december 2011 - RTV Slovenija

kričač10
Časopis javnega zavoda RTV Slovenija • leto 40 • številka 10 • december 2011 • poštnina plačana pri pošti 1102 Ljubljana

ježkove nagrade
tekst in foto: Darko Koren
Ježkova nagrajenca:
Barbara Cerar in Tone Fornezzi – Tof
Na Radiu Slovenija smo izročili nagradi Franeta Milčinskega Ježka. Za življenjsko delo
jo je prejel Tone Fornezzi - Tof, Barbara Cerar pa je nagrado prejela za vlogi v televizijskih
komedijah Vaja zbora ter Kandidatka in šofer.
Predsednik programskega sveta RTV
Slovenija Jernej Pikalo je v svojem nagovoru
izpostavil, da sodita satira in humor
med najbolj žlahtne, a obenem tudi najbolj
zahtevne plati umetniškega ustvarjanja,
ki ju v medijih, še posebej pa v tej
družbeni klimi in situaciji, ni nikoli preveč.
Satira in humor sta po njegovih besedah
ogledali, ki družbi služita, da se zave svojih
predsodkov, problemov in izzivov.
Tonetu Fornezziju - Tofu nagrada veliko
pomeni in jo je pravzaprav pričakoval. Ko
so Ježkovo nagrado podelili prvič, je bil
Moped show na Radiu Slovenija pravzaprav
na višku, nagrade pa vse do zdaj niso
dobili, čeprav naj bi bili zanjo nominirani
kar 15-krat. Fornezzi tudi meni, da so bili
res častni potomci Ježka in so nadaljevali
njegovega duha na radiu. Z Ježkom sta
skupaj posnela več oddaj in ostaja edini,
kot pravi sam, ki je z Ježkom sodeloval.
Žirija za podelitev Ježkove nagrade je v
obrazložitvi nagrade Toneta Fornezzija -
Tofa označila kot enega tistih izvirnih in
vztrajnih Slovencev, ki nikoli ni imel dlake
na jeziku, ki je vedno držal ogledala (vseh
vrst in oblik) tako uradni slovenski oblasti
kot tudi preprostemu, malemu slovenskemu
človeku.
nagrajenca
O Barbari Cerar pa so zapisali, da je v
televizijskih igrah Vaja zbora avtorja in
režiserja Vinka Möderndorferja (2008) ter
Kandidatka in šofer avtorja Toneta
Partljiča prav tako v režiji Vinka
Möderndorferja (2009) ustvarila dve
povsem različni komični vlogi, s katerima
je obogatila in poživila izvirni igrani program
nacionalne televizije.
Ježkovo nagrado RTV Slovenija podeljuje
v želji, da bi vzpodbudila izvirne dosežke
in opuse v zvrsteh radijske in televizijske
ustvarjalnosti, ki sledijo žlahtni tradiciji
Ježkovega duha.
studio 14, ježkove nagrade
2
kričač /december 11/

uvodnik
vsebina
Težave nas ne smejo ustaviti, ampak
nas narediti močnejše in boljše
Spoštovani sodelavke in
sodelavci!
Iztekajoče se leto si bomo
zapomnili po kar nekaj dobrih
programskih, pa tudi tehničnih
in tehnoloških projektih,
za kar gre vsem vam velika
zahvala. Na drugi strani pa
nekateri načrtovani projekti
žal niso bili izpeljani. Vse preveč
smo se bili namreč primorani
ukvarjati s poslovanjem,
pravzaprav preživetjem zavoda,
namesto da bi sredstva, moči, znanje in izkušnje vložili predvsem
v nadaljnji razvoj.
Leto 2011 je bilo za javni zavod RTV Slovenija vse prej kot
lahko. Že v začetku leta je javni servis zaradi zunanjih dejavnikov
izgubil velik del prihodkov iz naslova RTV-prispevka. Zaradi
gospodarske krize je upadel prihodek iz naslova oglaševanja, ki se
je še dodatno znižal s sprejetjem zakona o avdiovizualnih medijskih
storitvah v letošnjem oktobru, povečalo pa se je tudi število
oproščenih plačevanja RTV-prispevka. Poleg vsega naštetega smo
se na medijskem trgu srečevali še s precej »neobičajnimi« programski
in tržnimi prijemi konkurenčnih elektronski medijev.
Zagotovo so pred nami zahtevna leta, ki bodo od vseh nas –
sodelavk in sodelavcev RTV Slovenija zahtevala veliko mero
samozavesti, odločnosti, medsebojnega sodelovanja, zavzetosti
in ustvarjalnosti. Naše poslanstvo lahko izvajamo samo z vrhunskimi
in zavzetimi ljudmi, s sodobnimi digitalnimi orodji in z visoko
organizacijsko kulturo. Kot smo zapisali v Strategiji razvoja
RTV Slovenija, želimo biti sodoben, odgovoren in verodostojen
javni servis, ki ne tekmuje brezglavo za poslušanost, gledanost ali
branost, temveč osvaja občinstvo in uporabnike s kakovostjo in
atraktivnostjo ponujenih vsebin. Do uresničitve teh ciljev je dolga
pot: spremeniti bo potrebno nekatera določila, pravilnike, statut
in strateške usmeritve dosledno upoštevati pri pripravi planskih
dokumentov. Skrbno bo treba načrtovati porabo razpoložljivih
sredstev, zato moramo prihodnje kratkoročno obdobje izkoristiti
za nujno prestrukturiranje in boljšo organizacijo, natančnejše
načrtovanje aktivnosti in predvsem za koriščenje razpoložljivih
sinergij med našimi tremi mediji; radiem, televizijo in spletnim
portalom.
Pred nami je še dolga pot in obljubljam vam, da bomo zastavljene
cilje kljub vsem težavam skušali doseči v čim večji meri. Z
zavzetostjo in medsebojno povezanostjo bomo lahko premagali
vse in (p)ostali javni servis, ki si ga naši poslušalci, gledalci, spletni
uporabniki oz. plačniki RTV-prispevka tudi zaslužijo.
Ob koncu leta vam in nekdanjim sodelavkam in sodelavcem
želim vesele božične praznike ter srečno in uspešno leto 2012.
S spoštovanjem,
mag. Marko Filli
generalni direktor RTV Slovenija
2 ježkove nagrade
Ježkova nagrajenca: Barbara Cerar in Tone Fornezzi – Tof
4-5 PPN 2012
Programski svet RTV, SPREJET PPN 2012
Nadzorni svet RTV, Nadzorniki sprejeli finančni načrt
PPN 2012
Svet delavcev RTV, Pozitivno mnenje o PPN
6-7 nagrade DNS
Consortium veritatis/ Bratstvo resnice
8 program radia slovenija
Koncert ob 4. obletnici romske oddaje
9 Raziskava organizacijske kulture RTV Slovenija
10-11 fotozapis - zabava
12 EBU
Delavnica za evropski format
Mladi glasbeniki in Mladi plesalci
13 izzivalna komunikacija
Po sledeh radijskih iger na 2 osrednjih medijskih
festivalih 2011
prišli odšli
14-16 naša leta
Stane Demšar
17 mednarodno sodelovanje
Sodelovanje z vojsko v kriznih razmerah
18-19 izobraževanje
Masterclass Audrius Stonys
20 in memoriam
Tomo Mulej (1959 – 2011)
Franc Harapin (1949 – 2011)
21 upokojenci
Hvala, sodelavci
22 Radio Slovenija
Slovenska zemlja v pesmi in besedi »ZA GORAMI …«
23 razvedrilo
24 RTV med ljudmi
Imamo dobro glasbo
Okrogle mize Radia Si
KRIČAČ je interni časopis javnega zavoda RTV Slovenija.
Ustanovitelj in izdajatelj: RTV Slovenija, Ljubljana, Kolodvorska 2
telefon: 01 475 25 97, e-mail: kricac@rtvslo.si
Odgovorni urednik: Darko Koren
uredništvo: Darja Slokan, Maja Kirar, Tatjana Pirc, Polonca Komar, Srečko Trglec in
Janez Lombergar
Prelom: Ma3ca
Tisk: Tiskarna JANUS, naklada 2700 izvodov.
Rokopisov in fotografij ne vračamo. Prispevkov ne lektoriramo.
Redakcijo smo zaključili: 20.12.2011
Fotografija na naslovnici: Ježkova nagrajenca
Avtor fotografije na naslovnici: Darko Koren
/december 11/ kričač 3

PPN 2012
Programski svet RTV
SPREJET PPN 2012
Programski svet Radiotelevizije Slovenija je
na zadnji letošnji seji potrdil programskoprodukcijski
načrt za prihodnje leto skupaj
s pozitivnim mnenjem o predlogu finančnega
načrta. Soglašali pa so tudi z razvojnimi
in posebnimi programskimi projekti
radijskih in televizijskih programov.
Največ razprave, pred sprejetjem delovnega načrta za prihodnje
leto, so poleg obravnave programskih vprašanj svetniki namenili
finančnemu usklajevanju načrta. Mnogim svetnikom namreč ni
bilo razumljivo dejstvo, da hiša za normalno poslovanje, ki izhaja
iz sprejete srednjeročne strategije razvoja v prihodnje, nima dovolj
denarja. Odtod tudi predlogi vodstva pri pripravi delovnega načrta
za prihodnje leto, oziroma njegovem usklajevanju s sredstvi, ki so
na voljo, da se določeni programski deli, zlasti pri ustvarjanju televizijskih
programov, finančno pokrijejo iz tako imenovanih razvojnih
sredstev (hišne srebrnine, ki jo predstavlja lastništvo delnic
satelitskih programov). Od okroglih 120 milijonov evrov, kolikor je
težak hišni proračun, gre namreč za plačilo zaposlenim rednim in
honorarnim sodelavcem, okrog dve tretjini denarja, za vse ostalo
pa se porabi tretjina prihodkov, kar je po mnenju nekaterih svetnikov
odločno premalo. Vse skupaj po mnenju vodstva v prihodnje,
ko bodo razvojna sredstva pošla, krepko zapira razvojne možnosti
in kljub povečanem prispevku RTV pod vprašaj postavlja ohranjanje
dosedanjega obsega produkcije v prihodnje.
RTV Slovenija je v programsko produkcijski načrt, v katerem je
zaobjet tudi poseben programski projekt s prihajajočimi športnimi
dogodki, olimpijskimi igrami in evropskim nogometnim prvenstvom,
za katerega so bile vse pogodbene obveznosti podpisane že
v mandatu prejšnjega vodstva, vtkala tudi potrebe po posebnih
razvojnih sredstvih, čemur pa so nekateri svetniki oporekali.
Programski svetniki so menili, da športni dogodki ne sodijo med
tako imenovane razvojne projekte, zato so vodstvu naložili, naj
denar za financiranje tega programskega projekta pridobi iz premostitvenih
sredstev.
Težave z izgubo sredstev iz oglaševanja, zaradi zakonskih omejitev
in nasploh pomanjkanja tovrstnega denarja v času gospodarske
recesije bomo delno omilili tako, da bomo ustvarili dodatni
programski termin, ki po besedah generalnega direktorja Marka
Fillija do sedaj ni bil na razpolago. Kot je povedal, je to popoldanski
programski pas od 17. do 19. ure. Sredstva, pridobljena z oglasi,
ki se bodo predvajali v omenjenem terminu, pa bodo izgubo
zmanjšala za 500 tisoč evrov.
Po besedah Fillija za zmanjševanje stroškov nasploh nimamo
veliko manevrskega prostora. Vsako zmanjševanje stroškov po njegovem
mnenju pomeni, da bomo prilagajali višino honorarnih
izplačil, med drugim pa zmanjševali število ekip in število službenih
potovanj.
Glede zaposlovanja je Filli dejal, da bomo v letu 2012 po navodilu
vlade, v hiši število zaposlenih zmanjšali za 20. Ob tem je
poudaril, da je zmanjšanje števila zaposlenih, četudi se bomo držali
navodil o odstotnem zmanjšanju, vsaj sporno, saj smo v minulih
letih na RTV število zaposlenih že zmanjševali tako, da bi nadaljnje
zmanjševanje vplivalo na celotno kadrovsko politiko hiše. Število
zaposlenih bomo kljub njegovim pomislekom zmanjšali za en
odstotek, število honorarnih delavcev pa za tri odstotke.
Kot je povedal direktor Radia Slovenija Miha Lampreht, zagovarja
racionalizacijo poslovanja. “Lahko vzamemo tam, kjer je mogoče
vzeti,” je dejal. Dodal je še, da bomo zmanjšali predvsem število
produkcij oddaj.
Po besedah direktorja TV Slovenija Janeza Lombergarja gre pri
zmanjšanju stroškov tudi za večjo porazdelitev dela med sodelavci.
Zaposleni ne bodo dejavni na samo enem oddelku, ampak tam,
kjer bo delovni proces pokazal potrebe, je poudaril. Povedal je še,
da bomo z novimi programskimi pasovi lažje dosegali publiko.
V razpravi je Marko Filli poudaril še to, da v iztekajočem letu na
področju oglaševanja nismo bili uspešni. Po njegovih besedah je
bilo težko prodajati program ob nizki gledanosti, ki pa je ne moremo
primerjati z gledanostjo na konkurenčnih televizijah zaradi
povsem neprimerljivega poslanstva naše in drugih medijskih hiš.
Svetniki so torej, kljub zadržkom, PPN podprli in dali javnemu
zavodu priložnost, da udejanja svoje poslanstvo v okviru možnosti,
ki so nam na voljo.
Nadzorni svet RTV
Nadzorniki sprejeli
finančni načrt PPN 2012
Med vsemi vprašanji, ki so jih na zadnji letošnji
seji obravnavali člani nadzornega
sveta, med njimi tudi nova svetnica Maruša
Trtatnjek, je bilo v ospredju sprejemanje finančnega
načrta na Programskem svetu
pred dnevi sprejetega programsko produkcijskega
načrta za leto 2012.
Nesprejetje tega pomembnega dokumenta bi seveda predstavljalo
težko premostljivo oviro pri nastajanju naših programov v prihodnjem
letu in dodatno otežilo prizadevanja zaposlenih, ki želimo
udejanjati vse zakonske obveznosti in smele, sicer razvojno nekoliko
okrnjene razvojne programe. Tega so se nadzorniki v popolnosti
zavedali in sprejeli predlagani načrt. Odločitvi pa dodali omejitev,
kar zadeva trošenje tako imenovanih razvojnih sredstev. Nadzorniki
bodo namreč o sicer v PPN vključenih razvojnih projektih, odločali
vsakokrat posebej, ko jim bo vodstvo hiše sprotno predstavljalo
posamične projekte. Gre predvsem za porabo denarja za izredne
projekte; olimpijske igre, evropsko prvenstvo v nogometu in poseben
na novo zasnovan televizijski programski pas.
4
kričač /december 11/

tekst in foto: Darko Koren
bimedialnosti nasploh. Vsemu skupaj pa naj botrujejo tudi dodatni
racionalizacijski ukrepi, ki naj jih vodstvo RTV čimprej oblikuje
hkrati z merjenjem učinkov vseh sprejetih ukrepov, ki naj prispevajo
k izboljšanju medijske podobe RTV Slovenija nasploh, so med
drugim sklenili člani Nadzornega sveta.
nadzorni svet
V sicer usklajenem programsko poslovnem načrtu, ki ga je zasnovalo
vodstvo RTV, se namreč ne bo dalo z rednimi prihodki in še
dodatnim kleščenjem stroškov oziroma racionalizacijami, financirati
tudi programov, ki jih je vodstvo skupaj s finančnimi obveznostmi
podedovalo. Prihodkovna stran načrta je namreč že dodobra
okleščena zaradi različnih vzrokov; novih zakonskih omejitev
pri oglaševanju, umanjka možnosti za povečanje prispevka RTV,
slabega gospodarskega položaja nasploh in ne nazadnje tudi ozkega
manevrskega prostora v iskanju dodatnih zmanjševanj stroškov,
ki so stalno v porastu.
Nadzorniki bodo tudi poslej skrbno bdeli nad porabo sredstev
znotraj udejanjanja programsko poslovnega načrta, že iz razprav
in sprejetih sklepov pa je razbrati njihove zahteve po še tesnejšem
medsebojnem sodelovanju zaposlenih v hiši pri nastajanju programskih
projektov, vzajemni medijski promociji, skrbi za dvig gledanosti,
dodatni vpetosti regionalnih centrov v vse programe in
Svet delavcev RTV
Pozitivno mnenje o PPN
Svet delavcev je skladno s pristojnostmi
na zadnji letošnji seji razpravljal tudi o
programsko produkcijskem načrtu za prihajajoče
leto in sprejel pozitivno mnenje
k dokumentu, ki usklajuje razvojna prizadevanja
hiše z materialnimi možnostmi.
Razprava članov je pokazala tudi skrb za načrtovane kakovostne
premike v organizacijskem, produkcijskem in vsebinskem pogledu,
ki bodo opredeljevale delo v prihodnje. Spremembe, ki jih PPN prinaša
so člani pozdravili, hkrati pa želeli od vodstva slišati tudi
podrobnosti, ki zadevajo zaposlene, njihov socialni položaj, delovne
pogoje in vse povezano z vprašanji o katerih običajno razpravljajo
svetniki. Zanimale so jih predvsem spremembe, ki zadevajo
nove programske vsebine. Vodstvo jim je zagotovilo, da večjih
sprememb ne bo, zagotovo pa bo, glede na produkcijske novosti,
prišlo do korenitih na področju organizacije dela. Cilji, da bodo ob
racionalizaciji mnogi morali narediti več, so jasni, so slišali od vodstva.
Zagotovo pa bodo novosti iz programsko produkcijskega
načrta, ki jih člani sveta sprejemajo, terjale dodatno delovno
vnemo še zlasti ob ugotovitvah, da je treba delo bolj enakomerno
porazdeliti med vse zaposlene.
svet delavcev
/december 11/ kričač 5

nagrade DNS
Consortium veritatis/
Bratstvo resnice
…je edina novinarska nagrada, ki jih podeljuje novinarska skupnost svojim kolegicam
in kolegom v okviru Društva novinarjev Slovenije. Z njo novinarji izkažemo kolegom
spoštovanje za njihove dosežke. Letošnja podelitev nagrad je bila v okviru novinarskih
dni v Mariboru. Za življenjsko delo je bil od naših sodelavcev tokrat nagrajen novinar
Radia Slovenija Sandi Frelih, debitantsko nagrado pa je dobil novinar TV Slovenija Adrijan
Bakič. Seveda obema nagrajencema čestitamo.
V društvu so ob obrazložitvi nagrade pojasnili, da Freliha odlikuje
izjemna pripadnost radijskemu mediju in da je v etru spodbujal
mnenjsko raznovrstnost in pestrost. Po mnenju društva je Frelih s
svojo značilno strpnostjo in dobrohotnostjo vlival moč in zaupanje
tako poslušalcem kot poklicnim kolegom.
Frelih je bil nad novico o nagradi presenečen. Kot je povedal je
radijsko delo timsko delo, sodelovanje pa se pozna na dobrem
izdelku. Sam pravi, da je imel veliko srečo, ker mu je bila dana možnost
poročati o pomembnih dogodkih in se pogovarjati s številnimi
ljudmi, s katerimi se je zaradi novinarskega poslanstva srečal. V
svoji 42-letni karieri je namreč med drugim poročal o dogajanju v
Jugoslaviji, procesu demokratizacije v Sloveniji in osamosvajanju
naše države.
Če bi se lahko še enkrat odločal, bi ponovno izbral novinarstvo.
“Ko si enkrat novinar, ne znaš drugače,” je pripomnil. Ob tem je
izpostavil misel nekega novinarskega kolega, ki mu je dejal, da mu
je med novinarji najbolj všeč to, ko kljub medsebojni tekmovalnosti
pomoč dobiš takoj, ko jo potrebuješ.
Našega Sandija Freliha sicer skrbi prihodnost njegovih mlajših
kolegov, saj so, kot rad reče, pred nami negotovi časi. Zaskrbljen je
tako zaradi socialne varnosti mladih novinarjev, kot tudi zaradi
6
kričač /december 11/

tekst in foto: Darko Koren
najrazličnejših pritiskov nanje. Pravi, da so novinarji danes težje
zaposljivi, kar pomeni, da so tudi bolj občutljivi na razne pritiske.
Društvo je podelilo tudi nagrade za izstopajoče novinarske
dosežke v letu 2011, in sicer Boštjanu Videmšku z Dela, Urošu
Škerlu Krambergerju z Dnevnika in Dragici Korade z Večera.
Videmšek po mnenju društva v slovenskem novinarstvu predstavlja
“nekakšnega poslednjega Mohikanca”, ki hoče na kraju dogodka
ugotoviti - zakaj. Videmšek je v zadnjih letih poročal z domala
vseh kriznih žarišč, svoje delo pa je nedavno kronal z izidom knjige
Vojna terorja, so še poudarili v DNS.
Škerl Kramberger, ki ga po mnenju društva odlikuje briljantna
narativna tehnika s čistim jezikom in etiko, pa da v svojem poročevalskem
delu pripoveduje zgodbe ljudi z robov Evrope.
Koradejeva pa si je nagrado prislužila, ker “zna v kaosu informacij
najti interpretacijo, umestitev in celo predvideti posledico”.
Natančne in zanesljive informacije z vsega sveta analitično in s
tehtnim premislekom ubesedi skoraj vsak dan. Kot novinarja in
redaktorja dnevnoinformativnih oddaj in tedenske oddaje Globus
ga odlikujejo razumevanje mednarodnega političnega podija in
konteksta, odlično poznavanje tem, o katerih poroča, predvsem pa
izjemno vestno delo. Pri svojem novinarskem delu se osredotoča
na jasnost in verodostojnost informacij, vsakič znova skuša preseči
sicer velikokrat zamegljene okvire in najti nove razsežnosti v
novinarskem pristopu. Adrijan Bakič , novinar zunanjepolitičnega
uredništva Televizije Slovenija, se pri delu nikoli ne prepusti danes
vse pogostejšemu senzacionalizmu, delo pa, kljub mladosti, opravlja
z visoko stopnjo profesionalizma.
Nagrada za življenjsko delo
Sandi Frelih, Radio Slovenija
Letošnjo nagrado za izstopajoče dosežke v lokalnih in regionalnih
mediji je dobil Robert Škrlj s Primorskih novic, debitantski
nagradi za dosežke mladih novinarjev pa novinarka Večera Franja
Žišt in novinar Televizije Slovenija Adrijan Bakič.
Nagrade se je podeljevalo tudi fotografom za izstopajoče stvaritve
s področja novinarske fotografije. Donedavni Dnevnikov
fotoreporter Matej Povše je nagrado prejel za reportažo iz Libije,
fotoreporter spletnega portala siol.net Matjaž Rušt pa za fotografijo
z naslovom Ribogojnica.
Adrijan Bakič, TV Slovenija
Odlikuje ga izjemna pripadnost radijskemu mediju. Svojo novinarsko
pot je, tako, kot večina, začel v poročilih, v svoji karieri je bil
dopisnik iz Beograda, urednik in voditelj številnih radijskih oddaj,
tudi posebnih projektov.
V etru je spodbujal mnenjsko raznovrstnost in pestrost, kot
mentor pa mlade učil, kako na videz pomembne teme ne smejo
prevladovati nad resnično relevantnimi, ki vendarle odločilno vplivajo
na razvoj družbe. S svojo značilno strpnostjo in dobrohotnostjo
je vlival moč in zaupanje tako poslušalcem kot poklicnim
kolegom.
/december 11/ kričač 7

program radia slovenija
Koncert ob 4. obletnici romske oddaje
Oddaja Naše poti, Amare Droma, Amare Drumija, Mengere Droma, na 1. Programu
radia Slovenija ob ponedeljkih ob 21-ih teče že štiri leta. V tem času smo z glasbo
in pogovori prepotovali vso Evropo, bili smo pa tudi v Indiji, Južni Ameriki in celo na
Japonskem. Ta oddaja je rezultat kulture, ki ni črno bela. Je rezultat kulture – radijske
kulture, ki spoštuje različnost, ki se upira cenenemu populizmu in ki vztraja pri
profesionalnosti.
8
kričač /december 11/

tekst: Enisa Brizani, Peter Barbarič in foto: Gregor M. Novak
Ustvarjalci oddaje so obletnico skupaj s poslušalci 1. Programa
obeležili v radijskem studiu 14. Nastopila je špansko-francoska
romska rumba flamenco skupina Tekameli. Izraz »tekameli« pomeni
v starem jeziku španskih Romov »ljubim te« (s teboj hočem preživeti
svoje življenje). Skupina Tekameli sicer že vrsto let navdušuje
glasbene sladokusce po vsej Evropi. Doma je iz francoskega
mesta Perpignan, ki leži nedaleč od meje s Španijo, v katerega se
je predvsem v času državljanske vojne v Španiji naselilo veliko
Romov iz bližnje Katalonije. Ti so v novo domovino s seboj prinesli
tudi tamkajšnje romske glasbene sloge, v prvi vrsti rumbo flamenco.
Skupina Tekameli, ki je nastala v začetku devetdesetih let, je v
primerjavi z najpopularnejšo katalonsko-francosko romsko skupino
Gipsy Kings slogovno precej sodobnejša, saj glasbenike v njej
vlečejo tudi novejše oblike flamenca in latino popa. Obiskovalce
radijskega studia 14 in poslušalce pred radijskimi sprejemniki je na
koncertu 28. novembra ob 21-ih navdušila.
Raziskava organizacijske kulture RTV Slovenija
Pred kratkim sprejeta »Strategija srednjeročnega razvoja RTV Slovenija« na eni strani
in rezultati ankete o delovni zavzetosti in zadovoljstvu sodelavcev, ki smo jo opravili konec
lanskega leta, sta poglavitna razloga, da bomo v prihodnjih dneh na RTV Slovenija
izvedli posebno raziskavo organizacijske kulture na obsežnem vzorcu 400 zaposlenih. Organizacijska
kultura obravnava celovito tako organizacijske strukture in procese, vrednote
in cilje, kot tudi prevladujoče miselnosti in vedenja v organizaciji. Gre za projekt
Vodstva Zavoda, ki ga bo izvedla naša strokovna služba Kompetenčni center.
Mnogim med vami se gotovo še spominjate izsledkov zadnje raziskave
zadovoljstva in zavzetosti zaposlenih izpred dobrega leta dni.
Rezultati so nam nastavili ogledalo, kakšna je stopnja zadovoljstva
in zavzetost sodelavcev pri delu ter kakšno je splošno vzdušje v naši
osrednji medijski hiši. Ob relativnem zadovoljstvu zaposlenih nismo
bili veseli neprijetnega odseva v tem ogledalupredvsem o sistemih
vodenja in nizki delovni zavzetosti zaposlenih. Ob predstavitvi raziskave
med zaposlenimi v RTVS in v našem Kričaču smo napovedali
tudi prepotrebne ukrepe, ki bi krivuljo dvignili navzgor, nerazveseljive
ugotovitve izboljšali ali sanirali in omogočili bistveno izboljšanje
stanja.
Žal pa leto 2011 temu ni bilo posebej naklonjeno, saj se je bilo
vodstvo Zavoda prisiljeno ukvarjati bolj s finančnimi in strateškimi
poslovnimi odločitvami, kot pa z zavzetostjo sodelavcev in izboljšanjem
delovnega vzdušja. Poleg težav povezanih z RTV prispevkom,
je bila prioriteta vodstva strateški razmislek o razvoju, o nadaljnji
poti naše hiše. Strategijo RTV Slovenija za obdobje 2011- 2015 sta
v celoti potrdila Programski svet in Svet delavcev, septembra pa jo
je sprejel tudi Nadzorni svet. Ta dokument je zbir najpomembnejših
načel, politik in strateških ciljev RTVS, naš kompas, ki nas bo usmerjal
na poti do uresničitve zastavljenih izzivov.
Vsi se zavedamo, da dobro napisana Strategija sama po sebi še ne
zagotavlja uspeha. Uspeh lahko zagotovijo le zaposleni in vrednote,
ki jih pri vsakodnevnem delu usmerjajo. Uresničevanje posameznih
delov strategije je v največji meri odvisno od naše miselnosti, ki je
lahko spodbuda ali pa resna ovira na tej poti! Tej miselnosti strokovnjaki
pravijo organizacijska kultura. Vse več organizacij zato redno
spremlja in meri elemente organizacijske kulture, saj le tisto kar
merimo, lahko tudi izboljšujemo. Pri tem vsi iskreno želimo, da bi
bila naša organizacijska kultura takšna, ki bi podpirala talente in
sposobnosti vsakega posameznika ter tako ne bi zavirala, temveč bi
prispevala k uresničevanju naše razvojne strategije, skupne vizije in
našega poslanstva na področju informiranja in kulture.
Odgovorov in podatkov, ki so potrebni za uspešno upravljanja
organizacijske kulture pa nam ne morejo ponuditi tradicionalne
raziskave klime (SiOK) in zavzetosti zaposlenih kakršne smo izvajali
v RTVS v preteklih letih in kakršna je bila tudi zadnja, ki smo jo izpeljali
pred letom dni. Ob nesporno koristnem soočanju z lastno
podobo v ogledalu in primerjavi z ostalimi v Sloveniji, je osrednja
pomanjkljivost teh razioskav, v tem, da pridobljeni vprašanja in
podatki niso strukturirani na tak način, da bi direktno in nedvoumno
nakazovali na tiste prepotrebne vzvode za spremembe, ki lahko
kaj premaknejo na bolje.
Temu zahtevnemu izzivu je kos nova, sodobna metodologija
družbe Human Sinergistics Intenational, ki se je prav zato zelo hitro
uveljavila v svetu in tudi Sloveniji. Uporablja jo preko 2/3 velikih
svetovnih organizacij. Poleg primerjav s tujino (in ne zgolj Slovenijo)
nam ponuja prav to, kar potrebujemo: jasne usmeritve kaj konkretno
v našem notranjem ustroju moramo spremeniti, da bi bili uspešni.
Zagotavlja odkrivanje odstopanj med tako imenovano idealno
kulturo, ki je potrebna za uspeh in dejansko kulturo, ter omogoča
upravljanje teh vrzeli na takšni skupni osnovi, da lahko v nadaljevanju
analitično in empirično ugotovimo v kolikšni meri vsak posameznik,
sleherni vodja ali organizacijska enota zagotavljajo vedenja
značilna za uspešno (idealno) organizacijsko kulturo. Poda nam tudi
jasne usmeritve, katere razvojne prijeme je potrebno uporabiti za
izboljšave. Vsak, ki ga zanima več o tej vrhunski metodologiji lahko
pridobi podrobnejša gradiva v naši strokovni službi Kompetenčni
center, ki raziskavo pripravlja (roman.kolar@rtvslo.si).
Tako imamo tokrat na voljo resnično enostavno, zelo uporabno in
učinkovito orodje za merjenje in upravljanje organizacijske kulture.
To nam bo skozi ugotavljanje jasnih, vzročno posledičnih mehanizmov
vpliva na organizacijsko kulturo, v letu 2012 omogočilo zagon
tistih pravih ključnih aktivnosti, ki bodo prinašale oprijemljive rezultate
v izboljšanju organizacijske kulture in zavzetosti zaposlenih ter
tako bistveno pripomoglo k uspešnemu udejanjanju naše skupne
strategije razvoja.
Roman Kolar
/december 11/ kričač 9

fotozapis - zabava
nekaj ekip...
nekaj športov...
10
kričač /december 11/

foto: D.K.
nekaj stilov...
nekaj zmagovalcev...
/december 11/ kričač 11

EBU
tekst in foto: Natalija Gorščak
Delavnica za evropski format
Mladi glasbeniki in Mladi plesalci
Prvič smo se zbrali v Amsterdamu povabljeni na delavnico za novi evropski format
Mladi glasbeniki in Mladi plesalci. Ugotovljeno je namreč bilo, da sta oba formata zastarela
in ne dosežeta niti tistih gledalcev, ki jih klasična glasba zanima, niti ostalih,
ki ji občasno prisluhnejo. Pritegniti tiste, ki se zanimajo za glasbo nasploh, bi bil namen
novega formata, vendar je v poplavi raznih izborov težko najti izvirno formulo.
V katero smer naj gredo mladi glasbeniki in plesalci
Skozi pogovor se je izoblikovalo nekaj
predlogov, najbolj tradicionalističen je bil
ta, da bi bil izbor narejen podobno kot
doslej, da pa bi v žiriji sedeli ljudje, ki bi se
znali bolje izražati in bi bili za gledalce
zanimivi – glasbeniki, ki so sicer doma v
popularni glasbi, imajo pa klasično
izobrazbo. V formatu Mladi glasbeniki bi
tako potem imeli samo veliki finale na
Dunaju – podobno kot je bilo to lani, ko je
zmagala Eva Nina Kozmus, le da bi igrala
samo zmagovalka in tako imela priložnost
potrditi svojo zmago.
Predlog, ki je tudi za gledalce bolj zanimiv,
je vsekakor ta, da morajo glasbeniki
imeti možnost igrati tudi etno in jazz glasbo
– tako bi razširili krog gledalcev, obenem
pa pritegnili k sodelovanju več mladih
talentov. Dogajanje bi bilo postavljeno v
klub, kjer bi se prepletale tri zvrsti, ohranili
pa bi žirijo iz prejšnjega formata.
Podobno bi veljalo za mlade plesalce, ki bi
na treh odrih lahko plesali na različne glasbene
zvrsti in bi tako tudi dogajanje bilo
bolj atraktivno. Oba formata bi popestrili s
posnetki glasbenikov, ki bi nastopali kot
ulični glasbeniki in si tako skušali pridobiti
čimveč gledalcev tudi v živo, portreti bi bili
narejeni bolj kot portreti pop-glasbenikov,
seveda pa bi se več dogajalo tudi na spletu
– predvsem izvedbe drugačne glasbe,
morda pop-pesmi v njihovi izvedbi, performancei
z inštrumenti ipd. .
V morda na prvi pogled bizarnem predlogu
pa smo se določili, da bomo razmislili
o dvobojih, duelih med dvema glasbenikoma.
Format bi morda namenili širši amaterski
in tudi starejši ciljni skupini glasbenikov.
Vemo, da imajo na youtubeu taki
dvoboji velik odmev – poleg tega iz takih
nastopov žirija lahko ocenjuje tudi možnost
improvizacije in muzikaličnosti.
Z delavnice, kjer so se ideje in predlogi
kresali z realnimi vprašanji – kdo bo to gledal
in kam boste to umestili v program,
kako dolgo lahko gledalec kaj takega gleda
– so tako v papirni obliki na dve skupini, na
Music and Dance Group in Core Format
Gorup šli trije predlogi, ki jih bosta tidve
širši skupini pregledali in ocenili oziroma
predlagali, kaj razvijati naprej.
Nove formate teh dveh tekmovanj pa
lahko pričakujemo najverjetneje že v
naslednji sezoni, to je 2012/2013.
12
kričač /december 11/

izzivalna komunikacija
prišli odšli
Po sledeh radijskih iger na 2
osrednjih medijskih festivalih 2011
Po uspešni predstavitvi slovenske umetniške
radiofonije na mednarodnem festivalu
Prix Italia v Torinu z radijsko igro Koža iz
Bombaža po besedilu Gabrijele Babnik /nominacija/in
z dokumentarcem Kako misliti
partizansko umetnost Miklavža Komelja je
bila v ostri predselekciji za 25. mednarodni
festival Prix Europa v Berlinu izbrana radijska
igra Janeza Janše SNG – Slovensko
narodno gledališče, zasnovana kot zvočna
metamorfoza odmevne istoimenske gledališke
predhodnice. Vse ti igre so nastale v
produkciji Uredništva igranega programa
na 3. programu radia Slovenija.
Tako kot odrska predhodnica, tudi radijska izpeljanka SNG upodablja
še danes boleč izsek iz bližnje preteklosti – zlasti množične
demonstracije leta 2006 v Ambrusu in v nekaterih drugih krajih po
Sloveniji. Povzročila sta jih predvsem naraščajoča nestrpnost
domačinov do priseljenih Romov in omahljivo uradno reševanje
problema. SNG se je na radiu udejanila v obliki neposrednega
radijskega prenosa dogodkov in se z novo medijsko rekonstrukcijo
realnosti 5 let kasneje vrnila k izvorom tragedije v današnjem času.
Impresivni dokumentarni posnetki v novem kontekstu rušijo že
tako tanko mejo med resničnostjo in fikcijo v medijih in ponazarjajo
brezizhodno vrtenje v peklenskem krogu, kjer je do pravega
vzroka demonstracij in njihove trajne pomiritve še daleč. Problem,
ki se je živo dotaknil tudi kvalificiranih poslušalcev iz zahodne
Evrope. Ozračje med žiranti se je ogrelo: namesto vprašanja kdo je
tu »good guy«, kdo je »bad guy« je bil ob dveh nasprotujočih si
kolektivnih junakih hitro razkrit še tretji, latentno prisotni a neslišni
protagonist iz ozadja. Eden od prvih komentarjev: lažje je
obravnavati politično temo s klasično zgodbo. Postaviti uveljavljeno
estetiko na kocko in stopiti korak naprej, pa je tvegano, a v tem
primeru gre za pogumen, uspešen poskus.
Da avtor in režiser SNG Janez Janša teoretično in ustvarjalno
raziskuje interakcije med mediji, politiko in umetnostjo in da se v
te raziskave tudi neposredno vključuje, je mednarodnemu občinstvu
manj znano.
SNG je bila neposredno po festivalu predstavljena kot ena od
treh posebej inovativnih igranih produkcij v kulturni oddaji Radia
Berlin- Brandenburg.
Čeprav je uvrstitev med tri najboljše uspela le igri Koža iz bombaža,
je vsem omenjenim trem festivalskim predstavnicam Radia
Slovenija tokrat uspelo z estetiko zvočne upodobitve, predvsem pa
z izvirnim sporočilom, izzvati mednarodno medijsko prizorišče in
ga povabiti, da preveri odmev.
Lučka Gruden
ODŠLI V NOVEMBRU 2011
PPE TV SLOVENIJA
BRANKA MLADENIČ BLAŽIN – realizatorka oddaj
PPE RADIO SLOVENIJA
DUŠAN FORTUNA – zvokovni tehnik
TOMISLAV MULEJ – zvokovni tehnik
REGIONALNI RTV CENTER KOPER-CAPODISTRIA
SORGO DANIJELA – novinarka specialistka
BORIS MIKAŠINOVIČ – tehnični vodja RA/TV produkcije
OE ODDAJNIKI IN ZVEZE
BORUT DOLŽAN – inženir strojnik
TEHNIKA, INVESTICIJE, INŽENIRING
GOJKO VRENKO – operativni inženir
PRIŠLI V NOVEMBRU 2011
PPE TV SLOVENIJA
ADRIJAN BAKIČ – novinar specialist
URŠKA SRDIČ – novinarka specialistka
VESNA ZADRAVEC – novinarka specialistka
JOŽE KNEZ – tehnični vodja RA/TV produkcije
ANDREJ OTOVČEVIĆ – producent programa
ZEMIRA PEČOVNIK ALAJBEGOVIĆ – novinarka specialistka
NATAŠA MÜLLER – vodja oddelka
PPE RADIO SLOVENIJA
NINA PIRC – tuttistka
NADEZDA TOKAREVA – koncertna mojstrica
MOJCA DELAČ – novinarka urednica
DANIJEL POSLEK – novinar specialist
REGIONALNI RTV CENTER KOPER-CAPODISTRIA
MARTIN DEBERNARDI SLAVIC – sistemski inženir informatik
REGIONALNI RTV CENTER MARIBOR
BOJAN PURGAJ – oblikovalec zvoka TV/RA produkcije
POSLOVNO IN SPLOŠNO PODROČJE
ANDREJ TEKAVEC – samostojni strokovni sodelavec za trženje
TEHNIKA, INVESTICIJE, INŽENIRING
DAVOR RUP – administrator baze podatkov
PPE MULTIMEDIJSKI CENTER
DEJAN CENCELJ – razvojni inženir
/december 11/ kričač 13

naša leta
Stane Demšar
Stane Demšar izvira iz glasbene družine. Oče je izdeloval violine oziroma godala. Oba
brata sta tudi poklicna glasbenika. Igrala sta violino, Stane pa na violončelo. Najstarejši
brat Vili je poučeval na glasbeni šoli, še pred tem pa je že izdeloval violine v domači
hiši. Drugi brat Cveto je odšel na glasbeno akademijo, kjer je z violine prešel na
violo. Bil je soloviolist v simfoničnem orkestru RTV, potem se je zaposlil v Slovenski
filharmoniji.
Na vaji v devetdesetih letih prejšnjega stoletja.
Naš sogovornik je prešel vse stopnje
glasbenega šolanja, pri čemer mu je bila
glasba položena tako rekoč v zibelko.
»Mama je igrala kitaro. Očetova domačija
je v Selcah nad Škofjo Loko,spoznala sta se
v Sarajevu, družina pa se je preselila v
Ljubljano in kjer je začel z popravili in izdelovanjem
violin oziroma godal. V družini
smo bili trije fantje. Brata sta končala
obrtno šolo za izdelovalce glasbil. Hodila
sta tudi v srednjo glasbeno šolo in se vpisala
na glasbeno akademijo, tako da mo vsi
akademsko izobraženi.« Stane se je na
srednjo glasbeno šolo v Ljubljani vpisal leta
1959, na glasbeno akademijo pa štiri leta
pozneje.
»Moj profesor za orkester na akademiji je
bil Uroš Prevoršek, ki je dirigiral tudi v simfoničnemu
orkestru RTV in je eden od
ustanoviteljev orkestra. V tretjem letniku
mi je že zelo zgodaj dejal, da me ne vidi
slučajno v Filharmoničnem orkestru, drugače
mi ne bo dal podpisa v indeks, in da
moram igrati v radijskem. Imam že petinštirideset
let delovne dobe, orkestru RTV.
Od 1965 sem stalni član simfonikov RTV,
dve leti pred tem sem z njim sodeloval
honorarno.« Stane je najstarejši član simfoničnega
orkestra. Pri profesorju Cirilu
Škerjancu je opravil tudi podiplomsko delo,
tako da je postal specialist na violončelu
oziroma solo čelist po opravljeni avdiciji
leta 1980.
Predanost glasbi tudi v ožji družini.
»Iz prvega zakona imam dva otroka.
Hčerka Nina je profesorica violine na glasbeni
šoli na Vrhniki, sin Blaž pa izdeluje
violine pri mojem bratu. Moja druga
življenjska sopotnica je violinistka Monika
Skalar. Sin Tim obiskuje konservatorij za
glasbo v drugem letniku in igra violino,
poleg tega še klavir. Upava, da bo postal
dirigent, znanje obeh instrumentov pa je
zelo pomembno pri dirigiranju. Za RTV
orkester sem se odločil predvsem zato, ker
imam rad vso glasbo. Od predklasične do
klasične glasbe, pa vse do najsodobnejše
moderne resne glasbe. Snemali smo od
popevk do glasbe Avsenikov, pa veliko
scenske in filmske glasbe. S pianistom,
dirigentom in komponistom Carlom
Davisom, Moniko na violini in menoj na
čelu smo v triu igrali pod nemim filmom.
Spomnim se, da je operater, verjetno
nehote, nekoliko hitreje vrtel film. Temu je
morala slediti tudi naša izvedba, pa smo
vse skupaj vendarle uspešno izpeljali. V
orkestru za resno glasbo RTV Ljubljana
smo, preden se je preimenoval v simfoničnega,
zelo veliko snemali z Bojanom
Adamičem. Filmsko glasbo, predvsem za
partizanske filme, smo snemali v Šentvidu,
v studiu založbe Helidon. Adamič je pripeljal
tudi številne druge glasbenike, napisal
je kar nekaj priredb Avsenikovih skladb. Te
priredbe smo igrali ob okroglih obletnicah
Slavka Avsenika v Kranju, pa tudi v
Cankarjevem domu v Ljubljani. Z ljubljanskim
godalnim kvartetu smo pred sedmimi
leti igrali na festivalu valčkov in polk.
Priredbe so prehajale iz resne glasbe v
narodno zabavno in moram reči, da so bile
to zelo zanimive in sproščujoče izvedbe.«
Rad ima spremembe pri igranju.
»Zelo mi je všeč, da se stvari spreminjajo,
na primer prehajanje iz resne v zabavno
glasbo. Sodeloval sem skoraj na vseh
Slovenskih popevkah. Nekaj let je ni bilo, po
oživitvi so ji med drugimi dirigirali Mojmir
Sepe, Lojze Kranjčan, Rok Golob, Patrik
Greblo in še ostali, ki so napisali priredbe za
popevko. Na srečo jo ponovno izvajamo v
živo v mesecu septembru v televizijskem
Studiu 1, nekaj časa so bile ‘popevke’ na ljubljanskem
Gradu. Pred kratkim smo na koncertu
spremljali Nušo Derendo. Začela je s
pesmijo Brez besed, ki jo je leta 1966 pela
Berta Ammbrož. To je bilo v letih, ko sem
začel igrati v našem simfoničnem orkestru.
Vsi smo postali vsi nostalgični, celo mladi,
ker so lahko izvajali zelo kakovostne popevke,
ki so bile napisane še pred njihovim rojstvom.
Spremljal sem tudi pevko Lolo
14
kričač /december 11/

tekst : Jože Skok
Novaković na koncertu, zapela je - Ne prižigaj
luči v mraku in druge.«
Med glavnima pobudnika za ustanovitev
zasedbo za resno glasbo na Radiu Ljubljana
po drugi svetovni vojni sta bila Uroš
Prevoršek in Marjan Vodopivec. » Prevoršek
je bil tudi dirigent na Glasbeni akademiji.
Imel je nos za to, da je najboljše glasbenike
pripeljal na Radio. Zanimivo je ozadje, zakaj
po vojni od leta 1948 na Radiu ni bilo orkestra
za resno glasbo. Bojan Adamič je po
njegovem pripovedovanju sestavil orkester
iz članov predvojnega radijskega in članov
orkestra Teatra Verdi iz Trsta, ki so ga v tem
času zaprli in glasbenikom ponudili delo v
Ljubljani. Deloval je do leta 1948, po političnih
zapletih so morali skoraj vsi glasbeniki
v Slovensko filharmonijo, da se je tam
obdržal orkester. Adamič je tudi obnovil
plesni orkester Radia Ljubljana. Vodopivec
in Prevoršek sta simfonično zasedbo na
Radiu ustanovila šele leta 1955. Do leta
1965 je bil Prevoršek šef orkestra, dirigent
in zadolžen za izbiro programa. Za njim je
prišel mojster Samo Hubad. S producentom
Miranom Kvartičem sta začela vabiti tudi
znane dirigente po svetu. To so bili gostujoči
g. Schmidt, Ernest Bour, Pincas Steinberg,
Carlos Cleiber, Neeme Närvi, Maris Janson
in orkester se je kakovostno dvigoval.«
Z dirigenti boljše in slabše izkušnje.
Leta 1980 se je Hubad upokojil. Za njim
je prišel Stanislav Macura, ki je dirigiral le
eno leto. »Hubad je gojil navado, da smo
posneli tako rekoč vse, kar je bilo napisanega
v slovenski resni glasbi. Skorajda
nismo imeli koncerta, da ne bi na njem
V Cankarjevem domu okoli leta 2000 v času pavze.
Z gospodom EnShaom in Moniko Skalar leta 2001 pri izvedbi Krekove – Inventions Ferales
izvajali vsaj ene slovenske skladbe in to
običajno na začetku koncerta. Nekateri
poslušalci so to preprosto ignorirali tako,
da so zamujali koncerte. V času samostojne
Slovenije imajo domače skladbe veliko
večjo težo kot v nekdanji Jugoslaviji.«
Po Macuri je leta 1982 dirigentsko
mesto prevzel mojster Anton Nanut. »Pod
njegovim vodstvom smo posneli vse
Beethovnove in Mahlerjeve simfonije in
veliko sodobne glasbe 20. stoletja. Meni je
še vedno zelo všeč, da simfonični orkester
izvaja raznoliko glasbe, ker so tudi potrebe
hiše takšne kot so. Če je nekaj novega
napisano, in mi to posnamemo, potem ni
treba plačevati tantiem za izvedbe. Ko je
postal šef dirigent Lior Skambadadal, smo
od njega veliko pričakovali. Dobro leto ali
več je bilo njegovo delo izvrstno. Potem pa
je prišel problem, ker je želel odločati tako
rekoč o vsem, zato je prišel v konflikt s
nekaterimi člani orkestra. Sledil je David de
Villers, s katerim pa je po moji oceni orkester
kakovostno nazadoval. V javnosti je bil
de Villers precej popularen in znan, saj je
dirigiral na koncertu Siddharte na stadionu
za Bežigradom, pa tudi zaradi sodelovanju
simfoničnega orkestra z omenjeno rock
skupino. Izšla je tudi cede plošča. David je
bil edini dirigent v času mojega službovanja,
ki je imel ‘predvolilni govor’ pred orkestrom.
Žal pa marsikaj, kar je obljubljal, ni
uresničil. S sedanjim dirigentom šefom En
Shaom zopet dosegamo nekdanjo kakovostno
raven in jo tudi presegamo.«
Simfoniki so kar pogosto gostovali.
»Imeli smo več koncertov v Avstriji, Italiji,
Nemčiji, Poljski, Franciji, Nizozemski in
drugih evropskih državah, pa tudi v bivši
Jugoslaviji. Z Antonom Nanutom smo dvakrat
gostovali v ZDA. Pred koncertom v Los
Angelesu smo padli v hudo prometno
gnečo, tako da smo zamudili deset minut,
ko bi se moral koncert že začeti. Kar se da
hitro smo se preoblekli v frake, ki smo jih
imeli že pripravljene na odru. Koncert je
uspel in ko je padla zavesa, smo se morali
preobleči in odložiti frake v zaboje za obleke.
Med preoblačenjem smo na odru kar
naenkrat zaslišali močan aplavz. Nekdo je
očitno pomotoma dvignil zaveso in tako
smo se znašli pred občinstvom v samih
majicah in spodnjih hlačah.
Veliko je bilo tudi raznih prigod, ki niso
za javnost. Na dolgotrajnih potovanjih z
avtobusom smo odigrali razne sproščujoče
/december 11/ kričač 15

naša leta
Na vaji v Kazinski dvorani leta 1970. Čelisti od leve proti desni: Edi Majaron, Ciril Škerjanec, Brane Markič, Anton Čare, Stane, Beti Golob, za
njo Jani Brlec. (Foto Franc Modic).
igrice, kdaj pa kdaj se je vanje vključil tudi
dirigent, denimo Anton Nanut. Tedaj smo
pozabili tudi na vikanje, saj igra pač zanese
in tudi avtoriteta vodje orkestra vsaj
začasno zgubi na veljavi.«
Bodo kdaj delovne omarice
Številčno se je simfonična zasedba sukala
okoli šestdeset članov, v času Nanuta je
celoten korpus štel dvaindevetdeset članov,
to je bilo leta 1992. »Vedno smo imeli precejšnje
probleme s prostorom, ker smo se
ves čas selili: v telovadnico stadiona Šiška,
kapelico dijaškega doma na Ilirski,
Kotnikovo ulico pri policiji, razne cerkve,
Festivalna dvorano, prostore Helidona v
Šentvidu, Slovensko filharmonijo, Kino
Šiška in Cankarjeve dom. Govorili so nam,
da bo slednji naš domicil, ker smo zaposleni
tudi prispevali pri njegovi gradnji, vendar
se žal to ni nikoli zgodilo. Prenovljeni Studio
26 na Radiu je dobro urejen. Problem pa
nastopi, kadar igramo v celotni zasedbi in je
v prostoru nekoliko premalo volumna zaradi
količine tonov in zvokov, ker tako zahteva
partitura oziroma skladatelj. Zato je
treba mikrofone zapreti denimo na polovico.
Za branje not potrebujemo zelo močno
svetlobo. Že tako večina glasbenikov v orkestru
nosi očala. Novejše varčne žarnice so
precej boljše, ampak bi bilo treba še dodati
kakšno luč več. Včasih dobimo notni material,
pisan z roko in na slabem papirju, tako
da jih komaj vidimo, posebno pri godalcih.
Še vedno pa so težave na prireditvah, ko
izvajamo zabavno glasbo in na odru oziroma
sceni izvajajo svetlobne efekte.«
Tudi naš sobesednik, ki pripoveduje
tekoče kot da bi rahlo prepeval, sodi med
RTV glasbenike, ki čakajo na delovne omarice.
»Že vrsto let nam obljubljajo omarice
na Radiu, saj imamo osebno prtljago, pa
tudi instrumentov ne moremo varno odložiti
v času pavze ali na vajah Omarice so
bile predvidene v nadstropju nižje kot je
Studio 26, vendar ta obljuba še ni bila izvedena.
Upam, da bom še toliko časa v službi,
da bom doživel svojo delovno omarico.
Mimogrede – v prostorih obnovljene opere
si lahko ogledamo vzor za omarice.«
Veselje s prepisovanjem not.
Kljub temu, da je Stane Demšar petinštirideset
let neprenehoma igra v simfoničnem
orkestru, je še vedno v igralni formi
in svoje delo opravlja z veseljem. Nobene
težave nima s tem, če je kdaj pa kdaj treba
igrati zastonj, še posebej na dobrodelnih
prireditvah. »Če ima človek veselje, potem
to raje počenja kot če ga nima. Kadar je
treba vskočiti v kakšno zasedbo, to nemudoma
storim, ne da bi spraševal o plačilu.
Moj hobi je v zadnjih letih prepisovanje
not, denimo iz društva skladateljev, ko
dobimo tudi note, ki so napisane na roko.
Če so note nad zgornjo notno črto, so lahko
zapisane višje kot bi morale biti po razmerju
notnih črt, kar je lahko optično zelo
moteče. Podobno velja tudi za višaje in
nižaje. Lahko so napisani tako nejasno, da
včasih izvajalec res ne ve, kam točno sodijo.
Notne zapise prepisujem na računalnik
in potem nastane urejen notni zapis, ki ga
tudi predvajam na računalniku in tako preverjam,
če je morda kakšna nota napisana
napačno. Računalniški programi za takšna
opravila so zelo zahtevni in dragi, se pa da
naučiti, samo voljo moraš imeti.«
Drugi tako rekoč Demšarjev hobi je v
igranje v Ljubljanskem godalnem kvartetu,
kjer nastopajo prva violinistka Monika
Skalar, drugi violinist Karel Žužek, violist
profesor Franc Avsenek in čelist Stane.
»Berem zelo malo, predvsem tisto, kar me
zanima in sodi k mojemu delu. Zelo rad
sestavljam omare. Najprej omaro skiciram,
si zagotovim potrebne kose lesa in jo sestavim
brez lepila, vse skupaj povežem z vijaki.
Rad opravljam hišna dela, popravilo
elektrike in podobno. Šport sem nekoliko
zanemaril, čeprav je prevoz inštrumenta v
službo in nazaj tudi posebna vrsta športa.
Sprva sem prenašal čelo v platneni in nato
v plastični preobleki, pravimo ji futrola, ki je
bila precej občutljiva za udarce. Zdaj imam
plastično in okrepljeno ohišje s kevlarjem,
ki je lažje, tako da lahko glasbilo peljem v
službo s kolesom, na kar prej nisem mogel
niti pomisliti. Parkiranje kolesa pred
Radiom je poseben problem, zato ga najraje
postavim tako, da je na vidiku iz radijske
recepcije, če bi ga hotel kdo odtujiti.«
16
kričač /december 11/

mednarodno sodelovanje
tekst in foto: D.Š. in D.K.
Sodelovanje z vojsko
v kriznih razmerah
Hrvaška Radiotelevizija in center Hrvaške vojske Racviac sta konec novembra pripravila
seminar o sodelovanju medijev z varnostnimi silami v državah jugovzhodne Evrope,
ki so se ga udeležili predstavniki medijev in vojsk iz Bosne in Hercegovine, Srbije,
Albanije, Romunije, Bolgarije,Turčije, Hrvaške in tudi naše medijske hiše.
Predstavniki medijev so na različne načine
predstavili obliko in načine sodelovanja
medijev z različnimi varnostnimi silami, od
vojske do policije in drugih tovrstnih organov
v državah jugovzhodne Evrope, ki naj
že danes ali v prihodnje sodelujejo s ciljem
odpravljanja in zmanjševanja obsega
nevarnosti, ki spremlja novinarje pri poročanju
z ogroženih področij v svetu.
Predstavitve so bile v veliki večini usmerjene
v predstavitve posameznih medijskih hiš,
in ne toliko v izzive, ki jih prinaša sodelovanje
med novinarji in varnostnimi strukturami
pri nastajanju novinarskih vsebin, kar pa
je bil glavni namen organizatorjev.
Izstopala je predstavitev HRT-ja, kjer sta
izkušena novinarja predstavila sodelovanje
s Hrvaško policijo in hrvaško vojaško misijo
v Afganistanu. Iz njunih predstavitev je
bilo razumeti smisel za pripravo dobrega
televizijskega prispevka z izjemnim smislom
za sliko, in momentom analitičnega
in neodvisnega razmišljanja o načinu
sodelovanja novinarjev in varnostnih sil.
Hrvaška Radiotelevizija je namreč skupaj z
vojsko in v okviru njihovega izobraževalnega
centra, ki deluje podobno kot v naši hiši,
korak pred drugimi na področju sodelovanja
z vojsko, kar zadeva skrb za novinarske
kadre pri opravljanju poslanstva. V ta
namen so pripravili že nekaj seminarjev, na
katerih so se udeleženci usposabljali posebej
za naloge s področja varnosti pri poročevalskem
delu. Znano je namreč, da v
svetu vsaj 100 novinarjev letno izgubi
življenje pri opravljanju svojega dela, kar je
več kot zaskrbljujoče. Drugi predstavniki
medijev niso prikazali podobnih izkušenj,
še več, ko smo slišali predstavitve udeleženk
iz Romunije in še posebej iz Turčije,
sta bili bolj podobni promocijskemu materialu,
značilnem za pri nas že preživete
čase in razumevanja skupnega sodelovanja
vojske z novinarji.
Seminar je bil vseeno poučen. Razkril je
prakse sodelovanja medijev in varnostnih
struktur, ki so v nekaterih državah bolj kot
ne netransparentni in nedemokratični.
Novinarji so, če želijo poročati o vojski, v
močno podrejenem položaju. In imajo samo
dve možnosti: ali o vojski poročati kot želijo
predstavniki njihovih vojsk ali pa o teh
temah ne bodo poročali.
V kolikor se bo iz skupnega sodelovanja
omenjenih držav razvila dodatna oblika
usposabljanja novinarjev, ki se srečujejo s
posebnimi delovnimi pogoji pri poročanju s
svetovnih žarišč nemirov in bo seminar prerasel
v trajno sodelovanje, ki bo prineslo
urjenje za novinarje in morda še kakšno
možnost za dodatno povezovanje izobraževalnih
centrov med medijskimi hišami, bomo
skupne cilje tudi v prihodnje pomagali sooblikovati
in na usposabljanjih sodelovati.
/december 11/ kričač 17

izobraževanje
Masterclass Audrius Stonys
Odpraviti se v resnično življenje, iskati zgodbe resničnih ljudi in najti pravi način, kako
te zgodbe povedati in prikazati je vznemirljenje, ki žene ustvarjalce dokumentarnih
filmov. Ob njem pa se porajajo tudi mnoga vprašanja. Sprašujemo se, kako se realnost,
prostor in čas spreminjajo skozi avtorjev osebni pogled Kaj se dogaja s filmsko
stvarnostjo in kje so meje med resnico in avtorjevim pogledom S katerimi ključnimi
etičnimi problemi se soočamo avtorji dokumentarnih filmov
Odgovore na ta in mnoga druga vprašanja
smo scenaristi, režiserji, snemalci,
montažerji in producenti dokumentarnih
filmov iskali na Masterclassu priznanega
litvanskega režiserja Audriusa Stonysa, ki
sta ga v začetku decembra organizirala
Izobraževalno središče RTV Slovenija in
Oddelek za razvoj.
Litvanski režiser Audrius Stonys je stopil
na ustvarjalno pot leto pred zlomom
Sovjetskega imperija. Zgodovinske spremembe
in nove dokumentaristične teme
so pri režiserju porajale željo po občutljivem
beleženju atmosfere spreminjajočega
se sveta. Že na začetku svoje ustvarjalne
poti je zavestno obrnil hrbet velikim
temam časa in se osredotočil na pripovedovanje
zgodb malega človeka. Besede so
zanj v času komunizma izgubile kredibilnost,
čutil je, da niso več vredne zaupanja,
ker so bile v preteklem režimu tolikokrat
zlorabljene za širjenje laži, demagogije in
propagande. Odločil se je za odmik od jezika
in začel je pripovedovati zgodbe skozi
slike. Audriusov izrazito vizualen način pripovedi
in njegovo natančno in inventivno
delo z realnim in irealnim zvokom in način
kreativne uporabe glasbe so bili glavni
razlogi, da smo povabili prav njega. V naših
filmih je slika včasih le stransko dopolnilo
ali ilustracija besed. Na masterclassu smo
se prepričalii, kako močno izpovedno sredstvo
pripovedi je slika.
Na delavnici smo si poleg različnih
izjemnih evropskih in ameriških filmov
ogledali tudi nekaj Audriusovih. V njih
potrpežljivo usmerja pogled v iskanje lepote
okoli sebe. Že na začetku svoje poti jo je
znal odkriti v navidezno nepomembnih,
praznih okoljih in ji dati poseben pomen
ter dodobra izkoristiti njen potencial. Ob
tem pa njegovi filmi vedno lahkotno tečejo,
ne ustavijo se v fragmentirani monotonosti.
Veliko smo se pogovarjali o skrivnostih
razvoja projekta, o intuiciji, ki je za
dokumentarista nepogrešljiva. O tem, da je
vsak dokumentarni film močna refleksija
avtorjev, o pomembnosti malih napak in
nepopolnosti, saj popolnost ni resnična.
Objektiven pogled je tako rekoč nemogoč,
ko za kamero stoji tisti, ki opazuje.
Objektivna je lahko kvečjemu varnostna
kamera na pumpi, vse kar ustvarjamo
dokumentaristi je subjektivno. Zato moramo
avtorji iskati resnico znotraj sebe.
Audrius je kot producent in režiser
ustvaril šesnajst dokumentarnih filmov,
večino jih je posnel na 35 mm filmski trak.
Za svoje filme je prejel številne nagrade:
nagrado občinstva na Visions du réel,
18
kričač /december 11/

Tekst: Hanka Kastelicova foto: Darko Koren
Grand Prix na festivalu v Splitu, nagrade
na festivalih v Bornholmu, Neu
Brandenburgu, Oberhausenu, Bilbau in San
Franciscu. Leta 1992 je za film Zemlja slepih
prejel Nagrado Felix za najboljši evropski
dokumentarni film.
V svojih filmih se pogosto, s skoraj otroško
neposrednostjo ustavi, da bi se zazrl v
karkoli, kar pritegne njegovo pozornost.
Zdi se, kot da je pozabil na prvoten namen
svojega gledanja - in ravno to je osrednja
moč njegovega filmskega ustvarjanja.
Izrazit način opazovanja sveta in koncept
notranje svobode spremeni vsak njegov
film tudi v močno zgodbo o samem sebi.
Audrius Stonys uči na litvanski filmski
akademiji, eno leto je poučeval na filmski
akademiji na Danskem, uči na različnih
delavnicah (letos je bil npr. mentor na IDFA
SUMMER SCHOOL). Kot mentor sodeluje
tudi pri predstavitvah filmov (pitching
forumih) širom po svetu. Njegova naloga
je pripraviti udeležence na javno predstavitev
projekta, pomaga tudi pri razvoju
filma in pri iskanju prave forme pisnega
predloga.
Javna predstavitev filma (pitching) je v
našem prostoru novost.
Dokumentarističnih forumov v tujini, ki
zelo prispevajo k razvoju filma. Skozi ta
proces zgodbe postajajo privlačne in
razumljive tudi gledalcem v tujini, nezanemarljiva
pa je tudi priložnost za sklenitev
koprodukcijskih pogodb s tujimi partnerji.
Dokumentarističnih forumov se zaenkrat
udeležuje le peščica slovenskih filmarjev. V
Sloveniji pa so možnosti uporabe te forme
predstavitve filma zaenkrat v povojih.
Nekatere evropske televizije, kot na primer
švedska javna televizija SVT, se te forme
poslužujejo tudi interno pri sprejemanju
novih projektov v razvoj in produkcijo.
Ker je zelo verjetno, da bomo tudi slovenski
ustvarjalci slej ko prej soočeni s
potrebo javno predstaviti svoj projekt , so
nekateri udeleženci zadnji dan delavnice
predstavili projekte in trailerje. Tako avtorji
projektov, kot ostali udeleženci delavnice
smo ugotovili, da je ta forma dela z zgodbo
izjemno učinkovit način razvoja filma in
avtorjevega odnosa do lastne filmske pripovedi.
Pri tem načinu predstavitve se kristalizirajo
nove ideje, hitro je razvidno,
kateri del pripovedi stoji in kje je treba vložiti
še dodatno energijo. Audriusove izkušnje
in nasveti so bili za vse avtorje filmov
in ostale udeležence delavnice zelo inspirativni.
Predstavitev projektov in izdelava trailerjev
za predstavitev dokumentarnih filmov
sta veščini, ki vsekakor zahtevata
nekaj treninga. V Izobraževalnem središču
in Oddelku za razvoj bomo tudi v prihodnosti
iskali načine, kako posredovati več
znanj in praktičnih preizkusov teh veščin.
Masterclass Audriusa Stonysa je udeležncem
vzpodbudil željo pripovedatnja
svojih zgodb na sodoben in filmski način.
Veliko smo debatirali o našem načinu vstopa
v prostor naših protagonistov, o režijskih
pristopih in prijemih, o vlogi snemalcev,
tonskih mojstrov in montažerjev. Vpliv
novinarskih pristopov na formo in pripoved
avtorskih dokumentarnih filmov je v
zadnjih letih večji, kot bi si želeli. Podobna
specializirana srečanja izjemno pripomorejo
k zavesti o nujnosti gojiti žlahtno
avtorsko dokumentaristično pripoved.
/december 11/ kričač 19

in memoriam
Tomo Mulej (1959 – 2011)
Bila so osemdeseta leta, pravzaprav niti
ne tako dolgo nazaj, ko je Tomo prvič vstopil
v radijsko hišo. Prevzet od tehnike in
dinamike dela je hitro postal del radijskega
kolektiva. Skupina za govorna snemanja je
bila njegov dom, zavetje, pa tudi obveza,
kateri je ostal zvest do prezgodnjega
konca. Skupina, ki mu je podarila kolege,
prijatelje, zanimivo delo, pa tudi potovanja.
Delo, ki ga je Tomo opravljal je bilo dinamično
in zahtevno zaradi nenehnih prilagajanj
tehnološkemu razvoju. Tako kot
sodelavci je bil tudi sam postavljen pred
nenehne izzive in ovire, ki jih je z iznajdljivostjo
premagoval. Uspešno in lahkotno, z
dobro voljo in nasmehom na obrazu, kot bi
premagoval gorsko strmino planinskih
očakov, ki so ga prevzeli in bili njegova ljubezen
iz otroških dni. Predanost planinstvu
in goram se je zrcalila tudi v njegovem
delu. Oddaje o gorah, domači glasbi in
pohodništvu, ki jih je tonsko soustvarjal,
nosijo neizbrisljiv pečat človeka, ki je imel
to delo in gore neizmerno rad.
Res je, njegovo delo je bilo zahtevno,
tako zelo, da bi marsikdo v določenem trenutku
klonil. Vendar so optimizem, nepokvarjenost
in poštenost, kar je vedno vrelo
iz njega, popolnoma zasenčili nekatere
pomanjkljivosti in jih naredili nepomembne.
Z vrlinami, ki so danes že redkost je
Tomo dajal sodelavcem in prijateljem
tisto, kar denar ne more odtehtati.
Življenje in delo na radiu bosta tekla
naprej. Hodili bomo po radijskih hodnikih z
nenavadnim občutkom praznine, ki si je v
določenem trenutku ne bomo znali razložiti.
Praznina, občutek izgube dragega
sodelavca, ki je svojo življenjsko pot končal
mnogo prezgodaj. Na koncu poti, po
kateri tudi sami stopamo, nas bo Tomo pričakal
s širokim nasmehom in nalezljivo
dobro voljo, tak kakršnega smo poznali in
kakršen boš ostal v naših mislih in srcih.
Sodelavci Radia Slovenija te bomo
pogrešali!
Janez Ravnikar
Franc Harapin (1949 – 2011)
Franc Harapin, Fonzi za vse nas, njegove
sodelavce in prijatelje, je še eden izmed
mnogih, ki so odšli prezgodaj. Ko je leta
1975 prišel v našo hišo, ko je prišel med
nas, si je le malokdo predstavljal, da bo ta
dobrodušni mladenič postal eden od zaščitnih
znakov tistega dela kolektiva informativnih
oddaj TV Slovenija, ki ni prepoznan v
javnosti , pa vendar nepogrešljiv pri vsakodnevni
produkciji. Človek se večkrat nehote
sprašuje, kakšne delovne kompetence in
osebnostne lastnosti so za to potrebne.
Naš Fonzi je bil nepogrešljiv. In kaj ga je
naredilo tako posebnega:
na prvem mestu je bila to njegova velika
pripadnost televiziji, še posebno njenim
informativnim oddajam. Kot zunanji kurir
je skrbel, da so dopisniške informacije pravočasno
prispele in našle svoje mesto v
informativnih oddajah naše televizije.
Dolge popoldneve ni preždel v brezpredmetnem
posedanju ampak se je njegovo
kritično oko ukvarjalo z razmišljanjem o
boljši delovni organiziranosti in pridobivanju
znanj s področja snemanja
Tako je poleg kurirskih nalog postopoma
prevzemal tudi druge zahtevnejše naloge
in leta 1997 postal organizator v dnevniku.
V zadnjem času se je še posebno odlikoval
kot organizator arhiva dnevno informativnih
oddaj. Zavedal se je njegove pomembnosti
in mnogokrat samoiniciativno poskrbel,
da so bili dogodki oziroma deli kulturne
dediščine države, pa tudi naše hiše, pravočasno
shranjeni. Razumel je bistvo
tovrstnega poslanstva javne televizije in se
mu posvečal z vso svojo predanostjo.
Zadnjih nekaj let se je z veliko zavzetostjo
in veseljem začel posvečati tudi snemanju.
Bil je neposreden in je znal svoja stališča
in predloge javno predstaviti in zagovarjati,
vedno pripravljen priskočiti na pomoč in
vztrajati v službi dokler ni bil prepričan, da
bo vse v redu. Bil je eden od tistih ljudi, ki
je svoje osebne cilje povsem podredil
potrebam službe, ki jo je opravljal.
Vse to, in še kaj, je našega Fonzija naredilo
tako posebnega. Od tega ga ni odvračala
niti huda bolezen s katero se je spopadal
zadnja leta. Ravnodušno in z optimizmom
jo je prenašal, trpel bolečine. Bolezni
nikoli ni jemal za opravičilo slabše opravljenega
dela. Kljub pešanju moči je še do
zadnjih dni aktivno spremljal aktualna
dogajanja .
Ko se je leta 2008 z odhodom v pokoj
prvič poslovil , smo bili prepričani , da se je
s tem končal samo del njegove navezanosti
na televizijo, in da ga bo televizija še
vedno klicala k sebi. Zato nas ni presenetilo
, ko je Fonzijeva specifična pojava še
naprej obvladovala prostore in aktivnosti
pri pripravi dnevno informativnih oddaj.
Vse do zadnjega je bil gospodar Deska,
sedaj pa se je poslovil dokončno.
Še dolgo se bomo Fonzija z veseljem
spominjali!
20
kričač /december 11/

upokojenci
tekst : D.K. foto: S.S.
Hvala, sodelavci
V letošnjem letu je kar nekaj sodelavk in sodelavcev izpolnilo pogoje za upokojitev in
se odločilo, da bodo odslej v hišo prihajali le še po potrebi in ne zavoljo zapovedane
prostovoljne obveznosti. Z veseljem jih bomo srečevali tudi v prihodnje, saj jim bomo
vedno hvaležni, da so del sebe vtkali v bogato zgodovino hiše, s katero so, nekateri
več, drugi manj, delili vse dobro in slabo preteklosti.
bomo zmogli. Verjamem v ljudi, v njihovo
srčnost, ustvarjalnost in predanost.
Verjamem, ker vidim rezultate dosedanjega
truda in požrtvovalnega dela, ki ste
ga v veliki meri izkazovali tudi vi. Vidim
leta, ki ste jih sami vložili v napredek
naše hiše in pečat, ki ste ga pustili in ga
nič ne more izbrisati. Vse to je neprecenljivo
za našo prihodnost. Zato še enkrat
hvala.
Dovolite mi, da se vsakemu izmed vas
osebno zahvalim v imenu RTV Slovenija
tudi tako, da vam podelim drobno pozornost,
ki vam bo v spomin na vsa leta, ki
ste jih preživeli v javnem zavodu.
/ iz nagovora Marka Fillija/
Veseli me, da vas lahko danes pozdravim
in se vam v imenu celotnega RTV
Slovenija zahvalim za vaše dolgoletno
delo v javnem zavodu.
Mi vsi zelo dobro vemo, da ima medij
moč in da te hitro zasvoji. Ko se prvič
pustiš zapeljati njegovim čarom, se prepustiš
doživljenjski ljubezni. Prav ta ljubezen
do medija, ki ga ustvarjamo, nas
povezuje neprimerno močneje, kot bi nas
lahko katerakoli druga dejavnost.
Sooblikovati medij je privilegij, ki
bogati osebnost in širi obzorja. Je odgovornost,
ki se najmočneje kaže v našem
osnovnem poslanstvu slovenske nacionalne
radiotelevizije, ki je v službi javnosti
in najširšega javnega ter nacionalnega
interesa. Desetletja skupnega ustvarjanja
so ustvarila čvrste temelje na katerih
bo Radiotelevizija Slovenija še naprej
ohranjala svojo vlogo osrednjega javnega
in neodvisnega ustvarjalca raznolikih
vsebin, ki bodo bogatile življenja ljudi
preko vseh obstoječih in novih komunikacijskih
poti.
Do sem smo prispeli skupaj. S svojo
zavzetostjo in požrtvovalnostjo ste
pomagali soustvarjati njeno podobo,
zato je RTV Slovenija danes sodobna
multimedijska hiša z jasno oblikovano
strategijo nadaljnjega razvoja.
Zato mi dovolite, da vam v letu, ko se
izteka naše skupno sodelovanje in
ustvarjanje najpomembnejšega slovenskega
medija, rečem hvala. Hvala za vaš
trud, vašo zavzetost, ustvarjalnost in pripadnost.
Hvala za ure, dneve, mesece in
leta, ki so danes čvrsto vtkani v podobo
naše hiše in ki predstavljajo zgled in
spodbudo generacijam, ki stopajo po vaši
poti.
Pred nami so zahtevna leta, ki bodo od
nas zahtevala veliko mero samozavesti in
odločnosti, s katerima bomo utrdili svoje
mesto na slovenskem medijskem zemljevidu.
Čaka nas trdo delo, a sem prepričan, da
Od letos so naši upokojenci
1 Andolšek Peter
2 Curk Vida Sidonija
3 Doberšek Blanka
4 Doberšek Bogdana
5 Fortuna Dušan
6 Frelih Sandi
7 Kač Marija
8 Kalan Liana
9 Kastelic Marko
10 Kompan Rajko
11 Laloš Igor
12 Mikašinovič Boris
13 Milovac Milan Željko
14 Mladenič Branka
15 Mravlja Jože
16 Novak Janez
17 Pavlin Boris
18 Perc Boris
19 Petje Marija
20 Podobnik Frane
21 Ropret Janko
22 Sorgo Daniela
23 Starc Gašper
24 Strojan Marjan
25 Trotovšek Cvetka
26 Vrhovšek Jože
/december 11/ kričač 21

Radio Slovenija
tekst: Simona Moličnik, foto: Jure Čokl
Slovenska zemlja v pesmi in besedi
»ZA GORAMI …«
Barvito, praznično in pravljično vzdušje je bilo na našem radiu sredi decembra. V Studiu
14 je namreč potekala sklepna prireditev projekta Prvega programa Radia Slovenija,
v sklopu oddaje Slovenska zemlja v pesmi in besedi. Naslov Za gorami … je simbolno sporočal
osrednji motiv – to je poiskati, zbrati, posneti in predstaviti tisto ljudsko gradivo,
ki živi med Slovenci v zamejstvu in po svetu. Meje med pravljičnim in resničnim so včasih
zelo tanke; eno se plete z drugim, vidiš resnico in ne verjameš zgodbi …
Nekaj takega, bogatega in raznolikega se
je pletlo to pot na studijskem odru. Vodilno
vlogo je seveda imela glasba, tista, ki je
najlepša v svoji robati prostosti in kot taka
ima moč, da prehaja od ust do ust, od ušes
do ušes, iz generacije v generacijo.
Hvale vredno je, da ima nacionalni
radijski medij tudi v vrtincu trmastega,
skuštranega, popackanega, raztrganega,
predvsem pa neosebnega in brezčutnega
časa, močan posluh za odstiranja plasti, ki
prekrivajo glasbo, domujočo globoko v
narodovem spominu.
Odstrli smo jo s pomočjo javnega razpisa,
pesmi in viže smo nato posneli tako
rekoč ob ognjiščih izvajalcev – tako, da jih
nismo iztrgali iz okolja. V soboto pa so
celovito zgodbo v raznoličnih odtenkih
predstavili pevci in godci iz celotnega
zamejstva, medtem ko so tisti iz bolj
oddaljenega sveta bili z nami s pomočjo
tehnologije.
Na ta način so se razkrile mnoge zakrite,
navidezno nepomembne podrobnosti
iz življenja Slovencev tam »za gorami …«:
od Gorskega kotarja prek Tržaške in
Goriške pokrajine do Benečije in Rezije, pa
prek Karavank v Selah, Velikovcu,
Globasnici in Borovljah na avstrijskem
Koroškem, vzdolž Goričkega v Monoštru
in Števanovcih v Porabju ter še dlje po
svetu – v Pulju na Hrvaškem, Heerlenu na
Nizozemskem, Clevelandu v Združenih
državah Amerike in kanadskem Stoney
Creeku.
Težko je z besedami opisati doživetja in
spoznanja, ki so se odstrla očem in približala
srcu. A dvoje velja: ljudska glasba je
bila, je in bo živa snov, ki se nenehno
spreminja, dopolnjuje in oplaja glede na
prostor in čas, v katerem živi; in je izraz
sonca, sence in sreče slovenskega človeka
v neslovenski deželi. Tudi tam, kjer se je
jezik že stopil z okoljem, ljudje pojejo slovensko,
ne da bi se tega zavedali.
Mnogo sodelavcev je prispevalo k opisanemu
sobotnemu vzdušju. Hvala vsem!
22
kričač /december 11/

azvedrilo
SESTAVIL
JOŽE
PETELIN
PLOŠČINA,
POVRŠINA
ROŽEN
IZRASTEK
NA NOGI
PETELINA
VRSTA LAMI-
NATA (IZ
ČRK
ANTILEM)
ARISTOKRAT,
PLEMIČ
PESNIŠKA
FIGURA,
ZANIMIVO
NASPROTJE
ENOVALENT-
NI RADIKAL,
BAZA ALKO-
HOLA
JUNAK VAN-
DOTOVIH
POVESTI
GOSTJE NA
POROČNEM
SLAVJU
VEČJE
ZEMLJIŠČE
PRIHOD V
NOVO
STANOVANJE
ALI HIŠO
7
14
1 10
KRALJICA
ŠPORTOV
3
GREGA
TOZON
KRAJŠE
DRAM. DELO
9
ANGLEŠKA
ROCK
SKUPINA
USTANOVL-
JENA 1964
(IZ ČRK
BESEDE
SKINK)
NAJSVETLEJ-
ŠA ZVEZDA
V ORLU
LATE V
KOZOLCU
NEMŠKA
TENISERKA
(SARAH)
6
101 Z
RIMSKIMI
ŠTEVILKAMI
ANTIČNO
MESTO V
SEVERNI
AFRIKI
2
8
OBARI
PODOBNA
JED
NAŠ RADIJS-
KI ŠPORTNI
UREDNIK
(STANE)
OKRASNA
RASTLINA
IME
IGRALKE
RINE
15
DANSKI KEMIK
NOBELOVEC
LETA 1943
FR. KOMIK
PALEC,
COLA
GONJENJE
JELENOV
NOJU
PODOBNA J. GLASBILO S
AMERIŠKA STRUNAMI
PTICA
5
AKTINIJ
NEKDANJA
PAPEŽEVA
KRONA
DOBRO
DUHOVNO
BITJE
11
13
SRBSKI
SATIRIK IZ
19 STOL.
(STEVAN)
12
ROPARSKA
SLADKO-
VODNA
RIBA.
4
16
Rešitev nagradne križanke s
svojim nalovom pošljite najkasneje
do 16.1.2012 v uredništvo
na naslov: RTV SLO,
Kolodvorska 2, 1550 Ljubljana,
(KRIČAČ). Izžrebani nagrajenci
za pravilne rešitve dobijo: 1.
nagrada: 3 kasete ali zgoščenke
ZKP, 2. nagrada: 2 kaseti ali
zgoščenki ZKP, 3. nagrada: 1
kaseta ali zgoščenka ZKP;
Rešitev prejšnje križanke: JURE
ČOKL. Tokrat smo izžrebali: 1.
NAGRADA: MAJDA GORUP,
Kunaverjeva 4, 1117 LJ. Dravlje,
2. NAGRADA: RIHARD ŠOPER,
Paderšičeva 23, 8000 Novo
Mesto 3. NAGRADA: DELVETA
PAVUNC, Radijska obvestila
NAGRAJUJE
ZKP RTV SLO
www.rtvslo.si/zkpprodaja/
Kričač vabi vse tiste, ki
vas kaj zanima v zvezi z
delom in načrti RTV
Slovenija, da vodstvu
postavijo javno vprašanje
in uredništvo bo pri
odgovornih našlo in
objavilo odgovore, v
novi rubriki,
Zanima me ...
Vabljeni k soustvarjanju
našega Kričača.
Na oštevilčenih poljih dobite končno geslo:
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16
❄ ❂ ❄ ❂ ❄ ❂ ❄ ❂ ❄ ❂ ❄ ❂ ❄ ❂ ❄ ❂ ❄ ❂ ❄ ❂ ❄ ❂ ❄ ❂ ❄ ❂ ❄ ❂ ❄ ❂ ❄ ❂ ❄ ❂ ❄ ❂ ❄ ❂ ❄ ❂
❂
❄
❄ "Vesele božične praznike in srečno 2012" ❂
❂
❄
❄
želimo vsem
❂
❂
❄
sodelavci Kričača
❄
❂
❄ ❂ ❄ ❂ ❄ ❂ ❄ ❂ ❄ ❂ ❄ ❂ ❄ ❂ ❄ ❂ ❄ ❂ ❄ ❂ ❄ ❂ ❄ ❂ ❄ ❂ ❄ ❂ ❄ ❂ ❄ ❂ ❄ ❂ ❄ ❂ ❄ ❂ ❄ ❂
/december 11/ kričač 23

RTV med ljudmi
Imamo dobro glasbo
V Kinu Šiška so sodelavke in sodelavci Vala 202 že četrtič zapored pripravili koncert, tokrat z naslovom Val011, na katerem so člani
žirije z Vala 202 predstavili četrto kompilacijo skladb z naslovom Imamo dobro glasbo! Letošnjo bero domače godbe pa so v živo potrdili
še nastopi treh izbrancev: skupin Kill Kenny, Lei’yh in Gorazda Lampeta. Vsako leto tako Radio Slovenija poskrbi za nabor glasbe, ki
bogati naše programe in seveda tudi zasaebne zbirke ljubiteljev dobre glasbe.
Foto: Blaž Tišler
Okrogle mize Radia Si
Na Radiu Si so pričeli z novo oddajo »Radio Si round table« v okviru projekta Euranet.
Michael Manske, eden najbolj priljubljenih glasov Radia Si, vsak mesec v ljubljanskem Nebotičniku gosti nekaj znanih osebnosti. V
prvem gostovanju na temo Evropska finančna kriza so bili gostje profesor Jaro Berce z Univerze v Ljubljani, Klaus Schuster predstavnik
tujih menedžerjev v Sloveniji in Janko Medja, član uprave Unicredit banke. Na presenečenje vseh je dal pogovor zelo optimistčne
napovedi za prihodnost.
Tema decembrske oddaje je bila Kako je tujcu živeti v Sloveniji. Gostje so bili v Sloveniji živeči Carlos Yoder iz Argentine, Marjorie
Carrington iz Anglije in Jason Blake iz Kanade. Očitno je lahko Slovenija za nekatere še vedno tudi dežela sanj. Oddaje lahko slišite
tudi na spletni strani www.radiosi.eu.
Že 11. januarja pa radijci vabijo, da v živo sodelujete v naslednji debati v ljubljanskem Nebotičniku. Tokratna tema z zanimivimi
gosti: Kakšne prednosti in težave prinaša študij v tujini.
24 kričač /december 11/