PDF 3,15Mb

teri bežijo, se – med drugim – skrivajo tudi v knjige in v njih odkrivajo
potrditev ter začasno zatočišče.
Zato bi na tem mestu, če imate še trohico potrpežljivosti, povedala
kratko, povsem resnično zgodbo. Nedavno tega sem ji bila sama
priča, potem pa sem, prepričana v neizogibnost razpleta te zgodbe, ki
pripoveduje prav o odvečnosti in nelogičnosti podrejanja človeških eksistenc
in identitet pojmom “narodov”, “držav” in “meja”, slišala še eno
zgodbo s podobnim izhodiščem in podobnim koncem.
Zgodba pripoveduje o družini hrvaških Srbov – Srbov, ki so bili
rojeni na Hrvaškem, ki so tam odrasli in ki so tam preživeli vse svoje
življenje, ki so Srbi po narodnosti, njihova domovina pa je Hrvaška.
Ta velika družina, ki jo sestavljajo oče, mati, sin, sinova žena in njuna
sinova, je živela v Baniji, pokrajini v notranjosti Hrvaške, poznani prav
po narodnostni premešanosti, po hriboviti, razkošni naravi, gostih gozdovih,
nadvse rodovitnih sadovnjakih in dobrem domačem žganju “iz
banijskih sliv”. Sredi devetdesetih let je bila med vojno na Hrvaškem
ta družina tako kot marsikatera druga prisiljena zapustiti svoj dom, ki
so ga postavili z veliko muke in truda, v katerem so prebili vse svoje
življenje in na katerega so bili navezani. Vojna jih tako kot marsikoga
drugega ni vprašala, kaj si oni mislijo o vsem tem in kaj čutijo – med
vojno na Hrvaškem so bili Srbi, da ne rečemo “četniki”, in kot taki
so morali zapustiti Hrvaško. Globokoumna logika vsake vojne, tudi
te, je med drugim velevala – očistiti Hrvaško Srbov, očistiti Srbijo
Hrvatov, srbski del Bosne očistiti Hrvatov in Muslimanov ... z eno
besedo – logika, kakršni zdrav razum stežka sledi. V “duhu te logike”
je bila ta srbska družina izgnana v Srbijo. “Odnesli so celo kožo”, v
obdobju, ki je sledilo, se jim je celo posrečilo svojo veliko, bogato
kmetijo na Hrvaškem prodati neki hrvaški družini, resda za precej
manj denarja, kolikor je bilo posestvo vredno. Družina je dolga leta
živela v nadvse slabih razmerah – nameščena v begunskih centrih,
potem pa so v nekem manjšem mestu nedaleč od glavnega srbskega
mesta Beograda kupili hišico z dvoriščem in obdelovalno zemljo. Tam
ta družina prebiva še danes, sin in njegova žena sta našla zaposlitev v
krajevni šoli, njuna sinova sta nadaljevala s šolanjem. Uredili so hišo,
48