more nihče skozi zid, ako si noče razbiti glave in treba

je premišljeno napraviti tako, da je, kot pravimo, volk sit in ovca cela.

Dočim sem ta teden od nemškega svetovalca prejel ukor, češ da s svojim

postopanjem sabotiram izdane ukaze, pri čemer mi je zagrožen disciplinski

postopek, me na drugi strani del prebivalstva dolži vseh mogočih

krivd, o čemer imate sami priliko slišati.

Računam, da najmanj 90 % ljudstva trezno misli. Zato pa je dolžnost

pametnih, da nekoliko krote neupravičeno javno kritiko. Odkrito povem,

da se že od jeseni resno trudim, da bi se moje mesto zamenjalo,

zlasti, ker mi je prenapeto živčevje povzročilo resno okvaro na očeh, a

radi razmer moja želja ni bila izpolnjena.

Naprošam pa vse tiste, ki se čutijo sposobne ali voljne v teh časih opravljati

županski in upravni posel, da se prijavijo, ker bodem res odkritosrčno

hvaležen tako jaz, kakor vse občinsko uslužbenstvo.

170


Nas vseh na občini ne drži na svojem mestu morda oblastiželjnost ali čast,

še manj morda denar, ampak le zavest možate dolžnosti, s ciljem, da se vse

javno življenje v občini klub razburjenim vojnim razmeram obdrži čimdalje

v znosnem stanju. In zato ste poklicani vsi, da nam v tem pomagate.« 348

Problem mobilizacij in beguncev

V času nemške zasedbe je župan zvito dosegel, da je čim več logaških

žensk službovalo v signalni službi za primer alarmov. Tako niso mogle

delati na utrjevalnih delih, kamor so Nemci mobilizirali vse razpoložljive

moči. O tem podrobneje v zagovoru župana na povojnem procesu.

Velike težave so domačinom v zadnjem razdobju druge svetovne vojne

na logaškem območju povzročali begunci iz vzhodnih predelov Jugoslavije.

Tako naj bi občina Planina sprejela kar 450 beguncev, vojaških oseb

in civilistov. Oba občinska komisarja, eden iz Planine in drugi iz Logatca,

Karlo Lenassi in Gabriel Oblak, sta takim načrtom ugovarjala, predvsem

sta skušala doseči, da bi poslali v obe občini manj beguncev, kot je

bilo sprva mišljeno.

Toda okrajni glavar Franc Kogovšek ju v teh prizadevanjih ni podprl,

nasprotno; ob pomoči poveljnika 2. domobranskega bataljona z Rakeka,

majorja Vuka Rupnika, je začel pritiskati na oba občinska komisarja, naj

sprejmejo kar največ beguncev. Nazadnje se je v spor vmešal celo predsednik

pokrajinske vlade general Rupnik. Od okrajnega glavarstva Logatec

je zahteval, naj za začetek sprejme najmanj 150 begunskih družin.

Ti so potem zares prišli, se nastanili po stanovanjih Logatčanov in postali

zanje hudo breme. 349

Skrb za duhovno oskrbo

Kot medvojni župan je Gabriel Oblak 20. aprila 1944 naslovil na Knezoškofijski

ordinariat pismo z vprašanjem glede pravične oskrbnine za

župnika (lat. kongrua): »Z ozirom na določbe ustanovne listine župnije

Dol. Logatec od dne 1. julija 1910 je v odstavku 3. sledeča določba: 'Občinski

odbor v Dolenjem Logatcu se je kot zastopnik župljanov bodoče

župnije v Dolenjem Logatcu na seji 22. oktobra 1909 zavezal, da bodo

prihodnji župljani v slučaju povišane kongrue povišek sami oskrbeli in

ne bodo na verski zaklad vsled tega nobene zahteve stavili.'

171


Z ozirom na jako spremenjene eksistenčne razmere tukajšnjega duhovnika-župnika

bi želela občina to v dopolnilu kongrue primerno upoštevati,

vsled česar se naslov naproša za tozadeven predlog, koliko naj bi tak

predlog za današnje razmere znašal, da se zamore ta znesek v občinskem

proračunu predvideti. Zadnja leta je občina sama od sebe dajala v ta

namen 760 Lir letno, vendar pa se želi to obligacijo občine postaviti na

pravično podlago, a na drugi strani radi skromnosti g. župnika ni mogoče

priti do direktnega sporazuma.« 350

Pismo je podpisal tudi takratni medvojni tajnik občine Janko Guček.

Prihod partizanov

Enote 29. hercegovske divizije so zvečer 4. maja 1945 vkorakale v oba

Logatca. V zvezi s tem dogodkom se je v Oblakovi družini ohranila zanimiva

zgodba: »Župan se je vedno odpravil na občino peš ali na kolesu.

Vmes se je večkrat ustavil in pokramljal s sovaščanom iz družine Matačonovih

z Broda, ki je sicer skrbel za ceste. Seveda je bilo to za navadnega

občana zelo imenitno. Ko so 5. maja zjutraj partizanske enote v paradnem

postroju korakale skozi Logatec, je družina župana doma s

strahom pričakovala, kaj se bo zgodilo. Matačonov je na cesto na Brodu

prinesel steklenico žganja in čakal partizane. Ti so začeli spraševati po

županu, a najprej so se lotili steklenice. Vmes jim je Matačonov večkrat

navrgel, da je župan človek na mestu in prve ostre besede so se počasi

polegle. Nevarnost za župana in družino je minila.« 351

Oblast v Logatcu so 5. maja 1945 prevzeli domači terenci 352 , kasneje pa

Krajevni ljudski odbor (KLO). S tem dogodkom se je končalo županovanje

Gabriela Oblaka, ki je s prekinitvami trajalo od leta 1923.

Ves čas vojne je Gabriel Oblak na svojem županskem mestu deloval le v

korist svojih občanov in diplomatsko krmaril med fašisti, nacisti in prihajajočo

novo oblastjo. Že takoj ob razpadu Jugoslavije je v splošni zmedi

ravnal po svoji najboljši presoji in za to prevzel vso odgovornost, nato

pa je še skozi vsa štiri leta okupacije reševal, kar se je rešiti dalo. Kot politični

realist ni zavrnil stikov, ki so jih pri njem iskali pripadniki partizanov.

Zanj, kot uradnika zapriseženega še jugoslovanski kraljevi oblasti, je

bilo komunistično gibanje v pravno formalnem pogledu prepovedano.

172

Županov Logatec v filmskih zapisih

Kot veren človek in podjetnik se je bal revolucije in morebitne uvedbe

sovjetskega političnega sistema. A nikoli ni zlorabil zaupanja, ki so mu

ga izkazali posamezniki s partizanske strani v njihovih povsem osebnih

stiskah.

Županov Logatec v filmskih

zapisih

Življenje v Logatcu

Kakor piše leta 1933 Anton Grdina iz Clevelanda v listu Amerikanski

Slovenec, mu je njegov »zastopnik in sorodnik« Ivan Tišler z Vrhnike

poslal nove »slike iz domovine«, ki jih je sam »filmal«. Takole piše: »Film

štev. 15. Pri Kramarju v Logatcu vozijo gnojnico, črpajo v rezervoar. Hotel

Kramar. Občinska hiša v Dolnjem Logatcu. Vaška ulica proti Brusu.

Vaški cerkvi. Voliči peljejo trame. Sejem v Hotedršici. Na cvetno nedeljo

iz cerkve na Vrhniki — celi gozd butar, jerbasi s šunkami in kolači na

veliko soboto po žegnu pred cerkvijo Sv. Pavla na Vrhniki.« 353

Ni znano, ali se je ta film ohranil.

Obisk Mussolinija v Kačji vasi

Dne 19. septembra 1938 je Benito Mussolini obiskal mejno črto med

Italijo in Jugoslavijo v Kačji vasi pri Planini. S pooblastilom predsednika

vlade Kraljevine Jugoslavije, Milana Stojadinovića, je jugoslovansko

stran zastopal ban Dravske banovine dr. Marko Natlačen, srečanja pa se

je udeležilo tudi nekaj žena iz Gor. in Dol. Logatca, oblečenih v slovenske

narodne noše. Nekaj utrinkov tega dogodka je ohranjenih v filmskem

zapisu o obisku Mussolinija v Benečiji. Film hrani arhiv italijanske

družbe Istituto Luce.

Ta filmska družba je bila ustanovljena leta 1924 v dobi fašizma in

je snemala najrazličnejše dokumentarne filme ter jih prikazovala v

173


kinematografih. Fašistična država si je družbo kmalu podredila in slednja

je postala trobilo režima.

Film si je mogoče ogledati na spletu. V minuti 6:50 je mogoče videti

prihod Mussolinija, pregled častne čete jugoslovanske vojske, rokovanje

z dr. Markom Natlačenom in pa trenutek, ko žena v slovenski narodni

noši Mussoliniju izroči šopek cvetja. V italijanskem seznamu prizorov

tega filma seveda piše, da so »žene v nošah Logatca in Rakeka«. 354

Ena od fotografij srečanja v Kačji vasi pri Planini je objavljena v povojnem

učbeniku Ferda Gestrina za IV. razred nižje gimnazije. 355 Več fotografij

je tudi v spletnem arhivu zgoraj omenjene družbe Istituto Luce.

Prvi vlak iz Postojne proti Ljubljani

Potem ko so Italijani popravili porušeni železniški most v Borovnici, je

15. maja 1941 iz Postojne proti Ljubljani zapeljal prvi italijanski vlak. V

minuti 0:17 priložnostnega filma je z vlaka mogoče videti logaško železniško

postajo z napisom Logatec/Longatico. Tudi ta film je v arhivu

Istituto Luce in si ga je mogoče ogledati na spletu. 356

Logatec med vojno

Ta črno-beli nemi film, dolžine dobrih pet minut, je ohranjen v Arhivu

Republike Slovenije. Prikazuje pa med drugim prizore verske procesije z

italijanskimi vojaki, veselja Italijanov ob kapitulaciji in praznjenja skladišč

ob prihodu Nemcev. 357 Film je posnel Darij Lapajne, rojen 1912, med

leti 1941 in 1943. Takrat je živel pri svoji sestri Vlasti Čibej v Logatcu.

V literaturi je sicer omenjeno, da so tudi Italijani med okupacijo v Logatcu

posneli film, ki naj bi med drugim »prikazoval pomembne Logatčane,

kako so navdušeni nad okupatorjem«. 358 Žal pa zaenkrat o tem

filmu ni drugih podatkov.

174

Dogodki po osvoboditvi


Spremembe v logaški župniji

Po drugi svetovni vojni, natančneje 2. julija 1945, se je v Dolenji Logatec

vrnil domačin Jože Pogorelc in nastopil službo kaplana. Še zadnji čas je

prišel v pomoč oslabelemu župniku Valentinu Remškarju. Kazalo pa je, da

bodo Pogorelca spet premestili. Odbor ključarjev logaške cerkve je zato

24. julija 1945 nemudoma naslovil na ordinariat naslednje pismo: »Iz Hrvatske

se je kot begunec vrnil na svoj dom v Dolenjem Logatcu duhovnik

Pogorelc Jožef, ki je bil svoj čas nastavljen kot kaplan na Jesenicah. Cenjeni

duhovnik je kot nalašč prišel prav v nujno pomoč ostarelemu in oslabelemu

domačemu gospodu župniku, ki je naenkrat ostal brez kaplana.

Čujemo pa, da namerava naslov gospoda Pogorelca odpoklicati za Jesenice,

dočim bi kaplansko mesto v naši fari ostalo nezasedeno, a katehetsko

službo za šoli v Dolenjem in Gorenjem Logatcu pa naj bi opravljal

duhovnik iz Zaplane.

Ne glede na težavnost take izvedbe, zlasti v zimski dobi, bode letos v

Dolenjem Logatcu osnovana nižja srednja šola, ki bo potrebo posebnega

duhovnika v Dolenjem Logatcu še bolj utemeljevala.

Podpisani ključarji torej prosimo, da bi naslov v interesu dušnega pastirstva

v našem kraju pustil duhovnika Pogorelca kot nujno pomoč na

naši fari, ker bi tudi isti vsaj ta čas mogel zadovoljivo pomagati in mu

je tudi na drugi strani njegova eksistenca olajšana, ker ima tu svoj dom

in svojce.

Prosimo naslov, da blagovoli voditi račun tudi o nam najbolj znanemu

dejstvu, da bode tukajšnji gospod župnik brezpogojno pod bremenom

klonil, ako mu ne bode dodana trajna pomoč.

Pričakujemo in prosimo, da blagovoli škofijski ordinariat naše želje in

prošnje vsaj po možnosti upoštevati in zadevo vsaj začasno, dokler se

razmere ne razčistijo, zadovoljivo rešiti.« 359

Pismo so podpisali Gabriel Oblak, »ključar in bivši župan«, Brus Franc,

ključar, in Maček Franc, ključar.

175


Jože Pogorelc je ostal v Dolenjem Logatcu. Valentin Remškar je umrl 3.

avgusta leta 1947 in mesto župnika je prevzel Pogorelc.

Soavtor se dolgoletnega logaškega župnika Pogorelca spominja po njegovih

gorečih pridigah v logaški cerkvi iz časa pred 2. vatikanskim koncilom,

ko je potekala pridiga še s prižnice.

176

Gabriel Oblak obtožen

Prva leta po drugi svetovni vojni je Logatec zaradi nacionalizacije in

ukinjanja obrti povsem stagniral.

V tem času je peščica Logatčanov Gabriela Oblaka ovadila pri tedanji

oblasti in ga obtožila sodelovanja z okupatorjem. Ovadba je bila bržkone

posledica povojne ihte, ko se je vsevprek iskalo nekakšne sovražnike

ljudstva in ko so določeni ljudje, tudi v strahu za svojo usodo, hoteli

pokazati, da so na »liniji« nove oblasti.

Tožba je bila vložena 2. maja 1946 po 6. in 9. točki 3. člena Zakona o

kaznivih dejanjih zoper narod in državo (Zkld) z dne 15. avgusta 1945. 360

Obtožba po 9. točki je bila kasneje umaknjena, 3. točka pa pravi: »Kot

kaznivo dejanje… se kaznuje, kdor v času vojne ali okupacije sprejme

službo kot organ sovražnikove oblasti in ji pomaga pri izvajanju rekvizicije,

odvzemanju hrane in drugih dobrin ali pri izvajanju kakršnih koli

prisilnih ukrepov proti prebivalstvu Jugoslavije.«

Izvirna obtožnica je verjetno še ohranjena v arhivih, a kot je videti iz

ohranjenih dokumentov, je večina obremenilnih prič svoje trditve kasneje

močno omilila ali povsem umaknila.

Ob pozivu na sodišče

Po vložitvi obtožnice je Gabriel Oblak v kazenski zadevi poveril zastopstvo

dr. Karlu Kuhlju, odvetniku iz Ljubljane.

Nato pa je dne 17. julija 1946 v zagovor podal svoje videnje medvojnih

razmer v Logatcu: »Ne glede na današnji poziv sem smatral za neobhodno

potrebno, da sam podam v celotni povezanosti dogodkov vseh štirih

let okupacije svoje javno delovanje, pri čemer naj najbolje in najnezmotljiveje

osvetljuje moje dokazovanje splošno ljudsko mnenje o meni

v Logatcu in okrog.


Mesto župana v Dol. Logatcu zavzemam že od leta 1923 z izjemo 4 let.

Življenje podeželskega župana z nastopom vojnih razmer v neposredni

bližini državne meje gotovo ni mogla biti zavidanja vredna zadeva, ki je

terjala od njega izrecno le žrtev in nikakih koristi. Želel bi se te naloge

iznebiti, a mi je vstop Jugoslavije v vojsko, kakor tudi poziv generala Simovića,

da ostanemo na svojih mestih ter pogled na ljudski interes, tak

korak zabranil.

Nebroj težkoč je takoj v pričetku povzročila mobilizacija ljudi in živine

kakor tudi za mene nerazumljiva odredba generala Simovića, da naj se

tudi v neposredno ogroženem mejnem pasu ne izvrši evakuacija civilnega

prebivalstva. Ta odlok sem v skladu z mnenjem okrajnega glavarja

na svoj riziko prelomil tako, da sem dal možnost izselitve vsem, ki so to

v paniki želeli, dočim sem sam z eno tretjino ljudstva ostal na mestu, da

z njimi delim vso usodo. To ljudstvo sem dal nastaniti v podzemski tunel,

dokler se ne odloči usoda.

V sredo večer tistega usodnega tedna sem bil slučajno priča telefonskega

razgovora med okrajnim glavarjem in Narodnim odborom v Ljubljani,

ko je isti naročil glavarju takojšnji stik z divizijskim poveljstvom,

kjer naj bi izrazil željo, da Narodni odbor prosi, naj bi vojska pri svojem

že določenem umiku iz Slovenije ne rušila onih zgradb in naprav, ki za

vojne namene niso neobhodno potrebni, ker bi vse to končno bilo le

narodu v škodo. Poročilo je tudi navajalo, da naj po odhodu vojske in

nazadnje še žandarmerije prevzame vso javno varnost kraja župan

osebno.

Ta nenadna vest je bila zame naravnost porazna, ko smo vsi pričakovali

resnega odpora in ko ni bilo nikogar, ki bi ne bil pripravIjen na borbo in

žrtve. Da pripravim vse, kar bi bilo za vzdržanje reda potrebno, sem se

podal na občino, kjer je bila nastanjena tudi vojaška komanda, ki pa o

nameravanem vojaškem umiku še ni ničesar vedela. Referiranje komandantu

o telefonski vesti je vse zaprepadlo, vendar sem poudaril, da naj

jih ta vest nič ne bega, ako ne dobe tega sporočenega po vojaški poti.

Noč je minevala v puškarjenju in topovskem obstreljevanju. Vsi moji

občinski organi so me zapustili. Poničil sem arhiv in marmorno ploščo v

avli občinskega doma, ker je bila pisana v neprilog italijanske okupacije v

177


prvi svetovni vojni in sem bil avtor tega napisa jaz. Proti jutru sem bil

obdolžen petokolonaštva in sem imel mnogo muje, da sem se otresal

tega očitka, dokler nekako ob 10. uri dopoldne ni res uradno došel ukazani

umik žandarmerije kot zadnje vojaške formacije.

Tako sem ostal sam med ljudstvom, ki sem ga bodril po zakloniščih in

mu nudil možno pomoč med eksplozijami topovskih granat in kljub

nasvetom nisem kraja zapustil, kot je bil to slučaj pri sosednjih županih,

četudi mi je naravna tesnoba takih trenutkov v skrbi za svojo družino

drugače narekovala. Vojska je nekako ob 3. uri popoldne v četrtek docela

izginila proti Ljubljani.

Ob 10. uri zvečer, ko so granate še vedno razkopavale teren nad glavnim

obljudenim zakloniščem-tunelom, je pritekel nekdo v zaklon pri hotelu

Kramar, kjer sem se tedaj slučajno mudil z okrajnim glavarjem, z vestjo,

da me ljudje kličejo v tunel, ki je obstreljevan. Odpravim se takoj tja in

vse ljudstvo zahteva, da se odzovem zahtevi italijanskega komandanta

na Kalcih, da naj namreč takoj pride na Kalce župan. To vest je prinesel

delavec zidar Pečenik iz Dolenjega Logatca. Zahtevi ljudstva sem se po

posvetovanju z glavarjem udal in ob žepni svetiljki in v spremstvu delavca

Pečenika, ki je poznal vsa gosta minska polja na potu do Kalc, prešel

stražo, ki me je s Pečenikom vred spremila v neko hišo na Kalcih v Gor.

Logatcu, kjer je že bila vojaška komanda.

Po tolmaču sem se predstavil kot župan. Ne vedoč, kak bo znal biti učinek,

sem odločno kljub temu naglasil v izogib eventuelnemu napačnemu

tolmačenju, da smo mi Slovenci in da ostanemo Slovenci, da pa mi

civilisti ne moremo z orožjem braniti, česar vojska ni smatrala za možno

in potrebno, da pa prosim v imenu prebivalstva, da se ogenj ustavi, ker je

brez vsakega pomena to brezplodno rušenje kraja.

Bil sem skrajno začuden, ko komandant ni pokazal nad mojo besedo

sovražne reakcije s poudarkom, da borba Italije ni naperjena proti Slovencem.

Obljubil je ustaviti ogenj in na mojo izrečno prošnjo tudi nadaljnji

terenski odsek proti Vrhniki, kjer so bili logaški begunci ter ukazal,

da grem takoj nazaj v Dol. Logatec ter ljudi z zagotovilom prenehanja

streljanja odpravim na domove, sam pa da si naravnam uro in se vrnem

ob 2. uri ponoči nazaj.

178


S Pečenikom sva se vrnila; ob prenehanem topovskem ognju sem ljudstvo

napotil na svoje domove in se ob napovedani uri vrnil na Kalce

nazaj, ne vedoč, kaj me čaka. Šele tedaj sem opazil, da sem postal talec za

med tem časom izvedeni premik vojaštva, ter bi bil izgubljen, ako bi

padel le od kod kak strel. Dobro sem pazil na to, da italijanska vojska ne

bo mogla priti v stik z našo zaščitnico, kajti zadnje barake proti Vrhniki

so zagorele že ob mraku prejšnjega dne. Ob 7. uri v petek sem bil izpuščen,

a pozvan, da pridem z vsemi uradnimi osebami pred hotel Kramar,

ker je bilo vsakemu zaukazano, da ostane na svojem mestu in delu do

nadaljnjih navodil.

To moje dejanje je vse ljudstvo enodušno odobravalo, ker ni bilo v njem

nikakega izdajstva, temveč edino umesten korak. Iste dni je tudi Ljubljana

razglasila, naj se vse ljudstvo zadrži povsem mirno in počaka dogodkov.

Prva sprememba na upravi je bila zamenjava okrajnega glavarja z italijanskim

komisarjem. Mene kot župana ni nihče odstavil ter sem vedno

smatral, da sem upravičen do tega mesta, dokler mi ljudstvo zaupa in me

na tem mestu želi imeti. Izvršila so se pač formalna imenovanja, ki pa

dejansko niso prav nič vplivala na moj položaj. Ostal sem po volji prebivalstva

njihov zastopnik kljub poskušnjam komisarja, da me zameni, a v

posvetovanju z občani in po njihovih izjavah in željah je ostalo vedno

pri starem.

V dobi pod okupacijo sem petkrat prosil za razrešnico, trikrat sem celo

svoj odstop že pred cerkvijo dal razglasiti.

Prvi razlog je dala občinska seja odbora, ko smo nekoliko prosteje razpravljali

in nas je nekdo izven odbornikov denunciral pri okrajnem komisarju,

češ da smo kritizirali italijansko oblast ter izrazili željo po taki

državni upravi, kot je to v Rusiji. Vse to je sicer do neke mere bilo res, a

sem moral nastopiti z demisijo, ker je bila opasnost, da bode nekaj mojih

ljudi, ki so bili zaradi komunizma že preje zaprti, aretirani. Spor se je na

moj energičen korak ublažil in jaz sem demisijo umaknil.

Za drugi razlog odstopa je dala povod zaukazana prisega županov kralju

Emanuelu. Da bi se temu izognil, sem najavil željo po odstopu radi živčne

izčrpanosti, o čemer pa komisarja nisem mogel uveriti. Zato sem v

sili moral odkriti pravi razlog, da mi moja čast brani pred zaključkom

179


miru prisegati absolutno zvestobo drugemu monarhu, katero moje stališče

je komisar proti mojemu pričakovanju brez reakcije prevzel na

znanje. Te prisege mi nikdar ni bilo položiti, vsled česar sem ostal nadalje

na županskem mestu.

Tisti čas je bil napovedan Graziolijev obisk v Logatcu. Komisar je sklical

vse zastopnike kraja, med njimi sem bil vabljen tudi jaz. Med došlimi so

bili zastopani vsi, tudi akademski poklici, katerim gotovo nisem bil jaz

kak duhovni vodja. Bil sem pač eden od vseh. Razgovorilo se je, kako naj

bo sprejem prirejen in jaz sem bil določen za to, da izvršim pozdrav.

Naloga je bila kočljiva, čeprav je dežela bila tedaj še mirna. Mnogo sem

razmišljal o besedilu, nikogar nisem imel, na kogar bi se oslonil. Sestavil

sem govor, pa ga dal v vpogled nekaterim inteligentom meni nasprotnih

političnih prepričanj, v nameri, da povem samo to, kar je vsled sile razmer

dovoljeno povedati, a da izločim vse, kar bi znalo ponižati našo narodno

čast ali bi znalo pri ljudstvu kvarno uplivati. Kot že tedaj, tako

sem vedno bil uverjen, da je okupacija povsem začasna stvar. Ta govor

sem prebral - na začudenje vseh - najprvo v slovenščini, nato pa še v

italijanščini. In ta govor je bil take vsebine, da je stavil povečini skrite

pogoje, katere naj bi okupator udejstvil ter so vsi poslušajoči meni na

tem govoru čestitali, da ni isti namreč nikogar ponižal, vendar vse častno

rešil iz zadrege. Moj bivši tajnik Guček mi je pravil, da so se v Ljubljani

o tem pogovarjali in zaničljivo kritizirali ljubljanske pozdravne

govore, češ, naj se gredo Ljubljančani k logaškemu županu učit.

Kakor prejšnja leta, sem tudi v okupaciji mnogo delal za gospodarsko

korist v občini, ker sem smatral to povsem za svojo dolžnost in korist

prebivalstva, zlasti delavnega sloja.

Tretjič sem prišel v divergenco z oblastjo in prosil za odpust, ko so se

pričele masovne aretacije in interniranja. Bil sem zaprepaščen nad načinom

postopanja ter komisarju odkrito povedal, da me ljudstvo v takih

okoliščinah ne želi še nadalje imeti kot njihovega zastopnika. Tudi komisar

sam je bil videti presenečen in se ni skladal z masovno internacijo.

Branil se je mojega odstopa ter obljubil, da bode takoj po svojih

močeh interveniral, da se zadeva popravi. Pristal sem na pogoj, da

smem obupanemu ljudstvu v nedeljo javno razglasiti, da so storjeni

180


koraki za razčiščenje tega kaotičnega stanja. Sestavil sem spisek vseh

oseb, ki so bile pobrane ter jih označil kot mirne in neoporečne občane.

S stalno intervencijo so se res počasi pričeli vračati domov, dočim sem

med tem časom organiziral paketne nabirke in jih redno dostavljal še

nerešenim občanom. Slučajno imam še ohranjena mnogoštevilna pisma

internirancev, ki se mi zahvaljujejo in obljubljajo, da me nikdar ne bodo

pozabili. Stranka pri tej pomoči ni igrala nobene vloge, kar mi ljudstvo

vsak čas iskreno priznava.

Večkrat sem se moral z drugimi uradi udeleževati raznih ceremonij italijanske

oblasti, a vedno sem si nadel oficijelni nastroj, ki ga je ljudstvo

prav dobro znalo tolmačiti. Nikdar nisem taki stvari prisostvoval sam

kot oseba župana, vedno sva šla z tajnikom Gučkom skupno, ker je ljudstvo

potem videlo, da je to pač primorano. Pri odhodu iz takih prilik pa

smo vsi enodušno med seboj to ocenjevali kot nezrelo naivnost Italijanov.

V tej dobi je polagoma prihajala na površje namera, da se v Logatcu

ustanovi bela garda. Polkovnik De Caroli me je pozval na tozadevni posvet,

kar pa sem mu jaz odločno odsvetoval in moje stališče obrazložil.

Končno pa je le obstal na tej nameri, češ da naj Logatec z ustanovitvijo

garde pokaže vsaj solidarnost z drugimi kraji. Po mojem pomišljevanju

mi je dal rok 8 dni, da mu odločitev najavim. Po pravici povedano, ni

bilo zame težjih ur, kot tedaj. Nikogar nisem imel, komur bi lahko razkril

svojo težo ali ga prosil nasveta, kako stvar izpeljati, da bele garde ne ustanovim,

a da na drugi strani ob zapadlem roku dam polkovniku zadovoljivo

besedo. Bil sem skrajno izčrpan, pa sem prišel na rešilno misel, ter

se prijavil z gorenjelogaškim županom v avdijenco pri komandujočem

generalu. Ob koncu avdijence sem ventiliral zahtevo polkovnika, prepričal

generala, seveda v njegovih vidikih, da je vzpričo 3000 italijanskih

vojakov v kraju bela garda nepotrebna, temveč celo žaljiva in, da ne postoji

v Logatcu noben slučaj kakega ekscesa, ki bi zahteval formiranje

bele garde. V svoje veliko zadoščenje je general pristal, da zahteve polkovnika

ne uresničimo, kar sem polkovniku tudi ob času roka najavil.

Kljub temu je pri Comando Presidio čez nekaj dni bila izvedena poskusna

rekrutacija za belo gardo, ki je pa radi mojega pasivnega stališča

popolnoma neučinkovito izpadla in se menda ni nihče pridružil.

181


V tem času je imel moj tajnik tajne veze s partizani, o čemer sem kot

njegov šef sicer slutil, a ne zagotovo vedel. Zaupal pa mi je nekoč, da je

biI prejšnji teden osebno odšel z lesnim trgovcem Gostišo na Ravnik in

se sestal s tremi komandanti ter so se tudi razgovarjali o ravnanju logaškega

župana. Naročili so Gučku, naj mi pove, da smatrajo oni moje dosedanje

vedenje kot povsem pravilno, da naj se držim nadalje na tej poti

in, da mi kasneje priznanje za to ne izostane. To sicer laskavo oceno sem

takoj dopolnil, da vse moje ravnanje kot župan služi edinole interesom

občanov in da bom dalje delal kot mi narekuje dobra vest ter, da za te

zaupane besede tajnika ne bode radi opasnosti nihče zvedel.

V tem se je približal razpad Italije in zasedba po Nemcih. Ti so se za

občino kaj malo zanimali, razen tega kar so zahtevali v raznih dajatvah

in stanovanjih.

V prisotnosti nemških čet so se ponoči vršile mobilizacije partizanov, a

nekoliko na zgrešen način, ki je povzročil počasi beg fantov in mož na

Vrhniko. Radi partizanskega vedenja so se Nemci nenadoma razkačili in

hoteli pozapreti preko 100 Logatčanov, zlasti intelektualcev, med njimi

tudi občinskega tajnika. Z velikim naporom sem Nemcem končno dopovedal

neumestnost njihove namere, tako, da se je stvar odložila, med

tem pa je iz Vrhnike prispela četa oboroženih domobrancev, ki se je v

Dol. Logatcu nastanila vsebujoč predvsem one ljudi, ki so od tod zbežali

pred posegi partizanov.

Občina ni imela s komando domobranstva pričetkoma nikakega stika.

Polagoma pa je domobranstvo poskušalo penetrirati v moje županske

posle, kar sem odločno prestregel in očito povedal, da dokler so moji

možgani v moji glavi, bodem jaz podpisoval to, za kar bodem sam tudi

odgovarjal. Ako pa žele imeti poslovanje izključno po svojih zamislih,

jim je svobodno, da umestijo svojega domobranskega župana. Zato sem

strogo ločil tudi razglase, kjer se je vedno prečitalo s podpisom izdajatelja

naredbe, da se nihče ni mogel motiti, kdo kako stvar nareja. Prišlo je

med nami do tihega trenja n. pr. pri določanju spiska za obvezno delo,

kjer sem kljub grožnjam odrekel svoj podpis. Pri takih stvareh nisem bil

jaz nikdar za to, da bi se enostransko pritiskalo na ljudi. V meni pa so na

drugi strani vsi občani brez razIike imeli vso možno zaslombo ter so mi

182


zlasti partizanski pripadniki prosto zaupali vse svoje težave in tega zaupanja

nikdar nisem izrabil. Ljudstvo je kmalu čutilo, da sem se raje

ognil poti mimo domobranske kasarne ter ubiral drugo bližnjico in

javno govorilo, da se župan ne razume posebno z domobransko stvarjo.

Tako smo se tolerirali, enkrat sem celo uspel s svojim posredovanjem,

da se tik pred božičnimi prazniki niso pričele številne aretacije, ki so

potem sploh tudi izpadle, dajal sem svojcem pozneje priprtih dobre

ocene in priporočila, dokler mi to ni bilo izrecno s posebnim dopisom

zabranjeno.

Reševal sem, kjer sem mogel, kar lahko izpovedo številni oni, kojih svojci

so se k meni zatekli kot n. pr. Japelj Franc, Kunc Stane, De Gleria Anton,

družina Mrak, kojih ena hčerka je bila obsojena na smrt v Gradcu,

a sem priporočil milostno prošnjo njene matere itd. Zimska pomoč, koje

predsednik sem bil, se je v Logatcu izvedla tako, kot malokje in sem

bojeval odkrit boj med okrajnimi zastopniki za tezo, naj vsakdo, kdor je

na prostosti in je pomoči potreben, dobi tako pomoč in so jo res dobile

prav vse družine, ki so imele svojce pri partizanih.

Nenadoma se je neki dan pripetilo, da je bil z dekretom odstavljen in

aretiran moj tajnik Guček, ker je, kot sem pozneje zvedel, neprevidno

govoril nekje o tem, kako je po italijanskem razpadu poslal v hosto voz

sanitetnega materiala. V protest, da mi je vzeta desna roka moje administracije,

sem najavil svoj odstop in to tudi pred cerkvijo razglasil, čeprav

sem motiv fingiral. Odločitve glavarstvo ni izpeljalo, ostal sem v čakanju.

Vseskozi sem proti predpisom podpiral ženo Gučka in pozneje še družino

interniranega sluge, dočim sem privzel za delo moje kompetence

pisarko Šebenikovo, četudi sem vedel, da je članica OF (Osvobodilne

fronte, op. M. Babič).

V tem času nekako je kot strela iz neba zadivjala 'Črna roka'. Nihče pa ni

zaznal izvora, ker je dan po umoru bilo to dejanje tako maskirano z lepaki,

da je sled vodila čisto drugam. Četudi me je imelo, da bi javno

protestiral, mi ni bila za to dana možnost radi neorientiranosti, smo pa

bili vsi pošteni Logatčani sila razburjeni in smo to obsojevali, na drugi

strani pa prav nič zavarovani, da kaj takega tudi nad nami prihodnjo noč

ne izteče. Pozneje šele se je zadeva nekoliko zjasnila.

183


Teden dni po pokolju je domobransko poveljstvo pozvalo vse na javen

shod, kamor pride tudi general Rupnik. V splošnem je vladal nekak preplah

med ljudmi in nihče ni imel drznosti, da bi vidno izostal od te prireditve.

Došli so domala vsi, ki so veljali za člane OF itd. in udeležil sem

se tega tudi jaz. Rupnika sem pozdravil kot svojega upravnega šefa z

drugimi šefi vred in iz pogovora z okrajnim glavarjem opazil, da je Rupnik

dogodke prejšnjega tedna obsodil, češ da bi se kaj takega pri toliki

posadki domobranstva ne smelo zgoditi. Po sprejemu sem moral na tribuno,

a sem se odmaknil bolj v ozadje, vendar pa je vsakdo na mojem

obrazu lahko bral, da me je tja privedla le skrajna sila, ne pa navdušenje.

Delil sem isto usodo, kot so jo morali deliti vsi, ako nisem hotel naleteti

na nekaj, pred čemer smo bili tiste dni vsi v strahu. Imel nisem nobene

vloge, razen da sem poslušal in so mojo pasivnost pač lahko vsi pričujoči

izrecno mogli opaziti, pa so moj položaj lahko razumeli in ne šteli v zlo.

Končno moram omeniti še zadnjo priliko, ko sem se moral izpostaviti

pri lanski domobranski akademiji v Sokolskem domu. Prišla sta k meni

propagandni odnosno narodnostni referent na okrajnem glavarstvu in

poveljnik domobrancev z zahtevo, da na bližnji akademiji oddržim govor.

Jaz sem se dolgo izmikal in ko je postal položaj resen, sem končno

privolil. Določili so mi govor, ki naj bi ga dobil od njih samih. Jaz pa sem

to odbil z motivom, da bodem sam zložil primeren kratek nagovor, ki je

res bil skrajno voden, zmeren in kjer sem našel priliko, da javno iznesem

svojo težnjo, da naj se namreč bratska kri že vendarle končno ustavi in

da pretakanje te krvi vsi pošteni obžalujemo. To morda ni bilo vsem po

volji, jaz pa sem namerno temu dal poudarek, da nisem hotel stopiti na

oder, tako kot drugi govorniki, temveč sem na začudenje odbral svoj

nagovor v parterju pri ljudstvu. Skoro vsi so me na tem razumeli, zlasti

ker sem se povsem ognil udrihanja po OF.

H kakim sestankom nisem nikdar zahajal, razen k onim za zbirko Zimske

pomoči in Miklavža, enako, kot vsi drugi vabljeni.

Ko me je nemški svetovalec končno še pismeno ukoril, da skušam v občini

sabotirati nemške namere - mnogo sem se namreč trudil, da so

izpadle trdote pri vpoklicih na obvezno delo in sem celo zimo zadržal

vse ženstvo Logatca doma, tako, da je šele zadnjega pol meseca pred

184


kapitulacijo prišlo na red - sem imel tega ogibanja med Scilo in Karibdo

skozi vsa štiri leta že čez glavo ter radi živčne prenapetosti domala izgubil

desni očesni živec, sem petič javno zaprosil, naj me nekdo sposobnih

in dela voljnih občanov odreši županske časti, a se nihče ni javil, a tudi

že ni bilo več potrebno, ker nas je naša armada osvobodila.

Povzamem k zaključku: Vse kar sem delal, sem delal pred vsemi očmi

Logatčanov. Vse moje delo so mi brez razlike strank odobravali. Vedno

so ostajali pri zahtevi, naj jih na županskem mestu zastopam in bi istega

odložil brezpogojno, ko bi ljudstvo to želelo ali celo zahtevalo. Od svojega

delovanja nisem imel nikakih osebnih niti častnih koristi. Vsakomur

sem rad pomagal, a nikomur škodil.

Moje vedenje je bilo kljub delikatnosti vedno tako, da se tudi neuki niso

mogli spogledovati ali pohujševati. Nikdar nisem prejel od nikoder najmanjše

kritike ali opomina, naj drugače ravnam ali se umaknem, domače

ljudstvo pa me je naravnost hotelo imeti na tem mestu.

Ako je delno resnica, da je ljudski glas božji glas, naj se zasliši ljudstvo, ki

me potem lahko presodi. Te sodbe se ne plašim. Izpovem pa, da ako

pristopimo k visokemu stališču absolutno dobrega, potem priznam, da

nas je večina ljudi komaj vredno piškavega oreha in po misli iz Cankarja

končno vsak človek v svojem življenju kljub dobri vesti toliko greši, da

bi moral biti najmanj dvakrat obešen. Zavedam se torej po vsem tem, da

nisem vsaj slabši od drugih poprečnih zemljanov.« 361

Odgovor na obtožnico

Svoj zagovor z dne 17. julija 1946 in posamezne točke obtožnice je Gabriel

Oblak dne 26. avgusta 1946 še podrobneje pisno pojasnil.

Takole piše v tem zanimivem dokumentu, ki žal ni v celoti ohranjen: »K

izpovedi Janka Gučka o dogodkih, ki so predmet mojih navedb pod točko

4 do vštevši 10 mojega zagovora, dodajam nastopna pojasnila:

Priča Guček Janko je imel ob priliki mobilizacije in z mobilizacijo ogromno

posla, delal je tako rekoč noč in dan brez oddiha zelo požrtvovalno,

tako da se ni čuditi, če so v usodnih dneh od 7. do 9. aprila 1941 živci

nekoliko popustili.

185


Devetega aprila 1941 je bila občinska pisarna polna italijanskih ranjencev,

kar je depremujoče vplivalo na nas vse, pa menda tudi na Gučka. K

temu je prišlo še to, da je Gučku ravno tedaj umrla mati v Ljubljani. Vse

skupaj je po mojem mnenju učinkovalo, da je bil priča Guček tiste dni

toliko razburjen, da je mogoče v tej razburjenosti drugače pojmoval situacijo

in besede, kakor so bile izrečene. Jaz sem Gučku samo povedal,

da bodo orožniki tudi odšli za vojsko in da sem dobil naročilo, da naj po

odhodu orožnikov jaz prevzamem skrb za javno varnost. Meni seveda ni

padlo na um, da bi zahteval od Gučka, da naj razoroži orožnike, ker za to

ni bilo nikakega povoda in ker na vse zadnje tudi nismo imeli sredstev,

da bi to izvedli. Tudi seveda nisem zahteval, da organizira vaške straže,

ker takrat je bila še vsa vojska v Logatcu navzoča. Rekel sem mu le, da je

treba postaviti par rediteljev z belim trakom, ki bodo vzdrževali red v

občini. Tudi mu seveda nisem dejal tedaj, bilo je 9. aprila 1941, da naj gre

z menoj kot parlamentarec nasproti italijanski vojski. Jaz sam tedaj nisem

vedel niti za sebe, da bom moral iti kot parlamentarec, ker se je izkazala

potreba, da grem kot parlamentarec šele dan pozneje, t.j. 10. aprila

1941 zvečer, ko je prišel zidar Pečenik Matevž s pozivom, naj grem k

Italijanom na Kalce, da se ustavi streljanje in ko sem se na enodušno

zahtevo vsega logaškega ljudstva in po posvetovanju z okrajnim glavarjem

dr. Orožimom šele za to odločil. Tedaj vojske že zdavnaj ni bilo več

v Logatcu. Tov. Guček Janko je pa z veliko večino logaškega prebivalstva

zapustil Logatec že dan poprej. Jaz si njegovo pričevanje razlagam tako,

da je pozneje zvedel, da sem šel kot parlamentarec, pa se mu naknadno

v spominu zamešavajo dogodki. Tudi seveda Gučku nisem rekel, da

imam direkten stik z banom Natlačenom, temveč sem mu dejal samo, da

sem slišal pogovor okrajnega glavarja z Narodnim odborom v Ljubljani.

Pri tej priliki pripomnim, da so bili moji osebni odnosi z banom dr.

Natlačenom zadnje čase pred izbruhom druge svetovne vojne zelo zrahljani

radi raznih političnih nesoglasij, ki so se pojavila med nama. Seveda

Gučku tudi nisem rekel, da moramo takoj odpeljati italijansko vojsko

v Logatec, ker kaj takega od Narodnega odbora v Ljubljani tudi ni nihče

naročil. Kar se pa mene samega tiče, pa sem imel velik strah pred Italijani,

ker sem že leta 1920, ko so imeli okupiran Dol. Logatec, moral bežati

pred njimi v Maribor, kjer sem ostal do izpraznitve Logatca v letu 1921.

186


Ko so prišli Italijani v Logatec na občino, so me seveda takoj vprašali, kje

je kak tajnik in kje so drugi uslužbenci, ker razen mene ni bilo nikogar

na občini, in jaz sem jim po resnici povedal, da so se z večino logaškega

prebivalstva umaknili.

Po nalogu italijanskega komisarja je karabinjerski marešalo hodil okrog

uglednejših Dolenjelogatčanov ter jih spraševal, če bi bili voljni sprejeti

župansko mesto namesto mene. Vsi vprašani so izjavljali, da je enodušna

želja vsega logaškega prebivalstva, da ostanem jaz kot župan na tem

mestu.

K točki 19 svojega zagovora dostavljam še, da je bilo vsled mojih intervencij

izpuščenih okoli 70 internirancev in poslanih domov, a za druge,

ki jih nisem mogel rešiti iz internacije, sem organiziral nabiranje paketov,

ki smo jih internirancem redno dostavljali. Internirancem sem pomagal

tudi na način, da sem dajal svojcem internirancev na skrivaj 40-

50 živilskih kart na mesec, da so iz tega internirancem lahko tudi sami

pošiljali pakete.

K točki 21 svojega zagovora dostavljam, da so tedaj, ko je prišlo do razgovora

med polkovnikom De Carolijem in menoj, že prav vsi kraji okrog

Logatca imeli svojo belo gardo.

K točki 28 svojega zagovora pojasnjujem nastopno: Drugi dan potem,

ko so se izvršili umori s strani Črne roke, so bili od neznancev v Logatcu

nabiti lepaki, katerih vsebina je bila ta, da so se umorjeni pregrešili zoper

jugoslovanski vojni zakon, da so bili po tem zakonu sojeni, ker so pljuvali

na svojega kralja. Dostavljeno je bilo, da se bo tako zgodilo z vsakim,

kdor bi kaj takega napravil. Ker domobranci v svojih pozivih niso nikdar

omenjali kralja Petra, še manj, da bi se nanj sklicevali, je na ta način sled

vodila v drugo smer, čeprav je sedaj jasno, da je bilo to delo ekstremistov

med domobranci. Takrat se pa seveda ni prav nič vedelo, kdo so pravi

storilci in kdo jih je poslal.

K točki 29 mojega zagovora dostavljam, da sem Rupniku dal samo roko,

kakor so mu jo tudi vsi drugi šefi uradov dali, da pa ž njim nisem spregovoril

nobene besede, niti nisem držal kakega pozdravnega govora, ker

je držal tak pozdravni govor tedanji okrajni glavar Kogovšek. Pri tem

pozdravu sem bil tako rekoč samo telesno prisoten.

187


K točki 30 svojega zagovora še dostavljam, da so me po Logatcu vsi hvalili,

kako mojstrsko sem jo izpeljal, da nisem prav nič udarjal ne po OF, ne

po partizanih, čeprav je bila situacija taka, da se je bilo takim napadom

nemogoče izogniti in tudi nisem delal nikake propagande za domobrance.

K navedbam pod točko 32 svojega zagovora dostavljam: Na obvezno

delo je bilo od nemškega okupatorja mobilizirano tudi logaško ženstvo.

Da jih temu delu odtegnem, sem najprej zavlačeval sestavo in oddajo

spiskov tega ženstva. Ko že nisem mogel dalje zavlačevati z oddajo spiska,

sem izrabil priliko, ki se mi je nudila, ko sem dobil poziv, da občina

preskrbi signalno službo o priliki alarmov. Jaz sem za to signalno službo

porabil ves kader ženstva, ki je bil namenjen za obvezna dela okupatorja

in sem pustil, da so se izmenjavale vsake dve uri, samo da jih je bilo več

treba in sem pri tem zaposlil okoli 300 žensk. Vsi Logatčani so se dobrohotno

muzali, ko so videli, kako jim rešujem pred obveznim delom njihove

žene in hčerke. S to signalno službo sem zavlekel odpoklic ženstva

na obvezno delo preko cele zime do spomladi 1945.

Spomladi nekako marca meseca 1945 so odredili nemški okupatorji prisilno

novačenje moškega in ženskega prebivalstva za utrjevalna dela v

Postojni. Sestavljena je bila nemška komisija s svojim zdravnikom. Jaz

sem v želji, da odtegnem čim več delovnih moči okupatorju, izposloval,

da so mi dovolili, da prisostvuje temu novačenju tudi naš zdravnik Dr.

Strnad Jože, ki sem ga za to posebej naročil in honoriral. Jaz nisem bil

član komisije, vendar sem šel k temu novačenju nalašč zato, da izkoristim

priliko, da kolikor mogoče veliko ljudi naše občine rešim pred obveznim

delom. Opozoril sem skrivaj posamezne Logatčane, naj se izgovarjajo

z boleznimi. Tudi dr. Strnad je v sodelovanju z menoj sugestivno

vplival na uradnega zdravnika pri komisiji in na komisijo samo, in tako

se nam je posrečilo precejšnje število popolnoma delazmožnih ljudi odtegniti

temu delu, tako n. pr. Križaj Marija iz Dol. Logatca sploh ni mislila

na to, da bi se s kako boleznijo izgovarjala, pa sem ji jaz šepnil, naj se

izgovarja na kako bolezen in sem ji sugestivno dejal, da se mora kot

bolna javiti pri zdravniku najprej, čeprav je že stala pred komisijo. Križajeva

je osupnila, ker ji sami to ni prišlo na misel, pa me je ubogala in je

bila s pomočjo dr. Strnada spoznana kot nesposobna za delo. V tem in

drugih slučajih je bilo moje sodelovanje z dr. Strnadom vzajemno.

188


Koncem leta 1943 in v začetku leta 1944 je imelo županstvo v Dol. Logatcu

samo pravico izdajati dovolilnice za potovanja v Ljubljano. Jaz sem

vsem prosilcem brez razlike, tudi takim, ki niso imeli tehtnih razlogov za

potovanje v Ljubljano in takim, ki so bili znani kot pristaši OF, te dovolilnice

vedno dajal in nisem prav nikomur nobene take prošnje odrekel.

Zgodilo se je pa v več slučajih, da so dopotujočim Logatčanom moje

dovolilnice ljubljanske oblastnije pobrale in dotičnim Logatčanom prepovedale

ponovno priti v Ljubljano.

Skozi vso okupacijsko dobo je mnogo slovenskih pregnancev iz krajev,

okupiranih po nemškem okupatorju, kakor tudi mnogo slovenskih beguncev

iz Hrvatske in Srbije iskalo zatočišča v Ljubljanski pokrajini.

Tega se pa tedaj seveda ni dalo doseči drugače, če niso imeli dokazov v

rokah, da so domovinsko pristojni v katero koli občino Ljubljanske pokrajine.

Jaz sem videl veliko število prav usmiljenja vrednih slučajev, pa

se zato nisem strašil izdajati na skrivaj takim prosilcem uradna potrdila

in domovnice, v katerih sem jim potrjeval pristojnost v logaško občino,

pa čeprav na podlagi naših matičnih knjig tega ne bi smel storiti. Šlo je

velikokrat tudi za prosilce, ki so bili meni kakor tudi drugim Logatčanom

osebno docela neznani. Izdajal sem pa domovnice za logaške občane

tudi tistim, za katere sem pozitivno vedel, da so drugam pristojni,

n. pr. v kakšno občino v okupiranem ozemlju. Šlo mi je edino za to, da

rešujem naše ljudi. Takih nepravih domovnic sem v to svrho, kot se spominjam,

izdal in podpisal okrog 120, ki sem jih na ta način rešil najhujših

stisk in sem jim omogočil pomoč in eksistenco v Ljubljanski pokrajini.

Leta 1943 je prišel k meni grobokop (Matija Novak, op. M. Babič), ki je

bil v službi logaškega župnišča ter mi je povedal, da so prišli Italijani,

pripeljali s seboj nekaj mrtvih partizanov ter jih odvrgli na pokopališče

na kup smeti z odredbo, da morajo tam ležati nepokopani, dokler ne

bodo dali dovoljenja za pokop. Jaz sem na to grobokopovo sporočilo

takoj dejal, da tega ne smemo pustiti, da moramo tem mrtvim borcem

preskrbeti dostojne krste in cerkveni pokop. Občina je dala za mrtvece

krste, cerkvene obrede pa je opravil na mojo prošnjo begunec, župnik

Supin, ki je bil tedaj nastavljen pri prehranjevalnem uradu kot uslužbenec.

Naprosil sem Supina zato, ker je bil Supin meni podrejen in je bil

189


tudi takoj pripravljen to storiti, čeprav je imel ta cerkveni pokop politično

ost proti Italijanom.

Drugič je leta 1944 isti grobokop prišel in mi povedal, da je našel pri

vodi Jački v neki votlini ležeče truplo moškega, ki so ga umorili Črnorokci.

Vprašal me je, kaj je storiti in jaz sem takoj odredil, da se truplo iz

votline izkoplje, položi v krsto in cerkveno pokoplje na našem pokopališču.

Delo je bilo zelo težavno, ker je bilo treba več ljudi, da so z vrvmi

iz tiste votline truplo potegnili.

Jaz sem bil od leta 1923 nadalje od ljudstva na občinskih volitvah petkrat

izvoljeni župan logaški. Čeprav sem bil miselno pristaš Slovenske

ljudske stranke, je bilo moje zadržanje v vsakem oziru vedno tako objektivno

in korektno, da pri županskih volitvah nisem dobil samo glasov

stranke, ki sem ji pripadal, temveč sem bil parkrat soglasno od vseh

strank izvoljen. To soglasno izvolitev smatram kot pravi in nepotvorjeni

izraz ljudske sodbe in ljudske volje. Jaz sem se torej upravičeno zavedal,

da uživam kot župan in kot privatna oseba zaupanje vseh Logatčanov

brez razlike strank.

Ko je izbruhnila druga svetovna vojna, je prišel poziv generala Simovića,

da ostanemo župani vsi na svojih mestih, da čuvamo ljudske interese.

Obenem je pa banska uprava v Ljubljani takoj izdala sledeči proglas:

'Slovenski župani!

Banska uprava v Ljubljani je izdala sledeči proglas: Vi ste tisti, ki najlaže

vplivate na prebivalstvo svojih občin. Ne dajte, da se ljudstvo baha, plači

in brez potrebe vznemirja. Vplivajte nanj, da ostane na svojih domovih

in da ne beži. Z begom se najbolj ovira naša vojska v njeni težki službi.

Storite vse, kar naša vojska od vas zahteva! Postrezite ji z vsem, kar ji bo

potrebno. Pomagajte ji tudi z vestmi in točnim obveščanjem. Vodstvu vojske

bodo dragoceni vsakršni podatki, ki se nanašajo na našo obrambo.

Slovenski župani!

Vaša naloga v sedanjem trenutku je, da ste na mestu, da s prisebnostjo

krepko držite meje svoje občine v redu in disciplini, naši dični vojski pa

ste vsekdar in vselej v pomoč!'

190


Jaz sem z ozirom na vse to smatral za svojo dolžnost, da ostanem na

svojem mestu, dokler mi bo to le mogoče in da na tem mestu ščitim interese

občanov in našega ljudstva pred okupatorskimi oblastnijami, ker

mi je bilo to v tej poziciji lažje izvedljivo, kot če bi bil popolnoma privatna

oseba. Moje vztrajanje na županskem mestu je bilo za mene osebna

in gmotna žrtev, ker so bili županski posli tako obilni in so mi vzeli toliko

časa, da se nisem mogel posvečati svojemu privatnemu poklicu v

veliko škodo gmotnih interesov zame in za mojo družino. Jaz sem imel

poprej v svojem privatnem poklicu 25 uslužbencev, med okupacijo pa je

to število padlo na 2-3, kar pomeni za mojo obrt praktično ustavitev

obrata. Iz teh razlogov tudi nisem prišel v poštev pri odmeri vojnega

dobička, ker se moje premoženje med vojno ni povečalo, temveč zmanjšalo.

Moj vodilni nagib je bil edino le koristiti ljudstvu, ki me je izvolilo

in mi toliko let soglasno vedno izkazovalo svoje zaupanje s tem, da me

je volilo za svojega župana. Zato sem smatral za svojo dolžnost, da ga v

teh najtežjih časih vojske ne zapustim in ne prepustim drugim faktorjem,

ki bi ga sigurno tlačili in izkoriščali.

Ker sem smatral vedno kot edini temelj svoje županske pozicije splošno

ljudsko zaupanje, bi se temu mestu, ki je bilo zvezano za mene s tolikim

delom in s tolikimi neprijetnostmi, sigurno odrekel, če bi le del Logatčanov

izrazil željo ali mnenje, da naj njegove interese na županskem mestu

čuva kdo drugi. To pa se prav nikdar ni zgodilo in vselej, kadar je prišla

na razgovor ta zadeva, moram reči, da so vsi Logatčani brez razlike političnega

mnenja in usmerjenosti vedno izražali željo in svoje prepričanje

v tem smislu, da je najboljše, če se zastopanje občinskih interesov nahaja

v mojih rokah.

Povdarjam še, da od okupatorjev nikdar nisem prejel kakega dekreta o

razrešitvi. Prejemal sem pač od okupatorja dekrete o imenovanju, ampak

vkljub tem dekretom sem se čutil vedno kot od ljudstva izvoljenega

župana logaške občine, torej kot mandatar logaškega prebivalstva, ki

sem poklican, da čuvam interese svoje občine in občanov napram vsakomur,

pa tudi napram okupatorskim oblastem. Okupatorske odredbe

sem izvrševal le v toliko, v kolikor sem bil v to prisiljen. Pri marsikaterih

odredbah sem izvršitev zavlekel ali sabotiral, ali pa sem jo izpeljal tako,

191


da je stvar čisto drugače izpadla, kakor je bil namen okupatorja, da je le

bilo v korist ljudstva.

(del besedila ni ohranjen) … lahko vidi iz ogleda na licu mesta, stranska

občinska pot, ki je pa zelo malo rabljena, jaz pa sploh nisem imel povoda,

da bi se tam kaj pogovarjal ali kaj pregledoval.

Kar se tiče municije za domobrance, je pa znano vsem v Logatcu, da so

voznika za prevoz municije mobilizirali brez sodelovanja občine domobranci

sami in se vozniki z občinskimi sredstvi tudi nikoli niso plačevali.

Kogojeva drvarnica je proti tisti poti tako zadelana, kakor sem se prepričal

sedaj, z deskami, da se iz njih ne vidi na občinsko pot.

Sicer je pa iz gornjih mojih podatkov in trditev razvidno, da je nemogoče,

da bi jaz kaj takega govoril, kar mi podtika Kogoj. Omenjam tudi še,

da jaz zelo gledam na to, kako se izražam in izraza 'tolovaj' ni v mojem

besednjaku.

Maček, glede katerega trdi Kogoj, da je govoril z menoj, je umrl že leta

1945 in zato on ne more zavračati neresničnost Kogojevih trditev. Maček

je bil politično vedno liberalec in ker se je smatralo domobranstvo

kot klerikalna institucija, je bil Maček nasprotnik domobrancev. Tudi iz

teh razlogov je absolutno izključeno, da bi se med nami vršil pogovor

take vsebine, kakor ga zatrjuje priča Kogoj.

Nesmiselna je tudi trditev Kogoja, da sva jaz kot tudi moja žena velika

nasprotnika OF in simpatizerja okupatorja. Te govorice, kar se moje

žene tiče, je razmotrivalo logaško ljudstvo pred sodiščem za narodno

čast, pa so bili vsi podatki docela pozitivni in za mojo ženo ugodni, tako

da do kake obsodbe sploh ni prišlo.« 362

Dokument se konča z Gabrielovimi besedami: »Predlagam, da se navedeni

dokazi dopuste in izvedejo. Smrt fašizmu - svobodo narodu!«

Obenem je v dokumentu navedel veliko število prič iz Logatca in okolice,

ki bi s svojim pričanjem ovrgle navedbe v obtožnici. Spodaj so te

priče navedene po abecednem redu:

De Gleria Anton, trgovec v Dol. Logatcu, Erker Erika, Čevica, Guček

Janko, uradnik pri Ministrstvu za notranje zadeve v Ljubljani, Gutnik

192


Vlasta, delavčeva žena v Dol. Logatcu št. 7, Ivančič Milena, upokojenka v

Dol. Logatcu, Istenič France, posestnik v Gor. Logatcu, Japelj Barbara,

Dol. Logatec št. 43, Jerman Remigij, bivši občinski uslužbenec v Dol. Logatcu,

Kristan Janez, lekarnar v Dol. Logatcu, Križaj Marija iz Dol. Logatca

št. 165, Kunc Stane, gostilničar v Dol. Logatcu, Kuralt Ivan, finančni

poverjenik v Dol. Logatcu, Čevica 10, Kuralt Janez, Marinček Matija,

bivši občinski tajnik na Blokah, Mrevlje Artur, sodnik pri okrajnem sodišču

Škofja Loka, Mrak Marija, Dol. Logatec-Brod, dr. Orožim Josip, šef

pravnega odseka trgovinskega ministrstva, Ljubljana, Pečenik Matevž,

zidarski pomočnik v Dol. Logatcu, Peharček Rafaela, upokojenka v Dol.

Logatcu, Petkovšek Anton iz Gor. Logatca, Poženel Anton iz Logatca 58,

Sartori Milan, učitelj v Dol. Logatcu-Brod 17, dr. Strnad Jože, zdravnik v

Dol. Logatcu, Šebenik Janez, železniški upokojenec v Dol. Logatcu, Šebenik

Stane, Dol. Logatec, Škrlj Ivan, trgovec v Dol. Logatcu, Štravs Karel,

šolski upravitelj v Logatcu, Tršar Vera, Verbič Jakob, trgovec v Dol.

Logatcu, Verbič Slavka, bivša uslužbenka pri prehrani Gor. Logatca in

Žitko Gabrijela, Dol. Logatec.

Oprostilna sodba

Dne 3. septembra 1946 je bil s sklepom sodišča Gabriel Oblak oproščen

vseh obtožb.

»Okrožno sodišče v Ljubljani je v svetu ljudskih sodnikov pod predsedstvom

dr. Josipa Vlacha ob sodelovanju sodnikov porotnikov Josipa Lasiča

in Marije Ajdišek ter zapisnikarice Tončke Boštele v navzočnosti

Javnega tožilca Sonje Zdešar v kazenski zadevi zoper prisotnega obtoženca

Gabrijela Oblaka, zaradi zločinov po Zkld v navzočnosti njegovega

zagovornika dr. Karla Kuhlja po obtožbi Javnega tožilca z dne 2. maja

1946 po danes opravljeni javni razpravi razsodilo:

Obtoženec Oblak Gabrijel, sin pok. Matevža in Jerice roj. Košmrlj, roj.

6.3.1895 na Vrhniki, elektrotehnik, stanujoč v Logatcu, Brod 26, rimskokatoliške

vere, Slovenec, poročen, oče 6 otrok v starosti od 12 do 20 let,

končal srednjo šolo, lastnik hiše v Logatcu, doslej nekaznovan, sedaj na

prostosti (hiša vredna 350.000 din)

se oprosti

193


od obtožbe zločina po čl. 3 tč. 6 Zkld storjenega s tem, da je opravljal v

času italijanske in nemške okupacije v Logatcu funkcijo župana z vsemi

pooblastili in kot tak ob raznih prilikah npr. ob obisku Graziolija, Rupnika

in na domobranski akademiji v Sokolskem domu tudi poveličeval

obstoječo oblast in red, vršil propagando ter sodeloval pri organizaciji

Mihajlovičevega pokreta v Sloveniji, torej da bi sprejel za časa sovražne

okupacije službo kot organ sovražnikove oblasti in ji pomagal pri izvajanju

rekvizicij in drugih prisilnih ukrepih zoper prebivalce Jugoslavije.« 363

Dokument nato nadaljuje z utemeljitvijo:

»Oblak Gabrijel je obtožen, da je med okupacijo opravljal v Logatcu

funkcijo župana, da je ob obisku Graziolija, Rupnika in na DM (domobranski,

op. M. Babič) akademiji poveličeval obstoječo oblast, vršil propagando

in sodeloval pri organizaciji Mihajlovičevega pokreta.

Po priznanju obtoženca in po vseh zaslišanih pričah je potrjeno, da je

obtoženec res vso dobo okupacije bil v Logatcu župan, da je imel govor

ob obisku Graziolija, kakor tudi na DM akademiji, ni pa nobena priča

potrdila, da bi imel govor ob obisku Rupnika, kar tudi sam zanika.

Sodišče smatra, da za kazensko-pravno odgovornost po Zkld niso izključno

merodajne same funkcije, ki jih je obtoženec izvrševal, temveč v

prvi vrsti predvsem dejstvo, kako je te funkcije izvrševal. Po vseh zaslišanih

pričah, tako razbremenilnih kakor tudi obremenilnih, ki jih je

predlagala obtožba, in ki so imele priliko iz neposredne bližine opazovati

obtoženčevo zadržanje in delovanje med okupacijo, je potrjeno, da je

obtoženec v izvrševanju poslov župana sodeloval z okupatorjem le v

toliko, kolikor je to zahtevala služba sama in nič več, da je v stikih z

okupatorskimi organi bil zelo zmeren in služben, da je pač storil le to,

kar je bilo nujno potrebno in ni nikjer rinil v ospredje. Na drugi strani

pa je dokazano po istih pričah, da je ves čas pomagal ljudstvu z nasveti

in dejanji in to vsem brez razlike, ne glede na prepričanje.

Priča Tršar Vera, ki je vložila prijavo zoper obtoženca, je v teku postopka

svoje izpovedbe znatno omilila. Prvotno je zatrjevala, da je obtoženec,

kot od okupatorja postavljeni komisar, le-temu vestno služil, da je bil,

ko so bili vsi drugi župani odstavljeni, on ponovno postavljen, da je bil

194


navzoč v loži pri obisku Rupnika, ter da se je udeleževal protikomunističnih

sestankov. Na ponovnem zaslišanju pa je vse zgornje omilila v

toliko, da je bil obtoženec že pred okupacijo dolgo let župan, da ni bil

med drugim odstavljen in potem od okupatorja ponovno postavljen,

marveč je vršil svojo funkcijo neprekinjeno. Nadalje je pojasnila, da je

pod protikomunističnimi sestanki mislila samo sprejem, ki je bil prirejen

ob obisku Rupnika. Ista priča še pove, da je splošno mnenje ljudstva,

da se je obtoženec med okupacijo zadržal popolnoma korektno in da ni

silil v ospredje.

Tudi druga obremenilna priča Guček Janko je svoje izpovedbe na današnji

razpravi zelo omilil, zlasti glede okolnosti, da naj bi obtoženec ob

kapitulaciji bivše Jugoslavije zahteval od njega, naj razoroži orožništvo

ter glede poziva, naj gre z obtožencem sprejeti italijanske vojake. Kar se

tiče slednje okolnosti se obtoženi zagovarja, da se je na splošno željo

ljudstva le odzval zahtevi italijanskega komandanta, da naj se pri njem

zglasi župan in da je potem šel le zato, da bi dosegel ustavitev artilerijskega

obstreljevanja Logatca in preprečil nepotrebne žrtve med civilnim

prebivalstvom. Ta obtoženčev zagovor je v celoti potrjen po priči Pečenik

Matevžu, ki je sam iz lastne pobude šel na italijansko komando s

prošnjo, naj bi prenehali z nadaljnjim obstreljevanjem mesta. Po naročilu

Italijanov pa je šel potem klicat župana.

Sodišče je v prvi vrsti oprlo prostorek na pričo Guček Janka, to pa zato,

ker je imenovani bil med okupacijo tajnik logaške občine in je vse do

svoje aretacije novembra 1943 imel priliko iz neposredne bližine opazovati

obtoženega pri delu in drugič, ker je bil ves čas aktivist in je kot vojaški

obveščevalec imel zveze s partizani v okolici Logatca. Po osvoboditvi

je bil šef odseka notranjega ministrstva, danes pa je član Planske

komisije, tako da o njegovi verodostojnosti in karakterizaciji obtoženega

ni povoda dvomiti.

Guček Janko pa prikazuje obtoženega kot človeka, ki je med okupacijo

skrbel predvsem za dobrobit občanov. Pove, da je obtoženi preprečil

mnoge rekvizicije, organiziral množično pošiljanje paketov internirancem,

izdal veliko število domovnic osebam, ki do njih niso bile upravičene,

da bi jih obvaroval preganjanja okupatorja. Ista priča še pove, da

195


mu je obtoženi dajal živilske nakaznice za kraje zasedene po partizanih,

dobro vedoč, da so to Italijani strogo prepovedali. Z vso sigurnostjo trdi

priča, da je prav obtoženi preprečil ustanovitev bele garde v Logatcu.

Nekoč je obtoženec presenetil terence na zaupnem sestanku v občinski

pisarni, na katerem je bil tudi Guček, pa ga je prihodnji dan le opozoril,

da ve za njegovo politično prepričanje ter naj bo previden, ker je bil že s

strani Italijanov opozorjen na delo občinskega tajnika. Ob tej priliki je

obtoženec dobil v pisarni indigo, ki ga je tovarišica pozabila, tako da je

mogel prebrati vsebino navodil aktivistom, pa ga je uničil, ter opozoril

Gučka na previdnost. Iz izpovedbe iste priče je nadalje razvidno, da je

obtoženi odločno odklonil prisego italijanskemu kralju, češ da tako prisego

ne more položiti noben pošten slovenski župan.

Kako so partizani gledali na obtoženčevo delovanje, pa je razvidno iz

po priči Guček Janku potrjenega dejstva, da je imenovanemu na nekem

sestanku septembra 1943 komandant dolomitskega odreda kapetan Vanja

naročil, da naj pove obtoženemu, da je njegovo dosedanje delovanje

koristno in da pričakuje od njega, da bo tudi nadalje tako. Partizani pa

so bili točno obveščeni o njegovem delovanju, ker so poleg Guček Janka,

ki je poročal po vojaški liniji, poročali o njem še drugi po politični

liniji.

Končno pove ista priča, da se je nekoč, ko mu je nemški komandant

mesta grozil z ustrelitvijo, obtoženi potegnil zanj, tako da so še njemu

Nemci grozili. Po aretaciji Guček Janka novembra 1943 je potem obtoženi

iz lastnih sredstev vzdrževal njegovo družino.

Glede govora, ki ga je imel obtoženi ob priliki sprejema fašističnega sekretarja

iz Rima, pojasni Guček, da je obtoženi izrekel samo par običajnih

fraz in še to najprej v slovenščini, potem pa v italijanščini, tako da so

se še bali posledic. V Ljubljani so Gučku pozneje znanci pravili, da bi se

ljubljanski funkcionarji morali pri obtožencu učiti, kako se 'okupatorju

dajejo mrzle klofute'. Da je obtoženi tudi ob sprejemu Graziolija in na

DM akademiji govoril zelo diplomatsko, ne da bi poveličeval okupatorja

ali DM, potrdijo priče Tršar Vera, dr. Strnad, Škrlj Ivan in Štravs Karel,

dočim niti ena izmed vseh zaslišanih prič ne pove kaj nasprotnega. Aktivist

Štravs še pove, da je obtoženi z njim skupno falsificiral potrdila o

196


vrnitvi z internacije in so taka potrdila dajali tudi partizanom v svrho

prostega kretanja in samega odhoda k partizanom.

Po priči Mrak Mariji pa je potrjeno, da je obtoženi, ko je bila njena hči

– partizanka – ujeta in od Nemcev obsojena na smrt, podpisal pomilostitveno

prošnjo, čeprav je vedel, da so navedbe v prošnji neresnične in

da je Mrakova hči šla v partizane prostovoljno ter ni bila prisilno mobilizirana,

kakor je to njena mati na prošnjo zatrjevala.

Na podlagi vsega navedenega, se sodišče ni moglo prepričati, da bi obtoženec,

vršeč funkcijo župana, politično sodeloval z okupatorjem v taki

meri, da bi bilo moči odrediti to kolaboracijo pod dejanski stan Zkld,

zlasti, ko je iz vsega razvidno, da to sodelovanje ni bilo morda posledica

kakih simpatij ali naklonjenosti marveč predvsem usmerjeno v dobrobit

po okupatorju tlačenega in preganjanega slovenskega ljudstva. V kolikor

pa bi obtoženčeva dejanja padala pod zakon o kaznovanju zločinov in

prestopkov zoper slovensko narodno čast, se pripominja, da so tako formalne

kakor tudi materijalne določbe tega zakona razveljavljene.

Kar se tiče obtožbe, da je obtoženi vršil propagando ter sodeloval v Mihajlovičevem

pokretu, izpove priča Vrhovnik Demetrij, da mu je glavni

organizator Mihajlovičevega pokreta Martinjak, ki mu je zaupal, pravil,

da mu je obtoženi obljubil, da mu bo šel pri organizaciji tega pokreta na

roko in da mu bo dal vsa potrebna pojasnila. Sodišče pa smatra, da ta

izpovedba posredne priče, ki ji sodišče, v kolikor se nje same tiče, sicer

verjame, ne nudi dovolj trdne opore za krivdorek, ker so podani močni

dvomi glede resničnosti neposredno prizadete osebe t.j. glede Martinjakovega

sporočila, to pa zlasti z ozirom na po obremenilnih pričah Gučku

in Tršarjevi potrjeno okolnost, da je prav obtoženec preprečil ustanovitev

BG (bele garde, op. M. Babič) in da mu vodilni domači BG niso zaupali,

kar je Guček nekoč, ko je prisluškoval njih razgovoru, sam slišal. Pri vsem

tem ni prezreti, da ni nobenih dokazov za to, da bi obtoženec te obljube

dal res z namenom sodelovati, še manj pa zato, da je obljube izpolnil. Iz

vsega navedenega smatra ljudsko sodišče, da je prostorek utemeljen.«

Sodba je postala pravnomočna z dne 27. septembra 1946.

197


Obdobje miru in nov začetek

Hčerka Gabriela Oblaka, gospa Majda Polajnar, je leta 1959 kot diplomirana

geografinja takole opisala povojno logaško gospodarstvo v Geografskem

vestniku: »Na Brodu je večja obrtna izdelovalnica cementnih

izdelkov, že omenjeno najstarejše obrtno-industrijsko podjetje na Logaškem.

Izdeluje strešnike, umetni kamen, cevi in podobne izdelke. Podjetje

je nastalo zaradi notranjskega trga in živi od njega: cementni izdelki,

zlasti strešniki, so na Notranjskem zelo prikladen nadomestek za opeko,

za katero v bližini ni primerne gline. Razen tega se po cementnih strešnikih,

v nasprotju z glinenimi, ki vsrkavajo vodo, odteče več vode v kapnice,

kar je zaradi pomanjkanja vode na Krasu zelo važno. Ker je cementni

strešnik težji kot glinen, ga ljudje tudi zaradi burje raje uporabljajo.

Največ strešnikov so izdelali takoj po vojni, v dobi obnove porušenih

naselij. Takrat je delalo v obratu nad 20 ljudi, zdaj jih je samo pet.« 364

Gabriel Oblak je še vedno imel odprto elektrotehnično podjetje. Toda

po drugi svetovni vojni, leta 1946, so oblasti razveljavile vsa obrtna dovoljenja,

zato so si morali vsi obrtniki na novo urediti dokumentacijo.

Dne 5. marca 1946 je Gabriel Oblak na Krajevni ljudski odbor Dolenji

Logatec vložil prijavo svoje obrti in priložil originalni medvojni obrtni

list iz leta 1943. V prijavi je pisalo, da je poleg lastnika obrti »po stanju

31.12.1945« zaposlen še en pomočnik. Na dokumentu je žig »Oblastveno

pooblaščeno Elektrotehnično podjetje Oblak Gabrijel, Dol. Logatec«. 365

Soavtor se iz konca šestdesetih let prejšnjega stoletja spominja prostorov

Oblakovega elektrotehničnega podjetja, ki so se nahajali v stavbi zraven

Oblakove družinske hiše na Brodu. Naključni obiskovalec, ki je z glavne

ceste Logatec-Postojna zavil na dvorišče Oblakovih, je naletel na skromen

ovalen izvesek z napisom Elektrotehnično podjetje Oblak Gabrijel.

Na desno je bilo skozi vrata mogoče vstopiti v skromno pisarno s pisalno

mizo in omaro za spise, nato pa skozi vrata v prostor z lesenimi policami,

ki je služil kot manjše priročno skladišče. Takrat, nekaj let po smrti

Gabriela Oblaka, sta bila prostora že zapuščena in prekrita s prahom.

198

Obdobje miru in nov začetek

Podjetje s cementninami, ki ga je od mame Jerice v celoti prevzel leta

1943, je napredovalo. Med vojno je nosilo preprosto ime »Izdelovanje

cementnin, Gabrijel Oblak, Dol. Logatec«. Ker pa je bilo po drugi svetovni

vojni veliko povpraševanja po gradbenem materialu, je podjetje

razširilo svojo dejavnost in se preimenovalo v »Izdelovanje cementnin

in prodaja stavbnega materiala, Gabrijel Oblak, Dol. Logatec«. Poleg

tega je Gabriel pričel tudi z izdelovanjem nagrobnih spomenikov. Kakor

se spominja hčerka Majda, je oče v delavnici ročno klesal nagrobne napise

in jih pozlatil z zlatimi lističi. To je bilo zelo natančno delo, pri katerem

se ni smel zmotiti. Zelo veliko dela je imel dva meseca pred 1. novembrom.

Tudi spomenik talcem, ustreljenim 23. junija 1942 v Horjulu,

ki so ga na logaškem pokopališču leta 1955 postavile žalujoče žene in

matere, je delo kamnoseka Gabriela Oblaka. 366

Hčerka Majda med svojimi spomini omenja tudi naslednje: »Leta 1950

je ata po daljni sorodnici iz Amerike podedoval večjo vsoto denarja. Dolarjev

pa ni nikoli videl, saj je Jugoslavija na ta denar 'dala roko gor', ata

pa je dobil le neke bone. S temi boni smo lahko kupovali v posebni trgovini

podjetja Thea v Ljubljani, ki je bila odprta samo za te dediče. Takrat

je bilo še vedno veliko pomanjkanje vseh materialnih dobrin in tako si

je tudi naša številčna družina s to dediščino iz Amerike nekoliko opomogla.

Ata si je tako kupil večji stroj za izdelavo opeke oziroma za proizvodnjo

cementnih izdelkov, a so mu ga čez nekaj dni neznanci ukradli.

Policija iz Ljubljane ni nikoli odkrila krivca ali pa ga ni hotela odkriti.«

Kupil je tudi večjo količino hrane (sladkor, moko, čokolado, pomaranče)

in jo podaril občini Logatec z namenom, da to hrano občina brezplačno

podari in razdeli med najbolj potrebne družine.

In še droben dogodek iz leta 1959, ki ga je omenil Tone Kompare v svojih

Črticah iz življenja kraja in obeh župnij Logatec. 367 Dvajsetega aprila

tega leta je komunistična partija slavila 40. obletnico obstoja. V znak

praznovanja so po logaških hišah nosili zastave, a Gabriel Oblak se je

tem aktivistom uprl.

199


Gabriel Oblak v povojnem

zgodovinopisju

Po vojni so Gabrielu Oblaku pogosto očitali, da je pozdravil Italijane pri

prihodu v Logatec. A najprej v nadaljevanju kratek uvod.

Za časa Francozov je imel general Bernadotte v Logatcu svoj glavni stan,

kjer je izdal zgodovinsko znani razglas o zasedbi ozemlja v slovenskem

jeziku, upoštevajoč narodnost in vero. Leta 1797 se je mudil v Logatcu

tudi Napoleon. 368

Po razpadu Avstro-Ogrske so leta 1918 Logatec zasedli Italijani, ki pa so

se povsem drugačne izkazali, kakor kakih 100 let prej Francozi. Vsakršno

kulturno narodno življenje je moralo zamreti ter se je oživilo šele z

rapalsko pogodbo, ko se je Logatec združil z Jugoslavijo in so Logatčani

slovesno pričakali 26. februarja 1921 novo jugoslovansko vojsko. Takrat

so se Italijani morali umakniti. In Gabriel Oblak je bil tisti, ki je v novi

občinski stavbi postavil ploščo z že omenjenim napisom, katerega avtor

je bil on sam, v spomin na ta težko pričakovani dogodek za vse prebivalce

kraja. V svojem povojnem zagovoru na sodišču jasno piše, kako se je

bal Italijanov in pred njimi leta 1920 zbežal v Maribor. Kako mu torej

očitati, da je bil naklonjen Italijanom?

Ob obisku visokega komisarja Graziolija v Logatcu dne 13. julija

1941 piše fotograf Miran Pavlin v svoji knjigi kot očividec dogajanja

naslednje:

»Že na poti proti Vrhniki sem videl italijanske trobojnice na hišah naših

ljudi, videl sem slavoloke in mlaje. Morda je za te dekoracije poskrbela

vojaška posadka ali pa fašistična milica… Toda na prvem postanku, v

Logatcu, nisem videl le dekoracije, temveč tudi množico domačinov, ki

je z vzklikanjem pozdravila visokega komisarja Graziolija. V opravičilo

tega dogajanja sem si mislil, da se ljudi lahko nažene na glavni trg pred

oder, misel mi je šla tudi na radovedneže, po domače na firbce, za katere

je vsak dogodek veliko doživetje. Toda med to množico so bili tudi številni

otroci in mnoge mladenke v slovenskih narodnih nošah. In tudi na

200

Gabriel Oblak v povojnem zgodovinopisju

odru, kjer je imel logaški župan pozdravni govor, je bila skupina deklic v

narodnih nošah.

Menim, da si Slovenke in Slovenci nadenejo narodne noše le takrat, kadar

žele svečano zaznamovati slovenske posvetne prireditve ali pa naše

cerkvene slovesnosti. Danes so pa v Logatcu z narodnimi nošami počastili

prihod najvišjega civilnega predstavnika okupatorja v Ljubljanski pokrajini.

Svečano je bil pozdravljen predstavnik Rima in fašistične Italije.« 369

Zanimiva je Pavlinova fotografija tega dogodka, kjer župan nadvse uradno

bere pozdravno besedilo z manjšega lista, ne da bi gledal Graziolija

v oči, vršeč pač svojo službo. Tako, kot jo je vršil fotograf Pavlin… In kaj

drugega so sporočile narodne noše Italijanom, kot to, da tod živijo in

bodo živeli Slovenci s svojimi navadami in običaji.

Tudi ob obisku tajnika italijanske fašistične stranke Adelchija Serene

dne 23. novembra 1941 v Logatcu je fotograf Pavlin naredil posnetek

in zabeležil: »Na vožnji z vlakom proti Ljubljani se je Adelchi Serena za

krajši čas ustavil na postaji Rakek, potem pa mu je bil na postaji Logatec

prirejen uradni sprejem ob prihodu v Ljubljansko pokrajino. Pričakala

ga je množica domačinov, odraslih in šolarjev. Slednji so mahali z

italijanskimi zastavicami. Pozdravni govor je imel župan Gabrijel

Oblak.« 370

Franček Saje v svoji knjigi Belogardizem piše, da so italijanski okupatorji

s pomočjo belogardističnih organizatorjev iz Logatca ustanovili belogardistično

postojanko v Grčarevcu. Nadaljuje pa v značilni povojni

maniri pisanja, češ da »v domačem kraju pa logaški organizatorji belega

izdajstva – industrijalec Jakob Maček in župan Oblak v Dol. Logatcu,

župnik Anton Skubic, kaplan Jože Cukale in njuni prijatelji v Gor. Logatcu

– niso želi nobenega uspeha«. 371

201


Osebna pričevanja

Še kot sedemindvajsetletni mladenič se je Gabriel v enem od pisem svoji

Marinki takole opisal: »Ne vem, kakšen človek sem… Rad imam zabavno

družbo, ni treba, da bi se vedno le resne stvari pogovarjali, toda

vidim, da do take zabavnosti po naših veselicah sploh ne pridem. Vem,

da nisem sam tak in imam precej somišljenikov skoro moje starosti, pa

vendar se mi včasih vsiljuje misel, da sem za družbo prepust… Jaz sem

sicer notranje zadovoljen in mnogokrat prav vesel, na zunaj pa ne pokažem,

ker je moj temperament resen, a se predrugačiti ne morem…« 372

Imel je tenkočutno vest in izostren smisel za pravičnost. Vedno je presojal

ali je naredil prav ali ne. Anekdota pravi, da je po prvi svetovni vojni

kupil od nekoga čevlje. Močna vest ga je preganjala o vprašanju: »Kaj pa,

če so čevlji ukradeni ali nepošteno pridobljeni?« Šel je na razgovor k

duhovniku, ki pa ga je čisto praktično vprašal: »Ali so še dobri?« S tem

mu je dal vedeti, da čevlje lahko obdrži. Včasih je bil obziren celo na

svojo škodo. Pri vstopu v avtobus se ni nikoli rinil v ospredje, vedno je

bil zadnji. Ko je bil že v letih, mu je v avtobusu na poti v Ljubljano postalo

zelo slabo. Ves čas je stal in ni rekel nekemu mladeniču, da bi mu odstopil

sedež. V Ljubljano je prišel popolnoma bled. 373

Soavtorju te knjige se je kot petletnemu otroku Gabriel Oblak vtisnil v

spomin kot nekakšna velika, temna, a dobrohotna senca. Dobro se še

spominja, da mu je stari oče v šali pravil »stikač«. Gabriel Oblak je bil

namreč tudi krstni boter soavtorja te knjige. Ko je slednji pred svojo

poroko leta 1988 odšel v šempetrsko župnišče v Ljubljani po zahtevani

krstni list, je tamkajšnji župnik dokument na hitro preletel in nato smehljaje

navrgel: »Kakšen poklic pa je to 'tovarnar'?« Pri poklicu Gabriela

Oblaka je namreč pisalo »tovarnar«.

Gospod Gabriel je bil do svojih številnih otrok strog, a pravičen. »Pravična

palica« je vedno stala v kotu, a je bila zelo redko uporabljena. V

družini je tudi sicer vladal zgleden red. Pri kosilu so bili na mizi poleg

pribora vedno tudi prtički, pa čeprav je bil »na sporedu« le krompir v

kosih. Sicer pa se je ata Gabriel rad šalil. Pri obdarovanju otrok ob

202

Osebna pričevanja

praznikih, ko je bila družina zbrana ob mizi, je vedno namenoma v šali

»pozabil« na enega otroka. A še preden bi se »nesrečni« otrok lahko začutil

prizadetega, je tudi zanj prinesel darilo. 374

Hčerka Majda pripoveduje: »Imel nas je srčno rad. Če je le mogel, ti je

izpolnil vsako željo. Otroci smo si zaželeli npr. zajčke, golobčke ali pa

smučke. Takoj je odšel k obrtniku, da je izdelal zajčnike, golobnjak, mizar

pa je izdelal tudi smučke.

Med drugo svetovno vojno, ko smo vsi otroci hodili v šole v Ljubljani in

stanovali po internatih, smo imeli hudo domotožje. Nekega dne sta brata

na skrivaj zapustila internat in se nepričakovano zvečer pojavila doma v

Logatcu. Ko je ata to odkril, jima je rekel: 'Jutri, s prvim vlakom vaju odpeljem

nazaj v Ljubljano,' čeprav je tudi sam trpel ob tako strogi odločitvi.

Vaški otroci, predvsem fantje, so med drugo svetovno vojno tudi radi

stikali za orožjem. Enemu od mojih bratov je med tem početjem razneslo

eksplozivno telo in mu ob tem poškodovalo nogo. Atov brat Slavko

Oblak, ki je bil takrat logaški zdravnik, je mojega poškodovanega brata

zdravil več tednov. Ob takih primerih je bil ata zelo strog in nepopustljiv

in tudi 'palica je pela', kar je bilo v tistih časih 'v skrajni sili' tudi eno od

vzgojnih sredstev.

Po kapitulaciji Italije leta 1943 so Italijani odšli in pustili polna skladišča

hrane, različnega materiala in jedilniške opreme. Pustili so tudi živali

(npr. zajce, pse) in glasbene inštrumente italijanske godbe. Ljudje so odnašali,

kar se je dalo odnesti, ata pa ni dovolil, da bi mi otroci karkoli

prinesli domov, čeprav je bilo tudi doma veliko pomanjkanje. Kljub temu

so moji bratje od vojaške godbe prinesli domov razna glasbila (trobento,

boben, saksofon…), ata pa se s tem ni strinjal. Sinovom je rekel: 'Takoj

odnesite nazaj' in fantje so bili žalostni, ker so glasbila morali vrniti.«

Pri hrani je bil zelo zmeren, pa kljub temu močne postave. Kakor se ga

spominja hčerka Božena, je imel rad sladko, pa tudi veliko vode. Nekoč

se mu je med vožnjo prelomilo kolo, saj je menda imel 104 kilograme.

Zjutraj je popil le črno kavo. Po kosilu je vedno legel za pol ure, potem je

šel nazaj v delavnico. Hčerka Božena se spominja, da jih je mama Marinka

vedno opozarjala: »Otroci, čisto tiho! Ata spi…«

203


V času po vojni, kadar je bil zelo utrujen, se je ulegel na tla v dnevni sobi.

Zelo pogosto so ga bolele noge. Hčerka Majda je morala njegove nove

čevlje nositi v Ljubljano, da so dodali gumijaste podplate, da je bil pritisk

na stopalo manjši.

Mnoge skrbi za številno družino in svoja podjetja so ga utrdile. Navado

je imel reči: »Človek si ne sme preveč delati skrbi vnaprej. Dovolj je teža

današnjega dne!«

Hčerka Majda se tudi spominja: »Pri nas smo veliko prepevali. Ata je

imel zelo lep glas in dober posluh in bil vodja našega zborčka. Zdi se mi,

da je pel bariton. Tudi v poletnih mesecih smo veliko prepevali, predvsem

zvečer na klopci pred hišo, kjer smo se pogosto skupaj zadrževali.

Med obema vojnama smo z družino skupaj hodili na sprehode. Kadar je

ata vzel sprehajalno palico, smo že vedeli, da nas čaka lepo popoldne.

Pogosto smo se sprehajali po logaškem drevoredu ali pa smo šli na grič

Naklo ali pa na Ravnik. Z avtom nas je enkrat na leto odpeljal na Brezje

in Bled.«

Ko so se tako nekoč peljali po današnji stari cesti na Gorenjsko proti

Posavcu, so v nekem trenutku ustavili avto, ker je moral eden od fantkov

lulat. Mama Marinka se je sklonila in mu odpenjala hlačke. V tem trenutku

je mimo pripeljal lep avtomobil. Mama Marinka se je ozrla za

njim… in v njem zagledala kralja Aleksandra, ki z nasmehom salutira.

Kaj se je zgodilo? Kralj, ki je poleti večkrat bival v svoji rezidenci Suvobor

na Bledu, se je peljal na izlet v okolico. Mislil je, da se mu gospa ob

cesti spoštljivo klanja in je prijazno vrnil pozdrav. 375

Na božični večer se je rad igral z otroki razne družabne igre (tombola,

banka, mikado, človek ne jezi se). Vzel je v roke tudi citre in otrokom

zaigral lepe melodije. Citre so bile sicer vedno spravljene v črni škatli

ovalne oblike, ki se je soavtor še dobro spominja. To so bile citre, ki jih je

Gabriel prinesel iz prve svetovne vojne.

Žena Marinka ga je imela zelo rada. Soavtor se spominja, da je pri obujanju

spominov velikokrat zahlipala: »Takega človeka, kot je bil Gabriel,

ni bilo…« In pri tem so ji nemalokrat prišle na oči solze. Med seboj sta

bila zelo navezana. Včasih je Gabriel pri polni mizi šestih otrok vstal,

stopil za hrbet svoje žene in molče pritisnil svoje lice njenemu. 376

204

Za zaključek

Če je bilo kaj narobe, je to povedal obzirno. Pri naši družini nismo otroci

nikoli slišali kričanja in glasnega prepira med starši. Če so nastala med

njima nesoglasja, sta po mirni poti reševala problem brez prisotnosti

otrok. 377

Hčerka Majda ga je videla nazadnje v Ljubljani, ko je v nedeljo prišel na

obisk k svoji sestri Milki za Bežigrad. Tja je prišla tudi hčerka Majda z

možem Stankom in sinčkom Janezom v košari. »Ko smo se z obiska vračali

po današnji Slovenski cesti proti Ajdovščini, smo peljali eden za

drugim. Pri Ajdovščini sva z možem krenila naravnost proti pošti. Avto,

ki ga je vozil brat Jože, in v katerem je sedel ata z vnukom Bogdanom v

naročju, pa je pri Ajdovščini zavil na desno na Gosposvetsko.« Hčerka

Majda se je ob tem ozrla nazaj in mu v slovo pomahala. To je bil njen

zadnji pogled na očeta.

Za zaključek

Umrl je nenadoma zaradi srčne kapi naslednji dan, v ponedeljek 8. maja

1961. Nekaj dni pred smrtjo je šel k zdravniku kardiologu, a so izvidi na

dom prišli po njegovi smrti. 378

Pokopan je na pokopališču v Dolenjem Logatcu. Na družinskem nagrobniku

Gabriela Oblaka piše: »Kdor v mé veruje, bo živel, tudi če umrje.«

Vse življenje je bil globoko veren. Dolgoletni logaški župnik Tone Kompare

v svoji knjigi prijazno piše, da je bil pokojni dolgoletni cerkveni

ključar in praktičen katoličan: »Dan pred tem, ko je umrl, je prejel zakramente.

Bil je zelo poseben in podjeten.« 379

Nekaj Gabrielovih osebnih predmetov in citre hrani soavtorica te knjige.

Izvirno črno pohištvo iz pisarne Gabriela Oblaka pa se danes nahaja pri

Bogdanu Oblaku, vnuku Gabriela Oblaka.

205


Cementnine in elektrotehnična

dejavnost Oblakovih danes

Oblakovo cementninarsko podjetje je leta 1993 od Gabrielovega sina

Jožeta prevzel vnuk Bogdan. Leta 1996 se je podjetje po skoraj stotih

letih poslovilo od svoje prvotne lokacije na Brodu in se preselilo na novo

lokacijo na logaškem polju. Zraven je leta 1999 zrasla nova betonarna, ki

je v celoti avtomatizirana in računalniško vodena in omogoča pripravo

najbolj zahtevnih betonskih mešanic.

Ročnega dela, ki je bilo značilno za Gabrielov čas, ni več. Od leta 2002

poteka vsa proizvodnja na avtomatiziranih in računalniško vodenih linijah.

Vpeljan je sistem kakovosti – izdelki so certificirani in ustrezajo

vsem produktnim standardom. Velika nova proizvodna hala, zgrajena

leta 2009 in leta 2018 posodobljene proizvodne linije le še dopolnjujejo

sliko tega uspešnega podjetja.

Današnje podjetje z nazivom Oblak Group d.o.o. se je uveljavilo kot

eden najpomembnejših izdelovalcev betonskih izdelkov v Sloveniji. Kar

večji del leta 2019 prenovljenih Slovenske in Gosposvetske ceste v Ljubljani

je tlakovan z njegovimi izdelki. Leta 2019 so Oblakovi investirali v

novo tovarno betonskih izdelkov v Radoniću (Drniš) v Dalmaciji. S tem

so postali eden vodilnih proizvajalcev betonskih izdelkov tudi na Hrvaškem.

V ta namen so ustanovili proizvodno podjetje Oblak beton d.o.o.,

ki svoje izdelke preko hrvaškega hčerinskega podjetja Oblak commerce

d.o.o., zadolženega za trženje in marketing, prodaja po celi Hrvaški, izvaža

pa tudi v Bosno in Hercegovino ter Črno goro.

Zato je tudi prihodnost Oblakovih podjetij v dobrih rokah, kajti za očetom

Bogdanom počasi prevzemajo posel njegovi trije otroci: sin Blaž

kot direktor proizvodnje, hčerka Teja kot direktorica trženja in hčerka

Tajda kot direktorica uprave. Novi ljudje in nove ideje, ki bodo skupaj z

več kot stoletno tradicijo nadaljevali cementninarsko dejavnost Oblakovega

rodu v nove čase …

Nekdanjo kamnoseško dejavnost Gabriela Oblaka nadaljuje vnuk Peter s

sinom Jušem. Njegovo podjetje Kamnoseštvo Oblak je bilo ustanovljeno

206

Cementnine in elektrotehnična dejavnost Oblakovih danes

leta 1988. Dandanes izdeluje kakovostne nagrobnike, kamnite okenske

police in druge izdelke iz naravnega kamna. Znano je tudi po lepih stenskih

urah, izdelanih iz kamna. Tudi Petrov rek »Bolj, ko so zahteve stranke

nenavadne, raje se lotimo izdelka« izraža podjetniški duh in tehnično

inovativnost, ki se od ata Gabriela prenaša iz roda v rod.

Z električnimi napravami v sodobnejši elektronski preobleki (računalniki,

mobilna telefonija) pa se uspešno ukvarja vnuk Tomaž, ki je po

starem očetu Gabrielu »podedoval« veselje do elektrotehnike in na tem

področju razvija svoje sposobnosti in znanje.

207

Slika 1: Oglasa Gabrielovega očeta Matevža v časopisu Slovenec

leta 1888 (levo) in 1899 (desno).

Slika 2: Rojstna hiša Gabriela Oblaka na Vrhniki.

208

Slika 3: Spomin na prvo sveto spoved, 1902.

Slika 4: Matevževa družina okoli leta 1910. Z leve otroci Ciril, Slavko,

Ivanka, Otmar, Gabriel, Franc, Rafaela, Milica, Bogdan, mati Jerica

in oče Matevž.

209

Slika 5: Oblakova vila v Logatcu, zgrajena leta 1907.

Slika 6: Gabriel si je leta 1912 kot gimnazijec sam izdelal avto.

210

Slika 7: Gabriel med dijaki v Škofovih zavodih v Šentvidu pri Ljubljani

(drugi z desne v zadnji vrsti).

Slika 8: Gabriel v sredini slike (drugi z leve v drugi vrsti) med vojaki

v Judenburgu.

211

Slika 9: Gabriel v času prve svetovne vojne med vojaki (stoji v tretji vrsti

na desni pred vrati).

Slika 10: Gabriel v Judenburgu pri citrah s svojimi tovariši glasbeniki.

212

Slika 11: Gabrielovi nagrobniki za slovenske vojake na pokopališču

v Judenburgu.

213

Slika 12: Poročna slika Marinke in Gabriela z dne 12. maja 1925.

Slika 13: Novica v časopisu Slovenec, 14. maja 1925.

214

Slika 14: Cementninarska delavnica na Brodu leta 1901.

Slika 15: Objava registracije cementninarskega podjetja

v Laibacher Zeitung, 25. februarja 1913.

215

Slika 16: Poravnava obveznosti med gasilci in »Prvo kranjsko parno tovarno

cementnih izdelkov po ameriških iznajdbah« iz leta 1914.

Slika 17: Logatec pred letom 1927. V sredini (za kozolcem) Oblakova vila

in desno podolgovata zgradba cementninarske delavnice.

216

Slika 18: Oglas za podjetje Radio Oblak Gabrielovega brata Franca Ksaverija

v časopisu Mariborski večernik Jutra, 27. junija 1929.

Slika 19: Delavnica Lesne industrije Javor v Logatcu ob današnji Tržaški cesti.

217

Slika 20: Pogled v delavnico Lesne industrije Javor.

Slika 21: Iz prodajnega kataloga Lesne industrije Javor.

218

Slika 22: Oglas za pohištvo Javor v reviji Žena in dom leta 1930.

Slika 23: Oglas za pohištvo Javor v reviji Arhitektura leta 1932.

219

Slika 24: Gabriel Oblak v svoji prvi dieselski elektrarni v Logatcu.

Slika 25: Gabriel z načrti ob električnem generatorju.

220

Slika 26: Načrt tlorisa nove elektrarne s pogonom na paro.

Slika 27: Načrt zgradbe elektrarne na parni pogon.

221

Slika 28: Lokacija nove parne elektrarne na Brodu z vrisanim odvodnim

vodom, ki nato teče ob današnji Tržaški cesti. Skrajno levo lokacija

prve dieselske elektrarne s prvotnim odvodnim vodom (pikčasto).

Slika 29: Oglasi Gabrielovega elektrotehničnega podjetja v časopisu

Slovenec, 24. marca 1935.

222

Slika 30: Gabrielovo elektrotehnično podjetje v telefonskem imeniku Logatca

med 2. svetovno vojno.

223

Slika 31: Logatec okoli leta 1930. V sredini slike velika stavba Sokolskega

doma, pod njo Oblakova vila, vmes pa, nekoliko levo, družinska

hiša Gabriela Oblaka. Levo od Oblakove vile podolgovata streha

cementninarske delavnice, desno pa zgradba Lesne industrije Javor.

Slika 32: Kandidata okraja Logatec na volitvah v ljubljansko oblastno

skupščino na slikah v Ilustriranem Slovencu, 9. januarja 1927.

224

Slika 33: Klub poslancev SLS ljubljanske oblastne skupščine. Gabriel Oblak

sedi skrajno desno v prvi vrsti. V sredini prve vrste sedi

dr. Marko Natlačen.

225

Slika 34: Gabriel Oblak z odlikovanji leta 1935 ob imenovanju župnika

Valentina Remškarja za duhovnega svetnika. V prvi vrsti na skrajni

desni sedi Gabrielov tast Ivan Mihevc.

Slika 35: Županova družina leta 1935. Z leve otroci Božena, Janez (v naročju),

Majda in za njo Irena, Jože in Matej.

226

Slika 36: Županova družina leta 1940.

Slika 37: Županova družina leta 1942.

227

Slika 38: Imenovanje za župana objavljeno v listu Jutro, 7. maja 1943.

Slika 39: Uradni dokument za gibanje znotraj Ljubljanske pokrajine

iz leta 1942.

228

Slika 40: Župan Gabriel Oblak govori zbrani množici ob otvoritvi nove

občinske hiše, 25. oktobra 1925.

Slika 41: Logaški občinski odbor, kot ga je predstavil Ilustrirani Slovenec,

31. januarja 1926.

229

Slika 42: Nova občinska stavba v Dolenjem Logatcu, 1925.

Slika 43: Sejna soba občinskega odbora v novi logaški občinski stavbi.

230

Slika 44: Regulacija potoka na Brodu.

Slika 45: Novi most na Brodu.

231

Slika 46: Logaški bazen, zgrajen na pobudo župana Oblaka.

Slika 47: Gabriel (sedi tretji z leve) pri sprejemu novih zvonov leta 1922.

232

Slika 48: Novo stopnišče do doma Katoliškega prosvetnega društva.

Slika 49: Turistični prospekt Logatca iz tridesetih let 20. stoletja.

233

Slika 50: Prva družinska hiša Oblakovih na naslovu Čevica 63.

Slika 51: Pogled leta 1958 na družinsko hišo, ki jo je Gabriel dozidal nad

cementninarsko delavnico ob današnji Tržaški cesti. Desno mlin

za pesek in prostori elektrotehničnega podjetja.

234

Slika 52: Na sredini je stavba stare pošte v Logatcu. Pred drugo svetovno

vojno je bila hiša v lasti Gabriela Oblaka.

Slika 53: Hiša na Poljanski cesti 43 v Ljubljani, ki jo je Gabriel kupil

za svoje otroke. Posnetek je nastal maja 2020, nekaj mesecev kasneje

so hišo porušili.

235

Slika 54: Prizor iz leta 1958 na današnji Tržaški cesti v Logatcu. V avtu

z leve Oblakova sinova Janez in Jože, spredaj pa z leve hči Majda

in Jožetova žena Francka. Zadaj zgradba nekdanje Lesne industrije

javor.

Slika 55: Na nedeljskem izletu okoli leta 1960. Z leve stara mama Marinka,

vnuka Alenka in Matjaž ter stari ata Gabriel.

236

Slika 56: Gospa Antonija Žabkar leta 1971, obkrožena z »mlajšim« delom

Gabrielovih vnukov. Z leve stojijo Katja, Nataša (soavtorica

te knjige), Peter, Janja, Tomaž in Maja. V naročju Janezova hčerka

Mirijam.

237

Slika 57: Gabriel Oblak, kakor se ga spominjamo.

238

Slika 58: Cementninarsko podjetje je leta 1993 od očeta Jožeta prevzel

Gabrielov vnuk Bogdan. Na fotografiji je Bogdan z ženo Nevo,

ob njem stoji sin Blaž, z leve strani slike pa sta hčerki Tajda in Teja.

239

Opombe

Opombe

1

Krstni list, zasebni arhiv Majda Polajnar, roj. Oblak.

2

Priloga 178. številke Slovenca z dne 4. avgusta 1888, Slovenec, leto XVI, št. 178,

4.8.1888, str. [6].

3

Digitalizirana kulturna dediščina slovenskih pokrajin: Mokar, Cesta 6. maja 1

(danes stan. blok) [online]. Kamra. [Citirano 19. april 2019; 10:15]. Dostopno na

spletnem naslovu: <https://www.kamra.si/digitalne-zbirke/item/mokar-cesta-6-

maja-1-(danes-stan-blok).html>.

4

OBLAK, Blaž, VIDMAR, Anja, Iz družinskega arhiva: Gabriel Oblak: 1895-1961,

raziskovalna naloga, Osnovna šola 8 talcev, Logatec 1995, str. [21].

5

Digitalizirana kulturna dediščina slovenskih pokrajin: Mokar, Cesta 6. maja 1

(danes stan. blok) [online]. Kamra. [Citirano 19. april 2019; 10:15]. Dostopno na

spletnem naslovu: <https://www.kamra.si/digitalne-zbirke/item/mokar-cesta-6-

maja-1-(danes-stan-blok).html>.

6

DOLINAR, Anton, Kratka zgodovina župnije sv. Vida v Lučinah, Loški razgledi,

leto XXIX, št. 1, 1992, str. 235.

7

Anonim., Iz Trebovlj na Štajerskem, Novice kmetijskih, obrtnijskih in narodskih

rečij, leto X, št. 7, 24.1.1852, str. 27.

8

Anonim., Ogled po Slovenskem in dopisi, Od dolenske strani, Zgodnja Danica,

leto XVI, št. 16, 1.6.1863, str. 126.

9

KOŠIR, Tone, Življenje na Lučinskem skozi stoletja, Lučine 2011, str. 324.

10

BUČIĆ, Vesna, Urarski rod Oblakov iz Prelesja, Suhega Dola in Lučin, Loški

razgledi, leto XXXIX, št. 1, 1992, 19–26.

11

Slovenec, leto XXVII, št. 116, 23.5.1899, str. 4.

12



13

Slovenec, leto XXXIX, št. 127, 3.6.1911, str. 11.

14

Zasebni arhiv Božena Babič, roj. Oblak.

15


16

Spomini Božena Babič, roj. Oblak.

17


18

Spomini Irena Meandžija, roj. Oblak.

19

DOLINAR, France M. (ur.), 100 let Zavoda sv. Stanislava, Ljubljana 2005, str. 664.

20

X. Izvestje Knezoškofijske privatne gimnazije v Zavodu sv. Stanislava v Št. Vidu

nad Ljubljano o šolskem letu 1914/1915, Št. Vid nad Ljubljano 1915, str. 21.

21


241


22


23


24

Zasebni arhiv Majda Polajnar, roj. Oblak.

25

DOLINAR, France M. (ur.), 100 let Zavoda sv. Stanislava, Ljubljana 2005, str. 155.

26

Pisma Gabriela Oblaka Marinki Mihevc, zasebni arhiv Majda Polajnar, roj. Oblak.

27


28


29


30


31

Anonim., Dopisi, Slovenec, leto LIII, št. 107, 14.5.1925, str. 3.

32

Anonim., Društva poročajo, 16. redni občni zbor Katoliškega prosvetnega društva

v Logatcu, Vestnik prosvetnih zvez v Ljubljani in v Mariboru, leto XI, št. 12,

december 1930, str. 103.

33

Anonim., Ljubljanske vesti: Ravnatelj inž. Jože Mihevc na zadnji poti, Slovenec, leto

LXI, št. 159a, 16.7.1933, str. 4.

34

POLAJNAR, Nataša, Razvoj amaterskega gledališča v Logatcu, Mladinski

raziskovalni tabor Logatec 1988: Zbornik poročil raziskovalnih skupin, Logatec

1988, str. 51.

35


36


37


38

ŠTEFANČIČ, Marcel (ur.), Od obrti do podjetništva: Zbornik ob 30-letnici

Območne obrtne zbornice Logatec, Logatec 2006, str. 34.

39

Oblak: naša zgodovina [online]. [Citirano 19. april 2019; 10:15]. Dostopno na

spletnem naslovu: <https://oblak.si/tradicija/zgodovina_podjetja/>.

40



41

Oglas v časopisu. Zasebni arhiv Majda Polajnar, roj. Oblak.

42



43

Vpis posamezne firme, Amtsblatt zur Laibacher Zeitung, Priloga Laibacher Zeitung,

št. 46, 25.2.1913, str. 419.

44

Vpisi v trgovinski register, Uradni list deželne vlade za Slovenijo, leto IV, št. 46,

5.5.1922, str. 298.

45


46

Seznam industrijskih in večjih obrtnih podjetij v okraju Zbornice za trgovino, obrt

in industrijo v Ljubljani, Ljubljana 1925, str. 19.

47

Povedal Marko Frelih.

242

Opombe

48



49



50

Mali oglasi, Jutro, leto XVII, št. 159, 12.7.1936, str. 13.

51



52

Vpisi v trgovski register, Uradni list deželne vlade za Slovenijo, leto III, št. 143,

29.11.1921, str. 743.

53

IVANČIČ, Katarina, Pele so žage logaške, Logatec 1993, str. 105.

54

Trgovinski register, Trgovski list, leto XXII, št. 45, 17.4.1939, str. 4.

55

Anonim., Mariborski in dnevni drobiž, Mariborski večernik Jutra, leto X, št. 144,

27.6.1929, str. 8.

56

Mali oglasi, Jutro, leto XIII, št. 83, 10.4.1932, str. 16.

57


58

Anonim., Novice iz Slovenije, Svobodna Slovenija (Buenos Aires), leto XXIV, št. 24,

17.6.1965, str. 3.

59

Arhiv Republike Slovenije, 134/VIII/6940, škatla 438.

60

Arhiv Republike Slovenije, 134/XVIII/9223, škatla 597.

61

Mali oglasi, Slovenec, leto LIII, št. 272, 29.11.1925, str. 8.

62


63

Anonim., Požar v Dol. Logatcu, Slovenec, leto LX, št. 225, 1.10.1932, str. 3.

64

Anonim., Novice: Žaga je pogorela, Slovenski gospodar, leto LXVI, št. 41, 5.10.1932,

str. 5.

65

Anonim., Požar v Dolenjem Logatcu, Jutro, leto XIII, št. 227, 29.9.1932, str. 3.

66


67

Mali oglasi, Jutro, leto IV, št. 197, 24.8.1923, str. [4].

68

Mali oglasi, Jutro, leto IV, št. 241, 14.10.1923, str. [6].

69


70


71

Arhiv Republike Slovenije, 134/XII/11574, škatla 498.

72

Mali oglasi, Slovenec, leto LVI, št. 213, 18.9.1928, str. 8.

73


74

Anonim., Aretacija radi poneverbe, Prosveta: Glasilo slovenske narodne podporne

jednote, leto XXII, št. 71, 1.4.1930, str. 4.

75

MIHEVC, Pavel, In memoriam Stane Dremelj (1906–1992), Logaške novice, leto

XXIII, št. 1, april 1992, str. 10.

76


243

77

Anonim., Velik uspeh letošnjega ljubljanskega velesejma, Slovenec, leto LVI, št. 129,

7.6.1928, str. 7.

78

Anonim., Radio, Slovenec, leto LVII, št. 209a, 14.9.1929, str. 7.

79

Koledar Družbe sv. Mohorja v Celju za leto 1930, na listu med str. 144 in 145.

80

Žena in dom: ilustrirana revija za slovensko ženo, leto I, št. 6/7, 1930, str. [53].

81

Arhitektura: Mesečna revija za stavbno, likovno in uporabno umetnost, leto I, št. 4,

januar 1932, str. [4].

82

Anonim., Krasni izdelki naših podjetnih mizarjev, Slovenski narod, leto LXV,

št. 205, 10.9.1932, str. 7.

83

Mali oglasi, Slovenec, leto LXI, št. 137a, 18.6.1933, str. 14.

84


85

Konkurzi in prisilne poravnave, Trgovski list, leto XVII, št. 81, 21.7.1934, str. 3.

86

Konkurzi in poravnave, Slovenec, leto LXII, št. 277a, 6.12.1934, str. 7.

87

Mali oglasi, Slovenec, leto LXII, št. 294, 29.12.1934, str. 8.

88


89

Anonim., Zanimive vesti iz stare domovine, Enakopravnost, leto XX, št. 179,

2.8.1937, str. 2.

90

Oblak Gabrijel, Dolenji Logatec, Razširitev električne centrale, Arhiv Republike

Slovenije, 134/XVI/2019, škatla 557.

91


92

Anonim., Domače vesti: Električna razsvetljava v Logatcu, Jutro, leto III, št. 268,

11.11.1922, str. 3.

93

Vpisi v trgovski register, Uradni list deželne vlade za Slovenijo, leto V, št. 61,

4.7.1923, str. 402.

94


95


96

Slovenec, leto LII, št. 41, 19.2.1924, str. 4.

97

Slovenec, leto LII, št. 173, 31.7.1924, str. 6.

98


99

Zasebni arhiv Jan Mihevc.

100

Anonim., Križem Slovenije, Logatec, Ilustrirani Slovenec, leto II, št. 5, 31.1.1926, str.

39-40.

101


102

Mali oglasi, Slovenec, leto LXIII, št. 69a, 24.3.1935, str. 15.

103

PEROVŠEK, Jurij, V zaželjeni deželi, Ljubljana 2009, str. 232.

104

Oblak Gabrijel, Dolenji Logatec, Razširitev električne centrale, Arhiv Republike

Slovenije, 134/XVI/2019, škatla 557.

105


Opombe

106


107

Anonim., Vrhniške novice, Jutro, leto XIV, št. 109, 12.5.1933, str. 7.

108


109

Arhiv Republike Slovenije, 134/XVII/5711, škatla 579.

110

RUEH, Franc, O elektrifikaciji Dolenjske, Samouprava, leto II, št. 15-16,

15.8.1934, str. 61.

111


112



113


114

Ponudba električnih števcev, Elektrarna Gabrijel Oblak Logatec, Arhiv Republike

Slovenije, SI AS 778/B/II/4/2/6, škatla GRA Snežnik 8, papirna mapa 6.

115


116


117

Anonim., Elektrika na Notranjskem, Jutro, leto XVI, št. 21, 25.1.1935, str. 3.

118

Anonim., Iz raznih krajev, Dobrépolje, Domoljub, leto XLIX, št. 1, 2.1.1936, str. 12.

119

Anonim., Hotedršica, Unec, Domoljub, leto XLIX, št. 2, 9.1.1936, str. 29.

120

Mali oglasi, Slovenec, leto LXIV, št. 9a, 12.1.1936, str. 16.

121

Volitveni imenik, XVIII. Srez Logatec, C. Predsedniki občin, Službeni list kraljeve

banske uprave Dravske banovine, leto IX, št. 4, 12.1.1938, str. 17.

122

JAMNIK, Tadej, Cerkev sv. Martina na Igu, Ig 2010, str. 113.

123


124

HLADNIK, Ignacija, Spomini na dom [online]. [Citirano 19. april 2019; 10:15].

Dostopno na spletnem naslovu: <http://www.petkovec.com/Besedila/SPOMINI.

htm>.

125

Elenco ufficiale degli abbonati al telefono della rete di Lubiana e delle reti

della provincia, 1942 – XX E. F., str. 53. [online]. [Citirano 17. maj 2019;

11:00]. Dostopno na spletnem naslovu: <http://www.sistory.si/cdn/

publikacije/31001-32000/31093/Lubiana_1942.pdf>.

126

Anonim., Zborovanje trgovcev Dravske banovine, Jutro, leto IX, št. 28 („JUTRO"

XIX., št. 158a), 11.7.1938, str. 2.

127

Anonim., Slovesna zasedba odrešenega ozemlja, Jugoslavija, leto IV, št. 50,

27.2.1921, str. 1.

128

ŠVAJNCER, Janez J., Logatec v zgodovini, Logatec 2004, str. 96.

129

P. L., PUNČUH Leopold, Učiteljski tovariš, leto LXXVIII, št. 25, 20.1.1938, str. 3.

130

Anonim., Ljubljana, 1. marca, Jutro, leto II, št. 52, 2.3.1921, str. 1.

131

Anonim., Občinske volitve v Sloveniji, Avtonomist, leto I, št. 6, 16.5.1921, str. 2.

132

Anonim., Izidi boja za občino, Izid občinskih volitev v političnem okraju Logatec,

Naprej, leto V, št. 104, 10.5.1921, str. 1.

245


133

Predlog zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega

premoženja in pravic – EPA 237, Obrazložitev, Agrarne skupnosti, c) Italija,

Poročevalec Državnega zbora Republike Slovenije, leto XIX, št. 39, 25.11.1993, str.

31.

134

Razglasi deželne vlade za Slovenijo, Razglasi poverjeništva za notranje zadeve o

izpremembah v občinskih gerentstvih, Uradni list deželne vlade za Slovenijo, leto

III, št. 33, 31.3.1921, str. 177.

135

Razglasi deželne vlade za Slovenijo, Razglas, Uradni list deželne vlade za Slovenijo,

leto III, št. 34, 2.4.1921, str. 182.

136

Anonim., Dnevne novice, Zanimiv dan za Dolenji Logatec, Slovenec, leto XL, št.

250, 30.10.1912, str. 5.

137

Anonim., Izpred sodišča, Logaški liberalci dobili nos pred upravnim sodiščem,

Slovenec, leto XLI, št. 287, 15.12.1913, str. 3.

138

Razglasi deželne vlade za Slovenijo, Razglas poverjeništva za notranje zadeve

o imenovanju prisednikov v sosvet občinskemu gerentu v Dolenjem Logatcu,

Uradni list deželne vlade za Slovenijo, leto III, št. 44, 26.4.1921, str. 233.

139

Slovenec, leto LI, št. 214, 22.9.1923, str. 5.

140

Zasebni arhiv Marko Vihar.

141

Anonim., Širom domovine, Planina pri Rakeku, Domoljub, leto XXXVI, št. 49,

5.12.1923, str. 523.

142

Anonim., Politične vesti, Slovenec, leto LI, št. 257, 13.11.1923, str. 2.

143

Anonim., Politične beležke: Volitve v Logatcu, Jutro, leto IV, št. 266, 13.11.1923, str. 2.

144

Anonim., Politične beležke: Volitve v Dolenjem Logatcu, Jutro, leto IV, št. 267,

14.11.1923, str. 2.

145

Anonim., Politične beležke: Občinske volitve v Dol. Logatcu, Jutro, leto IV, št. 268,

15.11.1923, str. 2.

146

Anonim., Politične beležke: Nazadovanje klerikalcev, Jutro, leto IV, št. 269,

16.11.1923, str. 2.

147


148


149


150

Anonim., Kandidati Slovenske ljudske stranke za volitve v oba slovenska oblastna

zbora, ki se bodo vršile v nedeljo dne 23. januarja t.l., Ilustrirani Slovenec, leto III,

št. 2, 9.1.1927, str. 11–15.

151

Anonim., Beležke, Slovenec, leto LV, št. 13, 18.1.1927, str. 5.

152

Anonim., Odločna Notranjska, Slovenec, leto LV, št. 16, 21.1.1927, str. 3.

153

Anonim., Dopisi, Domovina, leto X, št. 3, 20.1.1927, str. 3.

154

Anonim., Dnevne novice, Slovenec, leto LIV, št. 295, 29.12.1926, str. 4.

155

Anonim., Dopisi, Domovina, leto X, št. 1, 6.1.1927, str. 2.

156

Anonim., Polom za polomom, Slovenec, leto LV, št. 9, 13.1.1927, str. 5.

246

Opombe

157

Anonim., Izid volitev, Domoljub, leto XL, št. 4, 27.1.1927, str. [57].

158

Anonim., Po domovini: Rakek (Občinske volitve), Dolenji Logatec (Občinske

volitve), Domoljub, leto XL, št. 5, 3.2.1927, str. 57.

159

STIPLOVŠEK, Miroslav, Slovenski parlamentarizem 1927–1929, Ljubljana 2000,

str. 107.

160

PODBREGAR, Katja, Delovanje slovenske ljudske stranke leta 1927 po izbranih

slovenskih časnikih, Diplomsko delo, Filozofska fakulteta Maribor 2016, str. 4.

161

Anonim., Po domovini: Rakek (Občinske volitve), Dolenji Logatec (Občinske

volitve), Domoljub, leto XL, št. 5, 3.2.1927, str. 78.

162

Anonim., Dopisi: Dolnji Logatec, Domovina, leto X, št. 7, 17.2.1927, str. 3.

163

Anonim., Lep uspeh pri občinskih volitvah na Notranjskem, Domovina, leto X, št. 6,

10.2.1927, str. 10.

164


165

Anonim., Poročilo o stanju obče administracije v oblasti, Slovenec, leto LVI, št. 254,

6.11.1928, str. 5.

166

Zakon o izpremembi zakonov o občinah in oblastnih samoupravah, Uradni list

ljubljanske in mariborske oblasti, leto XI, št. 5, 17.1.1929, str. 32.

167

Anonim., Novice, Volilni imeniki so razgrnjeni, Kmetski list, leto XI, št. 2, 9.1.1929,

str. 5.

168

Arhiv Republike Slovenije, 134/XIII/1796, škatla 513.

169

Anonim., Odlikovanja povodom krsta kraljeviča Andreja, Slovenec, leto LVII, št.

187, 20.8.1929, str. 4.

170

Iz »Službenih Novin kraljevine Srba, Hrvata i Slovenaca«, Uradni list ljubljanske in

mariborske oblasti, leto XI, št. 88, 31.8.1929, str. 686.

171

Razne objave iz »Službenih novin«, Službeni list kraljeve banske uprave Dravske

banovine, leto I, št. 76, 19.9.1930, str. 370.

172

Orden jugoslavenske krune [online]. [Citirano 19. april 2019; 10:15].

Dostopno na spletnem naslovu: <http://www.hrvatskanumizmatika.net/

index.php?option=com_content&view=article&id=43:orden-jugoslavenskekrune&catid=9:blog&Itemid=101>.

173

VIDOVIČ MIKLAVČIČ, Anka, Iz mozaika preteklosti občine Vrhnika v letih

1929–1941, Vrhniški razgledi, leto VIII, 2007, str. 37.

174

Volilni imenik upravičencev za volitev senatorjev v področju kraljevske banske

uprave Dravske banovine v Ljubljani, sestavljen v smislu § 12. zakona o volitvi

senatorjev z dne 30. septembra 1931., III. št. 55489, XVII. Logatec, C. Predstojniki

občin, Službeni list kraljeve banske uprave Dravske banovine, leto II, št. 80,

16.12.1931, str. 1574.

175

Anonim., Dve novi veličastni manifestaciji na Notranjskem, Manifestacija v

Logatcu, Jutro, leto VI, št. 31a (»Jutro«, XIII, št. 177b), 1.8.1932, str. 2.

247


176

Arhiv Republike Slovenije, 134/XVI/6008, škatla 562.

177

Anonim., Ljubljanske vesti: Ravnatelj inž. Jože Mihevc na zadnji poti, Slovenec, leto

LXI, št. 159a, 16.7.1933, str. 4.

178


179


180

KEBE, Anton, ŠVAJNCER, Janez J., Logatec 1941–1945, Logatec 2013, str. 333.

181


182

Spomini Majda Polajnar, roj. Oblak.

183

Anonim., Dolenji Logatec v nacionalni fronti, Jutro, leto XIV, št. 248, 22.10.1933,

str. 9.

184


185


186


187


188

Arhiv Republike Slovenije, 134/XIX/10377, škatla 616.

189

Arhiv Republike Slovenije, 134/XX/4594, škatla 622.

190


191


192

Banove uredbe, 516., Razglas, Službeni list kraljeve banske uprave Dravske

banovine, leto VII, št. 66, 15.8.1936, str. 655.

193

STRLE, Franci, Tomšičeva brigada, Uvodni del, Ljubljana 1980, str. 129.

194

Anonim., Včerajšnje občinske volitve, Slovenski dom, leto I, št. 215, 21.9.1936, str. 2.

195

Anonim., Drobne novice: Logatec, Slovenec, leto LXIV, št. 142, 24.6.1936, str. 4.

196

Anonim., Govor predsednika vlade in predsednika stranke JRZ na kongresu v

Belgradu, Za enakopravnost Slovencev, Hrvatov in Srbov, Slovenski dom, leto I,

št. 126, 2.6.1936, str. 1-2.

197

Arhiv Republike Slovenije, 134/XXI/4110, škatla 634.

198


199


200


201

Anonim., Iz domače politike: Zopet bodo volili, Domoljub, leto L, št. 46,

17.11.1937, str. 6.

202


203


204


205

Anonim., Naše zmage pri nedeljskih volitvah, Slovenski dom, leto II, št. 282,

13.12.1937, str. 1.

248

Opombe

206

Anonim., Po volitvah v Dol. Logatcu, Slovenec, leto LXV, št. 298a, 31.12.1937, str. 7.

207

Oblak Gabrijel, Dolenji Logatec, Poškodovanje lastnine od političnih

nasprotnikov, Arhiv Republike Slovenije, 134/XXII/2576, škatla 647.

208

Arhiv Republike Slovenije, 134/XXIII/11606, škatla 671.

209

ČELIK, Pavle, Slovenski stražniki 1918-1941, Ljubljana 2001, str. 296.

210


211


212


213


214


215


216


217

Razne objave iz »Službenih novin«, Službeni list kraljeve banske uprave Dravske

banovine, leto XI, št. 5, 17.1.1940, str. 35.

218

Arhiv Republike Slovenije, 134/XXIV/116, škatla 673.

219

Uredbe osrednje vlade, 45., II. Dravska banovina, Turistični kraji v ožjem

pomenu, Službeni list kraljeve banske uprave Dravske banovine, leto VIII, št. 8,

27.1.1937, str. 63.

220


221


222


223


224


225

Odredba o preskrbovalnih ustanovah v dravski banovini, Službeni list kraljeve

banske uprave Dravske banovine, leto XI, št. 96, 30.11.1940, str. 987.

226


227

SIMČIČ, Tomaž, Andrej Gosar: Krščanstvo in socialno gibanje, Ljubljana 1992.

228

GAŠPARIČ, Jure (ur.), VEBER, Alenka (ur.), Dr. Andrej Gosar (1887–1970), Celje

2015.

229

ŽIŽEK, Slavko, Slovenske teme – september 2007, Kdo je uprizoril 13. oktober

1942, Zaveza, leto XVII, št. 66, september 2007, str. 95.

230


231

PIBERNIK, France, Dognanja, Stotnik Vinko Fortuna in grahovska tragedija,

Zaveza, leto XXVII, št. 104, junij 2017, str. 81–86.

232

FORTUNA, Vinko, O dogodkih med vojsko in revolucijo na Notranjskem, 1963,

rokopis, zasebna last.

233

Anonim., Prva seja ljubljanske oblastne skupščine, Narodni dnevnik, leto IV, št. 44,

24.2.1927, str. 1.

249


234

Anonim., Zasedanje ljubljanske oblastne skupščine, Slovenec, leto LV, št. 48,

1.3.1927, str. 3.

235

Anonim., Ljubljanska oblastna skupščina odgodena, Slovenski narod, leto LX, št.

49, 2.3.1927, str. 1.

236


20.4.1927, str. 3.

237

Anonim., Seja ljubljanske oblastne skupščine, Slovenec, leto LV, št. 95, 29.4.1927,

str. 2.

238

Anonim., Predlogi oblastnih poslancev SLS, Slovenec, leto LV, št. 99, 4.5.1927, str. 2.

239


1.5.1927, str. 2.

240


str. 194.

241

Anonim., Ljubljanska oblastna skupščina, Slovenec, leto LV, št. 289, 22.12.1927, str. 2.

242

Anonim., Nadaljevanje ljubljanskega oblastnega odbora, Slovenec, leto LV, št. 288,

21.12.1927, str. 6.

243

Anonim., Javna dela v ljubljanski oblasti, Slovenec, leto LV, št. 294, 30.12.1927, str. 2.

244

Anonim., Novičar: Prva pomoč pogorelcem v Gorenjem Jezeru, Domoljub, leto

XLI, št. 33, 15.8.1928, str. 513.

245

Anonim., Požarna katastrofa, Glasilo K.S.K. jednote, leto XIV, št. 35, 28.8.1928, str. 8.

246

Anonim., Za zedinjeno Slovenijo, Slovenec, leto LVI, št. 249, 30.10.1928, str. 6.

247


str. 464.

248

Anonim., Viharen dan v oblastni skupščini, Slovenski narod, leto LXI, št. 257,

9.11.1928, str. 1.

249

Anonim., Ljubljanska oblastna skupščina, Slovenec, leto LVI, št. 264, 17.11.1928, str. 3.

250

Anonim., Ljubljanska oblastna skupščina, Slovenec, leto LVI, št. 268, 22.11.1928, str. 3.

251

STIPLOVŠEK, Miroslav, Samoupravne pristojnosti ljubljanske in mariborske

oblastne skupščine (1927–1929) ter posvetovalne funkcije banskega sveta Dravske

banovine (1930–1941), Arhivi, leto XXV, št. 1, 2002, str. 150. (Žontarjev zbornik).

252

Anonim., Banski svet dravske banovine, Mariborski večernik »Jutra«, leto IV(XI),

št. 148, 3.7.1930, str. 1.

253

Imenovanje članov v banski svet Dravske banovine, Službeni list kraljeve banske

uprave Dravske banovine, leto I, št. 15, 30.7.1930, str. 205.

254


255




256

GAŠPARIČ, Jure, SLS pod kraljevo diktaturo (diktatura kralja Aleksandra in

politika Slovenske ljudske stranke v letih 1929-1935), Ljubljana 2007, str. 106.

250

Opombe

257

Anonim., Nastop Sokola v Dol. Logatcu, Jutro, leto XII, št. 160, 15.7.1931, str. 7.

258




259

Banove uredbe, Objava o izpremembah v banovinskem svetu, Službeni list kraljeve

banske uprave Dravske banovine, leto II, št. 77, 5.12.1931, str. 1508.

260

Razglasi sodišč in sodnih oblastev, Objava, Službeni list kraljeve banske uprave

Dravske banovine, Priloga k 104. kosu VII. letnika z dne 26.12.1936, str. 603.

261

Razglasi sodišč in sodnih oblastev, Službeni list kraljeve banske uprave Dravske

banovine, Priloga k 2. kosu IX. letnika z dne 5.1.1938, str. 6.

262


banovine, Priloga k 5. kosu X. letnika z dne 18.1.1939, str. 25.

263


banovine, Priloga k 1. kosu XI. letnika z dne 3.1.1940, str. 2.

264


banovine, Priloga k 1. kosu XII. letnika z dne 1.1.1941, str. 1.

265


banovine, Priloga k 4. kosu III. letnika z dne 16.1.1932, str. 13.

266


banovine, Priloga k 100. kosu IV. letnika z dne 3.12.1933, str. 505.

267

Objave, Sodna oblastva, Razglas, Službeni list šefa pokrajinske uprave v Ljubljani,

Priloga k 2. kosu z dne 6.1.1945, str. 3.

268

GRUM VOGRIN, Barbara, Tudi kamen ima svojo dušo, Krpanov glas, leto III, št. 5,

maj 2013, str. 7.

269

FRELIH, Marko, Ujeti utrinki iz preteklosti Logatca, komplet razglednic, Logatec

1992.

270

Anonim., Dopisi. Dol. Logatec., Slovenec, leto LIII, št. 246, 30.10.1925, str. 4.

271

Anonim., Širom domovine, Dol. Logatec, Domoljub, leto XXXVIII, št. 44,

5.11.1925, str. 473.

272


273

Ogledi posebnosti – Sprehod skozi središče Dolenjega Logatca [online]. [Citirano

19. april 2019; 17:25]. Dostopno na spletnem naslovu: < https://www.logatec.si/

index.php/za-obiskovalce/zbirke/617-ogledi-posebnosti-sprehod-skozi-srediedolenjega-logatca>.

274

Anonim., Dopisi, Domovina, leto VIII, št. 39, 25.9.1925, str. 3.

275

Arhiv Republike Slovenije, 134/X/18751, škatla 470.

276

KERMAVNAR, Simona, Javni spomeniki na Logaškem (1. del), Logaške novice,

leto XLVII, št. 10, oktober 2016, str. 26.

277

Anonim., Dopisi, Jutro, leto IX, št. 259a, 3.11.1928, str. 8.

278

MIHEVC, Franc, Kronika logaškega vedeža, tipkopis, Logatec 1937.

251


279

Anonim., Dopisi, Dol. Logatec, Slovenec, leto LVI, št. 180, 9.8.1928, str. 5.

280

KOMAR, Gvido, Arhitekt Jože Plečnik na Logaškem (5), 90-letnica arhitekturnega

projekta (spominska kapela) »Žrtvam svetovne vojne 1914–1918« logaškega

študenta Cirila Oblaka in njegovega mentorja Jožeta Plečnika, Logaške novice,

leto XLIX, št. 9, september 2018, str. 24–25; KOMAR, Gvido, Arhitekt Jože Plečnik

na Logaškem (6), Plečnikov študent Ciril Oblak (1905–3. avgust 1928), Logaške

novice, leto XLIX, št. 10, oktober 2018, str. 22–23; KOMAR Gvido, Arhitekt Jože

Plečnik na Logaškem (7), Blagoslov spomenika žrtvam svetovne vojne 1914–

1918 (Dolenji Logatec, nedelja, 4. november 1928), Logaške novice, leto XLIX,

št. 11, november 2018, str. 23–25; KERMAVNAR, Simona, Litoželezna pitnika

pred Puppisovo hišo v Gornjem Logatcu in pri nekdanji kapelici sv. Jožefa v

Dolnjem Logatcu (1. del), Logaške novice, leto XLIX, št. 11, november 2018, str.

25; KERMAVNAR, Simona, Litoželezna pitnika pred Puppisovo hišo v Gornjem

Logatcu in pri nekdanji kapelici sv. Jožefa v Dolnjem Logatcu (2. del), Logaške

novice, leto XLIX, št. 12, december 2018, str. 28.

281

Anonim., Kaj je novega, Slovenec, leto LVII, št. 116, 24.5.1929, str. 3.

282

KOMAR, Gvido, Arhitekt Jože Plečnik na Logaškem (8), Znamenje Žalostne

Matere božje na Brodu (»Brojska kapelica«), Logaške novice, leto L, št. 1, januar/

februar 2019, str. 19; KOMAR, Gvido, Arhitekt Jože Plečnik na Logaškem (9),

Resnična dejstva o gradnji brojske kapelice in regulaciji Logaščice, Logaške novice,

leto L, št. 3, april 2019, str. 30.

283

PAVLIN, Mile, Zgodovina NOB na Logaškem, Logatec 2015, str. 28.

284

Anonim., Napredek slovenske vasi, Ilustrirani Slovenec, leto V, št. 48, 1.12.1929, str.

383.

285


286

ČERNE, Ivan, Gasilskih 110 let v Logatcu, Logatec 1989, str. 18.

287

Fotografija »Društvenega doma« je objavljena v: TRČEK, Petra, Podobe na

Logaškem, Logatec 2017, str. 39.

288

HODNIK, Mira, MIHEVC, Bibijana, Orli in Sokoli v Dolenjem Logatcu,

raziskovalna naloga, Osnovna šola 8 talcev, Logatec 2001, str. 59.

289


290

Za razlago o domačih hišnih imenih se zahvaljujeva Janu Mihevcu.

291

Razglasi kraljevske banske uprave, Uradni razpust društev, Službeni list kraljeve

banske uprave Dravske banovine, Priloga k 95. kosu IV. letnika z dne 25.11.1933,

str. 485.

292

Anonim., Dopisi: Dolenji Logatec, Jutro, leto XI, št. 73, 28.3.1930, str. 5.

293

Anonim., Napredek slovenske vasi, Ilustrirani Slovenec, leto VII, št. 24, 14.6.1931,

str. 191.

294

Anonim., Naši kraji in ljudje, Otvoritev novega kopališča v Logatcu, Jutro, leto XI,

št. 198, 27.8.1930, str. 3.

295

Anonim., Zanimanje letoviščarjev za Logatec, Jugoslovan, leto II, št. 128, 7.6.1931,

str. 3.

252

Opombe

296

Prospekt je po vsej verjetnosti izdalo Tujsko-prometno društvo Logatec. Natisnila

ga je Jugoslovanska tiskarna v Ljubljani.

297


298


299


300

KOMPARE, Tone (zbral in ur.), Logatec: črtice iz življenja kraja in obeh župnij,

Logatec 1990, str. 244.

301


302

Nadškofijski arhiv Ljubljana, župnije, fascikel 64, spisi Dolenji Logatec

1877–1918–1940, 1960.

303


1877–1918–1940, 1960.

304


305

Anonim., Jubilej župnije Dol. Logatec, Slovenec, leto LXIII, št. 198a, 30.8.1935, str. 3.

306

PACEK, Dejan, Pregled zgodovine Katoliške akcije na Slovenskem, Bogoslovni

vestnik, leto 72, št. 2, 2012, str. 219–234.

307

Spomini Irena Meandžija, roj. Oblak.

308


309


310

KOMAR, Gvido, O krajevnem imenu Logatec, 12. del, Občina Logatec po 2.

svetovni vojni, Logaške novice, leto XLVII, št. 3, marec 2016, str. 32.

311

Ko so padali križi - Kronika slovenskega razdora 1 [online]. [Citirano 19. april

2019; 10:15]. Dostopno na spletnem naslovu: <https://www.youtube.com/

watch?v=cYqKMd1C76o>.

312


313

Anonim., Iz naših krajev, Iz politično-upravne službe, Nova doba, leto XXII, št. 47,

15.11.1940, str. 5.

314

KOMAR, Gvido, 75-letnica začetka druge svetovne vojne na Logaškem, 1. del,

Logaške novice, leto XLVII, št. 4, april 2016, str. 15.

315


316


317


318

KOMAR, Gvido, 75 let vojne na Logaškem, Župan Gabrijel Oblak obranil

Logatčane pred italijanskim nasiljem, Logaške novice, leto XLVII, št. 6, junij 2016,

str. 28.

319


320


321


322


253


323


324

Anonim., Eksc. Visoki Komisar med notranjskim ljudstvom, Slovenec, leto LXIX,

št. 164, 15.7.1941, str. 1–2.

325

Anonim., Jutro, leto XXII, št. 164, 15.7.1941, str. 3.

326

Anonim., Prvi pozdrav v Logatcu, Slovenski dom, leto VI, št. 271, 24.11.1941, str. 1.

327

Anonim., Poset najožjega Ducejevega sodelavca, V Logatcu, Jutro, leto XXII, št.

276, 25.11.1941, str. 1.

328

Anonim., Spojitev občin v Logatcu, Črnomlju in Metliki, Jutro, leto XXII, št. 279,

4.12.1942, str. 4.

329

Izredni komisar občine Logatec, Slovenski dom, leto VIII, št. 14, 19.1.1943, str. 2.

330


331

Anonim., Vladarjeva zahvala za izraze vdanosti Ljubljanske pokrajine, Slovenski

narod, leto LXXVI, št. 102, 6.5.1943, str. 1.

332

Anonim., Ljubljanska pokrajina Duceju, Slovenski dom, leto VIII, št. 107, 12.5.1943,

str. 1.

333


334

Gabrijel Oblak župan Logatca, Jutro, leto XXIII, št. 103, 7.5.1943, str. 2.

335

Odločbe Visokega komisarja za Ljubljansko pokrajino, št. 50, Imenovanje župana

v Logatcu, Kraljevina Italija, Službeni list za Ljubljansko pokrajino, št. 37, 8.5.1943,

str. 217.

336

Anonim., Kaj je novega, Domoljub, leto LVI, št. 19, 12. 5.1943, str. 4.

337


338

JENKO, Ana, Moji spomini na logaško šolo, Logaške novice, leto XXVII, št. 9,

september 1996, str. 2.

339


340


341


342


343

Anonim., Božičnica notranjskih beguncev v Logatcu, Slovenec, leto LXXI, št. 296,

30.12.1943, str. 3.

344

FORTUNA, Vinko, O dogodkih med vojsko in revolucijo na Notranjskem, 1963,

rokopis, zasebna last.

345


346

Anonim., Velika protikomunistična manifestacija Notranjcev, Jutro, leto XXIV, št.

94, 25.4.1944, str. 2.

347

Anonim., Prezident general Rupnik med begunci v Logatcu, Slovenec, leto LXXII,

št. 297, 29.12.1944, str. 2.

348


349


254

Opombe

350


1877–1918–1940, 1960.

351

Povedal Jan Mihevc.

352

KOMAR, Gvido, 75-letnica začetka druge svetovne vojne na Logaškem, 4. del:

Fašistični »fšk« v Logatcu v nedeljo 13. julija 1941, Logaške novice, leto XLVII, št. 9,

september 2016, str. 30–31.

353

Anonim., Iz slovenskih naselbin, Nove slike iz stare domovine, Amerikanski

Slovenec, leto XLII, št. 144, 27.7.1933, str. 2.

354

Il Duce a Trieste [online]. Archivio LUCE. [Citirano 19. april 2019; 10:15].

Dostopno na spletnem naslovu: <https://patrimonio.archivioluce.com/luceweb/detail/IL3000089814/1/ii-giornata-duce-nel-veneto.html?startPage=0&

jsonVal={"jsonVal":{"query":["Duce%20trieste"],"fieldDate":"dataNormal","_

perPage":20,"archiveType_string":["xDamsCineLuce"]}}>.

355

GESTRIN, Ferdo, HAINZ, Jože, MIKUŽ, Metod, Zgodovina za IV. razred nižjih

gimnazij, Ljubljana 1956, str. 166.

356

Lubiana. Il primo treno italiano sulla linea Postumia-Lubiana. Imponente

manifestazione militare per la celebrazione della giornata dell'Esercito [online].

Archivio LUCE. [Citirano 19. april 2019; 10:15]. Dostopno na spletnem naslovu:

<https://patrimonio.archivioluce.com/luce-web/detail/IL5000015838/2/

lubiana-primo-treno-italiano-sulla-linea-postumia-lubiana-imponentemanifestazione-militare-celebrazione-della-giornata-esercito.html?startPage=

0&jsonVal={"jsonVal":{"query":["Treno lubiana"],"fieldDate":"dataNormal","_

perPage":20,"archiveType_string":["xDamsCineLuce"]}}>.

357

Arhiv Republike Slovenije, Logatec 1941–1944, filmska škatla 1086/1808.

358


359


1877–1918–1940, 1960.

360

Zakon o kaznivih dejanjih zoper narod in državo, Uradni list DFJ, leto I, št. 66,

1.9.1945, str. 645.

361


362


363


364

POLAJNAR, Majda, Logaška kotlina kot geografska individualnost, Geografski

vestnik, XXXI, 1959, str. 41.

365


366

JAKOPIČ, Albert, (ur.), Vodnik po partizanskih poteh, Ljubljana 1978, str. 320.

367



368

FRELIH, Marko, Francoski general Jean-Baptiste Bernadotte in njegov obisk

slovenskih krajev 1797, katalog ob razstavi, Logatec 1998.

255


369

PAVLIN, Miran, Ljubljana v letu 1941: Pričevanje fotoreporterja, Ljubljana 2004,

str. 186.

370

PAVLIN, Miran, Ljubljana v letu 1941: Pričevanje fotoreporterja, Ljubljana 2004,

str. 243.

371

SAJE, Franček, Belogardizem, Ljubljana 2008, str. 398.

372


373


374


375


376


377


378


379



256

Viri slikovnega gradiva


Slika 1

Slika 2

Slika 3

Slika 4

Slika 5

Slika 6

Slika 7

Slika 8

slika 9

Priloga 178. številke Slovenca z dne 4. avgusta 1888, Slovenec,

leto XVI, št. 178, 4.8.1888, str. [6] in Slovenec, leto XXVII, št. 116,

23.5.1899, str. 4.

ROBLEK, Polona, Hiše se spreminjajo, sledovi ostajajo; Sprehod

po vrhniški Stari cesti, Vrhniški razgledi, leto 9, 2008, str. 95,

lastnik fotografije Jože Opeka.


Zasebni arhiv Irena Meandžija, roj. Oblak.

Foto: Nataša Polajnar Frelih.





Slika 10 Zasebni arhiv Irena Meandžija, roj. Oblak.



Slika 13 Anonim., Dopisi, Slovenec, leto LIII, št. 107, 14.5.1925, str. 3.


Slika 15 Vpis posamezne firme, Amtsblatt zur Laibacher Zeitung, Priloga

Laibacher Zeitung, št. 46, 25.2.1913, str. 419.

Slika 16 Zasebni arhiv Bogdan Oblak.

Slika 17 Spletni portal Kamra: Digitalizirana kulturna dediščina

slovenskih pokrajin, Dolnji Logatec [online]. [Citirano 21. maj

2019; 13:25]. Dostopno na spletnem naslovu: <https://www.

kamra.si/digitalne-zbirke/item/dolnji-logatec.html>.

Slika 18 Anonim., Mariborski in dnevni drobiž, Mariborski večernik

Jutra, leto X, št. 144, 27.6.1929, str. 8.

257


Slika 19 Zasebni arhiv Andrej Grom.



Slika 22 Žena in dom: ilustrirana revija za slovensko ženo, leto I, št. 6/7,

1930, str. [151].

Slika 23 Arhitektura: Mesečna revija za stavbno, likovno in uporabno

umetnost, leto I, št. 4, januar 1932, str. [4].



Slika 26 Oblak Gabrijel, Dolenji Logatec, Razširitev električne centrale,






Slika 29 Mali oglasi, Slovenec, leto LXIII, št. 69a, 24.3.1935, str. 15.

Slika 30 Elenco ufficiale degli abbonati al telefono della rete di Lubiana e

delle reti della provincia, 1942 – XX E. F., str. 35.

Slika 31 Spletni portal Kamra: Digitalizirana kulturna dediščina

slovenskih pokrajin, Dolnji Logatec [online]. [Citirano 21. maj

2019; 13:25]. Dostopno na spletnem naslovu: <https://www.

kamra.si/digitalne-zbirke/item/dolnji-logatec.html>.

Slika 32 Anonim., Kandidati Slovenske ljudske stranke za volitve v oba

slovenska oblastna zbora, ki se bodo vršile v nedeljo dne 23.

januarja t.l., Ilustrirani Slovenec, leto III, št. 2, 9.1.1927, str. 13.






258


Slika 38 Gabrijel Oblak župan Logatca, Jutro, leto XXIII, št. 103, 7.5.1943,

str. 2.

Slika 39 Zasebni arhiv Majda Polajnar, roj. Oblak.







Slika 46 Anonim., Napredek slovenske vasi, Ilustrirani Slovenec, leto VII,

št. 24, 14.6.1931, str. 191.



Slika 49 Zasebni arhiv Jan Mihevc.


Slika 51 Zasebni arhiv Božena Babič, roj. Oblak.

Slika 52 Zasebni arhiv Marko Frelih.

Slika 53 Zasebni arhiv Marko Frelih. Foto: Marko Frelih.





Slika 58 Zasebni arhiv Bogdan Oblak. Foto: Anže Vrabl.

259

Imensko kazalo

Imensko kazalo

Ajdišek, Marija 193

Alujevič, Branko 165

Arhar, Franc 119

Arnež, Peter 123

Avsec, Ivan 124

Ažman, Josip 103

Babič 156

Babič, Alenka 156, 166

Babič, Božena 33, 36, 92, 120, 121, 156, 159, 160, 162, 166, 203

Babič, Matjaž 15, 166

Baltič, Vilko 78, 146

Baumkirchner 40

Blažon, Josip 70

Boltin, Ludvik 119

Bonaparte, Napoleon 200

Borštner, Vinko 47, 78

Boštele, Antonija 193

Brecelj, Anton 91

Brenčič, Josip 123

Brus 81, 149, 173

Brus, Franc 116, 128, 175

Brus, Josip 149

Bučić, Vesna 19

Cempre, Anton 136

Cerar, Danilo 79, 130

Cukale, Jože 201

Cvetković, Dragiša 114

Čednik 138

Černe, Ivan 136

261


Černe, Janez 103

Čibej, Vlasta 174

Čižek, Alojzij 127

Čuk 164

Danioni, Carlo 163

Daškalović, Aleksandar 75

De Caroli, Francesco 181, 187

De Gleria 41

De Gleria, Anton 65, 67, 79, 92, 99, 100, 101, 119, 183, 192

Demšar, Jožef 20

Devetak, Rafaela 27

Di Savoia, Vittorio Emanuele 164

Doles, Ivan 132

Dolinar, Anton 18

Dolinšek 154

Dremelj, Stane 41, 133

Erker, Erika 192

Fatur, Aleksander 75

Florjančič, Stanko 73

Forster Kocjančič 116

Fortuna, Leopoldina 121, 168

Fortuna, Vinko 29, 121, 168, 169

Fortuna, Vinko (mlajši) 169

Frelih, Marko 129

Gerdadovnik, Franc 148

Gestrin, Ferdo 174

Ghe, Carlo 161

Gomz 138

Gorkič, Franc 95, 96

Gosar, Andrej 29, 83, 91, 99, 100, 119, 120, 132

Gosar, Antonija 120, 132

Gosar, Ivan 99

Gosar, Janez 108

262

Imensko kazalo

Gosar, Peter 120

Gostinčar, Josip 123

Gostiša 53, 182

Gostiša, Josip 75

Grabrijan, Miloš 165

Grazioli, Emilio 161, 180, 194, 196, 200, 201

Grdina, Anton 173

Grom, Andrej 39

Grom, Franc 41

Grom, Lovro 39, 41, 44, 104

Guček, Janko 37, 101, 103, 104, 114, 118, 140, 164, 172, 180, 181, 182, 183,

185, 186, 192, 195, 196, 197

Gutnik, Vlasta 192

Hafner, Jernej 124, 125, 134

Halleger 23

Havelka, Danilo 170

Hladnik, Ignacija 72

Holinsky, Karel 144

Holitscher, Paul 48

Istenič, France 193

Istenič, Jožef 138

Ivančič, Katarina 37

Ivančič, Milena 193

Janežič 156

Jan, Jakob 123

Japelj, Barbara 193

Japelj, Franc 183

Javornik, Jože 136

Ječmenić, Milan 75

Jeglič, Anton Bonaventura 107, 149, 152

Jelačin, Ivan 73

Jerman, Remigij 193

Jevtić, Bogoljub 100

Jovanović 75

263


Juvan, Alojz 127

Karađorđević, Aleksandar 42, 91, 92, 93, 126, 204

Karađorđević, Andrej 93

Karađorđević, Pavle 100

Karađorđević, Petar 112, 187

Kavčič, Lenka 17

Kavčič, Martin 101, 119

Kebe, Boris 14

Kete, Janez 130, 144, 150

KIemenc, Pavel 165

Kobe, Boris 14, 135

Kogoj 192

Kogoj, Franc 108

Kogovšek, Franc 169, 171, 187

Kolar, Janez 115

Komar, Gvido 133

Kompare, Tone 199, 205

Korošec, Anton 76, 85, 90, 91, 94, 100, 103, 110, 118

Korpar 153

Korpar, Anica 69

Korpar, Ivan 44

Korpar, Ljudmila 38, 39, 43, 44, 69

Korpar, Viktor 69

Košir, Anton 127

Kos, Milko 165

Košmrlj, Jerica 17, 193

Kralj, Ana 103, 114

Kralovše 29

Kregar, Ivan 127

Krek, Miha 103

Kremenšek, Janko 75, 149

Kristan, Janez 193

Križaj 121

Križaj, Janez 119

Križaj, Marija 188, 193

Krogov, Hrabroslav 41

264

Imensko kazalo

Kržič, Ludvik 32, 124, 125, 169

Kuhelj, Karel 176, 193

Kulovec, Franc 110

Kunc, Stanko 116, 183, 193

Kuralt, Ivan 193

Kuralt, Janez 193

Lajovic, Anton 165

Lampe, Evgen 53

Lapajne, Darij 174

Lapuh, Josip 93, 133, 149

Lasič, Josip 193

Lavrič, Ivan 134

Lavrič, Josip 149

Lavtižar, Josip 123

Lebinger, Hinko 123, 125, 126, 127, 128

Legat, Stanko 64, 65, 66, 67

Lenarčič 63

Lenarčič, Ciril 99

Lenarčič, Stanko 73, 105, 106, 107, 134

Lenassi, Karlo 171

Leskovar, Josip 103

Leskovec, Janez 17

Lipej, Franc 127

Maček 192

Maček, Avgust 116

Maček, Franc 92, 136, 175

Maček, Jakob 98, 101, 116, 119, 128, 129, 166, 201

Maček, Martin 119

Maček, Vlatko 110, 114

Maister, Rudolf 74, 75

Majeršič, Ivan 124

Malešič, Matija 73

Maraž, Dioniz 40

Marguč, Ivana 149

Marinček, Matija 193

265


Markelj, Karel 48

Martinjak, Dore 197

Marušič, Drago 94

Meandžija, Irena 26, 42, 49, 69, 141, 153

Meden, Anton 134

Mihajlović, Draža 197

Mihelčič, Alojz 127

Mihevc 50

Mihevc, Alojzij 29

Mihevc, Antonija 29, 119, 120

Mihevc, Franc 116, 119, 136, 145

Mihevc, Frančiška 30, 119

Mihevc, Ivan 29, 30, 142, 167, 168

Mihevc, Ivan (starejši) 29

Mihevc, Jan 160, 167

Mihevc, Janez 29, 30

Mihevc, Janez (mlajši) 29

Mihevc, Jože 23, 29, 96

Mihevc, Jožefa 30

Mihevc, Karol 29

Mihevc, Leopoldina 29, 121

Mihevc, Marinka 23, 29, 30, 47, 119, 144, 202

Mihevc, Matilda 29

Mohorič, Ivan 165

Mrak 183, 197

Mrak, Marija 193, 197

Mrevlje, Artur 44, 64, 65, 66, 67, 193

Mussolini, Benito 165, 173, 174

Nagode, Katarina 17

Natlačen, Marko 83, 84, 87, 88, 92, 110, 120, 122, 123, 124, 125, 134, 151,

173, 174, 186

Nemanič, Josip 127

Novak, Franc 115

Novak, Matija 189

Nušić, Branislav 30

266

Imensko kazalo

Oblak, Anica 30

Oblak, Antonija 29

Oblak, Blaž 19, 206

Oblak, Bogdan 15, 33, 205, 206

Oblak, Bogdan (starejši) 17, 19, 165, 166

Oblak, Božena 30, 153

Oblak, Ciril 17, 133

Oblak, Franc Ksaverij 17, 18, 34, 43, 154

Oblak, Irena 30, 153

Oblak, Ivanka 17

Oblak, Janez 30

Oblak, Jerica 25, 30, 31, 32, 33, 73, 165, 199

Oblak, Johan (Janez) 18, 19

Oblak, Jože 15, 30, 33, 69, 159, 167, 205, 206

Oblak, Jurij 18, 19

Oblak, Juš 206

Oblak, Ljudmila 17

Oblak Lukan, Tajda 206

Oblak, Majda 15, 30, 204

Oblak, Marinka 15, 30, 33, 34, 36, 108, 118, 121, 132, 142, 153, 159, 166,

168, 203, 204

Oblak, Matej 30, 156, 159

Oblak, Matevž 17, 18, 19, 20, 31, 38, 193

Oblak, Matija 19

Oblak, Otmar 17, 69, 82, 84, 85

Oblak, Peter 15, 206

Oblak, Rafaela 17

Oblak, Slavko 17, 130, 203

Oblak, Tomaž 15, 207

Oblak Tršar, Teja 206

Ogrinc, Miha 75

Orožim, Josip 158, 186, 193

Papež, Milan 64, 140

Pavlin, Miran 200, 201

Pečenik, Matevž 160, 161, 178, 179, 186, 193, 195

Pečkaj, Anton 79, 101, 119

267


Pegan, Vladislav 78

Peharček, Rafaela 193

Petkovšek 132

Petkovšek, Anton 56, 64, 92, 193

Petkovšek, Ivan 35

Petrovčič, Franc 116

Petrovčič, Peter 44

Pirkmajer, Milko 165

Planina, Lovro 123

Plečnik, Franc 99, 101, 136

Plečnik, Jože 42, 133, 135, 153

Pogorelc, Franc 119

Pogorelc, Jože 104, 175, 176

Pogorevc 29, 30

Poklukar, Ciril 35, 51, 125, 134, 136

Polajnar 156

Polajnar Frelih, Nataša 15, 30

Polajnar, Janez 34, 156, 205

Polajnar, Majda 69, 93, 155, 198, 199, 203, 204, 205

Polajnar, Stanko 205

Polenšek, Marijan 165

Poljanšek, Valentin 85, 87, 88

Povše, Franc 149

Poženel, Anton 193

Poženel, Pavel 85

Premerstein, Kajetan 44

Pucelj, Ivan 88

Punčuh, Leopold 75, 76, 132, 140

Puppis, Miroslav 66, 95, 106, 127, 128

Radić, Stjepan 91

Rajh, Jakob 127

Ramovš, Jakob 127

Ratz 24

Rehberger, Marija 99, 114

Remec, Bogumil 165

Remškar, Valentin 93, 121, 139, 146, 150, 151, 162, 163, 166, 169, 175, 176

268

Imensko kazalo

Rihar, Ivan 128

Rihar, Štefan 17

Robotti, Mario 163

Rosin, Umberto 162, 163, 164

Rožmanc, Josip 119

Rožmanc, Jože 41, 44

Rožman, Gregorij 165

Rupnik, Anton 40

Rupnik, Leon 128, 165, 169, 170, 171, 184, 187, 194, 195

Rupnik, Vuk 171

Rus, Anton 136, 151

Saje, Franček 201

Sartori, Milan 193

Schneller, Matija 75

Serena, Adelchi 163, 201

Sernec, Dušan 128

Sicherl, Kristina 100

Simčič, Tomaž 120

Simović, Dušan 177, 190

Skubic, Anton 105, 201

Skvarča, Marija 17

Slavc 138

Slavc, Jakob 78, 79, 81

Slavc, M. 81

Slokar, Ivan 165

Smerkolj, Albin 73

Smole, Slavko 136

Sogl 23, 24

Steblovnik, Martin 127

Stele, France 146

Stojadinović, Milan 100, 109, 114, 173

Strlič 72

Strnad, Jože 188, 193, 196

Suhadolc, Marija 17

Supin, Karel 130, 166, 189

Suvajdžić, Ksenija 170

269


Škerbec, Matija 169

Škof, Jakob 79

Škrlj, Ivan 30, 99, 100, 101, 116, 193, 196

Štravs, Karel 81, 136, 151, 193, 196

Štrcin, Ivan 127

Šebenik 183

Šebenik, Franc 138

Šebenik, Janez 193

Šebenik, Stane 193

Šega, Ignacij 75

Šepec 124

Šerbinek, Ivan 127

Šuštaršič, Frančiška 138

Švajncer, Janez J. 161

Tekavčič, Karel 127

Tešar, Anton 136

Tišler, Ivan 173

Tolazzi, Bojan 161

Tomšič, Tone 156

Tratnik, Jožef 123

Tršar, Gregor 37, 53, 64, 66, 94, 95, 96, 98, 99, 100, 102, 103, 104, 106, 107,

115, 116, 119, 137, 151, 161

Tršar, Vera 193, 194, 196, 197

Uršič, Franc 123

Vacchelli, Nicola 75

Verbič, Jakob 193

Verbič, Slavka 193

Veršič, Ivan 127

Vidic, Fran 75

Vidmar, Anja 19

Vidmar, Milan 165

Vidmar, Stane 73

Vidovič, Bogdan 95

Vihar, Marko 141, 152

270

Imensko kazalo

Vlach, Josip 193

Vodopivec, Fran 124, 125

Vouk, Hubert 37, 101

Vrbanić, Milan 117

Vrhovnik, Demetrij 197

Zdešar, Sonja 193

Ziherl, Andrej 134

Zore, Ana 149

Zuccolin, Marcello 46, 75

Zupan 159

Zupanc 159

Žabkar, Antonija 166

Žerjav, Gregor 84, 85, 86, 88

Žitko, Gabrijela 193

Živković, Petar 94

271

Izid knjige so omogočili:

OBLAK GROUP d.o.o., Tržaška cesta 1A, 1370 Logatec

Občina Logatec, Tržaška cesta 50A, 1370 Logatec

Božena Babič, Ljubljana

Majda Oblak Polajnar, Ljubljana

Mirijam Adamič, Logatec

Lidija Babič, Ljubljana

Matjaž Babič, Ljubljana

Nataša Polajnar Frelih, Ljubljana

Alenka Mišvelj, Ljubljana

Janja Rančov Oblak, Logatec

Marija Oblak, Logatec

Peter Oblak, Logatec

Tomaž Oblak, Logatec

Darja Gabrovšek Polajnar, Ljubljana

Janez Polajnar, Ljubljana

Maja Strniša, Kokrica

Katarina Oblak Vidic, Šenčur

Marko Vihar, Logatec

Gabriel Oblak (1895–1961), dolgoletni župan Dolenjega Logatca,

predvsem pa skrben družinski oče in iznajdljivi podjetnik. Ta knjiga

je namenjena vsem, ki jih zanima zgodovina Logatca, zgodovinarjem,

ki proučujejo dogajanja na Slovenskem od začetka 20. stoletja do 60.

let minulega stoletja, in seveda njegovim potomcem in sorodnikom.

V času med obema svetovnima vojnama je bil Gabriel Oblak logaški

župan, poslanec v ljubljanski oblastni skupščini, član banskega sveta

Dravske banovine, tovarnar, cerkveni ključar, hkrati pa ljubeč mož

in oče sedmih otrok. V vlogi župana si je prizadeval za razvoj kraja,

blaginjo in varnost svojih sokrajanov. Kot župan se je še posebej

izkazal med drugo svetovno vojno, saj je znal v težkih in negotovih

časih sprejeti odločitve, ki so Logatec in njegove prebivalce obvarovale

pred hujšimi posledicami.

O AVTORJIH:

mag. Matjaž Babič

je po izobrazbi diplomirani inženir tehnične fizike, magistriral pa je iz

področja strojništva. Ljubiteljsko ga zanima zgodovina slovenskih krajev

in podvodni svet slovenskega morja. Leta 2001 je pri založbi Vale-Novak

izšla njegova knjiga z naslovom Po poteh skrivnosti. Je oče dveh otrok in

drugi najstarejši vnuk Gabriela Oblaka.

mag. Nataša Polajnar Frelih

je po izobrazbi umetnostna zgodovinarka in etnologinja. Zaposlena je

v Muzeju krščanstva na Slovenskem. S področja sakralne umetnosti je

napisala več knjig in člankov. Je predzadnja vnukinja Gabriela Oblaka.

ISBN 978-961-07-0051-7

9 7 8 9 6 1 0 7 0 0 5 1 7

GABRIEL OBLAK

You also want an ePaper? Increase the reach of your titles

Delete template?

Save as template?