Gradimo cesto v Osrečju Gradimo cesto v Osrečju - Občina Škocjan

Recommendations

Info

Bralni značkarji praznovali Na OŠ Frana Metelka v <strong>Škocjan</strong>u je bila v petek, 27. maja 2005, zaključna prireditev bralne značke. Naj vas spomnim, da je Bralna značka gibanje, ki otroke in mladostnike vzpodbuja k branju. »Trudimo se, da bi jim olajšali in polepšali stik s knjigo in jim tako pomagati, da bi se z njo SPOPRIJATELJILI,« so zapisali v Društvu Bralne značke Slovenije skupaj z njenim predsednikom pisateljem Slavkom Preglom. Začetki tega gibanja segajo v leto 1960, na OŠ PREVALJE na Koroškem, začetnika sta bila tedanji ravnatelj šole in pisatelj Leopold SUHODOLČAN (današnji učenci bolj poznajo njegovega sina pisatelja PRIMOŽA SU- HODOLČANA) ter profesor slovenščine na tej šoli Stanko KOTNIK. Takrat najbrž niti nista razmišljala, kaj bosta s svojim dejanjem sprožila po osnovnih šolah širom po Sloveniji – pravo bralno revolucijo. Tako se v letošnjem šolskem letu končuje 45. sezona bralne značke, ki smo jo začeli zelo radodarno in vzpodbudno. Vsi slovenski prvošolci so septembra lani prejeli slikanico – pesniško zbirko Srečka Kosovela MEDVEDKI SLADKOSNEDKI, seveda za vzpodbudo, da bodo pridno segali po knjigah tudi v prihodnje. In kako je bilo z bralnimi značkarji na naši šoli v šolskem letu 2004/2005? Od 311 učencev, kolikor jih obiskuje našo šolo, je bilo 193 bralnih značkarjev, in sicer 47 s predmetne LITERARNI KOTIČEK 12 Naši koraki številka 93 - junij 2005 stopnje in 146 z razredne stopnje. Zaslužijo si iskrene čestitke, tako bralni značkarji kot njihove razredničarke in razrednik, kar še posebej velja za učitelje z razredne stopnje. Pohvalili pa smo tudi vseh 22 učencev s POŠ Bučka in njihove razredničarke. Devet osmošolcev pa si je zaslužilo naziv »zlati bralec«, saj so bili vseh osem let zvesti dobremu branju in seveda tudi bralni znački. To so: Ester Černik, Teja Rupar, Davor Tramte, Jože Vovko, Mojca Žibert, Nina Bobič, Gorazd Kovačič in Katja Martinčič. Vsed devet se je 5. maja 2005 pridružilo ostalim »zlatim bralcem« na zaključni prireditvi BZ v KC Janeza Trdine v Novem mestu, kjer so za nagrado prejeli 2 bogati knjižni nagradi. Tedaj smo vsi nastopajoči prisluhnili Andreji Jernejčič in njenemu potopisnemu šovu o Ekvadorju. Ker nam je bila všeč, smo jo povabili tudi na našo šolo, ko smo na zaključni prireditvi BZ ob diapozitivih, številnih predmetih, ob njihovih oblekah in glasbi spoznali Indijo – pisane barve revežev. Pravijo, da kdor bere, zlo ne misli, prav tako velja, da kdor potuje, zlo ne misli. Za oboje – bralce in popotnike – pa velja, da si širijo obzorje svojega duha ter si bogatijo in plemenitijo svoja življenja ali kot je napisal Walt Disney: »V knjigah je skrito veliko več zakladov, kot so jih zakopali roparji na Otoku zakladov … najboljše pa je, da lahko to bogastvo uživaš slehrni dan svojega življenja.« Mentorica Mentorica Bralne Bralne značke značke Marinka Marinka Marinka Cerinšek Cerinšek
Učenci naše šole se že vrsto let udeležujejo srečanj društev Mladi gasilec, ki potekajo konec septembra po različnih krajih Slovenije. Srečanje je dvodnevno in se ga udeležijo učenci tistih šol, ki so na predhodnjih regijskih srečanjih dosegli najboljše rezultate. Organizacija letošnjega, jubilejnega 25. srečanja, je bila zaupana naši šoli, tako smo prevzeli tudi skrb za prenočitev učencev, udeležencev srečanja. S tem, ko učenci eno noč (5. (5. del) del) Piše: kaplan Andrej Rovšek Prihod v Kartum 11. februarja 1848 so uzrli Kartum. Stopili so pravzaprav na starokrščanska tla. Nubijsko - egiptovska Cerkev je nekoč segala do sem. V petem stoletju je začela slabiti zaradi notranje needinosti in krivoverstva in kasneje začela odpadati v islam. Nekatere mošeje so bile sezidane na tameljih starokrščanskih cerkva. Kartum - arabsko “Slonji rilec”, na kar spominja oblika dolgega polotoka, na katerem mesto leži, je zgrajeno na sotočju Belega in Modrega Nila, 269 m nad morjem. S kopne strani ga je tedaj varoval obrambni zid. Mesto je imelo tedaj 30.000 prebivalcev. V letih 1821 - 1824 je nastalo iz vojaškega taborja Ismail - paše, sina Mohameda Alija, osvajalca Sudan. Najbolj ubožne hiše iz opek, sušenih na soncu, so bile tako borne, “da vanje najbolj ubog kranjski kmet ne bi zaprl niti svojih koz” (pismo misionarja Martina Dovjaka). Ob Nilu je bilo zeleno, nekoliko dlje pa se je če začenjala puščava. Temperature so se preko leta (po poročilih sodobnika, raziskovalca Prenočevanje učencev, udeležencev srečanja društev Mladi gasilec prespijo pri svojih vrstnikih iz kraja gostitelja, navežejo nova poznanstva in prijateljstva, spoznavajo navade gostiteljev. Učenci gostitelji skupaj s starši prevzamejo učence, udeležence srečanja, v petek ob šestih zvečer, potem ko so si ogledali zanimivosti kraja gostitelja in njegove okolice. Večer poteka ponavadi v sproščenem pogovoru in izmenjavi šolskih in obšolskih izkušenj med učenci. Učenci, udeleženci srečanja, se vrnejo s svo- Taylorja) gibale od do 55 st. v sušni dobi do 13 st. proti koncu deževne dobe. Ker mesto leži v “najbolj nezdravem delu ene izmed najbolj nezdravih dečel na svetu”, kakor je zapisal Taylor, so prebivalce množično ugonabljale malarija, griža in koze. Arabci, že nekoliko pomešani s Hamiti, kot smola črni sužnji, “razkolniški” Kopti s svojim škofom, Turki, nekaj Italijanov, Francozov in dva Nemca so sestavljali prebivalstvo. V umazanem mestu je veljalo, da dobi največ pravic tisti, ki največ plača. Večina ljudi se je hranila s kruhom iz dure, premožnejši pa so jedli pšeničnega. Poljak pater Ryllo je od Osman - beja kupil vrt ob Modrem Nilu skupaj z velikim poslopjem v razpadajočem stanju. Sosed, neki moralno propadli Evropejec, je zanetil nasprotovanje do misionarjev, ker mu pobožni sosedje niso ugajali. Naposled se je celo Haled - paša po ostrem nastopu škofa Casolanija sprijaznil z navzočnostjo katoliških misionarjev in jim poslal po orientalsko prijazno pismo, ki pa ni bilo iskreno, kakor se je izkazalo v bljižnji prihodnosti. Ryllo je spet težko zbolel, vsem drugim razen Knobleharju pa je začel pohajati pogum. Knobleharja je krepila zavest, da “tisoči pobožno molijo za uspeh tega misijona”. Začeli so z načrti za gradnjo kapele, stanovanja in zgradbe za bodoče misijonske gojence. Casolani, Knoblehar in Vinco so se opravili krajše potovanje v Senaar, da bi preučili razmere. Ryllo kar ni mogel okrevati. Tiha nedeljska sveta maša jim je bila v veliko tolažbo. Obredov svetega tedna niso mogli imeti. Na veliko noč je Knoblehar maševal ob postelji bolnega Maksimiliana Ryilla, svojega nekdanjega ravnatelja na Propagandi. Svetniški Ryllo je Knobleharju narekoval pismo za Rim, v katerem prenaša vse svoje pravice na Knobleharja. To pismo je začel z besedami: “Ryllo moriente” (ko Ryllo umira). 17. junija, na predvečer praznika svete Trojice, je “ta lepa duša” odšla k Bogu. Pokopali so ga na misionskem vrtu, kasneje Knobleharjev Knobleharjev delokrog delokrog jimi gostitelji v šolo v soboto ob 8.30. Po dosedanjih izkušnjah pomeni prenočevanje pri vrstnikih nepozabno doživetje tako za učence udeležence srečanja kot tudi za gostitelje. Učenci, udeleženci, so osnovnošolci, polovica z razredne in polovica s predmetne stopnje. Približno enakomerno so zastopani tudi po spolu. Ker je organizacija prenočišč kar precejšen organizacijski zalogaj, se bomo v naslednjih dneh obrnili na vas z vprašalnikom, s katerim vas bomo povprašali o možnosti prenočevanja otrok pri vas. Prosimo vas, da nam izpolnjen vprašalnik vrnete, saj nam boste tako pomagali ugotoviti potrebo po drugih načinih prenočevanja otrok. Za sodelovanje se vam že vnaprej najlepše zahvaljujemo. Za Za Za organizacijski organizacijski odbor odbor Marjan Marjan Cerinšek Cerinšek prenesli na kartumsko krščansko pokopališče, danes pa počiva v jezuitski grobnici v Matarieh pri Kairu, kamor je kosti pokojnega dal po koncu Mahdijeve muslimanske vstaje proti Angležem prenesti apostolski vikar Roviggio. Koptska krščanska četrt v Kairu Matarieh je po izročilu tudi kraj, kamor se je zatekla Sveta družina, ko je bežala pred Herodom. “Ta ljubeznivi škof Casolani”, kakor se izrača Knoblehar, je šel poročat v Rim, pa se nato vrnil na Malto, kjer je istega leta 1848 umrl. Angelo Vinco je odšel v Verono na zdravljenje, pa se kasneje vrnil v Kartum. Vtem sta v Kartumu ostala samo mladi, a že utrjeni Knoblehar in stari prekaljeni pater Pedemonte. Zaradi nemirov v Evropi 1848 pomoč ni več prihajala. Evropa in njeni prebivalci so imeli sami s seboj prevč skrbi. Prošnje v Lyon, na Dunaj in v Rim so bile zaman. Knoblehar se je obrnil na rojake. <strong>Škocjan</strong>ski župnik Zalokar in Bučkljanar Partelj, duhovnik na Igu sta mu obljubila pomoč. Knoblehar je v Kartumu začel s šolo. S Pedemontejem sta poučevala v arabščini in italijanščini. Učence za svojo šolo je kupil kar na suženjskem trgu v Kartumu. Suženjstvo ga je resnično bolelo do dna srca, bil je zaradi tega ves potrt in žalosten, a je sklenil, da je vredno že zaradi teh revežev ostati v Sudanu, kjer “človeka, človeka, ki ki je je je odkupljen odkupljen z z dragoceno dragoceno Kristusovo Kristusovo Kristusovo krvjo, krvjo, prodajajo!” prodajajo!” junij 2005 - številka 93 Na praznik Vseh svetnikov je Knoblehar krstil prvo skupino dečkov. Od ganjenosti so jim po črnih licih tekle solze. Mladi katehumeni so noč pred krstom iz lastnega nagiba premolili. Eden od dečkov, krščen na ime Alojzij, je kmalu po krstu umrl. Njegov starejši brat je kazal ob smrti svojega brata veliko veselje. Začudenim sošolcem je govoril: “Veselim se, ker je Alojzij šel med angele.” Pred božičem se je misionarjema v Kartumu pridružil jezuitski novomašnik Jožef Kajetan Zara. Iz Evrope je spet začela dotekati pomoč. (nadaljevanje v prihodnji številki) Naši koraki 13
Page 1 and 2: Gradimo cesto v Osrečju
Page 3 and 4: vi so člani občinskega sveta spre
Page 5 and 6: Praznik občine Škocjan - KNOBLEHA
Page 7 and 8: Ozelenitev njivskih površin - ukre
Page 9 and 10: Družba Slopak je nase prevzela zah
Page 11: iz novomeške porodnišnice V mesec
Page 15 and 16: Dan odprtih vrat v naši skupnosti
Page 17 and 18: Društvo vinogradnikov Škocjan usp
Page 19 and 20: gasilskega Tomažja vas obisk in da

Gradimo cesto v Osrečju Gradimo cesto v Osrečju - Občina Škocjan

Create successful ePaper yourself

Delete template?

Save as template?