Književnost na poklicni maturi - Srednja šola za gostinstvo in turizem ...

KNJIŽEVNOST
NA POKLICNI MATURI
Priročnik za učenje književnosti
za ustni del izpita iz slovenščine
Idejna pobuda, zbiranje in urejanje: Duška Safran, prof.
Priročnik je namenjen interni uporabi na naši šoli.
Celje 2009
SŠGT Celje

PRIROČNIKU NA POT
Ob sistematičnih pripravah na poklicno maturo se mi je
porodila ideja, da bi z dijaki odgovore ob elementih za
interpretacijo iz izpitnega kataloga za poklicno maturo iz
slovenščine tudi zbrali in izdali. Tako je nastalo pričujoče
delovno gradivo, ki bo koristilo tudi drugim dijakom, ki se
pripravljajo na zaključni izpit.
Priročnik je rezultat govornih nastopov dijakov četrtih
letnikov (4. a in 4. b, šolsko leto 2008/09) in mojih
dopolnitev. Pričujoči odgovori so rezultat našega
delovnega vzdušja in truda. Svoje dijake lahko zato le
pohvalim in jim želim, da uspešno opravijo poklicno maturo.
Duška Safran, prof.
Na to, kakšni boste čez pet let,
vpliva predvsem dvoje:
- ljudje, ki jih boste spoznali
- in knjige, ki jih boste prebrali.
(Charles E. Jones)

1. HOMER, ODISEJA
2. HOMER, ILIADA
3. SOFOKLEJ, KRALJ OJDIP
4. SOFOKLEJ, ANTIGONA
KAZALO (seznam besedil)
5. BIBLIJA, PRILIKA O IZGUBLJENEM SINU
6. BRIŽINSKI SPOMENIKI
7. LEPA VIDA (LJUDSKA IN UMETNA)
8. ZELENI JURIJ (LJUDSKA IN UMETNA)
9. SHAKESPEARE, ROMEO IN JULIJA
10. TRUBAR, PROTI ZIDAVI CERKVA
11. SVETOKRIŠKI, NA NOVIGA LEJTA DAN
12. LINHART, TA VESELI DAN ALI MATIČEK SE ŽENI
13. PUŠKIN, JEVGENIJ ONJEGIN
14. PREŠEREN, SONETNI VENEC
15. PREŠEREN, KRST PRI SAVICI
16. PREŠEREN, ZDRAVLJICA
17. FLAUBERT, GOSPA BOVARY
18. DOSTOJEVSKI, ZLOČIN IN KAZEN
19. TOLSTOJ, VOJNA IN MIR
20. ZOLA, BEZNICA
21. IBSEN, STRAHOVI
22. JURČIČ, DESETI BRAT
23. JENKO, TILKA
24. JURČIČ, TELEČJA PEČENKA
25. KERSNIK, JARA GOSPODA
26. KERSNIK, V ZEMLJIŠKI KNJIGI
27. TAVČAR, VISOŠKA KRONIKA
28. JENKO, OBRAZI
29. GREGORČIČ, ČLOVEKA NIKAR

30. AŠKERC, MEJNIK
31. WILDE, SALOMA
32. KETTE, NA TRGU
33. CANKAR, MARTIN KAČUR
34. CANKAR, NA KLANCU
35. CANKAR, KOSTANJ POSEBNE SORTE
36. CANKAR, HLAPCI
37. ŽUPANČIČ, Z VLAKOM
38. KAFKA, PREOBRAZBA
39. KOSOVEL, SLUTNJA
40. KOSOVEL, EKSTAZA SMRTI
41. KOSOVEL, KONS 5
42. PREGELJ, MATKOVA TINA
43. GRUM, DOGODEK V MESTU GOGI
44. VORANC, SAMORASTNIKI
45. VORANC, BOJ NA POŽIRALNIKU
46. KRANJEC, REŽONJA NA SVOJEM
47. KAJUH, BOSA POJDIVA, DEKLE, OBSOREJ
48. MENART, CROQUIS
49. PAVČEK, PESEM O ZVEZDAH
50. KOVIČ, JUŽNI OTOK
51. ZAJC, ČRNI DEČEK
52. STRNIŠA, VEČERNA PRAVLJICA
53. ŠALAMUN, MALINE SO
54. KOSMAČ, TANTADRUJ
55. ZUPAN, MENUET ZA KITARO
56. ZIDAR, SVETI PAVEL
57. KOVAČIČ, LJUBLJANSKE RAZGLEDNICE
58. SMOLE, ANTIGONA
59. JANČAR, VELIKI BRILJANTNI VALČEK

mit o trojanski vojni
antični ep, značilnosti
homerska primera, epska širina
1. HOMER - ODISEJA
O AVTORJU
Čas njegovega rojstva je neznan, verjetno je živel v 2. pol. 8 .stol. pr. n. št. in je bil po rodu
Jonec. Ime Homer pomeni slepca ali pevca, ki se pridružuje – spremljevalca. Je avtor dveh
del, in sicer Iliade (ep o zadnjem letu vojne med Grki in Trojanci) ter Odiseje (ep o vračanju
grškega junaka Odiseja iz Troje na rodno Itako). V starem veku ni nihče dvomil o Homerjevi
resničnosti, kasneje pa se je odprlo »homersko vprašanje«, ko so se znanstveniki začeli
spraševati, ali je lahko en sam človek napisal taki mojstrovini. Za oba epa je značilna pesniška
figura – homerska primera.
POVZETEK VSEBINE
Trojanske vojne, ki je trajala 10 let, se je s svojimi četami udeležil tudi Grk Odisej. Doma sta
ga čakala zvesta žena Penelopa (snubce je odganjala tako, da je prt, ki ga je čez dan stkala,
ponoči razparala; snubcem je namreč govorila, da se bo odločila za enega izmed njih, ko bo
stkala prt) in sin Telemah. Ko se je vojna končala, se je Odisej vračal domov 10 let. Blodil je
po morju in doživljal različne pustolovščine.
Na otoku Lotofagov so njemu in tovarišem postregli z lotosom, ki ima lastnost, da človeka
tako zasvoji, da pozabi na dom in svojce.
V deželi Kiklopov, orjaških velikanov so se spoprijeli z najmogočnejšim med njimi, to je s
Polifemom, sinom boga Poseidona, ki je požrl šest Odisejevih tovarišev. Odisej ga je ukanil
tako, da ga je napil, nato pa mu je v oko zabodel razžarjen kol. Tako se je Odisej zameril
Poseidonu, gospodarju morja.
Na otoku, kjer je vladal Aiolos, bog vetrov, so si zaradi radovednosti »prislužili« strašen vihar
in razburkano morje. Rešili so se na otok čarovnice Kirke, ki je nekaj mož začarala v svinje.
Zvitemu Odiseju je uspelo doseči, da jih je odčarala. Leto dni jih je gostila, nato pa je Odiseju
celo svetovala, kako naj ravna na poti, da se bo izognil večini težav. Vožnjo mimo siren, dveh
morskih deklic, ki privabljata mornarje z očarljivim petjem in jih nato ugonobita, so srečno
prestali, v nevarni ožini dveh pošasti, Scile in Karibde, pa so izgubili šest mož.
Nato so pristali na Heliovem otoku, kjer so se pasle ovce in živina. Sprva so možje upoštevali
Kirkin nasvet in se niso dotaknili nobene živali. Ko pa jim je pošla hrana, so na vzdržnost
pozabili in zaklali nekaj živali. Na odprtem morju jih je zato zajel vihar, ladja se je razbila in
vsi možje, razen Odiseja – ki se je čudežno rešil na otok, kjer je živela nimfa Kalipso – so
utonili. Nimfa je hotela Odiseja za moža, zato ga je zadrževala sedem let. Iz njenih krempljev
ga je rešila boginja Atena, ki je bila vseskozi njegova zavetnica. Odplul je na skromnem
splavu, spet doživel vihar, a ga je morje naplavilo na otok Fajakov (njim je Odisej
pripovedoval o svojih pustolovščinah/dogodivščinah na poti). Ti so ga lepo sprejeli, mu
stesali ladjo in spečega odpeljali na rodno Itako. Po Ateninem nasvetu se je preoblekel v
berača in se pustil prepoznati le sinu Telemahu. Kot berač se je udeležil tekmovanja v
lokostrelstvu skupaj z drugimi snubci za Penelopino roko. Odisej je vse premagal in jih nato
pobil.

INTERPRETACIJA
Vpliv na nastanek Odiseje je bil predvsem zelo dolgotrajno vračanje vojščakov iz Troje na
Itako. Delo je nastalo nekako v sredini 8. stol. pr. n . št., in sicer kot združitev treh krajših
epov. Tema je pustolovska, junaška, poučna, pa tudi ljubezenska. Snov je bolj ali manj
mitološka. Ep opisuje desetletne blodnje Odiseja, kralja otoka Itake in njegovo vrnitev.
Odiseja je junaški ep, za katerega je značilno opevanje junaških dejanj enega ali več junakov
ter poseganje bogov v dogodke. Za ta ep je značilen epski slog, za katerega je značilno: epska
širina, kopičenje sopomenskih izrazov, bogato besedišče. Homer uporablja veliko ukrasnih
pridevkov, značilne so homerske primere ( to je primera, ki je sestavljena zelo obširno in
umetelno, ki ponazarja bistvene značilnosti nekega dogodka v primerjavi z drugim, največkrat
obsežnejšim dogodkom).
Odiseja je razdeljena na dva dela; vsak od njiju obsega 12 spevov, vsak od njih pa se spet deli
na tri manjše enote (po štiri speve).
V Odiseji je verz heksameter ali šestomer (-UU/-UU/-UU/-UU/-UU/-U), ki je sestavljen iz 6
stopic, to je 5 daktilov (-UU) in končnega troheja (-U).
MIT O TROJANSKI VOJNI
Na poroko tesalskega kralja Pelea in morske nimfe Tetide (v zakonu se jima je rodil sin Ahil)
so bili povabljeni vsi bogovi razen Eride (boginje prepira). Zaradi užaljenosti je vrgla jabolko
z napisom »najlepši«. Tri boginje, Hera (boginja oblasti), Atena (boginja modrosti) in
Afrodita (boginja lepote), so mislile da so jabolka vredne. Prepirale so se, ko je mednje stopil
trojanski kraljevič Paris, ki je pasel ovce na gori Idi. Zevs je boginjam svetoval, naj se obrnejo
nanj. Paris se je odločil za Afrodito, ki mu je obljubljala najlepšo žensko na svetu in srečo v
ljubezni ter s tem nakopal sebi in Trojancem sovraštvo obeh zavrjenih boginj. Nato je Paris
obiskal špartanskega kralja Menelaja, ki je bil poročen z lepo ženo Heleno. Ko jo je Paris
zagledal, se je vanjo na mah zaljubil, jo ugrabil, se z njo na nekem otoku poročil in se vrnil v
Trojo. Menelaj je bil užaljen, zato sta skupaj z bratom Agamemnonom zbrala mogočno grško
vojsko in krenila proti Troji. Grško ladjevje se je spotoma ustavilo v pristanišču Aulida, kjer
so srečali vidca Kalhasa, ki je napovedal, da bo vojna med Ahajci (Grki in Špartanci) in
Trojanci trajala 10 let in da bo Troja padla šele v 10. letu vojne.
V 10. letu vojne Ahajci niso uspeli zmagati s silo zato so poskusili z zvijačo. Odisej se je
domislil lesenega konja, v katerega bi se skrili vojaki, naivni Trojanci pa naj bi ga odvlekli v
mesto kot darilo bogovom. Trojanci so to tudi storili in tako so lahko Grki sploh prišli znotraj
obzidja in jih tako pobili.
Blaž Gladek

2. HOMER - ILIADA
Elementi:
- epika, junaški ep; mitološka podlaga: mit o trojanski vojni
- način pripovedovanja, opisovanja: epska širina
Avtor
Homer je bil grški pesnik. O njegovem življenju že v antiki niso vedeli nič zanesljivega. Za
čast njegovega rojstnega mesta se je potegovalo kar sedem grških mest. Tudi čas rojstva je
neznan, verjetno je živel v drugi polovici 8. stoletja pr. n. št. Po rodu je bil Jonec, domnevajo
pa, da je umrl na otoku Jasu. Samo ime Homer pomeni pa antičnih razlagah slepca ali
človeka, ki se pridružuje. Najpogosteje so ga predstavljali kot potujočega pevca - rapsoda.
Sklepajo, da je pisec Iliade in Odiseje veliko potoval, da je obšel vsa velika mesta tedanje
Grčije.
Oblika dela:
Je pripovedna pesnitev ali ep. Ep je pesnitev velikega obsega, pri Grkih in Rimljanih je
spesnjena v heksametrih. Zgrajen je iz uvoda, ki že nakaže bistvo pesnitve, sledi dokaz, ki
napove kratko vsebino. Temu sledi opevanje osrednjih dogodkov (značilno je, da ne dela
nobenega uvoda, ampak takoj poseže v sredo dogajanja - IN MEDIAS RES). Zanj so značilne
epizode (poglavja, ki za potek glavnega dogajanja niso nujna, a je delo zato bolj slikovito in
zanimivejše). Imajo tudi retardacije ali zadrževalne momente (s ponavljanjem ovirajo nagel
razvoj dogajanja). Epi so razdeljeni na speve. Poznamo več vrst epov (zgodovinski, satirični,
viteški in junaški). JUNAŠKI EP govori o kakem velikem in slavnem dogodku, ki je lahko
resničen ali pa izmišljen.
Evropski junaški ep se začne s Homerjem (Iliada in Odiseja). Ep nas seznanja s kulturo, z
grško umetnostjo, grškim jezikom in s književnostjo. Večinoma zajemajo snov iz mitologije,
verstva, zgodovine, junaki so postavljeni v pomembno mitično ali zgodovinsko dogajanje,
njihova usoda je povezana z usodo družbe, zasebnost ima podrejeno vlogo. Ep se je razvil iz
junaških pripovednih pesmi. Za ep je značilen mogočni, lagodno tekoči slog.
Književne osebe:
AHIL (sin morske nimfe Tetide in tesalskega kralja Peleja, ranljiv le v peto): užaljen,
nepremišljen, krut v vojni, vihrav v odločitvah, tudi sočuten, trmast, nagle jeze, želi se
maščevati, pokaže se tudi v bolj blagi luči.
AGAMEMNON (brat špartanskega kralja Menelaja, vojskovodja Ahajcev): sebičen, junaški,
nasilen, prepirljiv, oblasten.
HEKTOR (sin trojanskega kralja Priama, Parisov brat): pogumen, nežen, družinski oče,
pozoren do staršev in žene.
PARIS (sin trojanskega kralja Priama, Hektorjev brat): lahkomiseln, lep, nekoliko plašljiv,
brez možate volje, rad ima lepa dekleta.

ODISEJ(kralj Itake): preudaren, pameten, prebrisan, hraber, premeten, zvit.
Tema in problem dela:
Glavna tema Iliade so boji med Trojanci in Ahajci za Trojo. V središču sta zlasti Ahil na
ahajski strani in Hektor na trojanski. Vrh pa pripoved doseže v dramatičnem spopadu med
njima. To je v bistvu pesnitev o Ahilovi jezi (jezen je na kralja Agamemnona, ker mu je vzel
lepo sužnjo Briseido). Snov v epu je zgodovinska in mitološka.
Način pripovedovanja, opisovanja, epska širina:
Tu ni naglice, načelo je mir: epski mir in širina. Naj dogajanje še tako sili k izidu, se pesniku
nikamor ne mudi. Za epski slog je značilna širina in razsipnost besedišča, kopičenje
sinonimnih in pomensko sorodnih izrazov. Uporabljenih je tudi veliko ukrasnih pridevkov.
Značilne so tudi homerske primere ali prispodobe. Sami verzi so napisani do najmanjših
podrobnosti. Pretresljivo človeški so vsi Homerjevi junaki, čeprav so na zunaj vojaško robati,
surovi ali celo okrutni, v vseh bije toplo človeško srce. V njihovo življenje se vpletajo bogovi,
vse ključne, velikokrat tudi usodne človeške odločitve so že prej božje odločitve. Ti bogovi pa
so sami splet vseh dobrih in slabih človeških lastnosti. Iliada je široka. panoramska
upodobitev grškega načina življenja, vere, navad in običajev, čustvovanja in mišljenja. Je
odraz in izraz starogrškega načina življenja.
LITERATURA:
Homer: Iliada (prevod Anton Sovre), Kondor, MK, Ljubljana 1997.
Domen Tofolini

­dramatika
-dramska dogajalna zgradba
-tragedija
-tragičnost in vzroki tragičnosti
-antično gledališče
O AVTORJU
3. SOFOKLEJ - KRALJ OJDIP
Sofoklej je bil rojen okrog leta 497 pr. n. št. v Kolonu, atiškem mestu, ki mu je pesnik kasneje
napisal tudi hvalnico. Njegov oče je bil lastnik tovarne orožja, tako da najbrž niso bili revni.
V mladih letih se je Sofoklej ukvarjal s športom in z glasbo in na teh področjih tudi večkrat
zmagoval. Izročilo pravi da je že s 16 leti z liro v roki vodil deški zbor za proslavo grške
zmage nad Perzijci. Bil je lepe postave, zato so ga slikarji uporabljali za model. Sofoklejeva
dramatika pomeni nedosegljivi vrhunec, klasiko, v najčistejšem pomenu besede. Sofoklej je
občudoval starega mojstra Ajshila, čeprav ga je že premagal, in se po njem tudi zgledoval,
vendar pa je v marsičem vzel svojo pot. Ajshil pa je po Sofokleju uvedel tretjega igralca ter
tako dal Sofokleju priznanje za izboljšave. S svojo dognano odrsko tehniko in dramsko
umetnostjo je Sofoklej osvojil srca gledalcev. Njegova umetniška pot ga je vodila od zmage
do zmage (dionizije). Dosegel je 24 zmag, večkrat je bil drugi, nikoli pa ni prejel nagrade za
tretje mesto. V svojih delih največjo pozornost posveča zgradbi dejanja, to je tisti dramski
prvini, ki je po Aristotelovih besedah “duša tragedije”. Izkoristil je vse možnosti, ki jih je
ponujala pesniška oblika tragedije, hkrati pa je to obliko tudi obogatil. Med novostmi je prvo
to, da je razbil zunanje tematske povezave trilogije. S tem je dosegel večjo strjenost,
zgoščenost in napetost dogajanja. Druga novost je uvedba tretjega igralca, s čimer doseže
večjo polnost in dinamiko. Število zbora poveča iz 12 na 15 oseb ter vzporedno s tem tudi
znatno skrči obseg zborskih spevov. Sofoklej naj bi bil prvi, ki je odrski prostor obogatil s
stensko slikarijo. Čudovit je tudi njegov pesniški izraz tako v pogovorih kot v zborskih
partijah. Nedosegljiv mojster je zlasti v oblikovanju dialogov. Kot prizori in dialogi so tudi
drame nadvse skrbno narejene. Vsaka sestavina je integralni del celotne umetnine. Sofoklej je
sicer prepričan o obstoju bogov, vendar mu pota božje pravičnosti niso jasno razvidna. Odnos
bogov do ljudi je včasih naravnost krut. Sicer pa v središču Sofoklejevih dram niso bogovi,
marveč človek. Napisal je več kot 100 del, najbolj znani pa sta Antigona in Kralj Ojdip.
GLAVNE OSEBE
Ojdip: tebanski kralj, vztrajen človek, ki vztraja tako pri razčiščevanju vprašanja, kdo je
njegov oče, kot tudi, kdo je njegov morilec.
Jokasta: tebanska kraljica, ki je v svojem življenju veliko preživela. Nekaj časa je bila vdova,
po tem se je poročila z lastnim sinom. Ob spoznanji, da je z njim poročena, da ima z njim
otroke ter da je ubil njenega moža, se je obesila.

Pastir kralja Poliba: je na planini našel dečka (Ojdipa), usmilil se ga je, mu povezal rane, ga
vzel k sebi in ga vzredil.
Kralj Polib: ni imel lastnih otrok, zato je Ojdipa posvojil in mu dal ime, ki pomeni »oteklonog«.
VSEBINA
Nekoč sta živela kralj in kraljica. Kralju je bilo ime Lai, kraljici pa Jokasta. Vladala sta v
Tebah. Njun zakon je dolgo ostal brez otrok. Ko je Lai za nasvet vprašal preročiše v Delfih,
so mu odgovorili, naj raje ostaneta brez otrok, saj prerokba napoveduje, da bo ta ubil svojega
očeta. Kljub temu svarilu pa se Lai ni vzdržal svoje žene; in tako se mu je rodil sin. Kralj se je
ob otrokovem rojstvu silno prestrašil, da bi se prerokba izpolnila. Zato je dojenčku dal
prebosti kite ob gležnjih in ga izročil svojemu služabniku, naj ga na planini Kitairon izpostavi
divjim zverem. Toda pastir korintskega kralja Poliba, ki je v planini pasel ovce, je našel
nebogljeno dete in se ga usmilil. Povezal mu je rane, ga vzel k sebi in ga vzredil. Kmalu se je
nebogljenček razcvetel v krepkega in močnega dečka. In ker kralj Polibos ni imel lastnih
otrok, je dečka vzel k sebi, ga posinovil in mu dal ime Ojdip, kar pomeni »oteklo-nog«.
Ojdip je odraščal na korintskem dvoru in po bistrosti prekašal vse vrstnike. Nekega dne se je
napotil v Delfe, da bi tam razčistil vprašanje svojega izvora. Preročišče mu ni na njegovo
vprašanje naravnost odgovorilo, pač pa mu je napovedalo, da bo lastnega očeta ubil in se
poročil s svojo materjo. Iz strahu, da se napoved ne bi uresničila, se je Ojdip izogibal
korintske dežele, saj je bil prepričan, da sta tamkajšnji kralj in kraljica njegova starša.
Ob istem času je potoval v Delfe tudi tebanski kralj Lai s svojim spremstvom. Spotoma je na
ozkem razpotju naletel na samotnega popotnika. Laiov glasnik je popotniku velel, naj se
umakne s poti. Prišlo je do pretepa, v katerem je Lai izgubil življenje pod udarci popotnikove
gorjače. Tako se je izpolnil prvi del napovedi, kajti samotni popotnik je bil Ojdip, ki pa ga
nihče ni poznal.
Medtem je Tebe zadela huda nesreča. V deželo je prišla Sfinga, ljudožerska pošast; imela je
žensko glavo, levje šape in ogromne peruti. Razsajala je po deželi in ugonobila slehernega,
kdor ni znal rešiti njene uganke. Uganka pa se je glasila: »Zjutraj hodi po štirih, opoldne po
dveh, zvečer po treh; čim več nog ima tem počasneje se premika; kaj je to?« Tebanci so v
stiski obljubili rešitelju vladarski prestol in kraljico Jokasto za ženo. Tedaj je prišel v Tebe
Ojdip in razvozlal Sfingino uganko: »Človek se kot dete plazi po štirih, odrasel hodi po dveh,
starcu pa služi palica za tretjo nogo.« Osramočena Sfinga se je strmoglavila v prepad, Ojdip
pa je postal tebanski kralj in Jokastin mož. Žena mu je rodila otroke: Eteokla in Polineika ter
Antigono in Ismeno.
Čez nekaj let je v Tebah izbruhnila kuga, ki jo je poslal bog Apolon, češ da je mesto
oskrunjeno, ker v njem živi morilec kralja Laia. Ojdip je uvedel preiskavo, da bi izsledil
morilca in ga izgnal iz mesta. Ob tej preiskavi je Ojdip ugotovil svoj resnični izvor. Spoznal
je, da je ubil lastnega očeta in se poročil z lastno materjo. Jokasta se je od sramu obesila,
Ojdip pa se je oslepil, da ne bi več gledal svoje gnusobe.

ZGRADBA
Delo je tragedija ali žaloigra. Po zasnovi je Kralj Ojdip analitična drama. Strahote, ki jih
tragedija obravnava, so se pripetile pred davnimi leti, in v igri sami se ne zgodi nič, kar bi
moglo potegniti glavnega junaka v pogubo. Pravo dejanje leži izven drame, v pred-odrskem
času in v za-odrskem prostoru. Drama kot taka razvija zgolj nasledke. V tem smislu je Kralj
Ojdip tako rekoč le tragična analiza: vse je že tu, samo razmota se. Je tudi grandiozna
detektivka, v kateri glavni detektiv z vso strastjo in zavzetostjo zasleduje krivca, dokler ga ne
izsledi - v samem sebi. Kralj Ojdip je menda edina ohranjena antična tragedija, ki do
podrobnosti ustreza strogim zahtevam klasicističnih literarnih teoretikov po razdelitvi drame
na pet dejanj.
DRAMSKI/DRAMATSKI TRIKOTNIK
- zasnova: V Tebah razsaja kuga, kajti v mestu živi morilec kralja Laia, čigar smrt še ni
bila maščevana.
- zaplet: Kdo je morilec? Ojdip zastavi vse svoje sile, da bi našel odgovor
na to vprašanje. Poizveduje, sumniči, povprašuje, preiskuje, prosi in roti, vendar sprva brez
uspeha.
- vrh: Sel iz Korinta prinese novico o smrti korintskega kralja Poliba, Ojdipovega
dozdevnega očeta. Ojdip si zdaj lahko oddahne, saj je rešen moreče skrbi: ne bo ubil
očeta, kot mu je bilo prerokovano.
- razplet: Dvom pa vseeno gloda in grize v Ojdipovi duši. Še vedno se boji, da se ne bi
uresničil drugi del prerokbe, da se ne bi poročil z materjo. Tedaj pa mu naivni sel, hoteč
ga pomiriti, nehote razkrije njegov rod: Ojdip sploh ni Polibov sin in tudi Polibova žena ni
Ojdipova mati. Na mah je vse jasno, resnica plane na dan v vsej svoji grozljivi
neizprosnosti; Ojdip ni mogel uteči prerokbi - ubil je očeta in se poročil z materjo.
- razsnova: Jokasta se od sramu obesi, Ojdip se od gnusa oslepi.
ANTIČNA TRAGEDIJA
Grki so pod besedo tragedija razumeli resnobno igro o mitskih junakih iz preteklih časov,
katerih zgodbe so se ohranile v bajkah, pripovedkah ali epih, zato tudi vse ohranjene tragedije
temeljijo na mitih. Iz njih so izbrali osrednji, pretresljiv in večinoma tudi žalosten dogodek,
saj se je junakovo življenje skoraj vedno spreobrnilo iz sreče v nesrečo in pogosto tudi v smrt,
ter ga na to postavili na oder. Ob gledanju naj bi gledalec doživel notranje očiščenje ali
katarzo. Tako je Aristotel razložil tragedijo v svoji Poetiki.
Tipično za grško tragedijo je bilo tudi to, da je bil glavni junak vedno občudovanja vreden,
vendar nikakor popoln človek, soočen s težko moralno odločitvijo. V tragedijo prikazujejo
nepremostljivo nasprotje med posameznikom in (po navadi) njegovo usodo.
Navadno so se junaki borili z višjimi, zli silami, bitke pa so se končale s porazom glavnega
junaka, včasih tudi s smrtjo. Na koncu so vedno priznali voljo bogov in se ji uklonili ter
prevzeli svojo usodo.

V grških tragedijah je tragično to, da bogovi junaku že pred rojstvom določijo usodo, ki ji ne
more ubežati. Junak je boljši in bolj moralen. Zato je na koncu moralni zmagovalec.
Od grških tragedij se jih je do danes ohranilo le 35. Vse z izjemo ene pa so napisali AISHIL,
SOFOKLEJ in EVRIPID, ki jih označujemo tudi kot poglavitne grške dramatike.
ANTIČNO GLEDALIŠČE
Razvilo se je iz verskih obredov v čast bogu Dionizu. Prvi grški dramatik Tespis je izpostavil
prvega igralca, Aishil drugega, Sofoklej pa tretjega. Aishil je uvedel tudi kostume, igrali so
samo moški. Razvijeta se tako tragedija kot komedija. Stari Grki so gradili amfiteatre.
ANTIČNA DRAMATIKA
Antične drame so upoštevale načelo trojne enotnosti: enotnost časa, kraja in dogajanja. Drame
imajo analitično ali pa sintetično zgradbo.
ANALITIČNA zgradba: iz pogovora igralcev in pojasnila zbora izvemo, kateri pretekli
dogodki so povzročili stanje v trenutku dogajanja.
SINTETIČNA zgradba: dogodki si sledijo po časovnem zaporedju.
TRAGEDIJA: drama z resno vsebino in tragičnem koncem (smrt glavnega junaka).
VIR:
http://web.s-gim.kr.edus.si/projekti/ucenje/slovenscina/texti/antigona.htm
http://lektiregim.blog.hr/2007/10/1623350481/sofoklo-antigona.html
Tomaž Selič

4. SOFOKLEJ - ANTIGONA
-dramatika; dramatska dogajalna zgradba
-tragedija, tragičnost
-antično gledališče
O AVTORJU
Sofoklej je bil rojen okrog leta 495 pr. n. št. v Kolonu, atiškem mestu. Poleg ustvarjanja dram
je v mladosti tudi v njih nastopal. Včasih v ženski, včasih pa v moški vlogi. S svojo dognano
odrsko tehniko in dramsko umetnostjo je Sofoklej osvojil srca gledalcev. Sofoklej je zaradi
slovesa in ugleda pri someščanih opravljal tudi več političnih funkcij.
Vsebinska razčlenitev Antigone
Samo ime in ozadje motiva Antigone je vzeto iz mitičnega izročila, in sicer iz mita o tebanski
kraljevi družini. Osnovni konflikt, na katerem temelji Sofoklejeva tragedija, je Kreonova
prepoved pokopa Polinejkovega trupla, in motiv dekleta/sestre na drugi strani, ki kljubuje tej
prepovedi, ker ji ljubljeni brat pomeni več kot vsi zakoni. Da je herojstvo še bolj
izpostavljeno, postavi Sofoklej Antigoni ob stran sestro Ismeno, ki je njeno nasprotje.
Antigona sproži kolesje vsega dogajanja v državi, za njeno odločitev izvemo še pred svitom.
Ob prvem svitu nastopi zbor, ki zapoje hvalnico sončnemu žarku. Po zboru nastopi Kreon, ki
je pravkar prevzel oblast v državi, takoj razglasi sovraštvo do državnih sovražnikov, ki ne
ugasne po smrti. Toda takoj, ko konča, že pride stražar z novico, da je nekdo pokopal
Polinejkovo truplo. Kreonu ta novica nikakor ni všeč. Zbor zapoje znamenito odo o človeku.
Takoj po pesmi se pojavi stražar z Antigono, ki je hotela na novo zagrebsti bratovo truplo.
Zaradi dvakratnega pokopa je tudi prekršek hujši in še bolj nedopustljiv. Antigona Kreonu
prizna dejanje in bo zazidana v grob. Nato se Antigona z izpovedjo poslovi od življenja.
Vendar mu takoj zatem, ko Kreon uporabi vladarsko avtoriteto, videc Tejrezias napove črne
čase, ker leži mrtvec nepokopan. Kreon se strezni. Hoče osvoboditi Antigono, vendar jo
najdejo mrtvo, ob njej pa Hajmona, ki si je sodil z mečem. Zdaj pa Kreon sam prekrši svojo
zapoved in pokoplje truplo sovražnika. Ko Kreon v rokah prinese Hajmona, si vzame
življenje tudi njegova žena Evridika. Tudi Kreon si želi smrti.
Idejno ozadje Antigone
Antigona zahteva pravico do pokopa pokojnega brata Polinejka. To je po antičnem
pojmovanju sveta neodtuljiva pravica vsakega človeka, dobrega ali slabega. Vsak, tudi
izdajalec, ima pravico do pokopa in noben državnik (noben Kreon) nima pravice, da bi
kakorkoli kratil to osnovno pravico. V tem primeru ima prav Antigona. Po drugi strani pa so
Kreonovi ukazi upravičeni. Sam je namreč predstavnik države. Kreon gleda na državo kot na
svojo posest. In edina dolžnost državljanov je ubogati njega, če ima prav ali pa ne. Antigonina
dejanja bi lahko označili za revolucionarna, vendar Antigona ne reši družbenega reda, temveč
hoče uveljavljati človeške pravice, ki so utemeljene v večnih, nenapisanih zakonih. Glavno
gonilo Antigone je izraženo v citatu: “Ne da sovražim, da ljubim, sem na svetu!“
TRAGEDIJA, TRAGIČNOST
Značilnosti tragedije:
- zbuja sočutje, grozo, strah in očiščenje - katarzo
- zgodba je enotna - tragedija ima en dogajalni prostor in kratek dogajalni čas
- zgradba je sintetična ali sintetično-analitična
- vsebuje petstopenjsko zgradbo: uvod, zaplet, vrh, razplet, in tragični konec

- snovno pogosto posega v kraljevsko okolje, zato je jezik privzdvignjen
- glavni junak brez lastne krivde tragično propade
- Sofoklejevo dramo lahko šrejemo k tragedian, ker uprizarja nesrečo neke družine, saj sta
bila Antigona in Kreon sorodnika in iz iste družine, ki pa skoraj v celoti umre
-tragična ironija Kreona : na koncu, ko izve, da vse skupaj škoduje Tebam, sam prekrši svoj
razglas. Antigona - odhaja v smrt, hrepeni pa po življenju - je moralna zmagovalka. Kreon pa
odhaja v življenje, a hrepeni po smrti. Je moralni poraženec.
ANTIČNO GLEDALIŠČE
Vse vloge v gledališču so igrali samo moški. Grška gledališča (amfiteatri) so bila velika, da je
bilo gledalcem, ki so sedeli daleč zadaj, težko prepoznati občutje igralcev. Zato so se
posluževali mask, s katerimi so laže izrazili igrano vlogo. Večkrat so uporabljali maske, ki so
imele obraze na obeh straneh. Tako so z naglim zasukom maske spremenili tudi izraz na
obrazu. Maske so lahko imele ob odprtinah za usta tudi lijakaste odprtine, ki so služili kot
megafoni.
DRAMATSKA DOGAJALNA ZGRADBA
Zasnova
Antigona s sestro Ismeno izve, da sta njuna brata Polinejk in Eteokel umrla v vojni med
Tebanci in uporniki. Izvedeli pa sta tudi, da je Kreon, novi vladar, pustil Eteokla dostojno
pokopati, Polinejka, ki se je boril na strani upornikov, pa ne. Prepustil ga je ujedam in ga
razglasil za izdajalca. Antigona si je pokojnega brata želela dostojno pokopati, sestra Ismena
pa ji pri pokopu ni želela pomagati.
Zaplet
Kreon sporoči zboru razloge za prepoved pokopa Polinejka, ki je bil zanj ničvrednež. Pove pa
tudi, da si bodo njegovo spoštovanje zaslužili le tisti, ki bodo spoštovali njegove zakone. Po
govoru do Kreona pride stražar in mu sporoči, da je nekdo pokopal Polinejka. Kreon se zelo
razjezi, naroči zaostriti stražo in zahteva, naj mu pripeljejo krivca. Stražarji so Kreonu
pripeljali Antigono, ki so jo zasačili pred Polinejkovim truplom. Antigona je svoje dejanje
priznala, čeprav je bil kralj Kreon zelo besen. Prekršila je njegove ukaze. Kreon je ukazal, da
želi videti tudi Antigonino sestro Ismeno. Ismena je želela del krivde prenesti nase in tako
pomagati sestri, ki je bila res v velikih težavah, vendar ji Antigona tega ni dopustila. Kreon je
ukazal njuno smrt.
Vrh
Pred Kreona stopi Hajmon, Antigonin zaročenec, njegov sin, ki se spre z očetom. Poskuša ga
prepričati, naj Antigone ne usmrti, saj tudi meščani verjamejo v njeno nedolžnost. Vendar se
Kreon ni omehčal. Nato pa mu je Hajmon rekel, da bo z Antigonino smrtjo umrl še nekdo.
Kreon to vzame kot grožnjo njemu, v resnici pa Hajmon s tem napove svojo smrt. Vseeno pa
malo popusti in Ismeno pusti živeti.
Razplet .
Vodja zbora napove, da prihaja vklenjena Antigona. Kreon po prepiru s sinom Hajmonom
ukaže Antigono zapreti v skalnat grob. Antigona izliva svoja čustva, je osamljena, čuti, da
nima nikogar, ki bi jokal za njo, da je zapuščena. Zaveda se, da nikoli več ne bo videla sončne
svetlobe.
Videc Tejrezias sporoči Kreonu, da se mu bodo bogovi maščevali za njegova dejanja. Kreon
mu sprva ne verjame, celo posmehuje se mu. Vendar mu Tejrezias napove, da ga čaka

nesrečna usoda, če bo še naprej kršil božje zakone. Po tem Kreon dokončno popusti. Odpravi
se popravit napako, Antigono odide rešit iz groba in ukaže pokopati Polinejka.
Razsnova
Kreon spozna, da je za popravo njegovih napak že prepozno. Polinejkovo truplo je vso razžrto
in razpadlo, Antigona se je v jami obesila, ob njej pa se je od žalosti v prsi zabodel tudi
Hajmon. Kreon s sinovim truplom v naročju odide proti svojemu domovanju, kjer sliši le
glasen krik žene Evridike, ki je za vse te tragične novice že prej izvedela od glasnika, zato si
je vzela življenje. Kreon je tako ostal brez vseh svojih ljubljenih in je hkrati tudi odgovoren za
vse te žalostne in tragične dogodke.
SPOROČILO
Delo poleg zgodbe same vsebuje tudi nekaj naukov, načel. Poglavitni nauk je ta, da sami
nikoli ne moremo določati nekih novih pravil, ki bi bila v nasprotju z božjimi. Tako kot smo
sami nekomu nadrejeni, smo tudi nekomu podložni. Kralj Kreon je mislil, da je on najvišji in
najpomembnejši, pozabil pa je na moralna načela.
VIRI in LITERATURA
Sofoklej:Antigona, Kralj Ojdip
http://web.s-gim.kr.edus.si/projekti/ucenje/slovenscina/texti/antigona.htm
http://lektiregim.blog.hr/2007/10/1623350481/sofoklo-antigona.html
Sandra Kukovič

5. BIBLIJA - PRILIKA O IZGUBLJENEM SINU
ELEMENTI INTERPRETACIJE:
- nastanek in sestava Biblije ter kulturni in literarni pomen
- prilika kot vrsta pripovedi, njene značilnosti, namen, slog
NASTANEK BIBLIJE
Biblija (gr. Ta biblia – knjiga vseh knjig, tj. najpomembnejša knjiga) je nastajala od leta 1200
pr.n. št do 100 n. št (Stara zaveza), Nova zaveza pa je dobila dokončno obliko okoli l. 1400.
SESTAVA
Stara zaveza (46 knjig)se govori o zavezi med bogom Jahvejem in izvoljenim judovskim
ljudstvom. Deli se na pet Mojzesovih knjig – Peteroknjižje, Spisev, Prerokev. Nova zaveza
(27 knjig) pa se deli na zgodovinske knjige (Evangelije, Apostolska dela) in poučne knjige
(Apostolska pisma) ter Apokalipso.
KULTURNI in LITERARNI POMEN BIBLIJE
Biblija pomeni začetek književnosti in knjižnega jezika ( Slovenci – Dalmatin – 1584)
Prevodi: Stara zaveza - napisana v hebrejščini - je bila prevedena v grščino v 3. st. pr. n .št.,
Nova zaveza je bila že izvirno napisan v grščini. Prevod Biblije v latinščino. Za širitev v
druge jezike pa je bil odločitev Luthrov prevod v nemščino (»ljudski«, vsem razumljiv prevod
- 1535), kasneje prevedena tudi v druge jezike. V 4. stol. N.št. – HIERONIM – VULGATA.
PRILIKA ALI PARABOLA: Je zgodba, ki jo moramo razumeti v celoti in je značilno
svetopisemsko besede, v katerem je sporočilo ponazorjeno s prispodobo. V imenovani priliki
je paradoks v tem, da je moralno zavrženi sin nagrajen, pravični pa nekako ni poplačan, kar je
s stališča pravičnosti nerazumljivo. Ta prilika sporoča krščanski nauk spreobrnjenja - mlajši
sin greši, se znajde na tleh, kjer doživi spreobrnjenje. V ospredju te prilike je očetovska
ljubezen in odpuščanje.
SLOG
Slogovne značilnosti: ponavljanje podobno zgrajenih stavkov, besednih zvez, tako da se jim
dodaja nove pomene/tudi nasprotne - antiteza, npr. »bil je mrtev in je oživel, je bil izgubljen
in je najden«. Osebe v priliki niso individualizirane - nimajo imen, razvitih značajskih
posebnosti, zgodba je kratka, jedrnata, čas in kraj nista znana. Pogoste so stalne
svetopisemske besedna zveze, tudi stopnjevanje in mnogovezje.
NAMEN PRILIKE
Uporabljal jih je Jezus pri razlagi svojih naukov, ki so bili s stališča takratnih Judov zelo
nenavadni, saj so rušili takratno moralo. Jezus sam je rekel, da govori v "prilikah", da bi ga
ljudje lažje razumeli. Zgodba bi lahko imela več pomenov, vendar poudarja eno krščanskih
vrednot – kesanje, ki zadostuje za oprostitev grehov. Obstaja še ena razlaga prilike o
izgubljenem sinu, po kateri je oče – Bog, ki vse odpusti grešniku in mu da celo posebno mesto
v svojem božjem kraljestvu.
VIRI IN LITERATURA:
Svet književnosti 1, J. Kos, T. Virk,
G. Kocijan, L. Kralj, M. Kos Sara Nareks

Pojmi za interpretacijo:-vsebina in pomen
NASTANEK
6. BRIŽINSKI SPOMENIKI
-pridiga kot polliterarna vrsta/zvrst; njene značilnosti, namen
Na začetku tisočletnega razvoja slovenske pisne kulture stojijo znameniti Brižinski
spomeniki, ki so nastali med letom 972 in 1039 na Koroškem ob Vrbskem jezeru (v dolini
reke Moll ali na Lunarskem polju) in so najstarejši zapis slovenščine in tudi najstarejši
ohranjen zapis kakšnega slovanskega jezika na območju evropskega Zahoda.
Danes jih hranijo v Munchnu. Pergamentni listi s tremi obrednimi slovenskimi besedili so bili
skupaj z drugimi podobnimi dokumenti zvezani v kodeks, ki je pripadala freisinškemu škofu
Abrahamu.
BRIŽINSKI SPOMENIKI
Brižinsk spomeniki so sestavljeni iz treh delov. Prvi in tretji spomenik sta obrazca splošne
spovedi, drugi pa je pridiga o grehu in pokori. Vsi so zapisani v karolinški minuskuli. Zapisal
jih je nemški duhovnik.
Jezikovne značilnosti:
- v njih je zapisan prvotni jezik Slovencev, ki je še brez narečij in tujk
- praslovanska polglasnika (JER in JOR) sta se združila v en sam polglasnik
-ohranjena sta nosna e in o ter jat
- ima trde in mehčane soglasnike (l, t, n)
- praslovanski y (JERI) se je izenačil z i
BS II - Pridiga o grehu in pokori
Pridiga (verski ogovor) je bila najpomembnejša oblika krščanske književnosti za potrebe
bogoslužja. Preproste pridige so se imenovale homilije (gr.-razvedrilo). Prav takšna je tudi ta
pridiga OPOMIN K POKORI (imenovana Pridiga o grehu in pokori), ki je polliterarna zvrst s
cerkveno snovjo. Drugi brižinski spomenik je mojstrovina srednjeveške retorike. Pomen
drugega dela Brižinskih spomenikov ni le verski, ampak tudi literarno zgodovinski.
Vsebina pridige
Je nagovor duhovnika, ki v preprosti obliki podaja krščanski nauk o grehu in zveličanju.
Najprej razloži, da je zaradi Adamovega izvirnega greha prišla nad človeštvo vrsta nesreč,
skrbi, bolezni in smrt. Nato vernike opomni, kako naj ravnajo, da bi dosegli zveličanje:
odpovedati se je treba pregreham, tatvinam, umorom, krivim prisegam, sovraštvu. Zgledujejo
naj se po krščanskih mučencih - svetnikih, ki so opravljali dobra dela. Pridigo zaključi s

pozivom h kesanju. Človeka čaka božja sodba. Če je opravljal slaba dela, bo pogubljen, če pa
je delal dobro, bo zveličan.
Slog in jezik
V besedilu imamo inverzije - obrnjen besedni red, ponavljanje, stopnjevanje, naštevanje,
bogato sinonimiko. Brižinski spomeniki imajo zelo premišljeno zgradbo. Zahtevna vsebina je
podana na videz preprosto, dejansko pa slogovno zelo izbrušeno. Besedišče vsebuje veliko še
danes živih besed.
Vsa tri besedila imajo urejeno zgradbo. Posamezni deli vsebine si sledijo v simetričnem redu,
značilnem za srednjeveška besedila, ki so posneta po latinski retoriki.
POMEN
Kulturni - prvi najstarejši ohranjeni zapis v slovenskem jeziku, najstarejši slovanski teksti
zapisani v latinici
Jezikovni - osnova za raziskovanje zgodovine slovenskega jezika
Verski - širjenje krščanstva
OSTALI SREDNJEVEŠKI SPOMENIKI
RATEŠKI ali CELOŠKI ROKOPIS (vsebuje molitve: očenaš, zdravamarija, apostolska vera)
STIŠKI ROKOPIS (sestavljen iz dveh delov; mlajši del vsebuje zapis cerkvene pesmi Naš
gospod je od smrti vstal)
Viri:
- http://nl.ijs.si/e-zrc/bs/
- http://www.dijaski.net/?stran=slo&sub=snov-knji
Martina Kocuvan

- epska ljudska pesem
- motivi, jezik in slog
7. LEPA VIDA (ljudska in umetna pesem)
Slovenska ljudska pesem Lepa Vida je socialna, družinska in psihološka balada. Motivno je
povezana s sredozemskimi baladami. Obstaja več različiç te pesmi (19), vsem pa je skupen
motiv ugrabljene ženske, matere. Razlikujejo se v razpletu Vidine usode. Lepa Vida pozna
več variant: tragična varianta (Lepa Vida je prevarana in utone), srednja/elegična varianta
(Lepa Vida hrepeni po lepšem življenju) in mlajša varianta (Lepa Vida srečno zaživi z
zamorcem in otrokom). Motiv Lepe Vide so povzeli številni besedni umetniki (France
Prešeren in Ivan Cankar).
V slovenske dežele je motiv prišel po letu 1100, kjer se je večkrat spremenil. Sprva je baladno
delo opisovalo mater, ki ji je zbolel otrok. Zamorec ji ponudi zdravilo, a v resnici jo želi
ugrabiti. Ko Vida sprevidi njegov namen, skoči v morje in utone. Motiv tega dela je povezan s
saracenskimi časi, ko so arabski pirati plenili po obalah Sredozemlja.
Razlog popularnosti lepovidovskega motiva je predvsem zgodba o globljih resnicah našega
bivanja.
Značilnosti ljudskih pesmi: preprost narečni jezik, tujke, starinske besede, pomanjševalnice,
ponavljanje, ukrasni pridevki, stalna števila, pretiravanje.
Balada je lirsko–epska pesem, ki po navadi obravnava kak nenavaden dogodek. Zapisana je v
vezani besedi (poezija) in ima notranjo zgradbo v obliki dramskega trikotnika. Praviloma so
balade dramatično napete, postopno ustvarjajo temačno ozračje, ki napoveduje nesrečen
konec. Pomembno vlogo v baladah igra dvogovor. V tovrstnih pesmih neredko nastopajo tudi
nadnaravne sile.
France Prešeren – Od Lepe Vide
Balada od Lepe Vide je najbolj znana Prešernova predelava oz. prepesnitev ljudske pesmi.
Avgust Žigon jo je imenoval biser slovenske poezije. Izšla je leta 1832 v KČ.
Predelave in prepesnitve ljudskega pesništva sodijo v posebno poglavje Prešernovega dela.
Glavno pobudo v to smer mu je dal prijatelj Andrej Smole, vnet zbiralec ljudskih pesmi.
Prešeren je prepesnil srednjo varianto, kjer je glavni motiv hrepenenje po lepšem življenju.
Prešeren pa je tej pesmi dodal motiv neizpolnjenega hrepenenja.
Lepa Vida je v Prešernovi baladi izrazita ženska osebnost, ki se ne more prilagoditi
resničnosti svojega nesrečnega zakona, zato zapusti ostarelega moža in bolnega otroka in se
pusti odvesti čez morje v daljno Španijo, kjer jo čaka skoraj gosposko mesto dojilje pri
kraljici. Toda sledi notranji udarec, to so muke nastale zaradi njenega bega in vse bolj boleče
hrepenenje po otroku in domu.
Vidna zgodba ni motivirana samo psihološko, socialno in moralno, ampak tudi eksistencialno,
odpira se v svojo globinsko razsežnost tako, da se izteka v problem poraženosti človekovega
hrepenenja ob njegovi uresničitvi. Zaradi svoje velike pomenske zmožnosti je motiv Lepe
Vide lahko postal eden trajnih motivov in mitov slovenske literature vse do današnjih dni.

V osnovni zgradbi Lepe Vide gre za dva nasprotujoča si elementa. Po eni strani Vida doživlja
strah pred tujino, po drugi strani pa ji tujina predstavlja "deveto deželo", kjer je življenje
gotovo boljše, kot v domači vasi. Ravno ta razdvojenost kaže na temeljni motiv ljudske
pesmi. To je motiv hrepenenja, nezadoščenosti, večnega iskanja boljšega …
Pesniške značilnosti
Prešeren je pesmi vdihnil svojega duha, uredil je stopice, verze ter dodal ritem in rimo.
Pesniške značilnosti v pesmi: inverzija, izpuščanje samoglasnikov, ponavljanja - epifora,
anafora, nagovor, ukrasni pridevki, vzporedje, pomanjševalnice, ljudska števila in narečni
izrazi.
Viri in literatura:
France Prešeren - Pesmi in pisma (zbirka Klasje)
http://sl.wikipedia.org/wiki/Lepa_Vida
Marjeta Gmajner

8. ZELENI JURIJ
(ljudska in umetna pesem)
PRVINE ZA INTERPRETACIJO
- lirska ljudska pesem: motivi, jezik in slog
- umetna pesem: - tema, motivi; aktualizacija
- pesniške podobe in njihov pomen; groteske prvine
- navezava na ljudsko pesništvo
MOTIVI, JEZIK, SLOG
LJUDSKA PESEM ZELENI JURIJ
Pesem je obredna, lirska. Govori o pobiranju darov za Jurija, kar je sestavni del jurjevanja
(24. april). Ima 20 vrstic in kar 15 se jih začne z nagovorom ˝dajte mu˝. Prve tri vrstice so
nekakšen uvod, napoved Jurijevega prihoda. Opazimo veliko narečnih besed/izrazov, mnogi
so vzeti iz hrvaščine.
Slogovno opazimo izrazito ponavljanje in stalne pridevniške besede - v zvezah ´´pisani
vuzem´´, ´´Zéleni Jure´´, na´´ zelenem polju´´ ter narečne izraze.
UMETNA PESEM ZELENI JURIJ
SVETLANA MAKAROVIČ
- rojena 1. 1. 1939 v Mariboru
- v Ljubljani je doštudirala na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT)
- nekaj časa je bila igralka v gledališču, nato je postala svobodna književnica
- piše pesmi in prozo
- njeno pesništvo se na izviren način povezuje z ljudsko tradicijo
- je predstavnica sodobne lirike, sodi v 2. povojno generacijo
PESNIŠKE ZNAČILNOSTI
- PONAVLJANJE (odprite okna, odprite duri!/Dajmo mu … Dajmo mu …/Zaprite okna,
zaprite duri! )
- NASPROTJA (Zeleni Jurij - Sivi Jurij, svetle oči - svetlo bodalo)
- GROTESKNE PRVINE (iztaknimo mu oči, piti iz vrča solza)
I. del
Prične se podobno kot ljudska pesem. Pesnica povzame iz ljudske pesmi motiv darovanja.
Temi pa se bistveno razlikujeta: v ljudski pesmi ljudje Juriju darujejo dobrine, izkazujejo
dobroto in naklonjenost, medtem ko mu v pesmi Makarovičeve naložijo žalost in nesrečo (piti
iz vrča solza / mu iztaknemo svetle oči), po svetu naj hodi sključen in notranje zlomljen.
Prvi del je pisan v podobnem jeziku kot ljudska pesem, ima pa popolnoma drugačno
sporočilo, ki je še bolj vidno v drugem delu.

II. del
Drugi del za razliko od prvega ne pozna glasovnega ujemanja, ritmično učinkuje kot proza.
Ljudje so sedaj od besed prešli k dejanjem. Zbrali so se v krogu in Jurija kamenjali. Čeprav so
si bili v življenju tujci, so sodelovali v tem nasilnem dejanju, združevala jih je njihova
hudobija. Obred darovanja in medsebojnega zbliževanja iz ljudske pesmi se v tem delu
spremeni v svoje nasprotje.
SPOROČILO 2. DELA PESMI: SPOZNANJE O MEDSEBOJNI ODTUJENOSTI IN
NASILJU.
III. del
Podoben je prvemu, a samo jezikovno, kar se kaže v glasovnem ujemanju in ritmu. Zdi se
nam, da se vrača začetek – Jurijev prihod. Ta del je popolno nasprotje ljudske pesmi. To
vidimo že na začetku, ko lirski subjekt ljudi poziva, naj okna in vrata zapró; človek, ki
prihaja, je sivi Jurij – mož, ki so ga ljudje kamenjali, potem pa nanj pozabili.
Posledice kamenjanja so bile, da je mož postal še bolj maščevalen. Iztika oči. Zelena barva
prvega dela se je v tretjem spremenila v sivo. Siv pa ni samo Jurij, siv je tudi tlak - okolje,
družba.
SPOROČILO ZADNJEGA DELA IN CELOTNE PESMI:
ČE ČLOVEK ZA PROTISILO IZZOVE HUDOBIJO, SE TA VRNE S ŠE VEČJO
HUDOBIJO, MAŠČEVALNOST S ŠE VEČJO MAŠČEVALNOSTJO; NA KONCU UNIČI
TISTEGA, KI JE NAMESTO DOBREGA DAJAL ZLO ali "kar seješ, to žanješ".
Literatura:
Učbenik za književnost: POTOVANJE BESED 2
Mateja Praprotnik

9. WILLIAM SHAKESPEARE - ROMEO IN JULIJA
elizabetinsko gledališče
renesančna tragedija, vzroki tragičnosti
dramatska dogajalna zgradba
AVTOR
Shakespeare je angleški pesnik in dramatik (1564-1616), ki velja za enega največjih besednih
umetnikov vseh časov. Leta 1585 ali 1586 je zapustil družino in odšel v London, kjer je
deloval kot igralec in režiser v različnih gledaliških družinah. Leta 1611 se je vrnil v rojstni
Stratford, kjer je živel do smrti.
Pisal je poezijo, predvsem sonete (154) in ustvaril več kot trideset dramskih del (tragedije,
komedije, tragikomedije, kraljevske drame ali kronike, drame, romantične igre).
Med najpomembnejše sodijo: Romeo in Julija, Hamlet, Othello, Kralj Lear, Macbeth, Julij
Cezar, Komedija zmešnjav, Ukročena trmoglavka, Mnogo hrupa za nič, Sen kresne noči,
Beneški trgovec.
Nekateri raziskovalci njegovih del so menili, da ni bil dovolj izobražen, da bi ustvaril tako
znamenita dela, zato se je razvilo shakespearsko vprašanje.
PRIMERJAVA ELIZABETINSKEGA IN ANTIČNEGA GLEDALIŠČA
Gledališče Shakespearove dobe imenujemo renesančno oziroma elizabetinsko gledališče,
imenovano po kraljici Elizabeti 1., ki je tedaj vladala. Gledališče je bilo v renesančni Angliji
najbolj priljubljena in umetniško dognana oblika razvedrila in je zato privabljalo gledalce
vseh družbenih slojev.
Značilnosti elizabetinskega (renesančnega) gledališča:
bilo je leseno, nepokrito gledališče
prostor je bil osmerokotne ali okrogle oblike, s tremi vrstami balkonskih sedežev
oder so gledalci obkrožali s treh strani
preprosta scena
odrski rekviziti in kulisa so bili skromni, kostumi razkošni
nad zadnjim delom odra je bil balkon, ki je občasno služil igralcem za prizore, ki so se
dogajali na balkonih
vse vloge v gledališču so igrali moški
vhodi na oder so bili skozi več vrat v zadnji steni odra, ki so jo občasno še oddelili z
zastori, če je igra imela prizorišča, ki naj bi bila skrita
Značilnosti antičnega gledališča :
igrali so samo moški
imeli so maske, oblečeni so bili v halje dolge do tal, na nogah so imeli koturne
izražali so se z gibi telesa, poleg tega da so govorili, so tudi plesali in peli
igre so uprizarjali v amfiteatrih
imeli so tekmovanja - dionizije
pomembno vlogo je imel zbor
upoštevali so trojno dramatsko enotnost (kraj, čas, dogajanje)

VSEBINSKA INTERPRETACIJA
Gre za nesrečno zgodbo dveh zaljubljencev, ki ju je ljubezen povedla v smrt. Glavna tema te
tragedije se je začela na Julijinem rojstnem dnevu. Montegi in Capuleti so bili sprti, zato
Montegi na to zabavo niso bili povabljeni. Kljub temu se je je Romeo udeležil. Ko sta si,
globoko gledajoče v oči, Julija in Romeo segla v roko, se je razvila ljubezen "na prvi pogled".
Vedela sta, da jima starši nikoli ne bi dovolili poroke, zato sta se naskrivaj sestajala in tudi
skrivaj poročila. Duhovnik, ki ju je poročil, je vedel, da se starši ne strinjajo, vendar je dal
čustvom prednost. Ko je bila Julija že poročena, jo je čakala še ena poroka - s Parisom, saj
starši niso vedeli za Romea. Duhovnik ji je pomagal in ji dal napoj, ki deluje le nekaj ur. Za
druge ljudi bo mrtva. Po tem pa bi se naj zbudila in iz grobnice z Romeom zbežala v drugo
deželo. In res so opravili pogreb, ne da bi vedeli, kaj se v resnici dogaja. Tudi Romeo je
prepozno dobil telegram in je mislil, da je Julija mrtva. Stekel je v grobnico in se poleg nje
ubil. Nekaj trenutkov za tem pa je Julijin napoj prenehal delovati. Zbudila se je, a ko je
zagledala ob sebi mrtvega moža, se je še ona zabodla z nožem in skupaj sta odšla v smrt.
ZGRADBA TRAGEDIJE ( prostor, čas, osebe, dogajanje)
Delo je napisano v sintetični dramski tehniki, saj si dogodki sledijo v časovnem zaporedju.
Dogajalni čas je 15/16. stoletje, samo dogajanje pa poteka štiri dni in štiri noči. Od nedelje do
četrka zjutraj. Dogajalni prostor ni enoten, saj se prizorišča dogajanja menjavajo (veronske
ulice, Capuletova hiša, Capuletov vrt, Julijina soba, Lorenzova celica, Mantova, pokopališče,
grobnica). Tragedija obsega 5 dejanj. V središču te tragedije je mladi par, druge osebe so
samo okvir za osrednji dogodek. Zgrajena je po dramatskem trikotniku (zasnova-zaplet-vrhrazplet-razsnova).
Vrh predstavlja poročna noč, ko se Romeo in Julija skrivaj poročita.
Dramsko dogajanje je zasnovano z močnim sovraštvom med družinama, zapletati pa se začne,
ko se Romeo in Julija srečata in zaljubita. Tragedija doseže vrh napetosti, ko Romea izženejo
in starši hočejo Julijo poročiti s Parisom. Dogajanje se razplete z bliskovito naglico.
Romeo in Julija sta mrtva, sovraštvo med družinama preneha. Toda cena sprave je bila visoka.
Romeo in Julija propadeta zaradi ljubezni, zaradi katere sta pripravljena umreti in ki jima
pomeni najvišji ideal. Svet, ki ju obkroža, je zanju sovražen, zato sta nemočna. Romeo in
Julija dokažeta, da njuna ljubezen ni le slepa zaljubljenost in strast, ampak zanju najvišja
vrednota.
ZASNOVA: ples v maskah
ZAPLET: Romeo in Julija se zaljubita
skrivaj se poročita
obračun med Mercutijem (umre) in Tybaltom
Romeo se spopade s Tybaltom (umre)
izgon Romea
VRH: Julijin oče jo hoče poročiti s Parisom
obupana Julija sprejme Lorenzovo pomoč in navidezno umre
Romeo ne izve pravočasno za načrt
RAZPLET: spopad Romea in Parisa (umre)
Romeo spije stzrup
Julija se zbudi in zabode
Lorenzo razkrije načrt
RAZSNOVA: sprava družin
VIRI IN LITERATURA
- Ana Jesenovec, Jaka Lenardič: Književnost na maturi 2005, ICO, Mengeš 2005.
- www.dijaški.net
Jasna Bobnič

10. TRUBAR - PROTI ZIDAVI CERKVA
Prvine za interpretacijo: -protestantske ideje v besedilu
-jezik in slog
AVTOR
Primož Trubar je bil slovenski protestantski duhovnik, prenovitelj, pisatelj in prevajalec.
Rodil se je v Rašcici na Dolenjskem leta 1508 in študiral teologijo. Prvo službo je opravljal
pri škofu Bonomu v Trstu, ki je bil že takrat prežet s protestantskimi idejami. Ta je Trubarju
dal župnijo Loka pri Zidanem Mostu, kjer je pridigal z izrazito protestantskimi idejami.
Ponovno je odšel študirat na Dunaj in ga kmalu zapustil zaradi obleganja Turkov ter se vrnil
v Ljubljano. A tudi iz Ljubljane so ga pregnali, ker je bil preveč protestantski. Kot zaprisežen
protestant se je zatekel v Nemčijo in leta 1550 napisal prvi slovenski knjigi: Abecednik in
Katekizem. Zopet se je vrnil v Ljubljano, kjer je ustanovil protestantsko cerkev v slovenskem
jeziku. Ponovno so ga preganjali, zato je odšel živet v Nemčijo, kjer je umrl leta 1586.
Trubar je napisal 22 knjig v slovenščini in dve v nemščini. Njegovo najbolj znano delo, poleg
prvih knjig, je Cerkveni red. Trubar je oče slovenskega knjižnega jezika. Lotil se je
pomembnega dela - jezik, ki še ni bil zapisan, ki mu je moral šele poiskati črke, je zapisal v
knjigi. Sprva je pisal v gotici, ki pa jo je kmalu zamenjal z latinico. Za knjižni jezik je izbral
ljubljanski govor.
OBDOBJE REFORMACIJE ALI PROTESTANTIZMA
Trubar je pisal v obdobju reformacije ali protestantizma (1550-1595). Prizadevali so si za
prenovo Cerkve, ki je v srednjem veku ustvarila ogromno bogastva na račun ljudi. Cerkveni
dostojanstveniki so živeli zelo nemoralno in v nasprotju s Kristusovim naukom, zato se je
pojavilo gibanje za obnovo Kristusovega nauka, da bi Cerkev ponovno postala preprosta.
Gibanje je zajelo predvsem nemške dežele in dežele srednje Evrope. Pri nas se je še danes
ohranilo v Prekmurju.
Za nas Slovence je reformacija zelo pomembna, saj so protestanti zahtevali, da naj bi vsakdo
bral Sveto pismo v svojem jeziku, in da naj bo obredni jezik ljudski. Tako smo tudi Slovenci
v tem obdobju dobili prve slovenske knjige, s čimer so bili postavljeni temelji slovenske
književnosti.
PROTESTANTSKE IDEJE
Trubar poudarja tipične protestantske ideje, ki so:
vsakdo naj bere Sveto pismo v svojem jeziku
cerkveni obredi naj bodo v slovenskem jeziku
ljudje naj ne bodo praznoverni in naj ne nasedejo tistim, ki pravijo, da so se jim prikazali
svetniki (v imenovanovanem besedilu nasprotuje "štiftarstvu" - versko gibanje, ki je bilo
usmerjeno k zidavi novih cerkva)

JEZIK IN SLOG PRIDIGE
Delo je pridiga, in sicer protestantska pridiga. Sodi med memoarsko/spominsko prozo. Slog
je realističen, preprost in pridigarski. Ne uporablja metafor in metonimij. Uporablja besede v
prvotnem pomenu, misli posreduje preprosto in nazorno. Posebnost je, da podvaja besede
povezane z veznikom in (govorita inu velita).
VIRI IN LITERATURA
- Jesenovec, Lenardič: Književnost na maturi 2009, ICO, Mengeš 2009.
Boris Marič

11. JANEZ SVETOKRIŠKI - NA NOVIGA LEJTA DAN
- pridiga kot polliterarna vrsta/zvrst; njene značilnosti, namen
- baročni slog
O AVTORJU
Janez Svetokriški se je rodil leta 1647 v Križu pri Vipavi. Njegovo pravo ime je bilo Tobija
Lionelli ali po najnovejših podatkih Ivan Hrobat. Oče je bil italijanski plemič, mati pa
Slovenka. Stopil je v kapucinski red in postal redovni pridigar po Kranjskem in na
Štajerskem, predvsem pa po Primorskem. Nazadnje je živel v Gorici in tam umrl leta 1714.
Napisal je pet knjig pridig z naslovom Sveti priročnik. Je najpomembnejši predstavnik
baroka.
INTERPRETACIJA
Besedilo uvrščamo med pridige. Zgradbo pridig Janeza Svetokriškega lahko razdelimo na tri
dele: na uvod, jedro in zaključek. V uvodu je postavljena neka teza, ta je lahko navedek iz
Sveta pisma v latinskem ali slovenskem jeziku, z namenom pritegniti poslušalce. Jedro je
pogosto razvlečeno, zaključek pa kratek in vsebuje zgolj povzetek pridige. Vsaka pridiga je
celota zase, lahko pa je del cikla.
V pridigi Na noviga lejta dan je veliko eksemplov (primerov, zgledov, ponazoritev). Pripoved
vsebuje pozitivne in negativne zglede ravnanja ljudi. Jezik je narečen in arhaičen, vsebuje
dialektizme iz vipavskega narečja (šlišat) in germanizme (firštna), tudi ni vedno preprost,
ampak je tudi zapleten, saj ni jezik kmeta, ampak jezik podeželana in izobraženca, ki vsebuje
tudi citate iz latinščine. Avtor uporablja veliko ponavljanj, stopnjevanj, podvojitev, retoričnih
vprašanj in ogovorov. Pogosta značilnost besedila je tudi zamenjan besedni red.
Slog je slikovit, zgovoren, jedrnat, prepreden z dramatičnimi poudarki in humorjem. Baročni
slog lahko prepoznamo tudi zaradi nabreklosti, obloženosti, kopičenjem primerov, alegorij,
citatov, metafor in antitez.
Miselnost Janeza Svetokriškega je strogo cerkvena in odraža duh časa, v katerem je avtor
živel, obenem pa je tudi praktična.
VSEBINA PRIDIGE
Pridiga je sestavljena iz treh zgodb. Prva govori o ženinu in nevesti iz Rima: ženin pošlje
nevesti robček s podobo rimske cesarice Livije in napisom: »Taka bodi«. Torej naj bo strpna
in mu zvesta, kot je bila Livija svojemu možu. Nevesta je razumela sporočilo in tudi sama
izvezla robček s Sokratovo podobo in napisom: »Tudi ti bodi tak.«. Tudi Sokrat je bil namreč
pokoren svoji ženi. Svetokriški poziva zakonce, naj se ravnajo po tem paru iz Rima.
Druga zgodba govori o ženi, ki je hotela vedno imeti zadnjo besedo. Mož je za večerjo
prinesel drozge, za katere je žena trdila, da so kosi. Sprla sta se in mož je ženo pretepel.
Naslednje leto istega dne žena moža spomni na lanskoletni pripetljaj in znova se spreta.
Prisoten je tudi prodajalec. Ko izve za vzrok prepira, se o tem posvetuje s svojo ženo. Tudi
onadva se spreta in kmalu celo mesto. Ženske so dale prav ženi, moški možu. Svetokriški se
spet sklicuje na Livijo in njeno ravnanje.

Tretja zgodba pa govori o moški nesposobnosti. Žena je morala po opravkih, možu pa je
zaupala v varstvo piščeta. Moža je na straži premagal spanec, jastreb pa mu je medtem
ukradel pišče. Ko se je žena vrnila, je opazila, da eno pišče manjka in je moža zaradi
nepazljivosti pretepla. Naslednji dan je moral mož spet paziti perjad, žena pa mu je še
naročila, naj pusti pri miru lonec »strupa«, v katerem je bil v resnici med. Mož je piščeta
zvezal skupaj, da jih ne bi odnesel jastreb, ker pa se je to zgodilo, je v strahu pred ženo
pojedel ves »strup«. Žena je obupana spoznala, da si je zastonj razbijati glavo, če mož ni za
nobeno rabo. Pridigar se vrne k uvodni zgodbi in roti žene, naj se zgledujejo po Liviji, moški
pa naj se ravnajo po Sokratu.
BAROK (slog in jezik)
Janez Svetokriški je svoje pridige napisal v jeziku, ki se mu pozna vpliv vipavskega narečja.
V njem je veliko germanizmov, a skoraj nič italijanskih tujk. Jezik je nazoren, barvit in
slikovit.
Slog je prepojen z baročnimi elementi: nabreklost, obloženost s primerami,
alegorijami, citati, metaforami, humornimi vrivki in antitezami/nasprotji. Zaradi tega ga je
mogoče imeti za najbolj izrazitega baročnega pisca dobe.
Za baročni slog je značilna slikovitost, jedrnatost, veliko dramatičnih poudarkov, humor,
latinski citati, nabreklost, alegorije, citati, metafore in antiteze.
V zbirki pridig, katere tematika je verska, se odražajo tudi dogodki časa, v katerem je živel.
Za poimenovanje Slovencev je ves čas dosledno uporabljal pojma slovenski, Slovenec in ne
kranjski, Kranjec.
PRIDIGA - verski ogovor za cerkveno rabo
Podaja se pisno ali ustno; pojavila se je že v 5.st., razmah je doživela v srednjem veku. V
baroku se pojavi in uveljavi kot retorična proza. Sporočilo se nanaša na konkretne in aktualne
dogodke, gledane skozi Sveto pismo. Njen namen je usmerjati, razlagati, opozarjati in
obračati ljudi k veri. Namenjena je širšemu krogu ljudi, nižjim ali srednjim slojem družbe.
Tematiko črpa iz življenjske resničnosti (verizem).
Estetska funkcija nima primarne vloge. Pridige so neumetniška zvrst/vrsta, lahko pa se
povzdignejo na nivo polumetniške/polliterarne zvrsti, če imajo estetske poteze, ki se kažejo v
slogu, ritmu ali zgradbi.
Viri:
- Jesenovec, Lenardič: Književnost na poklicni maturi
- www.dijaški.net
Anže Anderlič

12. A. T. LINHART - TA VESELI DAN ALI MATIČEK SE ŽENI
- začetki slovenskega gledališča
- komedija, komičnost, vrste komičnosti
- razsvetljenska in prerodna miselnost
RAZSVETLJENSTVO NA SLOVENSKEM (1768 – 1819)
Za začetek velja l. 1768, ko izide prva razsvetljenska slovnica, Pohlinova Krajnska gramatika.
Razsvetljenstvo na Slovenskem je pomembno za:
- oblikovanje Slovencev v narod
- začetek izobraževanja
- dobimo knjige s posvetno vsebino
- tudi druga besedila (strokovna literatura, slovnice, slovarji, popis ljudskega slovstva)
- razvije se pesništvo
- začetni dramatike: Linhart - Županova Micka; Ta veseli dan ali Matiček se ženi
- jezik: l. 1811 izide prvi slovenski učbenik slovenskega jezika (Vodnik: Pismenost ali
gramatika za perve šole - prvič definiran tonem)
- prva znanstvena slovnica slovenskega jezika (Kopitar)
Predstavniki: Anton Tomaž Linhart (dela: Matiček se ženi, Županova Micka), Valentin
Vodnik (Pesmi za pokušino), Marko Pohlin, Jurij Japelj, Žiga Zois, Blaž Kumerdej.
O AVTORJU
A.T. Linhart se je rodil leta 1756 v Radovljici. Šolal se je na ljubljanski gimnaziji, ki so jo
vodili jezuiti, nato pa je vstopil v samostan v Stični. Življenje v njem ga je razočaralo, zato je
izstopil. Odšel je na Dunaj, kjer je študiral finančne in trgovske vede.
Bil je prepričan razsvetljenec. Pripadal je Zoisovem krožku in bil velik privrženec idej
francoske revolucije. Štejemo ga za prvega slovenskega dramatika in tudi prvega slovenskega
znanstvenega zgodovinarja, saj je napisal znanstveno delo Poskus zgodovine Kranjske.
OBNOVA
Prizorišče komedije je grad na Gorenjskem. Na gradu sta služila Matiček kot graščinski vrtnar
in Nežka kot hišna pomočnica, ki sta se hotela poročiti. Bil pa sta dva problema, Nežka je bila
všeč tudi baronu. Matičku pa je grozilo sodišče: Smrekarica z Gobovega gradu, kjer je nekdaj
služil, ga je tožila, da ji ni vrnil 200 kron in jo je zato dolžan vzeti za ženo. Nežka je povedala
baronici, da jo baron zalezuje in da hoče preprečiti njeno poroko z Matičkom. Matiček skuje
načrt, kako bo stvar rešil. Napisal je lažno pismo, v katerem je pisalo, da naj bi se baronica
sestajala z nekom drugim, pismo pa bi v roke dobil baron. Baron je pismo prebral in pohitel k
baronici v sobo. Tam je slišal, kako se je v drugi sobi nekaj prevrnilo. Klical je, kdo je za
vrati, a se nihče ni oglasil. Vrata v sobo so bila zaklenjena. Sumil je, da je v sobi njen
ljubimec. Odšel je po orodje, da bi razbil vrata in ko se je vrnil, da bi jih odprl, je skozi vrata
prišla Nežka. Tu je baron prvič ˝naletel˝. Nato se je sledila sodna obravnava. Baron je hotel
razčistiti Matičkovo zadevo s Smrekarico. Sojenje je potekalo v nemščini, a se je Matiček
uprl in zahteval pravdo v jeziku, ki ga je razumel, to je v slovenščini, kar je dokaz narodne
zavednosti (vrh komedije). Na sojenju se izkaže, da je graščinski tajnik Žužek Matičkov oče,
Smrekarica pa njegova mama. Ker pa se s svojo materjo ne more poročiti, je sodba končana.

Žužek je sklenil, da se bo poročil z Smrekarico. Dogovorili so se za dvojno poroko. Tu je
baron drugič ˝naletel˝. Baronica se je hotela maščevati baronu, ker je zalezoval Nežko.
Sledila je ukana. Baronica se je preoblekla v Nežkine obleke, ona pa v obleko baronice. Baron
je v roke dobil Nežkino pismo, da se želi sestati z njim zvečer pod lipo. Baronica, preoblečena
v Nežko, se je zvečer sestala z baronom, kjer ji je ta izpovedal svojo ljubezen, ne vedoč da
govori z ženo in ne z Nežko. Ko ju je obsvetila luč, je baron uvidel, da je govoril s svojo ženo
in ne z Nežko. Tu je baron tretjič ˝naletel˝. Od tu naprej sta imela Matiček in Nežka prosto
pot.
INTERPRETACIJA
Ta veseli dan ali Matiček se ženi je komedija ali veseloigra. To je klasična igra z veselo
vsebino, ki ima navadno satirično ost, se komično zaplete, srečno zaplete in hoče vzgajati ter
zabavati. Spada med situacijske komedije. Komične situacije povzročajo predvsem spletke,
pasti, ki jih baronu pripravljajo protiigralci, pa tudi naključni dogodki.
Igra je priredba Beaumarchaisove igre Veseli dan ali Figarova ženitev, ki je bila tedaj najbolj
revolucionarna komedija v svetovni literaturi. Komedija Ta veseli dan ali Matiček se ženi je v
knjigi izšla leta 1790, cenzura pa je bila premočna, da bi dovolila tudi uprizoritev na odru,
zato je bilo delo uprizorjeno šele leta 1848, po marčni revoluciji, in sicer v Novem mestu.
V delu se srečamo s staro komedijsko temo: boj socialno nadrejenega zapeljivca za ljubezen
podrejenega dekleta, ki ji pomagajo večinoma njej enaki mali ljudje, ki se slednjič izkažejo za
bolj bistre in slavijo zmago nad gospodarjem. Z baronovim osvajanjem Nežke je Linhart
pokazal tudi moralno pokvarjenost plemstva.
Tudi sodna obravnava je uperjena proti sodstvu, saj je plemič tožnik in razsodnik Pomembna
je bila Matičkova zahteva, naj mu sodijo v slovenščini in ne v nemščini. S tem je Linhart
napadel cesarske odredbe, češ da je uradni jezik na Slovenskem le nemščina. Linhart je s tem
zahteval, naj se narod upira potujčevanju.
S tem delom je dokazal, da je slovenski jezik prav tako zvočen in bogat kot drugi jeziki, da je
primeren za odrsko ustvarjanje in da slovenski jezik ni le jezik hlapcev, ampak tudi
umetnikov.
Za rojstni dan slovenskega gledališča velja 28. december 1789, ko so prvič igrali v
slovenskem jeziku. Kot dodatek neki nemški gledališki predstavi so namreč odigrali
Linhartovo komedijo Županova Micka.
Vrste komike:
- besedna – imena oseb, besedne zveze (danes ne več tako smešno)
- situacijska – npr. ponavljanje je smešno, kadar je mehanično
- karakterna - človeške slabosti, slabosti družbe
VIRI IN LITERATURA:
Ana Jesenovec, Jaka Lenardič: Književnost na maturi 2009
http://web.s-gim.kr.edus.si/projekti/ucenje/slovenscina/texti/slovensko%20gledalisce.htm
http://www.gdgardelin.si/Tradicija%20teatra%20v%20Sloveniji.htm
Miha Krivec

13. ALEKSANDER SERGEJEVIČ PUŠKIN - JEVGENIJ ONJEGIN
Elementi:
-romantična književna oseba, njen pogled na življenje
-roman v verzih
O avtorju
Aleksander Sergejevič Puškin se je rodil leta 1799 v Moskvi. Rojen je bil v plemiški družini.
Zaradi liberalnih političnih idej so ga izgnali na Kavkaz, pozneje pa mu je car dovolil, da se je
vrnil v Moskvo, vendar je živel pod strogim nadzorom. Poročen je bil s 17-letnico, zato se je
tudi zapletal v škandale. Umrl je v dvoboju, ko je branil ženino čast; to naj bi bila po mnenju
nekaterih politična past. Pisal je vse tri literarne vrste/zvrsti in je bil osrednja osebnost ruske
romantike. Njegova najpomembnejša dela so: tragedija Boris Godunov, roman Jevgenij
Onjegin, povest Stotnikova hči, novela Pikova dama in Pravljica o carju Saltanu. Umrl je leta
1837 v Peterburgu.
Obdobje ustvarjanja - romantika
Romantika je umetnostna smer v Evropi iz prve polovice 19. stoletja. Pojavila se je iz odpora
proti racionalizmu in iz nezadovoljstva z razmerami. Prejšnja razsvetljenska in klasicistična
doba je poudarjala razum in imela za vsako vrsto književnosti stroga pravila. Romantika pa je
poudarjala čustva, domišljijo in svobodo umetniškega ustvarjanja. Časovno njen začetek
sovpada s francosko revolucijo, zato so se nove smeri najprej oprijeli buržoazni književniki,
kmalu pa književniki tlačenih in zaostalih evropskih narodov. Sprejeli so geslo francoske
revolucije: bratstvo, enakost, svoboda. Izražali so nezadovoljstvo z ureditvijo takratne družbe,
težili po boljšem, srečnejšem življenju.
Interpretacija
Delo sestavlja osem poglavij. Znamenito Tatjanino pismo Onjeginu je iz tretjega poglavja.
Puškin je roman pisal sedem let. Sam je izjavil: "Pisati roman ali roman v verzih je hudičeva
razlika.". Ob branju besedila daje Puškin bralcu občutek, da z njim klepeta. Roman je pisan v
kiticah, vsaka posebej je tudi oštevilčena. Puškin je svojo kitico imenoval onjeginska kitica.
Ta ima 14 verzov, sestavljenih iz štiristopičnih jambov.
To je roman v verzih (značilnosti romana: obsežna književna zvrst z dolgim dogajalnim
časom, širokim dogajalnim prostorom, številnimi književnimi osebami, glavna oseba se pred
bralcem življenjsko in duhovno razvija).
Jevgenij Onjegin je tipični romantični junak: zaznamuje ga svetobolje, kar pomeni, da je
njegov pogled na svet melanholičen, da doživlja svet kot bolečino, kot nekaj trpkega in
groznega. Najpomembnejši pa je razkol med stvarnostjo in ideali, kar je tudi temeljna
romantična ideja. Čeprav je pameten, privlačen in visoko na družbeni lestvici, je razočaran
nad sabo in družbo. On je tipični odvečni človek.
Viri in literatura
- internet (www.dijaški.net)
- Književnost na maturi 2008
- Aleksander S. Puškin: Evgenij Onjegin, Založba Obzorja, Maribor 1962.
Timotej Bartolo

14. FRANCE PREŠEREN: SONETNI VENEC (1., 7., 8. in 15. sonet)
PRVINE ZA INTERPRETACIJO
• zgradba Sonetnega venca, sonet
• teme, motivi, pesniške podobe
• romantične značilnosti
O AVTORJU
France Prešeren danes velja za največjega slovenskega pesnika. Sedma kitica njegove pesmi
Zdravljica, napisane leta 1844, je besedilo državne himne Republike Slovenije. Prešeren se je
rodil v ugledni kmečki družini v Vrbi l.1800. Po diplomi na dunajski pravni fakulteti se je
l.1828 za stalno vrnil v Ljubljano, kjer je deloval kot odvetniški pripravnik. Tu je nastala
večina njegovih pesmi, pri pisanju katerih ga je pomembno usmerjal prijatelj Matija Čop.
Prešeren je postal prvi Slovenec, ki se je po kakovosti svojega pisanja lahko kosal s sodobniki
po Evropi, kjer je tedaj vladala romantična usmeritev. Življenjska pot pesnika, nesrečno
zaljubljenega v bogato Primičevo Julijo, kateri je posvetil Sonetni venec (1834) in druge
ljubezenske pesmi, je bila poleg te polna raznovrstnih preizkušenj. Šele dve leti pred smrtjo je
dobil samostojno odvetniško mesto v Kranju, kjer je tudi umrl l 1849. Njegovo ustvarjanje
delimo na mladostno, zrelo in pozno obdobje. Sonetni venec je nastal v zrelem obdobju.
INTERPRETACIJA
1. sonet
Iz prvega soneta razberemo zgradbo Sonetnega venca, ki je navdih vsem pesnikovim
občutkom in mislim. Sonet je predvsem uvodna razlaga celote in napoved glavne teme. Iz
kvartet razberemo, da je stvaritev namenjena Slovencem, spletena iz petnajstih sonetov, da je
15. sonet, Magistrale ali mojstrski sonet, "pesem trikrat peta", ki povezuje harmonijo vseh
drugih štirinajstih. Tercini pa tako zgradbo utemeljujeta z izpovedjo, kako vse pesnikove misli
izvirajo iz ene same, očitno globoke ljubezni; pravi, da kjer "ponoči v spanju so zastale", se
spet vzbudijo, ko se rodi nov dan, kot tudi vsi soneti Venca izvirajo iz Magistrala in se vanj
spet zlivajo. Nič pa v prvem sonetu še ne izvemo, kam, h komu ta velika ljubezen teži. A to je
pesnik skril in razkril hkrati s posebnim pesniškim prijemom, ki mu pravimo akrostih.
7. sonet - Orfejev mit
Sonet je iz sklopa sonetov, ki govorijo o narodu, o ljubezni do naroda in njegovi problematiki.
V njem predstavi antičnega pesnika Orfeja, ki je imel čudežno moč petja. Ob njegovem petju
se je prebudilo tudi mrtvo kamenje. Pesnik izrazi željo po domačem Orfeju. Pesnik si želi
pesmi, ki bi bile kot Orfejeve, da bi z njo "srca vnel za čast dežele", potolažil razprtije med
Slovenci in jih spet zedinil. V ospredju je Prešernovo domovinsko čustvo, njegova vroča
domovinska ljubezen. Zavladal naj bi mir, da bi se lahko narod in kultura ponovno razvijala.
Motiv Orfeja ponazarja kultiviranje ljudstva.
8. sonet
To je središčni sonet, vrh Sonetnega venca. Osmi sonet je pogled v slovensko zgodovino in
išče utemeljitev, razlago za tako nesrečni slovenski položaj. Odgovor je jasen: razprtije in
neenotnost so bile in so naša največja nesreča že od davnih časov sem.
15. sonet - Magistrale
Če je Magistrale tisti ključni sonet, iz katerega izvirajo in se vanj stekajo vsi drugi, potem bo
mogoče v njem odkriti prvine vseh ključnih sporočil Venca, kakor tudi njegove slogovne

značilnosti. Magistrale je posvečen Juliji, vendar pa v ospredju ni samo ljubezen, poudaril je
tudi poezijo. Začetnice vsakega verza sestavljajo ime Primicovi Julji, to imenujemo akrostih
(pesniško posvetilo). Preberemo ga tako, da strnemo prve črke vseh zaporednih verzov, v
Vencu ga lahko preberemo kar trikrat. Tako vemo, da je pesem Prešeren posvetil dekletu,
meščanski lepotici, ki je globoko vznemirila njegovo življenje. V to ljubezen je dolgo upal in
ji posvetil še cel niz drugih pesmi.
"Mokrocveteče rožce poezije" bodo gnale "nov cvet bolj veselo", če jim bo dekle poslalo
"žarke mile". V teh verzih je skrito sporočilo oz. ideja cikla. Če ga bo dekle ljubilo, bo pisal
lepše pesmi, s katerimi bo vzbudil v Slovencih ljubezen do domovine.
ZGRADBA SONETNEGA VENCA
Zunanjo zgradbo Venca pesnik razvidno odkrije že v prvem sonetu. Prešeren je za veliko
izpoved izbral najtežavnejšo obliko sonetnega venca, to je sienski sonetni venec z zadnjim,
glavnim ali magistralnim sonetom ter ga obogatil še z akrostihom. Venec je torej spleten iz
petnajstih sonetov. Zadnji sonet so Magistrale tj. pesem trikrat peta, ki povezuje harmonijo
vseh drugih štirinajstih sonetov. Pesmi se v njem prepletajo tako, da se zadnji verz vsakega
soneta ponovi kot prvi verz naslednjega soneta. Zadnji verz zadnjega soneta, to je
štirinajstega, je hkrati prvi verz prvega soneta v Vencu. Prvi oziroma zadnji verzi sestavljajo
t. i. magistralni sonet, ki je zgoščeno sporočilo celotnega Sonetnega venca.
TEME
V tem sonetnem ciklu je Prešeren združil v zapleteno enoto tri glavne teme: idejo romantične
ljubezni, idejo domovine in idejo pesništva. Sledijo si v posebnem simetričnem redu: prva je
glavna na začetku in na koncu cikla, druga v sredini, tretja ju povezuje (5+4+5). V celoto je
vdelana tudi podoba slovenske zgodovine: preteklost je čas nekdanje sreče, svobode in časti,
sedanjost je nesvobodna in nesrečna, prihodnost bo obnovila nekdanjo svobodno skupnost.
Ljubezenska tema se kaže v opevanju pesniškega ideala - Julije Primic. Najdemo jo že v
prvem sonetu. Domovinska tema zaznamuje osrednje sonete. Zadnja se prepleta skozi ves
Venec, najbolj prevladuje v 15. sonetu, kjer je prepletena še z ljubezensko temo. Pesnik želi
izboljšati slovensko poezijo in svojo željo povezuje z močjo Julijine ljubezni. Pravi, da bo
njena naklonjenost odrešila pesnika in bo njegov navdih za ustvarjanje poezije, ki bi kulturno
povzdignila slovenski narod. To je tudi temeljna misel cikla.
MOTIVI
V Sonetnem vencu sta glavna motiva:
- domovinski motiv: pesnik poziva Slovence, naj se zavedo svojega položaja, saj zgodovinski
razvoj Slovence potiska z njihove zemlje, da se tujec polašča slovenskih mest, spodriva
slovenščino … skratka, da zamirata slovenski ponos in samozavest;
- ljubezenski motiv: pesnik prek pesnitve izpoveduje svojo veliko ljubezen do Julije, saj je
Venec namenjen prav njej.
PESNIŠKE PODOBE
Mit na katerem temelji Sonetni venec, je mit o Orfeju, ki ga je Prešeren najvidnejše umestil
v 7. sonet. Zadeva moč pesništva. Mit Orfeja, ki s čarobnimi glasovi svoje lire gane ljudi,

živali, drevesa, reke in skale, je Prešeren povezal z romantičnim pojmovanjem poezije kot
izjemne duhovne moči pesnika, ki ustvarja bolj kultiviran svet.
Drugi mit/podoba, na katerem je zgrajen Sonetni venec, je podoba/mit naroda.
V 15. sonetu se pojavi metafora »mokrocvetoče rozce poezije«, ki je podoba njegovih pesmi.
Njegove pesmi so kot rože, ki rastejo v neugodnem okolju (nimajo rodovitne podlage,
obdajajo jih skale). Pesnik je žalosten in zaliva jih s solzami.
ROMANTIČNE ZNAČILNOSTI
Romantične značilnosti so tesno povezane s temami Sonetnega venca, predvsem z neuslišano
ljubeznijo in težkim bivanjskim položajem. Temeljni romantični značilnosti sta hrepenenje po
nedosegljivem ter idealizirana ljubezen. Zelo je prisotna čustvenost, predvsem na mestih, kjer
se kaže naklonjenost do Primičeve Julije.Tudi razklanost subjekta je ena izmed romantičnih
prvin – pesnik je v razkolu med stvarnostjo in ideali, vendar prevladuje individualizem, prav
tako tudi subjektivizem zmaga nad racionalizmom. Opazen je kult lepote, ustvarjalnosti
(pesnik hoče biti genij). Romantična elementa Sonetnega venca sta še melanholija in
pesimizem.
SONET
Je pesniška oblika, sestavljena iz štirih kitic, od katerih sta prvi dve kvartini (štirivrstični),
drugi dve pa tercini (trivrstični). Ima torej 14 verzov. Verz je jambski/italijanski enajsterec.
Rime v kvartinah so navadno oklepajoče, v tercinah pa verižne.
Sonet je tudi vsebinsko dvodelen - prvi del (kvartine) napove misel ali postavi trditev, drugi
(tercine) pa jo izpelje ali dokazuje.
VIRI in LITERATURA
http://www.dijaski.net/
Dragica Debeljak: Književnost 2, Srednja elektro in strojna šola Kranj, Radovljica 1998.
Poklicna matura – književnost
Jernej Moličnik

15. FRANCE PREŠEREN - KRST PRI SAVICI
ELEMENTI INTERPRETACIJE:
- zgradba pesnitve
- oblika, sestava kitic: povezava z dogajanjem
- teme, motivi, pesniške podobe
- epsko in lirsko; romantične značilnosti
ZGRADBA PESNITVE
Krst pri Savici je sestavljen iz treh delov: posvetilnega soneta Matiju Čopu, Uvoda in Krsta.
V Uvodu in Krstu je zgradba dogajanja skoraj simetrična. Njuna zgradba nas spominja na
dramatski trikotnik z zapletom, vrhom in razpletom.
OBLIKA, SESTAVA KITIC: POVEZAVA Z DOGAJANJEM
Sonet si je pesnik zamislil kot slovo od mrtvega prijatelja in odpoved ljubezni. Ima tipično
obliko soneta: štiri kitice – prvi dve kvartini z oklepajočo rimo, zadnji dve tercini z verižno
rimo, v vseh vrsticah pa je verz italijanski (laški) enajsterec.
Uvod je sestavljen iz 25 tercin (trivrstičnih kitic), zaključuje se s kvartino ( štirivrstična
kitica). Verz je peterostopni jamb – italijanski enajsterec, rima pa verižna. Osrednji del Uvoda
je Črtomirov nagovor soborcem, v katerem ničesar ne olepšuje, ampak jasno pove, kakšna
usoda jih čaka.
Črtomirov politični in junaški up je v Krstu že popolnoma izgubljen, išče le še ljubezensko
srečo, a tudi to na koncu izgubi in je poražen. Krst je sestavljen iz 53 stanc (osemvrstične
kitice; rima je prestopna (6) in zaporedna (2), verz je italijanski enajsterec).
TEME, MOTIVI, PESNIŠKE PODOBE
V posvetilnem sonetu Matiji Čopu srečamo 3 teme: ljubezensko, pesniško in bivanjsko.
V Uvodu so motivi: boj za staro slovensko svobodo, bratomorna vojna, obleganje zadnje
uporniške skupine, junakovo vztrajanje do konca in smrtni boj. Tema je poslednji boj naših
prednikov za staro pogansko vero in za samostojnost.
V Krstu so motivi: premagan junak, srečna oziroma nesrečna ljubezen, pokristjanjevanje,
zaobljuba bogu. Teme so romantična ljubezen, Črtomirov krst, življenjski obup in prepričanje,
da vlada nad posameznikom usoda.
Pesniških podob oziroma slogovnih sredstev je veliko: metafore, ukrasni pridevki,
pretiravanje, inverzija, retorična vprašanja, poosebitve, vzkliki, primere…

EPSKO IN LIRSKO; ROMANTIČNE ZNAČILNOSTI
Krst pri Savici je epsko-lirska pesnitev, ki je začela nastajati leta 1835 in je bila dokončana
1836.
Uvod je epski, saj govori o poslednjem boju Črtomirove poganske vojske z nasilnimi
pokristjanjevalci. Črtomir je romantični junak. Je vztrajen srčen bojevnik, ki se noče ukloniti
drugi veri, odličen govornik, saj ga nihče ne zapusti, vsi se bojujejo do strašnega konca.
Vsakemu pusti svobodno odločanje. Epskost pa se v zadnji kitici podre, ker se Črtomir reši iz
boja. Uvod ima sintetično zgradbo. Bogata so stilna sredstva: metafore, stopnjevanje,
antiteza…
Krst ima analitično zgradbo, v njem prevladujejo lirske in dramatske prvine, je tragičen. V
njem je predstavljena Črtomirova duševna drama, zato je osnovni ton lirski, deloma pa
dramatski. Zaradi ljubezni do Bogomile se poda v krščansko vero, postane duhovnik.
Bogomila razume ljubezen kot večno srečno življenje skupaj s Črtomirom. V tem upanju se
opira predvsem na svojo novo vero, ki obljublja posmrtno življenje.
Romantične značilnosti:
- izjemna osebnost/junak
- moč ljubezni
- razočaranje, življenjski obup,
- moč usode nad človekom
- svobodoljubje
VIRI IN LITERATURA:
- http://www.dijaski.net/?stran=slo&sub=db
- Ana Jesenovec, Jaka Lenardič: Književnost na maturi 2009
Špela Jurkošek

16. FRANCE PREŠEREN – ZDRAVLJICA
- zgradba
- oblika
- nacionalna in politična ideja
O AVTORJU
France Prešeren se je rodil 3. decembra 1800 v vasici Vrba v kmečki družini. Lepi so bili
pesnikovi spomini na brezskrbno mladost in preprosto vaško življenje. Toda usoda je hotela
drugače. Ljudsko šolo je obiskoval pri stricu na Dolenjskem, nato v Ribnici, gimnazijo pa v
Ljubljani. "Uka žeja" ga je gnala naprej. Proti materini volji je odšel študirat pravo na Dunaj.
Žal mu je bilo, da je razočaral mater, a nekaj ga je nezadržno vleklo k odvetniškemu poklicu.
Leta 1828 so ga razglasili za doktorja prava. Družil se je s prijateljem Matijem Čopom, skupaj
sta kovala načrte, kako bi bilo mogoče slovensko slovstvo dvigniti na raven drugih evropskih
literatur. Leta 1832 je Prešeren opravil odvetniški izpit in želja po neodvisnosti ga je
spodbudila, da je oktobra tega leta že prvič zaprosil za samostojno odvetniško mesto. Zavrnili
so ga in s tem se je začelo štirinajstletno obdobje, ko je zaman poskušal dobiti samostojno
advokaturo. Umrl je 8. februarja 1849 v Kranju. V oporoki je priznal svoja preživela otroka,
ki ju je imel z Ano Jelovškovo, in jima namenil skromni ostanek premoženja.
INTERPRETACIJA
Zdravljica je ena zadnjih Prešernovih pesmi, povezana s takratnimi družbenimi dogodki pri
nas. Razlogi za nastanek pesnitve:
- obisk cesarja Ferdinanda I. 1844. V Ljubljani so ga sprejeli z navdušenjem, pesnik Koseski
pa mu je posvetil odo. Zdravljica je nastala iz protesta zoper to nedomoljubno početje;
- prošnja Prešernovega prijatelja, da napiše pesem, v kateri bo opeval lepoto slovenske dežele.
Tako je nastala ta Prešernova napitnica Slovencem, Slovenkam, sosedom in prijateljem,
svojemu in vsem narodom sveta. To je Prešernova najpomembnejša domovinska pesem. Je
družbena napitnica s politično vsebino, v ospredju pa je Prešernovo razmišljanje o
vrednotah. V središču je vera v dobrega človeka.
Prešeren je za objavo Zdravljice v zbirki Poezije sam odstranil 3. kitico. Cenzor Miklošič pa
je prečrtal še četrto. Tako okrnjene pesmi avtor ni hotel objaviti, zato je zbirka izšla brez nje.
Objavil jo je šele leta 1848.
OBLIKA, ZGRADBA
Zdravljica je sestavljena iz osmih kitic, vsaka ima sedem različno dolgih verzov, ki jih je
Prešeren razporedil v likovno pesem (carmen figuratum). To je pesem, ki s svojo grafično
obliko ponazarja tisto, o čemer pesem govori. Vsaka kitica ima obliko čaše/kupice, kar je v
skladu z napitnico kot pesniško zvrstjo. Prešeren je besede razvrsti simetrično glede na
vertikalno os (1. verz – 7 zlogov, 2. verz – 8 zlogov, 3. verz – 7 zlogov, 4. verz – 8 zlogov,
5. verz – 3 zlogi, 6. verz – 3 zlogi, 7. verz – 8 zlogov).

IDEJA
Ideja Zdravljice je postala bistveni del slovenskega narodnega in socialnega osvobajanja,
bistvena pobuda za razvoj slovenske narodne zavesti in novodobnega internacionalizma
(svetovnega bratstva - sloge med narodi).
V njej obstaja misel o svobodnem, enakopravnem, miroljubnem sožitju vseh, velikih in malih
narodov sveta, misel, ki ostaja cilj človeštva še danes. S politično vsebino poziva k slovenski
narodni svobodi.
Sedma kitica Zdravljice je od leta 1991 slovenska državna himna.
VIRI IN LITERATURA:
www.dijaski.net
www.slova9b.blogspot.com
www.hervardi.com
Gregor Kocijan: Dr. France Prešeren, Mladinska knjiga, Ljubljana 1983.
Dragica Debeljak: Književnost 2, Radovljica 1998.
Sibila Sladić

17. GUSTAVE FLAUBERT – GOSPA BOVARYJEVA
- realistični roman
- književne osebe, motivacija za njihovo ravnanje
- vloga družbenih okoliščin oz. književnega prostora in časa
O AVTORJU
Gustave Flaubert je predstavnik francoskega realizma, ki se je začel okoli leta 1830. Rodil se
je v Rouenu v Franciji. Njegov oče je bil zdravnik, sam pa je v Parizu študiral pravo, vendar
je kasneje zaradi slabega zdravja prekinil študij. Potoval je, nato pa se je umaknil v svoj
rojstni kraj, kjer je umrl.
REALISTIČNI ROMAN
V obdobju realizma so pisci odklanjali meščansko družbo zaradi njene brezdušnosti,
vsakdanjosti in praktične usmerjenosti. To se kaže v tem, da so jo opisovali stvarno, brez
predsodkov in moralizacije. Zato so naproti meščanskim razmeram postavili izjemne,
nadpovprečne ljudi z močnimi strastmi, voljo in dejanji. V življenju propadejo, ker jih
stvarnost stre. Roman vsebuje prvine objektivnega realizma vendar v njem zasledimo tudi
kritični realizem.
POVZETEK
Osrednja oseba je ženska, ki ne sprejema svoje omejene resničnosti in nenehno išče
romantično zvezo z moškim, zvezo, ki se vedno spremeni v običajen vsakdanji odnos. Zaradi
vztrajanja pri svoji drugačnosti, se njena zgodba izteče tragično.
NOTRANJA ZGRADBA
KNJIŽEVNE OSEBE
Karakterizirajo jih okolje, okoliščine, njihova dejanja, njihove misli …
Ema Bovary - prihaja iz kmečkega okolja, šola se v samostanu. Je romantična junakinja, ki je
razklana med stvarnostjo in ideali. Označuje jo površnost, dvoličnost, poenostavljeno in
naivno pojmovanje sreče, obdajanje s kičastimi predmeti, blaženost v zadovoljstvu
ukazovanja … Podobo sreče si ustvari iz literature, ljubezenskih romanov, ki jih neustavljivo
prebira. Sanjavo si ustvari misel o strastni ljubezni, sanjari o napetem in razgibanem
življenju. Njeno iskanje sreče je zaradi nerealnih stereotipov obsojeno na propad. Na koncu
tudi konča življenje v povprečnosti.
Charles Bovary - prihaja iz pretežno malomeščanskega okolja. Je pravo nasprotje Eme in
sprejema življenje tako, kot je. Iz Eminega pogleda ga vidimo kot podpovprečnega človeka,
na koncu pa se pokaže kot polna oseba.
Leon Dupuis - sprva je Emin dvojnik nasprotnega spola. Goji prav tako poenostavljeno
podobo romantičnega sveta kot Ema. Je pa šibkejše narave in bolj prostaški od nje, zato se
brez težav odloči za povprečno življenje. Poroči se z Leokadijo Leboeuf.
Rodolphe Boulanger - ženskar in ljubitelj velikih besed in netveganih dejanj. Romantične
strasti se poslužuje kot tehnike, ki mu omogoča pot do čutnih užitkov. Predstavlja predelan
vaški lik don Juana. Za Emo pa predstavlja vse tisto o čemer je sanjala, brala ….

DOGAJALNI PROSTOR: sprva mestece Tostes, kjer se spoznata Ema in Charles; nato kraj
Yonville, kamor se preselita s Charlesom in kjer spozna Rodolpha; na koncu še kraj Rouen,
kjer se srečuje s starim «prijateljem« Leonom.
DOGAJALNI ČAS: čas je sicer dokaj nedoločen, sklepamo pa lahko da gre za 40. leta 19.
stoletja; čas se ujema s Flaubertovim življenjem.
SNOV:
-več njegovih razlagalcev dokazuje, da je snov za roman povzeta po resnični zgodbi, ki naj bi
se zgodila v normandijskem mestecu Ryu. Ona se naj bi res po več ljubezenskih
pustolovščinah zastrupila z arzenikom …
- časopisna vest o tragični smrti mlade žene
MOTIVI: motiv hrepenenja po boljšem, motiv iskanja ljubezni, motiv večne neizpolnitve,
prikaz takratnih družbenih razmer, zakonolom …
IDEJNO SPOROČILO:
Idejno sporočilo romana bi lahko strnili v tri temeljne ideje, in sicer:
- bovarizem - pomeni zmožnost človekove stalne iluzije, da si predstavlja sebe in svet
drugače, kot dejansko je;
- pesimizem - splošna ideja v romanu; vse osebe v romanu, ki so intimno povezane z osrednjo
junakinjo Emo Bovary, ne dosežejo ljubezenske izpolnitve. Življenje je v bistvu tragično.
Površnost, dvoličnost, poenostavljeno in naivno pojmovanje sreče, obdajanje s kičastimi
predmeti, blaženost v zadovoljstvu ukazovanja…
Osrednji problem romana je razkol med stvarnostjo in romantično domišljijo/ideali - to je
tragična utvara.
POTEK DOGAJANJA:
- analitično in sintetično
PRIPOVEDOVALEC:
- vsevedni
ZUNANJA ZGRADBA
Zajema tri dele: prvi del ima 9 poglavij, drugi del ima 15 poglavij, tretji del ima 11 poglavij.
SLOG
Poseben slogovni prijem je notranji monolog, ko oseba v tihem pogovoru s seboj izraža svoje
skrite želje in sanje, vse, česar ne more izreči na glas.
Tudi dialoge Flaubert uporablja za razkrivanje oseb…
Najpogostejša slogovna značilnost pa je kontrastiranje, se pravi soobstajanje različnosti.
Temeljni kontrast sta Ema in Charles, potem oba Emina ljubimca ter lekarnar in duhovnik.
Viri in literatura:
Gustave Flaubert: Gospa Bovaryjeva, zbirka KLASJE, DZS, Ljubljana .
Marina Vasiljević

18. FJODOR MIHAJLOVIČ DOSTOJEVSKI - ZLOČIN IN KAZEN
- psihološki realistični roman
- miselnost in ravnanje glavne književne osebe
- vloga družbenih okoliščin oziroma književnega prostora in časa
O AVTORJU
Rodil se je 11. novembra leta 1821 v Moskvi, v družini zdravnika. Izšolal se je za vojaškega
inženirja, a je postal svobodni književnik, ki je sodeloval v revolucionarnem krožku
Petraševskega, kjer so kritizirali oblast in razpravljali o demokratičnih idejah. Leta 1849 so
simpatizerje obsodili na smrt, tako tudi Dostojevskega, a so ga tik pred izvršitvijo kazni
pomilostili in mu dodelili štiri leta prisilnega dela v Sibiriji. Ko se je vrnil od tam, je šest let
služil vojsko, ki mu je vcepila strogo disciplino in je zelo vplivala nanj. Umrl je 9. februarja
leta 1881 v Sankt Peterburgu.
Sprva je pisal pod vplivom Gogolja, potem pa se je popolnoma preusmeril v psihološki
realizem. Pojavil se je nov človek, ki ga literatura dotlej ni poznala. Dostojevski je začel
poudarjati subjektivno resničnost človekove duševnosti kot glavno območje moralnih in
socialnih silnic. Namesto stvarnega, objektivnega sodelovanja je na prvo mesto postavil
človekovo notranje življenje. Njegovi junaki niso ljudje s povprečnim tipičnim notranjim
življenjem, ampak predvsem junaki z bolno dušo, polno protislovij, polno izjemnih oblik.
Prikazuje jih v neverjetnih, celo izjemnih psiholoških položajih – npr. pri umoru ali takoj po
njem.
Odpor ljudi in pisateljev do Dostojevskega je bil v tistem času razumljiv, saj so bili književni
junaki vse do tistega časa enoviti, skladni; bili so bodisi dobri bodisi slabi. Moderna
psihologija je dala prav Dostojevskemu in priznala njegovo umetnost. S svojo estetiko,
utemeljeno ne na razumu in logiki, pač pa na iracionalnem, neznanem in nerazumljivem, je
Dostojevski utrl pot tistim književnim smerem 20. st., ki so psihološko opisnost stvarnosti
zamenjale s psihoanalitično analizo podzavesti. Imenujemo ga očeta modernega romana –
to je književne zvrsti, ki se je razvila na začetku 20. st. in postala značilna za celotno 20.
stoletje.
POVZETEK IN VSEBINA
Dostojevski je mnenja, da v množici povprečnežev vladajo nadljudje, ki imajo izjemne
sposobnosti in ne izbirajo sredstev, za doseganje svojih ciljev ter tako vladajo množici.
Moralni zakoni naj bi veljali le za povprečneže, nadljudje pa se nad to povzdignejo. Tako je
tudi pri Dostojevskem vedno v ospredju pomembno duhovno-moralno vprašanje, ki presega
dobo in stvarnost. Znana je izjava Dostojevskega, da bi bilo vse dovoljeno, če le ne bi bilo
Boga. To teorijo je zagovarjal tudi Friedrich Nietzsche, napačno pa so jo interpretirali in
izrabili nacisti.
V središču je vprašanje o tem, kaj je moralno, dobro in kaj je zlo, kaj je dovoljeno in kaj ni.
Če ni Boga, je, po njegovem mnenju in po mnenju njegovega glavnega junaka Raskolnikova,
vse dovoljeno. Tudi umor je dovoljen, če je to sredstvo za doseganje človekove sreče.

(Mnogi viri navajajo, da je Dostojevski uporabil Nietzschejevo idejo o nadčloveku, vendar
zgodovinska dejstva te teorije ovržejo, saj je Nietzsche svoje prvo delo izdal po izidu romana
Zločin in kazen. )
Kraj in čas dogajanja
Dogaja se v Rusiji, sredi 19. stoletja.
Zgradba
Roman je sestavljen iz šestih delov. V prvem delu romana je Dostojevski prikazal pripravo na
umor, medtem ko je prikazovanju duševnih muk Raskolnikova po opravljenem zločinu
namenil pet naslednjih delov romana. Na koncu čaka bralca še epilog, v katerem avtor opiše
življenje v Sibiriji in Raskolnikovo usodo.
Jezik in slog
Zločin in kazen je napisan v tehniki z vsevednim pripovedovalcem, zato da je lahko dal
besedo tudi drugim junakom, npr. Marmeladovu. S tem se je vživel v položaje posameznih
oseb in prikazal dogajanje iz njihovega zornega kota. To se najbolje vidi v opisih, ki niso
nikoli objektivni, ampak vedno odraz tiste osebe, kar vidi ona v tistem trenutku. Zato je
včasih ritem dogajanja počasnejši, včasih hitrejši, odvisno od književne osebe, ki to notranje
podoživlja.
V romanu prevladujejo dialogi, monologi in izpovedi, opisov pa je zelo malo.
Ideja
Besedilo nas seznani z življenjem revnih ljudi, ljudi, ki se sami ne znajo oz. ne morejo
postaviti na noge, zato se vedno zatekajo k nekim sekundarnim in nemoralnim rešitvam svojih
problemov. Prav tako pa se nam postavlja vprašanje zločina in kazni. Kaj je sploh zločin? Ali
lahko imenujemo dejanje za dobro človeštva zločin? Ali si tak "zločin" sploh zasluži kazen? S
takimi in podobnimi vprašanji se roman ubada, vendar na koncu dobimo le delne odgovore na
ta vprašanja.
Kratka vsebina
Revni študent Rodion (Rodja) Romanovič Raskolnikov zagovarja teorijo, da se ljudje delijo
na uši, ki niso zmožne velikih dejanj, in na redke posameznike, ki so dovolj močni, da lahko
vzamejo pravico v svoje roke in lahko zagrešijo tudi zločin, če se jim to zdi potrebno. Tak
zločin je upravičen, če je v prid celotnemu občestvu. Raskolnikov na podlagi te teorije zagreši
umor oderuške starke Aljone Ivanovne, po naključju pa "mora" ubiti še njeno sestro Lizaveto.
Z umorom si hoče dokazati, da spada med tiste posameznike, ki lahko spreminjajo svet. Za
vzor si vzame Napoleona. Umor se mu sicer posreči, a notranje ni dovolj trden, zato ga začne
težiti vest. Izpove se prostitutki Sonji Marmeladovi in po nekaj pogovorih z njo na policiji
prizna zločin. Kaznujejo ga s prisilnim delom v Sibiriji, kar pa za Raskolnikova ni najhuje;
najhuje je spoznanje, da je tudi on le uš. Roman se na nek način vseeno srečno konca, saj
Sonja zvesto spremlja Raskolnikova v Sibirijo. Tam Raskolnikov dolgo ostane zakrknjen in
moreč, a se nekega jutra ob reki prebudi ter se, ko bo prestal kazen, odloči zaživeti novo
življenje s Sonjo.

PSIHOLOŠKI REALISTIČNI ROMAN
Psihološki realizem Dostojevskega je posebnost; ta v svojih delih prikazuje protislovne, celo
patološke osebnosti v zapletenih psiholoških položajih, pa tudi posameznike, ki iščejo
odgovore na temeljna bivanjska vprašanja. Toda te osebe so kljub vsemu trdo vpete v
družbeni in moralni okvir svojega časa.
MISELNOST IN RAVNANJE GLAVNE KNJIŽEVNE OSEBE
Rodion Raskolnikov:
Raskolinkov je glavna književna oseba romana in zelo zapleten lik. Je reven študent v stalnih
dolgovih, z vsem srcem na stran ponižanih in razžaljenih; zlasti na stran trpečih, nedolžnih
otrok, kajti predstavljajo mu čistost in dobroto, ki so jo odrasli izgubili. Neomadeževani in
pravični svet otroške duše se razkriva tudi v Raskolnikovih sanjah, ko kot otrok joče, ko
pobijajo nesrečnega konja. Sanje je doživel z dušo otroka, zato se zgrozi ob misli na krvavi
načrt, ki ga je zasnoval. Raskolnikov je prizadet ob usodah nemočnih, tako je prizadet tudi ob
usodi Sonje Marmeladove. Njena usoda ga spominja na usodo lastne sestre, ki se je, da bi
njemu omogočila študij, poročila z bogatim, a nemoralnim človekom, ki ga ni ljubila.
Raskolnikov zaradi lastnih koristi gotovo ne bi nikoli ubil človeka, niti v samoobrambi ne.
Zločin zagreši zaradi ideje; ideje, ki si jo je - lačen, bolestno razdražen in zgrožen zaradi
socialnega zla - domislil v svoji majhni sobici.
VIRI IN LITERATURA:
http://www.geocities.com/sticar2001/evr_rin.htm
http://etrafika.delo.si/katalog/11/29/izdelek/157/
http://www.dijaski.net
Jesenovec, Lenardič: Književnost na maturi 2008
Lucija Šmalčič

19. Lev Nikolajevič TOLSTOJ – VOJNA IN MIR
- zgodovinski realistični roman
- prepletanje družbeno-zgodovinskega in osebnega dogajanja, resničnosti in
domišljije
- vloga družbenih okoliščin oz. književnega prostora in časa
O AVTORJU
Tolstoj je najpomembnejši predstavnik ruskega realizma. Rojen je bil leta 1828 v Jasni
Poljani kot potomec stare plemiške družine in je že zgodaj ostal brez staršev. Študija ni
dokončal, stopil je v vojsko in se udeležil bitk na Kavkazu. 1857-1861 je potoval po Evropi.
Po vrnitvi nazaj na svoje posestvo pa se je posvetil književnemu delu in prosvetljevanju
kmetov. Leta 1862 se je poročil in sledila so njegova najustvarjalnejša leta. Umrl je leta 1910
na železniški postaji v Astopovu.
Tolstojanstvo
Po letu 1879 je doživel duhovno in moralno preobrazbo, ki je bila posledica svetovnonazorske
in verske krize. Zahteval je vrnitev k prvotnemu krščanstvu, njegovi etiki in uboštvu. Odrekel
se je ortodoksni pravoslavni veri. Svoj socialno-moralni nauk (»tolstojanstvo«) je poskušal
uresničiti s preprostim kmečkim življenjem in delom. Tolstojanstvo je vključevalo tudi
pacifizem, ki je bil precej radikalnejši od tedanjega meščanskega mirovnega gibanja, saj je
popolnoma odklanjal vojno in zagovarjal državljansko nepokorščino. Tolstojanstvo se je ob
koncu 19. stoletja razširilo po Rusiji, Evropi in ZDA.
IDEJA
Ideja dela izhaja iz misli na ljudstvo, interpretiral pa bi jo lahko takole: rusko ljudstvo,
preizkušano v trpljenju, do smrti pokorno svoji državi in vladarju, junaški narod, je zaslužen
za zmago nad zavojevalcem Napoleonom ter nad mnogimi drugimi sovražniki. V silnih
naporih je samo pregnalo sovražnika, za zmage niso zaslužni plemiči, marveč ljudstvo,
preprosto rusko ljudstvo, tolikokrat tlačeno, a še vedno zmožno uživati neskaljeno, polno
življenje; zna ljubiti do konca. Ljudstvo je pravi junak. Ugotovilo je namreč, da je edino
dobro mir ter vse, kar ta pojem združuje, ne vojna.
VLOGA DRUŽBENIH OKOLIŠČIN OZ. KNJIŽEVNEGA PROSTORA IN ČASA
Roman je izjemno obsežen prikaz ruske družbe in razmer predvsem v njenih višjih slojih, pa
tudi med preprostim ljudstvom v obdobju Napoleonovih napadov na Rusijo. Pri Tolstoju so
življenja posameznih oseb (vsakdanje resnične ali znane zgodovinske osebnosti) ujete v tok
dogajanja, ki poteka po posebnih zakonih. Teh ne določajo genialni posamezniki, kot je
Napoleon, temveč množice, ljudstva in narodi. Ta roman torej ne poveličuje toliko junaškega
boja proti napadalcu, temveč bolj izpostavlja etična vprašanja, problematizira družbo kot
celoto.
KARAKTERIZACIJA GLAVNIH OSEB
Je kolektivni zgodovinski roman, kjer je glavni junak rusko ljudstvo. Vendar pa kljub vsemu
določeni junaki odstopajo. NATAŠA ROSTOVA je romantična junakinja, ki poizkuša svoje
življenje zapolniti z velikimi pričakovanji. V romanu je iz naivne deklice dozorela v

samostojno izkušeno žensko. Je iskrena, čustvena in topla, pri tem pa pogosto preveč
zaupljiva. ANDREJ BOLKONSKI obožuje Natašo in med njima se splete ljubezenska zveza.
Je najbolj zapleten lik v romanu. Imel je močno osebnost, a ni našel mesta za svoje
nadpovprečne sposobnosti. Bil je človek, ki ni maral plitve aristokratske družbe, zaničeval je
spletkarjenja in dvoličnost. Želel si je aktivne vloge v družbi, hlepel je po slavi vojskovodje,
takrat mu je bil Napoleon ideal. Kasneje je spoznal njegovo sebičnost in pohlep po slavi.
Andrej je v romanu pozitiven lik, ki da prednost domovini, ki čuti do navadnih ljudi in jih ne
zapusti, čeprav se ne enači z njimi. Njegova aristokratska zavest je bila povezana z zavestjo
odgovornosti, česar mnogi aristokrati niso imeli. Aristokratsko družinsko življenje ga ni
zadovoljevalo. PIERRE BEZUHOV je sicer aristokrat, vendar pa se kot navaden vojak prijavi
v rusko vojsko. Že po zunanjosti se ne more primerjati z Andrejem. Oba sicer občudujeta
Napoleona, ampak iz različnih vzrokov. Za Pierra je Napoleon človek, ki je omajal fevdalno
Evropo, za Andreja pa veliki vojskovodja, ki je dosegel tisto, o čemer je Andrej sanjal, to je
slava. Pierre je bil preprost, ni se držal vljudnostnih pravil aristokratske družbe. Nezadovoljen
je bil z družbo, v kateri je živel. Ko pa je podedoval veliko premoženje in postal grof, se je
njegovo življenje spremenilo.
Roman opisuje nekatere resnične zgodovinske dogodke zato v njem nastopajo tudi nekatere
zgodovinske osebe, kot so Napoleon in njegovi maršali, car Aleksander I., general Kutuzov,
ki vodi ljudstvo itd., ki so literarno obdelane.
POVZETEK VSEBINE
V tej knjigi nastopajo zgodovinske in izmišljene osebe. Glavne tri so: knez Andrej Bolkonski,
Nataša Rostova in Pierre Bezuhov. Andrej se udeleži bitke treh cesarjev in je v njej hudo
ranjen. Doma je pustil nosečo ženo, ki pri porodu umre. Čuti se krivega in zdi se mu,da je
zanj življenja konec. Tedaj sreča mlado Natašo Rostovo, ki mu vrne vero v življenje in se z
njo zaroči. Neizkušena Nataša pa nasede lepemu zapeljivcu Anatolu in z njim zbeži, Andrej ji
tega ne more odpustiti. Ob Napoleonovem vdoru v Rusijo je v bitki pri Borodinu hudo ranjen.
Z umikajočo se vojsko beži iz Moske tudi družina Rostovih. Nataša odkrije med ranjenci
svojega nekdanjega zaročenca. Spozna, v čem je bistvo prave ljubezni, a prepozno. Kljub
skrbni Natašini negi Andrej podleže ranam. Polna preizkušenj je tudi življenjska pot Pierra
Bezuhova. Poroči se z lepo, a nemoralno ženo. Ker ga ta vara, se loči od nje. Ob francoski
zasedbi Moskve načrtuje atentat na zločinskega Napoleona in pade v ujetništvo. Ob umiku
vzamejo Francozi ujetnike s seboj. Pierre je priča razkroju mogočne francoske armade, do
katere pride zaradi lakote, mraza in napadov ruskih enot. Tudi sam doživja težke trenutke. Ko
se vrne domov, se poroči z Natašo, ki jo že ves čas skrivaj ljubi.
VIR:
- www.dijaski.net
Žiga Tavčer

20. EMILE ZOLA - BEZNICA
- naturalizem kot skrajni realizem
- naturalistični roman: teme, motivi, jezik, slog
- vpliv dednosti, časa in okolja na življenje književnih oseb
Povzetek vsebine
Ko sta se Gervaise in Coupeau poročila, sta se ljubila, oba sta bila dobra, delovna, vztrajna in
zato sta tudi uspela. Kljub manjšim težavam, zavidanju, obrekovanju in privoščljivosti
sorodnikov, sosedov in znancev, sta se prav lepo prijetno prebijala skozi življenje. Nobenega
sledu ni bilo o kakšni lenobi ali kapljici alkohola. Potem pa je Coupeau padel s strehe in se
nevarno poškodoval. Gervaise je bila tako dobra, da je pretirano skrbela za moža še potem, ko
je bil že zdrav in tako se je razvadil. Postal je len, ni se mu več ljubilo hoditi na delo, tako ni
več služil denarja, poleg tega pa so tudi za njegovo zdravljenje šli vsi njuni prihranki, kajti
Gervaise ga je zdravila doma. Začel je postopati po gostilnah. Gervaise je delala še trdneje,
tako da je lahko sama vzdrževala vso družino. Potem pa ji je Goujet posodil denar, da sta
najela lokal in se vanj preselila ter ustvarila samostojno podjetje. Vse je "stalo" predvsem na
Gervaisinih ramenih, vendar ji je šlo sprva dobro. Zdelo se je prelepo in je tudi bilo, zato je
moralo iti nekaj narobe. Pojavil se je Lantier, ki se je zastonj naselil pri njih, porabljal njihov
denar in pil s Coupeaujem, na koncu pa jih je spravil na beraško palico. Odseliti so se morali
v tesno stanovanje. Vedno slabše jim je šlo, kajti Coupeau se je navadil na lagodno življenje,
brezdelje in popivanje. Domov je hodil pijan in pretepal ženo ter hčerko, prepirali so se in se
psovali. Piti je začela še Gervaise, kajti, če pijejo vsi okrog nje, pa tudi njej ni treba delati,
temveč bo še ona pila. Tako se je tudi Gervaise popolnoma spremenila in iz dneva v dan
samo še stremela za tem, kje bi lahko dobila kaj za pod zob ali pa kar pijačo, ki jo je vsaj malo
potolažila, če je bilo to sploh še mogoče. Lakota jo je porinila v prostitucijo.Gervaise propade,
njen konec je bil neizogiben.
Naturalizem
Po letu 1870 se je realizem, najprej in najbolj v Franciji, "povzpel" v naturalizem.
Popisovanje poteka s fotografsko natančnostjo. Zagovarjal je tri determinane, ki vplivajo na
človeka: dednost okolje, doba/čas. Začetnik je bil Emile Zola. Pomemben je tudi francoz G.
de Maupassant. V Rusiji naturalizem praktično ni bil razvit, pojavil pa se je na severu Evrope.
Naturalisti so svojo teorijo opirali na pozitivistično filozofijo, nauk, ki trdi, da je mogoče
spoznati samo tisto, kar je dano s čutno preizkušnjo.
Eksperimentalni roman je literarna zvrst, katere utemeljitelj je Emile Zola. Po njegovem
mnenju je roman zgrajen po zgledu znanstvenega eksperimenta: podobno kot postavi
znanstvenik določen predmet v okoliščine, v katerih bo lahko opazoval njegove reakcije, tako
naj pisatelj postavi osebo z določenimi podedovanimi lastnostmi v okolje, v katerem se bo
ustrezno odzivala. S tem bo potrdil ali ovrgel delovanje teh zakonov.
Slog, jezik
Že sam naslov, L'Assommoir, nakazuje na slog celotnega dela, saj je beseda prevzeta iz
delavskega okolja. Zola je hkrati z revnimi predmestji preučeval tudi njihov jezik - delavski
argo, s tem je dosegel pristnost pogovorov. V knjigi zato najdemo veliko pogovornih,

slabšalnih, vulgarnih besed. S tem je popolnoma zvest naturalizmu, saj zelo natančno opisuje
stvarnost takšno, kakršna je.
Motivi
Zelo pomemben motiv v romanu je alkoholizem, na kar opozarja že naslov. Zola se oprijema
znanstvenih študij iz tistega časa, ki obravnavajo alkoholizem. Te so menile, da je mogoče
alkoholizem povezati zlasti s selitvijo iz podeželja v velemesta. Saj se pri priseljencih
porodijo nekatere umetne potrebe, zato zanemarjajo realnost. Proti depresiji se borijo s
alkoholom, kar pa lahko vodi do razkroja. Gervaise je tragična junakinja, saj brez posebne
lastne krivde podleže alkoholu, ker ima to v rodu in ker jo okolje potepta.
Skozi vso knjigo je predstavljena tudi revščina, popolnoma razgaljena, tako bedna, kot je le
lahko in resnična. Pisatelj je šel pri tem do konca. Opisoval je revščino, ki se je proti koncu
vedno bolj stopnjevala in ni pozabil omeniti tega, kako je Gervaise vsa blatna in mokra čistila
tla svoji nekdanji prijateljici Virginiji za ubog drobiž (ponižanje), kako je brskala po smeteh,
kako je jedla, česar nihče drug ne bi dal v usta, kako je za košček kruha prosila moževe
sorodnike, s katerimi so si bili najbolj v laseh (ponižanje) in nazadnje brez obotavljanja
sestradana, prezebla in ubogo oblečena stopila na cesto ter postala prostitutka, tako kot njena
hči Nana. Tako se je tudi Gervaise popolnoma spremenila in iz dneva v dan samo še stremela
za tem, kje bi lahko dobila kaj za pod zob ali pa kar pijačo, ki jo je vsaj malo potolažila, če je
bilo to sploh še mogoče.
V romanu je motiv tudi spolnost. In seveda odnos v zakonu, zakonski stan. Dobra Gervaise se
ne more upreti Lantieru, ko jo zapelje, čeprav je bila nekako prepričana, da z moškim, ki jo je
prevaral in zapustil, noče imeti več opravka. Tako je zdaj sama začela varati moža. Tako
nastane zanimiv ljubezenski trikotnik.
Teme:
- življenje pariških delavcev v devetnajstem stoletju
- Gervaise, njeni moški, njen vzpon in padec
- vpliv dednosti in okolja na osebe Beznice
VIRI IN LITERATURA:
www.dijaški.net
Jesenovec, Lenardič: Književnost na maturi
Alja Kerš

21. HENRIK IBSEN - STRAHOVI
- realistična, tezna, meščanska drama
- odnosi med književnimi osebami, njihove vloge v družinskem in družbenem življenju
- analitična dramska tehnika
POVZETEK VSEBINE
Glavna oseba je Helene Alving. Že na začetku jo spoznamo kot starejšo, zrelo žensko, ki je že
v davni mladosti spoznala zgrešenost svojega zakona. Njen mož, stotnik Alving, je bil
nepoboljšljiv ženskar, lahkoživec in pijanec, ki je plačal mizarju, da se je poročil s služkinjo,
ki je bila noseča z njim (Alvingom).Tega otroka, Regino, vzame kasneje v varstvo Helene, da
bi zaščitila moža in oprala njegovo sramoto. Enkrat samkrat je Helene hotela zapustiti moža.
Zatekla se je pastorju Mandersu, v katerega je bila v mladosti zaljubljena, vendar so ji moralni
in krščanski zakoni preprečevali, da bi ostala pri njem. V zakonu z Alvingom je rodila sina
Osvalda, ki ga je, da bi ga obvarovala pred moralno izprijenostjo očeta, poslala v tujino šolat.
V začetku Strahov spremljamo Osvaldovo vrnitev domov. V mestu se pripravlja otvoritev
otroškega zavetišča, ki ga je Helene Alving dala postaviti iz ostankov premoženja pokojnega
moža, a se vse izjalovi, kajti azil zgori. Helene si je zaman prizadevala, da bi ta denar obrodil
kaj dobrega. Postopoma se v drami začenja odkrivati grozljiva resnica. Osvald se je vrnil
domov neozdravljivo bolan, z možgansko paralizo, ki je bila podedovana posledica očetove
razvratnosti. Višek te bolezni se pokaže tam, ko Osvald prosi svojo mater, naj mu da morfija,
da bi ublažil bolečine. Helene se zave, da je popolnoma poražena v svojih prizadevanjih za
družino. Osvaldovo usodo so določili zakoni dednosti. Ibsen trdi, da ne podedujemo le
fizioloških zakonitosti, ampak tudi moralna nagnjenja. Dokaz za to je Alvingova nezakonska
hči Regina, ki jo je gospa Alvingova skušala spraviti na pravo pot, vendar jo njena
podedovana kri od tega odvrne. Najprej je za njo oprezal Osvald, kasneje pa je skupaj s
svojim očetom odprla bordel za mornarje. Gospe Alving se eden za drugim odkrivajo
grozljiva spoznanja. Svojega otroka ni rešila pred ničemer, ne pred podedovanimi nagnjenji,
ne pred boleznijo. Tudi denar pokojnega moža ni prinesel nič dobrega, požar azila je simbol
katastrofalnega konca.
INTERPRETACIJA
Strahovi je tezna drama z jasno izraženo idejo klica po osvoboditvi osebnosti in po
osvoboditvi od preživelih strahov. V tezni dramatiki prevladuje razprava o določenem
idejnem problemu (teza), ki svoj razvoj – potrditev/zanikanje – doživi v času dogajanja.
Snov je naturalistična: sin podeduje očetovo bolezen (vpliv dednosti). Oče je v
nazadnjaškem okolju moral tajiti radoživost, vdal se je alkoholu (vpliv okolja), povzročil je
sinovo tragedijo.
Delo je naperjeno proti veri in morali malomeščanske družbe, zagovarja pa osvoboditev
osebnosti. Za nesrečo krivi družbo, ki je zahtevala, da žena navzven igra uravnovešenost,
čeprav pri tem uniči otrokovo in tudi svojo srečo.
Strahovi je realistično-naturalistična drama, ki ima tri dejanja. Prizorišče je realistično –
predstavlja ga meščanski dom, zaprt, ločen od zunanjega sveta. Prostorsko je dogajanje
umeščeno v hišo nad fjordom, časovno v obdobje od jutra do večera. V drami gre za dramsko
trojno enotnost: enotnost kraja (hiša nad fjordom), časa (od jutra do večera) in dogajanja
(strnjeno, brez zastranitev). Realistična sta dramska tehnika in dialog.

Tudi snov drame je realistična: v sredino postavlja motiv okolja, dednosti, moralnega in
socialnega razkroja. Vzroke za tragedijo izvemo naknadno (Alvingova bolezen, njegovo
"ženskarstvo", nezakonski otrok), gre za retrospektivo.
Tema drame je strah pred boleznijo, ki je utemeljen, preteklost postane sedanjost, kažejo se
posledice zlaganih zakonskih odnosov.
KNJIŽEVNE OSEBE, NJIHOVI ODNOSI IN VLOGE
V drami je Ibsen spremljal osebe v posebnih pogojih. Glavna oseba je v preteklosti zagrešila
neko napako, ki jo mora v življenju poravnati. Avtor nas pripelje tik pred dogodke, ko mora
junak svojo napako spregledati in ko se pripravlja neizbežen polom, tragedija.
Helene Alving - je vdova po stotniku Alvingu. Poročila se je s snubcem, ki ji je ponudil
največje premoženje, pri tem pa je zatajila srce, saj je ljubila pastorja Mandersa. Je odločna,
obvladana, razumna in precej razgledana ženska, ki si z branjem razširja znanje. Razume, da
sta oba z možem žrtvi družbe. Osvalda ima zelo rada in bi zanj storila vse. Še vedno odlaša s
končno odločitvijo oziroma s soočenjem s preteklostjo (s strahovi). Na koncu igre ostane
sama in razdvojena.
Stotnik Alving - veseljaški, lahkoživ, brezbožen in nemoralen moški, ki je imel zvezo s
služkinjo Johanne. Je nesposoben, moški ohromljenih moralnih kvalitet. Je slab mož in oče.
Osvald Alving - sin gospe Helene in stotnika Alvinga. Večino svojega življenja je preživel v
Parizu, kjer se je posvečal slikarstvu. Je bister, razsoden moški. Po očetu je podedoval
neozdravljivo spolno bolezen, prav tako pa tudi nagnjenje do zabav, pijače in žensk. Življenje
doma ga duši, zato išče izhod v pijači in pri Regine. Mater spoštuje in pričakuje njeno pomoč,
pričakuje celo, da mu bo pomagala umreti.
Pastor Manders - je duhovnik in si domišlja, da so njegove sodbe pravilne. Prepričan je, da
ljudje nimajo pravice biti srečni, vsiljuje jim krščanske nazore o dolžnosti in o spovedi. Je
zaslepljen, nerazgledan in se boji, da bi njegovo ime postalo omadeževano. Je naiven in vsak
lahko izkoristi njegovo dobrosrčnost.
Jakob Engstrand - je precej dvolična oseba. Stalno se kesa, krivdo pa zvrača na skušnjave,
ki se jim ne more ali pa noče upreti. Je Reginim krušni oče, saj se je poročil z Alvingovo
služkinjo Johanne, ko je njeno razmerje z Alvingom odkrila Helene. Regine ga ne ceni in ne
spoštuje. Vdan je lahkoživosti, po malem izkorišča ljudi, še najbolj pastorja Mandersa. Je
edina dramska oseba, ki, s požarom zavetišča , doseže svoj cilj.
Regine - je nezakonska hči stotnika Alvinga in služkinje Johanne. Nekaj let je živela v mestu
v oskrbi krušnega očeta Engstranda, ki pa zanjo ni najbolje skrbel. Potem jo je Helene vzela k
sebi, jo vzgojila in izšolala. Regine je živahna ženska, ki se želi dobro poročiti, pri tem pa
računa na Osvalda. Želi si zabav in velikega sveta. Njeni predsodki pa se pred moralnostjo
razblinijo, ko izve kakšna ženska je bila njena mati. Takoj, ko izve, da je hčerka Alvinga,
zapusti Osvalda in Helene in se skupaj s krušnim očetom Engstrandom odpravi domov.
Johanne - je nemoralna in preračunljiva ženska, ki je imela zvezo z stotnikom Alvingom in
mu rodila hčerko – Regine. Ker ji je Helene plačala, je to skrivnost zadržala zase in se
poročila z Engstrandom.
ANALITIČNA DRAMSKA TEHNIKA
Za analitično tehniko drame je značilno, da drama ne prikazuje predzgodbe dramskega
dejanja, da torej ne posega v preteklost, v pretekla dejanja, ampak prikazuje samo tiste dele
zgodbe, ki jim neposredno sledi konflikt in za njim katastrofa. Dogodki iz preteklosti, ki so
dramski konflikt pripravljali, se razkrivajo v dialogih in monologih.

Zanjo je značilno, da se razkrivajo usodne posledice, ki segajo iz preteklosti v sedanjost
dramskega dogajanja.
Viri in literatura:
- www.dijaski.net
-slo.slohost.net/sem_n_knjiz/36/datoteke/K_IV-Dramaturçki_vademekum_-
_povzetek.doc
-Književnost na maturi 2009; Ana Jesenovec, mag. Jaka Lenardič; Zbirka Priročniki, št.
37
Anita Očko

ELEMENTI INTERPRETACIJE:
22. JOSIP JURČIČ - DESETI BRAT
začetki slovenskega romana, zgradba, zgodba, pripovedovalec, njegovo oblikovanje
književnih oseb, književnega prostora in časa, romantične in realistične prvine
O AVTORJU
Josip Jurčič se je rodil na Muljavi leta 1844. Študija zaradi denarnih težav ni mogel dokončati.
Da je lahko preživel, se je ukvarjal s pisanjem, svoja dela pa je objavljal v vseh slovenskih
časnikih. Postal je glavni urednik Slovenskega naroda, za katerega je delal do smrti. Bil je
velik nasprotnik nemške nadvlade nad Slovenci, prav tako se ni strinjal z ilirizmom, želel pa
si je svobodno Slovenijo, ki pa je žal ni dočakal. Umrl je leta 1872.
POVZETEK VSEBINE
Lovre Kvas pride na grad Slemnice za domačega učitelja in se zaljubi v graščakovo hčer
Manico. Tudi ona ga vzljubi, a Lovre ni primeren ženin zanjo, primernejši je Marjan, sin
sosednjega graščaka Piškava. Sprva sta Lovre in Marijan prijatelja, nato pa se prav zaradi
Manice spreta. Osrednja oseba romana je Martinek Spak, imenovan deseti brat, ki je pri
ljudeh zelo priljubljen in se z Marjanom ne razume. Med njima nastane pretep, v katerem sta
oba ranjena. Ranjeni Martinek se zateče v Krjavljevo kočo (vaški posebnež, ki največ časa
preživi v Obrščakovi gostilni in zna pripovedovati zanimive zgodbe) in pokliče k sebi
Lovreta, da mu pove svojo zgodbo: stari Piškav je Martinkov oče in Lovretov stric. Prosi ga,
naj staremu Piškavu izroči pismo. Za napad na Marijana obtožijo Kvasa, zapustiti mora
Slemenice. Stari Piškav napiše poslovilno pismo, ga izroči Slemeniškemu graščaku
Benjaminu in odpotuje, Martinek umre, Marijan pa se poroči in odseli. Po končanem študiju
se Lovre Kvas vrne na Slemenice in se poroči z Manico. Po stricu Piškavu podeduje graščino
Polesek.
INTERPRETACIJA
Deseti brat je izšel leta 1866 in je prvi slovenski roman. Motiv Desetega brata je ljudski;
prikazuje usodo desetega otroka v družini, ki da prinaša nesrečo (ljudska pesem Desetnica).
V Desetem bratu se pojavlja veliko človeških usod, pojavljata se dve okolji; grajsko in vaško
in dve zgodbi; zgodba Desetega brata in ljubezenska zgodba. Vse to avtor poveže v spretno,
berljivo pripoved, ki ima ljubezensko zgodbo, skrivnosti in celo elementne kriminalke. Pri
tem Jurčič uporabi sintetično in analitično tehniko pisanja. Sintetična zgodba pripoveduje o
času od Kvasovega prvega do ponovnega prihoda na Slemenice, analitično tehniko pa uporabi
pri retrospektivni zgodbi Martinka Spaka. Romanu daje berljivost tudi humor, ki ga
predstavlja vaški posebnež Krjavelj, napetost pa ustvarjajo skrivnosti prve zgodbe.
Deseti brat je rdeča nit romana in povezuje zgodbo iz grajskega okolja z zgodbo iz vaškega
okolja. Dvojnost v romanu opazimo tudi pri uporabi jezika. Za osebe iz grajskega okolja
lahko rečemo, da uporabljajo slovenski meščanski jezik tedanjega časa, v vaškem okolju, ki
ga sestavljajo preprosti kmečki ljudje pri Obrščaku, pa uporabljajo živ, izviren, duhovit jezik.

ZAČETKI SLOVENSKEGA ROMANA
Poglavitna pobuda za nastanek Jurčičevega Desetega brata je Levstikovo delo Deseti brat iz
leta 1863. Poleg tega pa so v romanu tudi sledi Prešernovih, Jenkovih, Trdinovih, Erjavčevih
in Mencingerjevih pobud. Pri nastajanju romana so bili prisotni tudi vplivi tujih avtorjev
(Goethe, Shakespeare, Cervantes, Scott, Lermontov).
Notranji nagib za nastanek romana je bilo Jurčičevo prijateljsko razmerje z grajsko
gospodično Johanno Ottovo, ki jo je kot študent hodil poučevat na grad Kravjak.
Jurčičev Deseti brat je prvič izšel v letih med 1866 in 1867 v Janežičevem Cvetju iz domačih
in tujih logov.
Roman je kompozicijsko izredno spretno zasnovan (po W. SCOTTU), vendar je Fran Levstik
kot tedanji najpomembnejši kritik romanu kljub temu očital veliko slabosti (Manica je bila
prestara za možitev, ko se je Lovro vrnil na Slemenice. Odlično ˝narejen˝ je le Krjavelj, Lovre
Kvas pa je absolutno preveč čustven in premalo dejaven. Očita mu tudi, da je jezik preveč
romantičen, da ni ljudski, da se je premalo posvetil psihologiji oseb in da je čutiti gosposki
Stritarjev vpliv. Celo pri ˝vaški sredini˝ Levstik ni bil povsem zadovoljen, češ da je naslikal
preveč revežev, kot da Slovenci ne bi imeli bogatih kmetov).
Za Jurčiča ne moremo reči, da je Levstikov ali Stritarjev učenec, trdimo pa lahko, da je
predvsem znal preseči vse literarne programe. Dotlej na Slovenskem ni bilo pripovedne
tradicije, zato je Jurčič zagotovo prvi slovenski pripovednik in Deseti brat pomeni novo
dejanje v zgodovini slovenske literature.
ROMANTIČNE IN REALISTIČNE PRVINE
V Desetem bratu srečamo romantično-realistično dvojnost. Lovre Kvas je sprva zelo čustvena
oseba, želi pa ravnati razumsko. Moti ga pridobitniški svet (tipično romantično), v odnosu do
Manice ga vedno zanesejo čustva, večkrat se pusti zmesti. Proti koncu romana pa vendar
odide na Dunaj, kjer doštudira in postane doktor prava, zato je na koncu romana izrazito
realističen. Tudi Manica je zaljubljena, vendar je realistična oseba, ki je veliko stvarnejša in
dejavnejša od Lovra. Martinek Spak je izrazito romantičen; s svojo skrivnostjo, s skrajno
čustvenimi reakcijami, z intenzivno ljubeznijo do matere, z izredno močnim sovraštvom do
očeta. Romantičnost srečamo tudi v popisovanji ti. skrivnostnih dogodkov in v retrospektivi.
Realističnost srečamo pri opisovanju običajnih kmečkih shodov pri Obrščaku in v zaključku
romana.
Literatura in viri:
www.dijaski.net
Berilo: Branja 2
Književnost
Josip Jurčič: Deseti brat
Robert Vengust

23. SIMON JENKO - TILKA
Pojmi, prvine za interpretacijo:
začetki slovenske novele
značajevka, obraz
pripovedovalec, njegov pogled na književno osebo
humorne prvine
realizem in romantika v besedilu
O AVTORJU
Rodil se je 27.10.1835 kot nezakonski kmečki sin v Podreči na Sorškem polju na Gorenjskem.
Šolal se je v Smledniku in Kranju, nato je v Novem mestu obiskoval gimnazijo in se zaljubil v
Leopoldino Kuraltovo. Kasneje je bil premeščen na ljubljansko gimnazijo. Ta premestitev je
bila zanj velikega pomena. Postal je Stritarjev sošolec, poleg tega pa je s skupino dijakov
osnoval skriven leposlovni list Vaje. Po maturi je ostal brez denarja in se je na materino željo
vpisal v celovško bogoslovje, kjer pa ni dolgo zdržal. Že naslednje leto se je kljub revščini
odpravil na Dunaj in se vpisal na klasično filologijo, jo zamenjal za zgodovino, nato pa leta
1857 začel s študijem prava. Objavljal je pesmi v Novicah, novele v Slovenskem glasniku ter
se preživljal kot domači učitelj. Leta 1863 se je za krajši čas vrnil domov, kjer je pripravljal
pesniško zbirko. Naslednje leto se je zaposlil v advokatski pisarni v Kranju, kasneje kot
koncipient v Kamniku, nekaj mesecev pred smrtjo pa se je vrnil v
Kranj, kjer je umrl 18.10.1869.
POVZETEK VSEBINE
Glavni junak novele je petindvajsetletni kmečki fant Tilka. Od rojstva je bil telesno pohabljen
in duševno nerazvit, zato je ves čas zanj skrbela mati. Ko je zbolela, je oče hotel, da se Tilka
poroči, ker zanj ni bilo lahko, saj nikoli ni mislil na ženske, kaj šele na to, da bi se poročil.
Oče mu je preskrbel nevesto, in sicer Pahovčevo iz sosednje vasi, ki se je zdela očetu dobra
ženska, pa čeprav je bila precej starejša od Tilke. Kljub upiranju in nasprotovanju se je Tilka
prestrašen odpravil v sosednjo vas. Za snubitev si je oblekel stera očetove široke hlače, da bi
prikril krive noge. Na poti si je ves čas ponavljal očetove nasvete. Ko je prišel do Pahovčeve
hiše, je brez poguma obstal. Na pragu je zagledal priletno žensko, očitno njemu namenjeno
nevesto. Ona pa se je začela krohotati in klicati starše, naj pridejo pogledati širokohlačnika.
Tilko je postalo sram in je zbežal proti domu.
INTERPRETACIJA
Tilka je karakterna novela. Delo sestavljajo tri poglavja. Začetek novele ima predstavitveno
vlogo, saj v tem delu spoznamo značajske poteze Tilke, bolj malo pa izvemo o njegovi
zunanjosti. Avtor pove le, da ima Tilka telesno okvaro, in sicer krive noge, taradi česar je bil
tudi oproščen vojske. Tilka je bil nesamostojen, sramežljiv, pa tudi ponosen – misel na
ženitev je bila zanj šokantna, razumel jo je kot žalitev. Zaradi natančne predstavitve
Tilkovega značaja to delo lahko imenujemo tudi značajevka. V drugem poglavju Jenko
predstavi noč pred snubitvijo, v tretjem pa se Tilka odpravi na pot. Dogajalna zgradba torej
ustreza noveli: prvi dve poglavji imata predstavitveno vlogo, tretje pa nas vodi v vrh novele, v
ponesrečeno snubitev, čemur sledi le še beg domov, torej razplet. To je novela zato, ker ima
zgradbo dramskega trikotnika, malo oseb z dograjenim značajem, malo motivov in
presenetljiv konec. Ker je poudarek v Tilkovi notranjosti je to psihološka novela. Jenkov jezik
je intelektualno duhovit zaradi „kramljanja“ z bralcem (jaz mislim, kakor smo že prej
povedali…) in rabe latinskih izrazov.

KAJ JE NOVELA IN ZNAČAJEVKA (OBRAZ)?
Novela je krajši spis v prozi in obravnava v živahno napeti pripovedi kak pomemeben,
zanimiv in izreden dogodek. Teži za psihološko poglobitvijo dejanja in oznaèitvijo junaka, ne
pa za nizanjem zunanjih dogodkov. Pri noveli razpleta ne moremo predvidevati, spoznamo ga
šele na koncu.
Značajevka je kratka zgodba, lahko tudi novela, ki ima v središču pripovedno osebo s
posebnim, čudaškim ali celo patološkim značajem, tako da se dogajanje zaplete in razplete
okoli njene posebne usode. Osrednji lik te novele je avtor zarisal skrajno realistično, tako je
tudi skromno okolje.
PRIPOVEDOVALEC, NJEGOV POGLED NA GLAVNO KNJIŽEVNO OSEBO
Jenko predstavi Tilko na komičen način, ko opisuje njegovo zunanjost in posledice, povezane
z njo, a se za vso zunanjo smešnostjo skriva tudi nekaj tragičnosti, nesreče in nemoči. Zato je
Tilka deloma tragikomičen junak, a vendarle prevladuje komičnost, kar se posebej kaže na
koncu novele, ko se Tilka šali na račun svoje ženitve in kaže veselje, da je ostal samski.
ZAČETKI SLOVENSKE NOVELE
Prave krajše pripovedne zvrsti so se razvile proti sredi 19. stoletja in po letu 1848. Sem
prištevamo tudi novelo katero predstavlja Jenko s svojimi tremi kratkimi zgodbami: Tilka,
Jeprški učitelj in Spomini. Posebnega pomena so tudi Jurčičeve kratke zgodbe in značajevke,
v katerih je podobno kot Jenko prikazoval posebneže, vendar že iz mestnega sveta. Taka je
tudi zgodba Tilka. Glavna pripovedna oseba je posebnež z značajsko napako, zato odljuden,
nesposoben normalnega stika z drugimi.
REALIZEM IN ROMANTIKA V BESEDILU
V delu prevladuje psihološki realizem, saj nam pisatelj prikaže predvsem notranje dogajanje
pripovedne osebe. Vendar je ta še romantično obarvan, saj gre za duševnost posebneža.
Pripoved je zgrajena na nasprotju med zunanjo in notranjo zgradbo, tj. na kontrastu humorja
in tragike.
VIRI IN LITERATURA:
Jesenovec A., J. Lenardič: Poklicna matura Književnost, ICO, Mengeš 2008
Jenko Simon: Izbor slovenske kratke proze – Tilka, Gyrus 2001
http://www.dijaski.net/
Sabina Šahman

24. Josip Jurčič - TELEČJA PEČENKA
Pojmi, prvine za interpretacijo:
- začetki slovenske novele, značajevka, obraz
- pripovedovalec, njegov pogled na glavno književno osebo
- humorne prvine
- realizem in romantika v besedilu
O AVTORJU
Josip Jurčič se je rodil leta 1844 na Muljavi pri Stični. V Ljubljani je obiskoval normalko in
gimnazijo. Na Dunaju je študiral slavistiko in klasično jezikoslovje. Živel je v revščini in se
preživljal s pičlimi honorarji. Ko je ostal brez sredstev za preživljanje, se je preselil v
Maribor, kjer je postal urednik Slovenskega naroda, ki je izhajal od leta 1871 do leta 1881.
Nekaj let za tem se je vrnil na Dunaj, da bi dokončal študij, a je pomagal Stritarju pri Zvonu
in pisal. Leta 1872 se je preselil v Ljubljano. Tam se je zakopal v časnikarsko delo in za
leposlovje mu je ostalo le še malo časa.
Pri 35 letih je zbolel za jetiko. Umrl je leta 1881.
INTERPRETACIJA
Junak novele je Bitič, oficir v pokoju, star okoli 50 let. Ni imel visoke pokojnine, a je pozneje
nekaj podedoval, tako da je začel več piti in jesti. Vsak večer točno ob 18.00, je prišel v
krčmo pri Zeleniku in uro kasneje je vedno na istem mestu večerjal telečjo pečenko. Bil je
velik nemškutar in ko si je nekoč po sporu z mladim rodoljubom na hodniku hladil jezo, je
skozi odprta kuhinjska vrata videl, kakšna umazana kuharica mu pripravlja pečenko. To se mu
je tako zagnusilo, da ni več večerjal v gostilni. Tedaj se mu je življenje popolnoma
spremenilo. Kuhal si je sam, a si je s tem kvaril želodec. Potem so mu prijatelji svetovali, naj
se poroči, da mu bo kuhala žena. Ker žensk ni maral, je nasvet najprej odklanjal, vendar se je
bil zaradi telečje pečenke vseeno pripravljen poročiti. Mesarjevo ženo je nagovoril, da je v
njegovem imenu zasnubila mlado in živahno služkinjo. A slučajno je ujel njun pogovor:
mlada služkinja je rekla, da je Bitič navaden kramp in da ga ne vzame za nobeno zlato. To je
Bitiča tako prizadelo, da se ga je napil in zadela ga je kap. Zdravniki so ugotovili smrt zaradi
duševnih pretresov.
Konec novele ni tragičen, saj Jurčič delo konča z ugotovitvijo, da je smrt stotnika rešila skrbi
za pečenko in ženitev ter občutka, da je nepotreben.
ZNAČAJEVKA ali OBRAZ ; ZAČETKI SLOVENSKE NOVELE
Je kratka zgodba, ki ima v središču pripovedno osebo s posebnim, čudaškim ali celo
patološkim značajem, tako da se dogajanje zaplete in razplete okoli njene posebne usode.
Posebej so poudarjene značajske lastnosti osebe. To dokazujejo objektivni realistični opisi
osebe in realističnih dejanj. Glavna oseba ni nič neobičajnega, ne počne nič izjemnega.
Novela je pripovedna zvrst kratkega ali daljšega obsega. Značilnosti novele so: pogosto stroga
zgradba, skop izraz, objektivno pripovedovanje. Pri Slovencih se je pojavila v 19. stoletju,
največkrat pod oznako slika, ali povest. Prve krajše pripovedne zvrsti so se razvile sredi 19.
stoletja. To so bile: povest, potopis, vaška zgodba, značajevka, novela in črtica. Vendar je bilo
med temi zvrstmi težko razlikovati, ker so se njihove poteze mešale. Njihov pomen je bil
velik, saj so v zgodovini slovenske književnosti prvič neposredno v preprostem proznem
govoru predstavljale slovensko življenje ljudi, usode, značaje in razmere.

Novela je bila po takratni veljavni literarni terminologiji imenovana obraz ali slika. Jenkove
in Jurčičeve značajevke pomenijo začetek novelistike pri nas.
PRIPOVEDOVALEC – NJEGOV POGLED NA GLAVNO KNJIŽEVNO OSEBO
S podnaslovom zgodbe Obraz iz našega mestnega življenja je avtor nakazal, da gre za
značajevko ali obraz, torej psihološko novelo, v kateri je z ironično distanco realističnega
pripovedovalca predstavil značajski portret stotnika Bitiča. Kratka novela, zgrajena iz petih
poglavij, je postavljena v malomeščansko okolje. Osrednji lik te novele je avtor zarisal
skrajno realistično, tako je tudi skromno okolje.
Telečja pečenka je realistična značajevka, saj realistični opisi osebe in njenih dejanj, humorne
pripombe in komentarji samo še potrjujejo avtorjevo distanco. Glavna oseba ni nič
neobičajnega, je povprečna in neustvarjalna, vse njeno početje je navada, kar je lastnost
realističnih oseb. Avtorja preteklost ne zanima, ne vidi je kot skrivnost, zanima ga le Bitičev
čas od upokojitve naprej. Bitič je bil tudi velik nemškutar, naiven in občutljiv zaradi lastnega
egoizma. Take značajske lastnosti so povzročile Bitičevo smrt, prejšnjo humorno Jurčičevo
perspektivo pa je nadomestila tragikomičnost.
REALIZEM IN ROMANTIKA V BESEDILU
Besedilo je realistično, to dokazujejo objekti in opisi osebe in realistična dejanja. Romantični
element je lik čudaka, zaradi nepremagljivega poželenja po užitkih najnavadnejše
malomeščanske jedi. Razkrije nam, kako se zlomi povprečen in ostarel človek, ki naleti na
mlado in brezsrčno, malomeščansko žensko.
REALIZEM PRI SLOVENCIH
Poteka od 1848 (smrt Prešerna) do 1899. Značilna je neenotnost, prepletajo se različne smeri.
Z razsvetljenskimi in predromantičnimi sestavinami se prepletajo zlasti elementi iz pozne
romantike, kar velja za prvo polovico obdobja do leta 1881. To polovico imenujemo tudi
obdobje romantičnega realizma. Po letu 1881 je opazen večji razmah Realizma v
pripovedništvu in poeziji.
S Kersnikovimi povestmi iz kmečkega in trškega življenja pa se začne poetični realizem.
Obdobje lahko razdelimo na dva dela: v prvem od leta 1848 do leta 1881 prevladuje ob
razsvetljenstvu in pred romantični dediščini še romantika ter zametki realizma, v drugem od
leta 1881 do leta 1899 ob romantiki nastane prava realistična smer, ki se proti koncu
preusmeri v naturalizem, a brez večjega uspeha.
BIVANJSKE PRVINE
Bitič je v svojem mirnem življenju zelo osamljen. Njegov edini cilj je telečja pečenka, ki jo je
vsak dan – živi za telečjo pečenko. Bitič je oseba, ki si na svetu ne želi ničesar drugega, kot v
miru pojesti svojo telečjo pečenko, je žrtev lastne omejenosti.
VIRI IN LITERATURA
- Branja 2
- Književnost na maturi 2006 (Ana Jesenovec, Jaka Lenardič)
- Svet književnosti 4
Jernej Debeljak

Elementi za interpretacijo:
realistična povest
književne osebe
25. JANKO KERSNIK - JARA GOSPODA
O avtorju
Rodil se je 4. septembra leta 1852 na Brdu pri Lukovici. Izhajal je iz uradniško-plemiške
družine. Že kot gimnazijec je začel pesniti, in sicer najprej v nemščini, nato pa se je pod
vplivom Frana Levca, ki mu je bil domači učitelj, lotil pesnikovanja v slovenščini. Slovenski
glasnik je objavil prvo Kersnikovo pesem z naslovom Gomila. V naslednjih letih so izhajale
njegove pesmi v Slovenskem glasniku in Stritarjevem Zvonu. Postal je tudi notarski
namestnik na Brdu, kasneje pa je tudi prevzel notariat. Poročil se je z Alojzijo Tavčar, hčerko
ljubljanskega hotelirja in posestnika. Ko je začel izhajati leposlovni list Ljubljanski Zvon, je
Josip Jurčič v njem objavil 11 poglavij romana rokovnjači, toda je sredi dela umrl. Kersnik se
je odločil, da bo njegov roman nadaljeval in napisal je še 13 poglavij. Napisal je mnogo del,
med njimi tudi znana romana Ciklamen in Agitator. Postal je tudi Lukoviški župan. Konec
decembra 1896 se je na lovu močno prehladil, in ko se je čez čas začel zdraviti, je bilo že
prepozno, dobil je jetiko na grlu. Spomladi je šel na zdravljenje v zdravilišče Gleichenberg,
toda ni pomagalo, umrl je 28. julija leta 1897 v Ljubljani.
Realistična povest
Realistična povest je daljše večinoma prozno literarno delo. Opisuje predvsem zunanje
dogodke, v katerih nastopa več oseb, vendar pa pisatelja zanimata zlasti ena ali dve osebi, te
osebe pisatelj prikaže čimbolj realistično. Vsa pripoved je usmerjena na zgodbo samo. Povest
je napisana preprosto in nazorno, saj je namenjena preprostemu človeku. Sama zgodba pa
navadno kratkočasi in etično vzgaja. Pisatelj to doseže navadno tako, da ponazori kako misel
z vzgledom iz življenja ter nato moralno jedro dokaže z zgodbo.
Jara gospoda (nastanek)
Povest je pričel pisatelj sestavljati v drugi polovici decembra 1892. Prvi del je bil tako
objavljen v januarski številki Ljubljanskega Zvona. Kersnik je Jaro gospodo sestavljal od
številke do številke, tako je to njegovo delo izhajalo v Zvonu še celo leto 1893. Pridevnik jara
pomeni v svojem pomenu tisto, kar se seje pomladi (Jaro žito). V pomenu jara gospoda pa je
pomen ekspresiven in označuje tistega, ki še ni dolgo v sedanjem, višjem družbenem
položaju, ki je torej prevzel zahtevnejše socialne navade in obnašanje, hkrati pa zanje še nima
prave duhovne in moralne podlage.
Književne osebe
Točajka ANČKA
Ančka je temnolaso in temnooko dekle, vitke in srednje rasti. Odar so ji umrli prvi starši, živi
pri očetu Krači, ki je z njo v daljnem sorodstvu. Kot točajka je bila vsem priljubljena,
predvsem zaradi svoje veselosti in lesketajočih se oči. Sicer je neizobražena, zna le toliko, da
ti "dobro spenjeno pivo ponudi kot sveže". Tudi ne ve dosti o običajih obnašanja višje družbe.
Pozneje očita Andreju Vrbanoju, zakaj jo je vzel, ko je vendar vedel, kakšna je in kaj zna.
Sodnik VRBANOJ
Andrej Vrbanoj je po svojem rodu kmet, vendar se z visoko izobrazbo povzpne. Po
političnem prepričanju je narodnjak, kar gre malce v nos novemu župniku. Ob prihodu je še

neoženjen, vendar ga kolegi v krčmi hitro pripravijo do tega, da si izbere ženo. Tu neumno
seže po točajki, za katero notar pravi, da je "cvet, katerega svaljkaš po rokah". Drugače je
pošten mož, vendar Ančki ni v oporo in se kmalu (ponovno) zaljubi v Julko.
Adjunkt PAVEL
Pavel v tej povesti predstavlja osebo, zaradi katere se vsa stvar pravzaprav zaplete. Še pred
sodnikovim prihodom je Ančki v šali govoril, kako jo ima rad, vendar se mu je ta misel po
Vrbanojevi poroki spremenila v moro, ki ga je preganjala dan in noč. Pred plesom ob
stoletnici fare ji je priznal, da jo ljubi, pozneje pa jo je celo poljubil. Ker je imel tisti čas
Andrej preveč dela z Julko, ni opazil ničesar, vendar mu je kasneje nekdo poslal pismo na to
temo.
Povzetek
V Groblje prispe pismo, kjer piše, da bo prišel sodit nov sodnik po imenu Andrej Vrbanoj. V
Krčmi se vaščani sprašujejo, kdo je to, samo andjunkt Pavel ga je poznal in dejal je, da je
neroden, neporočen in ima štiriintrideset let. Pavel in notar Tine sta pripovedovala svoje
dogodke izpred 15 let. Med temi dogodki tudi opisujeta Andreja ter kako sta Andrej in Pavel
že pred leti oba osvajala isto dekle-Julko, vendar je ni noben osvojil, tako je že takrat med
njima prišlo do prikritega sovraštva oziroma rivalstva. Minilo je nekaj časa in Andrej Vrbanoj
je prišel v Groblje, da bo postal sodnik. Ker je bil Andrej tako razgledan in v višjem
družbenem sloju, so ga vaške imenitnice vabile, da bi si izbral katero hčer za nevesto. Sodnik
Vrbanoj se je zaljubil v Ančko, ki je bila točajka v Krčmi. Vendar je vedel da ja Ančka všeč
tudi Pavlu, kar je bil tudi razlog, da se je Andrej začel videvati z njo. Ni minilo nekaj časa, ko
sta se Andrej in Ančka poročila. Vsa gospoda, ki so vabile Andreja pa postane zavistna.
Ančka je potrta in išče v možu oporo, a ji je ta ne nudi. V vas je prišla veselica, obletnica fare,
ki je bila v prostorih Kračeve krčme. Tam andjunkt Pavel poljubi Ančko in Ančka ga vpraša,
če jo res ljubi. Odgovori ji, da jo. Prav tako je na veselici Julka in Andrej se zopet 'zagreje'
zanjo. Pavel Ančko potem vsak večer pospremi domov, ampak Andrej Vrbanoj sploh ni
razumel kaj se dogaja med njima. Dokler ne dobi na mizo pismo, ki pravi da sta Pavel in
Ančka zaljubljena. Sodnik Andrej takoj pokliče adjunkta Pavla in ga vpraša, če je to res.
Pavel mu vse prizna in Andrej nažene Pavla in Ančko.
Po tem dogodku je minilo 10 let od kar se je Ančka ločila od Andreja. Postala je revna, vsa
raztrgana in lačna. Odšla je v neko Krčmo, da bi dobila juho. Zaradi beračenja je odšla na
sodišče, kjer ji sodi Pavel. Sodi ji 3 dni zapora zaradi beračenja. Ona jim je rekla, da je zelo
bolna, ampak ji sodnik ni verjel. Po dveh dneh je zaradi bolezni umrla. Pokopali so jo tam,
kjer so brezdomci. Na pogreb je prišel samo Pavel.
Viri: -www.dijaski.net
-www.wikipedia.org
Literatura:
Janko Kersnik – Jara gospoda
Kregar Robert

26. JANKO KERSNIK - V ZEMLJIŠKI KNJIGI
Pojmi in prvine za interpretacijo:
- okvirna pripoved
- slika kot vrsta realistične pripovedi
- pripovedovalec, njegov odnos do upovedene resničnosti, do književnih oseb
O AVTORJU
Janko Kersnik (1852-1897) se je rodil v plemiški družini na gradu očetu Jožetu, ki je bil
sodnik, in materi Berti Hoffern, ki je bila plemkinja v brdskem gradu, blizu Lukovice pri
Domžalah. Svojo mladost je Janko preživel na Brdu in v Lukovici, ki je bila takrat tipično
podeželsko gnezdo. Po končani gimnaziji v Ljubljani oz. po izstopitvi iz sedmega razreda (bil
je namreč zaveden Slovenec in bi bil zaradi tega izključen), ga je doma zasebno poučeval
Fran Levec in ga navdušil za slovensko književnost. Nato je študiral eno leto pravo na
Univerzi na Dunaju, potem pa je nadaljeval na Univerzi v Gradcu, kjer je leta 1874 končal
študij prava. Postal je pripravnik na finančni prokuraturi v Ljubljani, leta 1878 pa je pri dr.
Zupancu prevzel mesto notarskega namestnika na Brdu. Čez dve leti je naredil notarski izpit
in ostal notar vse do smrti. Leta 1883 je bil prvič izglasovan za deželnega poslanca. Nato je
bil izvoljen za predsednika podružnice Kmetijske družbe, spomladi leta 1885 pa za župana
lukoviške občine. Leta 1889 je bil ponovno izvoljen v deželni zbor. Čez šest let je nevarno
zbolel za sušico v grlu, zaradi katere je leta 1897 umrl.
Ob Tavčarju je Kersnik naš najboljši pisatelj pred Cankarjem. Pretežno opisuje vaško in
malomeščansko življenje, kar je oboje dobro poznal.
Realistično delo s kmečko tematiko – Kmetske slike - so ciklus 8 novel in kratkih zgodb ter
drugi najpomembnejši novelistični ciklus našega realizma, za Tavčarjevimi zgodbami Med
gorami. V primerjavi s pretežno ljubezenskimi zgodbami v zbirki Med gorami je pri
Kmetskih slikah viden premik k predvsem denarni, lastninski problematiki. Nedvomno je
Kersnika bogato navdihovala lastna notarska praksa. Ciklus sestavljajo naslednje zgodbe:
Ponkrčev oča, Rojenica, V zemljiški knjigi, Mačkova očeta, Mohoričev Tone, "Otroški
dohtar", Kmetska smrt in Mamon.
OKVIRNA PRIPOVED
V dolgočasnem večernem vzdušju navadne vaške krčme, se srečata advokat doktor Pavlin in
zdravnik doktor Sever. Življenjsko praznoto preganjata z igranjem domine. To okolje
dopolnjuje zaspana točajka. Kmalu pa advokat začne pripovedovati zdravniku zanimivo
zgodbo, v središču katere je navaden uradni akt – izpisek iz zemljiške knjige. Na tem
suhoparnem dokumentu ga zanima predvsem nekaj vknjiženih številk – troje intabulacij, ki
pomenijo zgodovino denarnih obremenitev oziroma zadolžitev nekega kmečkega posestva.
Pripoveduje mu o usodi Znojilčevega posestva, katerega je po smrti očeta Znojilca v last dobil
sin Tomaž, mlajši sin Matevž je dobil 300 goldinarjev dote in rejenka Lajda 50 goldinarjev.
Tomaž je gospodaril na posestvu, Matevž in Lajda pa sta šla služit. Njuni doti je sodišče
vknjižilo na Tomaževo posestvo, na prvo mesto, ker doslej tam ni bilo še nobenega dolga. To
je bila prva vknjižba v zemljiški knjigi Znojilčevega posestva.
Po šestih letih se je Matevž vrnil domov in ostal tam za hlapca. Nekega dne na je na vaškem
praznovanje srečal Lajdo, ki je bila takrat stara 18let. Med njima je vzklila ljubezen in kmalu
je Lajda zanosila. Matevž ni prevzel odgovornosti in odšel na Hrvaško. Lajda je rodila sina

Lukca, kateremu je Matevž dal zapisati svojih 300 goldinarjev dote, katero so vknjižili v
zemljiško knjigo.
Matevža je v Slavoniji ubilo drevo, Lajda je umrla za sušico, sin Lukec pa je služil na
Znojilčevem posestvu. Zgodilo pa se je, da so Lukca ubili. Ker je bil Lukec nezakonski otrok,
njegova mati pa je bila mrtva, ni imel dedičev, zato je njegovo premoženje zapadlo erarju ali
državni blagajni. »Erar« je Znojilca tožil za denar. Ker le ta ni mogel plačati dolga, je bilo
posestvo pri izvršilni dražbi prodano. Kupil pa ga je advokat dr. Pavlin.
SLIKA KOT VRSTA REALISTIČNE PRIPOVEDI
Kersnik v svoji pripovedi v skopih črtah razvije prvo, drugo in tretje dejanje svoje zgodbe o
Znojilčevem posestvu. Pred bralca je postavil drobec gole resničnosti, kjer je v kratkih treh
intabulacijah zapisan cel roman. Glavno izhodišče zgodbe je banalno neznaten uradni akt, po
katerem nosi delo tudi naslov.
PRIPOVEDOVALEC, NJEGOV ODNOS DO UPOVEDENE RESNIČNOSTI IN DO
KNJIŽEVNIH OSEB
Pripovedovalčev odnos do književnih oseb je bil realističen, v ospredju je uradni akt –
zemljiška knjiga, katera je vplivala na usodo Znojilčeve posesti in vseh ljudi, ki so bili
vpleteni v zgodbo. V središču pozornosti je človekova ujetost v socialne in materialne
činitelje, ki določajo njogovo usodo. Uradniki so bili brez posluha za globlje življenjske in
človeške reči. Advokat dr. Pavlin se v svoji pripovedi zaveda, da vse vpletene osebe v zgodbi
niso imele nobene možnosti, da bi kakorkoli spremenile tok dogajanja.
VIRI IN LITERATURA:
- http://sl.wikipedia.org
- Književnost na maturi 2007
- Književnost na maturi 2008
- Janko Kersnik – Kmetske slike
Lucija Šmalčič

IVAN TAVČAR - V ZALI
Pojmi in prvine za interpretacijo:
- cikel zgodb z okvirno povestjo
- pripovedovalci
- vpliv usode in družbenih razmer na življenje književnih oseb
- skupna tema, ideja
- romantika in realizem v besedilu
O AVTORJU
Rodil se je leta 1851 v Poljanah nad Škofjo Loko. Osnovno šolo je končal v domačem kraju. S
pomočjo dveh očetovih bratov, ki sta bila duhovnika, je šolanje končal v Ljubljani. Leta 1871 je na
ljubljanski gimnaziji opravil maturo in se odpravil na Dunaj študirat pravo. Ker so domači
pričakovali, da bo postal duhovnik, ga kot bodočega sodnika niso več finančno podpirali in mladi
Tavčar se je na Dunaju kar težko preživljal. Kasneje je dobil Knafljevo štipendijo, ki je težave
omilila. Po končanem študiju se je leta 1875 vrnil domov in se zaposlil kot odvetniški pripravnik v
Ljubljani. 1877 je napravil doktorat, 1884 pa je v Ljubljani odprl odvetniško pisarno, ki jo je vodil do
smrti (l. 1923). Tavčar danes velja za enega naših najboljših pripovednikov, ta sloves pa si je pridobil
s pripovednimi deli iz zrelega in poznega obdobja. Zanimivo je, da je v tem obdobju pisal najmanj,
pa vendar je po skoraj desetletni prekinitvi pisanja napisal povest Cvetje v jeseni in roman Visoška
kronika. Slednji besedili pomenita vrh Tavčarjeve vaške in zgodovinske proze.
POVZETEK VSEBINE
V Zali je cikel štirih zgodb, povezanih v okvirno pripoved. Uvod vsebuje poetičen opis Zale
in divjega petelina, zaljubljene ptice, ki jo pogubi prav ljubezen, saj je zaradi nje slepa in
gluha. Tavčar in gospod Andrej, kaplan v Lučinah, gresta lovit divjega petelina, spremljajo pa
ju trije strastni lovci: žalostni Miha, šepasti Tinče in Jernač izpod Skale. Ko pridejo na mesto,
si postavijo šotor in skuhajo čaj. Da jim čas hitreje mine, si pripovedujejo zgodbe. Sporočilo
in s tem rdeča nit vsake zgodbe je, da nam je ljubezen vsem v pogubo, torej tudi ljudem, ne le
divjemu petelinu. To misel pisatelj utemelji tudi kot uvodno in sklepno v okvirni pripovedi.
CIKEL ZGODB Z OKVIRNO POVESTJO
Prvo zgodbo je povedal kaplan Andrej. Duhovnik Amandus, je živel in deloval v času
protireformacije oz. v času njegove vodje, Tomaža Hrena.
Duhovnik Amandus je bil navdušen lovec. Ko je nekoč odšel na lov, ga je napadel in ranil
medved. Prenesli so ga v hišo gozdarja Marka, kjer zanj skrbi hči Katarina. Nekoč Amandus
opazi, da Katarina prebira protestantsko biblijo, ki je prepovedana, zato ji jo vzame. Ker v
duhovniku vidijo sovražnika, ga položijo ponoči v mrzlo noč, da bi umrl. Katarina ga je rešila,
da bi zanj skrbela. Vendar je duhovnik želel čimprej domov na grad, kajti zavedal se je, da je
zaljubljen v Katarino, kar mu njegov poklic prepoveduje. Njegove sluge ga odnesejo na grad,
vendar med potjo izdihne. Pogubila ga je ljubezen do mlade deklice, ker je šel na pot, ki je ni
zmogel. Po Andrejevi zgodbi, ki jo vsi pohvalijo, da je zanimiva, gredo možje na lov.
Nato pripoveduje svojo zgodbo Jernač izpod Skale, ki je pravtako navdušen lovec. Svojo
zgodbo pove v prvi osebi. Ujet je v ljubezenskem trikotniku in neuspešni tekmec
Repnikovemu Tomažu. Ker je pretepel Tomaža, se je umaknil v Ameriko. Ko se je vrnil, se je
vstavil v Repnikovi gostilni, kjer je izvedel da se je Tomaž poročil z Rezo. Ker ga je Tomaž

azjezil, ga je udaril s stolom po glavi. Zaradi tega je moral v zapor. Tomaž se je začel vdajati
pijači, zapravil vse svoje imetje in kmalu umrl. Tudi Jernač se je vdal pijači, včasih pa je
pomagal vdovi Rezi, vendar se z njo ni nikoli poročil.
Popoldne prosijo žalostnega Miho, naj še on pove svojo zgodbo; on pa začne tako jokati, da
ne more niti govoriti. Zato prevzame besedo šepasti Tinče.
Šepasti Tinče je kmet. Svojo zgodbo pove v prvi osebi. Živi v družini, kjer so bile same hčere.
Zaljubil se je v domačo hčerko Lenčiko. Ta pa ga ni marala, ker je bil šepast. Zaljubljena je
bila v Pečarjevega Miha in je z njim tudi zanosila. Vendar je Miha odšel v Ameriko. Ker je
odšel v Ameriko je ostala sama. Ker jo je imel še vedno rad, sta se poročila. Ko jo je peljal na
novi dom, sta srečala Miho, ki se je vrnil iz Amerike. Lenčka je pobegnila nazaj v Ameriko,
hčerko pa pustila Tinetu, ki je zanjo skrbel kot da je njegova. Čez več let se Lenčka vrnila k
Tinčetu umret. Kmalu za njo je prišel tudi Miha, popolnoma obubožan. Tinče mu še vedno
pomaga, in mu včasih prinese hrano.
Vsi potrdijo da je Tinčeva zgodba najlepša. Nato se po nekaj kozarcih popitega vina opogumi
še žalostni Miha in pove svojo zgodbo, tudi on v prvi osebi.
Str. 4
Žalostni Miha se je že zelo mlad poročil z žensko, ki mu jo je izbral oče. Žena ga je varala s
hlapcem. Miha se je vljudno umaknil v Ameriko. Ko se je vrnil nazaj, sta imela hlapec in žena
otroka, namesto njega pa je sedaj v hiši gospodaril hlapec. Mihu je bilo vsega dovolj, zato je s
pomočjo drugih hlapcev ljubimca svoje žene spodil od hiše. Iz maščevanja ga žena še vedno
pretepa, kadar je pijan. Zato je rekel » Ljubezen je vsem v pogubo« velja za ljudi in živali !
PRIPOVEDOVALCI
Pisatelj pripoveduje zgodbo v prvi osebi, zato je prvoosebni pripovedovalec. Pove uvod in
se oglaša kot povezovalec vseh štirih zgodb ter poročevalec o sprotnem dogajanju na lovu.
Poleg njega nastopajo kot pripovedovalci tudi druge književne osebe: Jernač, Tinče in Miha
so prvoosebni pripovedovalci, pripovedujejo o lastnih nesrečah, povezanih z ljubeznijo;
duhovnik Andrej pa je tretjeosebni pripovedovalec – pove zgodbo o Amandusu, saj
pogubnosti ljubezni zaradi katoliških moralnih razlogov ne more dokazovati iz lastnih
doživetij.
VPLIV USODE IN DRUŽBENIH RAZMER NA ŽIVLJENJE KNJIŽEVNIH OSEB
Tri zgodbe – zgodba Jernača izpod Skale, šepavega Tinčeta in žalostnega Mihe – so
vsebinsko in slogovno povezane: dogajajo se v stvarnem, sodobnem okolju Poljanske doline,
kmečko življenje je predstavljeno stvarno, avtor ga ne idealizira. Osrednji lik v vsaki zgodbi
je preprost vaški človek, ki pa je sposoben zelo globokega čustvenega doživljanja, kar ga
pahne v nesrečo. Zgodba o Amandusu pa se od preostalih razlikuje, saj je zgodovinska snov.
Sreča v ljubezni ni bila usojena nikomur od pripovedovalcev, kar je dosti vplivalo na njihovo
življenje, saj niso bili srečni, čeprav se niso popolnoma prepustili nesreči in še vseeno živeli
svoje življenje.
SKUPNA TEMA, IDEJA
Povest V zali ima čustven uvod. Začne se, ko zima odhaja in v gozd prihaja pomlad. Tudi
okviren del povesti je čustven, saj pripovedujejo kmetje in duhovnik svojo zgodbo, v kateri je
vsak po svoje trpel, vendar so imeli skupno točko - ljubezen je bila vsem v pogubo!

Torej skupna tema in ideja je ljubezen, ki je vsem v pogubo, tako ljudem kot živalim.
ROMANTIKA IN REALIZEM V BESEDILU
Značilnosti realizma v besedilu:
- osebe in dogodki so prikazani objektivno, brez olepšavanja
- pripovedništvo ima prednost pred liriko
- prikazovanje vsakdanjega, tipičnega življenja
Značilnosti romantike v besedilu:
- izpovedovanje svojega osebnega videnja sveta
- govor o izgubljeni, prepovedani ljubezni
- neskladje med idealom in resničnostjo
- iz vsakdanjosti so se poskušali zatekati v naravo
VIRI IN LITERATURA
- http://sl.wikipedia.org
- Književnost na maturi 2007
- Književnost na maturi 2008
Lucija Šmalčič

27. IVAN TAVČAR - VISOŠKA KRONIKA
Pojmi za interpretacijo:
-zgodovinski roman
-književna oseba v vlogi pripovedovalca
-psihološka oznaka glavnih književnih oseb, dejavniki, ki vplivajo na njihovo ravnanje
AVTOR
Avtor romana je Ivan Tavčar, ki se je rodil leta 1851 v Poljanah nad Škofjo Loko. V svoja
dela je uvajal dialektizme iz narečja Poljanske doline. Kot doktor prava se je ukvarjal tudi s
politiko. Bil je ljubljanski župan.
V svojih delih se je ves čas gibal v kmečkem okolju in rad posegal v zgodovino. Njegovi
junaki doživljajo nenavadne usode. Tavčar je bil po slogu bolj romantičen kot Kersnik.
NASTANEK
Visoška kronika je zadnje Tavčarjevo delo. Napisal ga je leta 1919, da bi dokazal, da je kljub
starosti ohranil ustvarjalno moč. Na posestvu Visoko je našel zapiske o visoškem arhivu in
sklenil napisati trilogijo o življenju na posestvu, vendar mu je uspelo končati le prvi del, nato
ga je prehitela smrt.
Visoška kronika je zgodovinski roman. V središče romana je postavil dve osebi: očeta
Polikarpa in sina Izidorja - kronista in hkrati pripovedovalca romana. Roman je napisan v
obliki kronike.
ZGRADBA
Roman obsega 14 poglavij. V prvih sedmih sta v ospredju skrivnosti Polikarp Khallan in
njegova življenjska zgodba. V drugi polovici romana se zgodba osredotoča na Izidorja. Vrh
tega dela je v 13. poglavju, opis preizkusa, ali je Agata čarovnica, ki naj bi odločil o Izidorjevi
nadaljnji usodi. Zgodba je sintetična in analitična.
ZGODOVINSKI ROMAN
Visoška kronika je zgodovinski roman zato, ker pripoveduje o zgodovinskih dogodkih v času
1630-1716. To je čas tridesetletne vojne med katoličani in protestanti, obdobje
protireformacije, ki je bilo živo še v začetku 18. stoletja. Snov za roman je Tavčar našel v
zgodovinskih virih, v kroniki visoškega posestva, v ljudskih pripovedovanjih in spominih.
KNJIŽEVNA OSEBA V VLOGI PRIPOVEDOVALCA
Izidor Khallan pripoveduje zgodbo v prvi osebi, vendar ne o sočasnem dogajanju, temveč o
nečem, kar se je zgodilo že pred leti. Pripoveduje po svojem spominu. Časovna odmaknjenost
pripovedovalcu omogoča objektivnejši odnos do dogajanja, v katerem je tudi sam udeležen.
Tako je starinsko obarvan slog utemeljen tudi s pripovedovalcem.
OZNAKA OSEB
V romanu poleg Polikarpa in Izidorja nastopa tudi precej drugih oseb; pomembni so še Jurij,
Agata in Margareta.

Polikarp je postaven in močan človek, osoren in nasilen do vseh, tudi do najbližjih, hkrati pa
poln notranjih nasprotij in napetosti. Ko sina zaloti v svoji sobi in mu v besu odseka prst, ga
spoznamo kot krutega, divjega in brezčutnega človeka neobvladljive jeze. Enako silovito kot
njegova jeza pa je tudi njegovo kesanje; prav tako kot muči druge, trpinči tudi samega sebe.
Njegov lik je popoln, šele ko se razkrije huda preteklost. Šele tedaj spoznamo, da je
obremenjen z vojnimi grozotami in hudim občutkom krivde zaradi uboja Jošta
Schwarzkoblerja.
Izidor je prestrašen, nesamozavesten otrok, ki se zelo boji svojega očeta, hkrati pa ga spoštuje.
Odraščanje v senci mogočnega očeta naredi iz njega neodločnega človeka, ki se je pripravljen
brez razmišljanja podrediti vsaki avtoriteti, naj je to oče, cerkvena gosposka ali posvetna
oblast. V vsakdanjem življenju je dober človek, v hudih preizkušnjah pa se izkaže za
sebičneža, ki ni pripravljen trezno razmišljati. To se pokaže predvsem ob čarovniškem
procesu. Škof mu pove, da ne verjame v čarovnice, in mu jasno nakaže, kako lahko reši
Agato, vendar je Izidor slep in gluh za vse. Dvomi o Agatini nedolžnosti, pri tem pa ves čas
misli na sramoto, ki bi gotovo spremenila Visoko in njegove prebivalce, predvsem pa njega
samega. Pozneje spozna svojo krivdi in se sramuje svojega ravnanja. Iz tega izvira njegova
odločitev, da se odpove posestvu ter ga prepusti bratu Juriju in Agati.
Jurij je povsem drugačen kot Izidor, pogumnejši in veliko manj vdan v usodo. Njegov lik je
najbolj v ospredju ob čarovniškem procesu in preizkusu z vodo. Na procesu se ne boji javno
pokazati naklonjenosti do Agate, predvsem pa na glas povedati, da ne verjame v čarovnice.
Ob preizkušnji odločno plane v vodo in reši Agato, medtem ko Izidor ves ohromljen stoji ob
rečnem bregu, saj v njem še vedno "gloda" misel, da je Agata morda kljub vsemu kriva.
Ženski liki so predstavljeni veliko bolj bledo in neizrazito kot moški, s precej manj psihološke
poglobljenosti. Ženske so nežne, ljubeče, zveste, plemenite, vdane družini in delavne. Taki
notranji odličnosti ustreza tudi zunanja lepota. Vse to velja za Agato in Margareto. Obe sta
romantično idealizirani.
Zaradi zelo izpostavljenih značajev Polikarpa in Izidorja, predvsem po zaslugi prikaza njune
psihološke strani, lahko Visoško kroniko uvrstimo tudi med psihične oz. psihološke romane.
MISEL
Vodilna misel romana se nam razkrije ob Izidorjevi usodi. Izidor v odločilnem trenutku kot
človek odpove. Ta sodba je v romanu jasno izražena, izreče pa jo Joannes Franciscus, ko
Izidor pride prosit za Agato in škof spozna, da mladeniča ne skrbi usoda nesrečne Agate,
marveč usoda obeh visoških kmetij, ki bi ju ob Agatini obsodbi zadela velika sramota.
Človekovo življenje mora torej temeljiti na svobodnem mišljenju, razumu in odločnosti, to pa
so lastnosti, ki v romanu odlikujejo Jurija in ne Izidorja.
Viri in literatura:
-Književnost na maturi 2009
Blažka Klemenčič

Pesniška vrsta
Zgradba, oblika
Pesniške podobe
Pogled na naravo
Romantične prvine
28. Simon Jenko - OBRAZI
Simon Jenko se je rodil 27.10. 1835 kot prvi sin siromašnih kmečkih staršev v Podreči na
Sorškem polju. Svojo šolsko pot je začel na ljudski šoli v Smledniku in v Kranju. Potem se je
vpisal na gimnazijo v Novem mestu, tam ga je pod svoje okrilje vzel stric frančiškan
Nikolaj.Nato ja nadaljeval šolanje v Ljubljani kjer je končal gimnazijo,tam se je srečal s
prijatelji iz kranjske ljudske šole (Erjavec, Mandelc, Zarnik idr.), s katerimi so kasneje
ustanovili literarni krožek in začeli pisati ilegalni rokopisni dijaški list Vaje (1854-1855).
Jenko je s pesnikovanjem začel že v Novem mestu.
Jenko je najprej študiral klasično filologijo, nato zgodovino in na koncu pravo. Naposled mu
je z Levstikovim priporočilom uspelo prepričati založnika Giotinija in tako je pesniška zbirka
Pesmi izšla novembra leta 1864 (sicer z letnico 1865). Od avgusta 1866 je postal pripravnik
pri odvetniku Prevcu v Kamniku vse do svoje smrti v Kranju.
Obrazi
Obrazi pomenijo podoba slike.V 19. stoletju je pomenil epsko-razpoloženjsko pesem, pa tudi
krajšo pripovedno prozo.
Združuje 21 pesmi.Pesmi govorijo o naravi in življenju nasploh.Uvodni obraz je brez
označene številke (Vstala je narava), vse druge pesmi so oštevilčene. Sprva je v obraze
vključil tudi domovinske pesmi, a jih je kasneje izključil.V ciklu lahko opazimo več idejnih
teženj. V uvodnem obrazu najdemo programski pomen. Pove, da so pesmi podobe ali slike, ki
so več kot le stvarna podoba zunanjega predmeta, sveta. Predmet je neodvisen od avtorja, ki
je ustvaril podobo. Ustvarjalec slika predmet, kot ga vidi od zunaj. Program obrazov je
realističen
V ciklu Obrazi lahko najdemo 4 skupine pesmi:
romantične, ljubezenske pesmi - zanje je značilno, da je narava personificirana in je
subjekt z njo v soglasju (obraz O večerni uri)
romantične pesmi, v katerih odseva človekova subjektivnost (obraz Med borovjem
temnim)
deziluzije ali razočaranja - premik v realizem, neskladje med človeško subjektivnostjo
in stvarnostjo zunanjega sveta; narava človeka sploh ne opazi; stvarnost je močnejša,
človek je šibek (obrazi Zelen mah obrašča, Mlade hčere truplo, Ko je sonce vstalo)
realistični obrazi - svet je sprejet kot stvarno dejstvo (obraz Zida drobna mravlja)

Zgradba
Pesmi so kratke, vsaka ima 3 kitice. Tudi verz je kratek - šestzložen krakovjak, slog je
preprost, prilastkov je malo.
Pesniške podobe
× V obrazu Ko je sonce vstalo pesnik predvsem hvali velikansko moč sonca, vendar
pa je sonce samovšečno in mu pove, da se zaveda svoje mogočnosti, saj mu bo sijalo
tudi nad njegovim grobom.
× V pesmi Mlade hčere truplo želi pesnik prikazati moč narave in njeno radoživost
polaga ob rob žalosti matere, ki joka ob grobu, ker je pravkar izgubila svojo hčer.
× Pesem Med borovjem temnim je prav gotovo sam vrh Obrazov. V njej pesnik govori
o osamljenosti človeka nasploh, vendar pa to osamljenost metaforično prenese na
brezo, ki se je v igri narave zasadila med borovci. V pesmi se skriva ogromno
pesniškega podobja in sicer: človeka pesnik primerja z brezo, veter predstavlja sla,
sonce predstavlja boga ... Pesem je tudi s stališča kakovosti figur ena najboljših saj v
njej opazimo zamenjan besedni red, metafore ...
Realističen pogled na naravo
Jenkovi Obrazi nasploh jemljejo vse motive iz narave in jih prenašajo na človeka.
Človekovo majhnost primerjajo z mogočnostjo narave
Viri in literatura:
‐ www.dijaski.net
‐ slovenska književnost med romantiko in realizmom
Žan Peter Romih

- o avtorju
- intrepretacija
- slogovne značilnosti
- viri
O avtorju
29. Simon Gregorčič - ČLOVEKA NIKAR
Simon Gregorčič je pesnik slovenskega realizma. Njegov slog pisanja je razmišljujoč in
didaktičen, v pesmi Človeka nikar pa tudi pesimističen.
Rodil se je leta 1844 v vasi Vrsno pod Krnom pri Kobaridu srednjemu kmetu. Po goriški
gimnaziji je hotel študirati klasično fizologijo. Zaradi gmotnih razmer se je odločil za
bogoslovje, ki ga je končal v Gorici. Postal je kaplan v Kobaridu. Tu je doživel idealno
ljubezen do Dragojile Milekove, zato so ga kazensko prestavili v Branik, kjer je začel
bolehati. Umrl je leta 1906. Gregorčič je bil telesno in duševno krhek človek, primanjkovalo
mu je razumske volje, s katero bi obvladoval depresivna razpoloženja. Zaradi duhovniškega
poklica, ki si ga je prostovoljno izbral, je bil vse življenje razdvojen. Bil je iskren katolik,
vendar je hrepenel po družbi, ljubezni in družini, zato je težko prenašal duhovniški celibat,
osamljenost in disciplino. Ta razklanost je postala glavna tema njegove poezije. Napisal je
štiri zvezke Poezij, od katerih je zadnji izšel po njegovi smrti. Najpomembnejša je prva zbirka
Poezij, ki jo je teolog Anton Mahnič napadel, posebno pesem Človeka nikar. Pesniku je očital
panteizem in pesimizem ter odmik od katoliške dogme in morale. Mahničev napad je
Gregorčiča močno prizadel in njegova pesniška moč je začela usihati.
Pesem Človeka nikar je ena najbolj znanih Gregorčičevih življenjsko izpovednih pesmi.
Pesem je spesnjena v obliki pogovora z Bogom, ki si ga pesnik zamišlja kot stvarnika bitij in
stvari. V prvem delu opeva božjo ustvarjalnost in svet, ki iz njega izvira. Ta svet je v
nenehnem gibanju, tako da prave smrti v njem ni, saj se iz bitja neprestano poraja novo bitje.
Ta miselnost je blizu panteizmu, zato je izzvala Mahničev napad. V drugem delu Gregorčič
razmišlja o lastnem posmrtnem življenju in prosi Boga, naj iz njegovega telesa ne ustvari
novega človeka, ki bi moral trpeti, kot on sam. Sklepna ideja pesmi je prikaz pesnikovega
življenja. Ta prikaz je osebno negativen in pesimističen, ni pa splošno veljaven, pesnik misli
nase, ne pa na človeštvo.
Interpretacija
Pesnik začne s hvalnico Bogu. Pravi, da je zrl v delavnico Boga, da je videl, kako je ustvarjal
bitja in kako se nobena stvar ni porazgubila. Zrl je v njegovo delavnico in poleg večnega
življenja videl, kako vse teče, se vrti, nikjer ni smrti. Potem pa se začne tožba, v kateri pove,
da ljudje tožijo, ko jim umre nekdo drag, in se vpraša, zakaj, ko vendar smrti ni. Začne se
molitev k stvarniku: " Začetnik moj, ki si me ustvaril...". Spet hvalnica Bogu. Pravi namreč,
da je Bog poln ljubezni in resnice. Potem sledi še prošnja Bogu, ko prosi, da naj iz njegovega
posmrtnega prahu ustvari karkoli, le tako trpečega človeka, kot je on (pesnik) ne. Ravno ta
pesem je primer, kako je stara oblika molitve dobila novo vsebino, ki je čisto literarna in v
pravem pomenu umetniška. Začne se kot hvalnica bogu, spremeni se v molitveno prošnjo, ki

pa nima običajne verske vsebine. Njena ideja je z verskega stališča celo nenavadna. Je pa tudi
primer pesimizma, značilnega za 19. stol., imenovanega svetobolje ali svetožalje. Ta pesem je
torej osebno in življenjsko izpovedna.
Slogovne značilnosti
Je oblikovno zgrajena iz oseminštirideset verzov. Rima je svobodna, tudi oblika pesmi je
svobodna. Pesem ima jambsko metrično osnovo in nekitično obliko. Zadnji verz je napisan v
dvostopnem jambu, ostali so napisani v nadštevilnem štiristopnem jambu. Uvodni stavek je
zvočno zvezan z dvema paroma zaporednih rim. Obe vsebinski enoti se začenjata s podobnim
nagovorom stvarnika (V delavnico sem tvojo zrl, začetnik moj, ki si me ustvaril). V pesmi
najdemo personifikacije (prelivajoče se srce), mnoge okrasne pridevke (brezumni svet),
pravtako je podobna psalmom in tudi zelo izpovedna.
Vir:
- internet (www.dijaski.net)
Marino Oman

Prvine za interpretacijo:
30. ANTON AŠKERC - MEJNIK
Balada; realistični slog
Pripovedne in dramatične prvine: dialog, monolog
O AVTORJU
Anton Aškerc (1856-1912)
Rodil se je 9. januarja v vasi Globoko pri Rimskih Toplicah. Izhaja iz revne kmečke družine.
Študij bogoslovja je končal v Mariboru, nato je kot duhovnik ostal in deloval na Štajerskem.
Leta 1880 je objavil svojo prvo pesem v Zvonu. Najprej je pisal lirske izpovedne pesmi po
Stritarjevem in Gregorčičevem zgledu. Po letu 1882 se je usmeril v epsko poezijo. Pisal je
balade in romance; snov zanje je zajemal iz slovenske in slovanske mitične preteklosti, bajk in
legend. Prva pesniška zbirka Balade in romance je izšla leta 1890. Zbirko je ostro napadel
dr.Anton Mahič. Motile so ga svobodomiselne narodnostne in socialne ideje v Aškerčevi
poeziji. Zaradi konflikta s katoliško cerkvijo so Aškerca predčasno upokojili. Od leta 1898 do
smrti je bil mestni arhivar v Ljubljani. Je najpomembnejši epski pesnik v obdobju med
realizmom in romantiko na Slovenskem.
VSEBINA PESMI
Kmet Martin se je po dobri kupčiji na sejmu, kjer je prodal par volov, vračal domov. Šel je skozi
gozd, kjer naj bi strašilo. Martin se je spodbujal, da ga ni strah, saj je včasih pri vojakih cele noči stal
na straži. Ko pa je prišel do gozda, je nenadoma iz teme zaslišal glas. Duh se je izpovedoval, saj je,
ko je bil še živ, premaknil mejnik za dva sežnja na Martinovo stran. In zdaj to breme nosi s seboj.
Kar naenkrat pa se je zabliskalo in Martin je zagledal predseboj soseda Vida, ki je nosil mejnik.
Martin jo je hitro popihal domov ne da bi vedel kako. Naslednje jutro pa je izvedel, da je ponoči
umrl njegov mejaš - sosed Vid.
BALADA
Balada je ( lirsko-epska pesem), ki po navadi obravnava kak nenavaden dogodek. Zapisana je
v vezani besedi in ima notranjo zgradbo v obliki dramskega trikotnika. Praviloma so balade
dramatično napete, postopno ustvarjajo temačno ozračje, ki napoveduje nesrečen konec.
Pomembno vlogo v baladah igra dvogovor.
Vrste balad:
- romantična balada je lirsko-epska pesem romantičnega značaja, ima živo dramatsko zgodbo;
junaku nasprotujejo neznane mračne sile in lastna strast;
- realistična balada je izrazito epska pesem, posredovanje nadnaravnih sil ni nujno; dostikrat ga
nadomesti ideja;
- moderna balada je izrazito lirska pesem, ne učinkuje več z dogajanjem, ampak le še z občutjem.
INTERPRETACIJA PESMI
Aškerčev Mejnik je umetna balada, ki je vsebinsko dramatična, mračna, tragična, v njej
nastopajo nadnaravne sile. Pesem je izšla v Ljubljanskem Zvonu leta 1887 in je prva

ealistična balada (je izrazita epska pesem) v slovenski literaturi. Vzdušje je mračno,
grozljivo. Prepletata se epskost in dramatičnost. Epsko je opisovanje nočnih dogodkov,
dramatičnost pa ustvarjata monolog in dialog. Sestavljena je iz desetih kitic. V drugi in četrti
kitici je značilen Martinov monolog, za sedmo pa Vidov.V peti in šesti poteka dialog med
njima. Motivika je vzeta iz ljudskega življenja. Ideja: krivice, storjene v času življenja, te
spremljajo še po smrti, če se ne poravnajo.
Epske in dramatske prvine
Epske prvine so dogodki povezani z obema književnima osebama: Martin je prodal par volov,
vrača se domov, nagovori ga glas iz teme, na cesti se pojavi sosed Vid, zjutraj izve Martin za
njegovo smrt.
Dramatske prvine se kažejo v zgradbi dogajanja. Dogajanje je dramatsko stopnjevano.
Začetno napetost ustvarita dogajalni prostor in dogajalni čas. Martinovo samoprepričevanje,
da se še v vojni ni bal smrti, je le izraz njegovega strahu. Napetost naraste, ko se iz teme
zasliši glas. Martin razločno sliši, da nekdo govori o tem, kako je prestavil mejnik in si na ta
način prilastil njegovo zemljo.
Dogajanje doseže vrhunec v Martinovem pogovu z “glasom brez človeka”, čemur takoj sledi
vidna podoba - videnje oziroma prikazen.
Sledi nagel in presenetljiv razplet, v katerem izvemo, da je isto noč proti jutru nanagloma
umrl Martinov sosed in mejaš, Vid.
Menjavanje tretjeosebne pripovedi (epski element), monologa in dialoga (dramatska
elementa), ustvarja dramatični notranji slog. Monolog je zaupen pogovor dramske osebe same
s seboj. Dramska oseba se pogovarja s svojim notranjim svetom, v katerem se kažejo
protislovja. Dramatični notranji slog in napetost ustvarjajo tudi vzklične povedi in premori
zaznamovani z ustreznimi ločili, s klicajem, tremi pikami in pomišlajem.
Realistične in romantične prvine
Aškerčev literarni nazor je v osnovi realističen, saj mu gre za prikazovanje stvarnosti, njenih
bioloških in socialnih zakonov. Izbral pa si je balado in romanco - pesniški zvrsti, ki sta po
svojem značaju romantični. Realizmu je ti zvrsti približal s tem, da je iz njih izločil
fantastične in preveč domišljijske elemente, nadnaravne dogodke pa prikazal tako, da jih je
mogoče razlagati s stvarnimi dejstvi. Realistične prvine so vidne tudi v Aškerčevem slogu in
metrumu. Zavrgel je blagoglasnost in leporečje in uvajal trši, neuglajen verz, v slogu in jeziku
se je približal vsakdanjemu jeziku: “ Hm, pravijo...” Pripovedni slog je realistično zgoščen,
saj podaja osnovne podatke o kraju, času in književni osebi.
romantične prvine: Vidov duh je prišel povedat, da je ukradel zemljo, ker je hotel pred smrtjo
poravnat grehe.
realistične prvine: Martin se je na semnju napil in odtaval domov. Med potjo se mu je zgodilo
nekaj strašnega imel je privid. Ko se zjutraj zbudi, mu povedo, da mu je umrl sosed Vid.
VIRI
-www.dijaški.net
-www.wikipedia.org
LITERATURA
-Književnost na maturi
Marjetka Slatinek

31. OSCAR WILDE – SALOMA
-AVTORJEVA OBDELAVA BIBLIJSKE SNOVI
-DEKADENCA IN SIMBOLIZEM V BEDESILU
-POETIČNA DRAMA, PESNIŠKE PODOBE IN NJIHOV POMEN
O AVTORJU
Oscar Wilde se je rodil 16. oktobra 1856 in je najpomembnejši avtor angleške dekadence.
Študiral je na oxfordski univerzi, bil pa je tudi umetnostni in literarni p kritik in je pisal v
različne angleške mesečnike.
Konec leta 1900 je zbolel in 30.11. umrl v Parizu. Njegovo znano delo je tudi roman Slika
Doriana Graya.
VSEBINA
Dogajanje poteka sklenjeno od začetka do konca na terasi Herodove palače. Vzrok slavja je
Herodov rojstni dan. Od trenutka ko Saloma zasliši Johanaanov glas, ji on postane izziv in
edini "predmet zanimanja". Johanaanove besede so pravzaprav kriki - obtožbe Herodiade za
krvoskrunko in grešnico. Saloma ga želi videti in mladi Sirec jo le zaradi ljubezni, ki jo čuti
do nje, odpelje k vodnjaku, v katerem je zaprt Johanaan.
Zgodba se nadaljuje s prihodom Heroda in Herodiade. Herod skoraj ravnodušno komentira
mrtvo truplo Sirijca, ki je naredil samomor. Herodiada s popolnoma očitno zavistjo Herodu
očita poglede, namenjene Salomi. Herod ob tem zadovoljno povabi Salomo k čašici vina in
sadju. Saloma njegovo povabilo zavrne.
Herod se na ta dan dobro počuti, srečen je in želi, da mu Saloma zapleše ples sedmih tančic.
Zanj ji obljubi nagrado. Dobila bo, kar koli bo hotela. Saloma sprva nasprotuje, potem pa
sprejme Herodov izziv, a za plačilo želi Johanaanovo glavo.
Johanaanova prava sovražnica je le Herodiada, ki zvijačno uporabi za orodje maščevanja
svojo hčer. Njena zagrizena maščevalnost jo vodi le v bes zaradi Johanaanovih obsodb
njenega zakona z bratom prvega moža.
Saloma torej, kljub Herodovemu prigovarjanju, naj izbere kaj drugega, zahteva Johanaanovo
glavo v srebrni skledi. Saloma glavo dobi, poljubi jo in nato umre - vojaki jo po Herodovem
naročilu zmečkajo pod svojimi ščiti.
DEKADENCA IN SIMBOLIZEM V BESEDILU
Dekadenca je literarni slog, ki se pojavi v obdobju fin de siécle. Sloni na vizualni predstavi,
poudarja čutnost in gre do skrajnosti – perverznosti. Naslanja se na bolestno uživanje,
naslado, prikazuje krutost, nasilje, surovost in najgloblje človeške nagone. Z zelo živimi
besedami slika okrutne prizore in prikazuje najnižja človeška hotenja ter banalne strasti.
Prevladujejo simboli (besede, ki imajo poleg osnovnega še dodaten pomen, ki je veliko
pomembnejši). Ti pomeni so težko dojemljivi, saj niso razložljivi. V besedilu delujejo besede
tudi s svojo zvočno podobo.

POETIČNA DRAMA
So v širšem pomenu vsa dramska besedila, napisana v verzih in pesniškem slogu. V ožjem
pomenu pa je to oznaka za dramska besedila 20 stoletja, ki se od proze vračajo k verzu, znova
uvajajo pesniški jezik ter mitične, pravljične in zgodovinske motive s simboličnim pomenom.
Vse to velja za Salomo, ki zajema zgodovinske in svetopisemske motive, je ritmizirana.
AVTORJEVA OBDELAVA BIBLIJSKE SNOVI
Drama temelji na svetopisemskih motivih in dokazano je, da je zgrajena na resničnem
zgodovinskem ozadju in nekdanjih političnih ter biblijskih osebah. Wilde je s svojim delom
želel že znan staro biblijski motiv prirediti in ga obdelati po svoje. Citati svetega pisma so
mojstrsko vpleteni v zgodbo ter premi govor dramskih oseb, razlagajo pa jih opombe na dnu
strani. Zgodba govori o Salomini krivdi za smrt izredno pomembne biblijske osebnosti -
Johanaana, ki ga prepoznamo v vlogi Janeza Krstnika. To zlo dejanje omenjata tudi dva
evangelija nove zaveze. Johanaan v zgodbi nastopa kot prerok, ki napoveduje Kristusov
prihod, govori o prekletstvu Herodianine družine in maščevanju Boga. Opaziti je moč
njegovega napovedovanja, saj tik pred samomorom mladega Sirijca napove smrt. Saloma
zaradi ukaza po njegovi smrti poplača tudi s svojo.
PESNIŠKE PODOBE IN NJIHOV POMEN
-PAŽ- paž je vsekakor zelo praznoverna oseba. V luni vidi zlo, ki se po njegovem kasneje
tudi uresniči.
- MLADI SIRIJEC- Sirijec je kot kaže zaljubljen. In ker v takem stanju vse izgleda lepo, je
tudi luna zanj nekaj najlepšega
- SALOMA- Saloma v luni vidi nekaj višjega in popolnega, najbrž tisto kar pogreša pri sebi
ali pa misli, da vse to že ima.
- HEROD- Herod je izredno nezaupljiv človek. Še v luni vidi znamenje presuštva in
nezvestobe. Vsekakor ni preveč inteligenten, če se tako rad hvali, de je imel prav o nečem.
- HERODIANA- Herodiada je preračunljiva in hladna ženska. Zanjo je vse tako kot izgleda.
VIR
- http://www.dijaski.net/
LITERATURA
-Janko Kos, Tomo Virk, Gregor Kocijan, Lado Kralj, Matevž Kos: Svet književnosti
4;Obzorja, Maribor, 2003
JURE GOBEC

32. DRAGOTIN KETTE - NA TRGU
PRVINE ZA INTERPRETACIJO
- podoknica; impresionistične prvine, simboli
- oblika pesmi: verzni prestop, personifikacija, zvočni učinki
AVTOR
Rodil se je leta 1876 na Premu pri Ilirski Bistrici. Njegovo življenje je bilo kratko, saj je živel
le 23 let. Obiskoval je ljubljansko gimnazijo. V Ljubljani je bil član in tajnik Zadruge, v kateri
se je seznanil z drugimi modernisti. Nekaj mesecev po maturi, ki jo je opravil v Novem
mestu je odšel k vojakom v Trst, kjer je zbolel za jetiko in bil zato leta 1899 odpuščen. Umrl
je v ljubljanski Cukrarni. Kette je bil po naravi razigran in hudomušen. Tesno je bil povezan z
naravo, jo opazoval in z njo živel. Glede na to je ustvarjal lahkotno vesele in resne pesmi.
Pesnil je tudi pripovedne pesmi in prigodnice.
Njegovo ustvarjalnost delimo po njegovih življenskih postajah na:
- ljubljansko obdobje: poezija je bila začetniška (novoromantična, igriva, hudomušna).
- novomeško obdobje: spremenil se je odnos do narave (zaljubil se je v Angelo Smolovo).
- tržaško obdobje: spreminjal se je njegov odnos do ljubezni. Poleg ljub. poezije srečamo še
razpoloženjsko, osebnoizpovedano poezijo in filozofske refleksije (razmišlja o življenju in
svetu).
VSEBINA PESMI
Pesnik v tihi jasni noči sam stoji na trgu ob vodnjaku pod Angelinim oknom. Želje njegovega
srca se dvigajo do okna, za katerim spi Angela, vendar je ne dosežejo. Podobne so vodnim
kapljam, ki se dvigajo v želji, da dosežejo nebo, pa onemogle padajo nazaj v bronasto kotanjo.
INTERPRETACIJA
Pesem Na trgu je iz novomeškega obdobja, je impresionistična z ljubezensko temo. Je spevna,
opeva noč, je ljubezenska izpoved oz. ljubezenska tožba pod dekletovim oknom. Dogajalni
čas je noč, dogajalni prostor pa trg. Pesem je sestavljena iz štirih kitic, vsaka je sestavljena iz
desetih verzov (štirim kratkim sledi eden daljši, nato se prvih pet oblikovno ponovi). Pesem
je zanimiva zaradi oblike, saj že ta nakazuje vsebino. Vrstice so kratke, kitice pa zato ozke in
visoke, da je pesem podobna stolpu, ki sili v nebo. Tako pa silijo v nebo tudi vodne kaplje in
v višino do dekletovega okna pesnikove želje. Vodnjak predstavlja simbol življenja.
Snov je mestni trg ponoči z vodnjakom in zaljubljenim pesnikom. Ritem pesmi je sproščen,
izražen že z vsemi prej naštetimi stilnimi sredstvi in okrasnimi pridevki ter s prestopanjem
stopic ter podob iz verza v verz. Rima je ženska. Kjer se misel iz enega verza nadaljuje v
drugega imenujemo verzni prestop (Noč trudna molči). Lirski subjekt je pesnik sam, ki je
zaljubljen in hrepeni po dekletu, ki mu je nedosegljiva.
Zvočni učinki: (Kaplje šumeče, vodice šume, rosice prše,…).
V prvi kitici srečamo vtise oz. vidne impresije (trg ponoči, vse je mirno, luna beži, pesnik
opazuje naravo).

V drugi kitici se vidne impresije nadgradijo s slušnimi, z onomatopoijo - posnemanje
naravnih glasov (vodice šume, rosice prše), s čimer pesnik doseže zvočno učinkovitost. V
zadnjem verzu se pojavi tudi primera ali komparacija (...kot misli so nanjo).
V tretji kitici je narava mirna, spokojna, pesnik po notranje nemiren, razdražen, razklan in
hrepeneč. Pojavi se poosebitev ali personifikacija (kaplje šumeče… hitite zaman hrepeneče),
personifikacije srečamo v pesmi že prej (noč trudna molči, sanjava luna beži, tih vetrc z vodoj
poigrava).
V četrti kitici se ponovi prvi del prve kitice. Drug del pa potrdi, da je pesnik nemiren, želi si
ljubezni, a se deklica za to ne zmeni in mirno spi naprej.
Prvih pet verzov prve kitice uporabi za zaključek pesmi v zadnji kitici, kateremu sledi
preobrat v vzdušju iz optimističnega in prijetnega v temačno, pesimistično atmosfero.
Pesem je tipična podoknica ali serenada (ljubezenska tematika – izpoved), tako po motivu
nočne ljubezenske tožbe pod dekletovim oknom kot zaradi spevnosti, ki jo je pesnik dosegel s
posebno razvrstitvijo zvočnih in kompozicijskih učinkov. Prvotno je bila to pesniška zvrst
provansalskih trubadurjev (večerna pesem), pozneje pa, zlasti v južni Italiji in Španiji,
ljubezenska podoknica ob spremljavi kitare.
VIRI in LITERATURA:
- Svet književnosti 3
- Književnost na maturi 2008 (prenovljena izdaja)
- Internet (www.dijaski.net)
Adrijana Pačnik

33. IVAN CANKAR - MARTIN KAČUR
ELEMENTI INTERPRETACIJE
- književna oseba: njeni cilji, njen položaj v družbenem okolju
- simetrična zgradba, motivi
- realizem in simbolizem v besedilu
KNJIŽEVNA OSEBA: njeni cilji, njen položaj
Kačur je izobraženec, ki propade, ko hoče v nepravih časih prosvetljevati slovensko
neizobraženo ljudstvo. Propade v osebnem in poklicnem življenju. Idealist je le nekaj časa,
potem pa njegova volja zaradi vedno večjih razočaranj vse bolj plahni, dokler popolnoma ne
upade. Kačurja so ubile družbene razmere in avtoritete, ponazorjene v Blatnem dolu.
SIMETRIČNA ZGRADBA, MOTIVI
Povest sestavljajo trije deli, vsak od njih ima tri poglavja, zunanja zgradba je torej simetrična.
Dogajanje poteka po časovnem zapovrstju, sintetično, vendar ni sklenjeno - med posameznimi
deli poglavij so daljši in krajši časovni presledki. Čas Kačurjevega bivanja v posameznih
krajih je različen: v Zapolju je preživel pol leta, najdlje - dobrih 11 let - je bil v Blatnem dolu
(tudi sicer sta bila ta kraj in čas za Kačurja najbolj usodna), v Lazah je živel osem let.
Nekatera, tudi daljša obdobja iz njegovega življenja so izpuščena; Cankar predstavi le leto dni
Kačurjevega življenja v Blatnem dolu, preostalih deset let pa se je Kačur spominjal na začetku
tretjega dela pripovedi.
V realistično pripoved o učitelju so vključeni tudi novoromantični (Kačurjevo doživljanje
narave in okolja; ljubezen do Minke) in dekadentni motivi (ti so povezani predvsem z drugim
ženskim likom - Tončko).
V moderno pripoved se vključujeta dva pripovedovalca: vsevedni in personalni. Personalni
pripovedovalec nastopi, ko izraža, kako je Martin Kačur videl in občutil okolico. Na začetku,
ko je poln zanosa, je pokrajina lepa in svetla, bolj ko pa je kopnel njegov pogum, bolj je
doživljanje okolja temno.
REALIZEM IN SIMBOLIZEM V BESEDILU
Med simboli je najbolj izrazito ime druge postaje Kačurjevega življenja - Blatni dol.
Ponazarja zaostalost, družbeno bedo, pa tudi Kačurjev osebni propad. Z dialogi in kratkimi
vmesnimi poročili je pisatelj ohranil značilnosti realizma, ki dajejo povesti naravnost, živost
in prepričljivost. Roman je realističen zato, ker nam prikazuje realno življenje ob koncu 19.
stoletja.
GLAVNA IDEJA
je izražena z glavno osebo. Povest predstavlja krivičnost družbe, ki ji Kačur ni bil kos. V taki
družbi nekateri ljudje ostanejo na dnu, drugi pa se vzpenjajo, ker premorejo hlapčevsko
naravo (npr. Ferjan).
VIR:
www.dijaski.net

34. IVAN CANKAR - NA KLANCU
Pojmi, prvine za interpretacijo:
književne osebe, vpliv družbenih pojmov in usoda na njihovo življenje
ciklična zgradba romana
motiv, vodilni motiv
realizem in simbolizem v besedilu
O AVTORJU
Ivan Cankar se je rodil leta 1876 na Vrhniki v revni družini. Postal je prvi slovenski poklicni
pisatelj. Veliko časa je preživel na Dunaju v delavskem predmestju Ottakring pri družini
Loeffler. Leta 1907 se je nekaj časa ukvarjal s politiko in je vanjo posegel kot socialistični
kandidat za poslanca na volitvah. Leta 1909 je odšel k bratu v Sarajevo, od koder se je leta
1910 vrnil v Ljubljano in se naselil na Rožniku, kjer je živel do svoje smrti leta 1918. Cankar
je pokopan v skupnem grobu slovenske moderne v Ljubljani.
Bil je pesnik, pisatelj, dramatik, esejist, kritik (tudi likovnik), avtor številnih člankov in
prevajalec.
Cankar je bil sprva pesnik. Pozneje se je preusmeril v prozo.
DELA:
Erotika - pesniška zbirka, Martin Kačur, Na klancu, Nina, Hlapec Jernej in njegova pravica,
Križ na gori, Podobe iz sanj....
Dramska dela: Hlapci, Lepa Vida, Romantične duše, Jakob Ruda,....
VSEBINA
Roman Na klancu je družinski in družbeni roman.. Je roman, ki ga lahko označimo kot
avtobiografski.. Izhodišče je življenjska zgodba pisateljeve matere in njene družine.
Glavna oseba je Francka, ki jo spoznamo kot majhno deklico. Francka živi z materjo, ki je
ne mara, ker je nezakonska hči in s sestro Nežko, ki je materina ljubljenka. Čeprav si Francka,
ki je plaha in ponižna, v vsem prizadeva ustreči materi, si njene ljubezni ne pridobi. To je
najbolj razvidno, ko mati sestrama da darilo – Nežki čudovito židano ruto, Francki pa
navaden predpasnik. Francka se na začetku dela odpravlja na romanje na Goro. Tega se zelo
veseli, potem pa zamudi voz. Francka teče in teče za vozom, ljudje pa jo ravnodušno gledajo z
njega, šele ko je popolnoma izčrpana, jo le dvignejo na voz.
Kot mlado dekle gre Francka služit in spozna prvo ljubezensko razočaranje. Nato se zaljubi v
krojača Toneta Mihova, s katerim se kljub materinemu negodovanju poroči. Francka je
prepričana, da jo zdaj
čaka lepo življenje, a na poročni dan pride v trg nov krojač, ki počasi spodrine Toneta.
Družina se mora preseliti na Klanec, najrevnejši del mesta, na katerem životarjo ljudje s
socialnega dna. Francka rodi tri otroke ( Francko, Toneta in Lojzeta ) in se ganljivo trudi, da
bi jih preživela. Tone začne popivat in za svojo nesrečo začne kriviti Francko. Nazadnje
sklene, da bo šel v svet in čeprav Francka ne ve, kako bo preživljala otoke, ga mirno pusti
oditi.
Francka preživlja ponižanje za ponižanjem, nato pa se ji nasmehne sreča. Sina Lojzeta pošlje
študirat v mesto. Trški veljaki njene pomisleke zavrnejo, češ da ga bodo finančno podpirali,
vendar kasneje na obljubo pozabijo in Francka mora po hišah beračit za denar. Tudi Lojzeta
večno pomankanje zlomi in počasi opusti šolanje in svoje sanje.

Francko nazadnje vsi zapustijo, domov se vračajo le še umret. Ko je na smrtni postelji, je ob
njej Lojze in zdi se mu, da nikjer ni poti iz bede na Klancu, a ko se zazre po temnem klancu,
zagleda luč, ki sveti skozi temo. To je luč na učiteljevem oknu.
OSEBE
Francka, je že v otroštvu zaznamovana z nezakonitostjo . Njeno nesrečno življenje se
stopnjuje skozi celoten roman in lahko spoznamo njeno klanško usodo, da bo hodila, a
prišla nikoli. Temu fatalizmu se sicer upira, zanaša se in upa v svoje otroke, a kloni,
ko spozna – dokončno prav prek sina Lojzeta – da so tudi njeni otroci zaznamovani s
Klancem.
Lojze, je drugačen od Francke - gre študirat – vndar klanški fatalizrm dobi v njem
najzavetnejši izraz, postane predstavnik s tisočletnim hlapčevstvom obremenjenega
naroda, postane simbol slovenstva.
učitelj Krivec, je zastopnik aktivistične misli v romanu. V Lojzetu vbudi dvom o
pravičnosti lastnega spoznanja..
TEME
družinska (materinstvo, nezakonski otrok)
socialna (alkoholizem, proletarizacija)
bivanjska (revščina)
mučeništva (glavne junakinje)
IDEJA
Ideja, ki jo lahko razberemo iz romana, je zelo pesimistična. To je ideja o brezizhibnosti iz
brezna revščine. Kdor se na Klancu rodi, bo na Klancu umrl. Vsi poskusi, da bi ubežali temu
okolju, se izjalovijo. Vendar Cankar čisto na koncu sam zanika to idejo. Ko Lojze razmišlja o
tem, da ni nobene rešitve, zagleda luč na učiteljevem oknu. Ta luč nam sporoča, da obstaja
pot iz bede in siromaštva - in to je izobrazba. Kljub velikemu pesimizmu se roman konča z
optimistično idejo.
VODILNI MOTIV
Tek za vozom z nadaljevanjem prerašča v globjo simbolnost in v lajtmotiv (nikoli
uresničeno hrepenenje) - Francka je že kot otrok tekla za vozom romarjev in ga ni moga
ujeti; tek in nedosegljivi voz se v romanu pojavljata v vseh poznejših pomembnejših trenutkih
življenja in preraša v hrepenenski motiv.
SIMBOLI
Delo je izrazito simbolično.
Tek za vozom – je v vsakem poglavju, glavni simbol, predstavlja tek za srečo, ki je
nedosegljiva
Klanec – na njem živijo sami siromaki, ki ne najdejo poti iz njega , je simbolj
zavoženosti in dokončne poraženosti, simbol slovensta oziroma slovenskega
proletariata.
Luč na učiteljevem oknu – ki sporoča, da vendarle je nekje rešitev, da lahko ubežiš
klanški bedi in sicer z izobrazbo.

Poleg treh najpomembnejših imamo še vrsto drugih simbolov: židana ruta, masleni kruh,
procesija ...
ZGRADBA
Delo ima ciklično zgradbo, in sicer je zgrajena iz 8 poglavij, od koder lahko vsakega beremo
kot celoto. Poglavja veže vodilni motiv hrepenenja, ki je prikazan s Franckinim tekom za
vozom in se simbolno ponavlja v vsakem poglavju.
S pomočjo paralelizma (zgodbo mlajšega Toneta in Franckine hčere se skoraj dobesedno
ponovi) je pisatelj še bolj poudaril brezizhodnost, bedo obup življenja na Klancu.
OBLIKA ROMANA
Realistični oziroma naturalistični snovi je Cankar dodal izrazita novoromantična doživetja.
Pomembnejša od dejstev so čustvena stanja, hrepenenja, vdanost v usodo in obup. Posamezni
prizori so napisani v impresionističnem stilu. Jezik in stil sta izrazito čustvena, ritmično
povdignjena poetična in se približata ritmizirani prozi.
V ROMANU VIDNE SMERI:
SIMBOLIZEM
DEKADENCA – v zgodbi o ljubezni med Francko in slikarjem (2. poglavje)
NATURALIZEM – alkoholizem, revščina
NOVA ROMANTIKA – hrepenenje, fatalizem (vdanost v usodo)
IMPRESIONIZEM – slog v posameznih prizorih
Roman se konča tako, da pisatelj premaga Lojzetov klanški fatalizem z lučjo v Krivčevem
oknu, kar simbolizira vero v lepšo prihodnost za celotni slovenski narod. Rešitev za
slovenski narod je v izobrazbi.
VIRI:
www.sigledal.org
www.wikipedija.org
www.dijaski.net
LITERATURA:
Lucija, Mejač, Petek: Književnost na poklicni maturi, Ljubljana, 2006, 1. natis
Katja Potočnik

35. IVAN CANKAR - KOSTANJ POSEBNE SORTE
ELEMENTI:
- črtica
- tema
- motivi
- družbeno-zgodovinsko ozadje
- subjektivno pripovedovanje
- simboli
O AVTORJU
Ivan Cankar se je rodil leta 1876 na Vrhniki v revni družini in je bil pozneje zelo navezan na
rojstni kraj. Realka, ki jo je obiskoval v Ljubljani, mu je pustila trpek spomin - učni jezik je
bila nemščina, slovenščina je bila le učni predmet. Cankar je nato študiral tehniko na Dunaju,
a jo je kmalu opustil.
Cankar je postal prvi slovenski poklicni pisatelj. Veliko časa je preživel na Dunaju v
delavskem predmestju Ottakring pri družini Loeffler. Leta 1907 se je nekaj časa ukvarjal s
politiko in je vanjo posegel tudi kot socialistični kandidat za poslanca na volitvah. Leta 1909
je odšel bratu v Sarajevo, od koder se je leta 1910 vrnil v Ljubljano in se naselil na Rožniku,
kjer je živel do svoje smrti leta 1918. Cankar je pokopan v skupnem grobu slovenske moderne
v Ljubljani. O njem je Anton Slodnjak napisal biografski roman Tujec.
Cankar se je odzival na vse dogodke. Bil je pesnik, pisatelj, dramatik, esejist, kritik, avtor
številnih člankov, prevajalec. Njegova dela je izdajal založnik Schwentner.
Cankar je bil sprva pesnik in je v pesmih sledil Prešernu in Gregorčiču, nato Aškercu in
Heineju. Pozneje se je preusmeril v prozo (pisal je črtice in povesti), najprej po zgledu
poetičnega realizma, a se je polagoma usmerjal v dekadenco in simbolizem ter v slogu v
impresionizem. V zadnjem ustvarjalnem obdobju se je Cankar iz simbolizma premaknil v
ekspresionizem, njegova proza pa je postala bolj lirizirana. Cankar je klasični pisatelj in z
njim slovenska proza in dramatika dosežeta svetovni vrh.
POVZETEK VSEBINE
Gre za zgodbo o fantastičnem kostanju, ki so ga ljudje hodili gledat in občudovat ter iz njega
črpali ljubezen, mladost in nekakšno življenjsko energijo, saj je ta kostanj rasel na grobnici, se
pravi na kosteh. Nekega dne pa je enooka Marjeta dobila idejo, da bi spodkopala stari kostanj,
saj je sanjala zlatega hroščka na deblu tega kostanja in verjela je, da če ga spodkoplje, da bo
pod njim našla zaklad. Osrednja ideja je ideja smrti, iz katere raste življenje oz. šele smrt je
pravzaprav pogoj za življenjsko moč. Hkrati pa lahko po opazki očividca bralec sklepa, da gre
za vizionarsko prerokbo o času, ko ne bo »zmanjkalo« množičnih smrti. Črtica je bila namreč
napisana iz krute izkušnje iztekajoče se prve svetovne vojne, ki jo je Cankar označil za
največje zlo človeštva.

INTERPRETACIJA
Uvrščamo ga v pozno Cankarjevo ustvarjalno obdobje znano tudi kot etično, moralno,
spiritualno obdobje. Kostanj posebne sorte spada v Cankarjevo zbirko črtic Podobe iz sanj, ki
so izšle leta 1917.
Črtica je simbolistična. S simboli se želi Cankar približati globljemu smislu življenja oz.
resnici o življenju in smrti. Ta resnica je nekaj skrivnostnega. V zbirki se stvarnost meša s
sanjami in prividi, od tod tudi naslov Podobe iz sanj. Značilna je subjektivnost v prikazovanju
resničnosti. Tako je subjektivno prikazan kostanj, to pomeni, da je orisan. Na subjektiven
način je prikazana tudi Marjeta in sicer v pretirani, popačeni podobi. Od pesniških sredstev je
največ poosebitev, veliko je tudi nasprotij (antitez), s katerimi hoče avtor poudariti, kako se ta
opisovani kostanj razlikuje od drugih kostanjev. Črtica je zelo kratka pripoved, ki pripoveduje
o enem samem dogodku ali drobnem doživetju, včasih se zadovolji z opisom stanja,
človekovega razpoloženja ali pa samo vtisa o čem. V črtici je zelo pomembna ponazoritev
ozračja.
VIRI: -internet,
-Književnost na poklicni maturi
Darko Cesar

36. IVAN CANKAR - HLAPCI
PRVINE ZA INTERPRETACIJO:
-ZUNANJA IN DOGAJALNA ZGRADBA DRAME
-TEME, MOTIVI
-DRUŽBENO-ZGODOVINSKO OZADJE
-MISELNOST KNJIŽEVNIH OSEB, NASPROTJA MED NJIMI
-SATIRIČNOST, AKTUALNOST
UVOD
Cankarjeva drama Hlapci velja za eno najpomembnejših slovenskih dram, saj obravnava
problem slovenskega naroda v začetku 20. stoletja. Zasnovani so bili na Dunaju, napisani pa
so bili v zatišju nadškofijskega dvorca v Sarajevu. Njeno dogajanje poteka na vasi, pretežno
med učitelji (vaškimi izobraženci). Ob izidu leta 1910 je vzbudila mnogo hrupa in protestov
in bila zaradi cenzure uprizorjena šele 1919 v Trstu, Zagrebu in Ljubljani.
AVTOR
Ivan Cankar se je rodil 10. maja leta 1876 v kmečko družino na Vrhniki. Leta 1882 je začel
hoditi v osnovno šolo na Vrhniki. Šest let kasneje se je z odličnim uspehom vpisal na
ljubljansko realko. Leta 1896 je odšel na Dunaj študirati tehniko, a se je kmalu prepisal na
slavistiko. Leta 1907 je kandidiral za župana, vendar ni bil izvoljen. Leta 1915 je šel k
vojakom, a je bil zaradi bolezni en mesec kasneje odpuščen. Umrl je 11. 12. 1918 v Cukrarni,
pokopan pa je na Žalah skupaj z Murnom, Kattejem, Zupančičem ali drugače imenovano v
»skupni grobnici moderne«.
VSEBINA
Drama se prične s sestankom Jermana in Ančke, na vrtu pred županovo krčmo, na dan
volitev, pri katerih je zmagala klerikalna stranka. Ančka se je odločila, da zapusti Jermana,
ker je preresen in dolgočasen. V tem prideta na vrt učiteljici Minka in Geni ter napeljeta
pogovor na volitve, toda Jerman jim odgovori, da mu je vseeno, sicer si bo pa tako ali tako
narod pisal sodbo sam: ne frak mu je ne bo in ne talar, s tem se strinja tudi učiteljica Lojzka.
Ko Jerman odide pa pride Komar ki je prepričan, da bodo zmagali liberalci, vendar po govoru
na verandi prične v zmago dvomiti, vse to pa potem potrdi poštar z novico, da so povsod
zmagali klerikalci.
V drugem dejanju Komar in nadučitelj pregledujeta knjižnico in izločata vse gradivo, ki ne
ustreza novim razmeram. V knjižnico pride tudi Hvastja in Komar naj bi naredil, kar mu je
Hvastja dejal v krčmi, ko ga je zbadal glede volitev. Ker je Komar opazil, da se ga Hvastja ne
bo usmilil, je padel na kolena in ga prosil odpuščanja. Nadučitelj pa mu je ves sladak razlagal,
kako sta s Komarjem očistila knjižnico, vsega “plevela” ki naj ga bi nanesel Jerman. V
nadaljnjem čiščenju pa sta izločila tudi Cankarja, Aškerca, Tavčarja in še nekatere druge.
Potem pa odneseta vse knjige v nadučiteljevo sobo, med potjo pa se v mislih zmerjata eden
drugega. V tem pa prideta Lojzka in Geni, ki pa sta se že spreobrnili in se hvalita s rožnim
vencem, Komar pa z poklekom pred Hvastjo, češ da je ponižnost čednost kristjana. Ko pride
župnik, se mu vsi prilizujejo, vendar on jih je prišel samo povabiti na večerjo, pri kateri

spozna, da je njegov edini resni tekmec Jerman. Zato mu je razlagal, da se okoli njega,
Jermana namreč, zbirajo čudni ljudje in če bo hotel iz hlapcev in pijancev narediti gospodarje,
si lahko nakoplje težave.
Naslednje dejanje se odvija v Jermanovi sobi, v kateri sta se Jerman in Kalander pogovarjala
o zborovanju, na katerem naj bi pridobila nekaj pristašev, saj sta po volitvah ostala sama. V
sobo prideta tudi kmetica, ki se huduje na Jermana, da uči otroke krasti. Pride pa tudi Anka,
katera pa mu je rekla naj ostane kar med pijanci in pretepači.
Jerman je sklical zborovanje v krčmi. Na tem zborovanju naj bi pojasnil potrebo po
ustanovitvi izobraževalnega društva. Vendar med zborovanjem priteče Lojzka k Jermanu z
novico, da se je zunaj zbralo veliko ljudi, njegovih nasprotnikov in zato naj se izgovori na
svojo bolezen ter izgine dokler je še čas. Toda Jerman je trmast in ostane v krčmi, kamor
kmalu pridrvi razburjeno ljudstvo, ki je vzklikalo, da so za hlapce rojeni, ustvarjeni in
vzgojeni, hočejo pa tudi, da ga prestavijo na Goličavo. Temu sledi prerivanje pri čemer je
Jerman ranjen zaradi česar omahne. Kalander ga je zaščitil s svojim telesom pred množico.
V Jermanovi sobi so bili zbrani Lojzka, Geni in Jerman. Čakali so na novico zdravnika o
Jermanovi materi. Toda novica je bila ta, da mati potrebuje le še župnika. Jerman si očita, da
ni ravnal pravilno z njo in to ga privede tako daleč, da prične misliti na samomor. Med
poslavljanjem pride v sobo Kalander, ki je takoj pričel razlagati, da je našel človeka, ki je
ranil Jermana. Toda Jerman mu je dal koline, ki mu jih je prinesel Hvastja. Na Kalandrov
predlog, da bi imeli še eno zborovanje, kjer naj bi bilo že sedem antikristov, pa odgovori z
govorom, v katerem pove, naj se na zborovanju dobijo brez njega, ker je on že prestar za to.
Nazadnje pa vse prosi za odpuščanje. Sklene, da bo naredil konec temu bednemu življenju,
vzame samokres in odide iz sobe. Preden pa sproži samokres, ga pokličeta Lojzka in mati, ki
je prej, ko jo je prosil odpuščanja, ležala kot da je mrtva.
Pri tem, ko se je hotel ustreliti, a se ni, je Jerman doživel očiščenje oziroma katarzo.
OSEBE
V drami nastopa deset vodilnih likov (župnik, nadučitelj, Jerman, Komar, Hvastja, Lojzka,
Geni, Minka, kovač Kalander in Jermanova mati), tri skupine delavcev, kmetov in kmetic.
Glavna oseba je učitelj Jerman, ki je plemenita, notranje bogata osebnost. Je uporni
izobraženec, ki ustanavlja izobraževalno društvo, da bi prosvetlil ljudstvo. Hrepeni po svetu,
ki bi bil drugačen od stvarnosti. Poveže se s proletariatom, temu prepusti boj, sam pa izstopi
iz političnega življenja, odreče se nalogi, ki si jo je zadal. V njem prevlada ideja etične krivde
zaradi materine bolezni, saj trpi zaradi njegovih političnih idej. S tem pokaže, da je sposoben
velike ljubezni. To ljubezen pa pokaže tudi do dekleta Lojzke, s katero se odpravi v novo
življenje.
OBDOBJE IN STIL
Drama spada v obdobje moderne, stil drame pa je realistična drama z novoromantičnimi
prvinami.
DRAMSKI PROSTOR IN ČAS DOGAJANJA
Na prvi pogled prevladuje občutek enotnosti časa, vendar se pokaže, da je dogajalni čas
obširen in zajema čas od pomladi do božiča. Prvo dejanje v predvolilnem času, se dogaja

pomladi, v poletju pa so volitve in drugo dejanje. Nato je tretje dejanje in jeseni še četrto.
Zadnje dejanje je pozimi – smrt Jermanove matere.
Dramski prostor se od dejanja do dejanja spreminja. Tri dejanja (prvo, drugo in četrto) se
odvijajo v javnem prostoru- vrt pred županovo krčmo, šolska zbornica, krčma; dve dejanji pa
v zasebnem prostoru (Jermanova izba), kjer se odvijajo intimni problemi.
GLAVNI TEMI IN MOTIVI
TEMI:
učiteljeva neuklonljivost v spopadu s stvarnostjo in njegov notranji zlom zaradi
občutka krivde za materino bolezen in smrt
satiričen prikaz vedenja liberalnega učiteljstva po zmagi klerikalne stranke
MOTIVI:
Hlapčevanje, Jermanovo trdno prepričanje o pravici, odnos med hlapcem in gospodarjem,
izkoriščanje in razočaranje.
IDEJA/SPOROČILO
HLAPČEVANJE: Hlapčevanje je način obstoja določenega tipa ljudi, avtor pa to značajsko
lastnost skozi dogajanje drame razširi na celoten slovenski narod, tako da postane
hlapčevstvo njegova temeljna in trajna značilnost. To idejo prikaže avtor z likom Jermana, ki
se upira hlapčevanju in se bori za osvoboditev zmanipulirane množice k človeka vrednemu
življenju.
UPORNIŠTVO: Jerman se skupaj s Kalandrom, predstavnikom proletarcev, upira
hlapčevanju.
SNOV
Gre za realno politično ozadje: poraz liberalne in zmaga klerikalne stranke na volitvah leta
1907.
DRAMSKA ZVRST
Gre za mešanje žanrov: v prvem in drugem dejanju prevladuje satira, v tretjem se začne
tragika, zaključek pa simbolističen. Vendar o simbolizmu v zaključku naletimo na nasprotna
mnenja, saj nekateri trdijo, da je le-ta tragičen. Menim, da je zaključek simbolističen, saj je
pisatelj navedel veliko stvari, ki niso razrešene in imajo le simbolen pomen.
Zvrst dela je TRAGIČNA DRAMA v petih aktih. Glede na tragičnega junaka bi to lahko bila
tragedija. Jerman je obremenjen s krivdo zaradi matere in zato v političnem boju ne vzdrži.
Vendar izid drame ni tragičen, ker se Jerman moralno odreši in notranje zmaga.
SIMBOLI
Na koncu drame je moč opaziti množico simbolov, saj se zgodba ne odvija več popolnoma
realno, temveč že sam Jerman s svojimi vzkliki materi stopnjuje dogajanje. Potem je tu
odpuščanje, materin klic, njegov vzklik, revolver… Skratka cel kup simbolov.

PROBLEMSKO JEDRO se deli na:
SOCIALNO-POLITIČNO: Jerman hoče razsvetliti ljudstvo, ga socialno in politično osvestiti;
gre za dramo razumnika, ki si je zadal cilj: “..hlapce preobračati v ljudi..”; junak se upre
vladajoči stranki; župnika, predstavnika vladajoče klerikalne stranke, opredeljujeta volja do
moči in želja po oblasti.
ETIČNO: Jermanov notranji zlom: moralna krivda zaradi matere; junakovo pokončno
vztrajanje pri svojem prepričanju in moralna krhkost (zlomljivost) učiteljstva, ki se uklanja
oblasti in zataji prepričanje.
GLAVNI PROBLEM DRAME predstavlja župnikova zahteva, naj se vsi pokorijo oblasti; iz
tega izhajata zunanji konflikt (Jerman se župnikovi zahtevi upre) in notranji konflikt (Jerman
je tragično razpet med mater in politično delovanje).
POMEN BESEDE HLAPEC
V drami se pomen besede hlapec spreminja. Prvič besedo uporabi župnik, ki Jermanu s
primerom iz vsakdanjega življenja razlaga, kaj misli o slovenskem ljudstvu. Pravi, da tisti, ki
je hlapec, naj bo hlapec. Jerman to uporabi tudi pri svojem nastopu v gostilni, le da tokrat
vaščane ozmerja s hlapci in ničvredneži, saj se le podrejajo oblastem in se ne znajo postaviti
zase, kar pa ni njegov namen. Zato je morda celo razočaran in prizadet, saj je verjel v ljudi, ki
pa so razočarali njega in tudi še marsikoga drugega.
AKTUALNOST
Hlapci so realistično-simbolistična drama. Prikazuje tedanje politično dogajanje. V času
Cankarja se je politika delila na levico in desnico oz. na liberalce in klerikalce.
Ljudstvo se je po volitvah obrnilo kamor je popihal veter oz. katera stran je zmagala tam je
bilo ljudstvo. V tistem času je zmagala stranka klarikarcev v kateri je bila cerkev. In zaradi
tega je cerkev napihovala in narekovala ljudem za katero stranko se naj odločijo. Torej imela
je velik vpliv. Cankar je izjavil: ˝naredil sem veren portret naših sedanjih, nadvse umazanih
političnih razmer˝. V sedanjem času cerkev nima več takšnega vpliva kot ga je imela včasih in
se ljudje lahko sami odločijo po lastni presoji. Stranke se same trudijo za volivce z
propagando. Vendar se še zdaj počutimo kot hlapci saj nas je zgodovina pritisnila k tlom. S
časoma postajamo iz hlapcev samo ljudje Slovenskega naroda.
Marko Hohnjec

Elementi za interpretacijo:
Domovinska pesem
Motivi
Pesniške podobe in njihov pomen
AVTOR
37. Oton Župančič - Z VLAKOM
Župančič se je rodil leta 1878 v Vinici. Na začetku 20 stoletja je veliko časa preživel po svetu,
zlati v Parizu, kar je vplivalo na njegovo ustvarjanje. Na začetku 2 svetovne vojne, ob nemški
okupaciji Slovenije, je na prvi strani Slovenskega poročevalca objavil pesem » Veš, poet svoj
dolg?«, s katero je pozval vse slovenske umetnike, naj pod okupatorjevo roko molče. Umrl je
v Ljubljani leta 1949. Župančič je bil tudi dramatik in odličen prevajalec, predvsem
Shakespeara. Pomemben je ker je v slovensko poezijo uvedel svobodni verz in svobodni
ritem. Napisal je sledeče zbirke: Čaša Opojnosti, Čez plan, Samogovori, V zarje Vidove,
Zimzelen pod snegom.
INTERPRETACIJA
Lirski subjekt je torej pesnik sam, pesem je lirska in izpovedna, tematika je pa domovinska.
Zunanjega dogajanja je malo, to je le odhod in nato premikanje vlaka. Drugo je prikaz
domače pokrajine skozi oči in občutenje odhajajočega človeka, ki ljubi svojo domovino.
Poleg bogatih stilnih sredstev Župančič v tej pesmi kot izrazno sredstvo uporablja tudi
posebno pesniško obliko, to je svobodni verz. Kitične razdelitve v pesmi ni, razdeljena je na
posamezne različno dolge vsebinske odstavke, verzi pa so različno dolgi. Ta oblikovna
razgibanost je odsev vsebine, glavni izrazni dejavnik je ritem, ki se ji prilega in v svoji
raznolikosti izraža njeno razgibanost. To so značilnosti svobodnega verza.
DOMOVINSKA PESEM
Domovinske ali patriotske pesmi, so pesmi, ki opevajo lepoto domače zemlje, ljubezen do
rodnega kraja, domovine in države ter spremljajo pomembne narodove zgodovinske dogodke:
njegova ponižanja, zasužnjenje in poraze; njegove napore in zmage. Največ patriotskih pesmi
nastane ob velikih narodovih pretresih. Pri nas se je domovinska pesem zelo razvila po
revolucionarnem letu 1848 in v času NOB. Domovinske pesmi so optimistične ali
pesimistične. Optimistične vzbujajo navdušenje za narodno stvar, bude v ljudstvu narodno
zavest, kličejo k uporu ali zmagi, pesimistične razkrivajo domovinsko bedo, kažejo žalostno
narodovo preteklost in izražajo strah za njegovo bodočnost. Poleg številnih anonimnih
pesnikov so največji predstavniki slovenske patriotske lirike Vodnik, Prešeren, Jenko,
Gregorčič, Župančič, Kosovel, Pavšič in Karel Destovnik Kajuh
MOTIVI
Neizprosno drveči vlak ki ga dlje bolj oddaljuje od ljubljene domovine, mesec in zvezde, če bi
se mesec ˝ skril˝ ne bi videl kako se domovina oddaljuje, nebi trpel, če bi ga planine in zvezde
pospremile v tujino bi se tako domovina razširila v brezkončnost, ˝boječe se hiše stiskajo¨ ta
fraza izraža počutje pesnika v tistem trenutku ko odhaja iz domovine.

PESNIŠKE PODOBE IN NJIHOV POMEN
Podobe domače zemlje, ki mu jih ustvarja ljubezen, prekinjata ponavljajoča se verza-
pošastno sopihajoč kot demon vlak gre v noč - ki ga kot kruta, neizbežna resničnost
opozarjata na neogibno ločitev. Ob tem se pesnik zave svojega poslanstva: domovino
prosi, naj ga navdihne za veliko in lepo pesem, katero bo lahko izrazil svojo ljubezen do
nje, hkrati pa takšno ljubezen vzbudil tudi pri rojakih. V tej sklepni misli pesmi je njeno
osrednje sporočilo. V pesmi je tudi veliko nagovorov. Nagovarja domovino, mesec,
zvezde, planine…
Pesniške značilnosti:
Primere(v višino se pognal kot val…)
Poosebitve(boječe se hiše stiskajo…)
Okrasni pridevki( zlat pozdrav, …)
Retorično vprašanje( si li čula ta vrisk, plakajoč skozi noč: o zbogom domovina?)
Vzklik( Kam misel? Stoj!)
Zamolki(vasica med drevjem…)
Pretiravanja( src milijon bom razvnel…)
Refren( Pošastno sopihajoč kot demon vlak gre v noč) Z njim doseže pesnik vračanje
na prvotno čustveno stanje z začetka pesmi in zbuja čustveno enotnost v poteku pesmi.
LITERATURA: Književnost na maturi 2009
Andreja Mlakar

38. FRANZ KAFKA – PREOBRAZBA
Motiv preobrazbe, povezava z drugimi motivi
Novela, pripovedna groteska
Način pripovedovanja, modernizem v besedilu
O AVTORJU
Rojen je bil v Pragi, leta 1883, kot sin bogatega židovskega trgovca. Njegov oče je bil
ortodoksen Žid, nezaželen v krščanski Pragi. Bolehal je za tuberkulozo. V njegovih delih je
prisoten večen strah, negotovost in občutek krivde. Bil je zelo omahljiv, begav in nesposoben
prave ljubezni. Vedno obravnava notranjost človeka, njegovi junaki pa nikoli ne dosežejo
cilja in vedno tragično propadejo.
Zgodovinarji ga opisujejo kot religiozno mističnega, drugi kot ateista, tretji kot simbolista, pa
spet kot pisca absurda, nekateri pa kot eksistencialista.
Po njegovi smrti leta 1924 so izšli še trije nedokončani romani Proces -1925, Grad -1925 in
Amerika -1296.
MOTIVI PREOBRAZBE, POVEZAN Z DRUGIMI MOTIVI
Motiv preobrazbe ima simbolni pomen, saj v ljudeh mrčes vzbuja gnus, kaže pa na
posameznikovo doživljanje samega sebe in odnosov med ljudmi.
Motiv prehranjevanja mu pomeni vztrajanje pri življenju, ko pa posluša sestrino igranje na
violino, Gregor razmišlja o duhovni hrani in zaradi tega se prepričuje, da je še vedno človek.
Pokaže nam tudi prikrito erotiko, ko Gregor spleza na sliko dame v krznu in občuti ugodje na
trebuhu ob dotiku s steklom.
Človekova ujetost v času je zelo pogost motiv Kafkovih besedil,
Motiv sobe pa postane simbol ujetosti, saj se je po preobrazbi Gregorjev svet zožil na štiri
stene.
Motiv smrti oziroma odrešitve s smrtjo pa je precej zapleten in povezan z drugimi motivi, saj
ne izvemo ali je Gregor umrl zaradi lakote, rane ali žalosti, ali se je morda žrtvoval iz ljubezni
do družine in naredil samomor.
Če vse te motive združimo, spoznamo da novela govori o izgubljenosti posameznika, o
odtujenosti med ljudmi, o bivanjski stiski, o občutku krivde, strahu, utesnjenosti in nasilju
družbe nad posameznikom.
NOVELA - PRIPOVEDNA GROTESKA
Je mešanica nenavadnih, grobo komičnih prvin z globljim pomenom. Življenje je prikazano v
popačeni nenavadni podobi, ki je hkrati smešna in grozljiva, in sicer s pomočjo sanjskih vizij,
asociacij in simbolov. V besedilu najdemo stvarno ozadje in sanjsko- groteskno logiko.
Gregorjeva največja skrb po preobrazbi je, da bo zamudil službo. Družina občuti gnus in sram
zaradi tega dogodka, vendar se ne sprašuje o smislu in neverjetnosti take preobrazbe.
Zanimajo jih le njihove vsakdanje zadeve.
V tej noveli najdemo simbolično upodobitev človekove brezčutnosti v sodobnem svetu, ki
prikaže človekovo vrženost v absurdni, nesmiselni svet in njegove položaje.
Je parabola o človeku, obremenjenem z vnaprejšnjo krivdo.

NAČIN PRIPOVEDOVANJA, MODERNIZEM V BESEDILU
Kafka nas skozi celo pripoved drži v sanjskem, groznem svetu, tudi na koncu ne izvemo
natančno, kako se pripoved konča. Pisatelj je opisoval notranji svet, podobe krhkega,
sanjskega in podzavestnega sveta, ki ga je ovijal v simbolizem. Za vsako stvarjo, ki jo je
videl, je videl več, kakor mu je na prvi pogled kazalo, to pa predvsem zaradi tega, ker je v
vsaki stvari videl v sebe in svoj zbegani, neurejeni svet.
Kafka je modernistični avtor, v slogu tradicionalen, v vsebini pa pri njem najdemo različne
kombinacije simbolizma in nadrealizma. Situacije iz sanjskega sveta prikazuje v preprostem,
hladnem, stvarnem realističnem in skopem slogu. Tako doseže vtis, kot da gre za nekaj
vsakdanjega in v celoti verjetnega.
Novela je moderna pripovedna groteska, mešanica nenavadnih, grobo komičnih prvin z
globljim pomenom. Življenje je prikazano v popačeni, nenavadni podobi, ki je hkrati smešna
in grozljiva, in sicer s pomočjo sanjskih vizij, asociacij in simbolov.
VIRI IN LITERATURA:
Književnost na maturi 2009
Dijaski.net
Nina Perinič

- Pesniške podobe, občutje.
- Impresionistične prvine.
- Nominalni slog.
39. SREČKO KOSOVEL - SLUTNJA
Literarni razvoj Srečka Kosovela je eksploziven ter hkrati slogovno in vrstno izjemno bogat.
Z umetniškim ustvarjanjem je pesnik premagoval občutje malodušja zaradi prve svetovne
vojne, izgubljenost mlade generacije, ločenost umetnika od družbe ...
Ob pesmi smo lahko pozorni na nominalni slog (povedi brez glagolov), ki učinkuje
impresionistično (nizanje nepovezanih, samostojnih vtisov), obenem pa se povezuje v niz
vtisov, ki dinamično prehajajo mimo lirskega subjekta (kar spominja na Župančiča – dinamika
motivov nasproti tradicionalnim statičnim, negibnim motivom). Motiv slovesa od starega
(lepe pokrajine Krasa na vožnji v Ljubljano) pa je značilen tudi za modernizem: slovo (lahko
je tudi žalostno, a je nujno) od vsega starega, drvenje k novemu (pa čeprav to ni naša želja) in
s tem destrukcija vsega starega. Zato to impresionistično pesem (iz t. i. Kosovelovega
»baržunastega«, tj. »mehkega«, novoromantičnega, impresionističnega obdobja, ko so v
ospredju podobe Krasa) že lahko imamo za znanilko drugega, ekspresionističnega obdobja
(raztrganost verza, motivi kataklizme, uničenja Evrope, iz katerega se bo rodilo novo).
VIRI IN LITERATURA
- Ambrož, D. in drugi. (2004). Branja – berilo in učbenik za 3. letnik gimnazij ter
štiriletnih strokovnih šol, Ljubljana, DZS.
- Zapiski
Domen Tofolini

ELEMENTI
40. SREČKO KOSOVEL - EKSTAZA SMRTI
-pesniške podobe, občutje
-ekspresionistične motivnoidejne jezikovno slogovne značilnosti
-vizionarska pesem
AVTOR
Srečko Kosovel se je rodil materi Katarini in očetu Antonu, učitelju, kot peti-zadnji otrok.
Imel je brata Stana in tri sestre: Tončko, Karmelo in Anico. Leta 1908 so se naselili v Tomaju.
V Tomaju je obiskoval tudi osnovno šolo. Kosovel je prvič objavil svoj spis kot komaj 11leten
otrok v otroškem listu Zvonček, v katerem opisuje mesto Trst. Po opravljeni osnovni
šoli se je 1916 vpisal na realko v Ljubljano, na kateri je bil učni jezik nemščine. Ko je leta
1922 maturiral, se je odločil za študij slavistike, romanisitke in pedagogike na ljubljanski
Filozofski fakulteti. Umrl je 27. maja 1926 za vnetjem možganske mrene in za zastrupitvijo
krvi. Ko so ga pokopavali, je bil med cvetjem, ki so mu ga tudi prijatelji iz Ljubljane spustili v
grob, šopek s slovenskim trakom, zaradi katerega so italijanski policisti pogrebce razgnali.
EKSPRESIONISTIČNO OBDOBJE USTVARJANJA
Pomen ekspresionizma (lat.expressio; iztis, izraz) je v tem, da duševnost s pomočjo znamenj
iztiska iz sebe svojo notranjo podobo. V ta namen uporablja sicer čutne podobe zunanjih
predmetov, vendar ne v njihovi naravni, običajni in prvotni obliki, ampak jih čustveno
nasilno, včasih skoraj strastno spremeni. Ta pri ekspresionistih izraža notranje napeta duševna
stanja, včasih kar s pomočjo krikov ali klicev, predvsem pa s posebnimi, tudi nasilnimi ali z
nenaravnimi besednimi oblikami in zvezami prikazuje svet, in sicer ne, kakršnega doživljamo
s čutili, ampak kot ga dojema naša razbolena, izpovedi in izraza željna duša.V ekspresionizmu
je torej najpomembnejše izražanje moralnih doživetij, ki izhajajo iz silnega nezadovoljstva s
svetom, družbo, stvarnostjo in težijo k nečemu nasprotnemu. Imena za nasprotje so: novi
človek, nova človeška skupnost, bratstvo, čista človečnost, ljubezen.
INTERPRETACIJA
Pesem je napisana v zanesenem, mogočnem ritmu. V pesmi je opazna močna metaforika.
Metafore zelo nazorno slikajo katastrofo. Rdeča barva simbolizira revolucijo, zlata in bela
simbolizirata bogastvo, razkošje, zelena pa dobroto in nedolžnost. Pogost znak Kosovelovega
ekspresionističnega sloga je ponavljanje istih besed in pojmov, kar zbuja vtis preprosti in
spontani iskrenosti. To je značilno tudi za Ekstazo smrti. Oblika pesmi je raztrgana,
disharmonična, verz je svoboden.

POJMI IN PRVINE ZA INTERPRETACIJO
Tema pesmi je občutje kaosa, katastrofe, smrti cele civilizacije. Podobe so vizionarske,
sanjsko neresnične, pretirane, zato definirajo podobo sveta. Niso objektivne, ampak so izraz
pesnikovega čustvenega stanja. Gre za doživetje nečesa, česar v resničnosti še ni. To je
videnje ali vizija - prikazuje smrt zahodne Evrope. Take podobe so zlati stolpi in bele kupole
ki tonejo v rdečem morju; sonce zahaja in v njem se opaja mrtvi človek; razkošna in zlata
kraljica lega v krsto; iz oblaka lije kri v srce; ljudje pijejo kri iz oblakov. V pesmi se
pojavljajo tudi ponavljanja( lepa, o lepa) to je podvajanje, geminacija je tudi (vse je ekstaza,
ekstaza smrti), vzkliki (o, joj, ah), pretiravanja (tisočkrat mrtvi evropski človek), pripevi (vse
je ekstaza, ekstaza smrti), retorična vprašanja (joj, v to pokrajino, še v to zeleno,...) in besede
v prenesenem pomenu (zlati stolpi in bele kupole - bogastvo, blišč). Pesem je vizionarska, kar
se izraža z raznimi vizionarskimi mislimi o propadu Evrope, katastrofi, revoluciji, izumrtju
človeka.
VIRI IN LITERATURA
- internet(www.dijaski.net)
- Književnost na maturi 2008
Timotej Bartolo

41. SREČKO KOSOVEL - KONS 5
Pojmi, prvine za interpretacijo:
- motivno-idejne in jezikovno-slogovne značilnosti
- konstrukcija, konstruktivistična pesem
- montaža
O avtorju
Srečko Kosovel se je rodil l. 1904 v Sežani v učiteljski družini. V Ljubljani je študiral
slavistiko in romanistiko. Njegova poezija pomeni enega največjih prispevkov slovenske
lirike. Bil je impresionist, ekspresionist in konstruktivist. Družina in pokrajina, iz katere je
izhajal, sta zelo vplivali nanj, še najbolj Kras z bori, s kamnitimi hišami in pticami
brinjevkami. Umrl je l. 1926 v Tomaju, star komaj 22 let. Vse pesniške zbirke so izšle po
njegovi smrti: Pesmi, Zlati čoln, Integrali, Sonce ima krono (izbor za mladino)
Motivni sklopi
Pesem mora bralec najprej razstaviti na motivne sklope, potem pa, zaradi pesnikovega
svobodnega povezovanja asociacij, sam odkriti zvezo med njimi. Taka modernistična pesem
se imenuje konstrukcija-kons.
Prvi motivni sklop ( prvih pet vrstic ) predstavlja paradoksno enačenje gnoja in zlata. Tretji
verz je razlaga prvih dveh - oboje je nič, gnoj in zlato. V času kapitalizma je vse vredno nič.
V četrtem in petem verzu dobita tako gnoj kot zlato isto vrednost - neskončno, ta pa že spet
lahko postane nič. V času kapitalistične mrzlice je sreča opoteča - danes smo bogati, jutri smo
že revni. Od gnoja do zlata je le korak in obratno.
Drugi motivni sklop (šesta in sedma vrstica): črke so manj vredne od številk oz. so
pomembnejše kot besede. Številke se vežejo na logiko kapitalizma. Pomembno je le tisto, kar
lahko merimo, štejemo.
Tretji motivni sklop ( od osme do enajste vrstice ) vključuje dušo. Le človek brez duše se
lahko prodaja zlati mrzlici in pohlepu. Zmaga je na strani najbolj brezdušnih. Le brezdušnež
je močan in zato ne potrebuje zlata. Težje je tistim, ki imajo dušo. Tem nista potrebna ne zlato
ne gnoj. Saj kdor ima dušo, je sam v sebi bogat, v njem so zametki novega človeka, človeka
prihodnosti (ideja o novem, etično čistem človeku)
Četrti motivni sklop tvorita le črki I A. Nekateri razlagajo ta verz kot oslovsko riganje oz.
posmeh svetu, ki je predstavljen v tej pesmi, oz. kot ugotovitev, da se da v tem svetu zdržati le
z ironijo. Konec pesmi tako ni povsem jasen.
Značilnosti konstruktivizma
Pesem ima vse značilnosti konstruktivistične pesmi:
je neestetska, skoraj tehnična
motivi so asociativno povezani, na videz brez logične povezave
uporabljeni so matematični simboli, parole, posamezne črke, ki imajo simbolni pomen

Konstruktivizem
Beseda izhaja iz latinske besede in pomeni zgradba, gradnja. V času evropskega in našega
ekspresionizma je bila to avantgardna smer sovjetske literature, ki je v književnost prinesla
motive iz sveta tehnike in revolucije. Konstruktivistične pesmi so konstrukcija besednih,
simbolnih in drugih elementov. Na neki način so sestavljene in to ne le iz besed, ampak tudi iz
matematičnih simboličnih kratic; verz, uokvirjen s kvadratom, gesla iz kulture in politike,
kemijske formule, zrcalne slike… , ustvarjalna svoboda je torej velika. V pesmih je še vedno
močan občutek nemoči in kaosa.
Pri nas je bil blizu temu gibanju Srečko Kosovel. Tudi njegove pesmi združujejo pomensko
različne motive in snovi.
Značilnosti moderne lirike
V pesmi Kons 5 se te značilnosti kažejo v:
odsotnosti pesniškega subjekta (subjekt ni razviden)
večpomenskosti posameznih besed
svobodnem oz. razbitem verzu
nejasnem koncu
Viri i
- Književnost na maturi 2009; Jesenovec, Ana; Lenardič Jaka
- Integrali; Kosovel, Srečko
- http://lit.ijs.si/kons5.html
Sandra Kukovič

ELEMENTI INTERPRETACIJE:
42. IVAN PREGELJ - MATKOVA TINA
novela
položaj glavne knjižne osebe v družbenem okolju oziroma zgodovinskem trenutku
ekspresionistične, simbolične, realistične, baročne prvine
O AVTORJU
Pripovednik Ivan Pregelj je najizrazitejši slovenski ekspresionistični (1918- 1930) pisatelj.
Rodil se je leta 1883 na Tolminskem. Gimnazijo je obiskoval v Gorici, tam se je vpisal tudi v
semenišče, iz katerega je bil po treh mesecih izključen. Študij je nadaljeval na Dunaju, in sicer
se je odločil za germanistiko in slavistiko. Kot gimnazijski profesor je služboval v matični
domovini. Umrl je leta 1960 v Ljubljani. Pregelj je začel z poezijo, kmalu pa se je posvetil
samo pripovedni prozi in deloma dramatiki. Njegova najpomembnejša dela so: zgodovinski
romani Tolminci, Plebaunus Joannes, Peter Pavel Glavar, Bogovec Jernej. Večina Pregljevih
pripovednih del zajema snov iz zgodovine, s katero je izrazil splošne človeške probleme in
zgodovinsko usodo Slovencev.
NOVELA
Za to pripovedno zvrst je značilno, da je odlomek iz ene ali dveh osrednjih književnih oseb.
Dogodek je največkrat presenetljiv, pripovedovanje dramatično napeto, na koncu je ponavadi
nepričakovan preobrat.
POLOŽAJ GLAVNE KNJIŽ. OSEBE V DRUŽBENEM OKOLJU OZIROMA
ZGODOVINSKEM TRENUTKU
Junakinja je kmečko dekle, zaročeno z Janezom Gradnikom- enim od vodij tolminskega
kmečkega upora. Z njim je noseča. V sedmem mesecu nosečnosti (kljub očetovi prepovedi) se
odpravi za drugimi Tolminci proti Gorici, da bi še enkrat videla zaročenca preden bi ga
usmrtila. Novela podrobno opisuje težko pot junakinje, ki spominja na »križev pot« iz Biblije.
V tej noveli najdemo še eno idejo iz zgodovine; pred smrtjo je rodila otroka in se tako
žrtvovala tako kot naj bi se Jezus žrtvoval za ljudstvo. Delo govori o tolminskem kmečkem
uporu leta 1713. Upor je trajal 2 meseca ter zavzemal območje Tolminske vse do Istre.
Uporniki so bili proti zemljiškim gospodom in zavzemali so se za ukinitev davka na meso in
vino. Upor so zatrli Krajišniki, ki so bili prav v ta namen poslani iz Vojne krajine. Snov iz
novele je kmečka. Vzdušje v noveli je baladno – grozljivo (na primer : strašna pokora). Že
začetek pripovedi vznemiri nenavadno močno zvonjenje cerkvenih zvonov, ki se pojavlja
skozi vso zgodbo.
EKSPRESIONISTIČNE IN BAROČNE PRVINE
Matkova Tina je ekspresionistična novela. Vsebinske značilnosti ekspresionizma so: občutje
katastrofe, duhovna razklanost, klic po rešitvi, zahteva po etični prenovitvi človeka, dogodki
so obarvani tesnobno in bolestno kar je glavna značilnost ekspresionističnega baroka. Pregljev
ekspresionizem se je močno mešal z barokom; polno je prispodob, nabuhlost sloga,
prikazovati nasprotje med telesnostjo in duhovnostjo. Ekspresionistični prvini sta zlasti
Matkov krik in privid matere božje.

REALISTIČNE PRVINE
Tina je precej pobožna in popolnoma zaverovana v Boga, saj so še njene, če se tako izrazim,
poslednje besede molitev. Je čisto sama, brez podpore družine ali moža, povrhu vsega pa še
noseča. Znajde se v izjemno težkem položaju, a še vedno najde toliko moči, da se odpravi na
pot v upanju, da še poslednjič vidi svojega zaročenca. Ostali ljudje Tino prezirajo, saj je v
tistih časih biti samohranilka bilo greh in je bila zaničevana. Prepuščena je popolnoma sama
sebi, a tudi v najhujših trenutkih je mislila samo na Boga in svojega otroka.
V noveli se najdejo realistične prvine saj nič ne olepšuje in vse temelji na zgodovinskih
trenutkih.
SIMBOLISTIČNE PRVINE
Otrok je simbol novele. Nadaljeval bo očetovo zgodbo in si prizadeval za slovenski narod
tako kot je to delal oče.
VIRI IN LITERATURA:
Ivan Pregelj, Matkova Tina
www.dijaski.net
Sara Nareks

Elementi:
- dramska tehnika
- ekspresionistične teme
- groteskne prvine
Avtor
43. Slavko Grum - DOGODEK V MESTU GOGI
Slavko Grum je bil rojen v Šmartu pri Litiji 2.8.1901. V srednjo šolo je hodil na Novo meško
gimnazije nato je študiral medicino na Dunaju. Po vrnitvi v slovenijo je bil zdravnik. Kmalu
se je začel ukvarjati tudi s psihiatrijo med delom v umobilnici je tudi dobil navdih za njegovo
najprepoznavnejše delo Dogodek v Mestu Gogi. Umrel je leta 3.8.1949 v Zagorju ob Savi.
Čas nastanka
1928-29, objava 1930, prva uprizoritev 1931.
Ideja
Življenje je grozljiv sen, prikaz sprevrženosti prebivalcev mesta Goga, ki mučijo en drugega,
vsak na svoj način. V Gogi odrešitev ni možna, vsak ostane žrtev potlačenih in neizživetih
strasti. Vzdušje v tem mestu je zadušljivo. Neaktivnost spodbuja čudaškost ljudi, zato vsi
hrepenijo po dogodku, ki bi pomenil novo, drugačno življenje, ki bi prevetril Gogo, vendar na
žalost iz tega ni nič. Edina možnost za to je bila, ko je Hana udarila Preliha, vendar je ta
preživel in dogodek je bil spet zadušen.
Oblika
Po zunanji zgradbi je drama kratka dvodejanka, ki ne poteka v vzročnem zaporedju, temveč
simultano. Taka predstava deluje kot kompliciran, vendar skrajno precizen mehanizem.V
drami ne najdemo značilnega dramskega konflikta (nimamo t.i. igre in proti igre). Pravzaprav
gre le za nekakšen prikaz atmosfere neke skupnosti. Le-ta je posledica dejanj te skupnosti in
hkrati nosi pomembno vlogo v življenju posameznikov. Glavni cilj dramatika, je pokazati
duševnost neke skupnosti. V Gogi je značilna grotesknost - grozljiva popačenost. Absurdnost
drame je v iskanju izhoda iz začaranega kroga vsakdana. Goga bo ostala vedno ista - prostor
zafrustriranih ljudi, ki si ne morejo, morda celo ne želijo pomagati. Konec predstavi tragičnost
mesta, saj se ne razplete, ampak se stvari, ki so se zgodile že na začetku, ponovijo.
Književne osebe
-Hana, hči bogatega trgovca in glavna oseba v drami. Prikazana je kot najbolj človeška izmed
vseh prebivalcev Goge, saj nima nikakršnih nenormalnih hib ali česarkoli, kar bi na bralca
učinkovalo groteskno. Izpostaviti velja le njeno grozovito izkušnjo iz mladosti - posilstvo, za
katero pa ni kriva sama, torej ji ne gre očitati kot napako. Tega bremena se želi razbremeniti,
saj verjame, da je spolnost lahko vseeno lepa. Odloči se za odhod iz mesta, proč od
grozovitosti in dolgočasja. Njeno vrnitev bralec lahko razume kot dokončno soočenje z

otroško zaznamovanostjo, saj ji po vsej verjetnosti nobena oddaljenost ali noben beg ni
pomagal, da bi ubežala spominom. Njeno trpljenje je psihološko popolnoma prepričljivo,
posledično pa tudi njeno ravnanje. Sicer si je težko predstavljati, kaj je Hana doživljala in kaj
je čutila, a se njeno ravnanje zdi popolnoma logično in prepričljivo. Z literarnega vidika je
njeno trpljenje malce površno dodelano, saj se opazi rahel upor in dvom, ki ga je moč čutiti,
ko Hana komunicira s Prelihom.
-Prelih, služabnik, hlapec deluje bolj groteskno, kot pa da bi vzbujal sočutje. V resnici pa
Prelih ni nikakršen kriminalec, ampak le klavrna in nemočna oseba. Je predvsem zahrbten,
preračunljiv, izkoriščevalski in osladno prijazen. Vendar se Prelih šele v odnosu s Hano
pokaže v pravi podobi. Drugače je navaden hlapec, ki ubogljivo izpolnjuje zadane ukaze -
kadar pa je sam s Hano, se prelevi v nenasitnega in izkoriščevalskega pohotneža, ki želi samo
potešiti svoje nagonsko primitivne spolne potrebe. Hana vidi Preliha kot močnega, groznega
in skoraj demonskega, iz česar izvira tudi njen strah.
-trgovec Vajda, Hanin oče - hči ga zelo ceni in spoštuje ter se mu želi prikazati v najboljši
možni luči. Vse kaže na to, da je to njena glavna vrednota.
pesnik Klikot, ki je zaljubljen v Hano. Svoj prosti čas namenja pisanju in igranju na flavto. -
Klikot je nesrečen in preplašen človek, ki živi nad vsemi. Zanj obstaja samo poezija in
pisanje pisem, ki pa ji nikoli ne odpošlje.
-Tarbula in Afra – mestni opravljivki, ki imata pod nadzorom vse dogodke v mestu
-Juta – služkinja trgovca Vajde
Klef – izprijen čudak, ki v gozdu zapeljuje mlado dekle, pedofil, šepavec
-Gapit– paranoičen norec, ki mu družbo dela le njegova kavčukasta lutka
-Teobald – grbavec, obseden z gledališko igro
-Gospa Prestopil – stara žena, ki dela Teobaldu družbo in z njim igra
-Tereza – pomočnica v Hanini hiši
Čas in kraj dogajanja
Čas dogajanja je en dan oz. ena noč. Kraj dogajanja je mesto Goga.
Domen Tofolini

44. Prežihov Voranc - SAMORASTNIKI
-socialnorealistična novela
-vpliv družbene razslojenosti ne življenje malih ljudi, njihove lastnosti
-simboličen pomen
-epske in dramatske prvine, jezik in slog
Socialni realizem v prozi :
- kritičen do obstoja takratne družbe in razmer
- poudarja socialno plat človekovega življenja, manj pa se ukvarja s psihološko analizo oseb
- človeka pojmuje kot pripadnika določenega socialnega reda, čigar boj odloča o sreči in usodi
njega samega
- pisatelji se angažirajo predvsem za opisovanje nižjih slojev, malih ljudi oz. kmetov
- pogosto se ozirajo na položaj kmečkih delavcev, redkokdaj opisujejo meščansko življenje
(kritično)
Glavna tema je ljubezen med Meto in Ožbejem, ki pripadata različnima socialnima
okoljema. Kljub veliki ljubezni in nezakonskim otrokom se ne moreta poročiti in gospodariti
na Karnicah, saj je Meta kajžarska hči, Ožbej pa gruntarski sin. Gre za moralni spopad med
malim in velikim človekom iz kmečkega okolja.
Lastnosti književnih oseb
Meta ... protagonistka (nosilka pozitivnega, izjemnega materinstsva)
Karničnik ... trd, neizprosen, krut, človek brez čustev, enoumen
Ožbej ... sin, raste ob čustveno hladni materi, neodločen, omahljiv, moška nemoč
Metina mati ... stoji hčeri ob strani, ne upa se postaviti zase, a jo vseeno podpira, z njo
razredno dozori
Meta je revna, zato je v boju za Ožbeja povsem nemočna, nad ostale pa jo dvigne iz ljubezni
in ponosa porojena moralna vzvišenost - njena notranja moč. Zato si počasi pridobi javno
mnenje in tudi na videz neomajni Karničnik se vda. Ta je gmotno močan, ima visok položaj v
družbi, je vztrajen in trmast, a se vseeno ukloni. Pravica je Vorancu očitno najpomembnejša,
kar je tudi v skladu z idejo dela.
Vseh devet samorastnikov je podobnih materi, le da jih ne spoznamo tako podrobno in da
verjetno niso šli skozi tako težke preizkušnje, kakor ona.
Ožbej je v vseh pogledih slabič, brez moči. Ob Metini prisotnosti se vedno navzame njenega
poguma, ki pa ob srečanju z očetom takoj splahni.
Simbolika in idejna oznaka
Metinih devet samorastnikov je simbol družbenih krivic, hkrati pa tudi simbol večnosti in
stalnosti. Oni bodo nadaljevali ta bajtarski rod, dokler le-ta ne osvoji celotne zemlje. Ideja je
socialnokritična.
Slogovna analiza :
* lakoničen slog – jedrnat, zgoščen, kratkobeseden
* epično-dramatičen, ker stalno raste napetost med dvema silama. Jasno je tudi izraženo
moralno stališče vaščanov, ki gojijo simpatijo do Mete. Novela se odlikuje tudi z odličnimi
verističnimi prizori, kjer je opisano vse do potankosti. Zasledimo lahko tudi ciklično
ponavljanje, ki ga predstavljajo otroci in »martranje«.
Anita Očko

45. Prežihov Voranc - BOJ NA POŽIRAVNIKU
-socialnorealistična novela
-vpliv družbenega in naravnega okolja na življenje književnih oseb
-simboličen pomen in grotesknost
-epske in dramatske prvine, jezik in slog
Socialni realizem v prozi
Pojavil se je okoli leta 1930. V okvirih slovenskega književnega razvoja je pomen soc.
realizma zelo velik. Socialni realizem je s pomočjo realističnih in naturalističnih postopkov
izoblikoval uspešne primere velikega romana in daljših novel. V teh besedilih je združil
najbolj pereča družbena, socialna in življenjska vprašanja kmečkih, polproletarskih in
proletarskih slojev predvojne slovenske družbe in jih postavil v širši okvir slovenskega
nacionalnega položaja, ki je bil ogrožen v Italiji in Avstriji. S svojo pokrajinsko
razčlenjenostjo je opozarjal na slikovito različnost slovenskega življa, hkrati pa v tej
raznoterosti odkrival iste temeljne socialne in nacionalne perspektive.
Družbeno in naravno okolje
Družbeno okolje je negativno ponazorjeno s gruntarjem, pri katerem je delal Dihur.
Naravno okolje je poosebljeno, in ga pisatelj opisuje kot živo bitje.
Simbolika:
- zemlja – smisel eksistencialnega obstoja ali celo socialnega uspeha
- požiralniki ( luknje v zemlji ) – simbolizirana sovražnost narave, ki uničuje zemljo.
Grotesknost
Posamezni prizori v noveli so groteskni – gorotesknost povzročajo nenadni spoji človeškega,
živalskega in rastlinskega, različne pohabe, stiki otrok z nasiljem, različna pretiravanja,
stopnjevanja itn.
Slog
Slog je socialnorealističen. Dihurjevi so predstavniki proletariata, njihova prvinska narava je
pisatelju največja vrednota. Slog je baladen, v ospredju je kratka, odsekana beseda, beleži
dogodke, brez komentarja. Socialistična ideja je tu samo nakazana.
Snov je deloma avtobiografska (koroška podeželjska problematika izpostavlja bajtarsko
življenje).
Tema je socialna (družbenokritična).
Motivi: siromašni otroci, kaznovanje, pohabljenost, strast, smrt,…
Ideja želi pokazati na odvisnost človeka od narave v neizprosnih socialnih razmerah.
Pripovedovalec je tretjeosebni in vsevedni, pripovedna tehnika je sintetična.
Pisatelj oblikuje snov z dramatično ostrino, s sunkovitim zaporedjem dogodkov in z
dialogom. Dramatske prvine prepleta z epskimi, pripoved je tretjeosebna, analitična in
objektivna, značilni pa so tudi številni dialektizmi in ekspresivno obarvane besede.
Anita Očko

46. Miško Kranjec - REŽONJA NA SVOJEM
- socialnorealistična novela
- vpliv družbeno-zgodovinskega dogajanja na življenje in miselnost književnih oseb
- jezik in slog, epske in lirske prvine
O avtorju
Miško Kranjec v svojih črticah, novelah, povestih in romanih najraje prikazuje revno življenje
v prekmurski vasi in usodo tamkajšnjih ljudi pod madžarskimi grofi, v dobi prekmurske
boljševiške revolucije, agrarne reforme in sezonskega izseljevanja med obema vojnama (Os
življenja, Strici so mi povedali). Precejšen kos njegovega pripovedništva zajema snov tudi iz
povojnega življenja. V svojih pripovedih se rad vrača v otroška leta in k svojim mladostnim
doživetjem (Imel sem jih rad, Mladost v močvirju).
Miško Kranjec je eden najpomembnejših pripovednikov socialnega realizma in prvi nas
pisatelj, ki je vpeljal v slovensko književnost prekmurski svet.
Socialnorealistična novela
Je kratka zgodba, ki ima v središču usodo malega človeka, ki ga usmerjajo družbene
spremembe. Pogosta motiva sta zemlja in človekova navezanost nanjo. Književniki pišejo
realno in stvarno ter poudarjajo socialne razlike med ljudmi.
Vpliv družbeno-zgodovinskega dogajanja na življenje in miselnost književnih oseb
Režonja se je po štirih letih vrnil s prve svetovne vojne. Upal je, da bo življenje siromakov
zdaj boljše. Bili so namreč tako revni, da niso imeli niti za hrano. Sanjal je o zemlji, ki jo je
obljubljal Franc Jožef. Tedaj pa pride na obisk njegov sosed Bergmann, po rodu Žid. Začel je
razlagati, kako je prišel v to vas in ni imel ničesar, sedaj pa ima denar, trgovino, hlev in
živino, toda sedaj mu hočejo vse pobrati. Zato se je odločil, da bo vse prodal, denar pa skril.
Režonja pa je videl, kam je Žid skril denar. Vzel je zabojček in ga skril v votlo deblo drevesa
v gozdu nad hišo.
Po dveh letih je Režonja že pozabil na vojno, toda stradali niso ta čas, kaj dosti pa tudi niso
kupovali, ker bi jih lahko odkrili. V deželi pa so ravno delili grofovsko zemljo. Režonja se je
zagrebel in dobil šest oralov zemlje. Jeseni se je Režonja odločil seči v zabojček in si kupiti
svoje brane, plug in kol. Vsake toliko časa ga je zapekla vest zaradi kraje denarja, tako da je
moral iskati opravičilo za to dejanje. Triindvajsetega leta se je Katica, njegova starejša hči
odločila da se poroči. Čez čas se je Režonja odločil, da bo sezidal tako domačijo kot je ni v
celi vasi. In res je napravil opeko, najel zidarje in čez nekaj mesecev je bila hiša gotova.
Otroci so se začeli ženiti in kmalu so ostali samo Režonja, Geta, zet in najmlajša. Zaradi
starosti so začeli Režonjo izpodrivati, nič več mu niso pustili delati, saj so mislili, da mu je
težko. Ker pa je Režonja v delu užival je spet segel v zabojček ter si na skrivaj kupil oral
najlepše zemlje. Ta oral je obdeloval tako skrbno kot še nobenega. Toda nekega dne ga je
zadela kap in ohromel je po eni strani. Ko je na vozičku Režonja počasi umiral ga je obiskal
Bergmann, kateremu še vedno ni dal miru tisti zabojček. Toda Režonja svoje kraje ni priznal
in tako skrivnost odnesel v grob.

Jezik in slog
Slog je liričen. Ritem stavkov je enakomeren, speven, počasen, pogosti so opisi razpoloženj,
misli junakov, sredstvo za te opise pa je notranji monolog. Novela se konča z Režonjevo
smrtjo in z meditacijo, da je malemu človeku na tem svetu edina vrednota zemlja. Ta
meditacija predstavlja lirske prvine v noveli.
Viri in literatura:
-Svet književnosti 3
-Svet književnosti 2
-www.solajenora.si/miskokranjec
MARTIN PEVEC

47. Karel Destovnik Kajuh - Bosa pojdiva, dekle, obsorej
idejna in slogovna analiza (ponavljanje, kontrast)
Prepletanje osebne in družbene (vojne) teme
motivi, pesniške podobe
Kajuhove domoljubne, socialistične, uporniške in obtožujoče pesmi pa tudi ljubezenske
izpovedi so bile med najbolj priljubljenimi na partizanski strani.
Teme in motivi, ki so skupni poeziji med NOB, so boj za svobodo, partizanski spopadi,
sovraštvo do okupatorja, trpljenje in mučenje ujetnikov, talcev, taboriščnikov, usoda
pregnancev itd. Ta poezija je precej obsežna in raznovrstna. Pesniki so tudi preprosti,
anonimni, med ustvarjalci so bili pripadniki vseh generacij, tudi že uveljavljeni pesniki, npr.
Oton Župančič, Alojz Gradnik, Tone Seliškar, Mile Klopčič, Anton Vodnik, Božo Vodušek,
Edvard Kocbek, Igo Gruden, Matej Bor idr.
Karel Destovnik Kajuh iz vrst mladega rodu je znal združiti narodnoosvobodilni duh z občutji
mladega človeka, ki hrepeni po mladosti, življenju, ljubezni, sreči. Ker je pesnil s preprostimi
pesniškimi sredstvi, so nekatere njegove pesmi skoraj ponarodele. Pesem Bosa pojdiva, dekle,
obsorej izpoveduje globoko ljubezensko čustvo. Fant nagovarja dekle, naj natrgata češnjevih
vej in jih odneseta na grobove talcev. V pesmi je prisoten izrazit kontrast med svetlim in
temnim. Svetlo ponazarjajo razsanjane češnjeve veje, temno grobovi talcev. S ponavljanjem je
podoba še učinkovitejša, belo in temno se v pesmi izmenjavata tako kot ljubezensko
hrepenenje, ki je osrečujoče in bolečina ob misli na trpeči narod.
Po obliki je pesem tradicionalna, sestavljajo jo tri štirivrstične kitice z rimo. Jezikovno in
slogovno je blizu ljudski pesmi in je zelo melodična. Figure ponavljanja v pesmi so anafore,
geminacije, pararelizem, pesnik pa se poigrava tudi s stopnjevanjem in kontrasti (temni,
pretemni).
VIRI IN LITERATURA
- Ambrož, D. in drugi. (2004). Branja – berilo in učbenik za 3. letnik gimnazij ter štiriletnih
strokovnih šol, Ljubljana, DZS.
- Zapiski
Domen Tofolini

48. Janez Menart – CROQUIS
PRVINE ZA INTERPRETACIJO
- intimistična pesem: tema, motivi, pesniške podobe, jezik, slog
O AVTORJU
Rodil se je 29. septembra 1929 v Mariboru. Študiral je slavistiko in primerjalno književnost v
Ljubljani. Najprej se je zaposlil pri Triglav filmu kot lektor, dramaturg in vodja lutkovnega
oddelka, nato na RTV Ljubljana, kjer je na široko zastavil dramski program slovenske
televizije; od leta 1979 do 1991 je bil urednik pri Mladinski knjigi, tu je pomagal uresničevati
množični knjižni program in zgledno poskrbel za vse najbolj nujne prevode angleških in
francoskih klasičnih in romantičnih pesnikov v slovenščino. Pisati je začel že v gimnaziji,
objavljal je v Mladinski reviji in Besedi, 1953 je s pesniškimi in z mladostnimi prijatelji
Kovičem, Zlobcem in Pavčkom izdal danes kultno pesniško zbirko Pesmi štirih. Zaščitni
znaki njegove poezije so duhovitost, ironija in satira, oblikovno pa tradicionalna metrika in
urejene kitice. Bil je predsednik Društva slovenskih pisateljev in dolgoletni tajnik Slovenske
akademije znanosti in umetnosti. Leta 1979 so mu podelili Prešernovo nagrado. Umrl je 22.
januarja 2004.
INTERPRETACIJA
Pesem je izšla v zbirki Časopisni stihi in to v posebni podobi t.i. likovne pesmi, sodi pa tudi
med TOPOGRAFSKO POEZIJO. Pesniška zbirka Časopisni stihi je oblikovana kot časopis s
šestimi stranmi, ki so razdeljene na rubrike (Uvodnik, aktualno, zadnje vesti …). Croquis je
francoska beseda in pomeni osnutek, skico; izraz se največ uporablja v likovnem smislu.
Pesem s tem naslovom nosi sporočilo o razočaranju nad življenjem, kar se metaforično izraža
že v prvih dveh verzih (marmor kavarniške mizice, mrzel in siv). V naslednjih dveh kiticah
lirski subjekt z nominalnim slogom riše skico umišljene življenske idile (hišica, drevo, klopca,
rože). Ko je podoba že skoraj uresničena, pride sila, ki vse to uniči z enim samim zamahom.
Razočaranje je treba utopiti, poplakniti, otožno razpoloženje pa ostaja. Osrednji motiv pesmi
je risanje skice ali krokija po sivi, mrzli, marmornati mizi mestne kavarne. Življenja otipljivi
prispodobi, jo imenuje Menart. Življenje je torej mrzlo, pusto in sivo. »Prst čopič je in lužica
paleta« iz luže politega konjaka nastaja pesnikova risbica, ki simbolizira njegove sanje po
toplem varnem domu in ljubeči, lepi ženi. Lirski subjekt je prvoosebni in je identičen z
avtorjem. Z uporabo pomanjševalnic (lužica, hišica, klopca, stezica …) pesnik še dodatno
poudari svoj čustven odnos do narisane predmetnosti. Na sivi, marmornati kavarniški mizi
nastaja idilična slika sanjskega sveta, ki jo natakar v trenutku izbriše z enim samim potegom
krpe. Natakar simbolizira usodo, ki v hipu izbriše vse pesnikove sanje in upe. Motiv je
moderen, prikazuje mestnega, odtujenega malega človeka. Tema pesmi je tradicionalna;
človek v življenju ne sme nikoli obupati, vedno je čas za nov začetek, za nove sanje in upe.
Konec je ironičen, pesnik se žalostno posmehne samemu sebi in naroči še en konjak. Bistvo
pesmi se skriva v zadnjem verzu: »Gospod natakar, še en konjak prosim!«. Pesnik zasanjano
vztraja, še vedno upa, da bo v prihodnosti imel družino in si kljub slabim razmeram ne pusti
vzeti teh sanj.
Prisotni sta SATIRA in IRONIJA. Pesnik se posmehne samemu sebi, pivskim bratcem in
njihovim idiličnim sanjam, ki se stalno izmikajo. Notranji ritem je tekoč, skoraj monoton,
nakazuje neko ponavljanje, ujetost. Notranji slog je poročevalski, pesnik naniza dejstva v
neglagolskih stavkih. Ključna glagola v pesmi sta protipomenska glagolu narisati in zbrisati.

VSEBINA
Pesnik, ki sedi za mizo, pije konjak in se dolgočasi. Kozarec konjaka pusti za seboj lužico in
pesnik začne zdolgočaseno risati s prstom po lužici. Pod njegovimi prsti se izriše idilična slika
vsakdanjega življenja, ki si ga pesnik želi, vendar ga nima. Hiša v naravi, klop, stezica, lepa
ženska med rožami. Njegove največje želje so imeti dom, občutiti toplino.
INTIMIZEM
S PESNIŠKO ZBIRKO Pesmi štirih se v slovenski povojni poeziji pojavi intimizem. Za
intimizem je značilna osebna izpovednost v nasprotju s prej poudarjeno družbeno tematiko.
Vojna stopi v ozadje, v ospredje pa stopi intima. Od prejšnjih pesnikov se ti razlikujejo v tem,
da gre za doživetja mladih ljudi v novem času. Glavna doživetja so ljubezen, razočaranje
zaradi neuresničenih upov in idealov, skepsa in celo obup. Oblikovno izhajajo ti pesniki iz
tradicije, nekateri ostajajo v verzu in slogu strogo tradicionalni, drugi so se sčasoma obrnili k
modernejšim oblikam, tudi k svobodnemu verzu.
VIRI IN LITERATURA
- internet, Wikipedia – prosta enciklopedija
- zbirka Pesmi štirih
- književnost na maturi 2008
Jure Zdolšek

49. TONE PAVČEK - PESEM O ZVEZDAH
- intimistična pesem; pesnikov pogled na življenje in ljudi; pesniške podobe in simboli
O avtorju
Tone Pavček se je rodil 29.9.1928 v Šentjuriju pri Novem mestu. Diplomiral je na Pravni
fakulteti v Ljubljani. Pavček se je v knjigi najprej predstavil v zbirki Pesmi štirih (1953)
skupaj s Kajetanom Kovičem, Cirilom Zlobcem in Janezom Menartom. Kot je poudarila
kritika in presodila literarna zgodovina, je bil svet Pavčkove lirike sprva vitalističen, v
razmerju do narave včasih idiličen in harmoničen. Ta oznaka velja v pretežni meri za zbirke
Sanje živijo dalje (1958), Ujeti ocean (1964) in Poganske hvalnice (1976). Njegov pesniški
razvoj je dosegel vrh v intenzivno doživeti, a hkrati z refleksivnimi toni podloženi poeziji v
zbirkah Dediščina (1983) in Goličava (1988).
Interpretacija pesmi
Pesem o zvezdah je pesem o ljudeh. Pripoveduje o tem, da je vsak človek svet zase. Kolikor
je zvezd na nebu, tolikor je različnih ljudi na svetu. Piše o tem, da sta si dva človeka lahko
blizu, vendar se lahko zgodi, da te prizadene najbolj nekdo, ki ti je najbližji. Človek lahko
takrat tudi umre - pomeni, da ga to prizadene bolj kot karkoli drugega.
Pavček skupaj z ostalimi avtorji Pesmi štirih pripada generaciji, ki je obnovila novo
romantiko - intimizem. Ohranil je bistveni potezi poezije, in sicer tradicionalno obliko in
tematiko posameznika, ki je v sporu s stvarnim svetom. Posebnost Pavčkovega pesništva je
to, da se približuje lirično refleksivni pesmi, ki se tematsko suče zlasti okrog vprašanj usode,
minevanja, resignacije.
Pesem o zvezdah je pesem o človeku. Zvezda je v poeziji simbol sreče, smisla in optimizma.
Prav tako je človek nekaj posebnega, smiselnega in lepega. Potuje po vedno isti poti od
rojstva do smrti. Čeprav je del skupnosti, živi sam. Ljudje so si včasih predaleč in so si
odtujeni, drugič pa so si celo preblizu in prav takrat lahko drug drugega najbolj prizadenejo.
Rima ni izpeljana dosledno, pojavlja se tudi asonanca (ujemanje samoglasnikov).
Verz ni vedno miselna celota, saj misel iz enega verza preskoči v drugega (miselni prestop).
Običajne besede in besedne zveze se zamenjujejo z neobičajnimi – besedami v prenesenem
pomenu.
Metafore: »krmariti k pogrebu« - bližati se smrti,
»z nohti lahko srce kdo doseže«- človek te lahko zelo prizadene.
Primerjava v prvi kitici je ključna za razumevanje sporočila.
» Vsak človek je zase svet,
čuden, svetal in lep
kot zvezda na nebu«
Viri in literatura:
-Svet književnosti 3
-www.solajenora.si/tonepavček
MARTIN PEVEC

50. Kajetan Kovič - JUŽNI OTOK
-pesem kot prispodoba
-tema, motivi
-pesniške podobe, pomen metafor
-zgradba, oblika pesmi
Avtor
Rodil se je v Mariboru. Otroška leta je preživljal v Poljčanah, kjer je končal prve tri razrede
osnovne šole. V četrtem razredu pa se je družina zaradi vojne preselila blizu Gornje Radgone.
Tam je spoznal kmečko življenje in tegobe vojnega časa, hkrati pa se mu je pokrajina ob Muri
močno vtisnila v spomin. Po vojni je obiskoval klasično gimnazijo v Mariboru, kjer je leta
1950 maturiral. Nato se je vpisal na študij primerjalne književnosti na ljubljanski Filozofski
fakulteti. Diplomiral je leta 1956.
Ker se s pisateljevanjem ni mogel preživljati, se je po končanem študiju zaposlil kot novinar
pri Ljubljanskem dnevniku in Ljudski pravici. 30. maja 1991 je postal izredni, 6. junija 1995
pa redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Je član Društva slovenskih
pisateljev in izredni član Društva madžarskih pisateljev. Do sedaj se je udeležil številnih
pisateljskih srečanj v različnih evropskih državah (Nizozemska, Avstrija, Francija,…). Je
dobitnik mnogih domačih in tujih literarnih nagrad. Zdaj živi v Ljubljani.
Prve pesmi je začel pisati že v gimnaziji, prvič pa jih je objavil v Mladinski reviji leta 1948.
Za njegov prodor v javnost je pomembno soavtorstvo pesniške zbirke z naslovom Pesmi
štirih, v kateri je objavljenih 26 Kovičevih pesmi. Zbirko je leta 1953 izdala mlada četverica
Kajetan Kovič, Ciril Zlobec, Janez Menart in Tone Pavček. V zbirki je vidna Kovičeva
prodornost k intimizmu, ki napoveduje prelom povojne ideologije. Tej zbirki pa so nato
sledile samostojne pesniške zbirke, v katerih se pesnik najprej odmakne od poetike
novoromantičnega intimizma, potem sledi močan tematski in slogovni premik v smeri
iracionalnega eksistencializma, ko začne odkrivati nove moči upiranja silam, ki pretijo
človeku v modernem svetu tehnike in politike. Gre za filozofska bivanjska oziroma
eksistencialna vprašanja. Viden pa je tudi vpliv literature absurda. Spremeni se njegov
duhovni in jezikovni slog pisanja. Pesmi pogosto nakazujejo duhovno urejanje nasprotji k
enoviti smotrnosti sveta, zateče se k bolj neposredni besedi. V liriki se je pesnik izrazno
močno približal novemu ekspresionizmu, za katerega so značilne prekinjene normalne zveze
med stvarmi, svobodna metaforika, menjavanje stalne in svobodne pesniške oblike. Njegov
pesniški razvoj je potekal vse od sledov nove romantike do bližanja modernejšemu pesništvu.
Oblikovno je v glavnem vztrajal pri vezanih verznih oblikah. V novejših zbirkah je dosegel
zrelo klasičnost. Kovič je tudi avtor pripovednih besedil, v katerih svoj doživljajski in miselni
svet odkriva z bolj realistične strani. Napisal je zbirko novel in štiri romane.Med mladimi je
zaslovel s poezijo in prozo. Pisanju za otroke ves čas posveča enako skrb kot pisanju za
odrasle, med enim in drugim pisanjem ne vidi in ne dela razlik. V mladinskih delih sledi
humorju, zvočnosti, povezovanju resničnosti in domišljije v igri ter čustvenemu in
domišljijskemu bogatenju bralca.Priznan pa je tudi kot prevajalec nemške, francoske,
madžarske, češke, hrvaške, srbske in ruske poezije.
Interpretacija
Prva kitica: nekaj je, južni otok obstaja, je zelo daleč, komaj se ga sluti. JUŽNI OTOK je
nekaj nedosegljivega.
Druga kitica: enkrat je, drugič ga ni (mišljenje se giblje med pozitivnim in negativnim
smislom).

Tretja kitica: od slasti, želje po otoku, si pijan, negativen (GA NI), pozitiven (prepričan si
DA JE).
Četrta kitica: tega otoka NI.
Peta kitica: pride neko novo upanje in JUŽNI OTOK zopet JE.
Pesniška sredstva
Izpostavljanje glagola biti v sedanjosti (JE), ukrasni pridevki (južni otok, neznano morje, bele
vode...), metafore (južni otok: nekaj idealnega, morje: nekaj okoli nas – življenje, močna
zvezda: smer življenja, nova ladja: odločitev, da tvegaš in greš novo pot), anafora (in in in),
tradicionalna pesem
Nastanek
Izšla je v zbirki Labador (to je največji polotok v S Ameriki, ki pripada Kanadi) leta 1976. Je
metafora za deželo z mnogimi razsežnostmi in s tem metafora za bivanje. Za Južni otok vemo,
da je metafora in mesto hrepenenja, vendar pa ne vemo, kje to mesto je.
Tematska interpretacija
Tematika je bivanjska. Izraža poudarjene težnje po utopiji ali idealiteti oz. nihanje med upom,
da Južni otok je in strahom, da ga ni. Njega se da spoznati samo tistim, ki ne računajo nanj,
ampak vanj verjamejo.
Viri
-internet (www.dijaski.net)
Marino Oman

51. DANE ZAJC - ČRNI DEČEK
Pesniške podobe, simboli ter njihov pomen
Tema absurda
Svobodni verz, ritem
O AVTORJU
Dane Zajc (1929 – 2005) je eden najpomembnejših slovenskih pesnikov. Boleče je bil
zaznamovan z izkušnjo druge svetovne vojne, saj so nacisti požgali njegovo domačijo, izgubil
je očeta in dva brata. Bil je pesnik, ki je deloval v 1. generaciji (2. skupina) sodobne slovenske
lirike. V svoji poeziji izraža novo občutje sveta, polno bolečine, obupa, nesmiselnosti bivanja,
umiranje. Pri tem so mu za simbol pogosto služile podobe živali ali podobe iz mitov. Njegove
pesmi so prežete z občutji osamljenega bivanja sredi razkroja vseh tradicionalnih vrednot.
Človek je v takem svetu le igrača neznanih in nespoznavnih sil. Pogosto zapada v brezno
obupa, absurda, toda nikoli se ne vda, to velja tudi za pesem Črni deček. Ta pesem je ena
izmed pesmi iz zbirke Jezik iz zemlje 1961.
VSEBINA
Črni deček stoji na rumenem pesku puščave. Okrog je le nebo in vse, kar deček ima, je
naročje, polno ptic. Zaradi njih ne sme bežati. Vendar ptice morajo odleteti. Ko so na nebu,
jih obseva močno sonce, zato razpadejo v perje, meso in pepel. A deček ima nove ptice, ki
zopet odletijo, ker morajo odleteti, in zopet propadejo.
SIMBOLI
Puščava je simbol sveta, v katerem človek živi. Tako kot puščava je tudi svet mrtev in
odljuden. Človek je v njem osamljen, prestrašen in ogrožen.
Starci so nasprotje dečku, ne le nasprotje, ampak tudi grožnja. Podobni so sivim
ujedam, ki so sovražnice ptic, torej vsega, kar ima deček. Starci so simbol ožjega
okolja, v katerem živi človek.
Sonce in zvezda sta simbol neke višje kozmične sile, ki oblikuje svet. Ta sila pa
uničuje človekovo življenje.
Ptice so simbol nasprotja vsega negativnega, kar ogroža človeka.
Podoba dečka s polnim naročjem ptic je lahko tudi podoba pesnika, ki poje, ker
mora peti, ne da bi v tem videl smisel, torej ptice simbolizirajo pesnikove pesmi.
Pesnik vztraja v pesnjenju, pesmi ostajajo nerazumljene, kritiki jih uničijo.
Črni deček je simbol osamljene in ogrožene eksistence, ki mora moč za bivanje in
vztrajanje odkriti v sebi.
Spuščanje ptic je simbol vsakega idealističnega dejanja, tudi umetniškega ustvarjanja.
Tesnoba navzven in navznoter
Pepel ne moremo komunicirati, ne moremo videti (zamegljen pogled)
Sanje so pomembne ptice bodo vzletele in razpadle vendar jih moramo imeti
MOTIVI
Absurd je pogost motiv v sodobni poeziji. Osrednji motiv Črnega dečka je absurden.
Nesmiselnega početja ni mogoče dojeti z razumom. Njegovo vztrajanje nima smisla, saj ne
daje pričakovanega rezultata. Za tako početje mora obstajati nek notranji, nerazložljiv smisel.

TEME: bivanjske
- absurdni svet
- nemoč, osamljenost, krhkost
- uničene sanje
- razpad, smrt
- moramo vztrajati
SLOG:
- retorični nagovor (notranji dialog) v vsaki kitici – deluje bolj prepričljivo in žalostno
- okrasni pridevek: črni deček, rumeni pesek, kačje vijuge, rumena groza, sive ujede,
zlobno sonce, ledene zvezde, steklene kosti
- metafore: stene neba (tesnoba), ptice (sanje o lepem), starci (vladajoča družba),
zvezde in sonce (vesolje), pepel (razdejanje)
- svobodna moderna oblika pesmi
- patetičen slog
- paralelizem členov
EKSISTENCIALIZEM
- absurd sveta
- nemoč, osamljenost
- uničene sanje
EKSPRESIONIZEM
- človekova stiska
- bolestno preoblikovana realnost (razpad ptic)
- barvne podobe
OBLIKA
Pesem je napisana v svobodni obliki in svobodnem verzu. Zanj je značilno, da je različno
dolg, brez metričnega obrazca. Lahko je riman. Pesem je ritmično učinkovita.
Poudarjena je zvočna podoba. Dosega jo s ponavljanjem, z vsebinskim paralelizmom, z
aliteracijo in asonanco.
Zvočna podoba podpira sporočilo pesmi. Verz moramo brati počasi. Zamolkli zvok in
počasen, enakomeren ritem ponazarjata žalost, o katerem govori.
VIRI:
- www.dijaski.net
- www.wikipedia.org
- www.slo.slohost.net
LITERATURA:
- Kos, Virk, Kocijan, Kralj, Kos: Svet književnosti 4; Obzorja, Maribor, 2003
Kaja Golob

52. GREGOR STRNIŠA - VEČERNA PRAVLJICA
ELEMENTI INTERPRETACIJE:
- Pravljičnost in resničnost
- Pesniške podobe in njihov pomen
- Groteskne prvine
- Glasovna ujemanja, ritem
O AVTORJU
Gregor Strniša se je rodil leta 1930 v Ljubljani kot sin književnika Gustava Strniše. Končal je
klasično gimnazijo in doštudiral germanistiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani. V službi ni
bil nikoli, vso do smrti je bil poklicni književnik.
Prve pesmi je objavil že kot petošolec (dijak takratnega prvega letnika klasične gimnazije). Že
takrat je veljal za samotneža in čudaka, zanimale so ga duhovne vede, astronomija, astrofizika
in matematika. Leta 1986 je za življenjsko delo prejel Prešernovo nagrado. Naslednje leto je
umrl v Ljubljani, v mestu, ki ga je le redko zapustil. Je eden najvidnejših sodobnih slovenskih
pesnikov pa tudi dramatik in pisec mladinske književnosti.
DELA
Njegove najpomembnejše pesniške zbirke: Mozaiki, Odisej, Zvezde, Želod, Oko, Škarje in
Jajce, poetična dramska besedila pa Samorog, Žabe in Ljudožerci. Skoraj dvajset let je pisal
tudi besedila za zabavno glasbo. Najbolj znana je popevka Zemlja pleše.
INTERPRETACIJA PESMI
Pesem Večerna pravljica lahko razdelimo na dva dela. V prvih dveh kiticah srečamo
fantastičen nočni svet v gozdu: drevesa se odpro in v njih začnejo biti srca, od lune visi
lišaj, kamni hodijo naokrog in grizejo mehke obraze gob. V tretji kitici se preselimo na drugo
stran gozda, kjer v svojih hišah spijo ljudje, z njimi pa se igrajo mačke sanj.
Pesem je prepletena s skrivnostno grozo in tesnobo. To pesnik doseže z uporabo grotesknih
metafor, ki v bralcu vzbujajo neprijetne asociacije. To, da kamni grizejo gobe, ne bi bilo nič
grozljivega, a besedna zveza mehki obrazi gob nas neprijetno spominja na človeške obraze.
Ljudje, ki spimo v hišah, se navadno počutimo varne, a v pesmi so ljudje v globokih, nizkih
jamah svojih sob, kar spet zveni grozljivo, nevarno, ljudje so kot dolge,sive miši, s katerimi
se igrajo velike mačke sanj, torej še zdaleč niso v kakšnem varnem prebivališču.
V pesmi se prepletata fantazijski (1. in 2. kitica) in realni (3. kitica) svet, meja med njima je
zabrisana, vendar so sanje in podzavest močnejše od resničnosti.
Sporočilo pesmi je, da obstaja nek višji, skrivnosten svet, ki ga ljudje razumsko ne
zaznavamo, a se v sanjah, v podzavesti grozljivo poigrava z nami. Varnega zavetja,
kamor bi se lahko skrili pred njim, pa ni nikjer.
Naslov pesmi je nasproten vsebini. Večerna pravljica nas spominja na nekaj lepega,
prijetnega, saj jo preberemo otrokom za lahko noč. Ta pravljica pa je grozljiva, tesnobna,
vzbuja nam občutek, da nikjer nismo varni. Tudi zaključek ni pravljičen.

GROTESKNE PRVINE
Pesem je groteskna. Pesnik prikazuje predmete iz vsakdanjega sveta in jih popači, s čimer
poudari stisko in strah pred nesmislom. Grotesknost v pesmi vzbuja nenavadna
metaforika: poosebitve (se dvignejo veliki kamni), ukrasni pridevki (suh pok, temna srca,
žolta luna, mehki obrazi gob), primere (kakor orjaški sivi pajki, kot dolge sive miši),
sinestezija (suh pok). Metaforika je značilna za nadrealizem.
OBLIKA PESMI
Vsebina pesmi je sicer moderna, oblika pa je v nasprotju z njo tradicionalna. Oblika pesmi
je značilna za Strnišo. Pesem ima tri štirivrstične kitice z urejenim ritmom, namesto rime pa
imamo v prvih dveh kiticah asonance (pri asonanci ali nepopolnem stiku gre za ujemanje
samoglasnikov v dveh ali več besedah od zadnjega naglašenega zloga naprej, npr. pokov –
bobnov), v zadnji kitici, ki je tudi vsebinsko drugačna, pa se pojavi rima.
VIRI IN LITERATURA
Svet književnosti 4
http://www.dijaski.net/?stran=slo&sub=pes
Dena Rozman

- Modernistične prvine
- Besedne igre
- Ludizem v besedilu
Avtor
53. TOMAŽ ŠALAMUN - Maline so
Tomaž Šalamun se je rodil v Zagrebu, a se s starši kmalu za tem preselil v Ljubljano. Tu je
preživel osem let, nato je drugi razred obiskoval v Mostarju, potem pa so se zopet vrnili v
Slovenijo, in sicer v Koper, kjer je obiskoval gimnazijo in maturiral leta 1960.
Že s prvo zbirko (Poker, 1966) je odprl vrata v takšen pesniški svet, kakršnega dotlej nismo
poznali. Nikoli ne piše v prvi osebi. Njegovi verzi, ki so oblikovno popolnoma svobodni, so
polni nepričakovanih pojmovnih povezav, asociacij in najbolj nenavadnih domislic.Berejo se
kot igrive, duhovite, včasih šokantne, a tudi bizarne igre svobodne domišljije. Svoja dela je
objavljal predvsem v Perspektivah, v zborniku EVA. Šalamun velja za osrednjega
predstavnika pesniške avantgarde v 60.ih letih 20.st. Šalamuna literarna zgodovina uvršča
med ludiste zaradi njegovega pojmovanja življenja in sveta. Šalamun namreč življenje
razume kot neobvezno igro brez nekega višjega pomena in smisla. Igro v kateri ni nič več
dokončno, nič več sveto, nič več obvezujoče in zavezujoče. V pesmi zagovarja stališče, da je
življenje zgolj igra, da stvari zgolj so, da obstajajo same po sebi in same zase, brez višjih
pomenov in smislov, ki jim jih nadeva človek.
Interpretacija
Odkrivanje vzrokov je za Šalamuna nesmiselno, ker ne verjame v racionalne temelje sveta.
Za Šalamuna je pomembno, da je tekma bila, da so se imeli vsi lepo, zakaj so jo izgubili, je
nepomembno. Podobno velja tudi za človekovo početje in življenje nasploh.
Njegove pesmi so neobvezna igra besed, delujejo duhovito, sveže, ironično, igrivo in
šokantno obenem. V pesniški jezik vdrejo nepesniške, pogovorne, žargonske in slengovske
besede: man to man, fantastičen, na križ, back, gor pa dol ... Šalamun zavestno krši
pravopisne norme, v pesmi ni ločil in velikih začetnic. Leta 1966, ko je zbirka izšla v
samozaložbi, je naletela na ogorčenje in zgražanje nekaterih bralcev in kritiko
Osrednji movit predstavlja naravnost šokantno novost v poeziji, ker je v primerjavi z
tradicionalnimi motivi in občutij banalno vsakdanji. Poleg splošnih pogovornih izrazov so
značilni žargonizmi. Za pesnika očitno obstajajo stvari zunaj smisla, zanj nimajo višjega,
razumnega pomena, človekovo početje pa ni povezano z globljim smislom bivanja.Velikokrat
se igra z besedami, besednimi zvezami.
Modernistične prvine
Osrednji motiv predstavlja šokantno novost v poeziji, saj je v primerjavi s tradicionalnimi
motivi globjih bivanjskih spoznanj in občutij banalno vsakdanja

Besedne igre, ludizem v besedilu
Nerazumno montažo motivov je pesnik ustvaril s svobodno igro besedil brez poetične norme.
V pesem se kot v koš skupaj nametani Karlovac, tuja osebna lastna imena, novinarji in imena.
Ludizem izključuje idejno sporočilo, ker kot avangardna smer ne priznava ustaljenih vrednot.
Viri in literatura:
- www.dijaski.net
- wikipedija
- www.dogaja.se
Žan Peter Romih

54. CIRIL KOSMAČ - TANTADRUJ
Pojmi prvine za interpretacijo:
- novela; pripovedovalčev odnos do glavne književne osebe in do drugih
- eksistencialistične, realistične, simbolistične, fantastične prvine
- barvni in zvočni učunki
O avtorju
Rodil se je leta 1910 na Slapu ob Idrijci. Zaradi narodno zavednega delovanja so ga fašistične
oblasti zaprle. V Jugoslaviji se je uveljavil kot mlad pisec povesti in novel. Po vojni je bil
urednik časopisa Slovenski poročevalec, pozneje svobodni književnik. Umrl je v Ljubljani
leta 1980.
Kosmačeva proza ne bi dozorela do tolikšne čistosti, še zlasti pa ne do tolikšne čustvene
vznesenosti, če ne bi bilo v njegovem življenju domotožja. Domotožje je tako postala močna
pobuda za ustvarjanje in tudi pozneje je polnilo Kosmačevo pripovedništvo z izjemno
čustvenostjo in notranjim navdušenjem.
Kosmačevo predvojno pisateljsko ustvarjanje je po obsegu skromno. Obsega nekaj krajših
novel ali črtic, ki so izšle leta 1946 v zbirki Sreča in kruh. Pisateljeva dela, napisana po drugi
svetovni vojni, sodijo v okvir sodobne književnosti (npr. Tantadruj). Napisal je tudi roman
Pomladni dan, novelo Balada o trobenti in oblaku ter za mladino Medvejke in V gaju
življenja.
V 30. letih je bil skupaj z Vorancem, Kranjcem in Igoličem eden vodilnih socialnih realistov.
Pritegnila ga je nacionalna problematika (položaj Slovencev pod italijansko zasedbo), sicer pa
se je v svojem literarnem delu ukvarjal z življenjem primorskih malih ljudi. Kosmač ni epik
Vorančevega tipa, marveč pronicljiv in psihološko poglobljen ustvarjalec krajših pripovednih
zvrsti, v glavnem novel. Po drugi svetovni vojni se je oddaljil od socialnega realizma in začel
uporabljati tudi elemente modernejše proze.
Med deli je tudi zelo pomembna Kosmačeva groteskna novela Tantadruj, s katero se je avtor
spet približal posebnežem iz začetnega ustvarjalnega obdobja.
Interpretacija
Bivanjske (eksistencialistične) prvine
Norčkova zgodba je pravzaprav simbolična zgodba o sodobnem civiliziranem človeku,
iskalcu smrti. Vsak od norčkov govori po svoje, za besede drugega pa ostaja trajno zaprt. To
je oznaka sodobnika, ki je vedno bolj osamljen, goji le še svoj jaz, a mu nihče ne prisluhne.
Druge osebe v noveli predstavljajo "normalne" ljudi, ki norčke pomilujejo. Najbolj izstopajo
župniki, karikature, ki si lastijo moralno sodbo nad človeškimi življenji.
Tantadrujeva usoda je žalostna, zato postane želja po smrti njegov bivanjski cilj - živi za smrt.
Sporočilo novele pripoveduje o malem človeku, ki v človeški skupnosti tudi zase zahteva
enakovreden in svoboden položaj.
Novela tematizira tudi eksistencialne prvine(ob želji po absolutni sreči v smrti izraža enako
močno in neupogljivo voljo do življenja).

Realistične prvine
V noveli se prepletajo tradicionalne in moderne prvine. V Kosmačevi literaturi sta značilni
dve temeljni pripovedni ravnini. Prvo predstavlja avtobiografska pripoved in osebno
doživljanje, drugo pa spominsko oblikovana zgodba iz domače vasi. Ta novela združuje
oboje. Čeprav je delo razdeljeno na tri dele, prehodov zaradi asociativnih preskokov skoraj ne
čutimo. Spominska pripoved dobiva tudi groteskno obliko, ko se izostri odnos do smrti.
Včasih prepoved preide v pravo natančno, realistično opisovanje (kako Tantadruj zbira
zvonce, opisi dogajalnih prizorišč, gostilne, sejma. pokopališča, tudi dialogi) - to so realistične
prvine.
Fantastične prvine
Metaforika je bogata in večkrat stopnjuje grotesknost. Tako se realistične prvine prepletajo s
fantastičnimi (prividi uničenja, groteskno izvotljeni vrtiljak, krvavi mesec, oblak).
Slogovna analiza, zvočnost in barve
1. Zvočnost
V delu so neprestano prisotni glasbeni zvoki, ki bralcu omogočajo neposredno vživljanje v
dogajanje. Za zvočnostjo v noveli se skrivajo posameznikove želje, razpoloženje in njegova
psiha.
Primeri: Cinglanje Tantadrujevih zvončkov in njegovo prepevanje pesmice, ki ni samo
pesmica, marveč krik človeka, ki potrebuje pomoči. Tu je tudi Peregrinovo prepevanje, s
katerim pritegne vso kmečko množico, ki za trenutek pozabi na svoje težave. Doneči cerkveni
zvonovi in doneče orgle, katerim Tantadruj rad prisluhne, ga pomirijo ter popeljejo v svet
onkraj življenja, kjer najde srečo in veselje.
2. Barve
Tako kot zvočnost so v noveli pomembne tudi barve, ki pa se večinoma nanašajo na
opisovanje zunanjega okolja in oseb. Lep primer je opis župnišča, ki je vse obdano z
“zlatom”. Vsi štirje norčki vidijo hrano in predmete v župnišču pozlačene. Poleg zlate barve
se pojavi tudi srebrna barva, ki jo povzroči sonce na golobih, ki jih Tantadruj opazuje pred
cerkvijo, tu pa je še krvavo rdeči mesec, ki ga kmetje razumejo kot grožnjo nove vojne.
S pomočjo barv torej Kosmač stopnjuje podobo zunanjega sveta, pri čemer si najraje pomaga
z okrasnimi pridevki, ki označujejo barve.
Viri in literatura:
- Književnost na maturi 2006 (Ana Jesenovec, Jaka Lenardič)
Katja Drozg

55. VITOMIL ZUPAN - MENUET ZA KITARO
- vojni in avtobiografski roman
- književna oseba kot pripovedovalec, njen eksistencialistični bivanjski položaj
- zgradba romana
- modernistične prvine
O avtorju
Vitomil Zupan se je rodil 18. januarja 1914 v Ljubljani. Pred 2. svetovno vojno je živel
razgibano življenje, veliko je potoval in se izkazal v različnih poklicih. Na začetku 2.
svetovne vojne se je pridružil OF. Kasneje ga je italijanski okupator prisilno poslal v taborišče
Gonars. Po letu 1943 so ga izpustili in odšel je v partizane. Po vojni leta 1948 ga je tedanja
komunistična oblast zaprla in obsodila na 18 let zapora. Po sedmih letih je bil izpuščen in je
po vrnitvi naprej doštudiral, nato pa je deloval kot samostojni pisatelj. Umrl je 14. maja 1987
v Ljubljani, kjer je tudi pokopan.
Zvrst/vrsta
Menuet za kitaro je vojni roman, posebna vrsta zgodovinskega romana. Njegova glavna tema
je 2. svetovna vojna. večino zunanjega dogajanja tvorijo resnični zgodovinski dogodki, ki jih
avtor v romanu natančno časovno določi. Najbolj kritično prikazuje obdobje boja proti
okupatorju ravno ta Zupanov roman. V njem partizani niso le neustrašni borci in zmagovalci
ampak tudi ljudje, ki živijo med strahom in pogumom in imajo vse človeške slabosti in vrline.
Zgradba romana
Zunanja zgradba: Roman je srednje obsežno pripovedno delo razdeljeno na osem poglavij.
Vsako poglavje uvaja niz citatov, ki se nanašajo na glavno temo romana, vojno, delno pa so
splošni in celo lirski.
Notranja zgradba: Značilno je prepletanje dogajalnega časa in prostora. Roman se odvija na
dveh prizoriščih in dveh dogajalnih časih. V ospredju je postavljeno vojno dogajanje v
oktobru in novembru 1943. Obe časovni plasti in dogajalna prostora povezuje glavna
pripovedna oseba Jakob Bergant Berk, ilegalec in partizan.
Okvirna zgodba se dogaja v Španiji leta 1973 (nevojni del). Vložna pripoved pa se odvija
proti koncu 2. svetovne vojne leta 1943 do osvoboditve (vojni del).
Slog: prepleta se sedanjost in preteklost s tokom zavesti ( Berkovih misli). Slog je natančen
in učinkovit. Roman odkriva resničnost, kakršno vidi Berk, to pa je značilnost personalnega
pripovedovalca.

Sporočilo
1. Vojna je boj za preživetje, ki ga večini vsili manjšina - "Važno je priti na grič".
2. "Nasvidenje v naslednji vojni!" V človeku je vedno nekaj kar ga sili v takšno dejanje
- volja po moči, oblasti, denarju …
3. Avtorjeva kritika tistih, ki so hoteli partizansko bojevanje prikazati kot idealno.
Modernistični postopki:
- prvoosebni pripovedovalec pripoveduje le tisto, kar sam doživi
- menjava različnih pripovednih postopkov
- notranji monolog
- dialogi
- uporaba pestrega gradiva
- vmesni komentarji
- svobodno prepletanje besedila
Eva Kanduti

- družbenokritični roman
- zgradba romana
- bivanjski položaj
- humor, grotesknost
- realistične in modernistične prvine
O AVTORJU
56. PAVLE ZIDAR - SVETI PAVEL
Zdravko Slamnik, s psevdonimom Pavle Zidar (1932-1992), se je rodil na Slovenskem
Javorniku pri Jesenicah. Po končanem učiteljišču je nekaj let poučeval, potem pa živel kot
svobodni književnik. Leta 1965 je postal poklicni pisatelj in takrat izide roman Sveti Pavel.
Pisal je za odrasle in mladino, in sicer romane, povesti in novele. Leta 1987 je prejel
Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Umrl je v Ljubljani.
Izhodišče njegovega pripovedništva je socialni realizem, dopolnjen z novimi sestavinami. Za
snov jemlje tragično eksistenco malega človeka, učitelja, kmeta … V malem človeku vidi
potrebo po življenju, sreči, ljubezni … Njegovo pripovedništvo je pogosto kritično in
satirično. Dodaja subjektivno komponento.
DRUŽBENOKRITIČNI ROMAN
Delo je nastalo na podlagi resničnih dogodkov, ki so se dogajali na slovenskem podeželju na
Dolenjskem po drugi svetovni vojni. Pripoveduje o vsakdanjem življenju preprostih ljudi ter o
odnosih med njimi in socialistično oblastjo.
ZGRADBA ROMANA
Roman je zgrajen iz šestih poglavij: MIR, ŽETEV, ČRNI VETER, SVETI PAVEL, TO IN
ŠE PISMO, LOV.
Frenk in Žan Debevc sta brata, ki sta se med drugo svetovno vojno bojevala na nasprotnih
straneh. Ker je bil Frenk belogardist, se mora pred novo oblastjo skrivati. Pri tem mu
pomagata, čeprav sta si bila med vojno nasprotna, brat Žan in njegova žena. Premišljujeta,
kam bi ga premestila iz zidanice, saj je tam postalo prenevarno, ker je oblast začela s
sistematičnim pregledovanjem, da bi ga našli. Skupaj z domačimi se odločijo, da ga bodo
premestili v zvonik cerkve svetega Pavla.
V naslednjih dveh poglavjih, Žetev in Črni veter, spoznamo predvsem vas, njene prebivalce in
njihovo povojno stisko. Zelo veliko delajo, ker je tak čas, žanjejo tudi ponoči, da delo
opravijo. Pogovarjajo se o vsakdanjih rečeh, a med njimi je veliko bolečine, sovraštva.
Na sestanku krajevnega odbora sklenejo, da je treba državi oddati več vina in da je treba
poiskati belogardista Frenka ter ga predati oblastem.
V naslednjem poglavju, Sveti Pavel, natančneje spoznamo Frenka Debevca. Ujetega v svoje
skrivaštvo ga vedno bolj obvladuje zavest o nesmiselnosti in brez vrednosti življenja. V njem
sta dve temeljni občutji: krivda in strah. Vedno boj se zaveda, da se mu življenje izteka. K
njemu prihajajo domači.

V petem poglavju To in še pismo oblast kmetom pobira vedno več pridelka, zlasti vina. Zato
kmetje začnejo svoje pridelke skrivati. Ljudje vedno težje živijo. Žan skrije vino, a uslužbenci
oblasti mu iz hleva odpeljejo še zadnjega konja. V hudi stiski ni vedel, kam naj se obrne po
pomoč, komu naj potoži in v tako hudi prizadetosti napiše pismo Titu.
V zadnjem poglavju Lov, žandarji pridejo v vas z namenom, da najdejo in odpeljejo v zapor
belogardista Frenka Debevca. Zaslišujejo vse vaščane. Ker ga nihče noče izdati, jih ne
spustijo domov, da bi nakrmili živino. Potem jih pretepejo, a vaščani še vedno molčijo. Ker se
ženi ne zdi pošteno, da mučijo prebivalstvo in živino, izda moža.
BIVANJSKI POLOŽAJ
Tematika romana je življenje na Dolenjskem v prvih letih po vojni. Prepričljivo je prikazana
moralna in socialna stiska vaščanskega kolektiva in posameznikov zaradi gospodarskih in
političnih pritiskov. Roman je eksistencialistični, saj je poudarjen bivanjski pomen družine,
medčloveški odnos.
RAZDVOJENOST KNJIŽEVNIH OSEB
Se kaže v tem, da vsi držijo skupaj in oblastem nočejo izdati kje se skriva Frenk, čeprav
potem vsak zase razmišlja, da slej kot prej se bo moral predati. Žanu se ne zdi pošteno od
oblasti, da jemljejo pridelke, ki so jih kmetje težko pridelali.
HUMOR
Kaže se črni humor, kako oblast dela z vaščani zaradi Frenka. Vseeno pa vidimo, da se ljudje
razumejo in zabavajo ne glede na težave.
GROTESKNOST
Skorajda je v tem romanu ne zasledimo. Grotekno je ravnanje tedanje oblasti.
REALISTIČNE IN MODERNISTIČNE PRVINE
Slog je realistični. Zidar v romanu uporablja ljudske, pogovorne izraze. Prav tako zveze
besed. To vključevanje ljudskega jezika v roman se najbolje izraža v pismu. Resničnost se je
kazala takšna, kakršna je bila.
Modernistična prvina je uporaba notranjega monologa.
VIRI IN LITERATURA:
- Svet književnost 4 (učbenik)
- www.dijaski.net
- http://sl.wikipedia.org
- Erhartič, Blanka: Književnost v 3. in 4. letniku gimnazije. Maribor: Obzorja, 2007.
Tjaša Hostnik

57. LOJZE KOVAČIČ – LJUBLJANSKE RAZGLEDNICE
ELEMENTI INTERPRETACIJE:
- slog, tematika
- interpretacija treh črtic
O AVTORJU
Lojze Kovačič se je rodil 9.10. 1928 v Baslu, v Švici, v izseljenski družini. Njegova mama je
bila Nemka, oče Slovenec. Ker družina ni imela švicarskega državljanstva, se je pred drugo
svetovno vojno preselila v Slovenijo. Prvo leto je živel v Novem mestu, potem pa v Ljubljani,
kjer je obiskoval OŠ, gimnazijo in pedagaško fakulteto (slavistika, germanistika). Leta 1944
mu je umrl oče, nato pa je nova jugoslovanska oblast pregnala še njegove domače. Po vrnitvi
iz vojske je delal kot novinar dopisnik pri Mladini, nato je bil urednik podjetniškega časopisa,
od leta 1936 do upokojitve pa je bil zaposlen kot pedagog v Pionirskem domu v Ljubljani.
Kot avtor je prejel mnogo nagrad: Župančičeva nagrada mesta Ljubljane (1972, 1986),
Prešernova nagrada (1973), zlata Linhartova plaketa za gledališko dejavnost (1973), nagrada
kresnik za najboljši roman leta (1991 in 2003), Klemenčičeva nagrada za življenjsko delo
(1996). Umrl je 1. 5. 2004.
SLOG
Kot eden izmed najpomembnejših predstavnikov slovenske proze v drugi polovici 20. stol. je
Kovačič fragmentarno prenesel na papir svoje življenje, zaznamovano z očetovo smrtjo, ki ga
je motivno spremljavala v vseh njegovih delih, revščino in ponekod osamljenostjo.
Njegov literarni slog je edinstven – kar je v veliki meri posledica dejstva, da je stavke najprej
premislil v nemškem jeziku, nato pa jih zapisoval v slovenskem.
Lojze Kovačič izhaja iz socialnega realizma (črtice Ljubljanske razglednice), kasneje pa se je
približal modernističnemu slogu (romani Deček in smrt, Resničnost, Pet fragmentov in
Prišleki). Zaradi njegovega sloga in bogatega jezika velja za najpomembnejšega pisatelja
slovenske povojne/sodobne proze.
TEMATIKA
Tematika teh črtic je predvsem prikazovanje usode in življenja malih ljudi in čutenje z njimi,
razmišljanje o moralnih in življenjskih dilemah, smrti, notranjih občutij.
LJUBLJANSKE RAZGLEDNICE
V črticah stvarno prikazuje življenje preprostih ljudi, v njih pa je najmanj avtobiografski.
Junaki so mali mestni ljudje, ne več kmečki, kot so bili pri socialem realizmu. So
malomeščani in polproletarci.
Glavna tematika je notranje doživljanje malega človeka v surovih povojnih razmerah. Poleg
socialnega problema predstavlja tudi moralne lastnosti oseb.
V tej zbirki je devet črtic/orisov/pripovedi.

Novela
Je pripovedna zvrst. Spada med srednje dolge pripovedi, krajše od romana in daljše od črtice,
slike, obraza ipd. V njej nastopa manj oseb, dogajanje pa je osredotočeno okrog enega
osrednjega dogodka. Pripovedovanje je zgoščeno, dramatično, jedrnato vse do vrha, nato pa
sledi presenetljiv konec. Snov je vzeta iz stvarnega življenja. Več novel je lahko združenih v
cikel, in sicer takrat, ko imajo kako skupno lastnost, povezavo.
Črtica
Je v književnosti modernistična oblika zelo kratke pripovedi, ki pripovedujejo o enem samem
drobnem doživetju. Avtor hoče v bralcu vzbuditi potrebno razpoloženje. Pogosto je
subjektivna, lirska.
INTERPRETACIJA:
Učiteljica
V tej črtici govori o učiteljici Pavli Škerjančevi, ki ima sina Silva in hčerko Marjanco.
Pavla pokliče svojega sina, naj takoj pride v stanovanje, ampak on ne gre takoj, ker se še igra
s sošolci na dvorišču. Ta čas Pavla v stanovanju spravlja v posteljo svojo hčerko Marjanco in
si misli, kako zelo ji je podobna. Marjanca je razrezala Tovariša, ki je bil od Silva in naredila
slikice. Pavla je vzela v roke pletenje, saj je morala do sobote narediti obleke za otroke, da bo
še dodatno zaslužila Marjanca je šla spat, nato pa je prišel Silvo. Pavla ga je okregala, ker si je
skoraj iztrgala pljuča, ko ga je klicala. Nato mu je rekla naj pride k njej, da pomeri pulover, ki
ga ima za enega otroka. To mu je šlo na živce, saj je vedel, da ta pulover ni za njega, temveč
za nekoga drugega.Upiral se je, ampak zaman. Nato je prosil mamo, če lahko v soboto obleče
smučarske hlače in gojzarje. Mama mu je rekla, da ne, on pa je še vztrajal, toda zaman. Nato
je moral iti spat in si je rekel, kakšna krivica je na tem svetu. Do sobote je bilo le še pet ur.
Ljuba umazana Ljubljana
V tej črtici opisuje dve starejši ženski Terezo in Hano.
Že mesec dni sta se pogovarjali, da bi še zadnjič odšli na grad, ker ga imata tako blizu.
Napotili sta se, vzeli s seboj vse potrebno ter vzeli pot pod noge. Bil je sončen dan, nič
lepšega za lep sprehod do gradu. Ko sta prišli na vrh, sta si lepo odpočili in pomalicali.
Uživali sta v lepem razgledu na Ljubljano in obujali stare čase. Skrbelo ju je le, kako bi
povedali Urški in Francki, da sta bili na gradu. Zadovoljno sta se smehljali, ko sta pomislili,
kako bosta ogorčeni Urška in Francka. Nato je prišla mimo Sadarjeva Minka, ki je imela pri
sebi otroka. Njej bosta povedali ter bosta tako Urška in Francka verjeli. Še naprej sta
opazovali Ljubljano in obujali stare čase. Naenkrat je postalo nebo črno in hitro sta se morali
odpraviti. Tekli sta kolikor hitro sta mogli. Začelo je bliskati, grmeti. Nato sta ena na drugo
valili krivdo, zakaj sta šli na grad. Ko sta prišli pod streho sta si rekli, da bosta imeli kaj
praviti Urški in Francki. Bili sta srečni.

Mrak lega na zemljo
V tej črtici opisuje Mundo, Šibeta, Fani in Janka.
Munda je odskočil iz voza, v roki je držal zastavico in šel proti gostilni, kjer je bil parkiran
prelep motor. Zastavico je dal dečku in mu rekel, naj mu jo drži. Usedel se je na motor, ga
prižgal in takoj ugasnil. Iz gostilne je prišel Šibe, lastnik motorja in mu rekel, naj gre z njim
za pet minut. Šel je. Šibe mu jih je naložil, ker se je usedel na njegov motor.
Munda mu je vse to dvakratno vrnil in odskakljal do dečka, ki mu je držal zastavico. Nato je
šel do svoje žene Fani, ki je bila v bližini. Bila sta mladoporočenca, ki sta že imela enega
otroka Janka in sta pričakovala že drugega. Munda je prišel do Fani in odšla sta domov. Med
potjo ga je Fani vprašala, zakaj spet nosi njeno ruto. Začela sta se kregati. Munda ji je rekel
cipa. Ko sta prišla v stanovanje, sta se še kar naprej prerekala. Janko se je začel jokati. Fani je
dala nož Mundi in mu rekla: zabodi me, zabodi me. Nato je Munda odšel in rekel Fani, če gre
zraven v kino. Nato sta šla v kino, kjer se je Munda prerinil preko dolge čakajoče vrste. Nato
so ga vrgli ven iz vrste, ampak se je še enkrat vrinil. In vendarle je prišel do dvoje kart.
Skupaj s Fani sta šla v kino, kjer sta se objela in bila sta pobotana. Film se je začel.
LITERATURA in VIRI:
- Lojze Kovačič, Ljubljanske razglednice
- www.dijaski.net
Simon Voler

58. DOMINIK SMOLE – ANTIGONA
- navezava na Sofoklejevo Antigono
- družbeno-zgodovinsko ozadje, aktualizacija antičnih mitov
- poetična drama z eksistencialističnimi idejnimi prvinami
- pesniške podobe, simbolni pomeni
AVTOR
Dominik Smole je predstavnik ustvarjalcev 1. povojne generacije. Posvetil se je predvsem
dramatiki. Stilni razvoj njegove dramatike je v bistvu enak razvoju slovenske dramatike po
letu 1945: od socialnega realizma (Mostovi), prek eksistencialistične drame (Potovanje v
Koromandijo) in poetične drame (Antigona) do avantgardistične groteske (Cvetja zla).
Prešernovo nagrado je prejel leta 1986.
NAVEZAVA NA SOFOKLEJEVO ANTIGONO
Smoletova Antigona fabulativno sloni na znani mitični zgodbi, ki jo je oblikoval že Sofokles.
To je zgodba o nepokorščini in uporu posameznika proti družbi, državi in despotizmu. Smole
je obdelal enako snov, ki pa jo je preoblikoval po svoje - v moderno filozofsko in poetično
dramo (napisana je v verzih).
Razlike v besedilih:
- Antigona pri Smoletu ne nastopi osebno na odru, ampak le v besedah drugih oseb, zato lažje
predstavlja idejo iskanja in upora; išče notranji smisel življenja
- v Smoletovi Antigoni stvari niso vnaprej določene (usoda, bog …)
- Polinejkovo truplo, ki ga Antigona išče, dobi pri Smoletu globljo simbolno vrednost –
spoznanja, dosego ideala; pozitivni življenjski smisel
- Antigonino delo nadaljuje Paž (nova oseba, ki je ni pri Sofokleju)
- Smole je najbolj spremenil Ismeno, Haimona in Teiresiasa; Ismena postane sestrina
sovražnica, Teiresias postane dvorni filozof in stoji na Kreonovi strani, Haimon ni Antigonin
zaročenec, ampak jo zavrača
ČLOVEK IN DRUŽBA
Smole spada v skupino umetnikov, ki je odprla konkretna vprašanja o družbi in o človeku
znotraj nje. Glavni problem njegovih iger je posameznik, ki hoče živeti svobodno, s težnjo po
resnici in popolnosti, vendar ga družba in okolje omejujeta s svojo moralo, ki je navidezna in
lažna.
POETIČNA DRAMA
Oblikovno je delo poetična drama. To je drama 20. stoletja, ki v nasprotju z realistično in
naturalistično dramatiko obravnava lirsko snov v izrazito poetičnem slogu, pogosto v verzih
ali v ritmizirani prozi.
EKSISTENCIALISTIČNE IDEJE
Smole je mit izvirno prenovil – uvedel je eksistencialistične ideje svobode, odgovornosti,
upora in tveganja, pa tudi nesmisla in moralne nepoštenosti. Iskanje polinejkovega trupla je

iskanje višjega življenjskega smisla, globlje življenjske resnice, upor zoper malomeščansko
samozadovoljstvo.
Pojmovanje sveta je podobno miselnosti absurda. Družba – svet je absurden; posameznik se
mu upira brez upanja na uspeh. S tem so tudi posameznikov upor, protest in iskanje rešitve
obsojeni na absurd.
Na eksistencializem kaže tudi pomen svobodnega ustvarjalnega in odgovornega dejanja. Z
dejanjem namreč oblikujemo svojo podobo (Sartre): » zato sem tu, da izvem, kdo sem.«
SIMBOLNI POMENI
Na smrt sprta brata (Eteoklej in Polinejk)simbolizirata ideološko razdeljenost Slovencev med
2. svetovno vojno. Antigonino vztrajanje, da je treba pokopati oba, na samo zmagovalca, pa
simbolizira resnico o pobojih belogardističnih ujetnikov.
Polinejkovo truplo je simbol višjega življenjskega smisla.
Antigona je simbol upora, iskanja smisla življenja.
PESNIŠKE PODOBE
Drama je napisana v svobodnih verzih, deloma v ritmizirani proti. V besedilu najdemo veliko
pesniških podob in uporabe pesniških sredstev:
- metafore se razrastejov nekakšne lirske opise: »Kdor išče s celim srcem, s celo mrežo
svojih žil … temu zanesljivo na hrbet pade bič.«
- pogoste so personifikacije in metonimije: »nevedne noge so zavile navzgor«
- sinestezije ali soobčutja: »sladek sen, grenek spomin«
VIRI IN LITERATURA:
- www.dijaski.net
- Dragica Debeljak: Književnost 4. Srednja elektro in strojna šola Kranj, 1999.

59. DRAGO JANČAR - VELIKI BRILJANTNI VALČEK
ELEMENTI ZA INTERPRETACIJO
• Bivanjski položaj dramskih oseb
• Moderna groteskna drama z idejnimi priznanji prvinami absurda
• Prepletanje tragičnosti in ironije, karikiranja
• Metaforičnost, njen primer
O AVTORJU
Drago Jančar se je rodil leta 1948 v Mariboru. Otroštvo je preživljal v delavskem predmestju
Studenci, v Rušah pa je obiskoval srednjo kemijsko šolo. Ko je začel s študijem na Višji
pravni šoli v Mariboru, je postal najprej kulturni, potem glavni in odgovorni urednik
študentskega časopisa Katedra. Do konca študija je še sodeloval v študentskem gibanju,
objavljal je prozo in polemične članke v revijah in časopisih v Sloveniji in Jugoslaviji. Po
študiju se je zaposlil pri dnevniku Večer kot novinar. Potem je postal tajnik in urednik pri
Slovenski matici v Ljubljani. Bil je tudi izvoljen za predsednika Slovenskega centra PEN.
Njegova prva knjiga proze je bila Romanje gospoda Houžvike. Napisal je romane
Petintrideset stopinj, Galjot, Severni sij, Posmehljivo poželenje in druge. Njegove
pomembnejše drame so: Disident Arnož in njegovi, Veliki briljantni valček, Klementov
padec, Dedalus, Zalezujoč Godota in Halštat.
VSEBINA
Celotna drama se dogaja v zaprtem prostoru, v posebnem psihiatričnem zavodu Svoboda
osvobaja. Drama je sestavljena iz treh dejanj in je postavljena v čas in prostor, kjer je človek
ves čas nadzorovan, njegova zasebnost je grobo kršena, javno delovanje pa onemogočeno.
Človeka, ujetnika kolesja totalitarnega režima, uteleša glavna dramska oseba Simon Veber,
40-letni zgodovinar. Odvzem njegove osebne svobode je v drami prispodoba najbolj grobega
kršenja človekovih pravic, saj ga prisilno hospitalizirajo v psihiatrično bolnišnico s
pomenljivim naslovom Svoboda osvobaja, ki spominja na napis »Delo osvobaja« z vhoda v
koncentracijsko taborišče . Metode zdravljenja v omenjeni sumljivi ustanovi so temeljile na
preosebljanju vsakogar, ki ni deloval v ubranem sozvočju z okorelimi družbenimi normami.
Tako je bila tudi usoda raziskujočega zgodovinarja Vebra dokončno v rokah brezdušnega,
primitivnega in ciničnega ravnanja izvržkov totalitarnega sistema v ustanovi. To predstavlja
podobo nekega ne tako zelo oddaljenega časa.
Prvo dejanje je sestavljeno iz 9 prizorov. Najprej se v bolniški sobi predstavita junaka
dramskega dogajanja, Simon in Volodja (bolničar, ki je ljubil humor in se spreminjal v
brezmejnega vladarja; bil je preprost, neizobražen človek, ki ga je gnala resnična volja do
moči. S krutimi igricami je poniževal bolnike in jim jemal še tisto dostojanstvo, ki so ga
premogli). Volodja je prišel k Simonu in mu pripeljal obrok hrane. Spraševal ga je, če pozna
kakšno dobro šalo. Simon je bil tiho, Volodja pa je kar govoril in hkrati jedel Simonov obrok
hrane. Simon je vprašal, ali je sedaj »v« (kar se potem v drami pojavlja še velikokrat in ima
velik pomen) in kateri dan je. Počasi sta se spoznavala. Simon je trdil, da je normalen in da ne
spada v zavod. Zmeden je bil, da se je sploh znašel v njem. Ko je Volodja pojedel hrano, je
odšel in Simon je ostal sam.

Starejši in Mlajši izvedenec za metafore (dva možakarja, stara 30 in 50 let; bila sta
policista, ki sta skrbela za odvažanje potencialno nevarnih ljudi, zbirala obtožujoče
dokumente, bila sta glasnika zunanje ideologije oz. trenutne politične prakse in hkrati
podaljšana roka oblasti; bila sta proti intelektualcem, kajti oni znajo misliti z lastno glavo in
so tako lahko družbeno nevarni.) sta v pisarni čakala Doktorja (Medicinski upravnik zavoda.
Njegova želja je biti kirurg. Bil je prikrit alkoholik, ciničen, neizprosen v svoji začrtani logiki,
poslušno orodje aparata. Njegova psihiatrična strokovnost je bila v službi vsakodnevne
politične prakse. S svojo močno načeto etično držo zdravnika je nehote pomagal pri vzponu
Volodje.) Medtem ko sta čakala, sta listala po Simonovem uradnem raziskovalnem gradivu.
Veber je raziskoval usodo Poljaka Drohojowskega (Udeleženec varšavske vstaje proti Rusiji.
Nekje na poti si je zlomil nogo in obležal v jarku. Mimoidoči se zanj niso zmenili. Končno se
ga je nekdo usmilil, a le za denar. V bolnišnici so z njim slabo ravnali, tako da so se mu v
nogi zalegli črvi.) Ko je prišel Doktor, so se pogovarjali o Simonu. Ko sta izvedenca odšla, je
Doktor spil kozarček vodke, potem pa zaklical Volodji, naj Simona pelje v veliko sobo k
drugim.
Nato je Doktor opravljal vizito in je Simonu rekel, da bo moral na pregled noge, Emeriku pa
je izročil Chopinove note in napovedal, da bodo priredili ples. Simona je prvič obiskala žena
Klara. Ona je bila stara okrog 30 let, urejena, zapeljiva in samozavestna, hči pomembnega
komunističnega funkcionarja. Prepričana je bila, da je Simon v zavodu zaradi pijančevanja, a
ji je ta dopovedoval, da ni na pravem mestu - v norišnici - da ni pijanec, da je vse skupaj
pomota, in jo rotil, naj ga spravi ven. A situacija se je le slabšala. Doktor in bolniško osebje so
ga ves čas imenovali Drohojowski, čeprav jim je on neprestano dopovedoval, da je Simon
Veber. Doktor ga sploh ni poslušal, še več - dejal mu je, da ima zelo bolno nogo in da jo bo
treba odrezati. Simon je Doktorja označil za norega.
V jedilnici so bili pacienti pri kosilu. Bolničarja in Volodja so izzivali Dobermana, ta pa se je
branil in jecljal. Početje je Simona razjezilo in storilce je imenoval svinje, zato sta ga
bolničarja oblekla v prisilni jopič. Volodjo spoznamo kot manipulanta. Prvo dejanje se konča,
ko Simona obišče Ljubica s šopkom rož, se uleže na posteljo in položi glavo v njegovo
naročje.
Drugo dejanje ima 7 prizorov. Klara je drugič obiskala Simona. Nemočna je bila ob
spoznavanju moževega položaja. Simon se je tudi sam imel za Drohojowskega. Pokazal se je
Volodjev gospodovalni odnos do pacientov: Simonu je prepovedal obiske, Rajku je vzel list,
ki ga je skril za srajco, Savlu je ukazal, naj neha citirati Sveto pismo. Ljubica in Simon pa sta
se vedno bolj zbliževala in si priznala, da se imata rada. Simon ji je govoril, da bosta šla
skupaj na sprehod, po kostanj, da bosta plesala. Volodja se je pogovarjal z Emerikom o
klavirski karieri in o Ljubici. Ta je bil žalosten, ker je Ljubica imela raje Simona. Volodja je
hotel spraviti Simona iz zavoda, saj mu je Emerik povedal, da proti njemu (Volodji) nekaj
pripravljajo in da se bo to zgodilo na plesu. Nato sta Volodja in Emerik ves čas pila in Emerik
je razbil kitaro.
Volodja je Simonu odrezal zdravo nogo. Slišati je bilo le njegov krik: »Ne!!!« Doktor je bil
pijan in prestrašen. Volodja se je izgovarjal zaradi svojega dejanja. Odločil se je, da bo odslej
on vodil zavod. Napovedal je tudi, da bo v ponedeljek ples. Doktor se je začel Simonu
opravičevati: »Saj nisem jaz kriv ...« Ljubica je bila ob Simonu. Doktor mu je dejal, da je
Simon, sam pa je trdil, da je Drohojowski. Nato je prišel Volodja. Ljubica je bila nanj jezna in
mu je rekla, da bi mu morali odpreti lobanjo in iz nje vzeti granato. Doktor je hotel ven, a ga
je Volodja pahnil, da se je zaletel v steno, Ljubico pa je odvlekel s seboj v njeno celica.

Tretje dejanje sestavljajo 4 prizori. Začne se s pripravami na ples. Ljubica je naslikala vse
slike rdeče. Rajka pa ni bilo mogoče najti. Volodja je vstopil v dvorano lepo oblečen (s
kravato) in v zavodu prevzel oblast. Dvorana se je polnila, stanovalci so prihajali. Prišel je
tudi Simon, oblečen v poljsko vstajniško uniformo, govoril je samo poljsko. Doktor je
občudoval Simonovo preosebitev in hkrati težko dojemal, kaj se je zgodilo. Simonu so dali
pisalni stroj, da bi tipkal v celici - tako ne bi bil na plesu. Izvedenca za metafore sta prišla v
dvorano. Ko se je ples začel, je naenkrat ugasnila luč. Zaslišali so se čudni zvoki: topotanje
korakov, top udarec, nekdo je stekel. V dvorani je nastala zmeda. Prižgala se je luč. Izvedenca
so razglasili za pacienta. Tudi onadva sta postala le dva izmed mnogih, ki so »v«. Ples se je
nadaljeval, ko je prišla Klara, ki je bila zdaj tudi »v«. Ker je bil ponedeljek, je prišel nov
pacient - Chopin. Zaigral je Veliki briljantni valček.
IDEJA
Ideja se kaže v tem, da so vsi »v«, kar označuje stanje sodobnega človeka, ki je ujet v usodo
20. stoletja.
INTERPRETACIJA
Glede na zunanjo zgradbo in enotnost kraja, časa in dejanja je Jančarjeva drama podobna
klasičnem dramskim besedilom (lahko govorimo o zgradbi po dramskem trikotniku), a v njej
prevladujejo prvine moderne drame. Malo je dogajanja, položaj oseb je določen že na
začetku. Vse osebe so razgrajene, dejanja nimajo nobenega vzroka, vse meji na absurd in
grotesknost. Razvoj oseb je končan; kar se dogaja z njimi, je le potrditev dejstva, da so vsi
»v«. Ta ugotovitev označuje stanje sodobnega človeka, ki je ujet v usodo 20. stoletja in
označuje brezizhodnost eksistence. Želja tu ni želja po svobodi, ampak je kot želja že
svoboda. Paradoks Jančarjeve metafore je v tem, da mora človek za vedno ostati ujetnik
želje, saj bi končna uresničitev želje pomenilo konec njegove svobode. Veliki briljantni
valček je tako le metafora ter prispodoba za nek sistem in za ravnanje posameznika v
njem. Notranji ritem drame je namerno neenakomeren in prav v notranji zgradbi in ritmu so
najbolj opazne drobne formalne inovacije. Jezik je predvsem pogovoren, poseben vidik pa sta
tudi živi govor poljskega in angleškega jezika. Delo je jezikovno-glasbeno-plesna groteska,
eksistencialna drama, drama absurda in drama metafore in paradoksa.
Glavne teme so absurdnost sveta in upor zoper njegovo nesmiselnost ter nasilje (totalitarne)
države nad posameznikom. Besedilo je družbenokritična in moderna groteskna drama..
Osebe niso pravi duševni bolniki; osebe so razcepljene same v sebi, zaradi družbenih
pritiskov izgubljajo svojo identiteto, so blazne, njihova blaznost pa je metafora za človeško
nepopolnost.
Izvedenci za metafore, kot se imenujejo zdravniki oziroma uslužbenci zavoda, spreminjajo in
usmerjajo ostale osebe, manipulirajo z njimi. Odvzem osebne svobode je prispodoba najbolj
grobega kršenja človekovih pravic.
VIRI IN LITERATURA:
- Dragica Debeljak: Književnost 4. Srednja elektro in strojna šola Kranj, 1999.
Jernej Moličnik