You also want an ePaper? Increase the reach of your titles
YUMPU automatically turns print PDFs into web optimized ePapers that Google loves.
Hazatérés<br />
Vrnitev domov
<strong>Koncert</strong> v <strong>Lendavi</strong> <strong>ob</strong> <strong>20</strong>. <strong>ob</strong>letnici Kontrabanta, 6. december <strong>20</strong>14<br />
Hazatérés/Vrnitev domov<br />
(kronologija nekega nastopa)<br />
Moj nesojeni rojstni kraj, Lendava, je kot narava. Pričara ti pompozni<br />
sprejem <strong>ob</strong> zeleni pomladi in pisani jeseni in te zavrže, ko v življenje stopi<br />
zima. Odšel sem iz Lendave, ker te Lendava ne časti samo za to, ker si<br />
talent ali pač nadarjen na več področjih. Tu se moraš najprej dokazati, da<br />
nekaj veljaš v Sloveniji, potem si d<strong>ob</strong>er tudi v <strong>Lendavi</strong>. In se vračam,<br />
kljub temu da smo v letih, ko je bila moja zasedba Kontrabant po<br />
virtuoznosti bolj zelena od sedanje, bili vsaj 4-5-krat na leto na kakšnem<br />
odru, sedaj pa, ko je skupina posnela najboljši album, še več, pesmi so<br />
izšle v <strong>ob</strong>eh jezikih – madžarskem in slovenskem, nas v Prekmurju vidiš<br />
samo na literarnih večerih po knjižnicah in otvoritvah razstav – večinoma<br />
v Banffy centru.<br />
Prav zato je bil ta koncert <strong>ob</strong> <strong>20</strong>. <strong>ob</strong>letnici ustvarjanja glasbe Kontrabanta<br />
za nas tako pomemben. Da pridemo tudi takrat, ko se ne cedita med in<br />
mleko, ko nastopi v rojstnem kraju niso sami po sebi umevni. Ko ustvariš<br />
nekaj, kar moraš deliti.<br />
Zadnji hip – dan pred koncertom – sva se z Andijem Galom dogovorila, da<br />
bodo celoten koncert snemali: zvok in sliko.<br />
Dolga tonska vaja in naposled koncert v čudoviti lendavski dvorani,<br />
najlepši v Sloveniji, v bistvu veliko darilo slovitega madžarskega<br />
arhitekta Imre Makovecza. Velike zasluge, da je bil ta projekt izpeljan,<br />
ima tudi nekdanji župan Lendave József Kocon.<br />
Malokdo v dvorani je vedel, da sem tri dni pred koncertom imel tudi<br />
koncert na pokopališču v Petišovcih. Pokopali smo mojega strica, ki je
delal v Kanadi in sem mu – sicer z velikimi težavami – uresničil zadnjo<br />
željo, pripeljal sem ga domov in ga pokopal v rodni grudi. No, nekaj njega<br />
(prahu) se je <strong>ob</strong> odprtju »boxa« (avionske žare) razletelo po pokopališču in<br />
okoliških travnikih, celo po naših <strong>ob</strong>razih – nas je p<strong>ob</strong>ožal še zadnjič. Moj<br />
sin (in b<strong>ob</strong>nar Kontrabanta) je bil pred tem, da omedli, ko smo odprli žaro<br />
za dvesto dolarjev (tolmačeno z očmi: kartonsko škatlo z debelejšo vrečko<br />
za zamrzovanje, v kateri je bil stričev prah).<br />
Tako sem bil v petek še vedno poln emocij in začetek svojega igranja<br />
lahko označim za malce raztresenega. Morda pa en whisky ni dovolj, da<br />
sprostiš misli in telo pred koncertom.
Naš jubilejni koncert so odprli naši (gostujoči ) domačini, L amour fou, ki<br />
so zaigrali priredbi dveh pesmi Regrat u salat in Samo zate, <strong>ob</strong>e besedili<br />
za skladbi sta izpod peresa pokojnega pesnika Slavka Klančičarja, očeta<br />
našega nekdanjega basista Vida, ki je avtor glasbe. Hudomušnima<br />
besediloma se je prav lepo podala rockerska pre<strong>ob</strong>leka-priredba <strong>ob</strong>eh<br />
skladb, L amour fou ima že leta in leta v zasedbi odlične glasbenike, le še<br />
en korak jim manjka – avtorski.<br />
Za energičnim uvodom smo na oder prišli tudi člani glasbene skupine<br />
Kontrabant.<br />
<strong>Koncert</strong> smo pričeli z uglasbeno pesmijo Lajosa Benceja Óda a<br />
hazatérőhöz. Ko sem to pesem pred nekaj leti naredil v studiu (bila je med<br />
prvimi Bencejevimi, ki sem jih uglasbil), sem bil z njo vsaj mesec dni z<br />
čisto <strong>ob</strong>seden. Nenehno sem jo vrtel v avtu in zraven pel drugi ali tretji<br />
glas. V njej se zares čuti, da sem v mladosti veliko poslušal skupino Int-<br />
Illimani, ker ima melodija pridih te čilske glasbene skupine. Mimogrede:<br />
Bence jo je posvetil Mayerju Zali, kiparju, izgubljenemu sinu<br />
madžarskega naroda. S to odo ga je vrnil v rojstni kraj, Madžarom.
Didergő fényben nas je iz Čileja vrgel na Kubo. Pesem smo naredili v<br />
ritmu salse, tudi zato, ker besedilo govori o drhteči luči, o človeku, ki sedi<br />
na vrtu v megli. Tisočkrat sem si zamislil sebe in Benceja, kako brez besed<br />
sediva na tem vrtu, nozdrvi nama<br />
je preplavil vonj poletja, zvoki<br />
žetve nama polnijo ušesa, v najinih<br />
očeh pa odsevajo zlate barve<br />
poljan. Prav zato je to besedilo<br />
morala biti postavljeno v ritem<br />
salse – da je izziv za duha in telo,<br />
ki skupaj zaplešeta.<br />
Skladba Tél je lep opis pokrajine<br />
pozimi, ko nam okenska lina<br />
pričara umetnino, poslikano<br />
platno je narava sama, okvir okna<br />
pa postane okvir umetnine. Bence<br />
že ve: povsod okoli nas je<br />
umetnost, le videti jo je treba. V<br />
skladbi se nenehno <strong>ob</strong>jemata in<br />
razhajata in spet <strong>ob</strong>jemata melodiji<br />
dveh kitar: tista akustična Dušana<br />
Železnikarja in moja klasična,<br />
sam pa sem premogel nekaj<br />
rezkega glasu, ko pozivam Gospoda, da nam vsako leto postreže s tako<br />
okensko ekspozicijo.
Nyár je prav tako uglasbena pesem Benceja, iz katere vzleti čebelica, s<br />
katero se glavni junak – pesnik – spogleduje na dehtečem travniku.<br />
Dovolita si blizu: Bence pusti, da mu čebela zabrenči okoli srca, čebelica<br />
pa se ne pusti p<strong>ob</strong>ožati. Oba vesta, da sta srčno-brezsrčna, igrata lastno<br />
igro kot vsa narava. Razpoloženje čebelice pristno odigra kitara Tomaža<br />
Juvančiča, ki se vživi v vlogo narave in s svojimi virtuoznimi kitarskimi<br />
(drugod tudi mandolinskimi) vložki doda novod<strong>ob</strong>nemu Kontrabantu<br />
četrto in peto dimenzijo profesionalnosti.
V peti skladbi Mérgeim sin<br />
Kontrabanta, Pál Szomi, za hip<br />
sestopi z b<strong>ob</strong>nov, ki jih sicer odigra,<br />
in se razkrije kot vokalist, ki ima<br />
zanimivo barvo glasu in<br />
interpretacijo. Pesem je pisana na<br />
kožo njegovi starosti – besedilo<br />
opisuje zrelega pubertetnika,<br />
adolescenta v najbolj ranljivih<br />
trenutkih, ko prežet od »slepe«<br />
ljubezni, uporniške jeze spozna, da<br />
vse prave poti (v življenju) moškega<br />
vodijo proti njej – ljubljeni.<br />
Zatem od nekod z vso inercijo<br />
prihrumi skladba Morje, ki je od<br />
burje vznemirjeno, tik zatem pa je<br />
lahko kot speča ženska razgaljenih<br />
prsi, za morjem pride velika ladja – ljubezen, ki po morju pluje in zida<br />
katedralo svojih sanj. A dvom in ljubosumje bosta vedno tlela, ker<br />
najlepše vodne lilije vedno <strong>ob</strong>letava truma kačjih pastirjev.<br />
Pesem Akaun je remek delo Ferija Lainščka – morda z lepotno napako,<br />
ker je originalno besedilo v slovenščini čudovito. A romščina in d<strong>ob</strong>er<br />
ritem prelevita nostalgično slovansko besedilo v pravo balkansko<br />
poskočnico, kjer se zdi, da je na to pesem pomembneje zaplesati, kot jo<br />
poslušati.
V skladbi Kettesben az örőklétben prvič vzdigne svoj glas Kika, ki jih<br />
tedaj šteje 9. Odpoje pesem, da se avtorju zarosijo oči kot tudi vsem v<br />
dvorani, ker je njen glas angelski, Bencejevo besedilo pa poslušalca vrne v<br />
varne boke matere, doda popolnoma novo, četrto dimenzijo k lepoti<br />
nosečnosti: je že res, da je bodoča mati srečna, a še bolj srečen je otrok, ki<br />
se skriva v njej – v najbolj varnem kotičku danega trenutka. Z rojstvom<br />
otroka bodo noči za mater postale svetle, za otroka pa preizkušnja na poti<br />
grehov, ki jih zares zna oprostiti samo mati.
Pri Fse san punčoke ponüco (Vse čevlje sem <strong>ob</strong>rabil) se v koncert vključi<br />
še en prekmurski dragulj - pesnik Karel Turner. Pesem opisuje zgodbo<br />
ostarelega človeka , noči ga že božajo, da bi ga jutra lahko ubijala,<br />
prepozno je za sanje, ko duša že šepa tam gor na nebu. Karel je z besedami<br />
velikokrat igral dvojno igro: površinsko humorno in gl<strong>ob</strong>oko čustveno.<br />
Négy waka dokončno razgali Benceja, ki je vdan poeziji, vdan svojim<br />
ženskam (ženi<br />
in hčeram), a<br />
kot vrli Madžar<br />
vdan tudi vinu.<br />
Ker v »gorice«<br />
med<br />
eksplozivne<br />
zelene popke,<br />
ne hodimo<br />
zaradi dela,<br />
ampak<br />
pridelka, ki<br />
nam da toliko<br />
radosti,<br />
medtem ko kozarci pojejo svoj čingilinčingin melodijo. Pot do kleti bodo<br />
vedno okrasile kakšne ptičje stopinje, plundra, <strong>ob</strong>rezki trt, upognjene<br />
postave utrujenih <strong>ob</strong>rezovalcev ter čisto na njenem koncu vinček, ki urno<br />
odteče v kozarec, od tam pa …
Mama, imam te rad… pri tej pesmi zamrznem. Ker mi je težko <strong>ob</strong><br />
spominih na mladost. Potreboval sem celih <strong>20</strong> let, da sem se ponovno rad<br />
vračal v Prekmurje. Ker je bila vzgoja mojih staršev takšna, da so<br />
neštetokrat izbili Boga iz mene, medtem ko sem pretepen na kolenih<br />
prosjačil za milost, za lepe besede namesto palice, jermena ali<br />
gumificiranega kabla našega sesalca. Ali pa čepenja na kolenih v kotu.<br />
Potreboval sem celih dvajset let, da sem zapisal besede v tej pesmi, kljub<br />
temu da niso bile<br />
namenjene moji<br />
materi, temveč moji<br />
prvi ženi, ki so jo<br />
otroci <strong>ob</strong>oževali<br />
kljub njeni težki<br />
psihični bolezni.<br />
Joj, kako bi to rad<br />
izgovoril s čistim<br />
srcem svoji lastni<br />
materi. Spoštovanje<br />
do nje je ostalo, a<br />
nesebična ljubezen<br />
do matere se je skupaj z mojo preluknjano kožo zataknila na trnih veje<br />
akacije, s katero sem kot triletnik d<strong>ob</strong>il svoje prve poštene » batine«. A<br />
kljub temu vrhunska interpretacija Špele Hribar, moje nekdanje učenke, in<br />
predelani glasbeni aranžma Kontrabanta, naredita to pesem še bolj večno.
Svojo uglasbitev Bencejeve pesmi Távozóban včasih v šali poimenujem<br />
kitajska rapsodija. Vedno sem sanjal o tem, da bi prodal kakšno skladbo<br />
filmski industriji, in ta je kot nalašč narejena za nostalgične bojevnike iz<br />
kitajskih filmov o kraljih in junakih, kjer nikoli ne veš, kdo bo odšel, kdo<br />
preživel. Ampak ne za prizore med bitko, temveč po njenem koncu, ko se<br />
junaki poslovijo od svoje kraljice. Távozóban (V oddaljevanju) je bil tudi<br />
simbolični naslov zadnjega Kontrabantovega CD-ja, ki je tudi po moji<br />
zaslugi <strong>ob</strong> nastajanju tega albuma v dveh jezikih doživel konec in nov<br />
začetek v s prenovljeno zasedbo. Kljub vsemu veliki finale pesmi pripada<br />
moji hčeri Kiki, predvsem zaradi tega, ker nas s svojim glasom ponese k<br />
popolnosti glasbe.
Na tem mestu smo dali priložnost še enemu lendavskemu glasbenemu<br />
biseru. Hadik Mihály bendu, odličnim virtuozom, ki glasbo preigravajo<br />
na Gypsi swing način, še najbolj so njihovi ritmi pod<strong>ob</strong>ni tistim Djanga<br />
Reinhardta. Preizkusili so se z našo uspešnico Dal ti bom pesem, kjer jim<br />
je roko na srce malce zmanjkalo besedila (tudi pevca), a skladbo so<br />
zaključili na svoj tradicionalno energičen način in se kot d<strong>ob</strong>ri<br />
profesionalci izvlekli. Za tem so zaigrali še panonski venček in lahko<br />
rečem, da jih lahko postavimo <strong>ob</strong> bok najboljšim madžarskim etno<br />
zasedbam.<br />
Khale Roma<br />
khale nas<br />
praktično<br />
odplavi v Püščo,<br />
romsko vas, le<br />
da ritmi zvenijo<br />
kot vroči ritmi<br />
Angole, besede,<br />
ki jih je spisal<br />
romski pesnik<br />
Jože Livijen, pa<br />
prav zaradi tega<br />
zazvenijo že<br />
skoraj portugalsko. Kdor živi v Prekmurju, se »ciganski« glasbi ne more<br />
odreči, ker »črni« Cigani bodo glasbeno gledano vedno en korak pred<br />
nami, belimi (Kontrabanti).
V skladbi Džouži žeden gut (Jožek, žejno grlo) Karel Turner popelje<br />
prekmurskega rockenroll pijanca, da zamenja svojo protezo »za šnops in<br />
čik«, ker se bo prej kakšna nuna <strong>ob</strong>lekla v »popa« ali pa krava slekla v<br />
štali, kot bo Džouži okusil vodo.<br />
»Če oči imel bi gluhe in ušesa slepa … … potem bi bil zaljubljen«, pravi<br />
Bence, ki je večno zaljubljeni poet, prekmurski »zaljubljeni<br />
Shakespeare«. Naslov Szerelmes vers (Zaljubljena pesem) pooseblja<br />
najlepše čustvo na svetu.<br />
Aratódal, nostalgično pesem žanjcev, je kot mlad p<strong>ob</strong>ič napisal moj oče,<br />
Pál Szomi, in morda prav zadnje vrstice te pesmi najbolje opišejo to večno<br />
vračanje izseljenih Prekmurcev v Prekmurje, ne samo zato, ker so naše<br />
vasi in poljane lepše kot vsi Parizi sveta, ampak tudi zato, ker bomo tam<br />
nekje- gl<strong>ob</strong>oko v sebi za vedno žanjci.<br />
Bog požegnaj gospa je skladba, katere besedilo sem napisal jaz sam, v<br />
času, ko sem osvajal srce svoje sedanje žene (Arven Šakti) in je moja<br />
tašča, ki je odrasla s hipijevsko generacijo, izrazila dvome o človeku, ki<br />
ima že štiri prikolice (otroke) in osvaja 14 let mlajšo lepotico. Zaradi nje je<br />
besedilo humorno, zbadljivo do hipijev (»le kdo si želi več od tega, da<br />
ima na travniku polno trave«) in kmečko preprosto (»pisati , brati, znam<br />
malo vsega, med drugim prešteti prašiče in krave«). Ker za srečo res nista<br />
potrebna le vikend in jahta, morda je bolje, da prepoznaš krave in prašiče,<br />
ki so okoli tebe, in k temu še en košček zelenega travnika.<br />
Tequilla – pesem sem malce evforično vnesel v program, gre za izvedbo,<br />
kjer se medsebojno podpihujeta moja harmonika in Tomaževa mandolina,<br />
zmagovalka pa je glasba.
Na začetku glasbene poti je Kontrabant izvajal tudi precej tradicionalne<br />
romske glasbe, kar je posledica gostovanja romskega igralca in pevca<br />
Jožeta Krambergerja na prvem albumu Kontrabanta.<br />
Fani je do maksimuma zažigaška<br />
skladba, v »balkan cigo« ritmu, pri<br />
izvedbi katere s postmodernimi pank<br />
prehodi izstopa naš čelo basist Matijas<br />
Severhen. Še več, skladba ga tako<br />
prepoji z energijo, da na odru velikokrat<br />
skače v njenem ritmu, če je treba tudi<br />
bosonog .<br />
Prekmurje, moje Prekmurje?<br />
(Muravidék, Muravidék)<br />
Upam, da je v srcih ljudi iz<br />
Prekmurja ponarodela. Pa ne<br />
zato, ker prepeva o Prekmurju,<br />
izvirna pesem govori namreč o<br />
Romih in njihovem vandranju po<br />
svetu. Ko sem slišal nekaj<br />
»ciganskih« verzij te pesmi, me<br />
je takoj prevzela, pesnica Barbara Kova je bila le <strong>ob</strong> pravem času na<br />
pravem mestu, da je napisala prvi del pesmi. Takšni smo Prekmurci (kot<br />
nas ta pesem opeva): » Vse to že imamo, še kruh iz svoje malhe razdelimo,<br />
le kakšno kljuko potrebujemo, da odložimo svoj kl<strong>ob</strong>uk – in smo doma.<br />
Ker svet je naš in mi smo njegovi.« K tem verzom sem dodal madžarsko<br />
kitico, ki vandrovca s pesmijo v srcu uvršča med največje bogataše.
Mozarta smo enostavno morali zaigrati. Zato ker skladbe Rondo alla<br />
Turca ne igramo na klavir, niti na violino, temveč na mandolino, kitaro,<br />
cajon in bumbas. Izkaže se, da Kontrabant lahko zaigra vse – na vse in na<br />
skoraj nič. Bumbas nas vrne v čase suženjstva, ko so črnci na ladjah<br />
basirali na poveznjeno škatlo, opremljeno z dolgo palico in struno iz žice<br />
(ali kakšnega čreva). Cajon – škatlasti b<strong>ob</strong>enček je izdelek avtohtonih<br />
prebivalcev Peruja.<br />
Seveda sredi pesmi<br />
nismo mogli mimo<br />
enega ali dveh<br />
stavkov –<br />
sedemosminskih, ker<br />
smo ostali ravno<br />
toliko žanjci, kot<br />
smo še vedno<br />
Balkanci.<br />
Vse poti na koncu<br />
koncerta vodijo k<br />
Ognjenim kočijam<br />
grškega skladatelja Evangelos Odisseasa Vangelisa, ki je napisal to<br />
pesem in ki jo Kontrabantovci častimo že polnih <strong>20</strong> let. S to pesmijo tudi<br />
<strong>ob</strong>ičajno zaključimo naš koncert, ker je preprosto pompozna, grešno<br />
melodična in pisana za akustične instrumente, kljub temu da je Vangelis<br />
eden najbolj znanih skladateljev elektronske glasbe na svetu. Ko bi nas<br />
slišal, bi vedel, da je skladba vredna veliko več od oskarja, ki jo je zanjo<br />
d<strong>ob</strong>il.
Še posebej se bom zahvalil vsem, ki so nas v <strong>Lendavi</strong> vsa ta leta podpirali:<br />
MMR, predvsem József Végi s populariziranjem naše glasbe, s pomočjo<br />
na vseh ravneh in Krisztina Szőke z oddajami o nas in našem delu v<br />
lirično knjižni madžarščini.<br />
Ilona Zver, Mirjana Lovrić in Éva Fehér nikoli niso izpustile priložnosti<br />
za reportažo o Kontrabantu, skoraj z vseh naših nastopov so poročale v<br />
oddaji Mostovi na nacionalni televiziji.<br />
Lajos Bence, njemu se imam zahvaliti, da se spet počutim kot Madžar, da<br />
v Prekmurju pijem le najboljše vino (njegovo), da sem postal v tem času<br />
tudi prevajalec. V potovanju skozi njegove pesmi sem ponovno začutil<br />
bogastvo madžarskega jezika in se duhovno vrnil v Prekmurje.<br />
Zavod za kulturo madžarske skupnosti , predvsem pa Lili Kepe, saj so nas<br />
vsa leta podpirali finančno in moralno – z vabili na prireditve v Bánffy<br />
centru, kje smo lahko popularizirali našo glasbo.<br />
Naposled še hvala Andiju Gálu, sinu mojega prijatelja iz Lendave, za<br />
vztrajnost pri »mixanju« in nastanku koncertnega spota Tél.<br />
<strong>Koncert</strong>ni posnetki, ki jih boste lahko imeli zastonj (free doownload), niso<br />
perfektni in brez napak, a takšni so nastopi v živo, povrh pa moramo nekaj<br />
dela pustiti še za prihodnje rodove glasbenikov, ki bodo bogat<br />
Kontrabantov opus poustvarjale.<br />
Mi pa smo s tem projektom še za eno stopničko bliže svetovnim odrom.<br />
Béla Szomi Kralj, dolgoletni vodja in ustanovitelj Kontrabanta, december<br />
<strong>20</strong>15
Člani glasbene skupine Kontrabant so Matijas Severhen (čelo, električni<br />
bas, b<strong>ob</strong>ni), Pál Szomi (b<strong>ob</strong>ni, kajon, kitara), Dušan Železnikar (kitara,<br />
bouzuki, flavta) Tomaž Juvančič (kitara, mandolina, orglice)in Béla<br />
Szomi Kralj (klasična kitara, harmonika, bouzouki, bumbas).<br />
Gostji: Špela Hribar ( 11, 22 ) in Kika Szomi Kralj ( 8, 12, 22 )<br />
Tonski mojster na snemanju: Andi Gál<br />
Oblikovanje zvoka: Andi Gál in Béla Szomi Kralj<br />
Producenta: Béla Szomi Kralj in Andi Gál<br />
Posnetki so bili <strong>ob</strong>likovani v studiu SubCentral studio v Mariboru,<br />
pisalo se je leto <strong>20</strong>15.<br />
Oblikovanje spletne strani: Matijas Severhen in Arven Šakti Kralj Szomi<br />
Fotografije: Primož Hieng (7), Tina Rus (3, 4, 5, 6, 8, 10. 14, 17, 18, 19),<br />
Alenka Lamovšek (9), Barbara Martin(1), Arven Šakti Kralj Szomi (8, 11,<br />
12, 13, 16, <strong>20</strong>, 21, 22), Nina Koželj (2), Nika Zor (15)<br />
Založba: Kulturno-umetniško društvo Kontrabant
1. Óda a hazatérőhöz<br />
(Bence Lajos/Szomi Kralj<br />
Béla/Kontrabant)<br />
2. Didergő fényben<br />
(Bence Lajos/Szomi Kralj<br />
Béla/Kontrabant)<br />
3. Tél<br />
(Bence Lajos/Szomi Kralj<br />
Béla/Kontrabant)<br />
4. Szíves szívtelen<br />
(Bence Lajos/Szomi Kralj<br />
Béla/Kontrabant)<br />
5. Mérgeim, ha megmutatnám<br />
(Bence Lajos/Szomi Kralj<br />
Béla/Kontrabant)<br />
6. Tenger<br />
(Bence Lajos/Szomi Kralj<br />
Béla/Kontrabant)<br />
7. Akaun<br />
(Feri Lainšček/Jože<br />
Kramberger/Kontrabant)<br />
8. Kettesben az öröklétben<br />
(Bence Lajos/Szomi Kralj<br />
Béla/Kontrabant)<br />
9. Fse san punčoke ponüco<br />
(Karel Turner/Szomi Kralj<br />
Béla/Kontrabant)<br />
10. Négy waka<br />
(Bence Lajos/Szomi Kralj<br />
Béla/Kontrabant)<br />
11. Mama, imam te rad<br />
(Szomi Kralj Béla)<br />
12. Távozóban<br />
(Bence Lajos/Szomi Kralj<br />
Béla/Kontrabant)<br />
13. Khale Roma Khale<br />
(Jože Livijen/Janez Vrenjak/Szomi Kralj<br />
Béla)<br />
14. To Džouži<br />
(Karel Turner/Szomi Kralj Béla)<br />
15. Szerelmes<br />
(Bence Lajos/Szomi Kralj<br />
Béla/Kontrabant)<br />
16. Aratódal<br />
(Szomi Pál/Szomi Kralj Béla/Kontrabant)<br />
17. To pesem pokaži svoji mami<br />
(Szomi Kralj Béla)<br />
18. Tequila<br />
(Daniel Flores/Kontrabant)<br />
19. Fani<br />
(Kontrabant)<br />
<strong>20</strong>. Prekmurje, moje Prekmurje<br />
(Barbara Sešek/Szomi Kralj<br />
Béla/Kontrabant)<br />
21. Rondo alla Turka<br />
(Wolfgang Amadeus Mozart/Kontrabant)<br />
22. Chariots of fire<br />
(Evangelos Odisseas Vangelis<br />
/Kontrabant)<br />
Dodatni posnetki gostujočih glasbenih<br />
skupin na koncertu:<br />
23. Regrat u salat
(Slavko Klančičar/Vid Klančičar/ L amour<br />
fou)<br />
24. Samo zate<br />
(Slavko Klančičar/Vid Klančičar/ L amour<br />
fou)<br />
25. Dal ti bom pesem<br />
(Karel Turner/ Szomi Kralj Béla/Hadik<br />
Mihály bend)<br />
26. Panonski venček<br />
(Hadik Mihály bend)
Change language