Ve?eri z evropskimi pisatelji: Literarne identitete ... - germanistika.NET

Foto: Jane Štravs
ČE, 8. januarja, ob 19. uri
DRAGO JANČAR (Slovenija)
Drevo brez imena
Povezuje dr. Katarina Marinčič.
Drago Jančar, pisatelj, dramatik,
esejist in publicist,
redni član SAZU, doma in
v svetu angažiran družbenokritični
razumnik, se je
rodil leta 1948 v Mariboru.
Sodi med najplodovitejše
in najpogosteje prevajane
slovenske pisatelje.
Poleg novel, dram, esejev
ter scenarijev za televizijske
igre in film je napisal
romane Petintrideset stopinj
(1974), Galjot (1978),
Severni sij (1984), Posmehljivo poželenje (1993), Zvenenje v
glavi (1998), Katarina, pav in jezuit (2000), Graditelj (2006).
Je dobitnik številnih domačih (mdr. večkrat Grumove
nagrade, nagrade Prešernovega sklada 1979, Prešernove
nagrade 1993 in dvakrat kresnika) in treh mednarodnih
nagrad (evropske za kratko prozo 1993, Herderjeve 2003,
nagrade Jean Amery 2007).
Osrednja tema Jančarjeve proze so ljudje, ki se dušijo v
prepolnem svetu, je človek, ki bi bil rad sam in po svoje,
pa ga množica vedno znova stisne. Prav gotovo gre za
spopad med posameznikom in totalitarnim sistemom, za
boj med individualno človeško eksistenco in kaosom sveta.
Kljub tematski aktualnosti ta literatura nikoli ne zdrsne v
razlagalstvo ali agitacijo. Ostaja umetnost: kompleksna,
psihološko poglobljena in formalno dovršena.
Foto: Pedro Sottomayor
Drevo brez imena /besedilo z zavihka/
Drevo brez imena je pripoved o možu, ki ga posrka preteklost.
Arhivar Janez Lipnik nekega dne naleti na spomine
serijskega ljubimca, čigar mednarodna donjuanska kariera
se je začela med drugo svetovno vojno v Sloveniji. Lipnikovo
sicer razumljivo zanimanje se kmalu razraste čez
običajne meje. Zaradi erotičnih memoarov začne iskati:
najprej po arhivu, nato po svojem spominu. Najde strašne
stvari in pusti se zmesti.
Drevo brez imena je resnobno besedilo o ranjenih ljudeh. A
je obenem besedilo s humorjem. Blagost te knjige raste iz
dolgega in otožnega razmisleka, pa tudi iz kratkih, bleščečih
trenutkov, ko se samozavestno nasmehne veščina.
Klub CD, brezplačne vstopnice
ČE, 5. februarja, ob 19. uri
GONÇALO M. TAVARES (Portugalska)
Jeruzalem
Povezuje: Barbara Juršič
V okviru festivala Fabula
Gonçalo M. Tavares, rojen
leta 1970, je avtor mlajše
generacije portugalskih
piscev. Od svojega enaintridesetega
leta objavlja
knjige kot po tekočem
traku. Romani Tisti moški:
Klaus Klump (Um homem:
Klaus Klump, 2003), Stroj
Josepha Walserja
(A Máquina de Joseph
Walser, 2004), Jeruzalem
(Jerusalém, 2005) in
Naučiti se moliti v dobi tehnike (Aprender a rezar na era da
técnica, 2007) tvorijo nekakšno tetralogijo »črnih knjig«,
imenovano Kraljestvo. V zvezkih, imenovanih po njegovih
priljubljenih pisateljih – Gospod Valéry (O Senhor Valéry,
2002), Gospod Henri (O Senhor Henri, 2003), Gospod Juarroz
(O Senhor Juarroz, 2004), Gospod Brecht (O Senhor Brecht,
2004), Gospod Calvino (O Senhor Calvino, 2005), Gospod
Kraus (O Senhor Kraus, 2005), Gospod Walser (O Senhor
Walser, 2006) –, je mladi pisatelj zbral svoje duhovite in
kritične domislice. Tavares je izdal tudi zbirko kratkih zgodb
Voda, pes, konj, glava (Água, Cão, Cavalo, Cabeça, 2006), ob
tem pa še številne eseje, pesniške zbirke in gledališke igre.
Zanimajo ga tudi povezave z drugimi vejami umetnosti.
Za njegovo delo je značilna zvrhana mera ustvarjalnosti,
poezija in filozofija se mešata v neločljivo celoto, fikcija pa
zlahka prehaja v esej. Tavares je bil nagrajen doma in v tujini,
njegov občudovalec je tudi Nobelovec José Saramago.
Jeruzalem /o knjigi/
Kaj vse se skriva v nas? To je vprašanje, na katero skuša
odgovoriti Tavaresov roman Jeruzalem. Pisatelj se v njem,
s ponekod prav kirurško natančnostjo, prebija skozi vse,
najtemačnejše in tiste svetlejše okljuke človekove duševnosti.
Dogodki se v Jeruzalemu odvijajo znotraj in zunaj psihiatrične
ustanove Georg Rosenberg, ki je podobna totalitarni instituciji.
Odnosi med osebami – duševno in telesno bolno Mylio
in njenim možem ter zdravnikom Theodorjem Busbeckom,
med prostitutko Hanno in prizadetim veteranom Hinnerkom,
ter drugimi – so zaznamovani z nasiljem, bolje rečeno, s silnostjo:
Jeruzalem je namreč čustveno nabita knjiga, ki bralca
posrka v svoj svet in ga ne more pustiti ravnodušnega.
Roman uvršča Tavares v svojo tetralogijo tako imenovanih
Črnih knjig (črne so tudi naslovnice izvirnih izdaj). Naslov
romana simbolizira nekaj večnega in silnega, kar presega
časovne okvire, tako kot so vprašanja, povezana s človeško
vrsto, večna in se z njimi ubadamo od vsega začetka.
Klub CD, brezplačne vstopnice

Foto: © Sigrid Hoffmann
SR, 18. februarja, ob 19. uri
VLADIMIR VERTLIB (Avstrija)
Vmesne postaje
Povezuje: Štefan Vevar
Vladimir Vertlib, avstrijski
pisatelj ruskojudovskega
rodu, se je rodil leta 1966
v Leningradu (Sankt
Peterburgu). Leta 1977 se
je s svojo družino izselil iz
Rusije in se po odisejadi,
ki jo popisuje v pričujočem
romanu, naselil na
Dunaju.
Leta 1995 je izdal svoj prvi
roman Izgon (Abschiebung),
v katerem opisuje
ponesrečeno prizadevanje
družine priseljencev v ZDA, da bi se ustalila in začela novo
življenje. Pričujočemu romanu, ki je z izvirnim naslovom
Zwischenstationen izšel leta 1999 pri založbi Deuticke, je v
letu 2001 sledil roman Nenavadni spomin Rose Masur (Das
besondere Gedächtnis von Rosa Masur), v katerem pripoveduje
življenjsko zgodbo več kot devetdesetletne ženske
od otroštva v judovskem štetlu prek obleganja Leningrada
in zatiranja sovjetske države do emigracije v Nemčijo.
Osrednja tema romana Zadnja želja (Letzter Wunsch,
2003) je vprašanje judovske identitete. Delo Moj prvi morilec
(Mein erster Mörder, 2006) pa je zbirka novel, ki izrisuje
usode pregnancev v času tretjega rajha.
Vladimir Vertlib je za svoje delo prejel več nagrad, med
njimi tudi Wildgansovo nagrado mesta Dunaj.
Vmesne postaje /o knjigi/
Vmesne postaje so evropski roman ne le po snovi in fabuli,
ne le po družbeni specifiki posameznih dežel, ki jo izrisujejo,
in ne le zaradi izostreno poantiranih dogodkov v njih,
ob katerih se lomijo kopja evropskosti in neevropejstva,
tako blizu naši bralski in življenjski izkušnji; evropsko razsežnost
ima ta roman še v mnogih subtilnejših pogledih,
ki se bodo kot drobna trčenja civilizacij ujeli v vrstice tega
zapisa, navsezadnje tudi po svojem literarnem dosegu,
in vendarle bolj kot marsikateri drug v tej ediciji po tem,
da pojma Evropa in evropejstvo v njem utelešata osrednji
problem, osrednji cilj in nedosanjani sen njegovih junakov.
Roman o trpkih življenjskih izkušnjah na poti skozi
blodnjak zapahnjenih vrat je avtor prepojil s svetlobo
nezlomljivega (za)upanja, v kateri se celo trenutki tesnobe
in turobnosti kažejo kot bežni in presegljivi. Beremo ga s
sočustvujočo privrženostjo, ki se sproti sprevrača v osvobajajoče
hahljanje. Ali – kot je hudomušno pribil neki kritik
– kdor ni prebral te knjige, si je sam kriv.
Klub Lili Novy, brezplačne vstopnice
V sodelovanju z založbo Modrijan,
Slovenskim društvom za primerjalno književnost, Društvom
slovenskih književnih prevajalcev in
Študentsko založbo
Večeri
z evropskimi pisatelji
www.cd-cc.si