Selniške novice

Selnica:Selnica 17.12.2007 2:18 Page 17
KO TE PREVZAME DIALEKT
ZNANI OBČANI SELNICE
Čeprav smo majhen kraj ob reki Dravi, med Kozjakom in Pohorjem, imamo zadovoljivo število prebivalcev. Predvsem raznoličnih
ljudi; med nami so odlični obrtniki, vrhunski športniki, kulturni ustvarjalci in še bi lahko naštevala. Vsak izmed teh si zasluži pozornos
tudi v našem kraju. In v ta namen vam bomo v vsaki številki predstavili kakšen znan obraz Selnice, o njem povedali zanimivos
in posebnos, stvari, ki jih morda še niste vedeli.
Tokrat bomo nekoliko jezikovno obarvani. Obiskala sem občanko, ki ima za seboj že pestro zgodovino, ki je za naš kraj naredila izjemno
veliko in se še sedaj intenzivno ukvarja s svojim poklicem ter je znana po vsej Sloveniji in tudi v tujini.
Spregovorila sem z zaslužno profesorico dr. ZINKO ZORKO, izredno članico Slovenske akademije znanos in umetnos.
Če začnemo na samem začetku vaše
po, ko ste kot otrok pogledali v ta
širni svet, kaj nam lahko zaupate?
» Luč sveta sem ugledala 24. februarja
1936 na Kapli na Kozjaku v stanovanju
takratne osnovne šole kot pe otrok.
Oče Jurij je imel na Kapli mizarsko
delavnico v bližini današnjega pokopališča,
mama Alojzija pa je imela šiviljsko
obrt, kjer se je izučilo veliko dobrih
šivilj. Kasneje smo se preselili v Ožbalt,
k Dravi, v bližino železnice in velike
ceste, kar je pomenilo pot v svet. Radi
smo se vračali k babici in dedku na Kaplo,
danes pa obiskujemo še edinega strica in
teto in se tako v spominih vračamo v mladost.«
Zaupajte nam, kaj je sto, kar vam je od
vsega najbolj ostalo v spominu iz šolskih
let.
» Na prva leta osnovnega šolanja v Ožbaltu
imam bridke spomine. Šola je bila samo
nemška, učitelji so nas za vsako slovensko
besedo pošiljali v kot in nam delili »packe«
po dlaneh. Ostal mi je spomin na profesorja
matemake, ki nas je učil teorijo
množic, mi, nehvaležni, pa smo mu jo
zagodli enkrat z veverico, ki jo je imel
sošolec pod suknjičem, pri tabli, ko ni znal
računa, pa jo je spusl v profesorja, drugič
je prinesel belouško in z njo prestrašil
učitelja. V nižji in višji gimnaziji mi je bila
slovenščina najljubši predmet. Rada sem
pisala šolske spise, včasih se je tudi
porodila kakšna pesem. Prehajanje iz
narečja v knjižni jezik mi je povzročalo
težave, zlas v govornih nastopih. Na II.
gimnaziji sem dobila Prešernovo nagrado
za razpravo o Ani Karenini. V teh leh sem
prebirala kolikor in karkoli je bilo mogoče.«
Kdaj in zakaj Vas je pot zanesla v svet
slovenskega jezika kot snov za preučevanje?
In zakaj ravno dialektologija?
» Leta 1956 sem se vpisala na Filozofsko
fakulteto v Ljubljani, in sicer na smer
slovenščina – ruščina. Za študij književnos
so me navdušili takratni mladi asisten. Že
v drugem letniku pa me je profesor za
slovensko dialektologijo, dr. Tine Logar, s
svojimi ognjevimi predavanji tako navdušil,
da je usmeril mojo raziskovalno življenjsko
pot v slovensko narečjeslovje.
Častna občanka Občine Selnica ob Dravi
Dr. Terezija ZORKO
Najprej sem napisala celotno narečno
slovnico kapelskega govora za diplomsko
delo in na Prešernov dan, leta 1961, so mi
za to podelili Prešernovo nagrado. Profesor
mi je ponudil mesto asistentke na univerzi,
a sem raje izbrala poučevanje
slovenščine v šolskem centru na Ravnah
na Koroškem, na gimnaziji pa sem poučevala
tudi ruski jezik. Po deseh leh sem
se spet vrnila k dialektologiji, ko so me
izvolili na takratni Pedagoški akademiji za
asistentko. Vpisala sem se na podiplomski
študij in v Ljubljani 1976 magistrirala in
1986 doktorirala iz slovenskega
jezikoslovja – dialektologije. Leta 1996 sem
bila izvoljena v naziv redna profesorica za
dialektologijo in zgodovino slovenskega
jezika, leta 2003 pa so mi na univerzi
podelili naziv zaslužna profesorica. Istega
leta so me izvolili na Slovenski akademiji
znanos in umetnos v naziv izredna članica
SAZU.«
Kako ste in še kombinirate študij, službo
in družinsko življenje?
»Mož mi je pri mojem študiju zelo pomagal.
Velikokrat mi je vozil v kraje mojega
raziskovanja, ko pa ni mogel, pa sem pot
ubrala z avtobusom in vlakom. Veliko sta
mi pomagala moja mama in stric Miha, ki
sta bila najboljša informatorja, ko sem
raziskovala govor svoje rojstne vasi.«
Kam vse vas je zanesla pot raziskovanja?
»Prehodila sem severno Pohorje, Mežiško
in Mislinjsko dolino, obmejno Dravsko hribovje
od Ojstrice do Maribora, čez Haloze
od Borla do Žetal, celo Prlekijo, številne
prekmurske vasi, vse porabske vasi na
Madžarskem, slovenske štajerske vasi
v Avstriji, južno Pohorje, srednještajersko
govoreče vasi in še bi lahko naštevala.«
Kateri dialekt vam je najbolj pri srcu
in zakaj?
»Vsi dialek so zame dragoceni, res pa
je, da globinsko najbolj obvladam svoj
koroški dialekt in v pogovoru z domačini
se takoj prestavim v svojo
izvirno materinščino.«
Kje vse si lahko to preberemo in se o tem
malo poučimo?
»Številne raziskave sem objavljala v različnih
revijah in monografijah doma in v
svetu ter v dveh knjigah. Sedaj pripravljam
že tretjo narečjeslovno monografijo.«
Kaj vam osebno pomeni to delo, ki ga
opravljate?
»Narečjeslovno delo zahteva veliko študija,
snemanj in popisovanj na terenu. Ta
raziskovanja dajejo globlji smisel mojemu
življenju. Vesela sem, da lahko o svojih odkritjih
poročam na posameznih sestankih
v Sloveniji, pa tudi na Finskem, v Italiji,
Avstriji, na Madžarskem, Hrvaškem in v
Makedoniji.«
Kaj želite sporoči našim bralcem?
»V Selnici ob Dravi, v kraju, kjer prebivam
na moževi domačij že več kot trideset le,
govorijo štajerski kozjaški govor, ki sem ga
raziskala in tudi objavila, še vedno slišim
pristno govorico, zlas med starejšimi
občani. Pri mlajših je vpliv medijev bolj
opazen in je njihov jezik pogosto narečen.
V javnem nastopanju se skušajmo približa
knjižnemu jeziku, zasebno pa ohranjajmo
svojo govorico, saj nam je pomagala
prežive več kot soč let. Slovenščina je v
21. stoletju postala enakovreden jezik
drugim jezikom v Evropi. Ponosna sem na
to, da mi je Občina Selnica ob Dravi 23.
maja 2004 podelila naziv častne občanke
za moj prispevek k uveljavljanju in dialektološkemu
spoznavanju Selnice ob Dravi in
Dravske doline v širšem in svetovnem prostoru.«
doma
DECEMBER 2007 - Selniške novice 17