Revija 3, 2010 - Ministrstvo za notranje zadeve

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 61 / 2010 / 3, s. 257-258 

Spoštovani bralci, 

Revija za kriminalistiko in kriminologijo izhaja že 

dobrih šestdeset let. V začetku je izhajala pod naslovom 

Kriminalistična služba in je bila namenjena predvsem 

strokovnjakom na področju kriminalistike. Takratni prispevki 

so bili povezani predvsem z analizo prakse preiskovanja 

kaznivih dejanj. Leta 1959 se je Kriminalistična 

služba preimenovala v Revijo za kriminalistiko in kriminologijo 

in postopoma postajala znanstvena revija s 

področja kriminologije in sorodnih disciplin. Struktura 

revije, ki so jo določili v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, 

se je ohranila do danes (revijo sestavljajo znanstveni 

članki, strokovni prispevki, poročanja iz prakse, poročila 

s konferenc in prikazi novih knjig in pregled nove kriminološke 

literature, pridobljene v dveh kriminoloških 

knjižnicah). Revija je dokumentirala tudi znanstvenoraziskovalno 

delo Inštituta za kriminologijo pri Pravni 

fakulteti v Ljubljani, saj je večina objavljenih člankov 

temeljila na izsledkih raziskovalnega dela znanstvenikov 

tega inštituta, njena značilnost pa so bili tudi prikazi 

znanstvenega in strokovnega dela na področju kriminologije 

in nekoliko manj kriminalistike. Danes je Revija 

za kriminalistiko in kriminologijo vodilna slovenska 

periodična publikacija s področja kriminologije, kriminalistike 

in družbenega nadzorstva v Sloveniji in širše. 

Že od začetka izdajanja je skrb za kakovost prispevkov 

in povezanost teorije s prakso najpomembnejša dejavnost 

urednikov in uredniškega odbora. V zakladnico 

slovenskih kriminoloških, kriminalističnih in družbenonadzorstvenih 

razprav, raziskav in informacij o razvoju 

posameznih področij je prispevalo svoja dela zavidljivo 

število avtorjev. Revija priča tudi o pomenu povezanosti 

slovenske kriminologije, kriminalistike in družbenega 

nadzorstva z razvojem teh disciplin predvsem v zahodni 

civilizaciji. Gre za prenos idej, misli, raziskav, primerjav 

in kritičnih refleksij o praksah na področju družbenega 

nadzorovanja ter prikaze novosti, sprememb in razvoja 

na področju odkrivanja kriminalitete, dela institucij 

formalnega in neformalnega družbenega nadzorstva, 

delovanja civilne družbe, razumevanja sodobnih tokov 

na področju razumevanja, obvladovanja, omejevanja, 

preprečevanja kriminalitete in drugih oblik odklonskega 

vedenja posameznikov in skupin. Revija je v zadnjih 

desetih letih dobila tudi mesto v mednarodnih bazah 

abstraktov, leta 2008 pa se je uvrstila v Social Science 

Citation Index, kar pomeni, da je postala članica družbe 

najuglednejših revij s področja kriminologije in penologije 

(orig. SSCI – Criminology and Penology). 

Revija za kriminalistiko in kriminologijo se je letos 

tudi nekoliko kadrovsko spremenila. Odgovorni urednik 

dr. Darko Maver mi je predal funkcijo in postal član 

uredniškega odbora. Tudi uredniški odbor se je okrepil z 

novimi člani: izr. prof. dr. Katjo Filipčič s Pravne fakultete 

v Ljubljani, izr. prof. dr. Zoranom Kandučem z Inštituta 

za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani ter dr. 

Gregorjem Urbasom, kriminologom in pravnikom slovenskega 

porekla z Australian National University v 

Canberri v Avstraliji. Ostali člani uredniškega odbora so 

ostali isti. 

Uredniški odbor Revije za kriminalistiko in kriminologijo 

ima pred seboj nekaj izzivov. Kljub uvrstitvi revije 

v SSCI je treba povečati citiranost prispevkov iz revije v 

drugih publikacijah, da bi bila revija uvrščena v skupino 

najboljših SSCI-revij na področju kriminologije in penologije. 

Revija je še vedno v fazi ocenjevanja za t. i. faktor 

vpliva (orig. impact factor), ki kaže na citiranost del 

v neki reviji v drugih revijah ali isti SSCI-reviji. Avtorje 

prispevkov v drugih mednarodnih revijah s SSCI zato 

pozivamo, da mednarodno javnost ustrezno obveščajo o 

dosežkih slovenske kriminološke, kriminalistične in družbenonadzorstvene 

misli ter pri tem citirajo ustrezne vire. 

Revija bo v prihodnosti dobila tudi svojo spletno stran s 

kazali vseh predhodnih številk in povzetki prispevkov v 

slovenskem in angleškem jeziku. 

V uredniškem odboru si tudi prizadevamo uravnotežiti 

razmerje med znanstvenimi in strokovnimi prispevki ter 

med kriminološkimi in kriminalističnimi članki. Slednji so 

v zadnjih desetletjih v manjšini, zato pozivamo praktike 

in raziskovalce na področju kriminalistike k pisanju prispevkov 

za revijo. Na tem mestu je pomembno poudariti 

vlogo Ministrstva za notranje zadeve in Policije, katerih 

dodatna pomoč in podpora sta potrebni za to, da bi se raziskovanje 

na področju kriminalistike še bolj razvilo. 

V letošnjem letu so za razvoj, skrb za redno izhajanje 

in dolgoletno sodelovanje pri Reviji za kriminalistiko in 

kriminologijo prejeli srebrne znake policije Darko Maver, 

Marinka Milenković in Ivanka Sket. Dr. Darko Maver 

sodeluje pri Reviji za kriminalistiko in kriminologijo že 

od leta 1976. V začetku je pripravljal znanstvene članke 

s področja kriminalistike, zatem pa tudi izvlečke iz tujih 

257


kriminalističnih revij ter recenzije domačih in tujih knjig. 

Od leta 1990 do leta 1993 je opravljal delo glavnega urednika 

revije, leta 1993 pa je postal odgovorni urednik revije 

in to delo nato opravljal do začetka letošnjega leta. Ves 

čas je bil tudi recenzent prispevkov s področja kriminalistike. 

Kot odgovorni urednik je skrbel za visoko strokovno 

raven objavljenih člankov in prispevkov v reviji. V času 

njegovega vodenja uredniškega odbora je revija postala 

še bolj prepoznavna v domačih in tujih strokovnih krogih 

pa tudi v širši javnosti. Njena uvrstitev v različne svetovne 

baze, kot so Sociological Abstract, Criminal Justice 

Abstract, NCJRS in Social Science Citation Index (SSCI), 

dokazuje, da je postala ena izmed najboljših kriminoloških 

revij v svetovnem merilu; k temu dosežku je izjemno 

prispeval dr. Maver skupaj s člani uredniškega odbora. 

Srebrni znak policije za sodelovanje je prejela tudi 

Marinka Milenković, dolgoletna lektorica in zdaj redaktorica 

Revije za kriminalistiko in kriminologijo, ki pri 

reviji sodeluje že od leta 1975. Od tedaj je prevedla vrsto 

strokovnih člankov iz ruskih revij, pripravljala povzetke 

iz ruskih kriminalističnih revij in skoraj 30 let lektorirala 

revijo. Kasneje je napisala vrsto člankov o tem, kako nekateri 

slovenski in tuji pisatelji v svojih leposlovnih delih 

obravnavajo deviantne pojave, med njimi tudi kriminalne. 

Članki so bili objavljeni v Reviji za kriminalistiko in 

kriminologijo, kasneje pa so izšli v samostojni monografiji 

z naslovom Kriminologija in leposlovje. Nekaj člankov 

obravnava tudi kriminalistiko v leposlovju. Od leta 1993 

opravlja redaktorsko delo, ki zajema med drugim zbiranje 

avtorskih člankov in drugih prispevkov ter izbor za 

objavo (skupaj z odgovornim urednikom), posredovanje 

člankov recenzentom, sodelovanje in usklajevanje z avtorji 

glede jezikovnih vprašanj, stike s tiskarno in navodila 

oblikovalcu, pregled popravljenih odtisov in nadaljnja 

navodila tiskarni, vodenje seznama naročnikov in njegovo 

dopolnjevanje ter posredovanje revije svetovnim bazam 

podatkov. 

Prejemnikom srebrnih znakov slovenske policije, ki 

simbolizirajo pomemben prispevek k varnosti v Sloveniji, 

v imenu uredniškega odbora in bralcev revije iskreno čestitam, 

saj brez njihovega neizmernega prispevka Revija 

za kriminalistiko ne bi dosegla tako zavidljivega razvoja 

in vrhunske kakovosti. Čestitke in zahvale pa gredo tudi 

vsem avtorjem prispevkov in Ministrstvu za notranje zadeve, 

ki že več kot šestdeset let izdaja Revijo za kriminalistiko 

in kriminologijo. 

Gorazd Meško, 

odgovorni urednik 

Ivanka Sket, ki je nekaj desetletij skrbela za kakovost 

revije, je pretežni del svoje delovne dobe aktivno sodelovala 

pri Reviji za kriminalistiko in kriminologijo. V prvih 

letih je prispevala posamezne prevode, kasneje pa je redno 

pripravljala izvlečke iz anglofonskih revij (angleških, 

ameriških, evropskih, mednarodnih), kar je služilo informiranju 

strokovne javnosti o razvoju, trendih in novostih 

na kriminološkem in kazenskopravnem področju. Vsa 

leta je tudi prevajala izvlečke člankov v angleški jezik, izdelovala 

letna vsebinska, avtorska in stvarna kazala ter 

ob jubilejnih številkah tudi desetletna kazala. 

258


Sodobna metoda ugotavljanja izvora krvnih 

madežev v 3D-prostoru - pilotska študija aplikacije 

BackTrack TM Suite 

Katja Drobnič, * Anja Oblak, ** Aljaž Žbogar *** 

Obstaja več metod za ugotavljanje izvora krvnih madežev v 3D-prostoru. Metode se razlikujejo v načinu izvedbe, ki sega 

od povsem ročno izvedenega do povsem avtomatiziranega postopka analize. V prispevku je predstavljena enostavna 

in učinkovita metoda za ugotavljanje izvora krvnih madežev v 3D-prostoru z računalniško aplikacijo BackTrack TM 

Suite. V študiji je bilo analiziranih devet krvnih sledi, ustvarjenih v šestih poskusih. Skupno je bilo analiziranih 80 

krvnih madežev. Povprečna razlika med pravimi in izračunanimi vrednostmi izvora krvnih madežev v 3D-prostoru z 

BackTrack TM Suite je za koordinati X, Y, ki določata umestitev izvora krvnih madežev v tloris prostora, 5,9 cm (± 4,3) 

in 6,1 cm (± 7,8). Povprečna razlika pri tretji koordinati (koordinati Z), s katero ugotavljamo oddaljenost izvora krvnih 

madežev od tal, pa je bistveno večja in znaša 15,4 cm (± 10,5). Izračunali smo tudi povprečno vrednost koordinate 

Z, ki je bila za krvne sledi na steni znotraj 6 cm (± 2,1) glede na pravo vrednost. Rezultati študije so, da sta točnost in 

natančnost metode ugotavljanja izvora krvnih madežev v 3D-prostoru s programom BackTrack TM Suite ustrezni za 

predvideni namen, ta pa je ugotavljanje območja izvora krvnih madežev v 3D-prostoru in ne točke izvora. Ustreznost 

metode smo preverjali ne samo za madeže na steni kot dosedanje študije (Carter et al., 2005; Carter et al., 2006), ampak 

tudi za madeže na tleh. Točnost in natančnost metode s programom BackTrack TM Suite smo potrdili še s primerjavo 

rezultatov, ki smo jih izračunali s tangentno metodo. Po nam znanih podatkih je to prva do zdaj objavljena primerjalna 

validacijska študija obeh metod. V povprečju so bili rezultati s programom BackTrack TM Suite točnejši in natančnejši. 

Metodo ugotavljanja izvora krvnih madežev v 3D-prostoru s programom BackTrack TM Suite smo že preverili tudi pri 

rekonstrukciji kaznivega dejanja. Rezultati so bili skladni z izjavami udeležencev. 

Ključne besede: krvni madež, krvna sled, pilotska študija, validacija, izvor krvnih madežev v 3D-prostoru, metoda 

viziranja z vrvicami, tangentna metoda, BackTrack TM Suite. 

UDK: 343.983.2 

1 Uvod 

Krvni sledovi 1 sodijo med posredne materialne dokaze, ki 

so pomembni pri razjasnitvi dogodkov (kaznivih dejanj, prekrškov, 

nesreč ali samomorov). Danes sta v svetu uveljavljeni naslednji 

osnovni področji preiskav krvnih sledov: preiskave DNK 

in preiskave oblik krvne sledi. Končni namen preiskav DNK je 

odgovoriti na vprašanje, kdo je bil prisoten na kraju dogodka, 

namen preiskav oblik krvnih sledi pa je, kaj se je zgodilo. 

* 

Dr. Katja Drobnič, izredna profesorica za kriminalistično tehniko 

FVV, UM, nadzornica kakovosti v Centru za forenzične preiskave, 

GPU Policija, MNZ. 

** 

Anja Oblak, univ. dipl. varstvoslovka. 

*** 

Aljaž Žbogar, univ. dipl. biokemik, kriminalistično-tehnični izvedenec 

v Centru za forenzične preiskave, GPU Policija, MNZ. 

1 

V kriminalisti je sled opredeljena kot vsaka vidna ali nevidna fizična 

sprememba, ki jo povzroči živa ali neživa narava (človek, žival 

Vloga in pomen preiskav DNK pri preiskovanju kaznivih dejanj 

je bila v slovenskem prostoru osvetljena v kar nekaj prispevkih 

(Drobnič 1999; 2000; 2001; 2002; 2006; 2007; 2008), medtem 

ko so preiskave oblik krvnih sledi skoraj povsem prezrto področje. 

V zadnjih 20 letih je bil v slovenskem prostoru objavljen le en 

pregleden članek s področja preiskav oblik krvnih sledi (Drobnič, 

2002a). Tej tematiki je namenjenih tudi nekaj podpoglavij v knjigi 

Kriminalistika (Drobnič, 2004, str. 425–437). Iz pregleda publicistične 

dejavnosti s tega področja preiskav je razvidno, da tudi 

pred 20 leti slika ni bila bistveno drugačna. Empiričnih raziskav 

s področja preiskav oblik krvnih sledi ni bilo, o pomenu preiskav 

oblik krvnih sledi pri rekonstrukciji dogodka pa sta od slovenskih 

avtorjev zelo na kratko pisala le Vidic (1973, str. 77–78 ) in Žerjav 

(1983, str. 121). Edini, ki je nekoliko podrobneje razložil nastanek 

določenih oblik krvnih sledi in jih tudi shematsko prikazal, je bil 

beograjski zdravnik dr. Gorkič (1981, str. 69–72). 

ali predmet) pri storitvi kaznivega dejanja (Vidic, 1973, str. 41). 

Krvno sled sestavlja en ali več krvnih madežev. 

259


Z namenom, da bi v slovenskem prostoru vsaj nekoliko 

zapolnili praznino, ki vlada na izredno pomembnem področju 

forenzičnih preiskav, tj. preiskav oblik krvnih sledi, smo 

prispevek zastavili nekoliko širše. V njem smo poleg prikaza 

programa BackTrack TM Suite, ki je računalniška metoda za 

ugotavljanje izvora krvnih madežev v 3D-prostoru 2 (http:// 

www.bloodspattersoftware.com), in rezultatov naše pilotske 

študije, izvedene v Centru za forenzične preiskave, predstavili 

še prednosti in slabosti različnih metod ugotavljanja izvora 

krvnih madežev v 3D-prostoru, primerjavo rezultatov 

računalniške metode s tangentno metodo in ugotovite glede 

uporabnosti računalniškega programa BackTrack TM Suite pri 

preiskavi sledov krvi v konkretnem kaznivem dejanju. 

Krvne sledi so različnih velikosti in oblik. Iz oblike, položaja 

in razporeditve posameznih krvnih madežev v sledi lahko 

rekonstruiramo dogodek, kar pomeni, da lahko obnovimo 

potek dogodka. Pri rekonstrukciji med drugim ugotavljamo: 

• izvor krvnih madežev v 3D-prostoru, 

• smer, iz katere je kri priletela na podlago, 

• medsebojni položaj oseb, 

• število zadanih udarcev, 

• kateri predmet 3 je bil uporabljen pri dogodku. 

Izmed vseh zgoraj naštetih preiskav, ki se lahko izvajajo 

med rekonstrukcijo dogodka, bomo v članku, kot smo že 

omenili, podrobneje predstavili le preiskavo izvora krvnih 

madežev v 3D-prostoru. Preden podrobneje predstavimo 

posamezne metode, naj že v uvodu poudarimo, da se izvor 

krvnih madežev v 3D-prostoru, ne glede na natančnost 4 uporabljene 

metode, vedno podaja v območju, in sicer z opisi, kot 

so na primer: oseba je stala, oseba je sedela, oseba je klečala in 

podobno (MacDonell, 1997, str. 39–40). Z nobeno od metod 

namreč ne moremo z absolutno točnostjo določiti, kje natančno 

v prostoru se je dogodek zgodil, saj na rezultat vpliva veliko 

spremenljivk (Bevel in Gardner, 2002, str. 190). Glede na 

ugotovitve Bevela in Gardnerja (2002) ter Eckerta in Jamesa 

(1989) dajejo vse metode bolj ali manj enake rezultate. Razlike 

med njimi temeljijo v načinu zbiranja in obdelave podatkov, 

2 

Izraz izvor krvnih madežev v 3D-prostoru (angl. origin of bloodstains) 

opredeljuje višino, iz katere je kri priletela na tla, pa tudi 

oddaljenost od sten, če so sledi na njej, oziroma umestitev v tloris 

prostora. Torej položaj osebe, ki je krvavela, v prostoru. 

3 

Krvavitev osebe lahko povzročijo zelo različni predmeti, na primer 

pest, kij, strelno ali hladno orožje itd. Zaradi različne sile, s 

katero je bila povzročena krvavitev, nastanejo tudi različni krvni 

madeži, ki se razlikujejo po velikosti in razpršenosti. Iz tega se da 

nato sklepati, kateri predmet je bil uporabljen. 

4 

Natančnost še ne pomeni točnost. Točnost pomeni bližino izmerjene 

vrednosti glede na pravo vrednost, natančnost pa predstavlja 

stopnjo skladnosti med rezultati (Hönigsfeld Adamič, 1999). 

kar ima za posledico različno stopnjo avtomatizacije postopka. 

Zaradi načina zbiranja in obdelave podatkov prihaja med 

metodami do razlik v času, potrebnem za merjenje in izvedbo 

analiz, kot tudi v zapletenosti in preverljivosti postopka. 

Mnogo let je bila metoda viziranja z vrvicami osnovna 

metoda ugotavljanja izvora krvnih madežev v 3D-prostoru. 

Dandanes ta metoda, zaradi praktičnih težav, s katerimi se 

preiskovalci srečujejo pri njenem izvajanju na kraju dogodka, 

počasi tone v pozabo. Kljub temu je metoda še vedno zelo 

uporabna, kadar želimo nazorno predstaviti izvor krvnih madežev 

v 3D-prostoru. Prvi, ki je opisal postopek izvedbe te 

metode, je bil Herbert MacDonell (1995), medtem ko je njene 

znanstvene temelje postavil že Balthazard (1939, str. 25). 

Značilnost metode viziranja z vrvicami je, da izvor krvnih 

madežev določamo na samem kraju dogodka z napenjanjem 

vrvic. Postopek je naslednji: izberemo najprimernejše krvne 

madeže, izračunamo njihov vpadni kot in določimo območje 

stečišča. 5 Nato na sredino stečišča postavimo stojalo. Nad vsakim 

madežem pod izračunanim kotom in smerjo napnemo 

vrvico ter jo prilepimo na stojalo (Eckert in James, 1989, str. 

23–25). Mesto, kjer se vrvice stikajo, predstavlja izvor krvnih 

madežev, torej območje in višino v prostoru, od koder je kri 

priletela na preiskovano površino. Slabosti metode viziranja z 

vrvicami so (Carter, Forsythe-Erman, Hawkes, Illes, Laturnus, 

Lefebvre, Stewart in Yamashita, 2006): 

• metoda je dolgotrajna in zamudna, 

• za njeno izvedbo sta potrebni vsaj dve osebi, 

• natančno napenjanje vrvic pod izračunanim kotom je 

težavno, 

• obstaja visoka verjetnost kontaminacije krvnih madežev 

(problem rezultatov preiskav DNK) in 

• ponovljivost postopka in s tem preverjanje rezultatov 

praktično nista mogoča. 

Druga metoda za ugotavljanje izvora krvnih madežev v 

3D-prostoru je tangentna metoda, ki za izračun izvora krvnih 

madežev uporablja trigonometrično funkcijo tangens 

(Bevel in Gardner, 1997, str. 133–136). Bistvena prednost 

tangentne metode pred metodo viziranja z vrvicami je, da ne 

potrebujemo stojal in vrvic, kar zmanjša obseg in trajanje ročnih 

opravil na kraju dogodka. Kljub temu je metoda še vedno 

dolgotrajna, saj stečišče določamo na kraju dogodka fizično, 

možnost napak zaradi ročnega merjenja in izračunavanja, ter 

velikokrat premajhnega števila analiziranih krvnih madežev 6 

pa naj bi bila precejšnja (prav tam, str. 136–137). Sistemska 

5 

Stečišče je projekcija 3D-izvora krvnih madežev v 2D-prostor oziroma 

na ravnino. Glej tudi opombo 13. 

6 

Preiskovalci na kraju dogodka zaradi različnih pritiskov zmanjšajo 

število analiziranih madežev na spodnji minimum. 

260

Katja Drobnič, Anja Oblak, Aljaž Žbogar: Sodobna metoda ugotavljanja izvora krvnih madeže v 3D-prostoru . . . 

napaka obeh metod je, da pri izračunavanju izvora krvne sledi 

v 3D-prostoru ne upoštevata, da krvne kaplje ne letijo povsem 

ravno, temveč v obliki parabole. 

7 

Najenostavnejša definicija validacije je, da je to postopek preverjanja, 

da je metoda primerna za reševanje določenega analiznega 

problema (SIST ISO/IEC 17025, 2005). Razlikujemo dve vrsti validacij: 

razvojno in interno. Razvojno opravijo tisti, ki odkrijejo 

novo metodo ali program, interno pa mora opraviti vsak laboratorij, 

ki metodo uporablja. 

8 

Za prve programe, kot sta Trajectorijes, BackTrack/strings, ni objavljene 

nobene validacijske študije. 

9 

Od tega jih je Evropi le sedem. Menim, da je razlog povsem v človeškem 

faktorju. Program je bil namreč razvit v Kanadi, informacije 

pa se pri pretoku med celinami izgubijo. 

10 

To so površine, ki so paralelne glede na izvor krvne sledi v 3Dprostoru: 

tla, stene, strop. 

11 

To so površine, ki so pod kotom glede na izvor krvne sledi v 3Dprostoru 

(na primer miza in drugo). 

V zadnjih desetih letih se zaradi slabosti zgoraj omenjenih 

metod vedno bolj uveljavlja nov metodološki pristop za ugotavljanje 

izvora krvnih madežev v 3D-prostoru, ki temelji na računalniških 

programih. Prvi računalniški program, ki je ugledal 

luč sveta, je bil Trajectories; pod tem imenom ga je leta 1987 izdal 

Forensic Computing of Ottawa (FCO), Univerza v Carletonu 

(Kanada), program pa je razvil A. Carter (prav tam, str. 139). V 

naslednjih 23 letih ga je nadgradil z novimi funkcijami. Zadnjo 

generacijo je FCO izdal pod imenom BackTrack TM Suite (http:// 

www.bloodspattersoftware.com). Za prve programe ni bilo dokazano, 

da so primerni za rekonstrukcijo krvnih sledi na kraju 

dogodka (MacDonell, 1997, str. 41). Validacijska študija, 7 s katero 

je Carter potrdil, da njegov računalniški programa BackTrack TM 

Suite izpolnjuje zahteve za ugotavljanje izvora krvnih madežev 8 

v 3D-prostoru, je bila objavljena šele leta 2001 (Carter). Število 

uporabnikov tega programa v zadnjih letih strmo narašča. Po 

javno dostopnih podatkih ta program trenutno uporablja 53 forenzičnih 

oziroma policijskih laboratorijev (oddelkov) 9 z vsega 

sveta, med njimi tudi FBI (ZDA) (http://www.physics.carleton. 

ca/~carter/Clients.html). Program BackTrack TM Suite je namenjen 

ugotavljanju izvora krvnih madežev v 3D-prostoru na 

paralelnih površinah. 10 Prednost računalniške metode pred ročnimi 

je, da je lahko v celoti avtomatizirana, mogoča je ponovitev 

preiskav, s tem pa tudi preverjanje rezultatov. Možnost napak 

je zaradi avtomatizacije postopka zmanjšana na minimum. Do 

napačnih rezultatov lahko pride predvsem zaradi nepravilnega 

fotografiranja krvnih madežev na kraju dogodka (na primer fotografiranje 

brez merila) ter napačne izbire in napačne določitve 

elipse (http://www.bloodspattersoftware.com). Pomanjkljivost 

programa BackTrack TM Suite je, da ne vsebuje algoritmov za 

preiskavo krvnih madežev na neparalelnih oziroma nagnjenih 

površinah. 11 Trenutno poleg programa BackTrack TM Suite obstaja 

samo še en preverjen (validiran) računalniški program. Gre 

za FORidentovo aplikacijo HemoSpat (http://hemospat.com). 

Aplikacija HemoSpat je prišla na trg pred nedavnim, točneje 

konec leta 2008. FORidentova validacijska študija, s katero so 

potrdili, da je program HemoSpat enako natančen in zanesljiv 

kot program BackTrack TM Suite, pa je bila objavljena šele avgusta 

2009 (FORident, 2009). Po javno dostopnih podatkih aplikacijo 

HemoSpat uporablja najmanj 23 laboratorijev. Natančno število 

uporabnikov ni znano, saj vsi niso dovolili javne objave (http:// 

hemospat.com). Maloney et al. (2009) so potrdili, da je program 

HemoSpat točen in natančen tudi pri ugotavljanju izvora krvnih 

madežev na neparalelnih oziroma nagnjenih površinah. 

2 Predstavitev računalniškega programa Back- 

Track TM Suite 

Aplikacija BackTrack TM Suite (http://www.bloodspattersoftware.com) 

je matematični analitski računalniški program, 

ki na podlagi digitalnih fotografij krvnih madežev z znanimi 

koordinatami določi izvor krvnih madežev v 3D-prostoru. 

Temelji na fizikalnih zakonih gibanja, hitrosti in trigonometriji. 

Aplikacija temelji na algoritmu ravnih črt, ki so v rezultatu 

analize predstavljeni z izrisom virtualnih vrvic. Prednost 

računalniške metode pred ročnimi je, da je program zasnovan 

tako, da na rezultat analize ne vplivata velikost in hitrost potovanja 

krvne kaplje, delno pa je tudi neodvisen od krivulje 

leta krvne kaplje (Carter et al., 2006). Aplikacija je razvita 

za delovanje v različnih operacijskih sistemih, kot so Linux, 

Microsoft Windows ali Apple Mac OS. 

Aplikacijo BackTrack TM Suite sestavljata dva medsebojno 

povezana programa, BackTrack/Images in BackTrack/Win. 

Uporaba programov je enostavna in uporabniku prijazna. 

Naloga programa BackTrack/Images je sprejem digitalnih 

fotografij krvnih madežev in podatkov o položaju krvnega 

madeža na določeni površini, tj. oddaljenost krvnega madeža 

na steni od tal in vogalov stene. Sprejema lahko fotografije 

različnih grafičnih formatov (BitMap, JEPG in GIF). Funkcija 

programa BackTrack/Images je kalibracija slike (pixel/cm) 

na zaslonu računalnika ter izračun dveh kotov krvne kaplje: 

smernega (kot gama – γ ) in vpadnega kota (kot alfa – α). 

Program lahko šele na podlagi rezultatov obeh kotov določi 

usmerjenost krvnega madeža v prostoru. Smerni kot krvnega 

madeža ali kot gama ima lahko vrednost med 0° in 360°. Je 

kot, izmerjen med daljšo stranico krvnega madeža in navpičnico. 

12 Vpadni kot ali kot alfa pa je kot, pod katerim je krvna 

12 

Drugače povedano, smerni kot krvnega madeža na steni predstavlja 

naklon njegove daljše osi glede na navpičnico. Smerni kot ima 

0°, ko je daljša os krvnega madeža na steni vzporedna s tlemi. 

261


kaplja zadela podlago. Kot alfa ima lahko vrednost malo nad 

0° (ostri kot) in do 90° (pravi kot). Krvna kaplja zadene podlago 

pod pravim kotom takrat, ko nanjo pade pravokotno (na 

primer navpično na tla). S program BackTrack/Images lahko 

uporabnik sočasno analizira 100 krvnih madežev. Program je 

zasnovan tako, da uporabnik podatke o smernem in vpadnem 

kotu ter koordinatnih pozicijah krvnega madeža sproti shranjuje 

v posebno bazo z datotekami. Na koncu analize program 

BackTrack/Images za vsak analiziran krvni madež s pomočjo 

virtualne vrvice/črte grafično prikaže let njegove krvne kaplje. 

Let krvne kaplje je grafično prikazan z dveh perspektiv: ptičje 

(pogled od zgoraj) in s strani (slika 1). Natančnost analize z 

BackTrack/Images je, tako kot pri drugih metodah, odvisna 

od števila analiziranih krvnih madežev. V povprečju zadostuje 

6 do 10 krvnih madežev s skupnim stečiščem. 13 Za dokončno 

analizo, tj. ugotovitev izvora krvnih madežev v 3D-prostoru 

oziroma določitev oddaljenosti izvora krvnih madežev 

od sten in tal, mora uporabnik rezultate analize z BackTrack/ 

Images uvoziti v program BackTrack/Win. 

stečišče ter umestitev položaja izvora krvnih madežev v tloris 

prostora (slika 2). V programu imata koordinati X in Y oznako 

CPx oziroma CPy. V naslednjem koraku uporabnik z uporabo 

analize »pogled od strani« oceni zgornjo vrednost višine 

izvora krvnih madežev v 3D-prostoru oziroma koordinato Z 

(v programu označena s CPz). Rezultat te analize je določiti 

najvišjo oddaljenost izvora krvnih madežev od tal (slika 3). 

Slika 2: Grafična predstavitev analize »pogled od zgoraj« s programom 

BackTrack/Win. Kvadrat predstavlja tloris sobe. Krogci na koncu črt predstavljajo 

posamezen krvni madež na tleh. Črte ponazarjajo let posamezne 

krvne kaplje. Številka 36 označuje stečišče (koordinati CPx, CPy), ki je 

projekcija izvora krvnih madežev iz 3D- v 2D-prostor oziroma ravnino. 

(Vir: BackTrack/Win, http://www.bloodspattersoftware.com/.) 

Slika 1: »Pogled od zgoraj« in »pogled od strani« s programom BackTrack/ 

Images na let krvnih kapelj madežev na tleh. Koordinati X in Y predstavljata 

steno, koordinata Z višino. Sivi kvadratki na koncih črt predstavljajo 

posamezen krvni madež na tleh. Črte ponazarjajo let posamezne krvne 

kaplje. (Vir: http://www.bloodspattersoftware.com/.) 

Program BackTrack/Win je matematični program, zasnovan 

na algoritmu ravne črte (algoritem virtualnih vrvic). 

Cilj analize je, da iz položaja krvnih madežev ugotovimo število 

zamahov, lokacijo posameznega dogodka in položaj oseb. 

Program omogoča sočasno analizo 100 krvnih madežev na 12 

paralelnih površinah. Uporabnik lahko program BackTrack/ 

Win uporablja samostojno ali pa vanj uvozi podatke, analizirane 

v programu BackTrack/Images. Analiza s programom 

BackTrack/Win je dejansko sestavljena iz dveh ločenih analiz. 

S prvo analizo »pogled od zgoraj« program omogoča uporabniku 

določitev vrednosti dveh koordinat X in Y izvora krvnih 

madežev v 3D-prostoru. S tem uporabnik določi njihovo 

13 

Stečišče je, poenostavljeno povedano, točka, pravilneje pa bi bilo 

območje, kjer se v ravnini sekajo poti krvnih kapelj. Glej tudi 

opombo 5. 

Slika 3: Grafična predstavitev analize »stranski pogled« krvnih madežev, 

ki izvirajo iz dveh izvorov krvi v 3D-prostoru, s programom BackTrack/ 

Win. Črte ponazarjajo let posamezne krvne kaplje. Črna križca označujeta 

izvor krvnih madežev v 3D-prostoru oziroma oddaljenosti izvora krvnih 

madežev od tal (CPz). (Vir: http://www.bloodspattersoftware.com/.) 

262


Uporabnik lahko rezultate analize s programom BackTrack/ 

Win uvozi tudi v druge računalniške programe, kot sta Crime Zone 

(http://www.cadzone.com/default.htm) in AutoCAD (Maloney et 

al., 2005), namenjene virtualni 3D-rekonstrukciji dogodka. 

Prednost programa BackTrack TM Suite pred ročnimi metodami 

je, da pri določitvi stečišča (CPx, CPy) upošteva tudi počasi 

leteče krvne kaplje. Značilnost teh je, da letijo v obliki parabole, 

kar vpliva na nenatančnost pri ročnem merjenju, medtem 

ko na rezultat analize z računalniškim programom to ne vpliva. 

Program namreč povprečno vrednost CPx, CPy izračuna s pomočjo 

analize »pogled od zgoraj«. V tej perspektivi je let krvne 

kaplje videti v ravni liniji 14 (slika 2) (Carter et al., 2006). 

Program BackTrack TM Suite omogoča točnejšo meritev 

dolžine in širine krvnega madeža, ker podatke odčitava neposredno 

z digitalnih fotografij. Izračun vpadnega kota krvne 

kaplje je tako točnejši, posledično je točnejša tudi določitev izvora 

krvnih madežev v 3D-prostoru. Druge prednosti programa 

so še: izključitev človeških napak pri izračunih, zmanjšana 

subjektivnost preiskave, odpade tudi zamudno viziranje z vrvicami 

na kraju dejanja kot tudi določanje stečišča. Program 

daje dobre rezultate tako na vodoravnih (tla) kot na navpičnih 

površinah (stene). Analize krvnih madežev na slednjih so z 

ročnimi metodami problematične (Carter et al., 2006). 

Program BackTrack TM Suite ima tudi nekaj pomanjkljivosti. 

Poleg težav z napačno oceno vrednosti smernega kota so težave 

tudi pri ročnih metodah. S programom BackTrack TM Suite je lahko 

izračunana oddaljenost izvora krvnih madežev od tal (CPz) 

višja od prave vrednosti. Program namreč izračuna vrednost pozicije 

CPz na podlagi metode algoritma ravnih linij, kar pomeni, 

da ne upošteva, da je let krvne kaplje v realnosti v obliki parabole. 

Previsoko ocenjena vrednost pozicije CPz pa ni le problem računalniške 

metode, ampak je sistemska napaka vseh metod. Vse 

metode namreč pri izračunu oddaljenosti od tal (CPz) upoštevajo 

algoritem ravne linije namesto parabole. Naslednja pomanjkljivost 

je napačno ocenjena vrednost smernega in vpadnega kota, 

ki pa sta v osnovi posledica človeške nenatančnosti in ne računalniškega 

programa kot takega oziroma deformiranosti krvnih madežev, 

zajetih v analizi. Napaka pri izračunu smernega kota nastane 

zaradi nepravilnega naklona premice, ki jo uporabnik izriše po 

sredini dolžine krvnega madeža, pri izračunu vpadnega kota pa 

zaradi nepravilnega izrisa elipsoidne oblike krvnih madežev. 

Čeprav številni laboratoriji že nekaj let uporabljajo program 

BackTrack TM Suite, smo po pregledu publikacij ugotovili, da sta 

bili do zdaj objavljeni le dve validacijski študiji (glej opombo 7) 

14 

Analogijo lahko potegnemo z letom žoge med dvema otrokoma, 

če jo opazujemo z višine. Ne glede na to, kako visoko en otrok 

drugemu vrže žogo, ta med njima leti premočrtno (v ravni liniji), 

če jo opazujemo od zgoraj. 

(Carter et al., 2005; Carter et al., 2006). Prva temelji na rezultatih, 

ki so jih zbrali na podlagi večletnih usposabljanj študentov za 

delo s programom BackTrack TM Suite v različnih organizacijah. 

Naj naštejemo le nekatere: Univerza Carleton v Ottawi, Kanadska 

policijska šola, FBI, Nizozemski forenzični inštitut. Skupno število 

sledi, zajetih v študiji, je bilo 122. Razlika med pravo vrednostjo 

koordinat X, Y, Z 15 izvora krvnih madežev v 3D-prostoru 

in izračunano vrednostjo omenjenih koordinat s programom 

BackTrack TM Suite je odstopala tudi do 30 cm. Največje odstopanje 

je bilo pri koordinati Z, tj. pri ugotavljanju oddaljenosti 

izvora krvnega madeža od tal, vendar tudi to ni bilo zelo veliko, 

saj je bila povprečna razlika med pravo vrednostjo koordinate Z 

izvora krvnih madežev v 3D-prostoru in izračunano vrednostjo 

s programom BackTrack TM Suite manjša od 7 cm. Standardnih 

odklonov izvora krvnih sledi v 3D-prostoru niso mogli izračunati, 

ker je bila vsaka krvna sled analizirana le enkrat 16 (Carter et 

al., 2005), medtem ko standardnega odklona povprečne razlike 

med pravo in izračunano vrednostjo izvora krvnih madežev v 

članku niso predstavili. V drugi validacijski študiji je sodelovalo 

8–11 laboratorijev, ki so v analizo prejeli iste krvne madeže iz 18 

krvnih sledi. Na tak način so želeli oceniti natančnost samega 

programa BackTrack TM Suite in ne metode v celoti. Analizo so 

opravili izkušeni strokovnjaki. Računalniški program se je izkazal 

za zelo natančnega, saj je bil razpon standardnega odklona za 

vse tri koordinate (X, Y in Z) od 0,46 do 7,02 cm. 

Pomanjkljivost obeh validacijskih študij je, da sta v preverjanje 

delovanja programa BackTrack TM Suite vključili le 

krvne madeže na steni, krvne sledi na tleh pa sta povsem izključili 

iz raziskave. Pri kaznivih dejanjih pa krvne sledi velikokrat 

nastanejo le na tleh. 

Glede na pomanjkanje validacijskih študij o delovanju programa 

BackTrack TM Suite in pomanjkljivost objavljenih študij 

smo se odločili izvesti še lastno študijo. Forenzični laboratoriji 

morajo namreč za vse metode, vključno z računalniškimi programi, 

ki jih uporabljajo pri svojem delu, potrditi, da dajejo 

pravilne rezultate, kar pomeni, da jih morajo validirati (glej 

opombo 7). Izjema so na primer programi, katerih pravilno 

delovanje so potrdili številni drugi uporabniki in so splošno 

uporabni, kot je na primer uporaba programa Microsoft Excel 

za statistične izračune. Torej, več kot je objavljenih in ponovljenih 

validacijskih študij, bolj je potrjena ali pa ovržena toč- 

15 

Da ne bi prišlo do pomote, oznake X, Y in Z, ki se nanašajo na 

prostorski izvor krvnih madežev, ustrezajo oznakam CPx, CPy 

in CPy, ki jih uporablja Program BackTrack TM Suite. Program za 

označevanje pozicije krvnega madeža na določeni površini (2D) 

uporablja kombinacijo dveh oznak, sestavljeno iz črk X, Y ali Z. 

16 

Prave vrednosti koordinat X, Y in Z, tj. prostorski položaji izvora 

krvnih madežev, so bile različne med posameznimi krvnimi sledmi, 

zato povprečne vrednosti za posamezno koordinato ni mogoče 

izračunati, s tem pa tudi ne standardnega odklona. 

263


nost neke metode ali programa. Namen naše pilotske študije 17 

je bil preveriti primernost uporabe računalniškega programa 

BackTrack TM Suite za ugotavljanje izvora krvnih madežev v 

3D-prostoru, predvsem na vodoravni površini (tleh), nato pa 

še na navpični (stena), ter preveriti naše rezultate s predhodnimi 

študijami. Izvor krvnih sledi v 3D-prostoru smo zaradi 

zagotavljanja kakovosti izvedbe raziskave ugotavljali z dvema 

metodama: s tangentno metodo in z računalniško metodo z 

uporabo aplikacije BackTrack TM Suite. Hkrati smo primerjali 

točnost in natančnost ene metode glede na drugo, kajti do zdaj 

še ni bila objavljena primerjalna validacijska študija o točnosti 

obeh metod. Carter et al. (2006) le navajajo, da tangentna metoda 

daje zelo dobre rezultate, vendar pa ne navajajo podatkov, 

s katerimi bi bilo mogoče primerjati obe metodi. 

3 Metoda 

3.1 Splošno o pilotski študiji 

Pri izvedbi in analizi eksperimenta sta sodelovali dve osebi. 

Pri izbiri krvnih madežev, določitvi njihovega položaja in stečišča 

pri tangentni metodi sta postopke izvajali skupaj, pri uporabi 

programa BackTrack TM Suite pa sta analizo najprej izvedli 

ločeno, nato pa sta skupaj preverili rezultate in jih potrdili. 

3.2 Izvedba eksperimenta 

Površino tal v velikosti 3 x 4 m smo pokrili z belim papirjem 

in ga po vsakem poskusu zamenjali. Za krvne madeže, 

ki smo jih želeli ustvariti na steni, smo izdelali pano. Z belim 

papirjem višine 2 m in širine 1,5 m smo oblepili pokončni kovinski 

okvir, izdelan prav za namen te študije (slika 4). Tudi ta 

papir smo po vsakem poskusu zamenjali. Da bi bila situacija 

čim bolj podobna realni, smo s svinjsko krvjo napolnili 0,2- 

mililitrsko mikrocentrifugirko, ki ima srednje debelo steno 

(imitacija človeške kože). Mikrocentrifugirko s krvjo smo namestili 

na ravno mizico na višini 71 cm od tal. Krvne madeže 

smo ustvarili tako, da smo s kladivom udarili po napolnjeni 

mikrocentrifugirki, nameščeni na mizici (slika 4). 

17 

Izraz pilotska namesto validacijska študija smo uporabili, ker smo 

pri preverjanju delovanja uporabili demoverzijo programa Back- 

Track TM Suite, ki je prosto dosegljiv. Cena programa je visoka, 

razlika med demoverzijo in kupljenim programom pa je le v obsegu 

analiz. Z demoverzijo programa je obseg analiz omejen na 20 

krvnih sledi. Avtor programa Carter zagotavlja, da imata programa 

povsem enake značilnosti (http://www.bloodspattersoftware.com). 

Slika 4: Prikaz fingiranega kraja krvnih sledi, ustvarjenih na steni in na 

tleh z enim zamahom kladiva. Puščica A kaže na izvor krvnih madežev 

v 3D-prostoru (mizico, na katero je bila položena mikrocentrifugirka s 

krvjo). Puščica B kaže na pravokotno ravnilo, ki je služilo kot izhodišče 

koordinatnega sistema X, Y, Z. (Vir: fotografije A. Žbogar, CFP.) 

Za pilotsko študijo smo v šestih poskusih ustvarili devet 

krvnih sledi. Vsaka krvna sled je posledica enega zamaha s kladivom 

(en izvor). Prve tri krvne sledi smo ustvarili na tleh, druge 

tri pa sočasno na tleh in na steni. Položaj mikrocentrifugirke 

v prostoru oziroma koordinate X, Y, Z izvora krvnih madežev 

v 3D-prostoru so bile pri vsakem poskusu znane. Iz posamezne 

krvne sledi smo za analizo izbrali od šest do deset krvnih madežev. 

Izbrani krvni madeži so morali biti čim bolj podolgovati in 

nedeformirani. Za določitev izhodišča koordinatnega sistema 

X, Y, Z smo dali izdelati 2 x 2 m veliko kovinsko pravokotno 

ravnilo (slika 4). Izbrane krvne madeže smo oštevilčili in fotografirali 

skupaj z merilom (slika 5). To smo postavili tako, da je 

pri analizi z BackTrack TM Suite služilo kot navpičnica. 

Slika 5: Prikaz pravilnega dokumentiranja krvnega madeža številka 3. 

Madež je označen s številko in fotografiran skupaj z merilom. (Vir: fotografije 

A. Žbogar, CFP.) 

Krvne sledi oziroma madeže smo fotografirali s fotoaparatom 

znamke Canon, model 50D, z objektivom 17–85 mm. 

Fotoaparat ima natančen sistem za samodejno ostrenje z devetimi 

križnimi točkami. Tak sistem omogoča, da ne pride do 

264


popačenja robov digitalne fotografije. Fotografije so primerne za 

uvoz v program Corel Draw, s katerim je mogoče določiti pozicijo 

predmetov na sliki. Pri fotografiranju je treba paziti le, da 

so fotografije jasne in da so na njih zajeti vsi krvni madeži, ki 

jih bomo izbrali za analizo. Opravili smo dve vrsti posnetkov, 

bližinske in daljinske. Z bližinskim posnetkom smo zajeli vsak 

madež posebej, z daljinskim pa smo zajeli celotno krvno sled na 

določeni površini. Na daljinskem posnetku mora biti viden tudi 

skrajni rob površine, na kateri se krvna sled nahaja (rob ravnila 

ali stene). Objektiv fotoaparata pa mora biti usmerjen pravokotno 

na podlago s krvnimi madeži. 

3.3 Analiza s tangentno metodo 

Dolžino in širino krvnih madeže, ki smo jih zajeli v analizi, 

smo izmerili s posebno lupo s 7-kratno povečavo, ki ima 

vgrajeno merilo. Z uporabo funkcije arc sinus smo izračunali 

vpadni kot (α) po naslednji formuli: vpadni kot (α) = arc sin 

širina krvnega madeža/dolžina krvnega madeža. Koordinati X 

in Y vseh izbranih krvnih madežev na tleh in koordinati Y in Z 

madežev na steni smo izmerili ročno z metrom z milimetrsko 

razdelitvijo. Stečišče izbranih krvnih madežev na ustrezni površini 

smo določili s pomočjo vrvic, tako da smo vzdolžno os 

vsakega krvnega madeža z vrvico podaljšali v smeri, iz katere 

je kaplja priletela. Stečišče izvora krvnih madežev smo določili 

na podlagi povprečne vrednosti koordinat vseh presečišč med 

vrvicami. Razdaljo posameznega krvnega madeža do stečišča 

smo ročno izmerili na milimeter natančno. Oddaljenost izvora 

krvnih madežev od tal (koordinato Z) smo izračunali z uporabo 

trigonometrične funkcije tangens po naslednji formuli: 

TAN vpadnega kota (α) = oddaljenost stečišča do izvora krvnih 

madežev/razdalja od krvnega madeža do stečišča. Na enak 

način smo za madeže na steni izračunali oddaljenost izvora 

krvnih madežev od stene (koordinato X). 

3.4 Analiza s programom BackTrack TM Suite 

Digitalno fotografijo daljinskega posnetka vsake krvne 

sledi smo uvozili v program Corel Draw, s katerim smo nato 

za vsako sled posebej odčitali koordinati X, Y oziroma Y, Z 

izbranih krvnih madežev glede na površino, na kateri so se 

nahajali (tla ali stena). 

V program BackTrac/Images smo za vsako krvno sled posebej 

vnesli bližinske posnetke izbranih krvnih madežev. S posebno 

funkcijo smo sliko kalibrirali. Za vsak madež smo nato 

vnesli podatke o površini, na kateri se je nahajal (tla ali stena), in 

o njegovi poziciji na tej površini (X, Y ali Y, Z). Za vsak madež 

smo s programom izračunali kota alfa in gama. Vse podatke 

o krvnih madežih smo shranili v posebno datoteko programa 

(slika 6). Rezultate vsake sledi smo shranili v svojo datoteko. 

Slika 6: Končni prikaz analize fingirane krvne sledi iz poskusa 1 s programom BackTrack/Images. Tabela prikazuje bazo podatkov devetih analiziranih 

krvnih madežev, ustvarjenih na tleh. Dolžinske mere so v centimetrih, kotne v stopinjah. Koordinati X in Y označujeta lego posameznega 

madeža na tleh. Slika na levi prikazuje let krvnih kapelj pri »pogledu od zgoraj« (s ptičje perspektive), slika na desni pa pri »pogledu od strani«. 

265


Podatke iz programa BackTrac/Images smo nato za vsako 

sled posebej uvozili v program BackTrack/Win. Za vsako analizo 

posebej (»pogled od zgoraj« in »pogled od strani«) smo 

izmed analiziranih krvnih madežev izbrali tiste, katerih poti se 

križajo blizu ena drugi (slika 7). Z analizo »pogled od zgoraj« 

smo izračunali koordinati X, Y (v programu označeni z CPx in 

CPy) oziroma stečišče krvnih madežev. Z analizo »pogled od 

strani« smo izračunali oddaljenost izvora krvnih madežev od 

tal – koordinato Z (v programu oznaka CPz). Skupni rezultat 

analize z BackTrack/Win je določitev pozicije X, Y, Z (v programu 

oznake CPx, CPy, CPz) oziroma ugotovitev izvora krvnih 

madežev v 3D-prostoru. Sliki 7 in 8 prikazujeta rezultat analize 

z BackTrack/Win fingirane sledi iz poskusa 5 na steni. Izvor krvnih 

madežev v 3D-prostoru je na sliki 8 prikazan grafično in z 

vrednostmi koordinat X, Y, Z. 

4 Rezultati 

Rezultati analize izvora krvnih madežev v 3D-prostoru 

treh krvnih sledi na tleh s programom BackTrack TM in tangentno 

metodo so prikazani v tabeli 1. Pri vsaki krvni sledi 

so vrednosti X, Y, Z izračunane na podlagi šestih do desetih 

krvnih madežev. Absolutne vrednosti razlik med pravimi 

vrednostmi X, Y, Z in izračunanimi vrednostmi s posameznim 

programom so navedene v stolpcih 4 in 6. 

Tabela 1: Rezultati analize treh krvnih sledi na tleh, ki so nastale 

z enim zamahom kladiva, s tangentno metodo in s programom 

BackTrack TM . Absolutne vrednosti razlik med 

pravimi vrednostmi X, Y in Z izvora krvnih madežev v 

3D-prostoru in izračunanimi vrednostmi so v stolpcih 

4 in 6. Mere v tabeli so v centimetrih. 

Koordinata 

Prava 

vrednost 

Tangentna 

metoda 

Razlika 

Program 

BackTrack TM 

Razlika 

Poskus 1 

X 17,5 13 4,5 15 2,5 

Y 127 108 19 121,9 5,1 

Z 71 69,7 1,3 65,1 5,9 

Slika 7: Rezultat analize »pogled od zgoraj« (top view) fingirane krvne 

sledi iz poskusa 5 s programom BackTrack/Win (glej tudi tabelo 2) je določitev 

stečišča (križec na sliki) oziroma položaj izvora krvnih madežev 

v tlorisu glede na obe steni (2D-prostor). Črte predstavljajo let krvnih 

kapelj, ki so povzročile madeže na steni. Kvadrat označuje izbor krvnih 

madežev, zajetih v izračunu stečišča krvnih madežev. Vrednosti CPx in 

CPy določata položaj stečišča krvnih madežev v tlorisu prostora. 

Poskus 2 

X 12 11 1 8,5 3,5 

Y 101 103,5 2,5 107,4 6,4 

Z 71 102,4 31,4 97,1 26,1 

Poskus 3 

X 6 8,5 2,5 11,8 5,8 

Y 119,5 119,5 0 119 0,3 

Z 71 97 26,8 96 25 

Povprečna razlika med pravimi vrednostmi izvora krvnih 

madežev v 3D-prostoru in izračunanimi vrednostmi s programom 

BackTrack TM Suite je pri krvnih sledeh na tleh (poskus 

1–3) za koordinato X 3,9 cm (± 1,7), za koordinato Y 3,9 cm (± 

3,2) in za koordinato Z 19 cm (± 11,4). Pri tangentni metodi 

pa je povprečna razlika med pravo in izračunano vrednostjo 

pri enakih sledeh za koordinato X 2,7 cm (± 1,8), za koordinato 

Y 7,2 cm (± 10,3) in za koordinato Z 19,8 cm (± 16,2). 

Slika 8: Rezultat analize »pogled s strani« (side view) fingirane sledi poskusa 

5 s programom BackTrack/Win (glej tudi tabelo 2) je ocenitev oddaljenosti 

od tal (križec na sliki), ki določa koordinato CPz. Črte predstavljajo 

let krvnih kapelj, ki so povzročile madeže na steni. Vse tri vrednosti 

CPx, CPy in CPz pa predstavljajo izvor krvnih madežev v 3D-prostoru. 

To je oddaljenost izvora krvnih madežev od tal in posameznih sten. 

V drugem delu eksperimenta smo z enim zamahom ustvarili 

krvne madeže na tleh in na steni. Rezultati izračuna izvora 

krvnih madežev v 3D-prostoru, ustvarjenih v treh poskusih, 

so prikazani v tabeli 2. Rezultati za posamezno površino (tla 

ali steno) so prikazani ločeno. Absolutne vrednosti razlik med 

pravimi vrednostmi X, Y, Z in izračunanimi vrednostmi so 

navedene v stolpcih 5 in 6 ter 9 in 10. 

266


Tabela 2: Rezultati analize treh krvnih sledi, ustvarjenih na tleh in steni z enim zamahom kladiva, s tangentno metodo in s 

programom BackTrack TM . Absolutne vrednosti razlik med pravimi vrednostmi X, Y in Z izvora krvnih madežev v 3Dprostoru 

in izračunanimi vrednostmi so v stolpcih 5 in 6 ter 9 in 10. Mere v tabeli so v centimetrih. 

Prava 

vrednost 

Tangentna metoda Razlika Program BackTrack TM Razlika 

Tla Stena Tla Stena Tla Stena Tla Stena 

Poskus 4 

X 23,7 31 18,9 7,3 4,8 28 18,8 4,3 4,9 

Y 45 31 44,5 14 0,5 45,4 42,4 0,4 2,6 

Z 71 137,1 87 66,1 16 99,7 73,5 28,7 2,5 

Poskus 5 

X 24 39,5 27,2 15,5 3,2 38,6 18,3 14,6 5,7 

Y 43,5 50,5 33 7 10,5 68,3 41,5 24,8 2 

Z 71 109 92,5 38 21,5 92,4 75,6 21,4 4,6 

Poskus 6 

X 26 31 15,2 5 10,8 25,3 15,2 0,7 10,8 

Y 25 10 30 15 5 27,5 36,2 2,5 11,2 

Z 71 106 79 35 8 89 77,7 18 6,7 

Za tri krvne sledi na tleh (poskus 3–6) je povprečna razlika 

med pravimi vrednostmi izvora krvnih madežev v 3D-prostoru 

in vrednostmi, izračunanimi s programom BackTrack TM Suite, 

za koordinato X 6,5 cm (± 7,2), za koordinato Y 9,2 cm (± 13,5) 

in za koordinato Z 22,7 cm (± 5,5), za krvne sledi na steni pa za 

koordinato X 7,1 cm (± 3,2), za koordinato Y 5,3 cm (± 5,1) in 

za koordinato Z 4,6 cm (± 2,1). Za krvne sledi na tleh je povprečna 

razlika med pravimi vrednostmi izvora krvnih madežev v 

3D-prostoru in vrednostmi, izračunanimi s tangentno metodo, 

za koordinato X 9,3 cm (± 5,5), za koordinato Y 12 cm (± 4,4) in 

za koordinato Z 46,4 cm (± 17,2). Za sledi na steni pa povprečne 

razlike znašajo: za koordinato X 6,3 cm (± 4), za koordinato 

Y 5,3 cm (± 5) in za koordinato Z 15,2 cm (± 6,8). 

Iz vseh šestih sledi na tleh smo izračunali povprečne 

razlike med pravo in izračunano vrednostjo s programom 

BackTrack TM Suite. Izračunane povprečne razlike so naslednje: 

za koordinato X 5,2 cm (± 4,9), za koordinato Y 6,6 cm (± 

9,3) in za koordinato Z 20,9 cm (± 8,2). Pri tangentni metodi 

po so razlike naslednje: za koordinato X 6 cm (± 5,1), za koordinato 

Y 9,6 cm (± 7,6) in za koordinato Z 33,1 cm (± 20,8). 

Če upoštevamo vseh devet sledi, je povprečna razlika med 

pravo in izračunano vrednostjo izvora krvnih madežev v 3Dprostoru 

s programom BackTrack TM Suite za koordinato X 5,9 

cm (± 4,3), za koordinato Y 6,1 cm (± 7,8) in za koordinato Z 

15,4 cm (± 10,5), s tangentno metodo pa za koordinato X 6,1 

cm (± 4,5), za koordinato Y 8,2 cm (± 6,8) in za koordinato Z 

27,1 cm (± 19,1). 

Ker je med poskusi ostajala vseskozi enaka le vrednost 

koordinate Z, smo lahko izračunali le njeno povprečno vrednost. 

Povprečna vrednost koordinate Z, skupaj s standardnim 

odklonom, je pri programu BackTrack TM 85,1 cm (± 12,37), 

pri tangentni metodi pa 97,74 cm (± 19,52). Pri izračunu smo 

upoštevali vseh devet sledi. 

5 Interpretacija rezultatov 

Iz rezultatov obeh metod, tangentne in računalniške, je 

razvidno (tabeli 1 in 2), da sta obe metodi pri ugotavljanju 

izvora krvnih madežev v 3D-prostoru precej točni, čeprav je 

bila pri tangentni metodi v enem primeru razlika med pravo 

in izračunano vrednostjo koordinate Z večja od 60 cm (tabela 

2, poskus 4). V povprečju so razlike med pravo in izračunano 

vrednostjo koordinat X, Y (predstavljene so v poglavju rezultati) 

za krvne sledi na tleh pri obeh metodah manjše od 10 cm. 

Precej večja je razlika pri izračunu vrednosti za višino oziroma 

koordinato Z. Povprečna razlika med pravo in izračunano 

vrednostjo koordinate Z pri krvnih sledeh na tleh je pri programu 

BackTrack TM Suite 20,9 cm (± 8,2), medtem, ko je pri 

tangentni metodi 33,1 cm (± 20,8). Pri vseh poskusih so odstopanja 

med pravo in izračunano vrednostjo nekoliko večja 

pri tangentni metodi kot pri programu BackTrack TM Suite 

(tabeli 1 in 2). Pri programu BackTrack TM Suite je standardni 

odklon za krvne sledi na tleh, za vse tri koordinate, v razponu 

od 0,3 do 26 cm (glej poglavje rezultati), pri tangentni metodi 

pa je standardni odklon nekoliko večji in znaša od 0 do 31,4 

267


cm. Natančnost obeh metod je v mejah sprejemljivega, saj izvor 

krvnih madežev v 3D-prostoru podajamo v območju. 

Iz tabele 2 je razvidno, da so rezultati ugotavljanja izvora 

krvnih madežev v 3D-prostoru za krvne sledi na steni bolj 

natančni kot pri sledeh na tleh. Povprečne razlike vseh treh 

koordinat X, Y, Z na steni so pri programu BackTrack TM Suite 

pod 10 cm, pri tangentni metodi pa odstopa le koordinata Z, 

ki je 15,2 cm. Standardni odkloni so majhni, in sicer v razponu 

od 2 do 6,8 cm. Večja točnost obeh metod pri krvnih sledeh 

na steni izvira iz dejstva, da je bila pot krvne kaplje do stene (v 

povprečju je bila stena oddaljena od izvora 23 cm) krajša kot 

do tal (izvor na višini 71 cm). Zaradi krajše poti krvne kaplje 

je tudi vpliv krivulje leta krvne kaplje na rezultat manjši. Kot 

smo že omenili, obe metodi pri izračunu koordinate Z upoštevata 

algoritem ravnih linij, krvne kaplje pa letijo v obliki parabole. 

Počasnejša kot je kaplja, izrazitejša je parabola. 

Rezultati programa BackTrack TM Suite (za koordinato X 

5,2 cm (± 4,9), za koordinato Y 6,6 cm (± 9,3) in za koordinato 

Z 20,9 cm (± 8.2)) so pri upoštevanju šestih krvnih 

sledi na tleh točnejši kot rezultati tangentne metode (za koordinato 

X 6 cm (±5,1), za koordinato Y 9,6 cm (±7,6) in 

za koordinato Z 33,1 cm (±20,8)), saj sta dolžina in širina 

krvnega madeža natančneje izmerjena na digitalnih fotografijah. 

Poleg tega pri programu BackTrack TM Suite let krvnih 

kapelj v obliki parabole manj vpliva na točnost določitve izvora 

krvnih madežev v 3D-prostoru kot pri tangentni metodi 

(Carter et al., 2006). 

S programom BackTrack TM je za vseh devet sledi povprečna 

razlika med dejanskimi in izračunanimi vrednostmi 

izvora krvnih madežev v 3D-prostoru za koordinati X in 

Y manjša od 10 cm, za koordinato Z pa 15 cm. Standardni 

odkloni so v razponu od 4 do 10 cm. To pomeni, da je za 

določanje izvora krvnih madežev v 3D-prostoru ta metoda 

dovolj točna in natančna, saj omogoča določitev območja 

izvora krvnih madežev v velikosti manjše žoge (Bevel in 

Gardner, 2002, str. 190). 

Iz tabele 3 je razvidno, da rezultati s programom 

BackTrack TM v naši študiji ne odstopajo od rezultatov validacijskih 

študij, ki so jih izvedli Carter et al. (2005; 2006). 

Primerjali smo le krvne sledi na steni, saj so v prej omenjenih 

študijah analizirali le tovrstne krvne sledi. Standardnih odklonov 

nismo primerjali, saj jih druge skupine niso izračunale. 

Prav tako nismo primerjali rezultatov tangentne metode, saj 

pri iskanju literature na to temo nismo našli nobenega članka. 

Glede tangentne metode Carter et al. (2006) v svojem članku 

niso predstavili rezultatov, temveč so le zapisali, da tudi tangentna 

metoda nudi dobre rezultate. 

Tabela 3: Primerjava naših rezultatov (prvi stolpec) z rezultati 

Carterja in sodelavcev pri ugotavljanju izvora krvnih 

madežev v 3D-prostoru s programom BackTrack TM 

Suite za krvne sledi na steni. Mere v tabeli so v centimetrih. 

Povprečna razlika med pravimi in izračunanimi 

vrednostmi BackTrack TM Suite 

CFP a Carter et al. Carter et al. 

(2006) b (2005) c 

X 7,1 ( ± 3,2) 4,2 2,5 

Y 5,3 (± 5,1) 3,1 2,3 

Z 4,6 (± 2,1) 6,2 8,1 

a 

Vrednosti v oklepaju so standardni odkloni metode. Različne sledi analizirane enkrat. 

b 

Standardni odklon niso izračunani. 

c 

Skupni standardni odklon v članku ni bil podan, le razpon, ki je bil od 0,46 do 7,02 cm. 

Standardni odklon programa in ne metode, iste sledi analizirane večkrat. 

Ker je bila v vseh poskusih določitve izvora krvnih madežev 

v 3D-prostoru enaka le koordinata Z, smo lahko izračunali 

le njeno povprečno vrednost. Rezultati so pokazali, da 

sta metodi manj točni in natančni pri analizi krvnih sledi na 

tleh kot na steni (tabela 4). Povprečna vrednost koordinate Z 

iz treh sledi na steni je s programom BackTrack TM 75,6 cm (± 

2,1), s tangentno metodo pa 86,17 cm (±6,79). Vidimo lahko, 

da povprečna vrednost le malo odstopa od prave, tudi razpršenost 

rezultatov ni velika, saj sta standardna odklona majhna 

(2,1 oziroma 6,8). Rezultati s programom BackTrack TM 

so skladni z rezultati Maloneyja et al. (2005), ki poročajo o 

standardnih odklonih za koordinato Z v razponu od 7,6 do 

11, 9 cm (analizirali so le dve krvni sledi na steni), in precej 

večji kot pri Carterju et al. (2005), ki poročajo o standardnih 

odklonih od 0,9 do 7 cm (tabela 4), ki so dejansko le standardni 

odkloni programa in ne metode. V Carterjevi validacijski 

študiji so namreč vsi preiskovali iste krvne madeže, v naši in 

Maloneyjevi študiji pa smo preiskovali različne krvne madeže. 

Standardnih odklonov pri tangentni metodi nismo mogli 

primerjati, ker jih Carter et al. (2006) niso objavili. 

Tabela 4: Primerjava povprečnih vrednosti koordinate Z in standardnega 

odklona med programom BackTrack TM Suite 

in tangentno metodo pri ugotavljanju izvora krvnih 

madežev v 3D-prostoru na različnih površinah. 

Površina 

(št. poskusa) 

Prava vrednost 

Z 

Vrednost Z, 

izračunana z 

BackTrack TM 

Suite 

Vrednost Z, 

izračunana 

s tangentno 

metodo 

tla (1–6) 71 89,9 ± 12,7 103.5 ± 21,69 

stena (4–6) 71 75,6 ± 2,1 86,17 ± 6,79 

tla (1-6) + 

stena (4–6) 

71 85,1 ± 12,37 97,74 ± 19,52 

268


Validacijska študija je pokazala, da sta obe metodi (tangentna 

metoda in računalniška metoda z uporabo programa 

BackTrack TM Suite) dovolj zanesljivi za uporabo. Razlike med 

metodama pri oceni položaja izvora krvnih madežev v ravnini 

(koordinati X in Y – kar pomeni umestitev izvora krvi v 

tloris prostora) so minimalne. Pri ocenitvi oddaljenosti izvora 

krvnih madežev od tal (koordinata Z) pa so rezultati s programom 

BackTrack TM Suite v povprečju točnejši, kot so rezultati 

tangentne metode. Standardni odkloni niso majhni (3 do 

17 cm), vendar pa so za namene preiskav ugotavljanja izvora 

krvnih madežev v 3D-prostoru povsem zadovoljivi. Ponovno 

namreč poudarjamo, da je vsaka določitev izvora krvnih madežev 

v 3D-prostoru zgolj ocena in ne absolutna vrednost. 

6 Razprava 

Metoda viziranja z vrvicami za ugotavljanje izvora krvnih 

madežev v 3D-prostoru zaradi svoje zamudnosti počasi 

tone v pozabo. Danes forenzični laboratoriji za ugotavljanje 

izvora krvnih madežev v 3D-prostoru najpogosteje uporabljajo 

tangentno metodo, vse bolj pa v ospredje prihaja uporaba 

računalniških programov, ki omogočajo enostavno analizo. 

Trenutno je v svetu najbolj razširjen in validiran program 

BackTrack TM Suite. 

Vrednost naše študije je, da smo v preiskavo vključili 

tudi krvne madeže na tleh, ki do zdaj še niso bili vključeni v 

nobeno od nam znanih in objavljenih študij. Ugotovili smo, 

da so rezultati, ne glede na uporabljeno metodo (program 

BackTrack TM Suite ali tangentna metoda), pri analizi krvnih 

sledi na tleh manj točni kot pri sledeh na steni. Rezultati so 

skladni s teorijo, da krvna kaplja potuje v paraboli, vse metode 

pa temeljijo na algoritmu ravnih črt. Ker je bila oddaljenost od 

tal večja kot oddaljenost od stene, je pri analizi sledi na tleh oblika 

leta bolj vplivala na napako metode. Pri izbiri krvnih sledi 

za rekonstrukcijo kraja dogodka je tako pomembno upoštevati, 

kje se kri nahaja. Čeprav danes program BackTrack TM Suite 

izpodriva tangentno metodo, do zdaj še niso bile objavljene 

primerjalne validacijske študije o točnosti ene oziroma druge. 

V naši študiji smo dokazali, da je tangentna metoda nekoliko 

manj točna in natančna kot program BackTrack TM Suite, še 

zlasti pri oceni oddaljenosti izvora krvnih madežev od tal. 

K netočnosti rezultatov, izračunanih s programom 

BackTrack TM Suite, naj bi največ prispevala oblika madeža 

in izbira madežev (Carter et al., 2005), vendar to ni težava le 

pri programu BackTrack TM Suite, temveč pri vseh metodah 

za ugotavljanje izvora krvnih madežev v 3D-prostoru. Enako 

smo ugotovili tudi v naši študiji, saj smo iste krvne madeže 

enkrat analizirali s programom BackTrack TM Suite in drugič 

s tangentno metodo ter pri tem ugotovili, da so rezultati, 

izračunani s programom BackTrack TM Suite, kljub vsemu 

celo točnejši od rezultatov, izračunanih s tangentno metodo. 

Točnost naših rezultatov se ujema s predhodnimi validacijskimi 

študijami (tabela 3) (Carter et al., 2005; Carter et al., 2006). 

Pri vseh metodah tudi na natančnost rezultata najbolj vplivajo 

pravilna izbira krvnih madežev, primernih za analizo in določitev 

njihove širine in dolžine, ter v zvezi s tem usposobljenost 

in izkušenost forenzičnega strokovnjaka, ki je tisti, ki izbira 

in določa obliko madežev. To so pokazali tudi naši rezultati, 

saj so bili standardni odkloni veliki, kajti v opravljeni študiji 

so sodelovali neizkušeni posamezniki. V prihodnje je treba 

nujno razmisliti o tem, da se v CFP vpelje stalna oblika usposabljanja 

strokovnjakov za preiskave oblik krvnih sledi, saj le 

občasne študije ne zagotavljajo kompetentnosti forenzičnega 

strokovnjaka. 

Zaradi objektivnosti bomo predstavili tudi metodološke 

pomanjkljivosti posameznih študij. 

Prva pomanjkljivost vseh študij je, da eksperimenti potekajo 

v nadzorovanem okolju. Hkrati nam to bistveno olajša 

analizo in omogoča primerljivost med dejanskimi in izračunanimi 

vrednostmi ter s tem ugotovitev natančnosti in točnosti 

metode. Karger, Rand, Fracasso in Pfeiffer (2008) v študiji 

o primerjavi med realnim in fingiranim krajem dejanja opozarjajo, 

da je kompleksnost realne situacije bistveno večja od 

umetno ustvarjene. V realni situaciji se lahko različni madeži 

prekrivajo, jih na nekem mestu, kjer bi jih pričakovali, sploh 

ni ali pa so proti pričakovanjem na nekem mestu zelo zgoščeni. 

Zaradi te kompleksnosti in hkrati velikokrat stresne situacije 

je za preiskavo oblik krvnih sledi še pomembnejše, da se 

vpeljejo standardni postopki preiskave, saj le tako pridemo do 

pravilnih rezultatov. 

Naslednja pomanjkljivost naše študije je, da se nismo mogli 

povsem izogniti vplivu subjektivnosti opravljenih analiz, saj sta 

osebi, ki sta analizirali krvne madeže, te tudi ustvarili. Analizo 

smo zato zaradi zagotavljanja čim večje objektivnosti izvedli 

vedno po enakem postopku, kljub temu pa poznavanje izvora 

krvne sledi vpliva na subjektivnost pri izbiri primernih krvnih 

madežev za analizo ugotavljanja izvora krvnih madežev. 

Pilotsko študijo programa BackTrack TM Suite smo opravili 

z demonstracijsko verzijo programa, ki se po zagotovilih 

avtorja programa Carterja (http://www.bloodspattersoftware. 

com) ne razlikuje od komercialne verzije. Namenjena je uporabnikom, 

da preverijo, ali jim program ustreza za uporabo. 

Študija nam je dala osnovni vpogled v njegovo primernost za 

preiskavo krajev kaznivih dejanj. Na podlagi dobrih rezultatov 

naše študije smo se odločili, da program BackTrack TM Suite 

uporabimo za pojasnitev poteka dogodka na kraju kaznivega 

dejanja. Rezultati o izvoru krvnih madežev v 3D-prostoru s 

269


programom BackTrack TM Suite so bili skladni z izjavami prič. 

Rezultati so namenjeni le za usposabljanje forenzičnih strokovnjakov 

in ne v pravosodne namene. 

Ne glede na natančnost podajanja rezultatov, ki ga ponuja 

računalniški program BackTrack TM Suite, moramo poudariti, 

da je izvor krvne sledi v 3D-prostoru idealiziran, zato 

rezultatov preiskav ne smemo razumeti kot absolutno točne. 

Računalniški program nam omogoča enostaven in učinkovit 

način ugotavljanja izvora krvnih sledi v 3D-prostoru, vendar 

natančnejši matematični izračun sočasno še ne pomeni absolutne 

natančnosti pri ugotavljanju dogodkov. Ne glede na to, 

katero metodo uporabimo (metodo viziranja z vrvicami, tangentno 

metodo ali računalniško metodo), izvor krvnih madežev 

v 3D-prostoru vedno določamo v območju (v našem 

primeru smo natančnost rezultata opredelili na velikost žoge), 

saj na rezultat vpliva veliko dejavnikov. 

7 Sklepne misli 

Uporaba računalniških programov za ugotavljanje izvora 

krvnih madežev v 3D-prostoru predstavlja prihodnost preiskovanja 

oblik krvnih sledi. Rezultati različnih validacijskih 

študij, med njimi tudi naša, so pokazali, da so rezultati s programom 

BackTrack TM Suite dovolj točni in natančni. Metoda 

je od predhodnih preprostejša, učinkovitejša in v določenih 

primerih tudi točnejša. Njena velika prednost je, da omogoča 

preverjanje rezultatov, kar pri drugih metodah ni mogoče 

ali pa je zelo omejeno. Navkljub natančnosti programa 

BackTrack TM Suite se ugotovitev o izvoru krvnih madežev v 

3D-prostoru ne podaja do točke natančno, temveč v območju 

in se izraža opisno, na primer oseba je sedela, oseba je stala 

ali oseba je ležala. Na rezultat najbolj vplivata izbira krvnih 

madežev in določitev njihove oblike, kar opravi forenzični 

strokovnjak sam, tudi v primeru uporabe računalniške metode. 

To dejansko pomeni, da je natančnost končnega rezultata 

v veliki meri odvisna prav od usposobljenosti in izkušenosti 

forenzičnega strokovnjaka. 

Literatura 

1. BackTrack TM software, dostopno na http://www.bloodspattersoftware.com 

(12. februar 2009). 

2. Balthazard, V. et al. (1939). Etude des gouttes de sang projecte. 

XXII Congress De Medicine Legale. Pariz, Baillière. 

3. Bevel, T.; Gardner, R. M. (1997). Bloodstain Pattern Analysis. 

With an Introduction to Crime Scene Reconstruction. Boca 

Raton (etc.), CRC Press. 

4. Bevel, T.; Gardner, R. M. (2002). Bloodstain Pattern Analysis. 

Second edition. With an Introduction to Crime Scene 

Reconstruction. Boca Raton (etc.), CRC Press. 

5. Carter, A. L. (2001). The Directional Analysis of Bloodstain 

Patterns. Theory and Experimental Validation. Canadian Society 

of Forensic Science Journal 34/4: str. 173–189. 

6. Carter, A. L. et al. (2005). Further Validation of the BackTrack 

Computer Program for Bloodstain Pattern Analysis – Precision 

and Accuracy. IABPA News 21/3: str. 15–22. 

7. Carter, A. L. et al. (2006). Validation of the BackTrack suite of 

programs for bloodstain pattern analysis. Journal of Forensic 

Identification, 56/2: str. 242–254. 

8. Drobnič, K. (1999). Identifikacija oseb in sledi s preiskavo DNK 

v povezavi z zavarovanjem bioloških sledi pri kaznivih dejanjih 

zoper spolno nedotakljivost. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 

50/4: str. 307–317. 

9. Drobnič, K. (2000). V: Ivanc, B. Brez milosti: ranjeni, invalidni in 

bolni povojni ujetniki na Slovenskem. Ljubljana, Nova revija, str. 

351–369. 

10. Drobnič, K. (2001). Vpliv zbirke podatkov DNK na učinkovitost 

preiskovanja kaznivih dejanj. Varstvoslovje, 3 /3: str. 141–148. 

11. Drobnič, K. (2002). Zgodovinski pregled genetskih preiskav pri 

kriminalističnem preiskovanju v Sloveniji. Revija za kriminalistiko 

in kriminologijo, 53/3: str. 249–255. 

12. Drobnič, K. (2002a). Osnove preiskovanja oblik krvnih sledi. 

Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 53/2: str. 152–161. 

13. Drobnič, K. (2004). V: Maver, D.: Kriminalistika. Ljubljana, 

Uradni list RS, str. 413–460. 

14. Drobnič, K. (2006). Uporabnost genetskih preiskav pri kaznivih 

dejanjih, povezanih z nasiljem in zlorabami. V: Korenhauser, P.; 

Balažič, J.: Zloraba in nasilje v družini in družbi, XII. Spominsko 

srečanje akademika Janeza Milčinskega. Medicinsko izvedenstvo 

2002. Ljubljana, Inštitut za sodno medicino Medicinske 

fakultete, str. 122–130. 

15. Drobnič, K. (2007). Ugotavljanje identitete posameznika z uporabo 

genetskih informacij, metode verižne reakcije s polimerazo 

in računalniško podprte tehnologije. V: Schrader, Š., in sodelavci: 

GENIalna prihodnost – Genetika, determinizem in svoboda. 

Mednarodni posvet Biološka znanost in družba (Zbornik prispevkov). 

Ljubljana, Zavod RS za šolstvo, str. 152–163. 

16. Drobnič, K. (2008). Dokazna vrednost nizkih količin DNK. V: 

Dvoršek, A.; Selinšek, L.: Nekateri praktični problemi dokazovanja 

v kazenskih postopkih. Maribor, Univerza v Mariboru, 

Pravna fakulteta, Fakulteta za varnostne vede, str. 51–57. 

17. Eckert, G. E.; James, S. H. (1989). Interpretation of bloodstain 

evidence at crime scene. New York, Elsevier. 

18. EURACHEM (1998). The Fitness for Purpose of Analytical 

Methods, A Laboratory guide to Method Validation and Related 

Topics, verzija 1.0. VB, dostopno na http://www.eurachem.org/ 

guides/valid.pdf (22. maj 2010). 

19. FORidentSoftware Inc. (2009). FORident software technical paper 

– HemoSpat validation, dostopno na http://hemospat.com (14. 

marec 2010). 

20. Gorkič, S. (1981). Medicinska kriminalistika. Beograd, IRO 

Privredna štampa. 

21. HemoSpat, Bloodstain Pattern Analysis Software, dostopno na 

http://hemospat.com (26. februar 2010). 

22. Hönigsfeld Adamič, M., ur. (1999). VIM – Mednarodni slovar osnovnih 

in splošnih izrazov s področja meroslovja – (Vocabulaire 

International des Termes Fondamentaux et Généraux de 

Métrologie). Ljubljana, Urad RS za standardizacijo in meroslovje. 

23. Karger, B. et al. (2008). Bloodstain pattern analysis-Casework experience. 

Forensic Science International, 181: str. 15–20. 

270


24. MacDonell, H. (1995). Balthazard Was great but he didn't string us 

along. Int.Assoc.Bloodstain Pattern Analysts, 11/1: str. 10. 

25. MacDonell, H. (1997). Bloodstain pattern. New York, Laboratory 

of Forensic Science. 

26. Maloney, K. et al. (2005). Three-Dimensional Representation of 

Bloodstain Pattern Analysis. Journal of Forensic Identification, 

55/6: str. 711–725. 

27. Maloney, K. et al. (2009). The Use of HemoSpat To Include 

Bloodstains Located on Nonorthogonal Surfaces in Area-of- 

Origin Calculations. Journal of Forensic Identification, 59/5: str. 

513–524. 

28. SIST EN ISO/IEC 17025: 2005: Splošne zahteve za usposobljenost 

preskuševalnih in kalibracijskih laboratorijev. 

29. Vidic, V. (1973). Kriminalistična tehnika. Ljubljana, Šolski center 

za strokovno izobraževanje delavcev v organih za notranje zadeve. 

30. Žerjav, C. (1983). Kriminalistika. Ljubljana, Mladinska knjiga. 

Contemporary method of establishing a bloodstain source in 

3D space – a pilot study on the application of BackTrack TM Suite 

software 

Katja Drobnič, Ph.D., Associate Professor of Criminalistics, University of Maribor, 

Faculty of Criminal Justice and Security, Kotnikova 8, 1000 Ljubljana, Slovenia; Quality Control Manager, 

National Forensic Laboratory, General Police Directorate, Ministry of the Interior, Štefanova 2, 1000 Ljubljana, Slovenia 

Anja Oblak, A Graduate in Criminal Justice and Security Studies 

Aljaž Žbogar, A Graduate in Biochemistry, Expert in Criminalistics, National Forensic Laboratory, 

General Police Directorate, Ministry of the Interior, Štefanova 2, 1000 Ljubljana, Slovenia 

There are several methods of analysing a source of bloodstains in 3D space. They differ in terms of mode of execution, which can 

range from an entirely manual to a completely automated process of analysis. This paper will present a simple and efficient method of 

establishing a source of bloodstain patterns in 3D space using BackTrack TM Suite software. For the purpose of this study, 9 bloodstains 

were analysed, realised in six attempts, while a total of 80 blood stains were subject to analysis. The average difference between the actual 

and calculated values of source of bloodstains in 3D space with BackTrack TM Suite software is behind the coordinates X, Y, both of which 

determine the location of the source of bloodstains in the layout plan of a space 5.9 cm (± 4.3) and 6.1 cm (± 7.8). The average difference 

in the third coordinate (coordinate Z), which is used to establish the distance of the source of bloodstains from the floor is, however, 

considerably larger, measuring 15.4 cm (± 10.5). The mean value of coordinate Z, which, for bloodstains on the wall, was within 6 

cm (± 2.1) of the actual value, was also calculated. The study confirmed that the precision and the accuracy of analysing the source of 

bloodstain patterns by 3D space with BackTrack TM Suite software is adequate for the envisaged purpose, that is for establishing the 

area of the source of bloodstains and not the point of source. The appropriateness of this method was not tested only for stains on a 

wall, as had been done by previous studies (Carter et al., 2005, Carter et al., 2006), but also for stains on the floor. The precision and 

accuracy of this method with BackTrack TM Suite software was additionally confirmed by comparison of results that were calculated with 

a tangent method. To the best of our knowledge, this study is the first comparative validation study of the two methods published to 

date. The results obtained by the BackTrack TM Suite software are on average more precise and accurate. The method of establishing 

the source of blood stains by 3D space with BackTrack TM Suite software has already been tested in crime scene reconstruction. The 

results conformed to the statements of participants. 

Key words: bloodstains, blood traces, pilot study, validation, source of bloodstains in 3D space, virtual string method, tangent 

method, BackTrack TM Suite. 

UDC: 343.983.2 

271


Trpinčenje na delovnem mestu - zaznavanje, 

pojavne oblike in odzivi 

Petra Dolinar, 1 Maja Jere, 2 Gorazd Meško, 3 Iztok Podbregar 4 in Katja Eman 5 

Trpinčenje na delovnem mestu še vedno prepogosto ostaja skrito, čeprav se lahko dogaja v katerikoli organizaciji 

in povzroča resne posledice žrtvam, njihovim sodelavcem in organizaciji, prijateljem, družinskim članom ter konec 

koncev celotni družbi. Prispevek, ki temelji na študiji primera in empirični raziskavi, predstavlja pojavne oblike 

trpinčenja na delovnem mestu in odzive nanj. Prikazuje nekatere značilnosti storilcev in žrtev, vzroke za tako vedenje, 

potek po fazah, posledice in trenutno stanje v Sloveniji v povezavi z nacionalno raziskavo, spremembami zakonodaje 

in informiranostjo javnosti o problemu. 

Na podlagi ugotovitev študije primera žrtve trpinčenja na delovnem mestu in analize rezultatov preteklega raziskovanja 

je bil oblikovan anketni vprašalnik za ugotavljanje dinamike odnosov in oblik neustreznega vedenja na delovnem mestu 

v organizaciji, kjer je zaposlena obravnavana žrtev. Ugotovitve kažejo na različne oblike trpinčenja na delovnem mestu, 

od zelo prefinjenih do nasilnih, pri čemer med vzroki za ta pojav vprašani izpostavljajo slabo vodenje, veliko mero 

stresa na delovnem mestu in omejeno moč odločanja znotraj organizacije. Vprašani poudarjajo pomen medsebojnega 

razumevanja in pozitivnega reševanja konfliktov. Pomembno vlogo pri reševanju problema pripisujejo vodstvu 

in sindikatom, zato bi bilo lahko koristno in učinkovito uvajanje posebnih pooblaščencev za pomoč trpinčenim v 

organizaciji. V širšem smislu je za izboljšanje stanja bistvenega pomena informiranje, izobraževanje, usposabljanje in 

osveščanje o trpinčenju na delovnem mestu ter zagotavljanje svetovanja in pomoči žrtvam. 

Ključne besede: trpinčenje na delovnem mestu, delovno okolje, žrtev, storilec, informiranost. 

UDK: 349.2 : 331.443 

1 Uvod 

Trpinčenje na delovnem mestu 6 je v današnji tekmovalni 

in potrošniško usmerjeni družbi precej pogost pojav, vendar 

se o njem dolgo časa ni govorilo. V zahodni Evropi se je zanimanje 

zanj povečalo v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, 

pojavile so se številne opredelitve in raziskave ter vzporedno z 

1 

Petra Dolinar je diplomantka Fakultete za varnostne vede Univerze 

v Mariboru, e-pošta petra.dolinar@gmail.com. 

2 

Maja Jere je doktorska študentka na Fakulteti za varnostne vede 

Univerze v Mariboru, e-pošta mjere@siol.net. 

3 

Gorazd Meško je redni profesor za kriminologijo in dekan Fakultete 

za varnostne vede Univerze v Mariboru, e-pošta gorazd. 

mesko@fvv.uni-mb.si. 

4 

Iztok Podbregar je izredni profesor kadrovskega menedžmenta na 

Fakulteti za varnostne vede Univerze v Mariboru, e-pošta iztok. 

podbregar@fvv.uni-mb.si. 

5 

Katja Eman je mlada raziskovalka in asistentka za kriminologijo 

na Fakulteti za varnostne vede Univerze v Mariboru, e-pošta katja. 

eman@fvv.uni-mb.si. 

6 

V prispevku bomo namesto izrazov mobbing oziroma bullying 

uporabljali izraz trpinčenje na delovnem mestu. Tako je tuje izraze 

njimi prvi ukrepi za njegovo preprečevanje. V Sloveniji so se 

z njim začeli ukvarjati nekako na prelomu iz drugega v tretje 

tisočletje, večji premiki na tem področju pa so se pojavili v 

letu 2006 in se z ustanovitvijo društva »POGUM – društvo za 

dostojanstvo pri delu« in spremembami na zakonodajnem področju 

nadaljevali v letih 2007 in 2008. Tako se danes postopoma 

začenjajo kazati sadovi pa tudi pomanjkljivosti in težave 

opravljenega dela. 

Trpinčenje na delovnem mestu je mogoče pojasnjevati s 

krizo sodobnega kapitalističnega sistema ter pritiski in spremembami, 

ki so jim organizacije posledično izpostavljene 

oziroma jim morajo slediti (Sheehan, 1999). Če povemo na 

kratko, pred tovrstnim nasiljem danes ni varen nihče, pojavi 

se lahko v kateri koli organizaciji, poleg tega pa je lahko 

tudi povzročitelj praktično kdor koli. Kljub temu obstajajo 

nekatere smernice in karakteristike, na podlagi katerih lahko 

opazimo psihično nasilje na delovnem mestu, in kar je še naj- 

prevedla Komisija za medicinsko terminologijo pri Slovenski akademiji 

znanosti in umetnosti. Poleg tega omenjeni izraz uporablja 

tudi slovenska zakonodaja (Zakon o spremembah in dopolnitvah 

Zakona o delovnih razmerjih, 2007, in Kazenski zakonik, 2008). 

272

Petra Dolinar, Maja Jere, Gorazd Meško, Iztok Podbregar, Katja Eman: Trpinčenje na delovnem mestu . . . 

pomembnejše, se nanj odzovemo ter ga omejujemo. Slednje 

je izrednega pomena predvsem zaradi hudih posledic, ki jih 

trpinčenje povzroča, pa naj gre neposredno za žrtve ali pa za 

njihove sodelavce in organizacijo, kjer so zaposleni, prijatelje, 

družinske člane ter konec koncev za celotno družbo, katere 

del smo mi vsi. 

V prispevku bodo na kratko opredeljena teoretična izhodišča 

trpinčenja na delovnem mestu, povezana z ugotovitvami 

do zdaj izvedenih raziskav. V nadaljevanju bodo predstavljeni 

rezultati in ugotovitve empirične raziskave, izvedene v 

delovni organizaciji v Sloveniji. Na podlagi analize dobljenih 

rezultatov in ugotovitev bodo na koncu podani tudi predlogi 

za izboljšanje stanja na obravnavanem področju. Trpinčenje 

na delovnem mestu je dandanes žal postalo realnost v delovnih 

okoljih sodobne družbe, ki ima lahko resne in uničujoče 

posledice, zato je njegovo prepoznavanje in odzivanje nanj 

ključnega pomena tako za zdravje kot tudi za življenje zaposlenega, 

žrtve trpinčenja v delovni organizaciji. 

2 Trpinčenje na delovnem mestu 

Trpinčenje na delovnem mestu je dandanes postalo realnost 

marsikaterega zaposlenega in delovnih okolij povsod po 

svetu. Za pojav tovrstne oblike trpinčenja v svetu obstaja kar 

nekaj različnih izrazov (mobbing, bullying, bossing, šikaniranje, 

trpinčenje itd.), njihov pomen pa je z manjšimi odstopanji 

bolj ali manj podoben. Poleg tega so tudi same opredelitve 

trpinčenja različne. Najbolj celovito opredelitev trpinčenja 

na delovnem mestu je podal švedski delovni psiholog Heinz 

Leymann, ki je tovrstno nasilje prvi v Evropi znanstveno 

preučeval. V Leymannovi (1996c: 5) definiciji je zapisano: 

»Mobbing 7 je konfliktov polna komunikacija na delovnem mestu 

med sodelavci ali med podrejenimi in nadrejenimi, pri čemer je 

napadena oseba v podrejenem položaju in izpostavljena sistematičnim 

in dlje časa trajajočim napadom ene ali več oseb z namenom 

in/ali posledico izrina iz sistema, pri tem pa napadena 

oseba to občuti kot diskriminirajoče.« Vse ostale (kasnejše) definicije 

praktično izhajajo iz Leymannove in se posledično z njo 

bolj ali manj ujemajo. 8 Pomembno je, da gre za ponavljajoča 

se, slabonamerna dejanja, ki jim Udrih Lazar (2006) pripisuje 

še naslednje lastnosti: usmerjena so v enega ali več zaposlenih; 

žrtve jih zavračajo; za žrtev so vedno ponižujoča in žaljiva ter 

jo pehajo v stisko; lahko negativno vplivajo na opravljanje dela 

in/ali ustvarjajo neprijetno delovno okolje. 

7 

V tem primeru je uporabljen izraz mobbing, ker gre neposredno za 

citat avtorja. Poleg tega je to izraz, ki ga je za poimenovanje tovrstnega 

nasilja na delovnem mestu vpeljal prav Leymann (1996a). 

8 

Več o skupnih značilnostih opredelitev trpinčenja na delovnem 

mestu v Urdih Lazar (2006). 

Trpinčenje na delovnem mestu glede na to, kdo ga izvaja 

in kdo je žrtev, lahko najprej razdelimo na horizontalno in 

vertikalno (Kostelić-Martić, 2007). O vertikalnem trpinčenju 

govorimo takrat, ko se psihično nasilje izvaja med ljudmi na 

različnih hierarhičnih položajih v organizaciji. 9 Horizontalno 

trpinčenje pa se izvaja med sodelavci na isti stopnji hierarhične 

lestvice (Kostelić-Martić, 2007). 

Poleg različnih vrst trpinčenja poznamo tudi njegove 

različne pojavne oblike. Gre za različna dejanja ali opustitve 

dejanj, ki jih strokovnjaki uvrščajo pod to obliko nasilja. 

Leymann (1996a, 1996c) je že pred časom opredelil 45 tako 

imenovani mobbing dejanj. Razdelil jih je v pet skupin, in 

sicer napadi na možnost komuniciranja (na primer omejevanje 

možnosti komuniciranja s strani nadrejenega, kritiziranje 

osebnega življenja žrtve), napadi na socialne stike (na primer 

premestitev v pisarno daleč od sodelavcev, splošno ignoriranje 

v podjetju), napadi na socialni ugled (na primer opravljanje 

za hrbtom, širjenje govoric), napadi na kakovost delovnega in 

življenjskega položaja (na primer posameznik ne dobiva novih 

delovnih nalog, dodeljene so mu nesmiselne delovne naloge) 

in napadi na zdravje (na primer siljenje k opravljanju zdravju 

škodljivih nalog, grožnje s fizičnim nasiljem). Zaradi hitrega 

napredka sodobne tehnologije in njenega vsesplošnega vključevanja 

v delovno okolje lahko tem skupinam dejanj dodamo 

tudi različne oblike e-psihičnega nasilja na delovnem mestu. 

Brečko (2007) v to skupino nasilja uvršča dejanja, kot so na 

primer okužene datoteke, spremembe vstopnih šifer brez vednosti 

žrtve, namerno inštaliranje programskih napak, vdiranje 

v sistem in kopiranje datotek brez vednosti žrtve, ki so danes, v 

dobi sodobne informacijske tehnologije lahko zelo enostavna 

in prefinjena oblika šikaniranja na delovnem mestu. 

Vsa dejanja trpinčenja na delovnem mestu izvajajo tako 

moški kot ženske, čeprav naj bi obstajale nekatere razlike med 

tem, za katera dejanja se običajno pogosteje odločajo prvi 

in za katera druge (Galjot, 2007). Obstajajo tudi raziskave o 

tem, kdo pogosteje izvaja trpinčenje nad kom glede na spol 

(Leymann, 1996a; Workplace Bullying Institute in Zogby 

International, 2007). Povzročitelj je lahko praktično kdor koli. 

Enako lahko zapišemo tudi za žrtve. In kot navaja Kostelić- 

Martić (2007), so najpomembnejši vzrok trpinčenja na delovnem 

mestu še vedno situacijski dejavniki. 

Mnenja o storilcih oziroma povzročiteljih trpinčenja na 

delovnem mestu so različna. Najpogosteje so storilci opisani 

kot ljudje z neustrezno osebnostno strukturo, pri katerih prihaja 

do izrazitih notranjih konfliktov med potrebami in zmožnostmi. 

Za razrešitev konfliktov tako uporabljajo njim dobro 

9 

Več o vertikalnem trpinčenju na delovnem mestu glej v Bakovnik 

(2006) in Kostelić-Martić (2007). 

273


znano agresivno vedenje. Zanje je značilna nizka stopnja empatije, 

strokovnjaki pa poudarjajo tudi egocentričnost. Posledica 

omenjenih lastnosti je oteženo prilagajanje normativom socialne 

sredine, v kateri živijo, ter destruktivno delovanje na druge 

za zadovoljitev svojih potreb (Mobbing, 2007). Take osebe 

pogosto označujejo za narcistične ali celo disocialne (Mobbing 

– psihično nasilje na delovnem mestu, 2007). Drugod literatura 

o povzročiteljih trpinčenja govori kot o osebah spremenljivega 

značaja z nizko stopnjo osebne integritete, nagnjenih k pretiranemu 

nadzorovanju, ki ne priznajo svojih napak in so nepoštene 

do sebe in drugih (Confidenti, 2006). V zvezi s tem Tkalec 

(2006) navaja, da trpinčenja med sodelavci običajno ne izvajajo 

po naravi zlobni ljudje, ampak se to razvije zato, ker povzročitelji 

ne razmišljajo o posledicah svojih dejanj. Nasprotno pa 

Galjot (2007) govori celo o osebah z narcističnimi motnjami 

osebnosti, ki naj bi imele izmed vseh povzročiteljev največ izkušenj 

pri izvajanju trpinčenja. Po njegovem mnenju je za take 

osebe značilno bolestno precenjevanje samega sebe, so bolestno 

egocentrične, drugih ljudi ne morejo doživljati kot sebi enakih 

(pomembni so le, če strežejo njihovemu samopotrjevanju), 

poleg tega pa tudi niso sposobne odnosov jaz – ti. 

Trpinčenje na delovnem mestu lahko sprožijo različne 

osebnostne značilnosti žrtve. Pogosto je dovolj že, da posameznik 

izstopa iz delovne sredine s svojo osebnostjo, spolom, 

barvo kože, kulturološko ali nacionalno identiteto, s tem pa 

pritegne pozornost povzročiteljev nase. Posledično so trpinčenju 

najpogosteje izpostavljene osebe, ki so poštenjaki, 10 invalidi, 

mladi ali starejši, osebe, ki zahtevajo več samostojnosti 

pri delu ali nove delovne pripomočke, osebe, ki po dolgih letih 

brezhibnega dela zahtevajo priznanje delovnega položaja 

in višjo plačo, presežek delovne sile in pripadniki manjšinskih 

skupin (Kostelić-Martić, 2007). 

Brečko (2007) in Kostelić-Martić (2007) navajata, da iz 

opravljenih raziskav izhaja, da se žrtve trpinčenja na delovnem 

mestu na tovrstno nasilje odzivajo podobno. Brečko 

(2007) meni, da pri žrtvi najprej nastopi tako imenovano začetno 

samoobtoževanje, pri čemer jo spremljajo občutki, da 

je za nastalo situacijo kriva sama, saj je gotovo nekaj naredila 

narobe. Sledi osamljenost, pri čemer gre za močan občutek, 

10 

Kot poštenjaki (angl. whistle blowers) so mišljene osebe, ki so prijavile 

nepravilnosti pri delu, neupoštevanje delovnih pravil ali 

zakonskih odlokov v svoji organizaciji (Kostelić-Martić, 2007). 

Velikokrat pa je dovolj že samo, da oseba slučajno opazi, sliši ali 

vidi posamezno informacijo ali dogodek, ki bi po mnenju njenega 

nadrejenega ali sodelavca morala ostati skrita, oziroma izve za to 

informacijo ali dogodek, zaradi česar se ta nadrejeni ali sodelavec 

počuti ogroženega in zato začne napadati. Tako nič hudega sluteča 

oseba, ki bi razkrito ji informacijo ali dogodek prej ali slej pozabila 

oziroma ji ni namenjala nobene posebne pozornosti, nenadoma 

postane žrtev trpinčenja na delovnem mestu. 

da se trpinčenje dogaja samo žrtvi in nikomur drugemu. V 

tej fazi se žrtve pogosto počutijo tudi osramočene in jim je 

nerodno. Na koncu sledi osebno razvrednotenje, občutki, da 

oseba ni kos nastali situaciji, da problema ne more rešiti, da 

je nesposobna, da ni ničesar vredna (Brečko, 2007). Ob vsem 

tem se hkrati pojavljajo tudi čedalje hujša bolezenska stanja, 

kot so izčrpanost, občasna slabost, glavoboli, motnje spanja, 

želodčne in žolčne težave, napadi znojenja, težave s krvnim 

obtokom, pospešeno bitje srca. 

Velikokrat je bilo že poudarjeno, da je pojav trpinčenja 

na delovnem mestu mogoč predvsem zato, ker se tolerira oziroma 

ga omogoča tudi okolje. Sodelavci v dogajanje običajno 

ne želijo posegati in ostajajo zgolj pasivni gledalci. Razlogi 

za to pa so, kot navaja Mlinarič (2006), v pomanjkanju poguma, 

predvsem pa v strahu, da ne bi sami postali žrtve. Še 

zlasti pomembno vlogo pri razvoju trpinčenja na delovnem 

mestu imajo osebe, ki so povzročiteljem in žrtvam nadrejene. 

Največja napaka, ki jo pri tem lahko naredijo (seveda v primeru, 

da sami ne izvajajo trpinčenja), je, da dogajanje enostavno 

ignorirajo. Tako se žrtev z odgovorno osebo poskuša pogovoriti, 

vendar traja mesece, preden jo je ta sploh pripravljena 

poslušati. Pogovor ne prinese rezultatov, odgovorna oseba pa 

žrtev napoti nazaj na osebo, ki trpinčenje izvaja, in začarani 

krog je sklenjen. Posledično se na delovnem mestu pojavijo 

nekooperativnost, skrivanje informacij, resignacija. Delo 

postane muka, prihod na delo trpljenje, medsebojni odnosi 

hladni in neiskreni, na delovnem mestu je čutiti hladnost, nezaupanje 

in negativno energijo, kar vse močno vpliva na rezultate 

dela (Mlinarič, 2006). 

Leymann (1996b, 1996c) je samo dogajanje v procesu trpinčenja 

na delovnem mestu razdelil v pet faz. Za vsako so 

značilne različne pojavne oblike trpinčenja, precej specifične 

pa so tudi posledice za žrtev, ki so čedalje hujše, čim dlje traja 

trpinčenje in čim intenzivnejše je (Leymann, 1996c): 

– Prva faza, ki jo omenja Leymann, je konflikt. Trpinčenje 

na delovnem mestu se razvije iz nerazrešenega konflikta, ki 

postaja čedalje manj pomemben, v ospredje pa prihaja osebni 

spor. Sama dejanja trpinčenja še niso tako izrazita, se pa pri 

žrtvah že pojavijo posledice, kot so razdražljivost, potrtost, 

nejevoljnost, izčrpanost, občasna slabost, glavoboli, motnje 

spanja, želodčne in žolčne težave, napadi znojenja, težave s 

krvnim obtokom, pospešeno bitje srca. 

– V drugi fazi je konflikt potisnjen v ozadje, tarča napadov 

pa postane osebnost žrtve. Pojavljajo se nova in nova dejanja 

trpinčenja, komunikacija je prekinjena. Napadena oseba se v tej 

fazi močno spremeni in postane za sodelavce »outsider«, pojavijo 

se lahko motnje med žrtvijo in njenim socialnim okoljem 

ter posttravmatska stresna motnja (Leymann in Gustafsson, 

1996; Matthiesen in Einarsen, 2004; Tehrani, 2004). 

274


– Sledijo prvi disciplinski ukrepi (tretja faza). Žrtev postane 

zaradi trpinčenja problematična, saj je neskoncentrirana, 

dela napake, je pogosto na bolniškem dopustu. Posledica 

številnih disciplinskih in drugih ukrepov v tej fazi je, da primer 

postane javen, in vsi, tudi tisti, ki tega do zdaj niso vedeli, 

vedo, da je z žrtvijo nekaj narobe, slab ugled pa jo spremlja 

povsod. V tej fazi se psihični in fizični simptomi pri žrtvah 

samo še stopnjujejo. Poveča se tudi nevarnost zlorabe zdravil 

ali odvisnosti od njih, pogost je alkoholizem, pojavi pa se tudi 

samomorilnost (Leymann, 1996c). 

– Četrta faza, ki jo omenja Leymann (1996b), so tako 

imenovane napačne diagnoze, ki jih postavijo psihiatri ali psihologi, 

ko žrtve pri njih iščejo pomoč. 

– Zadnja faza po Leymannu (1996c) je prenehanje delovnega 

razmerja. Veliko žrtev je po odpovedi popolnoma nesposobnih 

za delo in se invalidsko upokojijo. Če se trpinčenje 

konča s prenehanjem delovnega razmerja, so pri nekaterih 

žrtvah psihosomatska obolenja tako huda, da so te osebe trajno 

delovno nesposobne in se invalidsko upokojijo. 

Kostelić-Martić (2007) med posledicami navaja še depresijo, 

anksioznost, napade joka, občutek razosebljenja, napade 

panike in druge. Pojavijo se lahko tudi popolna pasivnost 

(izolacija), motnje hranjenja in druge motnje. Posledica vsega 

naštetega so številne bolniške odsotnosti, izguba samospoštovanja 

in družbene vloge, spremembe v družabnih odnosih in 

seveda ekonomske posledice zaradi številnih odsotnosti z dela 

ali izgube zaposlitve. 

Vzroke trpinčenja na delovnem mestu lahko iščemo v različnih 

dejavnikih, ki izhajajo s področij, kot so splošna kultura 

v organizaciji, negotovost glede delovnega mesta, nesoglasja 

in nerazumevanje na vertikalni in horizontalni ravni hierarhične 

strukture, visoke zahteve na delovnem mestu in stresna 

narava dela (Cvetko, 2003). Sežemo lahko še širše v družbo in 

iščemo vzroke v individualistično naravnanem sistemu vrednot, 

ki vpliva na pojav drugačnih, prikritih oblik nasilja, kakršno 

je tudi trpinčenje na delovnem mestu (Brečko, 2007). 

Po Leymannu (1996c) lahko vzroke za pojav trpinčenja na 

delovnem mestu najdemo v tipu organizacije dela, oblikovanju 

delovnih nalog, vodenju in pa v socialni dinamiki v skupinah. 

Sicer pa lahko vzroke za njegov pojav (Brečko, 2007) razdelimo 

v štiri širše skupine, in sicer glede na organizacijo dela, 11 

način vodenja, 12 socialni položaj žrtev 13 ter glede na raven morale 

posameznikov. 14 

11 

Sem spadajo nedorečena in motena hierarhična struktura, podcenjevanje 

sposobnosti in dela zaposlenih, nezasedena delovna 

mesta, časovni pritisk, visoka odgovornost in nizka stopnja odločanja. 

V Sloveniji je trpinčenje na delovnem mestu pravno opredeljeno 

v Zakonu o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/ 

2002, 103/2007) in v Kazenskem zakoniku (Uradni list RS, št. 

55/2008, 66/2008). Tako Zakon o spremembah in dopolnitvah 

Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, 103/2007, 

v nadaljevanju ZDR-A), ki je začel veljati 18. novembra 2007, 

uvaja 6.a člen, v katerem ureja prepoved spolnega in drugega 

nadlegovanja ter trpinčenja na delovnem mestu. V četrtem 

odstavku tega člena se na novo določa prepoved trpinčenja na 

delovnem mestu, kar je »vsako ponavljajoče se ali sistematično, 

graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, 

usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali 

v zvezi z delom« (ZDR-A). Pomemben je tudi 16. člen ZDR-A, 

ki določa spremembo 45. člena Zakona o delovnih razmerjih 

(Uradni list RS, 42/2002), katerega določilo tako vsebuje 

dolžnost delodajalca, da sprejme ustrezne ukrepe za zaščito 

delavcev pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali trpinčenjem 

na delovnem mestu. V istem členu pa določa tudi, da je 

v primerih trpinčenja pred sodiščem dokazno breme na strani 

delodajalca (ZDR-A). 

S 1. novembrom 2008 je v Sloveniji začel veljati novi 

Kazenski zakonik (Uradni list RS, 55/2008, 66/2008, v nadaljevanju 

KZ-1), ki v nasprotju s prejšnjim Kazenskim zakonikom 

(Uradni list RS, 95/2004) vsebuje novo, 22. poglavje o 

kaznivih dejanjih zoper delovno razmerje in socialno varnost, 

v njem pa kot posebno kaznivo dejanje uvaja šikaniranje na 

delovnem mestu. 

V prvem odstavku 197. člena KZ-1 je tako določeno, da se 

z zaporom do dveh let kaznuje tisti, ki na delovnem mestu ali 

v zvezi z delom s spolnim nadlegovanjem, psihičnim nasiljem, 

trpinčenjem ali neenakopravnim obravnavanjem povzroči 

drugemu zaposlenemu ponižanje ali prestrašenost. Če pa ima 

dejanje iz prvega odstavka za posledico psihično, psihosomatsko 

ali fizično obolenje ali zmanjšanje delovne storilnosti zaposlenega, 

se storilec kaznuje z zaporom do treh let (KZ-1). 

Velik korak naprej k ozaveščanju in nudenju druge pomoči 

žrtvam trpinčenja na delovnem mestu pomeni ustanovitev 

društva »POGUM 15 – društvo za dostojanstvo pri delu« 

12 

To so avtoritarni način vodenja, nezadostna komunikacija in toleriranje 

očitnih znakov trpinčenja. 

13 

Ta skupina obsega kulturno in nacionalno pripadnost, posebne 

osebnostne lastnosti, spol, barvo kože, invalidnost in položaj matere 

samohranilke. 

14 

V to skupino spadajo strah pred izgubo oblasti oziroma delovnega 

mesta, nezadovoljstvo na delovnem mestu, ventil za sproščanje 

agresije, krepitev občutka povezanosti in uveljavljanje moči. 

15 

Društvo pogum ozavešča ljudi o trpinčenju na delovnem mestu 

tudi s pomočjo spletne strani http://www.pogum.org/. 

275


2. oktobra 2007. Poleg ustrezne pravne ureditve za žrtve in 

druge prizadete ali pa zainteresirane ima društvo tudi druge 

zelo pomembne naloge. Namen obstoja uresničujejo »z vzpostavljanjem 

kulture dostojanstva, medsebojnega spoštovanja in 

obzirnosti med sodelavci v delovnem okolju« (Statut društva 

»POGUM – društvo za dostojanstvo pri delu«, 2007). 

Glede na naravnanost društva predvsem k pomoči žrtvam 

in k preventivnim dejavnostim, je zadostna stopnja informiranosti 

javnosti odločilna, saj je ozaveščanje oziroma informiranje 

o pojavu trpinčenja na delovnem mestu, denimo v 

obliki javnih ali internih organizacijskih kampanj, učinkovito 

preventivno sredstvo. Kot navaja Brečko (2007), ozaveščanje 

in izobraževanje na vseh hierarhičnih ravneh (vodstvo, zaposleni) 

lahko bistveno pripomore k večji meri prepoznavanja 

trpinčenja, kar je že prvi korak k preprečevanju pojava in 

lahko prepreči hujše posledice. Zaradi tega je za vse, ki se s 

trpinčenjem na delovnem mestu srečajo na kakršen koli način, 

posebej pa za žrtve, pomembno, da lahko na enem mestu 

najdejo verodostojne informacije; to nalogo dobro izpolnjuje 

spletna stran društva Pogum. Največ informacij je še vedno 

namreč moč najti na internetu, osebe pa se začnejo seznanjati 

s pojavom (običajno) šele, ko same ali pa kateri izmed njihovih 

bližnjih ali sodelavcev postanejo žrtev. 

Sicer bi lahko ocenili, da stopnja informiranosti o trpinčenju 

v Sloveniji počasi narašča. V medijih (časopisi, revije, televizija) 

lahko občasno zasledimo zgodbe posameznikov, 16 ki so doživeli 

trpinčenje na delovnem mestu, v času javnomnenjske raziskave 

o trpinčenju na delovnem mestu v Sloveniji pa je bilo v poljudnih 

medijih objavljenih tudi nekaj izvlečkov rezultatov. 17 

2.1 Študija primera trpinčenja na delovnem mestu v 

Sloveniji – izhodišče za raziskavo 

Raziskovanje pojavov trpinčenja na delovnem mestu je 

vedno pogostejše, kar predstavlja dobro izhodišče za spremembe 

v samih organizacijah in ukrepe zoper trpinčenje na 

delovnem mestu oziroma za njegovo preprečevanje. Posebnost 

še vedno ostajajo razlike znotraj posameznih organizacij. Prav 

tako nekatere omejitve pri raziskovanju še vedno predstavlja 

precej veliko nepoznavanje pojava in strah pred posledicami v 

primeru, da zaposleni o tovrstnem nasilju na delovnem mestu 

odkrito spregovorijo. 

Slovenija tudi pri trpinčenju na delovnem mestu nikakor 

ne odstopa od ostalih evropskih in drugih držav. Pojav je vedno 

pogostejši tudi pri nas. Da se slovenska družba resnosti 

pojava trpinčenja na delovnem mestu zaveda, kaže pozitivna 

sprememba zakonodaje v prid žrtve in vedno več študij, ki 

razkrivajo specifike slovenskih storilcev in žrtev trpinčenja na 

delovnem mestu ter tudi odzive na pojave trpinčenja znotraj 

posameznih organizacij, kot bo prikazano v nadaljevanju. 

V Sloveniji je bilo v prvi polovici leta 2008 žrtev trpinčenja 

na delovnem mestu 10,4 odstotka zaposlenih Slovencev 

in Slovenk. Po podatkih številnih raziskav v Sloveniji in tujini 

(na primer Parent-Thirion, Fernandez Macias, Hurley 

Vermeylen, 2007; Workplace Bullying Institute, Zogby 

International, 2007) so ženske pogosteje žrtve trpinčenja na 

delovnem mestu kot moški. 18 Po podatkih slovenske raziskave, 

ki so jo izvedli leta 2008 na Kliničnem inštitutu za medicino 

dela, prometa in športa, pa je bilo v zadnjih šestih mesecih 

pred izvedbo raziskave v Sloveniji trpinčenih 62,8 odstotka 

žensk in le 37,2 odstotka moških (Česen, Damej, Kečanović, 

Modrej, Pečnik Posel, Posel, Urdih Lazar, 2009). Po podatkih 

iste raziskave je bilo v prvi polovici leta 2008 v Sloveniji od 

10,4 odstotka trpinčenih Slovencev in Slovenk 1,5 odstotka 

trpinčenih dnevno ali večkrat tedensko. V zadnjih petih letih 

pred raziskavo pa je trpinčenje doživljalo 19,4 odstotka vprašanih 

(Česen in sodelavci, 2009). 

Raziskave govorijo tudi o tem, da je trpinčenje na delovnem 

mestu veliko bolj prisotno v poklicih z višjo in visoko 

izobrazbo kot med manj izobraženimi delavci in delavkami 

(Žaler, 2007). Prej omenjena slovenska raziskava (podobno 

kot Leymann, 1996a; Hoel, Cooper, 2000; Parent-Thirion in 

sodelavci, 2007) pa med dejavnostmi, kjer je trpinčenja največ, 

izpostavlja predelovalno industrijo (28,2 odstotka vseh 

primerov), sledijo zdravstvo in socialno varstvo (12,6 odstotka), 

javna uprava ter finančne in posredniške dejavnosti (po 

10,3 odstotka) (Česen in sodelavci, 2009). 

Kot navaja Česen (2009), so v Sloveniji žrtve trpinčenja 

na delovnem mestu najpogosteje izpostavljene pretiranim 

delovnim obremenitvam, širjenju govoric, opravljanju nalog 

pod ravnijo zmožnosti, zadrževanju informacij v zvezi z delom, 

odvzemu odgovornosti na ključnih področjih, žaljenju 

in neprijetnemu komentiranju osebnosti, poniževanju ali posmehovanju 

v zvezi z delom ter ignoriranju posameznikovih 

16 

Na primer prispevek v oddaji Preverjeno, februar 2008, http:// 

poptv.si/preverjeno. 

17 

Na primer http://www.delo.si/clanek/73865, http://www.dnevnik.si/ 

novice/zdravje/1042228767, http://www.rtvslo.si/modload.php?&c_ 

mod=rnews&op=sections&func=read&c_menu=1&c_id=189108, 

http://24ur.com/novice/slovenija/ko-vas-sodelavci-zalijo.html. 

18 

Posamezni avtorji se s temi ugotovitvami ne strinjajo povsem. 

Tako na primer Leymann (1996a) v svoji raziskavi navaja, da so 

žrtve mobbinga/trpinčenja na delovnem mestu v 55 odstotkih 

ženske, moški pa v 45 odstotkih, vendar te razlike hkrati opisuje 

kot zanemarljive in jih pripisuje strukturi zaposlitve na Švedskem 

glede na spol. Različna so tudi mnenja o pomenu starosti žrtev 

(Leymann, 1996a; Parent-Thirion in sodelavci, 2007). 

276


mnenj in pogledov. Nadalje slovenske raziskave kažejo, da 

žrtve običajno niso trpinčene same. Tako je bilo po podatkih 

raziskave Česna in sodelavcev (2009) samo 9,4 odstotka žrtev 

trpinčenih samih, 63,5 odstotka je bilo trpinčenih skupaj 

s sodelavci, v 27,1 odstotka primerov pa so bile trpinčene cele 

delovne skupine. Poleg tega tudi storilci v večini primerov ne 

napadajo sami, ampak v skupini od 2 do 4 oseb, zelo redko pa 

se zgodi tudi, da bi celotna delovna skupina trpinčila enega 

posameznika (Česen, 2009; Brečko, 2007; Leymann, 1996a). 

Po podatkih slovenske raziskave so povzročitelji najpogosteje 

nadrejeni, in sicer v 81 odstotkih, sledijo sodelavci v 

33 odstotkih ter podrejeni v 14,9 odstotka, stranke, bolniki in 

študentje. Seštevek deležev je višji od 100 odstotkov, kar pomeni, 

da je lahko v posameznih primerih več povzročiteljev, 

ki so zaposleni na različnih organizacijskih ravneh (Česen in 

sodelavci, 2009). Nekatere druge raziskave (Angeles Carnero, 

Martinez, Sanchez–Mangas, 2006) pa so pokazale nekoliko 

drugačno stanje, po katerem največ trpinčenja na delovnem 

mestu prihaja prav od sodelavcev. Tako tudi slovenska raziskava 

iz leta 2003 (Brečko, 2007) navaja, da so v največji meri 

izvajalci trpinčenja sodelavci (44 odstotkov), sledijo nadrejeni 

(37 odstotkov), nato nadrejeni in podrejeni skupaj (10 odstotkov) 

ter ne nazadnje tudi podrejeni sami (9 odstotkov). 

Rezultati študij, opravljenih v Sloveniji (Brečko, 2007; 

Žaler, 2007; Česen in sodelavci, 2009), so pokazali, da trpinčenje 

na delovnem mestu, ne glede na to, da se danes o njem 

govori veliko več kot pred leti, še vedno vse prepogosto ostane 

skrito. Sodelavci žrtev dogajanje običajno le nemo opazujejo, 

saj se bojijo zase in za svojo službo. Tudi ukrepanje nadrejenih 

in pristojnih institucij je vse prepogosto še vedno precej medlo. 

Poleg tega so nadrejeni v veliko primerih tisti, ki povzročajo 

nasilje in ne ukrepajo zato, ker bi s tem ukrepali zoper sebe. 

Žrtvam sčasoma prenehajo verjeti tudi njihovi družinski člani 

in prijatelji, kar jih pahne v še večji obup. 

V februarju 2009 je bila izvedena študija primera (Dolinar, 

Jere, Meško, 2009) na podlagi pogovorov z žrtvijo trpinčenja na 

delovnem mestu. V organizaciji, kjer je zaposlena, sta bila storilca 

dva, moški je bil žrtvin sodelavec, ženska pa njuna nadrejena. 

Trpinčenje na delovnem mestu je tako potekalo horizontalno in 

vertikalno. Sprva je bila žrtev deležna dejanj, kot so izpodbijanje 

njene avtoritete, preverjanje njenega dela pri podrejenih, 

drobne žalitve na strokovnih sestankih, negiranje njenih kompetenc 

in podobno. V dveh letih, kolikor je trpinčenje trajalo, 

so dejanja postajala opaznejša, spremljali pa so jih tudi številni 

disciplinski ukrepi, vsi v škodo žrtve. Med prvimi posledicami 

je žrtev navajala izgubo motivacije za delo, nemoč in občutek, 

da ne obvladuje položaja, v katerem se je znašla. Porajali so se ji 

dvom o svojih lastnih sposobnostih, brezvoljnost, razočaranje, 

občutek zapuščenosti in osamljenost. Pojavljati so se začele tudi 

prve zdravstvene težave v obliki kronične utrujenosti, pogostih 

glavobolov, občutkov tesnobe, slabosti in bruhanja, kar je vodilo 

k zatekanju v bolniško odsotnost. 19 

Trpinčenje na delovnem mestu nikoli ne prizadene samo 

svojih žrtev, ampak vedno tudi njihove sodelavce, celotno 

organizacijo, družinske člane žrtev, prijatelje. Prav zato tudi 

pri reakcijah na tovrstno nasilje ne gre le za reakcije žrtev, 

temveč za reakcije vseh, ki jih je trpinčenje na kakršen koli 

19 

V študiji primera je bila obravnavana žrtev ženska, stara 52 let, z višjo 

izobrazbo, ki je že kar nekaj časa (32 let) vključena v trg delovne sile. 

Različna dejanja trpinčenja na delovnem mestu so se pri obravnavani 

žrtvi začela po 30 letih dela, in sicer precej nedolžno in neopazno. 

Tako je bila deležna dejanj, kot so spodbijanje njene avtoritete, preverjanje 

njenega dela pri podrejenih, drobne žalitve na strokovnih 

sestankih, negiranje njenih kompetenc itn. Dejanja trpinčenja naj bi 

se (čeprav trpinčenje v drugačni in bolj prikriti obliki še vedno traja) 

končala s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Žrtev je prejela odpoved 

iz krivdnih razlogov, po sodni poravnavi nekaj mesecev kasneje 

pa je dobila staro službo nazaj (Dolinar, Jere, Meško, 2009). 

Trpinčenje je pri obravnavani osebi potekalo precej stereotipno in 

po fazah, kot jih je opisal že Leymann (1996b, 1996c). Razvilo se 

je iz nerazrešenega konflikta, ki je bil posledica dejstva, da je žrtev 

opozarjala na nepravilnosti v svoji organizaciji. Začetni konflikt je 

postajal sčasoma čedalje manj pomemben, dokler ni bil povsem potisnjen 

v ozadje, tarča napadov pa je postala osebnost žrtve. Dejanja 

trpinčenja, hkrati z njimi pa tudi posledice, so bila v skladu z napredovanjem 

v fazah čedalje hujša. Tudi končalo se je stereotipno 

– z odpovedjo delovnega razmerja. Žrtev trpinčenja na delovnem 

mestu je svoja storilca opisala kot osebi, ki ne preneseta kritike, sta 

bolni od občutka oblasti, zanju je značilen avtokratski način vodenja 

za prikrivanje slabe strokovne usposobljenosti, sta maščevalna, 

nezrela in nesposobna dialoga, kar se ujema z opažanji stroke. Prav 

tako je bilo žrtev trpinčenja poleg v študiji obravnavane osebe v 

organizaciji več, saj so bili tisti, ki so opozarjali na nemogoče medsebojne 

odnose v kolektivu, prav tako podvrženi različnim oblikam 

šikaniranja in napadov. Pristojne osebe znotraj organizacije so bile 

o dogajanju obveščene, a reakcije so bile blede – odredili so redni in 

izredni strokovni nadzor, ki v delovanju organizacije ni odkril nezakonitosti. 

V obravnavanem primeru je bila za žrtev velika težava že 

v tem, da je trpinčenje nad njo izvajala tudi neposredno nadrejena 

oseba, ki posledično seveda ni odreagirala na očitke. O nedvomnem 

trpinčenju je poleg žrtve spregovorila šele njena odvetnica na glavni 

obravnavi na sodišču (Dolinar, Jere, Meško, 2009). Kot opozarja 

tudi Mlinarič (2006), je ignoriranje očitnih znakov trpinčenja velika 

težava, saj žrtve, ki že tako ali tako težko zberejo pogum in voljo za 

iskanje pomoči, pri odgovornih naletijo na gluha ušesa. Ponovno 

občutijo krivico in nemoč ter so tako ujete v začarani krog. V študiji 

obravnavana žrtev vidi vzroke za pojav trpinčenja v njihovi organizaciji 

predvsem v avtokratskem načinu vodenja in v strahu storilcev 

pred izgubo oblasti. Izpostavila je tudi nedorečeno in iz različnih 

vzrokov moteno hierarhično strukturo, ki vodi v slabo organizirano 

delo. Velika težava znotraj organizacije se ji zdi tudi nezmožnost 

ločevanja med poklicnim, osebnim in zasebnim življenjem ter uveljavljanje 

moči za vsako ceno namesto skupne vizije in timskega 

dela (Dolinar, Jere, Meško, 2009). 

277


način prizadelo. Glede na to, da v študiji, ki so jo opravili 

Dolinarjeva, Jeretova in Meško (2009), obravnavana oseba 

ni bila edina žrtev, se je splošno stanje v delovnem kolektivu 

in v vsej organizaciji slabšalo. Vodstvo institucije je zato zaprosilo 

za analizo stanja v organizaciji. Na podlagi ugotovitev 

študije primera in analize rezultatov preteklega raziskovanja 

je bil oblikovan vprašalnik, s katerim naj bi preučili dinamiko 

odnosov in oblike neustreznega vedenja na delovnem mestu. 

Rezultati opravljene raziskave v omenjeni organizaciji bodo 

predstavljeni v nadaljevanju. 

3 Metoda 

Anketni vprašalnik smo naslovili »Anketa o oceni stanja 

na delovnem mestu«. Vprašalnik je sestavljen iz 27 vprašanj in 

trditev različnih vrst ter je razdeljen na štiri dele. Na začetku so 

splošna vprašanja, ki se nanašajo na zadovoljstvo zaposlenih, 

odnose na delovnem mestu in vzdušje v organizaciji. Drugi 

del se osredotoča na opis in oceno stanja v organizaciji, sprašujemo 

po zaznavi konkretnih dejanj, po storilcih teh dejanj, 

njihovem številu, spolu, položaju v organizaciji ter vzrokih za 

stanje v organizaciji. Sledi del, ki je namenjen odkrivanju in 

ovrednotenju različnih načinov za izboljšanje stanja, v njem 

pa sprašujemo po obveščanju odgovornih in iskanju pomoči 

ter po dolžnostih zaposlenih in sindikata. V zadnjem delu 

sprašujemo po demografskih podatkih. Vprašalnik smo oblikovali 

na podlagi teoretičnih spoznanj s področja trpinčenja 

na delovnem mestu in ugotovitev študije primera. Pri zastavljanju 

vprašanj smo bili še posebej pozorni na znake trpinčenja, 

na posledice za žrtev in okolico, na odnose v organizaciji, 

značilnosti storilcev, vzroke in organizacijske ukrepe ter 

sankcije za storilce. Poleg dihotomnih vprašanj smo mnenja 

vprašanih merili na petstopenjski lestvici Likertovega tipa. 

Anketa je bila izvedena v juniju 2009 v instituciji v 

Sloveniji, ki je zaradi občutljivosti obravnavane tematike ne 

bomo imenovali. V sami organizaciji smo zaposlenim razdelili 

90 anketnih vprašalnikov in v dogovorjenem roku prejeli 

vrnjenih 51 izpolnjenih vprašalnikov, kar pomeni 56,67-odstotno 

odzivnost. Podatke iz vprašalnikov smo prenesli v bazo 

in za obdelavo podatkov uporabili statistični paket SPSS. 

3.1 Značilnosti vzorca 

Večina respondentov (76,5 odstotka) so bile ženske. Največ 

respondentov (30 odstotkov) je imelo končano srednjo šolo ali 

gimnazijo (30 odstotkov), delež vprašanih, ki so končali osnovno, 

poklicno ali višjo šolo, je bil 14 odstotkov. Dvanajst odstotkov 

vprašanih je zaključilo visoko strokovno, 16 odstotkov pa 

univerzitetno izobraževanje. Povprečna starost respondentov je 

bila 43 let, povprečna delovna doba pa je znašala 20 let. 

4 Rezultati 

4.1 Oblike trpinčenja na delovnem mestu 

Respondentom je bilo zastavljeno vprašanje, ki je vsebovalo 

opise različnih situacij v povezavi s trpinčenjem na 

delovnem mestu. Respondenti so odgovarjali, ali so se s to 

situacijo v organizaciji že kdaj srečali kot žrtev trpinčenja ali 

so bili samo priča opisane oblike napada na žrtev trpinčenja. 

Odgovori so prikazani v tabeli 1 spodaj in kažejo zelo različne 

in pogoste oblike trpinčenja na delovnem mestu kot tudi zelo 

visok delež samih žrtev ter velikokrat še večji delež prisotnosti 

pri storitvi posameznega dejanja sodelavcu. Gre za zelo prefinjene 

(izmikanje stikom, ignoriranje, ogovarjanje za hrbtom, 

kritiziranje dela, napačno ocenjevanje delovnih naporov, 

širjenje govoric in poskusi smešenja) in tudi nasilne oblike 

(kričanje oziroma jasno zmerjanje, pisne in besedne grožnje, 

vdiranje v računalniški sistem, premestitev, poskusi prisile v 

psihiatrični pregled) trpinčenja na delovnem mestu. 

Tabela 1: Oblike trpinčenja na delovnem mestu 

Žrtev 

Priča 

Spremenljivka 

f % f % 

Izmikanje stikom 22 46,8 22 51,2 

Odklonilne geste oziroma pogledi 21 43,8 23 54,8 

Ignoriranje 21 43,8 19 46,3 

Ogovarjanje za hrbtom 20 45,5 32 78 

Kritiziranje dela 20 42,6 25 59,5 

Dajanje nejasnih pripomb 20 41,7 26 61,9 

Napačno ocenjevanje delovnih naporov 

19 40,4 16 41 

Širjenje govoric 18 39,1 29 69 

Poskusi smešenja 14 31,1 20 48,8 

Omejevanje možnosti izražanja 12 25 16 36,4 

Dvom o poslovnih odločitvah 11 24,4 19 46,3 

Jemanje besede 11 22,9 18 40,9 

Dodeljevanje vedno novih delovnih 

nalog 

11 22,9 10 25 

Kričanje oziroma glasno zmerjanje 8 17 13 31 

Dodeljevanje nesmiselnih delovnih 

nalog 

7 14,6 7 17,1 

Pisne grožnje 6 12,8 8 19,5 

Kritiziranje osebnega življenja 6 12,5 11 26,8 

Besedne grožnje 6 12,5 9 22 

Dodeljevanje delovnih nalog daleč pod 

ravnijo sposobnosti 

Sodelavcem je prepovedan pogovor 

z osebo 

6 12,5 7 17,1 

5 10,9 8 20 

278


Domnevanje, da je oseba psihiatrični 

bolnik 

Napadi na politično ali versko prepričanje 

4 8,9 10 25,6 

4 8,7 4 10 

Vdiranje v računalniški sistem 3 6,8 2 5,1 

Z osebo se nihče več ne pogovarja 3 6,7 7 17,5 

Premestitev v pisarno stran od sodelavcev 

Siljenje k opravljanju nalog, ki negativno 

vplivajo na samozavest 

Namerno nameščanje programskih 

napak 

3 6,5 3 7,3 

3 6,5 2 5,1 

2 4,8 1 2,7 

Okužene datoteke na računalniku 2 4,5 1 2,6 

Poskusi prisile v psihiatrični pregled 2 4,4 2 5 

Oponašanje načina hoje, glasu ali gest 

– smešenje 

Oseba je deležna kletvic in obscenih 

izrazov 

2 4,4 8 20 

2 4,4 10 25 

Norčevanje iz zasebnega življenja 2 4,4 10 25 

Dodeljevanje nalog daleč nad ravnijo 

kvalifikacij z namenom diskreditacije 

2 4,3 5 12,2 

Nadlegovanje po telefonu 2 4,2 1 2,5 

Norčevanje iz telesnih hib 1 2,3 9 22 

Norčevanje iz narodnosti 1 2,2 8 20 

Dodeljevanje nalog, ki žalijo dostojanstvo 

1 2,2 2 4,8 

Oseba ne dobiva novih delovnih nalog 1 2,2 1 2,4 

Siljenje k opravljanju zdravju škodljivih 

nalog 

1 2,1 0 0 

Poskusi spolnega zbliževanja 0 0 1 2,5 

Sprememba vstopnih šifer brez vednosti 

osebe 

0 0 3 7,7 

Kopiranje datotek brez vednosti osebe 0 0 2 5,3 

Rezultati iz zgornje tabele so jasen pokazatelj težav znotraj 

organizacije, ki nakazujejo na pojave trpinčenja na delovnem 

mestu ter izražajo nujno potrebno posredovanje odgovornih 

in razrešitev nastalih konfliktnih situacij oziroma izvedbo 

ukrepov za preprečevanje tovrstnega nasilja v njihovi organizaciji. 

Sledila so vprašanja o zadovoljstvu z delom, medsebojnih 

odnosih in reševanju konfliktov na delovnem mestu, torej 

o dejavnikih, ki lahko pomembno vplivajo na pojav trpinčenja 

na delovnem mestu, kot bo prikazano v nadaljevanju. 

4.2 Faktorska analiza delov vprašalnika 

Vprašalnik smo obdelali s faktorsko analizo, da bi ugotovili 

faktorsko veljavnost, ustreznost vzorčenja in dejavnike, ki 

vplivajo na trpinčenje na delovnem mestu. 

Iz tabele 2 je razvidno, da so zaposleni v organizaciji zadovoljni 

z odnosi v službi, saj izražajo pozitivno mero zadovoljstva 

s sodelavci, neposredno nadrejenimi, s samim delom in 

delovnimi pogoji. Nekoliko manjša, a še vedno srednja mera 

zadovoljstva, je izražena pri možnostih izobraževanja, ki jih 

institucija nudi zaposlenim. 

Tabela 2: Zadovoljstvo z odnosi v službi 

Spremenljivka 

Lastna 

vrednost 

Standardni 

odklon 

Zadovoljstvo s sodelavci 0,809 3,60 0,83 

Zadovoljstvo z neposredno 

0,759 3,59 1,27 

nadrejenimi 

Zadovoljstvo z delom 0,644 3,68 0,91 

Zadovoljstvo z možnostmi 

izobraževanja 

0,602 2,92 1,21 

Zadovoljstvo z delovnimi pogoji 0,548 3,61 1,06 

Zadovoljstvo 

z odnosi v službi % variance Standardni odklon KMO α 

53,48 3,48 0,73 0,68 0,73 

Trditve so respondenti ocenjevali na petstopenjski lestvici, pri čemer 

1 pomeni popolnoma nezadovoljen in 5 pomeni zelo zadovoljen. 

Kot prikazuje tabela 3, vprašani pripisujejo precejšnjo pomembnost 

medsebojnim odnosom na delovnem mestu, saj so 

označili medsebojno razumevanje, medsebojno zaupanje in 

zaupanje v kolektiv kot izredno pomembne, prav tako se jim 

zdi pomembno, da so za svoje delo pohvaljeni. Nekoliko manjšo, 

a še vedno veliko pomembnost pa so vprašani pripisali pripadnosti 

skupini sodelavcev in razumevanju težav drugih. 

Tabela 3: Harmonija – odnosi na delovnem mestu 

Spremenljivka 

Lastna 

vrednost 

Standardni 

odklon 

Pohvala 0,83 4,31 0,74 

Pripadnost skupini 0,80 4,16 0,96 

Razumevanje težav drugih 0,69 4,06 0,94 

Medsebojno zaupanje 0,65 4,55 0,81 

Medsebojno razumevanje 0,53 4,55 0,70 

Harmonija - odnosi % variance Standardni odklon KMO α 

35,89 4,35 0,59 0,75 0,80 


1 pomeni popolnoma nepomembno in 5 pomeni zelo pomembno. 

279


Tabela 4: Reševanje konfliktov 

Spremenljivka 

Lastna 

vrednost 

Standardni 

odklon 

Cenimo delo svojih sodelavcev 0,76 2,88 1,15 

Odnosi med delavci so dobri 0,79 2,98 0,79 

Bolj sodelujemo kot tekmujemo 0,72 2,98 0,85 

Konflikte rešujemo v skupno 

korist 

0,87 2,78 1,05 

Med seboj si zaupamo 0,81 2,71 0,86 

Reševanje konfliktov % variance Standardni odklon KMO α 

62,34 2,89 0,74 0,82 0,84 


1 pomeni sploh ne drži in 5 pomeni popolnoma drži. 

Tabela 4 prikazuje, kako se vprašani v organizaciji odzivajo 

v primeru reševanja konfliktov. Respondenti se na reševanje 

konfliktov odzivajo različno, saj je bila pri vseh vprašanjih 

izražena srednja vrednost. Nekoliko bolj nezaupljivi so bili 

vprašani le glede medsebojnega zaupanja pri reševanju konfliktov; 

izrazili so, da jih večkrat ne rešujejo v skupno korist, 

kot pa da jih. 

Tabela 5 prikazuje mnenja vprašanih o oblikah trpinčenja 

na delovnem mestu, ki so ga doživeli. Kot izhaja iz tabele, se 

zaposleni pogosto srečujejo s podtikanji, žalitvami, spletkarjenjem 

in zavistjo. Le tekmovalnosti so pripisali nekoliko manjši 

pomen oziroma jo le deloma uvrščajo med oblike trpinčenja 

na delovnem mestu. 

Tabela 5: Trpinčenje na delovnem mestu 

Spremenljivka 

Lastna 

vrednost 

Standardni 

odklon 

Podtikanja 0,90 3,78 1,23 

Žalitve 0,89 3,78 1,27 

Spletkarjenje 0,80 3,80 1,26 

Tekmovalnost 0,80 3,29 0,94 

Zavist 0,69 3,47 0,96 

oziroma zaradi samega dela ter posameznikova omejena moč 

odločanja v organizaciji. Nadalje so vprašani kot pomembne 

dejavnike, ki vplivajo na pojav slabih medsebojnih odnosov 

ter posledično lahko vodijo v trpinčenje na delovnem mestu, 

označili tudi slabo, nezdravo vzdušje med sodelavci, pomanjkanje 

medsebojne komunikacije in slabo, nezdravo vzdušje 

med zaposlenimi in nadrejenimi. Poleg teh so vprašani kot 

potencialne dejavnike, ki lahko vplivajo na pojav trpinčenja 

na delovnem mestu, označili tudi slabo odločanje, napake pri 

odločanju, zmanjšano storilnost, agresivno komuniciranje, 

zamujanje, izostajanje in težave z disciplino. 

Zaposleni v organizaciji zelo pomembno vlogo pri urejanju 

problematike trpinčenja na delovnem mestu pripisujejo 

delodajalcu oziroma vodstvu, ki je odgovorno za organizacijo 

dela, način vodenja ter tudi za preprečevanje nezaželenega vedenja 

v organizaciji, saj jih 45 (88,23 odstotka) pričakuje, da 

bo vodstvo izboljšalo organizacijo dela, 46 (90,2 odstotka) jih 

meni, da je treba izboljšati način vodenja, in 39 (76,47 odstotka) 

jih želi, da se uvedejo ukrepi za preprečevanje nezaželenega 

vedenja v organizaciji. 

Prav tako pa imajo pomembno vlogo tudi sindikati oziroma 

njihovi predstavniki v organizaciji, ki so odgovorni 

za zaščito in varovanje pravic delavcev. Tabela 6 prikazuje, 

da vprašani sindikatom in tudi delavcem samim pripisujejo 

pomembno vlogo pri ozaveščanju v povezavi s trpinčenjem 

na delovnem mestu, pri čemer so po mnenju vprašanih potrebni 

prizadevanje za dvigovanje ozaveščenosti ter razumevanje 

resnosti problemov v organizaciji, spremljanje razmer 

na delovnem mestu ter vključevanje v razreševanje nastalih 

konfliktov in nezaželenega vedenja. Prav tako je pomembno 

medsebojno sodelovanje delavcev in sindikatov pri ocenjevanju 

ogroženosti delavcev ter oblikovanju preventivnih ukrepov 

zoper trpinčenje na delovnem mestu. Enako pomembno 

vlogo igrajo tudi sodelovanje in oblikovanje organizacijske 

kulture, kvalitetno in odgovorno izpolnjevanje delovnih obvez, 

skupno oblikovanje delovne kulture, norm in vrednostnih 

meril za obvladovanje nezaželenega vedenja ter spodbujanje 

partnerskega vedenja na vseh organizacijskih ravneh med 

sindikatom in delavci. 

Trpinčenje na 

del. mestu % variance Standardni odklon KMO α 

56,30 3,62 0,93 0,84 0,88 


1 pomeni popolnoma nemoteče in 5 pomeni zelo moteče. 

Vprašani menijo tudi, da slabo vodenje pozitivno vpliva 

na pojav trpinčenja na delovnem mestu, pri čemer sta še 

posebej izpostavljena velika mera stresa na delovnem mestu 

280


Tabela 6: Sindikat – ozaveščanje 

Spremenljivka 

Delavci in sindikat si morajo 

prizadevati za dvigovanje ozaveščenosti 

in jasno razumevanje 

resnosti problemov v organizaciji 

Delavci in sindikat morajo 

sodelovati pri ocenjevanju 

ogroženosti in oblikovanju preventivnih 

ukrepov 

Delavci in sindikat morajo 

stalno spremljati razmere na 

delovnem mestu in se vključevati 

v razreševanje problematičnega 

nezaželenega vedenja 

Lastna 

vrednost 

Standardni 

odklon 

0,94 4,55 0,71 

0,93 4,37 0,78 

0,67 4,46 0,58 

Sindikat - 

ozaveščanje % variance Standardni odklon KMO α 

56,30 3,62 0,93 0,84 0,88 


1 pomeni sploh se ne strinjam in 5 pomeni popolnoma se strinjam. 

V primeru pojava in obravnavanja primera trpinčenja na 

delovnem mestu vprašani zelo resno in v korist žrtve dojemajo 

odziv, stanje in nadzor v organizaciji, kot je to prikazano v 

tabeli 7. Glede formalnega postopka zoper storilca trpinčenja 

na delovnem mestu bi vprašani takoj uvedli disciplinske in 

druge delovnopravne postopke, prav tako so vprašani naklonjeni 

posredovanju inšpektorja za delo in premestitvi povzročitelja 

na drugo delovno mesto. 

Tabela 7: Odziv na trpinčenje na delovnem mestu 

Spremenljivka 

Lastna 

vrednost 

Standardni 

odklon 

Temeljito raziskati problem 0,77 4,56 0,62 

Poziv povzročitelja k opustitvi 0,77 4,56 0,74 

ravnanja 

Poučitev povzročitelja o pravnih 0,72 4,58 0,74 

posledicah ravnanja 

Ugotovitev in dokumentiranje 

dejanskega stanja 

0,69 4,48 0,65 

Svetovanje in pomoč žrtvi 0,57 4,60 0,68 

Opravičilo žrtvi ali druge oblike 

rehabilitacije 

Spremljanje dogajanja v delovni 

sredini tudi po zaključku primera 

0,55 4,50 0,74 

0,53 4,35 0,86 

Odziv na 

trpinčenje % variance Standardni odklon KMO α 

22,65 4,52 0,50 0,66 0,82 


1 pomeni povsem neprimeren in 5 pomeni povsem primeren. 

Kar zadeva odnos oziroma pomoč žrtvi trpinčenja na delovnem 

mestu po odkritju primera v organizaciji, se vprašanim 

zdi primerno plačilo izobraževanja ali druge strokovne 

pomoči žrtvi. Naklonjeni so tudi njeni premestitvi na drugo 

delovno mesto in plačilu stroškov javnih objav s strani povzročitelja. 

Prav tako vprašani menijo, da bi morala žrtev dobiti 

dodatni plačani dopust, zoper povzročitelja pa so po mnenju 

vprašanih primerne moralne sankcije. 

4.3 Posledice neustreznih delovnih razmer in zaznave 

trpinčenja na delovnem mestu 

Pogost spremljevalec oziroma posledica trpinčenja na 

delovnem mestu so tudi pojavi duševnih in psihosomatskih 

motenj. Tudi zaposleni v organizaciji, zajeti v raziskavo, so poročali 

o pogostih in včasih zelo resnih zdravstvenih težavah, 

kar prikazuje tabela 8. 

Tabela 8: Zaznava duševnih posebnosti pri sebi v zadnjih šestih 

mesecih 

Duševna posebnost 

Da 

Ne 

f % f % 

Splošna preutrujenost 34 66,7 17 33,3 

Razdražljivost 30 58,5 21 41,5 

Nezmožnost koncentracije 24 47,1 27 52,9 

Nezadostno samospoštovanje 21 41,5 30 58,5 

Motnja spanja 18 35,3 33 64,7 

Samoobtoževanje 16 31,4 35 68,6 

Strahovi 15 29,4 36 70,6 

Depresija 12 23,5 39 76,5 

Prebavne motnje 12 23,5 39 76,5 

Povišan krvni tlak 12 23,5 39 76,5 

Težave v družinskih odnosih 10 19,6 41 80,4 

V tabeli 8 so predstavljeni rezultati posledic neustreznih 

delovnih razmer in zaznave trpinčenja na delovnem mestu, 

pri čemer najbolj izstopajo splošna preutrujenost, razdražljivost, 

nezmožnost koncentracije, znižanje samospoštovanja in 

motnje spanja. Zaskrbljujoč je pojav depresije in povišanega 

krvnega tlaka, ki lahko resno ogroža zdravje in življenje žrtve. 

Respondenti najredkeje poročajo o težavah v družinskih odnosih, 

iz česar lahko sklepamo, da družina še vedno predstavlja 

varno zavetje za žrtev in ji je v oporo. 

5 Razprava 

Iz analize rezultatov raziskave, opravljene na prošnjo 

preučevane organizacije, izhaja, da so oblike trpinčenja na 

delovnem mestu zelo različne in pogoste ter da je zelo vi- 

281


sok delež samih žrtev ter velikokrat še večji delež prisotnosti 

pri storitvi posameznega dejanja sodelavcu. V organizaciji se 

srečujejo z zelo prefinjenimi (izmikanje stikom, ignoriranje, 

ogovarjanje za hrbtom, kritiziranje dela, napačno ocenjevanje 

delovnih naporov, širjenje govoric in poskusi smešenja) 

in tudi nasilnimi oblikami (kričanje oziroma jasno zmerjanje, 

pisne in besedne grožnje, vdiranje v računalniški sistem, 

premestitev, poskusi prisile v psihiatrični pregled) trpinčenja 

na delovnem mestu. 

Kljub pogostim pojavom trpinčenja na delovnem mestu 

pa so zaposleni v organizaciji zadovoljni z odnosi v službi, 

saj izražajo tako pozitivno mero zadovoljstva s sodelavci, neposredno 

nadrejenimi, s samim delom in delovnimi pogoji. 

Nadalje vprašani pripisujejo precejšnjo pomembnost medsebojnim 

odnosom na delovnem mestu, saj so označili medsebojno 

razumevanje in medsebojno zaupanje v kolektiv kot 

izredno pomembni značilnosti. Prav tako se jim zdi pomembno 

pozitivno reševanje konfliktov v organizaciji, česar pa žal 

niso vedno deležni. 

Vprašani tudi menijo, da slabo vodenje organizacije pozitivno 

vpliva na pojav trpinčenja na delovnem mestu, pri 

čemer sta še posebej izpostavljena velika mera stresa na delovnem 

mestu oziroma zaradi samega dela ter posameznikova 

omejena moč odločanja v organizaciji. Pogost spremljevalec 

oziroma posledica trpinčenja na delovnem mestu so tudi pojavi 

duševnih in psihosomatskih motenj, saj so zaposleni v 

organizaciji poročali o pogostih in včasih zelo resnih zdravstvenih 

težavah. Nadalje pa se je pokazalo, da so težave v 

družinskih odnosih pri žrtvi trpinčenja na delovnem mestu 

redke in da družina še vedno predstavlja varno zavetje za žrtev 

in ji je v oporo. 

Zaposleni v organizaciji zelo pomembno vlogo pri urejanju 

problematike trpinčenja na delovnem mestu pripisujejo 

delodajalcu oziroma vodstvu, ki je odgovorno za organizacijo 

dela, način vodenja ter tudi za preprečevanje nezaželenega vedenja 

v organizaciji. Prav tako pa imajo pomembno vlogo tudi 

sindikati oziroma njihovi predstavniki v organizaciji, ki so odgovorni 

za zaščito in varovanje pravic delavcev ter po mnenju 

zaposlenih morajo skrbeti za ozaveščanje o trpinčenju na 

delovnem mestu, njegovih lastnostih in posledicah, predvsem 

pa neprimernosti tovrstnega ravnanja. V primeru pojava in 

obravnavanja primera trpinčenja na delovnem mestu vprašani 

zelo resno in v korist žrtve dojemajo odziv, stanje in nadzor 

v organizaciji. Prav tako bi zelo strogo, z disciplinskimi 

in drugimi delovnopravnimi postopki ter tudi premestitvijo 

kaznovali storilca trpinčenja na delovnem mestu. 

Rezultati raziskave so jasen pokazatelj o problemih znotraj 

organizacije, ki nakazujejo na pojave trpinčenja na delovnem 

mestu ter izražajo nujno potrebno posredovanje odgovornih 

in razrešitev nastalih konfliktnih situacij oziroma izvedbo 

ukrepov za preprečevanje tovrstnega nasilja v njihovi organizaciji. 

Zato bi bilo v prihodnosti v organizaciji treba izboljšati 

predvsem preventivne ukrepe zoper tovrstno nasilje. Gre zlasti 

za dvig informiranosti o trpinčenju na delovnem mestu, 

tudi s pomočjo izobraževanja in z ozaveščanjem prek medijev. 

Prav tako bi bilo treba izboljšati zagotavljanje pomoči žrtvam, 

tako pravne (svetovanje) kot zdravniške. V Sloveniji lahko na 

tem področju, še posebej glede preprečevanja trpinčenja na 

delovnem mestu, zelo veliko stori društvo »POGUM«, katerega 

nadaljnji razvoj je bistvenega pomena tako za žrtve kot tudi 

za druge, ki se na kakršen koli način soočajo s trpinčenjem na 

delovnem mestu. Vsekakor pa bodo zastavljeni cilji dosegljivi 

veliko teže, če žrtve in tisti, ki jim želijo pomagati, ne bodo 

deležni podpore javnosti. 

Zaradi škodljivih posledic se je na pojav trpinčenja na 

delovnem mestu treba odzivati hitro, pa vendar odmerjeno. 

Posebej je treba poudariti, da pojav trpinčenja na delovnem 

mestu ni problem posameznika, temveč vodstva organizacije. 

Tudi Brečko (2003) v svoji raziskavi ugotavlja, da se tovrstno 

vedenje ne sme dopuščati in se šteje za dejanje, ki ga je z 

moralnega vidika treba zatirati. Lahko ga preprečimo s tremi 

celostnimi dejavnostmi, in sicer s preventivnim delovanjem, z 

zgodnjimi intervencijami in s poklicno rehabilitacijo. Seveda 

pa morata biti za zgodnje odkrivanje trpinčenja na delovnem 

mestu organizacija in njeno vodstvo sposobna odkriti prve 

znake trpinčenja. 

Poleg vodstva organizacije in njenih zaposlenih ter sindikatov 

so za preventivno delovanje in zgodnje odkrivanje lahko 

zelo koristni posebni pooblaščenci za pomoč trpinčenim 

na delovnem mestu. Ti imajo lahko ključno vlogo še posebej 

pri prepoznavanju vertikalnega trpinčenja, kjer so udeleženi 

posamezniki iz vrst vodstva organizacije. 

Posebni pooblaščenci naj bi bile osebe, ki imajo kompetence 

v preventivnem preprečevanju trpinčenja na delovnem 

mestu, sposobnost zgodnjega odkrivanja pojava in obvladajo 

proces rehabilitacije po trpinčenju. 

Za uspešno preprečevanje trpinčenja na delovnem mestu 

je zelo pomembno komuniciranje v organizaciji, kar je pokazala 

tudi raziskava med slovenskimi policisti (Gorenak, 2005). 

Vertikalno komuniciranje in zadovoljstvo delavcev je še posebej 

pomembno v specializiranih organizacijah, kot je policija, 

kjer se uporabljajo posebna pooblastila. Komunikacijske veščine 

tako podrejenih kot nadrejenih so pomembne za zadovoljstvo 

zaposlenih, zato je pomembno, da vodilni in vodstveni 

delavci že pred zasedbo delovnega mesta pridobijo veščine 

komuniciranja. 

282


Vodstvo organizacije je lahko s pravilno uporabo metod 

in tehnik vodenja avtonomno uspešno pri preprečevanju trpinčenja 

na delovnem mestu pri vseh organizacijskih dejavnikih 

vzrokov trpinčenja na delovnem mestu. Manjše pa so 

možnosti za uspeh pri dejavniku osebnost povzročitelja, zato 

mora v teh primerih organizacija poiskati zunanjo specializirano 

strokovno pomoč psihologov in zdravnikov ter drugih 

subjektov zunanjega okolja organizacije. 

Če se organizacije in njihovi subjekti želijo uspešno razvijati, 

morajo poleg vseh drugih oblik rasti veliko pozornost 

namenjati ozaveščanju, izobraževanju in usposabljanju za 

preprečevanje trpinčenja na delovnem mestu. 

6 Sklep 

V Sloveniji je bilo v prvi polovici leta 2008 žrtev trpinčenja 

na delovnem mestu 10,4 odstotka zaposlenih Slovencev in 

Slovenk, od tega 62,8 odstotka žensk in 37,2 odstotka moških. 

Trpinčenje na delovnem mestu je v današnji družbi očitno pereč 

pojav, ki glede na rezultate študije primera in raziskave posega 

globoko v osebnost in življenje žrtev, v najširšem smislu 

pa negativno vpliva tudi na družbo kot celoto. 

Poleg prve nacionalne raziskave se v zadnjih letih stanje 

problematike trpinčenja na delovnem mestu počasi izboljšuje, 

predvsem v smislu zavedanja pojava in njegovega preprečevanje. 

Tako je bilo ustanovljeno društvo POGUM, spremenil se 

je Zakon o delovnih razmerjih in sprejet je bil novi Kazenski 

zakonik, ki inkriminira trpinčenje na delovnem mestu. 

Potrebne so nadaljnje izboljšave, zlasti na področju preventivnih 

ukrepov zoper tovrstno nasilje. Pomembno si je 

prizadevati za dvig informiranosti o trpinčenju na delovnem 

mestu, tudi s pomočjo izobraževanja in z ozaveščanjem prek 

medijev. Prav tako bi bilo treba izboljšati zagotavljanje pomoči 

žrtvam, tako v obliki pravnega svetovanja kot zdravniške 

pomoči. Organizacije lahko preprečimo trpinčenje na delovnem 

mestu z uporabo treh celostnih dejavnosti, in sicer s 

preventivnim delovanjem, z zgodnjimi intervencijami in s 

poklicno rehabilitacijo. 

Čeprav se o trpinčenju na delovnem mestu danes govori 

veliko več kot nekdaj, še vedno vse preveč pogosto ostane 

skrito. Sodelavci žrtev dogajanje običajno le nemo opazujejo, 

saj se bojijo zase in za svojo zaposlitev, še posebej, če so glavni 

izvajalci trpinčenja predstavniki vodstva. Tudi ukrepanje 

nadrejenih in pristojnih institucij je precej medlo in neučinkovito, 

pri čemer običajno prevladuje zanikanje. Zaposleni 

pomembno vlogo pri reševanju problematike trpinčenja na 

delovnem mestu pripisujejo prav vodstvu in sindikatom, zato 

se lahko uvajanje posebnih pooblaščencev za pomoč trpinčenim 

znotraj organizacije izkaže za koristno in učinkovito. 

Literatura 

1. Angeles Carnero, M., Martinez, B., Sanchez-Mangas, R. (2006). 

Mobbing and its determinants: the case of Spain. Applied 

Economics, 40 (24). Članek je bil dobljen 10. februarja 2009 na 

http://www.webmeets.com/files/papers/SAE/2006/270/ 

mob_junio.pdf. 

2. Bakovnik, R. (2006). Vloga sveta delavcev pri odkrivanju in 

preprečevanju mobbinga. Industrijska demokracija, 10 (12), 3–5. 

3. Brečko, D. (2003). Mobbing, psihično in čustveno nasilje na delovnem 

mestu, raziskava. Ljubljana, Planet GV. 

4. Brečko, D. (2007). Mobbing – kako ga pravočasno prepoznati in 

ukrepati. Delavci in delodajalci, 7 (2/3), 415–428. 

5. Confidenti, D. (2006). Pojav mobbinga kot posebne vrste 

šikaniranja v slovenski policiji. V: Lobnikar, B. (ur.). Sedmi slovenski 

dnevi varstvoslovja. 31. maj–2. junij 2006, Bled, Ljubljana, 

Fakulteta za policijsko-varnostne vede. 

6. Cvetko, A. (2003). Mobbing – posebna vrsta šikane v delovnih 

razmerjih. Podjetje in delo, 29 (5), 895–906. 

7. Česen, T., Damej, M., Kečanović, B., Modrej, A., Pečnik Posel, S., 

Posel, F., Urdih Lazar, T. (2009). Mobing, trpinčenje, šikaniranje 

… Nekaj usmeritev za pogum pri ohranjanju dostojanstva. Ljubljana, 

POGUM – društvo za dostojanstvo pri delu. 

8. Dolinar, P., Jere, M., Meško, G. (2009). Skrito nasilje na delovnem 

mestu – med zanikanjem in trpljenjem – študija primera. 

Varstvoslovje med teorijo in prakso, 10. slovenski dnevi varstvoslovja. 

4.–5. junij 2009, Ljubljana, Fakulteta za varnostne vede. 

9. Galjot, S. (2007). Žrtve mobbinga, psihičnega nasilja na delovnem 

mestu. V: Meško, G. (ur.). Izbrana poglavja iz viktimologije 1. 

Mala čitanka viktimologije za varstvoslovce: Študijsko gradivo. 

Ljubljana, Fakulteta za varnostne vede. 

10. Gorenak, I. (2005). Povezanost vertikalnega komuniciranja in 

zadovoljstva policistov pri delu v Slovenski policiji. Varstvoslovje 

7 (2), 115–122. 

11. Hoel, H., Cooper, C. L. (2000). Destructive Conflict and Bullying 

at Work. Manchester School of Management. Raziskava je bila dobljena 

1. avgusta 2008 na http://bullyinginstitute.org/research/ 

res/umist.pdf. 

12. Kazenski zakonik. Uradno prečiščeno besedilo. (2004). Uradni list 

RS, št. 95/2004. 

13. Kazenski zakonik. (2008). Uradni list RS, št. 55/2008, 66/2008. 

14. Kostelić-Martić, A. (2007). Mobbing – psihičko maltretiranje 

na radnome mjestu. Članek je bil dobljen 2. novembra 2007 na 

http://www.delavska-participacija.com/clanki/Kostelič. 

doc. 

15. Leymann, H. (1996a). Epidemiological findings. The mobbing encyclopedia. 

Bullying; Whistleblowing. Članek je bil dobljen 20. oktobra 

2007 na http://www.leymann.se/English/frame.html. 

16. Leymann, H. (1996b). Mobbing – its Course Over Time. The mobbing 

encyclopedia. Bullying; Whistleblowing. Članek je bil dobljen 

20. oktobra 2007 na http://www.leymann.se/English/frame. 

html. 

17. Leymann, H. (1996c). The content and development of mobbing at 

work. European journal of work and organizational psychology, 

5 (2), 165–184. Članek je bil dobljen 20. oktobra 2007 na http:// 

www.ste.uji.es/old/mobbing/LeymannEI.pdf. 

283


18. Leymann, H., Gustafsson, A. (1996). Mobbing at work and the development 

of post-traumatic stress disorders. European journal 

of work and organizational psychology, 5 (2), 251–275. Članek 

je bil dobljen 1. avgusta 2008 na http://bullyinginstitute.org/research/res/leymann96.pdf. 

19. Matthiesen, S. B., Einarsen, S. (2004). Psychiatric distress and 

symptoms of PTSD among victims of bullying at work. British 

journal of guidance & counselling, 32 (3), 335–356. Članek je 

bil dobljen 1. avgusta 2008 na http://bullyinginstitute.org/research/res/matthiesen.pdf. 

20. Mlinarič, P. (2006). Mobbing kot problem menedžmenta in zakonodaje. 

Industrijska demokracija, 10 (12), 3–5. 

21. Mobbing. (2007). Članek je bil dobljen 13. oktobra 2007 na http:// 

poslovni-bazar.si/?mod=articles&article=242. 

22. Mobbing – psihično nasilje na delovnem mestu. Članek je bil 

dobljen 13. oktobra 2007 na http://trendi.siol.net/default. 

aspx?site_id=155&page_id=116&article_id=1551160705 

18111721111&cid=406. 

23. Parent-Thirion, A., Fernandez Macias, E., Hurley, J., Vermeylen, G. 

(2007). Fourth European Working Conditions Survey. Evropska 

fundacija za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer. Raziskava 

je bila dobljena 27. julija 2008 na http://www.eurofound.europa.eu/pubdocs/2006/98/en/2/ef0698en.pdf. 

24. Sheehan, M. (1999). Workplace bullying – responding with some 

emotional intelligence. International journal of manpower, 20 

(1/2), 57–69. Članek je bil dobljen 28. julija 2008 na http://www. 

worktrauma.org/research/research07.htm. 

25. Statut društva »POGUM – društvo za dostojanstvo pri delu«. 

(2007). »POGUM – društvo za dostojanstvo pri delu, Ljubljana. 

Statut je bil dobljen 10. avgusta 2009 na http://www.pogum. 

org/?page_id=31. 

26. Tehrani, N. (2004). Bullying: a source of chronic post traumatic 

stress?. British journal of guidance & counselling, 32 (3), 357– 

366. Članek je bil dobljen 1. avgusta 2008 na http://bullyinginstitute.org/research/res/tehrani.pdf. 

27. Tkalec, L. (2006). Mobbing – psihoteror na delovnem mestu. 

Industrijska demokracija, 10 (12), 6–12. 

28. Urdih Lazar, T. (2006). V prihodnost s pogledom v preteklost: 

mobbing, bullying, psihično nasilje na delovnem mestu v Evropi. 

V: Dodič-Fikfak, M., Molan, M. (ur.). Nasilje na delovnem mestu. 

Sanitas et labor: slovenska znanstveno-strokovna periodična 

publikacija. Ljubljana, Klinični center, Klinični inštitut za medicino 

dela, prometa in športa. 

29. Workplace Bullying Institute in Zogby international. (2007). U.S. 

bullying survrey. Raziskava je bila dobljena 1. avgusta 2008 na 

http://bullyinginstitute.org/zogby2007/WBIsurvey2007. 

pdf. 

30. Zakon o delovnih razmerjih. (2002). Uradni list RS, št. 42/2002. 

31. Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o delovnih razmerjih. 

(2007). Uradni list RS, št. 103/2007. 

32. Žaler, J. (2007). Osebni (ne)razvoj: Mobbing se pojavlja tudi v 

Sloveniji. Članek je bil dobljen 13. oktobra 2007 na http://www. 

revija.mojedelo.com/karierni-razvoj/osebni-ne-razvojmobing-se-pojavlja-tudi-v-sloveniji-186.aspx. 

284


Mobbing - perception, forms and responses 

Petra Dolinar, A Graduate of the University of Maribor, Faculty of Criminal Justice and Security, 

Kotnikova 8, 1000 Ljubljana, Slovenia, petra.dolinar@gmail.com. 

Maja Jere, Ph.D. Candidate at the University of Maribor, Faculty of Criminal Justice and Security, 

Kotnikova 8, 1000 Ljubljana, Slovenia, mjere@siol.net 

Gorazd Meško, Ph.D., Full Professor of Criminology and Dean of the Faculty of Criminal Justice and Security, 

University of Maribor, Kotnikova 8, 1000 Ljubljana, Slovenia, gorazd.mesko@fvv.uni-mb.si 

Iztok Podbregar, Ph. D., Associate Professor in Human Resource Management, University of Maribor, 

Faculty of Criminal Justice and Security, Kotnikova 8, 1000 Ljubljana, Slovenia, iztok.podbregar@fvv.uni-mb.si 

Katja Eman, Young Researcher, Assistant Lecture in Criminology, University of Maribor, 

Faculty of Criminal Justice and Security, Kotnikova 8, 1000 Ljubljana, Slovenia, katja.eman@fvv.uni-mb.si. 

Mobbing is a phenomenon that too often remains concealed, although it can occur in any organization and has serious consequences 

for its victims, their fellow workers and the organization, friends, family members and, ultimately, the entire society. Based on a case 

study and an empirical research study, the paper presents various forms of mobbing and reactions to it. It describes some of the 

characteristics of perpetrators and victims, examines the causes of such conduct, analyses its course and its consequences. It also 

presents the current situation in Slovenia with regard to the findings of a national research study, legislative modifications and the 

awareness of the general public about these problems. 

On the basis of the case study findings on mobbing and an analysis of past research results, the investigators developed a questionnaire 

for studying the dynamics of relations and the forms of inappropriate behaviour in the workplace within the organization in which the 

relevant victim was employed. The findings indicate various forms of mobbing, from very refined to violent ones. In terms of the causes 

of this phenomenon, the respondents highlight bad management of the organization, a high level of workplace stress and limited power 

of decision making within the organization. Respondents emphasized the importance of interpersonal understanding and a positive 

approach to solving conflicts. An important role in solving these problems is assigned to the management and labour unions, so it 

would be useful and efficient to introduce special agents empowered to provide assistance to a victim of mobbing in the organization. In 

order to improve the current situation, it is essential to inform people about mobbing, to organise appropriate education and training, 

to make them aware of it and to provide counselling and assistance to victims of mobbing. 

Key words: mobbing, workplace environment, victim, perpetrator, being informed about mobbing 

UDC: 349.2 : 331.443 

285


Trpinčenje na delovnem mestu - razširjenost in 

posledice pri specializantih medicine v Sloveniji 

v letu 2009 

Polona Selič * 

Ana Jakopin * 

Trpinčenja na delovnem mestu (s kratico TDM, s tujko mobbing) je pogost pojav pri zaposlenih v javnem sektorju, 

predvsem v izobraževalnem in zdravstvenem. Posebej pogost je tam, kjer delovne naloge in pričakovanja niso jasno 

opredeljene, ali se nenehno spreminjajo. Trpinčenje škodljivo vpliva na zdravje prizadetih, povzroča stroške in 

zmanjšuje delovno učinkovitost. Za TDM obstaja več definicij. V naši raziskavi smo upoštevali, da mora vsaj ena od 45 

pojavnih oblik po Leymannu (1990) trajati vsaj 6 mesecev v pogostnosti enkrat na teden. 

Z raziskavo smo želeli ugotoviti, v kolikšni meri je TDM razširjeno med slovenskimi specializanti medicine. Zanimala 

nas je tudi povezava med trpinčenjem in nekaterimi simptomi ter izobrazbeni status povzročiteljev. Vsem zdravnikom, 

ki so v času zajemanja podatkov opravljali specializacijo medicine (1164 oseb), smo aprila 2009 poslali preveden in 

prirejen vprašalnik LIPT (Leymann Inventory of Psychological Terrorization) skupaj z vprašanji o izbranih simptomih 

in ostalih podatkih - spolu, starosti, delovni dobi, bolniškem staležu in izobrazbenem statusu povzročiteljev trpinčenja. 

Preiskovancem je bila zagotovljena popolna anonimnost. Vprašalnik je vrnilo 318 oseb, 6 vprašalnikov ni bilo 

veljavnih. V analizo smo vključili še 312 vprašalnikov (26.8 odstotka populacije specializantov medicine v študijskem 

letu 2008/9), 77.2 odstotka preiskovancev je bilo ženskega spola. 

Med specializacijo je TDM doživljalo 70.8 odstotka specializantov, ki so vrnili vprašalnike. V času izpolnjevanja 

vprašalnika jih je bilo TDM še vedno izpostavljenih 125 ali 40.0 odstotkov preiskovancev. Trpinčenje se je pokazalo 

tako, da so jim največkrat zamolčali pomembne informacije. Ostale najpogostejše oblike TDM so bile: verbalni 

napadi v zvezi z delovnimi zadolžitvami, zahteve po opravljanju dela, ki je bilo pod nivojem njihove usposobljenosti, 

širjenje govoric in zahteve po opravljanju dela, za katero so bistveno premalo usposobljeni. Specializanti, ki so bili v 

času izpolnjevanja vprašalnika še vedno izpostavljeni TDM, so statistično pogosteje navajali bolezenske simptome. 

Povzročitelji TDM so imeli najpogosteje višji izobrazbeni status od preiskovancev. 

Ključne besede: trpinčenje na delovnem mestu, žrtev, storilec, zdravje, posledice, družinska medicina, specializant 

medicine 

UDK: 331.443 + 616-051 (497.4) “2009” 

1 Izhodišča 

Evropska agencija za varnost in zdravje pri delu (2006) 

definira trpinčenje na delovnem mestu kot ponavljajoče se 

neprimerno ravnanje z zaposlenim ali skupino zaposlenih, 

ki ogroža zdravje in varnost. V zadnjih desetletjih smo priča 

spremembam stališč družbe do uporabe oziroma zlorabe 

* 

Doc. dr. Polona Selič, univ. dipl. psih. 

Ana Jakopin, dr. med. 

Katedra za družinsko medicino, Medicinska fakulteta Univerze v 

Ljubljani, Poljanski nasip 58, Ljubljana 

moči. Zmanjšala se je toleranca za več oblik nasilja – med drugim 

tudi za telesno, spolno, duševno, socialno in versko nasilje 

(Rus Makovec, 2003:108–17). Posledica je več mednarodnih 

deklaracij v zvezi s pravicami tistih posameznikov, ki jih zaradi 

različnih dejavnikov sami težje uveljavijo. Praviloma gre za 

osebe v razmerju z osebo ali skupino, ki ima več (fizične, ekonomske, 

socialne) moči ali vpliva. Zaradi neenakega položaja 

so ti ljudje ranljivi za zlorabo. 

Trpinčenje na delovnem mestu je prvi natančneje opredelil 

Heinz Leymann kot sovražno in neetično komuniciranje, 

ki je usmerjeno večinoma samo na eno osebo, ta pa je zaradi 

tega porinjena v položaj nemoči. Iz tega položaja se zaradi nenehne 

izpostavljenosti dejanjem TDM ne more izvleči, saj se 

286

Polona Selič, Ana Jakopin: Trpinčenje na delovnem mestu - razširjenost in posledice pri specializantih medicine . . . 

dejanja pojavljajo pogosto in trajajo dolgo. Ker je sovražno 

obnašanje tako pogosto in dolgotrajno, privede do bistvene 

duševne, psihosomatske in socialne prizadetosti (Leymann, 

1990). Einarsen s soavtorji (Einarsen, Hoel, Zapf in Cooper, 

2003) opredeljuje TDM kot nadlegovanje, žaljenje, izločanje 

nekoga iz družbe ali negativno vplivanje na delovne naloge, 

kar se spet mora dogajati pogosto (na primer tedensko) in trajati 

dlje časa (na primer šest mesecev), da govorimo o TDM. 

Prijemališča TDM so po Leymannu (Leymann, 1996) napad 

na možnost sporazumevanja prizadetega, napad na možnost 

ohranjanja družabnih stikov, napad na osebni ugled, onemogočanje 

kvalitetnega dela ter ogrožanje telesnega zdravja. 

V skladu s tem je sestavljen vprašalnik LIPT – Leymann 

Inventory of Psychological Terrorisation in tudi zelo podoben 

vprašalnik NAQ – Negative Acts Questionnaire. Da bi lahko 

nekoga označili kot žrtev TDM, snovalci teh dveh vprašalnikov 

zahtevajo pozitiven odgovor na vsaj eno vprašanje, hkrati 

pa mora trpinčenje trajati vsaj šest mesecev in vsaj enkrat tedensko 

(Einarsen, Hoel, Zapf in Cooper, 2003). 

Rezultati študij v različnih državah Evrope, narejeni s 

tema dvema vprašalnikoma, kažejo na pogostnost TDM med 

3 in 7 odstotkov. Raziskave, ki so bile narejene z drugačno metodologijo, 

kažejo bistveno višje številke – od 10 do 25 odstotkov 

(na primer če je ugotavljanje TDM temeljilo na vprašanju: 

»Ali ste bili izpostavljeni TDM v zadnjih šestih mesecih?« ali 

če so bili uporabljeni drugačni vprašalniki) (Agervold, 2007). 

Kljub različnim opredelitvam je mogoče pri TDM izpostaviti 

skupni vidik – gre za čustveno in fizično nasilje na 

delovnem mestu, pogosto z zlorabo moči. Razlikujemo med 

dvema vrstama TDM – pri prvi gre za posledico stopnjujočega 

se konflikta, pri drugi pa žrtev ni vpletena v konflikt, 

temveč se slučajno znajde v položaju, v katerem storilec izživlja 

svojo agresijo (iskanje »grešnega kozla«). Tkalec (2001) 

izpostavlja, da je za TDM značilno, da se dejanja pojavljajo v 

natančno določenem socialnem okviru, v delovnem okolju, 

ki si ga oseba ni sama izbrala, ker pa jo zavezuje obveznost, 

se ne more kar umakniti. Koić in Apostolovska (2006) opisujeta, 

da TDM lahko poteka na različnih hierarhičnih ravneh. 

Gre za horizontalno TDM (45 odstotkov), med zaposlenimi 

na isti ravni v hierarhiji, torej znotraj iste intenzitete moči in 

vloge, in vertikalno TDM (55 odstotkov), ki se dogaja, ko se 

predpostavljeni loti podrejenega delavca ali drugega za drugim, 

dokler ne uniči celotne skupine. Mogoče je tudi obrnjeno 

vertikalno TDM, ko se skupina delavcev loti predpostavljenega 

(5 odstotkov primerov). TDM lahko povzroči veliko problemov 

tako zaposlenim kot tudi sami organizaciji. Struktura 

zaposlenih po spolu in starosti ne nudi ustrezne prestave o 

potencialnem TDM, saj so ga deležni tako ženske kot moški. 

Izobrazbena in hierarhična struktura pa jasno pokažeta, da so 

problemu TDM bolj izpostavljena zahtevna delovna mesta in 

nekateri intelektualno usmerjeni poklici v znanosti, izobraževanju, 

športu (Cvetko, 2003). 

1.1 Vzroki trpinčenja na delovnem mestu 

Na razvoj TDM vpliva veliko dejavnikov. Med najpomembnejšimi 

je t. i. organizacijska kultura oziroma pomanjkanje 

konstruktivne organizacijske kulture (Keashly in 

Jagatic, 2003). Do TDM največkrat prihaja v kolektivih, kjer 

ima vodstvo pozitiven odnos do trpinčenja in tovrstno nasilje 

predstavlja del tradicije delovnega okolja. Zato nekateri avtorji 

trdijo, da do TDM brez posrednega ali neposrednega soglasja 

vodstva sploh ne more priti. V organizacijah, ki jih zaznamuje 

visoka stopnja konformizma (zapori, bolnišnice, vojska), 

je TDM zelo pogosto. Tako ne preseneča, da so povzročitelji 

praviloma nadrejene osebe. Avtokratski in avtoritativni način 

vodenja sta enako problematična kot različica laissez-faire, ki 

predstavlja zelo plodna tla za horizontalno TDM. V formalnih 

delovnih okoljih, kjer so meje obnašanja jasne, naj bi bilo 

TDM manj (Zapf, Einarsen, Hoel in Vartia, 2003). 

Tudi organizacija dela je tesno povezana s TDM. V delovnih 

okoljih, kjer se zaposleni soočajo z nerazumnimi zahtevami 

na eni strani in slabimi delovnimi pogoji na drugi strani, 

se TDM pojavlja pogosteje. V tem smislu so še posebej problematična 

okolja, ki so vpletena v neetične ali protizakonite 

dejavnosti. Zanimivo pa niso ugotovili povezave med TDM in 

intenziteto dela (Einarsen in Zapf, 2003). 

1.2 Posledice trpinčenja na delovnem mestu 

V raziskavi o pojavu TDM v Sloveniji, ki je potekala v 

letu 2003, so vprašani najpogosteje navajali kot posledice 

TDM nezmožnost koncentracije, razdražljivost, nezadostno 

samospoštovanje, motnje spanja ter splošno preutrujenost in 

izžetost (Metelko, Teržan in Žebovec, 2006). Neposredne posledice 

so lahko presenečenje, osuplost, jeza, aktivna obramba, 

poskusi rešitve konflikta, iskanje kompenzacije zunaj 

delovnega okolja, ignoriranje napadov, iskanje pomoči pri 

nadrejenih ali/in pri sodelavcih. Žrtev doživlja psihične in 

fizične posledice TDM, izgubo delovnega mesta, depresijo, 

socialno osamitev, nezmožnost za delo ipd. Posledice stresa 

se lahko kažejo v obliki fizičnih, psihičnih in psihosomatskih 

obolenj. Posttravmatska stresna motnja lahko nastopi kot 

zapozneli odgovor na stresni dogodek ali zelo obremenilne 

okoliščine. Znaki motnje se navadno pokažejo po določeni 

časovni latenci in imajo v veliki meri značilnosti tesnobnosti 

in depresije (Rus Makovec, 2003:15). Poleg depresije se lahko 

kažejo še fobije, motnje spanja, prebavne motnje, glavobol, 

razdraženost, utrujenost, težave s srcem in žolčem, obolenja 

mišic in okostja. Žrtev je mnogokrat odstotna z dela zara- 

287


di umikanja in zdravljenja težav, ki jih povzroča napadalec 

(Cvetko, 2006). 

TDM povzroča veliko gmotno škodo, saj se v prizadetih 

delovnih okoljih soočajo z višjimi stroški zaradi bolniških nadomestil 

in povečanega števila odpovedi delovnega razmerja, 

večkrat najbolj kompetentnih delavcev. Stroški nastanejo 

tudi zaradi zdravljenja žrtev, sodnih postopkov in zmanjšane 

storilnosti (Keashly in Jagatic, 2003; Davenport, Schwartz in 

Elliot, 1999; Carnero in Martinez, 2005). 

1.3 Razširjenost pojava 

Raziskave po Evropi in svetu kažejo, da TDM prizadene 

od 4 do 9 odstotkov vseh zaposlenih. Nadrejeni TDM pogosto 

uporabljajo (ali vsaj tolerirajo) za zmanjševanje števila zaposlenih; 

tako se izognejo plačevanju odpravnin, saj prizadeti 

sami dajo odpoved, ker razmer na delovnem mestu ne zdržijo 

več (Tkalec, 2006). Ženske so pogosteje žrtve, moški pa povzročitelji. 

Psihično nasilje se pojavlja na vseh organizacijskih 

ravneh, med povzročitelji so tako nadrejeni kot sodelavci. 

Pogosto je povzročiteljev več, v tem primeru psihično nasilje 

tudi traja dlje. Na Švedskem je Leymann ugotovil, da je 3,5 

odstotka delovne sile žrtev TDM in da ta odstotek iz leta v 

leto narašča (Leymann, 1996). Podatki Evropske agencije za 

varnost in zdravje pri delu (2006) kažejo, da je prizadetih od 

8 do 10 vseh zaposlenih evropskih delavcev. Odstotek je še 

višji v ZDA, kjer nasilje na delovnem mestu prizadene kar 16 

odstotkov delavcev. Iz raziskave, ki je bila leta 2007 izvedena 

v Nemčiji (Weber, Hoermann, Koellner, 2007), je razvidno, 

da je v evropskih državah prizadetih med 2 in 15 odstotkov 

zaposlenih, v nacionalnem poročilu pa znaša odstotek za 

Nemčijo 3 odstotke zaposlenih, med njimi so pogosteje prizadete 

ženske. Posledice TDM največkrat prevladujejo v javnem 

sektorju (zdravstvo, sociala in šolstvo). Ugotovljeno je bilo, da 

v podjetjih najpogosteje opažajo napake pri delu, agresivno 

komuniciranje, izostajanje z dela ter poskus izoliranja posameznikov 

od ostalih sodelavcev. Brečko (2006) navaja, da se 

TDM najpogosteje izvaja v državni upravi (14 odstotkov), v 

šolstvu in zdravstvu (12 odstotkov), sledijo turistični sektor 

(12 odstotkov), transport in komunikacije (12 odstotkov), trgovina 

(9 odstotkov), rudarstvo in predelovalna industrija (6 

odstotkov), finančno posredovanje (5 odstotkov), gradbeništvo 

(5 odstotkov), elektrooskrba (3 odstotki) in kmetijstvo (3 

odstotki). Rezultati kažejo tudi na velike razlike med državami. 

Tako naj bi bilo na Finskem 15 odstotkov zaposlenih trpinčenih 

na delovnem mestu, na Nizozemskem 14 odstotkov, 

na Švedskem 12 odstotkov, v Belgiji 11 odstotkov v Franciji in 

na Irskem 10 odstotkov, na Danskem 8 odstotkov, v Nemčiji 

in Luksemburgu 7 odstotkov, v Avstriji 6 odstotkov, v Španiji 

in Grčiji 5 odstotkov, v Italiji in na Portugalskem pa 4 odstotki 

(Evropska agencija za varnost in zdravje pri delu, 2006). 

Prepoznavanje opozorilnih znamenj, ki kažejo na morebitno 

prisotnost nezdravih medosebnih odnosov v delovnem 

okolju, tudi psihičnega nasilja, je pri preprečevanju 

TDM in zmanjševanju njegovih posledic velikega pomena. 

Posamezniki so kot psihična in fizična opozorilna znamenja 

največkrat navajali nezmožnost koncentracije, razdražljivost, 

izžetost ter motnje spanja. Na ravni organizacije pa se največkrat 

kažejo opozorilni znaki, kot so razdražljivost sodelavcev 

in/ali nadrejenih, napake pri delu ter povišana odsotnost z 

dela zaradi bolezni (Tkalec, 2006). 

V Sloveniji so bile narejene študije, ki so vključile premajhne 

(nereprezentativne) vzorce oziroma le določene ciljne 

skupine ljudi in zato za resnejše sklepanje o zakonitostih 

pojavljanja TDM v slovenskih podjetjih in drugih delovnih 

okoljih ne predstavljajo ustrezne podlage. Študije so opozorile 

na pojavnost TDM med zaposlenimi ter na nujnost zgodnjega 

zaznavanja pojava in učinkovitega upravljanja. Zadnja objavljena 

raziskava, ki je bila narejena na temo vlog kadrovskih 

služb pri obvladovanju TDM, je bila izvedena v 51 slovenskih 

podjetjih. Ugotovljena povprečna ocena ogroženosti za TDM 

v opazovanih podjetjih raste z velikostjo in uvajanjem organizacijskih 

struktur ogroženosti podjetij za TDM (Tuškej, 

2007:41). Razširjenost TDM v Sloveniji so leta 2008 raziskali 

na Kliničnem inštitutu za medicino dela, prometa in športa 

(KIMDPŠ) v prvi nacionalni raziskavi o tej problematiki 

(Urdih Lazar in Stergar, 2009). Rezultati, pridobljeni z vprašalnikom 

NAQ, so pokazali, da je bilo TDM v času izpolnjevanja 

ankete izpostavljenih 7,8 odstotka preiskovancev, v zadnjih 

petih letih pred raziskavo pa 19,4 odstotka. 

1.4 Trpinčenje na delovnem mestu v zdravtsvu 

Posebna pozornost je bila v zadnjem času namenjena t. i. 

motečemu (angl. disruptive) obnašanju zdravnikov do ostalih 

zaposlenih. Definirano je kot neprimerno obnašanje, ki se 

kaže v interakciji z ostalimi zdravniki in drugimi zaposlenimi 

v zdravstvu, bolniki in svojci in drugimi osebami ter moteče 

vpliva na oskrbo bolnikov ali je razumno pričakovati, da bi 

lahko moteče vplivalo na oskrbo bolnikov. Najpogostejša oblika 

je nespoštljiva komunikacija, vendar so pogoste tudi druge 

oblike – na primer kričanje, žaljenje osebja in odklanjanje 

dokončanja opravil. Tako obnašanje ogroža varnost bolnikov, 

negativno vpliva na vzdušje v delovni organizaciji in poveča 

fluktuacijo delovne sile, odgovorno pa naj bi bilo tudi za 

zmanjšano učinkovitost in večjo porabo sredstev (Leape in 

Fromson, 2006). Avtorji tega članka ocenjujejo, da ima težave 

z motečim obnašanjem 3–5 odstotkov zdravnikov. Verjetnost 

za izkazovanje takega obnašanja se (med drugim) poveča ob 

stresu, čezmernem delu, utrujenosti in v neurejenih delovnih 

razmerah. 

288


Z različnih delov sveta prihaja čedalje več poročil, ki kažejo 

na posebej pogosto pojavljanje TDM nad zdravniki v procesu 

izobraževanja (Bairy in sod., 2007; Cheema, Ahmad, Giri, 

Kaliaperumal in Naqvi, 2005; Scott, Blanshard in Child, 2008; 

Quine, 2007). S stališča družinske medicine je zanimiv tudi 

podatek iz nedavne raziskave Sindikata bančništva Slovenije, 

kjer ugotavljajo, da žrtve TDM o dogodkih najpogosteje obvestijo 

prav zdravnika (Robnik in Milanovič, 2008). 

Glede na omenjene izsledke in naravo dela specializantov 

medicine nas je zanimalo, kako pogosto so se specializanti 

medicine srečali s TDM. Zanimalo nas je tudi, v kolikšni meri 

drži trditev iz Leymannove definicije TDM – da trpinčenje 

privede do »bistvene duševne, psihosomatske in socialne prizadetosti« 

(Leymann, 1996). 

2 Preiskovanci in metode 

V študiji smo želeli ugotoviti pogostnost TDM na vzorcu 

populacije slovenskih specializantov medicine ter morebitno 

povezavo s simptomi tesnobe in depresije, reakcije na 

stres in prilagoditvene motnje, kar je glede na literaturo (Rus 

Makovec, 2003:108–17) najpogostejša posledica zlorabe na 

delovnem mestu. Zanimalo nas je, ali je TDM med specializanti 

medicine v primerjavi s splošno slovensko populacijo 

pogostejši, ali TDM vpliva na zdravje preiskovancev ter kakšno 

izobrazbo imajo izvajalci trpinčenja na delovnem mestu. 

Študija je imela dva kraka – presečnega in retrospektivnega. 

2.1 Preiskovanci 

Vsem zdravnikom, ki so po podatkih Zdravniške zbornice 

opravljali v študijskem letu 2008/09 specializacijo na katerem 

koli področju medicinskih ved (skupno 1164 oseb), smo aprila 

2009 poslali preveden in prirejen vprašalnik LIPT (Leymann 

Inventory of Psychological Terrorization). Vprašalnik je vrnilo 

318 oseb, šest vprašalnikov ni bilo veljavnih. V analizo smo 

vključili preostalih 312 vprašalnikov, kar predstavlja 26,8 odstotka 

populacije specializantov iz obdobja zajema. 

Preiskovanci so bili stari povprečno 33 let, povprečno so 

imeli skoraj šest let delovne dobe. V vzorcu so prevladovale 

osebe ženskega spola – 77,2 odstotka (tabela 1), kar se sklada 

s trenutno strukturo populacije slovenskih specializantov. 

2.2 Pripomočki 

Poleg prevedenega in prirejenega vprašalnikika LIPT 

(Leymann Inventory of Psychological Terrorization) smo vključili 

vprašanja o spolu, starosti, delovni dobi, bolniškem dopustu 

preiskovancev in izobrazbi povzročiteljev trpinčenja. 

Navedeno je bilo tudi vprašanje o občutku spoštovanosti na 

delovnem mestu. 

Vprašalnik LIPT obsega 45 vprašanj, razdeljena so po 

sklopih A–E, ki predstavljajo posamezne oblike TDM. Sklop 

A zajema 10 vprašanj, ki raziskujejo možnost sporazumevanja 

prizadetega, sledi pet vprašanj v zvezi z možnostjo ohranjanja 

družabnih stikov na delovnem mestu, sklop C s pomočjo 

14 vprašanj odkriva napade na osebni ugled, zajeta pa 

so tudi vprašanja o onemogočanju kvalitetnega dela (sklop 

D, sedem vprašanj) ter enako število vprašanj za odkrivanje 

ogrožanja telesnega zdravja (sklop E). Pošiljka je vsebovala 

tudi kratko informacijo o namenu poizvedbe in neoznačeno, 

frankirano kuverto. Zagotovljena je bila popolna anonimnost 

preiskovancev. 

2.3 Statistična analiza 

Skupino preiskovancev, ki so dosegli kriterij za izpostavljenost 

TDM, smo statistično primerjali s skupino specializantov, 

ki niso obkrožili nobenega odgovora pri vprašanjih o 

TDM. Tako smo oblikovali dve primerjalni skupini. 

Iz vprašalnika smo konstituirali naslednje spremenljivke: 

izpostavljenost TDM kadar koli v času specializacije, izpostavljenost 

TDM v času reševanja vprašalnika, občutek spoštovanosti 

na delovnem mestu, pogostnost bolniškega dopusta v 

zadnjem letu (odsotnost z dela zaradi bolezni, vsakič vsaj za 

tri dni) ter duševne in telesne simptome bolezni. Demografske 

podatke smo prikazali v obliki frekvenc za kategorične spremenljivke 

in v obliki srednjih vrednosti (SV) in standardnih 

odklonov (SD) za numerične spremenljivke. Test zanesljivosti 

zbranih podatkov o dimenzijah TDM smo preverili s koeficientom 

Cronbach alfa. Vpliv demografskih podatkov in TDM 

na psihične in fizične zdravstvene težave smo računali s testom 

hi-kvadrat in testom T. Statistično pomembno povezane spremenljivke 

s psihičnimi in fizičnimi zdravstvenimi težavami 

smo vključili v multivariatno logistično regresijo in izračunali 

neodvisne dejavnike vpliva. Rezultate logistične regresije smo 

prikazali z vrednostjo hi-kvadrata, faktorjem vpliva, 95-odstotnim 

intervalom zaupanja in vrednostjo p. Nato smo oblike 

TDM znotraj vsake dimenzije od A do E sešteli. 

Statistična analiza je bila opravljena s programom SPSS 

15.0. Vrednost p < 0,05 je predstavljala statistično pomembnost. 

Predstavljamo samo statistično pomembne izsledke. 

Zaradi praktičnih razlogov navajamo podatke v moški obliki. 

289


3 Rezultati 

3.1 Demografski podatki o preiskovancih 

Tabela 1: Demografski podatki 

Spol 

Število Odstotek (%) 

moški 71 22,8 

ženski 241 77,2 

Bolniški dopust zaradi bolezni v zadnjem letu dni 

nikoli 85 27,2 

enkrat 136 43,3 

dvakrat 64 20,4 

trikrat in večkrat 27 8,6 

Starost v letih 32,6 ± 4,6 

Delovna doba v letih 5,8 ± 4,2 

3.2 Odgovori na vprašalnik 

srednja vrednost + standardna 

deviacija (SV ± SD) 

Več kot 70 odstotkov od 312 v raziskavo vključenih specializantov 

je bilo med specializacijo izpostavljenih TDM. Na 

podlagi Z-testa za ugotavljanje razlike med deleži smo ugotovili, 

da je bilo v času opravljanja specializacije statistično pomembno 

več sodelujočih specializantov izpostavljenih TDM 

(p < 0,001). Zaradi omejenega odziva v populaciji pa lahko 

ugotovimo, da je bilo TDM kadar koli v času specializacije izpostavljenih 

vsaj 18,8 odstotka specializantov medicine. 

Slika 1: Izobrazbeni status povzročiteljev TDM 

Specializantom so najpogosteje zamolčali pomembne informacije 

(31 odstotkov), zelo pogosto so navajali verbalne 

napade v zvezi z delovnimi zadolžitvami (28 odstotkov), dodeljevanje 

delovnih opravil, ki ne ustrezajo kompetencam (24 

odstotkov), in širjenje govoric (23odstotkov). 

Simptome depresije in tesnobe so statistično pomembno 

(p < 0,001) pogosteje navajali tisti specializanti, ki so bili izpostavljeni 

TDM. Tudi težave, povezane s posameznim organskim 

sistemom, so bile ob izpostavljenosti TDM značilno pogostejše 

(p < 0,001). 

Preiskovanci, ki so se na delovnem mestu počutili spoštovani, 

so značilno redkeje (p < 0,001) tožili o zdravstvenih 

težavah, navedenih v vprašalniku. 

Preiskovanci, ki so bili izpostavljeni TDM, so značilno 

pogosteje (p < 0,001) beležili tri bolniške odsotnosti (vsako 

v trajanju vsaj tri dni) zaradi bolezni v zadnjem letu (slika 2) 

ali več. 

V času reševanja vprašalnika je bilo TDM še vedno izpostavljenih 

40,1 odstotka preiskovancev. Na podlagi Z-testa za 

ugotavljanje razlike med deleži smo ugotovili, da je bilo v času 

reševanja vprašalnika statistično pomembno več specializantov 

izpostavljenih TDM kot ne (p < 0,001). V populaciji vseh 

specializantov medicine to pomeni vsaj 10,7 odstotka. 

Med povzročitelji TDM so bili največkrat navedeni uslužbenci 

z višjo izobrazbo od specializanta. Možnih je bilo več 

odgovorov, zato podajamo rezultate (slika 1). Na podlagi Z- 

testa za ugotavljanje razlike med deleži smo ugotovili, da je 

imelo statistično pomembno več povzročiteljev TDM višjo 

izobrazbo status od specializanta (p < 0,001). 

Slika 2: Povezava med TDM in bolniškim dopustom 

Zanesljivost meritev dimenzij TDM smo preverili s koeficientom 

Cronbach alfa, pri meritvah v svoji raziskavi smo večinoma 

dobili visoke koeficiente, nad priporočeno vrednostjo, 

290


ki znaša vsaj 0,7. Dejavnike, ki so bili univariatno statistično 

povezani z duševnimi simptomi, smo vključili v multivariatno 

analizo za izračun dejavnikov, ki so najmočneje neodvisno 

povezani z duševnimi simptomi. Uporabili smo logistično 

regresijo. Rezultati so pokazali, da je z duševnimi simptomi 

(spremembami) najmočneje povezano spoštovanje zaposlenih, 

sledita TDM in bolniški dopust. Vse tri univaritno statistično 

pomembno povezane spremenljivke z duševnimi simptomi 

so ostale statistično pomembne tudi v multivariatnem 

modelu logistične regresije (tabela 2). 

Dejavnike, ki so bili univariatno statistično povezani s 

telesnimi simptomi, smo vključili v multivariatno analizo za 

izračun dejavnikov, ki so najmočneje neodvisno povezani s 

telesnimi simptomi (okvarami zdravja). Uporabili smo logistično 

regresijo. Rezultati so pokazali najmočnejšo povezavo 

med TDM, bolniškim dopustom, spoštovanjem zaposlenih in 

telesnimi simptomi. Vse tri univariantno statistično pomembno 

povezane spremenljivke so ostale statistično pomembne 

tudi v multivariantnem modelu logistične regresije (tabela 3). 

Tabela 2: Dejavniki, povezani z duševnimi simptomi 

TDM prisotno tudi 

sedaj 

Bolniški dopust zaradi 

bolezni v zadnjem 

letu dni 

Čutite spoštovanje 

zaposlenih 

hi-kvadrat 

Faktor 

vpliva 

95-odstotni 

interval 

zaupanja 

21,6 3,9 2,2–6,9


preiskovanci najpogosteje izbrali funkcionalne prebavne motnje. 

Naštete simptome je v trajanju več kot dva tedna skupaj z 

motnjami spanja navedlo več kot 30 odstotkov specializantov, 

izpostavljenih TDM. Navedeni simptomi poleg depresije sodijo 

tudi v kontekst reakcij na stres in prilagoditvenih motenj, kar 

pomeni, da ima TDM najverjetneje vzročno vlogo. Ugotovili 

smo še, da tisti specializanti, ki so na bolniškem dopustu na leto 

več kot trikrat, pogosteje navajajo TDM. Če združimo to opažanje 

s tistim o povezavi simptomatike depresije in TDM, lahko 

domnevamo, da je v ambulanti družinskega zdravnika ob obisku 

specializanta medicine, ki v letu tretjič zaprosi za bolniški 

dopust, smiselno povprašati o občutku spoštovanosti v službi in 

v primeru negativnega odgovora še o simptomatiki depresije. V 

raziskavi namreč opažamo, da je občutek spoštovanosti v službi 

pomembno povezan z izpostavljenostjo TDM in navajanjem 

simptomov tesnobe ali depresije. 

Prednost študije je v osvetlitvi problematike trpinčenja 

na delovnem mestu v skupini specializantov medicine, ki so 

opravljali specializacijo na katerem koli področju medicinskih 

ved v študijskem letu 2008/9. 

Podatki bodo morda v pomoč pri reorganizaciji programov 

specializacije, poleg tega pa lahko služijo zdravnikom 

družinske medicine kot oprijemališča za obravnavo zaposlenih 

oseb, ki prihajajo v ambulanto s pritožbami o simptomih, 

značilno povezanih s TDM. Največja omejitev študije je vsekakor 

pristranski vzorec, ki ne dopušča posplošitev na populacijo 

vseh specializantov medicine v Sloveniji. 

V duhu prizadevanja za preventivo TDM smo oblikovali 

tudi nekatere predloge za izboljšanje delovnih pogojev specializantov 

(in njihovih sodelavcev), ki poleg sprememb v 

organizaciji specialističnega dela vključujejo tudi priporočila 

za preprečevanje trpinčenja na delovnem mestu, periodična 

izobraževanja, usmerjena v obravnavo TDM, in izobraževanje 

vodstvenega kadra o sodobnih principih vodenja in dela 

z ljudmi. Poseben pomen ima izobraževanje zdravnikov družinske 

medicine v zvezi s problematiko TDM, saj prizadeti 

najprej iščejo pomoč prav pri njih. Iz tega razloga ima lahko 

družinska medicina ključno vlogo pri oblikovanju protokolov 

za obravnavo TDM ter pri ustvarjanju strokovnih povezav s 

strokovnjaki, ki imajo izkušnje s tega področja. 

5 Zaključek 

Rezultati so sicer pristranski zaradi vzorčenja, vendar 

kažejo, da je trpinčenje na delovnem mestu med slovenskimi 

specializanti medicine vsaj enako, če ne celo bolj pogosto kot 

v poklicnih skupinah, o katerih so dostopni rezultati (Urdih 

Lazar in Stergar, 2009; Robnik in Milanovič, 2008; Pranjić, 

Maleš Bilić, Beganlić in Mustajbegović, 2006; Einarsen, Hoel, 

Zapf in Cooper, 2003; Bairy, 2007; Cheema, Ahmad, Giri, 

Kaliaperumal in Naqvi, 2005; Scott, Blanshard in Child, 2008; 

Quine, 2007; Agervold, 2007). Povezano je s prizadetostjo na 

področju telesnega, duševnega in socialnega blagostanja – torej 

z vsemi tremi dimenzijami definicije zdravja (Svetovna zdravstvena 

organizacija (WHO), 1946). Glede na razpoložljivo literaturo 

(Rus Makovec, 2003:108–117; Selič, 2009; Česen in sod., 

2009; Leymann, 1990; Einarsen, Hoel, Zapf in Cooper, 2003; 

Davenport, Schwartz in Elliot, 1999; Rosenstein in O’Daniel, 

2008; Leape in Fromson, 2006) je v obravnavi tovrstne zlorabe 

daleč najpomembnejša preventiva kompetentnega in nepristranskega 

vodstva, ki ima sodobno znanje s področja upravljanja 

človeških virov. Vsekakor si tematika zasluži nadaljnjo 

pozornost. 

Zahvala 

Predstavljena študija je del specialističnega dela Pogostnost 

pojava trpinčenja na delovnem mestu in povezava med trpinčenjem, 

bolniško odsotnostjo ter izbranimi simptomi pri specializantih 

medicine v Sloveniji, katerega izvedbo je z logistično 

podporo pri pripravi in distribuciji vprašalnika omogočila 

Zdravniška zbornica Slovenije. 

Pripravljeno v okviru raziskovalnega programa P3-0339 

ARRS. 

Literatura 

1. Agervold, M. (2007). Bullying at work: a discussion of definitions 

and prevalence, based on an empirical study. Scand J Psychol, 

48/2, str. 161–172. 

2. Bairy, K. L., Thirumalaikolundusubramanian, P., Sivagnanam, 

G., Saraswathi, S., Sachidananda, A., Shalini A. (2007). Bullying 

among trainee doctors in Southern India: a questionnaire study. J 

Postgrad Med, 53: str. 87–90. 

3. Brečko, D. (2006). Mobbing – psihoteror tekmovalne družbe. 

Industrijska demokracija, 12: str. 12–18. 

4. Carnero, M. A., Martinez, B. (2005). Economic and health consequences 

of the initial stage of mobbing: the Spanish case. XXX 

Simposio de analisis economico; 15.–17. december 2005; Murcia, 

Španija. 

5. Cheema, S., Ahmad, K., Giri, S. K., Kaliaperumal, V. K., Naqvi, S. 

A. (2005). Bullying of junior doctors prevails in Irish health system: 

a bitter reality. Ir Med J, 98/9: str. 274–275. 

6. Cvetko, A. (2003). Mobbing – posebna vrsta šikane v delovnih 

razmerjih. Podjetje in delo, 29/5: str. 895–906. 

7. Cvetko, A. (2006). Mobbing – psihično nasilje. Nasilje na delovnem 

mestu. Sanitas et labor, 5/1: str. 25–39. 

8. Česen, T., Damej-Pauko, M., Kečanović, B., Mordej, A., Pečnik, S., 

Posel, F., Urdih Lazar, T., Gantar, P., Čebašek-Travnik, Z., Germič, 

L., Dodič-Fikfak, M. (2009). Mobing, trpinčenje, šikaniranje: nekaj 

usmeritev za ohranjanje dostojanstva. Ljubljana: Pogum. 

9. Davenport, N., Schwartz, R. D., Elliot, G. P. (1999). Mobbing 

– emotional abuse in American workplace. Iowa: Civil Society 

Publishing. 

292


10. Einarsen, S., Hoel, H., Zapf, D., Cooper, L. C. (2003). The concept 

of bullying at work- the European tradition. V: Einarsen, S., Hoel, 

H., Zapf, D., Cooper, L. C.: Bullying and emotional abuse in the 

workplace – international perspectives and practice. London/ 

New York: Taylor and Francis, str. 6–11. 

11. Einarsen, S., Zapf, D. (2003). Individual antecedents od bullying. V: 

Einarsen, S., Hoel, H., Zapf, D., Cooper, L. C.: Bullying and emotional 

abuse in the workplace – international perspectives and 

practice. London/New York: Taylor and Francis, str. 168–215. 

12. Evropska agencija za varnost in zdravje pri delu. (2006). 

Ustrahovanje na delovnem mestu. Članek je bil dobljen 31. avgusta 

2007 na http://osha.europa.eu/publications/factsheets/23 

13. Keashly, L., Jagatic, K. (2003). US perspectives on workplace bullying. 

V: Einarsen, S., Hoel, H., Zapf, D., Cooper, L. C.: Bullying and 

emotional abuse in the workplace – international perspectives 

and practice. London/New York: Taylor and Francis, str. 50–51. 

14. Koić, E., Apostolovski, J. (2006). Mobing. Najčešća pitanja in odgovori. 

Udruga za pomoć i edukaciju žrtava mobbinga. Zagreb: 

Gradski ured za zdravstvo, rad i socijalnu zaštitu i branitelje. 

15. Leape, L. L., Fromson, J. A. (2006). Problem doctors: is there a system 

level solution. Ann Intern Med, 144: str. 107–115. 

16. Leymann, H. (1990). Mobbing and psychological terror at workplaces. 

Violence Vict, 5/2: str. 119–126. 

17. Leymann, H. (1996). The Mobbing Encylopaedia. Bullying; 

Whistleblowing. Članek je bil dobljen 31. avgusta 2007 na http:// 

www.leymann.se/english 

18. Metelko, M., Teržan, M., Žebovec, S. (2006). Stanje na področju 

preprečevanja nasilja in nadlegovanja na delovnem mestu v 

Sloveniji. Članek je dobljen 7. februarja 2009 na http://hwi.osha. 

europa.eu/topic_prevention_violence/slovenia/state_of_play.pdf/ 

sl_version/at_download/file. 

19. Pranjić, N., Maleš – Bilić L., Beganlić, A., Mustajbegović, J. (2006). 

Mobbing, stress, and work ability index among physicians in 

Bosnia and Herzegovina: survey study. Croat Med J, 47: str. 750– 

758. 

20. Quine, L. (2002). Workplace bullying in junior doctors: questionnaire 

survey. BMJ; 324: str. 878–879. 

21. Robnik, S., Milanovič, I. (2008). Trpinčenje na delovnem mestu. 

Rezultati raziskave Sindikata bančništva Slovenije in priporočila za 

delodajalce. Ljubljana: Sindikat bančništva Slovenije. 

22. Rosenstein, A. H., O’Daniel, M. (2008). A survey of the impact of 

disruptive behaviors and communication defects on patient safety. 

Jt Comm J Qual Patient Saf, 34: str. 464–471. 

23. Rus – Makovec, M. (2003). Zloraba moči in duševne motnje ter 

poti iz stiske. Ljubljana: Cankarjeva založba, str. 108–117. 

24. Scott, J., Blanshard, C., Child, S. (2008). Workplace bullying of 

junior doctors: cross-sectional questionnaire survey. N Z Med J, 

22/121: str. 10–14. 

25. Selič, P. (2009). Nasilje na delovnem mestu: opredelitev, 

razširjenost, odkrivanje, preiskovanje, obravnava in preprečevanje. 

V: Klemenc-Ketiš, Z., Zelko, E.: Nasilje v zdravstvu in novosti v 

preventivi – II. Zadravčevi dnevi; 11.–12. september 2009, Beltinci, 

Slovenija. Ljubljana: Združenje zdravnikov družinske medicine 

SZD. Družinska medicina 2009/7 Suppl 6: str. 39–59. 

26. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) Preambula ustave 

Svetovne zdravstvene organizacije (WHO). Mednarodna 

zdravstvena konferenca; 19.–22. junij 1946, New York. 

27. Tkalec, L. (2001). Šikaniranje. Teorija in praksa, 38/5: str. 908– 

926. 

28. Tkalec, L. (2006). Mobbing – psihoteror na delovnem mestu. 

Industrijska demokracija, 12: str. 6–12. 

29. Tuškej, M. (2007). Vloga kadrovskih služb pri obvladovanju 

mobbinga. Magistrska naloga, Ljubljana, Univerza v Ljubljani, 

Fakulteta za družbene vede. 

30. Urdih Lazar, T., Stergar, E. (2009). Razširjenost trpinčenja na delovnem 

mestu v Sloveniji. Glasnik Kliničnega inštituta za medicino 

dela, prometa in športa, 1: str. 11–15. 

31. Weber, A., Hörmann, G., Köllner, V. (2007). Mobbing – a work 

related risk factor of service – based society? Gesundheitswesen, 

69/5: str. 267–276. 

32. Zapf, D., Einarsen, S., Hoel, H., Vartia, M. (2003). Empirical finding 

on bullying in the workplace. V: Einarsen, S., Hoel, H., Zapf, 

D., Cooper, L.C.: Bullying and emotional abuse in the workplace 

– international perspectives and practice. London/New York: 

Taylor and Francis, str. 104–110. 

293


Mobbing of trainee doctors in Slovenia: prevalence and impact on 

their health in 2009 

Polona Selič, Ph.D in Psychology, Department of Family Medicine, Medical Faculty, 

Poljanski nasip 58, 1000 Ljubljana, Slovenia 

Ana Jakopin, M.D., Department of Family Medicine, Medical Faculty, 


Mobbing is common in educational and health sectors. It is especially common in workplaces in which work tasks are not clearly 

defined or are frequently changed. Research shows a high incidence of such behaviour among trainee doctors in various parts of the world. 

Mobbing affects health. There are several definitions of mobbing. For the purpose of this research, mobbing is defined as experiencing at 

least one of 45 Leymann`s (1990) forms of mobbing behaviour at least once a week over a period of at least six months. 

In order to assess the frequency of reported mobbing and the association between mobbing and chosen symptoms in Slovenian 

trainee doctors, in April 2009, all 1164 Slovene trainee doctors in aforementioned period were sent an adapted LIPT (Leymann Inventory 

of Psychological Terrorization) questionnaire, together with questions about gender, age, sick leave, working experience, educational 

status of the possible perpetrator and chosen symptoms. The respondents’ anonymity was assured. 

A 27% response rate was achieved. Six questionnaires were not valid, so a total of 312 questionnaires was analyzed (26.8% of the 

population was covered), 77.2% of respondents were female which is in accordance with the population structure of all Slovene trainee 

doctors in 2009. A total off 70.8% of trainee doctors reported being subjected to mobbing during training; 40.0% were still experiencing 

mobbing at the time of completing the questionnaire. The most common form of bullying behaviour were withholding important 

information, verbal aggression in relation to work assignments, work assignments far below his/her capacity, spreading rumours and 

work assignments far above his/her capacity. Trainee doctors who were still mobbed during the time of this research reported symptoms 

of illness more frequently than the remainder of the sample (p=


Nasilno ravnanje in čustva voznikov avtomobilov * 

Mitja Muršič ** 

Prispevek opisuje pestro čustvenost pri nasilnem ravnanju voznikov avtomobilov in opozori na širše družbene 

določilnice ter posledice »nasilnih čustvenih odzivov« v cestnem prometu ter njihov pomen za prometno varnost. Avtor 

zagovarja sistemsko zmanjševanje agresivnega in destruktivnega ravnanja voznikov, ki zahteva strukturno krepitev 

kulture medsebojnega spoštovanja na vseh prizoriščih vsakdanjega življenja. Ob tem se zavzema za s kriminološkega 

vidika bolj zaželeno družbo, ki bi bila socialno bolj vključujoča, povezovalna, pravičnejša in (zato) vsestransko varnejša. 

S socialnopsihološkega vidika izpostavlja specifične čustvene dejavnike tveganja za nasilno ravnanje in utemeljuje 

potrebo po »čustvenem opismenjevanju« voznikov. Z napredovanjem na razvojni liniji čustvene osveščenosti bi se 

vozniki avtomobilov predvsem bolje zavedali vzrokov, posledic in fenomenologije čustvenih odzivov v prometu. Tako bi 

čustva tudi lažje konstruktivno (nenasilno in varno) upravljali. Izbor vsebin in spretnosti, ki jih je treba usvojiti v procesu 

pridobivanja vozniškega dovoljenja, velja dopolniti z razvijanjem socialnih in čustvenih zmožnosti prihodnjih voznikov. 

Ključne besede: nasilje v prometu, čustva, vozniki avtomobilov, prometna varnost. 

UDK: 316.647.3 : 656.1 

1 Uvod in teoretično uokvirjanje 

Pogoj za celovito razumevanje (ne)kulture ravnanja ljudi 

v cestnem prometu je kriminološki premislek o prevladujočih 

kulturnih značilnostih sodobne družbe in o njeni strukturni 

ureditvi v pomenu specifične razporeditve virov in bremen 

(ter s tem statusa, moči in vpliva ljudi). Te lastnosti družbe pač 

pomembno prispevajo k oblikovanju značajskih struktur ljudi, 

vsakodnevnih življenjskih praks (na primer v prometu) in 

načina delovanja ljudi na teh običajnih (rutinskih) poteh. Sebe 

in svoj način življenja torej ustaljeno izražamo tudi na cestah, 1 

ki so med najbolj pomenljivimi prispodobami prepletenosti, 

zapletenosti in »morilske kvazinujnosti« 2 sodobnega časa. 

V utemeljevanje razmerja med širšimi značilnostmi družbe 

in ravnanjem ljudi (na primer za volanom) je smiselno vpeljati 

* 

Članek je nastal v okviru raziskave Dejavniki varnosti cestnega 

prometa v Republiki Sloveniji (Inštitut za kriminologijo pri Pravni 

fakulteti v Ljubljani, 2010). 

** 

Mitja Muršič, dr. znanosti s področja kriminologije, Inštitut za 

kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Poljanski nasip 2. 

1 

Da vozimo tako, kot živimo, sta na polovici prejšnjega stoletja pravilno 

zaključila že Tillman in Hobbs (1949) v študiji o voznikih, ki 

so nagnjeni k nesrečam (accident-prone drivers). 

2 

Glede na visoko stopnjo predvidljivosti obsega prometnih nesreč s 

smrtnim izidom o njih ne moremo prepričljivo govoriti kot o zgolj 

»nesrečnih slučajih«. V tem smislu so več kot nesreče. Jacoby jih 

razume kot del morilske »nujnosti«, ki je določena s specifično (in 

ne nujno!) strukturno ureditvijo družbenega (zlasti ekonomskega) 

življenja v interesu kapitalističnega kopičenja (Jakoby, 1981: 130). 

3 

Prim. Kanduč, 1999: 24. 

koncept »čustev«. Tako lahko pojasnimo, kako se (čustveno 

vplivne) kulturne in strukturne značilnosti družbe prevajajo 

v (čustveno obarvano) delovanje konkretnih posameznikov, 3 

pa tudi to, kako tako delovanje posameznika povratno vpliva 

na lastnosti družbenega konteksta (glej Barbalet, 2002: 287). 

Preučevanje čustev je nasploh med spoznavno najplodnejšimi 

in najobetavnejšimi področji za razreševanje nekaterih perečih 

problemov v sodobnem družboslovju (Šadl, 1999: 148). 

V načelu je vsako nasilno ravnanje v neposrednih medosebnih 

interakcijah del posameznikovega čustvenega odzivanja 

(glej Muršič, 2008: 200). Resnejše izrecno ukvarjanje 

s čustvi znotraj kriminologije srečamo šele pri predstavnikih 

fenomenoloških smeri (na primer Matza, 1964, Yochelson in 

Samenow, 1976, Katz, 1988), za naše teoretično izhodišče pa 

so pomembni tudi nekateri bolj sociološko usmerjeni avtorji, 

kot so De Haan in Loader (2002), Barbalet (2002) in Young 

(2003), ki ponujajo oporo stališču, da so (čustvene) težnje k 

nasilnemu ravnanju družbeno spodbujene in da imajo nasilni 

čustveni odzivi – poleg družbenih razlogov (»vzrokov«) – tudi 

družbene posledice (»učinke«). 

Raziskovanje čustvenosti nasilnega ravnanja (prim. Young, 

2003: 408) naj bi povezalo dve kriminološki dediščini – tisto, 

ki ponuja strukturni in kulturni zorni kot (na primer Merton, 

1968), in tisto, ki opozarja na energetsko nabito čustvenost 

nasilnega ravnanja (na primer Katz, 1988). Posameznikov 

posebni strukturni položaj (z vidika socialnega statusa, moči, 

295


vpliva) lahko spodbuja nastanek nekaterih (tveganih) čustev 

(glej Barbalet, 2002: 287), poleg tega pa ga tudi (problematična) 

sporočila referenčne kulture usmerjajo, kako naj kaj 

osmišlja, kaj naj visoko ceni (vrednoti) in kako naj se glede na 

to čustveno odziva. Tak strukturni in kulturni vpliv se naposled 

odrazi v pojavno pestri čustvenosti posameznikovega nasilnega 

ravnanja v najrazličnejših življenjskih situacijah. Tudi 

za volanom avtomobila. 

2 Oris problema 

V sodobnem hiper(avto)mobilnem svetu vse več ljudi vse 

več časa preživi za volanom. Vožnja z avtomobilom je morda 

celo najnevarnejša (socialna) dejavnost večine ljudi v sodobni 

civilizaciji (glej James, Nahl, 2000). Čeprav v Sloveniji v 

zadnjem času zaznavamo upadanje števila prometnih nesreč 

s hudimi in najhujšimi posledicami, 4 je človeška, materialna 

in družbena škoda od tega še zmeraj srhljiva in nedopustna. 

Ogroženost udeležencev v prometu je pri nas na splošno nesprejemljivo 

visoka (tudi primerjalno v EU). 5 

Med dejavniki (ne)varnosti cestnega prometa se na tem 

mestu omejujemo na ravnanja voznikov avtomobilov – zlasti 

v povezavi s čustvi, ki jih na cesti doživljajo. Človeka in njegovo 

ravnanje kaže nasploh šteti za »najpomembnejši dejavnik 

prometne varnosti« (Žlender, 2007: 22, Polič, 2007: 25). 

Spreminjanje vzorcev vedenja voznikov je verjetno največji 

(in najbolj smiseln) izziv prizadevanj za varnost na cestah. 

S stališča, da nekateri (strukturno in kulturno spodbujeni) 

neželeni čustveni odzivi voznikov predstavljajo pomemben 

dejavnik ne-varnosti na cestah, nas zanimajo predvsem »nasilni 

čustveni odzivi« voznikov avtomobilov. Merimo na tista 

(reaktivna) poniževalna, agresivna ali celo destruktivna ravnanja, 

s katerimi vozniki na nedopusten način izražajo čustva 6 

(antipatije) do drugih udeležencev v prometu – jim grozijo, jih 

žalijo, namerno ogrožajo ali poškodujejo ali celo ubijejo (prim. 

Deffenbacher, Richards and Lynch, 2004: 116). Na »kontinuumu« 

nasilnega vedenja (do izbranih »tarč«) lahko zvrstimo 

relativno milejša ravnanja voznikov, kot so na primer moteče 

kazanje sredinca ter druge nebesedne in besedne žaljivke, nestrpno 

dolgotrajno zvočno ali svetlobno signaliziranje, resnejša 

ravnanja, kot so na primer demonstrativno agresivno prehitevanje, 

divje speljevanje, tesno zasledovanje, vijuganje oziroma 

menjavanje pasov, objestno jemanje prednosti, nenadno nepotrebno 

zaviranje, počasna vožnja z namenom oviranja drugega 

vozila, namerno poškodovanje tujega vozila z lastnim vozilom, 

izrivanje drugega vozila s ceste, in pa najhujša škodoželjna ravnanja 

v smislu neposredne povzročitve težke telesne poškodbe 

ali smrti. Zanimajo nas torej ravnanja, ki jih v referenčni literaturi 

najpogosteje zajemata poimenovanji »agressive driving« 

(agresivna vožnja) in road rage (bes, gnev, »furor« 7 na cesti). 

Taka ravnanja ne ogrožajo samo tistih, ki so neposredne tarče, 

nastradajo lahko tudi drugi udeleženci cestnega prometa 

(vključno s sopotniki nasilnega voznika). 

Zdi se, da številni (sicer socialno prilagojeni) ljudje za volanom 

rutinsko uporabljajo problematična (vsaj ogrožajoča, če 

že ne bolj neposredno škodljiva) ravnanja na podlagi vzburjenih 

čustev (glej na primer Lajunen in Parker, 2001). Kaže, da 

splošna populacija jezo (in druga čustva, ki jih doživlja) v prometu 

verjetneje izrazi kot v drugih situacijah (glej na primer 

Chapman et al. 2000, Lawton in Nutter, 2002), kar je mogoče 

pojasnjevati s specifičnimi značilnostmi udeležbe v prometu v 

vlogi voznika (na primer večja anonimnost, nezmožnost neposrednega 

komuniciranja z drugimi udeleženci prometa, 8 

dojemanje avtomobila kot dovolj varnega prostora za nebrzdane 

čustvene odzive, neobičajna moč, možnost pobega). 

Nekateri avtorji pa dokazujejo, da se tisti, ki se pogosto 

vedejo nasilno tudi sicer v življenju, vendarle vpletajo v bistveno 

več resnejših agresivnih ali celo destruktivnih epizod 

tudi v prometu (v primerjavi s tistimi, ki nimajo izraženih 

agresivnih osebnostnih značilnosti) (Smith, Waterman, 

Ward, 2006: 397–400). K destruktivnemu vedenju bolj nagnjeni 

posamezniki naj bi – posebej v nejasnih okoliščinah 

– ravnanju drugih voznikov pogosteje pripisovali sovražne 

motive, medtem ko naj bi osebnostno bolj konstruktivni 

vozniki ravnanje drugih udeležencev v prometu pogosteje 

dojemali kot (nesrečni) slučaj ali kot upravičeno ravnanje 

4 

Vir: statistični podatki o varnosti v cestnem prometu na spletni 

strani Ministrstva za promet RS. 

5 

Vsakršen človeški krvni davek na cesti je nesprejemljiva osebna, 

družinska in družbena tragedija, v Sloveniji pa v manj kot petih letih 

dosegamo število 1000 smrtno ponesrečenih (najmanj v letu 2009 

– 171), kar je izrazito nad povprečjem EU, kjer je po številu mrtvih 

na milijon prebivalcev najvarnejša Nizozemska (vir: Eurostat). 

6 

Gre bodisi za (prolongirana) čustva oziroma razpoloženja, ki jih je 

voznik doživljal tudi pred samo vožnjo (in prispevajo k doživljanju 

njegovih interakcij z drugimi vozniki), bodisi za čustva, ki se porodijo 

šele med udeležbo v prometu. 

7 

Če z besedo bes označujemo afekt jeze (tj. zelo intenzivno jezo), 

lahko z besedo furor označimo afekt sovraštva (Milivojević, 2008: 

436). 

8 

Ta komunikacijska omejenost pomeni tudi oviranost pri poskusih 

opravičiti se (v primeru kakšne storjene napake pri vožnji), kar 

predstavlja pomembno tveganje z vidika možnosti nasilne eskalacije 

situacije. Z jasnim opravičilom oziroma izražanjem kesanja, 

obžalovanja bi se voznik namreč pokazal kot sočuten, samokritičen, 

moralen, kar je lahko v funkciji preprečevanja sovražnih odzivov 

drugih voznikov. 

296

Mitja Muršič: Nasilno ravnanje in čustva voznikov avtomobilov 

(glej Sharkin, 2004: 193). Dodatno empirično potrditev teze 

o splošni nagnjenosti k nasilju kot dejavniku tveganja predstavlja 

ugotovitev, da so v sovražna obračunavanja na cestah 

najpogosteje vpleteni mladi moški (s prestopniško zgodovino), 

zlasti tisti, ki v avtomobilu prevažajo orožje (Hemenway, 

Vriniotis, Miller, 2006: 691). 

Podatki nakazujejo, da obstaja tudi veliko prekrivanje 

med množicama povzročiteljev in žrtev nasilnega ravnanja 

na cestah – velik delež vpletenih se torej pojavlja v obeh vlogah 

(glej na primer Miller et al., 2002, Asbridge et al., 2003, 

Roberts in Indermaur, 2008), kar ni v skladu s popularno 

predstavo, da so pri tem pojavu viktimizirani sami nedolžni 

vozniki. Zdi se, kot da se vozniki, ki so nagnjeni k pripisovanju 

sovražnih namenov drugim voznikom, nekako najdejo in se 

čustveno angažirajo v nasilni interakciji (Roberts, Indermaur, 

2008: 760), v kateri je pogosto bolj od naključja odvisno, kateri 

od »srboritežev« bo naposled figuriral kot žrtev. Poleg tega 

kaže, da se povzročitelji in žrtve hujšega nasilnega ravnanja 

v prometu v pomembnem (večinskem) deležu rekrutirajo iz 

podobnih družbenih skupin 9 – nekatere tuje raziskave (glej 

Roberts, Indermaur, 2008: 759) ugotavljajo, da je največ žrtev 

in (hkrati) povzročiteljev med (tudi sicer prestopniškimi) 

mladimi moškimi iz nizkih slojev družbe (ki imajo nasploh 

težave z nadzorovanjem svojih čustev in ob zaznanih provokacijah 

postanejo nasilni) (prav tam). 

Nasilne interakcije v prometu se na splošno štejejo kot 

pomemben dejavnik prometnih nesreč (glej na primer Wells- 

Parker et. al., 2002). Tako žrtve kot povzročitelji nasilja na 

cesti (ne glede na to, ali so v obeh vlogah ali ne) so bolj verjetno 

vpleteni v prometne nesreče oziroma bolj izpostavljeni 

tovrstnemu tveganju (Mann et. al. 2007: 384). Taka statistika 

bi utegnila biti povezana tudi s splošnim (problematičnim) 

načinom vožnje teh ljudi (in ne samo z neposrednim tveganjem 

zaradi vpletenosti v medosebno nasilje na cesti) (glej 

prav tam: 390). 

V vsakem primeru lahko ugotovimo, da nesporna nevarnost 

in škodljivost nasilnega »razsajanja« na cestah nimata 

ustreznega odgovora v smislu sistematičnega in poglobljenega 

raziskovanja čustvenih razsežnosti tega razširjenega fenomena, 

ki bi omogočilo ustreznejše razumevanje in učinkovitejše 

preprečevanje pojava. 

9 

Ta pojav je na splošno (ne samo v povezavi s prometom) znan kot 

načelo homogamije (principle of homogamy) (Hindelang, Gottfredson, 

Garofalo, 1978). 

3 Raziskovalni primanjkljaj 

Dosedanje raziskovanje čustvenosti nasilja na cestah je 

razdrobljeno, sporadično in nasploh nezadostno razvito. 

Preučevanje vloge čustev v prometu se je donedavna osredotočalo 

predvsem na čustvo jeze (v povezavi z impulzivnostjo 

in agresijo) pa tudi na dejavnike čustvenega stresa 10 in na vpliv 

razpoloženj na vožnjo (glej Mesken, 2003). Redke raziskave so 

nasilje v prometu pojasnjevale (glej Kölbel, 2003: 923–935) še 

s čustvi frustriranosti zaradi najrazličnejših okoliščin v prometu. 

Frustriranost naj bi se – v kontekstu splošne čustvene 

vzburjenosti, ki domnevno spremlja vsako udeležbo v prometu 

– zlahka pretvorila v nasilno ravnanje. Raziskave so med 

čustvi izpostavljale kvečjemu še željo po nadzoru lastnega 

prostora in po visokem statusu med vozniki ter posledično 

teritorialno in statusno preobčutljivost za domnevno nespoštljivo 

ravnanje soudeležencev v prometu (prav tam). 

Po pregledu literature opažamo, da se vlogi čustev v prometu 

vendarle posveča vse več pozornosti, kar se zrcali v večjem 

številu raziskav, ki se specifično osredotočajo na določilnice 

in posledice čustev voznikov. V znanstveni literaturi se v 

zadnjem času čustvom na splošno (torej ne samo zgoraj omenjenim) 

priznava pomembna vloga pri ravnanju udeležencev 

v prometu, zlasti pri kompleksni in zahtevni dejavnosti vožnje 

avtomobila, ki zahteva ustrezno fizično in psihično stanje voznika. 

Po eni strani se raziskovalci (na primer Mesken, 2006: 

157) vprašujejo, kateri dejavniki izzivajo specifična čustva v 

prometu, po drugi strani pa jih seveda zanimajo učinki teh 

čustev oziroma njihov vpliv na ravnanje voznikov in na varnost 

v prometu. 

V sodobnem raziskovanju čustev je najbolj uveljavljeno 

razumevanje čustvenih procesov kot posledic posameznikovega 

vrednotenja oziroma ocenjevanja situacij (na primer 

Schachter, 1966). V duhu te (že od Stoikov navdahnjene) paradigme 

11 kaže tudi čustva voznikov avtomobilov razumeti 

predvsem kot odraz njihovega razumevanja in vrednotenja 

zaznanih situacij. Vzburjanje (specifičnih) čustev, ki jih posameznik 

doživlja v prometu, naj bi bilo torej odvisno od tega, 

kako stvari interpretira in koliko so mu pomembne (Lazarus, 

1991: 59, Milivojević, 1999: 15, Ben-Ze’ev, 2003: 155–156.) 

10 

Konceptualno nam je blizu Lazurusovo razumevanje stresa (kot posledice 

interakcije med dogodkom in posameznikovim procesom 

ocenjevanja dogodka), ki ga Polič (2007: 28) povzame na naslednji 

način: »Da bi bil neki dogodek ocenjen kot stresor, mora biti pomemben 

za posameznika in obstajati mora zaznano neskladje med 

zahtevami razmer in posameznikovimi viri za spoprijem z njimi.« 

11 

Vidnejši predstavniki tega danes prevladujočega pogleda na čustva 

(kot posledice evalvacije stimulusne situacije) so na primer Lazarus, 

Scherer, Charland, Izard, Solomon (po Prinz, 2003: 69–73). 

297


Nekateri (glej Mesken, 2006: 20) ocenjujejo, da je večina 

teoretičnih izpeljav omenjene paradigme (zlasti najpopularnejša 

appraisal theory – Lazarus) uporabna predvsem za 

pojasnjevanje nastajanja specifičnih čustev pri udeležencih 

cestnega prometa, manj pa za ugotavljanje specifičnih posledic 

teh čustev. Mesken (prav tam: 157) opozarja na appraisal 

tendency approach (Lerner and Keltner, 2000: 477), ki delno 

presega to omejitev: nastalo čustvo naj bi vplivalo na interpretacijo 

nadaljnjih dogodkov v skladu s specifičnim vrednotenjem, 

ki je sprožilo to čustvo. Milivojević (2008: 105) tak vpliv 

čustev omenja v okviru koncepta »protimičnega učinka« čustev, 

pri katerem se – v interesu posameznikove prilagoditve 

na pomembno dogajanje – vse funkcije človekovega psihičnega 

aparata ukvarjajo s prioritetno temo (na »za-čustvo-specifičen« 

način) (glej tudi Frijda, 1986). Za intenzivno čustveno 

stanje značilna ozka osredotočenost (na najpomembnejše) naj 

bi poleg tega ovirala celostno presojo situacije in povečevala 

verjetnost, da bo posameznik spregledal varnostno in socialno 

pomembne vidike resničnosti. Na primer v prometni 

situaciji lahko čustveno angažirani voznik povsem zanemari 

zahteve varne vožnje. Svoj glavni cilj (ki naj bi bil priti varno 

in pravočasno na zamišljeno destinacijo) utegne povsem 

podrediti uresničitvi težnje po nasilnem soočenju z drugimi 

udeleženci prometa. 

Za razpravo o vplivu oziroma posledicah čustev (na ravnanje 

voznikov) je znotraj omenjene interakcionistične paradigme 

razumevanja čustev relevanten tudi pojem »akcijska 

tendenca« (Frijda, 1986; Lazarus, 1991: 59), ki se nanaša na 

posameznikovo (prilagoditveno) težnjo, da bi storil nekaj 

specifičnega v zvezi s situacijo, na katero se odziva z nekim 

čustvom (na primer, da bi v afektu sovraštva nekoga kar ubil). 

Akcijsko tendenco v okviru teorije krožne emocionalne reakcije 

omenja tudi Milivojević (1999: 37) in opozarja, da se ta 

specifična težnja lahko bodisi impulzivno udejanji (po principu 

acting out) bodisi čaka na nadaljnjo obdelavo informacij v 

procesu bolj premišljenega ocenjevanja situacije in izbiranja 

načina vedenja. Impulzivno ravnanje v skladu z »za-čustvospecifično« 

težnjo je lahko seveda v izrazitem neskladju z 

merili ustreznega ravnanja v prometu. (Pa tudi ravnanje po 

premisleku ni nujno varnostno in socialno ustrezno.) 

V okoliščinah izrazitega pomanjkanja specifičnega raziskovanja 

učinkov različnih čustev na vedenje voznikov (na primer 

čustev sovraštva oziroma »sovražne destruktivnosti« voznikov 

avtomobilov) ne preseneča, da raziskave ugotavljajo otipljive 

povezave predvsem v razmerju med intenzivno jezo (besom) in 

agresivnim ravnanjem na cesti. 12 Konsistentno se ugotavlja (glej 

na primer Parker, Lajunen & Summala, 2002, Deffenbacher, 

12 

Seveda gre za kontingentne zveze, ne pa za avtomatske, nujne oziroma 

neizogibne povezave. 

White in Lynch, 2004, Dahlen in White, 2006) predvsem to, da 

se agresivni vozniki od neagresivnih razlikujejo po višji stopnji 

jeze. Podatki kažejo, da se voznikova nagnjenost k pogostemu 

doživljanju besa v prometu odraža v večji verjetnosti tako agresivnega 

vedenja na cesti kot tudi vpletenosti v prometne nesreče. 

Slednje je morda povezano tudi z empirično potrjenim 

dejstvom, da čustvo jeze pri voznikih prispeva k podcenjevanju 

tveganosti lastnega ravnanja oziroma situacije (lowered risk perception) 

(glej Mesken, 2006: 117). 

Zadnje odstavke lahko povežemo v ugotovitev, da so čustva 

po eni strani rezultat voznikovega specifičnega vrednotenja 

situacije, v kateri se nahaja, po drugi strani pa voznikova 

čustva (in razpoloženja) 13 očitno vplivajo na njegovo nadaljnje 

dojemanje in doživljanje prometne situacije, na njegove 

vedenjske težnje, izbiranje vedenja in dejansko ravnanje. 

Splošno uveljavljeno laično prepričanje je, da so prijetna 

čustva za volanom pozitivna za varnost na cesti, neprijetna čustva 

pa negativna. Dejstvo pa je, da vsako intenzivno čustvovanje 

(prijetno ali neprijetno) okupira pomemben del voznikovih 

psihičnih funkcij (na primer pozornost, zmožnost ocenjevanje 

tveganj, odzivnost oziroma reakcijski čas, načrtovanje akcij, izbiro 

ravnanja), kar nima nujno pozitivnih učinkov. Ob tem pa 

tudi posebne prednostne teme posameznih vrst čustev (ki se 

silijo v ospredje zavesti) pogosto niso v funkciji kompetentnega 

in ustreznega ravnanja v prometu. Na primer, pri zgoraj 

omenjenih afektih jeze in sovraštva voznik svoje razpoložljive 

vire v principu zoženo investira v ukvarjanje z »neustreznim« 

ali celo »zlobnim« drugim voznikom, morda pa tudi v (povračilno) 

pozunanjenje in (moralistično) sporočanje svojega doživljanja 

dotičnemu vozniku (in morebiti pričam) (glej Katz, 

1999: 66). Vozniki pogosto dajo prednost osebnemu obračunavanju 

pred interesom varne vožnje (glej Mesken, 2006: 70). 

Ob zavedanju, da lahko varnost ogrozijo tudi voznikova 

prijetna čustva, kaže obenem opozoriti, da pa »negativna 

valenca« oziroma neprijetnost voznikovega čustvovanja ne 

predstavlja vselej dejavnika tveganja za varnost na cesti, pogosto 

je ravno nasprotno – na primer čustvo zaskrbljenosti ali 

strahu v zvezi s prometno situacijo utegne voznika motivirati 

k večji previdnosti in pripravljenosti na hiter odziv v interesu 

večje varnosti. 

Čustva voznikov se v pretežni meri porajajo v njihovih 

interakcijah z drugimi udeleženci v prometu (Mesken, 2006: 

158), torej bolj »v zvezi z« ljudmi, ki jih srečujejo na cesti, in 

manj v zvezi z drugimi situacijskimi okoliščinami v prometu. 

Nas v tem prispevku posebej zanimajo »relacijska« čustva 

antipatije v medsebojnih interakcijah voznikov avtomobilov 

13 

Glej Schwartz in Clore (1983) – »Mood as Information model«. 

298


in nasilni odzivi (ter njihove očitajoče 14 sporočilne funkcije) 

na podlagi teh čustev. 

4 Čustveni dejavniki tveganja za nasilje za volanom 

V skladu z omenjeno referenčno tradicijo (kognitivnega) 

razumevanja čustev je nastanek nekega čustva odvisen od 

specifične vsebine ocenjevanja (osmišljanja in vrednotenja) 

zaznanih okoliščin oziroma konteksta. Čustva kaže v načelu 

razumeti kot posameznikov (različno ozaveščen) odziv na 

situacijo, ki se mu zdi – glede na njegove vrednote oziroma 

cilje – pomembna v pozitivnem (prijetnem) ali negativnem 

(neprijetnem) pomenu (prim. Lazarus, 1991). 

Po našem razumevanju »čustvenega konteksta« nasilnega 

vedenja (Muršič, 2008: 239–240) posameznik (na primer 

voznik) v skladu s svojimi referenčnimi merili oceni (ne nujno 

povsem zavestno), da neka situacija (na primer v prometu) 

nudi priložnost za uresničitev nečesa, kar mu je pomembno, 

oziroma da je v neki situaciji neka njegova vrednota ogrožena. 

Posamezniku se nasilno ravnanje zdi najbolj smiseln razpoložljivi 

način ščitenja oziroma uresničevanja vrednote. Njegova 

namera je vedno »pozitivna«, saj nasilno vedenje – kot sestavni 

(a ne-nujni) del čustvenega odziva – v sebi vedno nosi težnjo po 

prilagoditvi na aktualno situacijo. 15 Pogoj ustrezne prilagojenosti 

pa je, poleg gole učinkovitosti, seveda tudi socialna sprejemljivost 

vedenja, ki pri nasilju radikalno umanjka. Nasilno vedenje 

nad drugimi se tako, ironično, praviloma izteče v še večjo 

»nasilnikovo« čustveno in socialno neprilagojenost. 

S (socialno)psihološke perspektive lahko po teoriji (glej 

Muršič, 2008: 176–177) izpostavimo predvsem naslednje »potencialne 

dejavnike tveganja« za porajanje nasilnih čustvenih 

odzivov voznikov (prim. Milivojević, 1999): očitajoče pripisovanje 

odgovornosti za lastna neprijetna čustva drugim udeležencem 

v prometu; 16 voznikovo negativno etiketiranje ali celo 

dehumaniziranje drugih ljudi na cesti; reduciranje drugih na 

sredstvo ali oviro; voznikovo nezavedanje oziroma pomanjkljivo 

zavedanje lastnih čustev, vedenja in njegovih posledic; 17 

14 

Za nastanek (»očitajočega«) čustva je ključno pripisovanje odgovornosti 

(za neugoden potek oziroma izid situacije) drugemu (glej 

Frijda, 1986; Lazarus, 1991; Scherer, 2001). 

15 

Cilj vsakega čustvenega odziva je prilagoditev na pomembno (čustveno) 

neravnovesje, ki ga je povzročila subjektova specifična 

mentalna obdelava stimulusne situacije (Milivojević, 1999: 34). 

16 

Situacija, ko posameznik za svoja neprijetna čustva krivi druge, 

poveča tveganje za njegovo nasilno vedenje (Baumeister, Bushman, 

2003: 484). 

17 

Glej Milivijević, 1999: 63, 72. 

presežek ali primanjkljaj določenega čustva 18 pri vozniku (na 

primer višek sovraštva na račun pomanjkanja spoštovanja, 

sočutja, čustva krivde, adekvatnega sramu); kopičenje in seštevanje 

(nepredelanih oziroma neizraženih) čustev, 19 ki se 

lahko naposled izrazijo na eksploziven način; »infantilne« 

čustvene reakcije, ki so po svoji kvaliteti primitivne, zelo intenzivne 

in razpršene; 20 neustreznost v kateri koli fazi »krožne 

emocionalne reakcije« 21 (Milivojević) (zaznavanje situacije/ 

pripisovanje pomena situaciji/pripisovanje pomembnosti situaciji/telesno 

doživljanje/mišljenje in izbiranje vedenjskega odziva/akcija); 

kaotično oziroma nerazčlenjeno in neozaveščeno 

čustvovanje (aleksitimija); 22 nagnjenost k prenosu intenzivnih 

neprijetnih čustev na drugo (oziroma tretjo) osebo; nagnjenost 

k prezrtju lastnega prispevka v konfliktnih situacijah; dojemanje 

sebe kot izključne žrtve; 23 splošna nagnjenost k pripisovanju 

slabih in zlobnih motivov drugim; enačenje čustev in 

vedenja, 24 impulzivnost (acting out: med doživljanjem čustva 

in vedenjem ni vmesne faze premisleka); prepričanje, da ni 

mogoče hkrati misliti in doživljati intenzivnih čustev; zanemarjanje 

pomembnih vidikov realnosti (perspektive drugega, 

posledic); nasilju naklonjena stališča. 

Med posamičnimi čustvi so (tudi psihološke) raziskave v 

povezavi z agresivnim oziroma nasilnim vedenjem daleč najpogosteje 

izpostavljale jezo. Z (nasilnim) izražanjem jeze naj 

bi posameznik (voznik) skušal predvsem »zastrašiti« druge in 

jih s tem prisiliti, da se vedejo v skladu z njegovimi željami 

oziroma zahtevami (glej Baumeister, Bushman, 2003: 482). Z 

mislimi pri prometu lahko predpostavimo, da je za preprečevanje 

nasilnega eskaliranja konfliktnih situacij v prometu spoštljivo 

izražanje jeze (in drugih neprijetnih relacijskih čustev) 

zelo funkcionalno. 

Poleg čustva jeze lahko – na podlagi Milivojevićeve teorije 

čustev – izpostavimo nekatera čustva, ki naj bi v specifičnih 

kombinacijah z zgoraj navedenimi pogoji (»potencialnimi dejavniki 

tveganja«) povečala verjetnost za nasilno vedenje (v 

cestnem prometu). 

18 

Glej Milivojević, 1999: 161. 

19 

Glej Milivojević, 1999: 77–78. 

20 

Glej Milivojević, 1999: 84. 

21 

Prim. Moiso, 1984: 69–75. 

22 

Gre za »čustveno nepismenost«, ki ima doživljajsko, kognitivno, 

besedno in vedenjsko komponento (glej Milivojević, 1999: 189). 

23 

Seveda obstajajo situacije, ko je tako dojemanje povsem upravičeno 

oziroma skladno z dejstvi. 

24 

Gre za neupoštevanje dejstva, da se človeku ni treba nujno vesti na 

»za-čustvo-specifičen« način (na primer sovraštvo-uničenje) – vsa 

čustva lahko izrazimo na nenasilen način, imamo pa tudi možnost, 

da jih sploh ne izrazimo. 

299


Pri frustraciji gre za posameznikov čustveni odziv na neizpolnitev 

pričakovanj oziroma na oviranje aktualne pomembne 

želje s strani drugega (Milivojević, 1999: 263). Odziv naj bi 

bil odvisen od tega, kako (voznik) doživlja osebo, ki ga ovira 

(simpatija/antipatija). Posebno tvegana naj bi bila situacija, ko 

posameznik svojo željo (na primer priti hitro na cilj) pretvori 

v psevdopotrebo – iz »želim« v »moram!«. Takrat naj bi bil 

način izražanja frustracije in prizadevanja za uresničitev cilja 

bolj verjetno brezkompromisen. V ozadju tako imenovane infantilne 

frustracije naj bi bilo posameznikovo ne-razlikovanje 

med svojo željo in seboj kot osebo, ki pomeni, da posameznik 

vsako oviranje njegove želje s strani drugega doživlja na oseben 

način – kot izraz osebne antipatije (prav tam: 266). 

Dolgčas lahko razumemo kot posameznikov odziv na oceno, 

da v situaciji nima možnosti zadovoljiti nobene svoje pomembne 

želje (Milivojevič, 2008: 327). Dolgočasje je lahko (na primer 

v prometu) pomembna motivacijska spodbuda za angažiranje 

v (na primer nasilnih) ravnanjih, ki naj situacijo naredijo zanimivejšo 

oziroma preženejo dolgčas. Tvegano čustvo dolgčasa na 

cesti naj bi bilo (prav tako kot čustvo frustriranosti) povezano 

tudi z veliko količino časa, preživetega na cesti, oziroma s količino 

prevoženih kilometrov (Bone, Moven, 2006: 461). 

Pri jezi gre za čustveni odziv na oceno, da drugi (na primer 

udeleženec v prometu) neupravičeno ogroža/ovira neko 

posameznikovo vrednoto, izražanje jeze pa predstavlja zahtevo 

po spremembi vedenja (Milivojević, 1999: 319). Ko »jezni« 

posameznik v načelu ne razlikuje med osebo kot tako in njenim 

ravnanjem, naj bi namesto jeze (ki je po definiciji usmerjena 

na vedenje) izražal osebno zavračanje drugega udeleženca 

v prometu (prezir ali sovraštvo); prav tako pa naj bi si vsako 

jezo, ki jo nanj usmerijo drugi udeleženci v prometu, razlagal 

kot izraz prezira ali sovraštva. 

Prezira se oseba, ki se šteje kot slaba (manjvredna, nevredna), 

sovraži pa oseba, ki se ocenjuje kot zlobna (škodoželjna). 

Razlikovati kaže torej med agresivnostjo (tj. bolj ali manj 

socializiranim izražanjem jeze), destruktivnostjo (ki izhaja iz 

sovraštva) in poniževanjem (ki izhaja iz prezira) (prav tam: 

323). Najhujše nasilje (tudi v cestnem prometu) naj bi izhajalo 

iz čustva sovraštva (ki teži k maščevalnemu uničenju sovražnika), 

pa tudi na podlagi prezira se lahko razvije brutalno nasilje, 

s katerim skuša posameznik (voznik) drugega prisiliti, da 

prizna svojo nekompetentnost in inferiornost. 

Zavist se doživlja, ko posameznik oceni, da nekdo drug 

nezasluženo poseduje nekaj vrednega (na primer boljši avto, 

privlačno sopotnico), do česar ima sam enako ali večjo pravico. 

To čustvo temelji na posameznikovi želji, da ne bi bil v 

statusno inferiorni poziciji glede na drugega (prav tam: 382). 

V ozadju destruktivne (nasilno izražene) zavisti naj bi bila 

pogosto posameznikova zabloda, da mu drugi s statusnimi 

simboli, ki jih posedujejo, sporočajo, da ga prezirajo, ker je 

»zguba« (glej prav tam: 384). 

Čustvo strahu v medosebnih interakcijah v prometu posameznik 

doživlja, kadar ocenjuje, da je ogrožena njegova varnost 

in da se sam ne more ustrezno zoperstaviti grožnji (prim. 

prav tam: 447). Posameznik, ki se ustraši, lahko postane v prvi 

fazi tudi nasilen, preden se umakne iz ogrožajoče situacije. 

Če pa oceni, da se ne da umakniti in da nima moči, da bi se 

uprl viru ogrožanja, lahko začne doživljati paniko, povezano 

s kaotičnim vedenjem, ki je lahko tudi destruktivno oziroma 

nasilno (prav tam). Strah naj bi se izražal na bolj kompleksne 

načine, ko je posameznik razdvojen, ko se boji samo »en 

del njega«, »drugi del« pa ocenjuje, da je močnejši od vira 

grožnje, in reagira z jezo, besom, sovraštvom. Značilno naj bi 

bilo, da je vedenje na podlagi take kombinacije agresivnosti, 

destruktivnosti in strahu pretirano intenzivno. Maksimalna 

uporaba sile (nasilja) naj bi bila opravičena s predstavo »enega 

dela sebe« o lastni nemoči (prav tam: 454–455). 

Pri sovraštvu do sebe in preziru do sebe gre za posameznikovo 

doživljanje, da je zloben (samosovraštvo) ali slab (samoprezir) 

(prav tam: 419, 356). To se lahko po principu projekcije pretvori 

v sovraštvo oziroma prezir do drugih ali pa posameznik drugim 

pripiše, da ga sovražijo (oziroma prezirajo). V obeh primerih je 

tveganje za nasilno ravnanje (na primer v prometu) povečano. 

Sram posameznik doživlja v situaciji, ko ocenjuje, da je 

pred pomembnimi ljudmi izpadel osebnostno neustrezno. 

Osramočeni posameznik (na primer voznik) lahko nasilno 

obračuna z domnevnim krivcem (in morda še s pričami) njegove 

neustrezne samoprezentacije pred pomembnimi drugimi 

(glej prav tam: 514). Nasilno lahko reagirajo na primer »narcisoidni« 

vozniki, ki so nagnjeni k dramatičnim odzivom, ko 

je načeta njihova idealizirana predstava o sebi (glej prav tam: 

529) (na primer predstava o sebi kot neranljivem vozniku). 

Potencial za nasilno vedenje v cestnem prometu je tudi v 

čustvu »ponosa«, pri katerem gre (po Milivojevićevi definiciji) 

za posameznikovo oceno, da s svojimi ravnanjem ali svojimi 

lastnostmi (ali na primer odličnim avtomobilom) vzbuja odobravanje 

pri pomembnih drugih (prav tam: 526) (slednji so 

lahko fizično navzoči ali pa prisotni zgolj »v duhu«). Ko ponosnemu 

25 vozniku kdo na cesti kaže neodobravanje oziroma 

mu s svojim ravnanjem (na primer ignoriranjem, neupoštevanjem) 

oporeka superiornost, se lahko zelo občutljivo (poniževalno 

ali maščevalno) odzove. Ponosna oseba naj bi bila 

25 

Vozniki naj bi čustvo ponosa doživljali predvsem v povezavi z lastno 

zmožnostjo voziti hitro in hkrati varno (glej Levelt po Mesken 

2003: 36). 

300


posebej občutljiva, ko je prisoten nekdo tretji (na primer v 

njegovem avtomobilu), ki je zanj avtoriteta. Tisti, ki pogosto 

doživljajo ponos, so pretirano odvisni od mišljenja drugih, 

zato se pri njih kronično pojavlja problem »ranjenega ponosa« 

(prav tam: 533), ki povečuje verjetnost nasilnega odziva. 

V skupino »čustev statusne ali ‘narcisistične’ občutljivosti« 

voznikov lahko – poleg že omenjenih zavisti, sramu, ponosa 

– uvrstimo tudi užaljenost in kljubovanje. 

Užaljenost (glej Milivojević, 2008) je posameznikov čustveni 

odziv na oceno, da ga drugi s svojim ravnanjem (na 

primer v prometu) neupravičeno podcenjuje (ali sebe precenjuje). 

Če so prisotne še priče, se užaljenost lahko še stopnjuje, 

prav tako pa tudi težnja ubraniti svojo čast. Užaljeni posameznik 

se po navadi odzove z jezo, lahko pa tudi s prezirom 

ali celo sovraštvom, kar se lahko sprevrže v nasilno uničevalno 

igro moči. »Užaljivost« je lastnost tistih posameznikov, ki 

so (pre)pogosto užaljeni, ker so preveč občutljivi za to, kako se 

drugi vedejo do njih, poleg tega pa ravnanju drugih pogosto 

napačno pripišejo žaljivost. V ozadju užaljivosti naj bi bil po 

navadi problem v tem, da sebe premalo spoštujejo. 

Kljubovanje (prav tam) je čustvo, ki ga posameznik doživlja, 

kadar meni, da drugi z neko svojo zahtevo ali pričakovanjem izraža 

nespoštovanje do njega. Na to se odzove v smislu: »Kdo pa 

misliš, da sem jaz!?« ali: »Kdo pa misliš, da si ti!?« Prepogosto 

kljubujejo tisti (na primer vozniki), ki niso gotovi vase oziroma 

v svoj položaj in so pretirano odvisni od tega, kako se bodo 

do njih vedli drugi. V svoji preobčutljivosti drugim (na primer 

voznikom) pogosto napačno pripišejo, da so do njih nespoštljivi, 

pokroviteljski. Kljubovalni posamezniki so preveč odvisni 

od upiranja drugim. Kljubovalno upiranje se lahko v interakciji 

seveda stopnjuje do nasilja (na primer v prometnih situacijah). 

Nasilno ravnanje voznikov je lahko torej izraz različnih čustev, 

ne samo jeze (oziroma besa kot afekta jeze), kot neustrezno implicira 

sporna (in nekonsistentno uporabljana) sintagma road rage, 

ki se zdi zavajajoča, nezadostno operacionalizirana in poenostavljajoča 

(glej na primer Smith, Waterman, Ward: 2006: 400). 

5 Fenomenologija čustvenih odzivov 

Ob pristopih, ki čustva (voznikov) obravnavajo kot spremenljivke 

(odvisne, neodvisne, posredujoče), nas posebej 

zanimajo pristopi, ki se zavzemajo za (bolj fenomenološko) 

preučevanje čustva kot »živete izkušnje« (lived experience) (na 

primer Denzin, 1990: 109, Katz, 2002). 

Katz pri preučevanju porajanja čustvenih odzivov v različnih 

življenjskih kontekstih upošteva vsakokratno strukturo 

socialne interakcije (ki naj bi pogojevala specifična čustva), od 

katere so interakcijski partnerji odvisni (in ki jo tiho analizirajo) 

(Katz, 1999: 29). Med primeri iz sodobnega vsakdanjega 

življenja navaja situacijo vožnje z avtomobilom, ki jo označuje 

kot »neumen« način premikanja po javnem prostoru, saj naj 

bi izrazito omejevala izrazne zmožnosti 26 (zato neartikuliranih) 

voznikov in ustvarjala neskončno število dvoumnih oziroma 

nejasnih trenutkov (ter s tem omogočala, da vozniki projicirajo 

lastne vsebine – na primer ponižujočo situacijsko omejenost 

oziroma nezmožnost – v nedefinirano situacijo in v druge udeležence 

v prometu). Čustveni odzivi voznikov naj bi bili tako 

šablonsko grozni (agresivni, destruktivni, nasilni) prav zaradi 

strukture njihove medsebojne interakcije, ki jo vsiljuje situacija 

vožnje z avtomobilom (prav tam: 30). Sama situacija vožnje in 

srečevanja z drugimi vozniki naj bi izzivala agresivne čustvene 

odzive, bes, globoke zamere, sovražnost in maščevalnost. 27 Katz 

ugotavlja, da vozniki z nasilnimi odzivi v prometu po eni strani 

priznavajo, po drugi pa skušajo kompenzirati oziroma preseči 

ponižanje zaradi lastnega položaja v strukturi situacije vožnje, 

v kateri so razmeroma nemočni, ranljivi, nezmožni, izrazno 

omejeni, frustrirani, pogosto spregledani, neupoštevani, ogroženi 

in nespoštljivo, žaljivo, krivično, brezčutno, brezobzirno 

obravnavani od drugih voznikov (prav tam: 317). 

Čustveno vzburjeni voznik ima – po Katzu – praktični cilj, 

namreč odkriti način, kako priti iz situacije, v kateri se doživlja 

zatiranega in razvrednotenega (prav tam: 59). Pogosto se odzove 

dramatično, senzacionalistično, maščevalno, žaljivo, nasilno, 

drugega hoče naučiti lekcije, ga javno ponižati in razkrinkati kot 

nemoralnega (sebe pa povzdigniti) in mu »povzročiti« neprijetno 

občutenje; na ta način skuša transformirati lastna neprijetna 

čustva, opozarja Katz. 28 Druga stran se lahko odzove na podoben 

način, in krog se sklene. Voznika pa s tem nehote priznata 

(in se hkrati trudita zanikati), da sta njuni čustveni življenji (in 

situacijski identiteti) prepleteni oziroma da se ne moreta upreti 

čustvenemu vplivu drugega, subtilni invazivni odvisnosti od 

drugega. Tako priznanje naj bi – ironično – naposled prispevalo 

k pomiritvi njune prizadetosti. 29 (Glej Katz, 1999: 65, 69.) 

26 

Zmožnost izražanja lastnega razumevanja in namenov drugim voznikom 

je pri vožnji z avtomobilom resno oslabljena (Katz, 1999: 24). 

27 

Čustveni odzivi voznikov naj bi pogosto imeli vsebino razrednih 

družbenih dimenzij (nemalokrat ljudje na primer fantazirajo o tem, 

kako bi s trkom uničili avtomobil bogataša) (glej Katz, 1999: 40). 

28 

Zdaj ni nič več impotentna žrtev, ampak prijetno vznemirjen (in 

naposled običajno pomirjen) opazovalec lastne uprizoritve dramatične 

kreacije moralnega zmagovalca (glej Katz, 1999: 70). 

29 

Neprijetna čustva naj bi pogosto prenehala kontrolirati doživljanje 

voznika šele, ko voznik vidi, da mu uspeva oblikovati neprijetna 

čustva nasprotne strani; običajno pa naj bi se neprijetna čustva razpršila 

kmalu potem, ko se posameznik vrne v tok svojih drugih, 

siceršnjih življenjskih projektov (zlasti če ima v teh drugih kontekstih 

socialno pomembne in cenjene vloge) (glej Katz, 1999: 69). 

301


Vozniki naj bi bili posebej občutljivi, ker se z avtomobilom 

– kot ugotavlja Katz (prav tam: 33) – prepletejo v neločljivo 

celoto (to naj bi bil pogoj za učinkovito vožnjo): 30 identiteti 

voznika in avtomobila se prepleteta; voznik se senzualno zlije z 

avtomobilom in poljem, ki ga zaznava – dobimo humaniziran 

avtomobil in avtomobilizirano osebo. Voznik odnos drugih do 

njegovega avtomobila dojema kot odnos do njega samega, trdi 

Katz. Če se kdo vrine predenj oziroma mu odvzame prednost, 

to lahko doživi (glede na svojo avtomobilizirano identiteto) 

kot svojevrstno osebno amputiranost. Kakor koli, incidente v 

prometu naj bi voznik praviloma doživljal kot neprijetne motnje 

njegove tihe utelešene prepletenosti z avtomobilom in neposrednim 

okoljem (katero želi obraniti oziroma povrniti) (prav 

tam: 41). Vemo, da vozniki svoj avtomobil pogosto doživljajo 

podobno kot domačo dnevno sobo, kot varno zatočišče in 

morda kot estetsko popoln osebni prostor. Zato ne preseneča, 

da se na nespoštljiv 31 odnos do tega »svetega« prostora voznik 

pogosto odzove s čustvom užaljenosti, ker drugi vozniki njegov 

avtomobil dojemajo kot neosebno stvar, ne pa kot del njega. Ne 

gre za zamero, ker bi jih drug voznik s svojim ravnanjem žalil 

kot posameznike – problem je ravno v tem, da je bil drugi premalo 

oseben, indiferenten, ravnodušen (prav tam: 45). 

Vožnja z avtomobilom naj bi imela – poleg situacijskega pomena 

– vselej tudi pomene oziroma relevantnost za voznikovo 

življenje in njegovo identiteto onkraj trenutne situacije. Ti presežni 

pomeni situacije (ki drugim voznikom običajno ne morejo 

biti poznani) 32 naj bi bili močno vplivne čustvene spodbude 

(prav tam: 33). Določeno frustrirajočo ali konfliktno situacijo 

lahko voznik na primer dojame kot hudo grožnjo kakšnemu 

svojemu pomembnemu projektu ali svoji (morda grandiozni) 

predstavi o samem sebi (na primer kot izjemno iznajdljivem 

vozniku) ali pa kot ogrožanje njegove privatne lastnine oziroma 

posvečenega, popolnega prostora (in morda edinega, doslej 

vselej varnega zatočišča). Mogoči so – trdi Katz – tudi primeri, 

ko prizadeti posameznik v določeni prometni situaciji impulzivno 

zaključi, da mu je bila odvzeta zadnja bilka za spoštovanja 

vredno članstvo v družbi. 33 (Glej Katz, 1999: 37–47, 325.) 

Vožnja z avtomobilom ima – ob instrumentalno-racionalnih 

motivih – tudi globljo čustvenosimbolično motivacijo 

oziroma funkcije, kot so samoizražanje, statusno pozicioniranje, 

doživljanje moči, nadzora, superiornosti, svobode 

(glej na primer Steg, Vlek, Slotegraff, 152–153). Lahko si 

predstavljamo, da v neugodnih strukturnih okoliščinah siceršnjega 

vsakdana voznikom avtomobil in vožnja pogosto 

pomenita enega redkih prostorov avtonomije in možnosti samopotrjevanja 

(v globalizirani kulturi, kjer so najrazličnejše 

samopotrditve oziroma »dosežki« imperativ in merilo posameznikove 

vrednosti). Te dobrine so nemalokrat pripravljeni 

braniti tudi z nasiljem, ko ocenijo, da jih drugi zavestno in 

namerno ogroža oziroma nespoštljivo obravnava (zlasti ko v 

takem ravnanju kljub njihovim signalom vztraja in še stopnjuje 

agresivnost). 

Iz fenomenološkega zornega kota lažje razumemo, da je 

nasilni čustveni odziv domala vselej razpoložljiva, zapeljiva 

in instantna praktična alternativa samoobvladanemu in samokritičnemu 

reflektiranju različnih vidikov in implikacij 

konfliktnih situacij v prometu (slednje bi verjetno bistveno 

zmanjšalo število prometnih nesreč). Čustveni odzivi voznikov 

so očitno odvisni od njihovih interpretacij situacij, v 

katerih se znajdejo. Gre za bolj ali manj ozaveščene odzive na 

to, kaj neka situacija subjektivno pomeni v aktualnem trenutku 

in kako je povezana z voznikovim življenjem. Katz nam 

sugerira (1999: 6), da torej ne gre samo za to, kar se dogaja 

»tukaj in zdaj«, temveč tudi za to, kakšno zvezo ima to s »tam 

in takrat« (s siceršnjim življenjem, osebnimi vrednotami, pomembnimi 

projekti in odnosi). 

Katz je opozoril na napore voznikov, da izkoristijo vsa razpoložljiva 

izrazna sredstva za potrebe svojega (moralističnega 

projekta) obračunavanja z drugimi vozniki. Na vsak (tudi ekscesen) 

način hočejo doseči, da bi jih drugi slišal, videl, upošteval, 

priznal, da obstajajo (prav tam: 28–28). Kazanje sredinca 

je paradigmatska metafora voznikovega besa oziroma gneva. 

S to gesto (invazivne simbolične falične penetracije v svet drugega) 

voznik učinkovito in najhitreje povzame poanto svojega 

sporočila (prav tam: 62–63). 

Pomembna spodbuda za besen odziv naj bi bila kombinacija 

ogrožajočega ravnanja drugega voznika in njegovo ignorantsko 

nadaljevanje vožnje (brez opravičila), kot da se ni nič 

zgodilo. Ironija je v tem, da se besni voznik z divjim odzivom 

pogosto spravi v veliko bolj tvegano situacijo od originalne situacije, 

na katero se je odzval (prav tam: 22). Med pomembni- 

30 

Prepletenost s predmeti (in svojevrstna samopozaba) je nujni pogoj 

za kompetentno uporabljanje teh predmetov, na primer avtomobil 

mora postati voznikova naravna koža (Katz, 1999: 41, 42). 

31 

Seveda je težko predvideti, katera ravnanja bo voznik zanesljivo 

(ali sploh) dojel kot nespoštljiva, obstajajo namreč individualne 

razlike v merilih, občutljivosti (v odvisnosti od psihološkega referentnega 

okvirja posameznika). 

32 

Včasih se tega transcendentnega pomena (in pomembnosti) situacije 

posameznik niti sam ne zaveda (glej Katz, 1999: 5, 37). 

33 

V prometu je posebej izrazito vidno, kako hitro in zlahka lahko posameznik 

minorne spremembe svojega položaja v interakciji doživi 

kot nosilke najsplošnejše pomembnosti za njegovo celotno življenje, 

sporočila drugega, s katerim pride v konflikt, pa razume kot življenje, 

sporočila drugega, s katerim pride v konflikt, pa razume kot 

generalizirane izjave absolutnega prezira oziroma nespoštovanja. Z 

nasilnim odzivom naj bi se tako boril tudi proti priznanju nečesa 

groznega o sebi (in lastni vrednosti). (Glej Katz, 1999: 326, 331.) 

302


mi dejavniki za nastanek nasilnih čustvenih odzivov voznikov 

Katz izpostavlja tudi »percepcijo asimetričnega zavedanja«, 

ko voznik ugotavlja, da je sam bistveno bolj pozoren in kompetenten 

voznik od številnih drugih, ki pa ne cenijo njegove 

vljudne pripravljenosti na prilagajanje njihovi omejenosti in 

neustreznosti (prav tam: 29). Mera tolerance je – v kontekstu 

frustirajoče jalovosti lastne superiornosti – lahko hitro polna, 

odziv pa buren. Katz (prav tam: 20) omenja še »rutinsko 

produkcijo nejevere« (v zvezi z ravnanjem drugih) in značilne 

fraze: »Pa ne morem verjeti!« ali: »Pa saj to ni res!«, »Pa kako 

lahko človek naredi kaj takega!?!!« Presenetljivo je, da vozniki 

prav te fraze ponavljajo dan za dnem in se nikoli ne nehajo 

čuditi oziroma kazati osuplosti. Ogorčeni vozniki se ob tem 

vedejo kot laični sociologi in – da bi osmislili ravnanje drugih 

voznikov – uporabljajo razne demografske variable, stereotipne 

in posplošujoče negativne karakterizacije (tipiziranje, etiketiranje). 

34 Da bi ujeli čim več podrobnosti, informacij o drugem 

(tip avtomobila, grb na registrski tablici, voznikov obraz, 

obleka ...), se poslužujejo tudi kočljivih, agresivnih, tveganih 

manevrov (prav tam: 52, 59). 

S pravkar predstavljene fenomenološke perspektive je 

agresivno (ali celo destruktivno) obračunavanje voznikov na 

cesti oblika socialne interakcije, nasilno ravnanje pa svojevrsten 

pragmatični, pripovedni 35 projekt in pomenljivo 36 sredstvo 

za dosego želenega (na primer ubranitve časti). Voznik 

reaktivno skonstruira dramo in specifično moralno filozofijo, 

ki naj bi (po možnosti pred pričami!) 37 legitimirala njegovo 

»nasilno« ravnanje v razmerju do (neustreznega, slabega ali 

zlobnega) drugega voznika. To naj bi omogočilo tranformativni 

proces – od porajanja neprijetnih čustev antipatije (znak 

neadaptiranosti na ravnanje drugega voznika) do njihovega 

»ugašanja« (znak ponovne vzpostavitve skladnosti med seboj 

in okoljem) (prim. Milivojević, 1999: 34). 

34 

Katz (prav tam: 52) opisuje mentalne akrobacije, ki si jih razburjeni 

vozniki privoščijo v procesu presojanja situacije, ko delajo 

vrtoglave skoke od posameznih stvari, ki jih opazijo pri drugem 

vozniku, k sociološko formuliranim razlagam splošnih patologij 

v družbi. Njegovi očitki so naposled usmerjeni k vsem slabim ali 

zlobnim voznikom na svetu oziroma k vsem ljudem »tega tipa«. 

To naj bi mu omogočalo, da v polni meri razvije in izrazi svoj bes 

oziroma gnev. 

35 

Nasilno vedenje naj bi govorilo (čustveno nasičeno) zgodbo o medosebni 

interakciji (glej Katz, 1999: 47). 

36 

Nasilje ima koherenten, zgovoren interakcijski pomen, ki se ga da 

razumeti (Katz, 20002: 260). 

37 

Pogosto poskuša pritegniti priče in uprizoriti herojsko dramo obče 

pomembnosti pred univerzalnim občestvom (Katz, 1999: 48). 

6 Družbeni dejavniki nasilnih čustvenih odzivov 

Že v uvodu smo opozorili na širši družbeni kontekst nasilnih 

ravnanj na podlagi čustev v cestnem prometu. Sodobni 

globalizirani »duh časa« strukturno in kulturno izziva tvegana 

čustva ter spodbuja nasilno pozunanjenje čustev nasploh 

(torej ne samo v prometu). Večina ljudi je postavljena v neugoden, 

negotov, čustveno nespodbuden strukturni položaj, 

mnogi od teh pa so prikrajšani celo za najbolj elementarne, 

bistvene vire za golo preživetje. Young (2003: 408) opozarja, 

da je danes večina ljudi bodisi strukturno izključena bodisi 

frustrirajoče in nestabilno strukturno vključena. Z drugimi 

besedami, malokdo je zaščiten pred ekonomskimi, ontološkimi, 

identitetnimi in drugimi negotovostmi ter pred zahtevami 

vsakodnevnega odrekanja, žrtvovanja in samoomejevanja. 

Praktično nihče pa ni izključen iz nabora naslovnikov zapeljivih 

sporočil globalizirane kulture, ki slikajo »itak ultimativni« 

način življenja (domnevno vsem dosegljiv). Najbolj problematična 

– z vidika tveganja za razvoj nasilnih čustvenih odzivov 

– naj bi bila ravno kombinacija posameznikove kulturne 

integriranosti in njegovega neugodnega oziroma nezadovoljujočega 

strukturnega položaja (glej prav tam 389– 408). 

Čustvena netiva nespoštljivega obravnavanja soljudi (na 

primer v cestnem prometu) so torej neločljivo povezana z 

ustaljenim delovanjem oziroma ureditvijo družbe, ki ljudem 

določa neustrezne objektivne pogoje vsakdanjega življenja 

in jih nepretrgoma nagovarja s problematičnimi, perfidnimi 

ideološkopropagandnimi sporočili. Med slednjimi je tudi ekstremno 

pogojevanje posameznikove vrednosti s socialnim 

oziroma družbenim statusom, kot ga dosega po merilih prevladujoče 

globalizirane kulture (glej Muršič, 2008: 204–205). 

Vsakodnevno življenje je danes za večino ljudi čustveno 

izrazito obremenjujoče in demoralizirajoče, morda zlasti zato, 

ker so pogoji in načini življenja ljudi bistveno heteronomno 

določeni, kar pomeni, da je praktično nemogoče uresničevati 

kulturno posredovane aspiracije, še manj pa živeti življenje po 

svoji (avtonomno prikrojeni) meri. Kanduč opozarja (2007: 

413), da je – z vidika progresivnega dela postmoderne kulture 

– ključno moralno načelo prav posameznikova pravica do 

avtonomnega določanja lastne eksistence. Ravno v tem smislu 

pa je večina ljudi dandanes najbolj prikrajšana (na številnih 

ključnih prizoriščih vsakdanjega življenja). Take okoliščine so 

vse prej kot spodbuda ljudem, da bi sebe in druge spoštljivo, 

nenasilno obravnavali kot subjekte človekovih pravic – torej 

zares kot ljudi. 

Med ključnimi rutinskimi življenjskimi stresorji sodobnega 

človeka lahko (v maniri kritične kriminologije) za primer 

izpostavimo »heteronomno delo«, ki se kot upoštevanja 

303


vreden dejavnik pojavlja tudi v empiričnih študijah o nasilju 

na cestah. Na primer Hoggan in Dollard (2007) sta ugotovila, 

da tisti, ki se – glede na vloženi trud – doživljajo prikrajšani 

na delovnem mestu (na primer zaradi prenizkega statusa, 

slabe plače ali prekarnosti/brezperspektivnosti zaposlitve), 

pogosteje doživljajo intenzivno jezo med vožnjo (prav tam: 

1286). Med dejavniki tveganja za razvoj pogoste in intenzivne 

jeze (ter drugih neprijetnih čustev voznikov) pa je treba – poleg 

navedenega nezadovoljstva na delovnem mestu – seveda 

omeniti tudi brezposelnost in nasploh ekonomske pritiske v 

sodobni družbi (glej na primer Novaco, 1993). 

7 Zaključek 

Pogoj za sistemsko zmanjševanje in učinkovito preprečevanje 

medosebnega nasilja so po navadi radikalne ter obsežne 

strukturno-kulturne družbene spremembe (Fattah, 2003: 

780). V interesu zmanjševanja nasilnega ravnanja voznikov 

avtomobilov je zato smiselno kriminološko raziskovati predvsem 

družbene makrookoliščine, ki izzivajo tvegane čustvene 

odzive v cestnem prometu. Stremeti kaže k takim (socialno 

pravičnejšim, povezovalnim, vključujočim) značilnostim globalizirane 

družbe, ki bodo – med drugim – spodbujale drugačno 

kulturo ravnanja na cestah (ali na primer na parkiriščih, 

kjer pogosto prihaja do nekultiviranih načinov soočanja s 

konflikti v zvezi s parkirnim prostorom). 

Družbeno ustaljeno in splošno razširjeno zaželeno ravnanje 

na cestah je verjetno pričakovati le v kontekstu siceršnjih 

dosledno spoštljivih, empatičnih in solidarnih odnosov med 

ljudmi v zasebnih in javnih sferah. Aktualne značilnosti sodobne 

družbe takim odnosom žal niso naklonjene. V družbah, 

kjer so nasilni odnosi med ljudmi nekaj vsakdanjega (sistemsko 

pogojenega), pa pravzaprav ne gre pričakovati občutnejšega 

zmanjšanja nasilnega ravnanja ljudi (glej Elias, 2001: 380, 294). 

Kljub vsemu naj bi si vsakdo sam prizadeval za razvijanje 

take lastne omikanosti, ki bo lahko vztrajala tudi v takih 

objektivnih družbenih okoliščinah, ki niso v prid spoštljivim 

odnosom med ljudmi. Z zadostno mero ozaveščenosti se da 

– razmeroma neodvisno od objektivnega zunanjega konteksta 

– narediti razvojni korak v smeri večje civiliziranosti lastnega 

čustvenega odzivanja oziroma razvijanja lastnih zmožnosti 

za nenasilno ravnanje. S tem lahko nezanemarljivo povečamo 

verjetnost, da tudi družba kot celota stori strukturni in 

kulturni civilizacijski premik (k »emocionalni pismenosti« 

– Steiner, 2007). 

Elias (prav tam) sicer predpostavlja drugačno zaporedje: 

spremenjeno (manj nasilno) čustveno odzivanje ljudi naj bi 

bilo posledica spremenjenih strukturnih značilnosti družbe. 

Mi pa opozarjamo na »možnost, da posameznik tudi v neugodnih 

družbenih pogojih proaktivno poskuša živeti in zagovarjati 

tako nenasilno kulturo (čustvenega odzivanja), ki lahko 

prispeva k drugačni strukturi in prevladujoči kulturi družbe«. 

(Muršič, 2008: 214). Tako ozaveščeno delovanje posameznika 

(na primer na cesti) predpostavlja (poleg moralne) tudi »čustveno 

refleksivnost« in »čustveno samodoločenost«, torej 

posameznikovo ozaveščenost in avtonomnost (tj. relativno neodvisnost 

od nespodbudnih zunanjih pogojev) v razmerju do 

lastnih čustev oziroma čustvenih odzivov (prav tam: 222). 

V (posrednem) prizadevanju za varnost in drugačno 

kulturo na cestah se je torej smiselno osredotočiti tako na zagotavljanje 

strukturnih (družbenih) možnosti kot tudi čisto 

osebnih zmožnosti za ustaljeno prakticiranje alternativne kulture 

medsebojnega občevanja. Merimo na tako splošno kulturo, 

ki bi – z afirmiranjem ideje o pravici vsakega človeka do 

spoštljivega obravnavanja – omejevala razvoj tveganih čustev 

medsebojne antipatije (zlasti prezira in sovraštva), oziroma če 

smo bolj realni, vsaj nasilno izražanje takih čustev. Tako kulturo 

kaže krepiti na vseh ravneh pedagoških, 38 andragoških in 

medijsko ozaveščevalnih 39 procesov. Posebej seveda v okviru 

usposabljanja prihodnjih voznikov avtomobilov, ki naj bi zajemalo 

razvijanje socialnih in čustvenih kompetenc, vključno 

z zmožnostjo predvidevanja in ustreznega interpretiranja 

ravnanja drugih udeležencev prometa (Mesken, 2006: 129) ter 

ustreznega čustvenega odzivanja na njihova ravnanja. 

Literatura: 

1. Asbridge, M., Smart, R. G., Mann, R. E. (2003). The “homogamy” 

of road rage: Understanding the relationship between victimisation 

and offending among aggressive and violent motorists. Violence 

and Victims, 18, str. 517–531. 

2. Barbalet, J. M. (2002). Moral indignation, class inequality and 

justice: An exploration and revision of Ranulf. Theoretical 

Criminology, 6(3), str. 279–297. 

3. Baumeister, R. F., Bushman, B. (2003). Emotions and Agressiveness. 

V: Heitmeyer, W., Hagan, J. (ur.), International Handbook of 

Violence Research. Kluver Academic Publishers, Dordrecht/ 

Boston/London, str. 479–493. 

4. Ben-Ze’ev, A. (2003). The Logic of Emotions. V: Hatzimoysis, A. 

(ur.), Philosophy and the Emotions. Cambridge University Press, 

Cambridge, str. 147–162. 

5. Bone, S. A., Mowen, J. C. (2006). Identifying the traits of aggresive 

and distracted drivers: a hierarchical trait model approach. Journal 

of Consumer Behaviour 5, str. 454–464. 

6. Chapman, P., Evans, J., Crundall, D., Underwood, G. (2000). 

Anger and aggression in driving and nondriving contexts. V: 

Proceedings of the International Conference on Traffic and 

Transport Psychology, Berne, Switzerland, 4-7 september 2000. 

38 

Glej Zabukovec, 2007. 

39 

Glej Divjak, 2007. 

304


7. Dahlen, E. R., White, R .P. (2006). The Big Five factors, sensation 

seeking, and driving anger in the prediction of unsafe driving. 

Personality and Individual Differences 41, str. 903–915. 

8. De Haan, W., Loader, I. (2002). On the emotions of crime, punishment 

and social control. Theoretical Criminology, 6(3), str. 

243–253. 

9. Deffenbacher, J. L., White, G. S., Lynch, R. S. (2004). Evaluation 

of two new scales assessing driving anger: The Driving Anger 

Expression Inventory and the Driver’s Angry Thoughts 

Questionnaire. Journal of Pyschopathology and Behavioural 

Assessment, 26(2), str. 87–99. 

10. Deffenbacher, J. L., Richards, T. L., & Lynch, R. S. (2004). 

Anger, aggression, and risky behavior in high anger drivers. V: 

J. P. Morgan (ur.), Focus on aggression research. Hauppage, 

Nova Science Publishers, New York. 

11. Denzin, N. K. (1990). On Understanding Emotion: The 

Interpretive-Cultural Agenda. V: Kemper. T. (ur.), Research agendas 

in the sociology of emotions. State University Press, Albany, 

str. 85–115. 

12. Divjak, M. (2007). Medijske kampanje. V: Zabukovec, V. (ur.), 

Psihološki vidiki preventivnih dejavnosti v prometu. Filozofska 

fakulteta, Ljubljana, str. 81–128. 

13. Elias. N. (2001). O procesu civiliziranja – Drugi zvezek: 

Spremembe v družbi. Osnutek teorije civiliziranja. *cf., Ljubljana. 

14. Fattah, E. A. (2003). Violence against the Socially Expendable. 

V: Heitmeyer, W., Hagan, J. (ur.), International Handbook of 

Violence Research. Kluver Academic Publishers, Dordrecht/ 

Boston/London, str. 767–784. 

15. Frijda, N. (1986). The Emotions. Cambridge University Press, 

Cambridge. 

16. Hemenway, D., Vriniotis, M., Miller, M. (2006). Is an armed society 

a polite society? Guns and road rage. Accident Analysis and 

Prevention, 38, str. 687–695. 

17. Hindelang, M., Gottfredson, M., Garofalo, J. (1978). Victims of 

personal crime: An empirical foundation for a theory of personal 

victimization. MA: Ballinger, Cambridge. 

18. Hoggan, B. L., Dollard, M. F. (2007). Effort–reward imbalance at 

work and driving anger in an Australian community sample: Is 

there a link between work stress and road rage? Accident Analysis 

and Prevention, 39, str. 1286–1295. 

19. Jacoby, R. (1981). Družbena amnezija: Kritika sodobne psihilogije 

od Adlerja do Lainga. Cankarjeva založba, Ljubljana. 

20. James, L., Nahl, N., 2000. Road Rage and Aggressive Driving. 

Prometheus, Amherst, New York. 

21. Kanduč, Z. (1999). Kriminologija: (Stran)poti vede o (stran) 

poteh. Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, 

Ljubljana. 

22. Kanduč, Z. (2007). Logika sprememb in razvojne težnje 

(ne)formalnih nadzorstvenih mehanizmov (v postmodernem 

družbenem kontekstu). Inštitut za kriminologijo pri Pravni 

fakulteti, Ljubljana. 

23. Katz, J. (1988). Seductions of Crime: Moral and Sensual 

Attractions in Doing Evil. Basic Books, New York. 

24. Katz, J. (1999). How Emotions Work. University of Chicago Press, 

Chicago. 

25. Katz, J. (2002). Social ontology and research strategy. Theoretical 

Criminology, 6(3), str. 255–278. 

26. Kölbel, R. (2003). Violence on the Roads. V: Heitmeyer, W., Hagan, 

J. (ur.), International Handbook of Violence Research. Kluver 

Academic Publishers, Dordrecht/Boston/London, str. 923–936. 

27. Lajunen, T., Parker, D. (2001). Are aggressive people aggressive 

drivers? A study of the relationship between self-reported general 

aggressiveness, driver anger and aggressive driving. Accident 

Analysis and Prevention, 33, str. 243–255. 

28. Lawton, R., Nutter, A. (2002). A comparison of reported levels and 

expression of anger in everyday and driving situations. British 

journal of psychology, 93, str. 407–423. 

29. Lazarus, R. S. (1991). Emotion and Adaptation. Oxford University 

Press, New York. 

30. Lupton, D. (2002). Road rage: drivers’ understandings and experiences. 

Journal of Sociology 38, str. 275–290. 

31. Mann, R. E., Zhao, J., Stoduto, G., Adlaf, E., Smart, R. G., Donovan, 

J. E. (2007). Road Rage and Collision Involvement. American 

Journal of Health Behavior, 31(4), str. 384–391. 

32. Matza, D. (1964). Delinquency and Drift. John Wiley, New York. 

33. Mesken, J. (2003). The role of emotions and moods in traffic. 

SWOV Institute for Road Safety Research, The Netherlands, 

Leidschendam. 

34. Mesken, J. (2006). Determinants and consequences of drivers’ e 

motions. Disertation. SWOV Institute for Road Safety Research, 

The Netherlands, Leidschendam. 

35. Merton, R. K. (1968) Social Theory and Social Structure. The 

Free Press, New York. 

36. Milivojević, Z. (1999). Emocije: psihoterapija i razumevanje 

emocija. Prometej, Novi Sad. 

37. Milivojević, Z. (2008). Emocije: razumevanje čustev v psihoterapiji. 

Psihopolis institut, Novi Sad. 

38. Miller, M., Azrael, D., Hemenway, D., Solop, F. I. (2002). Road 

rage in Arizona: armed and dangerous? Accident Analysis and 

Prevention 34, str. 807–814. 

39. Muršič, M. (2008). Strukturne kontingence emocionalne fenomenologije 

medosebne nasilnosti. Disertacija, Pravna fakulteta v 

Ljubljani, Ljubljana. 

40. Novaco, R. W. (1991). Aggression on roadways. V: R. Baenninger 

(ur.), Targets of violence and aggression. Elsevier, Amsterdam, 

str. 253–326. 

41. Parker, D., Lajunen, T., & Summala, H. (2002). Anger and aggress 

ion in three European countries. Accident Analysis and Prevent 

ion, 34, str. 229–235. 

42. Polič, M. (2007). Človek – dejavnik prometne varnosti. V: 

Zabukovec, V. (ur.), Psihološki vidiki preventivnih dejavnosti v 

prometu. Filozofska fakulteta, Ljubljana, str. 23–79. 

43. Roberts, L.D., Indermaur, D. W. (2008). The “Homogamy” of Road 

Rage Revisited. Violence and Victims, 23(6), str. 758–772. 

44. Schachter, S. (1966). The interaction of cognitive and physiological 

determinants of emotional state. V: C. D. Spielberger (ur.), Anxiet 

y and Behavior. Academic Press, New York. 

45. Sharkin, B. S. (2004). Road Rage: Risk Factors, Assessment, and 

Intervention Strategies. Journal of Counseling and Development, 

82(2), str. 191–198. 

46. Smith, P., Waterman, M., Warde, N. (2006). Driving aggression 

in forensic and non-forensic populations: Relationships to self reported 

levels of aggression, anger and impulsivity. British Journal 

of Psychology, 97, str. 387–403. 

47. Steg, L., Vlek, C., Slotegraaf, G. (2001). Instrumental-reasoned and 

symbolic-affective motives for using a motor car. Transportation 

Research Part F, str. 151–169. 

48. Steiner, C. (2007). Školovanje srca – učenje emocionalne pismenosti. 

Psihopolis Institut, Novi Sad. 

305


49. Šadl, Z. (1999). Usoda čustev v zahodni civilizaciji. Znanstveno 

in publicistično središče, Ljubljana. 

50. Tillman, W. A., Hobbs, G. E. (1949). The accident-prone automobile 

driver: A study of the psychiatric and social background. 

American Journal of Psychiatry, 106, str. 321–331. 

51. Yochelson, S. in Samenow, S. E. (1976). The Criminal Personality 

(vol. 1). Jason Aronson, New York. 

52. Young, J. (2003). Merton with energy, Katz with structure: The 

sociology of vindictiveness and the criminology of transgression. 

Theoretical Criminology, 7(3), str. 389–414. 

53. Wells-Parker, E., Ceminsky, J., Hallberg, V., Snow, R. W., Dunaway, 

G., Guiling, S., Williams, M., Anderson, B. (2002). An exploratory 

study of the relationship between road rage and crash experience 

in a representative sample of US drivers. Accident Analysis and 

Prevention, 34, str. 271–278. 

54. Zabukovec, V. (2007). Izobraževanje otrok za prometno varno vedenje. 

V: Zabukovec, V. (ur.), Psihološki vidiki preventivnih dejavnosti 

v prometu. Filozofska fakulteta, Ljubljana, str. 129–154. 

55. Žlender, B. (2007). Prometna varnost. V: Zabukovec, V. (ur.), 

Psihološki vidiki preventivnih dejavnosti v prometu. Filozofska 

fakulteta, Ljubljana, str. 11–22. 

Violent behaviour and emotions of car drivers 

Mitja Muršič, Ph. D. in Criminology, Institute of Criminology at the Faculty of Law, University of Ljubljana, 


The paper describes the great variety of emotions present in the violent conduct of car drivers and highlights the broader social 

determinants and consequences of »violent emotional reactions« in road traffic and their implications for road traffic safety. The 

author advocates the systemic reduction of aggressive and destructive conduct of drivers, which requires a structural strengthening 

of the culture of interpersonal respect in all areas of everyday life. From the criminological point of view, the author argues in favour 

of a friendlier society, which would be more socially inclusive, integrative, fairer and (therefore) safer in all regards. He highlights 

the socio-psychological aspects of specific emotional risk factors for violent behaviour and justifies the need for making drivers 

»emotional literate«. By making progress on the develomental scale of emotional awareness, car drivers would be more aware of causes, 

consequences and the phenomenology of emotional responses in traffic. Drivers would thus manage to cope with their emotions in a 

more constructive way (non-violently and safely). The selection of contents and skills that must be acquired in the process of obtaining 

a driving licence could be completed with the development of the social and emotional skills of the future drivers. 

Key words: violence in road traffic, emotions, car drivers, road traffic safety 

UDC: 316.647.3 : 656.1 

306

Iz prakse 

Ustanovitev Nacionalnega preiskovalnega urada 

v Sloveniji kot odziv na sodobne - nekonvencionalne 

oblike kriminalitete 

Aleksander Jevšek 1 

Avtor v prispevku predstavi povode in okoliščine, ki so spodbudili ustanovitev Nacionalnega preiskovalnega urada (v 

nadaljevanju NPU) v Sloveniji. Ugotavlja, da tudi v Sloveniji finančna (gospodarska) kriminaliteta in korupcija potekata 

prek vse bolj zapletenih poslovnih dogodkov, najpogosteje z mednarodnimi razsežnostmi in z novimi, do zdaj nepoznanimi 

načini storitve. Protipravno pridobljena premoženjska korist se glede na preteklost povečuje, s čimer je vse bolj ogroženo 

delovanje pravne in socialne države. Organizirana kriminaliteta (droge, orožje, trgovanje z nevarnimi odpadki, organiziranje 

ilegalnega prehajanja ljudi čez državno mejo, izsiljevanja …) dobiva mednarodne razsežnosti. Z razvojem visokih tehnologij 

in množično uporabo medmrežja se vzporedno razvija in širi kriminaliteta visokih tehnologij, ki se uporablja za izvajanje 

finančne kriminalitete, otroške pornografije, rasne nestrpnosti, terorizma, preprodaje ukradenih predmetov, ilegalne droge 

… Terorizem postaja grožnja za varnosti in je vse bolj prepleten z različnimi oblikami kriminalnih dejavnosti. Sedanja 

organiziranost slovenske kriminalistične policije pa ni prilagojena opisanim spremembam. 

V prispevku so na podlagi statističnih in opisnih metod identificirane nove pojavne oblike kriminalitete v 

Sloveniji. Predstavljena je analiza vzrokov in posledic, ki so narekovale organizacijske spremembe v boju zoper 

nove nekonvencionalne oblike kriminalitete. Izdelana je analiza nekaterih evropskih organizacijskih modelov 

kriminalističnih policij in slovenskega modela NPU. 

Ključne besede: nekonvencionalna kriminaliteta, nacionalni preiskovalni urad, kriminalistična policija, gospodarska 

kriminaliteta, korupcija, organizirana kriminaliteta. 

UDK: 351.76 : 343. 98 

1 Uvod 

Iskanje najučinkovitejših strategij in modelov omejevanja 

kriminalitete je v zadnjih desetletjih izjemno intenzivno. 

Policije razvitih držav so v tem obdobju iskale in izoblikovale 

nove postopke za uspešnejši spopad s kriminalom, s posebnim 

poudarkom na boju zoper gospodarski kriminal, korupcijo, 

pranje denarja, organizirano kriminaliteto in druge hujše 

oblike kriminalitete. Te dejavnosti izvirajo predvsem iz spoznanj, 

da so storilci tovrstnih kaznivih dejanj hitro, učinkovito 

in intenzivno začeli izkoriščati izjemne možnosti, ki jih ponuja 

informacijska revolucija. 

Slovenija je tako kot ves sodobni svet v zadnjih dveh desetletjih 

na krilih informacijske revolucije prešla skozi izjemno 

1 

Aleksander Jevšek, magister pravnih znanosti, direktor Uprave kriminalistične 

policije pri Generalni policijski upravi, Štefanova ulica 

2, 1000 Ljubljana, vodja medresorske delovne skupine za ustanovitev 

Nacionalnega preiskovalnega urada (aleksander.jevsek@policija.si). 

intenziven razvoj, ki je globoko preoblikoval slovensko družbo. 

To se ne kaže samo v vedno večji uporabi sodobnih komunikacijskih 

in informacijskih sredstev (mobilnih telefonov, 

interneta), ampak tudi v sami organizaciji delovnih procesov 

in njihovem razumevanju. Gospodarski in organizirani kriminal 

je hitro izkoristil vse šibkosti, ki jim je izpostavljena sodobna 

informacijska družba, ter obenem tudi vse njene prednosti. 

Temu sta sledila tako preoblikovanje načina in delovanja 

kriminalnih združb kot tudi pojav novih oblik kriminalitete. 

Gospodarski in javnofinančni kriminal ter korupcija pa niso 

samo varnostni in kazenskopravni problem, ogrožajo tudi 

samo bistvo delovanja pravne države in transparentnih tržnih 

mehanizmov. Neuspeh države, da ta kriminal učinkovito omeji, 

prinaša izgubo razvojnih potencialov in neposredno ogroža 

mednarodno konkurenčnost države ter njen družbenogospodarski 

razvoj, obenem pa ima negativen vpliv tudi na socialno 

enakost in na zakonito delovanje demokratičnih institucij. 

Da bi se organi odkrivanja in pregona kriminalnih dejanj 

učinkovito zoperstavili novim, nekonvencionalnim oblikam 

kriminalitete in še naprej zagotavljali varnost posameznika 

307

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 61 / 2010 / 3 

in družbe, je bilo nujno, da se organizacijsko in metodološko 

prilagodijo novim razmeram. 

2 Ocena stanja na področju gospodarske kriminalitete 

in korupcije 

Kriminalistična policija zadnjih nekaj let prioritetno obravnava 

gospodarsko kriminaliteto, kar je razvidno tako iz naraščajočega 

števila obravnavanih kaznivih dejanj kakor tudi iz 

naraščajoče zaznave gospodarske škode, povzročene s kaznivimi 

dejanji. Število obravnavanih kaznivih dejanj gospodarske 

kriminalitete se je od leta 2001 do leta 2009 gibalo v razponu 

od 5837 v letu 2004 do 9259 v letu 2009. Gospodarska 

kriminaliteta je v letu 2009 presegala devetletno povprečje za 

24,3 odstotka. V letu 2009 je zaradi gospodarske kriminalitete 

nastalo za 193.281,147 EUR materialne škode, kar za 106,9 

odstotka presega devetletno povprečje. 

Tabela: Gibanje gospodarske kriminalitete in povzročene 

materialne škode v času od leta 2001 do leta 2009 

Število 

kaznivih 

dejanj 

Povzročena 

škoda (v 

mio. €) 

Preiskana 

kazniva 

dejanja 

(v %) 

2001 2002 2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009 

7215 8527 7168 5825 6115 8471 7962 7459 9259 

70,1 81,4 59,7 100,1 69,4 87,0 106,8 112,5 193,2 

95,3 95,6 96,7 94,4 95,5 97,3 96,3 96,3 95,3 

Trend povečevanja dejavnosti in učinkovitosti – vsaj v 

smislu delovanja organov odkrivanja in pregona kriminalnih 

dejanj – je očitno in statistično preverljiv predvsem za leti 

2008 in 2009, ko je bil boj zoper tovrstno kriminaliteto postavljen 

kot absolutna strateška prioriteta Ministrstva za notranje 

zadeve in policije. Toda ob sedanjih organizacijskih in 

institucionalnih omejitvah ni pričakovati, da se bo ta trend 

nadaljeval. Organi odkrivanja in pregona kriminalnih dejanj 

imajo namreč na razpolago omejene človeške in finančne 

vire. Z jasnim določanjem prioritet in obstoječo organizacijo 

je mogoče doseči samo omejen napredek, ne pa tudi kvalitativnega 

in trajnostnega preskoka. 

Analize nesporno kažejo, da sedanja organiziranost in 

usposobljenost organov odkrivanja in pregona kriminalnih 

dejanj, metodologija dela, strategije in prioritete niso sistemsko 

ustrezne za odzivanje na nove zahtevne oblike kriminalitete 

niti niso primerljive z najboljšimi sodobnimi praksami na 

tem področju v izbranih drugih evropskih državah. 

Zato je Ministrstvo za notranje zadeve že konec leta 2008 

začelo s projektom konceptualnih sprememb organizacije in 

dela kriminalistične policije na državni in regionalni ravni, 

ki bi omogočil sistemski, trajnostni in kvalitativni preboj na 

področju preprečevanja in preiskovanja najtežjih oblik gospodarske 

kriminalitete in korupcije ter drugih najhujših oblik 

kriminalitete, ki zahtevajo specializirana znanja. 

Delovna skupina za pripravo koncepta uspešnejšega in 

učinkovitejšega odzivanja organov odkrivanja in pregona 

kriminalnih dejanj na nove oblike kriminalitete je opravila 

temeljito analizo dela kriminalistične policije na državni in 

regionalni ravni. Analiza problemskega stanja je pokazala naslednje 

pomanjkljivosti, ki vplivajo na učinkovitost dela policije 

pri preiskovanju gospodarske kriminalitete, korupcije in 

drugih hujših oblik kaznivih dejanj: 

• neustrezna zakonodaja (ni bilo ustrezne zakonske podlage 

za multidisciplinarni pristop k preiskovanju gospodarske 

in organizirane kriminalitete, določbe Uredbe o sodelovanju 

državnega tožilstva in policije pri odkrivanju in pregonu storilcev 

kaznivih dejanj niso bile ustrezne …), 

• neustrezna organiziranost kriminalistične policije (prepletanje 

operativnih in neoperativnih nalog v kriminalistični 

policiji, preveč ostalih nalog zunaj tega delovnega področja), 

• neustrezna kadrovska politika (premajhno število ustrezno 

usposobljenih kadrov, fluktuacija kadrov zaradi podcenjenih 

delovnih mest), 

• neustrezna materialna sredstva (prepočasno sledenje 

razvoju tehnologij), 

• neustrezno izobraževanje in usposabljanje (zaprt sistem 

usposabljanja), 

• pomanjkljivo medinstitucionalno sodelovanje (neusklajeno 

delovanje vseh, ki sodelujejo v predkazenskem postopku). 

Grafikon: Analiza problemskega stanja na regionalni in državni ravni 

308

Iz prakse 

Da bi se doseglo izboljšanje pri preiskovanju in posledično 

tudi pri preprečevanju teh oblik kriminalitete, je bil 

podrobno preučen proces odkrivanja in pregona kaznivega 

dejanja; ta se začne z zaznavo kaznivega dejanja ter prek več 

stopenj, v katerih sodelujejo tudi drugi državni organi s svojimi 

specialnimi znanji in strokovnjaki, privede po krajšem 

ali daljšem času do obtožnice. Pristojni državni organi in institucije 

sicer že zdaj sodelujejo v predkazenskem postopku, 

vendar tako sodelovanje ni koordinirano, zato so postopki 

dolgotrajnejši, v določenih primerih so z vidika taktike in 

metodike dela v predkazenskem postopku tudi neučinkoviti. 

V praksi tako prihaja do nepotrebne izgube časa, ko policija 

za potrebne podatke prosi druge pristojne državne organe in 

institucije, ki so ji po Zakonu o kazenskem postopku sicer 

dolžni posredovati nekatere podatke, ob tem pa prihaja do 

podvajanja obravnavanih zadev (na primer eden od državnih 

organov v skladu s svojo pristojnostjo že obravnava neko 

zadevo, iz katere, po mnenju policije, izvira sum kaznivega 

dejanja s področja gospodarskega kriminala ali korupcije, o 

čemer pa policija ni seznanjena, dokler tega državnega organa 

ne zaprosi za podatke). Pri preučevanju tega procesa smo 

spoznali, da napredka brez skrajšanja in optimizacije navedenega 

procesa ni mogoče doseči in da policija na tem področju 

sama ne more narediti koraka naprej. 

Nadaljnji zelo izrazit problem je področje začasnega zavarovanja 

in trajnega odvzema koristi, ki jo storilci pridobijo 

z izvrševanjem kaznivih dejanj. Policija je v času od leta 2004 

do leta 2009 opravila 365 finančnih preiskav; njihov namen 

je identificirati premoženje, ki izhaja iz kaznivih dejanj organizirane 

in gospodarske kriminalitete. Od tega je policija na 

državna tožilstva podala 172 pobud za začasno zavarovanje 

premoženja, v 138 primerih pa s finančno preiskavo ni ugotovila 

premoženja oziroma razlogov, da bi podala pobudo za 

začasno zavarovanje. Po podatkih policije so na podlagi pobud, 

ki jih je podala tožilcem, sodišča izdala (le) 17 sklepov 

o začasnem zavarovanju premoženja. Ob tem je treba poudariti, 

da policija sicer nima točnih podatkov o izdanih sklepih 

sodišč, saj trenutno za neposredno izmenjavo podatkov med 

sodišči in policijo ni pravne podlage. Slednje jasno kaže na 

sistemske probleme na tem področju na celotni relaciji delovanja 

»verige pravice« (chain of justice) – od policije prek 

tožilstva do sodstva. 

Grafikon: Proces odkrivanja in pregona kaznivega dejanja 

309


Tabela: Pregled števila finančnih preiskav v obdobju 2004– 

2009 

LETO 

FIN. 

PREISKAVE 

POROČILA POBUDA SKLEP PS* 

2004 10 2 8 1 

2005 47 25 22 5 

2006 35 24 11 1 

2007 70 39 31 4 

2008 83 48 35 3 

2009 120 44 65 

SKUPAJ 365 172 172 17 

Že samo bežen pregled stanja, ki pravi, da je bilo v letu 

2008 izvedenih 83 finančnih preiskav, izmed vseh teh preiskav 

pa so, po nam znanih podatkih, preiskovalni sodniki izdali le 

tri sklepe za začasno zavarovanje zahtevka za odvzem protipravne 

premoženjske koristi, nam pove, da je na tem področju 

potreben učinkovit preobrat. NPU s predvideno organiziranostjo 

predstavlja odgovor tudi na tem področju. Posebej 

usposobljeni in specializirani finančni preiskovalci bodo zagotavljali 

dosledno izvajanje finančnih preiskav in predlaganje 

odvzema protipravno pridobljene premoženjske koristi. 

3 Ustanovitev medresorske delovne skupine 

za izdelavo projekta NPU 

Na podlagi izpostavljenih pomanjkljivosti in problemov, 

ki v veliki meri zaznamujejo delo organov odkrivanja 

in pregona kriminalnih dejanj v boju zoper gospodarsko in 

organizirano kriminaliteto ter korupcijo je interna delovna 

skupina Ministrstva za notranje zadeve izdelala zasnovo učinkovitejšega 

odkrivanja in pregona na tem področju. Šestega 

aprila 2009 je to zasnovo na pobudo in vabilo Ministrstva za 

notranje zadeve in Policije predstavila državnim organom 

in institucijam, ki sodelujejo tako v procesu odkrivanja kot 

pregona kriminalitete: generalni državni tožilki, predstavnikom 

Vrhovnega državnega tožilstva, Ministrstva za pravosodje, 

Ministrstva za finance, Komisije za preprečevanje 

korupcije, Urada za preprečevanje pranja denarja, Urada za 

varstvo konkurence, Računskega sodišča, Carinske uprave, 

Davčne uprave, Agencije za trg vrednostnih papirjev in informacijskega 

pooblaščenca. Ko so vsi navedeni soglasno 

sprejeli predstavljeno zasnovo, je Vlada Republike Slovenije 

imenovala medresorsko delovno skupino, v kateri poleg zaposlenih 

iz Policije in Ministrstva za notranje zadeve sodelujejo 

predstavniki državnega tožilstva in večine drugih nadzornih 

institucij v Republiki Sloveniji (DURS, CURS, UPPD, UVK, 

Komisija za preprečevanje korupcije itd.), ter projektni svet 

v sestavi državnih sekretarjev Ministrstva za notranje zadeve, 

Ministrstva za pravosodje, Ministrstva za finance, Ministrstva 

za javno upravo in Vrhovnega državnega tožilca. 

V kontekstu iskanja najboljše rešitve in dobrih praks na 

tem področju sta bila opravljena primerjalni pregled in analiza 

organiziranosti držav članic EU ter priporočil in ugotovitev 

organizacij, kot sta OECD in Svet Evrope, na področju boja 

proti gospodarskemu in organiziranemu kriminalu ter korupciji. 

Na podlagi teh analiz in pregledov je bila ugotovljena 

ustreznost finskega modela Nacionalnega preiskovalnega biroja, 

ki pa ga je želela Slovenija s tem projektom še nadgraditi 

z multidisciplinarnim pristopom in adaptiranim konceptom 

»one-stop office« – tako da bodo specializirane preiskovalne 

skupine imele skupni sedež, ki bo omogočal tudi optimalno 

varovanje tajnih podatkov in podatkov, relevantnih za potek 

postopkov preiskav primerov. 

V nadaljevanju je medresorska delovna skupina pod vodstvom 

direktorja Uprave kriminalistične policije delo razdelila 

v šest tematskih skupin: za zakonodajo, za kadre in delovnopravni 

status zaposlenih v NPU, za materialnotehnično 

podporo, za izobraževanje in usposabljanje, za reorganizacijo 

uprave kriminalistične policije ter prototipno skupino za pripravo 

pregleda potrebnih informacijskih virov in podatkov. 

Cilji, ki bi zagotovili večjo uspešnost na področju omejevanja, 

odkrivanja, preiskovanja in pregona omenjenih kaznivih 

dejanj ter predvsem na področju povečanja zasega in 

odvzema protipravno pridobljene premoženjske koristi, so 

zagotovitev ustrezne organiziranosti nadzornih institucij, 

organov odkrivanja in pregona kriminalnih dejanj, izboljšanje 

sodelovanja med institucijami, sprejem ustrezne pravne podlage 

za delo, zagotavljanje ustreznejše usposobljenosti kadrov, 

zagotovitev ustreznih materialnih in tehničnih pogojev za 

delo ter izvajanje konsistentne kriminalne politike. 

Med temeljnimi institucionalnimi predlogi omenjene delovne 

skupine je bila tudi ustanovitev NPU, ki bi ob ustrezni 

avtonomnosti deloval znotraj policije na državni ravni in bi 

ključno prispeval k realizaciji zgoraj naštetih ciljev. Obenem 

pa je bilo treba sprejeti dopolnitev Zakona o policiji kot logičen 

in nujen naslednji korak zadnje spremembe Zakona 

o kazenskem postopku, katerega pobudnik je bilo prav tako 

Ministrstvo za notranje zadeve. Dopolnitev omogoča optimiziranje 

predkazenskih postopkov in tesnejše sodelovanje strokovnjakov 

iz številnih strok ves proces preiskovanja kaznivih 

dejanj, od začetka do konca (sprememba 160.a člena ZKP, ki 

uvaja specializirane preiskovalne skupine). 

310

Iz prakse 

NPU je začel delati 1. januarja 2010. V prvi fazi izbornih 

postopkov za vodje preiskav in preiskovalce je začelo delati 

sedemindvajset kriminalistk in kriminalistov. Dvajsetega junija 

2010 so začele veljati določbe Zakona o spremembi in dopolnitvi 

Zakona o policiji, ki so omogočile pravno podlago za 

izbor in imenovanje direktorja NPU. Po končanem izbornem 

postopku je bil konec junija imenovan direktor NPU. Do njegovega 

imenovanja pa je NPU vodil njegov pomočnik s pooblastilom 

za vodenje. 

4 Primerjava ureditev v nekaterih drugih pravnih 

sistemih 

4.1 Finski nacionalni preiskovalni urad 

Naloge finskega nacionalnega preiskovalnega urada (fin.: 

Keskusrikospoliisi, KRP) so usmerjene predvsem na odkrivanje, 

preprečevanje in preiskovanje organizirane kriminalitete 

(medregionalnih ali mednarodnih razsežnosti) in drugih 

najtežjih pojavnih oblik kriminalitete. Med slednjimi je 

poudarek predvsem na preiskovanju finančne kriminalitete, 

pranja denarja, računalniške kriminalitete, nerešenih primerov 

umorov, novih pojavnih oblik kriminalitete, kompleksnih 

in korupcijskih kaznivih dejanj. Delovanje finskega nacionalnega 

preiskovalnega urada zoper organizirane kriminalne 

združbe ali druge posameznike je ciljno usmerjeno in izhaja 

iz ocene tveganj in groženj, ki jih predstavljajo organizirane 

kriminalne združbe in posamezniki za družbo. Poglavitno 

orodje usmerjenega in ciljnega delovanja urada je kriminalistično 

analitična obveščevalna dejavnost. Finski nacionalni 

preiskovalni urad prav tako zagotavlja strokovno podporo 

ostalim službam v policiji in drugim varnostnim organom, in 

sicer: forenzične preiskave, mednarodno policijsko sodelovanje, 

posebne preiskovalne naloge, kriminalistično obveščevalno 

dejavnost in operativno kriminalistično analitiko. Finski 

nacionalni preiskovalni urad ima poleg centralne enote svoje 

regionalne enote. 

4.2 Irski nacionalni preiskovalni urad 

V okviru irske policije (irs.: An Garda Siochana) je na 

centralni ravni organiziran nacionalni preiskovalni urad (irs.: 

An Biúró Náisiúnta um Imscrúdú Coiriúil). Urad je bil ustanovljen 

zaradi potreb po učinkovitem zoperstavljanju organizirani 

kriminaliteti in drugim težjim pojavnim oblikam 

kriminalitete. Ustanovljen je bil z združitvijo številnih nacionalnih 

preiskovalnih enot. Pri odkrivanju in preiskovanju 

kriminalitete je urad usmerjen predvsem na nerešene umore, 

tatvine motornih vozil, težje in organizirane oblike kriminalitete, 

izsiljevanja, tatvine umetnin, družinsko nasilje, težje 

oblike spolnega nasilja, spolnega nasilja nad otroki, krajo intelektualne 

lastnine, poštne tatvine in goljufije. Odgovornost 

za preiskovanje kaznivih dejanj ostaja na regionalnih/lokalnih 

policijskih enotah, urad prav tako v obliki specialističnih 

preiskovalnih skupin zagotavlja pomoč regionalnim/lokalnim 

enotam v vseh oblikah preiskave. Regionalni/lokalni predstojnik 

policijske enote zaprosi nacionalni preiskovalni urad za 

pomoč pri preiskovanju organizirane kriminalitete in drugih 

težjih pojavnih oblik kriminalitete. Prevzem naloge je prav 

tako lahko določen na zahtevo vodstva policije. 

4.3 Nizozemski nacionalni preiskovalni urad 

V okviru nacionalnega policijskega organa (angl.: National 

Police Services Agency) je organiziran nacionalni preiskovalni 

urad Nizozemske (niz.: Dienst Nationale Recherche, DNR). 

Urad vodi preiskave zoper organizirano kriminaliteto in druge 

težje pojavne oblike kriminalitete, ki presegajo regionalne okvirje 

ali državno mejo Nizozemske. Poseben poudarek dajejo 

preiskavam, ki so povezane s sintetičnimi drogami, tihotapstvom 

ljudi, večjimi organiziranimi kriminalnimi združbami, 

kriminaliteto, povezano s transportnimi središči (luke, letališča), 

večjimi goljufijami, težjimi oblikami gospodarske kriminalitete, 

terorizmom in vojnimi zločini. Delujejo neodvisno 

od regionalnih enot policije, vendar pa dajejo velik poudarek 

skupnemu sodelovanju policije in preiskovalnih skupin pri 

odkrivanju in preiskovanju kriminalitete. Urad organizacijsko 

deluje tako centralno kot regionalno po posameznih izpostavah. 

Poleg preiskovalnih nalog v uradu prav tako dajejo velik 

poudarek preventivnim ukrepom. 

5 Konceptualna umestitev NPU v sistem odkrivanja 

in pregona kaznivih dejanj 

NPU je del slovenske policije in kot avtonomna kriminalistično 

preiskovalna enota Generalne policijske uprave upravno 

umeščen v Upravo kriminalistične policije. Izvaja izključno 

operativne naloge, ki terjajo vrhunsko usposobljene kadre 

in najsodobnejšo opremo. Pristojen je za odkrivanje in preiskovanje 

gospodarske, korupcijske in druge oblike resne kriminalitete, 

katerih zahtevnost terja posebno usposobljenost, 

organiziranost in opremljenost preiskovalcev ter usklajeno 

in skupno izvajanje nalog različnih institucij na nacionalni in 

mednarodni ravni. 

Pri svojem delu je NPU pomembno povezan s sektorji 

kriminalistične policije in s policijskimi postajami na regionalni 

oziroma lokalni ravni prek sistema izmenjave operativnih 

informacij in izvajanja nalog na celotnem območju 

311


Republike Slovenije. Prav tako pa kriminalisti in policisti policijskih 

uprav in policijskih postaj sodelujejo pri zaključnem 

delu preiskovalcev NPU (hišne preiskave, odvzemi prostosti, 

pridržanja …). 

V NPU ni posebnih notranjih organizacijskih enot s posameznimi 

vodji, temveč so v njem poleg direktorja zaposleni 

še njegov pomočnik, vodje preiskav, višji kriminalistični inšpektorji 

preiskovalci ter strokovnotehnično osebje. Temelj 

delovanja NPU je torej visoko strokovno delo. Na podlagi 

obravnavane zadeve bo sestavljena in določena skupina preiskovalcev 

za vsak primer posebej, in sicer glede na njihovo 

specialno znanje (na primer področje trga vrednostnih papirjev, 

bančništva, davkov, carine, varstva konkurence, preprečevanja 

korupcije …). 

5.1 Avtonomija in pristojnost Nacionalnega preiskovalnega 

urada 

NPU vodi direktor z dolgoletnimi izkušnjami s področja 

pregona in odkrivanja kriminala, ki je pri opravljanju svojega 

dela strokovno neodvisen, samostojen in operativno avtonomen. 

Vodjo urada imenuje generalni direktor policije ob 

upoštevanju mnenja posebne strokovne komisije, sestavljene 

iz predstavnikov državnotožilskega sveta, predstavnika Urada 

za preprečevanje pranja denarja in priznanega strokovnjaka s 

področja dela varnostnih organov, kriminalistike, kazenskega 

prava ali dela organov odkrivanja ali pregona kriminala, ki ga 

imenuje minister za notranje zadeve. 

Kandidat za direktorja NPU mora poleg splošnih pogojev 

izpolnjevati tudi pogoje, kot jih Zakon o policiji določa tudi 

za kandidata za namestnika generalnega direktorja policije. 

Direktor NPU je avtonomen pri odločanju, katere zadeve bo 

obravnaval in preiskoval NPU, pri tem pa so v Zakonu o dopolnitvah 

Zakona o policiji primeroma navedeni kriteriji, ki 

bodo služili pri tem odločanju. 

S tem konceptom se zagotavlja ustrezna strokovna neodvisnost 

direktorja NPU, ki ima pomembno in izključno pristojnost 

glede prevzemanja zadev v preiskavo. Njegov položaj je 

glede izbirnega postopka unikaten v slovenski policiji in v tem 

delu primerljiv z izbirnim postopkom generalnega direktorja 

policije. Politika je od odločanja izključena. Pomembno je, da je 

enak sistem predviden tudi za morebitno razrešitev direktorja 

– ta brez soglasja zunanje strokovne komisije ni mogoča. 

Pobudo za dodelitev zadeve v preiskavo NPU lahko direktorju 

NPU podajo direktor Uprave kriminalistične policije, 

vodja Sektorja kriminalistične policije Policijske uprave, 

vodja Skupine državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala, 

vodja posameznega okrožnega državnega tožilstva ali 

predstojniki državnih organov in institucij iz prvega odstavka 

160.a člena ZKP. Zavrnitev pobude bo moral direktor NPU 

pisno pojasniti. V primeru spora o prevzemu ali odstopu preiskave 

med direktorjem NPU in direktorjem Uprave kriminalistične 

policije odloči generalni direktor policije. Uprava 

kriminalistične policije in sektorji kriminalistične policije po 

policijskih upravah nudijo NPU vso potrebno podporo pri 

operativnem delu. Obveščanje in način sodelovanja pri tem 

bo predpisal generalni direktor policije. 

Direktor NPU bo zaradi preverjanja učinkovitosti, transparentnosti 

in posrednega nadzora moral pripravljati letna 

poročila o delu NPU in z njimi seznaniti ministra za notranje 

zadeve; ta bo s poročilom seznanil Vlado Republike Slovenije, 

ta pa pristojni odbor Državnega zbora Republike Slovenije, in 

sicer najkasneje do 31. maja za preteklo leto. 

5.2 Preiskovalci in medinstitucionalno sodelovanje 

NPU kot operativna enota bo poleg direktorja in njegovega 

pomočnika zaposloval samo določeno število vodij 

preiskav in preiskovalcev. Vsi bodo imeli naziv višjih kriminalističnih 

inšpektorjev; akt o sistemizaciji predvideva ustrezne 

(nadpovprečne) tarifne plačne razrede in 86 zaposlenih. 

Vodje preiskav, preiskovalci in strokovno tehnično osebje so 

z NPU sklenili delovno razmerje za nedoločen čas. Postopek 

izbora kandidatov za zaposlitev v NPU je na predlog generalnega 

direktorja policije predpisala ministrica, pristojna za 

notranje zadeve, in vključuje tudi delo posebne izbirne komisije. 

Kandidati za pomočnika direktorja, vodje preiskav ali za 

preiskovalce v NPU bodo morali poleg pogojev, določenih 

v predpisih, ki urejajo sklenitev delovnega razmerja javnih 

uslužbencev, med drugim imeti še delovne izkušnje na enem 

ali več področjih delovanja organov odkrivanja in pregona 

kaznivih dejanj, davkov, carin, trga finančnih instrumentov, 

finančnega poslovanja, preprečevanja pranja denarja, preprečevanja 

korupcije, varstva konkurence, prepovedanih drog in 

inšpekcijskega nadzora. 

Z namenom, da bodo naloge preiskovanja in odkrivanja 

zahtevnih oblik kaznivih dejanj zoper gospodarstvo izvajali 

najbolj usposobljeni preiskovalci in vodje preiskav, bo direktor 

NPU vsaka štiri leta ocenil delo pomočnika direktorja 

NPU, vodij preiskav in preiskovalcev. Dopolnitev zakona tako 

uvaja potrebno kontinuiteto v NPU kakor tudi potrebno pozitivno 

fluktuacijo, da bi se zagotovili najboljši učinki izvajanja 

nalog NPU. 

Da bi se uspešno zoperstavili sodobnim oblikam kriminala, 

je proces predkazenskega postopka nujno optimizirati in 

zagotoviti tesno sodelovanje strokovnjakov iz številnih strok 

ves proces preiskovanja kaznivih dejanj, od začetka do konca 

312

Iz prakse 

(temu je sledila tudi zadnja sprememba 160.a člena ZKP, ki 

uvaja specializirane preiskovalne skupine). V NPU bodo zaposleni 

strokovnjaki iz kar najširših področij, NPU pa bo to 

sodelovanje ponesel še korak dlje, saj bodo zunanji strokovnjaki 

postali sestavni del specializiranih preiskovalnih skupin 

pod vodstvom državnega tožilca, sestavljali pa jih bodo preiskovalci 

iz NPU in glede na konkretni obravnavani primer 

tudi zunanji strokovnjaki iz relevantnih področij iz drugih državnih 

organov. Zunanji strokovnjaki bodo, ob svoji strokovni 

avtonomnosti, izvajali naloge iz svojega delovnega področja, 

zato ne bodo potrebovali policijskih pooblastil. V specializiranih 

preiskovalnih skupinah bodo delovali le v časovnem 

obdobju, ki ga bo določil državni tožilec. V skladu z določbo 

Zakona o kazenskem postopku bo pisno odredbo o ustanovitvi 

specializirane preiskovalne skupine po predhodnem soglasju 

predstojnikov v 160.a členu navedenih državnih organov in 

institucij za vsak posamezen primer izdal vodja pristojnega 

državnega tožilstva po uradni dolžnosti ali na pobudo policije. 

Specializirana preiskovalna skupina bo imela tudi svojega 

operativnega vodjo, ki bo predstavnik policije oziroma 

preiskovalec NPU. Konkretnejšo sodelovanje v specializirani 

preiskovalni skupini bo opredelila spremenjena Uredba o sodelovanju 

državnega tožilstva in policije pri odkrivanju in 

pregonu storilcev kaznivih dejanj. Zagotovo pa bodo specializirane 

preiskovalne skupine, ki bodo eden temeljnih načinov 

dela NPU, zadostile potrebi po učinkovitejšem multidisciplinarnem 

pristopu pri odkrivanju zahtevnejših oblik kaznivih 

dejanj, predvsem s področij organizirane oziroma gospodarske 

kriminalitete in korupcije. 

Na predlog vodje medresorske delovne skupine je Vlada 

RS podaljšala mandat delovni skupini z nalogo, da v drugi 

polovici letošnjega leta prvič oceni projekt in poda predloge 

za njegovo dopolnitev. Končna ocena uspešnosti in učinkovitosti 

ustanovitve NPU pa bo izdelana v začetku leta 2013. 

Ustanovitev NPU pomeni pomemben mejnik na področju 

odkrivanja in pregona najhujših oblik gospodarske kriminalitete, 

korupcije, organizirane in druge hude oblike kriminalitete 

pri nas. Ob nujnosti organizacijskih in metodoloških 

sprememb zaradi prilagajanja odkrivanja in pregona novim, 

nekonvencionalnim oblikam kriminalitete pa posebno dodano 

vrednost pomeni sprememba procesa odkrivanja in pregona 

kriminalitete. Na področju učinkovitejšega odkrivanja 

in pregona gospodarske (in drugih vrst) kriminalitete je bilo 

izdelanih že kar nekaj strategij in akcijskih načrtov. Njihova 

pomanjkljivost pa je bila v tem, da so temeljile na parcialnih 

spremembah in ne na multidisciplinarnem pristopu, kar je 

bilo osnovno vodilo NPU. Multidisciplinarnost zagotavlja 

optimalno izrabo in izmenjavo informacij, znanja in izkušenj, 

ki jih imajo različne institucije v državi, ki se ukvarjajo bodisi 

s preventivo ali kurativo na področju odkrivanja in pregona 

kriminalitete. Ob upoštevanju visokih standardov varovanja 

osebnih podatkov je izmenjave informacij med institucijami 

veliko premalo. Multidisciplinarnost pa za uspešnejše in učinkovitejše 

odkrivanje in pregon novih, nekonvencionalnih oblik 

kriminalitete ni zgolj izziv, ampak vse bolj nujen pogoj. 

6 Zaključek 

Projekt NPU je bil priložnost tudi za druge organizacijske 

spremembe znotraj sedanje organizacijske strukture Uprave 

kriminalistične policije. Z reorganizacijo Uprave kriminalistične 

policije je bil ustanovljen Center za kriminalistično 

obveščevalno dejavnost (CKOD), katerega osnova delovanja 

je »Intelligence-led policing« (ILP) oziroma obveščevalno vodeno 

policijsko delovanje; to zadeva poslovni model in obliko 

upravljanja, ki svoje cilje dosega s premišljeno uporabo obveščevalnih 

informacij, na podlagi katerih poteka odločanje in 

načrtovanje policijske dejavnosti, usmerjene k preprečevanju, 

odkrivanju in zatiranju kriminalitete. 

CKOD bo opravljal naloge kriminalistične obveščevalne 

dejavnosti (KOD) kot dela kriminalističnega obveščevalnega 

procesa in se bo ukvarjal z operativno kriminalistično obveščevalno 

analitiko, strateško kriminalistično obveščevalno 

analitiko, delom z informatorji ter informacijskim in sistemskim 

razvojem kriminalistične obveščevalne dejavnosti. 

313


Establishment of the National Bureau of Investigation in Slovenia as 

a response to the contemporary unconventional forms of crime 

Aleksander Jevšek, LL.M., Director of Criminal Police Department at the General Police Directorate, 

Štefanova 2, 1000 Ljubljana, Slovenia, Head of the Working Group for the Foundation of the National Bureau 

of Investigation, aleksander.jevsek@policija.si 

The author presents in his paper the reasons and circumstances that prompted the establishment of the National Bureau of 

Investigation in Slovenia. He states that financial (economic) crime and corruption take place also in Slovenia through increasingly 

complicated business transactions, most often involving international elements and the new, so far unknown modes of operation. 

Illegal benefits have grown in comparison with the past period and represent an increasing threat to the functioning of a rule-of -law 

state and welfare state. Organised crime (drugs, trafficking in arms, trafficking in hazardous waste, organisation of illegal crossing of 

a state border, extortion etc.) has gained international dimensions. A development of high technology and the massive use of internet 

have given rise to the parallel development and expansion of high technology crime, used for the commission of financial crime, child 

pornography, racial intolerance, terrorism, trafficking in stolen goods, illegal drugs etc. Terrorism has become a major threat to security 

and has been ever more connected with various forms of criminal activities. The present organisation of Slovene criminal police has 

not actually followed the described changes and has not been adapted to them. On the basis of statistical and descriptive methods, the 

author identifies in his paper new forms of crime in Slovenia and presents the analysis of causes and consequences that dictated the 

organisational changes in the fight against new unconventional forms of crime. In the paper are also analysed European organisational 

models of criminal police organisations and compared to the Slovene model of the National Bureau of Investigation. 

Key words: unconventional crime, National Bureau of Investigation, criminal police, economic crime, corruption, organised crime 

UDC: 351.76 : 343. 98 

314

Pregled strokovnih člankov 

Criminologie, Montréal, leto 2010, št. 1: 

Karabanow, J., idr.: Delati za preživetje: izkoriščanje dela 

brezposelnih mladih, ki živijo na ulici (Formalno-zakonito in 

neformalno-nezakonito delo oz. delo »na črno« poznajo povsod 

po svetu. V Kanadi so raziskovali, kako se preživljajo brezposelni 

mladi in ugotovili, da večina dela »na črno«, da si zagotovijo 

sredstva za življenje, razvedrilo ter za drogo in alkohol. Številne 

»plačane« dejavnosti mladih so nezakonite: preprodaja drog, 

prodaja ukradenega blaga, prostitucija. Veliko mladoletnikov 

preživi večino svojega časa na ulici ali v različnih zavetiščih. 

Čeprav okolje šteje take mladoletnike za deviante in delinkvente, 

se številni med njimi želijo preživljati z rednim delom, vendar 

jih pri tem stigma ovira, da ne dobijo redne zaposlitve. V 

raziskavi so mladoletniki priznali, da jim »delo na črno« prinaša 

prednosti pred formalno zaposlitvijo: so časovno neodvisni, so 

sami sebi »šefi« in gospodarji, zaslužijo, kolikor želijo oziroma 

potrebujejo, pri delu lahko pokažejo vse svoje sposobnosti in inteligenco, 

lahko celo napredujejo v svoji »črni poklicni karieri«, 

poleg tega zanje kot brezposelne skrbijo socialne službe, tako 

da je zanje pogosto bolje poskrbljeno kot za redno zaposlene 

mladoletnike.) - Larouche, A.: Vpliv mladoletniškega zapora na 

oblikovanje mladoletnikove osebnostne identitete (V Kanadi 

so raziskovali vpliv mladoletniškega zapora na mladoletnikovo 

osebnost. Izhodišče raziskave je bilo, da so tako kot v drugih 

državah tudi v Kanadi sodišča vedno strožja pri obravnavanju 

mladoletnikov in da je namesto prevzgoje sedaj pomembno le 

kaznovanje. V pokrajini Québec so ugotovili, da je bilo aretiranih 

že 80 odstotkov mladih, ki živijo na ulici, 50 odstotkov 

pa jih je že bilo v mladoletniškem zaporu. Raziskava je pokazala, 

da zapor zapušča na mladoletnih obsojencih številne 

psihološke in družbene posledice. Večini zapor otežuje nadaljnje 

normalno življenje v družbi, ne nudi jim potrebne pomoči 

za osebnostno dozorevanje in ne prispeva k izgradnji njihove 

pozitivne osebnostne identitete. Raziskava je pokazala velik 

prepad med dejansko osebno identiteto mladoletnikov in med 

osebno zaželeno oziroma pričakovano identiteto in ta prepad 

povzroča mladoletnikom velike težave. Večina mladoletnikov 

se po prestani kazni ni pripravljena in sposobna prilagoditi 

družbenim normam.) – Kaminski, D.: Pravice zapornikov in 

normalizacija zapora (Zapori po vsem svetu so še vedno totalne 

ustanove kljub vse večji demokratizaciji družbe in vedno novim 

mednarodnim pravilom za ravnanje z obsojenci. V praksi 

doživlja zapor številne kritike, saj ne izpolnjuje pričakovanj boja 

s kriminaliteto ter ne zmanjšuje niti primarne niti povratniške 

kriminalitete. V večini evropskih držav so zapori prenaseljeni, 

kar je posledica strožjih (daljših) zapornih kazni. Zaradi kritike 

resocializacijske tretmanske usmeritve se je po 1970. letu najprej 

v ZDA in nato še v zahodnoevropskih državah začela vse 

bolj uveljavljati retribucijska, kaznovalna in povračilna ideologija, 

vendar tudi ta ne daje pričakovanih učinkov na področju 

preprečevanja kriminalitete. Kljub večkratnim odločitvam 

Evropskega sodišča za človekove pravice, »da se smejo pravice 

in svoboščine zapornikov omejiti samo toliko, kolikor to zahteva 

varnost demokratične družbe«, se v zaporih nič ne spremeni. 

Očitno je »normalizacija« zapora še daleč od svoje uresničitve 

in ostaja le politično geslo.) – Moulin, V.; Sévin, A.-S.: Poklicni 

odnosi med delavci zapora (Čeprav je zapor družbeno, kulturno 

in ideološko sprejet kot neizogibna ustanova, ima javnost 

napačne predstave o življenju zapornikov. V Franciji so zapori 

že desetletja prenaseljeni in tudi novo zgrajeni državni in privatni 

zapori niso rešili tega problema. Negativna podoba zaporov 

se prenaša tudi na delavce v zaporih, ki s svojim odnosom do 

obsojencev ustvarijo iz zapora totalno ustanovo. Zakonita moč 

države, da kaznuje in zapira obsojence zaradi varstva družbe, 

omogoča na drugi strani veliko arbitrarnosti in nezakonitosti. 

Pazniki doživljajo pri svojem delu konflikte in strese, saj prihaja 

med njimi in obsojenci do zelo različnih medsebojnih odnosov. 

Poleg strokovnega znanja naj bi bil paznik psihično stabilen in 

sposoben konstruktivne obrambe. Raziskava je ugotovila, da 

pazniki pogosto ne vidijo smisla v svojem poklicnem delu.) 

Revue de droit pénal et de criminologie, Bruxelles, 

leto 2010, št. 3: 

De Coninck, G., Lemire, G.: Vloga direktorja zapora (Čeprav 

je vloga direktorja odločilna za delovanje zapora, je malo raziskav 

o njegovi osebnosti in strokovnosti.. V preteklosti je bilo 

direktorovanje »družinski poklic«, saj so fevdalni gospodje, 

kralji ali cesarji določenim družinam prepuščali vodenje zaporov, 

danes pa so postali direktorji zaporov državni menedžerji, 

ki delajo strogo po zakonu in se držijo nacionalnih in mednarodnih 

birokratskih pravil. Ne glede na zgodovinski čas pa je 

vedno veliko možnosti, da direktor zapora deluje po svoji osebni 

življenjski filozofiji. Dosedanje raziskave so ugotovile štiri 

prevladujoče tipe vodenja zaporov: skrb za varnost zapora in 

preprečevanje begov s statičnim in dinamičnim nadzorom 

zapornikov; preprečevanje nereda in konfliktov s situacijskim 

nadzorom; nadzor s povečanimi socialnimi stiki z zaporniki 

in razvojem medsebojnega zaupanja med delavci in zaporniki; 

stabilnost zapora se dosega z različnimi pozitivnimi režimi, saj 

se direktor zapora zaveda, da reda ne more ohraniti samo z disciplinsko 

samico. Praksa pa kaže, da številni direktorji delujejo 

nezakonito, kar ugotavljajo tudi nacionalna sodišča in Evropsko 

sodišče za človekove pravice v Strasbourgu.) 


leto 2009, št. 4: 

Finceur, B.: Športne stave v teniškem tekmovanju 

(Ugotovljeno je, da visoke vsote denarja, ki krožijo v poklicnem 

tenisu, spodbujajo goljufije, saj je prišlo na dan že več 

315


tovrstnih škandalov. Tako je bil dokazan doping na turnirju 

v Wimbledonu leta 2007 in na svetovnem turnirju U. S. 

Open. Še večji škandali so izbruhnili, ko so dokazali goljufije 

pri športnih stavah, ko so dobri igralci tenisa in njihovi 

družinski člani visoko stavili na lastni poraz in z »izgubljeno« 

igro zaslužili več denarja, kot bi ga dobili, če bi zmagali. V 

Angliji je policija v 5 letih ugotovila 45 goljufij pri športnih 

stavah v tenisu. Sami igralci priznavajo, da prejemajo bolj ali 

manj anonimne ponudbe do 100.000 evrov, če izgubijo dvoboj. 

Goljufije priznavajo tudi organizatorji športnih stav, ki 

so prepričani, da so »nenavadni« rezultati lahko samo posledica 

goljufij. Poklicna svetovna organizacija tenisa je dolgo 

časa zanikala doping in goljufije, v zadnjem času pa kaže 

večjo pripravljenost za preprečevanje goljufij. Kot v vsaki dejavnosti, 

so tudi v teniškem športu številni kriminogeni dejavniki. 

Tak dejavnik je dejstvo, da je samo v Franciji 2007. 

leta krožilo na športnih stavah 7 milijard evrov.) – Beernaert, 

M.-A.: Premestitev nevarnega obsojenca v oddelek s strožjim 

režimom prestajanja zaporne kazni (Belgijski zakon o 

izvrševanju kazenskih sankcij dovoljuje, da direktor osrednje 

uprave za izvrševanje kazenskih sankcij premesti »nevarnega« 

obsojenca v strožji režim prestajanja kazni najdalj za dva meseca, 

če je potrebno, se namestitev lahko večkrat podaljša, kar 

pomeni, da obsojenec lahko celotno kazen preživi v posebno 

strogem režimu prestajanja kazni. Strožji režim odvzame obsojencu 

številne zaporske pravice in ugodnosti. Strogi režim 

je Belgija uvedla 2008. leta, najprej samo za obsojene teroriste, 

danes pa se uporablja tudi za ostale nevarne obsojence. Zakon 

predpisuje natančne postopke in pogoje za uporabo strožjega 

režima prestajanja kazni.) 


leto 2009, št. 5: 

Bordojska deklaracija o sodelovanju med evropskimi 

tožilci in sodniki v demokratični družbi (Vsebino deklaracije 

je pripravila posebna skupina evropskih tožilcev in sodnikov 

na sestanku na Brdu pri Kranju 18. novembra 2009, deklaracija 

sama pa je bila uradno sprejeta na sestanku Posvetovalnega 

sveta evropskih tožilcev in Posvetovalnega sveta evropskih 

sodnikov v Strasbourgu, 8. decembra 2009. Osnovno sporočilo 

Deklaracije je, da mora demokratična evropska družba zagotoviti 

vsem ljudem enako, celovito in učinkovito pravosodje. 

Zato morajo tožilci in sodniki v vseh fazah kazenskega 

postopka skrbeti, da bodo zavarovane človekove pravice in 

svoboščine ter javni red in varnost družbe. Potrebno je zagotoviti 

spoštovanje enakosti orožij obtožbe in obrambe. Država 

mora zagotoviti popolno neodvisnost sodstva po načelu 

ločenosti zakonodajne, upravno-izvršilne in sodne oblasti. 

Potrebno je načrtno strokovno usposabljanje in izpopolnjevanje 

tožilcev in sodnikov o pravnih in etičnih vrednotah 

demokratične družbe. Tožilci in sodniki morajo zagotavljati 

mednarodno sodelovanje na področju pravosodja. Povečati 

je treba tudi medsebojno zaupanje med pravosodnimi organi 

različnih držav. Tožilci in sodniki kot temeljni dejavniki 

pravosodja v demokratični in pravni državi morajo preprečiti 

vse, kar bi lahko zmanjšalo zaupanje v njihovo neodvisnost 

in celovitost. Nenehno morajo skrbeti za povečanje svojega 

ugleda, časti in avtoritete.) 

Revue internationale de criminologie et de police 

technique et scientifique, Genève, leto 2010, št. 2: 

Bergeron, C. in drugi: Strah pred kriminaliteto pri starejših 

osebah v Québecu, Kanada (Po 1960. letu se je začelo v 

svetu raziskovanje strahu pred kriminaliteto oz. pred viktimizacijo. 

ZN ter Svet Evrope so sprejeli številne akte o varstvu 

žrtev. Številne raziskave so ugotovile večji strah pred kriminaliteto 

pri starejših osebah kot pri ostalih skupinah prebivalstva. 

V Kanadi od 1970. leta dalje vsakoletne raziskave kažejo, da 

izraža strah pred kriminaliteto od 27 do 43 odstotkov starejših 

oseb. Pri tem je zanimivo, da objektivni statistični podatki 

kažejo, da je pri tej skupini prebivalstva najmanjše tveganje, 

da postanejo žrtve kriminalitete. To razhajanje raziskovalci 

pripisujejo slabi operacionalizaciji in metodološkim pomanjkljivostim 

pri sestavi vprašalnikov in pri njihovi obdelavi. Za 

zmanjšanje napak pri raziskovanju strahu pred kriminaliteto 

vsebuje kanadski vprašalnik še skupino vprašanj, ki pokažejo 

dejansko tveganje za viktimizacijo glede na določene 

lastnosti anketiranca. Starejše osebe se skušajo varovati tako, 

da se izogibajo določenih nevarnih krajev, ponoči ostajajo 

doma, se zapirajo v stanovanja, kupujejo alarmne naprave in 

osebno oborožitev za obrambo pred napadalcem. Vse sedanje 

viktimizacijske raziskave merijo le abstraktni strah pred 

kriminaliteto, vendar so kljub temu koristne, saj omogočajo 

spoznavanje odnosa ljudi do kriminalitete in olajšujejo različne 

preprečevalne programe na področju kriminalitete.) – 

Dupont, B.; Aïmeur, E.: Različne oblike tatvin človekove identitete 

(Tatvina identitete je že nekaj let kaznivo dejanje, ki kaže 

velik porast. V ZDA je bilo leta 2008 kar 9,900.000 odraslih 

ljudi žrtev tega kaznivega dejanja, kar predstavlja 4,3 odstotka 

vseh odraslih prebivalcev. Istega leta je bilo v Kanadi 1,700.000 

oseb žrtev goljufije s tatvino identitete, kar 6,7 odstotka vseh 

odraslih prebivalcev. Kljub razširjenosti tatvin identitete je to 

področje še slabo raziskano. V ZDA in v nekaterih evropskih 

državah je tatvina identitete samostojno kaznivo dejanje, 

v drugih pa je le sestavni del drugih premoženjskih kaznivih 

dejanj. V literaturi so opisane tri etape tatvine identitete: pridobitev 

identifikacijskega dokumenta živih ali umrlih oseb 

s tatvino torbice, denarnice ali z računalniškim piratstvom; 

prodaja ukradene identitete nezakonitim trgovskim organizacijam, 

ki nato z lažnimi računi obremenijo žrtvin bančni 

316


račun, ali pa tat sam izdela lažni identifikacijski dokument (na 

primer plačilno kartico), ki ga uporabi za pridobivanje blaga 

ali denarja; dejanska goljufija z uporabo ukradene identitete, 

saj v nekaterih državah sama posest lažnega identifikacijskega 

dokumenta ni kaznivo dejanje. Med tehnološkimi sredstvi se 

najpogosteje uporabljajo za tatvino identitete: analiza vsebine 

računalniškega »koša«, odvržene datoteke ali elektronska pošta, 

neposredna tatvina elektronske pošte, socialni inženiring 

itd. Novost so računalniški logistični vohuni (SPYWARE) 

in lažna pošta (spam), »fišing«, »clic pop-up, Wet drive–by 

Down load) in drugi.) - Diev, F.: Feminizacija francoske žandarmerije 

in policije (V Franciji se že nekaj let razpravlja o 

(pre)tirani feminizaciji določenih poklicev. V tej zvezi se govori 

o konzervativizmu, diskriminaciji in »vojni spolov«. Po 

1970. letu se je začela feminizacija žandarmerije in policije, 

zlasti ko je 1975. leta bil sprejet zakon o enakopravnosti žensk 

in moških v javnih funkcijah. Od 1983. leta, ko je bilo z odlokom 

predpisano najmanjše število žensk, vpisanih na policijsko 

akademijo, je bilo 1997. leta odpravljeno obvezno število 

žensk, saj to zaradi »splošnega položaja žensk v družbi« ni bilo 

več potrebno. Čeprav je bilo 2008. leta v žandarmeriji zaposlenih 

že 12,5 odstotka in v policiji 17,5 odstotka žensk, se še 

vedno govori, da ženske opravljajo »moški« poklic. Pogoji za 

sprejem in programi usposabljanja žensk so podobni pogojem 

za moške. Edino delovno mesto, ki ga ženske ne morejo dobiti, 

je delo v specialni policijski enoti in to predvsem zaradi 

varnosti žensk. Sicer pa so ženske - enako kot moški - zaposlene 

v prometni (motorizirani) policiji, konjenici, planinskih 

enotah, pri potapljačih itd.) – Uranaka, C.: Policija in družbeni 

formalni nadzor na Japonskem (Že dolgo je znano, da 

je na Japonskem več kot 50 odstotkov manj kriminalitete kot 

v ZDA in prav tako je 50 odstotkov manj policije na 100.000 

prebivalcev. Ameriški raziskovalec Bayley je l978. leta raziskoval 

razmere na Japonskem in ugotovil 8 razlogov za tako stanje: 

nizka stopnja nezaposlenosti, nizka stopnja spreminjanja 

stalnega prebivališča v življenju posameznika, nizka stopnja 

razvez in enostarševskih družin, preživljanje prostega časa v 

okviru družine, neenakopravnost žensk glede pravic v primerjavi 

z moškimi, majhno število policijskih škandalov, ki bi 

krnili ugled in avtoriteto policije, splošna politika v delovanju 

policije v skupnosti, politična stabilnost in odsotnost stavk ter 

javnih demonstracij. Razlog za porast kriminalitete v zadnjih 

letih naj bi bila nemoč tradicionalnih družbenih mehanizmov. 

Denis Szabo, kanadski kriminolog, vidi razloge za razpad 

tradicionalnih vrednot japonske družbe v odnosih med 

družbeno strukturo, moralo, običaji in pravom. Prav moč 

morale, običajev in prava določajo organizacijo družbe, vlogo 

in položaj policije in tudi kriminaliteto. Če je za Japonsko do 

1970. leta veljal model integrirane družbe z individualnimi in 

kolektivnimi moralnimi in običajnimi sankcijami, je Japonska 

po 1980. letu prestopila v model delno integrirane družbe; 

mlada generacija je izgubila smisel za »srečno« tradicionalno 

družbeno zaprto življenje v ozkem družinskem krogu, k temu 

so po 1993. letu prispevale tudi družbeno politične razmere 

- v obdobju od 1993-2009 se je zamenjalo 10 predsednikov 

vlad, število samomorov je naraslo na 30.000 letno, tradicionalna 

kultura vedno bolj izgublja družbeno nadzorno moč 

in pričel se je razvoj številnih subkultur. Posledica je porast 

mladoletniškega prestopništva, zlasti nasilja na vlakih, oboroženih 

ropov, napadov na starejše osebe, porast nasilja v šolah 

med učenci in do učiteljev.) 

Revue pénitentiaire et de droit pénal, Paris, leto 

2010, št. 1: 

Renaut, M.-H.: Sodne zmote in kršitve človekovih pravic 

v francoskem kazenskem pravu (Zgodovina kaznovanja 

je polna sodnih zmot, ki niso bile samo posledica volje ali 

nesposobnosti sodnikov, temveč tudi lažnih dokazov. Očitno 

ni mogoče organizirati kazenskega pravosodja tako, da bi se 

sodne zmote preprečile, zato je treba omogočiti revizijo kazenskega 

postopka in izbrisati zmotno obsodbo nedolžnih 

oseb. Že iz rimskega prava velja načelo avtoritete razsojene 

zadeve (res judicata pro veritate habetur), ki prepoveduje ponovno 

obravnavanje razsojene zadeve. Prav tako je bistvo kazenskega 

prava načelo, da se ne sme ponovno odločati o že 

razsojeni zadevi (ne bis in idem). Francoska ustava in kazenski 

zakonik iz 1791. leta sta prepovedovala ponovno obtožbo za 

dejanje, za katero je bil storilec že obsojen ali oproščen. Danes 

pa višji interesi in interes humanosti zahtevajo možnost obnove 

vsakega končanega kazenskega postopka. Francoski zakon 

iz leta 2000 je poleg izrednega pravnega sredstva obnove postopka 

uvedel še novo možnost »postopka preverjanja«, ki je 

dopusten izključno zaradi kršitve določb Evropske konvencije 

o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, postopek pa 

vodi Evropsko sodišče za človekove pravice. Pri vsakem poskusu 

spreminjanja že sprejete odločitve je treba upoštevati 

dve načeli: najprej nujnost poprave storjene krivice s sodno 

zmoto in nato skrb, da ne pride do zlorabe postopka. Zato 

mora zakon določiti stroge pogoje za vsak poseg v razsojeno 

zadevo in izdano sodno odločbo. Vsaka sprememba razsojene 

zadeve temelji na načelu iskanja materialne resnice in na 

drugi strani na domnevi nedolžnosti človeka, dokler se mu ne 

dokaže krivda. Ker se po francoski ustavi Evropska konvencija 

o človekovih pravicah in svoboščinah uporablja neposredno 

v notranjem pravnem redu, se obsojenec lahko sklicuje na 

kršitve določb konvencije v svoji zahtevi za spremembo sodbe 

zaradi kršitve priznanih pravic. Z novimi možnostmi poseganja 

v razsojeno zadevo sodne odločitve niso izgubile svoje 

avtoritete in verodostojnosti, temveč narobe, sedaj je vedno 

manj dvomov v pravičnost kazenskih sodb.) – Leturmy, L.: 

Osnovna načela novega francoskega zakona o izvrševanju kazenskih 

sankcij iz leta 2009 (Novi zakon je začel nastajati že 

317


1995. leta, ko je minister za pravosodje dal obsojencem pravico 

do pritožbe zoper vsako izrečeno disciplinsko kazen oddaje 

v samico, 1996. leta pa je bil vpeljan nov disciplinski režim 

prestajanja zaporne kazni. Velika spodbuda za oblikovanje 

novega zakona so bile tudi odločitve Evropskega sodišča za 

človekove pravice in sprejem Evropskih zaporskih pravil leta 

2006. Zasluge, da je Francija dobila nov zakon o izvrševanju 

kazenskih sankcij ima tudi predsednik države Sarcozy, ki je 

tak zakon obljubil pred predsedniškimi volitvami. Zakon je 

doživel številne spremembe. Novi zakon zagotavlja vsem zapornikom 

»spoštovanje njihovega dostojanstva in pravic, ki jih 

je mogoče omejiti samo toliko, kolikor je nujno potrebno, da 

se ohranita red in varnost v zaporu, za preprečevanje povratništva 

in varstvo interesov žrtev.) – Desessard, L.: Prilagajanje 

francoskega prava Rimskemu statutu o Mednarodnem kazenskem 

sodišču (Francija je 2008. leta priznala pristojnost 

Mednarodnega kazenskega sodišča, da sodi vojne zločine na 

francoskem ozemlju in zločine, ki so jih storili francoski državljani 

kjer koli na svetu. Francija je aktivno sodelovala pri 

pripravi Rimskega statuta, prav tako je leta 2000 sprejela poseben 

zakon o sodelovanju z Mednarodnim kazenskim sodiščem. 

Ta zakon zavezuje Francijo, da sodeluje z Mednarodnim 

kazenskim sodiščem, aretira osebe, ki jih išče to sodišče in jih 

z uporabo evropskega zapornega naloga izroči sodišču, ter da 

izvršuje zaporne kazni, ki jih je izreklo Mednarodno kazensko 

sodišče. Vse navedeno velja le za kazniva dejanja genocida, 

kazniva dejanja zoper človečnost in vojne zločine. Nima pa 

francoski kazenski zakonik nobene določbe o kaznivosti vojnih 

zločinov naklepnega uboja ali mučenja z ženevsko konvencijo 

zavarovanih oseb. Ker vsebuje Rimski statut določbo 

o nezastaranju genocida in drugih kaznivih dejanj, za katere je 

pristojno Mednarodno kazensko sodišče, mora tako določbo 

vsebovati tudi francoski kazenski zakonik.) 

Pripravil Franc Brinc 

The British Journal of Criminology, London, 


Tema revije je »Terorizem: kriminološke perspektive« in 

je namenjena »teoretično osveščeni empirični analizi terorizma«. 

Uredniki uvodoma poudarijo, da je »uradna« kriminologija 

dolgo časa spregledovala preučevanje terorizma, zato 

pa je ta našel teoretično osmišljanje v znanstveni publicistiki 

»kritične« kriminologiji in tisti o »pravu in družbi«. S to posebno 

številko želijo zapolniti vrzel empirične analize terorizma 

in študij primera v »uradni« kriminologiji. Tematska 

številka izpušča iz analize državni in državno sponzorirani 

terorizem, ker naj bi bil v preteklosti že dovolj obdelan. 

Publikacija je razdeljena na tri vsebinske sklope: (1) globalne 

perspektive, (2) motivacija, strategije in poti (ki vodijo v) terorizma 

in (3) odzivanja na terorizem in zagotavljanja miru 

na konfliktnih območjih. – LaFree, G. in drugi: Mednarodni 

vzorci terorizma (Članek analizira podatke o 73.961 napadih 

na 206 območjih (državah in teritorijih) med letoma 1970 in 

2006. Avtorji primerjajo tri različne metode merjena terorizma 

in analizirajo podatke, pridobljene iz Centra START, iz t. 

i. Global Terrorism Database, saj uradne policijske statistike, 

vikitimizacijske in samo-prijavne študije običajno ne vključujejo 

terorizma. Rezultati raziskave pokažejo, da obstajajo na 

svetovni ravni »žariščna mesta«, ki so v času precej stabilna: 

v desetih državah se je v preučevanjem obdobju zgodilo 38 

odstotkov vseh terorističnih napadov, več kot tri četrtine terorističnih 

napadov pa se je zgodilo na 32 območjih. Raziskava 

pokaže tudi vznik novih terorističnih »žariščnih mest« v državah 

južne in jugovzhodne Azije, Bližnjega Vzhoda in v Afriki.) 

– Levi, M.: Boj zoper financiranje terorizma: zgodovina in 

ocena nadzora »ogroževalnega financiranja« (Avtor analizira 

zgodovino mednarodnih prizadevanj pri nadzoru finančnih 

tokov denarja, namenjenega »terorističnim skupinam«, ki potekajo 

prek formalnega finančnega sistema. Ugotavlja močno 

motivacijo nekaterih držav in mednarodnih bančnih ustanov, 

da bi zmanjšali teroristične napade, ki škodijo državljanom, 

klientom, uslužbencem in dobičku, a je kljub temu zelo težko 

oceniti, kako sedanje javno-zasebno partnerstvo policijskega 

nadzora lahko zadane »tvegani kapital«. Finančna obveščevalna 

dejavnost ima zelo majhen zunanji učinek na zmanjševanje 

terorizma ali na kazenske obsodbe. Članek analizira razloge 

za ta manko, ki bi se lahko skrival v slabem merjenju pojava, 

slabi teoriji ali slabi uporabi pravil.) – Berko, A. in drugi: 

Spolne vloge, kriminaliteta in terorizem: primer arabske/palestinske 

ženske v Izraelu (Avtorji analizirajo motivacijo, življenjske 

poti in zaporske izkušnje arabskih/palestinskih žensk, 

ki prestajajo kazen zapora zaradi konvencionalnih kaznivih 

dejanj, s tistimi, ki so zaprte zaradi prestopkov, povezanih z 

varnostjo in terorizmom. Raziskovalna metoda je globinska 

analiza vsebine intervjujev, ki so bili opravljeni v zaporih v 

Izraelu, kjer ženske prestajajo zaporne kazni. Skupina je intervjuvala 

tudi zaporsko osebje in pregledala zaporske in sodne 

spise obsojenk, da bi preverila veljavnost njihovih izpovedi o 

življenjskih poteh in kaznovalni preteklosti. Rezultati raziskave: 

ženske obeh primerjanih skupin so si zelo podobne v tem, 

da so postopoma porušile pričakovanja, ki pritičejo ženski 

spolni vlogi. Obe skupini žensk pa se razlikujeta glede osebne 

zgodovine in načina, kako so na njihove kršitve vplivale 

spolne vloge in Izraelsko-palestinski konflikt. V nasprotju s 

tezo, da so zaprti v zaporu dovzetni za radikalizacijo, članek 

poudari, da je zelo majhna možnost, da bi bile tradicionalne 

Palestinske prestopnice dovzetne za rekrutiranje v teroristične 

skupine.) – Wilson, M.A. in drugi: Vedenjska analiza teroristične 

akcije: atentati in bombni napadi (baskovske) ETA med 

letoma 1980 in 2007 (Avtorji analizirajo psihološke dimenzije 

318


dveh standardnih orožij baskovske separatistične organizacije 

ETA: atentatov in bombnih napadov. Z uporabo večdimenzionalnega 

»kumulativnega lestvičenja« (angl. Multidimensional 

Scalogram Analysis) ugotavljajo, da se incidenti med seboj razlikujejo 

glede na značilnosti žrtev. Za atentate sta ti značilnosti 

bližina in specifičnost tarče, bombni napadi pa se med seboj 

razlikujejo glede na stopnjo »namena škodovanja« in glede 

na tip žrtev (španske oblasti, turisti ali lokalno prebivalstvo). 

Korelacijska analiza je pokazala, da ima skupina ETA obdobje 

večje in manjše aktivnosti in da ni substitucijskega učinka 

med različnimi metodami povzročanja škode.) – Ruggiero, 

V.: Oborožen spopad v Italiji: kriminološke omejitve v analizi 

političnega nasilja (Članek analizira obsežno znanstveno 

produkcijo, ki preučuje nasilne politične konflikte, in prikaže 

njihove omejitve. Avtor meni, da kriminološke teorije in domneve 

tradicionalne kriminologije ne zadostujejo za pravilno 

razumevanje političnega nasilja. Sam se zavzema za dodatne 

pojasnjevalne kategorije (pojme in koncepte), ki jih črpa iz 

širšega družbenoteoretičnega polja. Svoje zaključke ponazarja 

s študijo primera političnih konfliktov v Italiji v 70. in 80. letih 

prejšnjega stoletja. Za to obdobje je značilno delovanje številnih 

oboroženih skupin, med katerimi so sicer najbolj znane 

rdeče brigade, avtor pa navaja 24 skupin, ki so izvajale različne 

nasilne napade. Osredotoča se izključno na levičarske oborožene 

skupine, z nekaterimi nekdanjimi člani skupin pa opravi 

intervjuje. Tako začrta temeljni definicijski problem terorizma 

in kritično poveže načine razumevanje terorizma z ideologijo 

in kulturnimi boji.) – Weisburd, D. in drugi: Teroristične 

grožnje in policijsko delovanje: študija izraelskih skupnosti 

(Članek se ukvarja z učinki terorizma in terorističnih groženje 

na učinkovitost policije. Predstavi pretekle ugotovitve 

raziskav o vplivu terorizma na delo policije, ki so pokazale, da 

povečane teroristične grožnje zmanjšujejo policijska sredstva 

za boj proti konvencionalni kriminaliteti, da protiteroristične 

aktivnosti zasenčijo običajno policijsko delo pa tudi, da teroristične 

grožnje krepijo nadzorstveno delo policije, kar (nehote) 

ustvarja kriminalitetnoprevencijske koristi. V raziskavi 

se usmerijo na vplive, ki jih je imelo povečanje terorističnih 

napadov in groženj v Izraelu v obdobju druge Intifade (2000- 

2004) na delo tamkajšnje policije, zanima pa jih le en vidik 

policijskega dela – zaključevanje primerov. Teroristične grožnje 

imajo pomemben učinek na ta vidik policijskega dela, a 

je ta učinek v različnih tipih skupnosti različen: višje stopnje 

groženj so povezane z nižjimi stopnjami zaključenih primerov 

v judovskih skupnostih, medtem ko je delež zaključenih 

primerov v skupnostih s pretežnim arabskim prebivalstvom 

večji.) – Jonathan, T.: Vključenost policije v protiteroristične 

dejavnosti in odnos javnosti od policije v Izraelu – 1998-2007 

(Avtor analizira učinke, ki jih ima terorizem na odnos javnosti 

do policije v Izraelu. Ugotavlja, da je ta odnos odvisen od 

resnih terorističnih groženj in da se za krajši čas poveča zaupanje 

v delo policije, na dolgi rok pa to zaupanja upada (t. i. 

»rally effect«). Tovrstno nihanje vpliva terorističnih groženj na 

odnos javnosti do policije ni ključnega pomena, temveč je ta 

odnos odvisen od »širših družbenih sil«.) 

Criminology, Maryland, leto 2010, št. 2: 

Rafter, N.: Molk in spomin v kriminologiji – nagovor 

»Southerland 2009« Ameriškemu združenju za kriminologijo 

(Nagovor je odziv na dva nagovora članov predsedstva 

Ameriškega združenja za kriminologijo v letu 2009 (glej natis 

v Criminology, letnik 48, številka 1, 2010), ki kot osrednjo 

težavo sodobne kriminologije identificirata pomanjkanje 

študij zgodovine kriminologije. Govornica pojasni, zakaj so 

te študije nujno potrebne: intelektualna področja potrebujejo 

občutek za lastno zgodovino in poznavanje lastnih izvorov in 

razvoja vednosti, ker zgodovina (so)oblikuje individualne in 

kolektivne identitete, polaga temelje za sociologijo vednosti, 

spodbuja refleksivnost, nas uči, od kod prihajajo ideje in daje 

smisel našemu sedanjemu delu. Govornica predlaga okvir za 

razumevanje evolucije kriminologije kot znanosti, ki sega v 

pozno 18. stoletje in opredeljuje tri »primarne faze« kriminološkega 

razvoja: (1) raziskovalni modernizem (Guerry leta 

1833 in Quetelet leta 1935), (2) samozavestni modernizem (od 

Lombrosa l. 1876 do 70. let prejšnjega stoletja) in (3) polemični 

(agonistični) modernizem (od 70. let dalje), ki (po)dvomi v 

znanstvene in epistemološke domneve doslejšnje kriminologije.) 

– Green, D.P.; Winik, D.: Ocena učinkov onesposabljanja 

in pogojnega odpusta na povratništvo prestopnikov, obsojenih 

za kazniva dejanja v zvezi s prepovedanimi drogami glede 

na naključne (pre)dodelitve primerov (različnim) sodnikom 

(Raziskava se osredotoča na vpliv, ki ga ima naključno dodeljevanje 

kazenskih zadev povratnikov različnim sodnikom, 

torej ne tistim sodnikom, ki so izrekli predhodno obsodbo. 

Raziskovalno vprašanje je, ali je pri obdolžencih (povratnikih), 

ki so dodeljeni bolj kaznovalno nastrojenemu sodniku, 

drugačna verjetnost recidivizma kot pri tistih, ki so dodeljeni 

bolj prizanesljivim sodnikom. Avtorja analizirata 1003 obdolžence, 

ki so bili obdolženi kaznivega dejanja, povezanega s 

prepovedanimi drogami, te podatke pa primerjata s 4-letnim 

obdobjem njihove predkaznovanosti. Sodniki so v novih zadevah 

odmerili občutno drugačne dolžine zapornih kazni ali 

dolžine preizkusne dobe. Avtorja ugotavljata, da naključno 

različne dolžine kazni nimajo zaznavnega učinka na stopnjo 

ponovne aretacije in da zapiranje ter nadzorovanje pogojno 

odpuščenih ne odvračata kriminalnega vedenja.) – Bernasco, 

W.: Sentimentalna pot k zločinu: vpliv kraja posameznikovega 

prebivališča na izbiro kraja storitve kaznivega dejanja (Avtor 

preverja uveljavljeno kriminološko tezo, da storilci pogosto 

izvršujejo kazniva dejanja na krajih blizu njihovih prebivališč. 

Raziskava potrjuje, da storilci kazniva dejanja ropa, vloma, 

tatvin iz avtomobilov in telesnih napadov bolj verjetno iz- 

319


vršijo dejanja na območjih, kjer prebivajo v trenutku storitve 

dejanja ali kjer so prebivali v preteklosti. Bolj je tudi verjetno, 

da bodo prestopniki izvrševali tovrstna kazniva dejanja na območju 

sedanjega ali preteklega prebivališča, če so tam živeli 

daljše obdobje. Bolj je tudi verjetno, da bodo kazniva dejanja 

izvršili na območju preteklih prebivališč, če so se od tam 

preselili pred kratkim.) – Jacobs, B.A.: Zastraševanje in zastrašljivost 

(Avtor pretresa utilitaristično kriminološko idejo 

zastraševanja, po kateri pride do zločina, ko prestopnik preračuna, 

da pričakovane koristi odtehtajo pričakovana tveganja. 

Povečevanje tveganj zato, vsaj teoretično, preprečuje večino 

kaznivih dejanj. Avtor razlikuje med zastraševanjem kot obsojenčevim 

dojemanjem in preračunavanjem koristi in izgub, 

in zastrašljivostjo kot prestopnikovo zmožnostjo, da opravi 

tovrstno računsko operacijo. To razlikovanje je po njegovem 

mnenju ključno za razumevanje kriminalitete z utilitarne perspektive.) 

– Hipp, J.R.: Dojemanje kriminalitete in nereda s 

strani stanovalcev: kdaj gre za »predsodek« in kdaj za razlike 

med družbenimi okolji? (Zaznavanje kriminalitete in družbenega 

nereda v soseski je odvisno od značilnosti prebivalcev. 

Članek pretresa okoliščino, koliko gre pri poročanju o kriminaliteti 

za predsodke in koliko za »normalno« odzivanje na 

nered in znake kriminalitete. S primerjavo različnih sosesk 

avtor ugotavlja, da belci pogosteje menijo, da je v soseski več 

kriminalitete in nereda. Tudi ženske, posebej tiste z otroki, in 

prebivalci, ki dalj časa bivajo v soseski, sosesko dojemajo kot 

obremenjeno z več kriminalitete in nereda kot drugi prebivalci.) 

– Stewart, E.A.; Simons, R.L.: Rasa, zakon ulice in nasilniška 

odklonskost: večnivojska raziskava kulture ulice in posameznikovih 

norm nasilja (Članek analizira vpliv zakona ulice 

na izvrševanje nasilnih kaznivih dejanj. Na podlagi podatkov 

o 700 temnopoltih mladoletnikih iz ZDA sta avtorja preučila: 

(1) ali kultura ulice v (določeni) soseski napoveduje mladoletnikovo 

nasilje, ki gre preko in nad posameznikove vrednote 

uličnega zakona, in (2) ali kultura ulice v (določeni) soseski 

ublaži vrednote glede mladoletniškega nasilja na individualni 

ravni. Avtorja ugotavljata, da kultura ulice v posamezni soseski 

napoveduje nasilno odklonsko vedenje mladoletnikov 

in da so učinki vrednot uličnega zakona večji v soseskah, kjer 

ulično kulturo sprejemajo z odobravanjem.) 

Pripravil Aleš Završnik 

European journal of criminology, London, leto 

2010, št. 3 : 

Theobald, D.; Farrington, D.P.: Ali lahko iz raziskav o 

vplivu zakonske zveze na kršitelje povzamemo določene sklepe? 

(V nedavnem članku v reviji (Theobald in Farrington, 

2009) je bilo dokazano, da se je število moških (obsojenih) 

kršiteljev zmanjšalo po sklenitvi prve zakonske zveze, ki je 

trajala najmanj pet let. V odgovor komentarju, objavljenem 

v tej številki, Lyngstad in Skardhamar (2010) nasprotujeta 

«nekaterim sklepom», ki jih okvirno predstavita v zaključku 

članka. Navajata tudi, da «raziskovalci občasno na vsak način 

želijo priti do zaključkov». Njune argumente je mogoče 

povzeti: 1. ni dokazov, da ima zakonska zveza učinek na 

odločitve - zakonska zveza je lahko rezultat, ne pa vzrok za 

spremembe v vedenju ; 2. ni dokazano, da zakonska zveza 

vpliva na znižanje stopnje kaznivih dejanj ; 3. zakonske zveze, 

sklenjene v mladosti, niso priporočljive, saj običajno sledijo 

razveze ; 4. v različnih časovnih obdobjih imaj sklepanje 

zakonskih zvez azlične posledice.) - Van Steden, R.; Nalla, 

M.K.: Zadovoljstvo državljanov Nizozemske z zasebnimi 

varnostniki (V zadnjih desetletjih se je povečalo zaposlovanje 

zasebnih varnostnikov v mnogih evropskih državah in 

Nizozemska ni nobena izjema. Toda kljub velikemu porastu 

zasebne varnostne industrije je le malo znanega o tem, kako 

javnost zaznava zasebno varovanje in njegovo vlogo pri preprečevanju 

kriminala in povečanju občutka varnosti. Članek 

proučuje odnos državljanov do dela varnostnikov, njihovo 

povezavo z javno policijo in njihovo stopnjo zadovoljstva z 

zasebnimi službami. Ugotovitve kažejo, da imajo nizozemski 

državljani različna mnenja o zasebnih varnostnikih. Kljub 

temu, v nasprotju z domnevno javno podobo zasebnega varovanja, 

ugotovitve kažejo tudi, da anketiranci ponavadi ne 

gledajo na naravo dela varnostnikov in njihovo strokovnost v 

povsem negativni luči.) 

European journal of criminology, London, leto 2010, 

št. 4 : 

Wong, T. M. L. In drugi: Dejavniki tveganja za prestopniško 

vedenje pri mladoletnikih in mladih ženskah: evropski 

pregled (Članek poroča o rezultatih tridesetih evropskih študij 

o dejavnikih tveganja za prestopniško vedenje pri mladoletnikih 

in mladih ženskah. Dejavniki so primerljivi z dejavniki 

(mladoletnih) moških prestopnikov. Bolj ko se študije usmerjajo 

na posebna področja dejavnikov tveganj ali določene tipe 

prestopniškega vedenja; bolj izrazite so razlike med spoloma. 

Področje preučevanja ženskih prestopnic je omejeno, zato pa 

toliko bolj zaželjeno v prihodnjih raziskavah.) - Friestad, C.; 

Skog Hansen I.L.: Razlike glede na spol zapornikov pri njihovi 

odločenosti o neponavljanju kaznivih dejanj (Članek 

obravnava vpliv zapornikove odločenosti za neponavljanje 

kaznivih dejanj po odsluženi zaporni kazni. Namen raziskave 

je ugotoviti, v kolikšni meri je tako pričakovano vedenje povezano 

s pomanjkanjem dobrega počutja, socialnim statusom in 

dojemanjem samega sebe med zaporniki, kot tudi to, kako se 

tako vedenje razlikuje med moškimi in ženskami. Podatki izhajajo 

iz raziskave reprezentativnega vzorca norveških zapo- 

320


rnikov (225 moških in 35 žensk), ki so pokazali močno slabo 

počutje med zaporniki in zapornicami. Kljub temu pa večina 

zapornikov upa oz. predvideva, da se bodo lahko v prihodnje 

vzdržali ponovnih storitev kaznivih dejanj. 

Criminal Justice and Behavior, Beverly Hills, 


Posebna izdaja: Spolna kriminaliteta in njeni storilci 

– proti dokazno podprti varnostni politiki (Od zgodnjih 90. 

let prejšnjega stoletja dalje so severnoameriški zvezni in državni 

zakonodajalci oblikovali in uveljavili vrsto predpisov in 

politik, namenjenih upravljanju s tveganji, ki jih za družbo 

pomenijo spolni prestopniki. V zadnjih letih postaja »spolna« 

zakonodaja ena najpomembnejših (kriminaliteno- in 

varnostno)političnih agend, v katero se je vmešal tudi ameriški 

kongres. Navkljub širjenju znanja o diagnosticiranju, 

zdravljenju in nadzorovanju spolnih delinkventov ostaja včasih 

kontraproduktiven prepad med teoretskimi usmeritvami 

in njihovo praktično (ne)uporabo.) – Veysey, B. M.; Zgoba, 

K. M.: Premislek o spolni kriminaliteti in njenih storilcih 

(Avtorici ugotavljata, da je število prijavljenih kaznivih dejanj 

zoper spolno samoodločbo v ZDA v zadnjih 25 letih 

upadlo. Začetek tega trenda je mogoče umestiti v obdobje 

pred uporabo javnih registrov spolnih delinkventov in predpisov 

o obveščanju skupnosti v sredini 90. let. Nejasno ostaja, 

ali je zakonodaja registracije in obveščanja povzročila kvalitativne 

spremembe v demografskih, kliničnih, kriminogenih 

in kriminalnih značilnostih prestopniške populacije ter v napovedih 

spolnega povratništva. Članek predstavlja rezultate 

empirične študije na to temo.) – Harris, A. J. in drugi: Spolno 

prestopništvo in težke duševne bolezni (Pisci opažajo, da sta 

v zadnjem desetletju problemski polji obravnavanja duševno 

bolnih storilcev kaznivih dejanj ter družbene rizičnosti spolnih 

prestopnikov privabili pozornost raziskovalcev, politikov 

in oblikovalcev politik kazenskega pravosodja, medtem 

ko je njuno združevanje ostalo v veliki meri nepreučevano. 

Dileme, ki se ob tem porajajo, so zlasti: vpliv številnih zakonskih 

omejitev za osebe z zgodovino spolne delinkvence 

na specifične življenjske karakteristike in potrebe duševno 

bolnih, vzpostavljanje »standardnih« modelov zdravljenja in 

nadzora seksualnih deviacij ter prilagajanje programov ustanov 

za mentalno zdravje zahtevam lika spolnega prestopnika. 

Članek se v povezovalni luči loteva teh in sorodnih vprašanj 

na ravni kriminalitetne in varnostne politike.) – Zandbergen, 

P. A. in drugi: Oddaljenost storilčevega prebivališča od šol in 

dnevnih centrov (Pisci opozarjajo na vedno večje omejevanje 

naseljevanja obsojenih storilcev spolnih kaznivih dejanj, 

ne glede na pomanjkanje empiričnih dokazov za domnevo, 

da bližina njihovih bivališč šolam in podobnim institucijam 

prispeva k povratništvu. V floridski empirični raziskavi med 

letoma 2004 in 2006 ni bila ugotovljena nikakršna tovrstnapovezava.) 

Criminal justice and behavior, Beverly Hills, 

leto 2010, št. 6 

Lowenkamp, C.T. in drugi.: Prevzgojni domovi za mladoletne 

prestopnike v Ohiu (Čeprav so pretekle raziskave pokazale, 

da prevzgojni programi učinkovito zmanjšujejo povratništvo, 

se je ob tem pokazalo tudi, da so nekateri programi 

bolj učinkoviti od drugih. To pomeni, da je opredelitev značilnosti 

učinkovitih vzgojnih programov pomembna za delo s 

prestopniki. Ameriška raziskava ne preučuje le učinkovitosti 

programov ustanov v Ohiu, ampak dejansko preverja pozitivne 

učinke prevzgoje na raven povratništva. Ugotovitve so 

razkrile, da so programi, ki so bili višje in bolje ocenjeni, bolj 

učinkoviti pri preprečevanju ponovitev kaznivih dejanj.) 

Criminal justice and behavior, Beverly Hills, 

leto 2010, št. 8 

Hilton Z. et al.: Ocena tveganja med moškimi zaporniki, 

povzročitelji družinskega nasilja (Članek opredeljuje rezultate 

študije, ki je temeljila na t.i. ODARA (Ontario Domestic 

Assault Risk Assessment) testu. Vzorec je sestavljalo 150 zapornikov, 

povzročiteljev družinskega nasilja, ki so bili, na 

njihovo prošnjo, v letih 1995-2000 premeščeni v posebno 

institucijo s programom za preprečevanje družinskega nasilja. 

Kot nasilje so opredelili incident v družini, pri katerem je 

storilec fizično napadel partnerico. Rezultati raziskave kažejo, 

da je stopnja povratništva 27%, pri čemer se večina dejanj 

ponovi v obdobju do 8-ih let po odpustu iz zapora. Test je 

predvidel tudi resnost povratništva in možnost preživetja. 

Podana je še primerjava z rezultati, pridobljenimi v okviru 

celotnega prebivalstva.) - Gibson, C. L. et al.: Kako je spol 

upoštevan pri merjenju samokontrole? (Raziskava je preverjala 

veljavnost t.i. Grasmickove vedenjske lestvice (1993) glede 

na spol. Gre za inštrument, s katerim se na podlagi 24 točk 

ocenjuje stopnja obvladovanja samega sebe. Ugotovili so, da 

je 8 točk pristranskih glede na spol – petim točkam so bile 

ženske bistveno manj naklonjene, trem pa moški. Te točke 

so bile izključene iz lestvice, vendar pa je rezultat kljub temu 

ostal enak – moški se težje samoobvladujejo kot ženske. Ne 

glede na spol in upoštevanje teh 8 točk velja, da je verjetnost 

samoprijave kaznivega dejanja večja pri tistih z nižjo samokontrolo. 

Grasmickova lestvica je glede na ugotovitve precej 

zanesljiva, tako za ženske kot za moške.) 

Barbara Bizilj in Saša Kmet 

321


Crime, Law and Social Change, Dordrecht, leto 

2010, let. 53, št. 4: 

Naylor, T.: Podzemlje dragih kamnov – Tretji del: „Vroči 

kamni, trda valuta“ (V tretjem in zadnjem delu vpogleda v 

podzemlje dragih kamnov nam avtor izčrpno predstavi nezakonite 

dejavnosti pri prodaji nakita na drobno.) - Park, A. S. J.: 

Otroci kot vojaki in razdeljevalna pravičnost: kako se odzvati 

na meje pravnega urejanja? (Prispevek obravnava omejen domet 

pravnih odzivov na problem otrok kot vojakov. Najprej so 

predstavljeni primeri sojenja rekruterjem pred Mednarodnim 

kazenskim sodiščem in pred Posebnim sodiščem za Sierra 

Leone, nato pa se avtor loti analize strukturnih dejavnikov. 

Ugotavlja, da mednarodna kriminalizacija rekrutiranja otrok 

za vojskovanje ni uspela izkreniniti tega pojava, ker ne namenja 

dovolj pozornosti strukturnim dejavnikom, ki mladoletnike 

vodijo v „prostovoljno“ članstvo v oboroženih skupinah.) 

- Bisschop, L.: Okoljska odgovornost korporacij in kriminologija 

(Prispevek je kriminološka analiza okoljske odgovornosti 

korporacij. Avtor najprej predstavi razmerje med družbeno in 

okoljsko odgovornostjo podjetij ter konceptom trajnostnega 

razvoja, temu pa sledi poskus definiranja okoljske odgovornosti 

in identifikacije vzrokov za ta pojav. Vir podatkov za analizo 

so delno strukturirani intervjuji/vprašalniki s ključnimi akterji 

v EU (nevladne organizacije, korporacije, Evropska komisija). 

- White, R.: Pregon in izrekanje sankcij v povezavi z okoljsko 

kriminaliteto: trendi z vidika družbenega in normativnega 

razvoja (Po kratkem pregledu tega, kdo kaj dela na področju 

okoljskega normiranja, se članek usmeri na nastajajoči sistem 

sankcij na tem področju. Predstavljene so meje in zmožnosti 

pregona v primeru okoljskih kršitev. Avtor v zaključku opozori 

na pomanjkanje sistematičnega zbiranja podatkov o kršiteljih 

ter oceni, da zgolj ekonomske spodbude (korenček) niso 

dovolj, potrebna je tudi „dolga palica“ za mednarodne korporacije). 

- Jacques, S.; Wright, R.: Kriminologija kot družbeni 

nadzor: diskriminatorne raziskave in njihova vloga pri reprodukciji 

družbenih neenakosti in kriminala (Avtorja izhajata iz 

postavke, da ne diskriminirajo samo zakoni, temveč so lahko 

diskriminatorni tudi kriminologi. V prispevku se išče odgovor 

na vprašanje: „Ali družbeni status prestopnikov vpliva na 

verjetnost, da bodo izbrani za raziskave o prestopništvu?“ Če 

so namreč kriminologi diskriminatorni, potem so sami aktivni 

udeleženci v reprodukciji družbenih neenakosti. Avtorja 

zaključita, da je potrebno zavestno razviti metodološke pristope, 

ki bodo odpravili tovrstno diskriminatorno prakso v 

kriminologiji.) - Rothe, D., L.: Odstiranje pokrivala imunitete: 

razprava o univerzalnem načelu odprave imunitete, realpolitiki 

in pravnem precedensu (Avtor analizira problem imunitete 

visokih državnikov, predvsem državnih poglavarjev. Osrednje 

mesto v analizi imata primera bivšega čilenskega predsednika 

Avgusta Pinocheta ter Abdoulaye Yerodia (zunanji minister 

Demokratične Republike Kongo) pred Meddržavnim sodiščem 

iz leta 2002. Avtor sklene, da smo še daleč od popolne 

odprave imunitete „visokih državnikov“.). 

Crime, Law and Social Change, Dordrecht, leto 

2010, letn. 53, št. 5: 

Thoumi, F. E.; Anzola, M.: Pranje denarja in drugega premoženja 

v Boliviji, Kolumbiji in Peruju: zakonodajni vsadek v 

ranljivih okoljih? (Prispevek se ukvarja s problemi, ki pestijo 

Bolivijo, Kolumbijo in Peru pri vzpostavljanju učinkovitega 

sistema za boj proti pranju denarja. V navedenih državah je ta 

boj bolj posledica mednarodnih kot domačih pobud. Predmet 

posebne analize so: obseg „neformalne“ ekonomije, nizka 

stopnja razvitosti finančnega sektorja in šibek sistem lastninske 

pravice. Avtorja zaključita, da je, zaradi posebnosti obravnavanih 

držav, učinkovita vprašljiva uporaba mednarodnih 

konvencij in v prihodnje predlagata večjo pozornost institucionalnim 

posebnostim.) - Rothe, D. L.: Omogočanje korupcije 

in kršitev človekovih pravic: vloga mednarodnih finančnih institucij 

(Avtorica analizira, kako določeni elementi v politikah 

mednarodnih finančnih institucij namesto da bi zavirali, pospešujejo 

koruptivne prakse režimov, paravojaških organizacij 

in mednarodnih korporacij. Po krajšem pregledu literature na 

to temo in predstavitvi integralne kriminološke teorije, ki naj 

bi pojav pojasnila, avtorica predstavi nekaj konkretnih primerov 

slabih praks Mednarodnega denarnega sklada in Svetovne 

banke (Pakistan, Uganda, Indonezija).) - Koemans, M.: Vojna 

proti uličnemu „terorju“- Zakaj se ukvarjamo z antisocialnim 

vedenjem? (Prispevek predstavi t.i. antisocialnoa vedenje, 

družbene odzive nanj ter konkretne vzroke za povečano regulacijo. 

V ospredju analize so zakonodajni ukrepi, ki so jih sprejeli 

v Veliki Britaniji in na Nizozemskem, kjer je pojav agresivnega 

vedenja v javnosti (npr. vpitje ter pljuvanje na potnike 

javnega prometa in zastraševanje voznikov) privedel do poostrenega 

družbenega nadzora nad marginalnimi skupinami. 

Avtorica primerja nove represivne institute v Veliki Britaniji, ki 

so bili preneseni tudi na Nizozemsko, v nekoliko spremenjeni 

obliki ter opozarja na nevarnosti in pasti tega pristopa.). 

Journal of Research in Crime and Delinquency, 

Beverly Hills, leto 2010, št. 2: 

Piquero A. R. in drugi.: Poti prestopništva in njihova korelacija 

z (ne)uspešnim življenjem v poznih srednjih letih: 

ugotovitve raziskave iz Cambridga o prestopniškem razvoju 

(Prispevek skuša s statistično analizo odgovoriti na vprašanje, v 

kolikšni meri je mogoče iz prestopništva v mladosti napovedati 

(ne)uspešnost življenja v poznih srednjih letih. Vzorec predstavlja 

411 moških iz južnega Londona, katerih (prestopniški) 

razvoj opazujejo od njihovega 8 leta starosti. Po oceni avtorjev 

322


rezultati podpirajo hipotezo, da je kriminalna dejavnost posameznikov 

v mladosti relativno dober neodvisni napovedovalec 

(ne)uspešnosti življenja v poznih srednjih letih.) - Boutwell, B. 

B.; Beaver, K. M.: Medgeneracijski prenos nizke stopnje samoobvladovanja 

(Avtorja najprej na podlagi pregleda literature 

predstavita ugotovitve glede medgeneracijskega prenosa nesocialnega 

obnašanja, nato pa se posvetita konkretnemu dejavniku 

samoobvladovanja. Rezultati njune statistične analize 

kažejo, da je stopnja samoobvladovanja pri materi (bolj) in 

očetu (manj) relativno dober pokazatelj stopnje samoobvladovanja 

pri otrocih. Analiza je pokazala tudi to, da način vzgoje ni 

izključni dejavnik pri medgeneracijskem prenosu samoobvladovanja, 

temveč da je treba upoštevati še številne druge - biološke 

in genetske – dejavnike.) - Cowell, A., J. in drugi.: Študija 

koristi in stroškov projekta „Prekinimo krog“ za mladoletnike 

(Prispevek predstavi t. i. cost/benefit analizo glede projekta 

„Juvenile Breaking the Cycle“, ki so ga izvajali v ameriški zvezni 

državi Oregon. Gre za projekt, ki naj bi od krivih poti odvrnil 

visoko rizično mladino; po identifikaciji dejavnikov tveganja 

naj bi jim nudili koordinirano in integrirano strokovno pomoč 

ter vzpostavili sistem sankcij in nagrad. Čeprav je v naslovu 

članka analiza stroškov in koristi, gre predvsem za analizo 

stroškov. Po rigorozni statistični analizi avtorji (ne)presenetljivo 

ugotovijo, da so stroški za mladoletnike, ki so vključeni v 

projekt, večji od stroškov, ki jih imajo z mladoletniki, ki niso 

vključeni v projekt in so deležni zgolj običajne oskrbe.) 

Ciril Keršmanc 

Crime & Delinquency, London, leto 2010, št. 3: 

Carbone-Lopez, K.; Kruttschnitt, C.: Tvegana razmerja? 

(Raziskave kažejo, da so storilke kaznivih dejanj statistično 

pomembno pogosteje žrtve partnerskega nasilja kakor ženske 

v splošni populaciji. Kljub precejšnjemu številu študij o stopanju 

žensk na kriminalne (stran)poti so povezave s povečanim 

tveganja viktimiziranosti v partnerskem nasilju slabo osvetljene. 

Avtorici preučujeta življenjske stile in intimne »strategije« 

vzorca obsojenk ter med drugim ugotavljata pričakovano večjo 

verjetnost viktimizacije v razmerjih s kriminalno aktivnimi 

partnerji.) – Craun, S. W.: Ocenjevanje zaznavanja registriranih 

spolnih prestopnikov v skupnosti (Cilj registracije spolnih delinkventov 

je zaščititi okoliške prebivalce pred njihovim morebitnim 

ponovnim prestopništvom. Pričujoča študija ugotavlja, 

kolikšen odstotek ljudi, ki stanujejo blizu delinkventa, je seznanjenih 

s podatki iz registra in z varnostnimi opozorili. Bližnji 

sosedje domnevno nevarnega storilca so statistično pogosteje 

seznanjeni z njegovo navzočnostjo kot oddaljeni prebivalci.) 

– Walsh, W. A.: Preganjanje spolnih zlorab otrok (V primerjavi 

z mnogimi sodnopsihološkimi razpravami o položaju otroka 

kot žrtve (priče) v kazenskem postopku so empirične raziskave 

o vplivu dostopnih dokazov na politiko pregona kaznivih dejanj 

spolne zlorabe otrok slabo zastopane. Pisci ugotavljajo, da 

na večje število vloženih obtožnih aktov vpliva predvsem dokazni 

material v obliki osumljenčevega priznanja, materialnih 

dokazov in prič. Na »pogumnejše« postopanje tožilcev vpliva 

tudi soobstoj vsaj dveh, medsebojno relativno neodvisnih vrst 

dokazov.) – Clodfelter, T. A. in drugi: Viktimiziranost v luči 

spolnega nadlegovanja med odraščanjem (Spolno nadlegovanje 

lahko (tudi) med študentsko populacijo vodi v resnejše oblike 

spolnega nasilja. Članek obravnava različne pojavne oblike 

spolnega nadlegovanja v študentskem kampusu in dejavnike 

(ne)prijavljanja tovrstnih incidentov ter skuša pojasniti etiološke 

razloge za to vrsto spolne kriminalitete s kriminološkimi 

teorijami rutinskih dejavnost, teorijo samonadzorovanja (brzdanja) 

in splošno teorijo kriminala.) 

Pripravil Saša Kmet 

European Journal of Crime, Criminal Law and 

Criminal Justice, leto 2010, št.: 2 

Borgers, M. J.: Vzajemno priznavanje in Sodišče Evropskih 

skupnosti: Pomen konsistentne, avtonomne in enotne razlage 

prava Unije za razvoj načela vzajemnega priznavanja v kazenskih 

zadevah (Avtorjevo izhodišče je ugotovitev o sproščenem 

odnosu držav članic EU pri uporabi instrumentov, ki temeljijo 

na načelu vzajemnega priznavanja v kazenskih zadevah. Razlog 

za to vidi v neenotnih razlagah besedil okvirnih sklepov. Avtor 

analizira pristope Sodišča Evropskih skupnosti v konkretnih 

primerih, v katerih je to utemeljilo in uporabilo načela konsistentne, 

avtonomne in enotne razlage prava EU. ) - Groening, 

L.: Kazenskopravni sistem ali sistemski deficit? Misli o sistemu 

kazenskega prava EU ( Avtorica v članku analizira elemente 

nacionalnih, državnih kazenskopravnih sistemov. Kot njihove 

temeljne značilnosti navaja sistemskost pravil in organizacijo 

pristojnih institucij, ki ustvarjata monistični sistem. Hkrati morajo 

tradicionalni sistemi spoštovati načela demokratične legitimnosti 

in varstva temeljnih pravic posameznikov. Avtorica 

pristopi k analizi kazenskopravnih pravil, ki nastajajo znotraj 

EU in poskuša ugotoviti, katere lastnosti to celoto oddaljujejo 

od državnih, nacionalnih kazenskopravnih sistemov. Tako 

ugotavlja tri skupine problemov: legitimnost, asimetrijo in 

pluralnost. Poskuša nakazati, v katero smer naj bi se kazensko 

pravo EU moralo razvijati, če bi ga želeli približati tradicionalnim 

razumevanjem kazenskopravnih sistemov.) - Spapens, T.: 

Makromreže, skupnosti in poslovni proces: integrirani pristop 

k organiziranemu kriminalu (Avtor predstavlja tri uveljavljene 

pristope k razlagi organizirane kriminalitete. Prvi, funkcionalni 

pristop, izvira v ZDA in temelji na predstavi o 24 tesno poveza- 

323


nih mafijskih družinah, z lastnim obredjem in pravili ravnanja 

ter na družinskih vezeh utemeljeno organizacijo. Drugi pristop 

je ekonomski, ki v organiziranem kriminalu vidi dejavnik na 

trgu prepovedanih dobrin, organiziranost pa je primerljiva z 

podjetji, ki delujejo zakonito. Tretji pristop temelji na konceptu 

družbenih mrež in vidi organizirani kriminal v ne-hierarhično 

strukturiranih kriminalnih skupinah, ki so fleksibilne in se povezujejo 

zaradi različnih kriminalnih podvigov. Avtor poskuša 

v nadaljevanju predstaviti enovit pristop: organizirani kriminal 

poskuša pojasniti s pojmom ohlapne in fleksibilne »kriminalne 

makromreže«, znotraj katere se po potrebi oblikuje kriminalna 

skupnost, katere pripadniki imajo potrebna znanja za izvedbo 

kriminalnega podviga, ki odgovarja na povpraševanje ali ponudbo 

na trgu prepovedanih dobrin.) 

Kriminologisches Journal, Weinheim, leto 2010, 

42, št. 2: 

Sack, F.: Uvodnik: K vrnitvi družbe in države v kriminologijo 

in kriminalitetno politiko II - Četudi uvodnik, prispevek 

razkriva stanje sodobne nemške kriminologije, ki jo - tako 

avtor - preveva metodološki individualizem, zaradi katerega 

naj bi si nemška kriminologija zatiskala oči pred t.i. kaznovalnim 

»obratom«, ki je pljusknil tudi v Nemčijo. Avtor navaja tri 

dejavnike, ki to stanje vzdržujejo in preprečujejo kriminološki 

znanosti, da bi ozavestila in preučevala tudi kolektivne družbene 

pojave. Prvi je empirično pogojeno zanikanje pojava 

oziroma njegovo »bagateliziranje«. Drugi dejavnik je pomanjkljiv 

pojmovni aparat, ki ga nemška kriminologija priznava 

kot veljavnega in skozi katerega se »konstruira« družbena 

resničnost. In tretjič, poskusi preučevanja pojava kaznovalnosti 

nezadostno povezujejo spoznanja o posameznih udeležencih 

in programi kriminalitetne politike.) - Wacquant, L.: 

Rasna stigma v izgradnji ameriške kaznovalne države (Avtor 

analizira porast zaporniške populacije v ZDA, ki prehaja v 

»hiperinkarceracijo.« Pri tem ne gre zgolj za obsojence, ki jim 

je odvzeta prostost; občutno je opazen tudi porast tistih, ki 

so nadzorovani v okviru pogojnih odpustov. Strukturo zapornikov 

analizira skozi prizmo razredne in rasne pripadnosti. 

Ugotavlja, da je naraščanje zaporniške populacije zapozneli 

odziv na propad geta kot oblike družbene kontrole, hkrati pa 

služi vzponu neoliberalizma s spodbujanjem labilnega trga 

dela za neizobraženi postindustrijski delavski razred.) 

kazenskopravne regulacije družbenih sistemov s kazenskopravnimi 

pravili. Pri tem ugotavlja, da regulacija ekonomskega 

sistema povratno vpliva na kazensko pravo. Potrditev vidi 

v razmahu sporazumnega zaključevanja postopkov v zadevah 

gospodarskega kriminala. Praksa sporazumevanja (in končno 

tudi uzakonitev sporazumov o krivdi v nemškem pravu) kaže, 

da se pri iskanju pravičnih rešitev oddaljujemo od »zunajprocesnih« 

virov pravičnosti (konkretneje, od materialnega kazenskega 

prava) in da vedno bolj težimo k rešitvam, ki jih narekujejo 

merila t.i. procesne pravičnosti, znotraj posameznih 

primerov. S tem pa se umika nadzorstvena funkcija kazenskega 

prava in krepi njegova funkcija reševanja konfliktov.) 

- Kemme, S.: Kulturna socializacija kot dejavnik odklonskega 

ravnanja in zlorabe drog pri mladoletnikih na Zahodu in pri 

muslimanskih mladoletnikih (Avtorica predstavlja izsledke 

empirične raziskave med mladostniki iz Giessna (Nemčija), 

Madisona (ZDA) in Izmirja (Turčija). S tem prestopa ustaljene 

okvirje zahodnjaško naravnanih raziskav mladoletniške 

kriminalitete. Predpostavlja, da razlike v kulturni socializaciji 

vodijo v razlike glede stopnje deviantnega vedenja mladoletnikov. 

Usmeri se na tri dejavnike socializacije: družino, šolo 

in religijo. Turški mladoletniki naj bi bili v te institucije bolj 

vključeni, starši pa naj bi delovali bolj avtoritarno. Nasprotno 

pa naj bi bili njihovi vrstniki na Zahodu manj vključeni v 

navedene strukture, razmerja s starši pa bolj demokratičnoegalitarna. 

Empirični podatki potrjujejo, da je mladoletniško 

bagatelno kriminaliteto in zlorabo drog deloma mogoče pripisati 

prav individualistično naravnani zahodni družbi. 

Pripravil Primož Gorkič 

Monatsschrift für Kriminologie und Strafrechtsreform, 

Köln, leto 2010, št.: 2 

Theile, H.: Hipertrofija kazenskega prava in njene posledice. 

Primer sporazumevanja o krivdi v gospodarskih kazenskih 

zadevah (Avtor razpravlja o možnostih in učinkih neposredne 

324

Prikazi, ocene, recenzije 

Jean Ziegler: Imperij sramu 

Imperij srama. Prevod: Mihailo Ničota, Izvori, Zagreb 2007, 271 strani. 

Knjiga z nekoliko nenavadnim naslovom Imperij sramu 

obravnava kompleksno problematiko, o kateri kriminološki 

mainstream praviloma previdno (vendar dovolj zgovorno) 

molči (s čimer daje, nota bene, resda relativno skromen, a 

vseeno nezanemarljiv propagandni prispevek k reprodukciji 

vladajoče ideologije ali – če uporabimo bolj nevtralno 

oznako – kulture). To je, čisto na kratko, strukturno nasilje, 

pojav, ki ima nič koliko – večinoma neznansko grdih – obrazov. 

Kaj pravzaprav pomeni ta vrednostna/normativna sintagma? 

Strukturno nasilje – v nasprotju s kriminalnimi dejanji 

(bodisi močnih bodisi nemočnih storilcev pa tudi onih 

vmes) – ni nekaj, kar bi bilo mogoče (časovno in prostorsko) 

omejiti/skrčiti na posamične dogodke (z bolj ali manj jasno 

določljivimi odgovornimi osebami). Strukturno nasilje je namreč 

nekaj, kar se ogromnemu številu človeških bitij dogaja 

tako rekoč neprekinjeno in domala na slehernem koraku (od 

spočetja do bridkega konca). Z drugimi besedami: strukturno 

nasilje se običajno dojema kot normalno ali kar naravno 

(četudi morda obžalovanja vredno) »stanje stvari«, kot (kazensko)pravno 

in moralno neproblematična »podloga«, na 

katero se (bolj ali manj pogosto) vpisujejo take in drugačne 

kriminalne viktimizacije. Opraviti imamo torej z nasiljem, 

ki je ideološko/propagandno »nevtralizirano« in ignorirano 

ali pa je, nemara še raje, prikazano/pojasnjeno kot nekaj, kar 

ni vzročno povezano z jedrnimi vrednotami, normami in institucijami/organizacijami 

svetovnega kapitalističnega sistema 

(še več, obravnava tega raznovrstnega pojava – skorajda 

čudežno – izpuhti tudi iz učbeniških predstavitev osrednjih 

družboslovnih ved, še posebej pa iz tovrstnih »katekizmov« 

ekonomske in pravne »znanosti«). 

Jean Ziegler, ugledni švicarski sociolog (pisec številnih 

knjig, od katerih so kriminološko še zlasti zanimive Švica 

opere bolje, Švica, zlato in mrliči ter Novi gospodarji sveta), 

jasno in razločno (ter s pomočjo številnih konkretnih primerov, 

ki jih je imel priložnost spoznati v vlogi posebnega 

poročevalca Organizacije združenih narodov) opiše strahotni 

davek, ki ga brezobzirno/neusmiljeno in rutinsko pobira 

plenilski/roparski, pravzaprav kanibalski (ali »psihopatski«) 

kapitalizem, ki v glavnem priznava en sam samcat »kategorični 

imperativ«, namreč normo, ki veleva doseganje čim večjega 

(in čim hitrejšega) dobička, in to ne glede na – človeško, 

družbeno, kulturno, političnopravno in ekonomsko – ceno. 

Še natančneje, avtor piše o postmodernem, »fevdalnem« kapitalizmu, 

ki je zgodovinsko enkraten stroj za sistematično 

mletje in podrejanje ljudi (ter celo narodov). Kdo so novodobni 

kapitalistični »fevdalci«? To so predvsem pripadniki 

poslovnih elit, ki upravljajo vodilna transkontinentalna (ali 

multinacionalna) zasebna podjetja (v bančnih, finančnih, 

industrijskih, trgovinskih in storitvenih sektorjih svetovnega 

gospodarstva). Zgolj za ilustracijo: petsto najmočnejših 

tovrstnih kapitalističnih organizacij je leta 2004 nadzorovalo 

dvainpetdeset odstotkov svetovnega bruto proizvoda (tj. več 

kakor polovico vsega bogastva, ki je bilo tedaj proizvedenega 

na našem planetu). Ziegler potemtakem upravičeno poudarja, 

da ima današnja vladajoča »aristokracija« (oziroma despotski 

– in nikomur zares odgovorni – »kozmokrati«) v svojih 

snažnih rokah moč/silo, kakršne ni imel v (bližnji in daljni) 

preteklosti noben posvetni ali cerkveni vladar. Ti – nesporno 

cinični, pretkani in surovi – »gospodarji sveta« (barbari 

par excellence!) imajo na voljo strahotno orožje za množično 

uničevanje, in sicer predvsem nacionalni dolg ter lakoto oziroma 

bolj ali manj »absolutno« revščino, zaradi katere njeni 

osramočeni/ponižani »nosilci« množično umirajo, obolevajo 

ter izgubljajo svojo svobodo in človeško dostojanstvo. Z drugimi 

besedami: opraviti imamo s permanentno ekonomsko 

vojno, ki je, kot je videti, strukturno programirana tako, da 

se ne more nikoli zares končati (v tem pogledu je precej podobna 

vojaškopolicijski »vojni proti terorizmu«, ki razodeva 

poskus kriminalizacije in demonizacije revščine na globalni 

ravni in v kateri aktivno – ter na žalost tudi relativno izdatno 

– sodeluje tudi slovenska »država«). Tu gre, skratka, za propagandno 

zatajeno vojskovanje (oziroma za – če uporabimo 

po novem bojda že »staromodno« ali celo »zastarelo« oznako 

– razredni boj), ki ga vodijo bogataši zoper reveže (kajpak 

z izdatno pomočjo vsakovrstnih plačancev, tj. tako ali drugače 

podkupljenih kadrov kapitalističnega sistema, ki jih je 

ideološki diskurz »realnega socializma« svoj čas uvrščal v rubriko 

»nepošteni intelektualci«) in ki terja – podobno kakor 

pač sleherno vojskovanje – tudi žrtve (za katere pa se ugledni 

zahodni mediji v glavnem ne zmenijo, saj jih v »najboljšem 

primeru« štejejo zgolj za »obstransko škodo« nravno sicer neoporečnega 

stremljenja po ohranitvi varnosti in blaginje privilegiranih 

kast v panevropskih socialnih formacijah). 

Ziegler svojo tezo o vnovični »fevdalizaciji« (in eo ipso 

nezadržnem napredovanju barbarstva) kapitalističnega sveta 

podkrepi z vrsto trpkih statističnih podatkov. Recimo: vsako 

leto umre zaradi podhranjenosti, (ozdravljivih) nalezljivih 

bolezni, zastrupljene/onesnažene vode in nasploh neprimernih 

bivanjskih razmer več kakor deset milijonov otrok, ki so 

mlajši od pet let (petdeset odstotkov teh smrti odpade na šest 

325


najrevnejših svetovnih držav). Pri tem pa je ključno dejstvo, 

da ta – in seveda še mnoga druga – človeška bitja ne umrejo 

zaradi »objektivnega pomanjkanja« (Marx) življenjsko nujno 

potrebnih dobrin in storitev, marveč zaradi njihove krivične/ 

neenake porazdelitve, tj. zaradi sistemsko vsiljene ali »umetne« 

(namreč pravnopolitično, ekonomsko in propagandno) 

ustvarjene in obnavljajoče se prikrajšanosti (v zvezi s tem je 

kajpada skoraj odveč pripomniti, da lačnim ljudem bore malo 

– če sploh kaj – pomenijo morebitne pravice do strankarskega 

organiziranja, »svobode« govora/izražanja in udeležbe na 

»demokratičnih« volitvah). Avtor opozarja, da tvorijo prebivalci 

držav v tako imenovanem tretjem svetu (ki pa je dandanes 

že dodobra zasidran tudi v »civiliziranih« okoljih prvega 

sveta) petinosemdeset odstotkov človeštva, njihov delež v 

mednarodni trgovini pa znaša le petindvajset odstotkov. In še 

huje: (a) več kakor 1,2 milijarde človeških bitij životari v skrajni 

bedi (z manj kakor enim dolarjem na dan), medtem ko pičel 

odstotek najpremožnejših srečnežev zasluži toliko denarja 

kakor sedeminpetdeset odstotkov najrevnejših nesrečnežev; 

(b) osemsto petdeset milijonov mladih ljudi je nepismenih; 

(c) načeloma ozdravljive bolezni so leta 2004 pomorile dvanajst 

milijonov oseb (v glavnem v deželah na južni polobli), 

osemsto dvainštirideset milijonov ljudi pa je tedaj trpelo zaradi 

kronične podhranjenosti (štirideset let prej je bilo tovrstnih 

bednikov »zgolj« štiristo milijonov). In tako dalje. No, na 

drugi – politično in ekonomsko »uspešni« – strani pa se naglo 

povečujejo (kajpak predvsem zasebni) dobički in zaslužki (tj. 

vrtoglavo bogastvo, ki je tolikšno, da njegovi ponosni nosilci 

že ne vedo več, kaj bi z njim počeli). Večina najpremožnejših 

mogotcev sicer živi v panevropskem svetu, vendar pa se število 

milijonarjev povečuje tudi v »drugem« in »tretjem« svetu, 

na primer v Indiji in na Kitajskem (in celo v Afriki, kjer je 

akumulacija kapitala domala pregovorno skromna, je dolarskih 

milijonarjev več kakor sto tisoč, in to večinoma po zaslugi 

zakonitega ali nezakonitega ropanja ter korupcije). Bolj 

kakor neustavljivo zgoščanje zasebnega/družinskega gmotnega 

bogastva v rokah tanke plenilske manjšine pa je paradoksno 

(in skrb vzbujajoče) dejstvo, da ta groteskno nepravična 

porazdelitev bogataše ne le (bolj ali manj »stoično«) prenaša 

(oziroma trpi), ampak da se bogataši celo statusno poveličujejo 

ali prikazujejo kot vzorniki, ki jih kaže posnemati (ne pa 

čim prej in čim bolj dosledno razlastiti). Tu, z drugimi besedami, 

ne gre za to, da bi na novo »fevdalno« gospodo naslovili 

moralni apel, naj vendar bolj darežljivo pomaga revežem, 

ampak za to, da se ji – po potrebi tudi s silo – prepreči, da bi še 

naprej nekaznovano in brezsramno kradla. To pa je seveda že 

nekaj, kar je v očeh dominantne ideologije/kulture videti kot 

nesramnost vseh nesramnosti, škandal vseh škandalov, pravzaprav 

kot hudodelstvo vseh hudodelstev: nekaj (potencialno 

ali virtualno »totalitarnega«), kar je treba preprečiti z vsemi 

možnimi prijemi (oziroma zatreti že v kali, tj. na ravni utopičnega 

razmišljanja). 

Ziegler dokazuje, da je najpomembnejše orožje, s katerim 

vladajoče skupine iz zahodnih bogatih držav vladajo revnim 

narodom (in jih obenem vešče izkoriščajo), imperativ vračanja 

nacionalnega dolga. Pisec opozarja, da je količina denarja, 

ki ga revne države vsako leto izplačajo zahodnim »fevdalcem«, 

neprimerno večja od sredstev, ki prihajajo v nerazviti 

svet v obliki neposrednih naložb ter humanitarne ali »razvojne« 

pomoči. Recimo: leta 2003 je znašala javna pomoč, ki so 

jo panevropske države namenile sto dvaindvajsetim deželam 

»tretjega sveta«, štiriinpetdeset milijard dolarjev, medtem ko 

so globalni reveži v okviru vračanja dolga izplačali bančnim 

»kozmokratom« – reci in piši – štiristo šestintrideset milijard 

dolarjev (kar »lepo« kaže, da so še vedno prav siromaki 

tisti, ki nesebično subvencionirajo in financirajo bogataše!). 

Še več, visoka zadolženost je ključni razlog, zaradi katerega 

so formalno sicer suverene države prisiljene sprejeti stroge 

(in zatorej upravičeno »nepriljubljene« oziroma osovražene) 

programe »strukturnega prilagajanja« (ki jih običajno sestavi 

Mednarodni denarni sklad) in pristati na privatizacijo (relativno 

redke) dobičkonosne javne/skupne lastnine, (raz)prodajo 

naravnih bogastev (ki preidejo v grabežljive roke zahodnih 

korporacij), davčne olajšave za transnacionalna podjetja, 

odprtje svojega tržišča za tuje (pogosto državno subvencionirane) 

izdelke, s katerimi domači proizvajalci ne morejo konkurirati, 

in nakupe dragega orožja. No, ob vsem tem pa ne 

smemo pozabiti, da imajo od zadolženosti zelo otipljive koristi 

tudi vladajoči sloji v dolžniških državah. Ziegler te vazalske 

socialne skupine (nacionalne elite) imenuje compradores. 

Španska beseda »comprador« sicer pomeni »kupec«, vendar 

pa gre v teh primerih za lokalne/domorodske posameznike 

(vodilne politike, visoke državne uradnike v upravnih, diplomatskih, 

pravosodnih, vojaških, policijskih in obveščevalnih 

strukturah, direktorje, advokate, novinarje in akademike), ki 

so »kupljeni« od pripadnikov tuje »fevdalne« aristokracije. 

Da bi si lažje predstavljali obseg zadolženosti dežel »tretjega« 

sveta in nekdanjega sovjetskega »bloka«, si velja ogledati 

naslednje podatke, ki se nanašajo na leto 2003 (prva številka 

označuje celoten dolg v milijardah dolarjev, druga pa kaže 

na znesek obresti oziroma pogodbenih obveznosti): Latinska 

Amerika 790/134; podsaharska Afrika 210/13; Srednji vzhod 

in severna Afrika 320/42; južna Azija 170/14; vzhodna Azija 

510/78; nekdanji sovjetski blok 400/62. Kdo so upniki tega 

dolga, ki v celoti znaša 2400 milijard dolarjev (letne obresti 

pa 343 milijard dolarjev)? Devetnajst odstotkov se dolguje 

Mednarodnemu denarnemu skladu in Svetovni banki 

(tj. organizacijama, ki sta bili ustanovljeni leta 1944 v mestu 

Breton Woods v ameriški zvezni državi New Hampshire), 

sedemindvajset odstotkov se dolguje posamičnim državam, 

štiriinpetdeset odstotkov (oziroma 1300 milijard dolarjev) 

pa se dolguje zasebnim kapitalističnim firmam. Zanimivi 

so tudi podatki, ki kažejo, kako se je povečevala zadolženost 

omenjenih držav (prva številka pomeni leto, druga se nana- 

326


ša na celoten dolg in tretja na letne obresti): 1980 – 580/90; 

1990 – 1420/160; 1996 – 2130/270; 1997 – 2190/300; 1998 

– 2400/300; 1999 – 2430/360; 2000 – 2360/380; 2003 – 24- 

00/395. Kako pojasniti ta fenomen? Ziegler poudarja, da je 

na delu več vzrokov. Prvič, dolžniške države izvažajo v glavnem 

surovine, katerih cene so se na svetovnih trgih v zadnjih 

desetletjih zelo zmanjšale, uvažajo pa industrijske proizvode, 

ki so se v tem obdobju podražili: da bi redno odplačevale 

dolg (oziroma se izognile stečaju) in zagotavljale oskrbo 

z (bolj ali manj) nujno potrebnimi izdelki, morajo najemati 

nova posojila. Drugič, povečanje dolga je posledica kraje javnih 

sredstev, široko razprostranjene (in globoko zakoreninjene) 

korupcije in drugih zlorab državnih funkcij, pri čemer 

je treba upoštevati, da lahko lokalni grabežljivci, ko gre za 

skrivanje ali nalaganje (»pranje«) plena, vselej računajo na 

pomoč/sodelovanje zahodnih zasebnih bančnih institucij 

(zgolj za skromno ilustracijo: zunanji dolg Haitija, ki spada 

med najrevnejše latinskoameriške in svetovne države, znaša 

920 milijard dolarjev, kar je približno toliko, kot so v štiriindvajsetih 

letih svoje vladavine pokradli tamkajšnji predsednik 

Duvalier in pripadniki njegovega klana). Tretjič, transnacionalna 

podjetja, ki nadzorujejo prostrane sektorje v dolžniških 

gospodarstvih in tam ustvarjajo velike dobičke, večino 

svojih zaslužkov preusmerjajo v matična središča v zahodnih 

državah (ali v davčne oaze), in to ne v lokalni, ampak v 

»trdi« valuti. Četrtič, zahodna podjetja mastno služijo tudi 

s pomočjo patentov in drugih oblik »intelektualne« lastnine 

(royalities kajpak tudi v teh primerih ne ostanejo v lokalnih 

okoljih). Petič, kapitalski trgi obravnavajo dolžniške države 

kot zelo tvegana poslovna okolja, zaradi česar lahko slednje 

najemajo kredite le z nadpovprečno visokimi obrestmi. 

Temeljna poanta analize, ki jo je opravil Ziegler, je, vsaj 

grosso modo, naslednja: zadolženost in lakota (oziroma absolutna 

revščina) ali lakota in zadolženost tvorita začaran in 

smrtonosen krog, iz katerega (v okviru danih »parametrov« 

svetovnega kapitalističnega sistema) očitno ni izhoda. Kdo ga 

je ustvaril, kdo ga vzdržuje in komu prinaša astronomske dobičke? 

Odgovor, ki ga ponuja avtor, je ta: kapitalistični »fevdalni« 

sistem, utelešen v najmočnejših trans- ali multinacionalnih 

zasebnih podjetjih (katerih interese pa seveda skrbno 

varujejo tudi njihove matične pravnopolitične organizacije in 

institucije »globalne države kapitala«). Ziegler opozarja, da 

so ti svojevrstni »fevdi« pravzaprav že sami neke vrste »države« 

(z zakonodajno, sodno in izvršilno oblastjo ter opremljene 

s policijskimi, obveščevalnimi in protiobveščevalnimi 

ter propagandnimi službami) oziroma mogočne oblastne 

tvorbe, ki z lobiranjem, podkupovanjem, izsiljevanjem, infiltracijo, 

manipulacijo in oglaševanjem zavidljivo učinkovito 

nadzorujejo vlade, parlamente, javno mnenje ter, ne nazadnje, 

tudi akademsko in raziskovalno srenjo (na lokalni, regionalni, 

nacionalni, kontinentalni in globalni ravni). Pisec 

poudarja, da »fevdalnih kozmokratov« ne označuje le (cinična) 

arogantnost, marveč tudi izjemna imunost v razmerju 

do (ne)formalnih sankcij (kot primer navaja tragedijo, ki se 

je zgodila v indijskem mestu Bhopal, kjer je strupen plin iz 

tamkajšnje podružnice podjetja Union Carbide samo v enem 

dnevu pomoril 8000 ljudi, v naslednjih treh letih je odvzel še 

20.000 življenj, približno 100.000 žrtev pa je zaradi tega dogodka 

kronično bolnih, slepih in invalidnih). Sklep, ki izhaja 

iz Zieglerjeve knjige, bi lahko povzeli takole: ključni problem 

današnjega sveta pravzaprav ni primarno revščina (glede katere 

vlada domala neskaljeno soglasje, da jo je »treba odpraviti«), 

marveč gromozansko zasebno bogastvo oziroma, še 

natančneje, njegovi ponosni »nosilci«, seveda pa tudi barbarski 

pravnopolitični (in propagandnoideološki) režim, ki jih 

varuje in ki eo ipso omogoča rutinsko reprodukcijo/perpetuiranje 

strukturnega nasilja (podkletenega z »alibijem« veljavnih 

zakonskih in drugih norm). Natančnega odgovora na 

vprašanje, kako zlomiti, odpraviti ali vsaj radikalno zmanjšati 

kvazifevdalno oblast (ki »v zadnji instanciji« temelji na moči, 

privlačnosti in prepričljivosti denarja, tega sodobnega božanstva 

vseh božanstev), avtor ne ponudi, če odmislimo poziv 

k koreniti družbeni/kulturni preobrazbi (ki naj bi jo sprožil 

kolektivni demokratični odpor) in sklicevanje na ideje francoskih 

revolucionarjev, kot sta na primer Saint-Just (»Med 

ljudstvom in njegovimi sovražniki ni nič skupnega, ničesar, 

razen meča«) in Babeuf (»Naj ljudstvo zruši stare barbarske 

ustanove! Naj vojna bogatašev proti revežem ne nosi v sebi 

značaj na eni strani popolne predrznosti, na drugi strani pa 

popolne strahopetnosti!«). No, še predobro pa se zavedam, 

da so tovrstni predlogi videti neznansko bizarni, še posebej 

v tukajšnjem okolju, ki se je mukoma izvilo iz relativno egalitarne 

in solidarne socialne formacije ter po demokratični 

poti rehabilitiralo stare fevdalce (oziroma njihove potomce 

ali »dediče«) in vzpostavilo kopico novih – že na prvi pogled 

dosti bolj postmodernih – aristokratskih gospodov (nemara 

najbolj v oči bijoča obstranska škoda tranzicijske kontrarevolucije 

pa so bržkone »kralji ulice«). 

Zoran Kanduč 

327


Józef Wójcikiewicz: Forenzika in pravosodje 

Forensics and Justice, Dom Organizatora, Torun, 2009, str.275. 

Jozef Wojcikiewicz je dolgoletni profesor za kriminalistiko 

in forenzične znanosti na Pravni fakulteti Jagiellonske 

univerze v Krakovu na Poljskem in sodelavec Inštituta za forenzične 

preiskave v Krakovu. Sedaj je vodja katedre za kriminalistiko 

na Pravni fakulteti Univerze Nikolaj Kopernik v 

Torunu. Poleg številnih znanstvenih člankov o kriminalistiki 

je objavil tudi več knjig, nekaj tudi v angleškem jeziku, ki so 

bile namenjene predvsem forenzični znanosti in nekaterim 

manj znanim kriminalističnim metodam Že v knjigi „Scientifc 

evidence in judicial proceedings“ (Znanstveni dokaz v sodnih 

postopkih), ki jo je leta 2000 izdal Inštitut za forenzične 

raziskave iz Krakova, se je lotil delikatne tematike - uporabe 

različnih (bolj ali manj) znanstvenih metod v kriminalistične 

in sodne namene. Dokaj pogumno (še zlasti za naše razmere) 

je obdelal vprašanje uporabe vonjev pri preiskovanju in 

dokazovanju kaznivih dejanj (odorologija oz. osmologija) ter 

forenzične hipnoze, forenzične psihofiziologije (poligraf) in 

parapsiholoških metod v praksi poljskih sodišč. 

Pričujoča knjiga je v nekem smislu nadaljevanje omenjenega 

dela. Gre namreč za prikaz sodne prakse v uporabi 

posameznih forenzičnih metod v različnih državah – tako 

tistih s kontinentalnim kot tudi tistih z adversarnim (common 

law) kazenskim postopkom. Avtor je v času svojega 

študijskega obiska na Max Planckovem Inštitutu v Freiburgu 

leta 2006 pregledal in analiziral več kot 250 odločb sodišč na 

različnih ravneh in v različnih državah in dodal svoj komentar 

k tem odločitvam. Izbral je primere, ki so jih v zadnjih 

petnajstih letih obravnavala okrožna, višja in vrhovna sodišča 

v Avstraliji, Kanadi, ZDA, Novi Zelandiji, Južni Afriki, Veliki 

Britaniji (common law) ter v Belgiji, na Češkem, v Franciji, na 

Nizozemskem, v Nemčiji, Rusiji, Italiji in Poljski (kontinentalni 

pravi sistem). Obravnavane odločbe so torej aktualne tako 

časovno, saj se nanašajo na najnovejše obdobje, kot tudi geografsko, 

ker zajemajo različne pravne sisteme, in vsebinsko, 

saj se nanašajo predvsem na novejše forenzične metode (čeprav 

se tudi tradicionalnim metodam, kot so daktiloskopija in 

odtisi obuval ni bilo mogoče ogniti). 

Knjiga obsega 275 strani in je razdeljena na Uvod in 15 

poglavij. Vsako poglavje obravnava določeno forenzično metodo, 

pri čemer avtor najprej poda uvod v tematiko, ki jo obravnava, 

nato sledijo sodne odločbe – včasih tudi s kratkim 

prikazom kazenske zadeve, na katero se odločba nanaša, na 

koncu poglavja pa je njegov komentar in popis uporabljene 

literature. Poglavja so po obsegu dokaj različna, nekatera krajša, 

druga daljša, pač glede na število sodnih odločb in aktualnost 

teme. Pisec je izbral dokaj različne forenzične metode, ki 

segajo od klasičnih prstnih odtisov, odtisov obuval, preiskav 

pisave, prepoznave, do bolj redkih metod, kot so odtisi ustnic, 

ušes, identifikacija po vonju, glasu in antropoloških značilnostih, 

pa do neobičajnih metod, kot so dragnet, modus operandi, 

poligrafske preiskave in forenzična hipnoza. Nekatere 

izbrane prikazane metode torej segajo na klasično področje 

kriminalistične tehnike, druge na področje preiskovalnih dejanj 

in tretje na področje kriminalistične taktike. Vse pa so 

vendarle tako ali drugače povezane z dokazovanjem na sodišču 

in s sodelovanjem različnih strokovnjakov in izvedencev, 

ki sodišču (sodnikom ali /in porotnikom) pojasnijo postopke 

in pomen posameznih metod. 

V Uvodu avtor poudari vedno večji pomen znanstvenih 

(forenzičnih) dokazov za ugotavljanje resnice v kazenskem 

postopku in probleme, ki so povezani z njihovo uporabo. Že 

od znane odločitve Vrhovnega sodišča ZDA v zadevi Daubert 

v. Merrel Dow Pharmaceuticals, Inc. iz leta 1993 dalje je postalo 

vprašanje o merilih za oceno dopustnosti (zlasti novih) 

znanstvenih metod za dokazovanje v sodnih postopkih eno 

od pomembnih pravnih vprašanj. Kaj je dopustna znanstvena 

metoda? Katere kriterije mora izpolnjevati, da jo lahko uporabimo 

za dokazovanje? Kakšne postopke morajo uporabiti 

izvedenci in strokovnjaki, da je rezultat sprejemljiv? Kakšna 

znanja morajo imeti? Kako sodniki vrednotijo znanstvene 

dokaze in kakšna znanja o njih imajo? Vse to so lahko pomembna 

vprašanja za vrednotenje dokazov in za odločitev 

sodišča o krivdi ali nedolžnosti obtoženega. Tudi zaradi neupoštevanja 

teh kriterijev ali nepoznavanja njihove vrednosti 

je prihajalo in prihaja do sodnih zmot in do oprostitve krivih 

ter obsodbe nedolžnih oseb. Žal je prav o tovrstnih vprašanjih 

dokaj malo strokovne in znanstvene literature, ki bi jo 

lahko uporabili sodniki in drugi udeleženci kazenskega postopka. 

Wójickiewicz že v uvodu prikaže rezultate več raziskav 

v različnih državah, ki so ugotavljale usposobljenost in znanje 

sodnikov in porotnikov o pomenu forenzičnih metod, njegov 

zaključek pa je jasen: pravniki, predvsem sodniki, potrebujejo 

več znanja s področja forenzičnih preiskav, da bi lahko pravilno 

ocenjevali dokaze, ki jih predložijo stranke, in zastavljali 

izvedencem ustrezna vprašanja o metodah in postopkih, ki so 

jih uporabili pri svojem delu. (s.23) 

V prvem poglavju (Izvedenci in njihova mnenja) pisec 

najprej izpostavi problem subjektivnosti forenzičnih izveden- 

328


skih mnenj, saj so izvedenci vedno izpostavljeni potrditveni 

pristranskosti in kognitivnim slepim pegam, ki lahko vplivajo 

na objektivnost mnenja. Sodniki sami nimajo ustreznega 

kriminalističnega znanja za oceno uporabljenih metod in 

postopkov pri izdelavi izvedenskih mnenj, zato za boljše razumevanje 

prvotnega mnenja včasih uporabijo dodatne izvedence 

(t.i, meta izvedenska mnenje). Tu ne gre za neko 

hierarhijo izvedenskih mnenj (super izvedenci), pač pa le za 

dodatna pojasnila novega izvedenca v primeru, ko sodišču 

ali tožilstvu v prvem izvedenskem mnenju kaj ni razumljivo 

ali jasno, tega pa sam izvedenec ne more pojasniti. Gre 

torej za dodatno pomoč sodišču pri oceni dokazne vrednosti 

izvedenega mnenja. Primer napačnih mnenj FBI-jevih strokovnjakov 

o identiteti prstnih odtisov v znani zadevi Brandon 

Mayfield zaradi napačne metodologije in subjektivnosti je 

sprožil vrsto eksperimentov, ki so pokazali precejšen vpliv 

sugestivnosti na izdelano mnenje celo pri tako „nespornih“ 

forenzičnih dokazih, kot so prstni odtisi. V zadnjem desetletju 

se je potreba po dodatnih mnenjih pokazala zlasti pri uporabi 

in razlagi analiz DNK ter pri drugih novih metodah, kot je 

npr. identifikacija po vonju. Razvoj znanosti na posameznih 

področjih napreduje izjemno hitro, zato je težko spremljati in 

poznati vse novosti. Obstaja razkorak med sposobnostjo sodnikov 

za oceno dokazov na splošno in njihovo sposobnostjo 

razumevanja specialnih znanstvenih področij. Prav zato je 

judikatura izdelala številne formalne in znanstvene kriterije, 

ki jih morajo upoštevati izvedenci pri pripravi svojih mnenj. 

Prikazanih je 45 zanimivih mnenj sodišč glede vrednotenja in 

upoštevanja forenzičnih izvedenskih mnenj. 

Drugo poglavje (dragnet) se ukvarja s precej nenavadno 

temo: masovnim zbiranjem informacij za forenzično identifikacijsko 

analizo. Metoda, ki je bila v literaturi prvič omenjena 

v zvezi s primerom umora deklice v Britanskem mestu 

Blackburn leta 1948, ko so s prostovoljnim preverjanjem 

prstnih odtisov več kot 45.000 prebivalcev odkrili morilca, 

so metodo večkrat uporabili tudi v drugih državah. V Veliki 

Britaniji je bilo od leta 1995 do 2004 kar 292 takšnih primerov, 

učinkovitost pa je bila 20%. V ZDA je bila učinkovitost še nižja, 

saj je bilo v 18 primerih njene uporabe le v enem primeru 

uspešna. Problem je večplasten. Gotovo je takšna preiskovalna 

metoda v izjemnih primerih, ko drugače ni mogoče priti 

do osumljenca (najhujši umori, teroristična dejanja) nujna in 

lahko pripelje do odkritja osumljenca, vendar je zelo draga, 

posega v človekove pravice, uspeh pa je relativno skromen. 

Zastavlja se tudi vrsta pravnih vprašanj v zvezi z zbiranjem in 

uporabo osebnih podatkov – zlasti prstnih odtisov in DNK. 

Avtor podrobneje prikazuje nekatere pravne ureditve zbiranja 

in hranjenja podatkov, sicer pa navaja 7 sodnih odločb o teh 

vprašanjih. Meni, da je vprašanje povezano predvsem s političnim 

vidikom zadeve, torej kolikšni količini svobode smo se 

pripravljeni odreči na račun učinkovitosti kazenskih postopkov. 

(Zadnji primeri zlasti iz ZDA in Velike Britanije v zvezi z 

terorizmom kažejo, da očitno kar precej, op.D.M..) 

Tretje poglavje je namenjeno klasični daktiloskopiji. 

Čeprav se zdi, da gre za najstarejšo in najbolj zanesljivo metodo 

identifikacije oseb, so se tudi tukaj v zadnjih letih pokazali 

problemi, ki so usodno vplivali na zanesljivost izvedenskih 

mnenj. Ključna vprašanja so: kolikšno je minimalno število 

identifikacijskih točk papilarnih linij za potrditev istovetnosti? 

Kako je z ugotavljanjem starosti prstnih sledi? In, kolikšna 

je zanesljivost izvedenskih mnenj? Glede prvega vse bolj 

prevladuje nenumerični pristop, kjer ni pomembno samo število 

identifikacijskih znakov, ampak njihove kvalitativne značilnosti. 

Čeprav npr. FBI še upošteva kriterij 12 točk, pa so v 

ZDA, Skandinavskih državah, Veliki Britaniji večinoma opustili 

numerični kriterij in prešli k holistični razlagi in uporabi 

metode ACE V. Glede starosti prstnih sledi še ni zanesljivih 

odgovorov, zanesljivost izvedenskih mnenj pa je včasih tudi 

dvomljiva, predvsem zaradi subjektivnih napak izvedencev 

(potrditvena pristranskost). Da bi čim bolj zmanjšali možnost 

napak so ponekod uvedli „slepo“ preverjanje, ko podano 

mnenje o identiteti preveri še en izvedenec. Navedenih je 10 

sodnih odločb v zvezi z identifikacijo po prstnih odtisih. 

Helioskopija (četrto poglavje) je sicer že starejša metoda 

identifikacije na podlagi sledov ustnic, ki se bolj poredko 

uporabljajo v praksi preiskovanja in dokazovanja. Na Poljskem 

je bilo v zadnjih 25 letih nekaj čez 100 izvedenskih mnenj o 

sledovih ustnic, po oblikovanih kriterijih pa je potrebnih od 

7 – 9 identifikacijskih točk za pozitivno mnenje. Tudi sodna 

praksa je o tem skromna (2 citirani odločbi). Kljub temu pa 

sodišča upoštevajo tovrstni dokaz. Podobno je tudi s sledovi 

ušes (peto poglavje), metodo, ki se sicer nekoliko bolj pogosto 

uporablja v praksi (na Poljskem je bilo v desetih letih 223 

izvedenskih mnenj o tem), vendar je uporaba zlasti v common 

law državah zelo redka, saj ne izpolnjuje kriterijev Fry 

in Daubertovega testa. Uporabljajo pa jo na Nizozemskem, 

Poljskem in nekaterih drugih državah – večinoma skupaj z 

drugimi dokazi. 

V šestem poglavju pisec precej na kratko obdela preiskave 

sledi obuval, čeprav je to področje forenzičnih preiskav dokaj 

problematično in bi mu kazalo nameniti več pozornosti 

tudi z dokaznega vidika. (Spomnimo naj samo naš primer 

Tekačevo). Pri izdelavi mnenja je namreč možna precejšnja 

subjektivnost izvedenca (in intuicija), kar lahko pomembno 

vpliva na odločitev o identičnosti sledi. Kljub temu pa nekatere 

raziskave kažejo dokaj majhno število napačnih mnenj, 

saj naj bi bilo pri pregledu več kot 9.000 izvedenskih mnenj, le 

21 (0,2%) napačnih in 441 (4,9%) nedoločnih. Sodnih odločb 

glede tovrstnih izvedenskih mnenj je malo (pisec navaja le 5 

odločb). Bolj problematično pa je ugotavljanje istovetnosti 

329


sledi stopala osebe, ki je nosila obuvalo, tako na podlagi sledi 

v čevlju kot morebitne prisotnosti DNK. 

Avtor je bolj obsežen pri predstavitvi osmologije oziroma 

identifikacije na podlagi človeškega vonja. (7. poglavje). To je 

tudi razumljivo, saj je to področje kriminalistične identifikacije 

na Poljskem dokaj razvito in v praksi pogosto uporabljano, 

hkrati ko se je tudi pisec knjige bolj podrobno znanstveno 

ukvarjal s to problematiko. Metodologijo preiskav vonja so 

podrobneje izdelali predvsem na Poljskem in Nizozemskem. 

(pa tudi v Rusiji, Nemčiji, na Madžarskem, op.D.M.). Leta 

2006 so imeli na Poljskem kar 99 posebej izšolanih psov (v 

17 osmoloških sekcijah) za identifikacijo (prepoznavo) oseb 

po sledi vonja. V istem letu so izvedenci podali 1.373 izvedenskih 

mnenj. Kljub vprašljivi zanesljivosti tovrstnih identifikacij 

(eksperimentalni poskusi pri 11.000 testih so pokazali 

napačno identifikacijo v cca. 10% primerov) je torej njihova 

uporaba na Poljskem kar pogosta. V zadnjih desetih letih je 

identifikacija na podlagi vonja na Poljskem dobila status izvedenskega 

mnenja in torej dopustnega dokaza, sodne odločbe 

pa tudi podrobneje določajo pogoje in pravila za izvedbo 

identifikacijskega postopka. Navedeno je 29 sodnih odločb v 

zvezi z uporabo psov za identifikacijo oseb, tako na Poljskem 

kot tudi v drugih državah. 

Osmo poglavje obravnava preiskave rokopisov, deveto 

pa antropološko prepoznavo oseb na podlagi video posnetkov. 

V poljski judikaturi je izvedensko mnenje o identifikaciji na 

podlagi pisave že dolgo priznano kot veljavna in dopustna 

znanstvena metoda. Čeprav je tudi pri teh mnenjih subjektivnost 

izvedenca zelo mogoča, jo vse pogosteje uporabljajo 

tudi v drugih državah. V ZDA so glede tega deljena mnenja 

in takšne so tudi sodne odločbe. Glede prepoznave oseb na 

podlagi zaprte televizije (CCTV), ki postaja spremljevalka 

vsakodnevnega gibanja oseb zlasti v večjih mestih (še posebej 

pa v Veliki Britaniji), je sodna praksa bolj skromna in skeptična, 

saj so raziskave pokazale manjšo zanesljivost in praktično 

uporabnost. Antropološki raziskovalci z Inštituta za forenzične 

raziskave v Krakovu so izdelali šeststopenjsko lestvico, ki 

sega od popolne identifikacije, zelo velike podobnosti, velike 

podobnosti in zmerne podobnosti do manjše podobnosti 

in pomanjkanja podobnosti. Raziskave so tudi pokazale, da 

okoli 40% izvedenskih mnenj ne vodi do identifikacije zaradi 

slabe kakovosti posnetkov. 

Tudi 10 poglavje (Modus operandi) je krajše in nekako 

izstopa iz okvira običajnih forenzičnih preiskovalnih metod. 

Gre namreč za uporabo modusa operandi (načina delovanja 

storilca) kot posrednega dokaza (in ne zgolj kot indica v kriminalističnem 

pomenu). Čeprav redkeje, se v sodni praksi 

tudi uporablja kot posredni dokaz, ki pa mora biti podan kot 

izvedensko mnenje forenzičnega psihologa. Sicer redke sodne 

odločbe glede tega ekspertnega področja pa ga vendarle dopuščajo 

kot dokaz. 

Obširneje se je avtor lotil problematike poligrafskega preverjanja 

verodostojnosti izjav v 11. poglavju. Tudi to je tema, 

ki je Wójcikiewiczu blizu, zato ji je namenil več pozornosti 

v svoji knjigi. „Težko je najti metodo na področju forenzičnih 

znanosti, katere diagnostično vrednost bi (zanesljivost 

in veljavnost) bi proučevali tako temeljito kot je to poligraf “ 

(s.159). Kljub njegovi dokajšnji zanesljivosti (vsaj v primerjavi 

z nekaterimi drugimi vrstami dokazov, ki so dopustni), je 

sodna praksa do uporabe poligrafa zadržana, še zlasti v državah 

common law sistema in v Nemčiji. Na Poljskem in v 

Belgiji je judikatura naklonjena tovrstnim preiskavam, treba 

pa je opozoriti, da poligrafske preiskave ne „ugatavljajo laži“, 

temveč podajajo izvedensko mnenje o reakcijah testirane osebe 

na določena vprašanja. Pisec tudi ugotavlja, da so sodniki 

dosti bolj naklonjeni poligrafskim preiskavam kot pa pravna 

stroka. (s.176) 

Podobno se je avtor podrobneje lotil tudi prikaza forenzične 

hipnoze (12. poglavje), ki jo kriminalistični pisci bolj 

redko obravnavajo v svojih delih. Tudi sodnih odločb glede 

uporabe hipnoze v dokazne namene je kar dosti (avtor jih 

navaja 18), segajo pa od dopustnosti uporabe do popolne prepovedi. 

Zanimivo je, da so od leta 1993 dalje sodišča v 7 državah 

podala dokaj pozitivno mnenje o uporabi hipnoze, če 

so upoštevani vsi previdnostni ukrepi in postopki. Seveda pa 

sodišča prosto presojajo dokazno vrednost podanih izvedenskih 

mnenj. 

V zadnjih dveh poglavjih (13. in 14. poglavje) so opisane 

metode prepoznave s pomočjo prič, ki bodisi z vidnim ali 

slušnim zaznavanjem prepoznajo storilce, in nevarnosti, ki so 

pri tem prisotne. 

Prepoznava je klasično kriminalistično taktično in procesno 

dejanje, ki ima v praksi zelo veliko spoznavno in dokazno 

vrednost, vendar pa sodne zmote kažejo, da je zaupanje v to 

identifikacijsko metodo in njeno dokazno vrednost morda 

preveliko in včasih tudi neupravičeno. Napačne prepoznave 

so kar pogosto glavni razlog za napačne obsodbe (to je pokazal 

tudi „Project Innocence“ v ZDA, kjer je bilo do leta 2009 

ugotovljenih 240 napačnih obsodb, od tega v 75 % zaradi napačnih 

prepoznav!), zato bi bilo treba pri izvajanju dosledno 

upoštevati predpisane postopke in vse previdnostne ukrepe za 

zagotovitev čim večje objektivnosti. Glede na tako pomembno 

dokazno sredstvo ni presenetljivo tudi dokaj veliko število 

sodnih odločb (avtor jih navaja kar 60), ki obravnavajo to forenzično 

identifikacijsko metodo. Očitno je prav ta forenzična 

identifikacijska metoda najpogostejša v judikaturi. Pisec meni, 

da je glede na opravljene raziskave postopno prepoznavanje 

330


bolj zanesljivo (56% uspešnost) kot istočasno (t.i. prepoznavna 

vrsta) (48%), vendar le pri pozitivnih identifikacijah. Postopno 

prepoznavanje (priča si ogleduje osebe ali fotografije eno za 

drugim in ne hkrati) torej bolje varuje nedolžne pred napačno 

prepoznavo, vendar pa daje tudi večjo možnost pravemu 

storilcu, da ostane neprepoznan. (s.203). V Veliki Britaniji 

pogosto izvajajo tudi prepoznavo na podlagi videoposnetkov, 

pri čemer je minimalno število 9 posnetkov. Tako v strokovni 

literaturi kot tudi v sodnih odločbah je pogosto naveden natančen 

postopek za izvajanje prepoznave, ki naj bi omogočal 

čim večjo objektivnost in s tem tudi manjšanje števila napačnih 

prepoznav. Izvedenci lahko sodiščem znatno pomagajo pri 

oceni tovrstnih dokazov. (Tega bi se morali zavedati tudi naši 

sodniki, ki le redko uporabijo izvedence za forenzično psihologijo 

za oceno izvedene prepoznave. op. D.M.) 

V prepoznavo sodi tudi prepoznava po glasu (pri tem ne 

gre za akustične analize, pač pa za človeško zaznavanje glasu). 

Tudi pri tovrstnih prepoznavah je treba upoštevati predpisani 

postopek in previdnostne ukrepe ter uporabiti forenzičnega 

izvedenca. Pisec omenja 18 sodnih odločb o tej metodi identifikacije 

in navaja pravila za njeno učinkovito izvajanje. (s. 254, 

255). Tudi to področje je pri nas dokaj neobdelano. 

V zaključnem 15 poglavju so opisane še nekatere sodne 

zmote (miscarriages of justice) in razlogi zanje. Primeri kažejo, 

da prihaja tudi do smrtnih obsodb nedolžnih ljudi. Koliko je 

napačnih obsodb, je težko reči, vsekakor jih je več, kot kažejo 

odkriti primeri, pa že to je zaskrbljujoče. Razlogi za napačne 

obsodbe so različni. Kot že omenjeno, je najpogostejši razlog 

napačna prepoznava, sledijo lažna pričanja, izsiljena priznanja, 

policijske zlorabe, napačna (lažna) izvedenska mnenja, 

nekompetentnost kriminalistov in forenzičnih izvedencev, 

malomarnost ipd. Za sodnike so še zlasti velik izziv napačna 

izvedenska mnenja, saj je to povezano prav z njihovo sposobnostjo 

in znanjem oceniti posamezna forenzična izvedenska 

mnenja. Avtor navaja več primerov zmotnih obsodb tako na 

Poljskem, v ZDA, Veliki Britaniji in drugih državah. Za izboljšanje 

stanje predlaga več ukrepov, med njimi (vsaj kar se 

forenzike tiče) akreditacijo forenzičnih laboratorijev, standardizacijo, 

zagotavljanje kakovosti, preverjanje mnenj, pa izobraževanje 

sodnikov, tožilcev in odvetnikov, idr. 

Knjiga Józefa Wójcikiewicza je nedvomno zelo zanimivo 

in poučno branje tako za študente prava in varstvoslovja 

kot tudi za sodnike, tožilce, odvetnike in druge udeležence v 

kazenskem postopku. Daje pregled sodnih odločitev na različnih 

ravneh in v različnih pravnih sistemih, ki so pogosto 

različne, čeprav gre za iste metode, tudi povsem nasprotujoče 

si, včasih bolj ali manj utemeljene in obrazložene in dostikrat 

tudi nepopolne ali napačne. Kažejo, kako različne poglede in 

stališča imamo lahko do enakih postopkov in metod, ki so 

ponekod priznane in dopustne, drugod pa prepovedane ali 

vsaj redko uporabljane v praksi. Tudi v isti državi imajo sodišča 

lahko različne poglede in merila za oceno dopustnosti 

in zanesljivosti posameznih forenzičnih metod in postopkov. 

Čeprav je že iz zgodovine kriminalistike znano, kako težko 

si nove metode in postopki preiskovanja utirajo pot v sodno 

prakso, je vseeno presenetljivo, da danes stanje ni dosti boljše, 

da so odpori do uporabe novosti, ki bi lahko bile koristne in 

zanesljive pri ugotavljanju dejanskega stanja. Po drugi strani 

pa prihaja do napak zaradi nekritičnega vrednotenja izvedenskih 

mnenj, ki so napačna in nestrokovna ter zato tudi do napačnih 

obsodb in sodnih zmot. Odločb sodišč, ki so navedene 

v pričujoči knjigi (in komentarje avtorja k njim), žal ni bilo 

mogoče podrobneje prikazati v tem prispevku, saj bi bil sicer 

preobsežen. Vsekakor pa so odločbe vredne temeljitega študija, 

ocene in presoje. Prav tako so dragoceni prikazi raziskav, 

ki so bile opravljene na posameznih področjih forenzičnih 

dokazov in komentarji uglednih strokovnjakov. 

In kakšno je stanje glede teh vprašanj pri nas? Imamo izdelana 

merila in postopke za posamezne navedene metode in 

postopke podobno kot v drugih državah? Sledimo novostim in 

jih uporabljamo tudi v praksi? Kakšna je sodna praksa glede 

tega pri nas? Seveda je težko na kratko odgovoriti na ta vprašanja. 

Kljub temu, da nimamo ustreznih raziskav, ki bi pokazale 

resnično stanje, pa je vendarle mogoče reči, da smo na 

nekaterih področjih forenzičnih preiskav kar uspešni (akreditacija 

Nacionalnega forenzičnega laboratorija, upoštevanje 

standardov kakovosti, strokovnost izvedencev, izobraževanje 

kriminalističnih tehnikov ipd.), na drugih se pojavljajo težave 

(primeri izvedenskih mnenj v zadevah Tekačevo, Dobruška 

vas…), na tretjih pa še nismo niti začeli delati (identifikacija 

po vonju, glasu, ustnicah, ušesih, antropološke prepoznave, 

uporaba hipnoze, modus operandi ipd.). Tudi judikature v 

zvezi z uporabo forenzičnih (in drugih kriminalističnih) dokazov 

nimamo prav veliko oziroma je nismo sistematično 

zbirali in analizirali. To velja še zlasti za metode kot so prepoznava, 

modus operandi, dragnet ipd. 

Knjigo profesor Wójcikiewicza vsekakor priporočam v 

branje tako teoretikom s področja kriminalistike, forenzične 

psihologije, kazenskega prava in kriminologije kot tudi praktikom 

v policiji in v kazenskem pravosodju. Težko je namreč 

na enem mestu najti toliko sodnih odločb iz različnih držav o 

posameznih forenzičnih metodah in dokazih, kot jih je v tej 

knjigi. Veseli me, da je avtor knjige tudi član programskega 

odbora za pripravo mednarodne kriminalistične konference, 

ki jo septembra leta 2011 organizira Fakulteta za varnostne 

vede Univerze v Mariboru. Tedaj bo zagotovo predstavil še 

kakšne nove ugotovitve raziskav, ki jih opravlja. 

Darko Maver 

331


Matjaž Ambrož: Zvestoba Normi in druge zgodbe 

Ljubljana, GV Založba, 2010, 118 str. 

V obravnavanem delu nas avtor pozabava z nekaterimi 

eksistencialno-filozofskimi vprašanji, se dotakne sociologije 

prava, kriminologije, (kazenskega) prava, politike, kulture, 

prosvete ... Pravzaprav obravnava prav vse vidike človeškega 

življenja in nas pri tem med drugim pouči tudi o onomatopoetskih 

izrazih. “Cin”, “cin”, v torek 27.7.2010 okrog 11.30 

zazvoni telefon v moji pisarni: “Ti, Ciril, ker te bolj zanimajo 

take obskurne zadeve, bi bil pripravljen napisati recenzijo 

knjige Zvestoba Normi?”... “Seveda, z veseljem, vendar z 

opozorilom, da tega do sedaj še nisem počel.” Z druge strani 

telefona se sliši: “Še toliko bolje! Za vse je enkrat prvič!” 

Odgovorim: “Dogovorjeno.” V ponedeljek, 2. 8. 2010, me ob 

7.00 uri zjutraj v golobnjaku, tako ljubkovalno imenujemo 

službeni poštni nabiralnik, čaka paket: “Kaj hudiča sem pa 

naročil od GV Založbe? Aja, ...” 

O knjigi sami verjetno marsikaj pove že dejstvo, da sem 

jo prebral praktično na dušek, takoj ko sem jo prijel v roke, in 

sicer v dobrih petih urah. Če k temu prištejem še podrobno 

analizo provokativnih ilustracij Samire Kentrić, je moj začetni 

časovni vložek v samo knjigo znašal tam nekje okrog 6 ur in 6 

minut, »od oka« – k temu seveda ne štejem vseh ur, ko sem o 

vsebini premišljeval ali se o knjigi pogovarjal s kolegi. Kar sem 

želel s tem povedati je, da ti knjiga vsekakor da misliti. A še 

preden se lotim same vsebine, je na mestu kratek “disclaimer”; 

bralce recenzije se mi zdi korektno seznaniti z dejstvom, da 

avtorja osebno poznam. Ravno zato pa sem bil še toliko bolj 

pozoren na to, da uidem samocenzuri. 

V nadaljevanju bom skušal v stilu slovitega sovjetskega teoretika 

Onana Masturbova, ki ga v svojem delu omenja avtor, 

najprej postreči z nekaterimi zanimivejšimi motivi, delo slogovno 

umestiti ter nato predstaviti strukturo in analizirati rdečo 

nit, preden recenzijo sklenem s kratko subjektivno oceno. 

Masturbovu verjetno ne bi ušlo, da si je avtor izbral nekaj 

dokaj provokativnih motivov za obdelavo. Če bi jih poimensko 

navedel na enem mestu, bi naju z avtorjem kdo lahko po 

krivem obtožil senzacionalizma, kar pa vsekakor ni moj namen, 

prepričan sem, da še manj avtorjev. Poleg tega pa bi bilo 

to tako, kot da bi nekomu pred ogledom filma pokvaril film/ 

žgance s tem, da bi ven pobral vse ocvirke. Lahko pa to naredim 

takole, da bo volk sit in koza cela – ko boste imeli knjigo 

v rokah, nikakor ne spreglejte zanimivih motivov na str. 6 v 

opombi, v prvem odstavku na str. 15, v drugem odstavku na 

str. 18, tretjem odstavku na str. 24 in ne nazadnje v tretjem 

odstavku na str. 51. S tem zadnjim bi lahko avtorju kdo očital, 

da je prekršil zlato pravilo/normo, da kar se zgodi v slačilnici, 

ostane v slačilnici. Temu je seveda mogoče (dogmatično) ugovarjati, 

da tuš ne spada v pojem slačilnice v ožjem pomenu in 

da norma tako sploh ni bila kršena. 

Ob zgoraj navedenih, avtor uporabi v svojih zgodbah še 

številne druge motive in tehnike kot sredstvo, da bi pritegnil 

bralčevo pozornost, preden mu servira bolj globoko bivanjsko 

vprašanje ali problematiko. Temu so pač namenjene kolumne 

in delo Zvestoba Normi predstavlja cvetober avtorjevih 

kolumn v Dnevniku in Pravni praksi. Pravzaprav bi avtorju 

naredili krivico, če bi umestili njegove (globoko)umne zgodbice 

pod splošno kategorijo kolumne. Gre za prav poseben 

tip kolumne, ki mu Francozi pravijo causerie. Opisno gre pri 

t.i. causerie za kratek in lahkoten esejčič s humornimi vložki. 

Vendar se mi zdi, da tudi tujka causerie v slovenščini ne zveni 

najbolj primerno. Pred časom mi je kolega avtorjeva dela in 

njegovo bolj kulturno udejstvovanje označil za domislice. Bolj 

ko o tem razmišljam, bolj mi je ta etiketa všeč. Če je delo potrebno 

etiketirati, naj bo torej označeno za zbirko domislic. 

Avtor je svoje (izbrane) domislice zbral in uredil v pet 

ohlapnejših vsebinskih sklopov: Iz naših krajev, Kultura in 

prosveta, Znanost in razvoj, Črna kronika ter Zadnja stran. 

Priznam, da mi je osmišljanje izbranih naslovov in njihove 

vsebinske povezanosti delalo preglavice, potem pa sem se 

spomnil na tale odlomek na strani 68: “Kot vidite, imam rad 

ciklično zgradbo pripovedovanja: navsezadnje so nekateri prepričani, 

da tudi naša življenja ne potekajo premočrtno, temveč 

bolj ali manj ciklično. Poleg tega se vse v življenju meša in prepleta: 

zanos in računi, vzvišeno in banalno, dejansko in normativno, 

vsebina in forma (v tem smislu tudi čas kot vsebina in čas 

kot forma).” Zdi se, da je avtor s to mislijo podal dokaj dober 

(fraktalni) opis strukture svojega dela v celoti. 

Če imamo pred očmi avtorjevo afiniteto do cikličnosti, je 

mogoče opaziti, da so v uvodnem delu zbrane nekatere epizode 

iz njegovega zgodnejšega življenja, in sicer vse od prvega 

razreda v zgodbi z naslovom “Delegat”, do trenutka, ko je avtor 

prodal svoj (prvi?) avto v zgodbi “Sklepanje pogodb med občani”. 

V zadnjem delu zasledimo zgodbe, ki se dotikajo konca 

in smisla (npr. Kaj je sreča?), medtem ko se vmes, tako kot v 

življenju, vse meša in prepleta, pri čemer avtor tematsko poveže 

zgodbe/probleme v sklopa, ki se dotikata (njegovega) dela 

(Znanost in razvoj) in prostega časa (Kultura in prosveta). 

332


Glede na široko zastavljeno mrežo, bo vsak v delu našel 

domislico zase; če vas zanima kreativna rešitev za marketing 

pomivalnega korita, si boste prebrali “Sodobno podjetništvo”, 

če vas zanima problem izbire, boste prebrali zgodbo “Delegat”, 

če tudi vi menite, da na bolšjakih vre od življenja, si boste prebrali 

“Varčno življenje”, če vas zanimajo Kant, Hegel in filmi, 

je za vas zgodba “Kant in Hegel v filmu” ... Nekateri naslovi 

domislic so bolj abstraktni in neoprijemljivi, drugi pa že kar 

sami zgovorno predstavijo obravnavano problematiko, npr. 

“Odstranjevanje birokratskih ovir”, “Zavarovalniški posli, čistila 

in motivacija”, “Tehnike sproščanja” … 

Za kriminologe bo še posebej zanimiva zgodba “Ljubezen 

in zločin”, v kateri avtor analizira, kako je v kulturnih stvaritvah 

ljubezen pogost motiv za zločin, ali pa zgodba “Pravna 

dogmatika”, v kateri avtor obračunava z dogmo. Prav v slednji 

zgodbi avtor za vse večne čase zasadi v nas tezo, da je krivda 

“nadčutna rastlina, ki zraste v storilčevi duši.” 

Bolj dogmatično usmerjeni študentje in bralci kazenskega 

prava pa nikakor ne smejo spregledati zgodbe “Kroga, 

ki se sekata”, kjer nas avtor sooči z razcepljeno kreaturo t.i. 

“človekom-pravnikom” 1 ter zgodbe “Sposobnost abstraktnega 

mišljenja”, kjer so obravnavani nekateri ključni instituti 

kazenskega prava – v tej zgodbi nas avtor med drugim seznani 

z uvodoma omenjenim slovitim sovjetskim teoretikom 

Onanom, in sicer v povezavi z različnimi teorijami o dokončanju 

kaznivega dejanja (teorije kontrektacije, aprehenzije, 

ablacije in ilacije). 

Še posebej omembe vredne so avtorjeve pravne analize 

navidezno banalnih popevk. Gre vsekakor za veliko več kot 

zgolj priročno pogovorno pomagalo ob pravniških pijankah. 

Globoko se namreč strinjam z avtorjem v tem, da je: “…zavračanje 

popularne popevke (ali drugih na videz banalnih obrobnih 

stvari) posledica nepripravljenosti poiskati globoko skrita 

sporočila (str. 37).” Avtorjevega prefinjenega iskanja smisla v 

verzih neznanega estradnega umetnika na kanalu TV Pink, 

besedilih Saške Lendero, Mirana Rudana, Tomija Megliča in 

drugih se ne bi sramoval niti sam Čombe iz Pančeva (glej str. 

45)! V pričujoči zbirki nedvomno pomeni vrhunec tovrstnega 

udejstvovanja analiza narodnozabavne skladbe “Sin če biti 

futbaler” v zgodbi “Skrb za status”, ki jo avtor zaključi z ugotovitvijo 

da: “Kdor s človekoljubjem misli resno, si pred vulgarnim 

ne sme zatiskati oči. Zato mislim, da je treba ob obravnavi pojavov, 

ki so človeški (mednje sodi tudi skrb za status), občasno 

analizirati tudi stvaritve, ki v kulturnem smislu niso vrhunske, 

so pa nesporno – človeške.” 

1 

Tole me je spomnilo na epizodo serije South park, v kateri se pojavi 

“ManBearPig”. Kot ga definira lik iz serije, gre za kreaturo, ki 

je “half man, half bear and half pig”. 

V povezavi z navedenim moram še enkrat poudariti, da 

mi je avtorjev pristop naivno-kritične odtujenosti od “profane 

stvarnosti” zelo všeč in mi je blizu. Kljub temu pa bi ga 

kdo lahko obtožil intelektualnega snobizma oziroma bolje elitistične 

hinavščine (tudi sam sem že bil deležen tovrstnih kritik). 

O čem govorim? Po eni strani se nam avtor “prodaja” kot 

oseba, ki gleda zviška na privilegije (glej zgodbo “Delegat”), 

po drugi strani pa se ni moč znebiti občutka, da se prikrito 

roga delovnemu človeku, pa naj bo to “osebni trener” iz fitness 

centra (glej zgodbo “Pomen športa za delovne ljudi”), 

prodajalec knjig na bolšjaku (glej zgodbo “Varčno življenje”) 

ali pa ubogi delavec v McDonaldsu (v zgodbi “Spoštovanje 

norme”). Posebej slednji se človeku še zlasti zasmili (tudi 

samemu avtorju se je na koncu zasmilil). Lahko da je imel 

avtor povsem dobre namene in je skušal na obraz delavca v 

McDonaldsu pričarati nasmešek, ko je na okencu naročil pol 

krvavice s kislim zeljem. Vendar pa, postavimo se za trenutek 

v čevlje delavca iz McDonaldsa. Kot da ni dovolj to, da 

mora trpeti pod jarmom strukturnega nasilja, mora res prav 

zaradi tega dodatno trpeti še posmeh in občutiti (četudi zgolj 

umišljen) prezir potrošnika, ki sam perpetuira takšen sistem 

strukturnega nasilja ? - “Double cheese - to go!”. Skratka, kar 

želim povedati je, da bi lahko kdo avtorjeve šaljive domislice 

občutil tudi kot roganje – po moji (subjektivni) oceni sicer 

neupravičeno, a vendarle ... 

Kar me utrjuje v prepričanju, da je moja ocena pravilna, je 

dejstvo, da je avtor do bralca ves čas zelo odkritosrčen. Tako 

nam povsem iskreno razgali t.i. “tricks of the trade” v zgodbi 

“Zavidanje naravoslovcem”, kjer nas pouči, kako se streže stvarem 

v “znanstvenem” svetu: “Če si v nekem stališču osamljen, 

pa ti je zato neprijetno, lahko mirno rečeš: Po našem mnenju 

...” Če nečesa ne veš, pa se ti tudi ne ljubi preveriti, lahko rečeš: 

“Zaradi omejenosti prostora tega vprašanja tukaj žal ni mogoče 

podrobneje obravnavati.” Če ne veš, kako bi sklenil zapis o 

neki novi pravni ureditvi, lahko napišeš: “Kako bo predstavljena 

rešitev zaživela v praksi, pa bo pokazal čas”... Potem so tu še 

besedne zveze, s katerimi je mogoče besedilo olepšati, recimo de 

lege ferenda ali pa mutatis mutandis.“ Kljub vsemu je za družboslovca 

nekaj nenavadno pomirljivega v avtorjevi ugotovitvi, 

da “… si je zakladnico pravnega znanja mogoče predstavljati 

kot nekakšen velikanski sediment, ki je nastal iz prispevkov, ki 

so jih avtorji prinašali v skopo odmerjenih ščepcih (pogosto skupaj 

s precej šavja) ... Absolutna izvirnost se torej ne zahteva.” 

V duhu iskrenega dvoma in mogoče kančka samoprezira je 

mogoče brati tudi zgodbo “Karkoli gre”, kjer avtor podvomi v 

avtoriteto znanosti, ki dvomi v obstoj ženske. Ob prebiranju 

te zgodbe sem se spomnil na misel, ki se mi je utrnila pred 

časom, in sicer o tem, da so plemiške nazive v postmodernem 

svetu zamenjali akademski oziroma znanstveni nazivi – v tem 

primerjalnem kontekstu se zdi, da smo sedaj v fazi buržujskega 

razmaha in dekadence. 

333


Ko smo o avtorjevih domislicah razpravljali ob kavi s kolegi, 

je eden izmed njih komentiral, da avtor piše o t.i. ne-dogodkih, 

drugi pa je dodal, da mu vseeno nekako vedno uspe 

te ne-dogodke nadvse spretno spremeniti v dogodke. S tem 

se popolnoma strinjam; s svojim duhovitim slogom in energijo 

avtorju namreč uspe doseči sublimacijo - iz ne-dogodka 

neposredno v dogodek, pri čemer preskoči vmesno stopnjo 

obskurnosti. 

Avtor se med drugim na več mestih “loti” svojega kolega, 

pravega znanstvenika, ki je podganam vrste Rattus norvegicus 

vbrizgaval serotonin, da bi našel odgovor na srečo. V njegovem 

delu navdušeno vidi možnost kolosalnega eksperimenta 

in poroča o tem, kako da se podgane niso hotele obnašati v 

skladu s hipotezo. Se avtor zaveda, da nam v zbirki domislic 

v bistvu poroča o svojih družboslovnih eksperimentih, kjer 

hipotezo nadomešča norma? Ja, v tej primerjavi smo mi vsi 

podgane (Če dvomite, samo pomislite na “McDonald's eksperiment”). 

Če počasi sklenem, v zgodbi “Vprašanje sloga” avtor zapiše: 

“Čemu na dolgo in široko besedičiti, če je mogoče skrajšati, 

zakaj zamegljevati, kjer je stvari mogoče povedati jasno?” 

Avtorjeva zbirka domislic mi je zelo všeč. Čeprav gre za 

pretežno leposlovno delo, se lahko najemo več znanstvenega 

dvoma in duha kot v marsikateri znanstveni monografiji. 

Ob prebiranju so se mi porodile številne asociacije in misli. 

Predvidevam, da bo tako tudi pri marsikom, ki bo knjigo vzel 

v roke. Rekel bi, da se že zato knjigo splača prebrati. A kdo 

sem jaz, da bi vam solil pamet? Prepričajte se sami! 

Upati je, da bo sledilo še več takšnih zbirk in da se bomo 

v prihodnje lahko v koncentratu “nažrli” ne samo avtorjevih 

novih, temveč tudi kakšnih (po krivem) spregledanih domislic, 

ki bi si prav tako zaslužile svoj prostor v knjižni zbirki. 

Ciril Keršmanc 

334

Zapisi 

Poročilo s kongresa o kazenskopravnih reformah v svetu in v Turčiji 

(»Congress on the criminal law reforms in the world and in Turkey«), 

Istanbul in Ankara, 26. maj – 4. junij 2010 

V Istanbulu in Ankari je od 26. maja do 4. junija 2010 

potekal kongres o reformah svetovnih kazenskopravnih sistemov. 

Njegov namen je bil obeležiti peto obletnico reforme 

turške materialne kazenske zakonodaje. Kongres se mi je zdel 

zanimiv in pomemben prav zaradi svojega namena. Turki so 

(upravičeno) ponosni na svojo novo kazensko zakonodajo, 

in to navdušenje tudi radi pokažejo. Reforma je bila namreč 

dolgotrajna, premišljena in dosledna. Potekala je več kot deset 

let, pri njej pa so sodelovali domači in tuji (zlasti nemški) 

strokovnjaki. Turki so sprejeli zakonodajo po tujem vzoru, 

pri tem pa tujih določb niso enostavno prepisali, ampak so 

jih prilagodili svojemu pravnemu sistemu. Že zaradi načina 

sprejetja turškega Kazenskega zakonika, ki je začel veljati 1. 

junija 2005, menim, da so Turki nanj upravičeno ponosni. 

Mislim tudi, da bi se lahko slovenski zakonodajalec in strokovnjaki 

od turških marsičesa naučili. 

Turki se tudi zavedajo, da delo ni končano s sprejetjem 

zakonodaje, ampak je pomembna tudi njena uveljavitev. Zato 

nameravajo vsako leto na nacionalni ravni, vsako peto leto 

pa na mednarodni ravni preverjati učinkovitost rešitev svoje 

kazenske zakonodaje. Tudi letošnji kongres je bil dokaj ambiciozno 

zastavljen, saj je v desetih dneh na njem sodelovalo 

200 tujih in turških strokovnjakov za materialno kazensko 

pravo, med njimi na primer tudi prof. Thomas Weigend in prof. 

Francisco Munoz Conde. 

Začetek kongresa je bil obarvan procesno. Prvi sklop 

predavanj se je tako vrtel okoli odnosa med mediji in kazenskim 

postopkom. Prof. Kühne je razpravljal o omejitvah 

poročanja medijev o kazenskem postopku z vidika sodne 

prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (EKČP), 

prof. Kindhäuser pa je predstavil prispevek o kaznivih dejanjih 

v zvezi s poročanji medijev v fazi preiskave in glavne obravnave. 

Naslednja sekcija se je osredotočila na odnos med 

(državnim) tožilstvom in nosilci preiskave. Prof. Weigend, ki 

je sicer strokovnjak za materialno kazensko pravo, je predstavil 

osnove teorije različnih modelov kazenskih postopkov. 

V prispevku je želel povedati, da se razlike med posameznimi 

modeli zmanjšujejo oziroma da v praksi razlike niso 

tako velike kot v teoriji. Špansko ureditev je predstavil prof. 

Cancia; zanimivost španske ureditve je predvsem, da pozna 

actio popularis in da lahko različni subjekti hkrati sprožijo 

več kazenskih postopkov zoper isto osebo zaradi istega dogodka. 

Tudi poročilo prof. Ölcerjeve z Nizozemskega je bilo 

zanimivo, saj je predstavila, kako so se v praksi postopoma 

uveljavili, nato pa še v kazenski zakonodaji uzakonili posebni 

metode in sredstva (policisti pod krinko, navidezni odkup 

itd.). Na Nizozemskem so te metode najprej v praksi uporabili 

policisti določene specialne skupine, šele nato, ko so 

ugotovili obstoj mnogih moralnih in pravnih problemov, pa 

so bile tudi uzakonjene. 

Tudi drugi dan je bil procesno obarvan, namenjen pa je bil 

predvsem obravnavi posebnih metod in sredstev, zlasti prisluškovanja. 

Zanimivo je na primer, da v skladu s turško kazensko 

zakonodajo ni mogoče prisluškovati v zasebnih prostorih, 

ki so v lasti obdolženca. 

Ko se je kongres preselil z Istanbul Kültür Universitesi na 

Istanbul Universitesi, najstarejšo univerzo v Istanbulu (mimogrede, 

ustanovljena je bila leta 1453, ko so Turki osvojili 

Bizanc), se je spremenila tudi tema. Začele so se namreč 

predstavitve nacionalnih poročil o stanju in reformah (zlasti 

materialne) kazenske zakonodaje v Evropi pa tudi v drugih 

državah (na primer v Kazahstanu, Iranu, Iraku, Maleziji itd). 

Ta del se je začel s predstavitvijo nemškega poročila o trenutnem 

stanju nemškega kazenskega prava. Prof. Wrobel s 

Poljskega se je osredotočil na predstavitev načela zakonitosti 

v poljskem kazenskopravnem sistemu, in sicer s stališča kršitev 

in ogrožanja. To načelo naj bi bilo po njegovem mnenju 

ogroženo tudi zaradi neprestanega spreminjanja kazenske 

zakonodaje in tudi zaradi nedoločene evropske in mednarodne 

zakonodaje. 

Slovensko poročilo je predstavil prof. Korošec; osredotočil 

se je na razloge upravičenosti v skladu z KZ-1, predvsem pa na 

novo ureditev privolitve oškodovanca. 

Naslednja sekcija se je osredotočila na organizirano kriminaliteto. 

Prof. Husabö z Norveškega je predstavil razvoj 

oblik udeležbe v vseh dosedanjih norveških kazenskih zakonikih, 

prof. Kemp iz Južnoafriške republike pa se je osredotočil 

na kazenskopravno zakonodajo v zvezi z organizirano 

kriminaliteto. 

Hrvaško poročilo je predstavila prof. Turkovićeva z zagrebške 

pravne fakultete. Osredotočila se je predvsem na 

sprejemanje novega hrvaškega kazenskega zakonika. Prof. 

Turkovićeva je vodja strokovne skupine, ki pripravlja novi kazenski 

zakonik, zato je predstavila nekatere dileme, s katerimi 

se ukvarjajo člani te strokovne skupine (različne oblike skrajne 

335


sile, ukrepi za nevarne storilce kaznivih dejanj po prestajanju 

kazni, opredelitev posilstva in drugih kaznivih dejanj zoper 

spolno nedotakljivost, ki naj bi temeljila predvsem na pomanjkanju 

soglasja oškodovanca, itd.). 

Zanimivo je bilo tudi poročilo iz Irana. Prof. Saney je 

predstavil razvoj iranske kazenskopravne zakonodaje. Pred 

islamsko revolucijo je bil v Iranu v veljavi kazenski zakonik 

po francoskem vzoru, sedaj pa velja pravo iz petih božjih 

knjig, obstajajo pa še drugi (dopolnilni) pravni viri, na primer 

mnenja pomembnih verskih voditeljev. Prof. Saney je 

poudaril, da to kazensko pravo temelji na t. i. blood money, tj. 

denarju, ki ga je mogoče plačati žrtvi ali njeni družini, da se 

kazen ne izvrši, ter na diskriminaciji žensk in nemuslimanskih 

verskih skupin. 

Prof. Nasheva iz Velike Britanije je predstavila zadnje spremembe 

v britanski kazenski zakonodaji, zanimiva je bila zlasti 

predstavitev ureditve pripora pred vložitvijo obtožnice. Po 11. 

Septembru 2001 so v Veliki Britaniji skušali podaljšati obdobje, 

ko je osumljenca mogoče držati v priporu brez vložene 

obtožnice, saj ga po vložitvi obtožnice ni več mogoče zaslišati. 

S tem so sicer delno uspeli, a ta ureditev postaja nerelevantna, 

ker skuša britanska oblast v zadnjem času to oviro premagati 

še na drug način, in sicer z uvajanjem možnosti zaslišanja po 

vložitvi obtožnice. V tem primeru tako dolžina pripora pred 

vložitvijo obtožnice ni več toliko relevantna, saj je glavni namen 

tega pripora zaslišanje osumljenca. 

Zanimivo je bilo še predavanje prof. Keijzerja z Nizozemskega, 

ki se je osredotočil na problematiko naklepa in poskusa, 

in zlasti na vprašanje, ali je mogoč poskus iz eventualnega naklepa. 

Nizozemska kazenska zakonodaja to konstrukcijo omogoča, 

sam pa ji nasprotuje. Postregel nam je tudi z (resničnim) 

primerom, v katerem se je pojavilo vprašanje, ali je storilcu mogoče 

očitati (vsaj eventualni) naklep do poskusa usmrtitve. 

Na žalost lahko na podlagi predstavljenih nacionalnih poročil 

zaključim, da je bistvena značilnost kazenske zakonodaje 

večine na konferenci prisotnih držav hitro, nepremišljeno in 

pogosto spreminjanje, ki temelji na populističnih in političnih 

motivih ter na pritisku javnosti po strogem kaznovanju zdaj 

ene, drugič druge vrste kaznivih dejanj. Izjemo predstavljata 

na primer hrvaški in turški primer. 

Zadnja postaja kongresa je bila Gazi Üniversitesi v Ankari. 

Tu so tuji gostje predstavili predvsem teme s področja kazenskih 

sankcij (pogojna obsodba, mediacija, alternativne sankcije 

itd.), težišče pa je bilo na turških kritičnih prispevkih o 

novi turški zakonodaji. Tudi oni so se osredotočili predvsem 

na kritiko ureditve alternativnih sankcij in mediacije. 

Na koncu lahko zaključim, da je bil to zame do sedaj najobsežnejši 

in najdaljši pa tudi eden izmed najbolje organiziranih 

kongresov materialnega kazenskega prava. Rečem lahko, 

da so me turški gostitelji prijetno presenetili s svojo novo kazensko 

zakonodajo (zlasti s pristopom do njenega spreminjanja), 

izkazali pa so se tudi na organizacijskem področju. Upam 

samo, da Turčija ne zaostaja za svetovnim trendom sprejemanja 

in spreminjanja kazenske zakonodaje; da ni v fazi, v kateri 

smo bili v Sloveniji na začetku devetdesetih let, in ni na poti 

v fazo, v kateri smo v Sloveniji trenutno in v kateri (včasih?) 

zelo nepremišljeno spreminjamo zakonodajo. 

Sabina Zgaga 

Poročilo s poletne šole o Mednarodnem kazenskem sodišču 

Galway, Irska, 20.–24. junij 2010 

V Galwayu na Irskem je letos potekala že enajsta poletna 

šola o Mednarodnem kazenskem sodišču (MKS) pod vodstvom 

Williama Schabasa, znanega strokovnjaka za mednarodno 

kazensko pravo in pravo človekovih pravic. Letos je bila 

ta šola še posebej pomembna, ker se je tik pred njo končala 

revizijska konferenca Rimskega statuta v Kampali v Ugandi, 

kjer so predstavniki držav podpisnic Rimskega statuta sprejeli 

med drugim tudi opredelitev agresije, pogoje za izvrševanje 

pristojnosti MKS za to mednarodno hudodelstvo ter pogoje 

za ratifikacijo tega amandmaja Rimskega statuta. Zato so bila 

seveda ta vprašanja v središču pozornosti tudi na poletni šoli. 

Kot prvi govornik je nastopil seveda William Schabas; v 

uvodnem nagovoru je podal zgolj okvirno zgodovino mednarodnega 

kazenskega prava, nato pa je besedo prepustil prvemu 

predavatelju, Johnu McManusu, ki je v kanadskem ministrstvu 

za pravosodje pristojen za pregon mednarodnih hudodelstev. 

Predavatelj se je osredotočil na udeležbo v mednarodnih hudodelstvih, 

kot osnovno tezo pa je postavil trditev (s katero se 

strinjam), da ima MKS do udeležbe precej drugačen pristop 

kot Mednarodno kazensko sodišče za nekdanjo Jugoslavijo 

(MKSJ) in Mednarodno kazensko sodišče za Ruando (MKSR). 

Pri tem je opozoril, da je dosedanja praksa MKS zavrnila upo- 

336

Zapisi 

rabo instituta skupnega hudodelskega podviga in da se je 

osredotočila na subjektivno-objektivno teorijo storilstva po 

Roxinovem vzoru. To je utemeljil tudi s tem, da sodelovanje 

v skupini s skupnim namenom po odstavku d 25. člena 

Rimskega statuta ne predstavlja pravne podlage za uporabo 

skupnega hudodelskega podviga, čeprav je Cassese kot sodnik 

MKSJ to določbo razumel prav v tem smislu. 

Schabas je kot problematično izpostavil rešitev, da je napeljevanje 

kaznivo le, če je bilo mednarodno hudodelstvo vsaj 

poskušeno. Meni, nasprotno, se taka rešitev ne zdi sporna. Gre 

za tipično izpeljavo načela akcesornosti, v skladu s katerim je 

udeležba kazniva le, če je kazniv storilec kaznivega dejanja. 

Mohamedu M. El Zeidyju, ki je trenutno zaposlen kot 

strokovni pomočnik (legal officer) v predobravnavnem senatu 

MKS, je predaval o načelu komplementarnosti v Rimskem statutu. 

Če je namreč MKS ustanovljeno zato, da vstopi, ko nacionalni 

sistem ne dela tistega, kar je zavezan po mednarodnem 

pravu, potem je treba najprej opredeliti, kdaj nacionalni sistem 

ne deluje primerno in zadostno. Zaenkrat pred MKS še ni sodne 

prakse o tem, kdaj je nacionalni sistem, ki deluje, a nezadostno, 

nesposoben in noče preganjati mednarodnih hudodelstev. 

Obstaja le sodna praksa za primer, ko je nacionalni sistem 

popolnoma neaktiven. Kljub temu je predavatelj opozoril, da 

gre pri pogoju, da država noče preganjati nujno za slabo vero 

države, pri nesposobnosti pa za objektivni kriterij nesposobnosti 

pregona zaradi popolnega ali delnega razpada državnega 

sistema. Zastavili sta se tudi vprašanji, ali lahko država MKS 

preda situacijo ali tudi primer in kakšna je sploh razlika med 

pojmoma. Predavatelj zagovarja stališče, da je mogoče predati 

le situacijo, tj. relevantno dogajanje v določenem časovnem obdobju 

na določenem ozemlju (na primer situacija Ugande po 

1. juliju 2002). To tudi pomeni, da sodišču ni mogoče predati 

primera zoper konkretnega osumljenca, ampak je šele naloga 

tožilca MKS, da odloči, kdo je osumljenec mednarodnih hudodelstev 

v tem časovnem obdobju na določenem teritoriju. 

Problem sedanjih odprtih situacij pred MKS je, da niso časovno 

zaključene (kot na primer tista iz Ugande) in zato lahko trajajo 

neomejeno dolgo, bi pa verjetno bilo primerno določiti končno 

časovno točko. Z enakim problemom se je ubadalo tudi MKSJ, 

ki je imelo mandat od 1. januarja 1991, zato bi prišlo v njegovo 

pristojnost tudi NATOVO bombardiranje Srbije. 

Drugi del testa komplementarnosti je pomembnost zadeve 

(gravity). Tudi tu ni jasno, kako se pomembnost zadeve 

meri: na primer s posledicami mednarodnega hudodelstva. 

Namen tega kriterija naj bi bil preprečiti nepomembne postopke. 

Ta del testa se zaenkrat sploh še ni presojal, zato na 

vprašanje, kaj določa pomembnost zadeve, še ne moremo odgovoriti. 

Verjetno bo pa to treba opredeliti, saj je drugače odločitev, 

katere zadeve bo prevzelo MKS, povsem politična. 

Schabas se je v svojem predavanju osredotočil na novosti 

revizijske konference na področju agresije. Sama definicija agresije 

na konferenci v Kampali ni bila več sporna ter temelji na 

opredelitvi agresije kot kršitve mednarodnega prava, ki je podlaga 

za odgovornost držav glede na Resolucijo Generalne skupščine 

3314 s 14. decembra 1974. Gre za uporabo oboroženih sil 

ene države zoper drugo državo v nasprotju z Ustanovno listino 

Organizacije združenih narodov (UL OZN), izvrši pa jo lahko 

vojaški ali politični vodja. Definicija agresije iz omenjene resolucije 

je že uveljavljena v mednarodnem kazenskem pravu, le da 

bo sedaj predstavljala podlago za individualno kazensko odgovornost, 

in ne le podlago za odgovornost držav. Mednarodno 

hudodelstvo agresije je torej eno izmed naštetih izvršitvenih ravnanj, 

ki hkrati predstavlja tudi hudo kršitev UL OZN. 

Poleg opredelitve agresije so na konferenci sprejeli še sprožitvene 

mehanizme za to mednarodno hudodelstvo, bodisi po 

državi članici ali tožilcu (proprio motu) ali pa na drugi strani 

po Varnostnem svetu (VS). Slednja različica ni problematična, 

sporna pa je bila možnost, če VS ne ugotovi dejanja agresije. V 

tem primeru se tožilec lahko obrne na predobravnavne sodnike 

(ne na posamezni senat, ampak na vse predobravnavne 

sodnike), ki lahko odobrijo preiskavo za mednarodno hudodelstvo 

agresije, čeprav VS ni dal privolitve. Tudi v tem primeru 

še vedno ostaja sporno, na podlagi česa ti sodniki odobrijo 

ali zavrnejo preiskavo za agresijo. Odločitev vsekakor ne bi 

smela biti politična, a ob odsotnosti drugih kriterijev dvom o 

nepolitičnosti potencialne odločitve ostaja. 

Za uveljavitev te spremembe Rimskega statuta je potrebna 

ratifikacija tridesetih držav, poleg tega pa ponovna odločitev 

tridesetih držav, da se začne pristojnost za agresijo dejansko 

izvrševati. Potem velja ta sprememba in pristojnost MKS za 

agresijo za državo podpisnico Rimskega statuta (in ne zgolj 

amandmaja!) in za njeno ozemlje, ne velja pa za primere, ko 

je agresor država nepodpisnica Rimskega statuta. Še vedno pa 

lahko država podpisnica Rimskega statuta izda deklaracijo, da 

člen o agresiji zanjo ne velja, tega pa ne more storiti država 

nepodpisnica Rimskega statuta, kar postane pomembno zlasti 

v primeru, če MKS primer preda VS. V tem primeru lahko 

namreč MKS izvršuje pristojnost tako za države podpisnice 

kakor tudi za države nepodpisnice Rimskega statuta. Torej 

je v tem primeru ugodneje biti država podpisnica Rimskega 

statuta, saj ima država tako možnost podati deklaracijo o izključitvi 

pristojnosti za agresijo. 

Naslednji predavatelj Ray Murphy iz Irish center for Human 

Rights se je osredotočil na vojna hudodelstva in na njihovo sistematično 

obravnavo v 8. členu Rimskega statuta. To predavanje 

je bilo zelo uporabno, ker so ravno vojna hudodelstva najbolj 

raznolika mednarodna hudodelstva in ker je prav tu najbolj pomembno 

poznavanje mednarodnega humanitarnega prava, saj 

337


je bit inkriminacije pravzaprav v kršitvi pravil mednarodnega 

humanitarnega prava, zlasti Ženevske in Haaške konvencije. 

Hector Olasolo z Univerze v Leidnu je predaval najprej o 

sprožitvenih mehanizmih pred MKS. Tudi on je zastavil relevantno 

vprašanje, kako se odločiti, v katerih situacijah se bo 

MKS vpletlo, saj so take vse situacije po 1. juliju 2002, ko je 

Rimski statut začel veljati (in ko je začel veljati za posamezno 

državo, če je pristopila kasneje). Prav tako je bil tudi Olasolo 

mnenja, da je mogoče priglasiti zgolj situacijo, ne pa tudi 

primera, saj bi bile drugače odločitve o pristojnosti MKS še 

bolj politične (preganjala bi se na primer zgolj ena stran v določeni 

situaciji, ne pa tudi druga). S priglasitvijo primera bi 

tako države lahko na primer obračunavale s svojimi uporniki. 

Opozoril pa je tudi na to, da Rimski statut ni dosleden v uporabi 

izrazov situacija in primer, zato je potrebna inovativnost, 

da ga je mogoče razlagati enovito in sistematično. 

V predavanju o splošnih načelih kazenskega prava je isti predavatelj 

najprej obravnaval vire prava v postopku pred MKS. V 

nasprotju z vsemi ostalimi mednarodnimi in hibridnimi sodišči, 

ki so delovala ex post factum, pa MKS strogo zavezuje načelo 

zakonitosti. Zato so pravni viri toliko bolj zanimivi. Na prvem 

mestu so tako Rimski statut, Znaki kaznivih dejanj in Pravila o 

postopku in dokazih. Če je pravilo določeno v teh virih, potem 

velja to pravilo in je tudi relevantno samo to pravilo. Kaj določa 

običajno mednarodno pravo za ta primer, pa čeprav drugače, 

nas ne zanima. Šele če rešitve v teh virih ni, so relevantni naslednji 

viri (mednarodne pogodbe, načela in pravila mednarodnega 

prava oboroženih spopadov). V zvezi z njimi se postavlja vprašanje, 

ali in koliko so na tem mestu relevantni običajno mednarodno 

pravo ter sodna praksa drugih mednarodnih in hibridnih 

sodišč. Nato so relevantna še splošna načela, ki so izvedena 

iz nacionalnih pravnih sistemov, vsi pravni viri pa morajo biti 

skladni s splošnimi standardi človekovih pravic. Spet se postavlja 

vprašanje, kako in na podlagi česa se merijo ti standardi. 

Ali na podlagi prakse in ureditve EKČP, medameriške komisije 

za človekove pravice, afriške komisije za isto vprašanje iščemo 

neke minimalne skupne standarde? Predhodne odločitve MKS 

za MKS niso zavezujoče in njihova avtoriteta temelji predvsem 

na prepričljivosti in avtoriteti sodnikov, ki so jo spisali. Zato na 

MKS prihaja do neskladja v sodni praksi med različnimi stopnjami 

ali celo med različnimi senati iste stopnje. 

V okviru predavanja o individualni kazenski odgovornosti 

je isti predavatelj opozoril na to, da je edino pripravljalno 

dejanje v Rimskem statutu tisto pri genocidu (ščuvanje k 

genocidu) in da je to neprimerno, saj bi imelo MKS drugače 

večjo preventivno vlogo, če bi lahko odreagiralo že v pripravljalni 

fazi. To stališče sovpada z vse močnejšim trendom obnavljanja 

kaznivosti pripravljalne faze kaznivih dejanj kljub spornosti 

kaznivosti pripravljalnih dejanj, njegova prednost pa je 

le v tem, da je imelo namen oblikovati pripravljalno dejanje 

kot posebno kaznivo dejanje (delictum sui generis) in ne kot 

delictum preparatum ali delikt lotevanja. Nato se je predavatelj 

osredotočil spet na udeležbene oblike v Rimskem statutu in 

na njihovo uporabo v sodni praksi MKS. Zanimivo je, da je 

odgovornost nadrejenega za kaznivo dejanje, ki ga izvrši podrejeni, 

označil za najmilejšo in najmanj pomembno obliko 

udeležbe, saj gre za golo kršitev vojaških pravil discipline in 

nadzora nad nadrejenimi. 

McManus je v naslednjem predavanju govoril o vedno zanimivi 

temi: o udeležbi oškodovanca v postopku pred MKS. 

Z vidika anglo-ameriškega kazenskega postopka je seveda 

tako sodelovanje povsem nepredstavljivo, v kontinentalnem 

postopku pa poznamo določene oblike udeležbe; strinjam se 

s predavateljem, da je šla udeležba oškodovancev pred MKS 

predaleč, da se je celo sodišče tega zavedlo in jo začelo krčiti. 

Menim, da bi bilo najbolje, da bi se sistem pomoči in povrnitve 

škode žrtvam izločil iz samega kazenskega postopka pred 

MKS, saj je za to treba ugotoviti preveč dejstev, upoštevati pa 

je treba tudi, da gre za dogodke, kjer žrtev ni ena sama, ampak 

jih je več. Vse to preveč zapleta že tako dolge in zapletene postopke 

pred MKS. Na podlagi obsodilne sodbe bi pač zunaj 

MKS sprožili relevantne postopke. 

Schabas je govoril še o razmerju med genocidom in hudodelstvi 

zoper človečnost ter pri tem poudaril element državne 

politike in da za genocid ni mogoče preganjati »ponorelega 

posameznika, ki deluje osamljeno«. Kasneje je predaval še o 

razmerju med Varnostnim svetom in MKS, zlasti glede mednarodnega 

hudodelstva agresije, začasne ustavitve postopka 

pred MKS, predložitve situacije na splošno in predložitve situacije 

Darfur posebej. Glede slednjega je prišel do zanimivega 

zaključka: po njegovem mnenju imuniteta Al Bashirja pred 

MKS ne izgubi veljavnosti, ker Sudan ni podpisnik Rimskega 

statuta in se tako na ta način ni odpovedal imunitetam. 

Vprašanje je, ali resolucija VS lahko to spremeni, saj se v njej 

izrecno ne govori o imuniteti. 

Hakan Friman s Švedskega pa je na koncu predaval še o 

poteku postopka pred MKS; tudi iz njegovega predavanja se 

je videlo, da je ureditev postopka pred MKS kompromis med 

kontinentalnim in anglo-ameriškim postopkom. 

Kot že rečeno, je bil poudarek letošnje poletne šole na dosežkih 

konference v Kampali, čeprav so bile tudi ostale teme 

enakomerno zastopane. Zanimivo bo videti, kako hitro bomo 

uspeli zbrati trideset ratifikacij in kaj se bo zgodilo 1. januarja 

2017, ko mora trideset držav sprejeti odločitev o aktivaciji določb 

o agresiji. Štiri leta je trajalo, da je celoten Rimski statut 

ratificiralo enkrat večje število (šestdeset) držav. Verjamem, da 

bo depozitarju do leta 2017 uspelo zbrati potrebne ratifikacije. 

Sabina Zgaga 

338

Zapisi 

NATOVA delavnica o obvladovanju ogrožanja okolja v jugovzhodni 

Evropi 

Ljubljana, 28.–30. junij 2010 

Od 28. do 30. junija letos je v Grand hotelu Union 

v Ljubljani potekal tridnevni delovni posvet z naslovom 

Managing global environmental threats to air, water and soil 

– examples from South Eastern Europe, ki se ga je udeležilo 40 

strokovnjakov in raziskovalcev iz držav jugovzhodne Evrope 

in drugih delov sveta. NATOVA delavnica o obvladovanju 

ogrožanja okolja v jugovzhodni Evropi je zajela obravnavanje 

družboslovnih in naravoslovnih znanstvenih perspektiv 

o ogroženosti okolja v tem prostoru in zunaj njega. Namen 

posveta so bili kritična presoja obstoječega znanja o ogrožanju 

okolja, kot nove in pomembne teme, pomembne oblike 

ogrožanja nacionalne in globalne stabilnosti ter opredelitev 

usmeritev za prihodnje raziskovanje. Varstvo okolja je pomembno 

področje zanimanja sodobne družbe, še posebej v 

nastajajočih demokracijah in postkonfliktnih državah. Poleg 

tesnejšega sodelovanja med vladnimi predstavniki, znanstveniki, 

strokovnjaki, državno upravo in civilno družbo smo želeli 

s posvetom izboljšati medsebojne odnose in poiskati sprejemljive 

rešitve za zmanjšanje ogrožanja okolja kot nevarnosti 

za posameznika ter nacionalno in mednarodno varnost. 

Cilji posveta so bili vzpostavitev mreže raziskovalcev in 

strokovnjakov na področju varstva okolja v regiji jugovzhodne 

Evrope, izmenjava novih idej in identifikacija učinkovitejšega 

odzivanja na okoljske grožnje, oblikovanje usmeritev za 

prihodnje sodelovanje na področju raziskovanja in izobraževanja 

v regiji ter priprava znanstvene publikacije o razumevanju 

in upravljanju groženj okolju v jugovzhodni Evropi. 

Udeležence posveta je nagovorila ministrica za obrambo 

RS, dr. Ljubica Jelušič, in poudarila pomen organiziranja pričujočega 

posveta, saj tudi obrambne politike v Sloveniji upoštevajo 

spremembe v okolju kot grožnjo in so zato vključene 

tako v nacionalno kot tudi v mednarodno sfero zmanjševanja 

in odpravljanja okoljskega ogrožanja varnosti. Ogrožanje okolja 

ne pozna meja, zato je po mnenju ministrice nujno potrebno 

sodelovanje na vseh ravneh, tudi na območju JV Evrope, kar se 

najpogosteje izraža v obliki dvo- ali večstranskih sporazumov 

v regiji. Minister za okolje in prostor RS, dr. Roko Žarnić, je 

poudaril, da je mednarodno sodelovanje zelo pomembno, in 

pri tem dodal, da se veliko stvari, povezanih z okoljem in njegovim 

varovanjem, začne na lokalni ravni. Rektor Univerze v 

Mariboru, dr. Ivan Rozman, je dejal, da kadar gre za okolje in 

njegove spremembe, ni meja med skupnostmi in državami, saj 

smo vsi ljudje del istega planeta. Dr. Iztok Podbregar, direktor 

Zavoda za varnostne strategije pri Univerzi v Mariboru, je dejal, 

da je konferenca velika čast za Univerzo v Mariboru, Zavod 

za varnostne strategije in Fakulteto za varnostne vede ter partnerje. 

Poudaril je, da so grožnje okolju zelo nepredvidljive, 

zato so potrebni strateški cilji za uspešno odzivanje na nastale 

težave in za njihovo reševanje. Samo tako je mogoče zagotoviti 

stabilnost v okolju in družbi. Dr. Dejana Dimitrijevič in dr. 

Gorazd Meško, direktorja NATOVE delavnice, sta pozdravila 

goste in izpostavila spoznanje, da še nikoli doslej zavedanje o 

človekovem vplivu na okolje ni bilo tako poudarjeno kot danes. 

Zavedanje in razumevanje sta pomembni za zagotavljanje 

varnega okolja. Pokazalo se je, da sta za uspešno reševanje nastalih 

vprašanj na področju ogrožanja okolja potrebni združevanje 

in sodelovanje med naravoslovjem in družboslovjem. To 

je tudi eden od namenov projekta, saj so potrebni nadgradnja 

in posodobitev znanja na področju varstva okolja ter ustvarjanje 

multidisciplinarne mreže strokovnjakov in znanstvenikov, 

ki bodo sposobni pripravljati ustrezne predloge za povečanje 

okoljske varnosti 

Dr. Charles B. Fields je vodil prvo sekcijo, z naslovom 

Sodobni koncepti okoljskega ogrožanja varnosti – družboslovni 

in kriminološki vidiki, v kateri so bili predstavljeni štirje prispevki. 

Katja Eman, Gorazd Meško in Charles B. Fields, avtorji 

prvega prispevka, so predstavili kriminološke vidike okoljskih 

groženj zoper zrak, vodo in zemljo. Avtorji menijo, da je 

ekološka kriminaliteta problem sodobne družbe in kot taka 

predmet preučevanja ekološke kriminologije, razmeroma 

nove veje kriminologije, ki opozarja na nevarnost in škodljivost 

postopkov uničevanja okolja in kot taka igra pomembno 

vlogo pri odzivanju na grožnje okolju, onesnaževanje zraka, 

vode in tal. Prav tako kriminologija aktivno išče rešitve za 

omejevanje in preprečevanje ljudem nevarnega ogrožanja 

okolja, pri čemer uporaba primerjalnih kriminoloških študij 

ponuja izmenjavo znanja in rešitev za druge države jugovzhodne 

Evrope in širše. 

Sledil je prispevek avtorjev Teodore Ivanuše, Matjaža 

Muleja in Iztoka Podbregarja z naslovom Invencijsko-inovativna 

difuzija (IIDP) z dialektično teorijo sistemov (DST) kot inovativen 

pristop k reševanju težav po naravnih nesrečah. Težave, 

ki jih povzročajo naravne nesreče, je težko rešiti z enostranskim 

in neinovacijskim vedenjem, zato je tako za strokovnjake 

kot tudi druge ljudi nujno, da se z nevarnostjo in tveganji spopadejo 

tako, da se preprečijo nadaljnje nevarnosti in uporaba 

339


sile ter tako poišče izhod iz težav, ki so posledica naravnih nesreč. 

To omogoča v prispevku predstavljena inovativna difuzija 

z dialektično teorijo sistemov, ki razkriva zapleten odnos 

med realnostjo in dojemanjem tveganja kot tudi zmogljivostjo 

za spodbudo posameznih oblik ogrožanja varnosti kot ključni 

predpogoj za kolektivno oziroma globalno varnost. 

Elmedin Muratbegović in Haris Guso sta predstavila razvoj 

ekološke kriminologije ter nekatere problematične oblike 

ekološke kriminalitete v Bosni in Hercegovini. Poudarila sta, 

da je v postsocialističnih državah, kot je BiH, ekološka kriminologija 

še vedno nekakšna novost, pojavi ekološke kriminalitete 

pa so ljudem slabo poznani. Predstavljene študije 

primerov so pokazale štiri posebej izrazite skupine ekološke 

kriminalitete: onesnaževanje zraka, nezakonito krčenje gozdov, 

lov, preprodajo in mučenje živali ter onesnaževanje vode. 

Nadaljnje analize so pokazale, da je ekološka kriminaliteta v 

BiH pogosto povezana z organizirano kriminaliteto in koruptivnimi 

dejanji, kar dodatno otežuje tako uspešnost delovanja 

institucij formalnega družbenega nadzorstva kot tudi znanstvenoraziskovalno 

delo. Prav tako se je pokazala jasna potreba 

po razvoju izobraževanja in po kritičnem multidisciplinarnem 

pristopu k raziskovanju kriminalitete zoper okolje. 

Zadnji prispevek prve sekcije z naslovom Mednarodno 

trgovanje z odpadki sta predstavila Gorazd Meško in Ana 

Klenovšek. Poudarila sta, da je v zadnjih nekaj desetletjih svet 

doživel industrijski in tehnološki napredek, ki je popolnoma 

spremenil način življenja ljudi in s seboj prinesel tudi temnejše 

strani – ogromne količine odpadkov, ki so škodljive za ljudi in 

okolje. Da bi ljudje te odpadke odstranili iz svojega okolja, so z 

njimi začeli trgovati. Problem trgovine z odpadki je globalen in 

v primerjavi z drugimi oblikami kriminalitete še vedno v veliki 

meri prezrt. Prav vsaka država ima težave z upravljanjem z odpadki, 

saj je meja med zakonitim in nezakonitim ravnanjem z 

njimi pogosto zabrisana. Zaradi velikih dobičkov pa so se v posle 

z odpadki zelo globoko infiltrirale tudi organizirane kriminalne 

skupine, ki ogromne količine odpadkov brezvestno odlagajo 

v zapuščene jame ali kar na dno morij in oceanov, pri tem 

pa jim ni mar za povzročeno škodo in nevarnost za zdravje in 

življenje ljudi ter vseh drugih živih bitij. Avtorja sta zaključila, 

da zgolj sprejemanje in prilagajanje predpisov ni dovolj, ampak 

je treba okrepiti ozaveščenost sodobne družbe, dosledno nadzorovati 

transport in spravljanje nevarnih odpadkov ter zmanjšati 

količino proizvedenih odpadkov. 

Sledila je druga sekcija, poimenovana Okoljsko ogrožanje 

– izkušnje in pristopi I, ki jo je vodila dr. Dejana Dimitrijević. 

Kot prva v skupini sta Miroljub Milinčić in Tijana Djordjević 

predstavila prispevek o upravljanju naravnih izvirov vode z 

namenom preprečevanja ekoloških tveganj v Srbiji. Vodni viri 

predstavljajo eno izmed ključnih sestavin biološkega, gospodarskega 

in družbenega razvoja, zato je njihovo zagotavljanje 

eden izmed ključnih problemov družbe, katerih rešitev je 

obvezna, ne glede na velike človeške, materialne, prostorske, 

ekološke, organizacijske in druge izgube in tveganja. Nove 

strateške usmeritve zaščite in dimenzioniranje ekoloških 

omejitev izpostavljajo potrebo po vzpostavitvi in izvajanju nastajajočih 

in akutnih zaščitnih ukrepov na lokalnih predelih 

posameznih ozemelj, kar se dogaja tudi v Srbiji. Vključitev teh 

zapletenih teoretičnih in analitičnih vsebin in njihovo dejansko 

izvajanje je nadgradnja v realni sistemu okoljskega ozemlja 

Srbije in obsega tudi nujno implicitno integracijo različnih 

osnovnih in uporabnih raziskav geografskega prostora. 

Sledil je prispevek Igorja Winklerja in Grygoriya 

Zharykova z naslovom Komunalni odpadki v Ukrajini: Študija 

primera okoljskih groženj in reševanja problemov smetišča v 

Chernivtsiju. Avtorja sta opozorila, da problem ravnanja s komunalnimi 

odpadki postaja vedno večji v številnih mestnih 

območjih, saj smetišča nezaustavljivo rastejo in se razširjajo po 

kmetijskih površinah. Ta problem, ki ga še posebej pospešujejo 

dobički, je aktualen v vsej Evropi, še posebej pa na območju 

porečja Donave. Problem je izrazit v številnih ukrajinskih mestih, 

ki imajo pogosto stara, prenatrpana in slabo zavarovana 

odlagališča. Rezultati analize so pokazali, da se v strugo mulja 

nabirajo velike količine cinka, kroma, bakra, svinca in niklja, 

ki iz bližnjih smetišč pronicajo v tla, od tam pa jih dež izpira 

v potoke in reke, tudi v Donavo. Posledično so bili ogroženi 

naravni habitati in tudi življenja okoliških prebivalcev, ki se 

prehranjujejo tudi z živalmi, ujetimi v Donavi. 

V naslednjem prispevku sta Midhat Jašić in Dejana 

Dimitrijević predstavila možnosti za količinsko opredelitev tveganj 

v sistemu varne proizvodnje hrane. V proizvodnji hrane 

vedno prisotne nevarnosti, ki lahko vplivajo na zdravje potrošnikov. 

Ocena tveganja, ki zajema resnost nevarnosti, izpostavljenost 

tveganju in posledice, je zelo pomembna. Zato sodoben 

pristop k analizi tveganja zahteva pregled nadzora v vseh delih 

prehrambne verige, od kmetije do krožnika. Avtorja poudarjata, 

da je ocena tveganja glede sestavin hrane, bodisi kemijskih 

ali mikrobioloških, odločitev, ki je sprejeta na ravni podjetja ali 

na državni ravni izvajanja sistema vodenja varnosti živil. 

Zadnji prispevek avtorjev Hane Marie James Weingartl, 

Myrne Miller, Jieyuana Jianga, Barbare Drolet Neufeld, 

Markusa Czuba in Williama Wilsona, z naslovom Določitev 

diagnostičnih zmogljivosti RVF-mrzlice pri živini, je pravzaprav 

poročilo, ki povzema oceno realnega časa za odkrivanje 

virusa RVF v serumu in tkivih okuženih živali. Ugotovitve 

raziskave so pokazale, da živali ne zmorejo dovolj zgodaj razviti 

zadostnih ravni protiteles in alternativnih antigenov zoper 

virus RVF, kar nakazuje na nujnost cepljenja mladičev v čredi, 

da ne bi prišlo do epidemije. 

340

Zapisi 

Tretja sekcija na programu posveta, ki jo je vodila Katja 

Eman, je zajela oblike in metode družbenega nadzora nad 

ogrožanjem okolja. Damir Kulišić je predstavil prednosti 

uporabe profesionalno razvitih modelov scenarijev nesreč 

s strupenimi materiali pri preiskavi kraja dogodka oziroma 

dejanja. Analiziral je posamezne nesreče z nevarnimi snovmi 

in jih povezal s primeri na Hrvaškem. Pri tem je pojasnil 

pomen uporabe modelov za preiskavo tovrstnih krajev nesreč, 

kar omogoča možnost hitre policijske intervencije in 

lociranja kraja ključnih dokumentov. Tovrstna dejanja jim 

omogočajo vključevanje ustreznih forenzičnih strokovnjakov 

kot članov enot za preiskovanje kraja kaznivega dejanja 

ter za načrtovanje kakovosti faz in postopkov preiskovanja 

kraja kaznivega dejanja glede na dostopno znanje o pomembnih 

značilnostih tovrstnih nesreč s strupenimi snovmi 

v preiskavi. 

Sledil je prispevek Bojana Dobovška in Roberta Pračka 

z naslovom Reševanje problemov, povezanih s preiskovanjem 

dejanj ekološke kriminalitete. Avtorja sta pritrdila, da 

je glavni problem na področju preiskovanja kaznivih dejanj 

ekološke kriminalitete pomanjkanje ustreznega znanja in izkušenj, 

ker gre za nove oblike kriminalitete. Zaradi tega je na 

splošno težko zbrati ustrezne dokaze, s katerimi bi utemeljevali 

in dokazovali krivdo. Natančneje, čeprav so lahko okoliščine, 

lastnosti in posledice takih kaznivih dejanj znane, 

večina teh ostaja nerešenih, saj po navadi ni mogoče določiti 

identitete storilca. V takih primerih je dobro sodelovanje 

med pristojnimi institucijami ključnega pomena. Avtorja 

v svoji študiji ugotavljata, da je ločnica med pristojnostmi 

posameznih institucij zelo tanka, zato se pogosto zgodi, da 

institucije rešujejo vprašanja, ki so v njihovi medsebojni pristojnosti. 

Dogovor in natančnejša razdelitev pristojnosti in 

nalog bi po mnenju avtorjev ne samo olajšala, ampak tudi 

povečala uspešnost preiskovanja samega kraja in vseh dejanj 

ekološke kriminalitete. 

V nadaljevanju je Marina Malis Sazdovska predstavila 

prispevek z naslovom Uporaba posebnih preiskovalnih ukrepov 

pri odkrivanju dejanj ekološke kriminalitete. Posamezna 

dejanja ekološke kriminalitete so tesno povezana z organizirano 

kriminaliteto, zato je potrebna uporaba posebnih preiskovalnih 

ukrepov. Gre za kriminaliteto, ki se dogaja tako na 

regionalni kot tudi na nacionalni in mednarodni ravni in je 

ena izmed petih najbolj dobičkonosnih oblik kriminalitete. 

Avtorica je izpostavila težave policije in drugih organov pri 

spopadanju z organiziranimi kriminalnimi združbami na področju 

Makedonije, kjer še posebej izstopa tihotapljenje lesa 

in strupenih odpadkov. Pri tem je poudarila, da je uporaba 

prikritih preiskovalnih ukrepov upravičena in nujna, saj organizirane 

kriminalne skupine v bojih za dobiček ne izbirajo 

sredstev in za sabo velikokrat puščajo nedolžne žrtve. 

Gorazd Meško, Klemen Bančič in Katja Eman so predstavili 

ukrepe situacijske prevencije zoper dejanja ogrožanja okolja. 

Poudarili so, da situacijsko preprečevanje kriminalitete ne vsebuje 

ambicije odpravljanja t. i. temeljnih vzrokov kriminalitete, 

ampak se z reševanjem tovrstnih vprašanj ukvarja zelo pragmatično 

in s konkretnimi dejanji ter izvaja ukrepe za oteževanje 

izvedbe prepovedanih dejanj, za povečanje tveganja, zmanjšanje 

dobička, odpravo opravičil, da nekdo ni vedel, da je neko 

dejanje prepovedano. Situacijsko preprečevanje kriminala se je 

v kombinaciji z večjo ozaveščenostjo ljudi o nevarnosti ekološke 

kriminalitete in drugih oblik ogrožanja okolja pokazalo kot 

relativno učinkovita oblika preprečevanja. Na koncu so avtorji 

predstavili tudi posamezne primere dobre prakse pri preprečevanju 

dejanj ekološke kriminalitete v Sloveniji. 

Sledila je sekcija Varstvo okolja in ocena tveganja, ki jo 

je vodila Dejana Dimitrijević. Michele Arienzo, Christen 

Evan in Quayleb Wendy so predstavili prispevek z naslovom 

Okoljske grožnje, ki nastanejo pri obdelavi in odlaganju agroživilske 

odpadne vode. Avtorji so poudarili, da je okoljsko in 

gospodarsko trajnostno gospodarjenje z odpadki agroživilske 

in odpadne vode pomembna prednostna naloga za industrijo. 

Odpadne vode in druge odplake iz vinogradniških kleti 

in agroživilskih predelovalnic so zelo različne po količini in 

kakovosti, kar pa je težko upravljati. Večina odpadne vode iz 

vinogradniških kleti konča kot voda za namakanje različnih 

kultur ali gozdnih površin. Velike količine kalija in drugih 

snovi v odpadnih vodah imajo lahko dolgoročne vplive na tla 

in pridelke. Avtorji poudarjajo, da je na mestih odvajanja odpadnih 

voda nujno podati smernice, ki opozarjajo na previdnost 

glede sestave vode za namakanje in talne raztopine, da se 

na ta način zmanjšajo poškodbe strukture tal in rastlin. 

Sledil je prispevek Avrelije Cencič, Andreje Borec in Joseja 

Manuela Zurda Vivasa z naslovom Ocena tveganja in upravljanje 

odstranjevanja mikrobnega onesnaževanja v odpadnih 

vodah. Avtorji so opozorili na nevarnost vsebnosti patogenov 

v odpadnih vodah, ki se uporabljajo za namakanje. Rezultati 

analize bakterij, ki so jo opravili v študiji, so pokazali, da odpadne 

vode, okužene s fekalnimi bakterijami, tudi potem, ko 

so bile obdelane, še vedno vsebujejo visoko število patogenih 

mikroorganizmov (bakterije in virusi). Avtorji so zaključili, da 

se izdelovalec oziroma odgovorni za predelavo odpadne vode 

mora zavedati tveganja, da lahko nezadostni postopki čiščenja 

predstavljajo nevarnost za mikrobiološko varnost prečiščene 

vode, kar pomeni, da taka voda ni primerna za uporabo v namakalnih 

sistemih. 

Tretji v sekciji je bil prispevek Dejane Dimitrijević z naslovom 

Nanotehnologija: Izvajanje načela previdnosti preko 

meja Evropske unije. Avtorica je poudarila, da je nanotehnologija 

pomembna za tehnološki razvoj 21. stoletja in 

predstavlja potencial za doseganje velikih družbenih koristi, 

341


vključno s pozitivnimi vplivi na okolje. Pri tem pa se pojavljajo 

indici o nematerialnih učinkih na zdravje ljudi in 

okolje, čeprav trdnih dokazov za to še ni. Največji potencial 

za izpostavljenost v naslednjih nekaj letih bo na delovnem 

mestu, v industriji in akademskih raziskovalnih institucijah. 

Zaradi tega je nujna dosledna uporaba pristopa REACH 

»brez podatkov ni trga« za izdelke, ki vsebujejo deleže proizvedenih 

nanomaterialov, ki bi lahko privedli do izpostavljenosti 

potrošnikov ali okolja. Avtorica je opozorila, da bi se 

tovrsten pristop moral uporabljati tudi zunaj meja Evropske 

unije, pri čemer meni, da je treba uporabiti previdnostno načelo, 

saj znanstvene raziskave kažejo, da izpostavljenost že 

majhni količini nanomaterialov lahko resno škoduje zdravju 

ljudi in okolju. V zaključku je dr. Dimitrijevićeva poudarila, 

da morajo vlade jugovzhodne Evrope nujno razviti prilagodljive 

in prožne oblike t. i. prilagodljivega upravljanja, 

ki omogoča ustrezen nadzor nanomaterialov. 

Zadnji prispevek v sekciji sta predstavili Sonja Šoštar- 

Turk in Sabina Fijan. V prispevku z naslovom Okoljski faktorji 

tveganja v povezavi z odpadno vodo v bolnišnici sta predstavili 

rezultate raziskave o tem, kako optimizirati dobiček programa 

za zmanjšanje obremenitev odpadnih voda in s tem doseči 

bolj trajnostni postopek za bolnišnico. V bolnišnicah se voda 

v velikih količinah uporablja v pralnicah, pri čemer nastajajo 

sorazmerno visoke količine odpadne vode; te so v bolnišnicah 

še posebej pomembne, ker so v njih prisotni potencialno 

patogeni mikroorganizmi. Rezultati študije so pokazali, da je 

količine in tudi oporečnost odpadnih voda mogoče zmanjšati 

z vgradnjo online senzorja v pralni stroj, ki meri prevodnost z 

možnostjo urejanja odmerka natrijevega hipoklorita in s tem 

preprečuje predoziranje, kar zmanjša poškodbe opranega tekstila 

in obremenitve odpadnih vod. 

Zadnji dan NATOVEGA ARW-posveta se je začel z jutranjo 

sekcijo Okoljsko ogrožanje – izkušnje in pristopi II, ki jo je vodila 

dr. Dejana Dimitrijević. Elizabeta Mičović, Mario Gorenjak, 

Gorazd Meško in Avrelija Cencič so predstavili prispevek z 

naslovom Ocena tveganja prisotnosti kemikalij v hrani z vidika 

varovanja javnega zdravja. Opozorili so, da je ekstrapolacija 

temeljni problem pri določanju kvantitativne ocene tveganja za 

zdravje zaradi izpostavljenosti kemikalijam, ki so strupene za 

ljudi v poskusnih sistemih. Negativni učinki na zdravje zaradi 

kemikalij so, če ni podatkov za ljudi, običajno ocenjeni na laboratorijskih 

živalih po bistveno višjih odmerkih od ravni, ki so ji 

lahko izpostavljeni ljudje. Poleg tega so podatki, ki se pridobijo 

pri živalih, pogosto zavajajoči, prav tako pa se živali običajno ne 

odzivajo na toksične snovi na enak način kot ljudje. Avtorji so v 

zaključku poudarili, da je za realno oceno tveganja treba izvesti 

resno in zanesljivo študijo, v kateri bodo sodelovali ljudje in ne 

živali, saj samo taka metoda vodi do zanesljivih ocen tveganj za 

zdravje ljudi zaradi prisotnosti kemikalij v živilih. 

V nadaljevanju je Ivica Ristović predstavil prispevek z 

naslovom Okoljsko ogrožanje zraka, vode in tal v rudarskem 

procesu pridobivanja premoga. Proces pridobivanja premoga 

z metodo rudarjenja posledično popolnoma spremeni pokrajino 

ter tudi onesnaži zrak, vodo in tla. Vendar ima premog 

še vedno temeljno vlogo pri omogočanju globalnega razvoja. 

Samo v Srbiji premogovniško podjetje proizvede približno 40 

milijonov ton premoga in izkoplje okoli 80 milijonov kubičnih 

metrov rudnin na leto. Pri tem letno uničijo približno 120 

hektarjev kmetijskih površin v Srbiji. Avtor je povedal, da je 

zavedanje pomembnosti varovanja in ohranjanja okolja vedno 

večje, zato tudi podjetja sama poleg uvedbe naravi prijaznih 

in trajnostnih metod pridobivanja in proizvodnje premoga 

skrbijo za ponovno vzpostavljanje in ohranjanje ravnotežja v 

naravi ter povrnitev prvotne podobe pokrajine, zdaj uničene 

zaradi rudarjenja. Pokazal je fotografije primerov uspešnega 

ponovnega pogozdovanja ter ustvarjanja naravnih habitatov 

v obliki jezer in tudi kmetijskih površin. Zaključil je, da tudi 

zaradi takega ravnanja premogovništvo postaja trajnostno in 

okolju prijazno. 

Sledil je prispevek Liviua-Daniela Galatchija z naslovom 

Evropa kot vir ogrožanja in glavni dejavnik za evtrofikacijo delte 

reke Donave in Črnega morja: Analiza stanja in upravljanje 

tehnoloških rešitev. Analiza vzorcev, pridobljenih v raziskavi, 

je pokazala, da so vzdolž celotne obale delte Donave prisotne 

velike količine hranil in drugih kemikalij; zaradi tega se zelo 

pogosto pojavlja proces evtrofikacije, ki dramatično vpliva na 

varnost ekosistemov na tem območju. Avtor je v zaključku 

poudaril, da je potreben strožji nadzor nad vnosom snovi na 

kmetijske površine ter snovi na primestnih območjih okrog 

rečne struge, in sicer vse od njenega izvora pa do izliva v Črno 

morje, saj so posamezni habitati že resno ogroženi. 

Zadnji v jutranji sekciji je bil prispevek Zorana Kekovića 

z naslovom Okoljskovarnostni vidiki eksplozije v skladišču streliva 

– priložnost za oblikovanje varnostnih politik. Avtor je v 

uvodu povedal, da nesreča v vojaškem skladišču predstavlja 

vir ogrožanja okolja, kar zahteva novo usmeritev na področju 

politike kriznega upravljanja in pristopa k obravnavani 

tematiki. V analizi nesreče v skladišču s strelivom v kraju 

Paračinske Utrine na hribu Karađorđe se je izkazalo, da je treba 

oceniti tveganje nevarnosti skladiščenih materialov in orodij 

za obvladovanje kriz in metod, ki so podlaga za uporabo 

metod, kot tudi upoštevati nove ideje za namene oblikovanja 

varnostnih politik. 

Zadnjo tematsko sekcijo delavnice o obvladovanju ogrožanju 

okolja v jugovzhodni Evropi z naslovom Ogrožanje 

okolja: Oblikovanje politik kot del rešitve je vodil dr. Andrej 

Sotlar. Katarína Jelšovská je predstavila prispevek z naslovom 

Analiza okoljskih konfliktov, v katerem je poudarila, da je za 

342

Zapisi 

učinkovito preprečevanje okoljskih konfliktov potreben pregled 

narave, vzrokov in tudi mogočih posledic vsakega posameznega 

konflikta. Analiza konfliktov je pokazala, da je treba 

upoštevati stopnjo občutljivosti posameznega konflikta in dobro 

razumeti kontekst intervencij in organizacij, ki konlikte 

podpirajo ali jih neposredno izvajajo. Brez upoštevanja zgoraj 

navedenih dejstev lahko nenamerno povzročimo nastanek 

nasilnih konfliktov ali poslabšamo obstoječe napetosti. 

Sledila je predstavitev prispevka Kataríne Kampove in 

Tomáša Lovečka z naslovom Negotovost v kvantitativni analizi 

tveganj, ki vplivajo na človekovo varnost. Avtorja sta poudarila, 

da je glavni cilj varstva pred negativnimi pojavi v 

vsakdanjem življenju izboljšanje varnosti ljudi, pri čemer 

v zadnjem obdobju še posebej izstopa okoljsko ogrožanje 

varnosti. V kvalitativni analizi sta avtorja povzela pristop k 

raziskovanju socialnih tveganj, ki temelji na posebni naravi 

teh tveganj in spoštuje cilje človekove varnosti. Menita, da 

je prepoznavanje različnih vrst negotovosti pomembno, ker 

omogoča ustvarjanje temeljnih teoretičnih okvirjev v modelu 

socialnega tveganja, ki je predpogoj za analizo tveganj in 

omogoča uspešno odzivanje ter reševanje nastalih okoljskih 

in socialnih konfliktov. 

Tretji v sekciji je bil prispevek avtorja Radomila Pešića, ki 

je predstavil vlogo ekonomskih instrumentov pri preprečevanju 

ekološke kriminalitete. Avtor je poudaril, da lahko imajo 

pravilno projektirani in ustrezno izvajani ekonomski instrumenti 

za varstvo okolja in upravljanje naravnih virov velik potencial 

za preprečevanje ekološke kriminalitete. Model racionalnega 

onesnaževalca jasno nakaže uporabnost posameznih 

vrst ekonomskih instrumentov, ki se običajno uporabljajo na 

področju okoljske politike, ko tako proizvodi kot tudi fiskalni 

učinki ekosredstev služijo kot močno orodje v boju proti 

organizirani ekološki kriminaliteti. Avtor je zaključil, da se niz 

političnih priporočil že uveljavlja v nekaterih evropskih tranzicijskih 

gospodarstvih. 

Zadnji je bil prispevek treh slovenskih avtorjev, Andreja 

Sotlarja, Bojana Tičarja in Bernarde Tominc, z naslovom 

Analiza slovenske okoljske politike – od institucionalnih predlogov 

do uporabnih pravnih uredb. V slovenskem prostoru 

opravljena analiza pravnih virov je pokazala, da se veliko področij, 

pristopov in politik ukvarja z vprašanjem varstva okolja 

in posledično družbe v najširšem smislu. Avtorji ugotavljajo, 

da je kljub temu še vedno težko določiti enotno, celovito in 

dosledno politiko varnosti, ki bi obravnavala, koliko različnih 

virov in vrst ogroženosti okolja bo treba reševati. Opozorili 

so na problem glede strateških in operativnih dokumentov, ki 

opisujejo kazniva dejanja zoper okolje kot posebni (namerno 

povzročeni) vir nevarnosti; tem je posvečeno relativno malo 

pozornosti, čeprav so mnoge ekološke in okoljske grožnje 

lahko posledica namernih človekovih dejanj ali opustitev. V 

zaključku so avtorji poudarili, da je enako mero pozornosti 

treba nameniti vsem oblikam okoljskega ogrožanja, tako naravnim 

in ekološkim nesrečam kot tudi uravnavanju onesnaževanja 

in sanacije. 

Udeleženci posveta so izpostavili ključna področja pri odzivanju 

na ogrožanje okolja. Ker je posvet poudarjal multiin 

interdiscplinarni pristop k razumevanju ogrožanja okolja 

in odzivanju nanj, so bili poudarjeni področje družboslovja 

in mogoči odzivi posameznih družboslovnih disciplin na 

grožnje okolju, kot sta ekološka kriminologija in prevencija 

ekološke kriminalitete. Na področju naravoslovja so bili predstavljeni 

številni vidiki pojmovanja ogrožanja okolja in razvijajoča 

se nanotehnologija. Kombinirani pristopi, ki so vsebovali 

študije in analize primerov ogrožanja okolja ter področje 

politike in družbene akcije zoper nevarnost okoljskih groženj, 

so bili še posebej zanimivi, saj je šlo za poskuse celostnega 

razumevanja tematike, od razumevanja do družbene akcije. 

Predstavljeni prispevki in razprave so vzpostavili temelj za 

medsebojno sodelovanje in izmenjavo izkušenj in znanj ter 

vzpostavljanje mreže raziskovalcev na področju varovanja 

okolja v jugovzhodni Evropi in širše. Znanost ima pomembno 

vlogo pri odzivanju na vedno pogostejše oblike ogrožanja 

okolja, zato so tovrstne raziskovalne delavnice, ki omogočajo 

znanstveno multidisciplinarno razpravo o različnih grožnjah 

okolju in mogoče ukrepe za zmanjševanje, omejevanje in preprečevanje 

takih nevarnosti, neprecenljive. 

Posvet sta sklenila direktorja NATOVEGA ARW-projekta, 

Gorazd Meško in Dejana Dimitrijević. Povzela sta 

glavne sklepe, pri tem pa v zanimivo razpravo vključila vse 

udeležence, ki so izrazili svoje vtise in mnenja. Vsi zbrani so 

pozdravili idejo o morebitnih prihodnjih raziskovalnih in izobraževalnih 

projektih in sodelovanju med udeleženci, saj se 

je v okviru posveta oblikovala zelo zanimiva in trdna mreža 

za preučevanje okoljskih groženj varnosti. Gorazd Meško in 

Dejana Dimitrijević sta udeležence seznanila še z roki, navodili 

in pravili za pripravo prispevkov za objavo v mednarodni 

publikaciji založniške hiše Springer, ki predstavlja vrhunec 

NATOVEGA ARW-projekta Managing global environmental 

threats to air, water and soil – examples from South Eastern 

Europe. 

Katja Eman in Gorazd Meško 

343


Novi »stari« varnostni izzivi – 23. letni simpozij ACUNS 

(The Academic Council of the United Nations), 3.–5. junij 2010, 

Dunaj, Avstrija 

Slavnostno odprtje 23. simpozija Akademskega sveta 

Organizacije združenih narodov (ACUNS) je bilo 3. junija 

popoldne v prostorih Univerze na Dunaju. Udeležence so 

nagovorili Georg Winder, rektor dunajske univerze, Christer 

Jöhnsson, vodja ACUNS, ter Kandeh Yumkella, generalni direktor 

Oddelka Organizacije združenih narodov za industrijski 

razvoj. Po dobrodošlici in predstavitvi uspešnega dela so 

vsi trije poudarili pomen dela ACUNS ter pomen varnosti in 

njenega ogrožanja; pri tem so izpostavili pojav novih groženj, 

ki so jih poimenovali varnostni izzivi. Christer Jöhnsson je 

tudi poudaril, da je želeni cilj ACUNS kot organizatorja letnega 

srečanja, da to srečanje ponudi nove ideje in nove rešitve za 

porajajoče se varnostne izzive. Slavnostni govornik simpozija 

je bil dr. Danilo Türk, predsednik Republike Slovenije. V nadaljevanju 

je nekdanji član Komisije Združenih narodov za 

preprečevanje diskriminacije in zaščito manjšin ter ambasador 

Organizacije združenih narodov (OZN) v Republiki Sloveniji 

v svojem predavanju z naslovom Novi varnostni izzivi poudaril 

pomen varnosti ter njene spreminjajoče se definicije zaradi 

pojava novih izzivov. Pri tem je še posebej poudaril še vedno 

problematična področja zagotavljanja človekovih pravic, problem 

miru ter ekonomski, energijski in okoljevarstveni vidik 

ogrožanja varnosti. Posebej je izpostavil prizadevanja in dejanja 

OZN pri reševanju porajajočih se nacionalnih in globalnih 

problemov ter uspehe, ki jih je organizacija imela pri reševanju 

težav, ter izrazil svojo podporo tovrstnim programom. 

Izpostavil je tudi vlogo znanosti in akademikov pri odzivanju 

na spreminjajoče se koncepte varnosti. 

Po slovesnem odprtju konference in gala sprejemu v prostorih 

dunajske univerze se je simpozij ACUNS zares začel 

naslednji dan v prostorih avstrijskega parlamenta. Barbara 

Prammer, predsednica avstrijskega državnega sveta, je v uvodnem 

pozdravu izrekla dobrodošlico udeležencem simpozija 

ACUNS in jim zaželela veliko uspešnega dela ter uresničitev 

želenih rešitev oziroma odgovorov na nove varnostne izzive 

ter veliko idej pri razpravljanju o teh izzivih. Izrazila je veliko 

zadovoljstvo, da je ACUNS za letošnji simpozij izbral Dunaj. 

V naslednjih dveh dneh je bilo dogajanje v okviru letnega 

simpozija ACUNS razdeljeno v panelna predavanja, okrogle 

mize in delavnice. Vsako panelno predavanje je predstavljalo 

tematski uvod v razdeljene delavnice in okrogle mize, ki so 

se potem zvrstile v popoldanskem delu konference. Prva tri 

plenarna predavanja, ki so potekala v prostorih avstrijskega 

parlamenta, so izpostavila zelo pomembne teme; naslovi teh 

predavanj so bili: Načrt za zagotavljanje človekovih pravic, 

»Požar« znotraj OZN ter Problematika jedrskega in drugega 

orožja. Zelo jasno so bile izpostavljene porajajoče se težave 

pri zagotavljanju temeljnih človekovih pravic oziroma v posameznih 

delih sveta zelo hude kršitve teh pravic, ki jim različne 

institucije OZN včasih niso več kos. Vsa tri izpostavljena 

področja predstavljajo varnostne izzive, in na zadnji okrogli 

mizi tistega dne je dame Margarett Anstee, nekdanja namestnica 

generalne sekretarke OZN, upravičeno zastavila nekoliko 

provokativno vprašanje: »Varnost da, a za kolikšno ceno?« 

Koliko smo pripravljeni storiti za varnost oziroma čemu vse 

smo se pripravljeni odreči? V razpravi, ki je sledila, se je izkazalo, 

da se ljudje v zameno za varnost, če to ni zares nujno 

potrebno, bolj ali manj neradi odrekamo svojim pravicam in 

ugodnostim, ki jih uživamo. 

V okviru okroglih miz so potekale zelo živahne razprave o 

temah, ki se sicer ne nanašajo neposredno na varnostne izzive 

kot take, vendar pa so z njimi posredno povezane oziroma 

se pojavljajo hkrati z njimi; to so kulturna raznolikost in posledični 

vplivi, tatvina kulturne dediščine, definiranje pojma 

nevarnost, boj zoper terorizem, OZN in mediji, kriminaliteta 

belih ovratnikov in korupcija, mednarodni vidiki o izobraževalni 

vlogi mednarodnih organizacij, postkonfliktni tribunali, 

kritični vidiki vloge dela in dosežkov OZN. Vloga in pomen 

ter pozitivni vidiki dela OZN so bili priznani, čeprav so se govorniki 

strinjali, da morajo oddelki OZN sproti reševati težave 

in izboljšati svoje delo. 

V dveh dneh se je zvrstilo ducat različnih okroglih miz ter 

25 delavnic, ki so zajele zelo specifične, pozorno izbrane teme. 

Delavnice so se specializirale in so bile veliko bolj tematsko 

usmerjene, saj so udeleženci predstavili različne študije, primere 

nacionalne prakse in analize ter tudi predloge rešitev, ki 

so se zvrstili na okroglih mizah: odgovornost posameznikov, 

organizacij in držav glede zagotavljanja varnosti, legitimnost 

in odgovornost OZN, zagotavljanje in ohranjanje miru, spol 

in varnost, okolje in varnost, upravljanje varnostnih vprašanj 

v Južni in Vzhodni Aziji, energijska varnost v 21. stoletju, 

Združene države Amerike kot varnostno (problematično) žarišče, 

vidiki vzpostavitve miru, multilateralni mehanizmi obravnavanja 

novih varnostnih izzivov, spreminjanje konceptov 

varnosti, človekove pravice in porajajoči se izzivi, mednarodni 

odnosi kot varnostni izziv 21. stoletja, vloga in odgovornost 

posameznika v procesu upravljanja varnosti, vidiki okoljske 

varnosti, vloga in odgovornost mednarodnih institucij, var- 

344

Zapisi 

nost vesolja oziroma varnost v vesolju, človekova varnost, 

preprečevanje naslednje finančne krize in vloga kontrolnih 

mehanizmov v tem procesu. 

Na okrogli mizi z naslovom Vidiki okoljske varnosti so 

štirje avtorji 1 predstavili svoja dela ter razkrili štiri popolnoma 

različne vidike razumevanja pojma »okoljska varnost« oziroma 

»varnost okolja« ter zagotavljanja te varnosti na različnih 

ravneh in z različnimi mehanizmi. Pokazali so, kako zelo široko 

je področje okoljske varnosti in kako zelo različne so oblike 

njenega ogrožanja. Prav tako pa se je izkazalo, da je področje 

zagotavljanja okoljske varnosti zelo prepleteno, ali z drugimi 

besedami, multidisciplinarno, zato je povezovanje in sodelovanje 

med različnimi vedami zaželeno in tudi učinkovito. 

Previdnostno načelo (angl. precautionary principle) je uporabno 

tako na mednarodni kot tudi na nacionalni ravni. Prav tako 

pojavi ekološke kriminalitete, še posebej transnacionalne ali 

organizirane ekološke kriminalitete, ogrožajo tako države, še 

posebej avtohtono prebivalstvo, kot tudi globalno skupnost, še 

posebej če gre za organizirane oblike tihotapljenja živalskih in 

rastlinskih vrst, ilegalno sekanje in tihotapljenje lesa, ilegalno 

odlaganje nevarnih odpadkov ali trgovanje z radioaktivnimi 

in z ozonu škodljivimi snovmi. Vloga mednarodnega prava je 

pri odzivanju na omenjene probleme in pri njihovem reševanju 

vse prej kot zanemarljiva, prav tako pa se mora nacionalno 

pravo ali pravo države prilagoditi globalnim zahtevam, saj se 

vsak okoljevarstveni problem, čeprav je videti globalen, vedno 

začne in konča na nacionalni oziroma regionalni ali lokalni 

ravni (na primer tihotapljenje lesa se najpogosteje začne v deževnih 

gozdovih Azije, Afrike in Južne Amerike ter konča v 

obliki lesnih izdelkov v vsaki državi posameznici, še posebej v 

razvitih državah Severne Amerike ter Evrope in Azije). 

namreč pokaže, da »novi« varnostni izzivi niso novi, ampak 

stari, že znani. Nekateri izmed njih so prisotni ves čas (zagotavljanje 

in ohranjanje miru; varovanje človekovih pravic; 

mednarodni odnosi itd.), na druge smo medtem že skoraj pozabili 

in so zdaj spet priplavali na površje (spol in varnost; 

finančna kriza in varnost; energijska varnost itd.), spet tretji 

pa so se samo nekoliko preoblikovali, a še vedno ostajajo 

»novi« stari varnostni izzivi (okolje in varnost; spreminjanje 

konceptov varnosti; človekova varnost; varnost vesolja itd.). 

Zagotavljanje miru povsod po svetu ostaja osrednja točka 

razprave in najbolj problematično področje z vidika OZN in 

tudi širše. Konec koncev pa zrcalijo »novi« stari varnostni izzivi 

nekaj zares novega, to je globalni vidik problematike zagotavljanja 

varnosti. Kljub znanju, zavedanju ter poznavanju 

tragičnih posledic te problematike ostajata kršitev temeljnih 

človekovih pravic in zagotavljanje miru še vedno najbolj problematični 

in najpomembnejši temi oziroma izziva OZN in 

globalne družbe nasploh. Stari varnostni izzivi se pojavljajo 

v »novi« obliki, zato da se lahko človeštvo ponovno sooči z 

njihovim reševanjem in poskuša ne ponoviti preteklih napak. 

Katja Eman 

Opazovalec, ki je v treh dneh zelo bogatega programa 

konference ACUNS izbiral teme, okrogle mize in sekcije, ki 

so ga najbolj zanimale, je lahko ugotovil, da je za »nove« varnostne 

izzive, predstavljene na konferenci, nekje že slišal, da 

so mu nekako že znani. Natančen pogled v predstavljene teme 

1 

Bojana Čučković, Pravna fakulteta Univerze v Beogradu, je v svoji 

predstavitvi poudarila vlogo mednarodnega okoljevarstvenega prava 

kot »varuha« okoljske varnosti ali »vzroka« za okoljsko ogrožanje. 

Bev Byron, Curtin University of Technology v Perthu, je kot 

svoje področje dela predstavila projekt »Varstvo občutljivih razvijajočih 

se in njihova pogajanja za sklenitev dogovora za ohranitev 

bogatih virov morskega dna«. Petar Radosavljev, Pravna fakulteta 

Univerze v Beogradu, je predstavil svoj predlog vnosa in upoštevanja 

»previdnostnega načela« v mednarodnem pravu, ki je še posebej 

pomemben in uporaben na področju okoljevarstvene problematike. 

Zadnja predstavitev, in sicer avtorjev Katje Eman in Gorazda 

Meška, Fakulteta za varnostne vede Univerze v Mariboru, se je dotaknila 

ekološke kriminalitete kot oblike ogrožanja nacionalne varnosti 

in posledično novega varnostnega izziva 21. stoletja. 

345

Nove knjige 

v knjižnicah Inštituta za kriminologijo pri PF in Ministrstva za 

notranje zadeve RS (junij-avgust 2010) 

Kriminologija 

Bernard. T. J.: Vold’s theoretical criminology. - New York : 

Oxford University Press, 2010. - IX, 374 str. – Sg. 8010 

Clark, R.: Kriminalitet u Americi : zapažanja o njegovoj prirodi, 

uzrocima, prevenciji i kontroli. - Beograd : Pravni 

fakultet Univerziteta, 2009. - 235 str. - Sg. 8040 

Dunham, K.: Malicious bots : an inside look into the cybercriminal 

underground of the internet. - Boca Raton : CRC 

Press, cop. 2009. - XIV, 153 str. – Sg. 8032 

Expanding the criminological imagination : critical readings 

in crimonology / edited by Alana Barton ... [et al.]. - 

Cullompton : Willan, 2007. - XI, 226 str. – Sg. 8021 

Findlay, M.: Governing through globalised crime : futures for 

international criminal justice. - Portland : Willan, 2008. 

- XXIV, 276 str. – Sg. 8034 

Framing crime : cultural criminology and the image / edited 

by Keith J. Hayward and Mike Presdee. - Abingdon ; New 

York : Routledge, 2010. - XII, 211 str. – Sg. 8012 

Grover, C.: Crime and inequality. - Uffculme ; Portland Or. : 

Willan Publishing, cop. 2008. - XVI, 272 str. – Sg. 8029 

Higgins, G. E.: Cybercrime : an introduction to an emerging 

phenomenon. - Boston, Mass. : McGraw-Hill Higher 

Education, cop. 2010. - IV, 187 str. – Sg. 8011 

International handbook of criminology / edited by Shlomo 

Giora Shoham, Paul Knepper, Martin Kett. - Boca Raton, 

FL : CRC Press, cop. 2010. - XXV, 700 str. – Sg. 8016 

Novak, J.: Japanese organised crime (boryokudan) : comparative 

perspectives and modern trends : final project report. 

- [Ljubljana : Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti, 

2010]. - 41 f. – Sg. G 620 

* REGULATING deviance : the redirection of criminalisation 

and the futures of criminal law / edited by 

Bernadette McSherry, Alan Norrie and Simon Bronitt. 

- Oxford ; Portland : Hart, 2009. - X, 313 str. : graf. prikazi 

; 24 cm. 

Situational prevention of organised crimes / edited by Karen 

Bullock, Ronald V. Clarke and Nick Tilley. - Willan, 2010. 

- Cullompton ; Portland. - XVII, 222 str. – Sg. 8026 

Stanje kriminaliteta u Srbiji i pravna sredstva reagovanja. Deo 

3 = Crime in Serbia and Legal Means of Reaction. Part 

3 / priredio, editor Đorđe Ignjatović. - Beograd : Pravni 

fakultet Univerziteta, 2009. - 490 str. – Sg. 8039 

Tak, P. J. P.: The Dutch criminal justice system. - Nijmegen : 

Wolf Legal Publishers, 2008. - X, 189 str. – Sg. 8006 

Tonry, M. H.: Thinking about punishment : penal policy across 

space, time and discipline. - Farnham ; Burlington : 

Ashgate, cop. 2009. - XXXV, 518 str. – Sg. 8036 

Tombs, S.: Safety crimes. - Cullompton : Willan, 2007. - 253 

str. – Sg. 8028 

Wrongful conviction : international perspectives on miscarriages 

of justice / C. Ronald Huff and Martin Killias, editors. 

- Philadelphia : Temple University Press, 2008. - VIII, 318 

str. – Sg. 7988 

Young, A.: The scene of violence : cinema, crime, affect. - 

Abingdon [England] ; New York : Routledge-Cavendish, 

2010. - X, 185 str. – Sg. 8020 

Pravo 

Babić, M.: Krivično pravo : opšti dio. - Banja Luka : Pravni 

fakultet, 2009. – 543. – Sg. 8025 

Code de la route / commentaires et annotations par Laurent 

Desessard, Michel Massé, Emmanuel Aubin. - Paris : 

Dalloz, 2009. - Sg. Z 522 

Jarc, S.: Zakon o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1) : s komentarjem. 

- Ljubljana : GV založba, 2007 (Nova Gorica : 

Grafika Soča). - 139 str. ; 21 cm. – Sg. Z 524 

* LEGAL institutions and collective memories / edited by 

Susanne Karstedt. - Oxford ; Portland : Hart, 2009. - XVII, 

409 str. : ilustr. ; 24 cm. 

Non-adversarial justice / Michael King ... [et al.]. - Annandale, 

N.S.W. : The Federation Press, 2009. - XII, 302 str. – Sg. 

8022 

Trials/ edited by Martha Merrill Umphrey. - Aldershot : 

Ashgate, cop. 2008. - XXXIII, 581 str. – Sg. 8001 

346

Nove knjige 

Vranj, V.: Alternativne mjere i sankcije u krivičnom zakonodavstvu 

i praksi u Bosni i Hercegovini. - Sarajevo : Pravni 

fakultet Univerziteta u Sarajevu, 2009. - 234 str. – Sg. 8043 

Mladoletniki, družina 

Cipriani, D.: Children’s rights and the minimum age of criminal 

responsibility : a global perspective. - Farnham ; 

Burlington : Ashgate, cop. 2009. - XVI, 232 str. – Sg. 8035 

100 years of child protection / edited by Stan Meuwese ... [et 

al.]. - Nijmegen : Wolf Legal Pub., cop. 2007. - X, 276 str. 

– Sg. 8042 

Lawrence, R.: Juvenile justice : the essentials. - Thousand 

Oaks, Calif. : Sage, cop. 2010. - XVIII, 313 str. – Sg. 8013 

Razno 

Europe and Asia Beyond East and West / edited by Gerard 

Delanty. - Routledge, 2006. - London (New York). - XIII, 

322 str. – Sg. 8008 

Haunting the knowledge economy / Jane Kenway ... [et al.]. 

- London ; New York : Routledge, 2006. - XII, 148 str. 

– Sg. 8009 

Rebernik, M.: Slovensko podjetništvo v letu krize : GEM 

Slovenija 2009. - Maribor : Ekonomsko-poslovna fakulteta, 

2010. - 136 str. – Sg. 8015 

Smith, J.: Qualitative complexity : ecology, cognitive processes 

and the re-emergence of structures in post-humanist social 

theory. - London ; New York : Routledge, 2006. - 302 

str. – Sg. 7998 

Visual worlds / edited by John R. Hall, Blake Stimson and Lisa 

Tamiris Becker. - London ; New York : Routledge, 2005. 

- X, 262 str. – Sg. 8007 

Kriminalistika in policija 

*Bowen, R. T. 

: Ethics and the practice of forensic science . 

– Boca Raton : CRC Press, cop. 2010. - xix, 197 str. : ilustr. 

; 25 cm. 

Evidence-based crime prevention / edited by Lawrence W. 

Sherman ... [et al.]. - London ; New York : Routledge, 

2006. - XIV, 440 str. – Sg. 7999 

Handbook of crime prevention and community safety/ edited 

by Nick Tilley. - Cullompton, UK ; Portland, Or. : Willan, 

cop. 2005. - XXVI, 782 str. – Sg. 8019 

The informal economy and connections with organised crime 

: the impact of national social and economic policies / 

[edited by] Joanna Shapland, Paul Ponsaers. - Hague : BJu 

legal publishers, 2009. - X, 210 str. – Sg. 8027 

Lovell, J. S.: Crimes of dissent : civil disobedience, criminal 

justice, and the politics of conscience. - New York, N.Y. : 

New York University Press, cop. 2009. - XIV, 239 str. – Sg. 

7989 

Natapoff, A. Snitching : criminal informants and the erosion 

of American justice. - New York : New York University 

Press, cop. 2009. - XI, 260 str. – Sg. 7990 

Restoring justice after large-scale violent conflicts : Kosovo, 

DR Congo and the Israeli-Palestinian case / edited by Ivo 

Aertsen ...[et al.]. - Cullompton : Willan, 2008. - XXV, 483 

str. – Sg. 8002 

Psihologija, filozofija 

Das Gehirn und seine Freiheit : Beiträge zur neurowissenschaftlichen 

Grundlegung der Philosophie / Gerhard Roth; 

Klaus-Jürgen Grün (Hg.). - Göttingen : Vandenhoeck & 

Ruprecht, cop. 2009. - 168 str. – Sg. 8038 

Illouz, E.Cold intimacies : the making of emotional capitalism. 

- Cambridge ; Malden (MA) : Polity, 2008, cop. 2007. 

- VII, 134 str. ; 21 cm. – Sg. 8048 

Illouz, E.: Saving the modern soul : therapy, emotions, and 

the culture of self-help. - Berkeley ; Los Angeles ; London 

: University of California Press, 2008. - X, 294 str. ; 23 cm. 

– Sg. 8050 

Kant's moral and legal philosophy / edited by Karl Ameriks, 

Otfried Höffe ; translated by Nicholas Walker. - New York 

: Cambridge University Press, 2009. - XVIII, 324 str. – Sg. 

8031 

Kapardis, A.: Psychology and law : a critical introduction. 

- Cambridge ; New York : Cambridge University Press, 

2010. - XIV, 597 str. – Sg. 7993 

Law and evil : philosophy, politics, psychoanalysis / edited by 

Ari Hirvonen and Janne Porttikivi. - London ; New York, 

N.Y. : Routledge, 2010. - [VIII], 308 str. – Sg. 8017 

347


Law, mind and brain / edited by Michael Freeman and Oliver 

R. Goodenough. - Farnham, England ; Burlington, VT : 

Ashgate, cop. 2009. - XII, 416 str. – Sg. 8023 

Psychology and law : bridging the gap / edited by David Canter, 

Rita Žukauskiene. – Aldershot ; Burlington : Ashgate, cop. 

2008. - XIII, 262 str. – Sg. 8024 

Salecl, R.: Choice. - London : Profile, cop. 2010. - 184 str. – Sg. 

8014 

Schmidt-Salomon, M.: Jenseits von Gut und Böse : warum 

wir ohne Moral die besseren Menschen sind. - München ; 

Zürich : Pendo, 2009. - 348 str. – Sg. 8037 

Why we kill : understanding violence across cultures and disciplines 

/ edited by Nancy Loucks, Sally Smith Holt and 

Joanna R Adler. - Hendon : Middlesex University Press, 

2009. - 202 str. – Sg. 8030 

Sociologija, politika 

Global youth? : hybrid identities, plural worlds / edited by Pam 

Nilan and Carles Feixa. - London ; New York : Routledge, 

2006. - XII, 218 str. – Sg. 8000 

Guardiola-Rivera, O.: Being against the world : rebellion and 

constitution. - London : Birkbeck Law Press, cop. 2009. 

- XII, 290 str. – Sg. 8033 

Seznam pripravila 

Barbara Bizilj 

Knjige, označene z * so v knjižnici MNZ 

348

Revija 3, 2010 - Ministrstvo za notranje zadeve

Create successful ePaper yourself

Delete template?

Save as template?