Castrum Leibach - Ljubljana

Odvetništvo je bilo torej nadvse pomembna oblastna in tudi zelo donosna funkcija inv primeru oglejskega patriarhata so jo opravljali samo pripadniki najvišjega plemstva.Od leta 1125 je bil ta urad deden v rodbini goriških grofov, pred tem pa so ga imeliv svojih rokah pripadniki različnih visokoplemiških rodbin. V drugi polovici 11.stoletja so to bili Eppensteinci, koroška vojvodska rodbina, v kateri sta bila odvetnikaMarkvard (1064-1074) in kot naslednik njegov sin Henrik III., ki je funkcijo oglejskegaodvetnika nemara opravljal do leta 1090/93, ko je postal koroški vojvoda. Kot odvetnikga je nasledil Burkhard iz bavarskega Moosburga, drugače istrski mejni grof, ki ga jenajkasneje leta 1102 nasledil njegov zet Konrad iz Lungaua, ki je to funkcijo opravljaldo leta 1112, ko je umrl. Vsi našteti, razen Burkharda, so tudi vpisani v Nominadefunctorum kot dobrotniki oglejskega kapitlja: Markvard v 29. vrstici I. stolpca,Henrik v 22.-24. vrstici I. stolpca in Konrad v 25. vrstici I. stolpca. Tako glede nadejstvo, da nam iz drugih virov med Konradom in Majnhardom I. Goriškim, ki je kotoglejski odvetnik izpričan leta 1125, ni poznan noben nosilec te funkcije, kot tudiupoštevaje, da v Nomina defunctorum Konradovemu vpisu sledi vpis o Rudolfu in njegovidaritvi (vrstici 26 in 27 v I. stolpcu), je upravičeno sklepati, da je moral biti Rudolfodvetnik oglejske cerkve ravno v vmesnem času (1112-1125) in da je v ta čas potrebnoumestiti tudi njegovo daritev dvajsetih kmetij pri ljubljanskem gradu.Zaključke glede časovne umestitve Rudolfa na podlagi njegove omembe v Nominadefunctorum pa potrjuje tudi listina, datirana s 7. aprilom 1126 in izgotovljena nekjeob reki Soči (actum Ysonzo), torej v takratni Furlaniji. Tedaj je neki Rudolf »iz krajaTarcento« (Růdolfus de loco Tercento) podaril proštiji Sv. Petra v Berchtesgadnu zahodnood Salzburga bogato posest, ki jo je imel v Karniji in v Furlaniji. Dogodka ob Sočise je udeležil krog zelo prominentnih visokoplemiških oseb, ki s svojo navzočnostjoizkazujejo, da je moral tudi Rudolf iz Tarcenta, kraja severno od Vidma v Furlaniji,pripadati isti družbeni skupini. Med ugledneži, ki so prišli leta 1126 na Sočo, je naprvem mestu naštet grof Bernhard Spanheimski († 1147), ki je imel takrat v spanheimskirodbini vodilno vlogo in v katerega listini iz leta 1146 je naveden prejomenjeni spanheimski ministerial Ulrik iz Ljubljane. Skupaj z Bernhardom je prišeltudi njegov starejši brat in koroški vojvoda (1124-1134) Engelbert II. († 1141), ki staga spremljala dva sinova: istrski mejni grof Engelbert III. (1124-1173), omenjenmed drugim v tradicijski notici iz leta 1144, v kateri se njegov nečak Ulrik imenujepo Ljubljani, ter Ulrik I. († 1144), ki je leta 1134 nasledil očeta na koroškem vojvodskempoložaju in je bil oče ljubljanskega Ulrika. Naslednji je v seznamu prič naštet grofMajnhard I. Goriški († ok. 1142), ki je le malo pred tem postal oglejski odvetnik inkaterega mati Diemuta je bila sestra Bernharda in Engelberta II. Spanheimskega.Med preostalimi devetimi prav tako prominentnimi pričami, ki so se imenovale pofurlanskih in koroških gradovih, je omeniti še nekega Otona, ki je v listini označen kotRudolfov sorodnik, morda nečak (Otto nepos predicti Růdolfi). Enako ime oglejskegaodvetnika Rudolfa in Rudolfa iz Tarcenta, visok družbeni položaj obeh, nadaljepovezave obeh s Spanheimi, ki jih v primeru prvega nakazuje posest v Ljubljani, vprimeru drugega pa navzočnost vodilnih članov spanheimske rodbine ob Soči terkončno tudi kronološki indic v Nomina defunctorum, da je bil Rudolf oglejski odvetnikv drugem in tretjem desetletju 12. stoletja; vse to govori za to, da sta bila oglejskiodvetnik Rudolf in Rudolf iz Tarcenta ena in ista oseba in potrjuje, da je potrebnoprvo omembo Ljubljane oziroma tamkajšnjega gradu datirati v čas med letoma1112 in 1125.Več indicev kaže, da je Rudolf pripadal rodbini svobodnih gospodov iz Machlandav Zgornji Avstriji, ki je drugače izvirala z Bavarske. Tudi ta rodbina je štela meddobrotnike proštije v Berchtesgadnu in je imela posest v Tarcentu, katere del je Rudolfov»nečak« Oton leta 1147 namenil samostanu v Waldhausnu v Zgornji Avstriji, kiga je takrat ustanovil. Več pokazateljev govori tudi za to, da je imel Rudolf istoimenskegaočeta, ki se je v zadnji četrtini 11. stoletja imenoval po Margarethenriedupri Landshutu na Bavarskem in je imel že takrat povezave s Kranjsko. S tem Rudolfomiz Margarethenrieda je bil namreč povezan, morda celo sorodstveno, neki plemič zimenom Engilbero »Kranjski« (Engilpero Chreinensis), za katerega je bilo mogočeugotoviti, da je identičen z Engelbertom Turjaškim, ki je bil začetnik te rodbine naKranjskem, kjer se prvič omenja že leta 1062. Z dobrimi razlogi je zato domnevati,da je tako kot Engelbert tudi že Rudolf iz Margarethenrieda prišel na Kranjsko zBavarske in da je bil že on lastnik Ljubljane, čeprav je v tej vlogi nesporno izpričanšele njegov presumirani sin Rudolf iz Tarcenta. Pot, ki je kmalu po sredi 11. stoletjapripeljala z Bavarske v slovenski prostor tako prvega lastnika in graditelja Turjakakot verjetno tudi prvega lastnika in graditelja ljubljanskega gradu, ni bila v tistemčasu nič izjemnega, temveč prej nekaj običajnega. Cela vrsta podobnih primerovnamreč kaže, da je vzhodnoalpski in severnojadranski prostor od avstrijske Donavedo slovenske Save in celo do Furlanije in Istre postal po koncu madžarskih vpadovv drugi polovici 10. in zlasti v 11. stoletju območje ekspanzije bavarskih škofij inplemstva. Oboji so na velikem kolonizacijskem območju iskali priložnost za uveljavitevin možnost za prosperiteto in so tukaj kmalu zavzeli vodilne položaje, tako v posestnemkot tudi v oblastnem smislu.Spanheimi – čeprav najzaslužnejši in najbolj pomembni za njen začetni razvoj odsredišča zemljiškega gospostva v mestu – torej niso bili prvi lastniki srednjeveškeLjubljane niti prvi gospodarji tamkajšnjega gradu. Oboje so si morali šele pridobiti.Prihod kar štirih moških članov spanheimske rodbine – k njim pa lahko kot petegaprištejemo še goriškega grofa Majnharda I., ki je bil po svoji materi Diemuti Spanheimskinečak tam navzočih Bernharda in Engelberta II. ter bratranec EngelbertaIII. in Ulrika I. – leta 1126 v Furlanijo, kjer so se udeležili Rudolfove daritve proštijiv Berchtesgadnu, je potrebno razumeti kot odraz sorodstvene ali pa kakšne drugezelo tesne povezave Spanheimov z Rudolfom iz Tarcenta. Srečanja takšne vrste namrečniso bila naključna ali rutinska, ampak dobro pripravljena, lahko bi rekli celo insceniranain so demonstrirala mesto in vlogo posameznika v takratni družbi, ki so jodoločale osebne in sorodstvene, ne pa institucionalne povezave. Takšna srečanja sobila tudi dobra priložnost za urejanje različnih medsebojnih zadev in nič presenetlji-16 17