Avgust - Planinski Vestnik

nočitev), več kakor katerakoli koča v
Montblanškem masivu.
Avstrijske koče, 690 po številu s 30 000
ležišči, so bile razmeroma manj obiskane
od švicarskih in francoskih.
MONTE AGNER je v zadnjih letih zelo
razglašena gora v Dolomitih. Ima veličastno
severno steno. O prvem vzponu
smo obširneje poročali. Zanimivo je, da
je smer že oktobra I. 1969 preplezal
samohodec A. Ursella iz Vidma (Udine).
Isti plezalec je pospravil tudi četrti vzpon
15. junija 1970.
127 BIVAKOV - ZAVETIŠČ ima Italija.
Skoro vsi so last CAI, 10 od njih jih je
zgradil akademski klub (CAAI). L. 1969
so tak bivak z devetimi ležišči postavili
Italijani na Breuilu, v vznožju grebena
Furggen.
SMUČARSKA EKSPEDICIJA OD ALASKE
DO OGNJENE ZEMLJE. Avstrijci so res
ambiciozen alpinistični narod, prvo besedo
pa bi radi imeli tudi v smučanju.
Jeseni I. 1970 so startali z ekspedicijo v
smuški svet Severne in Južne Amerike,
vrnili pa se bodo septembra 1971. Nenavadna,
za majhno deželo kar orjaška
odprava ne spada v kategorijo drugih
ekspedicij. Finansirajo jo predvsem ministrstvo
za prosveto in druge javne institucije,
vodijo pa jo trije profesorji
višjih šol za telesno kulturo. Cilj odprave
so vrhovi na Alaski, v Kanadi, Mexicu,
Venezueli, Kolumbiji, Ekvadorju, Boliviji,
Cilu in Patagoniji, med katerimi mnogi
še niso bili doseženi s smučmi. Poleg tega
avstrijski strokovnjaki za telesno kulturo
skušajo utrditi vpliv avstrijske smuške
tehnike, raziskati možnosti, da bi jo razširili
v različnih državah z avstrijskimi
smučarskimi učitelji, in znanstveno ugotoviti
pomen smučarstva različnih ameriških
narodov.
Seveda javna sredstva ne bodo zadostovala.
Vsi trije profesorji so organizirali
široko razgledniško (ali pozdravno) spominsko
akcijo, pri kateri prodajajo razglednice
po 30 os.
JU2NO STENO ANNAPURNE je lani preplezala
družba velikih angleških plezalcev.
Vodil jih je znani Christian Bonington,
ki ga srečujemo v najtežjih smereh
več kot eno desetletje. Boysen, Estroust
in Bonington so se poleti 1970 že naprav-
Ijali na Alasko, ko so zvedeli, da je Nepal
odprl himalajske duri. In odpeljali so se
pod veliko himalajsko steno, češ, veliki
vrhovi so že vsi odkriti in osvojeni. Po
fotografiji se jim je zdela južna stena
Annapurne kot ^ovečana severna stena
Grandes Jorasses. 2e fotografija jim je
govorila, da bo zelo težko v ledenem
stebru sredi stene in nič lažje v kopni
barieri v drugi tretjini stene med 6900
in 7500 m. Pridružili so se jim še asi, ki
jih ni treba predstavljati: Dougal Haston,
Don VVhillans, Jan Clough, Mick Burke in
še Tom Frost iz ZDA. Taki možje so lahko
računali na Mountain Everest Foundation.
Bonington je povabil še Mika Thompsona,
dr. Dava Lamberta in Kelvina Kenta, oficirja,
ki je v armadi služil z Ghurkami
in naj bi skrbel za zveze in za bazo.
Odločili so se, da bodo s seboj vzeli
kisik, prepričani so bili, da bo prišel prav
v kopni barieri. Izbrali so francoske baterije,
ki so se v zadnjih 15 letih najbolje
izkazale.
Ekspedicija je odšla iz Pokhare 22. marca
1970, kamor je minimalno opremo pripeljala
Royal Air Force. Pod pazduho jim
je izdatno segla »British Army« in tako
so dobro podprti šli po poti, ki jo je
I. 1950 utrl Maurice Herzog. Glavna oprema
je bila daleč za njimi na ladji. 28.
marca so prispeli v »Svetišče« (Sanctuaire),
ledeni bazen, ki oklepa južno steno
Annapurne. Sprejel jih je pravi »bobneči
ogenj« plazov, vendar so ugotovili, da
ne tolčejo poti, ki so si jo izbrali. Težave
so imeli že v samem pristopu k steni, ki
:o je branil pravi blodnjak serakov. 2.
aprila so že postavili tabor 1, 6. aprila
tabor 2 na višini 5300 m, kjer so pravzaprav
vstopili v steno. Ko so prišli do
višine 6100 m, je prišla v bazo vsa oprema
z ladje, zasluga Jana Clougha, ki se
je kasneje smrtno ponesrečil pod vstopom.
23. aprila so že imeli tabor 4 v
6400 m. Od tu dalje so morali plezati v
zahtevnem svetu in ekspoziciji. Za težavnost
njihove smeri govori podatek, da
je vsaka naveza iz baze do tabora 4
rabila štiri dni. Do tabora 4 so prihajali
šerpe in to v svetu, v kakršnem nobeden
od njih še ni nosil ne plezal. Nad taborom
4 so 100 m stene opremljali tri dni.
Do 3. maja so zmagali 450 m in postavili
tabor 5 v višini 6900 m. Tu so postavili
šotor, ki so ga preskusili v viharjih v
Patagoniji. Ima obliko paralelopipeda,
ima lahko ogrodje in poseben najlon. 7.
maja so v snežnem viharju dosegli kopno
bariero, v kateri so se dajali pet dni. Ves
čas je bil na čelu Mick Burke, ki je s
Tomom Frostom izredno spretno in praktično
napel vrvi. (Kdor je videl Micka
Burka, bi komaj mogel verjeti, da tako
majhna in drobna osebica kaj takega
zmore!) Za naskok na vrh so štedili z
navezo Don-Dougal. Vse druge naveze
so bile v tej višini že močno zdelane.
Sredi kopne bariere so postavili tabor 6
po osmih tednih skrajnih naporov. Za 15
metrov višine so se dajali celo uro. Bilo
ie hudo za mišice in še za živce, kajti v
kopni barieri jih je vznemirjala kamenita
kanonada. 20. maja je Bonington poskrbel
za transport od tabora 5 na 6. Takole
pravi: Samota je bila strašna in obenem
spodbudna. Tu je bila 60 m visoka stena,
čez katero je visela vrv. Ločen od nje je
moral vsak z jumarji premagati praznino
pod seboj in se gugati kot jo-jo zaradi
elastične vrvi. Sopel sem kot kovaški meh,