23.12.2015 Views

Koncert v Lendavi ob 20 knjizica

Create successful ePaper yourself

Turn your PDF publications into a flip-book with our unique Google optimized e-Paper software.

Hazatérés<br />

Vrnitev domov


<strong>Koncert</strong> v <strong>Lendavi</strong> <strong>ob</strong> <strong>20</strong>. <strong>ob</strong>letnici Kontrabanta, 6. december <strong>20</strong>14<br />

Hazatérés/Vrnitev domov<br />

(kronologija nekega nastopa)<br />

Moj nesojeni rojstni kraj, Lendava, je kot narava. Pričara ti pompozni<br />

sprejem <strong>ob</strong> zeleni pomladi in pisani jeseni in te zavrže, ko v življenje stopi<br />

zima. Odšel sem iz Lendave, ker te Lendava ne časti samo za to, ker si<br />

talent ali pač nadarjen na več področjih. Tu se moraš najprej dokazati, da<br />

nekaj veljaš v Sloveniji, potem si d<strong>ob</strong>er tudi v <strong>Lendavi</strong>. In se vračam,<br />

kljub temu da smo v letih, ko je bila moja zasedba Kontrabant po<br />

virtuoznosti bolj zelena od sedanje, bili vsaj 4-5-krat na leto na kakšnem<br />

odru, sedaj pa, ko je skupina posnela najboljši album, še več, pesmi so<br />

izšle v <strong>ob</strong>eh jezikih – madžarskem in slovenskem, nas v Prekmurju vidiš<br />

samo na literarnih večerih po knjižnicah in otvoritvah razstav – večinoma<br />

v Banffy centru.<br />

Prav zato je bil ta koncert <strong>ob</strong> <strong>20</strong>. <strong>ob</strong>letnici ustvarjanja glasbe Kontrabanta<br />

za nas tako pomemben. Da pridemo tudi takrat, ko se ne cedita med in<br />

mleko, ko nastopi v rojstnem kraju niso sami po sebi umevni. Ko ustvariš<br />

nekaj, kar moraš deliti.<br />

Zadnji hip – dan pred koncertom – sva se z Andijem Galom dogovorila, da<br />

bodo celoten koncert snemali: zvok in sliko.<br />

Dolga tonska vaja in naposled koncert v čudoviti lendavski dvorani,<br />

najlepši v Sloveniji, v bistvu veliko darilo slovitega madžarskega<br />

arhitekta Imre Makovecza. Velike zasluge, da je bil ta projekt izpeljan,<br />

ima tudi nekdanji župan Lendave József Kocon.<br />

Malokdo v dvorani je vedel, da sem tri dni pred koncertom imel tudi<br />

koncert na pokopališču v Petišovcih. Pokopali smo mojega strica, ki je


delal v Kanadi in sem mu – sicer z velikimi težavami – uresničil zadnjo<br />

željo, pripeljal sem ga domov in ga pokopal v rodni grudi. No, nekaj njega<br />

(prahu) se je <strong>ob</strong> odprtju »boxa« (avionske žare) razletelo po pokopališču in<br />

okoliških travnikih, celo po naših <strong>ob</strong>razih – nas je p<strong>ob</strong>ožal še zadnjič. Moj<br />

sin (in b<strong>ob</strong>nar Kontrabanta) je bil pred tem, da omedli, ko smo odprli žaro<br />

za dvesto dolarjev (tolmačeno z očmi: kartonsko škatlo z debelejšo vrečko<br />

za zamrzovanje, v kateri je bil stričev prah).<br />

Tako sem bil v petek še vedno poln emocij in začetek svojega igranja<br />

lahko označim za malce raztresenega. Morda pa en whisky ni dovolj, da<br />

sprostiš misli in telo pred koncertom.


Naš jubilejni koncert so odprli naši (gostujoči ) domačini, L amour fou, ki<br />

so zaigrali priredbi dveh pesmi Regrat u salat in Samo zate, <strong>ob</strong>e besedili<br />

za skladbi sta izpod peresa pokojnega pesnika Slavka Klančičarja, očeta<br />

našega nekdanjega basista Vida, ki je avtor glasbe. Hudomušnima<br />

besediloma se je prav lepo podala rockerska pre<strong>ob</strong>leka-priredba <strong>ob</strong>eh<br />

skladb, L amour fou ima že leta in leta v zasedbi odlične glasbenike, le še<br />

en korak jim manjka – avtorski.<br />

Za energičnim uvodom smo na oder prišli tudi člani glasbene skupine<br />

Kontrabant.<br />

<strong>Koncert</strong> smo pričeli z uglasbeno pesmijo Lajosa Benceja Óda a<br />

hazatérőhöz. Ko sem to pesem pred nekaj leti naredil v studiu (bila je med<br />

prvimi Bencejevimi, ki sem jih uglasbil), sem bil z njo vsaj mesec dni z<br />

čisto <strong>ob</strong>seden. Nenehno sem jo vrtel v avtu in zraven pel drugi ali tretji<br />

glas. V njej se zares čuti, da sem v mladosti veliko poslušal skupino Int-<br />

Illimani, ker ima melodija pridih te čilske glasbene skupine. Mimogrede:<br />

Bence jo je posvetil Mayerju Zali, kiparju, izgubljenemu sinu<br />

madžarskega naroda. S to odo ga je vrnil v rojstni kraj, Madžarom.


Didergő fényben nas je iz Čileja vrgel na Kubo. Pesem smo naredili v<br />

ritmu salse, tudi zato, ker besedilo govori o drhteči luči, o človeku, ki sedi<br />

na vrtu v megli. Tisočkrat sem si zamislil sebe in Benceja, kako brez besed<br />

sediva na tem vrtu, nozdrvi nama<br />

je preplavil vonj poletja, zvoki<br />

žetve nama polnijo ušesa, v najinih<br />

očeh pa odsevajo zlate barve<br />

poljan. Prav zato je to besedilo<br />

morala biti postavljeno v ritem<br />

salse – da je izziv za duha in telo,<br />

ki skupaj zaplešeta.<br />

Skladba Tél je lep opis pokrajine<br />

pozimi, ko nam okenska lina<br />

pričara umetnino, poslikano<br />

platno je narava sama, okvir okna<br />

pa postane okvir umetnine. Bence<br />

že ve: povsod okoli nas je<br />

umetnost, le videti jo je treba. V<br />

skladbi se nenehno <strong>ob</strong>jemata in<br />

razhajata in spet <strong>ob</strong>jemata melodiji<br />

dveh kitar: tista akustična Dušana<br />

Železnikarja in moja klasična,<br />

sam pa sem premogel nekaj<br />

rezkega glasu, ko pozivam Gospoda, da nam vsako leto postreže s tako<br />

okensko ekspozicijo.


Nyár je prav tako uglasbena pesem Benceja, iz katere vzleti čebelica, s<br />

katero se glavni junak – pesnik – spogleduje na dehtečem travniku.<br />

Dovolita si blizu: Bence pusti, da mu čebela zabrenči okoli srca, čebelica<br />

pa se ne pusti p<strong>ob</strong>ožati. Oba vesta, da sta srčno-brezsrčna, igrata lastno<br />

igro kot vsa narava. Razpoloženje čebelice pristno odigra kitara Tomaža<br />

Juvančiča, ki se vživi v vlogo narave in s svojimi virtuoznimi kitarskimi<br />

(drugod tudi mandolinskimi) vložki doda novod<strong>ob</strong>nemu Kontrabantu<br />

četrto in peto dimenzijo profesionalnosti.


V peti skladbi Mérgeim sin<br />

Kontrabanta, Pál Szomi, za hip<br />

sestopi z b<strong>ob</strong>nov, ki jih sicer odigra,<br />

in se razkrije kot vokalist, ki ima<br />

zanimivo barvo glasu in<br />

interpretacijo. Pesem je pisana na<br />

kožo njegovi starosti – besedilo<br />

opisuje zrelega pubertetnika,<br />

adolescenta v najbolj ranljivih<br />

trenutkih, ko prežet od »slepe«<br />

ljubezni, uporniške jeze spozna, da<br />

vse prave poti (v življenju) moškega<br />

vodijo proti njej – ljubljeni.<br />

Zatem od nekod z vso inercijo<br />

prihrumi skladba Morje, ki je od<br />

burje vznemirjeno, tik zatem pa je<br />

lahko kot speča ženska razgaljenih<br />

prsi, za morjem pride velika ladja – ljubezen, ki po morju pluje in zida<br />

katedralo svojih sanj. A dvom in ljubosumje bosta vedno tlela, ker<br />

najlepše vodne lilije vedno <strong>ob</strong>letava truma kačjih pastirjev.<br />

Pesem Akaun je remek delo Ferija Lainščka – morda z lepotno napako,<br />

ker je originalno besedilo v slovenščini čudovito. A romščina in d<strong>ob</strong>er<br />

ritem prelevita nostalgično slovansko besedilo v pravo balkansko<br />

poskočnico, kjer se zdi, da je na to pesem pomembneje zaplesati, kot jo<br />

poslušati.


V skladbi Kettesben az örőklétben prvič vzdigne svoj glas Kika, ki jih<br />

tedaj šteje 9. Odpoje pesem, da se avtorju zarosijo oči kot tudi vsem v<br />

dvorani, ker je njen glas angelski, Bencejevo besedilo pa poslušalca vrne v<br />

varne boke matere, doda popolnoma novo, četrto dimenzijo k lepoti<br />

nosečnosti: je že res, da je bodoča mati srečna, a še bolj srečen je otrok, ki<br />

se skriva v njej – v najbolj varnem kotičku danega trenutka. Z rojstvom<br />

otroka bodo noči za mater postale svetle, za otroka pa preizkušnja na poti<br />

grehov, ki jih zares zna oprostiti samo mati.


Pri Fse san punčoke ponüco (Vse čevlje sem <strong>ob</strong>rabil) se v koncert vključi<br />

še en prekmurski dragulj - pesnik Karel Turner. Pesem opisuje zgodbo<br />

ostarelega človeka , noči ga že božajo, da bi ga jutra lahko ubijala,<br />

prepozno je za sanje, ko duša že šepa tam gor na nebu. Karel je z besedami<br />

velikokrat igral dvojno igro: površinsko humorno in gl<strong>ob</strong>oko čustveno.<br />

Négy waka dokončno razgali Benceja, ki je vdan poeziji, vdan svojim<br />

ženskam (ženi<br />

in hčeram), a<br />

kot vrli Madžar<br />

vdan tudi vinu.<br />

Ker v »gorice«<br />

med<br />

eksplozivne<br />

zelene popke,<br />

ne hodimo<br />

zaradi dela,<br />

ampak<br />

pridelka, ki<br />

nam da toliko<br />

radosti,<br />

medtem ko kozarci pojejo svoj čingilinčingin melodijo. Pot do kleti bodo<br />

vedno okrasile kakšne ptičje stopinje, plundra, <strong>ob</strong>rezki trt, upognjene<br />

postave utrujenih <strong>ob</strong>rezovalcev ter čisto na njenem koncu vinček, ki urno<br />

odteče v kozarec, od tam pa …


Mama, imam te rad… pri tej pesmi zamrznem. Ker mi je težko <strong>ob</strong><br />

spominih na mladost. Potreboval sem celih <strong>20</strong> let, da sem se ponovno rad<br />

vračal v Prekmurje. Ker je bila vzgoja mojih staršev takšna, da so<br />

neštetokrat izbili Boga iz mene, medtem ko sem pretepen na kolenih<br />

prosjačil za milost, za lepe besede namesto palice, jermena ali<br />

gumificiranega kabla našega sesalca. Ali pa čepenja na kolenih v kotu.<br />

Potreboval sem celih dvajset let, da sem zapisal besede v tej pesmi, kljub<br />

temu da niso bile<br />

namenjene moji<br />

materi, temveč moji<br />

prvi ženi, ki so jo<br />

otroci <strong>ob</strong>oževali<br />

kljub njeni težki<br />

psihični bolezni.<br />

Joj, kako bi to rad<br />

izgovoril s čistim<br />

srcem svoji lastni<br />

materi. Spoštovanje<br />

do nje je ostalo, a<br />

nesebična ljubezen<br />

do matere se je skupaj z mojo preluknjano kožo zataknila na trnih veje<br />

akacije, s katero sem kot triletnik d<strong>ob</strong>il svoje prve poštene » batine«. A<br />

kljub temu vrhunska interpretacija Špele Hribar, moje nekdanje učenke, in<br />

predelani glasbeni aranžma Kontrabanta, naredita to pesem še bolj večno.


Svojo uglasbitev Bencejeve pesmi Távozóban včasih v šali poimenujem<br />

kitajska rapsodija. Vedno sem sanjal o tem, da bi prodal kakšno skladbo<br />

filmski industriji, in ta je kot nalašč narejena za nostalgične bojevnike iz<br />

kitajskih filmov o kraljih in junakih, kjer nikoli ne veš, kdo bo odšel, kdo<br />

preživel. Ampak ne za prizore med bitko, temveč po njenem koncu, ko se<br />

junaki poslovijo od svoje kraljice. Távozóban (V oddaljevanju) je bil tudi<br />

simbolični naslov zadnjega Kontrabantovega CD-ja, ki je tudi po moji<br />

zaslugi <strong>ob</strong> nastajanju tega albuma v dveh jezikih doživel konec in nov<br />

začetek v s prenovljeno zasedbo. Kljub vsemu veliki finale pesmi pripada<br />

moji hčeri Kiki, predvsem zaradi tega, ker nas s svojim glasom ponese k<br />

popolnosti glasbe.


Na tem mestu smo dali priložnost še enemu lendavskemu glasbenemu<br />

biseru. Hadik Mihály bendu, odličnim virtuozom, ki glasbo preigravajo<br />

na Gypsi swing način, še najbolj so njihovi ritmi pod<strong>ob</strong>ni tistim Djanga<br />

Reinhardta. Preizkusili so se z našo uspešnico Dal ti bom pesem, kjer jim<br />

je roko na srce malce zmanjkalo besedila (tudi pevca), a skladbo so<br />

zaključili na svoj tradicionalno energičen način in se kot d<strong>ob</strong>ri<br />

profesionalci izvlekli. Za tem so zaigrali še panonski venček in lahko<br />

rečem, da jih lahko postavimo <strong>ob</strong> bok najboljšim madžarskim etno<br />

zasedbam.<br />

Khale Roma<br />

khale nas<br />

praktično<br />

odplavi v Püščo,<br />

romsko vas, le<br />

da ritmi zvenijo<br />

kot vroči ritmi<br />

Angole, besede,<br />

ki jih je spisal<br />

romski pesnik<br />

Jože Livijen, pa<br />

prav zaradi tega<br />

zazvenijo že<br />

skoraj portugalsko. Kdor živi v Prekmurju, se »ciganski« glasbi ne more<br />

odreči, ker »črni« Cigani bodo glasbeno gledano vedno en korak pred<br />

nami, belimi (Kontrabanti).


V skladbi Džouži žeden gut (Jožek, žejno grlo) Karel Turner popelje<br />

prekmurskega rockenroll pijanca, da zamenja svojo protezo »za šnops in<br />

čik«, ker se bo prej kakšna nuna <strong>ob</strong>lekla v »popa« ali pa krava slekla v<br />

štali, kot bo Džouži okusil vodo.<br />

»Če oči imel bi gluhe in ušesa slepa … … potem bi bil zaljubljen«, pravi<br />

Bence, ki je večno zaljubljeni poet, prekmurski »zaljubljeni<br />

Shakespeare«. Naslov Szerelmes vers (Zaljubljena pesem) pooseblja<br />

najlepše čustvo na svetu.<br />

Aratódal, nostalgično pesem žanjcev, je kot mlad p<strong>ob</strong>ič napisal moj oče,<br />

Pál Szomi, in morda prav zadnje vrstice te pesmi najbolje opišejo to večno<br />

vračanje izseljenih Prekmurcev v Prekmurje, ne samo zato, ker so naše<br />

vasi in poljane lepše kot vsi Parizi sveta, ampak tudi zato, ker bomo tam<br />

nekje- gl<strong>ob</strong>oko v sebi za vedno žanjci.<br />

Bog požegnaj gospa je skladba, katere besedilo sem napisal jaz sam, v<br />

času, ko sem osvajal srce svoje sedanje žene (Arven Šakti) in je moja<br />

tašča, ki je odrasla s hipijevsko generacijo, izrazila dvome o človeku, ki<br />

ima že štiri prikolice (otroke) in osvaja 14 let mlajšo lepotico. Zaradi nje je<br />

besedilo humorno, zbadljivo do hipijev (»le kdo si želi več od tega, da<br />

ima na travniku polno trave«) in kmečko preprosto (»pisati , brati, znam<br />

malo vsega, med drugim prešteti prašiče in krave«). Ker za srečo res nista<br />

potrebna le vikend in jahta, morda je bolje, da prepoznaš krave in prašiče,<br />

ki so okoli tebe, in k temu še en košček zelenega travnika.<br />

Tequilla – pesem sem malce evforično vnesel v program, gre za izvedbo,<br />

kjer se medsebojno podpihujeta moja harmonika in Tomaževa mandolina,<br />

zmagovalka pa je glasba.


Na začetku glasbene poti je Kontrabant izvajal tudi precej tradicionalne<br />

romske glasbe, kar je posledica gostovanja romskega igralca in pevca<br />

Jožeta Krambergerja na prvem albumu Kontrabanta.<br />

Fani je do maksimuma zažigaška<br />

skladba, v »balkan cigo« ritmu, pri<br />

izvedbi katere s postmodernimi pank<br />

prehodi izstopa naš čelo basist Matijas<br />

Severhen. Še več, skladba ga tako<br />

prepoji z energijo, da na odru velikokrat<br />

skače v njenem ritmu, če je treba tudi<br />

bosonog .<br />

Prekmurje, moje Prekmurje?<br />

(Muravidék, Muravidék)<br />

Upam, da je v srcih ljudi iz<br />

Prekmurja ponarodela. Pa ne<br />

zato, ker prepeva o Prekmurju,<br />

izvirna pesem govori namreč o<br />

Romih in njihovem vandranju po<br />

svetu. Ko sem slišal nekaj<br />

»ciganskih« verzij te pesmi, me<br />

je takoj prevzela, pesnica Barbara Kova je bila le <strong>ob</strong> pravem času na<br />

pravem mestu, da je napisala prvi del pesmi. Takšni smo Prekmurci (kot<br />

nas ta pesem opeva): » Vse to že imamo, še kruh iz svoje malhe razdelimo,<br />

le kakšno kljuko potrebujemo, da odložimo svoj kl<strong>ob</strong>uk – in smo doma.<br />

Ker svet je naš in mi smo njegovi.« K tem verzom sem dodal madžarsko<br />

kitico, ki vandrovca s pesmijo v srcu uvršča med največje bogataše.


Mozarta smo enostavno morali zaigrati. Zato ker skladbe Rondo alla<br />

Turca ne igramo na klavir, niti na violino, temveč na mandolino, kitaro,<br />

cajon in bumbas. Izkaže se, da Kontrabant lahko zaigra vse – na vse in na<br />

skoraj nič. Bumbas nas vrne v čase suženjstva, ko so črnci na ladjah<br />

basirali na poveznjeno škatlo, opremljeno z dolgo palico in struno iz žice<br />

(ali kakšnega čreva). Cajon – škatlasti b<strong>ob</strong>enček je izdelek avtohtonih<br />

prebivalcev Peruja.<br />

Seveda sredi pesmi<br />

nismo mogli mimo<br />

enega ali dveh<br />

stavkov –<br />

sedemosminskih, ker<br />

smo ostali ravno<br />

toliko žanjci, kot<br />

smo še vedno<br />

Balkanci.<br />

Vse poti na koncu<br />

koncerta vodijo k<br />

Ognjenim kočijam<br />

grškega skladatelja Evangelos Odisseasa Vangelisa, ki je napisal to<br />

pesem in ki jo Kontrabantovci častimo že polnih <strong>20</strong> let. S to pesmijo tudi<br />

<strong>ob</strong>ičajno zaključimo naš koncert, ker je preprosto pompozna, grešno<br />

melodična in pisana za akustične instrumente, kljub temu da je Vangelis<br />

eden najbolj znanih skladateljev elektronske glasbe na svetu. Ko bi nas<br />

slišal, bi vedel, da je skladba vredna veliko več od oskarja, ki jo je zanjo<br />

d<strong>ob</strong>il.


Še posebej se bom zahvalil vsem, ki so nas v <strong>Lendavi</strong> vsa ta leta podpirali:<br />

MMR, predvsem József Végi s populariziranjem naše glasbe, s pomočjo<br />

na vseh ravneh in Krisztina Szőke z oddajami o nas in našem delu v<br />

lirično knjižni madžarščini.<br />

Ilona Zver, Mirjana Lovrić in Éva Fehér nikoli niso izpustile priložnosti<br />

za reportažo o Kontrabantu, skoraj z vseh naših nastopov so poročale v<br />

oddaji Mostovi na nacionalni televiziji.<br />

Lajos Bence, njemu se imam zahvaliti, da se spet počutim kot Madžar, da<br />

v Prekmurju pijem le najboljše vino (njegovo), da sem postal v tem času<br />

tudi prevajalec. V potovanju skozi njegove pesmi sem ponovno začutil<br />

bogastvo madžarskega jezika in se duhovno vrnil v Prekmurje.<br />

Zavod za kulturo madžarske skupnosti , predvsem pa Lili Kepe, saj so nas<br />

vsa leta podpirali finančno in moralno – z vabili na prireditve v Bánffy<br />

centru, kje smo lahko popularizirali našo glasbo.<br />

Naposled še hvala Andiju Gálu, sinu mojega prijatelja iz Lendave, za<br />

vztrajnost pri »mixanju« in nastanku koncertnega spota Tél.<br />

<strong>Koncert</strong>ni posnetki, ki jih boste lahko imeli zastonj (free doownload), niso<br />

perfektni in brez napak, a takšni so nastopi v živo, povrh pa moramo nekaj<br />

dela pustiti še za prihodnje rodove glasbenikov, ki bodo bogat<br />

Kontrabantov opus poustvarjale.<br />

Mi pa smo s tem projektom še za eno stopničko bliže svetovnim odrom.<br />

Béla Szomi Kralj, dolgoletni vodja in ustanovitelj Kontrabanta, december<br />

<strong>20</strong>15


Člani glasbene skupine Kontrabant so Matijas Severhen (čelo, električni<br />

bas, b<strong>ob</strong>ni), Pál Szomi (b<strong>ob</strong>ni, kajon, kitara), Dušan Železnikar (kitara,<br />

bouzuki, flavta) Tomaž Juvančič (kitara, mandolina, orglice)in Béla<br />

Szomi Kralj (klasična kitara, harmonika, bouzouki, bumbas).<br />

Gostji: Špela Hribar ( 11, 22 ) in Kika Szomi Kralj ( 8, 12, 22 )<br />

Tonski mojster na snemanju: Andi Gál<br />

Oblikovanje zvoka: Andi Gál in Béla Szomi Kralj<br />

Producenta: Béla Szomi Kralj in Andi Gál<br />

Posnetki so bili <strong>ob</strong>likovani v studiu SubCentral studio v Mariboru,<br />

pisalo se je leto <strong>20</strong>15.<br />

Oblikovanje spletne strani: Matijas Severhen in Arven Šakti Kralj Szomi<br />

Fotografije: Primož Hieng (7), Tina Rus (3, 4, 5, 6, 8, 10. 14, 17, 18, 19),<br />

Alenka Lamovšek (9), Barbara Martin(1), Arven Šakti Kralj Szomi (8, 11,<br />

12, 13, 16, <strong>20</strong>, 21, 22), Nina Koželj (2), Nika Zor (15)<br />

Založba: Kulturno-umetniško društvo Kontrabant


1. Óda a hazatérőhöz<br />

(Bence Lajos/Szomi Kralj<br />

Béla/Kontrabant)<br />

2. Didergő fényben<br />

(Bence Lajos/Szomi Kralj<br />

Béla/Kontrabant)<br />

3. Tél<br />

(Bence Lajos/Szomi Kralj<br />

Béla/Kontrabant)<br />

4. Szíves szívtelen<br />

(Bence Lajos/Szomi Kralj<br />

Béla/Kontrabant)<br />

5. Mérgeim, ha megmutatnám<br />

(Bence Lajos/Szomi Kralj<br />

Béla/Kontrabant)<br />

6. Tenger<br />

(Bence Lajos/Szomi Kralj<br />

Béla/Kontrabant)<br />

7. Akaun<br />

(Feri Lainšček/Jože<br />

Kramberger/Kontrabant)<br />

8. Kettesben az öröklétben<br />

(Bence Lajos/Szomi Kralj<br />

Béla/Kontrabant)<br />

9. Fse san punčoke ponüco<br />

(Karel Turner/Szomi Kralj<br />

Béla/Kontrabant)<br />

10. Négy waka<br />

(Bence Lajos/Szomi Kralj<br />

Béla/Kontrabant)<br />

11. Mama, imam te rad<br />

(Szomi Kralj Béla)<br />

12. Távozóban<br />

(Bence Lajos/Szomi Kralj<br />

Béla/Kontrabant)<br />

13. Khale Roma Khale<br />

(Jože Livijen/Janez Vrenjak/Szomi Kralj<br />

Béla)<br />

14. To Džouži<br />

(Karel Turner/Szomi Kralj Béla)<br />

15. Szerelmes<br />

(Bence Lajos/Szomi Kralj<br />

Béla/Kontrabant)<br />

16. Aratódal<br />

(Szomi Pál/Szomi Kralj Béla/Kontrabant)<br />

17. To pesem pokaži svoji mami<br />

(Szomi Kralj Béla)<br />

18. Tequila<br />

(Daniel Flores/Kontrabant)<br />

19. Fani<br />

(Kontrabant)<br />

<strong>20</strong>. Prekmurje, moje Prekmurje<br />

(Barbara Sešek/Szomi Kralj<br />

Béla/Kontrabant)<br />

21. Rondo alla Turka<br />

(Wolfgang Amadeus Mozart/Kontrabant)<br />

22. Chariots of fire<br />

(Evangelos Odisseas Vangelis<br />

/Kontrabant)<br />

Dodatni posnetki gostujočih glasbenih<br />

skupin na koncertu:<br />

23. Regrat u salat


(Slavko Klančičar/Vid Klančičar/ L amour<br />

fou)<br />

24. Samo zate<br />

(Slavko Klančičar/Vid Klančičar/ L amour<br />

fou)<br />

25. Dal ti bom pesem<br />

(Karel Turner/ Szomi Kralj Béla/Hadik<br />

Mihály bend)<br />

26. Panonski venček<br />

(Hadik Mihály bend)

Hooray! Your file is uploaded and ready to be published.

Saved successfully!

Ooh no, something went wrong!