Številka 2-3, letnik 2011 - Filatelistična zveza Slovenije

Poštna zgodovina
Na Rossovi ledeni plošči je delovala občasna baza Little America, ki se jo posluževale ameriške ekspedicije,
med njimi tudi znameniti Byrd.
Pismo je pripotovalo iz ekspedicije, imenovane Deep freeze (globoko zamrznjeno).
ekspedicij se je zato pomenljivo imenovalo
Visoki skok.
Zanimivo, da je Antarktika glede padavin
najbolj suha celina. Letno dobi le
nekaj več mokrote kot Sahara, hkrati pa
je od vseh zemljin prav na njej uskladiščene
največ sladke vode. Ocenjujejo,
da je tu zamrznjenih kar 70% vseh
zalog sladke vode, kar je premore naša
Zemlja. Antarktika je tudi najvišja celina.
Njena višina znaša v povprečju
2300 metrov; Avstralija, na primer, je
v povprečju visoka le borih 340 metrov.
Antarktika ima primat tudi v vetrovnosti.
V zimskem času tam divjajo pogosti
orkani s hitrostjo od 120 do 250 kilometrov
na uro. Za nameček obdaja to
celino tudi najbolj viharno morje na
svetu.
Kljub vsem tem krutim razmeram
je na obalnem delu Antarktike in na
njenih otokih zelo pestro življenje. Tu
živijo nepregledne jate ptic od čiger,
viharnikov, albatrosov in pingvinov, v
morju pa tjulnji, morski sloni, kiti, mor-
ski psi itd. Morje ob Antarktiki je zelo
bogato s planktonom in krilom, drobnimi,
rakcem podobnimi živalcami. S tem
se hranijo kiti in ribe, z ribami tjulnji,
pingvini in druge ptice itd. Tako se prehranjevalni
krog venomer vrti.
To najjužnejšo celino so dolgo iskali.
V antičnih časih so vedeli za zaledenela
ozemlja, ki leže na severu pod ozvezdjem,
ki so ga imenovali Arktus. Učenjaki
so po zakonu simetrije domnevali,
da morajo podobna ozemlja ležati tudi
na nasprotnem koncu sveta, daleč na
jugu. Od tod ime za Antarktiko. Prvi je
ob njenih obalah plul James Cook v letih
1772-75. Ni pa vedel, da je to iskani
kontinent Antarktika. Ob antarktičnih
obalah je plul in jih raziskoval tudi ruski
admiral Bellingshausen. Prav lov na
tjulnje in kite, ki se je zelo razmahnil po
letu 1800, je botroval odkrivanju te poslednje
celine. Kapitan Nataniel Palmer,
ki je poveljeval kitolovki, je prvi uvidel,
da bo treba južni zemeljski tečaj doseči
po kopnini. Tega sta se lotila J. C. Ross,
Številka 2-3·2011 19