Prenesi časopis - Tribuna

Jaz sem
— Sandra Ocepek
Študent, mehanik, upravnik ho-
tela, natakarica, igralec golfa,
poklicni morilec, nepremičnin-
ski agent, prodajalec pokovke v
zabaviščnem parku, kmetova-
lec, učitelj slovenščine, direk-
torica nekega x podjetja, nepre-
mičninski posrednik, socialni
delavec, osnovnošolka ... Ste se
že kdaj vprašali, kdo ste in kaj
ste? Ste že kdaj pomislili na ti-
sočero možnosti? Ste že kdaj po-
mislil, da bi namesto ene izbrali
vse opcije? In bi, prav tako kot
izbiramo vrečko čaja med mno-
gimi v škatlici, dan za dnem iz-
birali med mnogoterimi jazi. Kar
tako, po naključju ... Mi nismo
sami: pravzaprav ni več ničesar,
čemur bi lahko rekli »jaz«, smo
raznoliki, imamo toliko jazov,
kolikor je skupin, ki jim pripa-
damo ... Nevrotik se očitno boju-
je z boleznijo, za katero sicer trpi
vsakdo ... (J. H. van den Berg).
Življenje v rokah Naključja
Luke Rhinehart je (dokaj) mlad, uspešen psihiater
oziroma psihoanalitik in glavna oseba
romana z močnim avtobiografskim pridihom,
imenovanega Mož na kocki, kjer se avtor tudi
poimensko istoveti z glavno osebo. Pravijo,
da je roman s svojo radikalno vsebino pretresal
70. leta prejšnjega stoletja in razumem,
zakaj. Luke Rhinehart v knjigi namreč idejno
razbije množico pojmovanj osebnosti in tega,
kar naj bi »zdrava« osebnost predstavljala.
Ko se podajamo v zunanji svet, v socialne
odnose in interakcije, igramo vloge. Le-te
niso odvisne zgolj od nas, ampak predvsem
od tega, kaj okolje od nas pričakuje in kaj mi
pričakujemo od okolja. Ko vstopam v interakcijo
s profesorjem na faksu, prevzemam
drugačno vlogo, kot pri vstopu v interakcijo
s partnerjem ali prijatelji, in spet drugačno,
ko vstopam v interakcijo s starši in sorodniki.
Kljub precejšnjemu številu vlog se čutim
kot enotna osebnost oziroma vsaj težim k
temu, da bi v vsakem življenjskem trenutku
uspešno dopolnil začetek stavka Jaz sem ...
Luke R. je na neki točki svojega, po običajnih
merilih sodeč, precej uspešnega življenja odstopil
od svoje vloge. Življenje uspešnega zdravnika,
očeta dveh otrok, moža prelepe Lil, prijatelja
uspešnega sodelavca ga je začelo dolgočasiti.
In pri 33 letih, tako rekoč na vrhuncu svoje
kariere, je spoznal, da se hoče ubiti. Namesto
da bi zadostil tem samodestruktivnim nagnjenjem,
je svoje življenje postavil »na kocko«.
Vstopil je v igralnico življenja,
kjer ne igraš za denar, se odločil
razdrobiti enotno osebnost in
postaviti svoje življenje v roke
Naključja. Pravi, da je človek
sestavljen iz nešteto jazov,
med katerimi dopušča enemu,
da nadvlada vse ostale. In tako
zatiranje nedominantnih jazov
naj bi peljalo človeka in družbo
v propad: v dolgočasje, depre-
sijo, anksioznost in vse osta-
le bolezni moderne družbe.
S kockanjem pa človek dopusti, da naključje
izbere kateregakoli izmed jazov, s kockanjem
se človek otrese vseh tabujev, dopušča najbolj
skritim kotičkom svoje osebnosti, da se izrazijo.
Ko človek izbira možnosti, ki jih bo nato položil
v roke Naključja, dopušča vsem neizraženim jazom,
da se razvijejo, in tako zaživi polno življenje,
v katerem je lahko kdorkoli, kadarkoli – ne
glede na okoliščine. Tabujev ni, dovoljeno je
vse. Odpira se nam torej vprašanje, ali tako ravnanje
res vodi k polnosti življenja ali pa samo
razbija človekovo osebnost, ki po svoji naravi
teži k enotnosti, saj le-ta predstavlja neko vrsto
stalnosti, ki jo človek potrebuje za uspešno
delovanje. Luke razbija tabuje vseh vrst, spolno
občuje z ženskami, moškimi, otroki, krade, laže,
ubija, se obnaša situacijam neprimerno … In vse
to kar tako, po Naključju.
Produkcija enotnega jaza
Človek je socialno bitje. Z vstopanjem v interakcije
in udeleževanjem v socialnem življenju
nenehno gradi svoj model socialnega sveta in
podobo sebe v njem. Oblikuje sheme socialne resničnosti,
ki mu omogočajo uspešno usmerjanje
svojega delovanja v svetu in izgradnjo odnosov
do drugih oseb, fizičnega sveta in samega sebe.
Model socialnega sveta tako predstavlja splet
kognitivnih, afektivno-emocionalnih in motivacijskih
dejavnikov. Bistvena vloga modela socialnega
sveta je, da je, potem ko se utrdi v posameznikovi
duševnosti (ne le v zavesti, temveč tudi v
nezavednem), zanj vedno že predhodni kontekst
vseh izkušenj, doživljajev, misli, hotenj in dejanj.
Ali povedano drugače: odločim
se za študij x predmeta. Za neko
takšno odločitvijo stoji kopica
utrjenih socialnih shem, zaradi
katerih je do odločitve prišlo.
Že v procesu odraščanja sem utrdil shemo o priporočeni
čim višji izobrazbi, ki v sodobni družbi
ponavadi predstavlja temelj uspešnemu in lagodnemu
življenju, moji sovrstniki se večinoma
odločajo za študij, zadostil bom svoji potrebi po
znanju, svoji potrebi po pripadnosti (pripadal
bom neki zaključeni družbeni enoti), družba, v
kateri živim, mi omogoča takšno odločitev itd.
Za neko preprosto odločitvijo se tako skriva
ogromno utrjenih shem, ki delujejo kot motivatorji
mojega ravnanja in se jih lahko zavedam
ali pa tudi ne. Živim v svetu, v katerem socialno
okolje deluje name, moje dojemanje le-tega pa
se filtrira skozi procese subjektivne predelave
(eden izmed filtrov so npr. čutila) in obenem
sem jaz tudi tvorec svojega socialnega okolja.
Razvoj posameznikove identitete se zgodi
skozi dva procesa. V prvem družba posameznika
sprejme in potrdi kot polnopravnega socialnega
akterja, v drugem se posameznik sam sprejme
in razume v terminih dane družbe in kulture.
Posameznikovo razumevanje samega sebe in lastne
vloge v družbi pa je močno odvisno tudi od
ustroja družbe. Od ljudi, ki so zrasli v okolju, kjer
dominira zahodnoevropska ali severnoameriška
kultura, se kot od odraslih osebnosti pričakuje,
da imajo duševnost in zavest, ki se nanaša sama
nase, je edinstvena in se razlikuje od drugih ljudi,
skratka v tem družbenem kontekstu je močno
poudarjen individualizem. Mirjan Ule pravi, da
je sebstvo (ali identiteta) tako razumljeno kot
neka od drugih oseb ločena, v sebi zajeta, neodvisna,
konsistentna, enotna in zasebna celota
psihofizičnih potez, značilnosti, nagnjenj in
sposobnosti posameznika. To sugerira ostro razlikovanje
med »sebstvom« in »svetom«, zasebno
naravo sebstva, zlasti zavest, neodvisnost in
avtonomnost sebstva. Ker izhajamo iz omenjene
kulture, nam je takšno pojmovanje sebstva blizu
oziroma se nam lahko zazdi celo samoumevno.
Pa vendarle medkulturne raziskave s tega področja
nakazujejo na to, da ta model vendarle ni
tako univerzalen. Ameriško-japonska socialna
psihologinja Kondo opisuje razvoj identitete ali
sebstva v japonski kulturi, ki se glede pojmovanj
identitete močno razlikuje od zahodnih kultur.
Gre za popolnoma drugačen način mišljenja, samoocen,
celo čustev. Japonska kultura je izrazito
manj individualistična, poudarja se empatija,
medosebnost, sebstvo je nekaj družbenega ...
Primer nakazuje na močen vpliv kulture in
okolja na naša lastna pojmovanja samega sebe.
Poznamo precej teorij, ki razlagajo razvoj
identitete. Po Meadu naj bi razvoj potekal skozi
več faz. Prva faza predstavlja odnos posameznika
do pomembnega drugega (starši, vzgojitelji ...).
Druga faza predstavlja posplošenega drugega, ki
ga Mead označi kot »mene« in predstavlja vsoto
zadolžitev in socialnih vlog posameznika v določenih
primarnih skupinah. V tej fazi posameznik
ponotranji in posploši pravila, socialne norme,
pričakovanja družbe, tabuje ... Tretja faza pa predstavlja
univerzalnega drugega, kjer posameznik
postavi lastne norme, po katerih se nato ravna.
Produkcija mnogoterih jazov
Mnogi raziskovalci in teoretiki pa dokazujejo,
da identiteta ni sklenjena in skladna enota, ampak
je pluralen in raznolik sistem samopodob.
Zamisel se zdi nekoliko absurdna, saj nam stroka
sporoča, da je oseba, ki ima več medsebojno
različnih pogledov nase, razcepljena in »nenormalna«,
ter da je taki osebi onemogočeno dobro
družbeno delovanje. Pa vendarle je precej znanstvenikov
(med drugim Cooley, predhodnik
Meada) pisalo o zrcalnem jazu oziroma samopodobi,
ki jo posameznik izgrajuje na podlagi
odnosov z drugimi ljudmi. Drugače povedano:
moja samopodoba je zrcalni odsev tega, kako
me vidijo drugi, in tako ne moremo govoriti o
njeni stalnosti in enotnosti. Znanstveniki so se
nadalje spraševali tudi o naravi odnosov med
različnimi samopodobami. Kot najbolj zanimiv
odnos se postavlja relacija idealna-aktualna samopodoba,
ki deluje kot merilo za samospoštovanje
posameznika. Pa vendarle ostaja vprašanje
o osnovni strukturi sebstva ali identitete še
vedno odprto za razprave in preučevanja, med
drugim tudi tistih skritih in prikritih kotičkov ...
Tabu: stvar, ki je prikrita, skrivana in
se ne sme kritično obravnavati.
Posilstva. Golota. Homoseksualci. Narkomanija.
Ubijanje. Zoofilija. Menstruacija.
Kanibalizem. Incest. AIDS. Mentalna retardacija.
Brezdomec. Splav.
Tabu tematik je ogromno v vsaki kulturi,
tabuji živijo v vsakem izmed nas. Teme, o katerih
se ne govori, dejanja, ki se jih ne počne.
Tabu je celo razprava o tabujih. Da bi se družba
smiselno uredila, mora nujno vzpostaviti formalne
in neformalne norme o tem, kaj je prav
početi in kaj ne. Predvsem med neformalnimi
normami obstajajo teme in dejanja, ki so »narobe«,
ki jih označujemo kot neetična in nemoralna,
dejanja, ki jih moramo obsoditi. Delitev
na prav in narobe je nekaj, kar se že zelo kmalu
v procesu primarne socializacije razvije v naših
identitetah in počasi ponikne v nezavedno. Vsa
ta pojmovanja imajo močen emocionalni naboj:
redki so tisti, ki ob pogledu na npr. spolno dejanje
v javnosti ne bi občutili gnusa ali strahu.
In ta močan emocionalen naboj izvira ravno iz
prikritosti in pomanjkanja razprave o perečih
tematikah. In razprava je tista, ki nas rešuje
odpora, ki ga čutimo ob določenih tematikah,
dejanjih ali ljudeh. Razprava in znanje. Ker se
bojimo tistega, česar ne poznamo, in ker imamo
odpor do tistega, kar nam je tuje.
Za tiste bolj radikalne pa morda v slogu
Luke Rhineharta kocki prepustimo, da raztrešči
naše enotne jaze na milijone delčkov, da preoblikuje
socialno resničnost na nešteto načinov,
da odpravi vse tabuje, po katerih tiho kričijo zatrti
delčki osebnosti. Danes ugleden študent, jutri
brezdomec, pojutrišnjem ... Jaz sem?
Akcija/reakcija 4 5 Intervju 6 7 Portret 8 9 Rdeča nit 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31