DIPLOMSKA NALOGA

ŠOLSKI CENTER ZA POŠTO, EKONOMIJO IN TELEKOMUNIKACIJE 

LJUBLJANA 

VIŠJA STROKOVNA ŠOLA 

DIPLOMSKA NALOGA 

MOJCA VERONIKA KODERMAN 

Ljubljana, april 2008

ŠOLSKI CENTER ZA POŠTO, EKONOMIJO IN TELEKOMUNIKACIJE 

LJUBLJANA 

VIŠJA STROKOVNA ŠOLA 

Študijski progam: poštni promet 

DIPLOMSKA NALOGA 

VARČEVANJE – GENERATOR RAZVOJA 

Diplomant: Mojca Veronika Koderman 

Mentor: mag. Štefan Jakovac 

Lektorica: Božena Groboljšek, prof. slovenščine 

Vpisna številka: 12130071493 

Ljubljana, april 2008

KODERMAN, Mojca Veronika. Varčevanje – Generator razvoja: dipl. nal., Ljubljana, ŠC PET, VSŠ, 2008 2 

ZAHVALA 

Gospodu mentorju Štefanu Jakovcu se zahvaljujem za pomoč, napotke in navodila pri 

izdelavi diplomske naloge. Z njegovimi nasveti je bilo delo diplomske naloge lažje. 

Zahvala gre tudi Poloni in Marti za pomoč pri izdelavi naloge.


IZVLEČEK 

Potreba in želja ljudi, da svobodno upravljajo svoje premoženje, je glavni vzrok razvoja 

družbe. Varčevanje je že od nekdaj predstavljalo enega pomembnejših dejavnikov razvoja 

posamezne države in stabilizacije tega razvoja. Če ne bi bilo ljudi in njihovega nagona po 

čim bolj smiselnem upravljanju osebnega premoženja, potem tudi finančni in kapitalski 

trgi ne bi delovali oziroma obstajali. Z vidika subjekta s presežkom ima varčevanje pomen 

ohranjanja določene ravni potrošnje ne glede na dohodke v prihodnosti (stabilizacija 

življenjskega cikla dohodka ter konjunkturnih gibanj le-tega). 

V diplomski nalogi sem želela prikazati pregled zgodovine varčevanja, kako so varčevali 

nekoč, predvsem zgodovino varčevanja v bivši Jugoslaviji in današnji Sloveniji ter kako se 

je varčevanje spremenilo in spreminjalo do danes. Prikazati sem želela sodobne oblike in 

opredelitve varčevanja, kot so na primer vzajemni skladi. Ob tem pa se mi je zdelo 

pomembno prikazati informacijski sistem, ki podpira varčevanje. Osnovni namen naloge 

je pokazati, kako varčevanje vpliva na boljše življenje, na investicije, ki nam omogočijo 

boljše življenje, prikazati, da je varčevanje gonilo razvoja. 

Diplomska naloga je razdeljena na več poglavij. Najprej je predstavljena zgodovina 

varčevanja, osrednji del predstavljajo poglavja, ki razlagajo načine, motive, oblike 

varčevanja in poglavje, ki razlaga varčevanje kot generator razvoja. Tukaj so prikazane 

tudi nove oblike varčevanja. Zadnje del diplomske naloge pa predstavlja informacijski 

sistem za podporo varčevanju, izgradnjo le-tega in lociranje bančnih enot. 

Ključne besede: varčevanje, obrestna mera, hranilna knjižica, bančna kartica, banka, 

denar, kredit, depozit, vzajemni skladi, privarčevana sredstva, naložba, inflacija.


ABSTRACT 

Main reason of society development is people's need and wish to freely manage their 

own property. 

Saving has always represented one of more important issues of a country's development 

and its stabilisation. 

If there hadn't been people and their instinct to sensible managing their own property , then 

the financial and capital markets would not work or exist. 

From a subject's with surplus point of view the saving has a meaning of preserving fixed 

level of consumption no matter the incomes in the future. 

In my diploma work I wanted to represent the history of saving especially the saving in 

former Yugoslavia and today's Slovenia and also its changes till today. 

I wanted to represent the contemporary ways and definitions of saving such as mutual 

funds. I found imortant to represent the information system that backs up saving. 

The basic aim of this work was to show how saving influences to a better life, to the 

investments which enable us a better life and to show that saving is a driving system of a 

development. 

This diploma work has more chapters. First there is a history of saving, the main part 

represents the chapters with explanations of ways, motives and forms of saving and then 

there is a chapter with explanation of saving as a generator of development. There are also 

represented the new ways of saving. The last part of this work represents the information 

system to back up the saving, its building and a locationing of banks units. 

KEY WORDS: saving, interests, saving book, bank card, bank, money, mutual funds, 

loan, deposit, investment, inflation.


KAZALO 

1 UVOD...................................................................................................................................................... 6 

2 TEORETIČNI POGLED NA VARČEVANJE SKOZI ZGODOVINO ........................................... 7 

3 ZGODOVINA VARČEVANJA............................................................................................................ 9 

3.1 ZGODOVINA VARČEVANJA V BIVŠI JUGOSLAVIJI .......................................................... 10 

3.2 ZGODOVINA VARČEVANJA V SLOVENIJI .......................................................................... 13 

4 SODOBNA OPREDELITEV VARČEVANJA ................................................................................. 15 

5 ZAKAJ VARČUJEMO OZIROMA NALAGAMO DENAR .......................................................... 16 

6 MOTIVI VARČEVANJA ................................................................................................................... 17 

7 VARČEVANJE – GENERATOR RAZVOJA .................................................................................. 19 

7.1 OBLIKE IN NAČINI VARČEVANJA ........................................................................................ 22 

7.2 DEPOZITI.................................................................................................................................... 22 

7.3 OSEBNI RAČUN......................................................................................................................... 23 

7.4 PROSTOVOLJNO VARČEVANJE ............................................................................................ 23 

7.5 PRISILNO VARČEVANJE......................................................................................................... 24 

7.6 MLADINSKA VARČEVANJA................................................................................................... 24 

7.7 NOVE OBLIKE VARČEVANJ................................................................................................... 25 

7.7.1 VZAJEMNI SKLADI................................................................................................................ 26 

7.7.2 ŽIVLJENJSKO ZAVAROVANJE ............................................................................................. 28 

7.7.3 POKOJNINSKO VARČEVANJE ............................................................................................. 29 

7.7.4 VREDNOSTNI PAPIRJI .......................................................................................................... 29 

8 IZGRADNJA INFORMACIJSKEGA SISTEMA, KI SPREMLJA VARČEVANJE................... 30 

9 LOCIRANJE BANČNIH ENOT........................................................................................................ 32 

9.1 ORGANIZACIJSKI VIDIK LOCIRANJA BANČNIH ENOT.................................................... 33 

10 ZAKLJUČEK....................................................................................................................................... 35 

11 VIRI IN LITERATURA...................................................................................................................... 38


1 UVOD 

Danes živimo v času, ko vsi hitimo in je večini najpomembnejši status: kaj imamo, kako to 

pokazati sosedom, sodelavcem, prijateljem in še marsikomu. Današnja družba zahteva in 

povprašuje po še več in več. Marsikdaj se vprašamo; kako je nekdo prišel do vsega tega, 

kar ima. Preprosto. Varčeval je. 

Z diplomsko nalogo bi rada pokazala načine, kako lahko vsakemu, nekaterim prej, 

nekaterim kasneje, uspe z veliko volje priti do privarčevanih sredstev. Pojavljajo se 

različna vprašanja: Kaj je varčevanje? Zakaj se odločamo za varčevanje? Kakšen pomen in 

cilj ima varčevanje? Katere so oblike varčevanj? Najpogostejše vprašanje pa je ,kdaj začeti 

in kaj je zame najbolje, da bom privarčeval največ in najhitreje? 

Kaj storiti v današnjem času, da bodo ponudbe še prijaznejše in dostopnejše prebivalstvu? 

Večje obrestne mere? Še novejše oblike varčevanj? 

Strokovnjaki na tem področju imajo gotovo že nove in nove ponudbe in oblike, ki bodo 

pritegnile del prebivalstva. Prebivalstvo oz. uporabniki različnih oblik varčevanja pa bodo 

še naprej varčevali za svojo in družinsko prihodnost. 

Slovenskim varčevalcem so z vstopom v EU postali dostopnejši tuji vrednostni papirji in 

skladi. 

Na trg vedno bolj prodira ponudba tujih bank, zavarovalnic in borzno-posredniških hiš. Z 

razvojem trga se konkurenca vse bolj povečuje, ponujajo se nove storitve in nove možnosti 

naložbe prihrankov. V teh razmerah so za plemenitenje denarja pogosto potrebni tudi 

domiselnost, pogum, drznost in odločnost. Izbor varčevanj in naložb je odvisen od lastnosti 

in želja vsakega posameznika. Potrebna je zadostna informiranost o razmerah na trgu ter 

upoštevanje vseh načel naložbe denarja.


2 TEORETIČNI POGLED NA VARČEVANJE SKOZI 

ZGODOVINO 

Kot vse druge ekonomske kategorije, ima tudi definicija varčevanja svojo zgodovino. 

Lahko bi rekli, da je razvoj definicije varčevanja tekel vzporedno z razvojem ekonomske 

misli. Skozi zgodovino se je torej v teoriji in praksi vzpostavljal različen, ne nujno 

medsebojno skladen, odnos do varčevanja. 

Prvotno se je razumevanje varčevanja izenačevalo s pojmom kopičenja blaga. Takšno 

razumevanje varčevanja se je oblikovalo iz takratnega razumevanja vloge denarja kot 

sredstva menjave. Denar ima vlogo posrednika pri ponudbi in povpraševanju po formuli 

B D B (blago denar blago). Če se prodaja vrši zaradi nakupa, se lahko iz določenih 

razlogov zgodi, da denar izpade iz krožnega gibanja, tako da ne pride do ponovnega poteka 

denar blago. Potrditev te definicije najdemo v Marxovem Kapitalu. Marx loči med denarno 

in stvarno akumulacijo. V njegovem prikazu reprodukcije narodnega gospodarstva je 

denarna akumulacija tisti del presežne vrednosti, ki je kapitalisti ne porabijo za nakup 

konzumnega blaga, ampak za nakup dodatnih produkcijskih sredstev in kot dodatni 

variabilni kapital. Stvarna akumulacija so dodatna produkcijska sredstva in življenjske 

potrebščine, ki čakajo na novo zaposlene delavce. Veliko spremembo k razumevanju in 

pomenu varčevanja v procesu reprodukcije so prinesli tudi prispevki Adama Smitha in 

Davida Ricarda. Klasična politična ekonomija je naredila velik korak dalje, saj je dala 

varčevanju aktivno ekonomsko vlogo. Nacionalno varčevanje je postalo vir ponudbe 

kapitala, glavnega produkcijskega faktorja, ki povezuje produktivnost dela in njeno rast. 

Zaradi njegovih nedvoumnih vplivov na povečevanje nacionalnega bogastva je od tedaj 

varčevanje tradicionalno veljalo za družbeno koristno dejanje. 

Vendar pa je jasno, da je Smithova trditev netočna v tistem delu, ko sprašuje, kdo ustvarja 

kapital, varčevanje ali delo. Vsekakor se kapital ustvarja z delom, vendar pa je na drugi 

strani povsem jasno, da se z delom ne doseže kaj dosti, če se ne varčuje. Samo s skupnim 

delovanjem teh dveh elementov se lahko dosežejo optimalni rezultati. Klasično 

pojmovanje je v 30. letih tega stoletja presegel keynesianski posplošeni model 

funkcioniranja razvitega kapitalističnega gospodarstva, v katerem so bile povezave 

pomembnih narodnogospodarskih kategorij ponovno preoblikovane. Pod vplivom velike


krize in interpretacije tega dogodka je nastopilo kratko, a vplivno obdobje nezaupanja v 

varčevanje. 

Keynesova razlaga varčevanja kot potencialno ekonomsko razdiralnega in za družbeno 

blaginjo škodljivega makroekonomskega agregata je vse do zgodnjih 50. let zbujala stalen 

strah pred presežkom varčevanja nad potrebo po kapitalu, kar naj bi povzročilo ponovno, 

morda še hujšo krizo. Eden najpomembnejših meščanskih ekonomistov novejše dobe, 

Keynes, je zastopal stališče, da nezaposlenost nastopa, ko varčevanje ni absorbirano z 

novimi investicijami. Varčevanje je v tem sistemu opredeljeno kot odvisna spremenljivka 

narodnega dohodka. Je neporabljeni del narodnega dohodka in narašča z naraščanjem 

dohodka, ker so prejemniki v višjih rangih dohodka bolj nagnjeni k varčevanju kot pa 

prejemniki v nižjih rangih. Veljala pa je tudi predpostavka, da prihranki niso odvisni od 

obrestne mere ampak od dohodka. Keynes in njegovi nasledniki so verjeli, da so prihranki 

preprosto ena izmed dobrin, za katero potrošnik porablja svoj dohodek. Obrestno mero pa 

namesto nagrade za varčevanje pojmujejo kot svojo ceno prepuščanja sredstev drugim, ki 

jih potrebujejo za lastno potrošnjo ali investicije. V socialističnih sistemih so aktiviranje 

klasičnih motivacijskih faktorjev za varčevanje ob številnih administrativnih ovirah 

preprečevala tudi močna inflacijska gibanja in splošna nestabilnost. Ob popolnoma 

prostovoljnem razdeljevanju tekočega dohodka na sedanjo in prihodnjo porabo pa je bilo 

zaznati le poseben obrambni mehanizem individualnih varčevalcev. Ti so svoje prihranke 

sproti spreminjali v trajne dobrine in devizne naložbe. V teh gospodarstvih so se 

neravnotežja med prihranki in investicijami lahko razreševala le preko prisilnega 

varčevanja in grobega inflacijskega prerazdeljevanja, saj se obrestna mera kot učinkovit 

usklajevalec teh kategorij ni izoblikovala preko delovanja tržnih sil. Skrb glede 

prekomernega varčevanja je bila v centralno planskih sistemih povsem nepotrebna. 

Dokončno je z njo opravil teoretični instrumentarij druge polovice 20. stoletja, ki je z 

varčevanja kot vira cikličnih fluktuacij in hkratne dolgoročne stagnacije dokončno otresel 

preteče nevarnosti. Zgodnejša, s statično keynesiansko filozofijo prežeta, prizadevanja v 

zvezi z modeliranjem individualnega in agregatnega varčevalnega obnašanja, današnje 

teoretično zanimanje zato raje usmerja v iskanje odgovora na vprašanje, zakaj se potrošnik 

racionalno odloči alocirati svoj dohodek v prihranke.


3 ZGODOVINA VARČEVANJA 

Pod pojmom varčevanje nasploh razumemo varčevanje materialnih dobrin in denarja s 

ciljem, da bodo denarna sredstva v bodočnosti dosegla boljše rezultate. Kot pri mnogih 

ekonomskih kategorijah ima tudi definicija varčevanja svojo zgodovino. Trdimo lahko, da 

je razvoj definicije varčevanja vzporedno tekel z razvojem ekonomske miselnosti. 

Zgodovina varčevanja teče dalje, vendar najboljše definicije še vedno nimamo. 

Prvotno pojmovanje varčevanja se je izenačevalo s pojmom zbiranja bogastva. Pod 

varčevanje nasploh razumemo varčevanje materialnih dobrin in denarja. Pojmovanje 

varčevanja se je izoblikovalo predvsem zaradi vloge denarja kot menjalnega sredstva. 

Denar igra vlogo posrednika pri kupoprodaji po formuli B D B ( blago denar blago). 

Varčevanje se pojavlja kot potreba zavestnega varčevanja in nagnjenost k varčevanju. Kot 

običaj se je razvilo z zavestnim spoznanjem, da je za obstoj potrebna neka gotovost v 

bližnji in daljni prihodnosti. Zapravljanje in neracionalna poraba nosita s seboj številne 

skrbi in negotovost za prihodnost, ki jo je mogoče preprečiti z zavestnim varčevanjem. 

Zavest o potrebi varčevanja se je vsilila človeku pri občutku stiske, ki je nastala zato, ker je 

porabil vse, kar je imel, ničesar pa ni prihranil za kasnejše nepredvidene potrebe. Zato se je 

varčevanje v človeški družbi začelo negovati kot vsebina človekove razumnosti, kot neka 

varnost, ki človeka varuje pred nevšečnostmi in mu omogoča varnejše in kvalitetnejše 

dojemanje in premagovanje življenjskih težav. 

Zgodovinski pregled varčevanja nam kaže, da je naš slovenski delovni človek priznan kot 

dober varčevalec in da mu denar nekaj pomeni. Denar prejema v gotovini in z njim prosto 

razpolaga, ko z njim poravna vse svoje življenjske potrebe. 

Keynes in njegovi nasledniki so verjeli, da so prihranki preprosto ena izmed dobrin, za 

katero potrošnik porablja svoj dohodek. Obrestno mero pa namesto nagrade za varčevanje 

pojmujejo kot svojo ceno prepuščanja sredstev drugim, ki jih potrebujejo za lastno 

potrošnjo ali investicije. 

V socialističnih sistemih so aktiviranje klasičnih motivacijskih faktorjev za varčevanje ob 

številnih administrativnih ovirah preprečevala tudi močna inflacijska gibanja in splošna 

nestabilnost. Ob popolnoma prostovoljnem razdeljevanju tekočega dohodka na sedanjo in 

prihodnjo porabo pa je bilo zaznati le poseben obrambni mehanizem individualnih


varčevalcev. Ti so svoje prihranke sproti spreminjali v trajne dobrine in devizne naložbe. V 

teh gospodarstvih so se neravnotežja med prihranki in investicijami lahko razreševala le 

preko prisilnega varčevanja in grobega inflacijskega prerazdeljevanja, saj se obrestna mera 

kot učinkovit usklajevalec teh kategorij ni izoblikovala preko delovanja tržnih sil. 

Skrb glede prekomernega varčevanja je bila v centralno planskih sistemih povsem 

nepotrebna. Dokončno je z njo opravil teoretični instrumentarij druge polovice 20. stoletja, 

ki je z varčevanja kot vira cikličnih fluktuacij in hkratne dolgoročne stagnacije dokončno 

otresel preteče nevarnosti. 

3.1 ZGODOVINA VARČEVANJA V BIVŠI JUGOSLAVIJI 

Kaj lahko rečemo o vlogi varčevanja in bančništva v času socializma? Predvsem to, da so v 

njem potekale pogoste spremembe, ki so se večinoma ujemale z valovi obsežnejših in 

pomembnejših ustavnih in političnih sprememb. Obsegalo je pet zaokroženih obdobij. Prvo 

začetno obdobje 1945-1952 izraža precejšno zmedo glede vloge bank. Leta 1952 je bilo 

zaključeno s centralizacijo celotnega bančništva v eno samo banko, v Narodno banko 

Jugoslavije, opravljala je vlogo centralne banke in drugih vrst bank. Le hranilnice so bile 

izključene iz enobančne ureditve in so bile povsem nepomembne. Ta ureditev pa ni trajala 

dolgo. Z uvajanjem samoupravljanja 1954-1955 je bila sprožena decentralizacija bančne 

ureditve. V tem obdobju so se ustanavljale kolumne, zadružne kreditne banke in Poštna 

hranilnica, ki posluje na celotnem jugoslovanskem prostoru. V obdobju 1961-1965 nastane 

decentralizacija bančništva. Po letu 1961 je ureditev poznala komunalne, republiške in 

zvezne banke. Odsevala je siceršnji administrativni ustroj države, ki je poznala tri ravni 

države: federacijo, republiko in občino. Osrednjo vlogo v ureditvi je še naprej imela 

Narodna banka Jugoslavije, takoj za njo pa so bile zvezne banke, ki so financirale zunanjo 

trgovino, dolgoročne investicije in kmetijstvo. Leta 1962 je bilo iz narodne banke 

Jugoslavije preneseno upravljanje plačilnega prometa na novo ustanovljeno Službo 

družbenega knjigovodstva. Leto pozneje so bile prenesene tudi nekatere dejavnosti 

specializiranih zveznih bank na republiške in komunalne banke. Komunalne banke so 

kasneje bile spremenjene v poslovne banke, ki so poslovale na celotnem ozemlju


Jugoslavije, kot banke za dolgoročno in kratkoročno financiranje podjetij. Ustanovitelji 

bank so postali socialistična podjetja, družbene politične skupnosti in drugi osebki 

socialističnega sektorja. To so bile poslovne banke, poslovale so kot investicijske banke, 

komercialne banke in hranilnice. V tem obdobje je značilno razraščanje povezav med 

ustanovitelji in bankami, ki so pozneje bile obilno kritizirane. Četrto obdobje 1971-1976 je 

bilo zaznamovano s korenitimi ustavnimi spremembami, ki so pripeljale do dogovorne 

ekonomije. Z ustavno reformo je bila spremenjena tudi Narodna banka Jugoslavije. 

Centralno-bančni sistem so sestavljali Narodna banka Jugoslavije in osem narodnih bank v 

republikah in pokrajinah. Odgovarjale so za izvajanje skupne denarne, kreditne in tečajne 

politike, ki so se oblikovale v skupščini Jugoslavije in zveznem izvršnem svetu. Njihova 

naloga je bila sprejete odločitve spraviti v ukrepe in inštrumente, o čemer je odločal svet 

guvernerjev Narodne banke Jugoslavije. Sestavljali so ga guvernerji narodnih bank 

republik in pokrajin, vodil pa ga je guverner narodne banke Jugoslavije. Prejšnje poslovne 

banke so se poimenovale v gospodarske (komercialne) banke, prejšnja striktna delitev na 

kratkoročno in dolgoročno poslovanje pa je bila odpravljena. Začetna zmeda v pojmovanju 

bank in njihove vloge v socialistični ureditvi ni nikoli zapustila Jugoslavije vse do njenega 

razpada. Bančništvo je bilo podobno kot druga področja družbe talec neprekinjenega boja 

za ohranitev političnega vpliva in nadzora, pri čemer so same ekonomske vsebine reform 

bile drugorazrednega pomena, čeprav so imele velike ekonomske posledice. Vloga denarja 

in kredita je bila v celotnem delovanju socialistične družbe tesno povezana z vlogo države 

v mobilizaciji sredstev in investiranja. Čeprav so se vse reforme bančništva odvijale v 

smeri decentralizacije, pa v resnici ni bila njegova neodvisnost od političnega dejavnika 

nikoli zagotovljena. V ekonomskem smislu je ves čas prevladovala socialistična doktrina 

elastičnega denarja in kredita, po kateri sta denar in kredit morala slediti potrebam 

gospodarstva in gospodarske dejavnosti, v katerem je bila kreditna ekspanzija bank 

odvisna od podpore centralne banke. Na drugi strani je bila centralizacija denarne in 

kreditne ureditve kljub vsem reformam močno povezana z nikoli odpravljeno hibo 

socialističnih podjetij, namreč z nikoli opuščenim razlikovanjem med financiranjem 

investicij in financiranjem obratnih sredstev. S tem, ko so podjetja postala ustanovitelji 

bank in hkrati čisti dolžniki, z obstojem prioritetnih sektorjev in selektivnega kreditiranja 

in iz primarne emisije ter z represivnimi obrestnimi merami, je celotna ureditev na eni


strani zavirala večanje finančnega varčevanja, na drugi strani pa avtonomno in 

decentralizirano odločanje investicij na podlagi jasnega gospodarskega računa. Kljub 

stalnim poskusom odprave teritorialne omejenosti poslovanja bank je zamisel 

ustanoviteljstva skupaj z neomejeno odgovornostjo ustanoviteljev bank za njene 

obveznosti in postala ena od nepremagljivih ovir za mobilnost finančnih sredstev ne le med 

republikami in pokrajinami, temveč tudi znotraj njih. V bistvu je bila smer reform v 

socializmu, tako rekoč do samega konca nekdanje jugoslovanske države dosledno netržna 

z občasnimi kratkotrajnimi in neuspelimi poskusi omilitev. 

Leta 1965 je bila izvedena gospodarska reforma in s tem je bil tudi na novo organiziran 

bančni sistem. Značilnosti na novo organiziranega bančnega sistema so bile: 

‣ banke so poslovale na celotnem jugoslovanskem območju; 

‣ uveden je bil sistem družbenega upravljanja bank, po katerem so banko ustanavljale 

delovne in druge organizacije in so jo tudi upravljale; 

‣ družbenopolitične skupnosti niso imele tako močnega vpliva na oblikovanje 

koriščenja akumulacije, kar je privedlo do večjega obtoka denarne akumulacije. 

S tem so imele banke večjo moč pri koncentraciji, stabilizaciji in usmerjanju 

sredstev po ekonomskem načelu poslovanja. 

Leta 1972 je bila izvedena ponovna reforma na osnovi ustavnih amandmajev, ki je sicer 

pomenila transformacijo bank v smislu približati banko združenemu delu, ni pa dosegla, da 

bi bila banka taka organizacija, ki bi pomenila mesto združevanja dela in sredstev in 

sestavni del odnosov v družbeni reprodukciji, ki temelji na samoupravljanju delavcev za 

družbenimi sredstvi v združenem delu. 

V družbeno-ekonomskem razvoju Jugoslavije so bile v tem času dosežene vidne 

spremembe, tako v razvoju proizvajalnih sil kot v razvoju produkcijskih odnosov. Od 

pretežno agrarno nerazvite države se je Jugoslavija razvila v srednje razvito industrijsko 

državo. Še leta 1939 je bilo v strukturi jugoslovanskega prebivalstva 75 % kmečkega 

prebivalstva, medtem ko ga je v letu 1982 še nekaj več kot 20 %. Masovni prehod 

prebivalstva iz kmetijstva v druge industrijske panoge je menjal materialne možnosti in 

navade prebivalstva. Relativno visok delež zaposlenih (preko 27 % leta 1981) vpliva na


materialne možnosti za odvajanje dela od dohodka od potrošnje, ki se polaga kot depozit v 

finančnih organizacijah. 

3.2 ZGODOVINA VARČEVANJA V SLOVENIJI 

»Razvoj slovenskega bančništva je potekal v več državnih tvorbah in družbenih ureditvah. 

Začel se je znotraj Habsburške monarhije in njenega gospodarskega ustroja. Novejše 

študije so z monarhije otresle dokaj ukoreninjeno predstavo o njegovem gospodarskem 

nazadnjaštvu in razvojnem zamudništvu. Ta predstava je bila po vsej verjetnosti bolj 

posledica propada države kot pa stvarnih zgodovinskih dejstev. Njen bančni in finančni 

ustroj se je oblikoval približno v istem času kot mnogo bolj znani nemški. Proti koncu 

polovice devetnajstega stoletja je namreč opazen premik v poslovanju bank, ki so zapustile 

meje financiranja lokalne in mednarodne trgovine in so se aktivno vključile v financiranje 

podjetij, ustanavljanje novih podjetij in v financiranje velikih infrastrukturnih projektov, 

zlasti železnice. Takrat so bili postavljeni temelji univerzalnega bančništva, to je bank 

delniških družb, ki so se ukvarjale s kratkoročnim financiranjem poslovanja in 

dolgoročnim financiranjem investicij in so postale neločljivo povezane z nemškim 

gospodarskim razvojem. Prva taka nemška banka, ki je oznanila prihod nove dobe, je bila 

ustanovljena revolucionarnega 1848. leta na ruševinah bankrotirane zasebne banke, 

vendar jo je v javnosti zasenčila Bank Fur Handel und Indusrie zu Darsmtad , ki je bila 

ustanovljena 1853. leta . Prva avstrijska banka Creditanstalt je bila ustanovljena dve leti 

pozneje, decembra 1855. leta in je bila vse do današnjih dni ena najbolj mogočnih bank v 

Centralni Evropi. Sledile so ji podobne banke na Dunaju, v Pragi, Budimpešti in drugih 

mestih, ki pa niso dosegle blišča nemških zgledov. 

Če Avstrija ni bila zamudnica, pa to ne velja za slovenske dežele, čeprav se postavljamo s 

180. obletnico ustanovitve Kranjske hranilnice. V času splošnega evropskega bančnega 

vzpona, v katerem so se tedanje zasebne banke soočile z novimi, dinamičnimi osebki v 

obliki delniških bank in z njihovo povečano ponudbo raznovrstnih bančnih storitev, so pri 

nas v osemdesetih in devetdesetih letih devetnajstega stoletja šele začele nastajati 

primarne mreže hranilništva in kreditnega zadružništva, potem ko so valovi splošnega


avstrijskega gospodarskega razvoja začeli pljuskati tudi na naša ozemlja, spreminjati 

začetno gospodarsko in socialno sestavo in v domači zavesti zbudili željo po gospodarskem 

napredku in mobilizaciji domačih sredstev. Hranilništvo je bila prva organizirana oblika 

bančne dejavnosti v Sloveniji, ki je zajela urbana središča in mestno prebivalstvo. Vrhunec 

je doseglo pred prvo svetovno vojno. Sledilo je oblikovanje mreže kreditnih zadrug, ki so 

bile največji zbiralec hranilnih vlog v Slovenji in so omrežile podeželje in kmečko 

prebivalstvo. Banke, organizirane kot delniška družba, če so na prizorišče stopile leta 

1900. z ustanovitvijo Ljubljanske kreditne banke. Če so do prve svetovne vojne dinamiko 

narekovale hranilnice in zadruge, so se po njej, v novi državi in v novem gospodarskem 

področju soočile z novimi tekmovalnimi bankami in so bile potisnjene ohranjanje 

doseženega, saj so nov vzgon dejansko narekovale banke. Videti je, da je bil tako 

strukturiran bančni sektor tesno povezan z gospodarskim razvojem slovenskih dežel tja do 

tridesetih let, ko je gospodarska kriza 

presekala zalet. Kljub temu pa je verjetno takemu ustroju slovenskega bančništva zahvaliti, 

da so bile v posledice krize vendarle znosnejše kot v drugih območjih Kraljevine 

Jugoslavije. 

Obete na ponovni vzpon, ki so se kazali proti koncu tridesetih let je silovito presekala 

vojna, med katero je dejansko prišlo do ukinitve slovenskega bančništva in njegove 

nadomestitve z bankami iz okupacijskih držav. Druga svetovana vojna in za njo tudi 

socialistična ureditev sta za dolgo časa ustavila evolucijo bančništva in njegovega 

skladnega razvoja s preostalimi gospodarskimi področji in panogami.« (Lazarevič, 

Prinčič, 2000, str. 9). 

Zgodovinsko gledano so v slovenskem prostoru nastajale domače hranilnice in posojilnice 

v prvi polovici prejšnjega stoletja, domače poslovne banke pa ob prehodu v dvajseto 

stoletje. Prej so na Slovenskem poslovale le podružnice različnih dunajskih bank in nekaj 

tuje usmerjenih zasebnih bankirjev. Za najstarejšo v Sloveniji (in tudi v jugoslovanskem 

prostoru ) se šteje Kranjska hranilnica, ki je bila ustanovljena leta 1820 v Ljubljani. Za 

začetek slovenskega bančništva in s tem tudi varčevanja se šteje leto 1900, ko je bila v 

Ljubljani ustanovljena Ljubljanska kreditna banka. Ustanovili so jo slovenski poslovneži.


Med začetke se šteje tudi ustanovitev Jadranske banke leta 1905 v Trstu. Obe banki sta bili 

delniški banki univerzalnega tipa. 

Ustanavljanje posojilnic in hranilnic je imelo svoje politično obeležje. Narodno zavedno 

usmerjeni Slovenci so uvideli, da je politični razvoj Slovencev možen le, če si bodo 

pridobili gospodarsko neodvisnost od tujcev. Ugotovili so tudi, da gospodarska 

osamosvojitev ne bi smela biti omejena le na meščanske, trgovske in obrtniške kroge, 

ampak je potrebno okrepiti tudi slovensko kmečko prebivalstvo, da bi se lahko obdržali na 

svoji nacionalni zemlji. V ta namen so začeli ustanavljati poseben, našim razmeram 

prilagojen, tip posojilnic in hranilnic, ki so se do prehoda v dvajseto stoletje razrasle v 

mrežo, ki je pokrivala celotni slovenski prostor. Obenem pa so posojilnice in hranilnice 

odprle slovenskemu jeziku pot v finančne kroge in s tem olajšale oblikovanje lastnega 

strokovnega osebja. Ker pa je slovensko jezikovno področje presegalo tedanje deželne 

meje, je bilo naravno, da so jih presegale tudi združene enote višje stopnje, namreč 

združenje posojilnic, ki so tako s svojo organizacijo in prelivanjem denarnih sredstev med 

posameznimi posojilnicami in hranilnicami prispevale k integraciji celotnega slovenskega 

gospodarskega prostora. Prva taka zveza z imenom Zveza slovenskih posojilnic je bila 

ustanovljena leta 1883 v Celju. 

4 SODOBNA OPREDELITEV VARČEVANJA 

Sodobna teorija opredelitve varčevanja najpogosteje obravnava varčevanje kot izvedeno 

kategorijo med dohodkom in potrošnjo (Drenovec 2000, str. 31). Varčevanje oz. prihranke 

lahko opazujemo iz različnih vidikov. Najmanjša enota opazovanja je lahko posameznik in 

nato gospodinjstvo. Naslednja raven opazovanja je sektor podjetij. Končno pa lahko 

opazujemo varčevanje z vidika narodnega gospodarstva ali celo svetovnega gospodarstva. 

Prihranki (S) gospodarske celice so del dohodka, ki se ne porabi za tekoče namene. O 

prihrankih se lahko govori samo v nekem časovnem obdobju, saj gre za tok (»flow«). V 

večini primerov se ugotavlja in meri za eno leto. Prihranki so lahko tudi negativni. 

Negativni so takrat, ko gospodarska celica porabi za tekoče namene več, kot pa znaša njen


dohodek (Ribnikar 2003, str. 154). Po Ribnikarju (2003, str. 155) se lahko prihranki 

porabijo na štiri načine. Ti štirje načini so: 

‣ nakup investicijskega blaga (ali povečanje zalog), tedaj se govori o 

samofinanciranju investicij; 

‣ prenos na druge gospodarske celice (investitorje) neposredno, to je brez 

posredništva finančnih posrednikov, čeprav lahko pri tem prenosu posredujejo 

finančne institucije kot agenti (»agents and brokers«); 

‣ prenos na druge celice (investitorje) s posredovanjem tako imenovanih nedenarnih 

finančnih posrednikov; 

‣ obdržijo se v denarni obliki in prenos teh sredstev omogoči denarni sistem. 

V prvem primeru celica, ki varčuje, tudi sama investira (interno financiranje investicij). V 

vseh drugih primerih pa gre za eksterno financiranje investicij. Tisti del prihrankov, ki se 

ne porabi za investicije s strani samih varčevalcev, imenujemo finančni prihranki. Zaradi 

finančnih prihrankov ali eksternega financiranja investicij pride v narodnem gospodarstvu 

do dodatnih denarnih in finančnih tokov v zvezi s prenašanjem finančnih prihrankov 

(sredstev) od celic, ki varčujejo, do celic, ki investirajo (Ribnikar 2003, str. 156). 

5 ZAKAJ VARČUJEMO OZIROMA NALAGAMO DENAR? 

Večina varčevalnih namenov Slovencev je dolgoročna. Dobra petina prebivalstva varčuje 

za poznejše življenjsko obdobje. Navedeni razlog varčevanja je najbolj pogost v segmentu 

populacije v starosti od 40 do 59 let, ki ima nadpovprečne mesečne dohodke in višjo raven 

izobrazbe, medtem ko se mladi do 30. leta s tem še ne obremenjujejo. 

Dobra petina si želi s privarčevanimi denarnimi sredstvi ustvariti rezervo za morebitne 

kasnejše finančne stiske ali pa varčujejo za svoje otroke. Visok je tudi odstotek tistih, ki si 

želijo privoščiti bolj eksotično potovanje ali počitnice. 

Glavna razloga za varčevanje in investiranje sta torej za nujne primere in skrb za stara leta, 

medtem ko imajo v Avstriji pomembno vlog tudi družina in otroci.


Če primerjamo naše razloge za varčevanje še z ostalimi državami, se kažejo še druge 

ugotovitve. Slovencem je podobno kot Avstrijcem, Čehom, Hrvatom, Madžarom in 

Slovakom vseeno bolj pomembna varnost v prihodnosti (varčevanje za nakup avtomobila, 

za nakup stanovanja in hiše, za starost ter za počitnice), medtem ko je v ostalih državah, 

kot so Rusija, Ukrajina, Poljska, Bolgarija, Romunija ter Bosna in Hercegovina relativno 

bolj pomembna varčevanja z namenom obnovitve stanovanja, nakupa stanovanjske 

opreme, za obleke, za razne dragocenosti in za zdravje. 

6 MOTIVI VARČEVANJA 

Zakaj ljudje sploh varčujemo? Odgovor na to vprašanje lahko dobimo s pomočjo analize 

motivov varčevanja prebivalstva. Motivi varčevanja so zelo številni in različni. Verjetno 

jih je toliko kot varčevalcev samih in zato je nemogoče, da bi poznali vse. Vsak 

posameznik ima svoje potrebe in svoj življenjski slog ter svoje zamisli za prihodnost. V 

skladu s tem kratkoročno in dolgoročno nalaga svoje prihranke in jih s časom tudi 

plemeniti. V času in prostoru se lahko tudi pri istem posamezniku motivi za varčevanje 

korenito spremenijo. Varčevanje se najpogosteje obravnava z ekonomskega vidika, vendar 

pa motive obravnavamo tudi iz etičnega, družbenega ter psihološkega vidika. Število 

motivov za varčevanje se skozi generacijske prehode povečuje, saj se s prihodom vsake 

nove generacije varčevalcev pojavljajo nove navade in želje posameznikov. Nekomu je 

bistvena naloga zagotoviti varno zlato jesen življenja, poleg tega zagotoviti prihodnost 

svojim potomcem in jih preskrbeti s stanovanjem. Spet drugi imajo drugačno percepcijo 

življenja in skušajo življenje uživati zdaj in si s tem omogočiti nakup prestižnejših dobrin 

ter uživati v potovanjih. Motivov je vsaj toliko kot posameznikov. Skupna značilnost vseh 

motivov izhaja iz časovnega neskladja med prilivi sredstev in potrošnjo. Da bi si lahko tudi 

v obdobju, ko nimamo prilivov sredstev, privoščili potrošnjo, moramo predhodno 

varčevati. Potreba po varčevanju torej izhaja iz planiranja izdatkov v prihodnosti. 

Število motivov varčevanja niha tudi glede na finančni položaj posameznika, ki je odvisen 

od višine dohodka in stalnosti. Motivi varčevanja so odvisni tudi od drugih dejavnikov, kot


so: izobrazba, poklic in starost. Struktura varčevanja se spreminja tudi krajevno. Odvisna 

je od gospodarske razvitosti, zgodovinskih ter kulturnih okoliščin. Pobude ali cilje, zaradi 

katerih ljudje varčujejo, je opredelil že John M. Keynes (1987, str. 76) in sicer je navedel 

naslednje motive varčevanja prebivalstva: 

‣ oblikovanje rezerve za nepričakovane primere (npr. bolezen), 

‣ zagotavljanje sredstev za šolanje otrok, 

‣ zagotavljanje sredstev za starost, 

‣ pridobivanje obresti, 

‣ ustvarjenje možnosti za postopno povečanje porabe oz. zagotavljanje višje 

življenjske ravni v prihodnosti, 

‣ doseganje občutka neodvisnosti in varnosti, 

‣ zagotavljanje kapitala za uresničitev poslovnih, špekulativnih in drugih načrtov 

ter 

‣ zapuščanje imetja naslednikom. 

Keynes je opozoril, da so motivi varčevanja odvisni od institucij in organizacije 

gospodarstva v družbi, od navad, na katere vpliva rasa od vzgoje, religije, prevladujoča 

morale, od preteklih izkušenj. Poleg omenjene opredelitve je pogostejša še naslednja 

kategorizacija motivov varčevanja prebivalstva po potrebi (1994, str. 29-36): 

‣ motiv izravnavanja potrošnje, 

‣ zapuščinski motiv, 

‣ previdnostni motiv in 

‣ motiv zadovoljevanja zahtevnejših potrošnih potreb.


7 VARČEVANJE – GENERATOR RAZVOJA 

V slovenskem slovarju tujk najdemo besedo generator, ki je razložena tako: 

Generator, kot ustvarjalec oz. kdor žene naprej. (Slovar tujk, 2002, str. 389) 

Že sama beseda nam lahko pove, da je generator pojem ali nekdo, ki podpira, ustvarja, išče 

nove možnosti v varčevanju oziroma da varčevanje nastopa kot generator, ki žene razvoj 

naprej. 

Varčevanje v posamezni državi je ključnega pomena za rast in razvoj gospodarstva, hkrati 

pa pomembno vpliva tudi na življenjski standard posameznika. Z varčevanjem posameznik 

ne povečuje le vrednosti svojega premoženja, temveč preko varčevanja v finančnih 

institucijah prispeva k večjemu obsegu investicij, zaposlovanju ter s tem h gospodarski 

rasti in razvoju. Zato je odločilnega pomena, da posamezniki, podjetja in tudi država prosta 

sredstva raje naložijo v banko, kupijo vrednostne papirje ali zemljišče ali pa investirajo v 

proizvodni objekt ali infrastrukturo, kot da ta sredstva potrošijo. Država mora zato z 

narodnogospodarskega vidika spodbujati varčevanje, saj bodo le tako prosta sredstva na 

voljo tistim, ki želijo investirati v stanovanjski objekt, kupiti dodatno opremo za 

proizvodnjo, investirati v raziskave in razvoj. Vse to posledično pripelje do novih delovnih 

mest, pri čemer uresničujemo socialne cilje, to so višja gospodarska rast in višji življenjski 

standard. 

Posameznik mora z namenom investiranja del dohodka ali privarčevati ali pridobiti v 

obliki transferjev kapitala (posojila). Funkcija varčevanja in mejne nagnjenosti k 

varčevanju kažeta, da morajo biti za varčevanje razpoložljivi dohodki dovolj veliki, zaradi 

česar je v gospodarsko bolj razvitih državah pričakovati večji delež varčevanja, predvsem 

pa drugačne oblike, kot v gospodarsko manj razvitih državah. Lahko bi celo rekli, da so 

potrebe po investicijah in možnosti za varčevanje obratno sorazmerne, saj imajo manj 

razvita gospodarstva večje potrebe po investiranju, a majhne možnosti za varčevanje, 

razvita gospodarstva pa velike možnosti za varčevanje in relativno manjše potrebe po 

investiranju. To je tudi razlog, da obseg varčevanja ne ustreza obsegu investiranja, ki bi 

zagotovil ravnovesje med varčevanjem, investicijami in polno zaposlenostjo. Medsebojna


povezanost varčevanja in investiranja vpliva tudi na raven cen in zaposlenosti (Polanec, 

Fabjančič, 1998, str. 61-63). 

Faktor gospodarskega razvoja so investicije, ne prihranki. Vendar pa je vprašanje 

prihrankov enako pomembno, ali še bolj, kot vprašanje investicij. Varčevanje pomeni vir 

financiranja naložb in torej omogoča investicije. 

Tvorba kapitala nekega gospodarstva je na dolgi rok povezana z nacionalno stopnjo 

varčevanja. Ko gospodarstvo veliko varčuje, se povečuje zaloga kapitala, ki povzroča 

hitrejšo rast potencialne proizvodnje. Zaskrbljujoče je, da stopnja nacionalnega varčevanja 

upada. Zanesljivo ni dokazano, zakaj ta stopnja pada, vendar se vsi strinjamo da je 

prenizka. 

»Nezadostne« ravni varčevanja so v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja povzročale skrbi 

prav vsem gospodarstvom. Sodobni demografski in ekonomski procesi, povečanje stopenj 

nezaposlenosti ter neučinkovitost javno-finančnega in fiskalnega sistema povzročajo 

nenehno upadanje javnega in osebnega varčevanja ter pomembno prispevajo k občutnemu 

znižanju agregatnih stopenj. 

Zaskrbljenost nad upadajočo nacionalno ravnjo varčevanja je v državah izzvala močno 

oslabljena investicijska aktivnost. V intenzivnih prizadevanjih za povečanje domačega 

varčevanja se je prepričanju, da le višja stopnja varčevanja zmore oživiti gospodarsko rast, 

pridružila tudi verjetnost, da bo država z visoko stopnjo varčevanja hitreje in uspešneje 

rasla. 

DEJAVNIKI, KI VPLIVAJO NA OBSEG VARČEVANJA 

Kot negativni dejavniki za varčevanje so se pokazali: rast cen oziroma inflacija, z njo 

povezano upadanje vrednosti domače valute in povečano povpraševanje gospodinjstev po 

kreditih. 

Gospodarska razvitost – obseg prihrankov prebivalstva je močno odvisen od gospodarske 

razvitosti države. Tako imajo bolj razvite države višji obseg prihrankov na prebivalca.


Zaposlenost – redna zaposlitev prinaša posamezniku redne prihodke. To pa pomeni, da se 

v gospodarstvu, v katerem se povečuje delež zaposlenih, praviloma povečuje tudi obseg 

skupnih dohodkov, kar posledično lahko vpliva tudi na povečanje obsega varčevanja 

(Koželj, 2001, str. 4). 

Stabilnost valute (ohranjanje kupne moči) – pomembno vpliva na obseg in ročnost 

varčevanja. V primeru padanja vrednosti domače valute se bo varčevanje v tej valuti 

zmanjšalo. Z zmanjševanjem obsega sredstev za varčevanje se spreminja tudi ročnost 

varčevanja. 

Spremljajoč pojav valutne nestabilnosti je inflacija, ki jo opredelimo kot dvig splošne 

ravni cen. Inflacija vpliva na vrednost denarja negativno, kar pomeni, da lahko z isto 

količino denarja kupimo vedno manj blaga, to pa pri potrošnikih povzroči povečanje 

tekoče potrošnje. Ekonomski interes za varčevanje se še dodatno zmanjša, če je stopnja 

inflacije višja od obrestne mere za hranilne vloge (Koželj, 2001, str. 5). Gibanje stopnje 

inflacije pa ima tudi velik vpliv na vrednost pripisane premije ob koncu vsakega 

varčevalnega leta. 

Politika obrestne mere – obrestna mera pomembno vpliva na obseg in strukturo 

varčevanja prebivalstva. Varčevalci pri vlaganju prihrankov v finančne institucije 

pričakujejo nadomestilo za odstop likvidnostnih sredstev. Obresti imajo dvojno funkcijo, in 

sicer naj bi delovale kot popravek za padanje kupne moči denarja ter služile kot vspodbuda 

za povečanje varčevanja. Obresti naj bi zagotovile, da bi imel prihranjeni dohodek po 

preteku določenega časa vsaj svojo prvotno realno vrednost. Za dodatno spodbuditev 

varčevanja pa je seveda potrebno, da lahko varčevalec z vloženim denarjem lahko kupi več 

blaga, kot bi ga lahko kupil takrat, ko je vložil denar v banko.


7.1 OBLIKE IN NAČINI VARČEVANJA 

Današnje prebivalstvo zahteva različne načine varčevanja. Možnosti za varčevanje so iz 

dneva v dan večje. Banke so primorane ponujati nove alternativne možnosti za 

prebivalstvo. 

7.2 DEPOZITI 

Depozit je polog denarja ali drugače denarna vloga. Zakon o bančništvu opredeljuje kot 

depozit vplačilo denarja, na podlagi katerega vplačnik pridobi pravico do vrnitve v 

določenih rokih. Torej depozit pomeni to, da stranka in banka skleneta pogodbo o 

denarnem depozitu, kjer se banka zaveže, da sprejme, deponent pa, da banki položi 

določen denarni znesek. Banka prevzame ta sredstva v različne namene, npr. kot hranilne 

vloge. Denarni depozit je lahko na vpogled ali vezan z odpovednim rokom ali brez 

odpovednega roka, s posebnim namenom ali brez posebnega namena, lahko pa je 

kombinacija vseh različic. Banka je dolžna deponenta obveščati o vsaki spremembi na 

njegovem računu. Vrste depozitov: 

‣ evrski depozit; 

‣ devizni depozit (izražen v tuji valuti); 

‣ dolgoročni depozit (nad eno leto); 

‣ kratkoročni depozit (do enega leta); 

‣ namenski depozit (za določen namen npr. nakup stanovanja); 

‣ nenamenski depozit ( ni za posebne namene); 

‣ vpogledni depozit (je tisti, s katerimi stranka lahko razpolaga ob vsakem času). 

Depoziti veljajo poleg državnih obveznic za najbolj varno obliko naložbe varčevanja. 

Dohodek, ki ga prinašajo depoziti, imenujemo obresti, ki pa so različne glede na vrsto 

depozita.


7.3 OSEBNI RAČUN 

Osebni ali transakcijski račun je račun komitenta, na katerega dobiva prilive. Osebni račun 

temelj sodobnega bančnega poslovanja. Njegova uporaba je enostavna in varna. V vsakem 

trenutku omogoča dostop do denarja na računu na bančnem okencu ali bankomatu. 

Na osebnem računu s kartico je možno poslovati z evri, švicarskimi franki, ameriškimi, 

avstralskimi in kanadskimi dolarji, britanskimi funti, hrvaškimi kunami, danskimi, 

norveškimi in švedskimi kronami ter z japonskimi jeni. V naštetih valutah je možno tudi 

prejemati prilive iz tujine. Vsi osebni računi imajo tudi IBAN in BIC kodo, ki je osnova za 

poslovanje s tujino. 

7.4 PROSTOVOLJNO VARČEVANJE 

V naših pogojih, kjer je delovni človek subjekt združevanja dela in sredstev v 

reprodukcijskem procesu, se prostovoljno varčevanje pojavlja kot družbeno najbolj 

sprejemljiva oblika varčevanja. Skoraj vsak zaposlen človek z zaupanjem del svojega 

neporabljenega dohodka združuje z namenom, da mu bo posredno ali neposredno prinesel 

določeno ekonomsko korist. Pri prostovoljnem varčevanju vsak varčevalec odvaja tisti del 

dohodka, za katerega meni, da s tem ne bo prizadel svojega standarda. Prostovoljno 

varčevanje je namenjeno za kasnejšo uporabo in se lahko začne in prekine v vsakem 

trenutku, kadar to želi varčevalec. 

Posamezniki naj bi skozi vse svoje življenje težili k urejenemu in izravnanemu načinu 

porabe. V nasprotju s tem njihovi dohodki niso tako urejeno izravnani. V eni dobi svojega 

življenja gredo v šolo, v drugi dobi delajo in dobro zaslužijo, v zadnji dobi pa gredo v 

pokoj. Teorija varčevanja življenjskega cikla napoveduje, da bodo ljudje veliko varčevali, 

ko so njihovi dohodki visoki v primerjavi s povprečnim življenjskim dohodkom. Poraba – 

razvarčevanje (dissave) pa bo sledila, ko bodo njihovi dohodki nizki v primerjavi z 

življenjskim povprečjem.


7.5 PRISILNO VARČEVANJE 

Prisilno varčevanje predstavlja akt tuje volje in ga po pravilu spremljajo inflacijske 

tendence, ker se izvršuje pretežno preko kreditne ekspanzije, katero spremlja porast cen. 

Ta oblika varčevanja najbolj ustreza pogojeni neelastični proizvodnji oziroma 

nezaposlenim proizvodnim kapacitetam. S prisilnem varčevanjem se želi vplivati na 

povečanje obsega proizvodnje in menjave. To povečanje je zelo pogosto samo nominalno 

in zelo redko prihaja do realnega povečanja. Prisilno varčevanje nastane v pogojih inflacije 

kot rezultat inflacijskega dviga cen. Na ta način pride do odvzema dela dohodka od oseb, 

pri katerih je bil v času, ko so se cene zamenjale. Zaradi povečanja cen pride do padca 

potrošnje, predvsem pri tisti populaciji prebivalstva, ki ima fiksne dohodke. 

Prisilno varčevanje v večini primerov spremlja inflacija. Lahko se pojavlja v več oblikah in 

to kot inflacijsko prisilno varčevanje, deflacijsko prisilno varčevanje in kot sterilizacija 

kupne moči. 

7.6 MLADINSKA VARČEVANJA 

Različne banke ponujajo mladim različne oblike varčevanj. Mladina je naša prihodnost in 

naš zgled vpliva na našo in njihovo prihodnost. Vzpodbujanje mladine k varčevanju je v 

današnjem času zelo pomembno. S tem, da že osnovnošolcu pokažemo, kako je potrebno 

ravnati z denarjem, če želi, da se mu že kot otroku uresničijo sanje. S pomočjo staršev, 

dedkov, babic… je varčevanje lažje in odnos do denarja bolj spoštljiv. 

Mladinsko varčevanje je za naše življenje zelo pomembno, vplivno in neizogibno. Otroke 

moramo vzgajati v tej smeri, da razvijajo pravilen odnos do denarja in premoženja. Vzgoja, 

izobraževanje in varčevanje so zelo pomembni zato, da bo otrok razmišljal o tem, na 

kakšen način naj porabi denar. Z vzgojo mladih, da varčujejo, pa pridobimo ljudi, ki bodo 

pri svojem delu na delovnem mestu koristno uporabljali privzgojene kvalitete, ki 

spremljajo varčevanje (veselje, radost). Zelo pomembno je, da se v danem trenutku 

pravilno odločajo.


Zato slovenske banke mladim ponujajo varčevanje, ki je namenjeno prav njim mladim je 

prilagojeno njihovim zmožnostim. Nekatere banke pa imajo v svojih enotah organizirane 

prav posebne oddelke, kot so otroške hranilnice, ki so namenjeni mladini in s tem jih še 

bolj spodbujamo k varčevanju z raznimi nagradami in ugodnimi obrestmi. 

7.7 NOVE OBLIKE VARČEVANJ 

Poleg klasičnega varčevanja pa se na trgu pojavlja nova oblika varčevanja. Z vse hitrejšim 

razvojem (poglabljanjem) finančnih trgov so tudi ti verjetno začeli igrati vse večjo vlogo 

tudi pri določanju gibanja potrošnje gospodinjstev, varčevanja, zadolževanja in 

oblikovanja premoženja samega. Ob tem se pokažejo tudi spremembe pri vedenju 

posameznikov, ki izhajajo iz spreminjanja odnosa do varčevanja (tj. vse večje zavedanje 

pomena upravljanja lastnega premoženja) in zadolževanja ter večje odgovornosti 

posameznikov za lastno socialno varnost oziroma prihodnost. Med t. i. nove oblike 

varčevanja slovenskih gospodinjstev lahko štejemo varčevanje v vzajemnih skladih, v 

obliki življenjskega zavarovanja, pokojninsko varčevanje ter povečano zanimanje za 

varčevanje v obliki vrednostnih papirjev. Leta 1997 so se pojavili prvi vzajemni skladi, rast 

varčevanja v tej obliki se je pospešila leta 2002. Leta 2001 so gospodinjstva lahko začela 

varčevati za pokojnino. Slednje in vse več sredstev gospodinjstev, namenjenih za 

zdravstveno in življenjsko zavarovanje, kar je poleg varčevanja v okviru NSVS pomenilo 

določen premik v strukturi porabe razpoložljivega dohodka, je tudi posledica spreminjanja 

sistemov socialne varnosti, ki zahtevajo krepitev navedenih oblik varčevanja gospodinjstev 

(Jesensko poročilo 2001, str. 56). 

Po raziskavah Bančni monitor in Investicijski monitor (Nove varčevalne navade …, 2005) 

so bili bančni depoziti jeseni 2004 še vedno najpomembnejši finančni instrument pri 

investiranju osebnega premoženja za skoraj četrtino anketirancev, ki so investirali, 

življenjska zavarovanja pa so jim tesno sledila (z 19 %). Naložbe v delnice in obveznice so 

dosegle desetino, v pokojninske sklade 6 %, naložbe v investicijske in vzajemne sklade pa 

so bile po pomembnosti presenetljivo šele na petem mestu (4 %). Odstotku anketiranih so 

največ pomenile druge oblike naložb, 36 % anketirancev pa ni investiralo. Raziskava je


tako pokazala na vse manjši pomen varčevanja v bankah in zanimanje varčevalcev za 

življenjska zavarovanja. Prav tako pa banke, investicijske družbe in zavarovalnice že nekaj 

časa pospešeno tržijo naložbene in druge oblike življenjskih zavarovanj ter preostale oblike 

varčevanja. 

7.7.1 VZAJEMNI SKLADI 

Vzajemni skladi so skladi, katerih velikost ob ustanovitvi ni določena. Vanj vlagajo 

investitorji in s tem nastaja združeno premoženje sklada. To pomeni, da so vlagatelji 

solastniki sklada, v katerega vlagajo. V sklad se lahko kadarkoli vplačuje in tudi izplačuje 

ob pisni zahtevi vlagatelja. Z investiranjem v sklad se kupi investicijske kupone, ki se 

glasijo na določeno število točk oziroma enot premoženja sklada po vrednosti enote 

premoženja na dan nakupa. 

V sklad lahko vlagajo tako fizične kot pravne osebe. Z zbranim denarjem se na trgu 

kapitala kupujejo različni vrednosti papirji, s katerimi se ustvarja strategiji sklada primeren 

portfelj. 

Moč je opaziti, da povprečni varčevalec v večji meri izbira sklad glede na prednosti sklada 

in predvsem pretekle rezultate sklada, pogosto pa se ne zaveda slabosti in tveganj, ki jih ob 

izbiri sklada sploh ne upošteva. V očeh povprečnega potencialnega varčevalca namreč 

prednosti prevladujejo nad slabostmi. Res pa je, da obstaja bistveno več prednosti kot 

slabosti, ki so opisane v nadaljevanju. 

7.7.1.1 PREDNOSTI VZAJEMNIH SKLADOV 

Razpršitev premoženja – tveganje premoženja se zmanjša z investiranjem v večje število 

vrednostnih papirjev. Ta prednost omogoča predvsem manjšim investitorjem, da z 

manjšim, omejenim obsegom sredstev dosegajo veliko razpršitev naložb, ki jih sklad z 

zbiranjem teh sredstev lahko doseže. S tem sklad posledično zmanjšuje tveganje.


Strokovno upravljanje – premoženje sklada upravljajo posebej usposobljeni in izkušeni 

posamezniki oziroma skupine, ki so strokovnjaki s področja financ, računovodstva in 

investicij. 

Prihranek časa – to je pomembna prednost za tiste investitorje, ki sami nimajo znanja, časa, 

sredstev in izkušenj s področja financ, da bi sami upravljali s svojim premoženjem. 

Likvidnost naložbe – naložba v takšen sklad je razmeroma bolj likvidna kot neposredna 

naložba v vrednostne papirje. 

Nizki transakcijski stroški – skladi zagotavljajo relativno nizke transakcijske stroške, saj 

upravljavci skladov večinoma kupujejo večje število vrednostnih papirjev in s tem 

izkoriščajo določene popuste, ki pa jih posamezniki pri samostojnem nastopu na 

kapitalskem trgu niso deležni. 

Široka paleta storitev za investitorje – upravljavci skladov nudijo strankam različne 

dodatne storitve, ki tudi vplivajo na odločitev izbire sklada. Mednje sodijo takojšnje 

reinvestiranje dividend in kapitalskih dobičkov, pokojninski načrt, vezan na sklade, 

investicijski načrt, prenos sredstev med skladi iste družbe za upravljanje in podobno. 

Preprosto poslovanje – investitorju se ni potrebno odločati o investicijah, točke sklada 

lahko kupi in proda kadarkoli, poljubno nakazuje sredstva v sklad ter spremlja vrednost 

premoženja vsak dan. 

Nadzor nad poslovanjem sklada – poslovanje sklada je pod strogim nadzorom raznih 

državnih institucij, predvsem Agencije za trg vrednostnih papirjev, ki zagotavlja varnost 

investitorjev.


7.7.1.2 SLABOSTI VZAJEMNIH SKLADOV 

Podrejenost interesov investitorja investicijski politiki sklada – varčevalci so le delničarji 

sklada in kot taki nimajo pravice upravljanja s premoženjem sklada. Investitorji torej ne 

morejo vplivati na sestavo portfelja sklada in na spreminjanje donosnosti. 

Provizije in stroški – govorimo o plačevanju provizije za upravljanje ter o vstopnih in 

izstopnih stroških. 

Tveganje – sklad ne zagotavlja povrnitve naložbe, saj so donosi odvisni od razmer na trgu 

in od sposobnosti ter odločitev upravljalcev. 

7.7.2 ŽIVLJENJSKO ZAVAROVANJE 

Življenjsko zavarovanje je ena od oblik osebnega zavarovanja, s katero si zagotovimo 

socialno varnost družine. Na nekatera življenjska zavarovanja pa lahko gledamo tudi kot 

na oblike dodatne varnosti, ko prehajamo iz obdobja aktivnega življenja v čas upokojitve. 

Torej lahko razumemo življenjsko zavarovanje kot pogodbo, ki zagotavlja varnost družine 

ob izpadu enega izmed dohodkov, hkrati pa kot premišljeno dolgoročno varčevanje in 

nalaganje denarja za bolj udobno upokojitev. 

Ločimo kapitalska in rentna zavarovanja. Pri kapitalski obliki zavarovanja nastopa 

zavarovanje za primer smrti in doživetja. Zavarovanja, ki so namenjena kasnejšemu 

rentnemu izplačevanju, so prav gotovo varna oblika kasnejšega dodatka k pokojnini. 

S stališča varnosti je zavarovalnica ena izmed najbolj varnih oblik nalaganja kapitala. S 

pozavarovanji je poskrbljeno, da bi v primeru kakršnih koli problemov, ki bi nastopili pri 

poslovanju ene zavarovalnice, vsak zavarovanec dobil zajamčeno zavarovalno vsoto.


7.7.3 POKOJNINSKO VARČEVANJE 

Prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje je zbiranje denarnih sredstev na osebnih 

računih zavarovancev, vključenih v to obliko zavarovanja, z namenom zagotavljanja 

dodatne pokojnine ali druge v zakonu določene pravice ob dopolnitvi določene starosti ali 

v drugih primerih, določenih v pokojninskem načrtu. 

Obdobje varčevanja – za posameznega zavarovance se odpre osebni račun ob vključitvi v 

pokojninski načrt. Podobno kot pri bančnem računu ali hranilni knjižici se sredstva, ki jih 

vplača zavarovanec sam ali skupaj z delodajalcem, zbirajo. Osebni račun je last 

zavarovanca, ne glede na to, kdo vanj vplačuje. 

Varnost je pri dodatnem pokojninskem zavarovanju zagotovljena s strani nadzornih 

organov (Agencija za zavarovalni nadzor in Agencija za trg vrednostnih papirjev). Bojazen 

o izgubi privarčevanih sredstev bi naj bila torej odveč, saj imajo nadzorni organi po zakonu 

možnost takojšnjega posredovanja in prenosa zavarovanca s premoženjem na drugega 

izvajalca. 

7.7.4 VREDNOSTNI PAPIRJI 

Delnice - s padanjem bančnih obresti in naraščanjem kapitalskih dobičkov se vse več 

posameznikov odloča za kratkoročno in srednjeročno varčevanje z naložbami v delnice. 

Ker so tečaji delnic kratkoročno zelo nihajoči, borzni analitiki priporočajo investicije za 

daljše obdobje. Varčevanje v delnicah je zlasti primerno za tveganju naklonjene 

posameznike, ki imajo vsaj kanček borznega znanja. Za tiste z manj borznega poznavanja 

pa so vsekakor primerne borzno posredniške hiše, ki lahko z dobrim svetovanjem 

preprečijo finančni polom. 

Obveznice - so po donosu, ki ga zagotavljajo, zelo podobne bančnemu depozitu. Njihova 

prednost je v tem, da poleg obresti zagotavljajo tudi možnost realizacije kapitalskega 

dobička. Poleg tega so dokaj likvidne, kar pomeni, da je z njimi mogoče trgovati na borzi.


Donosnost obveznice je enaka vsoti obresti, ki jih ta prinaša, in kapitalskega dobička, 

ustvarjenega z obveznico. 

8 IZGRADNJA INFORMACIJSKEGA SISTEMA, KI 

SPREMLJA VARČEVANJE 

Razvoj tehnike, tehnologije, nova spoznanja v filozofiji, sociologiji in psihologiji in kot 

posledica teh elementov tempo današnjega življenja, so nas privedli do tega, da so naše 

potrebe po informacijah iz dneva v dan vse večje. To so lahko potrebe po družbenih, 

poslovnih ali fizičnih informacijah. 

Informacije so za poslovne sisteme sredstvo, ki služijo za vodenje, planiranje, 

upravljanje, kontrolo, spremljanje dogodkov in odločitev. Za uresničevanje cilja je 

potrebno izdelati informacijski sistem, ki je sestavljen iz: 

‣ organizacijskih rešitev informacijskih tokov, po katerih se zagotovi vsem nosilcem 

funkcij in uporabnikom funkcij po vsebini in obliki prave informacije ob pravem 

času; 

‣ Tehničnih in metodoloških rešitev, ki se nanašajo na procese pridobivanja 

informacij proces obdelave podatkov. 

Iz poslovnih procesov izhajajo prostorsko, časovno, kvantitativno in kvalitativno različne 

potrebe po informacijah, katere je možno zadovoljiti z izvedbo različnih informacijskih 

procesov. 

Informacijski procesi potekajo pretežno v informacijskih sistemih, katerih izgradnja je 

odvisna na eni strani od značilnosti temeljih in upravljalnih procesov, na drugi strani pa od 

ljudi in storitev, ki so povezani v določenem informacijskem sistemu. 

Cilj vsakega informacijskega sistema je zagotovitev organom upravljanja, strokovnim 

službam in drugim uporabnikom potrebne informacije o minulem, sedanjem in prihodnjem 

poslovnem procesu ob pravem času. Glede na razmah poslov v banki, tako po obsegu kot 

po vrstah poslov, je skoraj nemogoče, da bi lahko obvladali to področje brez uporabe 

računalnikov.


Zaradi različne strukture komitentov, različne strukture sredstev, različne odvisnosti in 

povezanosti s poslovno organiziranimi deli ter področja, katerega pokriva, si vsaka banka 

gradi svoj informacijski sistem. V bankah je potrebno izboljševati informacijski sistem v 

smeri uporabe najsodobnejših elektronskih in komunikacijskih poti, ki so nujne v samem 

razvoju bančnega poslovanja. Predvsem bi lahko našteli najbolj nujne razloge: 

‣ večje število komitentov, 

‣ večji obseg poslov, 

‣ hitra realizacija poslov, 

‣ intenzivnejši način upravljanja v bankah, 

‣ povečane zahteve po srednjeročnem in letnem planiranju, 

‣ povečane zahteve komitentov, 

‣ sprememba v samem načinu vodenja, 

‣ vse večja uporaba znanstvenih metod v odločitvenih procesih. 

Verjetno lahko ugotovimo, da se informacijski sistem v bankah ni razvijal skladno z rastjo 

banke. Kakšnega pomena je uvedba računalnika pri graditvi in razvoju informacijskega 

sistema je razvidno iz prikaza komunikacijskih poti in to s policentrično in monocentrično 

komunikacijsko mrežo. 

Pri policentričnih komunikacijskih mrežah so kapacitete majhne, osebje je nosilec 

komunikacij, nastopa nepreglednost in gosta mreža povezav. Monocentrična 

komunikacijska mreža je preglednejša, kapacitete izredno velike, ustvari se novo razmerje 

delavec stroj. 

Cilji oziroma prednosti in koristi, ki jih želijo doseči poslovne banke z razvojem 

avtomatiziranega informacijskega sistema so: 

‣ doseganje večjih efektov pri družbeno ekonomskih, strateških in splošnih ciljih v 

poslovanju bank, 

‣ lažje kreiranje poslovne politike in spremljanje bančnega potenciala, 

‣ enostavnejše spremljanje toka sredstev s ciljem boljšega planiranja in spremljanja 

tekoče in dolgoročne likvidnosti banke, 

‣ izgradnjo širših možnosti za hitrejše, natančnejše in učinkovitejše odločanje na 

različnih nivojih,


‣ omogočanje kvalitetnih, točnih, resničnih in hitrih informacij za planiranje in 

kontrolo, 

‣ omogočanje pogojev za krčenje preobsežnih informacij, oziroma tipizacijo nivoja 

oblike in vsebine informacij po istih poslih za različne nivoje odločanja in 

upravljanja, 

‣ avtomatizacijo vseh poslov, kjer se izvajajo bančne aktivnosti z raznovrstnimi 

dokumenti kot osnovnimi nosilci podatkov na osnovi katerih se formirajo 

informacije. 

Vse nastale cilje in naloge je možno realizirati, če avtomatsko obdelavo posodobimo in 

pripeljemo poslovanje do uporabe integralnega informacijskega sistema. 

V sodobnem poslovnem okolju podjetja, ne glede na velikost in cilje poslovanja, vedno 

težje pravočasno izvajajo potrebne spremembe. Informacijski sistemi s primernimi 

programskimi rešitvami omogočajo in podpirajo takšne spremembe. V vsakem podjetju je 

učinkovit informacijski sistem zelo pomemben za uspešno poslovanje. Uspešnost bank je v 

veliki meri odvisna od ustrezne informacijske tehnologije in njene učinkovitosti. 

Informacijska tehnologija ima v bančništvu večjo vlogo kot v drugih gospodarskih 

dejavnostih, ker je bančništvo storitvena dejavnost, ki temelji na natančnih, celovitih in 

predvsem ažurnih informacijah. 

9 LOCIRANJE BANČNIH ENOT 

Lokacijski prostor je odvisen predvsem od razpoložljivega zemljišča, kjer bo banka 

postavila svojo novo zgradbo ali lahko izkorišča že obstoječe objekte. Zagotovljena 

sredstva pa so predpogoj, da banka lahko razmišlja o adaptaciji ali novogradnji. V zadnjih 

letih je banka precej posodobila svojo mrežo. Namestila je veliko bančnih avtomatov na 

javnih mestih in obleganih mestnih in nakupovalnih središčih ter uvedla klike preko 

spletne strani, katere uporabniki bančnih storitev opravljajo kar doma v času, ki jim najbolj 

ustreza, kajti kliki so na voljo tako rekoč 24 ur na dan.


9.1 ORGANIZACIJSKI VIDIK LOCIRANJA BANČNIH ENOT 

Ugotoviti moramo, da pojem organizacije dela sega daleč v zgodovino. Človek se je začel 

ukvarjati z organizacijo dela s pričetkom proizvodnega dela, ker ga je k temu silila 

omejenost materialnih dobrin in tudi želja, da nastajajoče dobrine zadovolji z manjšimi 

napori. S povečanjem in širjenjem proizvodnega dela, s spreminjanjem sredstev za delo in 

delovnih metod postaja organizacija dela vse zahtevnejša disciplina. 

Zanimivo je, da različni avtorji organizacijo kot znanstveno disciplino različno definirajo, 

vsi pa izhajajo iz podjetniškega principa. Upoštevati je potrebno socialne, tehnične, 

zunanje in notranje elemente, ki vplivajo in oblikujejo procese v organizaciji. 

Splošne ugotovitve v zvezi z organizacijo veljajo deloma ali vsaj pretežno tudi za banko, 

čeprav je imela banka v zgodovini status podjetja posebnega pomena. Razvoj bank je v 

tesni povezavi z razvojem proizvajalnih sil in družbeno delitvijo dela kot tudi z blagovno 

proizvodnjo. 

S pojavom denarja v družbi se pojavi nova ekonomska sila, ki posestniku omogoča 

bogastvo in oblast. To blago (denar) omogoča porast blagovno-denarnih odnosov in 

ustvarja nov razred, ki je s svojim poslovanjem povzročil nastanek prvih bank in s tem tudi 

začetek bančnih storitev. 

Poslovna banka, ki računa na čim večjo akumulacijo prihrankov prebivalstva, mora 

organizirati gosto mrežo svojih enot, s katerimi krepi svojo moč. S tem banke približa 

varčevalcem, kar je pri zbiranju denarnih sredstev zelo pomembno. Večja dinamičnost na 

bančnem tržišču zahteva od temeljne banke, da nenehno kritično ocenjuje poslovno mrežo 

z varčevalci, ki jo po potrebi prilagaja. Za vsako temeljno banko pomeni izbira lokacije 

problem optimalne vključitve v gospodarski prostor. 

Optimalni problem prostorske vključitve v celotno gospodarstvo kaže dejansko na dva 

vidika: mikroekonomski in makroekonomski vidik. Makroekonomski vidik izhaja iz 

potrebe po ustanavljanju bančnih enot za gospodarstvo in ima svoj odsev v regionalnem


planiranju gospodarskih in finančnih tokov. Mikroekonomski vidik se kaže v elementih in 

vrsti bančnih poslov, iz katerih izhaja likvidnost in rentabilnost banke. 

Osnovni pogoj za optimalno lokacijo osrednje enote ali poslovno organizacijskih delov je: 

‣ širina mobiliziranja finančnih sredstev in plasmajev ter nudenje drugih finančnih 

storitev, 

‣ pokritje stroškov poslovanja enote. 

Vsekakor pa pri tem ne moremo spregledati specializiranih bančnih enot, kjer je nujno, da 

se stroški poslovanja porazdelijo v okviru poslovne banke. Takšen primer so danes v 

večini mestne hranilnice ali banke, ki se ukvarjajo z mobilizacijo finančnih sredstev brez 

najmanjšega deleža pri aktivnem bančnem poslovanju. 

Za banke je značilno, da se lahko kaj hitro prilagodijo nastali situaciji, tako glede same 

lokacije kot samega področja mobilizacije finančnih sredstev. Pogoj za to so analize, 

strokovni pristop in sinteza vseh raziskav. 

Distribucija storitev in lokacija poslovne mreže na eni strani ter način in tehnika 

opravljanja storitev so pomembne sestavine usmerjenosti k varčevalcu. Poudariti velja, da 

problematika distribucije in poslovnih metod ni omejena zgolj na varčevalca, ampak je tu 

še cela vrsta vprašanj kot so: delovni postopki, avtomatizacija, ekspeditivnost, 

razpošiljanje dokumentov, likvidnostna problematika itd. 

Danes opravljajo banke finančno denarni servis, ki je namenjen različnim segmentom 

potrošnikov. Vedno bolj nastopajo razvejane banke, ki vključujejo večje ali manjše število 

po vsebini različnih poslovno organizacijskih delov. Osnovna enota je običajno zbirni in 

vodilni člen v verigi različnega števila členov. Cilj pri razvijanju poslovno bančnih poti je 

ustvariti funkcionalen sistem povezovanja banke in varčevalca. Oblikovanje poslovne 

mreže bo poleg že omenjenih temeljnih izhodišč odvisno od prometa produktivnih 

dejavnikov, prometne povezanosti, vloge prebivalstva, gospodarskega dejavnika, 

konkurenčnih bank in drugih dejavnikov.


10 ZAKLJUČEK 

Vse se začenja in konča pri »homo economicusu« - sebičnemu posamezniku, ki ga 

racionalno obnašanje vodi do neprestanega tehtanja stroškov in koristi. Odloča oziroma 

tehta tudi med tem, da del ustvarjenih materialnih dobrin in/ali denarnih sredstev ne 

uporabi takoj za tekočo potrošnjo, temveč to privarčuje za bodočo potrošnjo. Nezaupanje, 

strah pred prihodnostjo, želja po bogastvu, skrb za družino in drugi motivi delujejo na 

posameznika, da varčujejo. 

Dejstvo je, da se trajnih potrošnih dobrin večje vrednosti: nakup stanovanja, gradnja hiše, 

šolanje otrok v prihodnosti ali pomoč pri njihovih življenjskih načrtih običajno ne more 

financirati iz tekočega dohodka. Zato je zadovoljevanje zahtevnejših potrošnih potreb 

mogoče le s predhodno akumulacijo prihrankov. Varčevanje bo gospodinjstvo ustrezno 

znižalo v obdobju, v katerem se načrtovani izdatki končno uresničijo. Kot alternativna 

možnost tovrstnemu pridobivanju potrošnih dobrin bi bila, da bi najprej stvar kupili, 

potrebno varčevanje pa bi izvršili kasneje s postopnimi odplačili dolga. Najpogosteje bodo 

na odločitev posameznika oziroma gospodinjstva, koliko in če sploh varčevati v teku 

življenja, skupno vplivali vsi ti motivi. 

Prejemke prebivalstva uvrščamo med pomembne dejavnike, ki vplivajo na varčevanje. Od 

višine prejemkov in njihove zanesljivosti je odvisno varčevanje posameznikov. Ob tem 

moramo omeniti tudi voljo posameznikov, da del denarja namenijo za različne oblike 

varčevanja in si s tem zagotovijo boljšo prihodnost. Ugotovimo lahko, da z rastjo dohodka 

raste tudi nagnjenost k varčevanju, kajti čim višji je razpoložljiv dohodek in čim bolj raste 

preko meje osnovnih življenjskih potreb, tem večje so možnosti za varčevanje. 

Varčevanje, sprejeto na posameznikovi ravni oziroma na ravni gospodinjstva, je 

pomemben dodatni realni vir sredstev, s katerimi se omogoča financiranje investicij, ki so 

potrebne za oblikovanje produktivnega kapitala. Varčevanje je torej širših, 

makroekonomskih razsežnosti, saj je od učinkovitosti finančnega sistema pri zbiranju in 

alokaciji sredstev odvisna tudi konkurenčnost drugih gospodarskih subjektov v državi.


Nedvomno je ljudem ponujenih veliko načinov, kako varčevati za različne namene. 

Ponudniki finančnih storitev morajo natančno poznati svoje potencialne varčevalce, da 

lahko ponudbo prilagodijo slehernemu posamezniku. Tipični posameznik bo v odvisnosti 

od starosti sprejemal različne odločitve glede varčevanja. V začetku, ko se bo njegov 

dohodek povečeval, bo varčeval po naraščajoči stopnji in oblikoval pozitivne prihranke. 

Kasneje, ob znatnem upadu zaslužka, bo varčeval negativno. 

Število motivov za varčevanje se skozi generacijske prehode povečuje, saj se s prihodom 

vsake nove generacije varčevalcev pojavljajo nove navade in želje posameznikov. Nekomu 

je bistvena naloga zagotoviti varno zlato jesen življenja, poleg tega zagotoviti prihodnost 

svojim potomcem in jih preskrbeti s stanovanjem. Spet drugi imajo drugačno percepcijo 

življenja in skušajo življenje uživati zdaj in si s tem omogočiti nakup prestižnejših dobrin 

ter uživati v potovanjih. Število motivov varčevanja niha tudi glede na finančni položaj 

posameznika, ki je odvisen od višine dohodka in stalnosti. Motivi varčevanja pa so odvisni 

tudi od drugih dejavnikov, kot so: izobrazba, poklic in starost. Struktura varčevanja se 

spreminja tudi krajevno. 

Tradicionalni varčevalec pomisli ob pojmu varčevanje še vedno skoraj izključno na bančno 

varčevanje. Vendar pa obstaja še veliko varčevalnih oblik, v katere lahko svoj denar tudi 

varno, zraven tega pa še bolj donosno, naložimo. Pri odločitvi za najprimernejšo obliko 

varčevanja pa je na koncu koncev vse odvisno od nas: ali imamo raje tveganje ob višjem 

donosu ali pa smo rajši brez skrbi in točno vemo, koliko bo iz naših prihrankov nastalo čez 

10 let. 

Kot sem nakazala že v sami diplomski nalogi, je varčevanje odvisno predvsem od 

posameznikov. Žal pa so tudi pri nas že taki življenjski pogoji, ki - žal - vedno več ljudem 

onemogočajo zadovoljevanje tudi najosnovnejših življenjskih potreb in nakupov morda 

manjših priboljškov, ker jim tega ne omogočajo nizki osebni dohodki oziroma pokojnine. 

Mnogo je ljudi, ki na varčevanje, pa čeprav bi bilo še kako potrebno, niti pomisliti ne 

morejo. Upam in želim, da se bo tudi socialna politika v naši državi bolj pospešeno 

ukvarjala tudi z ljudmi, potrebnimi pomoči in da se bo politika plač izboljšala do te mere,


da bodo ljudje, ki znajo in so sposobni delati, lahko s poštenim delom zaslužili za pošteno 

življenje in morda tudi prihranili del prihodkov za tiste namene, ki so najbolj nujni. Kot v 

mnogih državah je tudi v naši kar precej posameznikov, ki so bili ob pravem času na 

pravem mestu in so si na različne načine pridobili denar, ga vložili na pravo mesto in si s 

tem pridobili (za ljudi z najnižjimi dohodki) nepojmljive zneske. 

Človek sam teži k varčevanju na različne načine. Tako so leta in izkušnje različnih bank in 

bančnikov pripeljale k različnim varčevanjem. Vsak človek ima različne potrebe in 

zahteve. Zato se morajo banke v današnjem času, ki je zelo konkurenčen, čimbolj 

prilagoditi komitentu in hkrati varčevalcu. Varčevalec želi in zahteva zase najboljše in 

banke mu morajo to tudi ponuditi.


11 VIRI IN LITERATURA 

1. BOBEK, Dušan. 1992. Organizacija in poslovanje bank. Maribor : Ekonomskoposlovna 

fakulteta. ISBN 86-80085-13-8. 

2. DRENOVEC, Franček. 2000. Varčevanje, denar (M3) in banke v razmerah 

zunanjega primanjkljaja [online]. [Citirano 12.1.2008; 17:10]. Dostopno na 

spletnem 

naslovu: 

 

3. JAKOVAC, Štefan. 1987. Poslovno organizacijska vprašanja zajemanja sredstev 

prebivalstva v temeljnih bankah : magistrsko delo. Maribor : [Š. Jakovac]. 

4. KOŽELJ, Darja. 2001. Stanovanjsko varčevanje brezdomstvo in druga 

stanovanjska tveganja ranljivih skupin: diplomsko delo. Ljubljana: [D. Koželj]. 

5. LAZAREVIČ, Žarko, in PRINČIČ, Jože. 2000. Zgodovina slovenskega bančništva. 

Ljubljana: ZBS – Združenje bank Slovenije. ISBN 961-90340-7-4. 

6. MIŠ SVOLJŠAK, Irena. 1995. Od A do Ž. Ljubljana : SKB Banka in Pristop. 

7. PBS [online]. 2008. [Citirano 12.1.2008; 16:28]. Dostopno na spletnem naslovu : 

 

8. OSEBNI račun in ŠTUDENTSKI osebni račun [online]. 2008. [Citirano 12.1.2008; 

16:45]. Dostopno na spletnem naslovu : 

 

9. POLANEC, Sašo, in FABJANČIČ, Zarjan. 1998. Makroekonomija majhnega 

odprtega gospodarstva. Ljubljana: Ekonomska fakulteta. 

10. RIBNIKAR, Ivan. 1997. Denarni sistemi in denarna teorija I. del: denarni sistem. 

Ljubljana : Ekonomska fakulteta. 

11. RIBNIKAR, Ivan. 1997. Denarni sistemi in denarna teorija II. del: denarni sistem. 

Ljubljana : Ekonomska fakulteta. 

12. RIBNIKAR, Ivan. 1989. Uvod v finančno ekonomijo. Ljubljana : Pegaz ( Zbirka – 

znanje ). 

13. RIBNIKAR, Ivan. 2003. Monetarna ekonomija I. 2. izdaja. Ljubljana: Ekonomska 

fakulteta, Enota za založništvo


14. TAVZES, Miloš. 2002. Veliki slovar tujk. Ljubljana : Cankarjeva založba . ISBN 

961-231-271-0.

DIPLOMSKA NALOGA

You also want an ePaper? Increase the reach of your titles

Delete template?

Save as template?