Razstavni katalog Ustanovitev Univerze_WEB

Ustanovitev Univerze v Ljubljani 

v letu 1919

Naslovnica vpisne knjige (matrike) študentov ljubljanske univerze za prva desetletja njenega obstoja. 

NA OVITKU SPREDAJ: Dekani prihajajo v slavnostnem sprevodu na Kongresni trg, kjer bo potekala svečana 

otvoritev novega akademskega leta, 1. oktober 2008.

Ustanovitev Univerze v Ljubljani 

v letu 1919 

Univerza v Ljubljani 

(Zgodovinski arhiv in muzej Univerze) 

Občasna razstava od decembra 2009 do februarja 2010

Izdano ob 90. obletnici ustanovitve 

Univerze v Ljubljani.

Kazalo 

Radovan Stanislav Pejovnik Predgovor . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .5 

Jože Ciperle Uvod . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .7 

Ustanovitev Univerze v Ljubljani v letu 1919 

Jože Ciperle Po poti do univerze v Ljubljani . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 11 

Tatjana Dekleva Ustanovitev univerze v Ljubljani. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 29 

Jože Ciperle, Tatjana Dekleva Seznam razstavljenega gradiva . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 43 

Gründung der Universität Ljubljana im Jahre 1919 

Jože Ciperle Auf dem Weg zur Universität Ljubljana . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 49 

Tatjana Dekleva Gründung der Universität Ljubljana . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 63 

The Setting Up of the University of Ljubljana in the year 1919 

Jože Ciperle On the Path to the University of Ljubljana . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 77 

Tatjana Dekleva The Setting Up of the University of Ljubljana . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 90 

3

5 

Predgovor 

Izid prve svetovne vojne je prinesel po stoletjih pripadnosti 

Avstriji veliko politično spremembo v življenje slovenskega 

naroda, ki se mu je uresničila želja biti združen z drugimi južnoslovanskimi 

narodi v eni državi. Ta sprememba pa je prinesla 

eksistenčni problem profesorjem slovenske narodnosti, ki so 

delovali na avstrijskih univerzah, saj so jih vse bolj odpuščali. Prav 

tako tam niso smeli več študirati slovenski študenti. Rešitev tega 

vprašanja je iskala Vseučiliška komisija, ustanovljena pri Narodni 

vladi Slovenije, sprva v sodelovanju z zagrebško univerzo, ki naj bi 

začasno nudila zatočišče slovenskim študentom in profesorjem 

v obliki paralelnih stolic s slovenskim učnim jezikom. Te naj bi 

bile zametek kasnejše slovenske univerze. Ko je bilo jasno, da bo 

ta zamisel težko uresničljiva, se je tudi ob zahtevah strokovnih 

organizacij, predvsem tehnikov, zdravnikov in teologov, izoblikovala 

ideja o slovenski univerzi v Ljubljani, ki so jo kmalu 

sprejeli tudi vladni krogi v Beogradu, saj je v začetku marca 

v javnost prišla vest o odprtju univerze že v jeseni 1919. leta. 

Priprave za ureditev posameznih fakultet je prekinila novica, 

da je ustanovitev univerze začasno odložena. To pa ni ustavilo 

njenih akterjev na čelu s predsednikom Vseučiliške komisije 

dr. Danilom Majaronom in poverjenikom za uk in bogočastje 

dr. Karlom Verstovškom. Ob pomoči političnih strank je 

začasni parlament v Beogradu 16. julija 1919 izglasoval Zakon 

o Univerzi kraljestva Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani, 

ki je začela z rednim delom decembra istega leta. S tem je bila 

uresničena zahteva slovenskega naroda po lastni univerzi, ki je 

bila prvič postavljena kot del slovenskega narodnega programa v 

revolucionarnem letu 1848. 

Prof. dr. Radovan Stanislav Pejovnik, 

rektor

Uvod 

Danes so univerzitetni arhivi središčna mesta, mesta kontinuitete 

znotraj univerze pa tudi mesta, kjer se univerza predstavlja 

kot celota. So neke vrste »trajnejši« morda lahko rečemo 

zgodovinski spomin univerze, ki med drugim s svojimi objavami 

v znanstvenih in strokovnih publikacijah prinašajo tudi 

dragocene izsledke v zgodovinsko pa tudi v druge stroke, s svojo 

predstavitveno dejavnostjo: razstavami o zgodovini univerz in 

znanosti pa ustvarjajo povezavo s širšo javnostjo. 

Za Teden Univerze v Ljubljani 2009 in ob 90. obletnici 

ustanovitve ljubljanske univerze je arhiv in muzej Univerze v 

Ljubljani pripravil razstavo in razstavni katalog z naslovom 

Ustanovitev Univerze v Ljubljani v letu 1919. Razstava in 

razstavni katalog nas popeljeta v 17., 18. in 19. stoletje, v čase 

prizadevanj za ustanovitev ljubljanske univerze in v leto 1918 in 

1919, ko se je ustanavljala univerza v Ljubljani. 

V Ljubljani obstoji višje (visoko) šolstvo od drugega desetletja 

17. stoletja dalje vse tja do meščanske revolucije 1848. Tako 

ljubljansko jezuitsko višje (visoko) šolstvo kakor tudi ljubljanski 

licej spadata med tiste študijske ustanove, ki niso imele pravico 

podeljevanja akademskih nazivov in so bile neke vrste vmesni 

člen med gimnazijo in pravo univerzo. Medtem ko je imelo 

ljubljansko jezuitsko višje (visoko) šolstvo predvsem dve študijski 

usmeritvi: filozofsko in teološko, pa je imel ljubljanski licej tri 

študijske usmeritve: filozofsko, mediko-kirurško in teološko, 

poleg tega pa še vrsto neobveznih predmetov od poljedelstva 

prek zgodovine in filozofije do modernih jezikov. 

Intenzivna prizadevanja za ustanovitev ljubljanske univerze pa 

je zaznati v začetku in pred koncem 18. stoletja, predvsem pa v 

letu 1848/49. 

Po ukinitvi ljubljanskega liceja sredi 19. stoletja je od višješolskih 

(visokošolskih) študij tu ostala le še teologija kot škofijsko 

bogoslovje. 

Zahteva po ustanovitvi slovenske univerze je bila od leta 1848 

sestavni del slovenskega političnega programa, toda avstrijske 

oblasti je do konca monarhije leta 1918 niso uslišale. Gibanje za 

ustanovitev slovenske univerze – bodisi v Ljubljani bodisi v Trstu 

– se je na novo razmahnilo v začetku 20. stoletja, vendar ponovno 

brez uspeha. Slovenski študentje so zato vse do razpada monarhije 

študirali na Dunaju, v Gradcu, Pragi in v zadnjem desetletju pred 

prvo svetovno vojno tudi v Krakovu. Na zagrebško univerzo so 

odhajali le posamezniki, saj so njena spričevala v Avstriji (zaradi 

razlik v šolskih sistemih obeh polovic monarhije) veljala za tuja. 

V tridesetih letih (1880-1910) se je število slovenskih študentov 

na avstrijskih univerzah in visokih šolah dvignilo z okoli 350 

(1880) na skoraj tisoč (1913), po številu slušateljev posameznih 

fakultet pa so po letu 1900 pravniki prehiteli teologe. Po letu 

1910 je bilo tudi že več tehnikov kot medicincev in filozofov, v 

7 

začetku 20. stoletja pa so se na dunajsko univerzo vpisale prve 

Slovenke. 

Nedvomno je bila za Slovence po nastanku jugoslovanske države 

na področju šolstva najpomembnejša pridobitev univerza v 

Ljubljani. To je junija 1919 ustanovila osrednja vlada v Beogradu 

predvsem po zaslugi majhnega kroga vplivnih mož (Karla 

Verstovška, odvetnika Danila Majarona in profesorja na univerzi 

v Pragi Mihajla Rostoharja), ki so se uprli stališču politikov in 

znanstvenikov, naj se z ustanavljanjem počaka do ureditve 

povojnih razmer. V Narodni vladi v Ljubljani in Vseučiliški 

(univerzitetni) komisiji, ki so jo ustanovili novembra 1918, so 

se namreč sprva obotavljali in so v prepričanju, da bodo Slovenci 

dobili Trst, še naprej razmišljali o slovenski univerzi v Trstu. 

Del članov Vseučiliške komisije je v isti sapi dokazoval, da so za 

začetek dela fakultet potrebne večletne priprave, nagli ustanovitvi 

univerze pa so nasprotovali tudi liberalci (Demokratska stranka), 

saj je bila ustanovitvena pobuda povsem v katoliških rokah. 

Toda zagovorniki takojšnje ustanovitve so si uspeli s Koroščevo 

podporo dobiti pristanek Beograda in avgusta 1919 je bilo za 

pet fakultet ljubljanske univerze (pravno, filozofsko, teološko, 

tehnično in medicinsko) imenovanih prvih 18 profesorjev. 

Večina med njimi je do tedaj delovala na avstrijskih univerzah in 

strokovnih ustanovah. 

Čeprav se je ljubljanska univerza vse do druge svetovne vojne 

borila z velikimi finančnimi in prostorskimi težavami in so ji 

z Beograda večkrat grozili z ukinitvijo posameznih fakultet 

(zlasti medicine, ki je imela sprva le štiri semestre, nato pa pet, 

pa tudi tehnike), se je naglo krepila in dvigala. V tridesetih letih 

20. stoletja je na njej poučevalo že 78 profesorjev in docentov, 

desetletje pozneje 95, število študentov pa se je dvignilo z 900 

leta 1919 na 2400 leta 1938. 

Lahko izpostavimo, da si je Univerza v Ljubljani naglo pridobila 

središčno mesto v slovenskem kulturnem in znanstvenem 

življenju. 

Zahvaljujemo se vsem, ki so sodelovali pri pripravi razstave in 

razstavnega kataloga, še posebno rektoratu Univerze v Ljubljani 

in prof. dr. Andreji Kocijančič in prof. dr. Radovanu Stanislavu 

Pejovniku, bivšemu in sedanjemu rektorju Univerze, ki so ves čas 

z naklonjenostjo spremljali pripravo razstave in izid razstavnega 

kataloga. 

Še posebno smo dolžni zahvalo Ministrstvu za kulturo Republike 

Slovenije, ki s sofinanciranjem omogoča izvedbo razstave in 

razstavnega kataloga. 

Dr. Jože Ciperle

Ustanovitev Univerze v Ljubljani v letu 1919

Po poti do univerze v Ljubljani 

Fragmentarni viri omenjajo v srednjeveški Ljubljani – enako tudi 

za slovensko ozemlje v celoti – elementarni šolski pouk v obliki 

tako imenovanih latinskih kapiteljskih, samostanskih, župnijskih 

in nemških mestnih šol. Nadaljnje, višje šole so si Ljubljančani 

morali slej ko prej poiskati izven ožje domovine. Večinoma 

goli podatki imen nekaj šolnikov, ki so nam za Ljubljano znani 

pred letom 1500, otežujejo, kljub analogiji s tujino, ovrednotenje 

vsebine pouka in določitev značaja učnih ustanov. Veliko 

število študentov iz naših krajev, ki so uspešno študirali na tujih 

univerzah, pa vendarle priča, da tudi srednjeveške ljubljanske 

elementarne učne ustanove niso zaostajale za enakimi vzgojnoizobraževalnimi 

ustanovami v tujini. 1 

Obdobje protestantskega šolstva 

V skladu s splošnim razvojem – z novim vrednotenjem izobrazbe, 

ki ga je prinesel humanizem – je v Ljubljani po stagnaciji ob 

koncu 15. stoletja v tridesetih in štiridesetih letih 16. stoletja 

opazno povečanje števila šol. Poleg dveh starih latinskih šol: 

kapiteljske in križniške, je verjetno delovala tudi šola v škofijskem 

dvorcu, z nastopom reformacije pa še (protestantska) nemška 

mestna šola ter, vsaj od 1548 do 1563, zasebna latinska šola 

Lenarta Budine . Ob tem moramo upoštevati tedanjo družbeno 

stvarnost. V Ljubljani, glavnem mestu Kranjske in enem izmed 

središč notranjeavstrijskih dežel, kjer je bil sedež kranjskih 

deželnih stanov in njihovih organov, je reformacija dobila eno 

svojih največjih oporišč in središč na slovenskih tleh. Pa vendarle 

sta tu vsaj od šestdesetih let 16. stoletja naprej živeli – sicer v 

konfliktnih odnosih – druga ob drugi katoliška in protestantska 

Cerkev, katoliško in protestantsko šolstvo. Netolerantnost 

protestantske Cerkve in njihovega šolstva do ostankov šolstva 

katoliške Cerkve v mestu je evidentna. V teh razmerah pa je 

reformacija v Ljubljani ustvarila temelje za nov položaj šole in 

pouka. S pojavom protestantske »deželne stanovske šole« je 

šolstvo v Ljubljani dobilo kvalitetno nov impulz. Ustanovitev 

in organizacija prve ljubljanske učne ustanove, ki je nudila 

preduniverzitetno šolsko izobrazbo, torej izobrazbo, ki je bila 

v času povečanih zahtev humanizma pogoj za vpis na univerzo, 

predstavlja najimenitnejše delo protestantov na Kranjskem na 

področju šolstva v 16. stoletju. Sama oznaka »deželna stanovska 

šola« pomeni, da so jo ustanovili in vzdrževali deželni stanovi, 

da naj bi se v njej šolali predvsem otroci plemičev in da gre za 

višjo šolo v primerjavi z latinskimi mestnimi šolami. 2 

Seveda je ustanovitev »deželnih stanovskih šol« v spodnje- in 

notranjeavstrijskih deželah treba gledati v okviru prizadevanj 

protestantskih stanov za institucionalizacijo protestantskih 

deželnih Cerkva in v odnosu protestantskega plemstva do 

11 

Jože Ciperle 

deželnega kneza. Tudi nastavitev Lenarta Budine za vodjo šole 

posvetnih kranjskih stanov v Ljubljani leta 1563 je povezana s 

prizadevanji za organizacijo protestantske deželne Cerkve. V 

ozadju pa se pojavlja dejavnost Primoža Trubarja – med drugim 

tudi njegovo utemeljevanje slovenske osnovne šole – v Ljubljani 

v tem času. 

Začetni razvoj stanovske šole v Ljubljani so spremljale težave. 

Tudi drugi rektor Adam Bohorič je očitno še do leta 1570/71 

poučeval sam, potem pa je dobil sodelavce. Šola je imela v 

njegovem času štiri razrede. Leta 1568 je predložil prvi obširen 

šolski red (najbrž že za pet razredov), leta 1575 drugega (za štiri 

razrede), ki ga stanovi niso uradno priznali, bil pa je odločilen za 

pouk. Šele z rektorjem Nikodemom Frischlinom (1582-1584) 

je šola dobila peti razred, ki je omogočal absolventom direkten 

prehod na univerzo. Vendar se Frischlin ni nameraval zadovoljiti 

samo s petim razredom, zavrnjeni osnutki njegovega šolskega 

reda namreč kažejo, da je razmišljal o uvedbi vsaj še šestega 

razreda, kjer naj bi se (verjetno) poučevali – podobno kot v 

četrtem razredu stanovske šole v Gradcu – nekateri predmeti 

visokošolskega pouka. Podobno je v svojem šolskem redu iz leta 

1575 razmišljal že Bohorič, ko je skušal zajeti v vsebino pouka 

snov, ki je takrat že spadala na fakulteto. S končno redakcijo 

Frischlinovega šolskega reda, ki je bil potrjen leta 1584 in je veljal 

do konca šole, to je do leta 1598, ljubljanska stanovska šola ni 

prerasla sekundarnega področja šolstva. Čeprav protestanti tudi 

na Nemškem niso uspeli izoblikovati celovitega šolskega sistema, 

so bile vendarle deželne šole po svoji stopnji med mestno latinsko 

šolo in humanistično univerzo. Učence so dobivale iz latinskih 

šol, v katerih so se poleg branja in pisanja naučili tudi elemente 

latinščine, same pa so jih pripravljale za neposreden prehod 

na univerzo. Tak namen je imela tudi ljubljanska stanovska 

1 V. Schmidt, Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem, 1, Ljubljana 1963, 29; J. Ciperle, 

Oris srednjeveškega šolstva na Slovenskem, v: XIX. seminar slovenskega jezika, literature 

in kulture, Zbornik predavanj, Ljubljana 1983, 234; P. Simoniti, Humanizem 

na Slovenskem in slovenski humanisti do srede XVI. stoletja, Ljubljana 1979, 113-114; 

A. Ožinger, Slovenski študenti na dunajski univerzi v poznem srednjem veku 1365-1518, 

v: Kronika, 23, 1975, 149-153; J. Janžekovič, Slovenski študenti na dunajski univerzi 

v 16. stoletju, v: Kronika, 25, 1977, 167-177; J. Mlinarič, Duhovna podoba in pomen 

srednjeveških samostanov na Slovenskem, v: Zgodovinski časopis, 47, 1993, 491-492. 

2 

V. Schmidt, Pedagoško delo protestantov na Slovenskem v XVI. stoletju, Ljubljana 1952; 

isti, Zgodovina šolstva in pedagogike, 1, 1963, 39-64; G. Heiß, Notranjeavstrijske “deželne 

stanovske šole”, Poskus njih uvrstitve v šolski in izobraževalni sistem 16. stoletja, 

v: Zgodovinski časopis, 41, 1987, 585-597; J. Ciperle, Nov položaj šole in pouka na 

Slovenskem v 16. stoletju, v: III. Trubarjev zbornik, Prispevki z mednarodnega znanstvenega 

simpozija Reformacija na Slovenskem ob štiristoletnici smrti Primoža Trubarja, 

Ljubljana 9.-13. novembra 1987, Ljubljana 1996, 139-147; T. Vidmar, »Obena 

deshela, ne meisto ne gmaina, ne mogo pres shul … » Usoda protestantskih deželnih šol v 

Ljubljani, Celovcu in Gradcu, v: Šolska kronika, Zbornik za zgodovino šolstva in vzgoje, 

9/XXXIII, 2000, 9-27

Ljubljana okrog leta 1680: detajl s cerkvijo sv. Jakoba in delom jezuitskega kolegija. J. W. 

Valvasor, Die Ehre des Herzogthums Krain, III, Laybach 1689. (Foto: Janez Pukšič) 

šola (visokošolske štipendije za absolvente), vendar je zaradi 

pomanjkanja mestnih šol na Slovenskem morala sprejemati 

večinoma učence brez predizobrazbe. V vsebinskem pogledu 

je njen program v skladu s pojmovanjem tedanjega časa, da se 

na sekundarnem (gimnazijskem) področju šolstva poučujejo 

jeziki, na terciarnem področju šolstva, tj. na univerzi, pa stroke 

(filozofija, teologija, pravo in medicina), ostal omejen na pouk 

klasičnih jezikov, nemščine, verouka in glasbe. Slovenski jezik je 

v prvih razredih služil kot pomoč pri pouku. Nedvomno je bilo 

pedagoško delo ljubljanske stanovske šole pod močnim vplivom 

šolskih naredb protestantskega latinskega šolstva v Nemčiji, 

ki je imelo v drugi polovici 16. stoletja za sabo že polstoletno 

tradicijo. Sestavljanje lastnih šolskih naredb v Ljubljani, čeprav bi 

jih lahko prevzeli z nemškega področja, pa manifestira težnje po 

samostojnem reševanju šolskih vprašanj kakor tudi samostojno 

pedagoško hotenje – tudi z intencijami pouka nekaterih visokošolskih 

predmetov. 3 

Proces politične rekatolizacije notranjeavstrijskih dežel, ki je bil 

dogovorjen že leta 1579 v Münchnu na sestanku med avstrijskim 

12 

nadvojvodom Karlom, tirolskim vojvodom Ferdinandom in 

bavarskim vojvodom Viljemom, dejansko pa je zaživel z reformacijskimi 

komisijami, je leta 1598 privedel do zaprtja te ljubljanske 

šole in do izselitve njihovih učiteljev skupaj s protestantskimi 

duhovniki. Zahteve deželnega kneza do podanikov so bile tudi v 

tem primeru odločilne in brezkompromisne: vrnitev v katoliško 

vero ali izselitev iz dežele. 4 

Jezuitsko višje šolstvo 

Vzporedno s procesom politične rekatolizacije, ki ga je usmerjala 

posvetna oblast in ki je notranjeavstrijskemu prostoru do leta 

1600 vsaj navzven vrnil katoliški značaj, je potekal tudi proces 

katoliške obnove, ki ga je usmerjal in nadziral Rim. Program 

obnove je bil dati Cerkvi podobo, ki ji jo je začrtal tridentinski 

cerkveni zbor (1545-1563). Učinkovit instrument notranje 

katoliške obnove so v teh za Cerkev težkih časih postali novi 

reformni redovi, predvsem jezuiti. Čeprav sta oba procesa 

potekala skoraj istočasno, pa se jezuiti v slovenskih deželah 

formalno niso vključevali v proces politične rekatolizacije, 

kljub temu da so bili na slovenskem narodnem ozemlju takrat 

že prisotni. Ljubljanski škof Janez Tavčar (1580-1597) je pri 

obnovitvenem delu dajal poučevanju prednost pred političnim 

pritiskom, predvsem pa mu je bila pri srcu boljša vzgoja in 

izobrazba duhovščine (ustanovitev učnega zavoda za duhovniške 

kandidate – Collegium Marianum – v Gornjem Gradu, pošiljanje 

svojega duhovniškega naraščaja na študij v Gradec, na Dunaj in v 

rimski Germanik). Zelo pa si je prizadeval pridobiti v Ljubljano 

jezuite, kar se mu je ob koncu življenja tudi uresničilo. 

Leta 1597, triinštirideset let po ustanovitvi in sedeminpetdeset 

let po tem, ko je papež Pavel III. z bulo Regimini militantis 

ecclesiae potrdil katoliški red Societas Jesu, Družbo Jezusovo 

Ignacija Loyolskega, so jezuiti prišli tudi v Ljubljano. Škof 

Tomaž Hren (1597-1630) ni le vsestransko podpiral gradnje 

kolegija (1598-1603) in cerkve sv. Jakoba (1613-1615), ampak 

3 

4 

V. Schmidt, Pedagoško delo protestantov, 25-146; J. Ciperle, Skizzierung des Bildungs- 

und Erziehungssystems der protestantischen Landschule im 16. Jahrhundert, v: 

Schriftenreihe zum Bayerischen Schulmuseum Ichenhausen, Zweigmuseum des Bayerischen 

Nationalmuseums, 12, Bad Heilbrunn 1993, 93-100; isti, Ljubljanska protestantska 

stanovska šola in klasični jeziki, v: Antični temelji naše sodobnosti, Ljubljana 

1987, 35-42; G. Heiß, Konfession, Politik und Erziehung, Die Landschaftsschule in 

der nieder- und innerösterreichischen Ländern vor dem Dreißig jährigen Krieg, v: G. 

Klingenstein, H. Lutz, G. Stourz, (izd.), Bildung, Politik und Gesellschaft, Studien zur 

Geschichte des europäischen Bildungswesens vom 16. bis zum 20. Jahrhundert, (Wiener 

Beiträge zur Geschichte der Neuzeit, 5, Wien 1978, 13-63; Prim. J. Dolch, Lehrplan 

des Abendlandes, Zweieinhalb Jahrtausende seiner Geschichte, Ratingen 1971, 217- 

221; H. Engelbrecht; Geschichte des österreichischen Bildungswesens, 2, 1983, 71-74; H. 

Röckelein, C. Bumiller, Nicodemus Frischlin, ein unruhig Poet, 1547-1590, (Razstavni 

katalog), Balingen 1990. 

F. M. Dolinar, Cerkveni in politični okvir delovanja jezuitov na Slovenskem v 17. in 18. 

stoletju, v: Jezuiti na Slovenskem, Zbornik simpozija, (Redovništvo na Slovenskem, 3), 

Ljubljana 1992, 38.

Prepis ustanovne listine ljubljanskih jezuitskih filozofskih študij iz leta 

1704. AS, Gubernijski arhiv, reg. I/odd I, fasc. 4. (Foto Janez Pukšič). 

tudi šolsko in vzgojno dejavnost jezuitov. 176 let (1597-1773) je 

deloval jezuitski kolegij pri cerkvi sv. Jakoba v Ljubljani. Jezuitski 

kolegij v Ljubljani je v času protireformacije, katoliške prenove 

in poznega humanizma – podobno kot drugi jezuitski kolegiji 

takratne Evrope – postal duhovno, kulturno in versko središče. 5 

Jezuiti so v 17. in na začetku 18. stoletja s svojim študijskim redom 

tudi v Ljubljani dvignili celotni vzgojno-izobraževalni program 

na povsem nov, bistveno kvalitetnejši nivo, zgradili so za svoj čas 

fascinanten vzgojno-izobraževalni sistem, ki je močno prekašal 

prejšnje šolske strukture in vnesel v pedagoške aktivnosti nove 

akcente. Katoliška obnova je z jezuitskim šolstvom v Ljubljani 

tudi slovenskemu človeku omogočila, da se je lahko enakovredno 

vključeval v evropske miselne in kulturne tokove. Čeprav je v 

jezuitskem času v primerjavi s protestantskim obdobjem očitna 

stagnacija literature v narodnem jeziku, neeksistenca slovenskih 

oziroma slovensko-nemških učnih tekstov in popolna izključitev 

narodnega jezika iz učnega procesa, pa primerjava protestantske 

in katoliške (jezuitske) pedagoške dejavnosti v Ljubljani dopušča 

generalno trditev, da sta obe veroizpovedi vsaka po svoje 

doprinesli k obnovi in kvalitetnemu dvigu. Sicer pa je znano, 

da sta tako nemško luteranstvo kakor tudi jezuitski študijski red 

vztrajala na načelu, da ostane latinščina jezik sekundarnega in 

terciarnega šolstva. 6 

V Ljubljani so jezuiti z gimnazijskim poukom (prvima dvema 

razredoma: infima in principia) začeli že v letu svojega prihoda 

(1597). V okviru kolegija, ki so ga gradili od 1598 do 1616, so 

poleg gimnazije delovali tudi posamezni višješolski kurzi (studia 

13 

superiora). Za njihov začetek velja leto 1619 oziroma 1633, ko so 

šestim gimnazijskim razredom dodali še pouk moralne teologije 

(kazuistike), pozneje pa še druge predmete. Od začetka 18. 

stoletja so bili v Ljubljani trije letniki filozofskega študija, leta 

1704 so odprli stolico za logiko in cerkveno pravo, leto pozneje 

pa stolico za fiziko in matematiko. Prvi filozofski študijski kurz 

je bil tako v Ljubljani zaključen leta 1707. Leta 1695 se scholae 

superiores prvič omenjajo ločeno od scholae humaniores. Tako 

je imela Ljubljana ob koncu 17. in v začetku 18. stoletja v 

jezuitskem kolegiju poseben teološki kurz (moralna teologija in 

kanonsko pravo) in filozofski študij (logika, fizika in metafizika), 

ki sta se po tedanjem pojmovanju razlikovala od jezuitskih 

nižjih (gimnazijskih) študij. Skrajšan teološki tečaj s kazuistiko 

in kanonskim pravom v Ljubljani je bil kot uvod v praktično 

dušno pastirstvo določen za vzgojo marljivih duhovnikov, kdor 

pa je hotel nadaljevati študij na teološki fakulteti, ki je, kot je 

znano, obsegala razlago Svetega pisma, sholastično teologijo 

po Tomažu Akvinskem, cerkveno zgodovino, kanonsko pravo 

in moralno teologijo, je moral oditi v Gradec. Glavne teme 

triletnega filozofskega študija so bile v Ljubljani zasedene v 

glavnem tako, kakor je določala Ratio studiorum za filozofske 

fakultete: prvo leto logika, drugo fizika, tretje metafizika in 

etika. Podlaga celotnemu filozofskemu učnemu programu so bili 

spisi Aristotela. Ratio studiorum je določala tudi način pouka 

in učenja v Ljubljani. Disputacije iz obravnavane učne tematike 

jezuitski viri v Ljubljani redno beležijo. 

5 F. M. Dolinar, Das Jesuitenkolle in Laibach und die Residenz Pleterje 1597-1704, Ljubljana 

1976; isti, Cerkveni in politični okvir, 36, 38-40; F. Zwitter, Višje šolstvo na 

Slovenskem, 19; V. Rajšp, Jezuiti in protestantizem na Slovenskem, v: Jezuitski kolegij v 

Ljubljani (1597-1773). Zbornik razprav, (Redovništvo na Slovenskem, 4), Ljubljana 

1998, 269-272. 

6 

7 

Prim. F. Paulsen, Geschichte des gelehrten Unterrichts auf den deutschen Schulen und 

Universitäten von Ausgang des Mittelalters bis zur Gegenwart, Bd. 1, Leipzig 1919, 

411-443; G. Mertz, Das Schulwesen der deutschen Reformation im 16. Jahrhundert, 

Heidelberg 1902, 462-465; J. Schmidt, Entwicklung der katholischen Schule in Österreich, 

Wien 1958, 21; H. Engelbrecht, Geschichte des österreichischen Bildungswesens, 

2, 1983, 215-225; W. Kägi, A. Ziegler, R. Pfister, P. Dürrenmatt, Jesuiten, Protestanten, 

Demokratie, Vier Vorträge, W. Schatz, (izd.), Zürich 1968; R. W. Keck, Obiettivi ed 

importanza della formazione nel programma di rimodernamento dei gesuitti nell’ area 

di lingua tedesca dal Cinquecento al Settecento, v: I Gesuiti e gli Asburgo, Trieste 1995, 

32. 

AS, Historia Collegii Labacensis Societatis Jesu 1596-1691, (Zbirka rokopisov 180 r); 

prav tam, Diarium praefecture scholarum in Archiducali Collegio Societatis Jesu Labaci 

inchoatum anno MDCLI, (Zbirka rokopisov I/31 r); NUK (rokopisni oddelek), Historia 

Seminarii Labacensis in qua origo, progressus, benefactores, eiusdemque alumni 

continentur ab anno M.DC, (Ms 156); prav tam Historia annua Collegii Labacensis 

anni 1722-1773, (Ms. 5/53); F. M. Dolinar, Vloga in pomen jezuitskega kolegija v 

slovenskem prostoru, Jezuitski kolegij v Ljubljani (1597-1773), Zbornik razprav, (Redovništvo 

na Slovenskem, 4), Ljubljana 1998, 9-13; isti, Das Jesuitenkolleg in Laibach, 

48-54; isti, Cerkveni in politični okvir, 36; J. Ciperle, Jezuitski učni program in njihovi 

študiji v Ljubljani, v: Jezuiti na Slovenskem, Zbornik simpozija (Redovništvo na Slovenskem, 

3, Jezuiti), 157-180; V. Melik, Pregled razvoja univerze, v: Univerza v Ljubljani 

ob tridesetletnici osvoboditve 1945-1975, Ljubljana 1975, 50; F. Zwitter, Višje šolstvo 

na Slovenskem do leta 1918, v. Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani 1919-1969, 

Ljubljana 1969, 19-32.

Pogled na zunanjost, naslovnico in notranjost Letopisa ljubljanskega jezuitskega dijaškega / študentskega doma (Historia Seminarii Labacensis), kjer je leta 1619 prebivalo 39 dijakov in 

študentov. NUK, rokopisni oddelek, Ms 156. (Foto: Janez Pukšič). 

Leta 1707 so imeli jezuiti na svojih študijih v Ljubljani 795 

učencev, od tega 247 na višjih študijih. Število dijakov in 

slušateljev je v Ljubljani naraščalo do leta 1714, ko jih je bilo 

922 (221 študentov), od tega je bilo plemiških otrok ena petina, 

ostali so bili iz meščanskih in kmečkih vrst. Več srednješolcev 

je imela Ljubljana šele v drugi polovici 19. stoletja. Izobrazba 

duhovne in posvetne elite na Slovenskem je bila tja do srede 18. 

stoletja v rokah jezuitskega reda. 7 

Jezuitski dijaki in študentje so v Ljubljani stanovali v jezuitskem 

konviktu, ki se je nahajal v sklopu jezuitskega kolegija, nekateri 

posamezniki pa tudi po zasebnih stanovanjih. Šele leta 1706 so 

na osnovi sklepov ljubljanske škofijske sinode – po večkratnih 

zahtevah papeških vizitatorjev – le začeli graditi sedanje 

semeniško poslopje. Tako je poleg jezuitskega nastal nov dijaški 

dom (Collegium Carolinum Nobilium) 8 . Od leta 1717 dalje 

je del jezuitskih sholarjev, predvsem plemiškega izvora, bival v 

novem škofijskem semenišču. 9 

V Ljubljani je bil oblikovan tisti tip jezuitskega višjega šolstva, 

pri katerem so se filozofski in včasih tudi teološki kurzi tesno 

naslanjali na gimnazijo. 

Jezuiti po doslej znanih podatkih v Ljubljani niso dobili 

nikakršnega privilegija, ki bi njihov kolegij povzdignil v 

univerzo. Iz zgodovine jezuitskih kolegijev pa izhaja, da je bil za 

14 

to potreben vladarski ustanovitveni privilegij in papeška bula o 

potrditvi tega privilegija. Mnenja, da naj bi že splošne papeške 

bule iz 16. stoletja, ki so jezuitski red pooblaščale, da ustanavlja 

filozofske in teološke fakultete ter podeljuje akademske naslove, 

zadostovale za sklep, da naj bi imel jezuitski red splošno 

pooblastilo za ustanavljanje univerz, gredo predaleč, saj bi bila 

tedaj nesmiselna pogosto dolgotrajna in trda pogajanja med 

vladarji in papeži o ustanovitvi univerz. Ustanovitveni privilegiji 

jezuitskih univerz (papeška bula, vladarski privilegij) vsebujejo 

npr. poleg mnogih drugih določb tudi formulo o povzdignjenju 

v univerzo (studii generalis universitas). 10 

Formalnopravni karakter višjih študij določajo teze in disputacije 

ter njihova eventualna povezava s podeljevanjem akademskih 

naslovov. Ob tem pa je treba reči, da je jezuitski študijski red 

bistveno preoblikoval dotedanji izredno svobodni izpitni sistem 

srednjeveško-humanističnih univerz. Določal je, da je prehod iz 

8 V. Steska, Collegium Carolinum Nobilium v Ljubljani, v: Izvestja Muzejskega društva, 

15, 1905, 153. 

9 H. Bren, K zgodovini ljubljanskega semenišča, v: Carniola, 8, 1917, 139-143.; M. Smolik, 

Kako so zidali semenišče v Ljubljani, v: Kronika, 7, 1959, 90-96. 

10 

F. Paulsen, Geschichte des gelehrten Unterrichts, 1, 412-424; F. Zwitter, Višje šolstvo na 

Slovenskem, 23; J. Ciperle, Il programma didattico e gli studi dei gesuiti a Lubiana, v: I 

Gesuiti e gli Asburgo, Trieste 1995, 96–98.

Znameniti trije lističi z začetka 18. stoletja, kjer se izrecno govori o ustanovitvi nove 

univerze (jezuitskega tipa) v Ljubljani s podeljevanjem akademskih stopenj. Semeniška 

biblioteka v Ljubljani. (Foto: Janez Pukšič). 

enega v drug letnik mogoč le ob opravljenih zaključnih izpitih iz 

vseh predmetov letnika (regulae praepositi provincialis). Šele po 

opravljenih posameznih izpitih je kandidat lahko opravil izpit 

iz celotne filozofije ali teologije (omnes philosophiae partes / 

omnes theologiae partes). Teze in njihovo obrambo gre razumeti 

le kot stalni sestavni del jezuitskega učnega sistema, ki goji pri 

svojih gojencih smisel za javno nastopanje, ne pa v povezavi s 

pridobivanjem akademskih stopenj. 11 

Podeljevanje akademskih stopenj, promocije bakalavrov, 

licenciatov, magistrov in doktorjev, ki jih seveda ne gre enačiti 

z današnjimi znanstvenimi nazivi, ki izvirajo iz druge polovice 

19. stoletja, je v jezuitski eri povezano z velikimi svečanostmi in 

ceremonijami, pač v smislu jezuitskih prizadevanj, da bi vplivali 

na široke kroge javnosti. 12 Čeprav so jezuiti v svojih knjigah, ki 

so se v Ljubljani kljub požaru jezuitskega kolegija v veliki meri 

ohranile, pedantno zapisali vsako svojo najmanjšo svečanost, 

promocije niso omenjene. V Ljubljani tudi ne poznamo 

nobenega v tem času promoviranega doktorja. 

Tako lahko le povzamemo po Franu Zwittru uveljavljeno 

15 

mnenje, ki je bilo zapisano v odlični razpravi že pred skoraj tremi 

desetletji v zborniku Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani, 

da so namreč tu v jezuitski eri obstajali višji filozofski in teološki 

študiji, ki so v vsebinskem pogledu v precejšnji meri identični z 

vsebino študija na filozofskih in teoloških fakultetah nekaterih 

jezuitskih univerz, niso pa se podeljevali akademski nazivi, ki 

predstavljajo edino ostro mejo med semiuniverzitetnimi študiji 

in pravimi univerzami. 13 

V nasprotju z jezuitskim kolegijem v Celovcu pri ljubljanskih 

jezuitih neposredna prizadevanja za povzdignjenje v univerzo 

niso dokumentirana. Seveda pa ni izključeno, da se za Ljubljano 

še kaj najde, kajti viri za to obdobje še niso v celoti pregledani. 14 

Nekateri kulturni pojavi in prizadevanja določenega kroga znanstvenikov 

v Ljubljani, predvsem kroga Academiae operosorum 

pa tudi članov Collegium juridicum Labacense, Academiae 

philcharmonicorum, Academiae incultorum in Academiae 

Emonia v času, ko so opazna prizadevanja izpopolniti univerzo 

v Gradcu s pravno in medicinsko fakulteto, govorijo za to, da 

so se v Ljubljani na prelomu 17. v 18. stoletje prvič v zgodovinskem 

razvoju pokazali ugodni pogoji za organizacijo popolne 

univerze. 15 Nedvomno je krog Academie operosorum že imel 

koncept popolne univerze v Ljubljani, katerega pa ni realiziral. 

Vrsta univerzitetnih centrov v bližini Ljubljane, predvsem pa vse 

bolj utrjen položaj graške univerze realizaciji takih ljubljanskih 

razmišljanj očitno ni bil naklonjen. 16 

Novim težnjam 18. stoletja, ko izobraženski sloj ni bil več identičen 

z duhovniškim stanom in ko so realni šolski projekti postali vse 

bolj aktualni, so jezuiti v Ljubljani neradi popuščali. Družba 

Jezusova se je upirala prilagoditi Rationem studiorum novim 

potrebam. Pa vendarle vse kaže, da spada ljubljanski jezuitski 

kolegij v tisto skupino kolegijev avstrijske jezuitske province, 

v kateri so jezuiti v svojih višjih študijih pokazali dejansko 

pripravljenost v večji meri upoštevati realne – s strani države 

forsirane – predmete, npr. eksperimentalno fiziko, mehaniko 

in agronomijo. 17 Tako so v Ljubljani sredi 18. stoletja predavali 

11 R. Meister, Geschichte des Doktorates der Philosophie an der Universität Wien, v: Österreichische 

Akademie der Wissenschaften, Philosophisch-historische Klasse, 232/2 (Beiträge 

zur Geschichte der Universität Wien, Wien 1958, 23; J. Polec, Ljubljansko višje 

šolstvo, 10-11. 

12 Prim. R. Meister, Geschichte des Doktorats, 23-33. 

13 Višje šolstvo na Slovenskem, 28. 

14 V. Melik, Pregled razvoja univerze, 50. 

15 B. Reisp, Višje šole na slovenskem ozemlju, 167-168. 

16 

17 

Prim. J. Polec, Ljubljansko višje šolstvo, 10; B. Reisp, Višje šole na slovenskem ozemlju, 

163-172; J. Ciperle, Der slowenische Raum im Einflussbereich des österreichischen 

Bildungswesens, v: Zur Geschichte des österreichischen Bildungswesens, Probleme und 

Perspektiven der Forschung, (izd. E. Lechner, H. Rumpler, H. Zdarzil), Österreichische 

Akademie der Wissenschaften, Veröffentlichungen der Kommission für Philosophie und 

Pädagogik, Wien 1992, 376-378. 

J. Ciperle, Terezijanska šolska reforma in ljubljanske latinske šole, v: Jezuitski kolegij v 

Ljubljani (1597-1773), Zbornik razprav, (Redovništvo na Slovenskem, 4), Ljubljana 

1998, 45; A. Müllner, Die realistischen Disciplinen am Laibacher Jesuiten Collegium, v: 

Argo, IX, 1902, 171-176.

trije pomembni profesorji realije kot neobvezne predmete: 

Franz Xaver Wulfen (1728-1805), Gabriel Gruber (1740-1806) 

in Jožef Maffei (1742-1807). Ne gre pa zanemariti imen še 

nekaterih uglednih jezuitov: Bernharda Ferdinanda Erberga, 

Jožefa Kaufmanna, Janeza Pogrietschniga, Kristjana Riegerja, 

Gregorja Schottla in Janeza Schottla ter Inocenca Tauffererja. 

Odločilno prelomnico v upoštevanju realnih predmetov pri 

pouku ljubljanskih jezuitov pa nedvomno predstavljata nakup 

instrumentov za pouk eksperimentalne fizike leta 1754, ki jih je 

študijski superintendent za Kranjsko grof Jobst Weikard Barbo 

zahteval že leta 1752, in začetek poučevanja Newtonove fizike. 

Prvi jo je začel poučevati leta 1763 Franz Xaver Wulfen. Gabriel 

Gruber je na katedri za mehaniko poučeval risanje, geometrijo, 

hidravliko in inženirske predmete, namenjene izobraževanju 

obrtnikov. Posebno pomemben je bil ladjedelniški oddelek 

njegove šole, ki je pritegnil imenitne beneške ladjedelce. 18 

Zaradi državnih reformnih posegov se je po letu 1752 v Ljubljani 

najprej skrčil dotedanji triletni filozofski študij na dvoletnega 

s tremi profesorji. Ljubljana odslej pozna nižji (dvoletni) tip 

filozofskega študija s filozofijo (logiko, metafiziko), matematiko, 

fiziko (splošno in specialno, tj. eksperimentalno) in moralno 

filozofijo (etiko) kot obveznimi predmeti. Od treh profesorjev 

je eden poučeval etiko, drugi matematiko, ostali predmeti pa 

so bili prepuščeni profesorju filozofije. 19 Pri etiki so upoštevali 

tudi nekaj politike in državnega gospodarstva. Zgodovina se je 

na kraju jezuitskega obdobja v Ljubljani očitno predavala, ne pa 

elokvenca, to je nemška retorika. Prav ta dva predmeta, ki sta 

se praviloma predavala na višjem (triletnem) tipu filozofskega 

študija, sta bila pogoj za vpis na pravno in teološko fakulteto. 20 

Ob razpustitvi jezuitskega reda je bil v Ljubljani rektor kolegija 

Kristjan Rieger, prefekt filozofskega študija Ignaz Rasp, 

obstajale pa so naslednje stolice višjega študija: za logiko in 

metafiziko Bernard grof Hohenwart, za moralno teologijo Ignac 

Rosenberger, za cerkveno pravo Jožef Dollhopff, za mehaniko 

Gabriel Gruber, za fiziko in moralno filozofijo Jurij Schöttel, 

za matematiko in zgodovino Jožef Maffei, za poljedelstvo Janez 

Giell. To pomeni, da v ljubljanskem višjem šolstvu navkljub 

uvedbi nižjega (dvoletnega) filozofskega študija v vsebinskem 

pogledu vse do razpustitve jezuitskega reda ni prišlo do bistvenih 

sprememb. 21 

Na gimnazijski stopnji so leta 1770 v Ljubljani poučevali ob 

latinščini – v okviru razrednega pouka – od novozahtevanih 

predmetov zgodovino, geografijo in aritmetiko. Z nemščino 

so v tem letu prišli šele do vključno tretjega razreda, a dve leti 

pozneje so jo poučevali tudi v višjih treh razredih. O kvaliteti 

pouka novih predmetov govori dejstvo, da so jih poučevali 

magistri, v zadnjih dveh razredih pa profesorji, ki jih sami niso 

študirali in so jih kvečjemu spoznali na ponavljalnih tečajih; v 

smislu razrednega pouka pa so jih poučevale iste učne moči, ki 

so poučevale latinščino. 

Interesna nasprotja med jezuiti, ki so vztrajali na brezplačnem 

16 

študiju, in državo, ki je od leta 1735 dalje s patentom Karla VI. 

in z vrsto drugih odlokov skušala omejiti število izobražene 

mladine in mlade preusmeriti v proizvodne procese, se odražajo 

v izpitnih rezultatih ljubljanske gimnazije, o katerih je poročal 

ljubljanski izpitni komisar reprezentančni svetnik Pompeo 

Brigido. V zadnjem desetletju ljubljanske jezuitske gimnazije je 

število učencev v vseh šestih razredih padlo za tri četrtine, vstop 

v prvi razred ljubljanske gimnazije pa so v tem času preprečili 

(oziroma so iz njega izključili) okrog 500 kmečkim in meščanskim 

sinovom, medtem ko je število plemiških sinov ostalo nespremenjeno. 

Jezuiti so se državnim pritiskom proti šolanju kmečkih 

in meščanskih sinov ob koncu svojega delovanja v Ljubljani 

mogli upirati le z argumentom, da bo s tem radikalno upadlo 

število duhovščine, ki obvlada slovenščino, s čimer bo močno 

prizadeto dušnopastirsko delo. To je bil edini argument, ki ga je 

bila dunajska vlada v določeni meri še pripravljena upoštevati. 

Ukinitev jezuitskega reda leta 1773 predstavlja v zgodovini 

ljubljanskega višjega šolstva začetek nove dobe. 22 Osnovne 

značilnosti nove ureditve, ki je bila uvedena po ukinitvi jezuitov, 

so tu ostale – če ne upoštevamo kratke prekinitve v dobi Napoleonovih 

Ilirskih provinc (1809-1813) – v veljavi do marčne 

revolucije leta 1848. Sprva je tako kot drugod obveljala praktična 

rešitev. V »nižjih šolah« (gimnaziji) so ostali bivši jezuiti kot 

začasni državni nameščenci, a že leta 1780 gimnazijski učni 

kader sestavljajo v svetne duhovnike preimenovani eksjezuiti. Za 

»višje šole«, kjer so na filozofskem študiju v začetku poučevali 

jezuiti, ki pa so bili v celoti izključeni iz teološkega študija, je 

deželno glavarstvo v Ljubljani razmišljalo o namestitvi štirih 

predavateljev frančiškanov. Škof Karel Janez Herberstein, ki mu 

je Dunaj leta 1774 zaupal vrhovno nadzorstvo nad vsemi študiji 

v Ljubljani (predsedstvo študijske komisije) in ki je do začetka 

osemdesetih let s tihim pristankom dunajske vlade dejansko 

odločal o ljubljanskem višjem šolstvu, je ukrenil vse, da bi predavateljska 

mesta zasedli svetni, če le mogoče njemu podrejeni 

duhovniki. Zaradi njegovih cerkvenopolitičnih nazorov mu 

je bila tuja misel, da bi predavateljska mesta zasedli redovniki, 

še zlasti frančiškani ne, čeprav se je prav v Avstriji v tem času 

marsikje to dogajalo. 23 Leta 1779 so tako na teologiji poučevali: 

18 Prim. članke o teh osebah v Slovenskem biografskem leksikonu pa tudi: B. Reisp, Višje šole 

na slovenskem ozemlju, 168; F. Zwitter, Višje šolstvo na Slovenskem, 31; N. Praprotnik, 

T. Wraber, Prispevek Franca Ksaverja Wulfena k poznavanju semenk Slovenije, v: Jezuitski 

kolegij v Ljubljani (1597-1773), Zbornik razprav, (Redovništvo na Slovenskem, 4), 

Ljubljana 1998, 111-123. 

19 

20 

21 

22 

J. Nečásek, Geschichte des Laibacher Gymnasiums, II, V . Programm und Jahresbericht 

des kaiser. königl. Obergymnasiums zu Laibach, Laibach 1861, 11; F. Zwitter, Višje 

šolstvo na Slovenskem, 32, 35-36. 

F. Zwitter, Višje šolstvo na Slovenskem, 31. 

NM, sig. 1855, Instanz Schematismus für das Herzogthum Krain 1775; J. Nečásek, 

Geschichte des Laibacher Gymnasiums, II, 1861,12; B. Reisp, Višje šole na slovenskem 

ozemlju, 168. 

Prim. V. Rajšp, Ukinitev jezuitskega reda na Slovenskem, v: Jezuiti na Slovenskem, Zbornik 

simpozija, (Redovništvo na Slovenskem, 3), Ljubljana 1992, 255-275.

Jožef Jurij Lenaz - profesor dogmatike, Franc Ziegler - profesor 

moralne teologije, Franc Pogačnik - profesor kanonskega prava 

in cerkvene zgodovine, Jakob Sorčan - profesor orientalskih 

jezikov; na filozofiji pa: Anton Amschel - profesor fizike, Anton 

Tschokel - profesor logike (naslednje leto Andrej Novak) in 

Martin Jell - profesor matematike. Herbersteinovi posegi v višje 

šolstvo so vodili v spore med bivšimi jezuiti in novimi učnimi 

močmi ter po svoje pripomogli k odpravi oziroma razpustitvi 

ljubljanskih teoloških in filozofskih študij v prvi polovici 

osemdesetih let. 24 

Po ukinitvi jezuitskega reda so tako gimnazija kakor tudi 

filozofski in teološki študiji v Ljubljani prešli pod neposredno 

državno upravo. Gimnazija kot »nižje šolstvo« je sedaj organizacijsko 

bolj ločena od »višjega šolstva«, po svoji učni vsebini pa 

z njim v tesni navezi. Že omenjeni gimnazijski reformni projekti 

terezijanske ere so v Ljubljani oblikovali petrazredno gimnazijo 

z razrednimi učitelji; v didaktično-metodičnem pogledu je 

pouk baziral na monotonem latinskem jezikovnem pouku, za 

razvedrilo in oddih pa so mu dodali še nekaj naravoslovno-matematičnih 

vsebin. Odmevov na prizadevanja za prenos poudarka 

s pouka latinščine na pouk realij, matematično-naravoslovne 

discipline in moderne jezike v Ljubljani ni zaznati. 25 

Medtem ko so vrhovno vodstvo gimnazije (in normalke) v 

začetku sedemdesetih let zaupali gimnazijski šolski komisiji, 

je vrhovno vodstvo filozofskih in teoloških študij prevzela 

študijska komisija, sestavljena iz dveh svetnikov deželnega 

glavarstva in direktorja teoloških študij. Študijsko komisijo so 

leta 1779 sestavljali: Alojz Adolf grof Auersperg - svetnik; Franc 

Jožef grof Wurmbrand - svetnik, Jožef Jurij Lenaz - direktor 

teološke fakultete, in Jožef Hübner. Leta 1781 so gimnazijske 

zadeve izločili iz normalnošolske (gimnazijske) komisije in 

jih zaupali študijski komisiji. Neposredno vodstvo študij pa je 

seveda pripadlo študijskim direktorjem: direktorju filozofskega 

in direktorju teološkega študija. V osemdesetih letih je funkcijo 

direktorja ljubljanske filozofske in teološke fakultete opravljal 

Jožef Jurij Lenaz, profesor dogmatike. 26 

Cesarsko-kraljevi licej 

Po ukinitvi jezuitskega reda poimenovanja za ljubljansko 

latinsko šolstvo še nekaj časa niso ustaljena: gimnazija, 

akademija (Academia Labacensis, Academia archiducalis) pa 

tudi univerza. Za višje latinsko šolstvo se od konca osemdesetih 

let postopoma uporablja termin licej (Archiducale Lyceum 

Labacense, Caesareo Regii Lyceum Labacense, K.K. Lyceo zu 

Laibach, K.K. Lyzäum zu Laibach), ki je formalno že sestavljen 

iz dveh posebnih, med seboj ločenih enot: filozofske in teološke 

fakultete oziroma študija. Za nižje latinske šole pa je bil naziv 

gimnazija (Archiducale Gymnasium Labacense) uveden konec 

osemdesetih let. 27 

Uvajanje novih oziroma preoblikovanih študijskih načrtov je 

17 

privedlo do razširitve že obstoječih in oblikovanja novih učnih 

stolic in študijskih predmetov. Študij teologije je bil obogaten 

z novimi učnimi vsebinami: pastoralno teologijo (praktično 

delo duhovnika), dogmatiko, patristiko (cerkveni očetje prvih 

stoletij), hermenevtiko (razlaga Biblije), cerkveno zgodovino, 

zgodovino bogoslovne literature in z orientalskimi jeziki 

(hebrejščino). Tako je ljubljanski študij teologije sedaj obsegal 

štiri stolice. Nekdanji jezuitski stolici za moralno teologijo in 

kanonsko pravo sta bili močno razširjeni: moralni teologiji so bile 

dodane pastoralna teologija, patristika in zgodovina bogoslovne 

literature, kanonskemu pravu pa cerkvena zgodovina. Drugi dve 

stolici: dogmatika ter orientalski jeziki s hermenevtiko sta bili 

oblikovani povsem na novo. Praktično uvajanje v dušnopastirsko 

delo je bilo postavljeno v središče teološkega študija. 28 

Na dveletni filozofiji s tremi profesorji so sedaj v prvem letu 

poučevali logiko in matematiko, v drugem pa fiziko. V učnovsebinskem 

pogledu filozofski študij od začetka osemdesetih 

let dalje postopno nazaduje: konec je poučevanja mehanike, 

kmetijstva, teoretične fizike in naravoslovja. Celo takšen 

izvedenec v svoji stroki, kakršen je bil matematik Jožef Maffei, je 

moral zapustiti učno mesto na ljubljanski filozofiji. V konceptualnem 

pogledu filozofski študij ostaja – vsebinsko osiromašen – 

pripravljalnica za ostale študije, prelom z nekdanjim filozofskim 

kurzom (artistično fakulteto) je, kot že rečeno, evidenten, njegov 

nadaljnji razvoj pa povsem odprt. 29 

Ob tem pa je treba poudariti, da je bila mediko-kirurška šola, 

ki jo je vlada tudi v Ljubljani – tako kot v vseh drugih glavnih 

provincialnih mestih – ustanovila leta 1782, priključena filozofiji, 

kar je sprva privedlo do nastanka filozofsko-kirurške fakultete, v 

devetdesetih letih pa sta bili filozofija in kirurgija ločeni, medikokirurška 

fakulteta pa skupaj z babiško šolo oblikovana kot tretja 

licejska organizacijska enota (medicinsko-kirurška fakulteta). 

Sprva sta dva učitelja (profesorja) na tej stolici poučevala 

23 V. Schmidt, Zgodovina šolstva in pedagogike, 1, 1963, 264-268; J. Ciperle, Terezijanska 

šolska reforma, 46; F. M. Dolinar, Jožefinizem in janzenizem, v: Zgodovina Cerkve 

na Slovenskem (Inštitut za zgodovino Cerkve pri Teološki fakulteti v Ljubljani), Celje 

1991, 167. 

24 AS, gub. arh., reg. I, fasc. 4, 1786; V. Schmidt, Zgodovina šolstva in pedagogike, 1, 1963, 

269. 

25 

26 

27 

28 

29 

Prim. V. Schmidt, Zgodovina šolstva in pedagogike, 1, 1963, 270-280; J. Ciperle, Refor- 

ma Gratiana Marxa in gimnazije na Slovenskem, v: Ob 200-letnici Splošne šolske naredbe, 

Razstava v Slovenskem šolskem muzeju, Ljubljana 1974, 29-38; K. Wotke, Das 

österreichische Gymnasium im Zeitalter Maria Theresia (Monumenta Germaniae 

Paedagogica, XXX), Berlin 1905, 510-513, 523-524. 

J. Nečásek, Geschichte des Laibacher Gymnasiums, 4; B. Reisp, Višje šole na slovenskem 

ozemlju, 168. 

AS, gub. arh., reg. II, fasc. 80, 1792; NM, sig., 1855, Neuer Instanzkalender auf das 

Jahr M.DCCC.LXXX, in welchem die k.k. böheimische und österreichische Hofkanzlay, 

und die k.k. Oberste Justizstelle dann sammentlich hoch- und niedere Dikasterien und 

Stellen dieses Herzogthums Krain enhalten sind, Laibach 1780. 

Prav tam; prim. H. Zschokke, Theologische Studien und Anstalten der katholischen Kirche 

in Österreich, Wien, Leipzig 1894, 31-48. 

Prav tam; prim. R. Meister, Entwicklung und Reformen, 27; F. Zwitter, Višje šolstvo na 

Slovenskem, 33.

Fragment prošnje kranjskih deželnih stanov, ki so jo dne 27. maja 1786 naslovili na cesarja, in kjer prosijo za obnovitev v letu 1785 razpuščenih filozofskih študij. Pisec vloge, ki je bil 

očitno Anton Tomaž Linhart, je v lepem slogu obrazložil potrebo po študiju filozofije v Ljubljani v duhu prosvetljenske miselnosti. AS, Gubernijski arhiv, reg. I/odd II, fasc. 4. 

(Foto: Janez Pukšič). 

botaniko, kemijo, anatomijo, kirurgijo in porodništvo. Leta 1794 

pa je tretji učitelj začel poučevati živinozdravstvo. V razmerah, 

ko je imela Avstrija v drugi polovici 18. stoletja le na univerzah 

v Pragi, na Dunaju in v Krakovu tradicionalne medicinske 

fakultete, je bil ugled na univerzi promoviranih doktorjev 

medicine oziroma na univerzi diplomiranih magistrov kirurgije, 

ki so poučevali na licejskih mediko-kirurških študijih, pri prebivalstvu 

izredno velik, kar brez dvoma velja tudi za Ljubljano. V 

formalnopravnem pogledu pa seveda ostaja odprto vprašanje, 

če je »kirurško-anatomska šola« na liceju v Ljubljani, ki so jo 

mogli obiskovati ranocelniški vajenci brez gimnazijske izobrazbe, 

absolventi normalke in celo absolventi tretjega razreda glavne 

šole, sploh sodila med višje študije. Saj je bil vpis na ljubljansko 

višje šolstvo mogoč na filozofiji le po končani gimnaziji, za vpis 

na teologijo pa se od leta 1775 zahteva končan dveletni filozofski 

študij. Medicinska fakulteta na univerzi pa je zahtevala triletno 

filozofsko izobraževanje. 30 

Če je bilo takoj po ukinitvi jezuitskega reda upanje za ustanavljanje 

novih učnih (fakultetnih) stolic še realno (npr. juridični 

študij), so se v osemdesetih letih razmere temeljito spremenile. V 

tem času so se študijske možnosti v Ljubljani bistveno poslabšale, 

za nekaj časa pa so bile skoraj v celoti odpravljene. Omenjeno 

je že bilo, da v času Jožefa II. terciarni sektor šolstva stagnira, 

cesarjev interes je na visokošolskem področju usmerjen v vzgojo 

in izobrazbo duhovščine v centralnih državnih ustanovah, 

generalnih semeniščih (seminarium generale). Z utemeljitvijo, da 

bo po ustanovitvi generalnih semenišč v Gradcu in Innsbrucku 

v Ljubljani premalo teoloških slušateljev, so bili ljubljanski 

teološki študiji leta 1783 odpravljeni. V generalno semenišče 

v Gradcu, ki je bilo določeno tudi za vzgojo duhovščine 

ljubljanske škofije, je bilo že leta 1783 usmerjenih iz Ljubljane 

18 

15 študentov, tja je bila prenesena tudi ustanova Collegium 

Carolinum s premoženjem razpuščene bratovščine Filipa Nerija. 

Vsi štirje profesorji teološke fakultete ljubljanskega liceja: dr. 

Jožef Jurij Lenaz, profesor dogmatike; Franc Ziegler, profesor 

moralne teologije, patristike, pastoralne teologije in zgodovine 

bogoslovne literature; Franc Pogačnik, profesor cerkvenega 

prava in cerkvene zgodovine, in Jakob Sorčan, profesor orientalskih 

jezikov in hermenevtike – pa so bili prestavljeni na licej v 

Innsbrucku. Študij teologije na tamkajšnji univerzi je namreč ob 

njeni začasni ukinitvi oziroma spremembi v licej leta 1783 imel 

samo štiri profesorje, za študij teologije v generalnem semenišču, 

ki je bil ustanovljen pri liceju v Innsbrucku, pa je bilo tako – kot 

na Dunaju in v Gradcu – predvidenih osem profesorjev, prav 

toliko kot na teoloških fakultetah univerz. Kmalu za tem so bile 

odpravljene tudi filozofske in teološke študije v še obstoječih 

samostanih za vzgojo lastnega redovnega naraščaja: v Ljubljani 

pri frančiškanih in kapucinih. Oblasti že od terezijanskih 

šolskih reform tem študijem niso kaj prida zaupale, prizadevanja 

za spremembo njihove vsebine v novem duhu pa niso uspela. 

Nova izobraževalna središča za duhovščino so tako privedla do 

ukinitve vseh drugih ustanov za duhovniško izobraževanje. 31 

Odpravi javnih in redovnih teoloških študij v Ljubljani je leta 

1785 sledila razpustitev filozofskih študij. Ni neznano, da je bil 

formalni povod ukinitve spor med direktorjem filozofskih študij 

Antonom Amschlom, bivšim jezuitom, in Jožefom Novakom, 

30 B. Reisp, Višje šole na slovenskem ozemlju, 169; F. Zwitter, Višje šolstvo na Slovenskem, 

33-34; V. Schmidt, Zgodovina šolstva in pedagogike, 1, 1963, 287; prim.E. Lesky, A. 

Wandruschka, (izd.), Gerard van Swieten und seine Zeit, V: Studien zur Geschichte 

der Universität Wien, 8, Wien, Köln, Graz 1973; T. Puschmann, Die Geschichte der 

Medizin als akademischer Lehrgegenstand, Leipzig 1889, 76.

Ljubljansko licejsko poslopje, nekdanji frančiškanski samostan na današnjem Vodnikovem trgu, ki je bil v letih 1788/90 preurejen v visokošolski licej. Gvaš Franza Kurza zum Thurna 

und Goldensteina iz druge polovice 19. stoletja. NMS, grafični kabinet, inv. št. 7317. (Foto: Janez Pukšič). 

profesorjem logike in metafizike, kateremu so očitali svobodomiselno 

vsebino predavanj in heretične nauke. Dejanska vsebina 

njegovih predavanj kakor tudi njegovi doktrinarni pogledi še 

niso znani. Anton Tomaž Linhart, centralna osebnost študijskih 

reformnih prizadevanj na Kranjskem v tem času, pa kot član preiskovalne 

komisije, ki jo je v zvezi z Novakovo afero organiziral 

okrožni urad, o delu komisije in Novakovih pogledih molči. Spor 

je segel do cesarja, ki je v skladu s svojo politiko splošne redukcije 

na visokošolskem področju to uporabil kot vzrok za realizacijo 

že prej načrtovane ukinitve filozofskega študija v Ljubljani. Jožef 

Novak je – po suspenzu s strani gubernija in njegovem preklicu 

s strani Študijske dvorne komisije – napredoval na dunajsko 

Terezijanišče, rektor Anton Amschel pa je izgubil svoj položaj in 

profesuro. Po sto letih so v Ljubljani ostala le predavanja mediko-kirurškega 

študija. 32 

Kranjski deželni stanovi so nato v dveh vlogah (27. maja 1786 in 

19 

20. aprila 1787), katerih avtor je očitno Anton Tomaž Linhart, 

prosili cesarja ne samo za obnovo prejšnjih dveh licejskih 

filozofskih letnikov, temveč da se po zgledu preosnovane 

dunajske univerze organizira v Ljubljani podobna ustanova, saj 

nekateri predlogi v teh spomenicah spadajo na področje pravne 

fakultete in tehničnih visokih šol. Škof Janez Karel Herberstein 

31 J. Nečásek, Geschichte des Laibacher Gymnasiums, 4; J. Kulavic, Das fürstbischöfliche 

Priesterseminar und die theologische Lehranstalt zu Laibach, v: Theologische Studien 

und Anstalten der katholischen Kirche in Österreich, Wien, Leipzig 1894, 810; J. Polec, 

Ljubljansko višje šolstvo, 15; F. Zwitter, Višje šolstvo na Slovenskem, 34; J. Ciperle, Oris 

šolstva na Slovenskem v obdobju pred francosko revolucijo, v: Slovenci v letu 1789 (Razstavni 

katalog NM), Ljubljana 1989, 36-37. 

32 

Prim. AS, gub. arh. reg. II, fasc. 4, 1786; V. Schmidt, Zgodovina šolstva in pedagogike, 1, 

1963, 269; F. Zwitter, Višje šolstvo na Slovenskem, 36, 51 in tam navedena literatura; 

isti, Linhartova doba, misel in delo, v: A. Linhart, Poskus zgodovine Kranjske in ostalih 

dežel južnih Slovanov Avstrije, 1-2, Ljubljana 1981, 311-315.

je v skrbi, da ne bi ostala škofija brez duhovniškega naraščaja, 

podprl prvo prošnjo stanov s pritožbo notranjeavstrijskemu 

guberniju. 33 Stanovski spomenici v lepem slogu in logični ostrini 

v duhu razsvetljenske miselnosti, ki doseže v Ljubljani v tej dobi 

svoj višek, utemeljujeta potrebo po visoki šoli v Ljubljani. 34 

Po časih stare Akademije operozov se torej v dobi Jožefa II. v 

Ljubljani drugič pojavijo misli o ustanovitvi univerze. Z uvedbo 

narodnostnega momenta, to je s poudarjanjem deželnega jezika, 

ki se ne govori samo na Kranjskem in v Istri, in s poudarjanjem 

njegove individualnosti, ki je v drugi spomenici jasno dokumentirana, 

pa je razlika od prizadevanj pred osemdesetimi leti 

evidentna. 35 Sprva (v začetku leta 1788) so bile vse vloge zavrnjene 

z argumentom, da Dunaj ne namerava pospeševati zakotnih 

študij. Neznani so še vzroki, zakaj so bili z novim dvornim 

dekretom po treh mesecih (aprila 1788) vendarle obnovljene 

filozofske (dvoletne) študije v starem obsegu s tremi učnimi 

močmi: za fiziko (B. Schaller), za matematiko (Anton Gruber) 

in za filozofijo ter občo zgodovino (Franz Wilde). 36 Po ukinitvi 

generalnih semenišč 4. julija 1790 pa je ljubljanski licej dobil z 

dekretom 10. junija 1791 popolne teološke študije s sedmimi 

učnimi močmi in štiriletnim trajanjem. 37 Z razlogom, da gre 

za skrajšani, to je licejski študij, kjer »manjše število učiteljev 

posreduje le nujno gradivo«, jih je dvorni dekret v naslednjem 

letu znova skrčil na štiri učne moči (za cerkveno zgodovino in 

cerkveno pravo, za Sveto pismo, za dogmatiko ter za moralno in 

pastoralno teologijo). 38 

Ob koncu 18 in v začetku 19. stoletja so bile v Avstriji s forsiranjem 

modela terciarnega šolstva, katerega osnove so bile po bavarskem 

vzoru podane že v času Jožefa II., ustvarjene mnogo večje 

možnosti za pridobitev akademske izobrazbe. Dvojni nivo tega 

področja šolstva: licejski in »eruditivni« (univerzitetni) študij, 

je dal malim filozofsko-teološkim licejskim učnim ustanovam 

po provincah, ki so jih razsvetljeni reformatorji druge polovice 

18. stoletja obravnavali z nezaupanjem, predvsem v nenemških 

deželah monarhije povsem nov pomen. Liceji so se za razliko od 

pravih univerz, ki so bile usmerjene v znanstveno delo, posvečali 

predvsem izobraževanju za poklicno prakso, saj je bil njihov 

glavni cilj vzgoja duhovnikov, (ki naj bi imeli poleg bogoslovnih 

še praktična znanja iz poljedelstva), ranocelnikov, upravnikov 

veleposestev in učiteljev. V tem smislu so se liceji delili na 

take, ki so lahko podeljevali doktorate iz filozofije in teologije 

(degradirane univerze), in na liceje, ki so nastali kot nekake 

zakrnele gimnazije namesto prejšnjih jezuitskih študij ter postali 

znanstvenoizobraževalne ustanove v deželnih središčih, vendar 

brez pravice podeljevanja doktorskih nazivov. Cesarsko-kraljevi 

licej v Ljubljani (Archiducale Lyceum Labacense, Caesareo Regii 

Lyceum Labacense, K.K. Lyzäum zu Laibach, K.K. Lyzeum 

zu Laibach), ki je bil formalno ustanovljen leta 1791, je spadal 

med tiste avstrijske liceje, ki niso imeli pravice podeljevanja 

akademskih nazivov in so bili kot semiuniverzitetne ustanove 

neke vrste vmesni člen med gimnazijo in pravo univerzo. Imel je 

20 

Matrika (vpisna knjiga) ljubljanskega liceja nosi naslov: Album akademikov liceja v 

Ljubljani (Album Academicorum Lycei Labacensis). NUK, rokopisni oddelek, Ms 654. 


tri študijske usmeritve, filozofsko, mediko-kirurško in teološko, 

poleg tega pa še vrsto neobveznih predmetov od poljedelstva 

prek zgodovine in filozofije do modernih jezikov. 

V leopoldinski eri je demokratični reformni duh opazen tudi v 

ljubljanskem sekundarnem in terciarnem šolstvu. Po izključno 

Linhartovih zaslugah je bil v Ljubljani ustanovljen študijski 

konses. Uvedena je bila višješolska notranja učna avtonomija, in 

to kljub dejstvu, da je imela Ljubljana v tem času le dve vrsti višjih 

študij (filozofijo in teologijo) na izrazito licejski, ne univerzitetni 

stopnji; mediko-kirurški študij – sicer v okviru liceja – pa, kot že 

rečeno, sploh ni sodil na stopnjo višjih študij, saj se je v bistvu 

nahajal na vajeniški ravni. »Novi študijski načrt« dunajskega 

univerzitetnega profesorja Karla Antona Martinija pa je govoril 

o profesorjih štirih univerzitetnih fakultet, od katerih bi vsaka 

oblikovala svoj učiteljski zbor, ki bi skupaj z učiteljskim zborom 

33 V. Schmidt; Zgodovina šolstva in pedagogike, 1, 1963, 282. 

34 

35 

36 

37 

Anton Tomaž Linhart, Zbrano delo, Ljubljana 1950, 565-566; J. Nečásek, Das 

Majästätsgesuch des ständischen Ausschusses um Wiederherstellung des philosophischen 

Studiums zu Laibach vom 20 April 1787, v: Mittheilungen des historischen Vereins für 

Krain, 1859, 25-27; isti, Geschichte des Laibacher Gymnasiums, II, 1861, 6-8. 

V. Schmidt, Zgodovina šolstva in pedagogike, 1, 1963, 283; F. Zwitter, Višje šolstvo na 

Slovenskem, 37. 

V. Schmidt, Zgodovina šolstva in pedagogike, 1, 1963, 283. 

ÖSA-VA, Študijska dvorna komisija, III/2, škatla 355, ex 1793; J. Kulavic, Das fürstbi- 

schöfliche Priesterseminar und die theologische Lehranstalt zu Laibach, v: H. Zschokke, 

Theologische Studien und Anstalten, 812. 

38 V. Schmidt, Zgodovina šolstva in pedagogike, 1, 1963, 287.

gimnazije in normalke sestavljali šestčlanski študijski konses. 

Toda odloki za dopolnitev »novega študijskega načrta« so predvidevali 

ustanovitev študijskih konsesov tudi v glavnih deželnih 

mestih, torej tam, kjer so obstajali licejski in ne univerzitetni 

študiji, kar je pomenilo, da so ti predpisi veljali tudi za licejske 

študije. Prav na to se je oprl Linhart, ko je januarja 1792 sestavil 

načrt za aplikacijo »novega študijskega načrta« na Kranjskem. 

V Ljubljani je predlagal ustanovitev štirih učiteljskih zborov 

(teologije, filozofije, gimnazije in normalke) in študijski konses. 

Dunaj je njegov predlog odobril 20. aprila 1792. 39 

V nasprotju s Celovcem je v Ljubljani uspela realizacija obeh 

najpomembnejših avstrijskih razsvetljenskih visokošolskih 

reformnih ukrepov: ustanovitev novih kolegialnih šolskih oblasti 

in notranja avtonomija učnih zavodov. Po odpravi študijskih 

direktorjev in ustanovitvi učnih zborov in študijskega konsesa 

za Kranjsko je deželni glavar von Gaisruck s posebno kurendo 

22. septembra 1792 sporočil vsem ustanovam v deželi, da jim 

je odslej študijski konses neposredno nadrejeni organ. Vendar je 

predstavnik normalke zastopal le učitelje normalke, ne pa tudi 

učiteljev glavnih šol, predstavnik gimnazije pa je zastopal le 

profesorje ljubljanske gimnazije, novomeška gimnazija je imela 

namreč svoj učiteljski zbor, katerega predstavnik v konses ni 

bil neposredno vključen. Študijski konses je na Kranjskem štel 

Naslovnica in prva stran Seznama javnih predavanj na c. k. liceju v Ljubljani za študijsko 

leto 1824. NUK, rokopisni oddelek, Šolski spis, N 181/1969. (Foto: Janez Pukšič). 

21 

Izpitno spričevalo Jožefa Šubla iz dogmatične teologije iz leta 1805, ki sta 

ga podpisala takratni rektor Jožef Balant in profesor dogmatične teologije 

Matevž Ravnikar. NŠAL, Šolstvo, fasc. 57. (Foto: Janez Pukšič). 

šest članov, predsednika in pet asesorjev. Asesorje so izvolili 

profesorski zbori ljubljanskih teoloških, filozofskih in medikokirurških 

študij ter profesorska zbora gimnazije in normalke. Pod 

predsedstvom rektorja liceja, ki so ga vsako leto volili na novo, 

je zasedal enkrat tedensko in svoja poročila pošiljal deželnemu 

glavarstvu. Podrobna vsebina diskusij, ki so potekale v ljubljanskem 

študijskem konsesu, in vsebina njegovih poročil deželnemu 

glavarstvu nista znana, iz nekaj dostopnih poročil pa je mogoče 

sklepati, da se je ukvarjal predvsem s problematiko ljubljanskih 

višjih študij. Tako je ocenjeval delo ljubljanskih licejskih 

profesorjev, presojal učbenike in skripta, ki so jih uporabljali pri 

predavanjih, predlagal njihove izboljšave, razpravljal o izpitih, 

Licejski knjižnici, nastavitvi kvalitetnih profesorjev, podelitvi 

štipendij, oprostitvi plačevanja šolnine, obrambi javnih tez pri 

disputacijah itd. Presojal pa je tudi tekste, ki so jih bili profesorji 

dolžni objavljati. S tem je bila tudi na naših tleh cenzura knjig 

prenesena na licejske učitelje, čeprav je konses tekste pred objavo 

še moral pošiljati v odobritev deželnemu glavarstvu. 40 

Visoka šola Ilirskih provinc 

Francosko gospostvo na vzhodni obali Jadranskega morja v 

času Napoleona na začetku 19. stoletja (1809-1814) predstavlja 

tudi za zgodovino šolstva, kljub temu da je trajalo le kratek čas, 

izredno pomembno obdobje. Poleg preureditve elementarnega 

(osnovnega) in srednjega šolstva je bila najvažnejša pridobitev 

francoske šolske reforme ustanovitev univerze v Ljubljani. Glavni 

nagib za ta ukrep je bil preprečiti, da bi naraščaj za akademske 

poklice odhajal študirat v Avstrijo. S šolskim letom 1810/11 so 

39 Prav tam, 283-287. 

40 V. Schmidt, Zgodovina šolstva in pedagogike, 1, 1963, 283-290; J. Ciperle, Podoba velikega 

učilišča ljubljanskega, 2001, 61-67.

Diploma mediko-kirurškega študija liceja v Ljubljani, ki je bila Tomažu 

Pircu iz Kranja izstavljena dne 9. aprila 1836. AS 972, Osebni fond. 


v Ljubljani začele delovati tako imenovane »centralne šole« 

(écoles centrales) s petimi študijskimi smermi: za zdravnike, 

kirurge, inženirje, arhitekte, pravnike in teologe. Prvi letnik je bil 

za vse smeri enak in je imel predavanja iz govorništva, metafizike 

in fizike – to je bil filozofski študij kot uvod v pravi predmetni 

študij. Vsega skupaj so centralne šole v začetku prvega leta imele 

300 študentov, na koncu leta pa skoraj tretjino manj. Kakor 

je ugotovil Vlado Schmidt, je bilo med študenti dve tretjini 

Kranjcev, med temi več Gorenjcev in Idrijčanov kot drugih. 

Tudi Ljubljančanov ni bilo preveč, komaj dvajsetina, če štejemo 

zraven še najbližjo okolico. Med študenti od drugod jih je bilo 

največ z Goriškega. Povprečna starost novincev je bila 18-19 let, 

kar je približno eno leto nad tedanjim evropskim povprečjem. 

Na teologiji so prevladovali kmečki fantje, na inženirstvu in 

arhitekturi obrtniški sinovi, drugod je bila približna polovica 

Prva stran statuta (Reglement) francoske univerze v Ljubljani iz 

1. avgusta 1810 v prepisu. NUK, rokopisni oddelek, Ms 1467. 


22 

Pogled na naslovnico matrike (vpisne knjige) francoske ljubljanske centralne šole iz leta 

1811. NŠAL, Šolstvo, fasc. 57. (Foto: Janez Pukšič). 

kmečkih sinov. Študij naj bi trajal štiri, za medicino in kirurgijo 

pa pet let. Centralne šole so imele pravico podeljevati akademske 

nazive. Profesorjev je bilo enajst. Med temi jih je sedem učilo 

že dotlej na ljubljanskem avstrijskem liceju. Predavanja so bila 

deloma v latinščini, deloma v francoščini, deloma v nemščini. 

Po prvem letu se je študij nekoliko spremenil. Iz centralnih šol 

je nastala akademija (academie), študijske smeri so preuredili 

in opustili inženirsko-arhitektsko. Končal seveda študija na 

ljubljanski francoski univerzi razen teologov ni nihče, saj je 

delovala samo tri leta. Avstrijci pa so po ponovnem prihodu leta 

1814 vrnili šolstvo v prejšnje stanje. 41 

Bolj kakor zaradi neposredne koristi je bila francoska univerza 

v Ljubljani pomembna kot obet za prihodnost, kot zgled za 

avstrijsko vlado, kako naj bi na Slovenskem skrbela za višje 

šolstvo. 

Borba za slovensko univerzo 

Revolucija 1848 je namreč osvetlila tudi veliko zaostalost 

avstrijskega sekundarnega in terciarnega šolstva. Čeprav so že 

od začetka štiridesetih let 19. stoletja v presledkih razpravljali 

o prestrukturiranju tega šolstva in je med pobudniki reforme 

obstajalo soglasje glede ciljev, so dali šele revolucionarni 

dogodki leta 1848 odločilno pobudo za uresničitev teh načrtov. 

Kar so dalj časa preprečevali od zgoraj – z boječim obotavlja- 

41 J. Polec, Ljubljansko višje šolstvo v preteklosti in borba za slovensko univerzo, v: Universitas 

Alexandrina, Zgodovina slovenske univerze v Ljubljani do leta 1929, Ljubljana 

1929, 20-51. V. Schmidt, Zgodovina šolstva in pedagogike, 1, 1963, 283-290.

njem Študijske dvorne komisije – je sedaj izsilil množični pritisk 

od spodaj. Bili so to profesorji in študentje dunajske univerze, 

ki so 12. marca 1848 s svojo znamenito »viharno peticijo« 

izkoristili nemire teh dni in ki so znali svoje zahteve, predvsem 

tisto znamenito zahtevo »po svobodi pouka in svobodi učenja« 

(»svobodi znanosti in svobodi pouka«) nemških univerz tako 

odločno zastopati. 42 

Poglavitni cilji nove ureditve so že jasno nosili pečat Franza 

Exnerja, bivšega profesorja praške univerze, ki je bil poklican 

v znanstveni sosvet prosvetnega ministrstva. Za nujni osnovni 

pogoj kakršnih koli globljih sprememb pa je bila spoznana 

obnovitev notranje in zunanje avtonomije univerze, torej prosto 

gibanje znotraj znanstvenih disciplin. Odslej naj bi napredek 

v znanstvenih strokah – učni programi, ki ne bodo reducirani 

na državno-politične nujnosti in golo poklicno izobraževanje – 

postavljal meje oblikovanja posameznih fakultet. 

Načrtovane rešitve (Exner, Bonitz, kasneje Thun) so šle že v 

prvih mesecih v smeri, da mora biti fakulteti, ki se je nekdaj 

po predavanjih imenovala artistična, od jezuitskih časov pa po 

njihovem kurzu filozofije (Cursus philosophiae) filozofska in je 

za vse slušatelje – kot znano – predstavljala obvezno prvo stopnjo 

za nadaljnje (strokovne) študije, odvzeto breme pripravljalnih 

nalog in omogočen enakovreden vstop med druge fakultete. 

To je seveda pomenilo dokončno likvidacijo obeh filozofskih 

letnikov, katerih naloge so bile sedaj prenesene na gimnazijo in 

popolnoma na novo oblikovano filozofsko fakulteto. Gimnazija 

pa naj bi odslej kot splošnoizobraževalna šola dajala predizobrazbo 

za študij na kateri koli visoki šoli. 

Na univerzah se »organizirajo drugim fakultetam enakopravne 

filozofske fakultete, ki v starem smislu besede obsegajo tudi vse 

matematično-prirodoslovne discipline in ki postanejo pozneje 

s svojim po strokah diferenciranim študijem, organizacijo 

inštitutov in seminarjev nekaka hrbtenica znanstvenega dela na 

univerzah«. Hkrati je prevladalo mnenje, da naj se od univerz 

loči triletni kirurški študij, ki je večinoma baziral na nižjih 

gimnazijskih razredih in ni več izkazoval upravičenosti svojega 

obstoja: ob zdravnikih so sedaj kirurgi postali nepotrebni. Žrtev 

prizadevanj po enotnosti in kvaliteti univerzitetnih študijev 

so seveda postali tudi mediko-kirurški študiji na licejih. Proti 

tem tendencam ni bilo odporov, jasno pa je bilo, da bo odslej, 

ko bo odpadlo nižje univerzitetno šolstvo (semiuniverzitetne 

učne ustanove), razlika med gimnazijskimi in univerzitetnimi 

centri mnogo večja, še zlasti, ker je bilo jasno, da bo število 

univerzitetnih središč omejeno, saj se celo dunajska filozofska 

fakulteta ni mogla organizirati brez profesorjev iz nemških 

držav, nezmožnost organizirati medicinski fakulteti v Gradcu 

in Innsbrucku pa je na obeh univerzitetnih središčih visela kot 

madež; od tod tudi tolikšna prizadevanja za čimprejšnjo vzpostavitev 

popolnih medicinskih študij. Pri Slovencih je vprašanje, 

kje naj bo univerza in kje gimnazija, postalo, kakor povsem točno 

ugotavlja Fran Zwitter, »eminentno nacionalno vprašanje«. 43 

23 

Že v prvih tednih po revoluciji, kjer igrajo študentje veliko 

vlogo in kjer znova obstajajo profesorski kolegiji, se v Ljubljani 

zavzemajo za slovensko univerzo predvsem študenti in profesorji 

liceja. Najbolj vnet iniciator za univerzo je bil rektor liceja in 

direktor mediko-kirurškega študija dr. Jurij Matija Šporer, ki 

je bil tudi podpredsednik Slovenskega društva. Za akcijo se 

je zavzel tudi dr. Janez Bleiweis, profesor veterine ne medikokirurškem 

študiju. Argumenti v prizadevanjih za univerzo v 

Ljubljani so bili izrazito slovenski, konkretna cilja pa sta bila 

razširitev mediko-kirurškega študija z dvema stolicama (z dvema 

profesurama) v medicinsko fakulteto in povsem nova pravna 

fakulteta s celotnim novim osebjem. Problema, da bodo nove 

filozofske fakultete odslej le v tujini, se Ljubljana v tem času 

očitno ni zavedala. 

Od 2. maja 1848 do 6. junija 1848 so se z zahtevami po popolni 

univerzi v Ljubljani oglašali študentje in profesorji mediko-kirurškega 

študija, celotni profesorski zbor ljubljanskega liceja in 

ustanovni občni zbor Slovenskega društva. Toda avgusta 1848 

je bil v skladu s splošno odločitvijo prvi letnik filozofskega 

študija priključen gimnaziji. Ni nam znano, kakšen, če sploh, 

je bil odpor proti temu ukrepu v Ljubljani. Licejski filozofski 

profesorji so namreč pojmovali svojo novo namestitev na 

gimnazijah kot degradacijo, dijaki pa tudi niso bili preveč 

navdušeni, da bodo morali še nadalje nositi prisilni gimnazijski 

jopič, namesto da bi bili vključeni v svobodne akademske oblike. 

Zdi se, da je prosvetni upravi uspelo pomiriti in pridobiti obe 

skupini za to v organizacijskem pogledu izredno pomembno 

spremembo. Ljubljanski mestni magistrat, kranjski deželni 

stanovi in kranjski gubernij so akcijo za univerzo priporočali, 

a hkrati izjavljali, da prispevati v ta namen ne morejo ničesar, 

prispevati bi morala država. Dunajsko prosvetno ministrstvo 

pa se je konkretnim odgovorom izogibalo z argumentom, da 

bo treba vprašanje slovenske univerze v Ljubljani rešiti v širšem 

avstrijskem okviru. 44 

Kljub omenjenim peticijam in kljub dejstvu, da je bil ljubljanski 

licejski mediko-kirurški študij na precej visoki stopnji, je bil ta 

13. avgusta 1848 ukinjen. Zaradi vloge, naj oblasti to odredbo 

prekličejo, je bila ukinitev vsaj toliko omiljena, da je bilo 15. 

septembra odrejeno postopno demontiranje šole, začenši s 

42 H. Engelbrecht, Geschichte des österreichischen Bildungswesens, 4, 1986, 222-224. J. Ciperle, 

Avstrijsko šolstvo po meščanski revoluciji 1848 in položaj na Slovenskem, v: 130 

let visokega šolstva v Mariboru, Zbornik simpozija, Maribor, Celje 1991, 259; isti, Die 

Slowenen und die europäische bildungsgeschichtliche Entwicklung bis zum Jahre 1918, 

v: E. Lechner, (izd.), Pädagogische Grenzgänger in Europa (Bildungsgeschichtliche und 

europäische Identität. Bd. 2), Frankfurt am Main, Berlin, New York, Paris, Wien 1997, 

52-53. 

43 

44 

H. Engelbrecht, Geschichte des österreichischen Bildungswesens, 4, 1986, 222-225; F. 

Zwitter, Višje šolstvo na Slovenskem, 45; J. Ciperle, Avstrijsko šolstvo po meščanski revoluciji, 

261; isti, Podoba velikega učilišča ljubljanskega, 245. 

F. Zwitter, Višje šolstvo na Slovenskem, 46; S. V. Bavdek, Delovanje dr. Janeza Bleiweisa 

in njegova osebnost, (Zbornik Veterinarske fakultete, Univerza v Ljubljani, 8), Ljubljana 

1998, 30; J. Ciperle, Podoba velikega učilišča v Ljubljani, 246.

Razpored javnih predavanj na Teološki škofijski učni ustanovi v Ljubljani 

za študijsko leto 1861/62 z navedbo študijskih predmetov in učnega 

osebja. NŠAL, Škofijska pisarna (semenišče), fasc. 52 / 7-11. 

(Foto: Janez Pukšič) 

prvim letnikom. V primeru ljubljanskega mediko-kirurškega 

študija dunajska prosvetna uprava torej ni upoštevala svojega prej 

izraženega stališča, da bo glede ukinitve počakala na odločitev o 

bodoči mreži medicinskih fakultet, saj so nekatere take študije, 

npr. v Gradcu, Salzburgu in Innsbrucku, še obdržali: v Gradcu 

je bil mediko-kirurški študij spremenjen v medicinsko fakulteto 

leta 1863, v Innsbrucku leta 1869, licej v Salzburgu pa so 

demontirali (podobno kot licej v Olomucu) šele leta 1871. 

Dr. Janez Bleiweis je 10. decembra 1848 sestavil v imenu 

Slovenskega društva novo peticijo za popolno univerzo. Po njej 

naj bi ostal mediko-kirurški študij v polnem obsegu vse dotlej, 

dokler ga ne bi nadomestila medicinska fakulteta. Toda prosvetno 

ministrstvo jo je 15. januarja 1849 zavrnilo z argumentom, da 

se nižji kirurški študiji počasi ukinjajo, ljubljanski pa takoj, ker 

majhno število ranocelnikov, ki tu vsako leto zaključi študij, ne 

opravičuje njegovega nadaljnjega obstoja. 45 

Vse nadaljnje peticije so Ljubljani prinesle le dvoje brezplačnih 

juridičnih predavanj, to je stolico v »ilirskem« (slovenskem) 

jeziku za civilno in kazensko pravo, tj. za stroki, ki sta bili za 

praktičnega jurista in za prevajanje zakonov najbolj potrebni. S 

predavanji iz kazenskega prava je po predhodnem imenovanju 

začel 1. junija 1849 dr. Ernest Lehmann. Predavanja so potekala 

v licejskem poslopju, kjer je od 20. marca tudi Anton Mažgon 

predaval civilno (državljansko) pravo. Vendar je v začetku julija 

zbolel, 24. avgusta pa umrl. Zapustil je prevod občega državljanskega 

zakonika. Dr. Lehmann je predaval do konca semestra 

24 

in odpravil izpite. Predaval je po lastnih skriptih, ki so bili v 

litografirani obliki razmnoženi v 30 izvodih. S pomočjo Mateja 

Cigaleta je v okviru Slovenskega društva pripravil del prevoda 

kazenskega zakonika za mlade slušatelje, »ki še niso imeli prilike 

poslušati na univerzi predavanja o naravnem, zasebnem in o 

državnem pravu in zato niso imeli o njem pojma«. 

Vsa nadaljnja ljubljanska prizadevanja je dunajska vlada zavračala 

z že znanim argumentom, da je treba vprašanje univerz rešiti v 

celoti in da je to vprašanje še odprto in predmet obravnave. 46 

Koncept Ernesta von Feuchterslebna, od julija 1848 odgovornega 

podsekretarja v prosvetnem ministrstvu, ki je med drugim 

vseboval: ustanovitev profesorskih zborov; možnost, da vsak 

profesor lahko postane rektor; odpravo študijskih direktorjev in 

konkurzov; nameščanje profesorjev glede na njihove kvalifikacije, 

ki jih presodi profesorski zbor; pravico profesorjev, da si po 

lastnem preudarku izbirajo asistente; svobodo učenja in pouka; 

odpravo semestralnih izpitov in namesto njih javne rigoroze pod 

predsedstvom dekana; promocije pod predsedstvom rektorja ter 

popolno univerzo za vsako narodnost v monarhiji, je bil v veliki 

meri realiziran. 

Provizorični zakon o organizaciji akademskih oblasti, ki ga je 

zasnoval Franz Exner in ki je stopil v veljavo 30. septembra 1849, 

je univerzam prinesel samoupravo. Od principa svobode pouka 

in učenja niso več odstopili, čeprav so si marsikateri profesorji in 

študentje želeli predmarčne reglementacije. 47 

Univerzitetna reforma je ubrala pravo mero med samoupravo 

univerze, ki jo zahteva znanstveno delo, in iz različnih vzrokov 

vendarle razumljivimi kontrolnimi in nadzornimi prizadevanji 

države; znala pa se je tudi ubraniti za razvoj univerze škodljivih 

vplivov doktorskih kolegijev. Urejanje vseh pomembnejših 

fakultetnih zadev je prešlo v roke profesorskih kolegijev, ki so jih 

sestavljali redni in izredni profesorji in dva zastopnika privatnih 

docentov. S sprejetimi ukrepi se je začela razpuščati srednjeveška 

struktura univerze (korporativna ureditev). 

Ljubljana (in Slovenci) na dobo ukinitve licejev, ki se je nakazovala 

že nekaj desetletij in ki je bila z vidika prizadevanj po enotnosti 

in kvaliteti terciarnega šolstva pravilna in korektna, očitno ni 

bila pripravljena. Bila je med tistimi avstrijskimi predmarčnimi 

semiuniverzitetnimi centri, ki so bili po marčni revoluciji med 

prvimi odpravljeni. Feuchterslebnovo načelo popolne univerze 

za vsako narodnost v monarhiji v Ljubljani ni bilo realizirano. 

Na to je vplivalo več momentov, poleg lastne nepripravljenosti 

tudi vse bolj negativen odnos do tega eminentnega slovenskega 

nacionalnega vprašanja v krogih dunajskega prosvetnega 

45 I. Pintar, Mediko-kirurški učni zavod v Ljubljani. Njegov nastanek, razmah in konec. 

Ljubljana 1939, 86-87. 

46 J. Polec, Ljubljansko višje šolstvo, 60-67; A. Benedetič, Poti do univerze, Ljubljana 1999, 

34-38. 

47 

H. Engelbrecht, Geschichte des österreichischen Bildungswesens, 4, 1996, 225; J. Ciperle, 

Avstrijsko visoko šolstvo po meščanski revoluciji, 262; J. Ciperle, Podoba velikega učilišča 

ljubljanskega, 248-249.

Samostojni predlog poslanca dr. Danila Majarona in tovarišev glede 

ustanovitve univerze v Ljubljani, ki ga je kranjski deželni zbor obravnaval 

na seji dne 28. februarja 1898. Obravnave deželnega zbora 

kranjskega v Ljubljani od 28. decembra 1897 do 28. februarja 1898, 39 

zv., Ljubljana 1898, Priloga 52, str. 438. (Foto: Janez Pukšič). 

ministrstva od konca leta 1848 dalje (npr. dr. Wilhelm Edler 

von Well). Treba pa je poudariti, da ostaja vprašanje pospešene 

ukinitve ljubljanskega liceja (predvsem njegovega mediko-kirurškega 

študija) slej ko prej neraziskano. Odgovor nanj bo mogoč 

šele na osnovi podrobne analize gradiva dunajskega prosvetnega 

ministrstva (deloma Študijske dvorne komisije) v letih 1848 do 

1850. 48 

Od licejskih študij je po marčni revoluciji Ljubljani ostala le 

teološka fakulteta kot vmesna stopnja med gimnazijo in univerzo 

in kot edina oblika univerzitetnega študija. Leta 1852 se je 

preselila iz Liceja v škofijsko semenišče in s tem tudi na zunanji 

ravni prekinila s svojim licejskim obdobjem. 

Od vseh zahtev po razširitvi študija v letih 1848 in 1849 je 

bila v Ljubljani za kratek čas uresničena le ureditev predavanj 

civilnega in kazenskega prava v slovenskem jeziku, vendar je bilo 

teh predavanj s študijskim letom 1848/49 konec: prenesli so jih 

v Gradec. Tako je bila Ljubljana s koncem liceja jeseni 1849 od 

univerze oddaljena veliko bolj kakor prej. Ostal je le teološki 

študij, ki je bil po ukinitvi liceja preoblikovan v bogoslovje kot 

škofijski učni zavod. Leta 1852 se je preselil iz licejske stavbe 

v škofijsko semenišče in s tem tudi na zunanji, simbolni ravni 

prekinil s svojim licejskim obdobjem. 

Po zmagi reakcije in absolutizma je bilo sredi petdesetih let v 

avstrijskih in ogrskih deželah sedem univerz: Dunaj, Gradec, 

25 

Innsbruck, Praga, Krakov, Lvov in Budimpešta, povsod z 

nemškimi predavanji. Celotno ozemlje južnih Slovanov je bilo 

brez univerze. Dualizem in potrebe po popuščanju nekaterim 

narodom so pripeljale do madžarizacije budimpeške univerze 

in do ustanovitve nove madžarske univerze (1872) v Cluju 

v današnji Romuniji, do polonizacije krakovske in lvovske 

univerze in do razdelitve praške univerze na češko in nemško 

(1882). V Zagrebu je bila ustanovljena hrvaška univerza (1874), 

v daljni Bukovini pa še ena nemška univerza. Italijani so dosegli 

italijansko pravno fakulteto v Innsbrucku (1904), ki pa ni začela 

z delom, ter znova v Trstu (1913), ki pa zaradi izbruha vojne tudi 

ni začela z delom. 49 

Pri Slovencih pa je vprašanje, kje naj bo univerza in kje gimnazija, 

v tem času postalo, kakor povsem točno ugotavlja Fran Zwitter, 

»eminentno nacionalno vprašanje«. Začel pa se je boj za 

slovensko univerzo, ki se je močno razmahnil v času taborov 

(1868-1871), zlasti pa ob koncu stoletja, ko so se nacionalna 

nasprotja v Avstriji močno zaostrila. Kranjski deželni zbor je 

leta 1898 zahteval ustanovitev univerze s filozofsko, pravno in 

teološko fakulteto, ustanovil je univerzitetni sklad in razpisal dve 

štipendiji za Slovence, ki bi se hoteli habilitirati na kaki pravni 

ali filozofski fakulteti v Avstriji in bi se zavezali, da bodo sprejeli 

profesuro na ljubljanski univerzi. Da bi bila slovenska univerza 

vladajočim krogom na Dunaju sprejemljivejša, je kranjski deželni 

zbor sklenil poimenovati vseučiliški fond in načrtovano slovensko 

univerzo po cesarju Francu Jožefu. Obljuba avstrijskega ministra 

za uk in bogočastje, da bo nudil štipendije nadarjenim talentom 

za akademski poklic, pa je omogočila, da so se mladi slovenski 

juristi, slavisti in drugi s štipendijami obeh vrst izpopolnjevali v 

Nemčiji, Rusiji in drugod. 

A slovenska prizadevanja za univerzo so ostala do konca 

habsburške monarhije neupoštevana. 

48 J. Ciperle, Podoba velikega učilišča ljubljanskega, 249. 

49 

V. Melik, Pregled razvoja univerze, 55-56; isti, Ljubljanska univerza in njeni predhodni- 

ki, v: Zbornik ljubljanske univerze : Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani, Ljubljana 

1989, 12-13; A. Benedetič, Poti do univerze : 1848-1898-1909-1919, Ljubljana 1999, 

79-284.

Viri 

Arhiv Republike Slovenije (AS): Historia annua Collegii 

Labacensis Societatis Jesu 1596-1691 (Zbirka rokopisov 180 

r); Diarium Praefecturae scholarum in Archiducali Collegio 

Societatis Jesu Labaci inchoatum anno MDCLI (Zbirka 

rokopisov I/31 r); Babiška šola v Ljubljani (Šola I), Licej v 

Ljubljani (Šola II); Direkcija medicinsko-kirurgičnih študij pri 

liceju v Ljubljani (Šola III); Gubernij v Ljubljani (Gubernijski 

arhiv), registratura II-VIII; Deželno glavarstvo za Kranjsko. 

Avstrijski državni arhiv (Österreichisches Staatsarchiv), Splošni 

upravni arhiv (Allgemeines Verwaltungsarchiv), Dunaj: Studien 

in Laibach (fasc. 355-360). 

Nadškofijski arhiv Ljubljana (NŠAL): Šolstvo, Bogoslovje (fasc. 

1-21). 

Narodna in univerzitetna knjižnica (rokopisni oddelek): 

Historia Seminarii Labacensis in qua origo, progressus, benefactores, 

eiusdem alumni continentur ab anno M:DC (Ms 156); 

Album Academicorum Lycei Labacensis (Ms 654). 

Zgodovinski arhiv Ljubljana, Ljubljana (ZAL-Lj.): Klasična 

gimnazija v Ljubljani (I. državna gimnazija v Ljubljani) 

(LJU-184, 420-1). 

26 

Literatura 

Bavdek, Srdan V., Delovanje dr. Janeza Bleiweisa in njegova 

osebnost. (Zbornik Veterinarske fakultete, Suplement, 8), 

Ljubljana, Veterinarska fakulteta, 1998. 

Benedetič, Ana, Poti do univerze, 1848-1898-1909-1919. 

Ljubljana, Studia humanitatis, 1999. 

Bren, Hugo, K zgodovini ljubljanskega semenišča, v: Carniola 8, 

1917, str. 139-143. 

Ciperle, Jože, Avstrijsko šolstvo po meščanski revoluciji 1848 in 

položaj na Slovenskem, v: A. Lah , (ur.), 130 let visokega šolstva 

v Mariboru, zbornik simpozija, Maribor, Škofijski ordinariat, 

Celje, Mohorjeva družba, 1991, str. 259-271. 

Ciperle, Jože, Der slowenische Raum im Einflussbereich des 

österreichischen Bildungswesens, v: E. Lechner, (izd.), Zur 

Geschichte des österreichischen Bildungswesens, Probleme und 

Perspektiven der Forschungen, Wien, Verlag der Österreichischen 

Akademie der Wissenschaften, 1992, str. 376-388. 

Ciperle, Jože, Die Slowenen und die europäische bildungsgeschichtliche 

Entwicklung bis zum Jahre 1918, v: E. Lechner, (izd.), 

Pädagogische Grenzgänger in Europa (Bildungsgeschichtliche 

und europäische Identität. Bd. 2), Frankfurt am Main etc., Peter 

Lang, 1997, str. 33-67. 

Ciperle, Jože, Jezuitski učni program in njihovi študiji v Ljubljani, 

v: Jezuiti na Slovenskem, zbornik simpozija (Redovništvo na 

Slovenskem, 3), Ljubljana, Inštitut za zgodovino Cerkve, 1992, 

str. 157-180. 

Ciperle, Jože, Ljubljanska protestantska stanovska šola in klasični 

jeziki, v: E. Mihevc-Gabrovec, K. Gantar, M. Benedik, (ur.), 

Antični temelji naše sodobnosti, Ljubljana, Društvo za antične 

in humanistične študije, 1987, str. 35-42. 

Ciperle, Jože, Nov položaj šole in pouka na Slovenskem v 16. 

stoletju, v: F. Jakopin, M. Kerševan, J. Pogačnik, (ur.), III. 

Trubarjev zbornik, Ljubljana, Slovenska matica, Slovensko 

protestantsko društvo Primož Trubar, 1996, str. 139-147. 

Ciperle, Jože, Oris srednjeveškega šolstva na Slovenskem, v: H. 

Glušič, (ur.), Zbornik predavanj (Seminar slovenskega jezika, 

literature in kulture), Ljubljana, Filozofska fakulteta, 1983, str. 

234. 

Ciperle, Jože, Podoba velikega učilišča ljubljanskega, Licej v 

Ljubljani 1800-1848, Ljubljana, Slovenska matica, 2001.

Ciperle, Jože, Reforma Gratiana Marxa in gimnazije na 

Slovenskem, v: F. Ostanek, (ur.), Ob 200-letnici splošne šolske 

naredbe, razstava v Slovenskem šolskem muzeju, Ljubljana, 

Slovenski šolski muzej, 1974, str. 29-38. 

Ciperle, Jože, Skizzierung des Bildungs- und Erziehungssystems 

der protestantischen Landschule im 16. Jahrhunder, v: M. 

Liedtke, (ur.), Hausaufgabe Europa, Schule zwischen Regionalismus 

und Internationalismus (Schriftenreihe zum Bayerischen 

Schulmuseum Ichenhausen, Zweigmuseum des Bayerischen 

Nationalmuseums, 12), Bad Heilbrunn, Klinkhardt, 1993, str. 

93-100. 

Ciperle, Jože, Terezijanska šolska reforma in ljubljanske latinske 

šole, v: V. Rajšp, (ur.), Jezuitski kolegij v Ljubljani (1597-1773), 

zbornik razprav, (Redovništvo na Slovenskem, 4), Ljubljana, 

Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, Provincialat 

slovenske province Družbe Jezusove, Inštitut za zgodovino 

Cerkve Teološke fakultete, 1998, str. 37-47. 

Ciperle, Jože, Vovko, Andrej, Šolstvo na Slovenskem skozi 

stoletja, Ljubljana, Slovenski šolski muzej, 1987. 

Dolinar, France M., Cerkveni in politični okvir delovanja jezuitov 

na Slovenskem v 17. in 18. stoletju. Jezuiti na Slovenskem, 

zbornik simpozija (Redovništvo na Slovenskem, 3), Ljubljana, 

Inštitut za zgodovino Cerkve, 1992, str. 36-43. 

Dolinar, France M., Jožefinizem in janzenizem, v: M. Benedik, 

(ur.), Zgodovina Cerkve na Slovenskem, Celje, Mohorjeva 

družba, 1991, str. 167. 

Dolinar, France M., Vloga in pomen jezuitskega kolegija v 

slovenskem prostoru, Jezuitski kolegij v Ljubljani (1597-1773), 




Cerkve Teološke fakultete, 1998, str. 9-13. 

Engelbrecht, Helmuth, Geschichte des österreichischen 

Bildungswesens, Erziehung und Unterricht auf dem Boden 

Österreichs, 5 Bde., Wien, Österreichischer Bundesverlag, 

1982/83/84/86/88. 

Klingenstein, Grete, Universitätsfragen in der österreichischen 

Monarchie um 1800, v: R. G. Plaschka, K. Mack, (ur.), Wegenetz 

des europäischen Geistes, Wissenschaftszentren und geistige 

Wechselbeziehungen zwischen Mittel- und Südosteuropa vom 

Ende des 18. Jahrhunderts bis zum ersten Weltkrieg, Wien, 

Verlag für Gechichte und Politik, 1983, str. 81-87. 

27 

Dolch, J., Lehrplan des Abendlandes, zweieinhalb Jahrtausende 

seiner Geschichte. Ratingen etc., Kastellaun, 1971. 

Heiß, Gernot, Konfession, Politik und Erziehung, Die 

Landschaftsschule in der nieder- und innerösterreichischen 

Ländern vor dem Dreißigjährigen Krieg, v: G. Klingenstein, 

H. Lutz, G. Stourz, (izd.), Bildung, Politik und Gesellschaft, 

Studien zur Geschichte des europäischen Bildungswesens vom 

16. bis zum 20. Jahrhundert, (Wiener Beiträge zur Geschichte 

der Neuzeit, 5), Wien, Oldenbourg, 1978, str. 13-63. 

Heiß, Gernot, Notranjeavstrijske »deželne stanovske šole«, 

Poskus njih uvrstitve v šolski in izobraževalni sistem 16. Stoletja, 

v: Zgodovinski časopis 41, 1987, str. 585-597. 

Keck, Rudolf W., Obiettivi ed importanza della formazione nel 

programma di rimodernamento dei gesuitti nell' area di lingua 

tedesca dal Cinquecento al Settecento, v: S. Galimberti, M. Malý, 

(ur.), I Gesuiti e gli Asburgo, Trieste, Lint, 1995, str. 31-51. 

Kulavic, J., Das fürstbischöfliche Priesterseminar und die 

theologische Lehranstalt zu Laibach, v: H: Zschokke, (izd.), 

Theologische Studien und Anstalten der katholischen Kirche in 

Österreich, Wien, Leipzig, Braunmüller, 1894, str. 802-815. 

Lesky, E., Wandruschka, A., (izd.), Gerard van Swieten und 

seine Zeit, (Studien zur Geschichte der Universität Wien, 8), 

Wien etc., H. Böhlaus Nachf., 1973. 

Linhart, Anton Tomaž, Zbrano delo I, Ljubljana, Državna 

založba Slovenije, 1950. 

Meister, Richard, Geschichte des Doktorates der Philosophie an 

der Universität Wien, (Sitzungsberichte der philosophisch-historische 

Klasse, 232/2, Veröffentlichungen der Kommission für 

Philosophie, 3), Wien, Verlag der Österreichischen Akademie 

der Wissenschaften, 1958. 

Melik, Vasilij, Ljubljanska univerza in njeni predhodniki, v: 

A. Benedetič, A. Šelih, (ur.), Zbornik ljubljanske univerze, 

Ljubljana, Univerza Edvarda Kardelja, 1989, str. 7-17. 

Melik, Vasilij, Pregled razvoja univerze, v: R. Modic, (ur.), 

Univerza v Ljubljani ob tridesetletnici osvoboditve 1945-1975, 

Ljubljana, Univerza v Ljubljani, 1975, str. 50-72. 

Mlinarič, Janez, Duhovna podoba in pomen srednjeveških 

samostanov na Slovenskem, v: Zgodovinski časopis 47, 1993, 

str. 489-495. 

Müllner, Alfonz., Die realistischen Disziplinen am Laibacher 

Jesuiten Collegium. Argo 9, 1902, str. 171-176.

Kägi, W., Ziegler, A., Pfister, R., Dürrenmatt, P., Jesuiten, Protestanten, 

Demokratie, Vier Vorträge, Zürich, EVZ-Verlag, 1968. 

Nečásek, Johann, Das Majestätsgesuch des ständischen 

Ausschusses um Wiederherstellung des philosophischen 

Studiums zu Laibach vom 20. April 1787, v: Mittheilungen des 

Historischen Vereins für Krain 1859, str. 25-36. 

Nečásek, Johann, Geschichte des Laibacher Gymnasiums, II., 

v: Programm und Jahresbericht des kaiser. königl. Obergymnasiums 

zu Laibach 1861, str. 3-12. 

Paulsen, Friedrich, Geschichte des gelehrten Unterrichts auf den 

deutschen Schulen und Universitäten von Ausgang des Mittelalters 

bis zur Gegenwart, 2 Bde. Leipzig, 1919/21. 

Polec, Janko, Ljubljansko višje šolstvo v preteklosti in borba za 

slovensko univerzo, v: Zgodovina slovenske univerze v Ljubljani 

do leta 1929, Ljubljana, Rektorat Univerze kralja Aleksandra 

prvega, 1929, str. 1-231. 

Praprotnik, N., Wraber, T., Prispevek Franca Ksaverja Wulfena 

k poznavanju semenk Slovenije, v: Jezuitski kolegij v Ljubljani 

(1597-1773), zbornik razprav, (Redovništvo na Slovenskem, 

4), Ljubljana, Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, 

Provincialat slovenske province Družbe Jezusove, Inštitut za 

zgodovino Cerkve Teološke fakultete, 1998, str. 111-123. 

Pintar, I., Mediko-kirurški učni zavod v Ljubljani, Njegov 

nastanek, razmah in konec. Ljubljana, 1939. 

Puschmann, T., Die Geschichte der Medizin als akademischer 

Lehrgegenstand, Leipzig, 1889. 

Rajšp, Vincenc, Jezuiti in protestantizem na Slovenskem, 

v: V. Rajšp, (ur.), Jezuitski kolegij v Ljubljani (1597-1773), 




Cerkve Teološke fakultete, 1998,str. 269-272. 

Rajšp, Vincenc, Ukinitev jezuitskega reda na Slovenskem. 

Jezuiti na Slovenskem, Zbornik simpozija, (Redovništvo na 

Slovenskem, 3), Ljubljana 1992, str. 255-274. 

Reisp, Branko, Višje šole na Slovenskem v 17. in 18. stoletju, v: 

Kronika 10, 1962, str. 163-172. 

Röckelein, Hedwig, Bumiller, Casimir, Nicodemus Frischlin, ein 

unruhig Poet, 1547-1590, (Razstavni katalog), Balingen, 1990. 

Simoniti, Primož, Humanizem na Slovenskem in slovenski 

humanisti do srede XVI. stoletja, Ljubljana, Slovenska matica, 

1979. 

28 

Schmidt, Johann, Entwicklung der katholischen Schule in 

Österreich. Wien, Herder, 1958. 

Schmidt, Vlado, Pedagoško delo protestantov na Slovenskem v 

XVI. stoletju. Ljubljana, Državna založba Slovenije, 1952. 

Schmidt, Vlado, Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem. 

I., II., III., Ljubljana, Državna založba Slovenije, 1963/64/66. 

Smolik, Marijan, Kako so zidali semenišče v Ljubljani, v: Kronika 

7, 1959, str. 90-96. 

Steska, Viktor, Collegium Carolinum Nobilium v Ljubljani, v: 

Izvestja Muzejskega društva 15, Ljubljana, 1905, 153-162. 

Vidmar, Tadej, »Obena deshela, ne meisto ne gmaina, ne mogo 

pres shul…« Usoda protestantskih deželnih šol v Ljubljani, 

Celovcu in Gradcu, v: Šolska kronika, 9 (XXXIII), 2000, str. 

9-27. 

Wotke, Karl, Das österreichische Gymnasium im Zeitalter Maria 

Theresia, v: Monumenta Germaniae Paedagogica, XXX, Berlin, 

1905. 

Zschokke, H., Theologische Studien und Anstalten der katholischen 

Kirche in Österreich, Wien, Leipzig, 1894. 

Zwitter, Fran, Linhartova doba, misel in delo, v: A. T. Linhart, 

Poskus zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov 

Avstrije, 1-2, Ljubljana 1981, str. 303-350. 

Zwitter, Fran, Višje šolstvo na Slovenskem do leta 1918, v: 

R. Modic, (ur.), Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani, 

1919-1969. Ljubljana, Univerza, 1969, str. 13-51.

Ustanovitev univerze v Ljubljani 

Ustanovitev Vseučiliške komisije 

Še pred koncem prve svetovne vojne, ki je prinesla razpad 

avstro-ogrske monarhije, je počasi ugašala tudi njena uprava 

na slovenskem ozemlju. Vzporedno s tem je oblast prevzemal 

16. avgusta 1918 v Ljubljani ustanovljeni Narodni svet, ki je 

pripravljal razmere za ustanovitev samostojne države. 29. oktobra 

1919 je bila v Ljubljani na Kongresnem trgu velika manifestacija, 

na kateri so Slovenci praznovali odcepitev od Avstro-Ogrske in 

vključitev v Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov. Dva dni za 

tem je oblast prevzela Narodna vlada SHS v Ljubljani. Nove 

politične razmere so med drugim terjale tudi čimprejšnjo rešitev 

slovenskega univerzitetnega vprašanja, saj je nastal problem, kje 

naj šolanje nadaljujejo slovenski študenti, vpisani na avstrijskih 

univerzah, na katerih več niso mogli študirati in s katerih so 

začeli odpuščati tudi univerzitetne učitelje slovenske narodnosti. 

Univerzitetno vprašanje je spadalo v delokrog Poverjeništva 

za uk in bogočastje Narodne vlade za Slovenijo, ki ga je vodil 

poverjenik dr. Karel Verstovšek. 1 Osrednja oblast je ustanovitev 

univerze deklarativno sicer podpirala, vendar rešitev slovenskega 

univerzitetnega vprašanja odlagala v čas po sklenitvi pariškega 

mirovnega sporazuma. Po mnenju Metoda Mikuža je akcijo za 

ustanovitev univerze sprožil kulturni odsek Narodnega sveta v 

Ljubljani, ki je na seji 21. novembra 1918 sklenil prek Narodne 

vlade predlagati ustanovitev nekaterih kateder s slovenskim 

učnim jezikom na filozofski in pravni fakulteti v Zagrebu in 

Beogradu. Na njih bi že habilitirani slovenski docenti predavali 

slovenskim študentom, ki študija niso mogli nadaljevati na 

avstrijskih univerzah, obenem pa bi se na teh fakultetah habilitiral 

tudi slovenski akademski naraščaj. 2 Dva dni po seji kulturnega 

odseka Narodnega sveta sta docent na češki praški univerzi dr. 

Mihajlo Rostohar 3 in ljubljanski župan Ivan Tavčar z objavo v 

dnevnem časopisju sklicala posvetovanje delegatov Slovenske 

matice, društva slovenskih profesorjev, slovenskih pravnikov, 

društva slovenskih zdravnikov, društva slovenskih tehnikov in 

vseučiliških profesorjev ter docentov. 4 Na posvetovanju, ki je 

bilo 23. novembra v posvetovalnici na mestnem magistratu, so 

na predlog poverjenika Verstovška, ki ga je zastopal prof. Fran 

Vadnjal, razpravljali o aktualnih problemih slovenskih študentov 

in profesorjev. V nadaljevanju je Mihajlo Rostohar s statističnimi 

podatki dokazoval nujnost ustanovitve slovenske univerze. Dejal 

je, da na Slovenskem večino pomembnih delovnih mest zasedajo 

tujci, ki jih bo potrebno zaradi slovenizacije uprave in javnih 

služb zamenjati. Za to naj bi potrebovali 2000 visokošolsko 

izobraženih kadrov, na voljo pa da jih je le 800. Ob strinjanju 

vseh udeleženih o nujnosti ustanovitve univerze in zavedanju, da 

bo pot do nje težka, je Rostohar predlagal ustanovitev komisije, 

ki bi preučila vprašanje slovenske univerze, do njene ustanovitve 

29 

Tatjana Dekleva 

Dr. Mihajlo Rostohar, ki je že pred vojno kot docent na češki praški 

univerzi sodeloval pri prizadevanjih za ustanovitev slovenske univerze, 

je skupaj z ljubljanskim županom Ivanom Tavčarjem 23. novembra 1918 

sklical sestanek, na katerem so se zavzeli za čimprejšnjo rešitev problema 

slovenskih študentov in profesorjev na tujem in za ustanovitev slovenske 

univerze. (NUK, Kartografska zbirka in slikovna zbirka). 

pa bi skrbela za rešitev problema slovenskih profesorjev in 

slovenskih študentov na tujih univerzah. 5 Sklepi posvetovanja so 

bili zajeti v štirih osnovnih točkah in v posebni spomenici, ki jo 

je sestavil Rostohar, predlagani Narodni vladi. Prva zahteva je 

bila ustanovitev Vseučiliške komisije, sestavljene iz po treh pred- 

1 Karel Verstovšek je diplomiral in doktoriral iz klasične filologije na graški univerzi. Poučeval 

je na klasični gimnaziji v Mariboru in bil poklicni politik. Kot predsednik Narodnega 

sveta za Štajersko je podpiral akcijo Rudolfa Maistra in podpisal odlok o njegovem 

imenovanju za generala. Bil je poverjenik za uk in bogočastje v narodni in deželni vladi 

v Ljubljani. Pomagal je pri reorganizaciji šolstva v narodnem duhu, zaslužen je za ustanavljanje 

strokovnih šol in univerze v Ljubljani. 

2 Mikuž, M., Gradivo za zgodovino univerze v letih 1919-1945, str. 54. 

3 

4 

5 

Mihajlo Rostohar je leta 1906 promoviral iz filozofije na dunajski univerzi. Za univerzi- 

tetnega profesorja je bil habilitiran na praški univerzi, kjer je leta 1910 začel kot docent 

predavati logiko. Njegovo akademsko kariero je leta 1915 prekinila prva svetovna vojna. 

Do leta 1917 je bil kot avstro-ogrski častnik na fronti. Leta 1918 je na manifestaciji proti 

monarhiji na Kongresnem trgu v Ljubljani v uniformi odrekel pokorščino Avstriji in se 

zaobljubil Jugoslaviji. Že mlad se je z govori, napotki in načrti pridružil prizadevanjem 

za ustanovitev slovenske univerze, po njeni ustanovitvi pa zaradi njegovih naprednih 

idej na njej zanj ni bilo mesta. Odšel je v Brno, kjer je nadaljeval s svojim delom. V 

domovino se je vrnil šele leta 1947. V svojem poznem življenjskem obdobju se je posvetil 

razvoju psihološke znanosti na ljubljanski univerzi, ki mu je leta 1997, kot enemu izmed 

njenih ustanoviteljev, postavila doprsni kip pred vhodom v glavno univerzitetno poslopje. 

Slovenski narod, 22. 11. 1918. 

AS 100, zapisnik seje 23, novembra 1918.

Dr. Karel Verstovšek, poverjenik narodne vlade za uk in bogočastje, je bil 

v vladnih krogih najbolj vnet zagovornik ustanovitve univerze. (NUK, 

Kartografska zbirka in slikovna zbirka). 

stavnikov društva Pravnik, društva slovenskih profesorjev in 

docentov, zdravnikov, inženirjev ter enega vladnega zastopnika. 

Druga točka spomenice je zahtevala, naj vlada poskrbi za nadaljevanje 

študija slovenskih visokošolcev, predvsem pravnikov, 

v Zagrebu, za filozofe in medicince pa je bil poleg Zagreba 

predlagan tudi Beograd. Medicincem, ki so bili tik pred izpiti, 

naj bi se omogočilo polaganje izpitov na praški univerzi, in sicer 

v jeziku, v katerem so študirali. Izdelani so bili tudi konkretni 

predlogi za zasedbo stolic s slovenskim učnim jezikom v Zagrebu. 

Četrti sklep posvetovanja je od vlade zahteval, naj poskuša 

prenesti Knafljevo in druge ustanove, namenjene študentom 

jugoslovanskih dežel, na univerze na tem ozemlju. 6 Narodna 

vlada je spomenico obravnavala 26. novembra, Verstovšek pa 

je z veliko težavo dosegel ustanovitev Vseučiliške komisije kot 

vladne institucije. Z njeno ustanovitvijo se je konec leta 1918 

začelo načrtno delo za slovensko univerzo, zlasti Verstovškova 

zasluga pa je, da ji je bil priznan značaj vladne institucije, kar je 

dvignilo njen pomen in vlogo. S pomočjo svojega poverjeništva 

je Verstovšek ustvaril tudi gmotne, administrativne, prostorske 

in druge pogoje za njeno uspešno delo. 7 Karla Verstovška, 

zaslužnega moža za slovensko univerzo, po besedah Ervina 

Dolenca odlikujejo »politična spretnost, jasnovidnost in 

odločnost pri dojemanju 'možnega' v svojem času«. 8 

Delo Vseučiliške komisije 

Ustanovitev Vseučiliške komisije pomeni zaključni vrhunec v 

prizadevanjih za ustanovitev slovenske univerze, ki so trajala od 

30 

leta 1848. Rezultat njenega dela je bil, da je končno tudi v avstroogrski 

monarhiji prezrti slovenski narod dobil svojo univerzo. 

Kljub temu, da je bila Vseučiliška komisija ustanovljena na novo, 

se je mogla nasloniti na predhodna prizadevanja za slovensko 

univerzo, predvsem na rezultate vseučiliškega odseka, ki ga je 

vodil ljubljanski župan Ivan Hribar 9 in je med letoma 1902-1911 

mlade slovenske znanstvenike gmotno podpiral pri pripravah 

na akademsko učiteljsko kariero, tako da je bil ob ustanavljanju 

prve slovenske univerze slovenski učni kader zanjo v glavnem 

pripravljen. 10 

Vseučiliška komisija se je na svoji prvi seji sestala 5. decembra 

v knjižnici Narodne palače. Kot vladna delegata sta bila vanjo 

imenovana dr. Ivan Grafenauer in dr. Leopold Poljanec, teologe so 

zastopali: dr. Janez Zorè, dr. Aleš Ušeničnik in dr. Janez Janežič, ki 

ga je kmalu zamenjal dr. Josip Srebrnič; pravnike: dr. Ivan Žmavc, 

dr. Debevec in dr. Kušar, zastopnika društva Pravnik sta bila dr. 

Danilo Majaron in dr. Anton Švigelj; zdravnike sta zastopala 

dr. Alojz Kraigher in dr. Ivan Oražen, tehnike pa inž. Pavlin. 11 

Seji so prisostvovali še dr. Ivan Žolger ter docenta dr. Mihajlo 

Rostohar in dr. Fran Ramovš. 12 Za predsednika komisije je bil 

izvoljen dr. Majaron, 13 za podpredsednika dr. Zorè in za tajnika 

dr. Ramovš. Na prvi seji je Rostohar poročal o razgovorih, ki jih 

je že opravil v Zagrebu, ter da je zagrebška univerza pripravljena 

postati matica bodoče slovenske univerze in da bo vse slovenske 

6 AS 100, Spomenica Narodni vladi v Ljubljani. 

7 M. Stiplovšek, Vloga dr. Karla Verstovška pri ustanovitvi slovenske univerze leta 1919, 

str. 294. 

8 E. Dolenc, Karel Verstovšek kot poverjenik za uk in bogočastje v narodni in deželni vladi 

v Ljubljani 1918-1920, str. 289. 

9 

10 

11 

12 

13 

Ivan Hribar, ki je poleg županovanja opravljal še številne druge funkcije na občinski, de- 

želni in državni ravni, se je zavzemal tudi za slovensko šolstvo in ustanovitev slovenske 

univerze. Zaslužen je za ustanovitev Vseučiliškega odseka pri kranjskem deželnem zboru, 

ki je mlade juriste in druge znanstvenike gmotno podpiral pri študiju v tujini in jih tako 

pripravljal za akademsko kariero doma. Štipendisti, med njimi Gregor Krek, Milan 

Škerlj, Josip Tominšek, Rado Kušej in Leonid Pitamic, so se izpopolnjevali na univerzah 

v Leipzigu, Berlinu, Bonnu, Parizu, Heidelbergu, Münchnu in tako sestavljali jedro za 

začetek dela pravne fakultete. Ivan Hribar, ki je vodil popotresno obnovo Ljubljane, je 

zaslužen tudi za gradnjo novega Deželnega dvorca, v katerega se je leta 1919 vselila 

novoustanovljena univerza. Za zasluge in dosežke je 15. februarja 1941 takratni rektor 

prof. dr. Matija Slavič podelil Ivanu Hribarju častni doktorat prava, leta 1997 pa mu je 

Univerza v Ljubljani pred vhodom v osrednje univerzitetno poslopje postavila doprsni 

kip. 

A. Benedetič, Poti do univerze, str. 282. 

J. Polec, Ljubljansko višje šolstvo v preteklosti in borba za slovensko univerzo, str. 146. 

Polec v svoji razpravi navaja, da se je sej od društva Pravnik udeleževal še dr. Dolenc, za 

društvo zdravnikov še dr Zalokar, za inženirje še menjaje se inž. Šuklje, Rataj, pa tudi 

Tavčar in Štembov, od profesorjev in docentov: Grivec, Jesenko, Nahtigal, Ozvald, Pitamic, 

Plemelj, B. Zarnik, od začetka leta 1919 pa tudi zastopniki društva veterinarjev: 

Lampret, Pavlin in Tepina. 

Danilo Majaron, pravnik in eden pobudnikov za ustanovitev društva Pravnik, si je za 

ustanovitev slovenske univerze prizadeval že ob koncu 19. stoletja. Sestavil je spomenico 

z naslovom Za vseučilišče v Ljubljani, ki so jo sopodpisali predstavniki društva Pravnik, 

Slovenske matice in profesorji ljubljanskega bogoslovnega učilišča. Dejaven je bil tudi v 

Vseučiliškem odseku pri ljubljanskem občinskem svetu. Po koncu prve svetovne vojne pa 

je postal predsednik in gonilna sila Vseučiliške komisije. Ob deseti obletnici ustanovitve 

univerze je postal njen prvi častni doktor, leta 1997 pa mu je Pravna fakulteta pred 

univerzitetnim poslopjem postavila doprsni kip.

Dr. Danilo Majaron, pravnik in že ob koncu 19. stoletja borec za ustanovitev 

slovenske univerze, je bil predsednik in gonilna sila Vseučiliške 

komisije vseh devet mesecev njenega delovanja. (NUK, Kartografska 

zbirka in slikovna zbirka). 

docente do ustanovitve univerze v Ljubljani pozvala v Zagreb. 

Študentje pravne in filozofske fakultete so se lahko takoj vpisali v 

Zagreb, kjer so lahko tudi medicinci opravili prve štiri semestre. V 

Zagrebu se je pripravljala tudi ustanovitev tehnike, načrtovali pa 

so še veterinarsko in agronomsko fakulteto. Zamisel zagrebškega 

provizorija za slovensko univerzo je pozneje zamrla. Težave so 

se pokazale zlasti v zvezi s kvalifikacijo slovenskih kandidatov 

za zagrebške stolice in v zvezi z razmerjem slovenskih stolic do 

zagrebške univerze. 14 

Do konca leta 1918 se je Vseučiliška komisija sestala še trikrat 

in v glavnem razpravljala o kadrovskih zadevah. Tudi načrt 

ureditve tega vprašanja je pripravil Rostohar. Predlagal je delitev 

akademskih učnih moči bodoče univerze v tri skupine. V prvi 

so bili že usposobljeni učitelji z učnim nalogom, katere je bilo 

potrebno vprašati, ali so pripravljeni do ustanovitve univerze v 

Ljubljani delovati v Zagrebu. V drugi skupini so bili tisti, ki bi se 

lahko kmalu habilitirali. Ti naj bi svoja habilitacijska dela poslali 

v Zagreb. Tretjo skupino je predstavljal akademski naraščaj, ki 

se je moral še pripraviti na habilitacijo. Temu naj bi Vseučiliška 

komisija pomagala s podporami. Na 4. seji je komisija pripravila 

tudi že konkretne personalne predloge, ki pa jih poverjeništvo 

do naslednje seje 14. januarja 1919 še ni poslalo v Zagreb, po 

drugi strani pa je Vseučiliška komisija dobila dopis zagrebškega 

poverjeništva, v katerem so prosili za konkretne predloge (učne 

in finančne) o provizoriju za ljubljansko univerzo v Zagrebu. 

Komisija je zato sprejela resolucijo o nujnosti čimprejšnjih 

31 

imenovanj predlaganih profesorjev na zagrebški univerzi in 

začetka predavanj za slovenske študente. Od zagrebških fakultet 

je pripravljenost sprejeti slovenske stolice uradno pokazala le 

modroslovna fakulteta, zato je bilo sklenjeno, da mora komisija 

podobne izjave dobiti tudi od drugih fakultet. 

Odgovor zagrebški vladi glede provizorija za slovensko univerzo, 

ki ga je sestavila posebna komisija, je na naslednji seji predstavil 

Majaron. V njem je bila vlada v Zagrebu naprošena, naj univerza 

v Zagrebu do ustanovitve univerze v Ljubljani sprejme profesorje 

in privatne docente, ki jih bo predlagala Narodna vlada. Ti naj bi 

tvorili svoje lastne kolegije, ki naj bi se izpopolnjevali do selitve 

v Ljubljano. Finančno breme naj prevzame Narodna vlada SHS. 

Poverjenik Verstovšek je ta načrt, ki bi slovenskim študentom 

omogočil nadaljevanje študija v Zagrebu, predstavil na seji vlade, 

kjer pa člani niso delili njegovega navdušenja in so se nagibali 

k preložitvi reševanja univerzitetnega vprašanja na poznejši čas. 

Med njimi je bila še živa predvojna ideja o slovenski univerzi v 

Trstu, v Ljubljani pa naj bi se ustanovila tehnika ali kakšna druga 

strokovna visoka šola. Ker predlogi Vseučiliške komisije niso 

prejudicirali končne odločitve, jih je vlada vendarle sprejela. 15 

Ker tudi odgovora iz Zagreba ni bilo, je bilo slutiti, da ta ne 

bo zadovoljiv, med akterji v Ljubljani pa je bila vedno bolj živa 

ideja o ustanovitvi univerze brez provizorija v Zagrebu. K temu 

so prispevale tudi pobude, ki so prihajale iz posameznih strok. 

Že 14. januarja so teologi na seji Vseučiliške komisije izročili 

spomenico o ustanovitvi teološke fakultete. Predlog je bil pod 

pogojem, da bodo vsa predavanja javna ter v slovenskem, ne v 

latinskem jeziku, soglasno sprejet in Vseučiliška komisija je 

Narodni vladi predlagala, naj ljubljansko bogoslovje, ki je kot 

oblika višjega študija za bodoče duhovnike delovalo v Ljubljani 

od leta 1791, takoj povzdigne v fakulteto in zato nameni primerna 

denarna sredstva. Po mnenju prof. Mikuža so bili teologi tisti, 

ki so Vseučiliški komisiji pokazali pravo pot: če so na razpolago 

kvalificirani učitelji, je treba iskati rešitev vprašanja ljubljanske 

univerze le na domačih tleh. 16 Na zadnji januarski seji je tudi 

društvo inženirjev predložilo spomenico o ustanovitvi tehnične 

visoke šole v Ljubljani, februarja pa je o vprašanju medicinske 

fakultete razpravljalo Slovensko zdravniško društvo. 17 

Na podlagi teh pobud se je poverjenik Verstovšek 8. februarja 

obrnil na centralne oblasti v Beogradu s tremi dopisi. V prvem je 

utemeljil potrebo po ustanovitvi tehnične visoke šole v Ljubljani, 

v drugem je zaprosil ministra, naj dovoli, da se bogoslovno 

učilišče v Ljubljani preoblikuje in razširi v fakulteto, v tretjem 

pa je predlagal ustanovitev univerze v Ljubljani. Širšo javnost je 

z razlogi za čimprejšnjo ustanovitev univerze seznanil s člankom 

14 A. Benedetič, Pot do slovenske univerze, str. 88. 


str. 295. 

16 M. Mikuž, Gradivo za zgodovino univerze v letih 1919-1945, str. 56-64. 

17 

J. Polec, Ljubljansko višje šolstvo v preteklosti in borba za slovensko univerzo, str.156.

v Slovencu, svoje poverjeništvo pa je tudi kadrovsko okrepil 

z mestom referenta za univerzitetna vprašanja, na katero je 

imenoval dr. Riharda Zupančiča. Ob koncu februarja sta s predsednikom 

deželne vlade Jankom Brejcem tudi osebno posredovala 

pri osrednji vladi v Beogradu. Ob podpori takratnega podpredsednika 

beograjske vlade dr. Antona Korošca je posredovanje 

doživelo popoln uspeh: vlada je dovolila ustanovitev univerze in 

kot prvo dotacijo odobrila 1,4 milijona kron. 18 Določeno je bilo 

tudi, da bo bodoča univerza realnega tipa, vključevala bo tudi 

tehniko. 

Priprave za ustanovitev univerze v Ljubljani 

Novica o skorajšnji ustanovitvi univerze v Ljubljani je narekovala 

izvedbo pripravljalnih del, saj do jeseni, ko naj bi se univerza 

odprla, ni bilo več veliko časa. V ta namen je Vseučiliška komisija 

ustanovila pet subkomisij, ki so imele nalogo čim prej izdelati 

načrte za organizacijo posameznih fakultet. V vsako subkomisijo 

so bili določeni trije člani Vseučiliške komisije, nadaljnje 

članstvo pa je lahko vsaka komisija razširila zlasti z univerzitetnimi 

docenti. Bogoslovno subkomisijo so sestavljali: dr. Zorè 

(načelnik), dr. Srebrnič in dr. A. Ušeničnik; pravoslovno: dr. 

Majaron (načelnik), dr. Dolenc in dr. Švigelj; zdravniško: dr. 

Kraigher (načelnik), dr. Plečnik in dr. Zalokar; modroslovno: 

dr. Rostohar (načelnik), dr. Grošelj in dr. Ozvald; tehnično: inž. 

Šuklje (načelnik), dr. Plemelj in inž. Rataj. Določena je bila tudi 

posebna subkomisija za pripravo začasnih prostorov in potrebne 

opreme ter subkomisija za organizacijski statut. Imenovano 

je bilo tudi vodstvo bodoče univerzitetne knjižnice. 19 Sprejet 

je bil predlog, da bi prvi oddelki tehnične visoke šole, ki bi 

imeli prostore v Obrtni šoli, začeli z delom že po veliki noči. 

Subkomisije so zelo hitro pripravile načrte za organizacijo 

posameznih fakultet, ki jih je Vseučiliška komisija odobrila in jih 

31. marca 1919 posredovala Poverjeništvu za uk in bogočastje, 

naj jih preuči in izposluje njihovo skorajšnjo uresničitev. Načrti 

so vsebovali vse obvezne stolice, učne moči, sezname seminarjev 

in institutov, učne rede, urnike ter proračune za vsako fakulteto. 

Vseučiliška komisija je opozorila poverjeništvo, da je potrebno 

priprave pospešiti, da bo mogoče začeti jeseni 1919 z rednimi 

predavanji, in predlagala imenovanje prvih rednih profesorjev, 

ki bi takoj po imenovanju prevzeli organizacijo fakultet. 20 

Po obvestilu, da je v Ljubljani dovoljena ustanovitev univerze, 

drugih sporočil iz Beograda ni bilo, zato je poverjenik Verstovšek 

večkrat urgiral v Beograd glede obljubljenih finančnih sredstev, 

dokler minister prosvete ni sporočil, da je reševanje ljubljanskega 

univerzitetnega vprašanja odloženo na čas po zaključku pariške 

mirovne konference. Kljub temu so se 12. aprila 1919 na izredni 

seji člani Vseučiliške komisije zavzeli za nadaljevanje akcije 

za univerzo in po Poverjeništvu za uk in bogočastje ministru 

prosvete poslali prošnjo za čimprejšnjo rešitev univerzitetnega 

32 

vprašanja. Kmalu zatem je prišel negativen odgovor iz Zagreba 

glede paralelnih slovenskih stolic na zagrebški univerzi. Že na 

naslednji seji 16. aprila so sprejeli sklep o začetku visokošolskega 

tehničnega tečaja. Člani Vseučiliške komisije so sklenili z 

resnostjo položaja seznaniti tudi poslance vseh treh političnih 

strank in jim izročiti posebno spomenico, ki jo je sestavil dr. 

Rostohar. Na konferenci 26. aprila so jih seznanili z dotedanjim 

delom Vseučiliške komisije in na njihovo željo napisali še eno 

spomenico. To je pripravil dr. Ramovš, v njej pa so bili obrazloženi 

vsi načrti za univerzo. 21 

V Beogradu se je premaknilo v začetku junija, ko je prišla vest, 

da je prosvetno ministrstvo že oddalo zakonski osnutek o 

ustanovitvi ljubljanske univerze ministrskemu svetu. Na 15. 

seji Vseučiliške komisije 5. julija 1919 je bilo sporočeno, da je 

ministrski svet že razpravljal o osnutku, da pa je bil velik odpor 

proti ustanovitvi medicinske fakultete. Predsednik komisije 

dr. Majaron je zato odšel v Beograd in ministru pojasnil nujno 

potrebo po medicinski fakulteti. Minister je razlago sprejel in 

predlagal, da bi zakon o univerzi v Ljubljani določal veljavnost 

beograjskega statuta tudi za ljubljansko univerzo, dokler ne bo 

ljubljanski univerzitetni svet predložil drugega. 23. julija 1919 

je regent podpisal Zakon o Univerzi Kraljestva Srbov, Hrvatov 

in Slovencev v Ljubljani, ki je izšel v Službenih novinah mesec 

dni za tem. S tem je bila formalno ustanovljena prva slovenska 

univerza, ki jo je sestavljalo pet fakultet: filozofska, pravna, 

teološka, tehniška in medicinska. 

Visokošolski tehnični tečaj 

Prizadevanja za slovensko univerzo pred prvo svetovno vojno 

so se organizacijsko večinoma naslanjala na avstrijski model 

univerze s štirimi fakultetami, tehnika je bila v Avstriji zunaj 

univerze in organizirana kot tehnična visoka šola. Ker v državi ni 

bilo nobene tehnične visoke šole, si je inž. Milan Šuklje, profesor 

na obrtni šoli, že takoj po prevratu zamislil geodetske tečaje, ki 

bi potekali na obrtni šoli. 22 Na sestanku 23. novembra 1918, ki 

so se ga udeležili tudi zastopniki slovenskih tehnikov, pa je inž. 

dr. Kasal izrazil željo, naj bi se po ameriškem načinu ljubljanski 

univerzi priklopila tudi posebna tehnična fakulteta. 23 

Ker so razmere dovoljevale, da bi v skromni obliki s predavanji 

lahko začeli takoj in s tem pomagali slovenskim študentom, 

ki več niso mogli študirati na avstrijskih univerzah, slovenski 

tehniki glede uresničitve visokošolskega študija v Ljubljani niso 


str. 297-298. 

19 AS 100, zapisnik IX. seje Vseučiliške komisije 8. 3. 1919. 

20 AS 100, dopis Vseučiliške komisije Poverjeništvu za uk in bogočastje. 

21 J. Polec, Ljubljansko višje šolstvo v preteklosti in borba za slovensko univerzo, str. 163. 

22 Prav tam, str. 152. 

23 

Prav tam, str. 143.

Dr. Rihard Zupančič, profesor dunajske realke, je v Ljubljani predaval 

na tehničnem visokošolskem tečaju in bil imenovan za rednega profesorja 

za matematiko na Tehniški fakulteti. (ZAMU - fototeka). 

želeli čakati na ustanovitev univerze. V začetku leta 1919 je 

društvo inženirjev pripravilo posebno spomenico o ustanovitvi 

tehnične visoke šole v Ljubljani in jo 30. januarja 1919 predložilo 

Vseučiliški komisiji. Na njeni 7. seji 30. januarja jo je predstavil 

ing. Šuklje, ki je komisijo prosil, naj se zavzame za ustanovitev 

tehnične visoke šole v Ljubljani, prof. Grošelj pa je opozoril, da 

bi že izvršeno dejstvo igralo v prihodnosti pomembno vlogo, in 

predlagal, naj bi takoj, že v letnem semestru, odprli nekakšni 

zaposlovalni tečaji, ker potem ne bi nihče več mogel postavljati 

tehnike pod vprašaj. 24 

Vseučiliška komisija je soglasno podprla predlog o nujnosti in 

upravičenosti tehnične visoke šole v Ljubljani, vendar je bilo 

v razpravi poudarjeno, da se je kljub nujni pomoči študentom 

treba ustanavljanja tehnične šole lotiti prav tako temeljito kot 

ustanavljanja univerze. 

V začetku februarja, ko je deželna vlada po Poverjeništvu za uk 

in bogočastje prvič sploh poročala centralni vladi o potrebah 

visokega šolstva v Ljubljani, je bila poudarjena pomembnost 

tehničnega visokega šolstva in pomanjkanje tehničnih visokih 

šol v državi. Poverjeništvo je priporočilo vladi v Beogradu, naj se 

v Sloveniji ustanovi tehnika. 25 

Ko je v začetku marca beograjska vlada dovolila ustanovitev 

univerze, ki naj bo realnega tipa in naj vključuje tudi tehniko, je 

v načrtih tehnično visoko šolo nadomestila tehnična fakulteta. 

Tehnična subkomisija je pripravila podroben načrt, ki je 

33 

Dr. Maks Samec, profesor dunajske realke, je v Ljubljani predaval na 

tehničnem visokošolskem tečaju in bil imenovan za rednega profesorja za 

kemijo na Tehniški fakulteti. (ZAMU - fototeka). 

predvideval, da bi za prva dva letnika prevzeli učne načrte čeških 

in avstrijskih zavodov, s čimer bi se zagotovila slovenskim dijakom 

reciprociteta z njimi. V nadaljevanju pa naj bi bila tehnična 

fakulteta formirana tako, da bo čim bolj ustrezala potrebam in 

omogočila konkurenco z zahodno tehnično kulturo, slonečo 

na visoki znanstveni stopnji. Pouk na tehnični fakulteti naj bi 

se začel s prvim izrednim tečajem za gradbenike, strojnike, elektrotehnike, 

rudarje in geodete že 1. maja 1919 in naj bi trajal 

do 15. julija. Drugi izredni tečaj prvega letnika bi trajal od 15. 

avgusta do 31. oktobra, 15. novembra pa naj bi odprli tudi prvi 

tečaj za drugi letnik, s čimer bi se začel redni pouk za prva dva 

letnika. V predlogu je bila vlada pozvana, naj nemudoma odpre 

tri stolice, in sicer za matematiko, mineralogijo in kemijo, ter 

sedem honorarnih docentur z učnimi nalogi: dve za mehaniko 

in po eno za opisno geometrijo, geodezijo, tehnično in stavbno 

risanje, strojno risanje in pravoslavne predmete. 26 

Kandidati za zasedbo prvih treh stolic na Tehnični fakulteti 

so bili dr. Rihard Zupančič, dr. Karel Hinterlechner in dr. 

Maks Samec. Zupančič, ki je izgubil službo na Dunaju, je kot 

referent za univerzitetna vprašanja pri Poverjeništvu za uk 

24 AS 100, zapisnik VII. seje Vseučiliške komisije 30. 1. 1919. 

25 

J. Polec, Ljubljansko višje šolstvo v preteklosti in borba za slovensko univerzo, str. 153- 

154. 

26 

AS 100, priloga št. 1 k zapisniku X. seje Vseučiliške komisije.

Dr. Milan Vidmar, docent dunajske Tehnične visoke šole, je v Ljubljani 

predaval na tehničnem visokošolskem tečaju in bil imenovan za rednega 

profesorja za elektrotehniko na Tehniški fakulteti. (ZAMU - fototeka). 

in bogočastje dejavno sodeloval pri pripravah za ustanovitev 

univerze v Ljubljani, Hinterlechner in Samec pa sta bila v času, 

ko je Vseučiliška komisija razpravljala o njuni kandidaturi za 

profesorja na stolicah za mineralogijo in kemijo, še na Dunaju. 

Prav tako komisija zanju še ni imela strokovnih ocen. Kljub 

opozarjanju iz tehniških vrst, da bi se otvoritev tečajev lahko 

zavlekla, je dr. Rostohar zahteval, da se mora Vseučiliška komisija 

držati sklepov, ki jih je glede imenovanj profesorjev sprejela na 

svojih prvih sejah, in mora tudi zanje dobiti strokovne ocene. 

Zato je komisija na svoji 10. seji odložila sklepanje o predlogu 

za tehnično fakulteto v celoti. 27 Po predložitvi strokovnih ocen 

je bil na 12. seji Vseučiliške komisije soglasno sprejet predlog za 

imenovanje prvih treh rednih javnih profesorjev na tehniki. 

Med tem prispela vest, da je ustanavljanje univerze odloženo, ni 

zavrla že začetih priprav. Tudi poverjenik Verstovšek je menil, 

naj bi takoj začeli s tehničnim tečajem po že izdelanem načrtu, 

stroške pa naj bi črpali iz deželnega vseučiliškega fonda. 28 

Društvo inženirjev je na svojem občnem zboru 15. aprila sprejelo 

resolucijo, ki je bila 27. aprila poslana deželni vladi. V njej so 

zahtevali, naj se v razmerah, ko za maj načrtovana otvoritev 

tehnične fakultete ni več možna, začne takoj z začasnim tehnično-visokošolskim 

tečajem. Deželna vlada naj bi vodstvo tečaja 

poverila posebnemu kuratoriju in poskrbela, da se bo ta pouk 

priznal za absolvirani visokošolski semester. Vlada je predlogu 

ugodila in 2. maja 1919 je izšla Naredba o ustanovitvi začasnega 

34 

tehnično-visokošolskega tečaja za gradbeno, strojno-elektrotehnično, 

rudarsko in zemljemersko stroko, ki je določala, da 

bo pouk 1. in 2. izrednega semestra I. letnika potekal od maja 

do novembra 1919 po načrtu beograjske tehnične fakultete in 

tehničnih visokih šol na ozemlju nekdanje Avstrije. Vseučiliška 

komisija je deželni vladi za učno osebje na tehničnem tečaju 

predlagala v imenovanje: dr. Riharda Zupančiča za matematiko 

I, ing. Jaroslava Foersterja za opisno geometrijo, ravnatelja višje 

gimnazije prof. Jožeta Mazija za vaje iz opisne geometrije (njemu 

se dodelita kot asistenta ing. Ladislav Bevc in tehnik Milan 

Fakin), dr. ing. Milana Vidmarja za mehaniko I, prof. dr. Maksa 

Samca za splošno kemijo, prof. dr. Pavla Grošlja za mineralogijo, 

arh. ing. Ivana Vurnika za tehnično risanje, ing. M. Mihorja za 

strojno risanje, ing. dr. Miroslava Kasala za situacijsko risanje, 

ing. Lea Novaka za nižjo geodezijo in ing. Ladislava Bevca tudi 

še kot asistenta za geodetske vaje. 29 

Deželna vlada je imenovanja izvršila 19. maja. Istega dne je bila 

tudi svečana otvoritev tečajev, ki so se je udeležili predsednik 

deželne vlade Janko Brejc, poverjenik Verstovšek, podžupan 

Triller, člani Vseučiliške komisije in društva inženirjev ter celoten 

profesorski zbor. Slavnostnim otvoritvenim govorom sta sledili 

uvodni predavanji dr. Milana Vidmarja Inženjer - filozof in stroj 

- velikan ter dr. Riharda Zupančiča O matematiki v tehnični 

znanosti. 

Pouk je potekal neprekinjeno od maja do novembra. Na urniku 

je bilo tedensko v prvem semestru 32 ur predavanj in 32 ur vaj. 

V drugem semestru je bilo opravljenih 36 ur predavanj in 38 ur 

vaj na teden. V tem času so slušatelji osvojili snov popolnega 

I. letnika tehnične visoke šole, jeseni 1919. leta pa so se lahko 

vpisali v III. semester ljubljanske tehnične fakultete. Predavanja 

na visokošolskem tehničnem tečaju štejemo za prva univerzitetna 

predavanja v Ljubljani. 

Matičarji prve slovenske univerze 

Sprejetju Zakona o ustanovitvi Univerze Kraljestva Srbov, 

Hrvatov in Slovencev v Ljubljani je sledilo imenovanje njenih 

matičarjev. Zadnjega avgusta leta 1919 je regent imenoval prve 

profesorje novoustanovljene univerze. Teološki fakulteti je s 

svojo tradicijo in strokovnim osebjem nudilo kadrovsko osnovo 

ljubljansko bogoslovno učilišče. Prvi trije redni profesorji so 

bili izbrani iz vrst profesorskega kadra te ustanove. Strokovna 

mnenja za njihovo izvolitev je prispevala zagrebška bogoslovna 

27 AS 100, zapisnik X. seje Vseučiliške komisije, 15. 3. 1919. 

28 

29 

Znesek 50 000 gld., ki ga je deželni odbor v skladu s sklepom seje 3. 3. 1897 naložil iz pri- 

bitkov samostojne naklade na žganje. K temu znesku je v letih 1899 in 1900 prispeval 

še po 20 000 gld. letno. Obresti od tega zneska naj bi se porabile za ustanove slušateljem 

ljubljanskega vseučilišča. V začetku leta 1919 je ta vsota znašala 717 000 gld. 

AS 100, predlog Vseučiliške komisije poverjeništvu za uk in bogočastje za imenovanje 

učnih moči na tehničnem tečaju, 11. 5. 1919.

Dr. Aleš Ušeničnik, profesor na ljubljanskem 

bogoslovju, je bil imenovan za rednega 

profesorja filozofije na Teološki fakulteti. 

(ZAMU - fototeka). 

Dr. Franc Ušeničnik, profesor na ljubljanskem 


profesorja za pastoralno teologijo na 

Teološki fakulteti in bil izvoljen za njenega 

prvega dekana. (ZAMU - fototeka). 

fakulteta. Dr. Aleš Ušeničnik, profesor dogmatike, je postal 

redni profesor filozofije, dr. Franc Ušeničnik, profesor pastirstva, 

etike in vzgojeslovja, je bil imenovan za rednega profesorja za 

pastoralno teologijo, dr. Janez Zorè, profesor cerkvene zgodovine 

in cerkvenega prava, pa je bil imenovan za rednega profesorja 

teološke fakultete s tega področja. Na Pravni fakulteti so bili 

imenovani štirje redni profesorji: redni prof. dunajske univerze 

dr. Ivan Žolger za mednarodno pravo, izredni prof. černoviške 

univerze dr. Leonid Pitamic za upravno pravo, privatni docent 

zagrebške univerze dr. Bogumil Vošnjak za javno jugoslovansko 

pravo in kustos univerzitetne biblioteke v Pragi dr. Ivan Žmavc 

za narodno gospodarstvo. Prvi profesorski kolegij Filozofske 

fakultete so sestavljali: redni profesor černoviške univerze dr. 

Josip Plemelj, ki je bil imenovan na stolico za matematiko, redni 

profesor graške univerze dr. Rajko Nahtigal za splošno jugoslovansko 

filologijo, privatni docent graške univerze dr. Fran 

Ramovš za slovenski jezik in kustos Dvorne knjižnice na Dunaju 

dr. Ivan Prijatelj za zgodovino slovanskih literatur novejše dobe s 

posebnim ozirom na slovensko literaturo. Na Tehniški fakulteti 

so bili imenovani profesorji, ki so že predavali na visokošolskem 

tehničnem tečaju: prof. dunajske realke dr. Rihard Zupančič za 

matematiko, rudarski svetnik geološkega zavoda na Dunaju dr. 

Karel Hinterlechner za mineralogijo in petrografijo, profesor 

dunajske realke dr. Maks Samec za kemijo in docent dunajske 

tehnike dr. ing. Milan Vidmar za elektrotehniko. Na Medicinski 

fakulteti sta bila imenovana dva redna profesorja, oba pred 

tem privatna docenta češke univerze v Pragi: dr. Albert Botteri 

za oftalmologijo in dr. medicine in filozofije Alfred Šerko za 

nevrologijo in psihiatrijo, prosektor Deželne bolnice v Ljubljani 

35 

Dr. Janez Zorè, profesor na ljubljanskem 


profesorja cerkvene zgodovine in cerkvenega 

prava na Teološki fakulteti. (ZAMU 

- fototeka). 

dr. Janez Plečnik pa je bil imenovan za izrednega profesorja za 

patološko anatomijo. 

Delo Univerzitetnega sveta 

Dr. Ivan Žolger, redni profesor dunajske 

univerze, je bil imenovan za rednega 

profesorja mednarodnega prava na Pravni 

fakulteti. (Prager Presse, 7. junij 1925). 

Z ustanovitvijo univerze se je delo Vseučiliške komisije počasi 

zaključevalo. V desetih mesecih delovanja se je sestala na devetnajstih 

sejah, od teh sta bili dve izredni. V septembru 1919 je 

imela še dve seji. Predzadnje (11. septembra) so se udeležili tudi 

novoimenovani redni profesorji, ki so se 18. septembra sestali 

kot Univerzitetni svet. Ta je kot najvišji organ novoustanovljene 

univerze pod predsedstvom Josipa Plemlja, namestnika Riharda 

Zupančiča in poslovodje Frana Ramovša prevzel posle Vseučiliške 

komisije in vodil delo za odprtje univerze. Na prvi seji Univerzitetnega 

sveta je bil med drugimi v zvezi z univerzitetnim pečatom 

in po obrazložitvi prof. Nahtigala soglasno sprejet sklep, da se kot 

oficialni naslov rabi samostalnik 'univerza' in pridevnik 'univerzitetni', 

ker tuji zavodi, s katerimi bo prišla univerza prej ali slej 

v korespondenčni stik, naslova kakor 'vseučilišče' ne bi razumeli 

in ker slednji izraz ne podaja bistvo te šole. 30 

Do konstituiranja fakultetnih svetov in izvolitve rektorja in 

dekanov je Univerzitetni svet prevzel v upravo vse univerzitetne 

in fakultetne zadeve. Pred seboj je imel več težkih nalog. Nerešeno 

je bilo vprašanje prostorov za novo univerzo, potrebno je bilo 

izpopolniti profesorski zbor, da se bodo lahko začela predavanja 

30 

ZAMU IV, zapisnik seje Univerzitetnega sveta 18. 9. 1919.

Dr. Leonid Pitamic, izredni profesor černoviške 


profesorja za upravno pravo na Pravni 

fakulteti in bil izvoljen za njenega prvega 

dekana. (ZAMU - fototeka). 

Dr. Rajko Nahtigal, redni profesor graške 

univerze, je bil imenovan za rednega profesorja 

za splošno jugoslovansko filologijo na 

Filozofski fakulteti in bil izvoljen za njenega 


na glavnih stolicah vseh fakultet, profesorjem je bilo potrebno 

zagotoviti stanovanja v Ljubljani, odprto je bilo vprašanje 

nastanitve in oskrbe bodočih študentov, nejasno je bilo tudi 

vprašanje univerzitetne zakonodaje. 3. člen zakona o univerzi v 

Ljubljani je nalagal, da se mora univerza do izdelave posebnih 

zakonov zanjo upravljati po zakonu in uredbah, veljavnih za 

beograjsko univerzo z dne 27. februarja 1905 in 23. julija 1919. 

Ob tem je Majaron menil, da se splošne uredbe dokaj ujemajo z 

uredbami univerz, ki so jim bile znane, in s predlogi Vseučiliške 

komisije, ne pa tudi uredbe za posamezne fakultete, zlasti kar 

se tiče učnega gradiva, razporeditve pouka in izpitov, zato da 

bodo morali fakultetni sveti predlagati spremembe, fakultetna 

sveta teološke in medicinske fakultete pa bosta morala izdelati 

posebne uredbe, ker ti dve fakulteti na beograjski univerzi nista 

obstajali. 31 

Fakultetni svet Teološke fakultete je izdelal podrobno fakultetno 

uredbo in jo predložil Univerzitetnemu svetu. Ta je v pričakovanju 

skorajšnjega univerzitetnega zakona in obče univerzitetne 

uredbe, ki bi pomenila ponovno preurejanje fakultetnih uredb, 

svetoval odlog do sprejetja novih predpisov. Ker novega zakona 

ni bilo, se je Fakultetni svet obrnil na Ministrstvo prosvete 

s prošnjo, da bi se Teološka fakulteta do sprejetja novega 

univerzitetnega zakona ravnala po uredbah zagrebške teološke 

fakultete. 32 Univerzitetni svet je junija 1920 za ljubljansko 

Teološko fakulteto sprejel določbe za strokovne izpite, ki so jih 

uporabljali v Zagrebu. Od 24. decembra 1920 pa je po odloku 

Ministrstva prosvete veljal tudi zagrebški rigorozni red. 

Pravna fakulteta je izdelala načrt Naredbe o pravoslovnih in državoslovnih 

študijah in teoretičnih izpitih na Univerzi Kraljestva 

36 

Dr. Fran Ramovš, privatni docent graške 


profesorja za slovenski jezik na Filozofski 

fakulteti. (ZAMU - fototeka). 

Dr. Ivan Prijatelj, kustos Dvorne knjižnice 

na Dunaju, je bil imenovan za rednega 

profesorja za zgodovino slovanskih 

literatur novejše dobe s posebnim ozirom na 

slovensko literaturo na Filozofski fakulteti. 


SHS v Ljubljani in ga predložila takratni deželni vladi, ki je 

naredbo sprejela in 17. aprila 1920 razglasila v Uradnem listu 

Deželne vlade za Slovenijo. 33 Nova država Srbov, Hrvatov in 

Slovencev je namreč odločila, da naj ostane – do poenotenja 

prava v državi – v veljavi staro pravo. To in poznavanje avstrijskega 

sistema pravniškega izobraževanja sta bila razloga, da je bil 

študij organiziran tako kot na avstrijskih univerzah. 34 

Povojne razmere tudi na Filozofski fakulteti niso dopuščale 

neposredne uporabe beograjskega izpitnega reda, ker ta ni 

omogočal zaključka študija študentom, ki so študirali na 

avstrijskih univerzah, nekateri so ga tudi že absolvirali in kot 

suplenti že poučevali, poleg tega pa je bila tudi organizacija 

srednjih šol v Sloveniji taka, da ni omogočala zaposlitve 

kandidatom, ki bi diplomirali iz take skupine predmetov, ki se 

na slovenskih srednjih šolah niso poučevale, ali pa le v manjšem 

obsegu. Fakultetni svet je zato z odobritvijo Univerzitetnega 

sveta izdelal nov izpitni red, ki je temeljil na predpisih za 

diplomski in profesorski izpit, ki so bili v veljavi v predvojni 

Srbiji, upošteval pa je, predvsem glede izpitnih skupin, tudi bivše 

avstrijske predpise. 35 

Pouk na Tehniški fakulteti je potekal po načrtu beograjske 

tehnične fakultete in tehničnih visokih šol na ozemlju nekdanje 

31 J. Polec, Ljubljansko višje šolstvo v preteklosti in borba za slovensko univerzo, str. 182- 

188. 

32 Zgodovina slovenske univerze v Ljubljani do leta 1929, str. 322-323. 

33 Prav tam, str. 293 

34 V. Simič, Pravna fakulteta, str. 623. 

35 

Zgodovina slovenske univerze v Ljubljani do leta 1929, str. 288-289.

Dr. Josip Plemelj, redni profesor černoviške univerze, je bil imenovan za rednega profesorja 

za matematiko na Filozofski fakulteti. Na seji Univerzitetnega sveta 12. novembra 1919 je 

bil izvoljen za prvega rektorja ljubljanske univerze. (ZAMU - fototeka). 

Avstrije. Delokrog Medicinske fakultete je bil omejen na 

predavanja in izpite prvega medicinskega rigoroza, 36 učni načrt 

je bil povzet po načrtu zagrebške medicinske fakultete. 37 Poseben 

zakon, ki bi urejal delovanje ljubljanske univerze, ni nikoli izšel, 

saj se je že marca 1920 začel pripravljati enoten univerzitetni 

zakon za vse univerze v državi, ki pa je izšel šele leta 1930. 

V začetku oktobra so vse fakultete pripravile proračune, ki jih je 

beograjsko ministrstvo znižalo, pa tudi z nakazilom odobrenih 

sredstev so v Beogradu zavlačevali. Proti temu so konec decembra 

nastopili študenti s protestno akcijo, v kateri so se zavzeli tudi 

za čimprejšnje imenovanje novih profesorjev. Z imenovanji 

konec januarja 1920 so se v drugem semestru izpopolnjevale 

posamezne stolice, v letnem semestru prvega študijskega leta so 

se začela tudi predavanja na Pravni fakulteti. 

Zimski semester prvega študijskega leta se je uradno začel 1. 

decembra. Prvo predavanje na ljubljanski univerzi o historični 

gramatiki slovenskega jezika je imel 3. decembra prof. dr. Fran 

Ramovš. 38 Predavanja in vaje so potekala redno do 15. marca, 

poletni semester se je začel 6. aprila in trajal do 30. junija. Ob 

37 

zaključku prvega študijskega leta je v okviru turneje po slovenskih 

krajih ljubljansko univerzo obiskal prestolonaslednik in regent 

Aleksander. 

Izpopolnitev univerze 

Na seji Univerzitetnega sveta 12. novembra so bili izvoljeni 

prvi stalni univerzitetni funkcionarji. Za prvega rektorja je bil 

izvoljen prof. Josip Plemelj, prorektor je postal prof. Rihard 

Zupančič. Fakultete so izvolile svoje prve dekane in prodekane. 

Na Filozofski fakulteti je bil za dekana izvoljen prof. Rajko 

Nahtigal, za prodekana prof. Ivan Prijatelj, na Medicinski za 

dekana prof. Alfred Šerko, za prodekana prof. Albert Botteri, na 

Tehniški za dekana prof. Karel Hinterlechner, za prodekana prof. 

Maks Samec; na Teološki za dekana prof. Franc Ušeničnik, za 

prodekana prof. Janez Zorè. Fakultetni svet Pravne fakultete se 

je sestal v Parizu, kjer so njegovi člani še vedno delovali v sestavu 

mirovne delegacije, in za dekana izvolili prof. Leonida Pitamica, 

za prodekana pa prof. Gregorja Kreka. Profesor Pitamic se je v 

domovino vrnil v začetku januarja in prevzel nadaljnje organizacijsko 

delo za fakulteto. 

Po izvolitvi dekanov je bila konstituirana Univerzitetna uprava, 

ki so jo sestavljali rektor kot predsednik ter dekani vseh fakultet, 

in od Univerzitetnega sveta prevzela naloge, ki so ji bile določene 

z zakonom o univerzi: skrbeti za finančne zadeve univerze, njeno 

premoženje, poslopje in druga poslopja, ki so potrebna za pouk, 

odločati o podelitvi državnih podpor študentom, predlagati 

Ministrstvu prosvete uradniško osebje in skrbeti za nastavitev 

honorarnega učnega osebja. 39 

V času zimskega semestra so si posamezni fakultetni sveti skupaj 

z Univerzitetnim svetom prizadevali za kadrovsko izpopolnitev 

fakultet, da bi se zasedle vse nujno potrebne stolice. Na 

Filozofski fakulteti je bil poleg matičarjev kot redni profesor za 

geografijo nastavljen še dr. Artur Gavazzi, za izredne profesorje 

pa: dr. Ljudmil Hauptman za zgodovino srednjega veka, dr. 

Nikola Radojčić za zgodovino Srbov in Hrvatov, dr. Karel 

Ozvald za pedagogiko, dr. Marijan Salopek za geologijo in dr. 

Jovan Hadži za zoologijo. Za docenta sta bila imenovana dr. 

Jakob Kelemina za germansko filologijo in dr. Izidor Cankar za 

umetnostno zgodovino. Honorarna profesorja sta bila dr. Ivan 

Lunjak za klasično filologijo in dr. Josip Mantuani za zgodovino 

antične umetnosti in arheologijo; honorarna učitelja pa dr. 

Josip Pipenbacher, ki je vodil latinski, in dr. Josip Debevec, ki 

je vodil grški proseminar. Fakultetni svet Filozofske fakultete 

je dovolil izredna predavanja iz filozofije dr. Francetu Webru, 

36 Prav tam, str. 299. 

37 Z. Zupanič Slavec, Medicinska fakulteta, str. 551. 

38 A. Benedetič, Pot do slovenske univerze, str. 93. 

39 

AS 100, zakon o univerzi v Beogradu, 1905.

Dr. Karel Hinterlechner, rudarski 

svetnik geološkega zavoda na Dunaju, je 

bil imenovan za rednega profesorja za 

mineralogijo in petrografijo na Tehniški 


Dr. Albert Botteri, privatni docent češke 

univerze v Pragi, je bil imenovan za 

rednega profesorja za oftalmologijo na 

Medicinski fakulteti. (ZAMU - fototeka). 

privatnemu docentu zagrebške univerze, kot gostujoči profesor 

pa je botaniko po 5 ur na teden predaval dr. Franc Jesenko, redni 

profesor na »šumarsko-gospodarski« fakulteti v Zagrebu. 40 

Od štirih matičarjev Pravne fakultete Ivan Žmavc, bibliotekar 

na praški univerzi, imenovanja ni sprejel in je ostal v Pragi. 

Tudi profesor Bogumil Vošnjak svoje službe ni nastopil, ker 

je bil izvoljen za poslanca v ustavodajno skupščino in za tem 

imenovan za veleposlanika v Pragi. V prvem letnem semestru na 

Pravni fakulteti tudi Ivan Žolger ni predaval, ker je bil še vedno 

pri mirovni delegaciji v Parizu. V prvem študijskem letu so bili 

za redne profesorje na Pravni fakulteti imenovani še: dr. Gregor 

Krek za rimsko in državljansko pravo, dr. Anton Skumovič za 

rimsko pravo in civilni pravni red, dr. Metod Dolenc za kazensko 

pravo in kazenski pravni red in dr. Fran Eller za finančno pravo 

in finančno vedo. Za izrednega profesorja za cerkveno pravo 

je bil imenovan dr. Rado Kušej, kot honorarna profesorja pa 

sta začela predavati: dr. Janko Polec kazensko pravo in jugoslovansko 

pravno zgodovino ter dr. Milan Škerlj trgovsko in 

menično pravo. Poleg teh so pravnikom predavali še honorarni 

učitelji: meddržavno zasebno in kazensko pravo dr. Stanko 

Lapajne, upravno pravo pa dr. Bogumil Senekovič in dr. Henrik 

Steska. 41 

Na Medicinski fakulteti sta poleg treh matičarjev kot honorarna 

38 

Dr. Alfred Šerko, privatni docent češke 

univerze v Pragi, je bil imenovan za 

rednega profesorja za nevrologijo in 

psihiatrijo na Medicinski fakulteti in 

bil izvoljen za njenega prvega dekana. 


Dr. Janez Plečnik, prosektor Deželne bolnice 

v Ljubljani, je bil imenovan za izrednega 

profesorja za patološko anatomijo na Medicinski 


učitelja predavala dr. Pavel Grošel biologijo, dr. Josip Reisner pa 

fiziko. 

Na Tehniški fakulteti je v prvem študijskem letu dr. Alojz Král 

postal izredni profesor za tehnično mehaniko, docent Ivan 

Vurnik je predaval stavbinstvo, honorarni profesor Ivan Arh pa 

zemljemerstvo. Honorarni učitelji na Tehniški fakulteti so bili: 

Josip Mazi za opisno geometrijo, Leo Novak za nižjo geodezijo, 

Rado Kregar za geodetsko risanje, Alfonz Gspan za tehniko 

katastra, Ciril Pirc za sferično astronomijo, dr. Valentin Kušar za 

fiziko, dr. Marij Rebek za kemijo, Josip Zidanšek za »zemljedelstvo«, 

dr. Milan Škerlj, ki je poučeval osnovne nauke veljavnega 

civilnega prava za tehnike, dr. Edvard Pajnič zakone in naredbe 

za geodete, Ivan Škarja upravno pravo, dr. Albin Kandare knjigovodstvo, 

dr. Otmar Krajec higieno, dr. Mavricij Rus prvo pomoč 

in Stane Premelč mehanično tehnologijo. 42 

Na Teološki fakulteti sta bila za redna profesorja imenovana 

še: dr. Josip Srebrnič za starokrščansko slovstvo in zgodovino 

grškokatoliških slovanskih cerkva in dr. Franc Grivec za osnovno 

bogoslovje. Izredna profesorja sta postala: dr. Franc Lukman za 

40 ZAMU IV-208, seznam učnega osebja v študijskem letu 1919/20. 

41 Prav tam. Zgodovina slovenske univerze v Ljubljani, 292-295. 

42 ZAMU IV-208, seznam učnega osebja v študijskem letu 1919/20.

Poslopje Deželnega dvorca, v katerem so jeseni leta 1919 dobili prostore Filozofska in Pravna fakulteta ter univerzitetni uradi. Tehniška fakulteta je gostovala v Obrtni šoli in v kleti Realke, 

za Teološko fakulteto je Univerza sklenila najemno pogodbo za Alojzijevišče, Medicinska fakulteta pa se je naselila v prosekturi Deželne bolnice. (ZAMU - fototeka). 

historično dogmatiko in dr. Matija Slavič za biblične vede Stare 

zaveze. Docent dr. Andrej Snoj je predaval biblične vede Nove 

zaveze, honorarna profesorja sta bila dr. Gregor Rožman za 

kanonično pravo in dr. Josip Ujčič za moralno teologijo. Kot 

honorarni učitelji so na Teološki fakulteti predavali dr. Janez 

Fabijan sistematično dogmatiko, dr. Josip Demšar katehetiko 

in pedagogiko, dr. Stanko Premrl cerkveno glasbo. dr. Mihael 

Opeka homiletiko in dr. Franc Kimovec krščansko arheologijo 

in cerkveno umetnost. 43 

Prostori 

Marca 1919 je bila pri Vseučiliški komisiji imenovana tudi 

subkomisija za nastanitev univerze z nalogo poiskati primerno 

stavbo za začasno nastanitev univerze v Ljubljani. Komisija je 

na svojih sejah ugotovila, da so bila v tistem času v Ljubljani 

prenapolnjena tako zasebna stanovanja kot tudi javne zgradbe 

in da ni računati na druge stavbe kot vojašnice, ki jih je bilo 

tedaj v Ljubljani šest. Komisija je zato menila, da bi eno lahko 

namenili za univerzo. Najprimernejše se ji je zdelo novo poslopje 

39 

Domobranske vojašnice, ki je imela ugodno lego v bližini Deželne 

bolnice, kar bi ustrezalo predvsem medicinski fakulteti. Poslopje 

je imelo v treh nadstropjih 95 prostorov, ki bi po mnenju komisije 

začasno zadostovali za štiri fakultete, bogoslovna fakulteta pa bi 

se nastanila v Alojzijevišču. Subkomisija se je zavedala, da je s 

tem predlogom posegla v vojaško področje, vendar je računala da 

bodo gotovo tudi merodajni vojaški krogi z veseljem pozdravili 

namero, da pride čim preje i slovensko pleme troedinega naroda 

do svojega zasluženega kulturnega ognjišča. 44 Vseučiliška komisija 

je nato večkrat urgirala pri vojnem ministru generalu Hadžiću 

v Beogradu, ki je končno odgovoril, da lahko o tem odloča le 

vojaški poveljnik v Ljubljani. Delegacija Univerzitetnega sveta 

je 21. septembra zato šla h generalu Smiljaniću in ga zaprosila 

za nastanitev univerze v Domobranski vojašnici. Odgovor je bil 

negativen. Za tem je ljubljanska vlada ponudila Deželni dvorec 

in Obrtno šolo, za katero univerza ni bila preveč navdušena, 

bolj sta jo zanimale Realka in Gluhonemnica. 45 Končno se je 

43 Prav tam. 

44 AS 100, poročilo subkomisije za nastanitev Vseučiliški komisiji. 

45 

M. Mikuž, Gradivo za zgodovino univerze v Ljubljani, 64-65.

univerza nastanila v drugem in delu prvega nadstropja Deželnega 

dvorca, kjer sta dobili prostore Filozofska in Pravna fakulteta 

ter univerzitetni uradi (rektorat, štirje dekanati ter računska in 

kvesturna pisarna). Univerza je v Deželnem dvorcu zasedla 24 

sob in kabinetov. Tehnika je že s tehničnim tečajem gostovala 

v Obrtni šoli, kjer je za prvo študijsko leto dobila 8 sob, poleg 

teh je zasedala še polovico kletnih prostorov v poslopju Realke, 

ki jih je Kemijskemu inštitutu brezplačno ponudila Kranjska 

hranilnica. Za Teološko fakulteto je univerza sklenila najemno 

pogodbo s škofijskim ordinariatom za prostore v Alojzijevišču. 

Do začetka predavanj je fakulteta v njem uredila dve predavalnici 

in profesorsko sobo, ostale prostore je za prvo študijsko 

leto dobila v Semenišču, kjer je bila tudi dekanska pisarna. 

Medicinska fakulteta se je naselila v prosekturi Deželne bolnice, 

ki so ji dozidali nadstropje in adaptirali kleti, spomladi leta 1920 

pa so za prosekturnim poslopjem ob Zaloški cesti začeli graditi 

nov anatomsko-fiziološki inštitut. 46 Pravna fakulteta je imela v 

Deželnem dvorcu dve predavalnici in eno seminarsko sobo, ki je 

služila tudi kot predavalnica. 47 

Prostori, ki jih je univerza zasedala v prvem študijskem letu, niso 

zadostovali potrebam, zaradi tega so predavanja potekala tudi v 

Narodnem muzeju in raznih srednjih šolah v času, ko jih te niso 

potrebovale. Za naslednje študijsko leto se je nakazovala še večja 

stiska, zaradi pomanjkanja prostorov je prišlo celo do enodnevne 

stavke študentov. Univerzitetni svet se je trudil, da bi univerza 

dobila na voljo cel Deželni dvorec, dokončno rešitev prostorske 

problematike pa je videl v gradnji novega univerzitetnega 

poslopja paviljonskega tipa, ki bi omogočal postopno gradnjo. 

Knjižnica 

Marca 1919, ko so se z ustanovitvijo subkomisij pri Vseučiliški 

komisiji začele dokončne priprave na ustanovitev univerze v 

Ljubljani, je bila ustanovljena tudi subkomisija za vseučiliško 

knjižnico, ki je do poletja 1919 obravnavala tri različne 

koncepte bodoče univerzitetne knjižnice. Po enem predlogu 

naj bi univerzitetna knjižnica svoje začetne fonde pridobila z 

združitvijo knjižničnega gradiva vseh javnih knjižnic in arhivov 

na slovenskem ozemlju. Drugi predlog je zagovarjal razvoj 

inštitutskih knjižnic brez osrednje univerzitetne knjižnice, kar 

naj bi bila najuspešnejša podlaga za znanstveno delo univerze. 

Tretja možnost, ki jo je predlagal odsek za vseučiliško knjižnico, 

je bila revitalizacija Državne študijske knjižnice, nekdaj Licejske 

knjižnice, ki je bila prva javna znanstvena knjižnica v Ljubljani 

in je bila zaradi bogatih in strokovno obdelanih fondov dobra 

osnova za univerzitetno knjižnico. Državna študijska knjižnica 

naj bi ostala v tedanjih prostorih, za novo gradivo prihodnje 

vseučiliške knjižnice pa naj bi se pripravili in opremili prostori v 

poslopju, ki bo služilo univerzi. Ob ustanovitvi univerze ni prišlo 

tudi do ustanovitve univerzitetne knjižnice. Razlogi za to so bili 

verjetno formalni, saj beograjski statut ni predvideval univerzi- 

40 

tetne knjižnice, zato bi bilo to mogoče ustanoviti le s posebnim 

zakonom. Za potrebe študentov in profesorjev so fakultete, 

seminarji in inštituti začeli ustanavljati lastne knjižnice. 48 Za 

nabavo nujno potrebne strokovne literature v tujini so poskrbeli 

profesorji. Sami s svojimi zvezami so brezplačno pridobivali 

zbirke in knjige ali pa so jih nabavljali pod roko za nizko ceno. In 

to tedaj, ko sami zase niso bili gotovi, ali jim bo mogoča najskromnejša 

materialna eksistenca. 49 Karel Hinterlechner je predlagal 

in izvedel nakup dela privatne knjižnice upokojenega ravnatelja 

geološkega državnega zavoda na Dunaju Guidona Stacheja za 

3000 K. Knjižnica je vsebovala veliko del, ki so se nanašala na 

slovensko ozemlje, saj je Stache skoraj vse svoje življenje delal kot 

geolog na slovenskem ozemlju. 50 Prof. Maks Samec je ob svoji 

selitvi z Dunaja v Ljubljano po naročilu poverjenika Verstovška 

nabavil knjige in učila za tehnični tečaj po seznamu, ki ga je 

pripravil zbor docentov. 51 Profesor Zupančič je v vlogi deželnega 

kurirja ob potovanju na mirovno konferenco v Parizu nakupil 

knjig v vrednosti 525 F. V začetku leta 1920 sta seminarju za 

slovansko filologijo del svoje biblioteke poklonila Slovenska 

matica in jezikoslovec prof. Maks Pleteršnik. 52 

Vpis v prvo študijsko leto in prva generacija 

študentov 

Jeseni 1919 so priprave za začetek dela prve slovenske univerze 

potekale uspešno in Univerzitetni svet je 9. oktobra v dnevnem 

časopisju lahko objavil inskripcijski rok v zimski semester prvega 

študijskega leta, in sicer od 15. novembra do 1. decembra. 

Določila o vpisu beograjske univerzitetne uredbe je Univerzitetni 

svet Univerze Kraljestva SHS na svoji seji 10. oktobra 1919 

nekoliko spremenil in izdal prirejena navodila za inskripcijo. Ta 

so določala, da mora kandidat za redni študij dekanu fakultete 

predložiti zrelostno spričevalo, če je že bil vpisan na kakšni drugi 

univerzi, pa odhodno spričevalo. Dekan potrdi sprejemni list, če 

so za vpis izpolnjeni vsi pogoji. Študent mora za vsako predavanje 

izpolniti še posebno prijavnico. S pravilno izpolnjenimi obrazci 53 

ga univerzitetna pisarna na podlagi od dekana potrjenega 

sprejemnega lista vpiše v univerzitetno matriko. Univerzitetna 

pisarna hrani osebni izkaz, študent pa prejme indeks. Plačati 

mora tudi imatrikularno pristojbino. Za vpis izrednih slušateljev 

je veljal isti vpisni postopek, le da ti niso imeli indeksa, ampak so 

46 Zgodovina slovenske univerze v Ljubljani do leta 1929, str. 300. 

47 Prav tam, 293. 

48 L. Šetinc, Narodna in univerzitetna knjižnica, str. 11-727. 

49 Zgodovina slovenske univerze v Ljubljani do leta 1929, str. 241. 

50 ZAMU, IV-208, Hinterlechnerjev dopis poverjeništvu za uk in bogočastje. 

51 ZAMU, IV-208, obračun Maksa Samca za nabavo knjig in učil na Dunaju. 

52 ZAMU, IV-208, dopis Univerzitetnega sveta Ministrstvu prosvete. 

53 

Formularje za univerzitetne dokumente je pripravil prorektor Rihard Zupančič.

Naslovnica indeksa predavanj za redne slušatelje Univerze Kraljestva 

Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani iz prvih let njenega delovanja. 

(ZAMU VII–85). 

predavanja vpisovali v poseben obrazec. Izredni študentje niso 

bili imatrikulirani in niso mogli polagati izpitov. 54 

V prvi semester se je vpisalo 694 študentov, in sicer: 244 na 

Filozofsko, 67 na Medicinsko, 282 na Tehniško in 101 na 

Teološko fakulteto. Na Filozofski in Teološki fakulteti so se 

začela predavanja v vseh semestrih, na Medicinski v prvem, na 

Tehniški pa v prvem in tretjem semestru. V letnem semestru je z 

rednim delom začela tudi Pravna fakulteta, na katero se je vpisalo 

241 študentov. Skupno je bilo v letnem semestru vpisanih že 

763 študentov. Med vpisanimi je bila večina moških. V prvem, 

zimskem semestru je bilo redno vpisanih 18 žensk (Filozofska 

10, Medicinska 6, Tehniška 2), poleg teh je bilo izredno vpisanih 

še 6 študentk na Filozofski fakulteti. V letnem semestru se je z 

dvema redno vpisanima na Pravni fakulteti in tremi na Tehniški 

fakulteti število redno vpisanih študentk dvignilo na 21, ob 4 

izredno vpisanih na Filozofski fakulteti je bilo tako študentk 25. 

Malo je bilo tudi izrednih študentov. V zimskem semestru 24, 

v letnem pa 25. Glede na narodnost so bili v zimskem semestru 

41 

poleg Slovencev vpisani še: 1 Srb, 23 Hrvatov, 1 Nemec in 1 

Poljak, v letnem pa 4 Srbi, 24 Hrvatov, 4 Nemci, 1 Poljak in 1 

Rus. 55 

Slavko Kremenšek v Slovenskem študentskem gibanju 

1919-1941 navaja, da je bila starostna razlika med študenti 

precejšnja. Približno polovica študentov je prihajala neposredno 

iz srednjih šol, preostala polovica pa je »preštevala brez lastne 

krivde izgubljena leta«. Ti so prihajali s tujih univerz. Filozofi 

in pravniki najpogosteje iz Zagreba, z Dunaja in iz Prage, filozofi 

so študirali tudi v Gradcu. Na Tehniško fakulteto so se vpisovali 

študenti, ki so že študirali v Zagrebu, na Dunaju ali v Gradcu. 

Po letnicah rojstva in času mature so bili ti mlajši od študentov 

prava, kar je bila v veliki meri posledica vpisovanja le v prva dva 

letnika. Tudi polovica generacije vpisanih na Filozofsko fakulteto 

je maturirala že po vojni, le teologi so že pred ustanovitvijo 

univerze lahko študirali doma, tj. na ljubljanskem bogoslovju. 

Najmlajši so bili študenti medicine, dve tretjini jih je maturiralo 

že po vojni. 56 

Študentje, ki so s tujih univerz prihajali v Ljubljano kot 

novo univerzitetno središče, so s seboj prinesli tudi tradicijo 

študentskega organiziranja. 57 Že v prvem študijskem letu 

je bilo potrjenih enajst študentskih organizacij: Podporno 

društvo jugoslovanskih akademikov v Ljubljani, ki je upravljalo 

Akademski dom in menzo, Društvo slušateljev filozofske fakultete 

v Ljubljani, Društvo slušateljev juridične fakultete v Ljubljani, 

Društvo jugoslovanskih medicincev v Ljubljani, Akademično 

društvo jugoslovanskih tehnikov v Ljubljani, Cirilsko društvo 

ljubljanskih bogoslovcev, Udruženje jugoslavenskih akademičara 

bjegunaca, odsek Ljubljana, Jugoslovansko napredno akademsko 

društvo Jadran, Akademsko društvo Vstajenje, Jugoslovanski 

akademski športni klub in Jugoslovansko katoliško akademsko 

društvo Danica v Ljubljani. 58 

Sodeč po rojstnih krajih, tako ugotavlja Kremenšek, so bila v 

prvi generaciji ljubljanskih študentov zastopana vsa slovenska 

področja z izjemo Prekmurja. Bolj redki so bili študenti s 

Koroške, ugotavlja pa tudi, da je verjetno zaradi bližine ostalo 

na zagrebški univerzi več Štajercev. V primerjavi s stanjem pred 

vojno se je po ustanovitvi univerze v Ljubljani občutno povečalo 

zanimanje za študij medicine in tehnike. 

Ustanovitev univerze je slovenskim študentom približala visokošolsko 

izobrazbo, saj se je lahko vpisal marsikateri študent, ki bi 

se sicer nikoli ne podal študirat na tuje. 59 

54 Seznam predavanj za poletni semester 1920. leta: Navodila za inskripcijo. 

55 ZAMU IV-208, rektorjevo poročilo o delu v študijskem letu 1919/20. 

56 S. Kremenšek, Slovensko študentovsko gibanja 1919-1941, str. 37. 

57 Prav tam, str. 35-38. 

58 ZAMU IV-208, Rektorjevo poročilo za študijsko leto 1919/20. 

59 S. Kremenšek, Slovensko študentovsko gibanja 1919-1941, 35-38.

Viri 

Arhiv Republike Slovenije (AS): 

Vseučiliška komisija pri Deželni vladi za Slovenijo (AS 100). 

Zgodovinski arhiv in muzej Univerze v Ljubljani (ZAMU): 

splošni spisi Rektorata za leti 1919 in 1920 (ZAMU IV), 

zapisniki sej Univerzitetnega sveta za študijsko leto 1919/20 

(ZAMU IV), 

zapisniki sej Univerzitetne uprave za študijsko leto 1919/20 

(ZAMU IV). 

42 

Literatura 

Benedetič, Ana. Pot do slovenske univerze. Ljubljana : 

Partizanska knjiga, 1981. 

Benedetič, Ana. Poti do univerze. Ljubljana : Studia humanitatis, 

1999. 

Dolenc, Ervin. Karel Verstovšek kot poverjenik za uk in 

bogočastje v narodni in deželni vladi v Ljubljani 1918-1920. V: 

Časopis za zgodovino in narodopisje, št. 2, 1995, str. 284-291. 

Kremenšek, Slavko. Slovensko študentovsko gibanje 1919-1941. 

Ljubljana : Mladinska knjiga, 1972. 

Kremenšek, Slavko. Študentsko gibanje od ustanovitve univerze 

do druge vojne. V: Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani : 

1919-1969. Ljubljana : Univerza, 1969, str. 93-117. 

Mikuž, Metod. Gradivo za zgodovino univerze v letih 1919-1945. 

V: Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani : 1919-1969. 

Ljubljana : Univerza, 1969, str. 53-92. 

Polec, Janko. Ljubljansko višje šolstvo v preteklosti in borba za 

slovensko univerzo. V: Zgodovina slovenske univerze v Ljubljani 

do leta 1929. Ljubljana : Rektorat Univerze Kralja Aleksandra 

prvega, 1929, str. 3-189. 

Simič, Vladimir. Pravna fakulteta. V: 90 let Univerze v Ljubljani 

: med tradicijo in izzivi časa. Ljubljana : Rektorat Univerze, 

2009, str. 622-637. 

Stiplovšek, Miroslav. Vloga dr. Karla Verstovška pri ustanovitvi 

slovenske univerze leta 1919. V: Časopis za zgodovino in 

narodopisje, št. 2, 1995, str. 292-311. 

Šetinc, Lenart. Narodna in univerzitetna knjižnica. V: 90 let 

Univerze v Ljubljani : med tradicijo in izzivi časa. Ljubljana : 

Rektorat Univerze, 2009, str. 711-727. 

Zgodovina slovenske univerze v Ljubljani do leta 1929. Ljubljana 

: Rektorat Univerze Kralja Aleksandra prvega, 1929. 

Zupanič Slavec, Zvonka. Medicinska fakulteta. V: 90 let 

Univerze v Ljubljani : med tradicijo in izzivi časa. Ljubljana : 

Rektorat Univerze, 2009, str. 550-567.

Seznam razstavljenega gradiva 

Razstavni panoji 

Po poti do univerze v Ljubljani 

I. 

Ljubljana okrog leta 1680: detajl s cerkvijo sv. Jakoba in delom 

jezuitskega kolegija. ( J. W. Valvasor, Die Ehre des Herzogthums 

Krain, III, Laybach 1689). 

Jezuitski dnevnik omenja v letu 1619 predavatelja kazuistike: 

prvo višješolsko predavanje v Ljubljani. (AS, Zbirka rokopisov, 

180 r). 

Znameniti trije lističi iz začetka 18. stoletja, kjer se v izrecno 

govori o ustanovitvi nove univerze (jezuitskega tipa) v Ljubljani 

s podeljevanjem akademskih stopenj). (Semeniška biblioteka v 

Ljubljani). 

Prepis udtanovne listine ljubljanskih jezuitskih filozofskih študij 

iz leta 1704. (AS, Gubernijski arhiv, reg. I / odd. I, fasc. 4). 

Pogled na zunanjost, naslovnico in notranjost Letopisa ljubljanskega 

jezuitskega dijaškega / študentskega doma (Historia 

Seminarii Labacensis), kjer je leta 1619 prebivalo 39 dijakov in 

študentov. (NUK, Rokopisni oddelek, Ms 156). 

II. 

Ljubljansko licejsko poslopje, nekdanji frančiškanski samostan 

na današnjem Vodnikovem trgu, ki je bil v letih 1788/90 

preurejen v visokošolski licej. Gvaš Franza Kurza zum Thurna 

und Goldensteina iz druge polovice 19. stoletja. (NMS, Grafični 

kabinet, inv. št. 7317). 

Naslovnica in prva stran Seznama javnih predavanj na C. k. liceju 

v Ljubljani za študijsko leto 1824. (NUK, Rokopisni oddelek, 

Šolski spisi, N 181/1969). 

Matrika (vpisna knjiga) ljubljanskega liceja nosi naslov: Album 

akademikov liceja v Ljubljani (Album Academicorum Lycei 

Labacensis). (NUK, Rokopisni oddelek, Ms 654). 

43 

Izpitno spričevalo Jožefa Šubla iz dogmatične teologije iz leta 

1805, ki sta ga podpisala takratni rektor ljubljanskega liceja 

Jožef Balant in profesor dogmatične teologije Matevž Ravnikar. 

(NŠAL; Šolstvo, fasc. 57) 

Diploma mediko-kirurškega študija liceja v Ljubljani, ki je bila 

Tomažu Pircu iz Kranja izstavljena dne 9. aprila 1836. (AS 972, 

Osebni fond). 

Prva stran statuta (Reglement) francoske univerze v Ljubljani 

iz 1. avgusta 1810 v prepisu. (NUK, Rokopisni oddelek, Ms 

1467). Pogled na naslovnico matrike (vpisne knjige) francoske 

ljubljanske Centralne šole iz leta 1811. (NŠAL, Šolstvo, 

fasc. 57) 

Razpored javnih predavanj na Teološki škofiski učni ustanovi 

v Ljubljani za študijsko leto 1861/62 z navedbo študijskih 

predmetov in učnega osebja. (NŠAL, Škofijska pisarna 

(semenišče), fasc. 52/7-11). 

Ustanovitev univerze v Ljubljani 

III. 

Razglednica manifestacije 29. oktobra1918 na Kongresnem 

trgu. (Muzej novejše zgodovine Slovenije). 

Pismo slovenskih študentov medicine v Gradcu Poverjeništvu za 

uk in bogočastje. (ZAMU IV-208). 

Fotografija dr. Mihajla Rostoharja. (NUK, Kartografska zbirka 

in slikovna zbirka). 

Prva stran zapisnika seje v posvetovalnici na mestnem magistratu, 

23. novembra 1918. (AS 100, Vseučiliška komisija pri Deželni 

vladi za Slovenijo). 

Prva stran Spomenice Narodni vladi v Ljubljani, 23. november 

1918. (AS 100, Vseučiliška komisija pri Deželni vladi za 

Slovenijo).

IV. 

Fotografija dr. Karla Verstovška, poverjenika za uk in bogočastje 

v narodni in deželni vladi. (NUK, Kartografska zbirka in 

slikovna zbirka). 

Koncept Poslovnika za delo Vseučiliške komisije, ki ga je pripravil 

dr. Mihajlo Rostohar. (AS 100, Vseučiliška komisija pri Deželni 

vladi za Slovenijo). 

Fotografija predsednika Vseučiliške komisije dr. Danila 

Majarona. (NUK, Kartografska zbirka in slikovna zbirka). 

Fragment zapisnika II. seje Vseučiliške komisije 10. decembra 

1918. (AS 100, Vseučiliška komisija pri Deželni vladi za 

Slovenijo). 

Dopis zagrebškega poverjeništva za uk in bogočastje 7. januarja 

1919. (ZAMU IV–198). 

Fragment zapisnika IX. seje Vseučiliške komisije 8. marec 1919. 

(ZAMU IV-592). 

Članek Slovenska univerza. (Slovenski narod, 7. 3. 1919). 

V. 

Dopis Poverjeništva za uk in bogočastje Vseučiliški komisiji, 6. 

marec 1919. (AS 100, Vseučiliška komisija pri Deželni vladi za 

Slovenijo). 

Dopis ministra prosvete Ljube Davidovića Poverjeništvu za uk 

in bogočastje, 12. april 1919. (ZAMU I–198/5). 

Prva stran zapisnika izredne seje Vseučiliške komisije, 12. 

april 1919. (AS 100, Vseučiliška komisija pri Deželni vladi za 

Slovenijo). 

Naredba o ustanovitvi začasnega tehnično-visokošolskega tečaja 

za gradbeno, strojno elektrotehniško, rudarsko in zemljemersko 

stroko«. (Uradni list deželne vlade za Slovenijo, 7. maj 1919). 

Predlog Vseučiliške komisije Poverjeništvu za uk in bogočastje 

za imenovanje učiteljev na začasnem tehničnovisokošolskem 

tečaju, 11. maj 1919. (ZAMU IV–593). 

Članek »Alma mater Labacensis. Pričetek vseučiliških predavanj 

v Ljubljani«. (Slovenec, 20. maj 1919). 

44 

VI. 

Predlog zakona o Univerzi Kraljestva Srbov, Hrvatov in 

Slovencev v Ljubljani. (ZAMU IV–593). 

Članek Ljubljansko vseučilišče. (Slovenski narod 27. junij 

1919). 

Zakon o Univerzitetu Kraljestva Srba, Hrvata i Slovenaca u 

Ljubljani, kot je bil v Službenih novinah objavljen 23. avgusta 

1919. (NUK, Časopisni oddelek). 

Zakon o vseučilišču kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev v 

Ljubljani, objavljen 1. septembra 1919 v Uradnem listu Deželne 

vlade za Slovenijo. (NUK, Časopisni oddelek). 

VII. 

Fotografija dr. Aleša Ušeničnika, rednega profesorja filozofije na 

Teološki fakulteti. (ZAMU -fototeka). 

Fotografija dr. Franca Ušeničnika, rednega profesorja za 

pastoralno teologijo na Teološki fakulteti in njenega prvega 


Fotografija dr. Ivana Zorèta, rednega profesorja cerkvene 

zgodovine in cerkvenega prava na Teološki fakulteti. (ZAMU 

- fototeka). 

Fotografija dr. Ivana Žolgerja, rednega profesorja za mednarodno 

pravo na Pravni fakulteti. (Prager Presse, 7. junij 1925). 

Fotografija dr. Leonida Pitamica, rednega profesorja za upravno 

pravo na Pravni fakulteti in njenega prvega dekana. (ZAMU - 

fototeka). 

Fotografija dr. Josipa Plemelja, rednega profesorja za matematiko 

na Filozofski fakulteti in prvega rektorja ljubljanske univerze. 


Fotografija dr. Rajka Nahtigala, rednega profesorja za splošno 

jugoslovansko filologijo na Filozofski fakulteti in njenega prvega 


Fotografija dr. Frana Ramovša, rednega profesorja za slovenski 

jezik na Filozofski fakulteti. (ZAMU - fototeka).

VIII. 

Fotografija dr. Ivana Prijatelja, rednega profesorja za zgodovino 

slovanskih literatur novejše dobe s posebnim ozirom na slovensko 

literaturo na Filozofski fakulteti. (ZAMU - fototeka). 

Fotografija dr. Riharda Zupančiča, rednega profesorja za 

matematiko na Tehniški fakulteti. (ZAMU – fototeka). 

Fotografija dr. Karla Hinterlechnerja, rednega profesorja za 

mineralogijo in petrografijo na Tehniški fakulteti in njenega 


Fotografija dr. Maksa Samca, rednega profesorja za kemijo na 

Tehniški fakulteti. (ZAMU - fototeka). 

Fotografija dr. Milana Vidmarja, rednega profesorja za elektrotehniko 

na Tehniški fakulteti. (ZAMU - fototeka). 

Fotografija dr. Albert Botterija, rednega profesorja za oftalmologijo 

na Medicinski fakulteti. (ZAMU - fototeka). 

Fotografija dr. Alfreda Šerka, rednega profesorja za nevrologijo 

in psihiatrijo na Medicinski fakulteti in njenega prvega dekana. 


Fotografija dr. Janeza Plečnika, izrednega profesorja za patološko 

anatomijo na Medicinski fakulteti. (ZAMU - fototeka). 

IX. 

Zapisnik zadnje seje Vseučiliške komisije, 20. september 1919. 

(AS 100, Vseučiliška komisija pri Deželni vladi za Slovenijo). 

Pismo profesorjev Žolgerja, Vošnjaka in Pitamica Univerzitetnemu 

svetu glede organizacije začetka dela Pravne fakultete, 30. 

oktober 1919. (ZAMU IV–198/4). 

Poslopje Deželnega dvorca v katerem se je v jeseni leta 1919 

nastanil del novoustanovljene univerze. (ZAMU - fototeka). 

Dopis Univerzitetnega sveta kuratorju za oskrbovanje 

in likvidacijo imovine bivše dežele Kranjske. (ZAMU 

IV–208/3.8). 

45 

X. 

Objava za vpis v prvi – zimski semester novoustanovljene 

ljubljanske univerze. (Slovenski narod 11.10.1919). 

Članek Prvi dih slovenske univerze. (Slovenski narod, 25. 

december 1919). 

Fotografija študentov članov Jugoslovanskega akademskega 

društva Triglav v Ljubljani leta 1924. (ZAMU - fototeka). 

Naslovnica in notranjost indeksa predavanj za redne slušatelje 

Univerze Kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani iz 

prvih let njenega delovanja. (ZAMU VII–85). 

Okrožnica s katero je rektor Plemelj profesorski zbor seznanil 

s podrobnostmi obiska prestolonaslednika Aleksandra na 

ljubljanski univerzi, 21. junij 1920. (ZAMU–208/3.5).

Vitrine 

I. 

Jezuitski dnevnik [Collegii Societatis Jesu Labacensis Historia 

annua (1596 -1691)] omenja v letu 1619 predavatelja kazuistike: 

prvo višješolsko predavanje v Ljubljani. (AS, Zbirka rokopisov, 

180 r). 

II. 

Matrika (vpisna knjiga) ljubljanskega liceja nosi naslov: Album 

akademikov liceja v Ljubljani (Album Academicorum Lycei 

Labacensis). (NUK, Rokopisni oddelek, Ms 654). 

III. 

Prva knjiga vezanih zapisnikov sej Univerzitetnega sveta od leta 

1919 do junija 1922. (ZAMU IV). 

Personalna mapa dr. Riharda Zupančiča, rednega profesorja za 

matematiko na Tehniški fakulteti, pred ustanovitvijo univerze 

pa profesorja na dunajski realki. (ZAMU 76–1114). 

IV. 

Prva vpisna knjiga (matrika) Univerze v Ljubljani, ki vsebuje 

osebne podatke o študentih, ki so se na Univerzo vpisali v prvem 

desetletju njenega obstoja. (ZAMU IV). 

IV. 

Prva knjiga promocijskega protokola Univerze v Ljubljani, ki 

vsebuje osebne podatke o doktorandih Univerze v obdobju od 

1920 do 1965. (ZAMU IV). 

Kopija doktorske listine Miroslava Kuhlja, ki je bil promoviran 

15. julija 1920 in je v promocijski protokol vpisan kot tretji 

doktorand ljubljanske univerze. (ZAMU IV–270). 

46

Gründung der Universität Ljubljana im Jahre 1919 

47

Auf dem Weg zur Universität Ljubljana 

Die bruchstückhaften Quellen erwähnen den elementaren 

Schulunterricht im mittelalterlichen Ljubljana – als auch für 

den slowenischen Raum als Ganzes – in Form von sog. lateinischen 

Kapitel-, Kloster-, Pfarr- und deutschen städtischen 

Schulen. Die weiterführenden höheren Schulen mussten die 

Einwohner von Ljubljana früher oder später außerhalb der 

engeren Heimat suchen. Vor allem die bloßen Namensangaben 

einiger Schulmänner, die uns für Ljubljana vor dem Jahr 1500 

bekannt sind, erschweren, trotz der Analogie zum Ausland, 

die Bewertung des Lehrinhaltes und die Bestimmung des 

Charakters der Lehreinrichtungen. Jedoch spricht die große 

Zahl der Studenten aus unseren Gegenden, die erfolgreich an 

ausländischen Universitäten studiert haben, dafür, dass auch die 

elementaren mittelalterlichen Lehreinrichtungen in Ljubljana 

nicht hinter denselben Erziehungs- und Bildungseinrichtungen 

im Ausland zurückgeblieben sind. 

Zeitraum des protestantischen Schulwesens 

Gemäß der allgemeinen Entwicklung – durch die Neubewertung 

der Bildung, die der Humanismus mit sich brachte – macht sich 

in Ljubljana nach der Stagnation zum Ende des 15. Jahrhunderts 

in den Dreißiger- und Vierzigerjahren des 16. Jahrhunderts eine 

Erhöhung der Zahl der Schulen bemerkbar. Neben der alten lateinischen 

Kapitel- und Kreuzschule war vermutlich eine weitere 

Schule im Bischofspalast, durch den Eintritt der Reformation 

jedoch ferner die (protestantische) deutsche Stadtschule sowie 

zumindest von 1548 bis 1563 die private Lenart Budina Lateinschule 

tätig. Dabei muss man die damalige gesellschaftliche 

Realität berücksichtigen. In Ljubljana, der Hauptstadt des 

Landes Krain und einem der Zentren der innerösterreichischen 

Länder, wo sich der Sitz der Krainer Landesstände und deren 

Organen befand, erhielt die Reformation eine ihrer größten 

Stützen und Zentren auf slowenischem Boden. Jedoch lebten 

hier zumindest seit den Sechzigerjahren des 16. Jahrhunderts 

– zwar in konfliktgeladenen Beziehungen – die katholische 

und protestantische Kirche sowie das katholische und protestantische 

Schulwesen nebeneinander. Die Intoleranz der 

protestantischen Kirche und deren Schulwesen gegenüber den 

Überresten der katholischen Kirche in der Stadt sind ebenfalls 

ersichtlich. Unter diesen Verhältnissen schuf die Reformation in 

Ljubljana die Grundlagen für die neue Stellung der Schule und 

des Unterrichts. Durch die Erscheinung der protestantischen 

„ländlichen Standesschule“ erhielt das Schulwesen in Ljubljana 

einen hochwertigen neuen Impuls. Die Gründung und Organisation 

der ersten Lehreinrichtung Ljubljanas, die eine voruniversitäre 

Schulbildung, folglich eine Bildung bot, die die Vora- 

49 

Jože Ciperle 

ussetzung für die Immatrikulation an der Universität in einer 

Zeit der erhöhten Anforderungen des Humanismus darstellte, 

stellt die vornehmlichste Arbeit der Protestanten in Krain im 

Bereich des Schulwesens im 16. Jahrhundert dar. Die alleinige 

Bezeichnung „ländliche Standesschule“ bedeutet, dass diese von 

den Landesständen gegründet und aufrechterhalten wurde, um 

in dieser vor allem die Kinder adliger Familien auszubilden, und 

dass es sich im Vergleich zu den städtischen Lateinschulen um 

eine höhere Schule handelt. 

Selbstverständlich muss man die Gründung der „ländlichen Standesschulen“ 

in den unter- und innerösterreichischen Ländern 

im Rahmen der Bemühungen der protestantischen Stände um 

die Institutionalisierung der protestantischen Landeskirchen 

und in der Beziehung des protestantischen Adels gegenüber 

dem Landesfürsten betrachten. Auch die Indienstnahme von 

Lenart Budina als Schulleiter der weltlichen Krainer Stände 

in Ljubljana im Jahr 1563 steht mit den Bemühungen um die 

Organisation der protestantischen Landeskirche in Zusammenhang. 

Im Hintergrund tritt die Tätigkeit von Primož Trubar 

– unter anderem auch dessen Begründung der slowenischen 

Grundschule – in Ljubljana in dieser Zeit in Erscheinung. 

Die anfängliche Entwicklung der Standesschule in Ljubljana war 

von Schwierigkeiten begleitet. Auch der zweite Rektor Adam 

Bohorič gab noch bis zum Jahr 1570/71 alleine Unterricht 

und bekam danach Mitarbeiter. Die Schule hatte in seiner 

Zeit vier Klassen. Im Jahr 1568 legte er die erste umfangreiche 

Schulordnung (vermutlich schon mit fünf Klassen), im Jahr 

1575 die zweite (mit vier Klassen) vor, die die Stände offiziell 

nicht anerkannten, die für den Unterricht jedoch entscheidend 

war. Erst mit dem Rektor Nikodem Frischlin (1582-1584) 

erhielt die Schule die fünfte Klasse, die den Absolventen den 

direkten Übergang zur Universität ermöglichte. Jedoch wollte 

sich Frischlin nicht nur mit fünf Klassen zufriedengeben, die 

abgelehnten Vorlagen seiner Schulordnung deuten nämlich 

darauf hin, dass dieser die Einführung von zumindest einer 

sechsten Klasse in Erwägung zog, in welcher (vermutlich) 

– ähnlich wie in der vierten Klasse der Standesschule Graz – 

einige Fächer aus dem Hochschulunterricht unterrichtet werden 

sollten. Ähnliche Überlegungen stellte in seiner Schulordnung 

aus dem Jahr 1575 auch schon Bohorič an, als er in den Inhalt 

des Unterrichts einen Stoff einbinden wollte, der damals schon 

an die Fakultät gehörte. Mit der Endredaktion der Schulordnung 

von Frischlin, die im Jahr 1584 bestätigt wurde und bis 

zum Schulende, das heißt bis zum Jahr 1598 galt, wuchs die 

Standesschule Ljubljanas nicht über den sekundären Bereich 

des Schulwesens hinaus. Obwohl es den Protestanten auch im 

deutschen Raum nicht gelang, ein ganzheitliches Schulsystem 

auszuarbeiten, standen die Landesschulen ihrem Rang nach

dennoch zwischen der städtischen Lateinschule und der 

humanistischen Universität. Sie erhielten die Schüler aus den 

Lateinschulen, in denen diese neben dem Lesen und Schreiben 

auch Elemente der lateinischen Sprache lernten und diese selbst 

auf den unmittelbaren Übergang zur Universität vorbereiteten. 

Einen solchen Zweck hatte auch die Standesschule Ljubljana 

(Hochschulstipendien für Absolventen), jedoch musste diese 

aufgrund des Mangels an städtischen Schulen im slowenischen 

Raum vor allem Schüler ohne Vorbildung aufnehmen. In inhaltlicher 

Sicht blieb ihr Programm gemäß Auffassung der damaligen 

Zeit, dass im sekundären (gymnasialen) Bereich Sprachen, im 

tertiären Bereich des Schulwesens, d.h. an der Universität, jedoch 

Fächer (Philosophie, Theologie, Jura und Medizin) unterrichtet 

werden, auf den klassischen Sprach-, Deutsch-, Religions- und 

Musikunterricht begrenzt. Die slowenische Sprache diente in 

den ersten Klassen als Unterrichtshilfe. Zweifelsohne stand die 

pädagogische Arbeit der Standesschule Ljubljana unter starkem 

Einfluss der Schulverordnungen des protestantischen lateinischen 

Schulwesens in Deutschland, das in der zweiten Hälfte 

des 16. Jahrhunderts bereits eine fünfzigjährige Tradition hinter 

sich hatte. Die Abfassung der eigenen Schulverordnungen in 

Ljubljana, obwohl man diese hätte aus dem deutschen Bereich 

übernehmen können, manifestiert jedoch – auch durch die 

Unterrichtsabsichten einiger Hochschulfächer – die Tendenzen 

in Richtung eigenständiger Lösung der Schulfragen als auch das 

selbstständige pädagogische Wollen. 

Der Prozess der politischen Rekatholisierung der innerösterreichischen 

Länder, der bereits im Jahr 1579 in München auf 

einer Besprechung zwischen dem österreichischen Großherzog 

Karl, dem Tiroler Herzog Ferdinand und dem bayerischen 

Herzog Wilhelm vereinbart wurde, tatsächlich jedoch durch 

die Reformationskommissionen auflebte, führte im Jahr 1598 

zur Schließung der Schule Ljubljanas und zum Auszug ihrer 

Lehrer gemeinsam mit den protestantischen Geistlichen. Die 

Forderungen des Landesfürsten gegenüber seinen Untertanen 

waren auch in diesem Fall entscheidend und kompromisslos: 

Rückkehr zum katholischen Glauben oder Aussiedlung aus dem 

Land. 

Jesuitisches Hochschulwesen 

Parallel zum Prozess der politischen Rekatholisierung, der von 

der weltlichen Macht gelenkt wurde und der dem innerösterreichischen 

Raum bis zum Jahr 1600 zumindest nach außen 

hin den katholischen Charakter zurückgab, verlief auch der 

Prozess der katholischen Erneuerung, der von Rom gelenkt 

und überwacht wurde. Das Programm der Erneuerung war, 

der Kirche ein Aussehen zu verleihen, das der tridentinische 

Kirchenchor (1545-1563) vorzeichnete. Ein effizientes 

Instrument der inneren katholischen Erneuerung wurden in 

50 

diesen, für die Kirche schweren Zeiten, die neuen Reformorden, 

vor allem die Jesuiten. Obwohl beide Prozesse beinah zeitgleich 

verliefen, integrierten sich die Jesuiten in den slowenischen 

Ländern formell nicht in den Prozess der politischen Rekatholisierung, 

obwohl diese in unserem Raum damals schon anwesend 

waren. Der Bischof von Ljubljana Janez Tavčar (1580-1597) gab 

dem Unterricht bei der Erneuerungsarbeit vor dem politischen 

Druck Vorrang. Vor allem lag ihm jedoch eine bessere Erziehung 

und Bildung der Geistlichkeit am Herzen (Gründung der 

Lehranstalt für Priesterkandidaten – Collegium Marianum – in 

Gornji Grad, Entsendung seines geistlichen Nachwuchses zum 

Studium nach Graz, nach Wien und in die römische Germanik). 

Er bemühte sich jedoch sehr darum, die Jesuiten nach Ljubljana 

zu bekommen, was sich für ihn zum Lebensende auch verwirklicht 

hat. 

Im Jahr 1597, dreiundvierzig Jahre nach der Gründung und 

siebenundfünfzig Jahre nachdem Papst Paul III. mit der Bulle 

Regimini militantis ecclesiae den Katholikenorden Societas 

Jesu, die Gesellschaft Jesu von Ignatius von Loyola bestätigte, 

kamen die Jesuiten auch nach Ljubljana. Bischof Tomaž 

Hren (1597-1630) unterstützte nicht nur allseitig den Bau 

des Kollegiums (1598-1603) und der Kirche des hl. Jakob 

(1613-1615), sondern auch die Schul- und Erziehungstätigkeit 

der Jesuiten. 176 Jahre (1597-1773) war das Jesuitenkollegium 

bei der Kirche des hl. Jakob in Ljubljana tätig. Das Jesuitenkollegium 

in Ljubljana wurde in der Zeit der Gegenreformation, der 

katholischen Erneuerung und des späten Humanismus – ähnlich 

wie die anderen Jesuitenkollegien des damaligen Europas – das 

geistige, kulturelle und religiöse Zentrum. 

Als Schulorden hoben die Jesuiten im 17. und zu Beginn des 

18. Jahrhunderts auch in Ljubljana mit ihrer Studienordnung 

das gesamte Erziehungs- und Bildungsprogramm auf ein völlig 

neues, wesentlich hochwertigeres Niveau an. Sie errichteten ein 

für ihre Zeit faszinierendes Erziehungs- und Bildungssystem, 

das den vorigen Schulstrukturen stark überlegen war und in 

die pädagogischen Aktivitäten neue Akzente einbrachte. Die 

katholische Erneuerung ermöglichte durch das jesuitische 

Schulwesen in Ljubljana auch den Deutschen, sich gleichwertig 

in die europäischen Gedanken- und Kulturflüsse zu integrieren. 

Obwohl in der jesuitischen Zeit im Vergleich zur protestantischen 

Zeit die Stagnation der Literatur in der Volkssprache, die 

Inexistenz slowenischer bzw. slowenisch-deutscher Texte und 

der völlige Ausschluss der Volkssprache aus dem Lehrprozess 

offensichtlich ist und der Vergleich der protestantischen und 

katholischen (jesuitischen) pädagogischen Tätigkeit in Ljubljana 

die generelle Behauptung zulässt, dass beide Konfessionen jede 

nach ihrer Art zur Erneuerung und zur Qualitätssteigerung 

beigetragen haben. Ansonsten ist jedoch bekannt, dass sowohl 

das deutsche Luthertum als auch die jesuitische Studienordnung 

am Grundsatz festhielten, dass Latein die Sprache des sekundären 

und tertiären Schulwesens bleibt.

In Ljubljana haben die Jesuiten mit dem Gymnasialunterricht 

(den ersten zwei Klassen: Infima und Principia) bereits im Jahr 

ihrer Ankunft begonnen. Im Rahmen des Kollegiums, das von 

1598 bis 1616 errichtet und die Kirche des hl. Jakob im Jahr 

1615 ausgebaut wurde, wurden neben dem Gymnasium auch 

einzelne Oberschulkurse gehalten (studia superiora). Als deren 

Beginn wird das Jahr 1619 bzw. 1633 angesehen, als man den 

sechs Gymnasialklassen ferner den Moraltheologieunterricht 

(Kasuistik), später jedoch auch andere Fächer hinzufügte. Ab 

Beginn des 18. Jahrhunderts waren in Ljubljana drei Jahrgänge 

des Philosophiestudiums vorhanden, im Jahr 1704 wurde 

der Lehrstuhl für Logik und Kirchenrecht, ein Jahr später 

der Lehrstuhl für Physik und Mathematik eröffnet. Der erste 

Studienkurs Philosophie wurde in Ljubljana somit im Jahr 

1707 abgeschlossen. Im Jahr 1695 werden die scholae superiores 

erstmals getrennt von scholae humaniores erwähnt. Auf diese 

Weise hatte Ljubljana zum Ende des 17. und zu Beginn des 

18. Jahrhunderts im Jesuitenkollegium einen speziellen Theologiekurs 

(Moraltheologie und Kanonisches Recht) und ein 

Philosophiestudium (Logik, Physik und Metaphysik), die sich 

nach Auffassung dieser Zeit von den jesuitischen niedrigeren 

(Gymnasial-) Studien unterschieden. Der verkürzte Theologiekurs 

mit Kasuistik und Kanonischem Recht in Ljubljana wurde 

wie eine Einführung in die praktische Seelsorge als Erziehung 

arbeitsamer Geistlicher festgelegt, wer jedoch das Studium an 

der Theologischen Fakultät fortsetzen wollte, die, wie bekannt 

ist, die Auslegung der Bibel, die scholastische Theologie nach 

Tomaž Akvinski, Kirchengeschichte, Kanonisches Recht 

und Moraltheologie umfasste, musste nach Graz gehen. Die 

Hauptthemen des dreijährigen Philosophiestudiums waren 

in Ljubljana weitgehend derart besetzt, wie dies die Ratio 

studiorum für Philosophische Fakultäten festsetzte: erstes Jahr 

Logik, zweites Jahr Physik, drittes Jahr Metaphysik und Ethik. 

Die Grundlage des gesamten philosophischen Lehrprogramms 

waren die Schriften des Aristoteles. Die Ratio studiorum setzte 

auch die Art des Unterrichts und des Lernens in Ljubljana fest. 

Die Disputationen aus der in Frage stehenden Lehrthematik 

werden von den jesuitischen Quellen in Ljubljana regelmäßig 

festgehalten. 

Im Jahr 1707 verzeichneten die Jesuiten in ihren Studien in 

Ljubljana 795 Schüler, davon 247 in höheren Studien. Die Zahl 

der Schüler und Hörer stieg in Ljubljana bis zum Jahr 1714 an, 

als 922 (221 Studenten) vorhanden waren, wovon ein Fünftel 

Kinder adliger Familien waren, die übrigen jedoch aus den 

bürgerlichen und ländlichen Reihen kamen. Mehr Gymnasiasten 

verzeichnete Ljubljana erst in der zweiten Hälfte des 19. 

Jahrhunderts. Die Bildung der geistlichen und weltlichen Elite 

im slowenischen Raum war bis Mitte des 18. Jahrhunderts in 

den Händen des Jesuitenordens. 

Die jesuitischen Schüler und Studenten wohnten in Ljubljana 

im Jesuiten-Konvikt, das sich im Rahmen des Jesuitenkollegiums 

51 

befand, ein paar einzelne jedoch auch in Privatwohnungen. Erst 

im Jahr 1706 begann man auf Grundlage der Beschlüsse der 

Diözesansynode Ljubljana – nach mehrfachen Forderungen 

der päpstlichen Visitatoren – doch mit dem Bau des jetzigen 

Priesterseminargebäudes. Auf diese Weise entstand neben dem 

jesuitischen das neue Schülerheim (Collegium Carolinum 

Nobilium). Ab dem Jahr 1717 wohnte ein Teil der jesuitischen 

Scholasten, vor allem von adliger Herkunft, in dem neuen 

Diözesanpriesterseminar. 

In Ljubljana wurde derjenige Typ des jesuitischen Oberschulwesens 

gebildet, bei dem sich die Philosophie- und manchmal auch 

die Theologiekurse eng an das Gymnasium anlehnten. 

Die Jesuiten bekamen nach den bislang bekannten Angaben 

in Ljubljana keinerlei Sonderrecht, das ihr Kollegium zu einer 

Universität erheben würde. Aus der Geschichte der Jesuitenkollegien 

geht jedoch hervor, dass dafür das Gründungsprivileg 

des Fürsten und die päpstliche Bulle über die Bestätigung 

dieses Privilegs erforderlich waren. Die Meinungen, dass allein 

schon die allgemeinen Bullen der Päpste des 16. Jahrhunderts, 

die den Jesuitenorden bevollmächtigten, Philosophische und 

Theologische Fakultäten zu gründen und akademische Titel zu 

verleihen, dafür ausreichen würden, dass der Jesuitenorden über 

eine allgemeine Vollmacht zur Gründung von Universitäten 

verfügt, gehen zu weit, da die häufigen langwierigen und harten 

Verhandlungen zwischen den Fürsten und Päpsten bezüglich der 

Gründung von Universitäten dann unsinnig gewesen wären. Das 

Gründungsprivileg der jesuitischen Universitäten (päpstliche 

Bulle, Herrscherprivileg) enthalten z. B. neben vielen anderen 

Bestimmungen auch die Formel über die Erhebung zu einer 

Universität (studii generalis universitas). 

Der formal-rechtliche Charakter der Oberstudien wird von 

den Thesen und Disputationen sowie deren eventuellem 

Zusammenhang mit der Verleihung von akademischen Titeln 

bestimmt. Dabei ist jedoch zu erwähnen, dass die jesuitische 

Studienordnung das vorherige außerordentlich freie Prüfungssystem 

der mittelalterlich-humanistischen Universitäten 

wesentlich verändert hat. Sie legte fest, dass der Übergang aus 

einem in den nächsten Jahrgang nur bei abgelegten Abschlussprüfungen 

aus allen Fächern des Jahrgangs (regulae praepositi 

provincialis) möglich ist. Erst nach den abgelegten einzelnen 

Prüfungen konnte der Kandidat die Prüfung aus der gesamten 

Philosophie und Theologie (omnes philosophiae partes/omnes 

theologiae partes) ablegen. Die Thesen und deren Verteidigung 

sind lediglich als konstanter Bestandteil des jesuitischen 

Lehrsystems, das bei seinen Zöglingen einen Sinn für den öffentlichen 

Auftritt hegt, nicht jedoch in Zusammenhang mit der 

Erlangung akademischer Grade zu verstehen. 

Die Verleihung der akademischen Grade, Promotion der Bakalavr, 

der Lizenziate, Magister und Doktoren, die man natürlich nicht 

mit den heutigen wissenschaftlichen Titeln gleichsetzen kann, 

die aus der zweiten Hälfte des 19. Jahrhunderts hervorgehen,

ist im jesuitischen Glauben mit großen Feierlichkeiten und 

Zeremonien, jedoch im Sinne der jesuitischen Bemühungen 

verbunden, um die breiten Kreise der Öffentlichkeit zu beeinflussen. 

Obwohl die Jesuiten in ihren Büchern, die in Ljubljana 

trotz des Brandes des Jesuitenkollegiums in großem Maße 

erhalten geblieben sind, pedantisch genau jede ihrer noch so 

kleinen Feiern vermerkt haben, werden die Promotionen nicht 

erwähnt. In Ljubljana ist auch kein in dieser Zeit promovierter 

Doktor bekannt. 

Auf diese Weise kann man die nach Fran Zwitter geltende 

Meinung nur zusammenfassen, die in der ausgezeichneten 

Diskussion bereits vor fast drei Jahrzehnten im Sammelwerk 

Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani (Fünfzig Jahre 

slowenische Universität Ljubljana) festgehalten wurde, dass 

nämlich hier in der jesuitischen Ära höhere Philosophie- und 

Theologiestudien vorhanden waren, die in inhaltlicher Sicht 

in beträchtlichem Maße mit dem Inhalt des Studiums an den 

Philosophischen und Theologischen Fakultäten einiger jesuitischer 

Universitäten identisch sind, jedoch keine akademischen 

Titel verliehen wurden, die die einzige scharfe Grenze zwischen 

den Semiuniversitätsstudien und Juristischen Universitäten 

darstellen. 

Im Gegensatz zum Jesuitenkollegium in Klagenfurt sind 

jedoch die unmittelbaren Bemühungen um die Erhebung zur 

Universität bei den Jesuiten von Ljubljana nicht dokumentiert. 

Selbstverständlich ist jedoch nicht ausgeschlossen, dass man für 

Ljubljana noch etwas findet, denn die Quellen für diese Zeit sind 

noch nicht gänzlich geprüft. Einige kulturelle Erscheinungen 

und Bemühungen eines bestimmten Kreises von Wissenschaftlern 

in Ljubljana, vor allem des Kreises Academiae operosorum 

und auch der Mitglieder des Collegium juridicum Labacense, 

Academiae philcharmonicorum, Academiae incultorum und 

Academiae Emonia in der Zeit, in der die Bemühungen die 

Universität in Graz durch die Juristische und Medizinische 

Fakultät zu vervollkommnen offensichtlich werden, sprechen 

dafür, dass in Ljubljana zur Wende des 17. in das 18. Jahrhundert 

zum ersten Mal in der historischen Entwicklung vorteilhafte 

Bedingungen für die Organisation einer vollkommenen 

Universität in Erscheinung traten. Zweifelsohne hatte der Kreis 

Academie operosorum bereits ein Konzept einer vollkommenen 

Universität in Ljubljana, welches dieser jedoch nicht realisiert 

hat. Eine Reihe von Universitätszentren in der Nähe von 

Ljubljana, vor allem jedoch die immer gefestigtere Stellung der 

Universität Graz waren der Realisierung solcher Überlegungen 

Ljubljanas offensichtlich nicht zugeneigt. 

Den neuen Trends des 18. Jahrhunderts, als die gebildete 

Schicht nicht mehr mit dem priesterlichen Stand identisch 

war und als die reellen Schulprojekte immer aktueller wurden, 

gaben die Jesuiten in Ljubljana ungern nach. Die Gesellschaft 

Jesu wiedersetzte sich der Anpassung an die neuen Bedürfnisse 

der Ratio studiorum. Dennoch deutet alles darauf hin, dass das 

52 

Jesuitenkollegium Ljubljana in diejenige Gruppe der Kollegien 

der österreichisch-jesuitischen Provinz gehört, in welcher die 

Jesuiten in ihren höheren Studien die tatsächliche Bereitschaft 

zeigten, die reellen – seitens des Staates geförderten – Fächer, 

z. B. Experimentalphysik, Mechanik und Agronomie in größerem 

Maße zu akzeptieren. Auf diese Weise lasen in Ljubljana Mitte 

des 18. Jahrhunderts drei bedeutende Professoren die Realien 

als Nebenfächer: Franz Ksaver Wulfen (1728-1805), Gabriel 

Gruber (1740-1806) und Jožef Maffei (1742-1807). Auch die 

Namen weiterer angesehener Jesuiten sind nicht zu vernachlässigen: 

Bernhard Ferdinand Erberg, Jožef Kaufman, Janez 

Pogrietschnig, Kristjan Rieger, Gregor Schottel und Janez 

Schottel sowie Inocenc Taufferer. Eine entscheidende Wende 

unter Berücksichtigung der reellen Fächer beim Unterricht der 

Jesuiten Ljubljanas stellt jedoch zweifelsohne der Erwerb der 

Instrumente für den Unterricht der Experimentalphysik im Jahr 

1754, die der Studiensuperintendent für das Land Krain, Graf 

Jobst Weikard Barbo bereits im Jahr 1752 verlangte, und der 

Beginn des Unterrichts der Newtonschen Physik dar. Als erster 

begann Franz Ksaver Wulfen diese im Jahr 1763 zu unterrichten. 

Gabriel Gruber unterrichtete am Lehrstuhl für Mechanik 

Zeichnen, Geometrie, Hydraulik und Ingenieursfächer, die 

zur Ausbildung von Gewerbetreibenden bestimmt waren. Von 

besonderer Bedeutung war die Werftabteilung seiner Schule, die 

vornehme venezianische Schiffbauer anzog. 

Wegen der staatlichen Reformeingriffe wurde nach dem Jahr 

1752 zunächst das damalige dreijährige Philosophiestudium zu 

einem zweijährigen mit drei Professoren gekürzt. Ljubljana kennt 

von nun an den niederen (zweijährigen) Typ des Philosophiestudiums 

mit Philosophie (Logik, Metaphysik), Mathematik, 

Physik (allgemeine und spezielle, d.h. Experimentalphysik) und 

Moralphilosophie (Ethik) als Pflichtfächer. Von drei Professoren 

unterrichtete einer Ethik, der zweite Mathematik, die übrigen 

Fächer wurden jedoch dem Philosophieprofessor überlassen. 

Bei der Ethik wurde auch etwas Politik und Staatswirtschaft 

berücksichtigt. Geschichte wurde am Ort der Jesuitenzeit in 

Ljubljana offensichtlich gelehrt, nicht jedoch Eloquenz, das 

heißt deutsche Rhetorik. Gerade diese zwei Fächer, die in der 

Regel beim höheren (dreijährigen) Typ des Philosophiestudiums 

gelehrt wurden, waren die Voraussetzung für die Immatrikulation 

an der Juristischen und Theologischen Fakultät. Bei 

der Auflösung des Jesuitenordens war in Ljubljana der Rektor 

des Kollegiums Kristjan Rieger, der Präfekt des Philosophiestudiums 

Ignaz Rasp und es waren folgende Lehrstühle für das 

höhere Studium vorhanden: für Logik und Metaphysik Bernard 

Graf Hohenwart, für Moraltheologie Ignac Rosenberger, für 

Kirchenrecht Josef Dollhopf, für Mechanik Gabriel Gruber, für 

Physik und Moralphilosophie Jurij Schöttel, für Mathematik 

und Geschichte Jožef Maffei, für Landwirtschaft Janez Giell. Das 

heißt, dass es im höheren Schulwesen von Ljubljana trotz der 

Einführung des niederen (zweijährigen) Philosophiestudiums in

inhaltlicher Sicht bis zur Auflösung des Jesuitenordens nicht zu 

wesentlichen Änderungen kam. 

In der Gymnasialstufe wurden im Jahr 1770 in Ljubljana neben 

Latein – im Rahmen des Klassenunterrichts – von den neu 

geforderten Fächern Geschichte, Geografie und Arithmetik 

gelehrt. Mit Deutsch kam man in diesem Jahr erst bis einschließlich 

der dritten Klasse, jedoch zwei Jahre später lehrte man 

dieses auch in den höheren drei Klassen. Über die Qualität des 

Unterrichts neuer Fächer spricht die Tatsache, dass diese von 

Magistern, in den letzten zwei Klassen jedoch von Professoren 

unterrichtet wurden, die diese selbst nicht studiert hatten und 

diese bestenfalls aus Wiederholungskursen kennenlernten; im 

Sinne des Klassenunterrichts wurden diese jedoch von denselben 

Lehrkräften unterrichtet, die Latein unterrichteten. 

Die Interessengegensätze zwischen den Jesuiten, die am 

kostenlosen Studium festhielten, und dem Staat, der ab dem 

Jahr 1735 mit dem bereits erwähnten Patent von Karl VI. und 

mit einer Reihe von anderen Verordnungen die Zahl der wissenschaftlich 

gebildeten Jugendlichen begrenzen und diese in die 

Produktionsprozesse umlenken wollte, spiegeln sich in den 

Prüfungsergebnissen des Gymnasiums Ljubljana wider, über 

welche der Prüfungskommissär von Ljubljana, der Repräsentationsrat 

Pompejus Brigido berichtete. Im letzten Jahrzehnt des 

Jesuitengymnasiums Ljubljana sank die Zahl der Schüler in allen 

sechs Klassen um drei Viertel, der Einstieg in die erste Klasse 

des Gymnasiums Ljubljana wurde in dieser Zeit jedoch ca. 500 

Bauern- und Bürgersöhnen unterbunden (bzw. diese wurden 

aus diesem ausgeschlossen), während die Zahl der Adelssöhne 

unverändert blieb. Die Jesuiten konnten sich dem staatlichen 

Druck gegen die Ausbildung der Bauern- und Bürgersöhne 

am Ende ihrer Tätigkeit in Ljubljana nur mit dem Argument 

wiedersetzen, dass die Zahl der Geistlichen, die die slowenische 

Sprache beherrschen, dadurch radikal sinken wird, wodurch die 

Seelsorgearbeit stark betroffen sein wird. Das war das einzige 

Argument, das die Wiener Regierung bereit war, in bestimmtem 

Maße zu berücksichtigen. 

Die Auflösung des Jesuitenordens im Jahr 1773 stellt in der 

Geschichte des höheren Schulwesens von Ljubljana den Beginn 

einer neuen Ära dar. Die Grundmerkmale der neuen Ordnung, 

die nach der Auflösung der Jesuiten eingeführt wurde, blieben 

hier – wenn man die kurzen Unterbrechungen im Zeitraum 

der Napoleonischen Illyrischen Provinzen nicht berücksichtigt 

(1809-1813) – bis zur Märzrevolution im Jahr 1848 

wirksam. Anfangs fand genauso wie anderswo eine praktische 

Lösung Zustimmung. In den „niederen Schulen“ (Gymnasium) 

blieben die ehemaligen Jesuiten als vorübergehende staatliche 

Angestellte, jedoch bereits im Jahr 1780 stellen die zu Weltgeistlichen 

umbenannten Exjesuiten die Lehrkräfte dar. Für 

»höhere Schulen«, an denen beim Philosophiestudium anfangs 

die Jesuiten unterrichteten, die jedoch gänzlich aus dem Theologiestudium 

ausgeschlossen wurden, stellte die Landeshaupt- 

53 

mannschaft in Ljubljana Überlegungen zur Unterbringung von 

vier Franziskaner Dozenten an. Bischof Karel Janez Herberstein, 

dem Wien im Jahr 1774 die Oberaufsicht über alle Studien in 

Ljubljana (den Vorsitz der Studienkommission) anvertraute und 

der bis zu Beginn der Achtzigerjahre mit leiser Zustimmung 

der Wiener Regierung tatsächlich über das Oberschulwesen 

Ljubljanas entschied, unternahm alles, um die Dozentenstellen 

mit Welt-, wenn nur möglich mit ihm untergeordneten 

Geistlichen zu besetzen. Wegen seiner kirchlich-politischen 

Ansichten war ihm der Gedanke fremd, dass die Dozentenstellen 

von Ordensgeistlichen besetzt werden würden, insbesondere 

nicht von Franziskanern, obwohl dies gerade in Österreich 

in dieser Zeit vielerorts geschah. Im Jahr 1779 unterrichteten 

somit Theologie: Jožef Jurij Lenaz - Professor für Dogmatik, 

Franc Ziegler - Professor für Moraltheologie, Franc Pogačnik - 

Professor für Kanonisches Recht und Kirchengeschichte, Jakob 

Sorčan - Professor für orientalische Sprachen; Philosophie 

jedoch: Anton Amschel - Professor für Physik, Anton Tschokel 

- Professor für Logik (im Folgejahr Andrej Novak) und Martin 

Jell - Professor für Mathematik. Die Eingriffe von Herberstein 

in das höhere Schulwesen führten zu Streitigkeiten zwischen 

den ehemaligen Jesuiten und den neuen Lehrkräften sowie 

trugen auf ihre Art und Weise zur Beseitigung bzw. Auflösung 

der Theologie- und Philosophiestudien Ljubljanas in der ersten 

Hälfte der Achtzigerjahre bei. 

Nach der Auflösung des Jesuitenordens gingen sowohl das 

Gymnasium als auch die Philosophische und Theologische 

Fakultät in Ljubljana in die direkte staatliche Verwaltung über. 

Das Gymnasium als »niederes Schulwesen« ist inzwischen 

organisatorisch stärker vom »höheren Schulwesen« getrennt, 

steht jedoch nach dessen Lehrinhalt in enger Verbundenheit 

mit diesem. Die bereits erwähnten gymnasialen Reformprojekte 

der theresianischen Ära haben in Ljubljana das fünfklassige 

Gymnasium mit Klassenlehrern gestaltet; in didaktischer-methodischer 

Sicht basierte der Unterricht auf einem monotonen 

Latein-Sprachunterricht, zur Unterhaltung und Entspannung 

fügte man diesem jedoch noch ein paar naturwissenschaftlichmathematische 

Inhalte hinzu. Resonanzen auf die Bemühungen 

um die Übertragung der Betonung vom Lateinunterricht auf 

den Realienunterricht, die mathematisch-naturwissenschaftlichen 

Disziplinen und moderne Sprachen in Ljubljana sind nicht 

wahrzunehmen. 

Während man die Oberleitung des Gymnasiums (und der 

Normalschule) zu Beginn der Siebzigerjahre der gymnasialen 

Schulkommission anvertraute, wurde die Oberleitung der 

Philosophie- und Theologiestudien von der Studienkommission 

übernommen, die aus zwei Ratsmitgliedern der Landeshauptmannschaft 

und einem Direktor der Theologiestudien bestand. 

Die Studienkommission setzte sich im Jahr 1779 zusammen 

aus: Alojz Adolf Graf Auersperg - Ratsmitglied; Franc Jožef 

Graf Wurmbrand - Ratsmitglied, Jožef Jurij Lenaz - Direktor

der Theologischen Fakultät und Jožef Hübner. Im Jahr 1781 

wurden die Gymnasialangelegenheiten aus der Normalschul- 

(Gymnasial-) Kommission ausgegliedert und der Studienkommission 

anvertraut. Die unmittelbare Studienleitung fiel jedoch 

dem Studiendirektor: dem Direktor des Philosophie- und dem 

Direktor des Theologiestudiums zu. In den Achtzigerjahren 

wurde das Amt des Direktors der Philosophischen und Theologischen 

Fakultät Ljubljana von Jožef Jurij Lenaz, dem Professor 

für Dogmatik, bekleidet. 

Kaiserlich-königliches Lyzeum 

Nach der Auflösung des Jesuitenordens sind die Bezeichnungen 

für das Lateinschulwesen in Ljubljana einige Zeit lang noch 

nicht etabliert: Gymnasium, Akademie (Academia Labacensis, 

Academia archiducalis) und auch Universität. Für das höhere 

Lateinschulwesen findet ab Ende der Achtzigerjahre allmählich 

der Terminus Lyzeum (Archiducale Lyceum Labacense, 

Caesareo Regii Lyceum Labacense, K.K. Lyceo zu Laibach, 

K.K. Lyzäum zu Laibach) Anwendung, der formell bereits aus 

zwei separaten, untereinander getrennten Einheiten besteht: 

der Philosophischen und Theologischen Fakultät bzw. dem 

Studium. Für die niederen Lateinschulen wurde jedoch Ende 

der Achtzigerjahre die Bezeichnung Gymnasium (Archiducale 

Gymnasium Labacense) eingeführt. Die Einführung neuer bzw. 

umgestalteter Studienpläne führte zur Erweiterung der bereits 

bestehenden und zur Gestaltung neuer Lehrstühle und Studienfächer. 

Das Theologiestudium wurde durch neue Lehrinhalte 

bereichert: Pastoraltheologie (praktische Arbeit des Geistlichen), 

Dogmatik, Patristik (Kirchenväter der ersten Jahrhunderte), 

Hermeneutik (Auslegung der Bibel), Kirchengeschichte, 

Geschichte der theologischen Literatur und mit orientalischen 

Sprachen (Hebräisch). Auf diese Weise umfasste das Theologiestudium 

in Ljubljana jetzt vier Lehrstühle. Die ehemaligen 

jesuitischen Lehrstühle für Moraltheologie und Kanonisches 

Recht wurden stark erweitert: zur Moraltheologie wurden die 

Pastoraltheologie, Patristik und Geschichte der theologischen 

Literatur, zum Kanonischen Recht jedoch Kirchengeschichte 

hinzugefügt. Die anderen zwei Lehrstühle: Dogmatik und 

orientalische Sprachen mit Hermeneutik wurden vollkommen 

neu gestaltet. Die praktische Einführung in die Seelsorgearbeit 

wurde in den Mittelpunkt des Theologiestudiums gestellt. 

Bei der zweijährigen Philosophie mit drei Professoren wurde 

jetzt im ersten Jahr Logik und Mathematik, im zweiten jedoch 

Physik unterrichtet. In lehrinhaltlicher Sicht entwickelte sich das 

Philosophiestudium seit Beginn der Achtzigerjahre stufenweise 

rückläufig: Es ist vorbei mit dem Unterricht von Mechanik, 

Landwirtschaft, theoretischer Physik und Naturwissenschaft. 

Sogar ein solcher Sachkundiger, wie es der Mathematiker Jožef 

Maffei war, musste die Lehrstelle an der Philosophie Ljubljana 

54 

verlassen. In konzeptueller Sicht bleibt das Philosophiestudium 

– inhaltlich arm – Vorreiter für die übrigen Studien, der Bruch 

mit dem ehemaligen Philosophiekurs (artistische Fakultät) ist, 

wie bereits erwähnt, ersichtlich, seine Weiterentwicklung jedoch 

völlig offen. 

Dabei muss jedoch hervorgehoben werden, dass die medico-chirurgische 

Schule, die die Regierung in Ljubljana – so wie in allen 

anderen provinziellen Hauptstädten – im Jahr 1782 gegründet 

hat, an die Philosophie angeschlossen wurde, was zunächst zur 

Entstehung der Philosophisch-chirurgischen Fakultät führte. 

In den Neunzigerjahren wurden die Philosophie und Chirurgie 

jedoch getrennt, die medico-chirurgische Fakultät jedoch 

zusammen mit der Hebammenschule als dritte lyzeale Organisationseinheit 

gestaltet (medico-chirurgische Fakultät). Zunächst 

unterrichteten zwei Lehrer (Professoren) an diesem Lehrstuhl 

Botanik, Chemie, Anatomie, Chirurgie und Geburtshilfe. Im 

Jahr 1794 begann jedoch der dritte Lehrer mit dem Unterricht 

von Veterinärmedizin. Unter den Verhältnissen, als Österreich in 

der zweiten Hälfte des 18. Jahrhunderts lediglich an den Universitäten 

in Prag, Wien und Krakau die traditionellen Medizinischen 

Fakultäten hatte, war das Ansehen der an der Universität 

promovierten Doktoren der Medizin bzw. der an der Universität 

diplomierten Magister der Chirurgie, die an den lyzealen medico-chirurgischen 

Studien unterrichteten, bei der Bevölkerung 

außerordentlich groß, was zweifelsohne auch für Ljubljana 

gilt. In formalrechtlicher Sicht bleibt jedoch selbstverständlich 

die Frage offen, ob die „chirurgisch-anatomische Schule“ am 

Lyzeum in Ljubljana, die die Auszubildenden zum Wundarzt 

ohne Gymnasialbildung, die Absolventen der Normalschule 

und sogar die Absolventen der dritten Klasse der Hauptschule 

besuchen mussten, überhaupt zu den höheren Studien gehörte. 

Da die Einschreibung in das Oberschulwesen von Ljubljana an 

der Philosophie nur nach abgeschlossenem Gymnasium möglich 

war, für die Einschreibung an der Theologie wird jedoch seit dem 

Jahr 1775 ein abgeschlossenes Philosophiestudium verlangt. Die 

Medizinische Fakultät an der Universität verlangte jedoch eine 

dreijährige philosophische Bildung. 

Wenn die Hoffnung unmittelbar nach der Auflösung des Jesuitenordens 

auf die Gründung neuer Lehr- (Fakultäts-) Stühle noch 

real war (z. B. juridisches Studium), änderten sich die Verhältnisse 

in den Achtzigerjahren von Grund auf. In dieser Zeit 

haben sich die Studienmöglichkeiten in Ljubljana wesentlich 

verschlechtert, eine Zeit lang waren diese jedoch fast gänzlich 

abgeschafft. Es wurde bereits erwähnt, dass der tertiäre Sektor 

des Schulwesens in der Zeit von Josef II. stagnierte, das Interesse 

des Kaisers war im Hochschulbereich auf die Erziehung und 

Bildung der Geistlichkeit in den zentralen staatlichen Einrichtungen, 

Generalpriesterseminaren (seminarium generale) 

gerichtet. Mit der Begründung, dass es nach der Gründung der 

Generalpriesterseminare in Graz und Innsbruck, in Ljubljana zu 

wenig theologische Hörer geben wird, wurden die Theologiestu-

dien Ljubljanas im Jahr 1783 abgeschafft. In das Generalpriesterseminar 

in Graz, das auch zur Erziehung der Geistlichkeit der 

Diözese Ljubljana festgelegt wurde, wurden bereits im Jahr 1783, 

15 Studenten aus Ljubljana entsandt, dorthin wurde auch die 

Einrichtung Collegium Carolinum mitsamt dem Vermögen der 

aufgelösten Bruderschaft von Philipp Neri übertragen. Alle vier 

Professoren der Theologischen Fakultät des Lyzeums Ljubljana: 

Dr. Jožef Jurij Lenaz, Professor für Dogmatik; Franc Ziegler, 

Professor für Moraltheologie, Patristik, Pastoraltheologie 

und Geschichte der theologischen Literatur; Franc Pogačnik, 

Professor für Kirchenrecht und Kirchengeschichte und Jakob 

Sorčan, Professor für orientalische Sprachen und Hermeneutik 

– wurden jedoch an das Lyzeum in Innsbruck versetzt. Das 

Theologiestudium an der dortigen Universität hatte nämlich 

bei deren vorübergehender Auflösung bzw. Umwandlung in 

ein Lyzeum im Jahr 1783 nur vier Professoren. Für das Theologiestudium 

im Generalpriesterseminar, das beim Lyzeum in 

Innsbruck gegründet wurde, waren jedoch somit – wie in Wien 

und Graz – acht Professoren, genauso viele wie an den Theologischen 

Fakultäten der Universitäten, vorgesehen. Bald darauf 

wurden auch die Philosophie- und Theologiestudien in den 

bereits bestehenden Klöstern zur Erziehung des eigenen Ordensnachwuchses 

abgeschafft: in Ljubljana bei den Franziskanern 

und Kapuzinern. Die Obrigkeiten vertrauten diesem Studium 

bereits seit den Theresianischen Schulreformen nicht besonders, 

die Bemühungen um die Änderung ihres Inhalts im neuen 

Geiste hatten jedoch keinen Erfolg. Die neuen Bildungszentren 

für die Geistlichkeit führten somit zur Auflösung aller anderen 

Einrichtungen zur geistlichen Ausbildung. 

Der Abschaffung der theologischen öffentlichen und Ordensstudien 

in Ljubljana folgte im Jahr 1785 die Auflösung der Philosophiestudien. 

Es ist nicht bekannt, dass der formelle Anlass 

für die Auflösung eine Streitigkeit zwischen dem Direktor der 

Philosophiestudien Anton Amschel, dem ehemaligen Jesuiten 

und dem Professor für Logik und Metaphysik Jožef Novak war, 

dem ein freidenkerischer Inhalt der Vorlesungen und häretische 

Lehren vorgeworfen wurden. Anton Tomaž Linhart, die 

zentrale Persönlichkeit der Bemühungen um die Studienreform 

im Land Krain in dieser Zeit, schweigt jedoch als Mitglied der 

Untersuchungskommission, die die Kreisbehörde in Bezug auf 

die Novak-Affäre organisierte, über die Arbeit der Kommission 

und die Ansichten von Novak. Die Streitigkeit reichte bis zum 

Kaiser, der dies gemäß seiner allgemeinen Kürzungspolitik im 

Hochschulbereich als Ursache für die Realisierung der bereits 

vorher geplanten Abschaffung des Philosophiestudiums in 

Ljubljana heranzog. Jožef Novak wurde – nach der Suspendierung 

seitens des Verwaltungsbezirks und dessen Bannfluch 

seitens der Studienhofkommission – an das Wiener Theresianum 

befördert, Rektor Anton Amschel verlor jedoch sein Amt und 

Lehramt. Nach hundert Jahren blieben in Ljubljana lediglich die 

Vorlesungen des medico-chirurgischen Studiums bestehen. 

55 

Die Krainer Landesstände baten den Kaiser darauf in zwei 

Gesuchen (27. Mai 1786 und 20. April 1787), deren Verfasser 

offensichtlich Anton Tomaž Linhart ist, nicht nur um die Wiederherstellung 

der vorigen zwei lyzealen Philosophiejahrgänge, 

sondern dass nach dem Vorbild der umgestalteten Universität 

Wien eine ähnliche Einrichtung in Ljubljana organisiert wird, 

da einige Vorschläge in diesen Denkschriften in den Bereich 

der juristischen Fakultät und der technischen Hochschulen 

gehören. Bischof Janez Karel Herberstein unterstützte in Sorge, 

dass die Diözese ohne priesterlichen Nachwuchs bleibt, das erste 

Ersuchen der Stände durch eine Beschwerde an den innerösterreichischen 

Verwaltungsbezirk. Die ständischen Denkschriften 

begründen im schönen Stil und logischer Schärfe im Geiste 

des Aufklärungsdenkens, das in Ljubljana in dieser Zeit seinen 

Höhepunkt erreichte, den Bedarf nach einer Hochschule in 

Ljubljana. 

Nach den Zeiten der alten Akademije operozov traten folglich 

in der Zeit von Josef II. in Ljubljana zum zweiten Mal Überlegungen 

über die Gründung der Universität in Erscheinung. 

Durch die Einführung des nationalen Moments, das heißt durch 

die Hervorhebung der Landessprache, die nicht nur in Krain 

und Istrien gesprochen wird, und durch die Hervorhebung ihrer 

Individualität, die in der zweiten Denkschrift klar dokumentiert 

ist, ist jedoch der Unterschied zwischen den Bemühungen vor 

achtzig Jahren ersichtlich. Zunächst (Anfang des Jahres 1788) 

wurden alle Gesuche mit dem Argument zurückgewiesen, dass 

Wien nicht die Absicht hat die Winkelstudien zu fördern. Die 

Gründe, warum die Philosophiestudien (zweijährig) durch das 

neue Hofdekret nach drei Monaten (April 1788) dennoch im 

alten Umfang mit drei Lehrkräften erneuert wurden, sind noch 

unbekannt: für Physik (B. Schaller), für Mathematik (Anton 

Gruber) und für Philosophie sowie Gemeingeschichte (Franz 

Wilde). Nach der Auflösung der Generalpriesterseminare am 

4. Juli 1790 erhielt das Lyzeum Ljubljana durch das Dekret 

am 10. Juni 1791 vollkommene Theologiestudien mit sieben 

Lehrkräften und vierjähriger Dauer. Mit der Begründung, dass 

es sich um ein verkürztes, das heißt Lyzeal-Studium handelt, 

bei dem die „geringere Zahl der Lehrer nur den nötigen Stoff 

vermittelt“, strich das Hofdekret diese im Folgejahr jedoch 

erneut auf vier Lehrkräfte zusammen (für Kirchengeschichte 

und Kirchenrecht, für die Bibel, für Dogmatik und für Moral- 

sowie Pastoraltheologie). 

Am Ende des 18. und zu Beginn des 19. Jahrhunderts wurden 

in Österreich durch das Forcieren des Modells des tertiären 

Schulwesens, dessen Grundlagen nach Bayerischem Vorbild 

bereits in der Zeit von Josef II. gegeben waren, viel größere Möglichkeiten 

zur Erlangung der akademischen Bildung geschaffen. 

Das doppelte Niveau dieses Bereichs des Schulwesens: lyzeales 

und „eruditives“ (universitäres) Studium, gab den kleinen 

philosophisch-theologischen lyzealen Lehreinrichtungen nach 

den Provinzen, die die aufgeklärten Reformatoren der zweiten

Hälfte des 18. Jahrhunderts mit Misstrauen behandelten, vor 

allem in den deutschen Ländern eine völlig neue Bedeutung. 

Die Lyzeen widmeten sich zum Unterschied von den richtigen 

Universitäten, die auf die wissenschaftliche Arbeit ausgerichtet 

waren, vor allem der Ausbildung auf die Berufspraxis, da ihr 

Hauptziel die Erziehung von Geistlichen, (die neben dem theologischen 

auch das praktische Wissen aus der Landwirtschaft 

haben sollten), Wundärzten, Verwaltern von Großgrundbesitzen 

und Lehrern war. In diesem Sinn wurden die Lyzeen in 

degradierte Universitäten, die Doktorgrade aus der Philosophie 

und Theologie verleihen konnten, und in Lyzeen unterteilt, die 

als eine Art zurückgebildete Gymnasien anstelle der vorangehenden 

Jesuitenstudien entstanden und Wissenschafts- und 

Bildungseinrichtungen in den Landeszentren wurden, jedoch 

kein Verleihungsrecht von Doktortiteln besaßen. Das kaiserlich-königliche 

Lyzeum in Ljubljana (Archiducale Lyceum 

Labacense, Caesareo Regii Lyceum Labacense, K.K. Lyzäum 

zu Laibach, K.K. Lyzeum zu Laibach), das formell im Jahr 

1791 gegründet wurde, gehörte zu denjenigen österreichischen 

Lyzeen, die kein Verleihungsrecht von akademischen Titeln 

besaßen und als semiuniversitäre Einrichtungen eine Art 

Zwischenglied zwischen dem Gymnasium und der richtigen 

Universität darstellten. Es hatte drei Studienrichtungen, die 

philosophische, medico-chirurgische und theologische, darüber 

hinaus jedoch noch eine Reihe von Nebenfächern, angefangen 

bei Landwirtschaft über Geschichte und Philosophie bis hin zu 

moderne Sprachen. 

In der leopoldinischen Ära ist der demokratische Reformgeist 

auch am sekundären und tertiären Schulwesen von Ljubljana 

bemerkbar. In Ljubljana wurde nach den ausschließlichen 

Verdiensten von Linhart ein Studienkonsess gegründet. Es 

wurde eine interne obere Lernautonomie eingeführt, und dies 

trotz der Tatsache, dass Ljubljana in der Zeit nur zwei Arten 

von Oberstudien (Philosophie und Theologie) auf ausgeprägter 

lyzealer, nicht universitärer Stufe hatte; das medico-chirurgische 

Studium – ansonsten im Rahmen des Lyzeums – gehörte jedoch, 

wie bereits erwähnt, überhaupt nicht zur Stufe der Oberstudien, 

da sich dieses im Wesentlichen auf dem Lernniveau befand. Der 

»neue Studienplan« des Wiener Universitätsprofessors Karl 

Anton Martini sprach jedoch von den Professoren von vier 

Universitätsfakultäten, von denen jede ihre Lehrerversammlung 

gestalten würde, die sich gemeinsam mit der Lehrerversammlung 

des Gymnasiums und der Normalschule aus einem vierköpfigen 

Studienkonsess zusammensetzen würde. Jedoch sahen 

die Verordnungen zur Ergänzung des »neuen Studienplans« 

die Gründung der Studienkonsesse auch in den Landeshauptstädten, 

folglich dort vor, wo lyzeale und nicht universitäre 

Studien vorhanden waren, was bedeutete, dass diese Vorschriften 

auch für die lyzealen Studien galten. Gerade darauf stützte sich 

Linhart, als er im Januar 1792 den Plan für die Applikation des 

»neuen Studienplans« im Land Krain erstellte. In Ljubljana 

56 

schlug er die Gründung von vier Lehrerversammlungen (der 

Theologie, Philosophie, des Gymnasiums und der Normalschule) 

und einen Studienkonsess vor. Wien bewilligte seinen 

Vorschlag am 20. April 1792. 

Im Gegensatz zu Klagenfurt gelang in Ljubljana die Realisierung 

der beiden wichtigsten österreichischen aufgeklärten Hochschulreformmaßnahmen: 

die Gründung neuer kollegialer Schulbehörden 

und die interne Autonomie der Lehrämter. Nach der 

Abschaffung der Studiendirektoren und der Gründung der Lehrversammlungen 

und des Studienkonsesses für das Land Krain 

teilte der Landeshauptmann von Gaisruck mit einer speziellen 

Kurrende am 22. September 1792 allen Einrichtungen im Land 

mit, dass der Studienkonsess von nun an ihr direktes vorgesetztes 

Organ ist. Jedoch vertrat der Vertreter der Normalschule lediglich 

die Lehrer der Normalschule, nicht jedoch auch die Lehrer der 

Hauptschulen. Der Vertreter des Gymnasiums vertrat jedoch 

nur die Professoren des Gymnasiums Ljubljana, das Gymnasium 

Novo mesto hatte nämlich seine Lehrerversammlung, deren 

Vertreter nicht unmittelbar in den Konsess eingebunden war. 

Der Studienkonsess im Land Krain zählte sechs Mitglieder, den 

Vorstand und fünf Assessoren. Die Assessoren wurden von den 

Professorenversammlungen der Theologie-, Philosophie- und 

medico-chirurgischen Studien Ljubljanas sowie von der Professorenversammlung 

des Gymnasiums und der Normalschule 

gewählt. Unter dem Vorsitz des Lyzeumsrektors, der jedes Jahr 

neu gewählt wurde, tagte diese einmal pro Woche und sandte 

ihre Berichte dem Landeshauptmann zu. Der genaue Inhalt der 

Diskussionen, die im Studienkonsess von Ljubljana stattfanden, 

und der Inhalt ihrer Berichte an den Landeshauptmann sind 

nicht bekannt. Aus einigen zugänglichen Berichten lässt sich 

jedoch die Schlussfolgerung ziehen, dass er sich vor allem mit 

der Problematik der Oberstudien Ljubljanas befasst hat. Auf 

diese Weise bewertete er die Arbeit der lyzealen Professoren 

Ljubljanas, beurteilte die Lehrbücher und Repetitorien, die bei 

den Vorlesungen verwendet wurden, und schlug deren Verbesserungen 

vor, diskutierte über die Prüfungen, das Lyzeumsbuch, 

die Einstellung von hochwertigen Professoren, die Verleihung 

der Stipendien, die Befreiung vom Schulgeld, die Verteidigung 

öffentlicher Thesen bei Disputationen usw. Er beurteilte jedoch 

auch Texte, die die Professoren veröffentlichen mussten. Dadurch 

wurde auch auf unseren Böden die Zensur von Büchern auf die 

Lyzeallehrer übertragen, obwohl der Konsess die Texte vor der 

Veröffentlichung noch zur Genehmigung an die Landeshauptmannschaft 

senden musste. 

Hochschule der Illyrischen Provinzen 

Die französische Herrschaft an der Ostküste des Adriatischen 

Meeres in der Zeit von Napoleon zu Beginn des 19. Jahrhunderts 

(1809-1814), stellt auch die Geschichte des Schulwesens

dar, obwohl die außerordentlich wichtige Periode nur eine 

kurze Zeit dauerte. Neben der Neugestaltung des elementaren 

und mittleren Schulwesens war die wichtigste Errungenschaft 

der französischen Schulreform die Gründung der Universität 

Ljubljana. Das Hauptmotiv für diese Maßnahme war es zu 

verhindern, dass der Nachwuchs für die akademischen Berufe 

nach Österreich studieren gehen würde. Mit dem Schuljahr 

1810/11 nahmen in Ljubljana die sog. „zentralen Schulen“ 

(écoles centrales) mit fünf Studienrichtungen ihre Tätigkeit 

auf: für Ärzte, Chirurgen, Ingenieure, Architekten, Juristen und 

Theologen. Der erste Jahrgang war für alle Richtungen gleich und 

beinhaltete Vorlesungen aus Rhetorik, Metaphysik und Physik – 

das war das Philosophiestudium als Einführung in das richtige 

Objektstudium. Insgesamt zählten die zentralen Schulen zu 

Beginn des ersten Jahres 300 Studenten, am Jahresende jedoch 

fast ein Drittel weniger. Wie Vlado Schmidt festgestellt hat, 

waren unter den Studenten zwei Drittel Krainer, unter diesen 

vergleichsweise mehr Oberkrainer und Einwohner aus Idria. Es 

waren auch nicht allzu viele Einwohner aus Ljubljana vorhanden, 

höchstens ein Zwanzigstel, wenn man auch das nächstliegende 

Umfeld hinzuzählt. Unter den auswärtigen Studenten kamen 

die meisten aus Görz. Das Durchschnittsalter der Neulinge war 

18 und 19 Jahre, ca. ein Jahr über dem damaligen europäischen 

Durchschnitt. Bei der Theologie nahmen Jungen vom Lande 

– beim Ingenieurwesen – der Architektur Handwerkssöhne 

überhand, anderswo stellten Söhne vom Lande ungefähr die 

Hälfte dar. Das Studium war für vier, für Medizin und Chirurgie 

jedoch für fünf Jahre vorgesehen. Die zentralen Schulen hatten 

das Verleihungsrecht von akademischen Titeln. Es waren elf 

Professoren vorhanden. Unter diesen unterrichteten bis dahin 

bereits schon sieben am österreichischen Lyzeum Ljubljana. 

Die Vorlesungen fanden teils in Latein, teils in Deutsch statt. 

Nach dem ersten Jahr änderte sich das Studium geringfügig. 

Aus den zentralen Schulen entstand eine Akademie (academie), 

die Studienrichtungen wurden neu gestaltet und die Studienrichtung 

Ingenieurwesen Architektur wurde abgeschafft. Das 

Studium an der französischen Universität Ljubljana hat außer 

den Theologen natürlich niemand abgeschlossen, da diese nur 

drei Jahre tätig war. Die Österreicher versetzten das Schulwesen 

jedoch nach der erneuten Ankunft im Jahr 1814 in den vorigen 

Zustand. 

Mehr als für den direkten Nutzen war die französische Universität 

Ljubljana als Zukunftsaussicht, als Vorbild für die österreichische 

Regierung von Bedeutung, wie diese im Slowenischen für 

das Oberschulwesen sorgen würde. 

Kampf um die slowenische Universität 

Die Revolution 1848 verdeutlichte nämlich auch die große 

Rückständigkeit des österreichischen sekundären und tertiären 

57 

Schulwesens. Obwohl man bereits seit Beginn der Vierzigerjahre 

des 19. Jahrhunderts in Abständen über die Umstrukturierung 

dieses Schulwesens diskutierte und zwischen den 

Initiatoren der Reform ein Einvernehmen hinsichtlich der 

Ziele bestand, gaben erst die revolutionären Ereignisse im Jahr 

1848 das entscheidende Motiv zur Verwirklichung dieser Pläne. 

Was – durch das ängstliche Zögern der Studienhofkommission 

– von oben längere Zeit verhindert wurde, erzwang jetzt 

der massenhafte Druck von unten. Dies waren die Professoren 

und Studenten der Universität Wien, die am 12. März 1848 mit 

ihrer berühmten »stürmischen Petition« die Unruhen dieser 

Tage ausnutzten und die ihre Forderungen, vor allem diejenige 

berühmte Forderung »nach der Unterrichts- und Lernfreiheit« 

(der Freiheit der Wissenschaft und der Freiheit des Unterrichts) 

der deutschen Universitäten derart entschieden zu vertreten 

verstanden. 

Die Hauptziele der neuen Ordnung trugen bereits klar den Siegel 

von Franz Exner, dem ehemaligen Professor der Universität 

Prag, der in den wissenschaftlichen Beirat des Aufklärungsministeriums 

berufen wurde. Als zwingende Grundbedingung 

jedwaiger tieferer Änderungen wurde jedoch die Erneuerung 

der internen und externen Autonomie der Universität, folglich 

die freie Bewegung innerhalb der wissenschaftlichen Disziplinen 

erkannt. Von nun an sollte der Fortschritt in den wissenschaftlichen 

Fächern – Lehrprogramme, die nicht auf die staatlich-politische 

Notwendigkeit und nackte Berufsausbildung reduziert 

werden – die Grenzen der Gestaltung der einzelnen Fakultäten 

aufstellen. 

Die geplanten Lösungen (Exner, Bonitz, später Thun) gingen 

bereits in den ersten Monaten in die Richtungen, dass der 

Fakultät, die einst nach den Vorlesungen artistische, seit jesuitischer 

Zeit jedoch nach deren Philosophiekurs (Cursus philosophiae) 

philosophische hieß und für alle Hörer – wie bekannt 

– die erste Pflichtstufe für die weiteren (fachlichen) Studien 

darstellte, die Last der vorbereitenden Aufgaben abgenommen 

und deren gleichwertiger Zugang zu den anderen Fakultäten 

ermöglicht werden muss. Dies bedeutete natürlich die endgültige 

Liquidierung beider philosophischer Jahrgänge, deren Aufgaben 

jetzt auf das Gymnasium und auf die völlig neu gestaltete Philosophische 

Fakultät übertragen wurden. Das Gymnasium sollte 

jedoch von nun an als allgemeinbildende Schule die Vorbildung 

für das Studium an irgendeiner Hochschule geben. 

An den Universitäten werden »den anderen Fakultäten 

gleichwertige Philosophische Fakultäten eingerichtet, die 

im alten Sinne des Wortes auch alle mathematisch-naturgeschichtlichen 

Disziplinen umfassen und die später mit ihrem 

nach Fächern differenziertem Studium, der Organisation der 

Institute und Seminare eine Art Rückgrat der wissenschaftlichen 

Arbeit an den Universitäten werden«. Gleichzeitig nahm 

die Meinung überhand, dass das dreijährige Chirurgiestudium 

von den Universitäten abgetrennt werden solle, das vor allem auf

den niedrigeren Gymnasialklassen basierte und nicht mehr die 

Berechtigung seiner Existenz aufwies: neben den Ärzten wurden 

die Chirurgen jetzt überflüssig. Das Opfer der Bemühungen um 

Einheitlichkeit und Qualität der Universitätsstudien wurden 

selbstverständlich auch die medico-chirurgischen Studien an 

den Lyzeen. Gegen diese Tendenzen gab es keinen Widerstand, 

es war jedoch klar, dass von nun an, wenn das niedrigere Universitätsschulwesen 

(semiuniversitäre Lehreinrichtungen) entfällt, 

der Unterschied zwischen den Gymnasial- und Universitätszentren 

viel größer sein wird, insbesondere, da klar war, dass die 

Zahl der Universitätszentren begrenzt sein wird, da sich sogar 

die Philosophische Fakultät Wien nicht ohne Professoren aus 

den deutschen Ländern organisieren konnte, die Unfähigkeit 

der Organisation der Medizinischen Fakultäten in Graz und 

Innsbruck hing jedoch auf beiden Universitätszentren wie ein 

Schmutzfleck, daher auch derart große Bemühungen um eine 

möglichst baldige Aufnahme von vollkommenen Medizinstudien. 

Bei den Slowenen wurde die Frage, wo die Universität 

und wo das Gymnasium sein soll, wie Fran Zwitter vollkommen 

genau feststellt, zu einer »eminenten nationalen Frage«. 

In unserer Darstellung werden wir uns vor allem auf die 

Bemühungen der Lyzeumsprofessoren um die Gründung der 

Universität Ljubljana beschränken, eine ausführliche Darstellung 

dieser Thematik geben jedoch Janko Polec und Ana Benedetič 

in ihren umfassenden Beschreibungen des Kampfes um die 

slowenische Universität wieder. 

Bereits in den ersten Wochen nach der Revolution, bei der die 

Studenten eine große Rolle spielen und bei der erneut Professorenkollegien 

bestehen, setzten sich in Ljubljana vor allem die 

Studenten und Professoren des Lyzeums für die slowenische 

Universität ein. Der eifrigste Initiator für die Universität war der 

Rektor des Lyzeums und der Direktor des medico-chirurgischen 

Studiums Dr. Jurij Matija Šporer, der auch stellvertretender Vorsitzender 

des Slowenischen Verbands war. Für die Aktion setzte 

sich auch Dr. Janez Bleiweis, der Professor der Veterinärmedizin 

beim medico-chirurgischen Studium ein. Die Argumente in den 

Bemühungen um die Universität Ljubljana waren ausgesprochen 

slowenisch, die konkreten Ziele waren jedoch die Ausweitung 

des medico-chirurgischen Studiums durch zwei Lehrstühle 

(durch zwei Lehrämter) in die Medizinische Fakultät und die 

vollkommen neue Juristische Fakultät mit der gesamten neuen 

Belegschaft. Über das Problem, dass die neuen Philosophischen 

Fakultäten von nun an nur im Ausland vorhanden sein werden, 

war sich Ljubljana in dieser Zeit offensichtlich nicht bewusst. 

Vom 2. Mai 1848 bis zum 6. Juni 1848 wurden mit den 

Forderungen nach einer vollkommenen Universität in Ljubljana 

die Studenten und Professoren des medico-chirurgischen 

Studiums, die gesamte Professorenversammlung des Lyzeums 

Ljubljana und die Gründungs-Hauptversammlung des Slowenischen 

Verbandes laut. Jedoch wurde der erste Jahrgang des 

Philosophiestudiums im August 1848, gemäß der allgemeinem 

58 

Entscheidung, an das Gymnasium angeschlossen. Es ist uns nicht 

bekannt, wie der Widerstand, wenn überhaupt, gegen diese 

Maßnahme in Ljubljana aussah. Die lyzealen Philosophieprofessoren 

fassten nämlich ihre neue Aufstellung an den Gymnasien 

als Degradierung auf und die Schüler waren auch nicht 

sonderlich begeistert, dass diese auch weiterhin die gymnasiale 

Zwangsjacke tragen werden müssen, anstatt in die freien akademischen 

Formen integriert zu werden. Es scheint, dass es der 

Aufklärungsverwaltung gelang, beide Gruppen für diese in 

organisatorischer Sicht außerordentlich bedeutende Änderung 

zu gewinnen. Das Stadtmagistrat Ljubljana, die Krainer Landesstände 

und die Krainer Verwaltungsbezirke befürworteten die 

Aktion für die Universität, erklärten jedoch gleichzeitig, dass sie 

zu diesem Zweck nichts beitragen können, dies jedoch der Staat 

tun müsse. Das Wiener Aufklärungsministerium wich jedoch 

einer konkreten Antwort mit dem Argument aus, dass man die 

Frage der slowenischen Universität im breiteren österreichischen 

Rahmen lösen müsse. 

Trotz der erwähnten Petitionen und trotz der Tatsache, dass 

das lyzeale medico-chirurgische Studium Ljubljanas auf einem 

ziemlich hohen Niveau war, wurde dieses am 13. August 1848 

aufgelöst. 

Aufgrund des Gesuchs, die Behörden mögen die Verordnung 

widerrufen, wurde die Auflösung insoweit abgemildert, dass am 

15. September eine sukzessive Schuldemonstration angeordnet 

wurde, beginnend mit dem ersten Jahrgang. Im Falle des medicochirurgischen 

Studiums Ljubljanas berücksichtigte die Wiener 

Aufklärungsverwaltung folglich nicht ihren zuvor geäußerten 

Standpunkt, hinsichtlich der Auflösung die Entscheidung über 

das künftige Netz der Medizinischen Fakultäten abzuwarten, 

da einige solche Studien, z.B. in Graz, Salzburg und Innsbruck, 

noch erhalten blieben: in Graz wurde das medico-chirurgische 

Studium im Jahr 1863 zur Medizinischen Fakultät umgewandelt, 

in Innsbruck im Jahr 1869, das Lyzeum in Salzburg wurde 

jedoch erst im Jahr 1871 abgebaut (ähnlich wie das Lyzeum in 

Olomouc). 

Dr. Janez Bleiweis erstellte am 10. Dezember 1848 im Namen 

des Slowenischen Verbandes eine neue Petition für eine 

vollkommene Universität. Laut dieser sollte das medico-chirurgische 

Studium im vollen Umfang solange bestehen bleiben, bis 

dieses durch die Medizinische Fakultät ersetzt werden würde. 

Jedoch lehnte das Aufklärungsministerium diese am 15. Januar 

1849 mit dem Argument ab, dass die niederen Chirurgiestudien 

Schritt für Schritt, die Studien Ljubljanas jedoch sofort aufgelöst 

werden, da die kleine Zahl der Wundärzte, die das Studium hier 

jedes Jahr abschließt, nicht deren Fortbestehen rechtfertigt. 

Alle weiteren Petitionen brachten Ljubljana nur zwei kostenlose 

juridische Vorlesungen, das heißt den Lehrstuhl in »illyrischer« 

(slowenischer) Sprache für das Zivil- und Strafrecht, die Fächer, 

die für den praktischen Juristen und für die Übersetzung der 

Gesetzes am meisten erforderlich waren. Mit den Vorlesungen

aus dem Strafrecht begann Dr. Ernest Lehmann nach vorangehender 

Bestellung am 1. Juni 1849. Die Vorlesungen fanden 

im Lyzeumsgebäude statt, wo seit dem 20. März auch Anton 

Mažgon Zivilrecht (Staatsbürgerrecht) lehrte. Jedoch wurde 

er Anfang Juli krank und starb am 24. August. Er verließ die 

Übersetzung des Allgemeinen Zivilgesetzbuches. Dr. Lehmann 

hielt bis Ende des Semesters Vorlesungen und schaffte die 

Prüfungen ab. Er lehrte nach den eigenen Skripten, die in lithografierter 

Form in 30 Exemplaren vervielfältigt wurden. Mit 

Hilfe von Matej Cigale erstellte er im Rahmen des Slowenischen 

Verbandes einen Teil der Übersetzung des Strafgesetzbuches 

für junge Hörer, »die noch nicht die Gelegenheit hatten an der 

Universität Vorlesungen über Natural-, Privat- und Staatsrecht 

zu hören und deshalb von diesem keine Ahnung hatten«. 

Alle weiteren Bemühungen von Ljubljana lehnte die Wiener 

Regierung mit dem bereits bekannten Argument ab, dass die 

Frage der Universitäten gänzlich gelöst werden müsse und dass 

diese Frage noch offen und Gegenstand der Verhandlung ist. 

Das Konzept von Ernest von Feuchtersleben, des ab Juli 1848 

verantwortlichen Untersekretärs beim Aufklärungsministerium, 

das unter anderem die Gründung der Professorenversammlungen; 

die Möglichkeit, dass jeder Professor Rektor werden 

kann; die Abschaffung der Studiendirektoren und Konkurse; 

die Aufstellung der Professoren im Hinblick auf deren Qualifikationen, 

die die Professorenversammlung beurteilt; das Recht 

der Professoren, sich nach eigenem Ermessen Assistenten zu 

erwählen; die Lern- und Unterrichtsfreiheit; die Abschaffung 

der Semesterprüfungen und an deren Stelle öffentliche Doktorexamen 

unter dem Vorsitz des Dekans; die Promotionen unter 

dem Vorsitz des Rektors sowie die vollkommene Universität für 

jede Nationalität in der Monarchie enthielt, wurde in großem 

Maße realisiert. 

Das vorläufige Gesetz über die Organisation von akademischen 

Behörden, das Franz Exner entwarf und das am 30. September 

in Kraft trat, brachte den Universitäten die Selbstverwaltung. 

Vom Grundsatz der Unterrichts- und Lernfreiheit ließ man 

nicht mehr ab, obwohl sich viele Professoren und Studenten 

vormärzliche Reglementierungen wünschten. 

Die Universitätsreform schlug zwischen der Selbstverwaltung 

der Universität, die die wissenschaftliche Arbeit verlangt, und 

den aus den verschiedenen Vorbildern dennoch verständlichen 

Kontroll- und Aufsichtsbemühungen des Staates das richtige Maß 

an; sie wusste sich jedoch auch gegen die für die Entwicklung der 

Universität schädlichen Einflüsse der Doktorkollegien zur Wehr 

zu setzen. Die Regelung aller bedeutenderen Fakultätsangelegenheiten 

ging in die Hände der Professorenkollegien über, die 

sich aus ordentlichen und außerordentlichen Professoren sowie 

aus zwei Vertretern der privaten Dozenten zusammensetzte. Mit 

den getroffenen Maßnahmen begann sich die mittelalterliche 

Universitätsstruktur (korporative Ordnung) zu lösen. 

Ljubljana (und die Slowenen) war auf die Zeit der Auflösung der 

59 

Lyzeen, die sich bereits einige Jahrzehnte ankündigte und die 

aus Sicht der Bemühungen um die Einheitlichkeit und Qualität 

des tertiären Schulwesens richtig und korrekt war, offensichtlich 

nicht vorbereitet. Sie befand sich unter denjenigen österreichischen 

vormärzlichen semiuniversitären Zentren, die nach 

der Märzrevolution unter den ersten aufgehoben wurden. Der 

Grundsatz von Feuchtersleben der vollkommenen Universität 

für jede Nationalität in der Monarchie in Ljubljana wurde nicht 

realisiert. Darauf hatten mehrere Zeitpunkte Einfluss, neben 

der eigenen mangelnden Bereitschaft auch die immer negativere 

Beziehung zu dieser eminenten slowenischen nationalen Frage 

in den Kreisen des Wiener Aufklärungsministeriums ab Ende 

des Jahres 1848 (z.B. Dr. Wilhelm Edler von Well). Es muss 

jedoch hervorgehoben werden, dass die Frage der beschleunigten 

Auflösung des Lyzeums Ljubljana (vor allem seines medicochirurgischen 

Studiums) über kurz oder lang unerforscht bleibt. 

Die Antwort auf diese wird vielleicht erst auf Grundlage einer 

genauen Analyse des Materials des Wiener Aufklärungsministeriums 

(teils der Studienhofkommission) in den Jahren 1848 bis 

1850 möglich sein. 

Von den lyzealen Studien blieb Ljubljana nach der Märzrevolution 

nur die Theologische Fakultät als Zwischenstufe zwischen 

dem Gymnasium und der Universität und als einzige Form des 

Universitätsstudiums. Im Jahr 1852 zog diese aus dem Lyzeumsgebäude 

in das Diözesanpriesterseminar um und schloss damit 

auch auf der äußeren Ebene mit seiner Lyzealzeit ab. 

Von allen Forderungen nach der Erweiterung des Studiums in 

den Jahren 1848 und 1849 gelang in Ljubljana für kurze Zeit 

lediglich die Regelung der Vorlesungen in Zivil- und Strafrecht 

in slowenischer Sprache, jedoch waren diese Vorlesungen mit 

dem Studienjahr 1848/49 zu Ende: sie wurden nach Graz 

übertragen. Auf diese Weise war Ljubljana am Ende des Lyzeums 

im Herbst 1849 von der Universität viel weiter entfernt als 

früher. Es blieb lediglich das Theologiestudium bestehen, das 

nach der Auflösung des Lyzeums als Diözesan-Lehranstalt in ein 

Priesterseminar umgewandelt wurde. 

Nach dem Sieg der Reaktion und des Absolutismus gab es Mitte 

der Fünfzigerjahre in den österreichischen und ungarischen 

Ländern sieben Universitäten: Wien, Graz, Innsbruck, Prag, 

Krakow, Lvov und Budapest, überall mit deutschen Vorlesungen. 

Das gesamte Gebiet der Südslawen stand ohne Universität da. 

Der Dualismus und der Bedarf nach dem Nachgeben einiger 

Nationen führten zur Ungarisierung der Budapester Universität 

und zur Gründung der neuen ungarischen Universität (1872) in 

Cluj im heutigen Rumänien, zur Polonisierung der Universität 

Krakow und Ivo und zur Aufteilung der Universität Prag in 

zwei, die tschechische und deutsche (1882). In Zagreb wurde 

die kroatische Universität (1874) gegründet, in dem entfernten 

Bukovina wurde jedoch eine weitere deutsche Universität 

gegründet. Die Italiener erlangten eine Juristische Fakultät in 

Innsbruck (1904), die ihre Tätigkeit jedoch nicht aufnahm,

sowie erneut in Triest (1913), die ihre Tätigkeit jedoch wegen 

dem Ausbruch des Ersten Weltkrieges ebenfalls nicht aufnahm. 

Bei den Slowenen wurde jedoch die Frage, wo die Universität 

und wo das Gymnasium sein soll, in dieser Zeit, wie Fran Zwitter 

völlig genau feststellt, zu einer »eminenten nationalen Frage«. 

Es begann jedoch der Kampf um die slowenische Universität, 

der in der Zeit der Lager (1868-1871), insbesondere jedoch 

am Ende des Jahrhunderts einen Aufschwung erlebte, als sich 

die nationalen Gegensätze in Österreich stark verschärften. 

Der Krainer Landtag forderte im Jahr 1898 die Gründung der 

Universität mit Philosophischer, Juristischer und Theologischer 

Fakultät, gründete einen Universitätsfonds und schrieb zwei 

Stipendien für die Slowenen aus, die sich an einer Juristischen 

oder Philosophischen Fakultät in Österreich habilitieren 

wollten und sich dazu verpflichten würden, das Lehramt an 

der Universität Ljubljana anzutreten. Um die slowenische 

Universität für die Regierungskreise annehmbarer zu gestalten, 

beschloss der Krainer Landtag die Benennung des Universitätsfonds 

und die geplante slowenische Universität nach Kaiser 

Franz Josef. Das Versprechen des österreichischen Ausbildungs- 

und Kultusministers, die Stipendien begabten Talenten für 

einen akademischen Beruf zu bieten, ermöglichte jedoch, dass 

sich die jungen slowenischen Juristen, Slawisten und anderen 

durch beide Arten der Stipendien in Deutschland, Russland und 

anderswo weiterbildeten. 

Jedoch blieben die slowenischen Bemühungen um die Universität 

bis zum Ende der Habsburgermonarchie unberücksichtigt. 

60 

Quellen 

Arhiv Republike Slovenije [Archiv der Republik Slowenien] (AS): 

Historia annua Collegii Labacensis Societatis Jesu 1596-1691 

(Zbiorka rokopisov 180 r); Diarium Praefecturae scholarum 

in Archiducali Collegio Societatis Jesu Labaci inchoatum anno 

MDCLI (Zbirka rokopisov I/31 r) [Handschriftensammlung]; 

Babiška šola v Ljubljani (Šola I) [Hebammenschule Ljubljana], 

Licej v Ljubljani (Šola II) [Lyzeum Ljubljana]; Direkcija 

medicinsko-kirurgičnih študij pri Liceju v Ljubljani (Šola III) 

[Direktion der medico-chirurgischen Studien Ljubljana]; 

Gubernij v Ljubljani (Gubernijski arhiv) [Verwaltungsbezirk 

Ljubljana], registratura II –VIII; Deželno glavstsrvo za Kranjsko 

[Registratur II –VIII; Landeshauptmannschaft]. 

Avstrijski državni arhiv [Österreichisches Staatsarchiv], Splošni 

upravni arhiv [Allgemeines Verwaltungsarchiv], Dunaj: Studien 

in Laibach (fasc. 355-360). 

Nadškofijski arhiv Ljubljana [Erzdiözesanarchiv Ljubljana] 

(NŠAL): Šolstvo, Bogoslovje (fasc. 1-21). 

Narodna in univerzitetna knjižnica (rokopisni oddelek) 

[National- und Universitätsbibliothek]: Historia Seminarii 

Labacensis in qua origo, progressus, benefactores, eiusdem 

alumni continentur ab anno M:DC (Ms 156); Album Academicorum 

Lycei Labacensis (Mas 654). 

Zgodovinski arhiv Ljubljana, Ljubljana [Geschichtsarchiv 

Ljubljana] (ZAL-Lj.): Klasična gimnazija v Ljubljani (I. državna 

gimnazija v Ljubljani) (LJU-184, 420-1).

Literatur 

Benedetič, Ana. Poti do univerze : 1848-1898-1909-1919 [Wege 

zur Universität]. Ljubljana : Studia humanitatis, 1999. 

Bren, H. K zgodovini ljubljanskega semenišča [Zur Geschichte 

des Priesterseminars Ljubljana]. Carniola, 8, 1917, 139–143. 

Ciperle, Jože. Avstrijsko šolstvo po meščanski revoluciji 1848 in 

položaj na Slovenskem [Österreichisches Schulwesen nach der 

Bürgerrevolution 1848 und Stellung im slowenischen Raum]. 

130 let visokega šolstva v Mariboru, Zbornik simpozija, Maribor, 

Celje : 1991, 259-271. 

Ciperle, Jože. Ljubljanska protestantska stanovska šola in klasični 

jeziki [Protestantische Standesschule Ljubljana und klassische 

Sprachen]. Antični temelji naše sodobnosti. Ljubljana : 1987, 

35–42. 

Ciperle, Jože. Jezuitski učni program in njihovi študiji v Ljubljani 

[ Jesuitisches Lehrprogramm und deren Studien in Ljubljana]. 

Jezuiti na Slovenskem, Zbornik simpozija (Redovništvo na 

Slovenskem, 3, Jezuiti). Ljubljana : 1992, 157–180. 

Ciperle, Jože: Nov položaj šole in pouka na Slovenskem v 16. 

stoletju [Neue Stellung der Schule und des Unterrichts im 

slowenischen Raum im 16. Jahrhundert]. Trubarjev zbornik, 

Prispevki z mednarodnega znastvenega simpozija Reformacija na 

Slovenskem ob štiristoletnici smrti Primoža Trubarja, Ljubljana 

9.–13. novembra 1987. Ljubljana : 1996, 139–147. 

Ciperle, Jože. Oris srednjeveškega šolstva na Slovenskem [Umriss 

des mittelalterlichen Schulwesens im slowenischen Raum]. 

XIX. seminar slovenskega jezika, literature in kulture, Zbornik 

predavanj, Ljubljana 1983, 234. 

Ciperle, Jože. Reforma Gratiana Marxa in gimnazije na 

Slovenskem [Reform von Gratian Marx und des Gymnasiums 

im slowenischen Raum]. Ob 200-letnici Splošne šolske naredbe, 

Razstava v Slovenskem šolskem muzeju, Ljubljana 1974, 29–38. 

Ciperle, Jože. Podoba velikega učilišča ljubljanskega : Licej v 

Ljubljani 1800 – 1848 [Bild der höheren Schule Ljubljana ; 

Lyzeum Ljubljana]. Ljubljana : Slovenska matica Ljubljana, 

2001. 

Ciperle, Jože, Vovko, Andrej. Šolstvo na Slovenskem skozi 

stoletja [Schulwesen im slowenischen Raum durch die Jahrhunderte]. 

Ljubljana : Slovenski šolski muzej, 1987. 

61 

Dolinar, France M. Cerkveni in politični okvir delovanja jezuitov 

na Slovenskem v 17. in 18. stoletju [Kirchlicher und politischer 

Rahmen der Tätigkeit der Jesuiten im slowenischen Raum im 17. 

und 18. Jahrhundert]. Jezuiti na Slovenskem, Zbornik simpozija, 

(Redovništvo na Slovenskem, 3), Ljubljana : 1992, 36-43. 

Dolinar, France M. Jožefinizem in janzenizem [ Josephinismus 

und Jansenismus]. Zgodovina Cerkve na Slovenskem (Inštitut 

za zgodovino Cerkve pri Teološki fakulteti v Ljubljani), Celje 

1991, 167. 

Dolinar, France M. Jožefinizem in janzenizem [ Josephinismus 

und Jansenismus]. Zgodovina Cerkve na Slovenskem (Inštitut 


1991, 167. 

Engelbrecht, Helmuth. Geschichte des österreichischen Bildungswesens 

: Erziehung und Unterricht auf dem Boden Österreichs. 

5 Bde., Wien 1982/83/84/86/88. 

Gspan,Anton. Anton Tomaž Linhart. Zbrano delo [Anton 

Tomaž Linhart. Gesammelte Werke]. Ljubljana : 1950. 

Heiß, Gernot. Notranjeavstrijske »deželne stanovske šole«, 

Poskus njih uvrstitve v šolski in izobraževalni sistem 16. stoletja 

[Innerösterreichische »ländliche Standesschulen«, Versuch 

ihrer Eingliederung in das Schul- und Bildungssystem des 16. 

Jahrhunderts]. Zgodovinski časopis, 41/4, 1987, 585–597. 

Klingenstein, Grete. Universitätsfragen in der österrichischen 

Monarchie um 1800. Wegenetz des europäischen Geistes, 

Wissenschaftszentren und geistige Wechselbeziehungen 

zwischen Mittel- und Südosteuropa vom Ende des 18. Jahrhunderts 

bis zum ersten Weltkrieg, ur. R. G. Plaschka, K. Mack. 

Wien 1983, 81-87. 

Melik, Vasilij. Pregled razvoja univerze [Übersicht der 

Entwicklung der Universität]. Univerza v Ljubljani ob tridesetletnici 

osvoboditve 1945-1975. Ljubljana : Univerza, 1975, 

50-72. 

Mlinarič, Janez. Duhovna podoba in pomen srednjeveških 

samostanov na Slovenskem [Geistiges Bild und Bedeutung der 

mittelalterlichen Klöster im slowenischen Raum]. Zgodovinski 

časopis, 47/4, 1993, 489–495. 

Melik, Vasilij. Ljubljanska univerza in njeni predhodniki 

[Universität Ljubljana und deren Vorgänger]. Zbornik 

ljubljanske univerze. Ljubljana : Univerza Edvarda Kardelja, 

1989, 7-17.

Melik, Vasilij. Pregled razvoja univerze [Übersicht der 

Entwicklung der Universität]. Univerza v Ljubljani ob tridesetletnici 

osvoboditve 1945-1975. Ljubljana : Univerza, 1975, str. 

50-72. 

Pintar, I. Mediko-kirurški učni zavod v Ljubljani. Njegov 

nastanek, razmah in konec [Medico-chirurgische Lehranstalt 

Ljubljana. Ihre Entstehung, ihr Aufschwung und Ende]. 

Ljubljana : 1939. 

Polec, Janko. Ljubljansko višje šolstvo v preteklosti in borba za 

slovensko univerzo [Höheresschulwesen Ljubljana in der Vergangenheit 

und Kampf um die slowenische Universität]. Universitas 

Alexandrina : Zgodovina slovenske univerze v Ljubljani do leta 

1929. Ljubljana : Rektorat Univerze kralja Aleksandra Prvega v 

Ljubljani, 1929, str. 1-231. 

Polec, Janko, Bogumil Senekovič. Vseučiliški Zbornik [Universitätsjahrbuch]. 


Praprotnik, N., Wraber, T. Prispevek Franca Ksaverja Wulfena k 

poznavanju semenk Slovenije [Beitrag von Franz Xaver Wulfen 

zur Kenntnis der Samenpflanzen Sloweniens]. Jezuitski kolegij 

v Ljubljani (1597–1773), Zbornik razprav, (Redovništvo na 

Slovenskem, 4), Ljubljana 1998, 111–123. 

Rajšp, Vincenc. Jezuiti in protestantizem na Slovenskem 

[ Jesuiten und Protestantismus im slowenischen Raum]. Jezuitski 

kolegij v Ljubljani (1597–1773). Zbornik razprav, (Redovništvo 

na Slovenskem, 4). Ljubljana : 1998, 269–272. 

Rajšp, Vincenc. Ukinitev jezuitskega reda na Slovenskem 

[Auflösung des Jesuitenordens im slowenischen Raum]. Jezuiti 

na Slovenskem, Zbornik simpozija, (Redovništvo na Slovenskem, 

3), Ljubljana : 1992, 255-274. 

Reisp, Branko. Višje šole na Slovenskem v 17. in 18. stoletju 

[Höheresschulen im slowenischen Raum]. Kronika, 10 (1962), 

163-172. 


humanisti do srede XVI. stoletja [Humanismus im slowenischen 

Raum und slowenische Humanisten bis Mitte des XVI. 

Jahrhunderts]. Ljubljana : Slovenska matica : 1979. 

Smolik, Marian. Kako so zidali semenišče v Ljubljani [Wie das 

Priesterseminar in Ljubljana erbaut wurde]. Kronika, 7, 1959, 

90–96. 

62 

Steska, Viktor. Collegium Carolinum Nobilium v Ljubljani 

[Collegium Carolinum Nobilium Ljubljana]. Izvestja 

Muzejskega društva, 15, Ljubljana : 1905, 153-162. 

Vidmar, Tadej. »Obena deshela, ne meisto ne gmaina, ne mogo 

pres shul … » Usoda protestantskih deželnih šol v Ljubljani, 

Celovcu in Gradcu.[Obena deshela, ne meisto ne gmaina, ne 

mogo pres shul … » Das Schicksal der protestantischen Landesschulen 

in Ljubljana, Klagenfurt und Graz.] Šolska kronika, 

Zbornik za zgodovino šolstva in vzgoje, 9 (XXXIII), 2000, str. 

9–27. 

Smolik, Marian. Kako so zidali semenišče v Ljubljani [Wie das 

Priesterseminar in Ljubljana erbaut wurde]. Kronika, 7, 1959, 

90–96. 


[Collegium Carolinum Nobilium Ljubljana]. Izvestja 


Schmidt, Vlado: Pedagoško delo protestantov na Slovenskem v 

XVI. stoletju [Pädagogische Arbeit der Protestanten im slowenischen 

Raum im XVI. Jahrhundert]. Ljubljana : Državna založba 

Slovenije, 1952. 

Schmidt, Vlado. Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem 

[Geschichte des Schulwesens und der Pädagogik im slowenischen 

Raum]. I., II., III. zv. Ljubljana 1963/64/66. 

Veble, Andrej. Boj za slovensko vseučilišče [Kampf um die 

slowenische Universität]. Ljubljana 1909. 



Celovcu in Gradcu. Obena deshela, ne meisto ne gmaina, ne 

mogo pres shul … » Das Schicksal der protestantischen Landesschulen 

in Ljubljana, Klagenfurt und Graz. Šolska kronika, 

Zbornik za zgodovino šolstva in vzgoje, 9 (XXXIII), 2000, 

9–27. 

Zwitter, Fran. Linhartova doba, misel in delo [Linharts Zeit, 

Gedanken und Werk]. A. Linhart, Poskus zgodovine Kranjske 

in ostalih dežel južnih Slovanov Avstrije, 1–2, Ljubljana 1981, 

303–350. 

Zwitter, Fran. Višje šolstvo na Slovenskem do leta 1918 [Höheresschulwesen 

im slowenischen Raum bis zum Jahr 1918]. 

Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani 1919-1969. Ljubljana 

: Univerza, 1969, 13-51.

Gründung der Universität Ljubljana 

Gründung der Universitätskommission 

Noch vor Ende des Ersten Weltkrieges, der den Zerfall der Donaumonarchie 

brachte, erlosch auch langsam ihre Verwaltung auf 

dem slowenischen Gebiet. Parallel dazu übernahm dadurch in 

Ljubljana am 16. August 1918 der gegründete Nationalrat die 

Macht, der die Bedingungen für die Gründung des selbstständigen 

Staates der Slowenen, Kroaten und Serben vorbereitete. 

Am 29. Oktober 1919 fand auf dem Platz „Kongresni trg“ eine 

große Kundgebung statt, bei welcher das slowenische Volk die 

Abspaltung von Österreich-Ungarn und die Eingliederung 

in den Staat der Slowenen, Kroaten und Serben feierte. Zwei 

Tage danach übernahm die Volksregierung SHS in Ljubljana 

die Macht. Die neuen politischen Verhältnisse forderten unter 

anderem auch eine schnellstmögliche Lösung der slowenischen 

Universitätsfrage, da das Problem entstand, wo die slowenischen 

Studenten ihren Bildungsweg fortsetzen sollen, die an 

den österreichischen Universitäten immatrikuliert sind, an 

denen diese nicht mehr studieren konnten und von denen man 

begann auch die Universitätslehrer von slowenischer Nationalität 

zu entlassen. Die Gründung der Universität gehörte in den 

Wirkungsbereich der Bildungs- und Kultusbeauftragten und der 

Volksregierung, den der Beauftragte Dr. Karel Verstovšek leitete. 

Die Zentralbehörde unterstützte die Gründung der Universität 

nur deklarativ und schob die Lösung der Universitätsfrage nach 

der Unterzeichnung des Pariser Friedensabkommens in die 

Zukunft. Laut Meinung von Metod Mikuž wurde die Aktion 

zur Gründung der Universität von der Kulturabteilung des 

Nationalrates in Ljubljana gestartet, der auf seiner Sitzung am 

21. November 1918 beschloss, über die Volksregierung für 

Slowenien die Gründung einiger Lehrstühle mit slowenischer 

Unterrichtssprache an der Philosophischen und Juristischen 

Fakultät in Zagreb und Belgrad vorzuschlagen. An diesen 

würden die bereits habilitierten slowenischen Dozenten die 

slowenischen Studenten unterrichten, die das Studium an 

den österreichischen Universitäten nicht fortsetzen konnten, 

gleichzeitig würde sich an diesen Fakultäten jedoch auch der 

slowenische akademische Nachwuchs habilitieren. Zwei Tage 

nach der Sitzung der Kulturabteilung des Nationalrates beriefen 

der Dozent an der Tschechisch Prager Universität Mihajilo 

Rostohar und der Bürgermeister von Ljubljana Ivan Tavčar, 

durch eine Veröffentlichung in der Tageszeitung eine Beratung 

der Delegierten des Verlages Slovenska Matica, des Verbandes 

der slowenischen Professoren, slowenischen Juristen, des 

Verbandes der slowenischen Techniker und der Universitätsprofessoren 

sowie der Dozenten ein. Diese fand am 23. November 

um acht Uhr Abends im städtischen Rathaus statt. Bei dieser 

wurde auf Vorschlag des Beauftragten Verstovšek, den Prof. Fran 

63 


Vadnjal vertrat, über die aktuellen Probleme der slowenischen 

Studenten und Professoren diskutiert. In der Fortsetzung wies 

Mihajlo Rostohar anhand statistischer Daten die Notwenigkeit 

der Gründung der slowenischen Universität nach. Er äußerte, 

dass im slowenischen Raum der Großteil der bedeutenden 

Arbeitsplätze von Ausländern besetzt wäre, die aufgrund der 

Slowenisierung der Verwaltung und der öffentlichen Dienste 

ausgetauscht werden müssen. Dafür würde man 2000 Kräfte mit 

Hochschulbildung benötigen, zur Verfügung standen jedoch 

nur 800. Mit dem Einverständnis aller Beteiligten zur Notwendigkeit 

der Gründung einer Universität und dem Bewusstsein, 

dass der Weg zu dieser beschwerlich sein wird, schlug Rostohar 

die Gründung der Kommission vor, die die Frage der slowenischen 

Universität prüfen, bis zu deren Gründung jedoch für die 

Lösung des Problems der slowenischen Professoren und slowenischen 

Studenten sorgen würde. Die Besprechungsbeschlüsse 

wurden der Volksregierung in vier elementaren Punkten und in 

einer besonderen Denkschrift einbezogen, die Rostohar erstellte, 

vorgeschlagen. Die erste Forderung war die Gründung der 

Universitätskommission, die sich aus jeweils drei Vertretern des 

Vereines Pravnik, des Verbandes der slowenischen Professoren 

und Dozenten, Ärzte, Ingenieure sowie einem Regierungsvertreter 

zusammensetzte. Der zweite Punkt der Denkschrift 

forderte, dass die Regierung für die Fortsetzung des Studiums 

der slowenischen Hochschüler, vor allem der Juristen in Zagreb 

sorgen solle, für die Philosophen und Mediziner wurde jedoch 

neben Zagreb auch Belgrad vorgeschlagen. Den Medizinern, die 

kurz vor den Prüfungen standen, solle die Ablegung derselben 

an der Universität Prag in der Sprache ermöglicht werden, in 

welcher diese studiert hatten. Es wurden auch schon konkrete 

Vorschläge für die Besetzung der Lehrstühle mit slowenischer 

Unterrichtssprache in Zagreb erarbeitet. Der vierte Beratungsbeschluss 

forderte von der Regierung, diese möge versuchen, die 

Institution von Knaffel und die anderen Einrichtungen, die für 

die Studenten der jugoslawischen Länder bestimmt sind, auf die 

Universität auf diesem Gebiet zu übertragen. Die Volksregierung 

behandelte die Denkschrift am 26. November auf der Sitzung, 

auf welcher Verstovšek mit großer Schwierigkeit die Gründung 

der Universitätskommission als Regierungsinstitution erwirkte. 

Mit der Gründung der Universitätskommission begann Ende 

des Jahres 1918 die planmäßige Arbeit für die slowenische 

Universität, insbesondere der Verdienst von Verstovšek stellt 

jedoch die Tatsache dar, dass dieser der Charakter der Regierungsinstitution 

anerkannt wurde, was deren Bedeutung und Rolle 

anhob. Mit Hilfe seiner Beauftragung schuf Verstovšek jedoch 

auch die materiellen, administrativen, räumlichen und sonstigen 

Bedingungen für deren erfolgreiche Tätigkeit. Karl Verstovšek 

– den verdienstvollen Mann für die slowenische Universität

zeichneten nach Meinung von Ervin Dolenc dessen politische 

Geschicklichkeit, Sehergabe und Entschlossenheit bei der 

Erfassung des 'Möglichen' in seiner Zeit aus. 

Tätigkeit der Universitätskommission 

Die Gründung der Universitätskommission stellt den 

Höhepunkt der Bemühungen um die Gründung der slowenischen 

Universität dar, die seit dem Jahr 1848 andauerten. 

Das Ergebnis ihrer Tätigkeit war, dass das sozial unterdrückte 

slowenische Volk letztlich auch in der Donaumonarchie seine 

eigene Universität bekam. 

Obwohl diese neu gegründet wurde, konnte sie sich dennoch 

an die Ergebnisse der Vorkriegsarbeit für die Universität, vor 

allem an die Arbeit der Universitätsabteilung anlehnen, die der 

Bürgermeister von Ljubljana Ivan Hribar leitete und die jungen 

Wissenschaftler zwischen den Jahren 1902-1911 finanziell bei 

den Vorbereitungen auf die akademische Karriere unterstützte, 

so dass bei der Gründung der ersten slowenischen Universität 

die eigenen Kräfte für diese im Großen und Ganzen vorbereitet 

waren. 

Die Universitätskommission traf sich zu ihrer ersten Sitzung am 

5. Dezember in der Bibliothek des Nationalpalastes. Als Regierungsabgeordnete 

wurden Dr. Ivan Grafenauer und Dr. Leopold 

Poljanec in diese bestellt, die Theologen wurden vertreten von: 

Dr. Janez Zorè, Dr. Aleš Ušeničnik und Dr. Janez Janežič, der 

bald von Dr. Josip Srebrnič ersetzt wurde; die Juristen: Dr. Ivan 

Žmavc, Dr. Debevec und Dr. Kušar, die Vertreter des Vereines 

Pravnik waren Dr. Danilo Majaron und Dr. Anton Švigelj; die 

Ärzte wurden von Dr. Alojz Kraigher und Dr. Ivan Oražen, 

die Techniker von Ing. Pavlin vertreten ; auf der Sitzung waren 

ferner anwesend: Dr. Ivan Žolger sowie die Dozenten Rostohar 

und Ramovš. Die Kommission konstituierte sich so, dass Dr 

Danilo Majaron zum Vorsitzenden, Dr. Zorè zum stellvertretenden 

Vorsitzenden und Dr. Ramovš zum Sekretär gewählt 

wurden. Auf der ersten Sitzung berichtete Rostohar über die 

Gespräche, die dieser bereits im Vorhinein in Zagreb geführt 

hatte sowie über die Bereitschaft, dass die Universität Zagreb 

die Mutter der künftigen slowenischen Universität wird und 

dass diese alle slowenischen Dozenten, bis zur Gründung der 

Universität Ljubljana, nach Zagreb beordert. Die Studenten 

der Juristischen und Philosophischen Fakultät konnten sofort 

in Zagreb immatrikulieren, wo auch die Mediziner die ersten 

vier Semester studieren konnten, es wurde auch die Gründung 

der Technik vorbereitet, im Plan hatte man jedoch ferner die 

Veterinärmedizinische und Agronomische Fakultät. Die Idee 

des Zagreber Provisoriums für die slowenische Universität kam 

später zum Erliegen. Probleme zeigten sich insbesondere in 

Bezug auf die Qualifikation der slowenischen Kandidaten für 

die Zagreber Lehrstühle und in Bezug auf die Beziehungen der 

64 

slowenischen Lehrstühle zu der Universität Zagreb. 

Bis Ende des Jahres 1918 traf sich die Kommission noch dreimal 

und diskutierte im Großen und Ganzen über die personellen 

Angelegenheiten. Auch der Plan zur Regelung dieser Frage wurde 

von Rostohar erstellt. Er schlug die Einteilung der akademischen 

Lehrkräfte der künftigen Universität in drei Gruppen vor. 

In der ersten waren bereits qualifizierte Lehrer mit Lehrauftrag 

vertreten, welche man Fragen musste, ob diese dazu bereit sind 

in Zagreb tätig zu sein. Die zweite Gruppe stellten diejenigen 

dar, die sich bald habilitieren können. Diese sollten ihre Habilitationsarbeiten 

nach Zagreb senden. Die dritte Gruppe stellte 

der akademische Nachwuchs dar, der sich auf die Habilitationen 

noch vorbereiten musste. Diesem sollte die Universitätskommission 

mit Unterstützungen helfen. Auf der IV. Sitzung bereitete 

die Kommission auch schon konkrete personelle Vorschläge 

vor, die jedoch das Beauftragtenwesen bis zu nächsten Sitzung 

am 14. Januar 1919 noch nicht nach Zagreb versandte, auf der 

anderen Seite erhielt jedoch die Universitätskommission ein 

Schreiben aus dem Zagreber Beauftragtenwesen, in welchem 

man um konkrete Vorschläge (Lehr- und Finanzvorschläge) 

zum Provisorium für die Universität Ljubljana in Zagreb bat. 

Deshalb verabschiedete die Kommission eine Resolution über die 

Notwendigkeit möglichst baldiger Ernennungen der vorgeschlagenen 

Professoren an der Universität Zagreb und den Beginn der 

Vorlesungen für die slowenischen Studenten. Von den Zagreber 

Fakultäten zeigte lediglich die Philosophische Fakultät offiziell 

die Bereitschaft zum Beschluss von slowenischen Lehrstühlen, 

weshalb beschlossen wurde, dass die Kommission auch von 

anderen Fakultäten ähnliche Erklärungen erhalten muss. 

Die Antwort an die Zagreber Regierung, die eine Sonderkommission 

erstellte, wurde auf der nächsten Sitzung vom Majaron 

vorgestellt. In dieser wurde die Regierung in Zagreb ersucht, 

die Universität Zagreb möge bis zur Gründung der Universität 

Ljubljana die Professoren und Dozenten aufnehmen, die die 

Volksregierung vorschlägt. Diese sollten ihre eigenen Kollegien 

bilden, die sich bis zum Umzug nach Ljubljana weiterbilden 

sollten. Die finanzielle Last sollte die Volksregierung SHS 

übernehmen. Der Beauftragte Verstovšek stellte diesen Plan, 

der den slowenischen Studenten in Zagreb die Fortsetzung des 

Studiums ermöglichen würde, auf der Regierungssitzung vor, 

auf welcher die Mitglieder jedoch nicht seine Begeisterung 

teilten und zur Vertagung der Lösung der Universitätsfrage auf 

einen späteren Zeitpunkt neigten. Unter diesen war immer noch 

die Vorkriegsidee über eine slowenische Universität in Triest am 

Leben, in Ljubljana sollte jedoch die Technik oder eine andere 

Fachhochschule gegründet werden. Da die Vorschläge der 

Universitätskommission keine endgültige Entscheidung präjudizierten, 

begrüßte die Regierung diese dennoch. Da auch keine 

Antwort aus Zagreb erfolgte, war zu erahnen, dass diese nicht 

zufriedenstellend sein wird, unter den Akteuren in Ljubljana 

lebte jedoch immer mehr die Idee von der Gründung der

Universität ohne Provisorium in Zagreb auf. Dazu trugen auch 

die Anregungen bei, die aus den einzelnen Fachgebieten kamen. 

Bereits am 14. Januar gaben die Theologen, auf der Sitzung der 

Universitätskommission, die Denkschrift über die Gründung der 

theologischen Fakultät heraus. Der Vorschlag wurde, unter der 

Bedingung, dass alle Vorlesungen öffentlich und in slowenischer 

und nicht in lateinischer Sprache gehalten werden, einstimmig 

angenommen und die Universitätskommission schlug der 

Volksregierung vor, diese möge das Priesterseminar Ljubljana, 

das als Form des höheren Studiums für die künftigen Geistlichen 

in Ljubljana seit dem Jahr 1791 tätig war, unverzüglich zu 

einer Fakultät erheben und dafür entsprechende Geldmittel 

abzweigen. Nach Meinung von Prof. Mikuž waren die Theologen 

diejenigen, die der Universitätskommission den richtigen Weg 

zeigten, dass man – wenn qualifizierte Lehrer zur Verfügung 

stehen – eine Lösung der Frage der Universität Ljubljana nur 

auf heimischem Boden zu suchen hat. Auf der letzten Januarsitzung 

legte auch der Ingenieursverband eine Denkschrift über 

die Gründung der technischen Hochschule in Ljubljana vor, im 

Februar diskutierte jedoch auch der slowenische Ärzteverband 

über die Frage der Medizinischen Fakultät. 

Am 8. Februar wandte sich der Beauftragte Verstovšek mit drei 

Schreiben an die zentralen Behörden in Belgrad. Im ersten 

Schreiben begründete er den Bedarf nach der Gründung einer 

technischen Hochschule in Ljubljana, im zweiten ersuchte er 

den Minister er möge bewilligen, dass die Theologieschule in 

Ljubljana zu einer Fakultät umgestaltet und erweitert wird, im 

dritten Schreiben schlug er jedoch die Gründung der Universität 

in Ljubljana vor. Die breitere Öffentlichkeit setzte er von den 

Gründen für eine schnellstmögliche Gründung der Universität 

anhand des Artikels in Slovenec in Kenntnis, seine Beauftragung 

stärkte er jedoch auch personell mit der Stelle des Sachbearbeiters 

für Universitätsfragen, an welche er Dr. Rihard Zupančič 

bestellte. Ende Februar vermittelten diese mit dem Vorsitzenden 

der Landesregierung Janko Brejec auch persönlich bei der 

zentralen Regierung in Belgrad. Neben der Unterstützung des 

stellvertretenden Vorsitzenden Dr. Anton Korošec erlebte die 

Vermittlung einen vollen Erfolg, die Regierung genehmigte die 

Gründung der Universität und bewilligte als erste Zuwendung 

einen Betrag von 1,4 Millionen Kronen. Es wurde auch festgelegt, 

dass die künftige Universität von realem Typ sein und auch die 

Technik einbeziehen wird. 

Vorbereitungen zur Gründung der 

Universität Ljubljana 

Die Neuigkeit über die baldige Gründung der Universität 

Ljubljana diktierte die Organisation der Vorarbeiten, da bis zum 

Herbst, wenn die Universität geöffnet werden sollte, nicht mehr 

viel Zeit war. Zu diesem Zweck gründete die Universitätskom- 

65 

mission fünf Subkommissionen, mit der Aufgabe möglichst bald 

die Pläne für die Organisation der einzelnen Fakultäten auszuarbeiten. 

In jeder Subkommission wurden drei Mitglieder der 

Universitätskommission festgelegt, die weitere Mitgliedschaft 

konnte jedoch jede Kommission insbesondere durch Universitätsdozenten 

erweitern. Die theologische Subkommission setzte 

sich zusammen aus: Dr. Zorè (Vorsteher), Dr. Srebrnič und Dr. 

Aleš Ušeničnik; rechtswissenschaftlich: Dr. Majaron (Vorsteher), 

Dr. Dolenc und Dr. Švigelj; ärztlich: Dr. Kraigher (Vorsteher), 

Dr. Plečnik und Dr. Zalokar; philosophisch: Dr. Rostohar 

(Vorsteher), Dr. Grošelj und Dr. Ozvald; technisch: Ing. Šuklje 

(Vorsteher), Dr. Plemelj und Ing. Rataj. Es wurde auch eine 

spezielle Subkommission zur Vorbereitung der vorübergehenden 

Räume und der erforderlichen Ausrüstung bis Herbst sowie eine 

Subkommission für das Organisationsstatut festgelegt. Ernannt 

wurde auch die Leitung der künftigen Universitätsbibliothek. Es 

wurde der Vorschlag angenommen, dass die ersten Abteilungen 

der technischen Hochschule, die in der Gewerbeschule verlaufen 

würden, bereits nach Ostern geöffnet werden. Die Subkommissionen 

erstellten die Organisationspläne der einzelnen Fakultäten 

sehr schnell, die die Universitätskommission genehmigte und 

diese am 31. März 1919 an das Beauftragtenwesen für Bildung 

und Kultus übermittelte, es möge diese prüfen und deren 

baldige Realisierung erwirken. Die Pläne beinhalteten alle Pflichtlehrstühle, 

Lehrkräfte, Seminar- und Institutsverzeichnisse, 

Lehrordnungen, Stundenpläne und Etats für jede Fakultät. Die 

Universitätskommission wies das Beauftragtenwesen darauf hin, 

dass die Vorbereitungen beschleunigt werden müssen, damit 

im Herbst 1919 mit den ordentlichen Vorlesungen begonnen 

werden kann und schlug die Ernennung der ersten fünf ordentlichen 

Professoren vor, die unverzüglich nach der Ernennung die 

Organisation der Fakultäten übernehmen. 

Verstovšek urgierte hinsichtlich der in Aussicht gestellten finanziellen 

Mittel des Öfteren in Belgrad, bis der Aufklärungsminister 

mitteilte, dass die Lösung der Universitätsfrage Ljubljanas 

auf die Zeit nach Abschluss der Pariser Friedenskonferenz 

verschoben wird. Trotz dessen bemühten sich die Mitglieder der 

Universitätskommission auf der außerordentlichen Sitzung um 

die Fortsetzung der Aktion für die Universität und sandten dem 

Aufklärungsminister über das Beauftragtenwesen für Bildung 

und Kultus ein Ersuchen um baldigste Lösung der Universitätsfrage 

zu, da bald darauf auch eine negative Antwort aus Zagreb 

hinsichtlich des Aufbaus der parallelen slowenischen Lehrstühle 

an der Universität Zagreb erfolgte. Bereits auf der nächsten 

Sitzung am 16. April wurde der Beschluss über den Beginn 

des technischen Hochschulkurses gefasst. Die Mitglieder der 

Universitätskommission fassten den Beschluss, auch die Abgeordneten 

aller drei politischen Parteien über die Ernsthaftigkeit 

der Lage zu unterrichten und diesen eine Sonderdenkschrift zu 

überreichen, die Rostohar erstellte. Auf der Konferenz am 26. 

April setzten diese die Abgeordneten von der vorherigen Arbeit

der Kommission in Kenntnis und erstellten auf ihren Wunsch 

hin eine weitere Denkschrift. Diese erstellt Ramovš und legte in 

dieser alle Pläne für die Universität dar. 

In Belgrad setzte sich diese Anfang Juni in Bewegung, als 

die Meldung eintraf, dass das Aufklärungsministerium dem 

Ministerrat bereits einen Gesetzesentwurf über die Gründung 

der Universität Ljubljana vorgelegt hat. Auf der XV. Sitzung der 

Universitätskommission am 5. Juli 1919 wurde mitgeteilt, dass 

der Ministerrat bereits über den Entwurf diskutiert hat, jedoch 

ein großer Widerstand gegen die Gründung der medizinischen 

Fakultät vorhanden sei. Der Vorsitzende Majaron ging deshalb 

nach Belgrad und machte dem Minister den dringenden Bedarf 

nach einer Medizinischen Fakultät plausibel. Der Minister 

nahm die Erklärung an und schlug vor, dass das Gesetz über die 

Universität in Ljubljana die Wirksamkeit der Belgrader Satzung 

auch für die Universität Ljubljana bestimmen solle, bis der 

Universitätsrat von Ljubljana eine andere vorlegt. Am 23. Juli 

1919 unterzeichnete der Regent das Gesetz über die Universität 

des Königreichs der Serben, Kroaten und Slowenen in Ljubljana, 

das einen Monat danach in Službene novine erschien. Durch 

diese Handlung war die erste slowenische Universität formell 

gegründet, die fünf Fakultäten umfasste: die Philosophische, 

Juristische, Theologische, Technische und Medizinische. 

Technischer Hochschulkurs 

Die Bemühungen um die slowenische Universität vor dem 

Ersten Weltkrieg lehnten sich organisatorisch vor allem an das 

österreichische Modell der Universität mit vier Fakultäten an, 

die Technik war in Österreich außerhalb der Universität und 

als technische Hochschule organisiert. Da es im Staat keine 

technische Hochschule gab, konzipierte Ing. Milan Šuklje, 

Professor an der Gewerbeschule, bereits sofort nach dem 

Umsturz Vermessungskurse, die an dieser stattfinden würden. 

Bei der Besprechung am 23. November 1918, an welcher auch die 

Vertreter der slowenischen Techniker teilnahmen, äußerte Ing. 

Dr. Kasal jedoch den Wunsch, an die Universität Ljubljana solle 

nach amerikanischem Vorbild auch eine spezielle Technische 

Fakultät angeschlossen werden. 

Da es die Verhältnisse zuließen, in bescheidener Form sofort 

mit den Vorlesungen zu beginnen und derart den slowenischen 

Technikstudenten zu helfen, die nicht mehr an den österreichischen 

Universitäten studieren konnten, wollten die slowenischen 

Techniker zur Verwirklichung ihres Wunsches nach dem Aufbau 

des Hochschulstudiums in Ljubljana nicht auf die Gründung 

der Universität warten. Zu Beginn des Jahres 1919 bereitete der 

Ingenieursverband eine Sonderdenkschrift über die Gründung 

der technischen Hochschule in Ljubljana vor und legte diese 

am 30. Januar 1919 der Universitätskommission vor. Auf deren 

7. Sitzung stellte Ing. Šuklje diese vor, der die Kommission bat, 

66 

sie möge für die Gründung der technischen Hochschule in 

Ljubljana eintreten, Prof. Grošelj wies jedoch darauf hin, dass 

bereits die vollendete Tatsache in der Zukunft eine wichtige 

Rolle spielen würde und schlug vor, dass deshalb unverzüglich, 

bereits im diesjährigen Semester, eine Art Beschäftigungskurse 

eröffnet werden sollten. Danach würde niemand mehr die 

Technik in Frage stellen können. 

Die Universitätskommission unterstützte den Vorschlag über die 

Notwendigkeit und Berechtigung der technischen Hochschule 

in Ljubljana einstimmig, jedoch wurde bei der Debatte hervorgehoben, 

dass man trotz der dringenden Hilfe für die Studenten 

an die Gründung der technischen Schule ebenso gründlich wie 

an die Gründung der Universität herangehen muss. 

Am 6. Februar berichtete die Regierung über das Beauftragtenwesen 

für Bildung und Kultus der zentralen Regierung 

erstmals überhaupt über den Bedarf des Hochschulwesens in 

Ljubljana. Es wurde die Wichtigkeit des technischen Hochschulwesens 

und der Mangel an technischen Hochschulen im Staat 

hervorgehoben. Das Beauftragtenwesen empfahl der Regierung 

in Belgrad, die Technik in Slowenien zu gründen. 

Als die Belgrader Regierung Anfang März die Gründung der 

Universität genehmigte, die von realem Typ sein und auch 

die Technik einschließen sollte, ersetzte in den Plänen die 

technische Fakultät die technische Hochschule. Die technische 

Subkommission erstellte einen detaillierten Plan, der vorsah, 

dass man für die ersten zwei Jahrgänge die Lehrpläne der tschechischen 

und österreichischen Anstalten übernehmen würde, 

wodurch den slowenischen Schülern die Reziprozität mit 

diesen gewährleistet werden würde. In der Fortsetzung sollte die 

technische Fakultät jedoch derart formiert sein, dass diese dem 

Bedarf möglichst entsprechen und einen Wettbewerb mit der 

westlichen technischen Kultur ermöglichen würde, die auf einer 

hohen wissenschaftlichen Stufe beruht. Der Unterricht an der 

technischen Fakultät sollte mit dem ersten außerordentlichen 

Kurs für Baufachleute, Maschinisten, Elektrotechniker, Bergleute 

und Geodäten bereits am 1. Mai 1919 beginnen und bis zum 

15. Juli dauern. Der zweite außerordentliche Kurs des ersten 

Jahrgangs würde vom 15. August bis zum 31. Oktober dauern, 

am 15. November würde auch der erste Kurs für den zweiten 

Jahrgang eröffnet werden, wodurch der reguläre Unterricht für 

die ersten zwei Jahrgänge beginnen würde. Im Vorschlag wurde 

die Regierung dazu aufgefordert, sie möge unverzüglich drei 

Lehrstühle eröffnen, und zwar für Mathematik, Mineralogie und 

Chemie, sowie sieben Honorardozenturen mit Lehraufträgen: 

zwei für Mechanik und jeweils eine für darstellende Geometrie, 

Geodäsie, technisches Zeichnen und Bauzeichnen, maschinelles 

Zeichnen und orthodoxe Fächer. 

Die Kandidaten für die Besetzung der ersten drei Lehrstühle 

an der Technischen Fakultät waren Dr. Rihard Zupančič, Dr. 

Karel Hinterlechner und Dr. Maks Samec. Zupančič, der die 

Arbeitsstelle in Wien verlor, wirkte beim Beauftragtenwesen für

Bildung und Kultus aktiv an den Vorbereitungen zur Gründung 

der Universität Ljubljana mit. Hinterlechner und Samec waren 

jedoch in der Zeit, als die Universitätskommission über deren 

Kandidatur als Professor an den Lehrstühlen für Mineralogie 

und Chemie debattierte noch in Wien und die Kommission 

hatte für diese ebenfalls noch keine Fachbewertungen. Trotz der 

Warnung aus den technischen Reihen, dass sich die Öffnung der 

Kurse hinziehen würde, setzte sich Rostohar dafür ein, dass sich 

die Kommission an die Beschlüsse halten muss, die diese hinsichtlich 

der Ernennung der Professoren auf ihren ersten Sitzungen 

gefasst hatte, und für diese auch Fachbewertungen erhalten 

muss, weshalb die Kommission auf ihrer 10. Sitzung auch die 

Beschlussfassung über den Vorschlag für die Technische Fakultät 

als Ganzes ablegte. Nach der Vorlage der Fachbewertungen der 

Universitätskommission wurde auf ihrer 12. Sitzung einstimmig 

der Vorschlag zur Ernennung der ersten drei ordentlichen öffentlichen 

Technik-Professoren angenommen. 

Die zwischenzeitlich eingegangene Meldung, dass die Gründung 

der Universität aufgeschoben wurde, bremste die bereits 

begonnenen Vorbereitungen nicht ab. Auch der Beauftragte 

Verstovšek war der Meinung, mann müsse sofort mit dem 

Technikkurs nach bereits ausgearbeitetem Plan beginnen, 

die Kosten sollten jedoch aus dem Landes-Universitätsfonds 

bezogen werden. Der Ingenieursverband hat auf seiner Hauptversammlung 

am 15. April die Resolution verabschiedet, die 

am 27. April an die Landesregierung versandt wurde. In dieser 

wurde gefordert, es möge unter den Verhältnissen, in denen 

die für Mai geplante Eröffnung der Technischen Fakultät nicht 

mehr möglich ist, unverzüglich mit einem vorübergehenden 

technischen Hochschulkurs begonnen werden. Die Landesregierung 

solle die Leitung desselben einem Sonderkuratorium 

übertragen, die Kosten sollen jedoch vorübergehend aus dem 

Universitätsfonds gedeckt werden. Es muss auch dafür gesorgt 

werden, dass dieser Unterricht für das absolvierte Hochschulsemester 

anerkannt wird. Die Landesregierung gab dem Vorschlag 

statt und am 2. Mai 1919 erschien die Verordnung über die 

Gründung eines vorübergehenden technischen Hochschulkurses 

für das Bau-, Maschinen- und Elektrotechnik-, Berg- und 

Landvermessungswesen, die festlegte, dass der Unterricht des 1. 

und 2. außerordentlichen Semesters des I. Jahrgangs von Mai 

bis November 1919 nach dem Plan der Technischen Fakultät 

Belgrad und der technischen Hochschulen auf dem Gebiet 

des ehemaligen Österreichs stattfinden wird. Die Universitätskommission 

schlug der Landesregierung als Lehrkräfte beim 

Technikkurs die Ernennung von: Dr. Rihard Zupančič für 

Mathematik I, Ing. Jaroslav Foerster für darstellende Geometrie 

(Vorlesung), den Direktor des höheren Gymnasiums Prof. Jože 

Mazi für Übungen aus der darstellenden Geometrie (diesem 

werden als Assistenten Ing. Ladislav Bevc und der Techniker 

Milan Fakin zugewiesen), Dr. Ing. Milan Vidmar für Mechanik 

I, Prof. Dr. Maks Samec für allgemeine Chemie, Prof. Dr. Pavel 

67 

Grošelj für Mineralogie, Arch. Ing. Ivan Vurnik für technisches 

Zeichnen, Ing. M. Mihor für maschinelles Zeichnen, Dr. 

Ing. Miroslav Kasal für Situationszeichnen, Ing. Leo Novak 

für niedere Geodäsie und Ing. Ladislav Bevec auch noch als 

Assistenten für Vermessungsübungen. 

Die Landesregierung führte die Ernennungen am 19. Mai aus. 

Am selben Tag fand auch die feierliche Eröffnung der Kurse 

statt, an welcher der Vorsitzende der Landesregierung Janko 

Brejc, der Beauftragte Verstovšek, der Beigeordnete Triller, die 

Mitglieder der Universitätskommission und des Ingenieursverbandes 

sowie die gesamte Professorenversammlung teilnahmen. 

Der feierlichen Eröffnungsrede folgten die Einführungsvorlesungen 

von Dr. Milan Vidmar Der Ingenieur – Philosoph und 

die Maschine – der Koloss sowie von Dr. Rihard Zupančič Über 

die Mathematik und technische Wissenschaft. 

Der Unterricht fand ununterbrochen von Mai bis November 

statt. Auf dem Stundenplan standen wöchentlich im ersten 

Semester 32 Stunden Vorlesungen und 32 Stunden Übungen. 

Im zweiten Semester wurden 36 Stunden Vorlesungen und 

38 Stunden Übungen pro Woche durchgeführt. In dieser 

Zeit eigneten sich die Hörer den Stoff des vollkommenen 

I. Jahrgangs der technischen Hochschule an. Im Herbst des 

Jahres 1919 konnten sich diese jedoch für das III. Semester der 

Technischen Fakultät Ljubljana einschreiben. Die Vorlesungen 

beim technischen Hochschulkurs zählen wir als erste Universitätsvorlesungen 

in Ljubljana. 

Die Standesbeamten der ersten slowenischen 

Universität 

Der Verabschiedung des Gesetzes über die Gründung der 

Universität des Königreichs der Serben, Kroaten und Slowenen 

in Ljubljana folgte die Ernennung ihrer Standesbeamten. Am 

letzten August des Jahres 1919 ernannte der Regent die ersten 

Professoren der neugegründeten Universität. Das Theologische 

College bot der Theologischen Fakultät mit seiner Tradition 

und seinem Fachpersonal die personelle Grundlage. Die ersten 

drei ordentlichen Professoren wurden aus den Reihen der 

Professorenkräfte dieser Einrichtung gewählt. Die Fachgutachten 

für deren Bestellung steuerte die Theologische Fakultät 

Zagreb bei. Dr. Aleš Ušeničnik, Professor für Dogmatik, wurde 

ordentlicher Professor für Philosophie, Dr. Franc Ušeničnik, 

Professor für Seelsorge, Ethik und Erziehungslehre, wurde zum 

ordentlichen Professor für Pastoraltheologie bestellt, Dr. Janez 

Zorè, Professor für Kirchengeschichte und Kirchenrecht, wurde 

jedoch zum ordentlichen Professor der Theologischen Fakultät 

für diesen Bereich bestellt. An der Juristischen Fakultät wurden 

vier ordentliche Professoren bestellt: der ordentliche Prof. der 

Universität Wien Dr. Ivan Žolger für internationales Recht, 

der außerordentliche Prof. der Universität Černovo Dr. Leonid

Pitamic für Verwaltungsrecht, der Privatdozent der Universität 

Zagreb Dr. Bogumil Vošnjak für öffentliches jugoslawisches 

Recht und der Kustos der Universitätsbibliothek in Prag Dr. 

Ivan Žmavc für Volkswirtschaft. Das erste Professorenkollegium 

der Philosophischen Fakultät setzte sich zusammen aus: 

dem ordentlichen Professor der Universität Černovo Dr. Josip 

Plemelj, der an den Lehrstuhl für Mathematik bestellt wurde, 

dem ordentlichen Professor der Universität Graz Dr. Rajko 

Nahtigal für allgemeine jugoslawische Philologie, dem Privatdozent 

der Universität Graz Dr. Fran Ramovš für die slowenische 

Sprache und dem Kustos der Hofbibliothek in Wien Dr. Ivan 

Prijatelj für slawische Literaturgeschichte der neueren Zeit 

unter besonderer Berücksichtigung der slowenischen Literatur. 

An der Technischen Fakultät wurden die Professoren bestellt, 

die bereits beim technischen Hochschulkurs Vorträge hielten: 

Prof. der Wiener Technik Dr. Rihard Zupančič für Mathematik, 

der Bergrat des Amtes für Geologie in Wien Dr. Karel Hinterlechner 

für Mineralogie und Petrografie, der Professor der Wiener 

Realschule Dr. Maks Samec für Chemie und der Dozent der 

Wiener Technik Dr. Ing. Milan Vidmar für Elektrotechnik. 

An der Medizinischen Fakultät wurden zwei ordentliche 

Professoren bestellt, beide zuvor Privatdozenten an der tschechischen 

Universität Prag: Dr. Albert Botteri für Ophthalmologie, 

Dr. der Medizin und Philosophie Alfred Šerko für Neurologie 

und Psychiatrie sowie der Prosektor des Landeskrankenhauses 

in Ljubljana Dr. Janez Plečnik als außerordentlicher Professor 

für pathologische Anatomie. 

Tätigkeit des Universitätsrates 

Durch die Gründung der Universität wurde die Tätigkeit der 

Universitätskommission langsam abgeschlossen. Insgesamt 

traf sich diese in zehn Monaten der Tätigkeit auf neunzehn 

Sitzungen, davon waren zwei außerordentlich. Im September des 

Jahres 1919 hatte diese zwei weitere Sitzungen. An der vorletzten 

am 11. September nahmen auch die neu bestellten ordentlichen 

Professoren teil, die sich am 18. September als Universitätsrat 

trafen. Dieser übernahm als höchstes Organ der neugegründeten 

Universität, unter dem Vorsitz von Josip Plemelj, dem Stellvertreter 

von Rihard Zupančič und dem Geschäftsführer Fran 

Ramovš, die Geschäfte der Universitätskommission und leitete 

die Aktivitäten zur Eröffnung der Universität. Auf der ersten 

Sitzung des Universitätsrates wurde unter anderem in Bezug auf 

das Universitätssiegel und laut Begründung von Prof. Nahtigal 

einstimmig der Beschluss gefasst, dass als offizieller Titel das 

Substantiv 'Universität' und das Adjektiv 'universitär' verwendet 

wird, da auch die Institutionen, mit denen die Universität früher 

oder später in Korrespondenzkontakt kommen wird, den Titel 

wie 'vseučilišče (Universität)' nicht verstehen würden und da 

letzterer nicht den Wesenskern dieser Schule wiedergibt. 

68 

Bis zur Konstituierung der Fakultätsräte und Wahl des Rektors 

und der Dekane übernahm der Universitätsrat alle Universitäts- 

und Fakultätsangelegenheiten in Verwaltung. Vor ihm standen 

mehrere schwierige Aufgaben. Ungelöst war die Frage der 

Räumlichkeiten für die neue Universität, die Professorenversammlung 

musste vervollständigt werden, damit die Vorlesungen an 

den Hauptlehrstühlen aller Fakultäten beginnen konnten, den 

Professoren musste eine Wohnung in Ljubljana bereitgestellt 

werden, offen war die Frage der Unterbringung und Verpflegung 

der künftigen Studenten, unklar war auch die Frage der universitären 

Gesetzgebung. Artikel 3 des Gesetzes über die Universität 

Ljubljana erlegte auf, dass dieses bis zur Ausarbeitung der 

Sondergesetze für diese laut Gesetz und Verordnungen behandelt 

werden muss, die für die Universität Belgrad am 27. Februar 

1905 und am 23. Juli 1919 wirksam waren. Dabei war Majaron 

der Meinung, dass die allgemeinen Verordnungen ziemlich mit 

den Verordnungen der Universitäten, die diesen bekannt waren, 

und mit den Vorschlägen der Universitätskommission, nicht 

jedoch auch der Verordnung für einzelne Fakultäten konform 

gehen, insbesondere was das Unterrichtsmaterial, die Unterrichtsverteilung 

und die Prüfungen anbelangt. Die Fakultätsräte 

müssen Änderungen vorschlagen, die Fakultätsräte der Theologischen 

und Medizinischen Fakultät müssen jedoch Sonderverordnungen 

ausarbeiten, da diese zwei Fakultäten nicht an der 

Universität Belgrad vorhanden waren. 

Der Fakultätsrat der Theologischen Fakultät erarbeitete eine detaillierte 

Fakultätsverordnung und legte diese dem Universitätsrat 

vor. Dieser riet in Erwartung des baldigen Universitätsgesetzes 

und der allgemeinen Universitätsverordnung, die eine erneute 

Umgestaltung der Fakultätsverordnungen bedeuten würde, 

einen Aufschub bis zur Verabschiedung der neuen Vorschriften 

an. Da es kein neues Gesetz gab, wandte sich der Fakultätsrat an 

das Aufklärungsministerium mit dem Ersuchen, dass die Fakultät 

bis zur Verabschiedung des neuen Universitätsgesetzes gemäß 

den Verordnungen der Theologischen Fakultät Zagreb handeln 

würde. Der Universitätsrat verabschiedete im Juni 1920 für 

die Theologische Fakultät Ljubljana die Bestimmungen für die 

Fachprüfungen, die in Zagreb Anwendung fanden. Ab dem 24. 

Dezember 1920 galt nach der Verordnung des Aufklärungsministeriums 

auch die Zagreber rigorose Ordnung. Die Juristische 

Fakultät erarbeitete einen Plan zur Verordnung über die rechtswissenschaftlichen 

und staatswissenschaftlichen Studien und 

theoretischen Prüfungen an der Universität des Königreichs der 

SHS in Ljubljana und legte diesen der damaligen Landesregierung 

vor, die die Verordnung verabschiedete und am 17. April 1920 im 

Amtsblatt der Landesregierung für Slowenien bekannt gab. Der 

neue Staat der Serben, Kroaten und Slowenen traf nämlich die 

Entscheidung, dass bis zur Vereinheitlichung des Rechts im Staat 

– das alte Recht wirksam bleiben solle. Dies und die Kenntnis 

des österreichischen Systems der Juristenausbildung waren die 

Gründe, dass das Studium derart wie an den österreichischen

Universitäten organisiert wurde. Die Nachkriegsverhältnisse 

ließen auch an der Philosophischen Fakultät keine Anwendung 

der unmittelbaren Belgrader Prüfungsordnung zu, da diese den 

Studenten, die an den österreichischen Universitäten studierten, 

keinen Studienabschluss ermöglichte. Einige hatten dieses auch 

schon absolviert und gaben als Supplenten bereits Unterricht, 

darüber hinaus sah jedoch auch die Organisation der Mittelschulen 

in Slowenien derart aus, dass diese den Kandidaten keine 

Beschäftigung ermöglichte, die ihr Diplom aus einer solchen 

Gruppe an Fächern erwerben würden, die an den slowenischen 

Mittelschulen nicht oder jedoch nur in kleinerem Umfang 

unterrichtet wurden. Der Fakultätsrat arbeitete deshalb mit der 

Genehmigung des Universitätsrates eine neue Prüfungsordnung 

aus, die auf den Vorschriften für die Diplom- oder Professorenprüfung 

basierte, die im Vorkriegs-Serbien wirksam waren. Er 

berücksichtigte jedoch, vor allem hinsichtlich der Prüfungsgruppen, 

auch die ehemaligen österreichischen Vorschriften. Der 

Unterricht an der Technischen Fakultät verlief gemäß Plan der 

Technischen Fakultät Belgrad und der technischen Hochschulen 

auf dem Gebiet des ehemaligen Österreichs. Der Wirkungsbereich 

der Medizinischen Fakultät Ljubljana war auf Vorlesungen 

und Prüfungen des ersten medizinischen Rigorosums begrenzt, 

der Lehrplan wurde gemäß Plan der Medizinischen Fakultät 

Zagreb übernommen. Ein Sondergesetz, das die Tätigkeit der 

Universität Ljubljana regeln würde, ist niemals erschienen, da 

mit den Vorbereitungen eines einheitlichen Universitätsgesetzes 

für alle Universitäten im Staat, das erst im Jahr 1930 erschien, 

bereits im März 1920 begonnen wurde. 

Anfang Oktober bereiteten alle Fakultäten die Etats vor, die das 

Belgrader Ministerium verringerte und auch die Überweisung 

der bewilligten Mittel wurde in Belgrad hinausgezögert. 

Dagegen traten die Studenten Ende Dezember anhand einer 

Protestaktion an, bei welcher sich diese auch für eine schnellstmögliche 

Bestellung neuer Professoren einsetzten. Durch 

die Bestellungen Ende Januar 1920 vervollständigten sich im 

zweiten Semester die einzelnen Lehrstühle. Im Jahressemester 

des ersten Studienjahrs begannen auch die Vorlesungen an der 

Juristischen Fakultät. 

Das Wintersemester des ersten Studienjahres begann offiziell am 

1. Dezember. Die erste Vorlesung an der Universität Ljubljana 

über die historische Grammatik der slowenischen Sprache, 

wurde am 3. Dezember von Prof. Dr. Fran Ramovš gehalten. 

Die Vorlesungen und Übungen fanden regelmäßig bis zum 15. 

März statt, das Sommersemester begann am 6. April und ging bis 

zum 30. Juni. Zum Abschluss des ersten Studienjahrs stattete der 

Thronfolger und Regent Aleksander der Universität Ljubljana 

im Rahmen seiner Reise durch die slowenischen Gebiete einen 

Besuch ab. 

69 

Vervollkommnung der Universität 

Auf der Sitzung des Universitätsrates am 12. November wurden 

die ersten konstanten Universitätsfunktionäre gewählt. Als 

erster Rektor wurde Josip Plemelj gewählt, Rihard Zupančič 

wurde Prorektor. Die Fakultäten wählten ihre ersten Dekane 

und Prodekane. An der Philosophischen Fakultät wurde Prof. 

Rajko Nahtigal zum Dekan, Prof. Ivan Prijatelj zum Prodekan, 

Prof. Alfred Šerko an der Medizinischen zum Dekan, Prof. 

Albert Botteri zum Prodekan, Prof. Karl Hinterlechner an der 

Technischen zum Dekan, Prof. Maks Samec zum Prodekan; 

Prof. Franc Ušeničnik an der Theologischen zum Dekan, 

Prof. Janez Zorè zum Prodekan gewählt. Der Fakultätsrat der 

Juristischen Fakultät traf sich in Paris, wo dessen Mitglieder 

immer noch im Gefüge der Friedensdelegation tätig waren und 

Prof. Leonid Pitamic zum Dekan und Prof. Gregor Krek zum 

Prodekan wählten. Professor Pitamic kehrte Anfang Januar in 

die Heimat zurück und übernahm die weitere organisatorische 

Arbeit für die Fakultät. Nach der Wahl der Dekane wurde die 

Universitätsverwaltung konstituiert, die sich aus dem Rektor 

als Vorsitzendem und den Dekanen aller Fakultäten zusammensetze, 

und übernahm die Aufgaben vom Universitätsrat, die 

dieser durch das Gesetz über die Universität in Belgrad zugeteilt 

wurden: für die finanziellen Angelegenheiten der Universität, 

deren Vermögen, Gebäude und anderen Gebäude zu sorgen, 

die für den Unterricht erforderlich waren, über die Verleihung 

der staatlichen Zuschüsse an Studenten zu entscheiden, dem 

Aufklärungsministerium das Beamtenpersonal vorzuschlagen 

und für die Einstellung der Lehrkräfte auf Honorar zu sorgen. 

Im Laufe des Wintersemesters bemühten sich die einzelnen 

Fakultätsräte gemeinsam mit dem Universitätsrat um die 

personelle Vervollständigung der Fakultäten, damit alle 

dringend erforderlichen Lehrstühle besetzt werden würden. 

An der Philosophischen Fakultät wurde neben den Standesbeamten 

als ordentlicher Professor für Geografie ferner Dr. Artur 

Gavazzi eingestellt, als außerordentliche Professoren jedoch: 

Dr. Ljudmil Hauptman für mittelalterliche Geschichte, Dr. 

Nikola Radojčič für die Geschichte der Serben und Kroaten, Dr. 

Karel Ozvald für Pädagogik, Dr. Marijan Salopek für Geologie 

und Dr. Jovan Hadži für Zoologie. Zu den Dozenten wurden 

Dr. Jakob Kelemina für germanische Philologie und Dr. Izidor 

Cankar für Kunstgeschichte ernannt. Die Honorarprofessoren 

waren: Dr. Ivan Lunjak für klassische Philologie und Dr. 

Josip Mantuani für antike Kunstgeschichte und Archäologie; 

die Honorarlehrer jedoch: Dr. Josip Pipenbacher, der das 

lateinische und Dr. Josip Debevec das griechische Proseminar 

leitete. Der Fakultätsrat der Philosophischen Fakultät bewilligte 

Dr. France Weber, dem Privatdozent der Universität Zagreb, 

außerordentliche Vorlesungen aus theoretischer Philosophie, 

als gastierender Professor hielt jedoch Dr. Franc Jesenko, der 

ordentliche Professor an der „Wirtschaftswissenschaftlichen und

Forstwirtschaftlichen“ Fakultät in Zagreb, jeweils 5 Stunden pro 

Woche Vorlesungen in Botanik. 

Von den vier Standesbeamten der Juristischen Fakultät nahm 

Ivan Žmavc, der Bibliothekar an der Universität Prag, die 

Ernennung nicht an und blieb in Prag. Auch Professor Bogumil 

Vošnjak trat seinen Dienst nicht an, da er zum Abgeordneten in 

die Konstituante gewählt und danach zum Botschafter in Prag 

ernannt wurde. Im ersten Sommersemester an der Juristischen 

Fakultät hielt auch Ivan Žolger keine Vorlesungen, der noch 

immer bei der Friedensdelegation in Paris angestellt war. Im 

ersten Studienjahr wurden ferner: Dr. Gregor Krek für römisches 

Recht und Zivilrecht, Dr. Anton Skumovič für römisches Recht 

und Zivilrechtsordnung, Dr. Metod Dolenc für Strafrecht und 

Strafrechtsordnung und Dr. Franc Eller für Finanzrecht und 

Finanzwissenschaft zu ordentlichen Professoren an der Juristischen 

Fakultät bestellt. Zum außerordentlichen Professor 

für Kirchenrecht wurde Dr. Rado Kušej bestellt, als Honorarprofessoren 

begannen jedoch: Dr. Janko Polec in Strafrecht 

und jugoslawische Rechtsgeschichte sowie Dr. Milan Škerlj 

in Handels- und Wechselrecht Vorlesungen zu halten. Neben 

diesen hielten den Juristen ferner die Honorarlehrer: Dr. Stanko 

Lapajne in zwischenstaatlichem Privat- und Strafrecht sowie Dr. 

Bogumil Senekovič und Dr. Henrik Steska in Verwaltungsrecht 

Vorlesungen. 

An der Medizinischen Fakultät traten neben den drei Standesbeamten 

als Honorarlehrer Dr. Pavel Grošelj, der Vorlesungen 

in Bibliologie und Dr. Josip Reisner in Physik hielt, ihren Dienst 

an. 

An der Technischen Fakultät wurde im Laufe des ersten Studienjahres 

Dr. Alojz Král außerordentlicher Professor für technische 

Mathematik, der Dozent Ivan Vurnik hielt Vorlesungen in 

Bauwesen, der Honorarprofessor Ivan Arh jedoch in Feldmesskunde. 

Die Honorarlehrer an der technischen Fakultät 

waren: Josip Mazi für darstellende Geometrie, Leo Novak für 

niedere Geodäsie, Rado Kregar für geodätisches Zeichnen, 

Alfonz Gspan für Katastertechnik, Ciril Pirc für sphärische 

Astronomie, Dr. Valentin Kušar für Physik, Dr. Marij Rebek für 

Chemie, Josip Zidanšek für Landwirtschaft, Dr. Milan Škerlj, 

der die Grundlehren des geltenden Zivilrechts für Techniker, Dr. 

Edvard Pajnič, der die Gesetze und Verordnungen für Geodäten, 

Ivan Škarja Verwaltungsrecht, Dr. Albin Kandare Buchhaltung, 

Dr. Otmar Krajec Hygiene, Dr. Mavricij Rus erste Hilfe und 

Stane Premelč mechanische Technologie unterrichtete. 

An der theologischen Fakultät wurden ferner: Dr. Josip Srebrnič 

für altchristliche Literatur und Geschichte der griechisch-slawischen 

Kirchen und Dr. Franc Grivec für elementare Theologie zu 

ordentlichen Professoren bestellt. Außerordentliche Professoren 

wurden: Dr. Franc Lukman für historische Dogmatik und Dr. 

Matija Slavič für Bibelwissenschaften des Alten Testaments. 

Der Dozent Dr. Andrej Snoj hielt Vorlesungen in Bibelwissenschaften 

des neuen Testaments, die Honorarprofessoren waren 

70 

Dr. Gregor Rožman für Kanonisches Recht und Dr. Josip Ujčič 

für Moraltheologie. Als Honorarlehrer hielten an der Theologischen 

Fakultät; Dr. Janez Fabijan in systematischer Dogmatik, 

Dr. Josip Demšar in Katechetik und Pädagogik, Dr. Stanko 

Premrl in Kirchenmusik, Dr. Mihael Opeka in Homiletik und 

Dr. Franc Kimovec in christlicher Archäologie und Kirchenkunst 

Vorlesungen. 

Räumlichkeiten 

Im März 1919 wurde bei der Universitätskommission auch die 

Subkommission für die Unterbringung der Universität mit der 

Aufgabe ein geeignetes Gebäude für eine vorübergehende Unterbringung 

der Universität Ljubljana ernannt. Die Kommission 

stellte auf ihren Sitzungen fest, dass sowohl die Privatwohnungen 

als auch öffentlichen Gebäude zu jener Zeit in Ljubljana 

überfüllt waren und dass man nicht mit anderen Gebäuden als 

den Kasernen rechnen konnte, von denen es in Ljubljana damals 

sechs gab. Deshalb war die Kommission der Meinung, dass man 

eine der Universität zukommen lassen könne. Am geeignetsten 

erschien dieser das neue Gebäude der Landwehrkaserne, 

die eine günstige Lage in der Nähe des Landeskrankenhauses 

hatte, was vor allem der Medizinischen Fakultät zusagen würde. 

Das Gebäude hatte in drei Stockwerken 95 Räume, die nach 

Meinung der Kommission vorübergehend für vier Fakultäten 

ausreichen würden, die Theologische Fakultät würde jedoch im 

Alojzijevišče (Priesterseminar, benannt nach dem Bischof Anton 

Alojzij Wolf ) untergebracht werden. Die Subkommission war 

sich darüber bewusst, dass diese mit dem Vorschlag in den 

Militärbereich eingriff, jedoch rechnete diese damit, dass gewiss 

auch die maßgeblichen Militärkreise mit Freude die Absicht 

begrüßen würden, dass auch der slowenische Volksstamm des 

dreieinigen Volkes alsbald als möglich zu seinem wohlverdienten 

kulturellen Brennpunkt kommt. Die Universitätskommission 

urgierte darauf mehrmals beim Kriegsminister General Hadžič 

in Belgrad, der schließlich antwortete, dass darüber lediglich der 

Militärbefehlshaber in Ljubljana entscheiden kann. Am 21. ging 

die Delegation des Universitätsrates zu General Smiljanič und bat 

diesen für die Unterbringung der Universität in der ehemaligen 

österreichischen Landwehrkaserne, jedoch war die Antwort 

negativ. Darauf bot die Regierung von Ljubljana das Landschloss 

und die Gewerbeschule an, von welcher die Universität nicht 

besonders begeistert war. Diese hatte ein größeres Interesse an 

der Realschule und Taubstummenschule. Schließlich wurde 

die Universität im zweiten und Teil des ersten Stockwerks des 

Landschlosses untergebracht, wo sich die Philosophische und 

Juristische Fakultät sowie die Universitätsbehörden (Rektorat, 

vier Dekanate und Rechnungs- sowie Quästorenbüro) befanden. 

Die Universität besetzte im Landschloss 24 Zimmer und 

Kabinetts. Die Technik, die bereits mit dem Technikkurs in der

Gewerbeschule gastierte, erhielt dort für das erste Studienjahr 

8 Zimmer, neben diesen besetzte diese ferner die Hälfte der 

Kellerräume im Gebäude der Realschule, die die Finanzgesellschaft 

Kranjska hranilnica dem Chemieinstitut kostenlos anbot. 

Für die Theologische Fakultät schloss die Universität einen 

Mietvertrag mit dem Diözesanordinariat für die Räume im 

Alojzijevišče (Priesterseminar, benannt nach dem Bischof Anton 

Alojzij Wolf ) ab. Bis zum Beginn der Vorlesungen richtete die 

Universität in diesem zwei Hörsäle und ein Professorenzimmer 

ein, die übrigen Räume erhielt diese für das erste Studienjahr im 

Diözesanpriesterseminar, wo sich auch das Dekanbüro befand. 

Die Medizinische Fakultät ließ sich in der Prosektur des Landeskrankenhauses 

nieder, bei der ein Stockwerk angebaut und die 

Keller adaptiert wurden. Im Frühjahr 1920 begann man jedoch 

hinter dem Prosekturgebäude an der Straße Zaloška cesta mit 

dem Bau des neuen Instituts für Anatomie und Physiologie. 

Die Juristische Fakultät hatte im Landschloss zwei Hörsäle 

und eine Seminarzimmer, das als Hörsaal diente. Die Räume, 

die die Universität im ersten Studienjahr besetzte, reichten für 

den Bedarf nicht aus, weshalb die Vorlesungen in der Zeit, als 

diese nicht benötigt wurden, auch im Museumsgebäude und 

in verschiedenen Mittelschulen stattfanden. Für das folgende 

Studienjahr kündigte sich eine noch höhere Statistik an, wegen 

dem Raummangel kam es sogar zu einem eintägigen Studentenstreik. 

Der Universitätsrat bemühte sich darum, dass die 

Universität das gesamte Landschloss zur Verfügung gestellt 

bekommen würde, die endgültige Lösung der Raumproblematik 

sah dieser jedoch im Bau eines neuen Universitätsgebäudes, das 

im Pavillonsystem errichtet werden würde, das einen allmählichen 

Bau ermöglichen würde. 

Bibliothek 

Im März 1919, als mit der Gründung der Subkommissionen bei 

der Universitätskommission die endgültigen Vorbereitungen für 

die Gründung der Universität Ljubljana begannen, wurde auch 

die Subkommission für die Universitätsbibliothek gegründet, 

die bis Sommer 1919 drei verschiedene Konzepte der künftigen 

Universitätsbibliothek behandelte. Nach einem Vorschlag sollte 

die Universitätsbibliothek ihre anfänglichen Fonds durch die 

Zusammenlegung des Bibliothekarmaterials aller öffentlichen 

Bibliotheken und Archive auf slowenischem Gebiet erhalten. 

Der zweite Vorschlag befürwortete die Entwicklung von Institutsbibliotheken 

ohne zentrale Universitätsbibliothek, was die 

erfolgreichste Grundlage für die wissenschaftliche Arbeit der 

Universität sein sollte. Die dritte Möglichkeit, die die Abteilung 

für die Universitätsbibliothek vorschlug, war die Revitalisierung 

der Staatlichen Studienbibliothek, einst der Lyzeumsbibliothek, 

die die erste öffentliche wissenschaftliche Bibliothek in Ljubljana 

war und wegen der reichen fachlich bearbeiteten Fonds eine 

71 

gute Grundlage für die Universitätsbibliothek darstellte. Die 

Staatliche Studienbibliothek sollte in den damaligen Räumen 

verbleiben, für das neue Material der künftigen Universitätsbibliothek 

sollten jedoch die Räume in dem Gebäude vorbereitet 

und ausgestattet werden, das der Universität dienen wird. Die 

Gründe, dass es bei der Gründung der Universität nicht auch zur 

Gründung der Bibliothek kam, waren wahrscheinlich formeller 

Art, da die Belgrader Satzung keine Universitätsbibliothek vorsah, 

weshalb diese lediglich durch ein Sondergesetz hätte gegründet 

werden können. Für den Bedarf der Studenten und Professoren 

begannen die Fakultäten, Seminare und Institute eigene Bibliotheken 

zu gründen. Für die Beschaffung der dringend erforderlichen 

Fachliteratur im Ausland sorgten die Professoren. Allein 

mit ihren Verbindungen erlangten diese kostenlos Sammlungen 

und Bücher, oder besorgten diese unter der Hand zu einem 

niedrigen Preis. Und dies zu jener Zeit, als diesen selbst nicht 

gewiss war, ob ihnen die bescheidenste materielle Existenz 

möglich sein wird. Karel Hinterlechner schlug den Erwerb der 

Privatbibliothek des pensionierten Direktors der Geologischen 

Bundesanstalt in Wien Guido Stache für 3000 K vor und führte 

diesen durch. Die Bibliothek enthielt viele Schriften, die sich 

auf das slowenische Gebiet bezogen, da Stache fast sein ganzes 

Leben als Geologe auf dem slowenischen Gebiet tätig war. 

Prof. Maks Samec beschaffte bei seinem Umzug aus Wien nach 

Ljubljana im Auftrag des Beauftragten Verstovšek Bücher und 

Lehrmittel für den Kurs gemäß Verzeichnis, das die Dozentenversammlung 

vorbereitete. Professor Zupančič Erwarb jedoch 

bei der Gelegenheit seiner Reise in der Rolle des Landesboten 

zur Friedenskonferenz in Paris Bücher im Wert von 525 F. Zu 

Beginn des Jahres 1920 schenkten der Verlag Slovenska Matica 

und der Sprachwissenschaftler Dr. Maks Pleteršnik dem Seminar 

für slawische Philologie einen Teil ihrer Bibliothek. 

Einschreibung in das erste Studienjahr und 

erste Studentengeneration 

Im Herbst des Jahres 1919 verliefen die Vorbereitungen für den 

Tätigkeitsbeginn der ersten slowenischen Universität erfolgreich 

bis zu dem Maße, dass der Universitätsrat am 9. Oktober in der 

Tageszeitung den Beginn der Inskriptionsfrist im Wintersemester 

des ersten Studienjahres veröffentlichen konnte, das vom 

15. November bis zum 1. Dezember verlief. Die Bestimmungen 

hinsichtlich der Eintragung der Belgrader Universitätsverordnung 

änderte der Universitätsrat des Königreiches der SHS auf 

seiner Sitzung am 10. Oktober 1919 geringfügig ab und gab die 

überarbeiteten Anweisungen für die Inskription heraus. Diese 

legten fest, dass ein Kandidat für das ordentliche Studium dem 

Dekan der Fakultät zunächst ein Reifezeugnis oder Abgangszeugnis 

vorlegen musste, wenn dieser an irgend einer anderen 

Universität immatrikuliert war. Wenn alle Bedingungen für

die Immatrikulation erfüllt waren, bestätigte der Dekan den 

Aufnahmeschein. Der Student musste für jede Vorlesung noch 

ein spezielles Anmeldeformular ausfüllen. Mit den korrekt 

ausgefüllten Formularen begab er sich in das Universitätsbüro, 

wo dieser auf Grundlage des vom Dekan bestätigten Aufnahmescheins 

in die Universitätsmatrikel eingetragen wurde. Das 

Universitätsbüro bewahrte das persönliche Zeugnis auf, der 

Student erhielt jedoch das Studienbuch. Er hatte auch die 

Immatrikulationsgebühr zu entrichten. Für die Immatrikulation 

der außerordentlichen Hörer galt dasselbe Eintragungsverfahren, 

lediglich dass diese kein Studienbuch hatten, sondern die 

Vorlesungen in ein spezielles Formular eintrugen. Die außerordentlichen 

Studenten waren nicht immatrikuliert und konnten 

keine Prüfungen ablegen. 

In das erste Semester schrieben sich 694 Studenten und zwar: 

244 an der Philosophischen, 67 an der Medizinischen, 282 an 

der Technischen und 101 an der Theologischen Fakultät ein. An 

der Philosophischen und Theologischen Fakultät begannen die 

Vorlesungen in allen Semestern, an der Medizinischen im ersten, 

an der Technischen jedoch im ersten und dritten Semester. Im 

Sommersemester nahm auch die Juristische Fakultät, an welcher 

sich 241 Studenten immatrikulierten, die regulären Tätigkeit 

auf. Insgesamt waren im Sommersemester bereits 763 Studenten 

eingeschrieben. Unter den eingeschriebenen Studenten waren 

die meisten Männer. Im Wintersemester waren 18 Frauen regulär 

eingeschrieben (Philosophische 10, Medizinische 6, Technische 

2), neben diesen waren außerordentlich weitere 6 Studentinnen 

an der Philosophischen Fakultät eingeschrieben. Im Sommersemester 

stieg die Zahl der regulär immatrikulierten Studentinnen 

durch zwei regulär immatrikulierte an der Juristischen Fakultät 

und drei an der Technischen Fakultät auf 21 an. Bei 4 außerordentlich 

immatrikulierten an der Philosophischen Fakultät 

waren auf diese Weise 25 Studentinnen vorhanden. Es gab auch 

wenige außerordentliche Studenten. Im Wintersemester 24, 

im Sommersemester jedoch 25. Im Hinblick auf die Nationalität 

waren im Wintersemester neben den Slowenen ferner: 1 

Serbe, 23 Kroaten, 1 Deutscher und 1 Pole, im Sommersemester 

jedoch 4 Serben, 24 Kroaten, 4 Deutsche, 1 Pole und 1 Russe 

eingetragen. 

Slavko Kremenšek führt in seinem Werk Slowenische Studentenbewegung 

1919-1941 an, dass der Altersunterschied zwischen 

den Studenten enorm war. In etwa die Hälfte der Studenten kam 

direkt aus den Mittelschulen, die restliche Gruppe zählte jedoch 

ohne eigenes Verschulden die verlorenen Jahre. Diese kamen aus 

den ausländischen Universitäten. Die Philosophen und Juristen 

kamen meist aus Zagreb, Wien und Prag, die Philosophen 

studierten auch in Graz. An der Technischen Fakultät immatrikulierten 

Studenten, die bereits in Zagreb, Wien und Graz 

studierten. Nach den Geburtsjahrgängen und der Abiturszeit 

waren diese jünger als die Jurastudenten, was in großem Maße die 

Folge der Einschreibung lediglich in die ersten zwei Jahrgänge 

72 

war. Auch die Hälfte der Generation der Immatrikulierten an 

der Philosophischen Fakultät legte die Reifeprüfung bereits 

nach dem Krieg ab, am Priesterseminar Ljubljana. Die jüngsten 

waren Medizinstudenten, zwei Drittel von ihnen setzten sich 

aus den Nachkriegsabiturienten zusammen. 

Die Studenten, die aus den ausländischen Universitäten nach 

Ljubljana als neuem Universitätszentrum kamen, brachten auch 

die Tradition der Studentenorganisation mit sich. Bereits im 

ersten Studienjahr waren elf Studentenorganisationen bestätigt: 

der Stützverein der jugoslawischen Akademiker in Ljubljana, der 

das akademische Heim und die Mensa verwaltete, der Verband 

der Hörerschaft der Philosophischen Fakultät in Ljubljana, der 

Verband der Hörerschaft der Juridischen Fakultät Ljubljana, der 

Verband der jugoslawischen Medizinstudenten in Ljubljana, der 

Akademische Verein der jugoslawischen Techniker in Ljubljana, 

der Kyrillische Verein der Laibacher Theologiestudenten, der 

Verband der jugoslawischen Akademiker Flüchtlinge, Abteilung 

Ljubljana, der Jugoslawische fortschrittliche akademische Verein 

'Jadran', der Akademische Verein 'Vstajenje', der Jugoslawische 

Sportklub und der Jugoslawische katholisch akademische Verein 

'Danica' in Ljubljana. 

Den Geburtsorten nach zu urteilen, stellt Kremenšek somit 

fest, dass in der ersten Generation der Laibacher Studenten alle 

slowenischen Gebiete mit Ausnahme von Prekmurje vertreten 

waren. Eher seltener waren Studenten aus Kärnten vertreten. Er 

stellt jedoch auch fest, dass wahrscheinlich aufgrund der Nähe 

mehr Steirer als andere an der Universität Zagreb geblieben 

sind. Im Vergleich zum Stand vor dem Krieg nahm das Interesse 

am Medizin- und Technikstudium nach der Gründung der 

Universität Ljubljana merklich zu. 

Die Gründung der Universität brachte den slowenischen 

Studenten die Hochschulbildung näher, da manch ein Student 

immatrikulieren konnte, der sich ansonsten niemals ins Ausland 

zum Studieren begeben hätte.

Quellen 

Arhiv Republike Slovenije (AS) [Archiv der Republik Slowenien 

(AS)]: Vseučiliška komisija pri Deželni vladi za Slovenijo, 

[Universitätskommission bei der Landesregierung Slowenien], 

(AS 100). 

Zgodovinski arhiv in muzej Univerze v Ljubljani [Geschichtsarchiv 

und Geschichtsmuseum der Universität Ljubljana] 

(ZAMU): Splošni spisi Rektorata za leti 1919 in 1920 

[Allgemeine Akten des Rektorats für die Jahre 1919 und 1920], 

(ZAMU IV), zapisniki sej Univerzitetnega sveta za študijsko 

leto 1919/20 [Sitzungsprotokolle des Universitätsrates für das 

Studienjahr 1919/20], (ZAMU IV), zapisniki sej Univerzitetne 

uprave za študijsko leto 1919/20 [Sitzungsprotokolle der 

Universitätsverwaltung für das Studienjahr 1919/20], (ZAMU 

IV). 

73 

Literatur 

Benedetič, Ana. Pot do slovenske univerze [Der Weg zur slowenischen 

Universität]. Ljubljana : Partizanska knjiga, 1981. 

Benedetič, Ana. Poti do univerze [Wege zur Universität]. 

Ljubljana : Studia humanitatis, 1999. 


bogočastje v narodni in deželni vladi v Ljubljani 1918–1920 

[Karel Verstovšek als Beauftragter für Bildung und Kultus in 

der Volks- und Landesregierung in Ljubljana 1918–1920]. 

In: Časopis za zgodovino in narodopisje, Nr. 2, 1995, Seite 

284–291. 

Kremenšek, Slavko. Slovensko študentovsko gibanje 1919–1941 

[Slowenische Studentenbewegung 1919–1941]. Ljubljana : 

Mladinska knjiga, 1972. 


do druge vojne [Studentenbewegung von der Gründung der 

Universität bis zum Zweiten Weltkrieg]. In: Petdeset let slovenske 

univerze v Ljubljani : 1919 –1969. Ljubljana : Univerza, 1969, 

Seite 93-117. 

Mikuž, Metod. Gradivo za zgodovino univerze v letih 1919-1945 

[Geschichtsmaterial der Universität in den Jahren 1919-1945]. 

In: Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani : 1919 –1969. 

Ljubljana : Univerza, 1969, Seite 53-92. 

Polec, Janko. Ljubljansko višje šolstvo v preteklosti in borba 

za slovensko univerzo [Laibacher Oberschulwesen in der 

Vergangenheit und Kampf um die slowenische Universität]. 

In: Zgodovina slovenske univerze v Ljubljani do leta 1929. 

Ljubljana : Rektorat Univerze Kralja Aleksandra prvega, 1929, 

Seite 3–189. 

Simič, Vladimir. Pravna fakulteta [ Juristische Fakultät]. In: 90 

let Univerze v Ljubljani : med tradicijo in izzivi časa. Ljubljana : 

Rektorat Univerze, 2009, Seite 622–637. 

Stiplovšek, Miroslav. Vloga dr. Karla Verstovška pri ustanovitvi 

slovenske univerze leta 1919 [Rolle von Dr. Karl Verstovšek 

bei der Gründung der slowenischen Universität im Jahr 1919]. 

In: Časopis za zgodovino in narodopisje, št. 2, 1995, Seite 

292–311. 

Šetinc, Lenart. Narodna in univerzitetna knjižnica [National- 

und Universitätsbibliothek]. In: 90 let Univerze v Ljubljani : 

med tradicijo in izzivi časa. Ljubljana : Rektorat Univerze, 2009, 

Seite 711–727.

Zgodovina slovenske univerze v Ljubljani do leta 1929 

[Geschichte der slowenischen Universität Ljubljana bis zum 

Jahr 1929]. Ljubljana : Rektorat Univerze Kralja Aleksandra 

prvega, 1929. 

Zupanič Slavec, Zvonka. Medicinska fakulteta [Medizinische 

Fakultät]. In: 90 let Univerze v Ljubljani : med tradicijo in izzivi 

časa. Ljubljana : Rektorat Univerze, 2009, Seite 550–567. 

74

The Setting Up of the University of Ljubljana 

in the year 1919 

75

On the Path to the University of Ljubljana 

In mediaeval Ljubljana and Slovenia, fragmented sources 

mention elementary education in the form of so-called Latin 

chapter schools, monastery and parish schools and German urban 

schools. For any other form of higher education, the residents of 

Ljubljana had to look outside their country. The predominantly 

scarce information about the names of individual teachers, 

which are known for Ljubljana prior to 1500, make it difficult to 

evaluate the content of education and determine the character 

of these educational facilities, despite the analogy with international 

space. However, the substantial number of students coming 

from Slovenia, who successfully studied at foreign universities, 

speaks favourably of the medieval elementary educational 

facilities in Ljubljana, which were obviously a match for the 

educational institutions abroad. 

The Period of Protestant Schools 

In accordance with the general development of the new appreciation 

of education, which was brought about by Humanism, 

the number of schools in Ljubljana substantially increased in the 

1530s and 1540s following the stagnation at the end of the 15th 

century. In addition to the old Latin Chapter School and the 

School of the Order of the Cross, the Diocesan Palace probably 

housed another school, while the onset of Protestantism 

resulted in the German urban school and, at least from 1548 

to 1563, the private Latin school of Lenart Budina . In all this, 

the current social situation needs to be considered. In Ljubljana, 

the capital of Carniola and one of the centres of Inner Austria 

with the Seat of the Estates of Carniola and their authorities, 

Protestantism received one of its largest pillars and centres on 

Slovenian soil. At least from the 1560s onwards, the Catholic 

and the Protestant Church and the Catholic and Protestant 

schools coexisted in this territory even though the relations were 

not without conflict. The intolerance of the Protestant Church 

and its schools to the remnants of Catholic schools in town is 

evident. Under such circumstances, Protestantism in Ljubljana 

laid the foundations for the new conditions of schooling 

and education. With the emergence of the Protestant Rural 

Estates School, education in Ljubljana received a new quality 

stimulus. The founding and organisation of the first education 

establishment in Ljubljana offering pre-university education, 

i.e. education, which was a condition of enrolling in university 

during the time of the increased demands of Humanism, is the 

most important work of the Protestants in Carniolan education 

in the 16th century. The term Rural Estates School means that 

the school was founded and maintained by provincial Estates, 

that these schools were meant primarily for the education of the 

77 

Jože Ciperle 

noblemen's children and that this was a higher school compared 

to the Latin urban schools. 

The setting up of these rural Estates schools in the provinces of 

Lower and Inner Austria needs to be regarded in light of the 

aspirations of the Protestant class to institutionalise Protestant 

rural churches and in relation of the Protestant nobility to the 

district ruler. Even the appointment of Lenart Budina as head of 

the school of Secular Carniolan Estates in Ljubljana in 1563 is 

related to endeavours to organise a Protestant regional church. 

In the background, there is also the activity of Primož Trubar 

and his establishment of a Slovenian primary school in Ljubljana 

at the same time. 

The initial development of an Estates School in Ljubljana did 

not run smoothly. Its second rector Adam Bohorič obviously 

had to teach himself until 1570/71 after which he received other 

co-workers. During his time, the school had four grades. In 1568, 

he submitted the first extensive school order (probably already 

with five grades) and in 1575 the second (with four grades) 

which the States did not officially recognise but which was 

crucial for holding classes. It was not until Nikodem Frischlin 

(1582-1584) was made Rector that the school was enriched by 

a fifth grade, which enabled a direct transfer to the university. 

Frishlin however, wished for more than just the fifth grade, as his 

rejected drafts of a school order indicate that he was considering 

a sixth grade, which would (probably) have taught individual 

subjects of higher education schools similarly to the fourth grade 

of the Estates School in Graz. Already similar thoughts were 

entertained by Bohorič in 1575, when he tried to include subject 

matter which was at the time already part of the subjects taught 

at the faculties. The final edition of Frishlin’s schools order, which 

was confirmed in 1584 and was valid until the school’s break-up 

in 1598, the Ljubljana Estates School did not move past the 

field of secondary education. Even though the Protestants were 

unable to shape a comprehensive school system on German soil, 

these Estates schools were nonetheless somewhere between the 

Latin urban school and the humanist university. Their students 

came from Latin schools where elements of Latin were taught 

in addition to reading and writing and the schools themselves 

prepared these students for their direct transfer to the university. 

This was also the task of the Ljubljana Estates School (scholarships 

for graduate students). Due to the lack of urban schools 

in Slovenia, it however had to accept mostly students who had 

not received any prior education. With regard to subject matter, 

the school's programme was organised in accordance with the 

common conception at that time: in secondary (grammar) 

schools, languages were taught and at the university, special 

subject areas of philosophy, theology, law and medicine. In this 

way, the Ljubljana school held lectures in classical languages,

German, religious education and music. In the first grades, 

Slovenian served as a help in the classes. The educational 

work of the Ljubljana Estates School was undoubtedly heavily 

influenced by the school edicts of the Protestant Latin schools 

in Germany, which had had half a century of tradition in the 

second half of the 16th century. Drawing up their own school 

edicts in Ljubljana, even though these could be taken over from 

the German territory, clearly shows aspirations for independent 

dealings with school-related issues as well as independent 

educational choice including the intention to hold classes on 

individual subjects that were taught in higher education. 

The political process of trying to re-catholicise the provinces of 

Inner Austria, which had already been arranged in 1579 at the 

Munich meeting between the Austrian Archduke Karl, the Tyrol 

Duke Ferdinand and the Bavarian Duke William and which 

came to life with the Reformation Commissions, closed this 

Estates School in Ljubljana in 1598, while its teachers and all the 

Protestant priests were expatriated. The demands of the district 

ruler on his subjects were decisive and without compromise: 

return to Catholicism or leave the country. 

Jesuit Higher Education 

The political process of re-catholicising, which was directed by 

the secular authorities and which, at least outwardly, returned 

the catholic character to the territory of Inner Austria by 1600, 

ran parallel to the process of catholic reformation, which 

was directed and controlled by Rome. The Church reforms 

were aimed at giving the Church the image as laid out by the 

Council of Trent (1545-1563). In these difficult times for the 

Church, new orders, especially the Jesuits, became an efficient 

instrument of this internal catholic reformation. Even though 

these two processes run almost simultaneously, the Jesuits did 

not formally become part of the political process of re-catholicising 

in the Slovenian territory even though they were present at 

the time. In the work of reformation, the Ljubljana Bishop Janez 

Tavčar (1580-1597) preferred education to political pressures. 

He was especially interested in providing a better education for 

the clergy (setting up the Collegium Marianum educational 

institution for priest candidates in Gornji Grad, sending the 

clergy to study in Graz, Vienna and at the Roman Germanicus). 

He strived to bring the Jesuits to Ljubljana which he succeeded 

in his final years. 

In 1597, forty-three years after the Jesuit Order was established 

and fifty-seven years after Pope Paul III confirmed the order 

of the Societas Iesu or the Society of Jesus of St. Igantius of 

Loyola, through the bull Regimini militantis ecclesiae ('To 

the Government of the Church Militant'), the Jesuits came 

to Ljubljana. Bishop Tomaž Hren (1597-1630) did not only 

universally support the construction of a college (1598 – 1603) 

78 

and the Church of St. Jacob (1613 – 1615) but also the education 

and schooling activity of the Jesuits.The Jesuit College with the 

Church of St. Jacob in Ljubljana operated for 176 years (1597 – 

1773). During the time of the Counter-Reformation, Catholic 

Revival and the late humanist movement – similarly with other 

Jesuit colleges of the time – the Jesuit College in Ljubljana 

became a spiritual, cultural and religious centre. 

As a scholastic order, in the 17th and beginning of the 

18th century, the Jesuits and their study order brought the 

entire education and schooling programme in Ljubljana to a 

completely new level, with essentially a much better quality. 

They set up an education and schooling system, which was 

fascinating for that time. It substantially surpassed the previous 

educational structures and also brought new accents to the 

pedagogical activities. The Jesuit education study as part of 

the catholic reformation enabled Ljubljana and the Slovenes 

to become equally involved in European reasoning and culture 

currents. Even though a stagnation in the number of literature 

texts published in the national language, non-existence of the 

Slovenian or Slovenian-German study texts and the complete 

exclusion of the national language from the study process are 

evident in Jesuit times compared to the time of Protestantism, 

a comparison of the Protestant and the Catholic ( Jesuit) 

educational activity in Ljubljana allows for a general assertion of 

both religions contributing to reformation and increased quality. 

It is a known fact that both the German Lutheran movement and 

the Jesuit study order insisted that Latin remained the language 

of secondary and tertiary education. 

In Ljubljana, the Jesuits had already begun their grammar school 

lectures (the first two grades infirma and principia) in the year 

of their arrival. Within the framework of the college, which they 

constructed from 1598 to 1616, while the Church of St. Jacob 

was finished in 1615, individual higher education courses (studia 

superiora) were being held in addition to the grammar school. 

The year 1619 or 1633, when the six grammar school grades were 

expanded with lectures on Moral Theology (Casuistry), may be 

seen as their beginning, while other subjects were added later. 

From the beginning of the 18th century, Ljubljana had a three 

year study of philosophy, while in 1704 the Chair of Logics and 

Canon Law opened and the Chair of Physics and Mathematics 

followed a year later. The first philosophical course in Ljubljana 

was thus completed in 1707 and the scholae superiores received 

their first separate mention from the scholae humaniores in 1695. 

At the end of the 17th and the beginning of the 18th century, 

within the framework of the Jesuit college, Ljubljana thus had a 

special study of theology (Moral Theology and Canon Law) and 

a study of philosophy (Logics, Physics and Metaphysics), which, 

in accordance with the concepts of the time, differed from the 

lower (grammar school) Jesuit studies. In Ljubljana, a shorter 

course of theology, with lectures on Casuistry and Canon Law, 

was determined to be an introduction to practical pastoral care

for the schooling of assiduous priests, while those wishing to 

continue their studies at the Faculty of Theology had to study 

in Graz which, as it is known, encompassed the interpretation 

of the Bible, Scholastic Theology according to Thomas Aquinas, 

Church History, Canon Law and Moral Theology. The main 

subject matters of the three-year philosophy study in Ljubljana 

were organised mostly according to the principles of the Ratio 

Studiorum for Faculties of Philosophy: Logics in the first year, 

Physics in the second and Metaphysics and Ethics in the third 

year. The foundation for the entire study programme of Jesuit 

philosophical studies were Aristotle’s treatises. Ratio Studiorum 

also determined the manner of instruction and learning in 

Ljubljana. Disputations on the covered subject matter were 

common among Ljubljana’s Jesuits. 

In 1707, there were 795 students studying in Jesuit schools, and 

from them 247 were in higher education studies. The number 

of students increased in Ljubljana until 1714, when there were 

922 (221 higher education) students. From that, one fifth were 

children of the nobility and the others came from urban or rural 

descent. It was only in the second half of the 19th century that 

Ljubljana had more secondary school students. The education of 

the spiritual and secular elite in Slovenia was in the hands of the 

Jesuit Order until the mid 18th century. 

Jesuit pupils and students in Ljubljana resided in the Jesuit 

seminary, which was part of the Jesuit College, while other 

individuals lived in private apartments. It was only in 1706 that 

the current seminary facility began to be constructed on the 

basis of resolutions adopted by the Ljubljana Diocesan Synod 

following repeated demands of the Pope’s visitors. In addition 

to the Jesuit Order, Ljubljana became richer because of a new 

boarding house (Collegium Carolinum Nobilium). From 1717, 

part of the Jesuit scholars, especially those of noble descent, 

resided in the new diocesan seminary. 

The form of the Jesuit higher education system which developed 

in Ljubljana, was part of those in which the philosophical, and 

occasionally also the theological courses, was closely drawn from 

the grammar school. 

From the information so far known regarding the Jesuits in 

Ljubljana, their college did not receive any special privileges 

which would elevate it to a university. The history of Jesuit 

colleges shows that for such a step, an imperial founding charter 

and a papal bull on the confirmation of such a charter were 

needed. The beliefs that the general papal bulls of the 16th 

century, which authorised the Jesuit order to set up faculties 

of philosophy and theology and confer academic titles, were 

enough for the Jesuit order to have a general authorisation to set 

up universities, go too far. In such a case, the lengthy and difficult 

negotiations between the rulers and the popes on the setting up 

of universities would have been senseless. The founding charter 

of Jesuit universities (the papal bull, the imperial charter) in 

addition to other provisions, also include the wording on the 

79 

elevation to the status of a university (Studii Generalis Universitatis). 

From a legal and formal point of view, the character of higher 

education is determined by theses and disputations and their 

eventual relation to conferring academic titles. It needs to be 

pointed out that the Jesuit study order substantially changed the 

so far existing free order of taking exams at medieval humanist 

universities. The transition from one year of study to the next 

was possible only if the student passed all the final exams on all 

subjects taught in that year (regulae praepositi provinicalis). It 

was only after the student had passed these individual exams that 

he was able to take the exam in Philosophy or Theology (omnes 

philosophiae partes/omnes theologiae partes). The theses and 

their defence are to be regarded as a constant constituent part 

of the Jesuit educational system, which prepared its students 

for public appearances and not in relation to the acquisition of 

academic degrees. 

In the Jesuit era, the conferral of academic degrees, the 

promotion of baccalaureates, licentiates, masters and doctors, 

which of course cannot be equated to today’s titles, which have 

their origin in the second half of the 19th century, was related 

to celebrations and ceremonies in the sense of Jesuit aspirations 

to influence the broader public. Even though the Jesuits meticulously 

recorded each detail of their ceremonies in their books, 

which have been largely preserved in Ljubljana despite the fire at 

the Jesuit college, these books do not mention such promotions 

to have taken place in Ljubljana. There was also no doctoral 

promotion found in Ljubljana of that time. 

We can thus recapitulate Fran Zwitter’s generally accepted 

opinion, which was stated in an excellent paper published in the 

Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani publication almost 

three decades ago, that there was a study of philosophy and 

theology available in Slovenia at the time of the Jesuit era and 

that these higher education studies were identical in content to 

the study at the Faculties of Philosophy and Theology of some 

Jesuit universities but no academic titles were conferred and 

these are the only sharp distinction between a semi-university 

study and a true university study. 

However, in contrast with the Jesuit College in Klagenfurt, 

there are no direct aspirations for the elevation to a university 

documented with the Jesuits of Ljubljana. Of course it cannot 

be ruled out that such information may be found, as the sources 

covering this period have not yet been fully reviewed. Individual 

cultural phenomena and the aspirations of a circle of scientists 

in Ljubljana, especially the Academiae Operosorum society and 

also that of members of the Collegium Juridicum Labacense, 

Academiae Philcharmonicorum, Academiae incultorum and 

Academiae Emonia, attest to the fact that at the turn of the 18th 

century, favourable conditions for the setting up of a university 

were evident in Ljubljana for the first time in history. This was at 

the time when aspirations for the completion of the University

of Graz with a Faculty of Law and a Faculty of Medicine are also 

to be found. The Academiae Operosorum circle undoubtedly 

prepared the concept of a complete university in Ljubljana, 

however, it did not come to realise it. A number of university 

centres in the vicinity of Ljubljana, especially the increasingly 

strong position of the University of Graz, obviously did not 

speak in favour of the realisation of such ideas in Ljubljana. 

The Jesuits of Ljubljana were reluctant to comply with the new 

aspirations of the 18th century, when the clergy was no longer 

the only educated class and when school projects from the field 

of real science began gaining importance. The Society of Jesus 

resisted adapting its Rationem Studiorum to the new requirements. 

It is however evident that the Ljubljana Jesuit College was 

part of the Austrian Jesuit colleges where the Jesuits actually did 

show some more inclination towards considering real subjects 

that were pushed by the state, such as Experimental Physics, 

Mechanical Science and Agronomy. In the mid 18th century, 

there were three important professors teaching real sciences as 

optional subjects: Franz Ksaver Wulfen (1728-1805), Gabriel 

Gruber (1740-1806) and Jožef Maffei (1742-1807). We cannot 

ignore the names of other distinguished Jesuits: Bernhard 

Ferdinand Erberg, Jožef Kaufman, Janez Pogrietschnig, Kristjan 

Rieger, Gregor Schottl and Janez Schott and Inocenc Taufferer. 

A crucial turning point in considering real sciences taught in 

classes held by the Jesuits of Ljubljana was undoubtedly the 

purchase of instruments for classes of Experimental Physics in 

1754, which the study superintendent for Carniola Count Jobst 

Weikard Barbo had already requested in 1752 and the beginning 

of teaching Newton’s Physics. Its first teacher was Franz Ksaver 

Wulfen in 1763. Gabriel Gruber taught Drawing, Geometry, 

Hydraulics and Engineering at the Chair of Mechanical Sciences 

all of which were intended for the education of craftsmen. 

His shipbuilding department within the school, which drew 

the attention of distinguished shipbuilders from Venice, was 

especially important. 

After 1752, due to national reform interventions, Ljubljana first 

faced the reduction of the three-year study of philosophy to two 

years with three professors. Henceforth, Ljubljana had a lower 

(two-year) study of philosophy with the subjects of Philosophy 

(Logics, Metaphysics), Mathematics, Physics (general and special 

or experimental) and Moral Philosophy (Ethics) as mandatory 

subjects. From the three professors, one held lectures in Ethics, 

the second in Mathematics and the Philosophy professor held all 

the other classes. In Ethics, they also covered individual points 

relating to politics and state economy. At the end of the Jesuit 

era, there seems to have been lectures held on History but not 

on Eloquence, i.e. German Rhetoric. It was these two subjects, 

which were usually taught at the higher (three-year) type of 

philosophy study, that were the condition to enrol in the Faculty 

of Law and the Faculty of Theology. When the Jesuit order was 

suppressed, the rector of the college in Ljubljana was Kristjan 

80 

Riegerand and the prefect of the study of Philosophy was Ignaz 

Rasp. There were also other Chairs of the higher education study: 

Count Bernard Hohenwart, for Logics and Metaphysics, Ignac 

Rosenbergerfor Moral Theology, Jožef Dollhopfffor Canon 

Law, Gabriel Gruber for Mechanical Sciences, Jurij Schöttel for 

Physics and Moral Philosophy, Jožef Maffei for Mathematics and 

History and Janez Giellfor Agriculture. This means that despite 

the introduction of the lower (two-year) study of philosophy 

in the higher education of Ljubljana, there were no substantial 

changes in the content of the study until the suppression of the 

Jesuit order. 

Until 1770, grammar schools in Ljubljana taught Latin as 

part of instructions in class and also History, Geography and 

Arithmetic which were part of the newly required subjects. That 

year, German was only taught in the first three grades, while 

two years later, German was also taught in the three higher 

grades. The quality of instructions given on these new subjects 

is clearly supported by the fact that these subjects were taught 

by Masters and in the last two years by professors, who did not 

study the subjects themselves but became acquainted with them 

at refresher courses. In class, these subjects were taught by the 

same people who taught Latin. 

The conflict of interests between the Jesuits, who insisted on 

free studies and the state, which had already wished to limit the 

number of scientifically educated youth since 1735 with the edict 

issued by Charles VI and by means of other decrees thus trying 

to direct the youth more towards the production processes, is 

evident in the exam results of the Ljubljana Grammar School, 

which were included in the reports made by the Ljubljana Exam 

Commissioner and the Representation Councillor Pompeius 

Brigido. During the last decade of the Ljubljana Jesuit grammar 

school, the number of pupils in all six grades dropped by three 

quarters and the enrolment into the first grade of the grammar 

school was prevented (or they were excluded) for about 500 

children of rural or urban background, while the number of 

the nobility remained unchanged. Despite the state’s pressures 

against providing education to boys from rural and urban 

families, the Jesuits only argument in their last years was that 

this will drastically reduce the number of the clergy who would 

be able to speak Slovene, which will consequently have a serious 

negative impact on pastoral care. This was the only argument 

that the authorities in Vienna were prepared to acknowledge at 

least partially. 

The suppression of the Jesuit order in 1773 marks the beginning 

of a new era in the history of higher education in Ljubljana. The 

main characteristics of the new regulations implemented after 

the suppression of the Jesuits remained in force until the March 

Revolution in 1848 with a brief interruption during Napoleon’s 

Illyrian Provinces (1809 - 1813). In the 'lower schools' (the 

grammar school), former Jesuits remained as temporary 

state employees but already in 1780, the teaching staff at the

grammar school were ex-Jesuits renamed as secular priests. In 

“higher schools”, where the Jesuits initially taught the study of 

philosophy and which were fully excluded from the study of 

theology, the district board in Ljubljana considered appointing 

four lecturers from the Franciscan order. Bishop Karel Janez 

Herberstein, who Vienna entrusted with the supreme control 

of all studies in Ljubljana in 1774 (chairman of the Educational 

Commission) and who actually decided about higher education 

in Ljubljana with the quiet consent of the Vienna government, 

did everything in his power for the lecturing positions to be 

occupied by secular priests whom he could control. Due to his 

church and political views, Bishop Herberstein did not even 

consider monks occupying the positions of lecturers, especially 

not Franciscans, even though this was the case in several towns 

in Austria. In 1779, the following teachers taught at the study 

of Theology: Jožef Jurij Lenaz – Professor of Dogmatics, 

Franc Ziegler – Professor of Moral Theology, Franc Pogačnik 

– Professor of Canon Law and Church History, Jakob Sorčan – 

Professor of Oriental Languages. The teachers for the study of 

Philosophy were: Anton Amschel – Professor of Physics, Anton 

Tschokel – Professor of Logics (succeeded the following year 

by Andrej Novak) and Martin Jell – Professor of Mathematics. 

Herbertstein’s interventions into higher education lead to 

disputes between former Jesuits and the new teaching staff and 

in a way contributed to the dismissal of the study of theology 

and philosophy in Ljubljana in the first half of the 1780s. 

After the suppression of the Jesuit order, the grammar school, 

the Faculty of Philosophy and the Faculty of Theology in 

Ljubljana were handed over to direct state administration. 

In terms of organisation, the grammar school as a form of 

“lower education” was now more separated from the “higher 

education”, while it was closely connected to it in its subject 

matter. The previously mentioned reformation projects for 

grammar schools of the Theresian era brought Ljubljana a 

grammar school with five grades and class teachers. From the 

viewpoint of didactics and methods, the classes were based on 

monotonous Latin language classes, while individual subject 

matters from natural sciences and mathematics were added for 

diversion and relaxation. There were no appeals to be found 

in Ljubljana regarding the aspirations to move the stress of 

teaching Latin to teaching real sciences, mathematics, natural 

sciences and modern languages. 

While the supreme management of the grammar school (and the 

elementary school) in the beginning of the 1770s was entrusted 

to the grammar school commission, the supreme management 

of the studies of philosophy and theology was taken on by the 

Educational Commission comprised of two councillors of the 

district board and the director of the studies of theology. In 

1779, members of the Educational Commission were Alojz 

Adolf of Auersperg – councillor; Franz Joseph of Wurmbrand 

– councillor, Jožef Jurij Lenaz – director of the Faculty of 

81 

Theology, and Jožef Hübner. In 1781, grammar school matters 

were excluded from the conventional school (grammar school) 

commission and entrusted to the Educational Commission. The 

direct management of studies of course fell in the reign of the 

study directors, the director of the study of philosophy and the 

director of the study of theology. In the 1780s, the function of 

director of the Ljubljana Faculty of Philosophy and the Faculty 

of Theology was conducted by Jožef Jurij Lenaz, professor of 

Dogmatics. 

The Imperial and Royal Lyceum 

After the suppression of the Jesuit order, the official designations 

for Latin schools in Ljubljana were not established for quite 

some time: grammar school, academy (Academia Labacensis, 

Academia archiducalis) and also university. From the end of 

the 1780s, the term lyceum (Archiducale Lyceum Labacense, 

Caesareo Regii Lyceum Labacense, K.K. Lyceo zu Laibach, K.K. 

Lyzäum zu Laibach) was often used to denote the higher Latin 

education. With regard to form, it was already comprised of two 

special separate units: the Faculty or study of Philosophy and 

the Faculty or study of Theology. For Latin schools providing 

lower education, the term grammar school (Archiducale 

Gymnasium Labacense) was introduced in the late 1780s. The 

implementation of new or reorganised study plans brought 

about an expansion of the already existent and the formation 

of new Chairs and subjects. The study of theology was enriched 

with new study content: Pastoral Theology (practical work 

of a priest), Dogmatics, Patrology (church fathers of the first 

centuries), Hermeneutics (interpretation of the Bible), Church 

History, History of Theological Literature and Oriental 

languages (Hebrew). The study of theology in Ljubljana thus 

encompassed four chairs. The former Jesuit Chairs of Moral 

Theology and Canon Law were greatly expanded: Pastoral 

Theology, Patrology and the History of Theological Literature 

were added to the Chair of Moral Theology; and Church History 

was added to Canon Law. The other two chairs, Dogmatics and 

Oriental Languages with Hermeneutics, were shaped anew. 

Practical introduction to pastoral care became the centre of the 

study of Theology. 

During the two-year study of Philosophy, three professors 

lectured on Logics and Mathematics in the first year and on 

Physics in the second. With regard to lesson content, the study 

of philosophy was gradually declining from the early 1780s 

onwards: no more Mechanical Sciences, Agriculture, Theoretical 

Physics and Natural Sciences. Even an expert such as the mathematician 

Jožef Maffei had to give up his teaching position for 

the study of philosophy in Ljubljana. From the conceptual point 

of view, the study of philosophy, even though poorer in content, 

remained the preparatory study for other studies. The deflection

from the former course of philosophy (artistic faculty) is evident 

and its further development fully open. 

It needs to be said that the medical and surgical school, which 

the state set up in Ljubljana in 1782 the same as in all other 

capital provincial towns, became part of the study of philosophy, 

which initially led to the setting up of a Faculty of Philosophy 

and Surgery, while in the 1790s, philosophy and surgery were 

separated and the Faculty of Medicine and Surgery was shaped 

as the third organisation unit of the lyceum together with 

the school for midwifes (Faculty of Medicine and Surgery). 

Initially, two teachers (professors) taught Botany, Chemistry, 

Anatomy, Surgery and Obstetrics at this Chair. In 1794, a third 

teacher began teaching veterinary medicine. In the second half 

of the 18th century, when Austria had traditional Faculties of 

Medicine only at universities in Prague, Vienna and Krakow, 

the reputation of doctors of medicine, who were promoted at 

the university, or masters of surgery, who graduated from the 

university and who taught at medical and surgical lyceums, was 

extremely high with the general population and Ljubljana was 

no exception. However, with regard to the formal legal point 

of view, the question remains whether the 'surgical-anatomical 

school' operating at the Ljubljana lyceum and which was open 

to surgeon apprentices without any grammar school education, 

to graduates of the primary school and even to graduates of the 

third grade of the main school, could even be considered as 

part of higher studies. Studying at the higher education level 

in Ljubljana was possible after concluding the grammar school 

(for the study of philosophy), while for the study of theology, a 

previously concluded two-year study of philosophy was required 

from 1775. The Faculty of Medicine at the university required 

students to conclude a three year study of philosophy. 

If, immediately after the suppression of the Jesuit order, the 

hope for the setting up of new study (faculty) chairs was still 

realistic (e.g. juridical studies), the circumstances fundamentally 

changed in the 1780s. During this time, the study possibilities 

in Ljubljana decreased substantially and for some time were 

almost fully abolished. As mentioned before, the sector of 

tertiary education stagnated during the reign of Joseph II., as 

the emperor’s interest in higher education was oriented towards 

the education and schooling of the clergy at central state institutions 

and General Seminaries (Seminarium Generale). In 

1783, with the explanation that following the establishment 

of the General Seminaries in Graz and Innsbruck there would 

not be enough students for Ljubljana, the study of theology 

in Ljubljana was abolished. The General Seminary in Graz 

was designated for the education of the clergy of the Ljubljana 

Diocese and in 1783, 15 students were redirected there, along 

with the Collegium Carolinum institution with the property of 

the suppressed brotherhood of Philip Neri. All four professors 

of the Faculty of Theology at the Ljubljana Lyceum, Jožef Jurij 

Lenaz, PhD., professor of Dogmatics, Franc Ziegler, professor of 

82 

Moral Theology, Patrology, Pastoral Theology and History of 

Theological Literature, Franc Pogačnik, professor of Canon Law 

and Church History and Jakob Sorčan, professor of Oriental 

Languages and Hermeneutics, were transferred to the lyceum 

in Innsbruck. The study of theology at Innsbruck University, 

during the time of its temporary reduction or change to a lyceum, 

had only four professors. The study of theology at the General 

Seminary, which was set up with the Innsbruck Lyceum, foresaw, 

as in Vienna and Graz, eight professors, the same as those at 

the faculties of theology operating within the universities. 

Soon afterwards, philosophical and theological studies for the 

education of their own monastic offspring were abolished at the 

still existing monasteries. In Ljubljana, this was the case with the 

Franciscans and the Capuchins. Since the time of the Theresian 

school reforms, the authorities did not trust such forms of study 

while the aspirations to change their content in the spirit of new 

ideas had failed. New educational centres for the clergy thus 

brought about the abolition of all other institutions for clerical 

education. 

The abolition of public and monastic theological studies in 

Ljubljana was followed by the dissolution of philosophical 

studies in 1785. It is a known fact that the formal reason for 

the abolition was the dispute between the director of studies of 

philosophy Anton Amschel, a former Jesuit and Jožef Novak, 

professor of Logics and Metaphysics who was reproached for his 

latitudinarian and heretic teachings. The actual content of his 

lectures and his doctrinal views are however not known. Anton 

Tomaž Linhart, the central figure of aspirations for study reforms 

in Carniola, and during these years a member of the investigation 

committee, which was set up by the regional office in relation 

to Novak, said nothing about the work of the committee and 

Novak’s views. The dispute became known to the Emperor, who 

used it as a reason to realise his previously planned abolition 

of the study of philosophy in Ljubljana in accordance with his 

policy of general reduction in the field of higher education. 

After his suspension ordered by the administrative district and 

its withdrawal by the Imperial Educationalal Commission, Jožef 

Novak was promoted to the Vienna Theresian Academy and 

Rector Anton Amschel lost his position and professorship. After 

a hundred years, only the lectures of the medical and surgical 

study remained in Ljubljana. 

In two applications (27 May 1786 and 20 April 1787), whose 

author was obviously Anton Tomaž Linhart, the Estates of 

Carniola asked the Emperor not only to restore the previous two 

grades of philosophy study at the lyceum but also to organise 

an institution in Ljubljana modelling it on the reorganised 

University of Vienna, as individual proposals in these two 

memorandums relate to the field of the Faculty of Law and the 

Higher School of Technology. Worrying that the diocese might 

lose its clergy, the Bishop Janez Karel Herberstein supported the 

first request of the Estates by complaining to the administrative

district of Inner Austria. The memorandums sent by the Estates 

gave their argument for the need of setting up a higher education 

school in Ljubljana in the beautiful style and logical sharpness 

characteristic of the Enlightenment movement, which was at the 

time at its peak in Ljubljana. 

After the old Academiae Operosorum, the idea of setting up a 

University in Ljubljana appeared for the second time during the 

reign of Joseph II. When the national factor of stressing the local 

language, which was not only spoken in Carniola and Istria, and 

stressing its individuality, which is clearly documented in the 

second memorandum, the difference from the endeavours, which 

took place eighty years ago, became clearly evident. Initially (in 

the beginning of 1788), all applications were rejected with the 

justification that Vienna had no intention of facilitating remote 

studies. The reasons why three months later the new Imperial 

Decree (in April 1788) restored the philosophical (two year) 

studies in their original extent are still unclear. There were 

three members of the teaching staff at the time: for Physics (B. 

Schaller), for Mathematics (Anton Gruber) and for Philosophy 

and General History (Franz Wilde). After the general seminaries 

were abolished on 4 July 1790, the Decree granted the Ljubljana 

Lyceum complete theological studies with seven qualified 

teachers and four years of duration. With the argument that it 

was a shorter study, a lyceum study, where “a smaller number of 

teachers impart only the essential material”, an Imperial Decree 

next year again reduced their number to only four teachers (for 

Church History and Canon Law, for the Bible, for Dogmatics 

and for Moral and Pastoral Theology). 

At the end of the 18th and in the beginning of the 19th century, 

the encouragement of the tertiary education model, the basis of 

which had been provided following the Bavarian model during 

the reign of Joseph II, created greater possibilities of obtaining an 

academic education. The double level of this field of education, 

the lyceum and erudite (university) study, especially in the 

non-German provinces of the monarchy, bestowed a completely 

new meaning to the small philosophical and theological 

lyceum education institutions across the provinces, which the 

enlightened reforms of the second half of the 18th century 

observed with mistrust. Unlike actual universities, which focused 

primarily on scientific work, the lyceums above all focused on 

the education for vocational practices. Their main aim was 

the education of the clergy (who, in addition to theological 

knowledge, should also possess agricultural knowledge) and of 

surgeons, managers of large estates and teachers. Accordingly, 

the lyceums were divided into degraded universities, which were 

able to confer doctorates of philosophy and theology; and into 

lyceums, which emerged as types of atrophied grammar schools 

instead of the former Jesuit studies, and which became scientific 

and educational institutions in provincial centres, but did not 

have the right to confer doctoral degrees. The Ljubljana Imperial 

and Royal Lyceum (Archiducale Lyceum Labacense, Caesareo 

83 

Regii Lyceum Labacense, K.K. Lyzäum zu Laibach, K.K. 

Lyzeum zu Laibach), which was formally set up in 1791, was 

part of that group of Austrian lyceums which did not have the 

right to confer academic titles and which, as other semi-university 

institutions, presented a link between the grammar school 

and an actual university. It provided three study orientations, 

the philosophical, medical and surgical and the theological, and 

numerous optional subjects, from Agriculture to History and 

Philosophy to Modern Languages. 

During the reign of Leopold II, the democratic spirit of reforms 

was also evident in the secondary and tertiary education in 

Ljubljana. In Ljubljana, an Educational Consensus was set up 

exclusively because of Linhart. Internal autonomy for study 

matters of higher education was implemented and this despite 

the fact that at the time Ljubljana had only two types of higher 

education studies (philosophy and theology) at a distinctively 

lyceum and not university level, while the study of medicine 

and surgery, which was organised within the framework of the 

lyceum, was not even on the level of higher education studies 

but on an apprentice level. The “new study plan” of the Vienna 

University professor Karl Anton Martini spoke of professors of 

four university faculties of which each faculty would form its 

own teachers’ assembly who would form the six-members of the 

Educational Consensus together with the teachers’ assembly of 

the grammar and primary school. However, the decrees for the 

completion of the “new study plan” also foresaw the setting up 

of Educational Consensuses in provincial capitals, i.e. where 

lyceum and not university studies were present, which meant 

that these rules applied also to lyceum studies. This was also 

the foundation of Linhart's plan for the application of the new 

study plan in Carniola in January 1792. He proposed that four 

teachers’ assemblies be set up in Ljubljana (theology, philosophy, 

grammar and primary school) along with the Educational 

Consensus. Vienna approved his proposal on 20 April 1792. 

Unlike Klagenfurt, Ljubljana managed to realise both most 

important Austrian higher education reforms of Enlightenment: 

it set up new collegial school authorities and internal 

autonomy of educational institutions. After the position of 

study directors was abolished and teachers’ assemblies and the 

Educational Consensus for Carniola were set up, the district 

governor von Gaisruck sent a special circular on 22 September 

1792 informing all institutions in the land that the Educational 

Consensus was from now on their direct superior body. The 

representative of the primary school however represented only 

teachers of the primary school but not teachers of main schools 

and the representative of the grammar school represented 

only professors of the Ljubljana grammar school. The Novo 

Mesto grammar school had its own teachers’ assembly whose 

representative was not directly included in the Consensus. The 

Educational Consensus in Carniola counted six members – a 

chairman and five assessors. The assessors were elected by the

teachers’ assemblies of Ljubljana’s theological, philosophical 

and medical and law studies and the teachers’ assemblies of the 

grammar and primary school. The Consensus was presided over 

by the Rector of the Lyceum, who was elected each year. It held 

weekly sessions and sent its reports to the district board. Details 

of the discussions held in Ljubljana's Educational Consensus are 

unknown as well as the content of its reports to the district board. 

Individual available reports however lead us to conclude that its 

primary task were the higher education studies in Ljubljana. 

It thus evaluated the work of Ljubljana’s lyceum professors, 

evaluated textbooks and lecture notes used in lectures and gave 

proposals for their improvements, discussed exams, the lyceum 

library, the appointment of quality professors, the awarding of 

scholarships, exemption of tuition fees, defence of public theses 

in disputations and similar. It also assessed the texts which the 

professors had to publish. In this way, the censorship of books 

in our territory passed on to the lyceum teachers even though 

the Consensus did have to submit the texts for approval to the 

district board before they were published. 

Higher School of Illyrian Provinces 

The French nobility living on the western coast of the Adriatic 

Sea during the reign of Napoleon in the beginning of the 19th 

century (1809 – 1814) represent an especially significant era 

for the history of education even though it lasted only for a 

brief period of time. In addition to rearranging the elementary 

(primary) and secondary education, the most important 

acquisition of the French school reform was the setting up of 

a university in Ljubljana. The main stimulus for this step was 

to prevent the new generations of academic professions from 

going to study in Austria. The 1810/11 academic year saw the 

beginning of the so-called central schools (écoles centrales) in 

Ljubljana, offering five study courses: for doctors, surgeons, 

engineers, architects, lawyers and theologians. The first grade 

was the same for all courses and included lectures on Rhetoric, 

Metaphysics and Physics – this was the study of philosophy 

as an introduction to the actual study. In the beginning of the 

first year, central schools had 300 students and almost a third 

less at the end of the year. As established by the historian Vlado 

Schmidt, two thirds of students were from Carniola, and among 

these, the predominant number came from the Gorenjska region 

and from Idrija, but not that many from Ljubljana – some 

twenty students counting the surrounding area. The majority of 

students coming from other parts were from the Gorizia region. 

The majority of the new students were from 18 to 19 years old, 

which was about a year older than the European average at 

that time. The students of theology were mostly boys of rural 

descent, in engineering and architecture, children of craftsmen, 

while in other courses approximately one half of the students 

84 

came from a rural background. The study was foreseen to last 

four years, while the study of medicine and surgery five years. 

Central schools had the right to confer academic titles. There 

were eleven professors, of which seven had already taught at the 

Austrian Lyceum in Ljubljana. The lectures were held partly 

in Latin and partly in French and German. After the first year, 

the study somewhat changed. The central schools became an 

Academy (academie) and the study courses were rearranged with 

the engineering and architectural course being dropped. No 

one except the theologians completed the study at this French 

University in Ljubljana, as it operated for only three years. In 

1814, the Austrians again restored the previous conditions of 

school procedures. 

More than for its direct benefits, the French University in 

Ljubljana was important as a prospect for the future and as an 

example for the Austrian government on how higher education 

in Slovenia should be handled. 

The Struggle for a Slovenian University 

The 1848 Revolution shed a light on the state of underdevelopment 

of Austrian secondary and tertiary education. Even 

though there were already individual discussions on restructuring 

the educational system from the beginning of the 1840s and 

the initiators of this reform did pursue the same goals, it was 

not the until the events surrounding the revolution in 1848 that 

the decisive stimulus to materialise these plans was given. What 

the authorities had been preventing for a long time – with the 

timid hesitation of the Imperial Educational Commission – was 

now exacted by the forces of the ordinary masses. These were the 

professors and students of the Vienna University whose famous 

petition utilised the turmoil of the time and who very decisively 

represented their demands for German universities, especially 

the famous demand for 'freedom of instruction and learning' 

('freedom of science and instruction'). 

The fundamental goals of the new regulation already clearly bore 

the imprint of Franz Exner, the former professor of the University 

of Prague, who was called to join the Board of Education in 

Vienna. The restoration of the internal and external autonomy of 

the university, i.e. the free transition within individual scientific 

disciplines, was recognised as the prerequisite condition of 

any major changes. The progress in scientific fields – study 

programmes, which would not be reduced to state and political 

necessities and mere vocational education – was supposed to set 

the frameworks for establishing individual faculties. 

Already in the first months, the planned solutions (Exner, Bonitz, 

later Thun) aimed for the faculty, which used to be called artistic 

due to the classes it held and from Jesuit times the Faculty of 

Philosophy getting its name from the course in philosophy 

(Cursus philosophiae) and which was the obligatory first level

for all subsequent (professional) studies, to be relieved from its 

preparatory tasks and to enable it its equal position among other 

faculties. This of course resulted in the final liquidation of both 

grades of philosophy, whose tasks were now transferred to the 

grammar school and the totally new Faculty of Philosophy. The 

grammar school, as a school of general education, was to provide 

all prior education needed to study at any higher education 

institution. 

At universities “Faculties of Philosophy were to be organised 

equal to any other faculty and which in the old sense of the word 

cover all mathematical disciplines and natural sciences and with 

their study, which was differentiated according to individual 

fields and with their organisation of institutes and seminars, 

they were later to become a sort of backbone for scientific work 

at the university.« There was also the prevailing opinion that 

the three-year study of surgery should to be separated from the 

universities, as it was mostly based on lower grammar school 

grades and no longer showed any justification for its existence – 

with the existence of doctors, surgeons became unnecessary. The 

victim of these endeavours for a unified and quality university 

study was also of course the study of medicine and surgery at the 

lyceums. There was no resistance against these tendencies but it 

became clear that with the lower university education (semi-university 

educational institutions) being abolished, the difference 

between grammar schools and university centres would be even 

bigger. This was especially clear since it was evident that there 

was going to be a limited number of university centres, as even 

the Faculty of Philosophy in Vienna could not be organised 

without bringing in professors from the German territory, while 

the inability to organise the Faculty of Medicine in Graz and 

Innsbruck remained as a black spot on both university centres. 

This was the reason for the strong endeavours to establish a 

complete study of medicine as soon as possible. As Fran Zwitter 

so correctly established, the question on the location of the 

university and the grammar school in Slovenia became “an 

eminent national question”. 

The focus in our article will be on the endeavours of the lyceum 

professors to set up the university in Ljubljana, while an 

extensive view on this subject is provided by Janko Polec and 

Ana Benedetič in his description of the struggle for a Slovenian 

University. 

In the first weeks following the revolution, where the students 

played an important role and where there were again teachers’ 

assemblies, the struggle for a Slovenian University in Ljubljana 

was taken on predominantly by students and professors of the 

lyceum. The most eager initiator of the university was the Rector 

of the Lyceum and the director of the study of medicine and 

surgery Dr. Jurij Matija Šporer, who was also the vice president 

of the Slovenian Association. Also a fervent advocator was Dr. 

Janez Bleiweis, professor of veterinary medicine at the faculty of 

medicine and surgery. The arguments surrounding the struggle 

85 

for a University in Ljubljana were distinctively Slovenian and the 

concrete goal was to expand the study of medicine and surgery 

with two Chairs (with two professorships) into a Faculty of 

Medicine and a fully new Faculty of Law with completely new 

staff. At the time, Ljubljana was obviously not aware of the 

problem that new faculties of philosophy would be operating 

only abroad. 

From 2 May 1848 to 6 June 1848, the students and professors of 

the study of medicine and surgery, the entire teachers' assembly 

of the Ljubljana Lyceum and the founding general meeting of the 

Slovenian Association spoke in favour of a complete University 

in Ljubljana. In August 1848 however, the first year of the study 

of philosophy was annexed to the grammar school in accordance 

with the general decision. We do not know if and to what extent 

Ljubljana resisted this decision. The philosophy professors of 

the lyceum saw their new appointment at grammar schools 

as being a degradation of their position, while the students 

were not too thrilled to have to remain at the grammar school 

instead of being included into the more free forms of academic 

education. It seems that the board of education managed to 

reassure both groups and win them over for this important 

organisational change. Ljubljana's municipal administration, the 

Estates of Carniola and the Administrative District of Carniola 

recommended this campaign for a university but at the same 

time stressed that they could not contribute to this cause, as 

the contribution should be made by the state. The Ministry of 

Education in Vienna avoided any definite answers saying that 

the question of a Slovenian University in Ljubljana should be 

resolved in the broader Austrian context. 

Despite the mentioned petitions and the fact that the lyceum 

study of medicine and surgery in Ljubljana was at a rather high 

level, it was nevertheless abolished on 13 August 1848. 

The petition for the authorities to cancel their decision helped 

in so far as to the school being abolished gradually, starting 

15 September with the first grade. In the case of the study 

of medicine and surgery in Ljubljana, the Vienna board of 

education therefore did not consider its initial standpoint that 

it would wait with the abolishment until the decision on the 

future network of medical faculties was made, while they did 

keep individual medical studies such as in Graz, Salzburg and 

in Innsbruck. In Graz, the study of medicine and surgery was 

transformed into a Faculty of Medicine in 1863, in Innsbruck in 

1869 and the lyceum in Salzburg was not abolished (similarly to 

the lyceum in Olomuc) until1871. 

On behalf of the Slovenian Association, Dr. Janez Bleiweis drew 

up a new petition for a complete university on 10 December 

1848. The petition requested that the study of medicine and 

surgery remained in full extent until it would be replaced by 

a Faculty of Medicine. On 15 January 1849, the Ministry of 

Education rejected the appeal saying that lower studies of 

surgery were gradually being abolished, while the study in

Ljubljana would be abolished immediately as the small number 

of surgeons, who completed the study every year, did not justify 

its further existence. 

All further petitions brought Ljubljana only two free juristic 

lectures – a chair in the Illyrian (Slovenian) language for Civil 

and Criminal Law, which were the fields that were of the 

greatest importance for a practical jurist and for the translation 

of laws. After Dr. Ernest Lehmann had been appointed, the 

lectures on Criminal Law began on 1 June 1849. The lectures 

were held in the facility of the Lyceum, where Anton Mažgon 

began lecturing on Civil (Citizen) Law on 20 March. However, 

he fell ill in the beginning of July and died on 24 August. His 

legacy is the translation of the General Civil Code. Dr. Lehmann 

held lectures until the end of the semester and held the exams. 

He held lectures according to his own lecture notes, which 

were reproduced in 30 copies in lithographic form. With the 

help of Matej Cigale, he prepared part of the translation of the 

Penal Code within the framework of the Slovenian Association 

dedicating it to the young students “who did not yet have the 

opportunity to take lectures on the natural, private and state law 

at the university and therefore had no idea about it.” 

All further endeavours coming from Ljubljana were rejected by 

the Vienna authorities with the already known argument that the 

question of universities needed to be regulated comprehensively 

and that this question was still open and under discussion. 

The concept put forth by Ernest von Feuchtersleben, who had 

been the responsible undersecretary at the Ministry of Education 

since July 1848, which also included the setting up of teachers’ 

assemblies, the possibility of each professor becoming a rector, 

the abolition of study directors and tenders, the appointment of 

professors according to their qualifications that were to be judged 

by the teachers’ assembly, the right for the professors to choose 

their own assistants, the freedom of instruction and learning, 

the abolition of semester exams and the establishment of public 

viva voce examinations under the chair of the Dean, promotions 

under the chair of the Rector and a complete university for each 

nationality within the monarchy, was realised to a great extent. 

The provisional law on the organisation of academic authorities, 

which was conceived by Franz Exner and which entered into 

force on 30 September 1849, brought universities self-government. 

They strongly stood behind the principle of freedom 

of instruction and learning even though many professors and 

students wished for the pre-March regulation. 

The university reform found the right measure between the 

university’s self-government, which was required by scientific 

work, and the different but understandable regulations of the 

state. It also knew how to defend itself from the influences of the 

doctoral staff, which would have had a negative impact on the 

development of the university. The regulation of all matters that 

were important for faculty was now in the hands of the teachers’ 

assemblies, which were comprised of the full and associate 

86 

professors and two representatives of private assistant professors. 

With these measures being adopted, the medieval structure of 

the university (corporative regulation) began to be abolished. 

Ljubljana (and the Slovenians) was obviously not ready for the 

era of abolishment of lyceums, even though this had been evident 

for some decades and was the right decision in light of the 

endeavours for unity and quality of tertiary education. Ljubljana 

was among those Austrian pre-March semi-university centres 

which were the first to be abolished after the March Revolution. 

Feuchtersleben's principle of a complete university for each 

nationality within the monarchy was not realised in Ljubljana. 

Several factors played a role in this. In addition to Ljubljana itself 

not being ready, there was also the increasingly negative attitude 

towards this Slovenian national question among members of 

the Viennese Ministry of Education since late 1848 (e.g. Dr. 

Wilhelm Edler von Well). It needs to be said that the question of 

the accelerated abolition of the Ljubljana Lyceum (especially its 

study of medicine and surgery) still remains to be researched. An 

answer will be available only after a detailed study of the material 

of the Viennese Ministry of Education (partially of the Imperial 

Educational Commission) from the years 1848 to 1850. 

Following the March Revolution, the Faculty of Theology 

was the only lyceum form of study that remained in Ljubljana 

as an intermediate stage between the grammar school and the 

university and as the only form of university study. After moving 

from the lyceum building to the diocesan seminary in 1852, it 

broke away from its lyceum nature also on the external level. 

Of all the petitions to expand the study in Ljubljana in the years 

1848 and in 1849, only lectures on Civil and Criminal Law in the 

Slovenian language were realised. These lectures were however 

transferred to Graz in the 1848/49 academic year. With the end 

of the Lyceum in 1849, Ljubljana was even further away from a 

university than before. Only the study of theology remained and 

after the abolition of the lyceum, it was reshaped into theology 

as a diocesan educational institution. 

After the triumph of the reaction and absolutism, there were 

seven universities in the Austrian and Hungarian provinces in 

mid 1850s: Vienna, Graz, Innsbruck, Prague, Krakow, Lvov 

and Budapest, which all had lectures held in German. There was 

no university in the entire territory of the Southern Slavs. The 

dualism and the need to yield to individual nations resulted in 

the Budapest University being rendered into a Hungarian one 

and in the setting up of a new Hungarian University (1872) in 

Cluj (today’s Romania), in the Polish Krakow and Ivov University 

and in the division of the Prague University into a Czech and 

a German University (1882). There was a Croatian University 

set up in Zagreb (1874) and in the remote Bukovina there was 

another German University. The Italians gained an Italian Faculty 

of Law in Innsbruck (1904), which however did not begin to 

operate and then again in Trieste (1913), which again did not 

start operating due to the start of the First World War.

As Fran Zwitter so correctly established, the question on the 

location of the university and the grammar school in Slovenia 

became 'an eminent national question'. The struggle for a 

Slovenian University began and it boomed at the time of the 

Slovenian popular assembly (1868-1871) and especially at 

the end of the century when national differences in Austria 

became much fiercer. In 1898, the Representative Assembly of 

Carniola demanded a university be set up including Faculties 

of Philosophy, Law and Theology. They established a university 

fund and endowed two scholarships for Slovenians who wished 

to be habilitated at a Faculty of Law or Philosophy in Austria 

and who would be prepared to accept a professorship at the 

Ljubljana University. In order to make a Slovenian University 

more acceptable to the authorities in Vienna, the Representative 

Assembly of Carniola decided to call the university fund and the 

planned Slovenian University after Emperor Franz Joseph. The 

promise of the Austrian Minister for Education and Religious 

Affairs to offer scholarships to talented students enabled young 

Slovenian jurists, Slavicists and other students holding scholarships 

of both kinds to do further studies in German, Russia and 

elsewhere. 

Slovenian endeavours for a university were however disregarded 

until the end of the Habsburg Monarchy. 

87 

Sources 

Arhiv Republike Slovenije [Archives of the Republic of 

Slovenia ] (AS): Historia annua Collegii Labacensis Societatis 

Jesu 1596-1691 (Zbirka rokopisov 180 r); Diarium Praefecturae 

scholarum in Archiducali Collegio Societatis Jesu 

Labaci inchoatum anno MDCLI (Zbirka rokopisov I/31 r) 

[Historia annua Collegii Labacensis Societatis Jesu 1596-1691 

(Manuscript collection 180 r); Diarium Praefecturae scholarum 

in Archiducali Collegio Societatis Jesu Labaci inchoatum 

anno MDCLI (Manuscript collection I/31 r)]; Babiška šola v 

Ljubljani (Šola I) [School for Midwives in Ljubljana (School 

I)], Licej v Ljubljani (Šola II) [Ljubljana Lyceum (School II)]; 

Direkcija medicinsko-kirurgičnih študij pri Liceju v Ljubljani 

(Šola III) [Administration of Medical and Surgical Studies 

at the Ljubljana Lyceum (School III)]; Gubernij v Ljubljani 

(Gubernijski arhiv) [The Administrative District of Ljubljana 

(The Archives of the Administrative District)], registratura II 

–VIII; Deželno glavarstvo za Kranjsko [registry II – VIII; the 

District Board of Carniola]. 

Avstrijski državni arhiv [Austrian State Archives], Splošni 

upravni arhiv [General Administrative Archives], Vienna: 

Studien in Laibach (fasc. 355-360). 

Nadškofijski arhiv Ljubljana [Archdiocesan Archives Ljubljana] 

(NŠAL): Šolstvo, Bogoslovje (fasc. 1-21). 

Narodna in univerzitetna knjižnica (rokopisni oddelek) [National 

and University Library (Manuscript Collection Division)]: 

Historia Seminarii Labacensis in qua origo, progressus, benefactores, 

eiusdem alumni continentur ab anno M:DC (Ms 156); 

Album Academicorum Lycei Labacensis (Ms 654). 

Zgodovinski arhiv Ljubljana [Ljubljana Historical Archives] 

(ZAL-Lj.): Klasična gimnazija v Ljubljani (I. državna gimnazija 

v Ljubljani) [Ljubljana Classical Grammar School (1st State 

Grammar School in Ljubljana)] (LJU-184, 420-1).

Literature 

Benedetič, Ana. Poti do univerze. 1848-1898-1909-1919 [The 

Paths to the University]. Ljubljana : Studia humanitatis, 1999. 

Bren, H. K zgodovini ljubljanskega semenišča [To the history of 

the Ljubljana seminary]. Carniola, 8, 1917, 139–143. 

Ciperle, Jože. Avstrijsko šolstvo po meščanski revoluciji 1848 in 

položaj na Slovenskem [The Austrian education system following 

the Civil Revolution of 1848 and its position in Slovenia]. 130 

let visokega šolstva v Mariboru, Zbornik simpozija, Maribor, 

Celje : 1991, 259-271. 

Ciperle, Jože. Jezuitski učni program in njihovi študiji v Ljubljani 

[The Jesuit study programme and their study in Ljubljana]. 

Jezuiti na Slovenskem, Zbornik simpozija (Redovništvo na 

Slovenskem, 3, Jezuiti). Ljubljana : 1992, 157–180. 

Ciperle, Jože. Ljubljanska protestantska stanovska šola in 

klasični jeziki [The Ljubljana Protestant Estates School in 

classical languages]. Antični temelji naše sodobnosti. Ljubljana 

: 1987, 35–42. 

Ciperle, Jože: Nov položaj šole in pouka na Slovenskem v 16. 

stoletju [The new conditions of schools and education in 

Slovenia in the 16th century]. Trubarjev zbornik, Prispevki 

z mednarodnega znastvenega simpozija Reformacija na 

Slovenskem ob štiristoletnici smrti Primoža Trubarja, Ljubljana 

9.–13. novembra 1987. Ljubljana : 1996, 139–147. 

Ciperle, Jože. Oris srednjeveškega šolstva na Slovenskem [An 

outline of the medieval education system in Slovenia]. XIX. 

seminar slovenskega jezika, literature in kulture, Zbornik 

predavanj, Ljubljana 1983, 234. 

Ciperle, Jože. Podoba velikega učilišča ljubljanskega : Licej 

v Ljubljani 1800 – 1848 [The Image of the Great Ljubljana 

College, Lyceum in Ljubljana 1800 - 1848]. Ljubljana : Slovenska 

matica Ljubljana, 2001. 

Ciperle, Jože. Reforma Gratiana Marxa in gimnazije na 

Slovenskem [Gratian Marx's reform and grammar schools in 

Slovenia]. Ob 200-letnici Splošne šolske naredbe, Razstava v 

Slovenskem šolskem muzeju, Ljubljana 1974, 29–38. 

Ciperle, Jože, Vovko, Andrej. Šolstvo na Slovenskem skozi stoletja 

[The Education System in Slovenia through the Centuries]. 

Ljubljana : Slovenski šolski muzej, 1987. 

88 

Dolinar, France M. Cerkveni in politični okvir delovanja 

jezuitov na Slovenskem v 17. in 18. stoletju [The ecclesiastical 

and political framework of the Jesuits in Slovenia in the 17th 

and 18th century]. Jezuiti na Slovenskem, Zbornik simpozija, 

(Redovništvo na Slovenskem, 3), Ljubljana : 1992, 36-43. 

Dolinar, France M. Jožefinizem in janzenizem [ Josephinism 

and Jansenism]. Zgodovina Cerkve na Slovenskem (Inštitut 


1991, 167. 

Dolinar, France M. Vloga in pomen jezuitskega kolegija v 

slovenskem prostoru [The role and importance of the Jesuit 

college in Slovenia], Jezuitski kolegij v Ljubljani (1597–1773), 

Zbornik razprav, (Redovništvo na Slovenskem, 4), Ljubljana 

1998, 9-13. 

Engelbrecht, Helmuth. Geschichte des österreichischen Bildungswesens 

: Erziehung und Unterricht auf dem Boden Österreichs. 

5 Bde., Wien 1982/83/84/86/88. 

Gspan,Anton. Anton Tomaž Linhart. Zbrano delo [Anton 

Tomaž Linhart. Collected works]. Ljubljana : 1950. 

Heiß, Gernot. Notranjeavstrijske »deželne stanovske šole«, 

Poskus njih uvrstitve v šolski in izobraževalni sistem 16. stoletja 

[The rural estates schools of inner Austria, an attempt to classify 

them within the school and education system of the 16th 

century]. Zgodovinski časopis, 41/4, 1987, 585–597. 

Klingenstein, Grete. Universitätsfragen in der österrichischen 

Monarchie um 1800. Wegenetz des europäischen Geistes, 

Wissenschaftszentren und geistige Wechselbeziehungen 

zwischen Mittel- und Südosteuropa vom Ende des 18. Jahrhunderts 

bis zum ersten Weltkrieg, ur. R. G. Plaschka, K. Mack. 

Wien 1983, 81-87. 

Melik, Vasilij. Pregled razvoja univerze [A review of the 

development of the University]. Univerza v Ljubljani ob tridesetletnici 


50-72. 

Melik, Vasilij. Pregled razvoja univerze [A Review of the 

Development of the University]. Univerza v Ljubljani ob tridesetletnici 


50-72.

Mlinarič, Janez. Duhovna podoba in pomen srednjeveških 

samostanov na Slovenskem [The spiritual image and meaning 

of the medieval monasteries in Slovenia]. Zgodovinski časopis, 

47/4, 1993, str. 489–495. 

Polec, Janko. Višje šolstvo v preteklosti in borba za slovensko 

univerzo [Ljubljana's Higher Education Studies in the Past 

and the Struggle for a Slovenian University]. Universitas 

Alexandrina : Zgodovina slovenske univerze v Ljubljani do leta 

1929. Ljubljana : Rektorat Univerze kralja Aleksandra Prvega v 

Ljubljani, 1929, 1-231. 

Polec, Janko, Bogumil Senekovič. Vseučiliški Zbornik [University 

Journal]. 

Melik, Vasilij. Ljubljanska univerza in njeni predhodniki [The 

Ljubljana University and its Predecessors]. Zbornik ljubljanske 

univerze. Ljubljana : Univerza Edvarda Kardelja, 1989, 7-17. 

Praprotnik, N., Wraber, T. Prispevek Franca Ksaverja Wulfena k 

poznavanju semenk Slovenije [The contribution of Franc Ksaver 

Wulfen to the knowledge of spermatophytes in Slovenia]. 

Jezuitski kolegij v Ljubljani (1597–1773), Zbornik razprav, 

(Redovništvo na Slovenskem, 4), Ljubljana 1998, 111–123. 

Pintar, I. Mediko-kirurški učni zavod v Ljubljani. Njegov 

nastanek, razmah in konec [The medical and surgical educational 

institution in Ljubljana, its origin, development and end]. 


Rajšp, Vincenc. Jezuiti in protestantizem na Slovenskem [ Jesuits 

and the protestantism in Slovenia]. Jezuitski kolegij v Ljubljani 

(1597–1773). Zbornik razprav, (Redovništvo na Slovenskem, 

4). Ljubljana : 1998, 269–272. 

Rajšp, Vincenc. Ukinitev jezuitskega reda na Slovenskem 

[The suppression of the Jesuit order in Slovenia]. Jezuiti na 

Slovenskem, Zbornik simpozija, (Redovništvo na Slovenskem, 

3), Ljubljana : 1992, 255-274. 

Reisp, Branko. Višje šole na Slovenskem v 17. in 18. stoletju 

[Higher Education Schools in Slovenia in the 17th and 18th 

Century]. Kronika, 10 (1962), 163-172. 

Schmidt, Vlado: Pedagoško delo protestantov na Slovenskem v 

XVI. stoletju [Educational Work of the Protestants in Slovenia 

in the XVI Century]. Ljubljana : Državna založba Slovenije, 

1952. 

Schmidt, Vlado: šolstva in pedagogike na Slovenskem [The 

History of the Educational System and Pedagogy in Slovenia] I., 

II., III. zv. Ljubljana 1963/64/66. 

89 

Veble, Andrej. Boj za slovensko vseučilišče [The Struggle for a 

Slovenian University]. Ljubljana, 1909. 


humanisti do srede XVI. stoletja [Humanism in Slovenia and 

Slovenian humanists until the mid-16th century].Ljubljana : 

Slovenska matica : 1979. 

Smolik, Marian. Kako so zidali semenišče v Ljubljani [How the 

seminary in Ljubljana was built]. Kronika, 7, 1959, 90–96. 


[Collegium Carolinum Nobilium in Ljubljana]. Izvestja 




Celovcu in Gradcu.'Obena deshela, ne meisto ne gmaina, 

ne mogo pres shul … 'The fate of protestant rural schools in 

Ljubljana, Klagenfurt and Graz. Šolska kronika, Zbornik za 

zgodovino šolstva in vzgoje, 9 (XXXIII), 2000, 9–27. 

Zwitter, Fran. Linhartova doba, misel in delo [Linhart's era, ideas 

and work]. A. Linhart, Poskus zgodovine Kranjske in ostalih 

dežel južnih Slovanov Avstrije, 1–2, Ljubljana 1981, 303–350. 

Zwitter, Fran. Višje šolstvo na Slovenskem do leta 1918 [Higher 

Education System in Slovenia until 1918]. Petdeset let slovenske 

univerze v Ljubljani 1919-1969. Ljubljana : Univerza, 1969, 

13-51.

The Setting Up of the University of Ljubljana 

The Setting Up of the University Commission 

Even before the end of the First World War, which resulted in the 

dissolution of the Austro-Hungarian Empire, its administration 

of the Slovenian territory was slowly fading. The power simultaneously 

passed over to the National Council, which had been set 

up on 16 August 1918 in Ljubljana and which had been laying 

the foundations for the setting up of an independent state of the 

Slovenes, Croats and Serbs. On 29 October 1919, the Ljubljana 

Kongresni trg square witnessed a large manifestation at which 

the Slovenes celebrated their secession from the Austro-Hungarian 

Empire and inclusion in the State of Slovenes, Croats and 

Serbs. Two days later, the national government of the Slovenes, 

Croats and Serbs in Ljubljana became the supreme authority. 

The new political conditions asked for a pressing resolution of 

the Slovenian university question, as Slovenian students, who 

were enrolled in Austrian universities, could no longer study 

there, while Slovenian professors teaching at these universities 

were beginning to lose their jobs. The setting up of a university 

was part of the activity of the Commission for Education and 

Religious Affairs established by the national government and led 

by commissioner Dr. Karel Verstovšek. The central government 

supported the setting up of a university only with words but 

not in action and it postponed the settling of the university 

question until the end of the Paris Peace Conference. According 

to Metod Mikuž, the campaign for setting up a university was 

started by the cultural department of the National Council in 

Ljubljana, which decided at its assembly to propose the setting 

up of individual study chairs with Slovene as the language of 

instruction at the Faculty of Philosophy and the Faculty of 

Law in Zagreb and Belgrade (on 21 November 1918). Here, 

already habilitated Slovenian assistant professors were to hold 

lectures for Slovenian students, who were unable to continue 

their studies at Austrian universities, while these faculties would 

also habilitate future Slovenian generations of academics. Two 

days after the meeting of the cultural division of the National 

Council, the assistant professor at the Czech University in 

Prague Mihajlo Rostohar and the Mayor of Ljubljana Ivan 

Tavčar published an invitation in the daily newspaper convening 

a meeting of the delegates of Slovenska Matica, the Association 

of Slovene Professors, the Association of Slovene Lawyers, the 

Association of Slovene Doctors, the Association of Slovene 

Engineers and university professors and assistant professors. 

The meeting was held on 23 November at 8 pm in the consultation 

room of the town hall. At the proposal of Commissioner 

Verstovšek, who were represented by Professor Fran Vadnjal, the 

members discussed the current problems of Slovenian students 

and professors. Mihajlo Rostohar further used statistical data to 

90 


show the necessity of setting up a Slovenian university. He said 

that on Slovenian territory, the majority of important positions 

were being held by foreigners, who will have to be replaced in 

order to establish a Slovenian character of the administration and 

public offices. 2,000 people with higher education were needed 

for this task, while there were only 800 available. Since all who 

were present at the meeting agreed that it was urgent to set up a 

university in Slovenia and were also aware that the path to this 

university was going to be a difficult one, Rostohar proposed that 

a commission be set up to study the question of the Slovenian 

university and to be responsible for solving the problems of 

Slovenian professors and Slovenian students until the university 

had been set up. The conclusions of this meeting were drawn up in 

four parts and submitted to the national government in a special 

memorandum drawn up by Rostohar. The first demand was that 

a University Commission be set up. It should be comprised of 

three representatives of the Pravnik association, the Association 

of Slovenian Professors and Assistant Professors, the Association 

of Doctors, the Association of Engineers and one representative 

of the government. The second demand of the memorandum 

asked for the government to see to the continuation of the study 

of Slovenian students, especially lawyers, in Zagreb, while for 

students of philosophy and medicine, Belgrade was suggested 

as an additional possibility to Zagreb. Medicine students, who 

were about to take their exams, should have the opportunity to 

take these exams at the University of Prague and in the language 

in which they studied. There were also concrete suggestions for 

the heads of chairs with Slovene as the language of instruction 

in Zagreb, The fourth demand put forth by the meeting asked 

the government to try and transfer the Knafelj and other institutions, 

which were intended for students of Yugoslav countries, to 

universities in this territory. The national government discussed 

the memorandum at its meeting on 26 November. With 

substantial problems, Verstovšek succeeded in the University 

Commission being set up as a government institution. With the 

setting up of the University Commission, the end of the year 

1918 marked the beginning of methodical work for a Slovenian 

university. Verstovšek was especially deserving for the University 

Commission receiving the character of a governmental 

institution, which elevated its importance and role. With the 

help of his Commission, Verstovšek also generated the financial, 

administrative, spatial and other conditions for its successful 

operation. Ervin Dolenc believes that Karl Vestovšek, the man 

most deserving for the Slovenian university, was distinguished 

by his political skills, insight and resoluteness in the comprehension 

of what was possible in his time.

The Work of the University Commission 

The setting up of the University Commission represented 

the culmination of the endeavours for setting up a Slovenian 

university, which had been present since 1848. 

Its work resulted in the Slovenes, which had been a nationally and 

socially oppressed nation in the Austro-Hungarian monarchy, 

receiving their own university. Even though it was set up anew, 

the Commission was partly able to draw from the results of 

pre-war work for the university, especially from the work of the 

university section led by Ljubljana’s mayor Ivan Hribar. From 

1902 to 1911, this section provided young scientists financial 

support in their preparations for an academic career, so that 

when the first Slovenian university was set up, its staff were 

mostly ready. 

The University Commission held its first session on 5 December 

at the library of the National Palace. The government’s representatives 

were Dr. Ivan Grafenauer and Dr. Leopold Poljanec, 

the theologians were represented by: Dr. Janez Zorè, Dr. Aleš 

Ušeničnik and Dr. Janez Janežič, who was soon replaced by Dr. 

Josip Srebrnič; the lawyers by: Dr. Ivan Žmavc, Dr. Debevec 

and Dr. Kušar, representatives of the Pravnik association were 

Dr. Danilo Majaron and Dr. Anton Švigelj; the doctors were 

represented by Dr. Alojz Kraigher and Dr. Ivan Oražen, and the 

engineers by Mr. Pavlin (eng.). The meeting was also attended 

by Dr. Ivan Žolger and the associate professors Rostohar and 

Ramovš. The chairman of the Commission was Dr. Danilo 

Majaron, vice chairman Dr. Zorè and the secretary Dr. Ramovš. 

At the first session, Rostohar reported on the discussions 

previously held in Zagreb and the willingness of the University 

of Zagreb to become the central unit of the future Slovenian 

university and to call all Slovenian assistant professors to Zagreb 

until a university was established in Ljubljana. The students of 

the Faculty of Law and the Faculty of Philosophy were thus 

able to immediately enrol in the University of Zagreb. The 

first four semesters were also available for medical students, 

while the setting up of the Faculty of Technology was being 

planned along with the Faculty of Veterinary Medicine and the 

Faculty of Agronomy. The idea of the temporary arrangements 

in Zagreb for a Slovenian university later came to a standstill. 

The problems were mostly related to the qualifications of the 

Slovenian candidates for the chairs in Zagreb and the relation of 

Slovenian chairs towards the University of Zagreb. 

By the end of 1918, the Commission met three more times and 

mostly discussed staff-related matters. The plan, which was to 

regulate this issue, was again prepared by Rostohar. He proposed 

that the teaching staff of the future university be divided into 

three groups. The first group were the already qualified teachers 

with a teaching mandate, who needed to be asked whether 

they were prepared to work in Zagreb. The second group was 

comprised of teachers who would soon be up for habilitation. 

91 

These were to send their habilitation work to Zagreb. The third 

group were the new generations of academics, who still needed 

to prepare for habilitations. The University Commission was 

to help these teachers with subsidies. At its fourth meeting, the 

Commission had already prepared concrete solutions regarding 

the staff, which the Commission however did not send to 

Zagreb by the next meeting, which was held on 14 January 

1919. On the other hand, the University Commission received 

a letter from the Zagreb commission in which they asked for 

concrete suggestions (teaching and financial) for the provisional 

measures to be taken in Zagreb. Consequently, the Commission 

adopted a resolution on the imperative necessity to appoint the 

proposed professors to be teaching at the University of Zagreb 

and for the lectures to begin for Slovenian students. The Faculty 

of Philosophy was the only faculty in Zagreb which officially 

showed that it was ready to accept Slovenian Chairs, so it was 

decided that the Commission had to obtain similar statements 

also from other faculties. 

The answer for the Zagreb authorities, which had been drawn 

up by a special commission, was presented at the next meeting 

by Majaron. The Zagreb authorities were asked that the 

University of Zagreb should accept the professors and private 

associate professors proposed by the national government until 

the University of Ljubljana was set up. These professors were 

to form their own teachers’ assemblies that were to receive 

further education until they moved to Ljubljana and the 

financial aspect should be covered by the national government 

of the Slovenes, Croats and Serbs. Commissioner Verstovšek 

presented this plan, which was to enable Slovenian students 

to continue their education in Zagreb, at the meeting of the 

government, where the members of the government however 

did not share his enthusiasm and were more inclined towards 

postponing university matters to a later time. They were more 

inclined towards the pre-war idea of setting up a Slovenian 

university in Trieste, while Ljubljana was to receive the study of 

technology or some other vocational college. As the proposals of 

the University Commission did not prejudice the final decision, 

the government nevertheless adopted them. As there was also no 

answer from Zagreb, it became evident that the answer would 

ultimately not be satisfactory and the key players in Ljubljana 

increasingly considered setting up a university without the 

provisional arrangements in Zagreb. Initiatives from individual 

fields contributed to such deliberations. Already at the meeting 

of the University Commission on 14 January, the theologians 

submitted the memorandum on the setting up of the Faculty of 

Theology. The Commission unanimously adopted the proposal 

at its fifth meeting held on 14 January, under the condition 

that all the lectures were public and held in the Slovenian 

language and not in Latin. It issued a proposal for the national 

government to immediately elevate the Ljubljana Theological 

College, which had been operating as a form of higher education

study for future priests in Ljubljana since 1791, to the status 

of a faculty, thus allocating it the corresponding financial 

funds. As professor Mikuž believes, it was the theologians 

who showed the University Commission the right path that 

if qualified teachers are available, the solution to the question 

of the Ljubljana University should be sought only at home. At 

the last meeting in January, the Association of Engineers as well 

submitted the memorandum on the setting up of the College of 

Technology in Ljubljana, while in February, the question of a 

Faculty of Medicine was discussed by the Slovenian Association 

of Doctors. 

On 8 February, Commissioner Verstovšek addressed the 

central government in Belgrade with three letters. In the first, 

he provided arguments for the need to set up a College of 

Technology in Ljubljana; in the second, he asked the Minister 

to allow the Theological College in Ljubljana to be reorganised 

and expanded into a Faculty; and in the third, he proposed that 

the University of Ljubljana was set up. He informed the general 

public about the reasons for the quickest possible setting up of 

the university in his article published in the Slovenec magazine. 

In addition, he strengthened his Commission by expanding 

it to include the post of a consultant for university matters 

to which he appointed Dr. Rihard Zupančič. At the end of 

February, he personally interceded with the central government 

in Belgrade together with Janko Brejc, representative of the 

district government. With the support of the vice chairman Dr. 

Anton Korošec, the intervention was a complete success and 

the government granted the setting up of the university and 

approved 1.4 million krone as the first financial contribution. It 

was also established that the future university would include real 

sciences, i.e. the study of technology. 

Preparations for the Setting up of the 

University of Ljubljana 

The news on the imminent setting up of the University of 

Ljubljana prompted the organisation of preparatory work, as 

there was not much time left until autumn, when the university 

was to open its doors. The University Commission set up five 

sub-commissions with the task of preparing proposals on the 

organisation of faculties. Three members of the University 

Commission were appointed to each sub-commission and each 

commission was allowed to further expand its membership with 

university associate professors. Members of the sub-commission 

for theology were Dr. Zorè (head), Dr. Srebrnič and Dr. 

Aleš Ušeničnik; of the sub-commission for law: Dr. Majaron 

(head), Dr. Dolenc and Dr. Švigelj; of the sub-commission for 

medicine: Dr. Kraigher (head), Dr. Plečnik and Dr. Zalokar; of 

the sub-commission for philosophy: Dr. Rostohar (head), Dr. 

Grošelj and Dr. Ozvald; of the sub-commission for technology: 

92 

Eng. Šuklje (head), Dr. Plemelj and Mr. Rataj (eng.). They 

appointed a special sub-commission, which was responsible for 

the preparation of provisional facilities and special equipment 

by autumn and a sub-commission for the organisational Statute. 

They also appointed the management of the future university 

library. They adopted the proposal that the first departments 

of the College of Technology, which would be organised in the 

Ljubljana Trade School, were to begin operating after Easter. The 

sub-commissions swiftly prepared the plans for the organisation 

of individual faculties, which were approved by the University 

Commission and submitted to the Commission for Education 

and Religious Affairs on 31 March 1919 to be studied and 

realised as soon as possible. These plans included all mandatory 

chairs, teaching staff, lists of seminars and institutes, study 

orders, schedules and budgets for each faculty. The University 

Commission warned the Commission for Education and 

Religious Affairs that the preparations needed to be accelerated 

in order for regular lectures to be able to start in the autumn of 

1919. It also proposed the appointment of first full professors, 

who would be able to take over the organisation of the faculties 

immediately after their appointment. 

Verstovšek repeatedly reminded the Belgrade authorities about 

the promised financial funds until the Minister of Education 

informed him that the question of the University of Ljubljana 

had been postponed until after the Paris Peace Conference. 

At the extraordinary meeting of the University Commission, 

its members nevertheless spoke in favour of actions for setting 

up the university and the Commission for Education and 

Religious Affairs sent the Minister of Education a request for 

the fastest possible solution to the university question, as they 

soon received a negative answer from Zagreb on the setting 

up of parallel Slovenian chairs at the University of Zagreb. At 

their next meeting on 16 April, the decision on the beginning 

of the higher education study programme of technology was 

adopted. The members of the University Commission decided 

to inform the representatives of all three political parties about 

the seriousness of the situation and to present them a special 

memorandum drawn up by Rostohar. At the conference held on 

26 April, these representatives were briefed on the current work 

of the Commission and another memorandum was prepared 

at the request of the representatives. This memorandum was 

prepared by Ramovš and it included the explanation of all plans 

regarding the university. 

In Belgrade, progress was made in the beginning of June, when 

it became clear that the Ministry of Education had already 

submitted the bill on the setting up of the University of 

Ljubljana to the Council of Ministers. At the fifteenth session 

of the University Commission held on 5 July 1919, it was clear 

that the Council of Ministers had already discussed the bill but 

that there was substantial opposition against the setting up of a 

Faculty of Medicine. Majaron therefore went to Belgrade and

explained the urgent need for the Faculty of Medicine to the 

Minister. The Minister accepted his arguments and proposed 

that the act regarding the University of Ljubljana would include 

the validity of the Belgrade Statute for the Ljubljana University 

until the University Council of the University of Ljubljana 

proposed a different Statute. On 23 July 1919, the Regent signed 

the Act on the University of the Kingdom of Serbs, Croats 

and Slovenians of Ljubljana, which was issued in the Službene 

novine (Official Gazette) a month later. This marked the formal 

setting up of the first Slovenian university, which encompassed 

five faculties: the Faculty of Philosophy, the Faculty of Law, the 

Faculty of Theology, the Faculty of Technology and the Faculty 

of Medicine. 

The Higher Education Study Programme of 

Technology 

In organisational matters, the aspirations for a Slovenian 

university before the First World War were based on the 

Austrian model of a university with four faculties, while the 

study of technology in Austria was organised outside the 

framework of a university and as a College of Technology. As 

there was no college of technology in the country, Milan Šuklje, 

professor at the Ljubljana Trade School, immediately after the 

revolution outlined courses in geodesy, which would be held at 

this school. At the meeting held on 23 November 1918 which 

was attended by representatives of Slovenian technologists, Dr. 

Kasal suggested that a special Faculty of Technology should be 

part of the University of Ljubljana according to the American 

model. 

As it was possible for the lectures to start immediately, even 

though in a modest form, which would help the students 

of technology who were unable to continue their studies at 

Austrian universities, the Slovenian technologists did not 

wish to wait until the University of Ljubljana was set to fulfil 

their desire for the establishment of a higher education study 

in Ljubljana. In the beginning of 1919, the Association of 

Engineers prepared a special memorandum on the setting up of 

the College of Technology in Ljubljana and submitted it to the 

University Commission on 30 January 1919. It was presented 

at the Commission’s 7th session by Mr. Šuklje, who asked the 

Commission to advocate for the setting up of a College of 

Technology in Ljubljana, while Professor Grošelj pointed out 

that this would play an important role in the future and thus 

suggested that in the summer semester, some kind of vocational 

courses would be set up. If this happened, no one could question 

the College of Technology anymore. 

The University Commission unanimously adopted the proposal 

on the urgency and the justification for a college of technology in 

Ljubljana but they stressed that despite the urgent need to help 

93 

the students, the setting up of a college of technology needed to 

be conducted as thoroughly as the setting up of the university. 

On 6 February, the government for the first time reported to 

the central government about the needs of higher education in 

Ljubljana through the Commission for Education and Religious 

Affairs. They stressed the importance of higher education in the 

field of technology and the lack of technological colleges in the 

country. The Commission for Education and Religious Affairs 

recommended that the Belgrade authorities set up a higher 

education study of technology in Slovenia. 

When the Belgrade government granted the setting up of 

a university with real sciences, including also the study of 

technology, in the beginning of March, the planned college 

of technology was replaced by the Faculty of Technology. The 

sub-commission for technology prepared a detailed plan that 

foresaw the study plans of the Czech and Austrian institutions 

to be taken over for the first two years, which would guarantee 

the reciprocity of Slovenian students. Later, the Faculty of 

Technology was to be designed so as to meet the needs and 

enable competition with the western technical culture that 

was based on a high scientific level. Lectures at the Faculty of 

Technology were planned to start with the first extraordinary 

course for builders, mechanical engineers, electrical engineers, 

miners and geodesists on 1 May 1919 and would last until 15 

July. The second extraordinary course was planned to last from 

15 August to 31 October and on 15 November, the first course 

for the second grade was planned to start, which would also 

mark the beginning of regular classes for the first two grades. In 

the proposal, the government was asked to immediately set up 

three chairs – for Mathematics, Mineralogy and Chemistry and 

seven part-time positions for assistant professors with teaching 

mandates – two for Mathematics and one for Descriptive 

Geometry, Geodesy, Technical and Architectural Drawing, 

Mechanical Drawing and legal subjects. 

The candidates for the first three chairs at the Faculty of 

Technology were Dr. Rihard Zupančič, Dr. Karel Hinterlechner 

and Dr. Maks Samec. Zupančič, who lost his position in Vienna, 

was an active participant at the Commission for Education 

and Religious Affairs in its preparations for the setting up 

of a university in Ljubljana. At the time when the University 

Commission was discussing their appointment for professors 

at the chairs of Mineralogy and Chemistry, Hinterlechner and 

Samec were still in Vienna and the Commission also did not yet 

have their professional evaluations. Despite the admonitions 

coming from the ranks of the technology field saying that the 

setting up of courses would be delayed, Rostohar spoke in 

favour of the Commission having to adhere to the resolutions 

on the appointment of professors, which it had adopted at its 

first sessions, also to receive professional evaluations for these 

two professors. This is why at its tenth session, the Commission 

postponed its decision on the proposal of a Faculty of Technology.

After the professional evaluations had been submitted to the 

University Commission, the first three full professors for 

technology were unanimously confirmed at the Commission's 

12th meeting. 

The newly received news that the setting up of the university 

had been postponed did not hinder the preparations which were 

already on their way. Commissioner Verstovšek also believed that 

the technical course should be started immediately according to 

the elaborated plan, while the costs were to be covered from the 

provincial University fund. At its general meeting held on 15 

April, the Association of Engineers adopted a resolution which 

was sent to the district government on 27 April. The resolution 

demanded that the temporary higher education course in 

technology be started immediately, as the Faculty of Technology 

could no longer be opened in May. The district government was 

to entrust the management of this course to a special board of 

trustees, while the costs would temporarily be covered from 

the university fund. It also needed to be arranged that this 

course would be recognised as a completed higher education 

semester. The district government granted the proposal and on 

2 May 1919 issued the Decree on the Setting up of a Temporary 

Higher Education Course in Technology for the Fields of 

Construction, Mechanical and Electrical Engineering, Mining 

and Land Surveying, which determined that the lectures for the 

first and second extraordinary semester of the first grade would 

be held from May to November 1919 according to the plan of 

the Belgrade Faculty of Technology and technological colleges 

in the territory of former Austria. The University Commission 

proposed to the district government that they appoint the 

following professors at the course of technology: Dr. Rihard 

Zupančič for Mathematics I, Jaroslav Foerster for Descriptive 

Geometry (lectures), principal of the higher grammar school 

Professor Jože Mazi for practical work in Descriptive Geometry 

(his assistants would be Ladislav Bevc and Milan Fakin), Dr. 

Milan Vidmar for Mechanics I, Prof. Dr. Maks Samec for 

General Chemistry, Prof. Dr. Pavel Grošelj for Mineralogy, Ivan 

Vurnik (Eng. Arch.) for Technical Drawing, M. Mihor (Eng.) for 

Mechanical Drawing, Miroslav Kasal (Eng., Phd.) for Situation 

Drawing, Leo Novak (Eng.) for Lower Geodesy and Ladislav 

Bevc (Eng.) as assistant for practical work in Geodesy. 

The district government realised the appointments on 19 May. 

On the same day, the courses were ceremoniously declared open 

and the ceremony was attended by the president of the district 

government Janko Brejc, commissioner Verstovšek, deputy 

mayor Triller, members of the University Commission and the 

Association of Engineers and the entire teachers’ assembly. The 

opening addresses were followed by lectures held by Dr. Milan 

Vidmar Engineer- Philosopher and Machine- Giant, and Dr. 

Rihard Zupančič About Mathematics in Technical Sciences. 

Classes were held from May until November. In the first semester, 

there were 32 hours of lectures and 32 hours of practical work a 

94 

week. In the second semester, there were 36 hours of lectures and 

38 hours of practical work a week. During this time, the students 

covered the full curriculum of the first grade of the technical 

college and in the autumn of 1919, they were able to enrol in the 

third semester of the Ljubljana Faculty of Technology. Lectures 

held at the higher education course of technology are regarded 

as the first university lectures in Ljubljana. 

The Registrars of the First Slovenian 

University 

After the Act on the Setting up of the University of the Kingdom 

of Serbs, Croats and Slovenes had been adopted, the university’s 

registrars were appointed. On the last day of August 1919, the 

Regent appointed the first professors of the newly established 

university. The long tradition and expert staff of the Ljubljana 

Theological College provided the newly-founded Faculty 

of Theology with a good personnel basis. The first three full 

professors were chosen among the professors of this institution. 

The expert opinions for their appointment were contributed by 

the Zagreb Faculty of Theology. Dr. Aleš Ušeničnik, professor of 

Dogmatics, was appointed full professor of Philosophy; Dr. Franc 

Ušeničnik, professor of Ethics and Pastoral Care, was appointed 

full professor of Pastoral Theology; Dr. Ivan Zoré, professor of 

Church History and Canon Law, was appointed full professor 

of the Faculty of Theology in the same field. There were four full 

professors appointed to the Faculty of Law: full professors of 

the University of Vienna Dr. Ivan Žolger for International Law, 

associate professor of the University of Černovice Dr. Leonid 

Pitamic for Administrative Law, private assistant professor of the 

University of Zagreb Dr. Bogumil Vošnjak for Public Yugoslav 

Law and the custodian of the university library in Prague Dr. Ivan 

Žmavc for National Economy. The first teachers’ assembly at the 

Faculty of Philosophy was comprised of the full professor of the 

University of Černovice, Dr. Josip Plemelj, who was appointed 

at the Chair of Mathematics, full professor at the University of 

Graz, dr. Rajko Nahtigal for General Yugoslav Philology, private 

assistant professor at the University of Graz, Dr. Fran Ramovš for 

Slovenian Language and the custodian of the Imperial Library in 

Vienna, Dr. Ivan Prijatelj for the History of Slavonic Literature of 

the New Period with Special Emphasis on Slovenian Literature. 

At the Faculty of Technology, they appointed professors who 

had already been teaching at the higher education course in 

technology: professor of technology in Vienna, Dr. Rihar 

Zupančič for Mathematics, mining councillor of the Institute 

of Geology in Vienna Dr. Karel Hinterlechner for Mineralogy 

and Petrography, professor of the Vienna grammar school, Dr. 

Maks Samec for Chemistry and assistant professor of the Vienna 

Faculty of Technology Dr. Milan Vidmar (eng.) for Electrical 

Engineering. At the Faculty of Medicine, they appointed two full

professors who were previously both private assistant professors 

at the Czech University of Prague: Dr. Albert Botteri for 

Ophthalmology and Alfred Šerko (MD and Phd – Philosophy) 

for Neurology and Psychiatry. Dr. Janez Plečnik, prosector of the 

district hospital in Ljubljana was appointed associate professor 

for Pathologic Anatomy. 

The Work of the University Council 

The setting up of the university slowly brought an end to the work 

of the University Commission. In its ten months of operation, 

the Commission held nineteen sessions, including two extraordinary 

sessions. In September 1919, there were two more sessions. 

The penultimate session on 11 September was also attended by 

the newly appointed full professors, who met as the University 

Council on 18 September. The University Council became the 

highest authority of the newly established university. Under the 

chairmanship of Josip Plemelj and with deputy chairman Rihard 

Zupančič and manager Fran Ramovš, the Council took over 

the operation of the University Commission and managed all 

the work for the opening of the university. At its first meeting, 

which also included a discussion about the university seal and the 

corresponding explanation of Professor Nahtigal, the University 

Council unanimously adopted the decision that the official title 

would include the noun, university (univerza) and the adjective, 

university (univerzitetni), since foreign institutions, which the 

university would be in contact with sooner or later, would not 

be able to understand the term vseučilišče, as the latter does not 

give the true character of the school. 

The University Council managed all university and faculty 

matters until the Faculty Councils were established and their 

rectors and deans elected. It was faced with several difficult 

tasks. The facilities for the new university had to be determined, 

the teachers’ assembly completed, so that lectures at all main 

chairs of all faculties could begin, they had to find apartments in 

Ljubljana for the professors, the accommodation and board for 

future students had to be regulated and the questions regarding 

the legislative matters of the new university were also unresolved. 

Article 3 of the Act on the University of Ljubljana stipulated 

that the university must be managed according to the act and 

decrees of the University of Belgrade as of 27 February 1905 and 

23 July 1919 until special acts for the University of Ljubljana 

were adopted. 

It was Majaron’s opinion that the general decrees were rather 

in line with the decrees of the known universities and with the 

proposals of the University Commission. This however did 

not apply to decrees for individual faculties, especially with 

regard to study materials and the organisation of lectures and 

exams, and so the Faculty Councils should propose individual 

changes. The Faculty Councils of the Faculty of Theology and 

95 

the Faculty of Medicine would additionally have to prepare 

special decrees, as these two faculties were not present at the 

University of Belgrade. The Faculty Council of the Faculty of 

Theology elaborated a detailed faculty decree and submitted 

it to the University Council. In expectation of a forthcoming 

University Act and a general University Decree, which would 

result in the rearrangement of the Faculty Decrees, the University 

Council proposed a postponement until new regulations had 

been adopted. In waiting for the new act, the Faculty Council 

addressed the Ministry of Education with the request that the 

Faculty followed the decrees of the Zagreb Faculty of Theology 

until the new University Act was adopted. In June 1920, the 

University Council adopted the provisions for certification 

examinations for the Ljubljana Faculty as were applied in 

Zagreb. Following a decree issued by the Ministry of Education, 

the Zagreb viva voce examination order began to be applied as 

from 24 December 1920. The Faculty of Law elaborated the plan 

for the Decree on the Study of Jurisprudence and Social Sciences 

and Theoretical Exams at the University of the Kingdom of 

Serbs, Croats and Slovenes in Ljubljana and submitted it to the 

district government, which adopted the decree and published 

it on 17 April 1929 in the Official Gazette of the District 

Government of Slovenia. The new State of Serbs, Croats and 

Slovenes decided that until legislation had been unified within 

the country, the old legislation should apply. Together with 

the knowledge of the Austrian system of legal education, this 

was the reason for organising the study similarly to Austrian 

universities. Post-war conditions also prevented the direct use 

of the Belgrade study order at the Faculty of Philosophy. This 

study order did not enable students who had studied at Austrian 

universities to conclude their study. In addition, some of these 

students had already become candidates for graduation and 

had already taught as substitute teachers. The organisation of 

secondary schools in Slovenia did not provide employment for 

candidates who had graduated in subjects which were not taught 

in Slovenian secondary schools or which were taught only to a 

smaller extent. With the approval of the University Council, 

the Faculty Council thus prepared a new study order, which was 

based on the regulations for graduate and professorship exams 

valid in pre-war Serbia but it also considered former Austrian 

regulations, especially with regard to exam groups. The instructions 

at the Faculty of Technology were conducted according to 

the plan of the Belgrade Faculty of Technology and technological 

colleges in the territory of former Austria. The activity of the 

Ljubljana Faculty of Medicine was limited to lectures and exams 

of the first viva voce examination in medicine and the study plan 

was taken over from the Zagreb Faculty of Medicine. A special 

act, which was to regulate the operation of the University of 

Ljubljana, was never published, as a unified University Act for 

all universities in the country had been under preparation since 

March 1920 and was published only in 1930.

In the beginning of October, all faculties prepared their budgets, 

which the Ministry in Belgrade reduced and it also stalled with 

the final allocation of the approved funds. The students protested 

against this and also asked for the prompt appointment of new 

professors. The appointments from the end of January 1920 

meant that in the second semester, individual chairs would be 

filled. In the summer semester of the first academic year, lectures 

began at the Faculty of Law. 

The winter semester of the first academic year officially began 

on 1 December. The first lecture at the University of Ljubljana 

was held on 3 December by Prof. Dr. Fran Ramovš – Historic 

Grammar of the Slovenian Language. Lectures and practical 

work were held until 15 March and the summer semester began 

on 6 April and lasted until 30 June. At the end of the first 

academic year, the crown prince and regent Alexander visited the 

University of Ljubljana as part of his tour of Slovenian towns. 

The Completion of the University 

At the meeting of the University Council on 12 November, 

the first permanent university office-holders were elected. Josip 

Plemelj became the first rector of the university and Rihard 

Zupančič was elected vice-rector. The faculties elected their first 

deans and vice-deans. Prof. Rajko Nahtigal was elected dean 

of the Faculty of Philosophy and Prof. Ivan Prijatelj vice-dean, 

Prof. Alfred Šerko became dean of the Faculty of Medicine 

and Prof. Albert Botteri vice-dean, the dean of the Faculty of 

Technology was Prof. Karl Hinterlechner and vice-dean Prof. 

Maks Samec; Prof. Franc Ušeničnik was elected dean of the 

Faculty of Theology and Prof. Janez Zorè vice-dean. The Faculty 

Council of the Faculty of Law met in Paris, where its members 

still operated within the peace delegation. Prof. Leonid Pitamic 

was elected dean and Prof. Gregor Krek vice-dean. Professor 

Pitamic returned to his homeland in the beginning of January 

and took over the further organisational work for the faculty. 

After the deans had been elected, a University Administration 

was set up. It was comprised of the rector as the chairman and 

of the deans of all the faculties. This administration took over 

all the tasks from the University Council, which had been 

stipulated by the Act at the University of Belgrade: to attend 

to all financial matters of the university, its assets, facility and 

other facilities, which were needed to hold lectures, to decide 

on granting state subsidies to students, to propose officials to 

the Ministry of Education and to attend to the appointment of 

part-time teaching staff. 

During the winter semester, individual Faculty Councils, 

together with the University Council, tried to staff the faculties 

so as to occupy all the urgently needed chairs. At the Faculty 

of Philosophy, the registrars were joined by Dr. Artur Gavazzi 

as full professor for Geography and the associate professors Dr. 

96 

Ljudmil Hauptman for History of the Middle Ages, Dr. Nikola 

Radojčič for History of the Serbs and Croats, Dr. Karel Ozvald 

for Pedagogy, Dr. Marijan Salopek for Geology and Dr. Jovan 

Hadži for Zoology. Dr. Jakob Kelemina and Dr. Izidor Cankar 

were appointed assistant professors for Germanic Philology 

and Art History respectively. The part-time professors were 

Dr. Ivan Lunjak for Classical Philology and Dr. Josip Mantuani 

for History of Antique Art and Archaeology and the part-time 

teachers were Dr. Josip Pipenbacher for the Introductory Seminar 

Course in Latin and Dr. Josip Debevec for the Introductory 

Seminar Course in Greek. The Faculty Council of the Faculty 

of Philosophy granted extraordinary lectures on Theoretic 

Philosophy to be held by Dr. France Weber, a private assistant 

professor from the University of Zagreb and Botany was taught 

five hours a week by the visiting professor Dr. Franc Jesenko, full 

professor of the Faculty of Forestry and Economy in Zagreb. 

From the four registrars of the Faculty of Law, Ivan Žmavc, 

librarian of the University of Prague, did not accept the 

appointment and remained in Prague. Professor Bogumil Vošnjak 

as well did not assume his position, as he was elected member of 

the constitutional council and thus appointed as ambassador to 

Prague. In the first or summer semester at the Faculty of Law, 

Ivan Žolger did not yet hold lectures, as he was still involved 

with the peace delegation in Paris. In the first academic year, 

the following professors were appointed full professors at the 

Faculty of Law: Dr. Gregor Krek for Roman and Citizen Law, 

Dr. Anton Skumovič for Roman Law and Civil Legal Order, 

Dr. Metod Dolenc for Criminal Law and Criminal Legal Order 

and Dr. Franc Eller for Financial Law and Financial Science. Dr. 

Rado Kušej was appointed associate professor for Canon Law 

and the part-time professors Dr. Janko Polenc and Dr. Milan 

Škerlj began lecturing Criminal Law and Yugoslav Legal History 

and Commercial Law and Laws on Bills of Exchange respectively. 

Other part-time teachers holding lectures were Dr. Stanko 

Lapajne for International Private and Criminal Law and Dr. 

Bogumil Senekovič and Dr. Henrik Steska for Administrative 

Law. 

In addition to its three registrars, the Faculty of Medicine was 

expanded to include the part-time teachers Dr. Pavel Grošelj, 

who held lectures on Bibliology (Bibliography) and Dr. Josip 

Reisner for Physics. 

During the first academic year at the Faculty of Technology, 

Dr. Alojz Král was appointed associate professor for Technical 

Mechanics, assistant professor Ivan Vurnik lectured on Civil 

Engineering and part-time professor Ivan Arh on Surveying. 

Part-time teachers at the Faculty of Technology were Josip Mazi 

for Descriptive Geometry, Leo Novak for Lower Geodesy, Rado 

Kregar for Geodetic Drawing, Alfonz Gspan for Techniques 

of the Land Register, Ciril Pirc for Spherical Astronomy, Dr. 

Valentin Kušar for Physics, Dr. Marij Rebek for Chemistry, Josip 

Zidanšek for Agriculture, Dr. Milan Škerlj, who gave lectures on

Fundamental Teachings of Valid Civil Law for Technologists, Dr. 

Edvard Pajnič for Laws and Decrees for Geodesists, Ivan Škarja 

for Administrative Law, Dr. Albin Kandare for Bookkeeping, 

Dr. Otmar Krajec for Hygiene, Dr. Mavricij Rus for First Aid 

and Stane Premelč for Mechanical Technology.. 

There were two more full professors appointed to the Faculty 

of Theology: Dr. Josip Srebrnič for Old Christian Literature 

and History of Greek and Slavic Churches and Dr. Franc Grivec 

for Fundamental Theology. The part-time professors were Dr. 

Franc Lukman for Historic Dogmatics and Dr. Matija Slavič 

for Biblical Sciences of the Old Testament. Assistant professor 

Dr. Andrej Snoj held lectures on Biblical Sciences of the New 

Testament and the part-time professors Dr. Gregor Rožman and 

Dr. Josip Ujčič held lectures on Canon Law and Moral Theology 

respectively. The part-time teachers at the Faculty of Theology 

were Dr. Janez Fabijan for Systematic Dogmatics, Dr. Josip 

Demšar for Catechetics and Pedagogy, Dr. Stanko Premrl for 

Church Music, Dr. Mihael Opeka for Homiletics and Dr. Franc 

Kimovec for Christian Archaeology and Church Art. 

Facilities 

In March 1919, the University Commission appointed a new 

sub-commission for the premises of the university whose task 

was to find an appropriate facility which would temporarily 

accommodate the University of Ljubljana. At its meetings, the 

Commission came to the conclusion that in Ljubljana, private 

apartments and public buildings were full and therefore no other 

buildings could be considered than barracks. There were six 

barracks in Ljubljana at the time and the Commission believed 

that one could be allocated to the University. The new facility of 

the Home Guard barracks seemed to be the most appropriate, 

as it was located close to the district hospital, which would be 

especially appropriate for the Faculty of Medicine. There were 

95 rooms on three floors and the Commission believed that 

these could temporarily accommodate four faculties, while the 

Faculty of Theology would be located in the former students’ 

hostel, Alojzijevišče. The sub-commission was aware that this 

proposal interfered with the military sphere but it believed 

that the competent military circles would gladly welcome the 

intention that the Slovenian race within the triunity of nations 

would get its deserved 'cultural fireside' as soon as possible. 

The University Commission repeatedly sent reminders to the 

Minister of Defence, General Hadžič in Belgrade, who finally 

answered that this decision could only be taken by the military 

commander in Ljubljana. On 21 September, the delegation of 

the University Council visited General Smiljanič asking him to 

allow the university to be located in the former Austrian Home 

Guard barracks. His answer was a negative one. The Ljubljana 

government later offered the University the Provincial Mansion 

97 

and the facility of the Trade School. The University was not too 

enthusiastic about these facilities, as it was more interested in 

the grammar school and the institution for the deaf and dumb. 

The university finally settled on the second option and part of 

the first floor of the Provincial Mansion accommodating the 

Faculty of Philosophy and the Faculty of Law together with 

individual university offices (the Rectorate, four Dean’s Offices, 

accounting and enrolment office). At the Provincial Mansion, 

the University occupied 24 rooms and studies. The Faculty of 

Technology, whose course in technology was already held at the 

Trade School, was given eight rooms for the first academic year 

at that facility and in addition occupied half of the basement area 

in the facility of the grammar school, which were offered to the 

Institute for Chemistry free of charge by 'Kranjska hranilnica'. 

The University concluded a tenancy agreement with the bishop’s 

ordinary office to accommodate the Faculty of Theology at the 

former students’ hostel Alojzijevišče. By the time the lectures 

began, the faculty had prepared two lecture halls and a teachers’ 

room, while the other rooms for the Faculty’s first academic year 

were located in the Bishop’s Seminary together with the Dean’s 

Office. The Faculty of Medicine was located in the pathology 

ward of the district hospital to which was added an additional 

floor, while the basements had been refurbished. In spring 1920, 

the construction of a new Anatomic and Physiological Institute 

began behind the pathology building along Zaloška cesta. The 

Faculty of Law had two lecture halls at the Provincial Mansion 

along with one meeting room, which they also used for lectures. 

The university’s facilities in its first academic year did not meet 

its needs, so lectures were also held in the museum and in 

different secondary schools when these facilities were available. 

Even bigger problems became evident for the next academic 

year and due to the lack of facilities, there was even a one-day 

strike by the students. The University Council tried to enable 

the University to be given the entire Provincial Mansion, while 

they saw the final solution to the problem in the construction 

of a new university facility with a pavilion construction, which 

would enable the university to be constructed gradually. 

The Library 

When final preparations for the setting up of the University of 

Ljubljana began with the appointment of the sub-commissions 

with the University Commission in March 1919, they also set 

up a sub-commission for the university library, which discussed 

three different concepts of a future university library by the 

summer of 1919. The first proposal foresaw that the university 

library would acquire its initial funds by connecting the library 

material of all public libraries and archives in the Slovenian 

territory. The second proposal spoke in favour of developing 

individual institute libraries without a central university

library, which was supposed to be the best foundation for the 

university’s scientific work. The third proposal, which had been 

submitted by the department for the university library, was the 

revitalisation of the national study library, the former lyceum 

library, which was the first public library in Ljubljana and whose 

rich and scientific funds made it a good basis for a university 

library. The national study library was planned to remain in 

its old facility, while new facilities were to be prepared and 

equipped in the facility of the university with all new materials 

for the future university library. The reasons why a library had 

not been set up together with the setting up of the university, 

were probably formal in nature, as the Belgrade Statute did not 

foresee a university library and such a library could therefore 

only be set up with a special act. Faculties, seminaries and 

institutes began setting up their own libraries to serve the needs 

of students and professors. The professors themselves saw to the 

acquisition of the necessary professional literature from abroad. 

They used their connections to obtain collections and books for 

free or they purchased them underneath the counter at a low 

price. And this was done at a time when they could not even 

be sure whether they would themselves be provided with the 

most modest material existence. Karel Hinterlechner proposed 

and purchased part of the private library of the retired principal 

of the National Institute of Geology in Vienna, Guidon Stache 

for 3,000 Kroner. The library contained several documents 

relating to the Slovenian territory, as Stache operated as a 

geologist in Slovenia almost all of his life. When moving from 

Vienna to Ljubljana, Professor Maks Samec followed the order 

of Commissioner Verstovšek and purchased books and teaching 

aids for the course according to the list prepared by the assembly 

of assistant professors. When travelling to the Peace Conference 

in Paris as a district courier, Professor Zupančič purchased books 

in the value of 525 F. In the beginning of 1920, the seminar for 

Slavonic Philology was awarded part of the library of Slovenska 

Matica and of the philologist Dr. Maks Pleteršnik. 

Enrolment in the First Academic Year and 

the First Generation of Students 

In autumn 1919, preparations for the work of the first Slovenian 

university were successful to the extent that they enabled the 

University Council to publish the beginning of the enrolment 

period in the winter semester of the first academic year, which 

took place from 15 November to 1 December. This call for 

enrolment was published on 9 October in the daily newspapers. 

The University Council of the University of the State of Serbs, 

Croats and Slovenes somewhat changed the enrolment provisions 

of the Belgrade university decree at its meeting on 10 October 

1919 and issued slightly adapted enrolment instructions. These 

stipulated that in order to enrol in full-time studies, the candidates 

98 

first had to submit the school leaving examination to the faculty 

dean or a leaving certificate, if they had already been enrolled 

at a different university. If all conditions for enrolment were 

met, the dean confirmed the acknowledgment of the acceptance 

form. The students then had to fill out a special application form 

for each lecture. They then went to the university office with all 

the filled out forms and there they were entered in the university 

register on the basis of the acknowledgment of the acceptance 

form confirmed by the dean. The university office kept the report 

card and the student received a record of his/her study. He also 

had to pay the enrolment fee. The same procedure applied to 

the enrolment of part-time students, who however did not hold 

a record of study but entered the lectures in a special form. 

Part-time students were not enrolled and could not take exams. 

694 students enrolled in the first semester: 244 in the Faculty of 

Philosophy, 67 in the Faculty of Medicine, 282 in the Faculty of 

Technology and 101 in the Faculty of Theology. At the Faculty 

of Philosophy and at the Faculty of Theology, lectures began 

for all semesters, in the Faculty of Medicine for the first and in 

the Faculty of Technology for the first and third semester. In 

the summer semester, the Faculty of Law with its 241 enrolled 

students began its full operation. All together, there were already 

763 students enrolled in the summer semester. The majority of 

the students were male. In the winter semester, there were 18 

female full-time students (10 at the Faculty of Philosophy, 6 at 

the Faculty of Medicine and 2 at the Faculty of Technology). 

There were also 6 female students enrolled part-time at the 

Faculty of Philosophy. In the summer semester, the number 

of female students increased to 21 with two full-time female 

students enrolling in the Faculty of Law and three in the Faculty 

of Technology. There were also 4 part-time female students at 

the Faculty of Philosophy, which increased the number of female 

students to 25. There was only a small number of part-time 

students, 24 in the winter and 25 in the summer semester. 

With regard to the nationality of the students who were not 

Slovenes, there were 1 Serbian, 23 Croatian, 1 German and 1 

Polish student enrolled in the winter semester and 4 Serbian, 24 

Croatian, 4 German, 1 Polish and 1 Russian student enrolled in 

the summer semester. 

In his book Slovensko študentsko gibanje 1919-1941, Slavko 

Kremenšek stated that the age difference among students was 

substantial. Approximately one half of the students came directly 

from secondary schools, while the remaining group counted 

years that had been lost due to no fault of their own. These 

students came from foreign universities. The philosophers and 

lawyers mostly came from Zagreb, Vienna and Prague, while the 

philosophers also studied in Graz. The Faculty of Technology 

included students, who had previously studied in Zagreb, 

Vienna and Graz. According to their year of birth and the time 

that they graduated from the secondary schools, these students 

were younger than the law students, which was mostly due to the

consequence of enrolment only in the first two grades. One half 

of the generation who had enrolled in the Faculty of Philosophy 

had already graduated from secondary school after the war. Only 

the theologians were able to study at home before the university 

had been set up – they had studied at the Ljubljana Theological 

College. The youngest were medical students, as two thirds were 

post-war graduates. 

The students, who came to Ljubljana as the new university 

centre from foreign universities, brought the tradition of student 

organisations. Already in the first academic year, there were 

eleven student organisations confirmed: the Benefit Society of 

Yugoslav Academics in Ljubljana, which managed the Academic 

Home and the refectory, the Association of Students of the 

Faculty of Philosophy in Ljubljana, the Association of Students 

of the Faculty of Law in Ljubljana, the Association of Yugoslav 

Medical Students in Ljubljana, the Academic Society of Yugoslav 

Technologists in Ljubljana, the Cyril Association of Theologians 

of Ljubljana, the Association of Yugoslav Refugee Academics, 

Ljubljana Section, the Jadran Yugoslav Progressive Academic 

Society, the 'Vstajenje' Academic Society, the Yugoslav Academic 

Sports Club and the Danica Yugoslav Catholic Academic Society 

in Ljubljana. 

Judging from their place of birth, Kremenšek found that the 

first generation of students in Ljubljana included all Slovenian 

regions with the exception of Prekmurje. Students from Koroška 

were rare, while the vicinity of the University of Zagreb retained 

more students from the Štajerska region than from other regions. 

Compared to the conditions before the war, the setting up of 

the University of Ljubljana increased interest in the study of 

medicine and technology. 

The setting up of the university brought higher education 

closer to Slovenian students, as numerous students, who would 

otherwise had not gone to study abroad, were able to enrol in the 

University of Ljubljana. 

99 

Sources 

Arhiv Republike Slovenije (AS) [Archives of the Republic of 

Slovenia]: 

Vseučiliška komisija pri Deželni vladi za Slovenijo, [The 

University Commission at the District Government of Slovenia], 

(AS 100). 

Zgodovinski arhiv in muzej Univerze v Ljubljani [The 

Historical Archives and Museum of the University of Ljubljana] 

(ZAMU): 

Splošni spisi Rektorata za leti 1919 in 1920 [The General 

Documents of the Rectorate for the Years 1919 and 1920], 

(ZAMU IV), 

zapisniki sej Univerzitetnega sveta za študijsko leto 1919/20 

[Minutes of the University Council Meetings for the 1919/20 

Academic Year], (ZAMU IV), 

zapisniki sej Univerzitetne uprave za študijsko leto 1919/20 

[Minutes of the University Management Board Meetings for the 

1919/20 Academic Year], (ZAMU IV).

Literature 

Benedetič, Ana. Pot do slovenske univerze [The Path to the 

Slovenian University]. Ljubljana: Partizanska knjiga, 1981. 

Benedetič, Ana. Poti do univerze [The Paths to the Slovenian 

University]. Ljubljana: Studia humanitatis, 1999. 


bogočastje v narodni in deželni vladi v Ljubljani 1918-1920 

[Karel Verstovšek as the Commissioner for Education and 

Religious Affairs with the National and District Government in 

Ljubljana 1918-1920]. In: Časopis za zgodovino in narodopisje, 

No. 2, 1995, p. 284-291. 

Kremenšek, Slavko. Slovensko študentovsko gibanje 1919-1941 

[The Slovenian Student Movement 1919-1941]. Ljubljana: 

Mladinska knjiga, 1972. 


do druge vojne [The Student Movement from the Setting Up 

of the University to World War II]. In: Petdeset let slovenske 

univerze v Ljubljani: 1919 -1969. Ljubljana: Univerza, 1969, p. 

93-117. 

Mikuž, Metod. Gradivo za zgodovino univerze v letih 

1919-1945 [Material for the History of the University in the 

years 1919-1945]. In: Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani: 

1919- 1969. Ljubljana: Univerza, 1969, p. 53-92. 

Polec, Janko. višje šolstvo v preteklosti in borba za slovensko 

univerzo [Ljubljana's Higher Education Studies in the Past and 

the Struggle for a Slovenian University]. In: Zgodovina slovenske 

univerze v Ljubljani do leta 1929. Ljubljana: Rektorat Univerze 

Kralja Aleksandra prvega v Ljubljani, 1929, p. 3-189. 

Simič, Vladimir. Pravna fakulteta [The Faculty of Law]. In: 90 

let Univerze v Ljubljani: med tradicijo in izzivi časa. Ljubljana: 

Rektorat Univerze, 2009, p. 622–637. 

Stiplovšek, Miroslav. Vloga dr Karla Verstovška pri ustanovitvi 

slovenske univerze leta 1919 [The Role of Dr. Karel Verstovšek in 

the Setting Up of the Slovenian University in 1919]. In: Časopis 

za zgodovino in narodopisje, No. 2, 1995, p. 292-311. 

Šetinc, Lenart. Narodna in univerzitetna knjižnica [National 

and University Library]. In: 90 let Univerze v Ljubljani: med 

tradicijo in izzivi časa. Ljubljana: Rektorat Univerze, 2009, p. 

711–727. 

100 

Zgodovina slovenske univerze v Ljubljani do leta 1929 [The 

History of the Slovenian University in Ljubljana until 1929]. 

Ljubljana: Rektorat Univerze Kralja Aleksandra prvega v 

Ljubljani, 1929. 

Zupanič Slavec, Zvonka. Medicinska fakulteta [The Faculty 

of Medicine]. In: 90 let Univerze v Ljubljani: med tradicijo in 

izzivi časa. Ljubljana: Rektorat Univerze, 2009, p. 550–567.

Ustanovitev Univerze v Ljubljani v letu 1919 

Razstava Univerze v Ljubljani 

(Zgodovinskega arhiva in muzeja Univerze) 

v prostorih rektorata Univerze, 

Kongresni trg 12, Ljubljana 

Zasnova razstave in kataloga: 

dr. Jože Ciperle, muzejski svetovalec, vodja Arhivsko-muzejske službe Univerze 

Tatjana Dekleva, arhivska svetovalka, samostojna svetovalka Univerze 

Urednik kataloga: dr. Jože Ciperle 

Uvod v katalog: dr. Jože Ciperle 

Avtorja besedil: 

dr. Jože Ciperle, Po poti do univerze v Ljubljani 

dr. Jože Ciperle, Auf dem Weg zur Universität Ljubljana 

dr. Jože Ciperle, On the Path to the University of Ljubljana 

Tatjana Dekleva, Ustanovitev univerze v Ljubljani 

Tatjana Dekleva, Gründung der Universität Ljubljana 

Tatjana Dekleva, The Setting Up of the University of Ljubljana 

Avtorja razstave: dr. Jože Ciperle, Tatjana Dekleva 

Jezikovni pregled besedil: dr. Jožica Narat, Jakob Müller 

Prevod v nemščino in angleščino: Prevajalska agencija Alkemist, Ljubljana 

Likovno oblikovanje razstave in grafično oblikovanje kataloga: Rogač RMV, d.o.o., Ljubljana 

Izdala in založila: Univerza v Ljubljani 

Zanjo: prof. dr. Radovan Stanislav Pejovnik, rektor 

Naklada: 1000 izvodov 

Tisk: Collegium Graphicum, d.o.o., Ljubljana 

© Univerza v Ljubljani, Arhivsko-muzejska služba 

Razstavo in katalog sofinancira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije. 

V skladu z določili Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah je brez pisnega dovoljenja izdajatelja 

in založnika prepovedano kakršno koli reproduciranje te publikacije oz. katerega njenih delov. 

Ljubljana, 2009 

CIP - Kataložni zapis o publikaciji 

Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 

378.4(497.4Ljubljana)(091)(083.824) 

UNIVERZA (Ljubljana) 

Ustanovitev Univerze v Ljubljani v letu 1919 : občasna razstava 

od decembra 2009 do februarja 2010 / [avtorja besedil Jože Ciperle, 

Tatjana Dekleva ; urednik kataloga, uvod v katalog Jože Ciperle ; 

prevod v nemščino in angleščino prevajalska agencija Alkemist]. - V 

Ljubljani : Univerza, 2009 

ISBN 978-961-6410-25-0 

1. Gl. stv. nasl. 2. Ciperle, Jože 

248441088

Naslovnica prve knjige promocijskega protokola doktorandov ljubljanske univerze. 

NA OVITKU ZADAJ: Svečana listina ljubljanske univerze o podelitvi častnega doktorata dr. Danilu Majaronu z dne 

22. junija 1929.

ISBN 978-961-6410-25-0

Razstavni katalog Ustanovitev Univerze_WEB

Erfolgreiche ePaper selbst erstellen

Template löschen?

Als Template speichern?