Nove tehnologije in politiÄna participacija - INePA

Univerza v Ljubljani 

Fakulteta za družbene vede 

Jana Lesnik 

Politologija, teoretsko analitska smer 

Vpisna številka: 21030815 

Mentor: doc. dr. Alenka Krašovec 

NOVE TEHNOLOGIJE IN POLITIČNA PARTICIPACIJA 

VLOGA E-DEMOKRACIJE PRI POLITIČNI PARTICIPACIJI 

Seminarska naloga 

Predmet: Politične stranke in interesne skupine 

Ljubljana, 1.3.2006

Vloga e-demokracije pri politični participaciji 

Kazalo 

1. UVOD .................................................................................................................................. 3 

2. METODOLOŠKI NAČRT/OKVIR SEMINARSKE NALOGE....................................................... 3 

2.1. Predmet preučevanja.............................................................................................. 3 

2.2. Cilj naloge.............................................................................................................. 3 

2.3. Hipoteza ................................................................................................................. 4 

2.4. Metodologija .......................................................................................................... 4 

3. POLITIČNA PARTICIPACIJA ................................................................................................... 5 

3.1. Modeli politične participacije ..................................................................................... 5 

4. ELEKTRONSKA DEMOKRACIJA ALI E-DEMOKRACIJA ............................................................ 7 

4.1. Orodja e-demokracije ................................................................................................. 9 

4.2. E-demokracija v Sloveniji ......................................................................................... 10 

5. ZAKLJUČEK ................................................................................................................... 13 

6. PRILOGA........................................................................................................................ 14 

7. LITERATURA.................................................................................................................. 18 

2


1. Uvod 

»Sodelovanje civilne družbe pri odločanju je temelj demokracije. Sodobna tehnologija nam je 

omogočila t. i. e-demokracijo. Njeno bistvo je uporaba novih tehnologij, da bi okrepili in 

spodbudili demokratično in politično življenje prebivalstva« (E-uprava, 2005). 

Živimo v t.i. informacijski dobi, ki nam daje na razpolago vedno boljšo tehnologijo (od 

mobilnih telefonov, vedno zmogljivejših računalnikov, dostopa do interneta na skoraj vsakem 

koraku, elektronsko pošto…itd.). Ker lahko točno to tehnologijo koristimo tudi v prid 

politični participaciji državljanov in državljank, sem se odločila, da v svoji seminarski nalogi 

raziščem prav slednjo. Nove tehnologije naj bi omogočale boljši dostop do informacij javnega 

značaja ter večje sodelovanje civilne družbe pri procesih odločanja. V ta namen je v Republiki 

Sloveniji (RS) Ministrstvo za javno upravo ustanovilo portal E-uprava, ki omogoča civilni 

družbi vpogled v odločanje, kontakt z izvoljenimi predstavniki ter dostop do informacij 

javnega značaja. Poskus približevanja političnega dogajanja državljanom je vsekakor dobra 

ideja, pa vendarle, koliko državljanov in državljank RS se teh ponujenih »storitev« zares 

poslužuje Kakšen vpliv ima E-demokracija na politično participacijo 

2. Metodološki načrt/okvir seminarske naloge 

2.1. Predmet preučevanja 

V okviru seminarske naloge o novih tehnologijah in politični participaciji bom skušala 

opredeliti pojme kot so politična participacija, demokracija in E-demokracija (Elektronska 

demokracija). Opredelila bom tudi »status« elektronske demokracije v Sloveniji ali drugače, 

kakšna elektronska demokracija obstaja v Sloveniji, če sploh obstaja. Moj predmet 

preučevanja bo predvsem ocena vloge morebitne E-demokracije pri politični participaciji oz. 

aktivnosti državljanov oz. civilne družbe. 

2.2. Cilj naloge 

Cilj naloge je torej »preveriti« oziroma ugotoviti kakšno vlogo E-demokracija dejansko igra 

pri procesih političnega odločanja oz. pri politični participaciji. Skušala bom opredeliti vrsto 

e-demokracije v Sloveniji. Cilj naloge je tudi primerjati vlogo, ki naj bi jo e-demokracija 

imela na politično participacijo, z dejansko vlogo, ki jo le ta (e-demokracija) igra pri politični 

participaciji v Sloveniji. S pomočjo intervjuja bom tako pridobila informacije o elektronski 

3


demokraciji v Sloveniji, ter o tem kakšno vlogo le ta igra na naših tleh, s teorijo pa si bom 

pomagala pri opredelitvi osnovnega namena e-demokracije na splošno. Znanje pridobljeno s 

teorijo bom primerjala z informacijami pridobljenimi s pomočjo intervjuja in tako upam da 

dobila neko dobro primerjavo teorije s prakso. 

2.3.Hipoteza 

Hipoteza se v ta namen glasi: 

Vloga elektronske demokracije v Sloveniji se kaže predvsem v podajanju pomembnih 

informacij javnega značaja oz. v večjem in boljšem informiranju ljudi o aktualnih 

problemih, s katerimi se ukvarja oblast, ne pa v večanju neposrednega participiranja 

državljanov v procesih političnega odločanja. 

Skratka, e-demokracija v Sloveniji igra zgolj posredno vlogo pri sodelovanju 

državljanov v procesih odločanja. 

2.4.Metodologija 

Uporabljena metodologija za iskanje teorije je predvsem sekundarna analiza člankov in 

monografskih gradiv o politični participaciji in E-demokraciji. Pri nalogi bom uporabila tudi 

intervju, ki ga bom opravila s predstavniki državnega portala E-uprava. Skušali mi bodo 

podati relevantne informacije o stanju elektronske demokracije v Sloveniji, ter podatke o tem, 

kakšno vlogo po njihovem mnenju igra e-demokracija pri politični participaciji v Sloveniji. 

4


3. Politična participacija 

»Med politično participacijo spadajo tiste aktivnosti zasebnih državljanov, ki so 

usmerjene v vplivanje na izbor vladnega osebja (government) in/ali akcij, ki se jih loteva 

vlada.« ((Verba, Nie) po Danica Fink-Hafner, Samo Kropivnik, študijsko gradivo pri 

predmetu politične stranke in interesne skupine (PSIS), 2005/2006)). 

Republikanska in demokratična teorija od Rousseauja naprej je ali zahtevala ali 

predpostavljala, da mora ustrezen sistem vladanja zagotavljati možnosti za politično 

participacijo navadnih državljanov. Po Brezovšku (1995: 202) je: »participacija dejavnost 

(aktivnost), kjer je posameznik udeležen (sodeluje) z drugimi v nekaterih družbenih procesih, 

igrah, športu ali skupnih prizadevanjih. Politična participacija pa je participacija v procesu 

vladanja in priložnost za politično participacijo je v bistvu priložnost za večino zasebnikov, da 

so udeleženi v procesu, s katerim se izbirajo politični voditelji ter oblikujejo in uresničujejo 

vladne politike«. Vendar pa, kot pravi Brezovšek (1995: 202), je to bolj opis, ne pa točna 

definicija participacije. Nadalje bi lahko participacijo natančneje opredelili z naslednjimi 

kriteriji (Brezovšek, 1995:202): 

• o participaciji govorimo glede na posameznike 

• ta participacija je prostovoljni proces 

• nanaša se na določeno dejavnost 

• ta dejavnost je usmerjena k vplivanju na vlado (oblast). 

Po Weinerju je definicija politične participacije sledeča: »Politična participacija je 

kontinuum, ki zajema vsako prostovoljno delovanje (action), uspešno ali neuspešno, 

organizirano ali neorganizirano, epizodično ali kontinuirano, z uporabo legitimnih ali 

nelegitimnih metod, z namenom vplivati na izbiro javnih politik, upravljanje javnih zadev ali 

izbiro političnih voditeljev, na katerikoli ravni – lokalni ali državni (national). ((Myron Weiner, v: 

Colman, La Palombara: Crisis and Sequences in Political Development, 1971:164) v Danica Fink-Hafner, Samo 

Kropivnik, študijsko gradivo pri predmetu PSIS, 2005/2006); 

3.1. Modeli politične participacije 

Da bo pojem politična participacija še lažje predstavljiv je Brezovšek (1995: 203) 

opredelil glavne oblike politične participacije, ki so sledeče: 

• glasovanje na lokalnih in državnih volitvah, 

• glasovanje na referendumih, 

5


• agitiranje in sodelovanje v volilni kampanji, 

• aktivno članstvo v politični stranki, 

• aktivno članstvo v skupini pritiska, 

• sodelovanje v političnih demonstracijah, štrajkih s političnimi cilji in podobne 

aktivnosti za spremembo javnih zadev, 

• različne oblike državljanske nepokorščine, kot je npr. odklonitev plačila davkov ali pa 

držanje predpisanega reda, 

• članstvo v vladnih svetovalnih organih, 

• članstvo v potrošniških svetih za industrijo v javni lasti, 

• klientelistična vključenost v uresničevanje socialne politike, 

• različne oblike skupnega delovanja npr. glede okoljevarstvenih problemov na lokalni 

ravni. 

Milbrath (v Fink-Hafner, Kropivnik 2005/2006) je glede na aktivnosti opredelil 

naslednjo hierarhijo politične participacije: 

• gladiatorske aktivnosti – aktiven član politične stranke, opravljanje 

javne/strankarske funkcije, udeležba na sestankih forumov,..itd. 

• prehodne aktivnosti – stiki s političnimi liderji, dajanje finančnih prispevkov, 

udeležba na sestankih, itd. 

• opazovalske aktivnosti – spodbujanje političnih razprav, volitve (udeležba), 

izpostavljanje političnim stimulusom, itd. 

• apatičnost – nič aktivnosti; 

Tukaj pa sta Fink-Hafner in Kropivnik (2005/2006) opredelila še prehode. In sicer 

iskanje informacij pomeni prehod v opazovalske aktivnosti, spodbujanje volivcev »za svojo 

stranko« pa prehod v gladiatorske aktivnosti. 

Verba in Nie (v Adam) sta v svoj model vnesla naslednje modalitete politične 

participacije: 

• sodelovanje pri volitvah, 

• sodelovanje pri volilni kampanji, 

• komunalne aktivnosti, 

• posebni kontakti; 

6


4. Elektronska demokracija ali e-demokracija 

Sodelovanje civilne družbe pri odločanju je temelj demokracije. Sodobna tehnologija 

nam je omogočila t. i. e-demokracijo. Njeno bistvo je uporaba novih tehnologij, da bi okrepili 

in spodbudili demokratično in politično življenje prebivalstva. Informacijsko-komunikacijska 

tehnologija, zlasti internet, ponuja nove kanale za komunikacijo med državljani, izvoljenimi 

poslanci in vlado, kar vse skupaj lahko prispeva k boljšemu sodelovanju državljanov v 

demokratičnem procesu. Gre za sodelovanje ljudi v procesu vladne politike, v procesu 

odločanja, zakonodajnega postopka, pri oblikovanju politike in političnih strank v drugih 

civilnih organizacijah. Internet ponuja sredstva ali orodja, s pomočjo katerih lahko državljani 

igramo osrednjo vlogo pri oblikovanju politike in vplivamo na sprejemanje odločitev, ki nam 

krojijo življenje. (Državni portal E-uprava; http://e-uprava.gov.si/euprava/edemokracijaStran.eupravapageid=508; 

22.11.2005;) 

Pomembno se mi zdi, da na tem mestu opredelimo vrsto demokracije, ki naj bi jo e- 

demokracija predstavljala oz, kakšni demokraciji je le ta podobna. V ta namen naj vam 

predstavim model demokracije, kateremu e-demokracija najbolj ustreza. Kot pravi Oblakova 

(2002):«Pri različnih modelih demokracije ne gre le za drugačne poudarke, temveč se 

razlikujejo predvsem glede na to, kakšne vloge pripisujejo posameznim akterjem in 

institucijam«. Grilj (2004:27) ugotavlja, da je e-demokracija najbolj podobna t.i. participativni 

demokraciji oz. da je morebiti celo njena naslednja razvojna faza. Nadalje po ugotovitvah 

Grilja (2004: 27) participativna demokracija predvideva participacijo vseh državljanov, ki pa 

ni neomejena. V participativni demokraciji po njegovem mnenju tudi oblast ni vezana na 

odločitve državljanov (najbrž tukaj niso mišljene volitve in referendumi). E-demokracija se 

od participativne demokracije razlikuje po tem, da e-demokracija predvideva neomejeno 

politično participacijo ter da je velikost populacije pri e-demokraciji po Griljevem mnenju 

lokalno-nacionalno-nadnacionalna, medtem ko je pri participativni demokraciji le nacionalna. 

Grilj (2004:27) meni: »da se participativna demokracija s pomočjo elektronskih medijev 

razširi s sfere pripadnikov političnih strank na sfero tehnološko usposobljenih državljanov in 

da ta razširitev predstavlja naslednjo stopnjo v inkrementacijskem razvoju participativne 

demokracije«. 

Delakorda (2003: 82): »Najnovejša informacijsko-komunikacijska tehnologija (internet, 

računalniška omrežja in osebni računalniki) je /…/ paradoksalno umeščena v institucionalni 

prostor omajane, neodzivne in opotekajoče se predstavniške demokracije«. 

7


Delakorda (2003: 82) meni, da je obstoječ model predstavniške demokracije za celovito 

uporabo političnih potencialov nove elektronske tehnologije potrebno nadgraditi s konceptom 

participativne demokracije. 

Lukšič (2003:488) pravi podobno, da je obstoječa demokratična ureditev t.i. 

predstavniška oz. parlamentarno-strankarska demokracija. Predpostavljena je kot najboljša in 

edina možna demokracija, vendar pa kot pravi Lukšič le ta ne omogoča izkoriščenosti vseh 

potencialov, ki jih premore informacijsko-komunikacijska tehnologija v politične namene. 

Drugače, e-demokracija z vsemi svojimi možnostmi in potenciali v obstoječi ureditvi ni 

mogoča. Kot nadalje meni Lukšič tem trendom (trendom informacijsko-komunikacijske 

tehnologije(IKT)) tudi v Sloveniji niso vsi naklonjeni. Na eni strani so tisti, ki zagovarjajo 

obstoječ predstavniški sistem, saj vidijo v IKT zgolj možnost centraliziranega nadzorovanja in 

registriranja, spet drugi, ki zagovarjajo t.i. e-demokracijo so po Lukšičevem mnenju tisti 

politični akterji, ki so v sedanji ureditvi potisnjeni bolj ob rob. 

Becker (v Delakorda, 2003:83) predstavlja vizije razvoja participativne demokracije, ki 

so naslednje: (1) obstoječi predstavniški sistem ni dovolj dovzeten do širše javnosti, kar vodi 

k splošnemu občutku brezbrižnosti in nemoči med državljani; (2) obstoj in uporaba 

elektronske informacijske in komunikacijske tehnologije sta namenjena državljanom, da 

pretehtajo, premislijo in odločijo o pomembnih zadevah javnega pomena; (3) državljani, ki 

bodo bolj izobraženi, aktivnejši in civilnodružbeno ozaveščeni, s čimer bodo socialne, 

ekonomske in zunanje politike bolj v skladu z njihovimi potrebami in pričakovanji. Rezultat 

bo boljša in razumnejša družba; (4) vsak nacionalni odločevalski sistem mora biti zgrajen od 

spodaj navzgor in mora vključevati osebna srečanja; /…/; (6) pred kakršnim koli glasovanjem 

morata obstajati dovolj dober informacijski dialog in razprava; (7) postopek mora biti 

usmerjen k ozaveščenosti splošne javnosti. 

Vizije razvoja participativne demokracije po Beckerju hkrati predstavljajo tudi 

nekakšne značilnosti t.i. elektronske oz. digitalne demokracije. 

Hagen (v Delakorda, 2003: 84) meni: »/…/ da koncept elektronske demokracije najlaže 

razumemo takrat, ko ga razlagamo v luči sodobnih teorij o politični participaciji«. Hagen (v 

Delakorda, 2003:85) zato pojem opredeli tako: »Elektronska demokracija pomeni tisti 

demokratični politični sistem, v katerem so računalniki in računalniška omrežja uporabljeni za 

izvajanje naslednjih ključnih funkcij demokratičnega procesa: informiranje in komuniciranje, 

artikulacija in združevanje interesov ter politično odločanje (tako posvetovanje kot 

glasovanje)«. 

8


Ko govorimo o konkretnih spletnih aplikacijah javne oblasti (kot je npr. e-vlada in 

morebiti tudi e-uprava) je Delakorda (2003: 82) mnenja, da le te predstavljajo zgolj dodatne in 

izboljšane informacijsko – komunikacijske kanale med vlado (javno oblastjo) in državljani. 

»/…/ Uporabniške možnosti vladnih spletnih strani in portalov ponujajo državljanom veliko 

možnosti za informiranje in opravljanje storitev, malo ali skoraj nič pa za izvajanje različnih 

oblik javne participacije« (Delakorda 2003:82). 

Po mnenju Kvasove (www.e-demokracija.si, 2006) je elektronska oz. e-demokracija 

pomembna, ker se v predstavniški demokraciji, ki jo poznamo danes porajajo vse večji 

prepadi med željami in motivi volivcev, državljanov ter dejanskimi odločitvami odločevalcev, 

izvoljenih. Posledice tega in seveda tudi t.i. pasivnega državljanstva pa so apatija državljanov, 

njihova ne-angažiranost ter zasmehovanje politike (Kvas, 2006). 

4.1. Orodja e-demokracije 

Za uspešno in učinkovito izvajanje e-demokracije se uporablja več orodij. Trechsel (2003: 45- 

53) našteva naslednja: t.i. e-dostop, ki pa je osnovno orodje, ki tako rekoč omogoča izvajanje 

e-demokracije in predstavlja zgolj elektronski dostop do uradnih dokumentov in informacij 

javnega značaja. S pomočjo e-dostopa torej državljan le dostopa do podatkov in jih prebira, na 

odločanje pa nima nobenega vpliva. E-posvetovanje oz. e-anketa je orodje s pomočjo katerega 

državljani podajajo mnenje o vnaprej določenih vprašanjih in zadevah, s pomočjo katere pa 

oblast preverja javno mnenje in lahko tako vnaprej predvidi odzive javnosti na njihove 

odločitve. Naslednje, tretje orodje je e-peticija, ki državljanom ponuja aktivnejšo vlogo pri 

odločanju, saj lahko samoiniciativno sestavijo peticijo, formulirajo javno zadevo, ki jo potem 

lahko ponudijo v podpis drugim, državljani lahko sami formulirajo tudi možne rešitve. S 

pomočjo e-foruma lahko državljani izmenjujejo svoja mnenja in tako preko teh debat 

oblikujejo t.i. državljanska mnenja. E-forum po mnenju Trechsel-a (2003: 51) nudi tudi 

možnost da državljani znotraj tega orodja sodelujejo in oblikujejo možne alternativne rešitve 

javnega problema. Cilj e-konzultacij, kot naslednjega orodja je »/…/ gojiti 

participativno/kooperativno kulturo z opogumljanjem splošne javnosti, interesnih skupin in 

ekspertov, da participirajo v odločevalskem procesu« (Kvas, 2006, povzeto po Trechsel 

2003). E-konzultacija vključuje med drugim tudi povratno komunikacijo med državljani in 

javno oblastjo, je tehnika, ki se uporablja pred sprejemanjem političnih odločitev. Kot pravi 

Kvasova (2006, povzeto po Trechsel 2003): »Pri tem orodju lahko govorimo že o visoki 

stopnji e-demokracije, saj državljani niso vključeni le v izražanje in agregiranje svojih mnenj, 

9


temveč so vključeni tudi v odločevalski proces kot partner izvoljenim predstavnikov v 

institucijah javne oblasti.« Orodje, ki državljanom omogoča direktno participacijo v procesu 

odločanja je t.i. e-referendum, katerega izid je za oblast obvezujoč. Tudi e-glasovanje 

omogoča državljanom direktno participacijo, le da se tukaj volijo predstavniki ljudstva preko 

spleta, cilj le tega pa je povečana volilna udeležba državljanov. Posebno orodje e-demokracije 

pa je tudi t.i. spletni dnevnik. »Kljub temu, da državljani s tem niso nujno vpeti v 

institucionalizirani proces demokratičnega soodločanja, pa ga lahko pomembno sooblikujejo 

oz. se konstituirajo kot njegov relevanten akter« (Kvas, 2006, povzeto po Trechsel 2003). 

4.2. E-demokracija v Sloveniji 

Ko govorimo o elektronski demokraciji in njeni razvitosti v Sloveniji, so omembe vredne le 

naslednje spletne strani oz. portali: E-uprava Republike Slovenija, del, ki je posebej namenjen 

e-demokraciji, tukaj je še stran Državnega Zbora Republike Slovenije, so pa tudi občine, do 

katerih ima državljan dostop prek svetovnega spleta. Izmed teh občin pa jih je le nekaj takih, 

ki se poslužujejo nekaj orodij e-demokracije. Pomembni za osveščanje javnosti o pojavu oz. 

fenomenu e-demokracije se mi zdita spletni strani www.e-demokracija..si, ter www.eparticipacija.si. 

Načela e-demokracije, ki jih predvideva državni portal E-uprava (2005) so 

• vključitev vseh 

• odprtost, elektronska oskrba z informacijami 

• varnost in zasebnost, torej varno okolje 

• dovzetnost, torej poslušati ljudi in odgovarjati 

• posvetovanje 

Tako imenovano e-sodelovanje se lahko po njihovem mnenju razvije oz. odvija na štirih 

tipičnih vrstah političnih aktivnosti oz. medsebojnih sodelovanj. 

• Državljani/ vlada 

• Državljani / poslanci 

• Politične stranke 

• Aktivnosti civilne družbe 

10


Na državnem portalu E-uprava v okviru e-demokracije ponujajo tri storitve. Te so a) 

dostop do informacij javnega značaja, b) kontakt z izvoljenimi predstavniki in c) vpogled v 

odločanje oz. sodelovanje v razpravah o prihodnosti Slovenije, pred kratkim pa so odprli tudi 

nov naslov, kamor lahko zainteresirana javnost pošilja mnenja in predloge na predpise, ki so 

na isti strani tudi objavljeni. 

Tako kot portal E-uprava tudi spletna stran Državnega zbora RS ne ponuja dosti več kot 

pa zgolj dostop do informacij javnega značaja. V ta okvir spadajo tako predlogi zakonov, seje 

vlad, potrjeni dnevni red ter javnomnenjske raziskave. Ravno tako kot na portalu E-uprava 

tudi na teh spletnih straneh ni zaslediti dobre možnosti za sodelovanje in podajanje mnenja, 

omembe vreden je zgolj pred kratkim vzpostavljen e-forum »Javna predstavitev mnenj«. 

Simon Delakorda je v intervjuju dejal, da v Sloveniji še niso izpolnjeni vsi predpogoji 

za uspešno izvajanje oz. delovanje elektronske demokracije. Pogoji, ki po njegovem mnenju 

morajo biti izpolnjeni, da bi elektronska demokracija delovala so: javno prepoznana potreba 

po izboljševanju obstoječega sistema politične demokracije v smeri neposrednejše in 

enakopravnejše participacije državljanov pri odločanju, aktivna oz. participativna politična 

kultura neke politične skupnosti, sprejete pravne norme, ki omogočajo formalizacijo 

postopkov elektronskega vključevanja javnosti v odločanje, pomemben pogoj pa je po mnenju 

Delakorde tudi interdisciplinarna obravnava fenomena e-demokracije. Največji problem pri 

izvajanju elektronske demokracije predstavljajo ravno politične elite, ki kot pravi Delakorda: 

»e-demokracije še niso prepoznale kot sestavnega elementa vladanja v zahodnih 

demokracijah 21. stoletja. Posledica je skromna implementacija aplikacij in orodij na 

nacionalni ravni, ki bi državljanom omogočala neposredno participacijo prek spleta«. 

Elektronska demokracija je v Sloveniji tako rekoč dejansko omejena le na dostop do 

informacij javnega značaja, kar pa, kot meni Delakorda, omogoča zgolj pasivno obliko 

politične participacije. Načini e-participacije, ki jih nudijo slovenske spletne strani, so tako po 

njegovem mnenju netransparentni, kratkotrajni in za vladajočo oblast povsem neobvezujoči. 

Delakorda: »Lahko sklepamo, da se e-demokracija v Sloveniji oblikuje po konceptu 

predstavniške demokracije, ki razume tehnologijo interneta kot orodje za povečevanje 

legitimnosti in transparentnosti delovanja obstoječih odločevalskih institucij na način 

njihovega predstavljanja in promoviranja, dostopanja in razširjanja javnih informacij ter 

identifikacije javnega mnenja s pomočjo anket in e-pošte«. »Storitve«, ki jih ponujajo spletni 

portali zgolj večajo informiranost državljanov, hkrati pa jih tudi »izobražujejo« o delovanju 

političnih institucij in demokratičnih političnih procesih. Čeprav je zgolj izobraževanje 

11


državljanov daleč od aktivne politične participacije, pa predstavlja le to tudi enega izmed 

glavnih predpogojev za uspešno izvajanje e-demokracije. 

12


5. Zaključek 

V Sloveniji še nimamo elektronske demokracije kot sredstva, ki bi vplivalo na politično 

participacijo državljanov. Če povzamem, kot pravi Lukšič, obstoječa demokratična ureditev v 

Sloveniji ne omogoča izkoriščenosti vseh potencialov elektronske demokracije. Za 

uveljavitev elektronske demokracije bo tako treba mnogo spremeniti, predvsem pa se mora 

obstoječa demokratična ureditev to je predstavniška oz. parlamentarno – strankarska ureditev 

preleviti v model participativne demokracije. Elektronska demokracija, kakršna je zastavljena 

v teoriji, in ki se v Sloveniji zaenkrat še ne more izvajati, vsekakor vpliva na politično 

participacijo državljanov, navsezadnje je to njen glavni cilj, namreč povečevati aktivnost 

državljanov v procesih političnega odločanja, ter tako približati politično dogajanje 

državljanom in zmanjšati njihovo apatičnost. V Sloveniji se žal uporabljajo le orodja e- 

demokracije, ki ne omogočajo aktivne politične participacije, temveč le pasivno obliko le te. 

Po mnenju Delakorde je problem tudi v tem, /…/ »da so politične stranke nenaklonjene 

aktivnejši participaciji državljanov mimo institucionaliziranih političnih procedur kot so npr. 

parlamentarne volitve, ker se bojijo zmanjšanja politične moči na način, katerega ne morejo 

nadzorovati«. Po njegovem mnenju je bilo v Sloveniji do sedaj največ narejenega na 

akademski ravni, potrebovali pa bi nacionalni program oz. strategijo, ki bo predstavljala 

osnovo za politiko e-demokracije v Sloveniji (Delakorda, 2006). 

Zaključim lahko torej s trditvijo, da v Sloveniji še ni vzpostavljena takšna e- 

demokracija, ki bi imela veliko vlogo pri aktivni politični participaciji, omogoča zgolj pasivno 

obliko politične participacije, ker s pomočjo spletnih strani in portalov lahko zaenkrat le 

dostopamo do informacij javnega značaja in podajamo svoja mnenja, ki pa niso obvezujoča za 

javno oblast, kar pa potrjuje zastavljeno hipotezo. 

13


6. Priloga 

Intervju s Simonom Delakordo, univerzitetnim diplomiranim politologom. Intervju je bil 

opravljen preko elektronske pošte, dne 16.1.2006. 

1. Ali so v Sloveniji izpolnjeni osnovni pogoji za učinkovito izvajanje e- 

demokracije 

Pogojev za učinkovito izvajanje e-demokracije je več. Najpomembnejši začetni pogoj je 

javno prepoznana potreba po izboljševanju obstoječega sistema politične demokracije v 

smeri neposrednejše in enakopravnejše participacije državljanov pri odločanju. Ta potreba 

se najpogosteje manifestira kot zahteva po odpravljanju demokratičnega in 

legitimizacijskega primanjkljaja, katerega politološka znanost prepoznava kot enega 

ključnih problemov zahodnih demokracij. Tukaj trčimo ob drug ključen pogoj, to je 

aktivna oz. participativna politična kultura neke politične skupnosti. E-demokracija 

temeljni na aktivnih in dejavnih državljanih, ki uporabljajo informacijsko-komunikacijske 

tehnologije za to, da vplivajo na konkretne javno politične odločitve. Ta pogoj vključuje 

tudi zadostno mero informacijske pismenosti in cenovno primeren dostop do tehnologije, 

kar zmanjšuje nevarnost digitalnega razkoraka. Tretji pogoj so sprejete pravne norme, ki 

omogočajo formalizacijo postopkov elektronskega vključevanja javnosti v odločanje. 

Pravna formalizacija e-demokracije se ne more zgoditi brez predhodnega pristanka oz. 

konsenza političnih elit. Žal je problem ta, da so politične stranke nenaklonjene aktivnejši 

participaciji državljanov mimo institucionaliziranih političnih procedur kot so npr. 

parlamentarne volitve, ker se bojijo zmanjšanja politične moči na način, katerega ne 

morejo nadzorovati. Pravna kodifikacija e-demokracije je osnova njene 

institucionalizacije, ta pa je pogoj za zagotavljanje finančnih virov za vzpostavitev orodij 

e-demokracije na spletu. Pomemben pogoj je tudi interdisciplinarna obravnava tega 

fenonema, izvajanje e-demokracije ni zgolj domena tehničnih in pravnih znanosti. V 

Sloveniji trenutno še niso izolnjeni vsi pogoji za učinkovito izvajanje e-demokracije. 

Največjo oviro predstavljajo politične elite, ki e-demokracijo še niso v prepoznale kot 

sestavnega elementa vladanja v zahodnih demokracijah 21. stoletja. Posledica je skromna 

implementacija aplikacij in orodij na nacionalni ravni, ki bi državljanom omogočala 

neposredno participacijo prek spleta. 

14


2. Naša dosedanja zakonodaja povsem zanemarja participacijo s pomočjo 

informacijsko-komunikacijske tehnologije. Kakšno vlogo ima torej po Vašem 

mnenju v Sloveniji t.i. e-demokracija Predstavlja zaenkrat zgolj dostop do 

informacij 

E-demokracija v Sloveniji je zaenkrat omejena na pasivno obliko politične participacije 

prek spleta kot sta dostop do informacij javnega značaja in predstavljanje političnih 

institucij. Lep primer takšne pasivnosti predstavljajo spletne strani ministrstev. Precej 

redke, pa še te so tehnološko primitivne, so oblike interaktivne participacije. Tako npr. 

Ministrstvo za okolje in prostor omogoča državljanom pošiljanje mnenj in pripomb s 

pomočjo e-pošte na podzakonske akte v postopku obravnave. Žal so ti načini e- 

participacije netransparentni, kratkotrajni in za javno oblast povzem nezavezujoči. 

Nasprotno so nekatere evropske države (npr. Velika Britanija in Švedska) e-demokracijo 

razvile do te mere interaktivnosti, da državljane na parlamentarni ravni redno vljučujejo v 

javna e-posvetovanja in e-forume, katerih načela komuniciranja so normativno 

kodificirani v posebej za to sprejetih pravilnikih. Lahko sklepamo, da se e-demokracija v 

Sloveniji oblikuje po konceptu predstavniške demokracije, ki razume tehnologijo interneta 

kot orodje za povečevanje legitimnosti in transparentnosti delovanja obstoječih 

odločevalskih institucij na način njihovega predstavljanja in promoviranja, dostopanja in 

razširjanja javnih informacij ter identifikacije javnega mnenja s pomočjo anket in e-pošte. 

3. Ali »storitve«, ki jih najdemo na raznih slovenskih portalih (kot npr. E-uprava) 

dejansko pripomorejo k boljši in večji politični participaciji, ali le povečujejo 

obseg področij, kjer je politična participacija oz. participacija državljanov 

mogoča 

Oboje. T.i. »storitve e-demokracije«, katere so trenutno na voljo državljanom v sklopu E- 

demokracija na portalu E-uprava, povečujejo informiranost in vedenje državljanov o 

demokratičnih političnih procesih in delovanju političnih institucij. Vendar pa, kot že 

omenjeno, gre tukaj za pasivna obliko participacije, ki pa je zopet pogoj za kakršnokoli 

aktivno soodločanje. Po drugi strani se z redkimi možnosti interaktivne komunikacije 

krepi zavest državljanov o demokratičnih in političnih potencialih informacijskokomunikacijskih 

tehnologij ter načinih njihove uporabe za namen institucionaliziranega 

15


vplivanja na vzvode oblasti. Pomembno se je zavedati, da storitve e-uprave na splošno 

(npr. naročanje obrazcev, pridobivanje osebnih dokumentov itd.) nimajo nikakršne zveze 

z e-demokracijo. Gre zgolj za to, da državna uprava s pomočjo tehnologije interneta 

racionalizira, poenostavi in zmanjša stroške poslovanja z državljani. Tukaj govorimo o 

administrativno-upravnih zadevah, ne pa o politični participaciji državljanov. Zato 

moramo e-demokracijo obravnavati izven percepcije »storitev« in je ne smemo razumeti 

kot del e-poslovanja javne uprave. E-demokracija ima namreč drugo, to je politično 

vsebino in kvaliteto. 

4. Kaj menite o prihodnosti e-demokracije v Sloveniji Kaj bi se moralo po Vašem 

mnenju izboljšati Kje bi lahko bili oz. so problemi 

Na področju e-demokracije v Sloveniji je bilo dosedaj največ narejenega na akademski, 

deloma pa tudi na civilno-družbeni in občinski ravni. Družboslovna znanost že nekaj let 

sistematično preučuje ta fenomen, kar se izraža v vrsti bolj ali manj teoretskih tekstov in 

analiz. Manjši del teh raziskovalnih rezultatov je našel svoj aplikativni prostor v delovanju 

nevladni organizacij (npr. Slovenski e-Forum in Dodogovor). Prav tako so na področju e- 

participacije aktivne tudi nekatere občine (npr. mestna občina Celje). Največji manjko je 

mogoče čuti na nacionalni ravni. Tukaj je potrebno oblikovati jasen in zavezujoč konsenz 

o e-demokraciji kot vzvodu povečevanja družbene blaginje in kvalitete življenja 

državljanov, ki mora temeljiti na participativnem in deliberativnem modelu demokracije. 

Do sedaj je bila e-demokracija v nacionalnih akcijskih programih in strategijah razvoja 

informacijske družbe potisnjena na rob in je v najboljšem primeru predstavljala nabor 

političnih idealov in želja, malo ali skoraj nič pa ni bilo narejenega v zvezi z njeno 

neposredno implementacijo. Skratka, potrebujejomo nacionalni program oz. strategijo, ki 

bo predstavljala osnovo za politiko e-demokracije v Sloveniji. V njej bi morali opredeliti 

konkretne projekte, aplikacije in orodja, sprejeti manjkajoče pravne norme ter določiti 

finančna sredstva in kadre. Pri tem se lahko Slovenija zgleduje po Kanadi in Veliki 

Britaniji. V nasprotnem primeru obstaja nevarnost, da se bo vprašanje e-demokracije 

reševalo parcialno in nepovezano, brez neke širše razvojne vizije in glede na interese ter 

zmožnosti posameznih političnih akterjev. Ministrstvo za javno upravo že poizkuša 

narediti prve korake v tej smeri z Izjavo o odpravi administrativnih ovir in sodelovanju 

zainteresirane javnosti. Sprejeta nacionalna strategija za e-demokracijo bi tako 

16


predstavljala prvi del optimističnega scenarija. Drugi del je seveda njena implementacija. 

Nasprotno bi pesimistični scenarij pomenil ohranjanje obstoječega stanja. 

5. Ali menite, da se e-demokracija oz. e-participacija, ki jo »nudi« portal E-uprava 

v praksi »izvaja« ravno tako dobro, kot je to zastavljeno v »teoriji«, prikazani na 

njihovi spletni strani (in zakaj ne☺) 

E-demokracija na portalu E-uprava se izvaja v praksi enako slabo, kot je zastavljena v 

teoriji. Natančnejše branje teorije razkrije, da javna oblast v kontekstu e-demokracije ne 

govori o javni e-participaciji državljanov, ampak o njihovem e-sodelovanju. To je velika 

razlika in redukcija. Sodelovanje je v osnovi sociološka kategorija, ki opisuje kooperacijo 

oz. skupno delovanje ljudi znotraj neke skupine oz. procesa, katerega rezultat ni nujno 

sprememba oz. vpliv na končno odločitev. Nasprotno pomeni e-participacija ali e- 

soudeležba državljanov neposredno uveljavljanje njihovih interesov v procesu odločanja. 

To pomeni, da državljani niso prepuščeni k sodelovanju zato, da zgolj legitimirajo nek 

proces, ampak da so vsebinsko soudeleženi v končni odločitvi. Šolski primer tega, na 

kakšen način si javna oblast predstavlja e-sodelovanje javnosti je nedavno odprt posebni 

e-poštni naslov oao.predlogi@gov.si na državnem portalu e-uprava v sklopu E- 

demokracija, s katerim državljane vabi, da podajo pripombe, mnenja in predloge, ki bi 

lahko prispevali k bolj učinkovitemu delovanju javne uprave in odpravi administrativnih 

ovir. Državljani sicer na takšen način lahko e-sodelujemo, vendar pa nam nihče ne 

zagotavlja, da bodo naše pripombe na koncu tudi upoštevane oz. vsaj argumentirane, zakaj 

niso bile upoštevane. Odgovor zakaj tako, ponujajo prej omenjeni modeli politične 

demokracije. 

Simon Delakorda 

17


7. Literatura 

• Državni Portal E-uprava, E-demokracija 

http://e-uprava.gov.si/e-uprava/edemokracija.euprava ; 

• Fink-Hafner Danica, Krašovec Alenka: Študijsko gradivo pri predmetu Politične 

stranke in interesne skupine 2005/2006; 

• Grilj Andrej: E-demokracija, diplomsko delo, Fakulteta za družbene vede, 

Ljubljana, 2004; 

http://dk.fdv.uni-lj.si/delafdv/pdfs/grilj-andrej.pdf 

• Oblak Tanja: Podobe elektronske demokracije, izvirni znanstveni članek, Teorija 

in Praksa let. 39, 2/2002 str. 155-169; 

http://dk.fdv.uni-lj.si/druzboslovnerazprave/pdfs/tip20022oblak.pdf 

• Delakorda Simon: Prvi poskusi digitalne demokracije v Sloveniji, izvirni 

znanstveni članek, Teorija in praksa let. 40, 3/2003; 

http://dk.fdv.uni-lj.si/druzboslovnerazprave/pdfs/tip20033delakorda.pdf 

• Andrej Lukšič, Tanja Oblak: S poti v digitalno demokracijo, Ljubljana, Fakulteta 

za družbene vede, 2003, dostopno: 

http://odks.fdv.uni-lj.si/eknjige/edemokracija.pdf 

• Brezovšek Marjan: Politična participacija. V Haček Miro (ur.) Politični Sistem RS, 

gradivo za vaje, študijsko leto 2005; 

• Kvas Barbara: Kaj je e-demokracija, www.e-demokracija.si, 2006, dostopno: 

http://www.e-demokracija.si/page_id=5, 28.2.2006; 

• Kvas Barbara: Zakaj e-demokracija, www.e-demokracija.si, 2006, dostopno: 


• Kvas Barbara: Kako (e-orodja), www.e-demokracija.si, 2006, dostopno: 


• Alexander Trechsel v Trechsel, Alexander H. / Kies, Raphael / Mendez, Fernando 

/ Schmitter, Philippe C. (2003). Evaluation of the use of new technologies in order 

to facilitate democracy in Europe: e-democratizing the parliaments and parties of 

Europe; Geneve - Research and Documentation Centre on Direct Democracy, 

2004. 

Dostopno: http://c2d.unige.ch/int/OverviewInstits/Main_Report_final%201.pdf, 

1.3.2006; 

18


19

Nove tehnologije in politiÄna participacija - INePA

You also want an ePaper? Increase the reach of your titles

Delete template?

Save as template?

Nove tehnologije in politiÄna participacija - INePA