tatjana_oblak_milcinski_jana.pdf - Založba Sanje

.»»fc...
iwifc>iMi-r^
1 MmmmW \jmwm *W&^
'
VMmmmmmf^m^^k -^^^ : "'"K^ '
" ' >
Wm^M^M^Mm^m%W^^'
Tatjana Oblak Milčinski,
aM^^ jfH^ pisateljica in Ježkova
crici
med pisano žlahto
'"''"' ■ffiP"®-^^ 3)
Naročnik: ZALOŽBA SANJE
Objave so namenjene interni uporabi v skladu z odločbami ZASP in se brez soglasja imetnika pravic ne smejo prosto razmnoževati in distribuirati!
Kliping d.o.o.
m^M Tatjana, ki je po / «2^w^^ >
izobrazbi
.tJtMmmmmr
arhitektka, i KaH/
itm^m^m^m^mm magistriraia pa je iz i^^MpNf tir i
H^^k\ etnologije, je našla Jjf^KSiLiv' /»~ I '
|^^^K/~* '
-^MW^ mW^^^i^MmmmmmmT bogastvo življenja mmm\\mmWwm^mW r ' -\
E^^^^M^^^SBH^HlH^^^^^^^^F prav v da ne •^^^^■F^aHKi
stran
-
\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\mmm^mm\\\m\%^mmmmmw
v
Š^^^^^^^^M^mmm
2 v Lmm^^^^^^^Bt'
odgovore
Tatjana Oblak Milčinski je človek, ki zmore ob vseh družinskih
obveznostih voditi Cankarjev dom na Vrhniki, raziskovati kulturno
zgodovino domačega kraja, ustvarjati kostume in scene za gledališke
in lutkovne predstave, urejati in urediti zapuščino tasta Franeta
Milčinskega - Ježka ter hkrati pričarati še kakšen svoj roman ali dva.
Ko je izdala prvega, je spoznala moža Matijo Milčinskega. Njeno že
tako ustvarjalno življenje se je še požlahtnilo. Matijevim otrokom Nani
in Jušu sta se pridružili njuni Tara in Maša, arhitektki ter magistrici
etnologije pa je med drugim uspelo napisati nov dnevniški roman.
Naslovila ga je To ni bila navadna kava in v njem širši javnosti razkrila,
kako je mogoče živeti povezan z zgodovino, s širnim sorodstvom
in prijatelji pri gostoljubno odprtih vratih. To priljubljeno, z različnimi
darovi obdarjeno žensko, ki se sploh ne zna sprenevedati ter jemlje
življenje tako, kot je, smo želeli spoznati v živo.
Tekst in foto: URŠKA KRIŠELJ GRUBAR

našla Verd pri Vrhniki, sem
si v glavi že narisala starejšo hišico s sve-
Preden sem
tlomodrim obojem na idilični parceli, obdano
s starimi sortami jabolk, trto in načičkanim
vrtom. Da v hiši živi sila zanimiva družina, sem
se že prepričala med branjem romana, da
so prav v tem kraju, le nekaj deset metrov
stran od hiše na Starih gmajnah, a
kot rečejo domačini, našli najsta- M
rejše ohranjeno kolo na svetu, pa m
nisem vedela. In tudi tega ne, da m
mimo teče reka Ljubija, v kateri so ||
čisto blizu hiše našli žensko lobanjo,
najstarejši skelet na Slovenskem. Tatjani
se zdi zgodovina sila pomembna, "*
tudi zato ničesar ne zavrže. »Nisem človek,
ki je srečen med ljudmi, ki priznavajo le sebe in
čas svojih let. Meni predstavlja popolno življenje
poznavanje in čutenje vsega, kar je v ljudeh in stvareh,
ki jih imam rada.« V hiši, kjer živi in ustvarja,
vsak predmet, bodisi pripet na steno bodisi položen
v kot, pripoveduje svojo zgodbo. Zgodbo o
ljudeh iz Verda in njegove okolice, številnih drobnih
pripetljajih in
predvsem Tatjanino
zgodbo.
Tatjaninih zapisov To ni bila navadna kava.
Med izidom prvega in drugega romana je minilo
skoraj 25 let, ampak vmes je Tatjana vseskozi
ustvarjala. In ko se je spet pošalila na svoj račun,
je povedala, da pri njih vedno, ko pospravljajo hišo,
nastane kakšna knjiga. Ko je umrla babica Jana
Milčinski, je po urejanju zapuščine Tatjana slovenski
narod obogatila s pomembnim uredniškim delom:
zapise Franeta Milčinskega - Ježka, tiste, ki
so bili že izdani, pa tudi precej neobjavljenih je povezala
v štiri antologijska dela: Preprosta ljubezen,
Sončna ura, Kapljica in morje, Ljubezen naj gre vedno
v cvet. Vsa so izšla pri založbi Sanje. Leta 2006
je v folklorističnem delu Svi šle wakapavat turšca
na Mah objavila tudi zbrane zgodbe z Ljubljanskega
barja (založba Kmečki glas), prej, vmes in kasneje
pa pisala roman.
Tatjana zmore biti iskrena, tudi ko zapiše: »Odkar
se skušam priljubiti bližnji in daljni okolici, to je pa
itak od prvega zavedanja dalje, je bila moja dobronamernost
že nekajkrat napak konzumirana.« Knji-
Naročnik: ZALOŽBA SANJE
Objave so namenjene interni uporabi v skladu z odločbami ZASP in se brez soglasja imetnika pravic ne smejo prosto razmnoževati in distribuirati!
Kliping d.o.o.
Vsak dan praznik.
Ko sem
vstopila na iskano
dvorišče, sem se
najprej sprehodila
do starih jablan.
Nemogoče se mi je
zdelo, da dajo tono
jabolk na leto, kot
piše v knjigi. Hiša
navzven ne išče pozornosti
mimoidočih, je bolj netipično slovenska in
ni obdana s travico brez plevelčka, zato pa je obogatena
s pestro favno in floro, ki govori o razkošju
v glavi njenih prebivalcev. Tatjano, ki se zmore pošaliti
na svoj račun tudi zato, kot mi je kasneje zaupala,
da prehiti druge, sem zalotila pri mesenju rženega
kruha. »Že sedemnajst let ga sama pečem. Od
septembra do decembra sem porabila 70 kilogramov
moke.« Veliko, se mi zdi, ampak Tatjana kar
"*"" naprej nekaj peče, pa ne le za svojo številno
družino, temveč pri njih tudi kar naprej
nekaj praznujejo, med drugim dan, ko
. je mačka prišla k hiši. Ja, mačke imapri
njih posebno vlogo, ampak na-
Ijo
prej obdelajmo človeške vezi, ki jih
Dazliivo tke in neauie avtorica.
Drez sladkorja, prosim. Tatjana
opiše stvari, kot so, ne sladka jih pretirano,
raje doda ščepec soli ali kake druge
začimbe, tudi grenke, preveč. Pri 27 letih je izdala
prvi roman Brez sladkorja, prosim in dokazala,
da zna pisati tako, dajo ljudje radi berejo. Knjiga je
bila takrat razprodana v slabem letu, zdaj so jo pri
Založbi PH Red ponatisnili ob izidu nadaljevanja
, , Vsak kotiček pripoveduje j
b^.. / svo|0 zgodbo. '__^^
ga, v kateri se bodo našle ustvarjalne ženske, matere
in žene, ki jim vedno zmanjkuje časa in bi želele narediti
sto stvari hkrati, pa tudi moški, ki bodo morali
priznati, da jim ta nevroza partneric, čeprav jih
pogosto jezi, tudi pošteno bogati. Sicer pa bo imela
knjiga gotovo nekoč zgodovinsko vrednost, saj bo
zanamcem omogočala natančen vpogled v čase, kraje
in ljudi, ki so živeli ob izteku drugega tisočletja.
Njen najljubši cvet je kovačnik. Tatjana, ki
hrani številne spomine in ji je žal, da jih ne more
še več, me je povabila na vrt. Ob roži, imenovani
marijalist (dišeči vratič), se je spomnila Prekmurk,
ki so si z njim mahale pred nosom in ga žvečile med
dolgimi, zadušljivimi mašami, ob bergeniji, trajnici,
kije nekoč krasila večino slovenskih gartlcov, povedala,
dajo je pred več kot petdesetimi leti prinesla
s potepa k sorodnikom na Kočevsko njena mami,
abrašica je s koroških Radiš . . . Vsak cvet v njenem
vrtu nosi svojo zgodbo. Njej najljubši je kovačnik.
Že od malega. Še poročni šopek sije sestavila iz kovačnikov.
Z Matijem sta se poročila na dan mladosti,
25. maja, in divja vrtnica ju z odpadlimi cvetnimi
lističi v obliki srčkov vsako leto spomni na to. V
knjigi piše o družinskih potovanjih, s katerih skrivoma
pripeljejo najrazličnejše kamenčke, pa tudi
rastline s koreninami, ki zdaj krasijo vrt za hišo.
Dišečo citronko, po domače lojzko (bella luiga), so
pretihotapili s Pelješca, kot še toliko drugih posajenih
spominov, ki živijo naprej ter so navdih Tatjani

in vsem njenim dragim. In prav zapisovanje vseh
pripetljajev, ki jo bogatijo, včasih pa tudi jezijo, ji
pomaga, da »nekako brodim skozi življenje in se
imam ob tem, čeprav ni vedno vse tako rožnato -
precej lepo!«
Pri družini Oblak Milčinski kar
naprej praznujejo. Tudi dan, ko je
mačka prišla k hiši.
stfra« sjkaTatj a n a- \
\blikiHetuMfizfeliQer
-'
Naročnik: ZALOŽBA SANJE
Objave so namenjene interni uporabi v skladu z odločbami ZASP in se brez soglasja imetnika pravic ne smejo prosto razmnoževati in distribuirati!
Kliping d.o.o.
'■
.
'f *
•
mt. ■■ v-ff
■
I
1 "^4^Br^^^JP|^^ *
_,m*tC