Revija 4, 2009 - Ministrstvo za notranje zadeve

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 60 / 2009 / 4, s. 275-276 

Ob šestdesetletnici Revije za kriminalistiko in 

kriminologijo 

Revija za kriminalistiko in kriminologijo letos praznuje 

svojo šestdesetletnico. Šestdeset let neprekinjenega, strokovnega, 

znanstvenega spremljanja slovenske kriminalistične in 

kriminološke misli je častivreden dosežek. Le malo kriminoloških 

(verjetno tudi drugih družboslovnih serijskih publikacij) 

revij se lahko ponaša s tako tradicijo. Revija za kriminalistiko 

in kriminologijo ima bogato zgodovino v organizacijskem in 

vsebinskem smislu. Revija je najprej izhajala kot strogo zaupni 

bilten Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije 

pod imenom Kriminalistična služba, v kateri so bili analizirani 

primeri iz kriminalistične prakse, vendar so se kmalu po 

začetku izdajanja biltena pojavile kriminološke teme, kar je 

verjetno vplivalo, da se je spremenilo ime revije. Kot v številnih 

tedanjih socialističnih državah je bil tudi slovenski pogled 

na kriminalistiko najprej »strogo zaupne narave«, šele nato se 

je zgodila 'javno dostopna' kriminalistika. 

Revija za kriminalistiko in kriminologijo je od prve številke 

do danes spremljala in dokumentirala razprave o kriminaliteti, 

storilcih kaznivih dejanj, preprečevanju in zatiranju 

kriminalitete, kriminalitetni statistiki in različnih poskusih 

merjenja odklonskih pojavov ter bila sredstvo za prenos tujega 

znanja v slovensko strokovno in znanstveno okolje ter tudi za 

objavljanje vrhunskih dosežkov slovenskih kriminologov, kriminalistov 

in drugih, ki so se ali se še ukvarjajo z različnimi 

oblikami odklonskosti, prestopništva, kriminalitete. 

Naj bralca, ki mu začetek izdajanja revije Kriminalistična 

služba ni znan, popeljem v čas zgodnjih petdesetih let prejšnjega 

stoletja, ko je začela izhajati revija. Poudarjam, da se 

niti kriminalistika niti kriminologija v Sloveniji nista začeli s 

to revijo, ampak je revija nastala, ko so bile razmere zrele za 

objavljanje prispevkov iz prakse in raziskovalnega dela. Obe 

vedi sta se pojavili na ljubljanski univerzi v začetku dvajsetega 

stoletja. Predhodnico Revije za kriminalistiko in kriminologijo, 

Kriminalistično službo, je takrat začelo izdajati Ministrstvo 

za notranje zadeve za doseganje večje strokovnosti preiskovalcev 

na področju kriminalitete. Revija je začela izhajati pred 

ustanovitvijo Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti v 

Ljubljani in je bila posledica prizadevanj naprednih strokovnjakov 

tedanje skupine raziskovalcev in družboslovcev, ki so 

delali na Ministrstvu za notranje zadeve. Ti so cenili pomen in 

moč pisane besede za razvoj stroke pri družbenem nadzorovanju. 

Prišlo je do pobude za izdajanje strokovnega biltena. Prva 

številka 'Kriminalistične službe' je izšla avgusta 1950, leta 1959 

pa se je preimenovala v Revijo za kriminalistiko in kriminologijo. 

Posebnost revije je, da ohranja isto zunanjo podobo še danes. 

Revija se je pozneje z vse večjo močjo in razvojem kriminologije 

v razmerju do kriminalistike (saj je bilo v zadnjih šestdesetih letih 

v Sloveniji več raziskovalcev in piscev s področja kriminologije 

kot kriminalistike) preselila z Ministrstva za notranje zadeve 

na Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, 

izdajatelj pa je do danes ostalo 'notranje ministrstvo'. 

V nadaljevanju pisanja o Reviji za kriminalistiko in kriminologijo 

bom predstavil nekaj utrinkov iz zgodovine slovenske 

kriminalistike in kriminologije, kajti ta revija je najpomembnejša 

periodična publikacija, ki priča o razvoju slovenske kriminalistične 

in kriminološke misli do današnjega dne. 

Revija je imela svoje vzpone in le malo padcev. Včasih se je 

z Ministrstva za notranje zadeve slišal glas, da bi revijo ukinili, 

vendar se to v šestdesetih letih ni zgodilo. Za to so zaslužni 

predvsem glavni in odgovorni uredniki, ki so s kakovostnimi 

argumenti prepričali nova vodstva na Ministrstvu za notranje 

zadeve in Generalni policijski upravi, ki jih je zanesla ideja o 

varčevanju proračunskih sredstev na račun revije. 

Revija za kriminalistiko in kriminologijo je spremljevalka 

razvoja slovenske kriminološke misli in raziskovanja 

'kriminologija in socialno delo', kamor spada kriminološko 

in kriminalistično raziskovanje (ki spada tudi v kazensko 

pravo, tako kot tudi velik del slovenske kriminološke misli). 

Pregled prispevkov, objavljenih v reviji v zadnjih šestdesetih 

letih, kaže na raznolikost raziskovalnih interesov, pogledov 

na kriminaliteto in razprave, razmišljanja in raziskovanja 

na širokem kriminološkem področju. 

V tem prispevku v počastitev reviji se bom poleg kratkega 

povzetka pregleda slovenske kriminološke misli, ki smo 

ga letos opravili na Fakulteti za varnostne vede Univerze v 

Mariboru za evropsko kriminološko konferenco, ki smo jo soorganizirali 

in zelo uspešno izvedli SAZU, Pravna Fakulteta 

UL, Fakulteta za varnostne vede UM in Inštitut za kriminologijo 

pri Pravni fakulteti septembra 2009 v Ljubljani, oprl 

tudi na izjemen pregledni prispevek o razvoju kriminalistike 

v Sloveniji, ki ga je v tej številki revije objavil prof. dr. Darko 

Maver. Vse kaže, da smo na področjih kriminalistike in kriminologije 

v Sloveniji dosegli stopnjo razvoja, ko je treba pregledati 

opravljeno delo in dati priznanje vsem, ki so prispevali 

k razvoju razmišljanj, razprav in raziskovanja kriminalitete, 

prestopništva in odzivanja na kriminaliteto ne le v merilu dr- 

275


žave, temveč tudi čez. Pregled slovenske kriminološke in kriminalistične 

misli je tudi izziv za razvoj na obeh področjih za 

kritično, pa vendar plodno razpravo o razvoju, financiranju 

raziskovanja, ljudeh, predanosti in prepričanju, da sta kriminologija 

in kriminalistika pomembna dela družboslovne in 

naravoslovne misli. 

Revija za kriminalistiko in kriminologijo je temeljni način 

predstavljanja izsledkov raziskav in razprav, ki so jih v 

reviji predstavljali predvsem raziskovalci Inštituta za kriminologijo 

pri Pravni fakulteti, sodelavci Pravne fakultete UL, 

Fakultete za varnostne vede UM (prej VPVŠ – MNZ/pridružene 

članice Univerze v Ljubljani), Oddelka za socialno 

pedagogiko pri Pedagoški fakulteti UL, Fakultete za socialno 

delo UL, Ministrstva za notranje zadeve, podiplomski študenti 

različnih fakultet in drugi. 

Kriminalistika je bila v reviji obravnavana v prvem desetletju, 

ko je Vlado Vidic objavil več kot 20 prispevkov s 

področja kriminalistike, kar se v naslednjih desetletjih ni več 

ponovilo. Po letu 1960 revija postane predvsem kriminološka, 

število člankov s področja kriminalistike pa se pomembno 

zmanjša. V šestdesetih letih so se nekateri kriminologi 

ukvarjali tudi s kriminalističnimi temami, vendar so jih pozneje 

opustili. Pozneje se kriminalistične teme v reviji pojavljajo 

manj pogosto. Darko Maver v prispevku o razvoju 

kriminalistike na Slovenskem ugotavlja, da kriminalistični 

članki v Reviji za kriminalistiko in kriminologijo obsegajo 

14 odstotkov vseh objav v zadnjih šestdesetih letih. Ta odstotek 

je v Reviji za kriminalistiko in kriminologiji najvišji 

od vseh drugih slovenskih strokovnih revij s področja policijske 

dejavnosti in varnostnih študij. V začetku revije so bili 

avtorji kriminalističnih prispevkov predvsem zaposleni na 

Ministrstvu za notranje zadeve in na Inštitutu za kriminologijo, 

medtem ko se v zadnjih dveh desetletjih s kriminalistiko 

ukvarjajo predvsem pravniki, psihologi in 'aplikativni kriminologi' 

ter sodelavci Centra za forenzične preiskave MNZ. 

Kriminološko raziskovanje je v Reviji za kriminalistiko 

in kriminologijo bolj zastopano in pravzaprav revija kaže 

razvoj slovenske kriminološke misli, kajti objave kriminologov 

v drugih revijah so bile redkejše (z redkimi izjemami in 

predvsem v zadnjem času, ko so mednarodne objave postale 

obveznost za napredovanje v akademski hierarhiji na slovenskih 

univerzah). Tudi pri tem je imela Revija za kriminalistiko 

in kriminologijo pomembno vlogo, saj je od začetka 

do danes pojmovana kot vrhunska revija za raziskovalce in 

visokošolske pedagoge s področja kriminologije in socialnega 

dela. Revija za kriminalistiko in kriminologijo v glavnem 

izraža raziskovalno delo v okviru raziskovalnega programa 

Inštituta za kriminologijo in tok kriminološke misli v 

Sloveniji v zadnjih šestdesetih letih. 

Ob tej svečani priložnosti čestitam vsem urednikom, glavnim 

in odgovornim ter tehničnim, recenzentom, lektorjem in 

seveda avtorjem prispevkov, ki so prispevali k razvoju slovenske 

kriminalistične in kriminološke misli. Še posebej je treba poudariti 

prizadevanje in vztrajnost urednikov, ki so skrbeli za visoko 

raven člankov in prispevkov v reviji ter njihovo strokovnost in 

razgledanost na multidisciplinarnem področju proučevanja 

kriminalitete. Naj omenim nekaj imen kriminologov in kriminalistov, 

ki so skrbeli, da se je revija v zadnjih šestdesetih letih 

razvila v vrhunsko revijo, ki je bila leta 2002 uvrščena v baze: 

Sociological abstracts, Criminal justice abstracts in NCJRS, 

leta 2008 pa se uvrstila tudi v t.i. Social sciences citation index 

(SSCI), kar pomeni uvrstitev revije v skupino najboljših kriminoloških 

revij v svetovnem merilu (področje kriminologija in 

penologija). Najbolj pomembne osebe pri razvoju Revije za kriminalistiko 

in kriminologijo so poleg piscev glavni in odgovorni 

uredniki in njihovi sodelavci. Prvi urednik revije je bil Anton 

Gorjup, ki je bil tudi pobudnik izdajanja biltena Kriminalistična 

služba ter glasila Varnost. Leta 1968 je prevzel odgovorno uredništvo 

dr. Janez Pečar, ki je skrbel za uredniško politiko do konca 

leta 1993, ko je odgovorni urednik postal dr. Darko Maver, ki 

ureja revijo še danes. Glavnih urednikov je bilo bistveno več, 

saj so to bili direktorji kriminalistične službe, ki so poskrbeli, 

da je revija izhajala štirikrat letno. Nekateri so bili tudi dejavni 

kot pisci prispevkov v reviji. Glavni uredniki so bili Franc 

Bajt, Pavle Car, Janez de Reggi, Darko Maver, Mitja Klavora, 

Anton Dvoršek, Marjan Pogačnik, Dušan Mohorko, Stjepan 

Kovačevič, Rastko Kanižar in Aleksander Jevšek. Poleg urednikov 

so imeli pomembno vlogo lektorji Štefan Kališnik, Mojca 

Selan (Mojca Hafner), Katja Verstovšek, Marinka Milenković, 

Petra Tomažin in Nuša Mastnak. Poleg lektorjev sta imeli pomembno 

vlogo pri razvoju revije Marinka Milenković kot lektorica, 

pomočnica urednikov in redaktorica ter Ivanka Sket, ki je 

pomagala pri zagotavljanju kakovosti povzetkov prispevkov iz 

tujih revij in drugih prevodov. Uredniških odborov v tem pisanju 

ne bom omenjal podrobno, vendar je pomembno omeniti, 

da so bili praviloma vsi člani uredniških odborov revije zelo dejavni 

pri zagotavljanju kakovosti revije. 

Revija za Kriminalistiko in kriminologijo je za majhno 

slovensko kriminološko in kriminalistično skupnost izjemen 

dosežek, za katerega čestitam vsem dosedanjim urednikom, 

lektorjem, redaktorjem, pomočnikom urednikov, članom 

uredniškega odbora in seveda piscem, ki s kakovostnimi prispevki 

seznanjajo slovensko strokovno in znanstveno javnost 

na področju kriminologije, kriminalistike in širše. 

Gorazd Meško 

redni profesor za kriminologijo 

na Univerzi v Mariboru 

276


Slovenska kriminalistika: quo vadis 

Darko Maver * 

Čeprav segajo začetki kriminalistike v Sloveniji v čas pred drugo svetovno vojno in so bila prva predavanja na Pravni 

fakulteti v Ljubljani že v tridesetih letih prejšnjega stoletja, ustanovljen pa je bil tudi inštitut za kriminalistiko, je 

bilo kasneje kriminalistiki v Sloveniji namenjene dosti manj raziskovalne, publicistične in pedagoške pozornosti 

kot kriminologiji, kazenskemu pravu in sorodnim znanostim. Le redki posamezniki so se lotili empiričnih raziskav, 

malo je bilo teoretičnih del – večinoma doktorskih in magistrskih nalog, prav tako pa je bilo malo tudi znanstvenih 

in strokovnih člankov ter učbenikov. Na strani uporabnikov je bilo malo zanimanja, težavnost raziskovanja na tem 

področju pa je odvračala tudi raziskovalce. Po kritičnih člankih Pečarja o stanju kriminalistike leta 1969 in 1972 so 

na Inštitutu za kriminologijo sprejeli raziskovalca za to področje, ki je opravil nekaj redkih empiričnih in teoretičnih 

raziskav, po njegovem odhodu leta 1990 pa so se s tem področjem ukvarjali le redki raziskovalci s Fakultete za varnostne 

vede in Centra za forenzične preiskave. Ti so sicer razvijali nove predmete na dodiplomskem in podiplomskem študiju 

in objavili več raziskovalnih člankov z novimi idejami o kriminalističnem preiskovanju, vendar pa še vedno ni bilo 

prave raziskovalne dejavnosti na tem področju. Takšno stanje vpliva tudi na prakso odkrivanja in preiskovanja, kjer 

ugotavljajo premajhno učinkovitost policije in tožilstva. Šele v zadnjem času se stanje nekoliko izboljšuje, predvsem 

zaradi razvoja na Fakulteti za varnostne vede ter večje naklonjenosti Ministrstva za notranje zadeve in vodstva Policije. 

Se torej slovenski kriminalistiki obetajo lepši časi 

Ključne besede: kriminalistika, zgodovina, raziskovanje, izobraževanje, Slovenija 

UDK: 343.98 (497.4) 

1 Uvod 

V času, ko tudi v Sloveniji ugotavljamo slabšo uspešnost 

in učinkovitost kriminalistične policije pri odkrivanju in preiskovanju 

najhujših oblik gospodarske in organizirane kriminalitete 

in se za uspešnejše zatiranje tovrstne kriminalitete 

pripravlja ustanovitev Nacionalnega preiskovalnega urada, si 

kaže zastaviti tudi vprašanje, kako smo pri nas doslej skrbeli 

za razvoj in stanje kriminalistike, to je vede, ki daje preiskovalcem 

znanje za uspešno opravljanje dela. Smo ji namenili 

dovolj strokovne in raziskovalne pozornosti, jo razvijali in 

prenašali v prakso, sledili novostim in razvijali lastno znanje, 

ali pa smo na tem znanstvenem področju zaostali za drugimi 

državami in za drugimi znanostmi o kriminaliteti in ali 

je morda tudi to eden od razlogov za slabšo učinkovitost preiskovanja 

kaznivih dejanj Več znanja o načinih delovanja storilcev, 

oblikah kaznivih dejanj in tipologiji storilcev, o tehniki, 

taktiki in metodiki odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj, 

uporabi naravoslovno-tehničnih metod in sredstev za dokazovanje 

ter o napakah v praksi preiskovanja, s čimer se ukvarja 

prav kriminalistika, je prav gotovo pomemben pogoj za večjo 

* 

Darko Maver, doktor pravnih znanosti, redni profesor za kriminalistiko, 

Fakulteta za varnostne vede, Univerza v Mariboru, Kotnikova 

8, 1000 Ljubljana, Slovenija 

uspešnost pri delu preiskovalcev. Kako je torej s kriminalistiko 

v Sloveniji oziroma s „slovensko“ kriminalistiko 

Že bežen pregled strokovne literature pokaže, da o teh 

vprašanjih doslej pri nas ni bilo veliko napisanega. O zgodovini 

slovenske kriminalistike imamo sicer nekaj krajših zapisov 

v posameznih učbenikih, napisanih je bilo tudi nekaj 

diplomskih nalog (npr. Zarič, 2003, Kelmenovič, 2007), ni pa 

bila še opravljena poglobljena in celovita analiza razvoja, stanja, 

vloge in pomena kriminalistike pri nas. Redki znanstveni 

članki pa so vendarle že v preteklosti opozarjali na kritično 

stanje na področju kriminalistike (npr. Pečar, 1969, 1973, 

Maver, 2002), zato je še toliko bolj upravičeno, da se ponovno 

dotaknemo te teme. Se je stanje od takrat izboljšalo, ostalo 

nespremenjeno ali se celo poslabšalo Kaj je mogoče še narediti 

za nadaljnji razvoj kriminalistike pri nas na teoretičnem 

in tudi na praktičnem področju Kdo in kaj je raziskoval in 

pisal o kriminalistiki v preteklosti in kdo se s to znanostjo 

ukvarja danes Kako jo bolj uveljaviti v sistemu znanosti in 

utemeljiti njeno raziskovalno področje To so le nekatera 

vprašanja, na katera bomo skušali odgovoriti v tem prispevku. 

Pri tem pojmujemo kriminalistiko kot celovito znanost 

in praktično vedo o odkrivanju, preiskovanju in dokazovanju 

kaznivih dejanj (Maver in soavtorji, 2004), ki jo sestavljajo 

uvod v kriminalistiko ter kriminalistična taktika, tehnika (forenzika) 

in metodika. 

277


Problematike smo se lotili z več vidikov, zlasti raziskovalnega 

(koliko empiričnih in teoretičnih raziskav je bilo opravljenih) 

in publicističnega (koliko knjig, učbenikov, strokovnih 

člankov je bilo izdanih oziroma objavljenih), deloma pa tudi 

uporabnega (kako smo v praksi sledili spoznanjem in odkritjem 

iz tujine) in pedagoškega (kako smo izobraževali in usposabljali). 

Prikaz je omejen na raziskovalce in pomembnejše 

objave, ki so zabeležene v COBISS-ovih zbirkah podatkov. 

Pregledali in analizirali smo opravljene raziskave na Inštitutu 

za kriminologijo in Fakulteti za varnostne vede, samostojne 

publikacije, članke v Reviji za kriminalistiko in kriminologijo, 

v revijah Varstvoslovje, Varnost – strokovni bilten, Policija ter 

v nekaterih tujih strokovnih revijah, kakor tudi učne programe 

kriminalistike na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani in 

Fakulteti za varnostne vede Univerze v Mariboru. Postavljene 

so bile naslednje izhodiščne hipoteze: 

1. Kriminalistiki smo v Sloveniji namenili v preteklosti 

malo raziskovalne in strokovne pozornosti, vsekakor manj kakor 

npr. kriminologiji, zato smo na tem področju v zaostanku; 

to se kaže v številu opravljenih raziskav in objavljenih znanstvenih 

člankov kakor tudi v samem statusu kriminalistike kot 

znanosti in vede. Kljub temu smo bili na nekaterih področjih 

vendarle tudi ustvarjalni. 

2. Z raziskovanjem kriminalistike so se ukvarjali predvsem 

redki posamezniki v okviru podiplomskih in doktorskih 

študijev, ki so opravljali večinoma teoretične raziskave, sicer 

pa je šlo pretežno za posameznike, ki so delali v praksi in pisali 

strokovne članke. Zapostavljena je zlasti t. i. antropološka 

kriminalistika, ni bilo načrtnega raziskovanja. 

3. Raziskovalno delo na področju kriminalistike je težavnejše 

za empirično raziskovanje in zahteva institucionalno 

podporo in zanimanje zlasti policije kot glavnega uporabnika 

ter akademskih ustanov kot nosilcev pedagoškega dela. 

Obojega je bilo (in še vedno je) v Sloveniji premalo. 

Uporabljene so bile metode analize razpoložljive literature 

in analize opravljenih raziskav, primerjalna metoda, zgodovinska 

metoda, statistična metoda in analiza študijskih programov 

ter metoda intervjujev. Pregled stanja in razvoja kriminalistike 

v Sloveniji smo razdelili na obdobje od leta 1920 do 1990 ter 

od 1991 do 2009, nato predstavili skupno oceno stanja in v zaključku 

odgovorili na postavljene hipoteze. 

2 Obdobje do samostojnosti Slovenije 

Zgodovina slovenske kriminalistike sega v obdobje pred 

prvo svetovno vojno in je povezana z imenom in delom dr. Metoda 

Dolenca, pravnika in doktorja pravnih znanosti, ki se je 

pod vplivom dr. Hansa Grossa začel zanimati za kriminalistiko 

že med svojim službovanjem v Gradcu v letih 1905–1914. 

Takrat je napisal prve strokovne članke o psihologiji izpovedbe 

in o razvoju kriminalnih pomožnih ved ter jih objavil 

v Slovenskem pravniku. (Skaberne,1961: 235) Po Grossovem 

vzoru je leta 1921 na univerzi v Ljubljani ustanovil kriminalistični 

inštitut, ki ga je vodil do svoje smrti leta 1941. Za inštitut 

je bil leta 1925 imenovan poseben asistent dr. Hinko Lučovnik, 

ki se je nameraval specializirati v kriminalistični stroki, vendar 

je bilo mesto zaradi finančnih težav leta 1927 ukinjeno in 

je inštitut naprej le še životaril (Skaberne, prav tam). Profesor 

Dolenc je na pravni fakulteti tudi devet let predaval o subjektivni 

in objektivni kriminalistiki in ga lahko imenujemo za prvega 

slovenskega kriminalista. 

Čeprav so na Pravni fakulteti v Ljubljani potekala prva 

predavanja iz kriminalistike že pred drugo svetovno vojno in 

so bili v Zborniku znanstvenih razprav pravne fakultete objavljeni 

posamezni kriminalistični članki, se je bolj načrtna 

publicistična dejavnost na tem področju začela šele leta 1950, 

ko je začela izhajati revija Kriminalistična služba, ki jo je kot 

zaupno („strogo poverljivo“) strokovno glasilo izdajal Državni 

sekretariat za notranje zadeve. Revija, ki se je leta 1959 preimenovala 

v Revijo za kriminalistiko in kriminologijo, izhaja 

še danes in je bila dolgo edina specializirana znanstvena revija 

za kriminalistiko in kriminologijo v Sloveniji. Istega leta je bil 

na Državnem sekretariatu za notranje zadeve ustanovljen prvi 

kriminalistično-tehnični laboratorij (Golja, 2006), leto pozneje 

je izšel prvi slovenski učbenik kriminalistike, leta 1954 pa 

so na Pravni fakulteti v Ljubljani ustanovili Inštitut za kriminologijo. 

V tem času so bili objavljeni prvi interni učbeniki 

kriminalistike za miličnike in kriminaliste, ustanovljen pa je 

bil tudi kriminalistični muzej. (Debeljak, 2005) 

2.1 Pionirji slovenske kriminalistike 

Prvi slovenski učbenik kriminalistike Uvod v kriminalistiko 

je leta 1951 izdal Avgust Munda. Napisal ga je kot priročnik 

za študente pravne fakultete, „ki pa ga utegnejo uporabljati 

tudi uslužbenci kriminalistične stroke“ (Munda, 1951: 

3). Knjiga je bila razdeljena na splošni in posebni del. Splošni 

del zajema področja: uvod v kriminalistiko, kriminalistično 

taktiko in tehniko, posebni del pa obravnava kriminalistično 

metodiko preiskovanja posameznih vrst kaznivih dejanj. 

Avtor se je pri pisanju oprl predvsem na nemške pisce (Gross, 

Hellwig, Jeserich, Meinert, Schneickert, Weingert.) ter redke 

ruske avtorje (Tregubov, Šaver-Vinberg) oziroma nemške prevode 

drugih evropskih kriminalistov tedanjega časa (Bischoff, 

Locard) (Munda, 1951: 268–269). Profesor Munda je s svojim 

učbenikom postavil temelje za klasično strukturo kriminalističnih 

učbenikov pri nas, ki so zajemali uvod v kriminalistiko 

(pojem, zgodovina, metode, kriminalistične ustanove ipd.), 

nekatere kriminalistično-tehnične (danes bi rekli „forenzič- 

278

Darko Maver: Slovenska kriminalistika: quo vadis 

ne“) metode (daktiloskopija, krvni sledovi, odtisi obuval.), 

kriminalistično-taktične metode (psihologijo zasliševanja, 

ogled kraja dejanja ipd.) ter metodiko preiskovanja najpogostejših 

kaznivih dejanj. Zadnje poglavje je namenil „justičnim 

zmotam“ in v opomin preiskovalcem in sodnim organom opisal 

tragični primer napačne obsodbe Franca Bratuše (Munda, 

1951: 250–267). Munda je na Pravni fakulteti v Ljubljani 

predaval kazensko procesno pravo in kriminalistiko do svoje 

upokojitve leta 1956. Zavzemal se je, da kriminalistika postane 

redni predmet na pravni fakulteti (Lučovnik, 1959: 17). 

Objavil je tudi tri strokovne članke s področja kriminalistike 

(Munda, 1944, 1945/46, 1948). 

Njegovo predavateljsko delo na pravni fakulteti je leta 

1956 nadaljeval Hinko Lučovnik, ki je predaval kriminalistiko 

do svoje smrti leta 1960 (Vodopivec, 1960). Lučovnik je bil 

izvoljen za asistenta za kazensko pravo in kriminalistiko že 

leta 1925, vendar je to delo do svoje ponovne vrnitve opravljal 

le dve leti (do leta 1927). Lučovnika je leta 1961 nasledil 

Janez Pečar, ki je kriminalistiko predaval vse do leta 1987. 

Lučovnik in Pečar pa sta napisala le nekaj člankov s področja 

kriminalistike in sta večino svoje raziskovalne pozornosti namenila 

kazenskemu pravu oziroma kriminologiji. Kljub temu 

ju lahko uvrščamo med pionirje slovenske kriminalistike na 

akademskem področju. Lučovnik je objavil zanimiv znanstveni 

članek o pomenu psihologije za kriminalistično službo 

(Lučovnik, 1956), za naše razmišljanje pa sta pomembna 

zlasti dva prispevka Janeza Pečarja v Reviji za kriminalistiko 

in kriminologijo, objavljena leta 1969 in 1973, ki kažeta na 

dokaj kritično stanje na področju kriminalistike pri nas in 

na potrebo po raziskovalnem delu na tem področju (Pečar, 

1969, 1973). V prvem članku (Za hitrejši in smotrnejši razvoj 

kriminalistike) Pečar ugotavlja, da „stanje kriminalistike pri 

nas ni zadovoljivo in da je njen razvoj dokaj počasen, kolikor 

o njem sploh lahko govorimo“, zato bi bilo treba sprejeti 

nekatere nujne ukrepe za ustvarjanje znanstvenih kadrov in 

raziskovanje na področju kriminalistike; za večjo izdajateljsko 

dejavnost; za ustrezno poklicno izobraževanje in poučevanje 

kriminalistike na univerzitetnem nivoju; za pravočasno prenašanje 

tujega znanja in izkušenj; za mednarodno sodelovanje 

pri strokovnem izobraževanju ter za ustanovitev strokovnega 

združenja kriminalistov (Pečar, 1969: 70). Tudi v svojem 

drugem prispevku (Raziskovalno delo v kriminalistiki) avtor 

opozarja na zaostajanje kriminalistike pri nas v primerjavi 

z drugimi državami in poziva pristojne organe družbenega 

nadzorstva, da bolj poskrbijo za razvoj kriminalistike in njeno 

uporabo v praktičnem preiskovanju kaznivih dejanj, če že ne 

v okviru svojih lastnih izobraževalnih ustanov, pa v povezavi z 

univerzitetnimi ustanovami in inštituti (Pečar, 1973). 

Kljub kritikam glede znanstvenega raziskovanja in publiciranja 

s področja kriminalistike pa stanje v praksi kriminalističnega 

preiskovanja vendarle ni bilo tako slabo. Čeprav se 

je strinjati z mnenjem, da je „verjetno v vsaki vedi na splošno 

storjenega več, kot je znano ustrezni strokovni javnosti“ 

(Pečar, 1973: 238), je tiskana beseda temelj za merjenje napredka, 

zato smo jo upoštevali tudi v tej študiji. Pri pregledu 

strokovne literature smo ugotovili, da so v tem obdobju največ 

objavljali posamezniki, predvsem praktiki s področja kriminalistične 

tehnike. Med njimi je pomemben predvsem prvi 

vodja kriminalistično-tehničnega laboratorija Vlado Vidic, ki 

je od leta 1950 do 1960 v Reviji za kriminalistiko in kriminologijo 

(Kriminalistični službi) objavil kar 21 člankov, ki so obravnavali 

različne kriminalistično-tehnične teme od balistike, 

daktiloskopije, odtisov orodja, stopal do poligrafa in drugih 

forenzičnih področij (npr. Vidic, 1951, 1952, 1957, 1960 idr.). 

Vidic, ki se je v letih 1953/54 usposabljal na Inštitutu za znanstveno 

policijo in kriminologijo na Univerzi v Laussani (Golja, 

2006), je leta 1973 izdal tudi prvi specializirani učbenik kriminalistične 

tehnike Kriminalistična tehnika (Vidic, 1973). 

Učbenik je bil sicer internega značaja in namenjen predvsem 

izobraževanju in usposabljanju policistov in kriminalistov, 

vendar so ga uporabljali tudi pravniki. Vidic je po letu 1960 

prenehal objavljati in v Reviji za kriminalistiko in kriminologijo 

skoraj dvajset let (do leta 1980) ni bilo več zaslediti domačih 

kriminalističnih člankov. Kot eno redkih del s področja 

kriminalistične metodike je leta 1972 izšel še interni učbenik 

kriminalista Jožeta Predaniča Kriminalistična metodika 1. 

del (Predanič, 1972), o vprašanjih s področja taktike pa sta 

nekaj o zasliševanju napisala kriminologinja Katja Vodopivec 

(Vodopivec 1960a, Vodopivec, Kobal, Bavcon, Skalar, 1966), 

Teodor Košir (Košir, 1959, 1962) ter Vinko Skalar, kaj več 

strokovnih ali znanstvenih člankov domačih avtorjev pa v tem 

času ni bilo. 

Na splošno je bilo torej v letih 1950–1980 največ objav s 

področja kriminalistične tehnike, ki pa niso v celoti izvirale iz 

lastnih raziskav, pač pa je šlo bolj za prenos tujega znanja in 

lastnih izkušenj iz prakse. To je vsekakor pomembno, saj so 

bila na ta način slovenski strokovni javnosti pravočasno predstavljena 

novejša odkritja in spoznanja iz tujine. To je omogočalo 

kriminalističnim tehnikom, da so se z njimi seznanili 

in jih uporabljali v praksi. K temu je veliko pripomoglo tudi 

izobraževanje v tujini ter udeležba na tujih strokovnih posvetih 

in obiski na uglednih forenzičnih ustanovah v tujini. Poleg 

Vidica se je na Univerzi v Laussani v letih 1972/73 izšolal tudi 

kasnejši dolgoletni vodja Centra za kriminalistično-tehnične 

(forenzične) preiskave Janez Golja (Golja, 2006). Na ta način 

je bila zahodnoevropska doktrina forenzične znanosti že od 

vsega začetka značilnost slovenskega nacionalnega forenzičnega 

laboratorija, ki je veliko sodobne instrumentalne opreme 

dobil zlasti pod vodstvom Cirila Žerjava v letih 1976–1982 in 

se tedaj tudi kadrovsko krepil (Golja, prav tam). Lahko torej 

trdimo, da je bilo stanje glede kriminalistične tehnike v tem 

obdobju še kar ustrezno in v skladu z razvojem v svetu, čeprav 

lastnih raziskav niso opravljali. 

279


Tudi drugi domači učbenik kriminalistike je napisal kriminalistični 

praktik in vodja Centra za kriminalistično-tehnične 

preiskave Ciril Žerjav. Njegova Kriminalistika je izšla leta 1983 

(Žerjav, 1983) in je nadaljevanje internega policijskega priročnika 

Osnove kriminalistične taktike, ki je izšel leta 1969 (Žerjav, 

1969), zato je tudi vsebina namenjena pretežno kriminalistični 

taktiki in deloma metodiki. Avtor je v knjigi združil do tedaj 

ustvarjeno znanje in objavljene članke v slovenskih revijah v 

sistematičen učbenik. Knjigo je leta 1994 oblikoval v širši in posodobljen 

učbenik, ki je predstavljal naslednjo izdajo njegove 

Kriminalistike (Žerjav, 1994). V njej je obdelal vsa tri področja 

kriminalistike: taktiko, tehniko in metodiko. Teme prikazuje v 

logičnem zaporedju, kakor si sledijo odkrivanje in preiskovanje 

kaznivih dejanj. Žerjav je eden redkih kriminalistov pri nas, ki 

so se lotili pisanja kriminalističnega učbenika, zato je njegovo 

delo še posebno dragoceno ali, kakor je v predgovoru knjige 

zapisal Pečar: „Gospod Žerjav je eden izmed redkih, če ne kar 

edini, ki kot kriminalist in funkcionar v kriminalistični službi, 

kot praktik in učitelj dejavno stopa v svet raziskovalcev in piscev 

ter prenašalcev kriminalističnega znanja na druge ter je s 

tem napravil življenjsko delo in si postavil večni spomenik v 

slovenski kriminalistiki.“ (Pečar v Žerjav, 1994). Učbenik je bil 

namenjen predvsem izobraževanju policistov v tedanji kadetski 

šoli, študenti na pravni fakulteti pa so večinoma uporabljali jugoslovanske 

učbenike profesorjev Vlada Vodinelića, Tomislava 

Markovića in Živojina Aleksića, saj ustreznega slovenskega visokošolskega 

učbenika za kriminalistiko takrat ni bilo. 

2.2 Raziskovalno delo na Inštitutu za kriminologijo 

Na raziskovalnem in pedagoškem področju pa je bil narejen 

korak naprej, ko so leta 1976 na Inštitutu za kriminologijo 

pri pravni fakulteti v Ljubljani zaposlili diplomanta pravne 

fakultete, ki se je usposabljal za raziskovalno delo na področju 

kriminalistike. Njegovo zaposlitev je financiral Republiški 

sekretariat za notranje zadeve. S tem se je prav zaradi prizadevanja 

profesor Pečarja začelo bolj načrtno in specializirano 

raziskovanje kriminalistike v Sloveniji. Avtor tega prispevka, 

Darko Maver, sem se že v okviru diplomske naloge na pravni 

fakulteti lotil tedaj povsem novega področja kriminalistične 

odorologije oziroma uporabe vonjev pri preiskovanju kaznivih 

dejanj. Opozoril sem na možnost identifikacije storilcev 

s pomočjo vonja, ki ga pustijo na žrtvi, kraju dejanja ali 

predmetih. Za nalogo, ki je bila objavljena v strokovni reviji 

Varnost, (Maver, 1976), je policija sicer pokazala zanimanje, 

premaknilo pa se (vse do danes) ni še nič. Lahko bi bili pionirji 

na tem področju, pa so nas prehiteli mnogi, ki o tem takrat 

sploh niso razmišljali. 

Tudi prvo empirično raziskovanje kriminalistične metodike 

je potekalo v okviru moje magistrske naloge na kazenskopravnem 

podiplomskem študiju na Pravni fakulteti. 

Empirična raziskava se je ukvarjala s problematiko tatvin v 

prodajalnah in je bila objavljena v knjigi Tatvine v samopostrežnih 

prodajalnah (Pečar, Maver, Zobec, 1981). Raziskava 

je bila osnova za številna predavanja in seminarje, ki jih je 

Inštitut za kriminologijo priredil za trgovce in prodajno 

osebje in tako neposredno pripomogel k boljšemu in učinkovitejšemu 

odkrivanju in preiskovanju tatvin v prodajalnah. 

Tovrstnih empiričnih raziskav pozneje ni bilo več. 

V okviru doktorskega študija sem se nato lotil obširne 

teoretske raziskave o značilnostih t. i. kriminalističnega spoznavnega 

procesa. Ker je bilo o epistemoloških in psiholoških 

vidikih preiskovanja kaznivih dejanj tedaj v Sloveniji in srednji 

Evropi zelo malo znanega, sem se usmeril v proučevanje 

literature z območja nekdanje Sovjetske zveze in v ta namen 

opravil trimesečno študijsko bivanje v Leningradu (sedanji 

Sankt Peterburg). Tam sem na Pravni fakulteti pod mentorstvom 

profesor Krylova zbiral gradivo za disertacijo in spoznaval 

številna nova področja kriminalistike, o katerih na Zahodu 

ni bilo dosti znanega. Disertacija Zbiranje in ugotavljanje dejstev 

(o kaznivem dejanju in storilcu) kot kriminalistični spoznavni 

proces, ki sem jo napisal pod mentorstvom profesorja 

Živojina Aleksića na Pravni fakulteti v Beogradu, je bila doslej 

edino tovrstno raziskovalno delo v Sloveniji in je bila objavljena 

pod naslovom Kriminalistični spoznavni proces (Maver, 1988, 

1990). Postala je obvezni učbenik za študente Pravne fakultete 

Univerze v Ljubljani. Šlo je za raziskovanje povsem novega 

področja v kriminalistiki, ki sega tako na gnoseološko (epistemološko), 

spoznavno, kakor tudi na psihološko, miselno in intuitivno 

sfero kriminalističnega dela. Problematike sem se lotil 

predvsem s teoretičnega zornega kota in uporabil spoznanja iz 

drugih znanosti (psihologije, filozofije, prava, ) ter primere iz 

prakse, in to povezal z reševanjem konkretnih kriminalističnih 

problemov. Na podlagi disertacije je nastala vrsta člankov o kriminalističnem 

spoznavnem procesu (Maver, 1985a, 1988a) o 

vlogi logičnega in ustvarjalnega mišljenja (Maver, 1984, 1985), 

pa o preiskovalnih situacijah (Maver, 1984a) ipd. Predvsem sem 

odpiral nova področja kriminalistike, ki pa bi jih bilo treba še 

podrobneje raziskati in zlasti empirično preveriti. Opravil sem 

tudi nekaj redkih empiričnih raziskav s področja kriminalistike, 

med drugim o pravnih in kriminalističnih vidiki razgovora 

z osumljencem (Maver, 1988) ter skupaj s kriminalistom Edom 

Posego o pogrešanih osebah (Maver, 1983) in vlomih (Maver, 

Posega, 1989). Po opravljenem doktoratu in habilitaciji za docenta 

za kriminalistiko (to je bila tudi prva habilitacija izključno 

za področje kriminalistike v Sloveniji) na Pravni fakulteti 

Univerze v Ljubljani sem ta predmet tudi začel predavati in ga 

od takrat neprekinjeno predavam še danes. 

V tem obdobju se je s kriminalističnim raziskavami začel 

ukvarjati tudi Anton Dvoršek, prav tako pravnik po izobrazbi 

in nekdanji kriminalist, ki se je posvetil predvsem problemom 

odkrivanja in preiskovanja gospodarske kriminalitete. 

280


Tako je v svojem magistrskem delu postavil temelje gospodarski 

kriminalistiki (Dvoršek, 1988). Rezultate je objavil tudi 

v znanstvenem članku (Dvoršek, 1989). Dvoršek je do leta 

1990 objavil še nekaj znanstvenih člankov v domačih in tujih 

strokovnih revijah (o vlogi medijev pri odkrivanju kaznivih 

dejanj leta 1986 in o gospodarski kriminaliteti v letih 1985 in 

1989), sicer pa je večji del svoje raziskovalne dejavnosti opravil 

v naslednjem obdobju, ko je pripravljal (in opravil) svojo 

doktorsko disertacijo ter pozneje. Drugih pomembnejših raziskovalcev 

iz kriminalistike v tem obdobju ni bilo. 

3 Obdobje 1991–2009 

Po volitvah in spremembah v vodstvu Policije (milice) in 

na Ministrstvu za notranje zadeve (prej Republiški sekretariat 

za notranje zadeve) je prišlo do reorganizacije izobraževanja 

v policiji, do večje podpore raziskovalnemu delu, do večje 

odprtosti do tujine (ne le na področju kriminalistične tehnike, 

temveč tudi drugod) in do tesnejšega mednarodnega sodelovanja 

na področju kriminalističnega dela, s tem pa tudi do več 

možnosti za pridobivanje tujih izkušenj in znanja. Z vključitvijo 

v Interpol (1992), Europol (2001), Srednjeevropsko policijsko 

akademijo (MEPA), ENFSI, s številnimi dvostranskimi sporazumi 

o sodelovanju na področju boja proti terorizmu, organiziranemu 

kriminalu in drogam, začetkom sodelovanja z FBI, 

DEA, s Secret Service, BKA in drugimi uglednimi preiskovalnimi 

uradi se je kopičilo tudi znanje s področja kriminalistike. 

Ustanovljeno je bilo Društvo kriminalistov Slovenije. Zelo pomembna 

je bila ustanovitev Visoke policijsko-varnostne šole v 

okviru Ministrstva za notranje zadeve (in kot pridružena članica 

Univerze v Ljubljani) leta 1996 in njeno preoblikovanje 

v Fakulteto za varnostne vede v okviru Univerze v Mariboru 

leta 2003. To je dalo nove možnosti za razvoj kriminalistike 

in sorodnih znanosti tudi na univerzitetni ravni, s čimer so se 

končno izpolnila prizadevanja in predlogi prof. Pečarja s konca 

šestdesetih let. Po drugi strani pa je odhod raziskovalca za 

področje kriminalistike z Inštituta za kriminologijo pomenil 

konec tovrstnega raziskovanja na tem inštitutu, saj ni bil nihče 

več zaposlen in usposobljen za raziskovanje na tem področju, 

drugi sodelavci inštituta pa so se preusmerili v raziskovanje na 

področju kriminologije, penologije, viktimologije, kazenskega 

prava, družbenega nadzorstva ipd. To se je precej poznalo v 

raziskovalni in publicistični dejavnosti inštituta, saj obširnejših 

empiričnih in teoretičnih kriminalističnih raziskav (razen ene) 

od takrat naprej ni bilo več. 

3.1 Raziskovalna in publicistična dejavnost 

V okviru podiplomskih študijskih dejavnosti (zlasti predavateljev 

na VPVŠ oz. FVV) pa je vendarle nastalo nekaj 

monografij, ki so obravnavale posamezne kriminalistične 

teme, vendar predvsem s teoretičnega vidika. Prinesle so nova 

znanja in nove poglede na obravnavane teme in bile pomemben 

vir za pedagoško dejavnost. Tako je Anton Dvoršek, ki 

je bil medtem nekaj let tudi direktor Uprave kriminalistične 

policije, nadaljeval s proučevanjem preiskovanja gospodarske 

kriminalitete in na Pravni fakulteti v Ljubljani doktoriral 

s temo Kriminalistična strategija omejevanja gospodarske 

kriminalitete (Dvoršek, 2000). S tem je odprl novo vejo kriminalistike 

pri nas in postal pionir razvoja kriminalistične 

strategije v Sloveniji. Svoja spoznanja je objavil v učbeniku 

Kriminalistična strategija (Dvoršek, 2001). S tem se je tudi 

razvil nov univerzitetni učni predmet na dodiplomski in podiplomski 

ravni. Kmalu zatem je isti avtor izdal tudi učbenik 

Kriminalistična metodika, ki je po Predaničevi interni knjigi 

pravzaprav prvi in doslej edini javni učbenik s tega področja v 

Sloveniji (Dvoršek, 2003). 

Dvoršek je v tem obdobju opravil tudi nekaj empiričnih 

raziskav s področja preiskovanja premoženjskih deliktov, zlasti 

vlomov in ropov. Na podlagi teh raziskav so nastali članki 

o vlomih v stanovanja in hiše (Dvoršek, 1991), o preiskovanju 

in preprečevanju ropov v Sloveniji (Dvoršek, Meško, Bučar 

Ručman, 2005), pa tudi o policijskem/kriminalističnem delu 

z oškodovanci (Dvoršek, Meško in Maver, 2007). Sicer pa je 

pisec v tem obdobju namenil pozornost predvsem kriminalistični 

strategiji (Dvoršek 2001, 2002), pa tudi etiki preiskovanja 

(Dvoršek, 2000). Oblikoval je predmet na podiplomskem 

študiju Fakultete za varnostne vede Kriminalistična strategija 

omejevanja kriminalitete in pozneje še Kriminalistična obveščevalna 

dejavnost. Prav temu področju v zadnjem času namenja 

največ raziskovalne pozornosti. 

Na Visoki policijsko-varnostni šoli (sedanji Fakulteti za 

varnostne vede UM) raziskuje in predava na področju kriminalistike 

tudi Bojan Dobovšek, ki je v svoji magistrski nalogi 

obravnaval vprašanja organiziranega kriminala (Dobovšek, 

1997), v doktorski nalogi pa korupcije v javni upravi (Dobovšek, 

2003). Čeprav v obeh raziskavah ne gre za tipično kriminalistični 

(temveč bolj kriminološki) vidik, je vendarle pozornost 

namenil tudi temu področju. V nekaterih znanstvenih člankih 

se je lotil aktualnih vprašanj kriminalistike (npr. Petrović, 

Dobovšek, 2006; Dvoršek, Dobovšek, 1996; Dobovšek, Meško, 

2005) v drugih pa je pretežno kriminološki vsebini o organiziranem 

kriminalu, korupciji in neformalnih povezavah dodal 

kriminalistično noto (npr. Dobovšek, 2008; Dobovšek, Pirnat, 

2008; Meško, Mitar, Dobovšek, 2008, Dobovšek, Eman, 2008). 

Kot dolgoletni predavatelj kriminalistike je nedvomno eden od 

sotvorcev slovenske kriminalistike. V okviru podiplomskega 

študija na Fakulteti za varnostne vede je pripravil nove študijske 

programe in je nosilec predmeta Odkrivanje izbranih oblik 

transnacionalne kriminalitete na magistrskem in sonosilec 

predmeta Kriminalistični vidiki odzivanja na sodobne oblike 

kriminalitete na doktorskem študiju. 

281


Z raziskovanjem psiholoških vidikov kriminalističnega 

preiskovanja, zlasti s psihofiziološkimi preiskavami zavajanja, 

se je ukvarjala Polonca Selič. Kot doktorica psiholoških znanosti 

in kriminalistka je namenila največ pozornosti poligrafskim 

preiskavam in skupaj z Andrejem Juratovcem postavila temelje 

slovenske poligrafske šole. Šolala sta se v Zagrebu in ZDA ter 

postala prva slovenska člana American Poligraph Association. Iz 

študija in praktičnih izkušenj je nastala vrsta preglednih znanstvenih 

člankov, ki so predstavili različne metode poligrafskih 

preiskovanj in najnovejša spoznanja s tega področja v svetu 

(Selič, 2001, 2003, 2005, 2006; Selič in Juratovec, 2004, 2004a). 

Seličeva je pisala tudi o taktikah razgovora s storilcem kaznivega 

dejanja v paru – moški-ženska (Selič, 1999), zaslišanju 

osumljencev hujših kaznivih dejanj (Selič, 2000) ter o neverbalni 

komunikaciji (Selič, 2007). Seličeva se je ukvarjala tudi s 

profiliranjem storilcev in operativno analizo primera (operative 

fallanalyse) (Maver, Selič, 2001) ter vodila oddelek za preiskovalno 

podporo na Upravi kriminalistične policije. Na Fakulteti 

za varnostne vede predava predmet Nasilje in kazniva dejanja z 

elementi nasilja, na Evropski pravni fakulteti v Novi Gorici pa 

predmet Kriminalistika. 

S področjem kriminalistične psihologije se na Fakulteti za 

varnostne vede ukvarjata tudi Peter Umek in Igor Areh. Areh 

je svojo raziskovalno pozornost usmeril zlasti v problematiko 

pričevanja očividcev kaznivih dejanj in jo obdelal najprej v svoji 

magistrski nalogi Veljavnost pričevanja (Areh, 2003), nato pa še 

v doktorski disertaciji Vpliv osebnostnih značilnosti na verodostojnost 

pričanja (Areh, 2007). Gre za redke empirične raziskave 

s področja kriminalistike (kriminalistične psihologije), ki jih 

je avtor predstavil tudi v nekaj znanstvenih člankih (Areh, 2004, 

2004a, 2008). Tudi Umek se je že v devetdesetih letih ukvarjal 

z enako temo (Umek, 1993, 1995, 1996) in pozneje objavil nekaj 

člankov skupaj z Arehom (Areh, Umek, 2004, 2007; Umek, 

Areh, 2007). Tako praktično kot teoretično se ukvarja tudi s 

psihološkim profiliranjem storilcev kaznivih dejanj. Oba psihologa 

sta nosilca študijskih predmetov na Fakulteti za varnostne 

vede na dodiplomskem in podiplomskem študiju. Peter Umek 

predava predmeta Profiliranje v kriminalističnem preiskovanju 

ter Preiskovalna in sodna psihologija, Igor Areh pa predmet 

Policijska in forenzična psihologija. 

Edino empirično kriminalistično raziskavo v tem obdobju 

so opravili na Inštitutu za kriminologijo v okviru Ciljnih 

raziskovalnih programov (CRP). Jager in sodelavci so namreč 

izvedli analizo statističnih podatkov za vsa kazniva dejanja v 

obdobju 2000–2002 in nato za izbran vzorec še analizo kazenskih 

spisov (Jager, Gorkič, Mozetič, Čibej, Brvar, 2006). 

Raziskava Analiza učinkovitosti policijskega preiskovanja 

kaznivih dejanj z upoštevanjem razvoja kriminalistične stroke 

ter dokaznih standardov kazenskega postopka je ena redkih 

domačih raziskav o uspešnosti kriminalističnega preiskovanja. 

Kljub obsežnemu delu (ali morda prav zaradi tega) pa 

raziskava vendarle daje le izhodišča za morebitna nadaljnja 

raziskovanja te problematike. 

Pri omenjeni raziskavi sem sodeloval tudi avtor tega prispevka, 

ki se po odhodu z Inštituta za kriminologijo leta 1990 

nisem več ukvarjal z empiričnimi raziskavami v kriminalistiki. 

Po vodenju kriminalistične policije (direktor Uprave kriminalistične 

službe MNZ RS sem bil od leta 1990 do 1993), 

kjer sem se seznanil s prakso, sodelovanjem v mednarodni 

policijski dejavnosti in vodenjem Visoke policijsko-varnostne 

šole (dekan od leta 1998 do 2001), sem se usmeril predvsem 

v pedagoško delo na področju kriminalistike. Tako sem v tem 

obdobju objavil nekaj znanstvenih člankov o tipičnih obrambnih 

strategijah in strategijah preiskovanja (Maver, 2000), o 

etiki v kriminalističnem preiskovanju (Maver, 2000a), kriminalističnih 

klasifikacijah kaznivih dejanj (Maver, 2002a), operativni 

kriminalistični analizi (Maver, Selič, 2001), preslepitvi 

kot taktiki kriminalističnega dela (Maver, 2008), preiskovanju 

vojnih zločinov (Maver, 1997a) predvsem pa izdal dva univerzitetna 

učbenika, in sicer Kriminalistika (Maver, 1997) 

ter skupaj s soavtorji doslej najobsežnejši učbenik kriminalistike 

pri nas Kriminalistika: uvod, taktika, tehnika (Maver 

in soavtorji, 2004). Ta učbenik uporabljajo kot temeljni učni 

pripomoček na vseh treh pravnih fakultetah, na Fakulteti za 

varnostne vede in na Policijski akademiji. 

Med redke, antropološko usmerjene kriminaliste pri nas 

lahko štejemo Bećira Kečanovića, ki se je med drugim ukvarjal 

s kriminalističnim spoznavnim procesom in etiko, s čimer 

je nadaljeval moje delo iz devetdesetih let. Pomembna sta zlasti 

njegova članka o policijski diskreciji (Kečanović, 2007), v 

katerem se loteva epistemoloških vprašanj, ter o večrazsežnosti 

suma v kriminalističnem preiskovanju (Kečanović, 2001). 

Na področju forenzičnih znanosti oziroma kriminalistične 

tehnike je bila raziskovalno dejavna predvsem Katja 

Drobnič. Ukvarjala se je z biološkimi sledovi, zlasti krvnimi, 

in DNK identifikacijo. Poleg številnih znanstvenih člankov 

s področja DNK, ki jih je objavila v domačih in tujih znanstvenih 

revijah ter publikacijah, so za naš namen pomembni 

predvsem tisti, ki se neposredno navezujejo na kriminalistično 

preiskovanje. Med temi so zlasti članki o identifikaciji oseb 

in sledi s preiskavo DNK (Drobnič, 1999, 2001, 2001a, 2002, 

2003) ter o krvnih sledovih (Drobnič, 2002a). Poleg nje so 

nekatere empirične raziskave opravili še nekateri sodelavci iz 

Centra za forenzične preiskave. O različnih metodah izzivanja 

prstnih odtisov (npr. na človeški koži, na sadju ipd.) je pisal 

Matej Trapečar (Trapečar, Balažic, Drobnič, 2007; Trapečar, 

Balažic, 2007; Trapečar, Kern Vinkovič, 2008) in skušal povezati 

preiskave prstnih odtisov z DNK preiskavami. Gre za 

zanimive raziskave, ki pa terjajo še poglobljene potrditve. Na 

področju forenzične kemije je znanstvene prispevke objavljala 

Sonja Klemenc, ki je doktorirala iz teme forenzičnih preiskav 

282


heroina (Klemenc, 2003), in njeni kolegi (Budič, Klemenc, 

2000; Gostič, Klemenc, Štefane, 2009). 

Veliko število strokovnih člankov s področja forenzike, 

zlasti balistike, je napisal dolgoletni vodja Centra za forenzične 

preiskave Janez Golja. Podobno kakor njegov kolega 

Vlado Vidic v prejšnjem obdobju je Golja spremljal novosti 

na področju forenzičnih znanosti v svetu in skrbel za njihovo 

vključevanje v delo forenzikov pri nas, pisal poročila in ocene 

o delu CFP, opravljal sodno izvedenstvo in pedagoško dejavnost, 

predvsem pa je skrbel za mednarodno sodelovanje. Bil je 

tudi eden ustanovnih članov ENFSI (Evropsko združenje forenzičnih 

laboratorijev) ter pobudnik za vključitev v ASCLD 

(Ameriško združenje forenzičnih laboratorijev). Žal njegovim 

predlogom za večjo raziskovalno dejavnost Centra za forenzične 

preiskave niso prisluhnili, zato se v tej ustanovi nikoli 

niso širše in bolj sistematično ukvarjali z raziskovalno dejavnostjo. 

V zadnjem času je nekaj člankov s področja kriminalistične 

tehnike objavil tudi Andrej Gerjevič in po opravljenem 

specialističnem študiju tudi začel s pedagoškim delom na tem 

področju (npr. Gerjevič, 2006). 

Na fakulteti za varnostne vede so sprejeli tudi novo asistentko 

za kriminalistiko Danijelo Frangež, ki je magistrirala 

s področja vlomov (Frangež, 2008) in že objavila nekaj člankov 

s tega področja (npr. Frangež, 2008). 

3.2 Pedagoška dejavnost 

Ob relativno skromni raziskovalni dejavnosti na področju 

kriminalistike pa je zanimivo, da se je na pedagoškem področju 

stanje precej popravilo, in sicer predvsem na visokošolski 

oziroma univerzitetni ravni, saj se je število pedagoških ur iz 

predmeta kriminalistika, kriminalistična tehnika, forenzične 

vede, kriminalistična metodika, kriminalistična psihologija 

ipd. v zadnjih letih precej povečalo! To velja predvsem za 

predmetnike na Fakulteti za varnostne vede, kjer je v vseh 

študijskih programih na visokošolskem, univerzitetnem, dodiplomskem 

in podiplomskem študiju kar 1325 pedagoških 

ur (predavanja, seminarji in vaje) kriminalistike! (Ob tem velja 

poudariti, da je bil na Fakulteti za varnostne vede uveden 

tudi specialistični študij kriminalistike, ki je bil zelo zanimiv 

zlasti za že zaposlene v kriminalistični policiji, saj so tako pridobili 

potrebna specialistična znanja: npr. pri predmetih posebne 

metode preiskovanja kaznivih dejanj, kriminalistična 

strategija idr., vendar je bil z uvedbo bolonjskih programov 

žal ukinjen. Študij so dokončali tudi nekateri vodilni kadri v 

Slovenski policiji in pridobili naziv specialist kriminalističnega 

preiskovanja.) 

Podrobnejši razpored predmetov in pedagoških ur kaže 

naslednja tabela. 

Tabela 1: Predmeti in pedagoške ure kriminalistike na Fakulteti za varnostne vede v študijskem letu 2009/2010 

Študijski program Predmet Ur 

Visokošolski 

program 

Univerzitetni 

program 

Magistrski študij 

Doktorski študij 

kriminalistično preiskovanje 

forenzična psihologija 

organizirana kriminaliteta 

gospodarska kriminaliteta 

kriminalistika 

kriminalistična strategija 

metodologija preiskovanja posameznih vrst kriminalitete 

osnove forenzičnih znanosti 

preiskovalna in sodna psihologija 

profiliranje v kriminalističnem preiskovanju 

forenzične znanosti 

odkrivanje izbranih oblik transnacionalne kriminalitete 

kriminalistična obveščevalna dejavnost 

kriminalistični spoznavni proces 

kriminalistična strategija omejevanja kriminalitete 

računalniška forenzika 

sodobni trendi na področju strategije krimalističnega preiskovanja 

kriminalistični vidiki odzivanja na sodobne oblike kriminalitete 

120 

60 

60 

60 

90 

75 

75 

75 

75 

75 

75 

75 

75 

110 

110 

75 

20 

20 

Skupaj ur: 1325 

283


Čeprav na drugih fakultetah še zdaleč niso tako naklonjeni 

kriminalistiki (na Pravni fakulteti v Ljubljani je kriminalistika 

še vedno enosemestrski predmet s 30 pedagoškimi 

urami, ki so ga v novem bolonjskem programu uvrstili med 

izbirne predmete, toda povečali število ur na 45; na Pravni 

fakulteti v Mariboru je prav tako samostojen predmet s 45 

urami, ki pa so ga v novem programu odpravili kot nepravni 

predmet; na Evropski pravni fakulteti v Novi Gorici pa je to 

izbirni predmet s 45 urami), je tako veliko število pedagoških 

ur vendarle presenetljivo, še zlasti ob sicer skromni raziskovalni 

in publicistični dejavnosti. Od kod torej znanje za predavanja 

Domnevamo lahko, da predvsem iz tujine in iz lastnih 

izkušenj predavateljev, ki pa jih ni ravno veliko. Tudi tu se 

torej kaže nujnost po bolj načrtnem razvijanju kriminalistike 

in obširnejšem raziskovalnem delu, tako da bomo vsaj ujeli 

tujino, če je na posameznih področjih že ne moremo prehiteti. 

Še zlasti pa je zaskrbljujoče stanje na pravnih fakultetah, kjer 

je po novem kriminalistika večinoma izbirni predmet ali pa je 

sploh ni, bodoči tožilci, sodniki in odvetniki pa tako ostajajo 

brez ustreznega znanja za svoje delo. Bo potreben novi Hanns 

Gross, da se bo stanje spremenilo 

Vse več je bilo tudi habilitiranih učiteljev za kriminalistiko, 

ki je od enega samega docenta iz obdobja do 1991 naraslo 

na več kakor deset. To so (stanje oktober 2009): redni 

profesorji: dr. Darko Maver (kriminalistika), dr. Peter Umek 

(kriminalistična psihologija); izredni profesorji: dr. Anton 

Dvoršek (kriminalistika), dr. Katja Drobnič (kriminalistika); 

dr. Bojan Dobovšek (kriminalistika); docenti: dr. Polona Selič 

(kriminalistika) in dr. Igor Areh (forenzična psihologija); višji 

predavatelji: spec. Andrej Gerjevič (kriminalistična tehnika), 

mag. Igor Lamberger (gospodarski kriminal); predavatelji: 

Janez Golja (kriminalistična tehnika), Jaka Demšar (gospodarski 

kriminal) ter asistentki mag. Saša Vučko (kriminalistika), 

mag. Danijela Frangež (posebne oblike kriminalitete) in 

Jure Škrbec (kriminalistika). Področja habilitacij morda niso 

najbolje usklajena, vendar kažejo na osredotočenost zanimanja 

posameznega predavatelja. Nekateri od njih sodelujejo 

tudi pri izvedbi kriminalističnega tečaja, ki ga za bodoče kriminaliste 

prireja policija. 

4 Skupni pregled in razprava 

4.1 Splošno o raziskovanju in publicistiki na področju 

kriminalistike 

Inštitutu za kriminologijo zaposlili in usposabljali posebnega 

raziskovalca za to področje. Čeprav je njegovo raziskovalno 

delo financiral tedanji Republiški sekretariat za notranje zadeve 

in tako pokazal določeno zanimanje za razvoj kriminalistike 

na akademski ravni, pa resničnega interesa za vključevanje 

raziskovalnih spoznanj v prakso preiskovanja vendarle ni bilo. 

Z odhodom tega raziskovalca z Inštituta leta 1990 je popolnoma 

prenehala aktivnost inštituta na tem področju, kar se je 

odražalo tudi v tem, da raziskav iz kriminalistike ni bilo več. 

V tem času se je slovenska kriminalistika razvijala predvsem 

pod vplivom profesorja Vladimirja Vodinelića in nekaterih 

ruskih piscev, kar ji je dajalo sicer bolj teoretični značaj, je pa 

hkrati omogočalo odpiranje zanimivih in novih tem, ki jih zahodna 

kriminalistika ni obravnavala. Tudi sicer je bil dostop 

do ruskih virov zelo težak in omejen (zaradi težko dosegljive 

literature in nepoznavanja jezika ter pisave), zato smo imeli 

glede tega določeno prednost. 

Po letu 1990 je sicer še vedno skromno raziskovalno dejavnost 

iz kriminalistike prevzela tedanja Visoka policijskovarnostna 

šola, ki se je pozneje preoblikovala v Fakulteto za 

varnostne vede Univerze v Mariboru. Tudi tu je raziskovalno 

delo nekaterih njenih pedagoških delavcev potekalo predvsem 

v okviru podiplomskih in doktorskih študijev na drugih 

fakultetah (zlasti pravni fakulteti in fakulteti za družbene 

vede). Raziskovalnega dela izven teh akademskih študijskih 

prizadevanj je bilo malo. Po drugi strani pa tudi prave podpore 

uporabnikov (zlasti policije) ni bilo več, predvsem zaradi 

različnih osebnih zamer in drugih nasprotovanj med vodstvi 

policije in fakultete ter vse večje zaprtosti policije in nezaupljivosti 

do empiričnih raziskovanj »od zunaj«. Raziskovanje 

kriminalistike mora temeljiti na proučevanju praktičnih postopkov 

in empiričnem ugotavljanju problemov v praksi ter 

iskanju najboljših rešitev, kar je že samo po sebi težavna naloga 

(neposredno spremljanje preiskovalnih postopkov, opazovanje 

in ugotavljanje, kako potekajo odločitve in razmišljanja 

kriminalistov, merjenje učinkovitosti preiskovalnih postopkov 

ipd.), ki pa jo nepripravljenost za sodelovanje še dodatno 

otežuje. Tako torej ni presenetljivo, da se je raziskovalna pozornost 

posameznih raziskovalcev usmerila v lažje dosegljivo 

proučevanje kriminoloških in drugih varstvoslovnih pojavov, 

s tem pa je še bolj slabela vloga in pomen kriminalistike na 

akademski ravni. To kažejo podatki o številu raziskav in objavljenih 

člankov s področja kriminalistike ter njihova primerjava 

s področjem kriminologije in varstvoslovja v celoti 

(glej tabelo 2), pa tudi status kriminalistike kot znanosti in 

univerzitetnega predmeta nasploh. 

Iz dosedanjega prikaza je razvidno, da je bila publicistična 

dejavnost na področju kriminalistike živahna predvsem v letih 

med 1950 in 1960, sledilo je daljše zatišje, raziskovalno delo 

v kriminalistiki pa je zaživelo v osemdesetih letih, ko so na 

284


Tabela 2: Primerjava števila raziskav s področja kazenskopravnih znanosti (skupaj raziskav) ,, kriminologije in kriminalistike 

v Sloveniji (vir: Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Raziskovanje; Meško, 2002, 2006) 

Ustanova Skupaj raziskav Kriminologija Kriminalistika 

Inštitut za kriminologijo 

1954-2009 

160 90 4 (+ 2)* 

Fakulteta za varnostne vede 

1996-2001 - VPVŠ 

2001-2005 - FVV 

2006-2009 

40 

50 

5 (31) 

6 

11 

5 

2 

1 

0 (+ 6)* 

Skupaj 

(od 1954-2009): 

255 (286) 112 7 (15)*=3 % 

* gre za raziskave internega značaja (notranje raziskave) 

Od vseh raziskav jih je bilo le okoli 3 % namenjenih kriminalistiki. 

Nekaj je bilo sicer manjših internih raziskav, ki 

niso bile posebej financirane, vendar to stanja ne spreminja 

bistveno. Očitno je torej, da je bilo dosti več raziskav s področja 

kriminologije, policijskih ved, penologije ipd. kakor pa iz 

kriminalistike, ki je očitno na raziskovalnem področju zapostavljena, 

kot je bilo razvidno iz dosedanjega prikaza. 

Podobno je stanje tudi v zvezi z objavljanjem člankov v 

znanstvenih revijah in zbornikih. Upoštevali smo predvsem 

Revijo za kriminalistiko in kriminologijo, revije Varstvoslovje, 

Varnost, Policija in Zbornik znanstvenih razprav VŠNZ, ki so 

objavljale tudi kriminalistične članke (glej tabelo 3). Zajeli 

smo celotno obdobje izhajanja teh revij, članke pa razdelili le 

na skupno število in na tiste s področja kriminalistike, saj bi 

bilo razčlenjevanje na posamezne vede za namen tega pisanja 

manj pomembno. Čeprav je število prispevkov iz kriminalistike 

na videz kar precejšnje, ti še vedno tvorijo le okoli 12 % 

vseh objavljenih prispevkov. 

Tabela 3: Objavljeni članki v strokovnih in znanstvenih revijah 

Revija Skupaj Kriminalistika % 

RKK (1950–2009) 960 135 14 % 

Varstvoslovje 

(1999–2009) 

Zbornik VŠNZ 

(1991–1996) 

298 21 7 % 

117 7 6 % 

Varnost (1981–1992) 296 36 12 % 

Policija (1993–1995) 37 5 13 % 

Skupaj 1708 204 12 % 

Nekaj čez 200 objav znanstvenih in strokovnih člankov 

s področja kriminalistike ni posebno veliko, če je to le okoli 

12 % vseh objav, zajema pa obdobje skoraj šestdesetih let. V 

COBISS-u smo tudi pregledali, koliko znanstvenih in strokovnih 

del iz kriminalistike so objavili posamezni pisci – raziskovalci. 

Ker pa je bilo včasih zelo težko razvrstiti posamezno 

delo v določeno področje znanosti, saj se je lahko pisanje 

nanašalo na različna področja (zlasti npr. na kriminalistiko, 

kriminologijo, policijske vede ipd.), ker razvrstitev med strokovne 

in znanstvene članke ni natančna in dosledna in ker se 

članki tudi večkrat ponavljajo v različnih variantah (kot publikacija, 

nastala na podlagi kongresnega gradiva, isti članek, ki 

je bil objavljen v različnih revijah, povzetki članka ipd.) ter bi 

bila za natančno presojo ocena avtorja morda preveč subjektivna, 

smo izpustili natančen pregled števila člankov in njihovih 

avtorjev. Iz pregleda raziskovalne in strokovne dejavnosti 

s področja kriminalistike v Sloveniji pa je vendarle razvidno, 

da se je s tem ukvarjalo le manjše število raziskovalcev, ki so 

si izbrali osrednjo temo in jo razvijali zlasti v okviru svojega 

podiplomskega študija. Le redko so posegli tudi na empirično 

področje, da bi svoje teoretične ugotovitve tudi praktično preverili. 

Večina avtorjev izhaja iz Fakultete za varnostne vede in 

večinoma so bodisi pravniki, psihologi ali varstvoslovci, nekaj 

pa je tudi delavcev Centra za forenzične preiskave, ki imajo 

naravoslovno-tehnično univerzitetno izobrazbo. 

Videti je, da je kriminalistika kot znanost in praktična 

veda v nekakšni krizi – pri nas in v tujini. Vse bolj namreč 

izgublja svojo samostojnost in se utaplja v kriminologiji, policijskih 

vedah in varstvoslovju (criminal justice). Čeprav je 

na habilitacijskem področju obdržala samostojnost in je tudi 

ustrezno zastopana v študijskih programih, pa še vedno ni 

mogoče diplomirati, magistrirati ali doktorirati iz kriminalistike, 

pri raziskovanju je uvrščena v področje „kriminologija 

in socialno delo“, kriminaliste pa tudi sicer dostikrat uvrščajo 

med kriminologe (npr. Meško, Tičar, 2008: 288, 289). Hkrati 

285


prihaja tudi do vse večjega razcepa med antropološko kriminalistiko 

(taktiko, metodiko) in kriminalistično tehniko, ki se 

kot forenzika vse bolj profilira kot samostojna znanost. To je 

po eni strani razumljivo, saj gre za področje naravoslovnotehničnih 

znanosti, ki so doživele izjemen napredek, zato nestrokovnjak 

težko spremlja in pozna podrobnosti kemijskih, 

bioloških ali fizikalnih preiskav, ki se uporabljajo v forenzičnih 

laboratorijih, kot je bilo to mogoče v času dr. Hannsa Grossa. 

Kriminalisti, tožilci, odvetniki in sodniki ne zmorejo več sami 

obvladovati obsežne znanstvene problematike, zato jo puščajo 

strokovnjakom in se osredotočajo predvsem na praktično 

uporabnost (npr. pri ogledu kraja dejanja). Preiskovalci naj 

o kriminalistični tehniki vedo toliko, kolikor je potrebno za 

praktično iskanje, odkrivanje in zavarovanje sledi na kraju 

dejanja, da bodo lahko učinkoviti in uspešni pri svojem delu, 

laboratorijsko in izvedensko delo pa naj prepustijo forenzičnim 

strokovnjakom. Poznati je treba torej predvsem postopke, 

metode in standarde za iskanje in zavarovanje sledi ter se 

na ta način izogibati napakam in obtožbam s strani obrambe. 

Vse bolj namreč prihaja v ospredje pomen integritete materialnih 

dokazov oziroma t. i. »chain of custody«. Nejasna je 

tudi razmejitev med kriminalistiko in kriminalistično psihologijo, 

kjer se veliko tem podvaja ali prekriva (npr. zaslišanje, 

zbiranje obvestil, poligraf, hipnoza, neverbalna komunikacija, 

laganje in zavajanje ipd.) in še bi lahko naštevali. Vsekakor bo 

potreben nov zagon in prizadevanje za utrditev statusa kriminalistike 

kot samostojne znanosti in natančnejša razmejitev s 

sorodnimi vedami. Dela za raziskovalce je torej dovolj. 

4.2 Uspehi in načrti za prihodnje 

Kljub temu pa vendarle lahko trdimo, da smo bili tudi 

Slovenci na posameznih področjih kriminalistike dokaj inovativni, 

čeprav je bila odmevnost spoznanj in objavljenih 

člankov v tujini relativno skromna. Pisali smo o nekaterih 

vprašanjih kriminalističnega preiskovanja, ki se jih v tujini 

(zlasti na Zahodu) lotevajo šele v najnovejšem času. Če smo 

na primer (Maver) že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja 

obravnavali problematiko kriminalističnega mišljenja, logike 

v preiskovanju, vloge intuicije in ustvarjalnega mišljenja pri 

reševanju kriminalističnih problemov in kriminalističnega 

spoznavnega procesa ipd., ta vprašanja v angloameriški strokovni 

literaturi odpirajo šele v najnovejšem času (glej npr. 

Rossmo, 2009). (Pri tem je seveda treba povedati, da so o tem 

že prej pisali nekateri nemški in švicarski kriminalisti – npr. 

Hans Walder, William Pfister, Reiner Magulski, predvsem 

pa avtorji iz nekdanje Sovjetske zveze, kljub temu pa to ne 

zmanjšuje pomena omenjenih znanstvenih prispevkov.) 

Podobno smo (Dvoršek) orali ledino na področju kriminalistične 

strategije in se pri tem zgledovali zlasti po nemških 

kriminalistih. Tudi Dvoršek je pisal (in še piše) o stvareh, ki jih v 

angloameriški literaturi manj pogosto obravnavajo: npr. o strategijah 

Sun Cuja v boju z gospodarsko in drugo kriminaliteto, 

o povezavah med kriminalistično strategijo in kriminalitetno 

politiko, o kriminalistični obveščevalni dejavnosti ipd. 

Čeprav smo s področja kriminalistike Slovenci v tujih 

znanstvenih revijah bolj malo objavljali, vendarle ne gre spregledati 

nekaterih objav v ugledni nemški reviji Kriminalistik 

(Dvoršek, Meško, Bučar Ručman, 2005; Dvoršek, Maver, 

Meško, 2007; Trapečar, Balažic, Drobnič, 2007) ter v publikacijah 

z mednarodnih kriminalističnih konferenc (Maver, 

1997; Dobovšek, Meško, Umek, 2000, Maver, 2001a idr.) in 

posvetov (npr. konferenci NA FBI v Ljubljani; Maver, 2003, 

Drobnič, 2003). Seličeva je že leta 1999 na rednem letnem srečanju 

združenja ameriških poligrafistov (American Polygraph 

Association) zbudila dosti pozornosti s predstavitvijo razgovora 

z osumljencem v paru dveh kriminalistov moški-ženska. 

Kljub takšnim posamičnim uspehom slovenskih kriminalistov 

pa ostaja še vedno odprt problem empiričnih raziskav, 

saj jih skorajda ni. Glede tega se stanje v zadnjih desetletjih 

ni bistveno spremenilo. Ni ustrezno motiviranih raziskovalcev, 

prav tako pa tudi ne podpore in zanimanja uporabnikov. 

Gotovo terjajo empirične raziskave veliko dela in potrpežljivosti, 

vzbujajo pa tudi odpor pri „raziskovancih“, vendar so prav 

tovrstne raziskave pomembne za izboljšanje praktičnega dela 

pri odkrivanju, preiskovanju in dokazovanju kaznivih dejanj 

ter odpravljanju pomanjkljivosti in napak. Tako ni presenetljivo, 

da se pozornost raziskovalcev v tujini (zlasti Veliki Britaniji 

in ZDA) usmerja predvsem v proučevanje napak pri preiskovanju 

in sojenju (glej npr. Rossmo, 2009) in učinkovitost 

kriminalističnega preiskovanja (npr. Newburn, Williamson, 

Wright, 2007). Pri nas takšnih raziskav ni oziroma so izjemno 

redke. Večinoma se torej zadovoljujemo z ad hoc pridobljenimi 

spoznanji in njihovim posredovanjem strokovni javnosti na 

posvetih in seminarjih ali z objavami v strokovnih prispevkih. 

Tudi to je seveda koristno, ni pa zadostno. Trenutno se začenjata 

le dve raziskavi internega značaja, ki segata na področje 

kriminalistike. Danijela Frangež v okviru svoje doktorske disertacije 

pripravlja empirično raziskavo o odkrivanju, preiskovanju 

in dokazovanju spolnih zlorab otrok, Maver pa notranji 

raziskovalni projekt o policijskem zaslišanju. 

Vendar pa vse le ni črno. Novi pogovori z Ministrstvom za 

notranje zadeve in Generalno policijsko upravo morebiti obetajo 

tudi več možnosti za empirično raziskovanje na področju 

kriminalistike, prav tako pa so večje možnosti tudi za empirično 

raziskovanje predkazenskih in kazenskih postopkov. 

Tu bi bilo v ospredje prav gotovo treba postaviti analiziranje 

neuspešnih obtožnic in ugotavljanje morebitnih sodnih zmot. 

Zanimivo in koristno bi bilo predvsem raziskati, kakšne napake 

in slabosti se pojavljajo v predkazenskem in kazenskem postopku, 

da pride na koncu do oprostilne sodbe, kdo jih zagreši 

286


in zakaj, kakšna je pri tem vloga pravne ureditve in kaj bi bilo 

treba storiti, da se napakam v bodoče izognemo. Pri tem je seveda 

pomembno vprašanje, katera kriminalistična in dodatna 

specialistična znanja bi morali imeti naši preiskovalci za učinkovitejše 

delo ter kje in kako taka znanja pridobiti. To velja še 

zlasti za zahtevne primere preiskovanja gospodarske in finančne 

kriminalitete, mednarodnega organiziranega kriminala, 

korupcije in najhujših nasilnih kaznivih dejanj. Prenašanje tujih 

spoznanj in izkušenj je gotovo koristno, vendar pa je treba 

razvijati tudi domače znanje ter raziskovati domače razmere 

in probleme. Če ustanovitve novega Nacionalnega preiskovalnega 

urada in reorganizacije kriminalistične policije ne bodo 

spremljale tudi spremembe v izobraževanju in usposabljanju, 

ki bodo temeljile na rezultatih lastnega raziskovalnega dela, 

je le težko pričakovati napovedane uspehe pri odkrivanju in 

preiskovanju najtežjih kaznivih dejanj. Ponuja se torej dobra 

priložnost za ponoven zagon načrtnega raziskovalnega dela 

na področju kriminalistike. Uporabniki so motivirani in zainteresirani 

za to, treba bo najti še potrebna finančna sredstva 

in dolgoročno zastaviti raziskovalne projekte. 

Tudi na strani akademske sfere je mogoče pričakovati 

ustrezne odzive na priložnost, ki se ponuja. V okviru podiplomskega 

doktorskega in magistrskega študija na Fakulteti 

za varnostne vede se odpirajo možnosti za posamezne raziskovalne 

projekte s področja kriminalistike, ki bodo dajali 

nova uporabna znanja preiskovalcem, pa tudi tožilcem in sodnikom. 

Sedanjo razdrobljenost in individualno usmerjenost 

raziskovalcev in pedagogov bo treba preseči in jih združiti v 

večje skupne projekte. Prav tako je treba razvijati nove mlade 

raziskovalce in jih usmerjati na področje kriminalistike. 

Vodstvo fakultete in vodje kateder imajo pri tem pomembno 

vlogo, da motivirajo pedagoške delavce in jim omogočijo večjo 

udeležbo pri raziskovalnem delu, ki je zdaj zaradi preobremenjenosti 

s pedagoškim delom ne zmorejo doseči. Veliko število 

predmetov s kriminalistično vsebino na dodiplomskem in podiplomskem 

študiju je sicer pohvale vredno, vendar mora biti 

podprto z ustreznimi novimi spoznanji, ki jih lahko omogoči 

le raziskovalna dejavnost. Ustanovitev samostojne katedre za 

kriminalistiko (prej katedra za kriminalistiko, kriminologijo 

in kazensko pravo) v okviru nove organiziranosti Fakultete za 

varnostne vede prav tako vzbuja nekaj optimizma za boljšo 

prihodnost kriminalistike. 

5 Zaključek 

Na uvodoma zastavljene hipoteze dajemo naslednje odgovore: 

– Kljub na videz obsežni literaturi stanje na področju kriminalistike 

kot vede in znanosti o odkrivanju in preiskovanju 

kaznivih dejanj v Sloveniji ni dobro, saj je bilo število opravljenih 

raziskav in objavljenih znanstvenih in strokovnih člankov 

zlasti v primerjavi s kriminologijo zelo majhno, posebno 

redke so bile empirične raziskave, ki bi pokazale razmere v 

praksi in dajale neposredno koristna spoznanja za izboljšanje 

učinkovitosti preiskovanja. Status kriminalistike kot samostojnega 

univerzitetnega predmeta sicer ni sporen, vendar se 

kot znanstvena disciplina uvršča v področje kriminologija in 

socialno delo, kriminaliste pa včasih uvrščajo kar med kriminologe. 

Tudi vsebina kriminalistike ni jasno opredeljena, 

predvsem v odnosu do forenzičnih znanosti in kriminalistične 

psihologije. Ob tem pa je vendarle pomembno, da smo bili 

tudi Slovenci ustvarjalni na posameznih področjih kriminalistike, 

prav tako smo spremljali nova spoznanja iz tujine (zlasti 

na področju kriminalistične tehnike in forenzike) ter jih sproti 

uvajali v prakso preiskovanja. Hipoteza je potrjena. 

– Z raziskovalno, publicistično in pedagoško dejavnostjo 

so se ukvarjali pretežno posamezniki v okviru podiplomskega 

študija (prava, psihologije, politologije, varstvoslovja ter naravoslovno-tehničnih 

ved) in rednega pedagoškega dela, ter nekateri 

praktiki zlasti s področja kriminalistične tehnike (forenzike). 

Tako je sicer prihajalo do povezanosti teorije in prakse, 

saj so bili nekateri teoretiki tudi praktiki (zlasti predavatelji na 

Fakulteti za varnostne vede) in praktiki tudi pedagogi (prav 

tako na FVV), vendar v premajhni meri, da bi lahko govorili 

o zares učinkovitemu prenašanju znanja. Antropološka (to je 

v človeka usmerjena) kriminalistika se je v osemdesetih letih 

tudi začela razvijati, vendar je šlo pri tem predvsem za teoretične 

raziskave, avtorji pa so bili zlasti pod vplivom nemških in 

ruskih kriminalistov ter pokojnega jugoslovanskega profesorja 

Vlada Vodinelića. Pisci so zlasti v zadnjem desetletju poskrbeli 

za ustrezno študijsko literaturo za področja, ki jih pedagoško 

pokrivajo. Hipoteza je delno potrjena. 

– Raziskovalno delo na področju kriminalistike ima 

svoje posebnosti, ki otežujejo zlasti empirično raziskovanje. 

Posredno ugotavljanje praktičnih problemov je namreč nezanesljivo 

in premalo objektivno, možnosti za neposredno 

proučevanje dela preiskovalcev in njihovih rezultatov pa so 

omejene zaradi same narave kriminalističnega dela in metodoloških 

problemov. Prav tako je čutiti tudi nezaupanje in odpor 

preiskovalcev samih in njihovih ustanov do proučevanja 

„od zunaj“. Na eni strani ni pravega zanimanja in predlogov 

od raziskovalcev, na drugi strani pa tudi ne od morebitnih 

uporabnikov. Začarani krog je tako sklenjen. Načrtno raziskovalno 

delo je potekalo le na Inštitutu za kriminologijo v 

času, ko je bil tam zaposlen redni raziskovalec za to področje. 

Z njegovim odhodom je inštitut prenehal raziskovati to področje 

in ga prepustil Fakulteti za varnostne vede. Tam so poskrbeli 

za uvajanje in razvijanje posameznih kriminalističnih 

programov, manj pa za načrtno raziskovalno dejavnost. Kljub 

temu pa zaposlitev nove raziskovalke prav za kriminalistiko in 

bolj naklonjen odnos novega vodstva policije in Ministrstva 

287


za notranje zadeve vpliva upanje, da se bo stanje vendarle izboljšalo. 

Hipoteza je delno potrjena. 

Kaj torej lahko pričakujemo v prihodnosti Bomo lahko 

čez nekaj let poročali o uspešnem prodoru kriminalistike in 

kriminalističnega znanja na Slovenskem, ali pa se bodo ponovile 

pesimistične ocene iz preteklosti Bo štirideset let po 

opozorilu profesorja Pečarja kriminalistika zasedla ustrezno 

mesto v univerzitetnih študijskih programih, ali izgubila še tisto, 

kar ima zdaj Bo več zanimanja za raziskovalne projekte in 

razvijanje novega znanja, ali pa bo želja po novem še bolj potisnjena 

v ozadje Bomo imeli več in višje izobraženih pedagogov 

in raziskovalcev, ali bomo izgubili še te, ki jih imamo 

To so le nekatera vprašanja, na katera morajo odgovoriti 

vodilni na Ministrstvu za notranje zadeve in Policiji ter nekaterih 

drugih represivnih organih kakor tudi v akademskih ustanovah 

(Fakulteti za varnostne vede, pravnih fakultetah). Če bo 

dovolj podpore ter finančnih in drugih sredstev, se za razvoj 

kriminalistike ni bati, sicer pa se tudi v prihodnje kriminalistiki 

ne piše dobro. Vsekakor je tem za raziskovanje, ki bi bile aktualne, 

zanimive in uporabne veliko, dovolj je tudi raziskovalcev, 

zato bi bilo potrebno še nekaj več dobre volje in skupnega prizadevanja 

vseh raziskovalcev ter pripravljenosti uporabnikov 

(policije, tožilstva in sodstva) za sodelovanje z univerzitetnimi 

ustanovami in za financiranje ter s tem omogočanje empiričnega 

raziskovanja na tem področju. Ne nazadnje bi tako zagotovo 

tudi izboljšali uspešnost in učinkovitost kriminalističnega preiskovanja 

v Sloveniji, kar je želja vodstva slovenske Policije in 

čemur je namenjena tudi reorganizacija kriminalistične policije 

ter ustanovitev Nacionalnega preiskovalnega urada. Zadnji dogodki 

torej vlivajo upanje, da bo res tako. 

Literatura: 

1. Areh, I. (2003). Veljavnost pričevanja. Magistrsko delo. Ljubljana: 

Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta. 

2. Areh, I. (2004). Pričevanje – vpliv osebnostnih lastnosti na priklic 

podatkov iz spomina. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 

1 (55), s. 22–30. 

3. Areh, I. (2004a). Pričevanje očividcev – dejavniki, ki vplivajo na 

verodostojnost priče. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 

3 (55), s. 275–284. 

4. Areh, I. (2007). Vpliv osebnostnih značilnosti na verodostojnost 

pričanja. Doktorska disertacija. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, 

Filozofska fakulteta. 

5. Areh, I. (2008). Vpliv osebnostnih dimenzij na spominsko obnovo 

kaznivih dejanj. Varstvoslovje, 3 (10), s. 450–463. 

6. Areh, I., Umek, P. (2004). Personal characteristics and eyewitness 

testimony. V: A. Czeredecka (ur.), Forensic Psychology and 

Law: Facing the Challenges of a Changing World (s. 213–218). 

Krakow: Institut of Forensic Research Publishers. 

7. Areh, I., Umek, P. (2007). Predicting quality of memory recall by 

personality traits. Studia psychologica, 1 (49), s. 19–26. 

8. Budič, B., Klemenc, S. (2000). Determination of trace elements in 

heroin by inductively copled plasma atomic emission spectrometry 

using ultrasonic nebulization. Spectrohimica acta, Part B, 

Atomic spectroscopy, 55, s. 681–688. 

9. Debeljak,B. (2005). Muzej organov za notranje zadeve:katalog in 

zapiski o zgodovini muzeja, muzejskih predmetih in ljudeh, ki so 

ga ustvarili. Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije, 

Ljubljana. 

10. Dobovšek, B. (1997). Organiziran kriminal. Ljubljana: Unigraf. 

11. Dobovšek, B. (2003). Korupcija v javni upravi. Doktorska disertacija. 

Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede. 

12. Dobovšek, B. (2008). Economic organized crime networks in 

emerging democracies. International journal of social economics, 

9/10 (35), s. 679–690. 

13. Dobovšek,B., Eman,K. (2008): Mreže organizirane kriminalitete 

na Zahodnem Balkanu. Varstvoslovje, 1 (10), s. 174–194. 

14. Dobovšek, B., Meško, G. (2005). Tožilci in sodobna kriminalistika. 

Pravna praksa, 21/22 (24), s.19–21. 

15. Dobovšek, B., Meško, G., Umek, P. (2000). Victims of (Property) 

Crime on the Work of Police Officers and Criminal Investigators. 

V: C. M., Breur, M. M. Kommer, J. F. Nijboer, J. M. Reijntjes (ur.), 

New Trends in Criminal Investigation and Evidence, Vol.II (s. 

185–196). Antwerpen; Groningen; Oxford: Intersentia. 

16. Dobovšek,B. Pirnat,A.J. (2008): Organized crime as a fifth branch 

on power. Rev. int. aff., 1132 (58), s. 23–34. 

17. Drobnič, K. (1999). Identifikacija oseb in sledi s preiskavo DNKv 

povezavi z zavarovanjem bioloških sledi pri kaznivih dejanjih 

zoper spolno nedotakljivost. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 

4 (50), s. 307–317. 

18. Drobnič, K. (2001). PCR analysis of DNA from skeletal remain in 

crime investigation case. Z Zagadnień Nauk Sęadowych, 46, s. 

110–115. 

19. Drobnič, K. (2001a). Vpliv zbirke podatkov DNK na učinkovitost 

preiskovanja kaznivih dejanj. Varstvoslovje, 8 (3), s. 141–148. 

20. Drobnič, K. (2002). Zgodovinski pregled genetskih preiskav pri 

kriminalističnem preiskovanju v Sloveniji. Revija za kriminalistiko 

in kriminologijo, 3 (53), s. 249–255. 

21. Drobnič, K. (2002a). Osnove preiskovanja oblik krvnih sledi. 

Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 2 (53), s. 152–161. 

22. Drobnič, K. (2003). Forensics: the use of DNA technology in crime 

and war crime investigation. V: International perspectives of 

the policing in post- war conditions, war crime investigation, 

peacekeeping operations (s. 50). Ljubljana: FBI National Academy 

Associates. 

23. Dvoršek, A. (1988). Gospodarska kriminalistika v trgovinskem 

poslovanju: pojavne oblike, odkrivanje, preiskovanje. 

Magistrsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Pravna fakulteta. 

24. Dvoršek, A. (1989). Pojavne oblike gospodarske kriminalitete 

v trgovinskem poslovanju in metodika njihovega preiskovanja. 


25. Dvoršek, A. (1991). Provale u stanove i stambene kuče – pokušaj 

gledanje s druge strane. Priručnik za stručno obrazovanje 

unutrašnjih poslova, 5 (39), s. 356–363. 

26. Dvoršek, A. (2000). Kriminalistična strategija omejevanja gospodarskega 

kriminala. Doktorska disertacija. Ljubljana: Univerza 

v Ljubljani, Pravna fakulteta. 

27. Dvoršek, A. (2000a). Ethics in criminal investigation of organized 

crime. V: M., Pagon (ur.), Policing in Central and Eastern Europe 

(s. 323–329). Ljubljana: College of Police and Security Studies. 

28. Dvoršek, A. (2001). Kriminalistična strategija. Ljubljana: MNZ 

RS, Visoka policijsko-varnostna šola. 

288


29. Dvoršek, A. (2001a). Razmerje med kriminalistično strategijo in 

kriminalitetno politiko. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 

4 (52), s. 340–348. 

30. Dvoršek, A. (2002). Elementi strategije omejevanja organiziranega 

kriminala v Republiki Sloveniji. Varstvoslovje, 3 (4), s. 196–203. 

31. Dvoršek, A. (2003). Kriminalistična metodika. Ljubljana: MNZ 

RS, Visoka policijsko-varnostna šola. 

32. Dvoršek, A., Dobovšek, B. (1996). Prikrite preiskave in prikriti 

preiskovalci. Zbornik strokovno znanstvenih razprav, 11, s. 132– 

140. 

33. Dvoršek, A., Maver, D., Meško, G. (2007). Umgang mit 

Geschadigten bei Eigentumsdelikten: Freundlichkeit statt 

Leistung Kriminalistik, 10 (61), s. 624–633. 

34. Dvoršek, A., Meško, G., Bučar-Ručman, A. (2005). Studie uber 

Raubdelikte in Slowenien: Erkenntnisse fur Ermittlungen und 

Pravention. Kriminalistik, 10 (59), s. 560–565. 

35. Frangež,D. (2008). Analiza dejavnikov, ki vplivajo na izbor 

stanovanjskega objekta vloma v Sloveniji: magistrsko delo. 

Fakulteta za varnostne vede, Ljubljana: 2008, 103 str. 

36. Frangež, D. (2008). Nekateri dejavniki kriminološke regionalne 

analize in omejevanje premoženjske kriminalitete v Sloveniji. 

Varstvoslovje, 1 (10), s. 108–128, tabele. [COBISS.SI-ID 

37. Gerjevič, A. (2006). Reorganizacija opravljanja ogledov kot 

strategija povečanja preiskanosti kaznivih dejanj. Specialistična 

naloga. Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede. 

38. Golja, J. (2006). Kriminalističnotehnično izvedenstvo v Evropi in v 

Sloveniji. Varnost, 2 (54), s. 12–15. 

39. Gostič, T., Klemenc, S., Štefane, B. (2009). A study of the thermal 

decomposition of adulterated cocaine samples under optimized 

aerobic pyrolytic conditions. Forensic Science International, 1–3 

(187), s. 19–28. 

40. Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani. 

Raziskovanje. Besedilo najdeno 31. 8. 2009 na www.inst-krim.si/ 

research.php. 

41. Jager, M., Gorkič, P., Mozetič, P., Čibej, Z., Brvar, B. (2006). 

Analiza učinkovitosti policijskega preiskovanja kaznivih dejanj 

z upoštevanjem razvoja kriminalistične stroke ter dokaznih 

standardov kazenskega postopka. Ljubljana: Inštitut za kriminologijo 

pri Pravni fakulteti v Ljubljani. 

42. Kečanović, B. (2001). Večrazsežnost suma v kriminalističnem preiskovanju. 

Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 2 (52), s. 

122–131. 

43. Kečanović, B. (2007). Kriminalistični vidik policijske diskrecije, 

Pravosodni bilten, 2 (28), s. 147–169. 

44. Kelmenovič, L. (2007). Razvoj kriminalistike na Slovenskem 

– teoretični in praktični vidik. Diplomska naloga. Ljubljana: 

Fakulteta za varnostne vede. 

45. Klemenc, S. (2003). Forenzične preiskave ilegalnega heroina. 

Doktorska disertacija. Ljubljana: Fakulteta za kemijo, Univerza v 

Ljubljani. 

46. Košir, T. (1959): Pripombe k odnosom med preiskovalcem in preiskovancem, 

Revija za kriminalistiko in kriminologijo 4 , (10), s. 

36-44. 

47. Košir, T.(1962): Kriminalistična taktika v preiskovanju in njeni 

psihološki vidiki. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 1, 

(13), s.26-35. 

48. Lučovnik, H. (1956). Pomen psihologije za kriminalistično službo. 

Kriminalistična služba – 2/3 (7), s. 98-111. 

49. Lučovnik, H. (1959). August Munda. Zbornik znanstvenih razprav, 

29, s. 13–22. 

50. Maver, D. (1976). Uporaba vonjev pri preiskovanju, Varnost, 6 

(25), s. 185–192; 7/8 (25), s. 219–226; 9/10 (25), s. 254–259. 

51. Maver, D. (1983). Pogrešane osebe (kot družbeni in kriminalistični 

problem). Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 1 (34), s. 

16–27. 

52. Maver, D. (1984). Vloga ustvarjalnega mišljenja pri reševanju 

kriminalističnih problemov. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 

3 (35), s. 213–223. 

53. Maver, D. (1984a). Preiskovalna situacija in kriminalistični 

spoznavni proces. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 4 

(35), s. 312–325. 

54. Maver, D. (1985). Preiskovanje in logično mišljenje. Revija za 

kriminalistiko in kriminologijo, 2 (36), s. 126–137. 

55. Maver, D. (1985a). Preiskovanje kot spoznavni proces. Revija za 

kriminalistiko in kriminologijo, 3 (36), s. 222–234. 

56. Maver, D. (1988, 1990). Kriminalistični spoznavni proces. 

Ljubljana: Uradni list SR Slovenije. 

57. Maver, D. (1988a). Spoznavni in dokazni vidik preiskovanja. Revija 

za kriminalistiko in kriminologijo, 1 (39), s. 3–14. 

58. Maver, D. (1997). Kriminalistika. Ljubljana: Uradni list republike 

Slovenije. 

59. Maver, D. (1997a). Investigation of War Crimes: Experiences 

of Slovenia. V: J.F., Nijboer, J.M., Reijntjes (ur.). Proceedings 

of the First World Conference on New Trends in Criminal 

Investigation and Evidence (s. 459–466). Lelystad: Koninklije 

Vermande. 

60. Maver, D. (2000). Tipične obrambne strategije in strategije preiskovanja. 

Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 1 (51), s. 

12–23. 

61. Maver, D. (2000a). Etika in preiskovanje kaznivih dejanj: nekatere 

dileme in problemi. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 4 

(51), s. 287–294. 

62. Maver, D. (2001a). Defence strategies of perpetrators and counter 

strategies of criminal investigators. V: 2 nd World Conference on 

Modern Criminal Investigation, Organized Crime and Human 

Rights, Abstracts (s. 26). Durban, South Africa: International 

Convention Centre. 

63. Maver, D. (2002). Raziskovalno delo na področju kriminalistike. V: 

G., Meško, B., Dobovšek (ur.), Vizije slovenske kriminologije (s. 

199–208). Ljubljana: MNZ RS, Visoka policijsko-varnostna šola. 

64. Maver, D. (2002a). Vloga in pomen klasifikacij kaznivih dejanj 

za kriminalistično preiskovanje. V: PAGON, Milan (ur.).: Dnevi 

varstvoslovja: zbornik prispevkov. Ljubljana: Visoka policijskovarnostna 

šola, 2002, s. 8. 

65. Maver, D. (2003). Historical overview: the ethnic wars phenomena 

towards the end of the second millenium and some problems of 

investigation of war crimes and peacekeeping. V: International 

perspectives of the policing in post war conditions: war crime 

investigation: peacekeeping operations (s. 8). Ljubljana: FBI 

National Academy Associates. 

66. Maver, D. (2008). Preslepitev kot taktika kriminalističnega dela. 

Varstvoslovje, 3 (10), s. 434–449. 

67. Maver, D., Posega, E. (1989). Nekatere kriminalistične značilnosti 

vlomov. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 2 (40), s. 185– 

192. 

68. Maver, D., Selič, P. (2001). Operativna kriminalistična analiza in 

njena uporaba v praksi preiskovanja umorov. Varstvoslovje, 3 (3), 

s. 159–169. 

69. Maver, D., soavtorji. (2004). Kriminalistika. Ljubljana: Uradni list 

RS. 

289


70. Meško, G. (2002). Raziskovalno delo Visoke policijsko-varnostne 

šole 1996–2001. Ljubljana: Visoka policijsko-varnostna šola. 

71. Meško, G. (2006). Raziskovalno delo sodelavcev Fakultete za 

varnostne vede 2001–2005. Ljubljana: Fakulteta za policijsko-varnostne 

vede. 

72. Meško, G., Mitar, M., Dobovšek, B. (2008). Opazovanje z udeležbo 

kot metoda družboslovnega raziskovanja in policijskega tajnega 

opazovanja – konceptualne razlike in navidezne podobnosti med 

kriminologijo in kriminalistiko. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 

2 (59), s. 114–124. 

73. Meško, G., Tičar, B. (2008). Slovenska kriminologija in razvoj 

varstvoslovja v Sloveniji. Varstvoslovje, 2 (10), s. 285–312. 

74. Munda, A. (1944). Psihologija in tehnika sestavljanja zapisnika. 

Zbornik znanstvenih razprav, 20, s. 116–142. 

75. Munda, A. (1945/46). Psihologija prepoznavanja oseb. Zbornik 

znanstvenih razprav, 21, s. 49–68. 

76. Munda, A. (1948). Vpliv sugestije na izpovedbo. Zbornik znanstvenih 

razprav, 22, s. 79–110. 

77. Munda, A. (1951). Uvod v kriminalistiko. Ljubljana: Univerza v 

Ljubljani, Pravna fakulteta. 

78. Newburn, T., Williamson, T., Wright, A. (2007). Handbook 

of Criminal Investigation. Cullompton, Portland: Willan 

Publishing. 

79. Pečar, J. (1969). Za hitrejši in smotrnejši razvoj kriminalistike. 

Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 2 (20), s. od–do. 

80. Pečar, J. (1973). Raziskovalno delo v kriminalistiki. Revija za 

kriminalistiko in kriminologijo, 3 (24), s. od–do. 

81. Pečar, J., Maver, D., Zobec, Ž. (1981). Tatvine v samopostrežnih 

prodajalnah. Ljubljana: Center za samoupravno normativno dejavnost. 

82. Petrović, B., Dobovšek, B. (2006). Development and challenges of 

criminalistics/criminal investigation in the post-socialists countries. 

V: G., Meško, B., Dobovšek (ur.), Past, present and futures: 

policing in Central and Eastern Europe (s. 35–36). Ljubljana: 

Faculty of Criminal Justice and Security. 

83. Predanič, J. (1972). Kriminalistična metodika 1.del. Ljubljana: 

Strokovna šola za notranje zadeve. 

84. Rossmo, K. (2009). Criminal Investigative Failures. Boca Raton: 

CRC Press. 

85. Selič, P (2006). Raziskovalni izzivi sodobnega psihofiziološkega 

preiskovanja verodostojnosti izjav s poligrafom. Revija za kriminalistiko 


86. Selič, P. (1999). Posebnosti in prednosti razgovora v troje – moški 

in ženska kot par sogovornikov. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 

2 (50), s. 138–147. 

87. Selič, P. (2000). Razgovor z osumljenim težjega kaznivega dejanja. 


88. Selič, P. (2001). Forenzična psihologija v kriminalistični praksi. V: 

Međunarodni seminar poligrafskih ispitivača; zbornik radova 

(s. 116–128). Zagreb: RH, MUP, Ravnateljstvo policije. 

89. Selič, P. (2003). Uporaba poligrafske metode pri obravnavi storilcev 

kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost. Revija za kriminalistiko 


90. Selič, P. (2005). Psihofiziološka preiskava verodostojnosti izjav s 

poligrafom – uporabnost in učinkovitost v realnih in eksperimentalnih 

pogojih: V: K., Šugman (ur.), Poligraf v kazenskem postopku 

(s. 37–51). Ljubljana: Inštitut za kriminologijo pri Pravni 

fakulteti v Ljubljani. 

91. Selič, P. (2007). Novi odročnik: nebesedno sporazumevanje 

za vsakdanjo rabo. Ljubljana: Inštitut za psihofiziološke študije 

Pares. 

92. Selič, P., Juratovec, A. (2004). Odnos med profiliranjem in poligrafsko 

preiskavo pri preiskovanju kaznivih dejanj z elementi 

nasilja. Varstvoslovje, 2 (6), s. 171–179. 

93. Selič, P., Juratovec, A. (2004a). The role of forensic psychophysiology 

in the pre-trial review in Slovenia. Polygraph, 1 (33), s. 

37–47. 

94. Skaberne,B.(1961): Znameniti kriminalisti in kriminologi. Dr. 

Metod Dolenc. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 4 

(12), s. 234–249. 

95. Trapečar, M., Balažic, J. (2007). Fingerprint recovery from human 

skin surfaces. Science and Justice, 3 (47), s. 136–140. 

96. Trapečar, M., Balažic, J., Drobnič, K. (2007). Sichtbarmachung 

von Fingerabdrucken auf menschlicher Haut. Kriminalistik, 1 

(61), s. 47–51. 

97. Trapečar, M., Kern Vinkovič, M. (2008). Techniques for fingerprint 

recovery on vegetable and fruit surfaces used in Slovenia; A 

preliminary Study. Science and Justice, 4 (48), s. 192–195. 

98. Umek, P. (1993). Vpliv socialne percepcije in pozornosti na veljavnost 

izjav. Zbornik strokovno znanstvenih razprav, 5, s. 161– 

173. 

99. Umek, P. (1995). Psihološki vidiki pričevanja očividcev kaznivih 

dejanj. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 4 (46), s. 342– 

350. 

100. Umek, P. (1996). Psihološka analiza pričanja: uporaba v 

kriminalistični in sodni praksi. Zbornik strokovno znanstvenih 

razprav, 11, s. 51–61. 

101. Umek, P., Areh, I. (2007). Psihološki vidiki pričanja v kazenskem 

postopku. Pravosodni bilten, 2 (28), s. 171–191. 

102. Vidic, 1951 – O identifikaciji pisalnih strojev, Kriminalistična 

služba, 10/11 (2), s.395–402. 

103. Vidic, 1952– Pomen sledov za preiskovanje kaznivih dejanj 

– Sledovi orodja, Kriminalistična služba,.3/4 (3), s.109–115. 

104. Vidic, 1957– Glaton-Henryev sistem klasifikacije prstnih odtisov, 

Kriminalistična služba, 4 (8), s.317–334. 

105. Vidic, 1960– Dinamična in statična elektrika kot vzrok požara, 

Revija za kriminalistiko in kriminologijo, .3 (11), s.213–221. 

106. Vidic, V. (1973). Kriminalistična tehnika. Ljubljana: IC ONZ. 

107. Vodopivec, K. (1960). Dr. Hinko Lučovnik. Revija za kriminalistiko 


108. Vodopivec, K. (1960a) O zasliševanju otrok in mladoletnikov storilcev 

kaznivih dejanj. Strokovni list, s.61. 

109. Vodopivec, Kobal, Bavcon, Skalar (1966): Kriminologija, I. dio, 

Narodne novine, Zagreb. 

101. Zarič, D. (2003). Razvoj kriminalistike v Sloveniji. Diplomska 

naloga. Ljubljana: Visoka policijsko-varnostna šola. 

102. Žerjav, C. (1969). Osnove kriminalistične taktike. Ljubljana: 

Strokovna šola za notranje zadeve. 

103. Žerjav, C. (1983). Kriminalistika. Ljubljana: Mladinska knjiga. 

104. Žerjav, C. (1994). Kriminalistika. Ljubljana: MNZ RS, Izobraževalni 

center. 

290


Slovene criminal investigation: quo vadis 

Darko Maver, LL. D. Full Professor, Faculty of Criminal Justice and Security, University in Maribor, 

Kotnikova 8, 1000 Ljubljana, Slovenia 

Although the first beginnings of Slovene criminal investigation precede the Second World War, when the first lectures were given 

at the Faculty of Law in Ljubljana in the 1930’s, and the Institute of Criminal Investigation was founded, criminal investigation as a 

discipline was later the subject of much less research, publishing and pedagogic attention in Slovenia than criminology, criminal law 

and related sciences. Only a few individuals undertook empirical research projects, there were not many theoretical works - mainly 

master’s and doctoral theses – nor scientific and professional articles and handbooks. On the one hand, there was a lack of interest in 

such research by users and, on the other, difficulties encountered in researching this area deterred researchers from tackling this topic. 

After Pečar’s critical papers on the state of affairs in criminal investigation, published in 1969 and 1972, the Institute of Criminology 

in Ljubljana engaged a researcher, specialised in this area, who carried out some rare empirical and theoretical research projects. Since 

his departure from the Institute in 1990, only a few researchers from the Faculty of Criminal Justice and Security and the Centre for 

Forensic Research have been concerned with this area. They have actually created and developed new subjects in undergraduate and 

postgraduate study programmes and published several research articles with new ideas concerning investigation of crimes, but real 

research activity in this field has still been lacking. Such a situation has a negative impact on the practice of detection and investigation 

of crimes, in which an insufficient effectiveness of the police and prosecution agencies has been noted. Recent years, however, have seen 

a slight improvement due to developments at the Faculty of Criminal Justice and Security and more favourable attitudes demonstrated 

by the Ministry of the Interior and the leadership of the Police Department. Can we therefore hope to see better times coming for 

Slovene criminal investigation 

Key words: criminal investigation, history, research, education and training, Slovenia 

UDC: 343.98 (497.4) 

291


Izkušnje s kriminaliteto in občutek ogroženosti 

v Linzu in Ljubljani - preskus kognitivne teorije 

strahu pred viktimizacijo 

Gorazd Meško 1 , Helmut Hirtenlehner 2 in Ljubo Vošnjak 3 

V pričujočem prispevku bomo preskusili kognitivno teorijo o občutku ogroženosti v zvezi s kriminaliteto. Teorija želi 

s pomočjo součinkovanja med zavedanjem tveganja in anticipacijo posledic uskladiti nasprotujoče si ugotovitve o tezi 

viktimizacije. Poudarek je na procesu kompenzacije: kadar individualne izkušnje s kriminaliteto vodijo k temu, da žrtev 

prilagodi svoja pretirana pričakovanja glede posledic manj boleči realnosti, bi to lahko izničilo povečana dojemanja 

tveganja in z njimi povezan povečan učinek strahu. Kadar ne pride do novega ovrednotenja pričakovanih posledic 

viktimizacije, naj bi tudi osebne izkušnje s kriminaliteto prek povečane ocene tveganja vodile k povečanemu strahu. Z 

izsledki, ki smo jih pridobili z anketami, opravljenimi v Avstriji in Sloveniji, ocenjujemo linearne modele strukturnih 

enačb, ki navajajo k temu, da je takšna „teorija psihološkega izboljšanja žrtvinega stanja“ v mnogo pogledih neustrezna. 

Zlasti nemogoče je bilo dokazati, da je žrtev zaradi vsega, kar je doživela, manj zmožna oceniti določene posledice. 

Ključne besede: strah pred kriminaliteto, viktimizacija, kognitivna teorija, raziskava, Slovenija, Avstrija. 

UDK: 343.988 (497.4 : 436) 

1 Teza o viktimizaciji in njena empirična preskušnja 

Že štirideset let je, odkar se je kriminologija začela zanimati 

za strah 4 pred kriminaliteto. Empirično raziskovanje področja 

občutka ogroženosti pri prebivalcih se je začelo z anketami 

o temnih poljih kriminalitete, ki so jih izvedli na pobudo 

ameriške Katzenbachove komisije (predsednikova komisija za 

kazenski pregon in pravosodje, ki jo je imenoval predsednik 

Johnson sredi šestdesetih let) in v katerih so raziskovali obremenjenost 

z viktimizacijo in strah občanov pred kriminaliteto 

(Boers, 1991, str. 18). Od vsega začetka je bilo v ospredju 

razmišljanje, da je strah pred kriminaliteto rezultat izkušenj 

določene žrtve kriminalitete. Takšen pristop je bil logična posledica 

nekritičnega zaznavanja v kriminologiji, ki opisujejo 

strah občana pred kriminaliteto preprosto kot rezultat določenih 

kriminalnih dogajanj v neki družbi (Warr, 2000, 452). 

1 

Dr. Gorazd Meško je redni profesor za kriminologijo in dekan Fakultete 

za varnostne vede Univerze v Mariboru, e-pošta gorazd. 

mesko@fvv.uni-mb.si 

2 

Dr. Helmut Hirtenlehner je docent za kriminologijo in raziskovalno 

metodologijo v družboslovju na Univerzi v Linzu, Avstrija, 

e-pošta helmut.hirtenlehner@jku.at 

3 

Mag. Ljubo Vošnjak je doktorski študent na Fakulteti za varnostne 

vede Univerze v Mariboru, e pošta ljubo.vosnjak@gmail.com 

4 

Izrazi „bojazen“, „strah“ in „občutek ogroženosti“ se v tem prispevku 

uporabljajo kot sopomenke. 

Čeprav se zdi takšen viktimizacijski model na prvi pogled 

prepričljiv, so ugotovitve empiričnih raziskovanj v tej točki do 

danes ostale nekonsistentne in protislovne. Opazili smo lahko 

vse: od zmernega strah simulirajočega učinka izkušenj žrtev 

(na primer Beck in Robertson, 2003; Gale in Coupe, 2005; 

Katz in drugi, 2003; Kanan in Pruitt, 2002; Kury in Ferdinand, 

1998; Rountree, 1998; Zarafonitou, 2008) prek neodvisnosti 

stopnje strahu od viktimizacijskega ozadja (na primer Akers 

in drugi, 1987; Boers, 1991; 1995; Denkers in Winkel, 1998; 

Ferraro, 1995; Hirtenlehner in Sautner, 2007; Meško in drugi, 

2008) do učinkov, ki zmanjšujejo strah (na primer Maxfield, 

1984; Sparks in drugi, 1977). Enotnega mnenja so samo glede 

tega, da individualna zgodovina žrtve ne more biti glavni 

dejavnik razlage za občutek ogroženosti kot posledice kriminalnih 

dejanj 5 . 

Različne ugotovitve imajo seveda za osnovo različne teoretične 

specifikacije in empirične operacionalizacije strahu pred 

kriminaliteto. Še zlasti skrb vzbujajoče je, da se kognitivni in 

afektivni elementi pojmovanja varnosti – torej zaznavanje tve- 

5 

Klaus Sessar (1990, str. 125) predlaga alternativno tolmačenje 

opisanih korelacij med viktimizacijo in strahom, ki se opira na 

psihološke učinke konsistence. V nasprotju z običajno razlago 

domneva, da je višja stopnja strahu pri žrtvah, ki so se same razglasile 

za žrtve, rezultat določene prednosti pri pomnenju, ki ga 

imajo boječe osebe. Vprašani s pomisleki glede varnosti si bolje 

zapomnijo viktimizacije v preteklosti. 

292

Gorazd Meško, Helmut Hirtenlehner, Ljubo Vošnjak: Izkušnje s kriminaliteto in občutek ogroženosti . . . 

ganja in občutek ogroženosti – ne uporabljajo vseskozi ločeno, 

ampak se vsake toliko časa ocene za kriminalno ogroženost 

določene družbe uporabljajo kot kazalec strahu (Hale, 1996) 6 . 

Eden od ključev za razumevanje vpliva in posledic izkušenj 

žrtev s kriminaliteto je najbrž v razlikovanju med kognitivnimi 

in afektivnimi vidiki dojemanja varnosti (Boers, 

2002; Ferraro in LaGrange, 1987; Gabriel in Greve, 2003; Hale 

1996). Kognitivna komponenta se odraža v posameznikovi 

oceni tveganja, kjer gre večinoma za subjektivno verjetnost, 

da sami postanemo žrtev kaznivega dejanja. Ocena tveganja 

poskuša poudariti kognitivno-racionalno vrednotenje lastne 

ogroženosti. Afektivna komponenta označuje čustveno vznemirjanje 

zaradi nevarnosti kriminalitete v lastnem življenjskem 

prostoru, kar velja za strah pred kriminaliteto v ožjem 

smislu. Strah pred kriminaliteto tako označuje „čustveni odziv 

na nevarnost kriminalitete, ki jo zaznavamo kot osebno 

ogroženost” (Ferraro, 1995, 23) oziroma (Boers, 2002: 1401). 

Viktimizacije so večinoma v tesnejši povezavi z osebno 

oceno tveganja kakor s čustvenim vznemirjanjem zaradi kriminalitete 

(Boers, 1991; Boers in Kurz, 1997; Ferraro, 1995; 

Giles-Sims, 1984; Hirtenlehner in Sautner, 2007; Mesch, 2000; 

Schwarzenegger, 1992). Če imajo izkušnje s kriminaliteto kakšen 

vpliv, potem vplivajo najprej na specifično oceno tveganja 

(pri enakem kaznivem dejanju), ampak tudi te trajajo samo določeno 

časovno obdobje, dokler ne pride do pozabljanja ali dokler 

nove izkušnje ne popravijo prej doživete ogroženosti (BMI 

in BMJ, 2006; Boers, 2002; Frevel, 1998). Zveza z afektivno 

komponento – z občutkom varnosti – se zdi občutno šibkejša. 

Frans Willem Winkel (1998) je s svojo „teorijo psihološkega 

izboljšanja žrtvinega stanja“ naredil obetaven poskus, 

da bi uredil neenotne ugotovitve in razjasnil zapleteno zvezo 

med izkušnjami s kriminaliteto in strahom pred kriminaliteto. 

Winkel v svoji teoriji poudarja posredujočo vlogo dveh 

kognitivnih elementov: subjektivno zaznane verjetnosti in 

pričakovanih posledic potencialnih viktimizacij. Ti dve kogniciji 

bi se lahko nevtralizirali, če bi prišlo do žrtve, kar bi bilo 

enako nevtralizaciji stresorja „izkušnja s kriminaliteto“. Šele 

ko sovpadejo ocene tveganja in pričakovane posledice, lahko 

razumemo razlikovalne vplive osebnih izkušenj s kriminaliteto 

na občutek varnosti. Winklovo kognitivno teorijo strahu 

pred viktimizacijo bomo empirično preskusili. S pomočjo 

anketnih podatkov iz Linza in Ljubljane bomo preverili, kako 

primerna je ta teorija, da bi pridobljene rezultate raziskovanj 

integrirali in razjasnili zapleteno razmerje med izkušnjami s 

kriminaliteto in strahom pred kriminaliteto. 

2 Kognitivna „teorija strahu pred viktimizacijo“ 

Razlogi za neenotne ugotovitve na področju viktimizacije 

so posledica različnih okoliščin. Poleg težav pri teoretični 

konceptualizaciji strahu pred kriminaliteto in razhajanj pri 

operacionalizaciji ciljnih spremenljivk moramo tudi tukaj 

omeniti pogosto neupoštevanje možnih povezovalnih členov. 

Kognitivnim mehanizmom in procesom, ki potekajo med 

doživetji žrtev in prilagoditvijo oziroma neprilagoditvijo občutka 

varnosti, namenjamo premalo pozornosti. Prav ti intermediarni 

procesi bi lahko ustvarili določen red v teh nejasnih, 

včasih celo protislovnih rezultatih. 

Frans Willem Winkel (1998) je s svojo „teorijo psihološkega 

izboljšanja žrtvinega stanja“ naredil učinkovit poskus, 

da bi s pomočjo procesov za predelavo informacij prispeval 

k razjasnitvi težavne povezave med izkušnjo s kriminaliteto 

in čustvenimi reakcijami. Razvil je kognitivno „teorijo strahu 

pred viktimizacijo“, ki temelji na kognitivnih teorijah čustev in 

ki razume čustva kot posledični produkt misli in interpretacij 

situacij (Reisenzein in drugi, 2008). V svoji teoriji povezuje 

nastanek strahu pred kriminaliteto z dvema procesoma, ki se 

zgodita še pred tem: po eni strani je to subjektivno zaznavanje 

tveganja, po drugi pa so to pričakovane posledice določene 

škode v primeru viktimizacije. Strah pred kriminaliteto bi se 

lahko razvil iz skupnega delovanja ocene verjetnosti, po kateri 

bi posameznik postal žrtev, in pričakovanih negativnih posledic 

viktimizacije. Stopnja strahu naj bi bila odvisna od percipirane 

verjetnosti, da se zgodi kaznivo dejanje, in teže zaznanih 

posledic 7 . Osebne izkušnje s kriminaliteto bi imele za posledico 

vznemirjenost in strah pred kriminaliteto, če povzročajo 

bodisi zvišanje ocene tveganja bodisi povečanje pričakovane 

škode. „Potemtakem je strah pred kriminaliteto pogojen, in ni 

samodejen odziv, ki se pojavi samo, ko so ti kognitivni vidiki 

tako ali drugače vključeni“ (Winkel, 1998: 474). 

Karakteristična lastnost Winklove „teorije psihološkega 

izboljšanja žrtvinega stanja“ se razkrije pri načinu, kako 

uporablja skicirani model, da bi pojasnil pogosto odsotnost 

6 

Diferenciacija med socialnimi in osebnimi vidiki odnosa do kriminalitete, 

ki jo je vpeljal Klaus Boers (1991, str. 207), ima danes 

široko podporo. Pri prvih vidikih gre predvsem za kriminalno 

ogrožanje družbe in družbeno obravnavo problema kriminalitete, 

kar nas tukaj ne zanima. Pri osebnih vidikih odnosa do kriminalitete 

gre za prizadetost posameznika zaradi kriminalitete, kar je 

tudi glavna tema pričujočega dela. 

7 

V podobni koncepciji vidi Kreuter (2002, str. 25) strah pred kriminaliteto 

kot multiplikativni produkt verjetnosti in posledic morebitne 

viktimizacije. Killias (1991) je razvil referenčni okvir, ki obsega 

tri elemente. Izvor občutka ogroženosti zaradi kriminalitete 

izpeljuje iz izpostavljenosti tveganjem, pričakovanih posledic in 

zmožnosti nadzora. 

293


učinkov, ki povečujejo strah pri izkušnjah s kriminaliteto. Pri 

tem uporablja koncept kompenzacije. Osebne izkušnje žrtev 

bi sicer vedno znova sprožile višjo oceno verjetnosti, da bo v 

prihodnje prišlo do viktimizacije, hkrati pa omogočajo, da se 

grozljivi scenariji, povezani s kriminaliteto, ki jih širijo mediji, 

s pomočjo realnosti popravijo oziroma omilijo in tako tudi 

pričakovano škodo „popravijo navzdol”. Dejanske izkušnje s 

kriminaliteto lahko privedejo do tega, da posamezniki popravijo 

svojo sliko o tem, kako postaneš žrtev. To lahko naredijo 

navadno takrat, ko izvejo, da so nekateri scenariji groze pretirani, 

oziroma ko ugotovijo, da so se vsekakor sposobni soočiti 

z določenimi izkušnjami (BMI in BMJ, 2006, 514). Kadar 

individualne izkušnje s kriminaliteto vodijo do prilagoditve 

pretiranih pričakovanj glede posledic manj boleči realnosti, bi 

to lahko kompenziralo povečanje strahu po povečanju zaznane 

verjetnosti viktimizacije. Oba procesa bi se lahko izenačila. 

Tako bi lahko deaktivirali stresorje in razložili, zakaj ni razlike 

v stopnji strahu med žrtvami in nežrtvami. Če pa se na novo 

pričakovane posledice viktimizacije ne ocenijo, lahko tudi 

osebne izkušnje s kriminaliteto prek zvišanih ocen tveganja 

vodijo do povečanega strahu pred kriminaliteto. 

Kognitivni model strahu pred viktimizacijo 

viktimizacija 

ocena tveganja 

pričakovane 

posledice 

socialna 

primerjava 

Slika 1: Model teorije 

strah 

S pomočjo tako imenovanega teoretičnega razmisleka 

ali spoprijemanja (coping) lahko razložimo, zakaj naj bi žrtve 

kriminalitete viktimizacijske posledice bolj optimistično 

ovrednotile kot pa posamezniki, ki niso bili žrtve kaznivih 

dejanj. Žrtve se poskušajo aktivno spoprijeti z dogodki, da 

bi ponovno vzpostavile psihično ravnovesje. Pri psihološkem 

deaktiviranju stresorja poleg drugih mehanizmov nevtralizacije 

(Agnew, 1985) uporabljajo tudi procese socialnih primerjav. 

Ti procesi označujejo poskus, da bi slabim stvarem, ki jih 

doživi posameznik, odvzeli resnost tako, da bi ga primerjali z 

nekom, ki ga je doletela še hujša usoda. Prosto po geslu „Če se 

ti slabo godi, se primerjaj z drugimi, ki jim gre še slabše!“, se 

ob neprijetnih dogodkih v življenju instrumentalizirajo procesi 

socialnih primerjav, da bi izboljšali svoje razpoloženje. 

(Primerjaj tudi Winkel in Denkers, 1995). Po Winklu naj bi 

takšen slog reševanja vplival na oceno posledic morebitnih 

viktimizacij. Bolj ko žrtev uporablja procese socialnih primerjav, 

bolj se zmanjšujejo pričakovane posledice. Videti je, da 

je znižanje ocene resnosti usmerjena strategija spoprijemanja 

(coping strategy), ki naj bi olajšala premagovanje psihičnih posledic 

osebnih izkušenj s kriminaliteto. 

Če pogledamo raziskave za kognitivno teorijo strahu pred 

viktimizacijo, naletimo na številne, ki potrjujejo tesno povezavo 

med zaznavanjem tveganj in strahu pred kriminaliteto. 

Številne študije, ki poudarjajo tako oceno tveganj kot strah pred 

kriminaliteto, označujejo presojo osebnih viktimizacijskih tveganj 

kot determinanto individualnega občutka varnosti (Boers, 

1991; Ferraro, 1995; Giles-Sims, 1984; Hirtenlehner, 2006; 

Jackson, 2004; LaGrange in drugi, 1992; Mesch, 2000; Smith in 

Torstensson, 1997; Smith in drugi, 2001). Raziskave o viktimizacijski 

tezi nam razkrivajo, da osebne izkušnje s kriminaliteto 

praviloma povzročajo povečanje percipirane verjetnosti viktimizacije 

(Boers, 1995; Ferguson in Mindel, 2007; Giles-Sims, 1984; 

Ferraro, 1995; Hirtenlehner in Sautner, 2007; Kury in Ferdinand, 

1998; Lüdemann, 2006; Mesch, 2000; Schwarzenegger, 1992). Po 

drugi strani pa redkeje opažamo neposreden vpliv izkušenj žrtev 

na občutek varnosti. V mnogo primerih je delovanje omejeno 

na presojo tveganj, še zlasti na oceno tveganj v primeru enakih 

kaznivih dejanj 8 (povz. Boers, 2002; Frevel, 1998; Hale, 1996). 

Medtem ko je vloga zaznavanja tveganj sorazmerno dobro 

raziskana, je raziskav, ki se ukvarjajo s posledicami oziroma 

s škodo viktimizacij, malo. Najizčrpnejša teoretična in 

empirična raziskovanja na področju pomena pričakovanih 

viktimizacijskih okvar je opravil Mark Warr. Warr (1987; 

Warr in Stafford, 1983) vidi strah pred kriminaliteto kot multiplikativno 

funkcijo ocene tveganja in pričakovanih posledic. 

Oba dejavnika imata pri nastajanju občutka ogroženosti, ki 

je posledica kriminalitete, enak vpliv. Šele ko obe postavki 

prekoračita določeno mejno vrednost (> 0), naj bi se pojavili 

občutki ogroženosti. Iz tega sledi, da neizogibne viktimizacije 

povzročajo strah pred kriminaliteto samo takrat, kadar z njimi 

povezujemo resne posledice. Tudi zelo težka kazniva dejanja, 

ki imajo hude posledice, povzročajo strah, kadar vidimo 

verjetnost, da se lahko zgodijo (Warr 1987, 41). 

8 

Včasih spadajo individualne ranljivosti in kompetence spoprijemanja 

(„coping“ kompetence) k posrednikom zveze tveganjestrah. 

Glej Hirtenlehner (2006), Killias in Clerici (2000) ter Boers 

in Kurz (2001). 

294


Drugje se Warr (1984; 1985) odmakne od Winklovega 

razumevanja ter vidi resnost posledic viktimizacije kot posrednika 

povezave med tveganjem in strahom. Gledano iz te 

perspektive, pričakovane posledice vodijo učinek subjektivne 

verjetnosti viktimizacije na raven strahu. Kadar s kaznivim 

dejanjem asociiramo hudo škodo, naj bi to povzročilo močan 

učinek ocene tveganja na občutek ogroženosti. Kadar pa so 

pričakovane posledice majhne, naj bi bil tudi vpliv anticipirane 

verjetnosti viktimizacije skromen. To interakcijsko zvezo 

Warr (1984) uporablja pri tako imenovanem paradoksu kriminalitete 

in strahu, po katerem pokažejo ženske in starejše 

osebe praviloma večji strah pred kriminaliteto, ko so možnosti, 

da bi postali žrtev kaznivega dejanja, majhne, kot moški in 

mlajše osebe. Posredujočo vlogo pri tem ima ranljivost: zaradi 

večje ranljivosti naj bi ženske in starejši posamezniki posledice 

dejanskih ali potencialnih izkušenj s kriminaliteto ocenjevali 

bolj pesimistično kakor moški in mlajši posamezniki. 

Warr je na osnovi anketnih podatkov iz Seattla (ZDA) našel 

potrditev za svoje teze 9 . 

Jonathan Jackson (2004) je v anketni raziskavi, ki so jo izvedli 

v severovzhodni Angliji, dokazal, da anticipirane posledice 

viktimizacije ne vplivajo na pogostost, ampak na intenzivnost 

občutkov ogroženosti, ki so povezani s kriminaliteto. 

Linearni model strukturnih enačb določa za učinek ocene 

posledic na moč strahu pred kriminaliteto standardizirani 

koeficient regresije. 13 (p < .01). 

Winkel (1998) je svojo teorijo preveril z obširnim preskusom. 

Njegovi izsledki temeljijo na nizozemski vzdolžni 

raziskavi, v kateri so s 400 žrtvami kaznivih dejanj in 200 nežrtvami 

izvedli sedem krogov anketiranj. Tako so lahko potrdili 

številne hipoteze, ki so jih izpeljali iz „teorije psihološkega 

izboljšanja žrtvinega stanja“. (Iz naših … analiz je mogoče 

razbrati, da se viktimizacija nagiba k izvabljanju povečanega 

subjektivnega tveganja viktimizacije … skupaj z zmanjšanim 

dojemanjem negativnega vpliva, povezanega z viktimizacijo 

…. Te navzdol in navzgor usmerjene tendence se nevtralizirajo 

ali celo eliminirajo, kar lahko privede do tega, da se strah 

pred kriminaliteto zaradi viktimizacije ne poveča.) (Winkel, 

1998, str. 481). Na strah vplivajo tako pričakovane posledice 

kot ocena tveganja; na Nizozemskem imajo prve večji vpliv 

kot druga. Toda med obema determinantama, tj. presojo posledic 

in procesi socialne primerjave, ni bila ugotovljena povezava, 

ki bi podprla teorijo. 

3 Metoda 

3.1 Značilnosti vzorcev 

Naša prizadevanja, da bi pojasnili težavno razmerje med 

osebnimi izkušnjami s kriminaliteto in občutki ogroženosti, 

ki so povezani s kriminaliteto, temeljijo na anketnih podatkih 

iz dveh držav: Avstrije in Slovenije. V Linzu, glavnem mestu 

zvezne dežele Zgornje Avstrije, smo naredili naključni preskus 

na 361 prebivalcih. V Ljubljani smo po naključnem ključu 

izbrali 351 prebivalcev mesta. Tabela 1 daje informacije o 

sestavi anketiranih. Razvidno je, da so udeleženci raziskave v 

Linzu nekoliko starejši in jih ima več višjo izobrazbo od tistih 

v Ljubljani. Povprečna starost anketiranih v Linzu je 46 let in 

v Ljubljani 42 let. 

Tabela 1: Sociodemografski profil anketiranih 

Linz 

Število 

Odstotek 

oseb 

Ljubljana 

Število 

Odstotek 

oseb 

Starost 

18–29 let 77 22 % 92 26 % 

30–39 let 69 19 % 75 21 % 

40–49 let 74 21 % 67 19 % 

50–59 let 41 11 % 57 16 % 

60–69 let 58 16 % 40 12 % 

70 let in več 39 11 % 20 6 % 

Spol 

moški 169 47 % 169 48 % 

ženski 192 53 % 182 52 % 

Stopnja izobrazbe 

brez mature 171 48 % 192 55 % 

z maturo 186 52 % 158 45 % 

Ankete smo izvajali od januarja do marca 2008. Da bi se 

kar najbolj izognili popačenjem zaradi vpliva razgovora v živo 

in izbire po socialnem ključu, smo se odrekli izpraševanju oziroma 

anketiranju na štiri oči. Namesto tega smo anketne liste 

razdelili, dali prednost tehniki „drop-off” (Wetzels in drugi, 

1995). Ciljne osebe so prejele vprašalnik in ga same izpolnile. 

Čez dva ali tri dni smo osebno prišli po vprašalnike. 

3.2 Merski instrumenti 

9 

Warru (1985, 242) sta se multiplikativni model in model občutljivosti 

za tveganje zdela zelo sorodna. Prvi model se uporablja bolj 

za analizo neenakih potencialov strahu glede na vrsto kaznivega 

dejanja, drugi model pa za raziskave sociodemografskih razlik v 

intenziteti strahu pred kriminaliteto. 

Viktimizacija: Da bi lahko izmerili osebno viktimiziranost, 

smo anketirancem predložili seznam različnih kaznivih 

dejanj in oblik nadlegovanj. Anketiranci so morali navesti, 

ali so v zadnjih dvanajstih mesecih imeli opravka s 

295


takšnimi oblikami 10 . Tabela 2 kaže vrsto kaznivih dejanj in 

delež oseb, ki so v omenjenem časovnem obdobju postale 

žrtev teh dejanj. Več kot očitno je, da se težja kazniva dejanja 

zgodijo redko. Največje število viktimizacij opažamo pri 

srednje težkih prestopkih. 

Tabela 2: Osebne izkušnje s kriminaliteto 

Strah pred kriminaliteto: Čustveno reakcijo na kriminaliteto 

in z njo povezane grožnje smo evidentirali kot specifično 

vznemirjanje glede na predhodno določene prestopke. 

Anketirance smo prosili, da na petstopenjski skali navedejo, 

kako vznemirjeni so bili ob prebiranju podatkov o kaznivih 

dejanjih v tabeli 3. Možni odgovori so segali od 5 (zelo vznemirjen) 

do 1 (sploh ni vznemirjen). 

Se vam je v zadnjih dvanajstih mesecih 

zgodilo, da … 

Linz 

Ljubljana 

Tabela 3: Postavke za merjenje vznemirjenosti s kriminaliteto 

… so vas neznani ljudje prostaško ogovarjali, 

27 % 24 % 

ogrožali ali ozmerjali 

… so vam nekaj ukradli 

16 % 16 % 

(tatvina brez uporabe nasilja, ne pa 

vlom v stanovanje) 

… so vam vlomili v avto ali ga namerno 14 % 17 % 

poškodovali 

… so vas ogoljufali ali namerno zavedli, 7 % 10 % 

zaradi česar ste utrpeli finančno škodo 

… so vam vlomili v stanovanje ali v hišo 6 % 4 % 

… so vas spolno nadlegovali 4 % 1 % 

… vas je nekdo udaril ali poškodoval 3 % 0 % 

… vam je nekdo pod grožnjo uporabe sile 1 % 3 % 

nekaj odtujil 

… so vas spolno napadli 0 % 0 % 

… ste bili deležni drugih kriminalnih 

dejanj 

4 % 3 % 

… ste bili v zadnjih dvanajstih mesecih 

žrtev teh dejanj 

44 % 46 % 

Nadaljnje smo iz teh posameznih oblik kaznivih dejanj 

oblikovali indeks spremenljivke, ki izraža prevlado izkušenj 

s kriminaliteto vsakršne vrste. Ta indeks spremenljivke ima 

vrednost 1, če je bil anketiranec žrtev vsaj enega od naštetih 

prestopkov. Če v zadnjih dvanajstih mesecih ni imel nobenih 

izkušenj s kriminaliteto, je vrednost indeksa spremenljivke 0. 

10 

Pogosta kritika v zvezi z običajnim merjenjem osebnega viktimizacijskega 

ozadja se nanaša na časovno obdobje, v katerem se 

merijo izkušnje s kriminaliteto – to je ali prekratko ali predolgo 

(Sessar, 1990). Argument, da je obdobje prekratko, implicira očitek, 

da osebe, ki so imele izkušnjo s kriminaliteto pred merjenim 

obdobjem, prištevamo k skupini nežrtev. Tako podcenjujemo morebite 

razlike v občutkih ogroženosti oziroma varnosti. Če pa je 

referenčno obdobje predolgo, bi lahko prišlo do omilitve učinka 

strahu v trenutku merjenja, posledica pa bi bile spet razlike v stopnji 

strahu. Sledimo domnevi, da žrtvam z naraščajočim časovnim 

odmikom vse bolj uspeva najti psihično ravnovesje, s tem pa se 

zmanjšuje intenzivnost strahu (Frevel, 1998, 46). Izbira omejenega 

časovnega okvirja pri določitvi viktimizacije pripomore k določeni 

stabilnosti reakcije na strah. 

Linz 

Ljubljana 

Spremenljivka M SD r i;t-i 

M SD r i;t-i 

V15 roparski napad 2,63 1,11 .79 3,68 1,22 .79 

V16 finančna goljufija 2,51 1,09 .72 3,23 1,07 .71 

V17 fizični napad 2,66 1,19 .72 4,00 1,27 .80 

V18 tatvina 3,03 1,07 .80 3,79 1,07 .80 

V19 vlom v stanovanje 2,93 1,16 .71 4,23 1,00 .72 

Cronbachov α = .90 Cronbachov α = .90 

M = aritmetična sredina; SD = standardni odklon; r i,t-i 

= korelacijski 

koeficient 

(5) = zelo vznemirjen; (1) = sploh ni vznemirjen 

Ocena tveganja: Za določitev kognitivne anticipacije tveganja 

smo anketirance prosili, da navedejo, kakšna bi lahko 

bila verjetnost, da bi v naslednjih dvanajstih mesecih postali 

žrtev navedenih kaznivih dejanj. Za razvrščanje so imeli 

na voljo pet možnih odgovorov od 5 (zelo verjetno) do 1 (ni 

verjetno). 

Tabela 4: Postavke za merjenje ocene tveganja za viktimizacijo 

Linz 

Ljubljana 


M SD r i;t-i 




V25 tatvina 2,60 0,97 .76 2,83 0,84 .74 




= korelacijski koeficient 

(5) = zelo verjeten; (1) = ni verjeten 

Pričakovane posledice: Pri operacionalizaciji posledic kriminalitete 

smo se oprli na Winkla (1998, 478). Anketirance smo 

prosili, da ocenijo, kako hude bi lahko bile posledice različnih 

kaznivih dejanj – vedno pod pogojem, da bi bili sami prizadeti. 

296


Subjektivno resnost anticipiranih posledic so morali označiti na 

petstopenjski skali od 5 (zelo resno) do 1 (ni resno) 11 . 

Tabela 5: Postavke za merjenje pričakovanih posledic viktimizacije 

Linz 

Ljubljana 


M SD r i;t-i 




V31 tatvina 3,32 1,03 .75 3,59 0,91 .73 





(5) = zelo resno; (1) = ni resno 

Procesi socialne primerjave: Kako pogosto žrtve uporabljajo 

socialne primerjave (Abwärtsvergleich), da bi se tako lažje 

spopadli s posledicami osebnih izkušenj s kriminaliteto, smo 

izmerili z Likertovo skalo treh spremenljivk. Prevedli smo 

Winklove (1998, 478) izjave za ponazoritev procesov socialne 

primerjave in jih opremili s petstopenjsko skalo od 5 (res je) 

do 1 (sploh ni res). 

Tabela 6: Postavke za merjenje procesov socialne primerjave 

navzdol 

Linz 

Ljubljana 

Postavka M SD r i;t-i 

M SD r i;t-i 

V primerjavi z drugimi 

žrtvami sem jo poceni 

odnesel. 

Včasih si mislim, da bi 

lahko bilo tudi huje. 

V primerjavi z drugimi 

žrtvami sem se kar dobro 

spopadel z dejanjem. 

4,11 1,04 .55 3,63 1,05 .48 

4,14 1,17 .50 3,68 1,22 .37 

4,23 0,96 .62 3,44 1,05 .44 

3.3 Načrt analize 

Analizo podatkov smo opravili predvsem s pomočjo linearnega 

modela strukturnih enačb (Byrne, 2001; Kline, 2005). 

Najprej smo morali Winklove teze prevesti v sistem hipotez. 

Teh smo dobili pet: 

H1: Osebne izkušnje s kriminaliteto vodijo k povečanju 

zaznane verjetnosti viktimizacije. 

H2: Naraščajoča anticipacija tveganja povečuje strah 

pred kriminaliteto. 

H3: Osebne izkušnje s kriminaliteto povzročajo zmanjšanje 

pričakovanih posledic v primeru, da se zgodi 

kriminaliteta. 

H4: Manjša pričakovanja glede posledic zmanjšujejo 

strah pred kriminaliteto. 

H5: Bolj ko žrtve kaznivih dejanj uporabljajo procese 

socialne primerjave, bolj optimistična so njihova 

pričakovanja glede posledic. 

Če povežemo prve štiri hipoteze, dobimo model analize, 

ki je predstavljen na sliki 2. Ni potrebno, da ponovimo specifične 

vzorce povezav v vseh podrobnostih, saj so dobro razvidni 

iz zgoraj predstavljenih hipotez. Posebej moramo omeniti 

okoliščino, da vzročni model, ki vodi raziskavo, občutku 

varnosti ne pripisuje dodatnega neposrednega učinka viktimizacijskega 

ozadja. S tem se domneva, da onstran kognitivnih 

procesov, ki so usmerjeni v oceno tveganja in pričakovane 

posledice, ni dodatnih povezav med izkušnjami s kriminaliteto 

in strahom pred njo. Drugače povedano, to pomeni, da morebitna 

povezava med viktimizacijskim ozadjem in občutkom 

varnosti v celoti pripelje do spremembe zaznanih viktimizacijskih 

verjetnosti in anticipiranih posledic. Da bi preverili, 

ali je takšna domneva upravičena, se skicirani model analize 

v drugem koraku razširi, da lahko prikaže neposreden učinek 

strahu pred viktimizacijo. 




(5) = res je; (1) = sploh ni res 

11 

Točno vprašanje, s katerim želimo spodbuditi odgovore, se glasi: 

„Kako hude bi bile po vašem mnenju posledice za vas, če bi v 

naslednjih mesecih postali žrtev kaznivih dejanj Prosimo, da za 

vsako dejanje s seznama navedete, ali bi pričakovali resnejše ali 

manj resne posledice.“ 

297


konstruktov. Gre za vprašanje empirične razmejitve med 

anticipacijo tveganja, pričakovanimi posledicami in strahom 

pred kriminaliteto. V strokovni literaturi najdemo večinoma 

le analize o razmejitvi med oceno tveganja in strahom pred 

kriminaliteto. Raziskovanja, ki se ukvarjajo s tem področjem, 

lahko razdelimo na dve veji: po eni strani obstaja več raziskav, 

ki izkazujejo za zaznavanje tveganj in za čustveni strah 

pred kriminaliteto različne predikatorje (na primer Ferguson 

in Mindel, 2007; Ferraro, 1995; Giles-Sims, 1984; Kanan in 

Pruitt, 2002; Rountree in Land, 1996). Po drugi strani pa poročata 

Kurt Reuband (2000) za Dresden in Jonathan Jackson 

(2005) za London o rezultatih diskriminativnih preskusov, ki 

sta jih pridobila s faktorsko analizo in po katerih ocena tveganja 

in strah pred kriminaliteto sicer korelirata med seboj, 

hkrati pa sta hipotetična konstrukta, ki sta si analitično različna. 

Jacksonova študija o validaciji nakazuje možnost, da anticipirane 

posledice viktimizacije lahko razmejimo z mersko 

tehniko od preostalih dveh konceptov. 

Slika 2: Model analize 

Vse modele strukturnih enačb smo izračunali z AMOS 

3.6 (Arbuckle, 1997). Modele smo po strategiji multiple 

skupinske analize (Byrne, 2001, str. 71) presojali simultano, 

toda ločene po mestih. Multipla skupinska primerjava nam 

omogoča, da dopustimo posameznim faktorjem in regresijskim 

koeficientom, da se spreminjajo. Po eni strani s takšno 

strategijo upoštevamo dejstvo, da izvirajo podatki iz dveh neodvisnih 

vzorcev, po drugi strani pa to omogoča primerjavo 

pridobljenih učinkov med skupinama. 

Za presojo parametrov modela smo uporabljali algoritem 

maksimalne verjetnosti („maximum-likelihood-algorithem”). 

Korelirani deleži napak niso bili dopustni. 

Ker imamo podatke o obvladovanju kaznivih dejanj samo 

za dejanske žrtve, analize soodvisnosti med pričakovanimi 

posledicami in procesi socialne primerjave ne moremo integrirati 

v zgoraj skicirani model strukturne enačbe. Pri preverjanju 

hipoteze 5 moramo uporabljati konvencionalne postopke 

analize podatkov. 

Z anketnimi podatki bomo empirično preskusili vprašanje 

diskriminativne veljavnosti anticipacije tveganj, pričakovanih 

posledic in strahu pred kriminaliteto. Razmejitev med 

konstrukti bomo preverili z modeli strukturnih enačb v obliki 

konfirmatornih faktorskih analiz (Byrne, 2001, str. 57; Kline, 

2005, str. 165). Konfirmatorna faktorska analiza preverja, ali 

se v teoriji zasnovan merski model, ki prevzame določen vzorec 

razmerja med spremenljivkami, sklada s pridobljenimi 

podatki. Teoretične koncepte bomo raziskovali po dva skupaj. 

Za dva hipotetična konstrukta (na primer ocena tveganja in 

strah pred kriminaliteto) bomo – glede na njuno kompatibilnost 

z opazovanimi podatki – primerjali enofaktorsko rešitev, 

pri kateri so vse postavke določene kot indikatorji latentnih 

spremenljivk, z dvofaktorsko rešitvijo, pri kateri so postavke 

dodeljene dvema med seboj korelirajočima latentnima spremenljivkama. 

Če dvofaktorska rešitev podatke bolje reproducira 

kot enofaktorska, je to dokaz, da raziskane konstrukte 

lahko razmejimo z mersko tehniko. 

Tudi analize za ugotavljanje diskriminativnosti hipotetičnih 

konstruktov bomo opravili kot multigrupno analizo. To 

pomeni, da ocenjujemo posamezne faktorske modele simultano, 

medtem ko variance (razpršenosti), faktorske uteži in 

faktorske korelacije lahko variirajo od mesta do mesta 12 . Za 

presojo prileganja modela (Modellfit) pa se izračuna en sam 

komplet testnih statistik, ki zaobjema obe mesti. Ali tako specificirani 

model ustreza podatkom, se ugotavlja tako, da združimo 

podatke obeh mest. 

3.4 Diskriminativna veljavnost 

Preden preverimo strukturo razmerja, ki jo terja Winklova 

teorija, bi morali na kratko spregovoriti o diskriminativni 

veljavnosti (Bortz in Döring, 2002, str. 202 ) uporabljenih 

12 

Specificiranih ni bilo nobenih restrikcij v smislu enačenja določenih 

parametrov mimo skupin. Korelacije rezidualnih varianc niso 

bile dopustne. 

298


Za primerjavo stopnje prileganja enofaktorskih in dvofaktorskih 

modelov se uporablja – to priporoča strokovna 

literatura za modele strukturnih enačb – večje število 

kakovostnih parametrov. Poleg χ 2 -statistik se uporabljajo 

tudi indeks ujemanja (Goodness-of-Fit-Index (GFI)), indeks 

CFI (Comparative-Fit-Index) in stopnja napačnosti modela 

v populaciji (Root-Mean-Square-Error-of-Approximation 

– RMSEA). χ 2 meri odklon empirične kovariančne matrike 

od reproducirane kovariančne matrike. Manjše vrednosti 

pomenijo boljše prileganje. Za praktično rabo se praviloma 

uporablja tisti model, katerega χ 2 -vrednost je čim manjša v 

primerjavi s stopinjami prostosti. Prag sprejemljivosti je od 

χ 2 /d.f. < 2 do χ 2 /d.f. < 5. Indeks ujemanja (GFI) se osredotoča 

na sorazmerno količino varianc in kovarianc, ki jih model 

upošteva. Bentlerjev indeks CFI (Comparative-Fit-Index) 

odseva relativno izboljšavo ničelnega modela s pomočjo izračunanega 

modela. V območju vrednosti med 0 in 1 naj bi 

vrednosti ≥ .90 pomenile dobro prileganje (FIT), včasih se 

zahtevajo tudi vrednosti ≥ .95. Stopnja napačnosti modela 

v populaciji (Root-Mean-Square-Error-of-Approximation 

– RMSEA) meri razliko med kovariančno matriko populacije 

in najboljšo možno kovariančno matriko modela – vse 

skupaj po eno stopinjo prostosti. Če model popolnoma 

ustreza podatkom, doseže spodnjo vrednost 0. Vrednosti 

pod .05 praviloma interpretiramo kot majhno diskrepanco, 

vrednosti nad .08 pa kot veliko diskrepanco. Včasih so tudi 

vrednosti med .08 in .10 še sprejemljive (zsf. Byrne 2001, str. 

79; Kline, 2005, str. 133). 

Vprašanje, ali nam dvofaktorska rešitev v primerjavi z 

enofaktorsko rešitvijo daje znatno izboljšano stopnjo prileganja, 

preverimo s testom χ 2 -razlike (Byrne, 2001, str. 114 in 

115; Kline, 2005, str. 146 in 147). Če sta dva modela v hierarhičnem 

razmerju – spremenimo torej samo razmerje med 

spremenljivkami, ne pa same spremenljivke – lahko s testom 

χ 2 -razlike preverimo, ali se je zaradi modifikacije razmerja sistematično 

izboljšalo prileganje obstoječim podatkom 13 . Ker 

je razlika χ 2 -vrednosti obeh modelnih variant sama χ 2 -razdeljena 

na razliko števila stopinj prostosti, je pričujoča testna 

statistika dostopna presoji pomembnosti. Stopnja napak ≤ .05 

kaže na pomembno izboljšavo modela. 

Tabela 7 prikazuje rezultate vseh preiskav diskriminativnosti. 

Tabela 7: Prileganje enofaktorskih in dvofaktorskih rešitev modelom 

χ 2 d.f. χ 2 /d.f. GFI CFI RMSEA ∆χ 2 ∆d.f. p 

Strah pred kriminaliteto – ocena tveganja 

1 faktor 1360,47 70 19,44 .66 .68 .17 

2 faktorja 413,73 68 6,08 .90 .91 .09 946,74 2 .000 

Strah pred kriminaliteto – pričakovane posledice 

1 faktor 1557,63 70 22,25 .61 .62 .18 

2 faktorja 351,65 68 5,17 .90 .93 .08 1205,98 2 .000 

Ocena tveganja – pričakovane posledice 

1 faktor 1430,33 70 20,43 .63 .58 .17 

2 faktorja 263,12 68 3,87 .93 .94 .07 1167,21 2 .000 

13 

Pri enofaktorskem modelu gre za restringirano različico dvofaktorskega 

modela. Fiksacija korelacije obeh latentnih spremenljivk 

na 1 bi pomenila enačitev obeh faktorjev, kar bi pomenilo isto kot 

redukcija na en faktor (Kline, 2005, 182 in 183). 

299


Ugotovitve govorijo jasno v prid razmejitve med strahom 

pred kriminaliteto, oceno tveganja in pričakovanimi posledicami. 

V vseh primerih kažejo dvofaktorski modeli bistveno 

boljše prileganje pridobljenim podatkom kot enofaktorski 

modeli. Pri vseh statistikah ujemanja (FIT) pride ob prehodu 

z enofaktorske rešitve na dvofaktorsko do dramatične izboljšave. 

Test χ 2 -razlike prikazuje te izboljšave kot zelo pomembne. 

Sodeč po vsem tem menimo, da obstaja diskriminativna 

veljavnost Winklovih hipotetičnih konstruktov. 

4 Rezultati 

Prva primerjava žrtev in oseb, ki v letu opazovanja niso 

postale žrtve kaznivih dejanj, glede skupnega števila (Sum 

Scores) 14 na področju strahu pred kriminaliteto, ocene tveganja 

in pričakovanih posledic kaže povsem diferencirano 

sliko. 

Tabela 8: Strah pred kriminaliteto, ocena tveganja in pričakovane 

posledice diferencirane glede na viktimizacijsko 

ozadje (indeksi vsot) 

socialne primerjave ne sme biti učinkovit način reševanja. Pod 

črto je slika v sozvočju z vzorcem ureditve, ki ga je predlagal 

Winkel: v Linzu žrtve izražajo večji strah pred kriminaliteto 

kot nežrtve, ker zaznavajo večje viktimizacijske verjetnosti, ne 

da bi svoje ocene pričakovanj popravili navzdol. 

V Ljubljani je slika nekoliko bolj nekonsistentna: tukaj 

izražajo anketiranci z viktimizacijskimi izkušnjami enako 

mero strahu kot osebe, ki v referenčnem obdobju niso bile 

žrtve kaznivih dejanj. Spet so žrtve pri svojih ocenah tveganj 

bolj pesimistične kot nežrtve. Obe skupini enako ocenjujeta 

pričakovane posledice kriminalitete. Če združimo posamezne 

ugotovitve, jih le še s težavo lahko integriramo v 

Winklovo kognitivno teorijo strahu pred viktimizacijo. Pri 

naraščajočem zaznavanju tveganja in stabilnih ocen posledic 

izkušnje s kriminaliteto ne porajajo večjega strahu pred 

kriminaliteto. 

Kvalitativno zahtevna presoja „teorije psihološkega izboljšanja 

žrtvinega stanja“ se seveda ne sme zadovoljiti z nizanjem 

posameznih bivariantnih analiz. V naslednjem koraku bo treba 

raziskati notranje povezave med izkušnjami s kriminaliteto, 

Linz 

Ljubljana 

Žrtev Nežrtev Žrtev Nežrtev 

Strah pred kriminaliteto 14,7 13,0 19,2 18,7 

r = .18; T = 3,46; p = .001 r = .05; T = 0,91; p = .366 

Ocena tveganja 12,1 10,3 13,7 12,5 

r = 24; T = 4,51; p = .000 r = .18; T = 3,47; p = .001 

Pričakovane posledice 18,7 18,3 18,8 18,7 

r = .04; T = 0,81; p = .416 r = .01; T = 0,14; p = .889 

r = Pearsonov koeficient korelacije; T = T-test statistika; p = α-napaka 

V Linzu izražajo osebe, ki so že postale žrtve kaznivih dejanj, 

večji strah pred kriminaliteto kot osebe, ki jim je bilo to 

prihranjeno. Kot bi pričakovali po Winklovih tezah, se žrtve 

ločujejo od nežrtev po tem, da se veliko bolj zavedajo tveganj. 

Glede pričakovanih posledic pa ni zaznati nobenih razlik. Po 

eni strani je to v nasprotju z domnevo, da izkušnje s kriminaliteto 

povzročajo zmajšanje anticipiranih posledic v primeru 

kriminalitete, in po drugi strani postavi tezo o delovanju 

procesa socialne primerjave (s slabšim) v kritično luč. Kjer ni 

zmanjšanja pričakovanih posledic (re)viktimizacije, proces 

zaznanimi verjetnostmi viktimizacije, anticipiranimi posledicami 

in občutki varnosti. Temeljita presoja prepleta povezav, 

ki ga je sprejela teorija (psihološkega izboljšanja stanja žrtve) 

se lahko opravi z linearnimi modeli strukturnih enačb (Byrne, 

2001; Kline, 2005). 

Na sliki 3 so predstavljeni rezultati. 

14 

Za preproste analize zunaj modelov strukturnih enačb se indikatorji, 

ki se uporabljajo za merjenje latentne spremenljivke, seštejejo 

v vsoto točk. 

300


Linz 

Ljubljana 

χ 2 = 899,45; df = 202; p = .000; χ 2 /df = 4,45; GFI = .85; CFI = .88; RMSEA = .07 

Slika 3: Empirični model strukturne enačbe (standardizirani koeficienti) 

Če izhajamo iz tega, da bi morali zavreči teorijo, če kaže 

iz nje izpeljan model strukturne enačbe slabo prileganje opazovanim 

podatkom, potem so tukaj pridobljene ugotovitve 

primerne, da ocenimo „teorijo psihološkega izboljšanja žrtvinega 

stanja“ z določenimi zadržki. Kriteriji presoje, ki smo 

jih uporabljali za oceno celotnega modela, kažejo v večini primerov 

na omejeno združljivost osrednjega modela raziskave s 

podatki. Niti indeks ujemanja GFI niti indeks CFI ne dosežeta 

praga sprejemljivosti .90. Razmerje med χ 2 in stopinjami prostosti 

je blizu 5 15 .Samo RMSEA (stopnja napačnosti modela v 

populaciji) opozarja na sprejemljivo prileganje, pri čemer tudi 

tukaj ni dosežena zgornja meja – čeprav manjka le malo. 

Glede specificiranih modelov meritev je treba povedati, 

da so vse uporabljene postavke dobri indikatorji teoretičnih 

konstruktov, ki naj bi jih ponazarjali. Vse postavke dosežejo 

vsaj vrednost .60 dodeljenega faktorja in so s p ≤ .001 signifikantne 

16 . 

15 

χ 2 -test razkriva značilne odklone empirične in izračunane matrike 

kovariance. Na osnovi njegove odvisnosti od velikosti naključnega 

vzorca se ne da nujni sklepati na slabo prileganje modela (Modellfit) 

(Byrne, 2001, 81). 

16 

CR min 

= 10,42 

301


Tabela 9: Strukturni koeficienti 

Neodvisna spremenljivka 

Odvisna spremenljivka 

Nestandard. 

regresijski 

koeficient B 

Standardna napaka 

SE B 

Kritično razmerje 

C.R. 

Linz: 

Viktimizacija 

Ocena tveganja 


Pričakovane posledice 


Strah pred kriminaliteto 



.330 

.807 

.078 

.223 

.083 

.072 

.106 

.047 

3,96 

11,24 

0,73 

4,74 

Ljubljana: 









.240 

.229 

.008 

.542 

.074 

.090 

.084 

.086 

3,25 

2,55 

0,10 

6,29 

V jedru strukturnega modela je le delno potrjeno predpostavljeno 

razmerje med izkušnjami s kriminaliteto in strahom 

pred kriminaliteto. Tudi tukaj smo lahko opazili v strokovni 

literaturi večkrat opisani potek učinkovanja lastnih izkušenj s 

kriminaliteto prek ocene tveganja na občutek varnosti. Izkušnje 

s kriminaliteto povečujejo subjektivno zaznano verjetnost viktimizacije 

(hipoteza 1); povečano zavedanje tveganja povečuje 

strah pred kriminaliteto (hipoteza 2). Čeprav je tako za Linz 

kot za Ljubljano dokazano, da obstaja takšna veriga učinkovanja, 

je povezava konstruktov v Linzu tesnejša. Na korelativni 

ravni dokazljiva povezava med viktimizacijo in strahom pred 

kriminaliteto izhaja v Linzu (tabela 8) iz tamkajšnje tesnejše 

povezave med zavedanjem tveganja in občutkom varnosti. 

Medtem ko v obeh mestih ni velike razlike pri vplivu „procesa 

postajanja žrtve” (Opferwerdung) na oceno verjetnosti bodoče 

viktimizacije, pa je učinek anticipacije tveganja na stopnjo 

strahu v Linzu štirikrat večji kakor v Ljubljani 17 . 

Pod črto pa ostaja povezava med izkušnjami s kriminaliteto 

in strahom pred kriminaliteto, ki poteka prek percipiranih 

verjetnosti viktimizacije, majhna. S tem povezani posredni 

učinek osebnih izkušenj s kriminaliteto na občutek 

varnosti, ki ga lahko izračunamo iz zmnožka udeleženih neposrednih 

učinkov (Kline, 2005, str. 128), znaša za Linz .15 

in za Ljubljano .03 18 . Te ugotovitve potrjujejo razširjeno mnenje, 

da imajo izkušnje s kriminaliteto sicer določen učinek 

17 

Pomembnost diskrepance med koeficienti se lahko preveri s testom 

χ 2 . Preskušata se dva prepletena modela – drug proti drugemu. 

Prvi model tako, da izenačimo oba regresijska koeficienta, 

drugi model pa tako, da restrikcijo spet odpravimo. Če kaže restringirani 

model bistveno boljše prileganje podatkom, je dokazana 

naključna diskrepanca regresijskih koeficientov, ki smo jih 

izračunali za posamezne skupine – in tukaj imamo tak primer: 

∆χ 2 = 22,04; ∆d.f. = 1; p ≤ .001. 

na oceno verjetnosti prihodnjih viktimizacij, da pa ta učinek 

le v skromni meri vpliva na občutek varnosti v ožjem smislu 

(BMI in BMJ 2006; Boers, 2002; Frevel, 1998; Hale, 1996; 

Hirtenlehner in Sautner, 2007). 

Dokazov za fenomen kompenzacije, ki ga je predlagal 

Winkel, nismo mogli najti. Sicer je obseg strahu pred kriminaliteto 

še kako odvisen od anticipiranih posledic morebitne viktimizacije. 

Kadar pričakujemo hude posledice, narašča strah pred 

kriminaliteto (hipoteza 4) – v Ljubljani bolj kakor v Linzu 19 . 

Ocene posledic se v primerjavi z viktimizacijskim ozadjem izkažejo 

za stabilne. Žrtve kaznivih dejanj v primeru viktimizacije ne 

pričakujejo hujših ali milejših posledic kot osebe, ki v referenčnem 

obdobju niso postale žrtve. Osebne izkušnje s kriminaliteto 

niti v Linzu niti v Ljubljani ne povzročajo zmanjšanja zaznanih 

posledic viktimizacije. Zaradi tega moramo zavreči hipotezo 3. 

Posredne učinke strahu pred viktimizacijo lahko izračunamo 

tudi za verigo učinkov, ki je nastala iz pričakovanih posledic. 

Ustrezne mere učinkov so .01 za Linz in .00 za Ljubljano 20 . 

Ponovno smo dokazali odsotnost kompenzacijskih procesov, 

ki potekajo prek izračunanih viktimizacijskih posledic. 

18 

Za izračun posrednih učinkov moramo množiti vključene neposredne 

učinke. Iz tega sledi: Linz (.23 x .66) = .15; Ljubljana: 

(.19 x .15) = .03. 

19 

Pomembnost diskrepance med koeficienti se lahko preveri s testom 

χ 2 . Preskušata se dva prepletena modela – drug proti drugemu. 

Prvi model tako, da izenačimo oba regresijska koeficienta, 

drugi model pa tako, da restrikcijo spet odpravimo. Če kaže nerestringirani 

model bistveno boljše prileganje podatkom, je dokazana 

naključna diskrepanca regresijskih koeficientov, ki smo jih 

izračunali za posamezne skupine – in tukaj imamo tak primer: 

∆χ 2 = 10,22; ∆d.f. = 1; p ≤ .01. 

20 

Posredne učinke, ki potekajo prek pričakovanih posledic, smo izračunali 

tako: Linz: (.04 x .23) = .01; Ljubljana: (.01 x .39) = .00. 

302


Korelacijska in regresijska analiza, ki smo jo izvedli na 

ravni posameznih deliktov, kaže enako sliko (prilogi 1 in 2). 

Ko posameznik postane žrtev določenega kaznivega dejanja, 

sicer narašča ocena tveganja glede enakih deliktov, pričakovane 

posledice pa ostanejo nespremenjene. Čeprav je občutek 

ogroženosti pod vplivom tako zadevne ocene tveganja kot 

presoje posledic viktimizacije, ki so specifične za kazniva dejanja, 

ne pride do procesa kompenzacije 21 . 

Neodvisnost ocen posledic od viktimizacijskega ozadja 

poraja dvome o delovanju procesov socialne primerjave, saj ta 

proces eksplicitno napeljuje k temu, da manjka vzorec reševanja, 

ki zmanjšuje percipicirano težo delikta. Če pa povežemo 

opisano nagnjenje žrtev kriminalitete, da uporabljajo procese 

socialnih primerjav (s slabšim), z anticipiranimi posledicami 

(re)viktimizacije, dobimo presenetljive rezultate. Pearsonova 

korelacija (produkt-moment korelacija) med pričakovanimi 

posledicami in „Downward-Comparison-Scores“ žrtev se izide 

v Linzu (r = .29; p ≤ .001) in v Ljubljani (r = .18; p ≤ .05) 

signifikantno pozitivno 22 . Žrtve kaznivih dejanj, ki množično 

uporabljajo procese socialne primerjave (s slabšim), pričakujejo 

hujše posledice viktimizacij kot osebe brez teh primerjav. 

Takšna povezava je v neposrednem nasprotju z vzorcem povezave, 

ki ga postulira „teorija psihološkega izboljšanja žrtvinega 

stanja“. Tako moramo zavreči tudi hipotezo 5. 

Razlogov za pozitivno zvezo med pričakovanimi posledicami 

in procesom socialne primerjave tukaj ne moremo 

natančneje določiti. Ugotovimo lahko samo, da sociodemografske 

značilnosti, ki smo jih uporabljali pri opisu strukture 

anketirancev (tabela 1), lahko razjasnijo zvezo v primeru 

Ljubljane, ne pa tudi Linza. Če pa pregledamo starost, spol 

in stopnjo izobrazbe anketiranih žrtev, pade delni korelacijski 

koeficient v Ljubljani na nepomembnih .06 (p > .05), v Linzu 

pa ostane povezava z .31 (p ≤ .001) nespremenjeno stabilna 23 . 

Poleg skiciranih posrednih zvez ni dodatnih povezav med 

izkušnjami s kriminaliteto in strahom pred kriminaliteto. Če 

razširimo na sliki 2 predstavljeni model analize za dodaten 

neposreden učinek viktimizacijskega ozadja na občutek varnosti, 

ne pride do bistvenega izboljšanja modela (∆χ 2 = 0,- 

68; ∆d.f. = 2; p > .05) 24 . Zadevni standardizirani regresijski 

koeficienti so tako v Linzu (beta = –.04; C.R. = –0,76) kakor 

21 

Trihotomna operacionalizacija viktimizacijskega ozadja (ni viktimizacije 

– samo manjši prestopki – huda kazniva dejanja) pripelje 

do popolnoma enakih rezultatov. 

22 

Pearsonov koeficient (produkt-moment koeficient) je bil izračunan 

iz vsote zadetkov posameznih skal. 

23 

Delne korelacije smo izračunali iz navadnih vsot spremenljivk. 

24 

Če se strukturni model razširi za dodatni učinek, lahko z χ 2 -testom 

preverimo, ali se bistveno izboljša prileganje. Tukaj to ne drži. 

v Ljubljani (beta = –.02; C.R. = –0,32) zelo blizu ničle. Vsak 

zase ne vzdrži nobenih preverjanj signifikantnosti. Iz tega 

lahko sklepamo, da je zaznana verjetnost viktimizacije edini 

povezovalni člen med osebnimi izkušnjami s kriminaliteto in 

strahom pred kriminaliteto 25 . 

5 Sklepne misli 

Cilj te raziskave je bil Winklovo (1998) „teorijo psihološkega 

izboljšanja žrtvinega stanja“ simultano preveriti z anketnimi podatki 

iz Avstrije in Slovenije. Gre za kognitivno teorijo povezave 

med viktimizacijo in strahom, ki želi z uporabo dveh kognitivnih 

procesov – subjektivne verjetnosti viktimizacije in pričakovanih 

posledic v primeru kriminalitete – urediti nasprotujoče si 

ugotovitve o vplivu osebnih izkušenj s kriminaliteto na občutek 

varnosti v kontekstu kriminalitete. V ospredju argumentacije je 

bil fenomen kompenzacije: negativni učinek „procesa postajanja 

žrtve“ (Opferwerdung) naj bi izenačil pozitivni učinek izkušenj 

s kriminaliteto na oceno tveganja. Ker se oba učinka pogosto 

nevtralizirata, v mnogo raziskavah ni bilo ugotovljene razlike v 

stopnji strahu, ki jo začutijo žrtve in nežrtve. 

Če sledimo logiki, da je treba zavreči teorijo, kadar statistike 

preverjanja kažejo slabo prileganje „teorijsko-konformno 

specificiranih“ modelov strukturnih enačb opazovanim podatkom, 

potem napeljujejo tukaj predstavljene ugotovitve prej k 

temu, da se Winklova teorija zavrne. Teorija v celoti s pričujočimi 

strukturami podatkov se izkaže kot malo kompatibilna. 

Viktimizacije sicer zbujajo dvom o varnostni situaciji, hkrati pa 

povzročajo – prek povečanih pričakovanj glede tveganj – večji 

strah pred kriminaliteto. V seštevku pa ostaja učinek izkušenj s 

kriminaliteto, ki poteka prek percipiranih verjetnosti viktimizacije, 

na občutek varnosti v kontekstu kriminalitete majhen. 

Pod vprašaj moramo postaviti nevtralizacijo stresorja „izkušnja 

s kriminaliteto“, predvsem zaradi popolnega pomanjkanja 

znakov kompenzacije. Žrtve kaznivih dejanj v primeru nove 

viktimizacije ne pričakujejo manjših posledic kot nežrtve. Niti 

v Linzu niti v Ljubljani zmanjšanih pričakovanj glede poledic 

ne spremljajo izkušnje s kriminaliteto; ni znakov prilagoditve 

25 

Ostane še vprašanje alternativnih možnosti izboljšave modela. 

Pregled indeksa modifikacije napeljuje k temu, da so se pojavile 

posamezne merske napake korelacij (pri istih kaznivih dejanjih); 

na primer med zaznavanjem tveganja in strahom pred vlomom 

(samo za Linz) ali med oceno posledic in strahom pred kriminaliteto, 

ki je povezana z goljufijo. Izboljšanje prileganja modela, 

tako da dopustimo rezidualne korekcije, ki smo jih pridobili po 

induktivni poti, bi seveda pomenilo isto kot ateoretično ujemanje 

modelov (Modellfitting), ne da bi se spremenile glavne ugotovitve 

v zvezi s povezavami med teoretičnimi koncepti. Dokazali smo 

že (primerjaj tudi prilogi 1 in 2), da celoten model ne vzdrži posameznih 

deliktov. 

303


pretiranih predstav o teži deliktov realnosti. V skladu s pomanjkljivo 

dokazljivostjo negativnega učinka osebnih izkušenj 

s kriminaliteto na pričakovane posledice ne najdemo dokazov 

o „varovalni vlogi“ socialnih primerjav (s slabšim) – osrednjem 

elementu Winklove teorije. Procesi socialnih primerjav 

(s slabšim) – torej s posamezniki, ki jih je doletela še hujša usoda 

kakor nas same – naj bi bili po tej teoriji učinkovit vzorec 

reševanja, ki je v ozadju in ki naj bi omogočal korekcijo ocene 

posledic, nastalih pri viktimizaciji. Ugotovljeni podatki te domneve 

ne podpirajo. V nasprotju s pričakovanji pa sta nagnjenje, 

da bi uporabljali socialne primerjave (s slabšim), in teža 

anticipiranih posledic viktimizacije v pozitivni korelaciji. Te 

ugotovitve tukaj ne moremo podrobneje raziskati, pravzaprav 

pa le replicirajo rezultat Winklove (1998) študije. 

Trenutno razlogov za „nedelovanje“ procesov socialne 

primerjave (s slabšim) ne moremo natančneje določiti. Lahko 

samo ugibamo, da prevladujejo drugačni vzorci interpretacije 

in reševanja viktimizacije. Morda uporaba alternativne sheme 

interpretacije v smeri „omejene sreče za vsakogar“ preprečuje 

trajno korekcijo pričakovanih posledic: majhne posledice viktimizacije 

glede na prvotno pričakovane bojazni si razlagamo 

z golo srečo, hkrati pa smo mnenja, da ima vsak posameznik 

lahko samo določeno „količino“ sreče. Bodoči procesi „postajanja 

žrtve“ obdržijo svojo koncentracijo „grožnje“. 

pridemo v obeh mestih po različni poti. Medtem ko se v Linzu 

določa občutek varnosti glede na oceno verjetnosti viktimizacije, 

imajo v Ljubljani večji vpliv pričakovane posledice. Večje 

število pojasnjenih varianc v Linzu je v prvi vrsti rezultat neprimerno 

večjega učinka ocene tveganja. Tako smo zabeležili 

diferencialne strukture vpliva, ki so odvisne od konteksta in 

katerih ozadja tukaj ne moremo pojasnjevati. Gotovo je le, da 

sta Avstrija in Slovenija državi z – v mednarodni primerjavi 

– nizko stopnjo viktimizacije in majhnim strahom pred kriminaliteto. 

Iz podatkov 26 , pridobljenih na osnovi analize, ki je 

bila opravljena v okviru projekta ESS (European Social Survey) 

2004/05 (Jowell in drugi, 2007) – mednarodnega programa 

anketiranj, katerega teme so bile med drugim tudi obremenitve 

z viktimizacijo in občutek varnosti v Evropi – je bilo mogoče 

ugotoviti, da ležita Avstrija in Slovenija glede obeh postavk 

v spodnjem območju (slika 4). V Avstriji 11 %, v Sloveniji pa 

12 % anketiranih pravi, da so v preteklih petih letih sami postali 

ali pa je postal drug član njihovega gospodinjstva žrtev 

vloma ali kaznivega dejanja z elementi nasilja. V Sloveniji je 

10 %, v Avstriji pa 18 % anketiranih navedlo, da se ne počutijo 

varni v svojem okolju, ko se zmrači. 

Zaradi prečne zasnove raziskovanja se sporočilnost pričujoče 

raziskave z metodološkega vidika zmanjša. Skorajda 

ne dvomimo o operacionalizaciji endogenih konstruktov. 

Vir: ESS 2004/05; lastni izračun. 

Slika 4: Stopnja viktimizacije in strahu pred kriminaliteto 

V Linzu lahko celotni model razjasni 49 % statistične razpršitve 

občutkov negotovosti, ki jo imajo anketiranci v zvezi 

s kriminaliteto, v Ljubljani pa samo 17 %. Do teh vrednosti 

26 

Podatki so prosto dostopni na http://www.europeansocialsurvey. 

org. Tukaj predstavljene ocene temeljijo na drugem krogu anketiranja. 

304


Meritev strahu pred kriminaliteto, ocene tveganja in pričakovanih 

posledic temeljijo na običajnih, večkrat preskušenih 

in dokazanih instrumentih 27 . Notranja konsistenca in 

diskriminativna veljavnost omenjenih postavk sta izpolnjeni. 

Vprašljiva je kvečjemu meritev eksogenih konceptov, torej 

viktimizacijskega ozadja in uporabe procesov socialne primerjave 

(s slabšim), ampak tudi tukaj sledimo Winklovi operacionalizaciji 

28 . Vprašljiva pa je hkratna presoja predikatorjev 

in ciljnih spremenljivk. S tem ne moremo niti izključiti, da 

bomo spregledali kratkoročne, časovno omejene spremembe 

ocene posledic po „procesu postajanja žrtve“ (Opferwerdung), 

niti ne moremo določiti vzročnosti v ožjem smislu. 

Pomanjkljivo kompatibilnost strukturnega modela s podatki 

bi pravzaprav lahko utemeljili z neustreznim specificiranjem 

funkcionalnih povezav. Tako bi multiplikativna povezava ocene 

tveganja in posledic viktimizacije pri pojavljanju občutkov 

negotovosti – kot jo je zagovarjal Mark Warr (Warr in Stafford, 

1983) –, zahtevala log-transformacijo vseh treh konstruktov. 

Kadar povzročajo zaznavanje tveganj in pričakovane posledice 

šele pri prekoračitvi določenih mejnih vrednosti strah pred 

kriminaliteto, bi morali oblikovati modele mejnih vrednosti. 

Takšne modifikacije modelnih struktur so načelno predstavljive, 

ne bi pa več izražale Winklove zasnove hipotez in bi razširile 

oziroma zapustile konceptualni okvir njegovih teorij. Tukaj 

specificirani vzorec razmerja med viktimizacijskim ozadjem, 

oceno tveganja, presojo posledic in strahom pred kriminaliteto 

še najbolj neposredno upodablja model učinkovanja, ki 

ga poudarja „teorija psihološkega izboljšanja žrtvinega stanja“. 

Literatura 

1. Agnew, R. (1985). Neutralizing the Impact of Crime. Criminal 

Justice and Behavior 12, 221–239. 

2. Akers, R.L., LaGreca, A.J., Sellers, Ch. & Cochran, J. (1987). Fear of 

Crime and Victimization among the Elderly in Different Types of 

Communities. Criminology 25, 487–506. 

3. Arbuckle, J.L. (1997). Amos User’s Guide Version 3.6. Chicago: 

Smallwaters. 

4. Beck, A. & Robertson, A. (2003). Crime in Russia: Exploring the 

Link between Victimisation and Concern about Crime. Crime 

Prevention and Community Safety 5, 27–46. 

5. BMI & BMJ (2006). Zweiter Periodischer Sicherheitsbericht. 

Paderborn: Bonifatius. 

27 

Ker pojem „pričakovanih posledic“ v strokovni literaturi še ni dosegel 

pomena drugih dveh konstruktov, tukaj lahko govorimo le o 

„večkratnem preskusu“. 

28 

Winkel v svoji študiji operira samo z eno dihotomno viktimizacijsko 

spremenljivko, ki globalno razlikuje žrtve od nežrtev. Postavke 

(items) za meritev procesov socialne primerjave (s slabšim) 

smo prevedli dobesedno. 

6. Boers, K. (1991). Kriminalitätsfurcht. Über den Entstehungszusammenhang 

und die Folgen eines sozialen Problems. 

Pfaffenweiler: Centauraus. 

7. Boers, K. (1995). Kriminalitätseinstellungen und Opfererfahrungen, 

v: G. Kaiser & J.M. Jehle (ur.), Kriminologische 

Opferforschung. Neue Perspektiven und Erkenntnisse. Teilband 

2. Verbrechensfurcht und Opferwerdung – Individualopfer und 

Verarbeitung von Opfererfahrungen. Heidelberg, Kriminalistik 

Verlag. 3–36. 

8. Boers, K. (2002). Furcht vor Gewaltkriminalität, v: W. Heitmeyer & 

J. Hagan (ur.), Internationales Handbuch der Gewaltforschung. 

Wiesbaden: Westdeutscher Verlag. 1.399–1.422. 

9. Boers, K. & Kurz, P. (1997). Kriminalitätseinstellungen, soziale 

Milieus und sozialer Umbruch, v: K. Boers, G. Gutsche & K. Sessar 

(ur.), Sozialer Umbruch und Kriminalität in Deutschland. 

Opladen: Westdeutscher Verlag. 187–253. 

10. Boers, K. & Kurz, P. (2001). Kriminalitätsfurcht ohne Ende, v: 

G. Albrecht, O. Backes & W. Kühnel (ur.), Gewaltkriminalität 

zwischen Mythos und Realität. Frankfurt a.M.: Suhrkamp. 123– 

144. 

11. Bortz, J. & Döring, N. (2002). Forschungsmethoden und 

Evaluation. Berlin: Springer. 

12. Byrne, B.M. (2001). Structural Equation Modeling with AMOS. 

Basic Concepts, Applications and Programming. Mahwah: 

Lawrence Erlbaum Associates. 

13. Denkers, A. & Winkel, F.W. (1998). Crime Victims Well-Being 

and Fear in a Prospective and Longitudinal Study. International 

Review of Victimology 5, 141–162. 

14. Ferguson, K. & Mindel, C. (2007). Modeling Fear of Crime in 

Dallas Neighborhoods: A Test of Social Capital Theory. Crime and 

Delinquency 53, 322–349. 

15. Ferraro, K. (1995). Fear of Crime. Interpreting Victimization Risk. 

New York: SUNY Press. 

16. Ferraro, K. & LaGrange, R. (1987). The Measurement of Fear of 

Crime. Sociological Inquiry 57, 70–101. 

17. Frevel, B. (1998). Wer hat Angst vor’m bösen Mann Ein 

Studienbuch über Sicherheit und Sicherheitsempfinden. Baden- 

Baden: Nomos. 

18. Frevel, B. (1999). Kriminalität. Gefährdung der Inneren 

Sicherheit Opladen: Leske und Budrich. 

19. Gabriel, U. & Greve, W. (2003). The Psychology of Fear of Crime. 

Conceptual and Methodological Perspectives. British Journal of 

Criminology 43, 600–614. 

20. Gale, J.A. & Coupe, T. (2005). The Behavioural, Emotional and 

Psychological Effects of Street Robbery on Victims. International 


21. Giles-Sims, J. (1984). A Multivariate Analysis of Perceived 

Likelihood of Victimization and Degree of Worry about Crime 

among Older People. Victimology 9, 222–233. 

22. Hale, C. (1996). Fear of Crime: A Review of the Literature. 

International Review of Victimology 4, 79–150. 

23. Hirtenlehner, H. (2006). Kriminalitätsfurcht – Ergebnis unzureichender 

Coping-Ressourcen Monatsschrift fur Kriminologie, 

89, 1–23. 

24. Hirtenlehner, H. & Sautner, L. (2007). Wider die Viktimisierungsthese. 

Kann der Strafrechtszweck der Restoration auf eine 

höhere Verbrechensfurcht von Kriminalitätsopfern gestützt 

werden JSt 5, 109–117. 

25. Jackson, J. (2004). Experience and Expression. Social and Cultural 

Significance in the Fear of Crime. British Journal of Criminology, 

44, 946–966. 

305


26. Jackson, J. (2005). Validating New Measures of the Fear of Crime. 

International Journal of Social Research Methodology 8, 297– 

315. 

27. Jowell, R., Roberts, C., Fitzgerald, R. & Eva, G. (2007). Measuring 

Attitudes Cross-Nationally. Lessons from the European Social 

Survey. London: Sage. 

28. Kanan, J & Pruitt M. (2002). Modeling Fear of Crime and Perceived 

Victimization Risk: The (in)Significance of Neighborhood 

Integration. Sociological Inquiry 72, 527–548. 

29. Katz, C., Webb, V. & Armstrong, T. (2003). Fear of Gangs: A Test of 

Alternative Theoretical Models. Justice Quarterly 20, 95–130. 

30. Killias, M. (1991). Vulnerability and Fear of Crime, v: G. Kaiser, H. 

Kury & H.J. Albrecht (ur.), Victims and Criminal Justice. Band 1. 

Freiburg: MPI. 617–635. 

31. Killias, M. & Clerici, C. (2000). Different Measures of Vulnerability 

in their Relation to Different Dimensions of Fear of Crime. British 

Journal of Criminology 40, 437–450. 

32. Kline, R. (2005). Principles and Practice of Structural Equation 

Modeling. New York: Guilford. 

33. Kreuter, F. (2002). Kriminalitätsfurcht: Messung und methodische 

Probleme. Opladen: Leske & Budrich. 

34. Kury, H. & Ferdinand, T. (1998). The Victim’s Experience and Fear 

of Crime. International Review of Victimology 5, 93–140. 

35. LaGrange, R.L., Ferraro, K.L. & Supancic, M. (1992). Perceived 

Risk and Fear of Crime: Role of Social and Physical Incivilities. 

Journal of Research in Crime and Delinquency 29, 311–334. 

36. Lüdemann, C. (2006). Kriminalitätsfurcht im urbanen Raum. 

Eine Mehrebenenanalyse zu individuellen und sozialräumlichen 

Determinanten verschiedener Dimensionen von Kriminalitätsfurcht. 

KZfSS 58, 285–306. 

37. Maxfield, M.G. (1984). Fear of Crime in England and Wales. 

London: Home Office. 

38. Mesch, G.S. (2000). Perceptions of Risk, Lifestyle Activities, and 

Fear of Crime. Deviant Behavior 21, 47–62. 

39. Meško, G., Kovčo Vukadin, I. & Muratbegović, E. (2008). Social- 

Demographic and Social-Psychological Perspectives of Fear of 

Crime in Slovenia, Croatia and Bosnia and Herzegovina, v: H. 

Kury (ur.), Fear of Crime – Punitivity. New Developments in 

Theory and Research. Bochum: Brockmeyer. 173–196. 

40. Reisenzein, R., Schützwohl, A. & Meyer, W.U. (2008). Einführung 

in die Emotionspsychologie. Band 3. Kognitive Emotionstheorien. 

Bern: Huber. 

41. Reuband, K.H. (2000). Der „Standardindikator“ zur Messung der 

Kriminalitätsfurcht – in „skandalöser Weise“ unspezifisch und in 

der Praxis dennoch brauchbar Monatsschrift fur Kriminologie 

83, 185–195. 

42. Rosenberg, M.J. & Hovland, C.I. (1960). Cognitive, Affective, 

and Behavioral Components of Attitudes, v: C.I. Hovland, M.J. 

Rosenberg, W.J. McGuire, R.P. Abelson & J.W. Brehm (ur.), 

Attitude Organization and Change. New Haven: Yale University 

Press. 1–14. 

43. Rountree, P. (1998). A Reexamination of the Crime-Fear-Linkage. 

Journal of Research in Crime and Delinquency 35, 341–372. 

44. Rountree, P. & Land, K. (1996). Perceived Risk versus Fear of 

Crime: Empirical Evidence of Conceptually Distinct Reactions in 

Survey Data. Social Forces 74, 1.353–1.376. 

45. Schwarzenegger, C. (1992). Die Einstellung der Bevölkerung zur 

Kriminalität und Verbrechenskontrolle. Freiburg i.Br.: MPI. 

46. Sessar, K. (1990). The Forgotten Nonvictim. International Review 

of Victimology 1, 113–132. 

47. Smith, W.R. & Torstensson, M. (1997). Gender Differences in Risk 

Perception and Neutralizing Fear of Crime. British Journal of 


48. Smith, W.R., Torstensson, M. & Johansson, K. (2001). Perceived 

Risk and Fear of Crime: Gender Differences in Contextual 

Sensitivity. International Review of Victimology 8, 159–181. 

49. Sparks, R.F., Genn, H.G. & Dodd, D.J. (1977). Surveying Victims. A 

Study of the Measurement of Criminal Victimization, Perceptions 

of Crime, and Attitudes to Criminal Justice. Chicester: Wiley. 

50. Warr, M. (1984). Fear of Victimization: Why are Women and the 

Elderly more afraid Social Science Quarterly 65, 681–702. 

51. Warr, M. (1985). Fear of Rape among Urban Women. Social 

Problems 32, 238–250. 

52. Warr, M. (1987). Fear of Victimization and Sensitivity to Risk. 

Journal of Quantitative Criminology 3, 29–46. 

53. Warr, M. (2000). Fear of Crime in the United States: Avenues for 

Research and Policy, v: D. Duffee (ur.), Criminal Justice 2000, Vol. 

4. Measurement and Analysis of Crime and Justice. Washington: 

National Institute of Justice. 451–489. 

54. Warr, M. & Stafford M. (1983). Fear of Victimization: A Look at the 

Proximate Causes. Social Forces 61, 1.033–1.043. 

55. Wetzels, P., Greve, W., Mecklenburg, E., Bilsky, W. & Pfeiffer, 

C. (1995). Kriminalität im Leben alter Menschen. Stuttgart: 

Kohlhammer. 

56. Winkel, F.W. (1998). Fear of Crime and Criminal Victimization. 

Testing a Theory of Psychological Incapacitation of the ‘Stressor’ 

Based on Downward Comparison Processes. British Journal of 


57. Winkel, F.W. & Denkers, A. (1995): Crime Victims and their Social 

Network: A Field Study on the Cognitive Effects of Victimization, 

Attributional Responses, and the Victim-Blaming-Model. International 


58. Zarafonitou, C. (2008). Fear of Crime and Victimisation: The Greek 

Experience, v: H. Kury (ur.), Fear of Crime – Punitivity. New 

Developments in Theory and Research. Bochum: Brockmeyer. 

159–172. 

306


Priloga 1: Matrika korelacij, ki so specifične za določene delikte (τ b 

-korelacijski koeficienti) 

Linz 

Ljubljana 

Oblika viktimizacije 

Ocena 

tveganja 

Enaki delikti 

Pričakovana 

posledica 

Strah 

Ocena 

tveganja 

Enaki delikti 

Pričakovana 

posledica 

Strah 

Roparski napad -.10 .01 .04 .14** -.03 -.03 

Finančna goljufija .17*** .10 .14** .13* -.02 .05 

Fizični napad .13* -.08 .11* .06 -.02 -.05 

Tatvina .14** .00 .13** .21*** .10* -.02 

Vlom v stanovanje .16*** .03 .16*** .16*** .05 .14** 

*** ….. p ≤ .001; ** ….. p ≤ .01; * ….. p ≤ .05 

Priloga 2: Matrika standardiziranih delnih regresijskih koeficientov 

Oblika viktimizacije 

Ocena 

tveganja 

Linz 

Enaki delikti 

Pričakovana 

posledica 

Ocena 

tveganja 

Ljubljana 

Enaki delikti 

Pričakovana 

posledica 

Roparski napad .48*** .12* .10* .29*** 

Finančna goljufija .43*** .21*** .15** .32*** 

Fizični napad .45*** .15*** .09 .31*** 

Tatvina .56*** .19*** .18*** .34*** 

Vlom v stanovanje .53*** .23*** .16** .30*** 

*** ….. p ≤ .001; ** ….. p ≤ .01; * ….. p ≤ .05 

307


Experiences with crime and feelings of insecurity in Linz and 

Ljubljana: A test of cognitive theory of fear of victimization 

Gorazd Meško, Full Professor and Dean, Faculty of Criminal Justice and Security, University in Maribor, 


Helmut Hirtenlehner, Associate Professor of Criminology and Social Science Research Methodology, 

University of Linz, Linz, Austria 

Ljubo Vošnjak, Ph.D. Student, Faculty of Criminal Justice and Security, University in Maribor, 


The article presents an empirical examination of the cognitive theory of fear of crime, which strives to bring into line contradictory 

results on the relationship between personal victimization and fear of crime. Its main idea is a process of compensation between 

two cognitions: the perception of personal risk and the perception of the seriousness of the consequences of potential victimization. 

If personal victimization leads to an adjustment of exaggerated consequence expectations to a less painful reality – to a decrease 

of perceived negative impact – this could cancel out the fear-enhancing effects of an increase of perceived victimization risk. If no 

reassessment of the consequences associated with victimization takes place, personal victimization should generate more fear of crime, 

mediated only by higher perceived risk. Based on survey data from Austria and Slovenia, structural equation models are evaluated. 

The results of a study conducted in Linz, Austria and Ljubljana, Slovenia suggest rejecting many core assumptions of the “theory of 

psychological incapacitation”. In particular, no evidence for a decrease of perceived negative impact after personal victimization could 

be found. 

Key words: fear of crime, victimization, cognitive theory, research, Slovenia, Austria 

UDC: 343.988 (497.4 : 436) 

308


Mnenja moških o prostituciji in trgovanju z ljudmi 

Mojca Pajnik * 

Besedilo analizira izsledke javnomnenjske raziskave, ki je proučevala mnenja naključno izbranih moških 

respondentov o trgovanju z ljudmi in prostituciji v Sloveniji. Analiza je pokazala, da se prostitucija in trgovanje z 

ljudmi povezujeta s politikami nadzora in mejnih režimov, pojavljata se kot pravna, moralna vprašanja, povezana 

s človekovimi pravicami, trgom dela in seksualno industrijo. Večina respondentov v odgovorih podpira legalizacijo 

prostitucije v Sloveniji, pri čemer se tisti z nižjo stopnjo izobrazbe v manjši meri strinjajo z legalizacijo, v primerjavi 

z višje izobraženimi pa izražajo tudi višjo podporo kaznovalnim politikam. Večina vprašanih se tudi strinja, naj 

bo prostitucija na javnih mestih obravnavana kot prekršek. Ugotavljali smo zagate paradigme moralizma in 

kriminalizacije, ki ženske viktimizirajo, prostitucijo pa a priori obravnavajo kot nasilje. Vprašani relativno visoko 

ocenjujejo, da prostitucija uničuje družine in da je prostituiranje sramotno za posameznika oziroma posameznico. 

Podporniki legalizacije v manjši meri izražajo stališča do prostitucije, ki jih lahko pojasnimo znotraj paradigme 

moralizma. Obenem besedilo pokaže tudi na zagate paradigme seksualnega dela, ki ne reflektira vloge strank in ne 

prepoznava situacij, ko prostitucija ni zgolj »prostovoljno seksualno delo«. 

Ključne besede: prostitucija, trgovanje z ljudmi, javnomnenjska raziskava, legalizacija, restrikcija, seksualno delo 

UDK: 176.5 + 343.545 

Uvod 

Pojmovanja prostitucije in trgovanja z ljudmi so različna, 

pogosto so si tudi nasprotujoča, zlasti pa so odvisna od specifične 

teoretske produkcije, na katero se sklicujejo. V socioloških 

besedilih pogosto zasledimo dvojno pojmovanje prostitucije, 

ki jo predstavlja kot nasilno dejanje nad ženskami 

oziroma kot obliko prisilnega dela ali, nasprotno, kot delo, ki 

ga posameznica ali posameznik za zaslužek opravlja prostovoljno. 

Po abolicionističnih obravnavah (Barry 1985, Jeffreys 

2006, Farley 2006) so prostitutke žrtve nasilja, patriarhalnih 

praks in izkoriščanja zvodnikov, prostitucija pa dejavnost, 

ki vzdržuje neenakost med spoloma. Nasprotno je glede na 

perspektivo seksualnega dela (Doezema 2000) prostitucijo 

treba obravnavati kot legitimno delo – in ne kot žrtveno nedelo 

– in si prizadevati za priznanje pravic seksualnih delavk 

in delavcev. 

Podobno se polarizirajo razprave tudi o trgovanju z ljudmi. 

S perspektive abolicionizma (Jeffreys 2006, Hughes 2000) 

je tako kot prostitucija tudi trgovanje z ljudmi – ki je največkrat 

trgovanje z ženskami in otroki – nasilje. Je kriminalno 

dejanje, ki ga je treba preprečiti s kriminalizacijo storilcev 

in zaščito žrtev. Pojmovanja s perspektive seksualnega dela 

(Agustín 2006, Doezema 2000, Kempadoo et al. 2005) nasprotno 

obravnavajo trgovanje z ljudmi v kontekstu potrebe po deviktimizaciji 

žensk, vključenih v trgovanje z ljudmi; avtorice 

opozarjajo na potrebo po odpravljanju razrednih delitev, socialne 

neenakosti ter etnične in spolne diskriminacije, ki, kot 

pravijo, definirajo proces trgovanja z ljudmi v večji meri kakor 

kriminalne združbe. 

Pregled obsežne literature pokaže, da v obravnavah prostitucije 

in trgovanja z ljudmi prevladujejo enoznačne obravnave, 

ki največkrat ne zajamejo raznolikosti in kontradiktornosti 

fenomenov. Da bi zapolnili to vrzel, tukaj izhajamo iz teze, da 

je prostitucija oblika dela in da lahko pomeni tudi izkoriščanje, 

zaznamovano z razlikami po spolu, pri trgovanju z ljudmi 

pa tudi suženjska razmerja. Ugotavljamo potrebo po obravnavi 

prostitucije in trgovanja z ljudmi, ki bo tematizirala različne 

vidike fenomenov: dela, nedela, ženskega dela, seksualne industrije, 

povpraševanja po ranljivi delovni sili. 1 V tem besedilu 

predstavljamo analizo izsledkov javnomnenjske raziskave, 

s katero smo proučevali mnenja respondentov o trgovanju z 

ljudmi in prostituciji v Sloveniji. Analiza rezultatov pokaže na 

večrazsežnost obeh pojmov in na neustreznost binarnega obravnavanja 

ter potrjuje našo tezo o potrebi po večdimenzionalnem 

pojmovanju prostitucije in trgovanja z ljudmi. 

* 

Mojca Pajnik, dr. znanosti, znanstvena sodelavka na Mirovnem 

inštitutu, Inštitutu za sodobne družbene in politične študije, Metelkova 

6, Ljubljana. 

1 

Več o pojmovanjih prostitucije in trgovanja z ljudmi je dostopno v 

Pajnik (2008). 

309


O vzorcu in pomenu trgovanja z ljudmi 

Mednarodni raziskovalni projekt, na podlagi katerega je 

nastalo to besedilo, 2 je upošteval večdimenzionalnost prostitucije 

in trgovanja z ljudmi; fenomena je obravnaval z različnih 

gledišč, izpostavil pa je vidik povpraševanja moških 

strank po prostituciji. Zaradi takšne vsebinske izostritve je 

javnomnenjska raziskava vključevala prebivalce Slovenije, 

moškega spola v starosti med 18 in 65 let, izvedena pa je bila 

na podlagi naključnega vzorca 306 respondentov. 3 

Po maloštevilnih raziskavah, ki so proučevale povpraševanje 

(Monto 2000, Anderson in O'Connell Davidson 2003), 

so uporabniki seksualnih storitev predvsem moški (95 % in 

več). Z upoštevanjem tega dejstva je bila naša javnomnenjska 

raziskava zasnovana tako, da je ugotavljala odnos moških 

respondentov do prostitucije. Vsebinska izostritev na moške 

respondente noče prejudicirati, da po prostituciji ne povprašujejo 

tudi ženske, prav tako ne želimo napeljevati, da mnenja 

žensk, ki povprašujejo po seksualnih storitvah, oziroma mnenja 

respondentk, ki bi jih vključili v javnomnenjsko raziskavo, 

niso enako pomembna. Raziskava ni upoštevala odnosa žensk, 

uporabnic storitev seksualne industrije do prostitucije, kakor 

tudi ne mnenja respondentk ženskega spola v javnomnenjski 

raziskavi, kar bo, upajmo, podrobneje proučeno v prihodnje. 

Vprašalnik, na katerem temelji empirična raziskava, obsega 

več vsebinskih sklopov, s katerimi smo ugotavljali stališča o 

trgovanju z ljudmi in prostituciji kot fenomenih, povezanih: 1) 

z migracijami in mejnimi režimi, 2) s pravnim reguliranjem, 

3) z družbeno moralo v povezavi z ideologemom »javnega 

reda in miru«, 4) s perspektivo človekovih pravic, izkoriščanjem 

in nasiljem, 5) s seksualno industrijo, položajem na trgu 

dela in odnosi moči in 6) s povpraševanjem po prostituciji. 

2 

Raziskavo smo na Mirovnem inštitutu opravili leta 2006 v okviru 

projekta IOM In-Depth Applied Research to Better Understand the 

Demand Side of Trafficking in Persons. Raziskava o povpraševanju 

po seksualnih storitvah je temeljila na podatkih, pridobljeni na 

podlagi intervjujev, ki smo jih v Sloveniji, na Madžarskem, Poljskem 

in Slovaškem opravili s prostitutkami, prostituti, strankami, 

posredniki pri prostituciji, oblikovalci vladnih politik in predstavniki 

nevladnih organizacij. Analiza intervjujev, ki so bili opravljeni 

v Sloveniji, je dostopna v Pajnik (2008), primerjavo med državami 

gl. Bianchi et al. (2007). V Sloveniji in na Madžarskem smo poleg 

kvalitativnih narativnih pripovedi za širši vpogled v proučevano 

temo izvedli tudi javnomnenjsko raziskavo – tukaj predstavljamo 

izsledke za Slovenijo, primerjava nekaterih rezultatov med državama 

je dostopna v Bianchi et al. (2007). 

3 

Računalniško podprto telefonsko anketiranje je v izvedbi družbe 

CATI potekalo junija 2006. Vzorec je reprezentativen glede na starost, 

izobrazbo in regijo, rezultati pa so uteženi. 

Spodnja tabela prikazuje geografsko porazdelitev vzorca 

(tabela 1). Večina respondentov prihaja iz kraja z manj kot 

500 prebivalci (38,7 %), v kraju z več kot 2.000 in manj kot 

7.000 prebivalcev jih živi 26,2 %, 17,2 % jih je iz mesta z več 

kot 7.000 prebivalci. Iz dveh največjih mest prihaja 19 % respondentov, 

od tega 11,2 % iz Ljubljane in 6,8 % iz Maribora. 

Tabela 1: Geografska porazdelitev vzorca 

Regija 

Odstotek 

Pomurska, Podravska, Koroška 28,0 

Osrednjeslovenska 23,1 

Savinjska, Zasavska, Spodnjeposavska 18,8 

Notranjsko-kraška, Goriška, Obalno-kraška 13,7 

Gorenjska 9,8 

Jugovzhodna Slovenija 6,6 

Skupaj 100 

Starost respondentov v razponu od 18 do 65 let smo razdelili 

v štiri po velikosti primerljive razrede: največ, 30,3 % respondentov 

je starih med 38 in 50 let, v ostalih razredih je nekaj 

več kot 20 % anketirancev. Med respondenti prevladujejo 

visoko izobraženi in tisti s srednješolsko izobrazbo (tabela 2). 

Tabela 2: Starost in izobrazba anketirancev (s šolajočimi) v 

razredih 

Starost Odstotek Izobrazba Odstotek 

18−27 let 22,4 OŠ ali manj 12,2 

28−37 let 21,7 Poklicna šola 24,2 

38−50 let 30,3 Srednja šola 31,0 

51−65 let 25,0 Višja, visoka, več 32,5 

Zavrnil 0,5 

Skupaj 100 Skupaj 100 

Večina respondentov je zaposlenih, nekaj manj kot 15 % 

jih je v procesu šolanja, med respondenti so tudi upokojeni, 

nezaposleni pa so v manjšini (slika 1). 4 

4 

Respondente smo vprašali tudi po višini mesečnih prihodkov: iz 

podatkov so izvzeti šolajoči, sicer jih največ, 34 %, zasluži od 320 

do 642 evrov, 25,2 % med 642 in 964, 11,3 % pa do 320 evrov. V 

manjšini so bili tisti brez dohodkov (1,8 %) in tisti z najvišjimi 

dohodki (6,5 % jih ima več kot 1.285 evrov mesečnega prihodka); 

7,4 % respondentov na vprašanje ni odgovorilo. 

310

Mojca Pajnik: Mnenja moških o prostituciji in trgovanju z ljudmi 

Legitimizacija politik nadzora 

Slika 1: Delovna aktivnost 

Velika večina, 84,5 % od 306 respondentov je že slišala za 

trgovanje z ljudmi. Ti respondenti so v odgovorih na vprašanje 

o pomenih prepoznali večplastnost tega fenomena (tabela 

3). Največ respondentov (55,3 %) trgovanje z ljudmi povezuje 

s prodajanjem ljudi, med temi jih je 7 % navedlo, da gre za prodajanje 

otrok, 2,5 % pa da gre za prodajanje žensk. S prisilno 

prostitucijo fenomen povezuje 30,2 % respondentov, 18,6 % 

jih meni, da trgovanje z ljudmi pomeni, da nekoga odpeljejo 

v tujino proti njeni/njegovi volji, 17,8 % pa da trgovanje pomeni 

izkoriščanje nekoga, ki dela za izjemno nizko plačilo. Ti 

podatki potrjujejo raznolikost v razumevanju pojma in pokažejo 

na povezanost trgovanja z ljudmi s seksualnim izkoriščanjem. 

Odgovori tudi kažejo, da so respondenti v manjši meri 

prepoznali širše družbene konotacije trgovanja z ljudmi; niso, 

denimo, navajali, da je fenomen povezan tudi z mednarodnimi 

migracijskimi politikami in politikami na trgu dela (prim. 

Pajnik 2008). 

Tabela 3: Pomeni trgovanja z ljudmi (možnih je bilo več odgovorov) 

Odstotek 

Nekdo je prodan 55,3 

Nekdo je prisiljen v prostitucijo 30,2 

Drugo: kriminal, tihotapljenje ljudi, prodaja 

športnikov, ilegalni prevozi tujcev, »vse za denar« 

28,2 

Izkoriščanje za izjemno nizko plačilo 17,8 

Trgovanje s človeškimi organi 10,8 

Suženjstvo 7,2 

Nekoga preslepijo z obljubami o delu 6,3 

Zaslužek na tuj račun 2,9 

Ne vem 2,7 

Brez odgovora 0,4 

V okviru prvega vsebinskega sklopa o povezavah prostitucije 

in trgovanja z ljudmi z migracijami in politikami mej so nas 

zanimala stališča o uravnavanju fenomenov s politikami nadzorovanja. 

Ko za vsako od trditev izračunamo povprečno vrednost 

strinjanja – respondenti so ocenjevali trditve na lestvici od 

1 do 5, pri čemer so ocene pomenile: 1 »sploh se ne strinjam«, 5 

»popolnoma se strinjam« –, ugotovimo, da so stopnje strinjanja 

v povprečju visoke in da se respondenti v največji meri strinjajo 

s trditvijo, da bi strožji ukrepi na mejah preprečili trgovanje 

z ljudmi (3,7). V nasprotju z nekaterimi novejšimi dognanji 

(Kempadoo et al. 2005, Berman 2003), da strožji ukrepi povečujejo 

in ne zmanjšujejo ranljivosti za trgovanje z ljudmi, respondenti, 

nasprotno, izražajo relativno visoko stopnjo strinjanja, da 

bi strožji mehanizmi nadzora nasploh (nadzor mobilnosti, deportacije, 

mejne kontrole) zmanjšali trgovanje z ljudmi. 

Visoko stopnjo strinjanja s politikami nadzora in preprečevanja 

migracij kot ustreznih mehanizmov uravnavanja prostitucije 

in trgovanja z ljudmi lahko interpretiramo kot odraz 

zaščitniškega odnosa respondentov do nacionalne države in njenih 

politik, ki ga je mogoče potrditi tudi z visokim strinjanjem s 

trditvijo (45,8 %), da bi morali ženske, ki delajo v prostituciji brez 

veljavnih dokumentov, deportirati. Več kot 40 % respondentov se 

strinja tudi s trditvijo, da bi države morale povečati nadzor nad 

mobilnostjo žensk (3,2). Več kot tretjina (35,4 %) jih prepoznava 

potrebo po zaščiti žensk, ki delajo v seksualni industriji, pred 

nasiljem za pomembnejšo od zaščite države, hkrati pa jih visok 

odstotek podpira deportacijo. Respondenti prepoznavajo pomembnost 

politik, ki bi pomenile zaščito posameznic v prostituciji, 

obenem pa odgovori kažejo na zaščitniški odnos do države. 

S korelacijsko analizo ugotovimo, da so spremenljivke 

statistično značilno povezane, vendar so nekatere vrednosti 

korelacijskih koeficientov relativno nizke. Najmočneje so povezane 

naslednje trditve: »legaliziranje migracij bi zmanjšalo 

trgovanje z ljudmi« in »zaščita žensk, ki delajo v seksualni 

industriji, pred nasiljem je pomembnejša od zaščite države«; 5 

»države bi morale povečati nadzor nad mobilnostjo žensk« in 

»zaščita žensk, ki delajo v seksualni industriji, pred nasiljem je 

pomembnejša od zaščite države«; 6 ter »ženske, ki delajo v prostituciji 

brez veljavnih dokumentov, bi morali deportirati« in 

»države bi morale povečati nadzor nad mobilnostjo žensk«. 7 

Glede na različno stopnjo končane izobrazbe ugotovimo, da 

je med skupinami različno izobraženih respondentov nekaj raz- 

5 

Vrednost r 2 , ki pokaže, s kolikim odstotkom ene spremenljivke 

pojasnimo drugo spremenljivko, znaša 0,290. 

6 

r 2 = 0,244. 

7 

r 2 = 0,240. 

311


lik v strinjanju s trditvami (slika 2). Z vsemi trditvami se v povprečju 

najmanj strinjajo respondenti, ki imajo končano višjo, visoko 

šolo ali več, bolj pa se strinjajo respondenti z nižjo stopnjo 

izobrazbe. Analiza pokaže, da respondenti z višjo stopnjo izobrazbe 

v povprečju manj podpirajo politike nadzorovanja. 8 

Respondenti so se izražali o pravnem statusu prostitucije, 

kjer večina (62,7 %) meni, da bi morala biti prostitucija v 

Sloveniji legalizirana (srednja vrednost je 3,8). V okviru tematskega 

sklopa o regulaciji in pravnem normiranju nas je zanimala 

tudi stopnja (ne)strinjanja s politiko kaznovanja, pri čemer 

je srednja vrednost strinjanja s trditvijo, da bi uporabnike 

prostitucije morali kaznovati 3,18 (strinjanje je izrazilo 46,3 % 

respondentov), medtem ko je srednja vrednost za trditev, da bi 

prostitutke morali kaznovati, nekoliko nižja in znaša 2,3 (strinjanje 

22,1 % respondentov). Če respondenti v veliki meri podpirajo 

politiko kaznovanja strank, pa je manj tistih, ki menijo, 

da bi stranke morale opravljati nujne zdravstvene preglede, v 

primerjavi s tistimi, ki menijo, da bi to morale početi prostitutke, 

odstotka pa sta v obeh primerih visoka (80,6 % in 98,4 %). 

Slika 2: Stališča o mejnih režimih in »ilegalnem« v migracijah glede na izobrazbo 

Analiza (profili) je pokazala na povezave med stališči, 

ki izražajo podporo represivnim ukrepom. Med respondenti, 

denimo, ki se delno strinjajo s trditvijo »strožji ukrepi na 

mejah bi preprečili trgovanje z ljudmi«, je 39,9 % takih, ki se 

popolnoma strinjajo s trditvijo, da bi ženske, ki delajo v prostituciji 

brez veljavnih dokumentov, morali deportirati. Med 

respondenti, ki se popolnoma strinjajo s prvo trditvijo, pa je 

53 % takih, ki se popolnoma strinjajo tudi z drugo trditvijo. 

Dimenzije »družbenega zla« 

8 

Razlike med skupinami so statistično značilne pri naslednjih trditvah: 

»države bi morale povečati nadzor nad mobilnostjo žensk« 

(F = 6,367, df = 3, sig = 0,00), »ženske, ki delajo v prostituciji brez 

veljavnih dokumentov, bi morali deportirati« (F = 3,005, df = 3, 

sig = 0,03) in »strožji ukrepi na mejah bi preprečili trgovanje z 

ljudmi« (F = 4,293, df = 3, sig = 0,01). 

Analiza je pokazala na pozitivno povezanost spremenljivk, 

s katerima smo merili stopnjo podpore restriktivnim 

politikam na področju prostitucije: korelacijska analiza pokaže 

na pozitivno povezanost trditev, da bi prostitutke morali 

kaznovati, in da bi ženske, ki delajo v prostituciji brez veljavnih 

dokumentov, morali deportirati. 9 

Ugotovili smo tudi statistično značilne razlike v strinjanju 

s stališči o pravnem reguliranju prostitucije med različno 

izobraženimi: respondenti z najnižjo stopnjo izobrazbe se v 

najmanjši meri strinjajo, da bi prostitucijo v Sloveniji legalizirali 

(3,3), obenem pa se v primerjavi z ostalimi skupinami 

respondentov v največji meri strinjajo, da bi bilo prostitutke 

(3,3) in uporabnike prostitucije (4,3) treba kaznovati. S trditvijo, 

da bi bilo treba prostitutke kaznovati, se v najmanjši meri 

strinjajo respondenti, ki imajo dokončano višjo, visoko šolo 

ali več (1,8), prav tako se v najmanjši meri strinjajo s trditvijo, 

da bi morali kaznovati uporabnike prostitucije (2,8). 

Čeprav večina podpira legalizacijo (ali morda prav zaradi 

tega), jih prav tako večina izraža pomisleke glede prostitucije 

(slika 3): 55,2 % respondentov meni, da prostitucija uničuje družine 

(3,6). Več kot tretjina jih meni, da je prostituiranje sramotno 

za posameznika (36,2 %, s srednjo vrednostjo 3,2). Kljub relativno 

visoki ugotovljeni stopnji moralizma večina respondentov 

9 

Z eno spremenljivko lahko pojasnimo 25 % druge. 

312


(66,2 %) meni, da je prostitucija svobodna izbira ženske (4). Tudi 

odstotek tistih, ki menijo, da se ženske lahko vedno odločajo, ali 

se bodo ukvarjale s prostitucijo, je relativno visok, in sicer 42,9. 

Večina respondentov (62,3 %) se je tudi strinjala, naj bo prostitucija 

na javnih mestih obravnavana kot prekršek, 10 kar nekatere 

študije (Kempadoo et al. 2005) interpretirajo kot moraliziranje 

in stališče za podporo kriminalizaciji prostitucije. Analiza 

pokaže, da sta trditvi »prostitucija bi morala biti v Sloveniji legalizirana« 

in »prav je, da je ponujanje seksualnih uslug na javnih 

mestih obravnavano kot prekršek«, negativno linearno povezani, 

11 iz česar sklepamo, da se respondenti, ki podpirajo legalizacijo, 

izrekajo tudi za podporo dekriminalizaciji prostitucije. 

Podatki tudi kažejo, da sta trditvi »prostitucija bi morala 

biti v Sloveniji legalizirana« in »prostitucija uničuje družine« 

negativno linearno povezani. 12 Sklepamo, da podporniki legalizacije 

v manjši meri izražajo stališča v odnosu do prostitucije, 

ki so okvirjena znotraj paradigme moralizma. Respondenti, 

denimo, ki podpirajo legalizacijo prostitucije, se v najmanjši 

meri strinjajo s trditvijo, da prostitucija uničuje družine. 13 

Nekaj razlik v stopnji strinjanja smo zaznali med skupinami 

različno izobraženih (slika 3): s trditvijo, da je prostituiranje 

sramotno za posameznika, se bolj strinjajo respondenti 

z nižjo stopnjo izobrazbe (respondenti z dokončano 

OŠ ali manj so trditev ocenili s povprečno oceno 3,5, medtem 

ko so respondenti z dokončano višjo ali visoko šolo strinjanje 

s trditvijo ocenili s povprečno oceno 2,9). Podobno 

je pri trditvi, da prostitucija uničuje družine, s katero se v 

največji meri strinjajo respondenti z najnižjo stopnjo izobrazbe: 

v povprečju so ti respondenti trditev ocenili z oceno 

4,1, medtem ko so jo višje izobraženi ocenjevali z nižjimi 

povprečnimi ocenami. 

Povprečne ocene so visoke tako za trditev, da bi prostitutke 

morale opravljati nujne zdravstvene preglede (4,9), kakor 

tudi za trditev, da bi morali biti uporabniki prostitucije zdravstveno 

pregledani – tu je vrednost nekoliko nižja, 4,4. Analiza 

tudi pokaže, da se s trditvijo »uporabniki prostitucije bi morali 

biti zdravstveno pregledani« v povprečju najmanj strinjajo 

respondenti z najvišjo stopnjo izobrazbe (4,1). 

Slika 3: Strinjanje s trditvami o prostituciji glede na izobrazbo respondentov 

10 

Na zakonodajnem področju je bilo v Sloveniji z dekriminalizacijo 

leta 2003 ukvarjanje s prostitucijo odpravljeno kot prekršek. Pozneje 

se je zgodila ponovna (delna) kriminalizacija določene vrste 

prostitucije: kot prekršek zoper javni red in mir se kaznuje »sodelovanje, 

dovoljevanje ali podpiranje vdajanja prostituciji« (Gl. zakon o 

spremembah zakona o prekrških zoper javni red in mir, U. l. RS, št. 

69/2003), za »nedostojno vedenje« pa se kaznuje tistega, ki na javnem 

kraju »spolno občuje, razkazuje spolne organe ali na vsiljiv način 

ponuja spolne usluge in s tem koga moti, povzroči vznemirjenje 

ali zgražanje ljudi« (Gl. zakon o varstvu javnega reda in miru, Ur. l. 

RS, št. 70/2006). Več o pravni ureditvi prostitucije in trgovanja z ljudmi 

ter o analizi sodnih praks v Sloveniji gl. Pajnik in Kavčič (2008). 

11 

Z eno spremenljivko lahko pojasnimo približno 14 % druge spremenljivke. 

12 

Z eno spremenljivko lahko pojasnimo približno 18 % druge spremenljivke. 

13 

Razlike med skupinami so statistično značilne, F = 84,49, df = 2, 

sig = 0,00. 

313


Med skupinami različno izobraženih je nekaj razlik v 

stopnji strinjanja s trditvami, statistično značilne razlike med 

skupinami različno izobraženih ugotovimo pri naslednjih trditvah: 

a) »prostitutke bi morale opravljati nujne zdravstvene 

preglede«, s katero se močno strinjajo vsi respondenti, kljub 

temu pa so med skupinami različno izobraženih statistično 

značilne razlike – s trditvijo se manj strinjajo respondenti z 

nižjo stopnjo izobrazbe; 14 b) »prostituiranje je sramotno za 

posameznika«, s katero se bolj strinjajo respondenti z nižjo 

stopnjo izobrazbe; 15 c) »prostitucija uničuje družine,« s katero 

se v največji meri strinjajo respondenti z najnižjo stopnjo 

izobrazbe; 16 d) »uporabniki prostitucije bi morali biti zdravstveno 

pregledani,« s katero se v povprečju najmanj strinjajo 

respondenti z najvišjo stopnjo izobrazbe (4,1), najbolj pa 

se strinjajo respondenti z dokončano poklicno šolo (4,5). 17 

Opazimo, da višja kot je izobrazba respondenta, nižja je povprečna 

ocena trditve. 

Strinjanja s trditvami se nekoliko razlikujejo tudi glede 

na starost respondentov, vendar pa so razlike statistično značilne 

le pri trditvi »prostituiranje je sramotno za posameznika«. 

18 S trditvijo se v največji meri strinjajo respondenti med 

51 in 65 leti starosti, manj pa se s trditvijo strinjajo mlajši 

respondenti. 

S korelacijsko analizo smo ugotovili, da so nekatere 

spremenljivke močno povezane, najmočneje »prostitutke 

bi morali kaznovati« in »uporabnike prostitucije bi morali 

kaznovati«. 19 Prav tako sta močno pozitivno povezani strinjanji 

s trditvama, da prostitucija uničuje družine in da je 

prostituiranje sramotno za posameznika 20 ter da prostitucija 

uničuje družine in da bi uporabnike prostitucije bi morali 

kaznovati. 21 Močno povezavo smo zaznali tudi med trditvama 

»prav je, da je ponujanje seksualnih uslug na javnih 

mestih obravnavano kot prekršek«, in »uporabnike prostitucije 

bi morali kaznovati«. 22 V teh primerih lahko potrdimo 

povezanost med spremenljivkami, s katerimi merimo 

stopnjo soglašanja s trditvami, ki na eni strani prostitucijo 

predstavljajo kot temo, ki zahteva represivne politike, in 

na drugi strani kot fenomen, ki ogroža družbene vrednote. 

Respondenti, ki podpirajo strožjo zakonodajo na področju 

prostitucije, so se o prostituciji v večji meri izrekali na podlagi 

moralnih vrednot. 

Tri skupine: legalizacija, restrikcija, neodločeni 

Stališča o načinih pravnega normiranja prostitucije smo 

preverjali tudi z razvrščanjem v skupine, metodo, s katero 

enote razvrstimo v skupine tako, da so si enote znotraj skupin 

čim bolj podobne po merjenih značilnostih, skupine pa čim 

bolj različne. 23 Z metodo razvrščanja smo dobili tri skupine 

respondentov: v prvi skupini je 32 % respondentov, v drugi 

33 % in v tretji 35 %. V prvi skupini – restrikcija – so respondenti, 

ki so bolj naklonjeni restrikciji prostitucije, in menijo, 

da je prostituiranje sramotno, da bi se moralo kaznovati 

in da bi se prostitucija na javnih mestih morala obravnavati 

kot prekršek. V drugi skupini – legalizacija – so respondenti, 

ki se v največji meri strinjajo, da bi morala biti prostitucija 

v Sloveniji legalizirana, bolj kot respondenti drugih dveh 

skupin se strinjajo, da je prostitucija svobodna izbira in se 

ne strinjajo, da bi morali biti uporabniki prostitucije ali prostitutke 

kaznovani, kakor tudi ne, da bi bilo prostituiranje 

sramotno. V tretji skupini – neodločeni – so respondenti, 

ki se strinjajo, da prostitucija uničuje družine, prav tako se 

strinjajo, da je ponujanje seksualnih uslug na javnih mestih 

obravnavano kot prekršek. Obenem pa se bolj kot prva skupina 

strinjajo s tem, da bi morala biti prostitucija v Sloveniji 

legalizirana (tabela 4). 

14 

F = 3,69, df = 3, sig = 0,01. 

15 

F = 3,20, df = 3, sig = 0,02. 

16 

F = 3,22, df = 3, sig = 0,02. 

17 

F = 4,71, df = 3, sig = 0,00. 

18 

F = 3,153, df = 3, sig = 0,03. 

19 

r 2 = 0,43. 

20 

r 2 = 0,38. 

21 

r 2 = 0,35. 

22 

r 2 = 0,38. 

23 

Postopki združevanja v skupine temeljijo na merah podobnosti in 

različnosti med posameznimi enotami v prostoru, določenih z izbranimi 

spremenljivkami (merjenimi značilnostmi). Za analizo je 

bila uporabljena hierahična metoda razvrščanja v skupine. 

314


Tabela 4: Povprečne vrednosti trditev po skupinah 

Skupina 

Prav je, da je 

ponujanje seksualnih 

storitev 

na javnih mestih 

obravnavano kot 

prekršek. 

Prostitutke 

bi morale 

opravljati nujne 

zdravstvene 

preglede. 

Prostituiranje 

je sramotno za 

posameznika. 

Uporabniki 

prostitucije 

bi morali biti 

zdravstveno 

pregledani. 

Prostitucija 

je svobodna 

izbira 

ženske. 

Prostitucija 

uničuje 

družine. 

Uporabnike 

prostitucije 

bi morali 

kaznovati. 

Prostitucija 

bi morala 

biti v 

Sloveniji 

legalizirana. 

Prostitutke 

bi morali 

kaznovati. 

1 4,76 4,98 4,05 4,62 3,71 4,30 4,57 3,07 3,52 

2 2,27 4,84 2,62 3,73 4,15 2,33 1,94 4,09 1,35 

3 3,99 4,90 2,84 4,68 4,05 4,12 3,08 3,96 2,12 

Skupaj 3,67 4,91 3,16 4,34 3,98 3,58 3,18 3,72 2,31 

Če skupine primerjamo glede na stopnjo dokončane izobrazbe, 

ugotovimo, da je v prvi skupini velik delež respondentov 

z nizko stopnjo izobrazbe (osnovna in poklicna šola), 

v drugi skupini prevladujejo respondenti z višjo oziroma visoko 

izobrazbo, v tretji skupini pa je največji delež respondentov 

s štiriletno srednjo šolo in poklicno šolo. Med skupinami so 

statistično značilne razlike 24 (slika 4). V vseh treh skupinah 

so respondenti glede na starost razporejeni približno enakomerno, 

med skupinami ni statistično značilnih razlik glede 

starostne strukture. 25 

tako so v najmanjši meri podprli deportacije in strožje ukrepe 

na mejah kot mehanizem preprečevanja trgovanja z ljudmi. 

Skupina respondentov, ki se bolj nagiba h kaznovanju prostitucije, 

se v največji meri strinja s trditvijo, da bi morale države 

povečati nadzor nad mobilnostjo žensk, da bi strožji ukrepi na 

mejah preprečili trgovanje z ljudmi, kakor tudi s trditvijo, da 

bi ženske brez veljavnih dokumentov morali deportirati. 

Med skupinami je tudi nekaj razlik glede strinjanja s trditvami: 

a) »države bi morale povečati nadzor nad mobilnostjo 

žensk«, s katero se v povprečju najbolj strinja skupina respondentov, 

ki je bolj naklonjena restrikciji (3,5), in najmanj 

skupina, ki je bolj naklonjena legalizaciji (2,8); 26 b) »ženske, 

ki delajo v prostituciji brez veljavnih dokumentov, bi morali 

deportirati«, s katero se, podobno, v največji meri strinjajo 

respondenti, ki so v skupini, ki je bolj naklonjena restrikciji 

(3,8), najmanj pa skupina respondentov, ki je bolj naklonjena 

legalizaciji (2,7); 27 c) »strožji ukrepi na mejah bi preprečili 

trgovanje z ljudmi«, s katero se, kakor s prejšnjima, v največji 

meri strinja skupina respondentov, ki podpira restrikcijo 

(4,4), manj pa se s trditvijo strinjajo respondenti, ki so bolj 

naklonjeni legalizaciji (3,1). 28 

Slika 4: Tri skupine glede na izobrazbo 

Analiza pokaže, da se respondenti, ki so bolj naklonjeni 

legalizaciji prostitucije, v povprečju najmanj strinjajo s trditvami, 

s katerimi merimo stopnjo podpore restriktivnim 

politikam; v najmanjši meri so izrazili podporo trditvi, da bi 

morale države povečati nadzor nad mobilnostjo žensk, prav 

Prostitucija kot »prostovoljno delo« 

V obravnavah prostitucije s perspektive človekovih pravic 

se pokaže, da se respondenti v veliki meri strinjajo, da je prisilna 

prostitucija sorodna suženjstvu (4,7, 90,2 %). Respondenti 

prepoznavajo razlike med prisilno in prostovoljno prostitucijo; 

prisilno dojemajo kot suženjstvo, obenem pa rezultati 

kažejo tudi na visoko stopnjo strinjanja, da je prostitucija svobodna 

izbira. 

24 

χ 2 = 33,328, df = 10, sig = 0,00. 

25 

χ 2 = 4,721, df = 6, sig = 0,58. 

26 

F = 5,12, df = 2, sig = 0,01. 

27 

F = 11,97, df = 2, sig = 0,00. 

28 

F = 17,05, df = 2, sig = 0,00. 

315


Ugotavljali smo, da ima strogo ločevanje prostovoljne od 

prisilne prostitucije lahko za posledico neprepoznavanje, denimo, 

prisilnih elementov v prostovoljni prostituciji. Visok odstotek 

strinjanja s trditvami, da je prostitucija svobodna izbira in 

da se posameznice vedno lahko odločajo, ali se bodo ukvarjale 

s prostitucijo ali ne, lahko pojasnimo kot neprepoznavanje respondentov, 

da prostitucijo lahko določajo širše družbeno-ekonomske 

okoliščine. Tisti, denimo, ki menijo, da je prostitucija 

svobodna izbira žensk, v večji meri menijo, da se ženske lahko 

vedno odločajo, ali se bodo ukvarjale s prostitucijo. 29 To potrjuje 

verjetnost, da večje kot je prepoznavanje prostitucije znotraj 

paradigme dela, ki jo spremlja podpora legalizaciji, manjše je 

prepoznavanje položaja, ko prostitucija ni izbira in ko gre lahko 

za trgovanje z ljudmi. Po drugi strani pa lahko pomeni prepoznavanje 

prostitucije kot zavestne, prostovoljne dejavnosti tudi 

priznavanje legitimnosti določenim odločitvam posameznic, v 

nasprotju, denimo, s perspektivo apriorne viktimizacije. 

Respondenti v prostituciji prepoznavajo tudi elemente 

nasilja: večina (62,1 %) jih soglaša, da prostitutke pogosto izkusijo 

nasilje, s tem se jih ne strinja samo 9,3 %. Velika večina 

nasilje nad prostitutkami tudi obsoja: 87,1 % jih meni, da 

nasilje nad prostitutkami ni upravičeno. Manjši je odstotek 

(55,4 %) tistih, ki soglašajo, da ženske, ki se odpravijo na delo 

v tujino, niso same krive, če se znajdejo v izkoriščevalskih razmerjih. 

Mogoča je interpretacija, da respondenti ne legitimizirajo 

migracij, odločitve za delo v tujini v tolikšni meri, kot 

so kritični do nasilja v prostituciji. 

Glede na različno stopnjo izobrazbe ugotovimo, da je med 

respondenti nekaj razlik, vendar so razlike statistično značilne 

le za dve trditvi, in sicer: a) »prisilna prostitucija je sorodna 

suženjstvu«, 30 s katero se v največji meri strinjajo respondenti 

z najvišjo stopnjo izobrazbe, v najmanjši pa respondenti z dokončno 

osnovno šolo ali manj, ter b) »nasilje nad prostitutkami 

je upravičeno«, 31 s katero se najbolj strinja skupina respondentov 

z dokončano osnovno šolo ali manj, v povprečju najnižje 

pa so jo ocenili respondenti z najvišjo stopnjo izobrazbe. 

Če primerjamo strinjanje z navedenimi trditvami med 

skupinami respondentov glede na restrikcijo/legalizacijo prostitucije, 

ugotovimo, da so respondenti, ki v večji meri podpirajo 

restriktivne ukrepe na področju prostitucije, bolj pozitivno 

ocenjevali vse trditve glede na preostali dve skupini; razlike med 

skupinami pa so za vse trditve statistično značilne. Podatki kažejo, 

da se prva skupina, ki podpira restriktivne ukrepe, bolj kakor 

drugi dve strinja s trditvama, da je nasilje nad prostitutkami 

upravičeno (1,8), in da so ženske, ki se odpravijo na delo v tujino, 

same krive, če jih izkoriščajo (2,9). Skupina respondentov, 

ki so bolj naklonjeni legalizaciji, se v povprečju najmanj strinja 

z vsemi štirimi trditvami (slika 5); analiza variance je pokazala, 

da so razlike med skupinami statistično značilne. 

Slika 5: Stališča o prostituciji glede na pripadnost skupini 

29 

Spremenljivki sta medsebojno pozitivno linerano povezani; z eno 

spremenljivko lahko pojasnimo 26 % druge spremenljivke. 

30 

F = 7,64, df = 3, p = 0,00. 

31 

F = 8,16, df = 3, p = 0,00. 

Seksualna industrija in seksualno delo: kje so 

stranke 

V raziskavi smo ugotavljali tudi stališča o prostituciji in 

trgovanju z ljudmi v kontekstu seksualne industrije, odnosov 

316


moči in položaja na trgu dela. Velika večina (87,4 %) je trgovanje 

z ljudmi prepoznala kot dobičkonosen posel, večina (73,3 %) 

tudi soglaša, da trgovanje z ljudmi pogojujejo obstoječi odnosi 

moči. Respondenti kriminalizacije seksualnega trga povečini ne 

vidijo kot mehanizma, ki bi izboljšal položaj oseb v prostituciji, z 

nasprotnim pa se je strinjalo 28,6 % respondentov. Ti rezultati so 

skladni z nekaterimi dognanji (Anderson in O'Connell Davidson 

2003), da kriminalizacija in restriktivna politika nasploh lahko 

povečujejo ranljivost ljudi za trgovanje. Respondenti so v veliki 

meri tudi mnenja, da prostitucijo in trgovanje z ljudmi določajo 

širše življenjske okoliščine, 70,4 % jih soglaša, da bi izboljšanje 

socialno-ekonomskega položaja pozitivno vplivalo na žrtve trgovanja 

z ljudmi. 

Respondenti prepoznavajo razvito seksualno industrijo 

kot pomemben sektor, ki določa razmerja v prostituciji in v 

procesu trgovanja za namene seksualnega izkoriščanja. Večina 

(30,2 %) ugotavlja, da kriminalizacija seksualne industrije ne 

bi izboljšala položaja prostitutk. Mnenje je skladno z ugotovitvami 

(Outshoorn 2004), da kriminalizacija lahko poslabša 

položaj prostitutk in poveča negotovost in nasilje v razmerjih 

v prostituciji in tudi trgovanju z ljudmi, čeprav je visok tudi 

odstotek tistih (28,6), ki menijo nasprotno. 

Analiza pokaže, da med tremi skupinami, ki smo jih definirali 

v odnosu do prostitucije (legalizacija, restrikcija, neodločeni), 

ni velikih razlik glede strinjanja z navedenimi trditvami. 

Skupina neodločenih v povprečju nekoliko višje ocenjuje 

trditve od preostalih dveh skupin. Statistično značilne razlike 

glede strinjanja s trditvami veljajo za trditev »kriminalizacija 

industrije seksa bi izboljšala delovne pogoje prostitutk«, 32 s 

katero se najbolj strinja skupina, ki bolj podpira restriktivne 

politike (3,04), najmanj pa skupina, ki je za legalizacijo (2,6). 

Večina respondentov (67,6 %, 3,99) prevzema stališče, ki 

prostitucijo naturalizira kot »naravni red stvari«. Gre za percepcijo 

povpraševanja po seksualnih storitvah kot nečesa »naravnega«, 

imanentnega človekovi (moški) naravi. Takšne interpretacije 

so bile predmet kritik, češ da povpraševanje pojmujejo kot 

nekaj samoumevnega in ga ne obravnavajo znotraj širših družbenih 

odnosov. Ob tem velja izpostaviti, da 28,3 % respondentov 

meni, da stranke niso soodgovorne za izkoriščanja v prostituciji. 

V večji meri (74,3 %) pa se respondenti strinjajo, da povpraševanje 

strank povečuje ranljivost za trgovanje z ljudmi. 33 

32 

F = 3,175, df = 2, p = 0,04. 

33 

V raziskavi smo ugotavljali družbene implikacije povpraševanja 

strank po prostituciji: respondenti so se med drugim opredeljevali 

do naslednjih trditev: »Moški, ki kupujejo seksualne storitve, nimajo 

nobene odgovornosti za izkoriščanje, v katerem se znajdejo 

prostitutke«, in »povpraševanje strank po seksualnih storitvah povečuje 

ranljivost za trgovanje z ljudmi za namene prostitucije«. 

Vrednosti trditev smo ugotavljali tudi glede na razvrščenost 

v eno od skupin (legalizacija, restrikcija, neodločeni). Statistično 

značilne razlike so pri strinjanju s trditvama »moški, ki kupujejo 

seksualne storitve, nimajo nobene odgovornosti za izkoriščanje, 

v katerem se znajdejo ženske«, 34 in »povpraševanje po seksualnih 

storitvah spreminja prostitutke v tržno blago«. 35 Tisti, ki 

izražajo stališča v prid legalizaciji, v večji meri kot skupina, ki zagovarja 

restriktivno politiko, menijo, da stranke niso odgovorne 

za potencialna izkoriščanja v prostituciji. Respondenti, ki podpirajo 

restriktivnejše politike, v večji meri kot respondenti iz preostalih 

dveh skupin menijo, da povpraševanje strank, zvodnikov 

in lastnikov klubov po seksualnih storitvah povečuje trgovanje z 

ljudmi za prostitucijo (tabela 5). Tu se pokaže šibkost paradigme 

prostitucije kot seksualnega dela. Vidik namreč v celoti spregleda, 

da razmerja v prostituciji določajo tudi stranke; da torej ne 

gre samo za razmerja med prostitutkami in zvodniki. 

Tabela 5: Povprečne vrednosti trditev o trgovanju z ljudmi 

glede na pripadnost skupini 

Uporaba seksualnih 

storitev ima dolgo 

zgodovino in predstavlja 

naravni red stvari. 

Moški, ki kupujejo seksualne 

storitve, nimajo 

nobene odgovornosti za 

izkoriščanje, v katerem se 

znajdejo ženske. 

Povpraševanje strank po 

seksualnih storitvah povečuje 

trgovanje z ljudmi 

za prostitucijo. 

Sprejemljivo je, da imajo 

fantje prvo seksualno 

izkušnjo s prostitutko. 

Povpraševanje lastnikov 

nočnih klubov in zvodnikov 

povečuje trgovanje z 

ljudmi za prostitucijo. 

Povpraševanje po seksualnih 

storitvah spreminja 

prostitutke v tržno blago. 

34 

F = 4,565, df = 2, sig = 0,01. 

35 

F = 5,348, df = 2, sig = 0,00. 

Skupina 

Restrikcija Legalizacija Neodločeni 

3,89 3,96 4,07 

3,52 2,98 3,07 

4,26 3,89 4,08 

2,08 1,86 1,80 

4,32 4,15 4,21 

4,49 4,03 4,39 

317


Zanimali so nas tudi razlogi, zaradi katerih po mnenju 

respondentov moški uporabljajo seksualne storitve, pri čemer 

so respondenti, podobno kakor tudi intervjuvanci (kvalitativna 

raziskava v Pajnik 2008), navajali več odgovorov. 26,9 % 

jih meni, da je razlog, da nimajo drugih možnosti in da ne 

najdejo partnerke, 22,4 % jih za razlog navaja nezadovoljstvo s 

seksualnimi odnosi, 14 % radovednost, 13,2 % odnose s partnerko, 

10 % realizacijo fantazije itn. 

57,4 % respondentov je navedlo, da moški najpogosteje 

iščejo prostitutke prek klubov in barov, 50,6 %, da so najpogostejši 

medij revije, 21,2 % pa, da je to internet. Omenjali so 

povpraševanje po ulični prostituciji; podobno kot intervjuvanci 

(Ibid.) so tudi respondenti za prostore, kjer moški iščejo prostitutke, 

navajali turistična mesta, hotele in masažne salone. 

Večina respondentov je odgovorila, da ne poznajo nikogar, 

ki bi v zadnjem letu imel izkušnjo s prostitucijo. Glede 

na majhno pozornost, ki se posveča prostituciji, pa se zdi odstotek 

tistih, ki poznajo uporabnike prostitucije (teh je 14,5 

%), relativno visok. Med temi je 40 respondentov (13 %) povedalo, 

da poznajo do pet takih moških, trije respondenti so 

omenili, da poznajo med pet in deset strank, dva anketiranca 

pa sta povedala, da poznata več kot deset moških, ki hodijo 

k prostitutkam. Nekaj, 14,5 %, jih je odgovorilo, da so prišli 

v stik s prostitutko v baru, 7,2 % omenja revije, posredniške 

agencije ali internet, 6,9 % pa jih omenja osebna poznanstva. 

Sklep 

Z analizo javnomnenjske raziskave na vzorcu 306 naključno 

izbranih respondentov moškega spola v Sloveniji smo stališča 

o prostituciji in trgovanju z ljudmi ugotavljali s proučevanjem 

različnih razsežnosti fenomenov. Te se oblikujejo znotraj paradigm: 

politik nadzora in mejnih režimov, kot pravna, moralna 

vprašanja, kot fenomeni človekovih pravic in tudi kot vprašanja, 

povezana s trgom dela in seksualno industrijo. 

Večina respondentov (62,7 %) podpira legalizacijo prostitucije 

v Sloveniji, pri čemer se respondenti z nižjo stopnjo 

izobrazbe v manjši meri strinjajo z legalizacijo, v primerjavi z 

višje izobraženimi pa izražajo tudi višjo podporo kaznovalnim 

politikam. Večina respondentov (62,3 %) se tudi strinja, 

naj bo prostitucija na javnih mestih obravnavana kot prekršek, 

analiza povezanosti spremenljivk pa pokaže, da se respondenti, 

ki podpirajo legalizacijo, izrekajo tudi za podporo 

dekriminalizaciji prostitucije. 

Respondenti v splošnem prepoznavajo pomembnost preprečevanja 

izkoriščanja in nasilja kot mehanizmov za zaščito 

posameznic v prostituciji, hkrati pa je v veliki meri prisoten 

tudi zaščitniški odnos do države. Tega smo ugotavljali na podlagi 

odobravanja politik nadzora meja in mobilnosti žensk, 

politik deportacij in ne nazadnje z merjenjem stališč, ki prostitucijo 

pojasnjujejo skozi paradigmo moralizma. 

Respondenti relativno visoko ocenjujejo, da prostitucija 

uničuje družine (3,6) in da je prostituiranje sramotno za posameznika 

oziroma posameznico (3,2). Podporniki legalizacije 

v manjši meri izražajo stališča do prostitucije, ki jih lahko 

pojasnimo znotraj paradigme moralizma, obenem v okvirih 

te paradigme respondenti z nižjo izobrazbo izražajo večjo 

stopnjo strinjanja. 

Analiza potrjuje tudi povezanost med spremenljivkami, 

s katerimi ugotavljamo stališča, ki na eni strani prostitucijo 

pojasnjujejo z represivnimi politikami in jo na drugi strani 

vrednotijo kot moralno vprašanje. Respondenti, ki so bolj naklonjeni 

legalizaciji prostitucije, v povprečju najmanj podpirajo 

restriktivne politike. V primerjavi z drugima skupinama 

respondentov strank ne dojemajo kot pomembnih akterjev v 

prostituciji. Prav tako v manjši meri prepoznajo možnost nasilja 

in izkoriščanja v prostituciji. Podporniki legalizacije na eni 

strani prepoznavajo ženske kot akterke, ki se odločajo o svojem 

življenju, in prostitutke v manjši meri viktimizirajo. Obenem 

pa so manj senzibilni za prepoznavanje izkoriščevalskih odnosov 

v prostituciji in trgovanju z ljudmi. Analiza odgovorov 

potrjuje omenjene zagate paradigme moralizma in kriminalizacije, 

ki ženske viktimizirajo, prostitucijo pa a priori obravnavajo 

kot nasilje. Potrjuje pa tudi zagate paradigme seksualnega 

dela, ki ne reflektira vloge strank in ne prepoznava situacij, ko 

prostitucija ni zgolj »prostovoljno seksualno delo«. 

Literatura 

1. Agustín, L. (2006). The Disappearing of a Migration Category: 

Migrants Who Sell Sex. Journal of Ethnic and Migration Studies, 

32 (1): str. 29–47. 

2. Anderson, B.; O'Connell Davidson, J. (2003). Is Trafficking in 

Human Beings Demand Driven A Multi-Country Pilot Study. 

IOM Migration Research Series, št. 15. Geneva, IOM. 

3. Barry, K. (1985). Female Sexual Slavery. New York, New York 

University Press. 

4. Berman, J. (2003). (Un)Popular Strangers and Crises (Un)Bounded: 

Discourses of Sex-Trafficking, European Immigration and National 

Security Under Global Duress. European Journal of International 

Relations, 9 (1): str. 37–86. 

5. Bianchi, G.; Popper, M.; Lukšík, I. (2007). Between Demand 

and Supply: A Regional Analysis of Four Country Studies on 

the Supply and Demand for Sex Services and Trafficking in 

Hungary, Poland, Slovakia and Slovenia. Geneva, IOM. 

6. Doezema, J. (2000). Loose Women or Lost Women: The Re-emergence 

of the Myth of White Slavery in Contemporary Discourses 

of Trafficking in Women. Gender Studies, 18 (1): str. 23–50. 

318


7. Farley, M. (2004). “Bad for the Body, Bad for the Heart”: 

Prostitution Harms Women Even if Legalized or Decriminalized, 

Violence Against Women, 10 (10): str. 1087–1125. 

8. Hughes, D. M. (2000). The “Natasha” Trade: The Transnational 

Shadow Market of Trafficking in Women. Journal of International 

Affairs, 53 (2): str. 625–51. 

9. Jeffreys, S. (2006). The Traffic in Women: Human Rights Violation 

or Migration for Work V: Agrawal, A. (ur.): Migrant Women and 

Work. New Delhi, Sage, str. 195–217. 

10. Kempadoo, K.; Sanghera J.; Pattanaik, B., ur. (2005). Trafficking 

and Prostitution Reconsidered: New Perspectives on Migration, 

Sex Work, and Human Rights. Boulder, Paradigm Publishers. 

11. Monto, M. A. (2000). Why Men Seek out Prostitutes. V: Weitzer, 

R. (ur.): Sex for Sale: Prostitution, Pornography and the Sex 

Industry. London, Routledge, str. 67–83. 

12. Outshoorn, J. (2004). Pragmatism in the Polder: Changing 

Prostitution Policy in the Netherlands. Journal of Contemporary 

European Studies, 12 (2): str. 165–76. 

13. Pajnik, M. (2008). Prostitucija in trgovanje z ljudmi: perspektive 

spola, dela in migracij. Ljubljana: Mirovni inštitut. 

14. Pajnik, M.; Kavčič, U. (2008). Sodne prakse s področja trgovanja 

z ljudmi in prostitucije v Sloveniji. Revija za kriminalistiko in 

kriminologijo, 59 (2): str. 141–154. 

Male opinion about prostitution and trafficking in human beings 

Mojca Pajnik, Ph. D., Research Associate, The Peace Institute - Institute for Contemporary Social and Political Studies, 

Metelkova 6, 1000 Ljubljana, Slovenia 

The paper analyses the results of public opinion research that examined the attitudes of randomly selected male respondents to 

trafficking in human beings and prostitution in Slovenia. The analysis shows how both prostitution and trafficking in human beings are 

related to policies of control and border regimes and appear as legal or moral questions, addressing issues of human rights, the labour 

market and the sex industry. The majority of respondents supported the legalization of prostitution in Slovenia; those with a lower level 

of education were less favourable to its legalization and compared to highly educated respondents, they were more supportive of suitable 

sentencing policies. Most respondents also agreed that soliciting in a public place should be considered to be a minor offence. The paper 

exposes the shortcomings of the paradigm of moralization and criminalization which serve to victimize women and treat prostitution 

as an a priori violent activity. Most respondents also considered that prostitution destroys families and that it is shameful for males as 

well as for females. Advocates of legalization expressed to a lesser degree attitudes toward prostitution that can be explained within the 

paradigm of moralization. At the same time, the analysis highlights the inconsistencies of the sex work paradigm that does not reflect 

the role of clients and is blind to situations in which prostitution does not merely appear as »voluntary sex work«. 

Key words: prostitution, trafficking in human beings, public opinion research, legalization, restriction, sex work 

UDC: 176.5 + 343.545 

319


Emocionalno in spolno nasilje v partnerskih 

razmerjih 

Saša Kmet * 

Prispevek se osredinja na izbrane vidike kriminologije in viktimologije intimnih odnosov. V prvem delu avtor predvsem 

s psihološkega vidika osvetljuje nekatere značilnosti čustvene dinamike (nasilnih) partnerskih razmerij, pri čemer 

je njegova temeljna ambicija uvesti bralca na tozadevno, sicer v domačem znanstvenem raziskovanju zapostavljeno 

področje »kriminologije emocij«. Potem ko izpostavi kriminološko-viktimološki pomen (ne)pojavljanja nekaterih 

konkretnih čustev v partnerskem odnosu, se pisec ustavi pri konceptualnem razmerju med psihičnim in emocionalnim 

nasiljem ter kritizira reifikacijo prvega in tista razumevanja v literaturi, ki postavljajo obravnavani kategoriji v položaj 

nad- ali podpomenskosti. V drugem delu sestavka avtor obravnava osnovna fenomenološka vprašanja posebne vrste 

spolnega nasilja med (potencialnima) partnerjema, tj. t. i. posilstvo na zmenku, ki si zasluži pozornost (v slovenskem 

prostoru do zdaj pomanjkljive) kriminološke stroke zaradi številnih značilnosti, nevarnosti in protislovij, ki se porajajo 

v povezavi s tem pojavom. Po njihovi predstavitvi pisec sklepno opozori še na nujnost zavedanja nekategoričnosti ob 

primerjalnem vrednotenju »tradicionalnih« razmerij moški – ženska, storilec – žrtev. 

Ključne besede: spolno nasilje, emocionalno nasilje, nasilje med partnerji, viktimologija 

UDK: 343.54 + 176 

Uvod v intimni odnos kot predmet kriminološkega 

in viktimološkega preučevanja 

Z dežja pod kap, odbije zadnja ura, 

šepet grotesken v dušo brazde reže… 

Izplov, ne da bi ribič dvignil mreže, 

kar Svet je bil, zdaj nema je figura… 

Če in dokler je in ostaja ljubezen 1 »most srca med ločenostjo 

in enostjo«, kakor pravi K. Keyes, 2 se bomo z neprikrito 

»strastjo« 3 posvečali na eni strani vsem lepotam medosebnih 

interakcij, na drugi pa vsem nevarnostim, ki jih prinaša tako 

občutljivo področje, kot so odnosi med spoloma. 4 Čeprav bo 

ta sestavek predvsem psihološko usmerjen, bomo spoznali, da 

in kako so manifestacije partnerstva pomembne tudi s kriminološkega 

(viktimološkega) vidika. Predmet mojega osrednjega 

zanimanja bo psihologija čustvovanja v partnerskem odnosu. 

Čustvovanje je eden ključnih dejavnikov pri razvoju in 

ohranjanju pojavnosti, ki lahko izkrivijo intimno razmerje v 

tolikšni ali celo večji meri, kakor bi ga lahko oziroma morale 

plemenititi. Zakaj partnerski odnos pogosto ni »varno zavetje 

v krutem in nevarnem svetu« (Marcus & Sweet 2003: 313) 

* 

Saša Kmet, univerzitetni diplomirani pravnik in doktorski kandidat 

na Pravni fakulteti v Ljubljani, diplomirani Transactional Analysis 

Practitioner, mladi raziskovalec na Inštitutu za kriminologijo 

pri Pravni fakulteti v Ljubljani (sasa.kmet@pf.uni-lj.si). 

1 

Poglabljanje v psihologijo, filozofijo, mistiko itn. ljubezni bom bralcu 

prihranil, ne samo zaradi pomanjkanja prostora, ampak tudi zato, 

ker je psiholoških razlag ljubezni (pre)mnogo (prim. npr. Berscheid 

2006: 171–183), še več filozofskih, kaj šele mističnih. Prav tako je 

ljubezen najverjetneje ena najpogostejših tematik, pri kateri ljudje 

s skrajno nejevoljo dopuščajo komur koli, da jim skuša pojasniti 

nekatere povezane psihološke »resnice«. V najslabšem primeru na 

ta način vztrajajo pri morebitnih osebnih »patologijah«, a vendarle 

jim ostaja neodtujljiva pravica odločati o lastnem življenju. 

2 

Gre za eno od ponazoritev »stapljajoče« ideje o ljubezni, ki je arhetipska, 

mistificirana in najverjetneje disfunkcionalna. Prav tako 

opredmeti (reificira) ljubezen v pojavnost, ki kakor da obstaja neneodvisno 

od čustvujočih subjektov. Kljub temu ostaja v kolektivnem 

nezavednem slehernega »romantiziciranega« zahodnjaka, ki 

se ji kljub nasprotnim zagotovilom psiholoških ved najbrž ne more 

v popolnosti izogniti in se z njo še vedno ukvarja tako ali drugače. 

3 

Izraz »strast« izvira iz istega besednega korena kot glagol »stradati« 

ali samostalnik »stradanje«, ponovno v nasprotju z idejami v 

predhodni opombi omenjenega zahodnjaka pa pojav vsebuje precej 

bolj neprijetno (celo negativno) konotacijo, kakor bi morebiti 

bežno pomislili. 

4 

Ukvarjanje s to tematiko nujno prinaša nekatere terminološke in 

pojmovne težave. Ljubezenski odnos med partnerjema je pravzaprav 

nemogoče ekskluzivno poimenovati. Namreč – mogočih partnerjev 

je več vrst (imamo npr. tudi poslovne), odnos »med spoloma« izključuje 

specifična posameznika, »ljubezni« je prav tako več vrst (kakšne 

težave to povzroča, je drugo vprašanje), več je možnih »intimnih«, 

»tesnih« odnosov itn. Zoran Milivojević (2004: 18) v predgovoru sijajne 

monografije o predstavah o ljubezni »prizna«, da uporabljamo 

izraz partnerski odnos zaradi odsotnosti boljših. Tudi meni ne preostane 

nič drugega, kakor da se tovrstnemu pogledu pridružim. 

320

Saša Kmet: Emocionalno in spolno nasilje v partnerskih razmerjih 

Prispevek poskuša uvajati stroko na področje »kriminologije 

emocij« (Muršič), ki jo lahko opredelimo kot »kriminologijo 

upoštevanja emocionalnih razsežnosti kriminološko 

zanimivih pojavov« (Muršič 2008a: 63). Ambicija sestavka je 

vsaj nekoliko zapolniti vrzel, ki jo zaznavam v tem delu znanstvenega 

raziskovanja. Po mojem videnju namreč v slovenski 

literaturi obstajata dva pola pristopov k problemu. Prvi (niti 

ne zelo obsežen) se ukvarja s konkretnimi značilnostmi posameznih 

vrst nasilja v tesnih odnosih (poleg partnerstva zlasti 

nekoliko širše – v družini), pri čemer sicer upošteva emocionalnost, 

a se ji ne namenja sistematična pozornost. 5 Drugi pristop 

(npr. Muršič 2008b) razčlenjuje pomen čustvenih interakcij 

v kriminološkem diskurzu splošneje. Mitja Muršič integrira 

psihologijo, filozofijo ter mikro in makro sociologijo emocij, 

ki jih poveže v teoretske zastavke »kriminologije emocij«. 

Tudi sam sem doslej razvijal ideje iz bolj splošne perspektive 

in se osredotočal na raven »družbene« psihologije (npr. Kmet 

2008: 151–173). V pričujočem članku pa uberem srednjo pot 

– lotevam se konkretne problematike nasilnosti v partnerskih 

razmerjih, ne da bi se izognil sistematični vpeljavi dognanj psihologije 

emocij. V drugem delu se posvečam izbrani posebni 

temi, ki si po mojem mnenju prav tako zasluži ustrezno pozornost, 

njen pomen pa utemeljim na ustreznem mestu. 

Trditi, da je intimno razmerje že omenjeno »varno zavetje« 

samo po sebi, je seveda zmotno in naivno. Prav nasprotno 

– vključenost v tovrstne medosebne odnose povečuje možnost, 

da posameznik postane žrtev fizičnega, psihičnega ali katere 

druge oblike nasilja, 6 prav tako je ta korelacija toliko močnejša, 

kolikor dlje razmerje traja, tj. kolikor večja je stopnja čustvenega 

vlaganja in zavezanosti odnosu. Druga stran medalje stopnjevanja 

možnosti viktimizacije je obstoj okoliščin, ki morebitnemu 

storilcu omogočajo razviti in uresničiti nasilne težnje 

kakršne koli narave do partnerja. 7 Marcus in Sweet (2003: 314) 

5 

Ambrož (2003: 15–22) se je v svojem prispevku (kakor bo prikazano 

v nadaljevanju, mestoma morda nedoslednem ali celo zavajajočem) 

domači kriminološki in viktimološki znanosti posvetil psihičnemu 

nasilju med partnerjema, nekoliko podrobneje pa še dinamiki odnosa, 

prežetega s čustvom ljubosumja. Pisec sicer kratko preleti razvoj 

osredotočanja na različne pojavne oblike medosebnega nasilja 

– preučevanje družinskega nasilja od 60. let prejšnjega stoletja dalje 

je sprva namenjalo največ pozornosti fizičnemu nasilju nad otroki, 

nato nad ženskami, sledilo je »odkritje« spolnega nasilja v družini, 

v začetku 90. let pa se je začelo bolj sistematično opozarjati tudi na 

psihično nasilje med partnerjema (prav tam: 15). Razvoj, ki nedvomno 

kliče k zavedanju pomena in potrebi umestitve psihologije 

emocionalnosti med nakazana vprašanja. 

6 

Zamislimo si jih lahko še kar nekaj. Npr. ekonomsko nasilje nad 

nepreskrbljenih partnerjem – je to »podvrsta« psihičnega V nadaljevanju 

si bomo ogledali, kako z nekaterimi nad/podpomenkami 

v kontekstu mojega zanimanja ravna Ambrož. 

7 

Takoj je treba pripomniti, da gre za trditev vrednostno nevtralne 

oziroma neočitajoče narave. Pogosto se namreč dogaja, da nasilje 

postavljata osnovno tezo, da določene značilnosti čustvovanja 

v razmerju na eni strani spodbujajo, na drugi pa zavirajo razvoj 

nasilnosti. Katere so te značilnosti, me bo zanimalo v nadaljevanju. 

Pomembno je, da se zavemo resnice, pred katero 

marsikdaj zatisnemo oči in ušesa – toliko kot lahko intimni 

odnos »ponudi« možnosti sreče, podpore in izpopolnitve, toliko 

lahko »ponudi« tudi možnost destruktivnosti. 8 

»Kače v ljubezenskem vrtičku« – (nasilna) čustvena 

dinamika partnerskih razmerij 

Ko vedel bi, da Zvezda kdaj zaide, 

ne bi se zbujal v nedrju Tvoje rose… 

Polet brezglav, nad óstjo starke kose 

lebdel sem, v srcu branil si privide… 

Evolucijski pristop, v skladu s katerim je pojav ljubezni drugo 

ime za kompleksen sklop prilagoditev, namenjenih reševanju 

specifičnih problemov preživetja in razmnoževanja, 9 spodbija 

nekatera razširjena prepričanja o fenomenu, npr. »ljubezen je 

slepa«, 10 »ljubezen je pogruntavščina zadnjih stoletij«, 11 »ljube- 

v odnosu pomeni preigravanje ali ponavljanje kompleksnih psihičnih 

vzorcev, ki najverjetneje izvirajo iz zgodnjega otroštva in 

za nasilneža niso nič več in nič manj kakor dejavnik psihološke 

prisile. V tovrstnih primerih »plesa« med partnerjema, ki se nista 

našla po »naključju«, meja med storilcem in žrtvijo ni tako jasna 

in toga, kakor bi bilo morebiti pričakovati na prvi pogled. 

8 

Na več mestih v psihološki literaturi najdemo opredelitve partnerskega 

razmerja kot npr. »najpogostejšega vira sreče in stresa«, 

»vira psihičnega zdravja in psihične bolezni« ipd. Prim. poglobljeno 

razpravo o tej paradoksni »dvojni« naravi intimnih razmerjih v 

Kanduč 2003: 197-227. 

9 

Podrobneje o evolucijskopsiholoških vidikih spolnosti, zaljubljenosti 

in ljubezni glej Wright 2008: 25–147. 

10 

»Slepa« je kvečjemu zaljubljenost. Prim. Milivojević 2004: 123–149. 

11 

Dejstvo večje razširjenosti t. i. dogovorjenih porok v zgodovini v 

nasprotju z današnjimi »iz ljubezni« (ob ciničnem pomisleku na 

število razpadlih zvez in ločitev) ne dokazuje odsotnosti (skorajšnje) 

univerzalnosti pojava tega čustva. Prim. Hatfield & Rapson 

2005. Univerzalnost psiholoških »mehanizmov« morebitnega 

evolucijskega prilagajanja v kontekstu ljubezni ne pomeni hkratne 

nujnosti takih »otipljivih« manifestacij – kakor lahko hipotetični 

posameznik preživi življenje brez trohice »partnerske« ljubosumnosti 

(ker mu npr. partner zanjo nikoli ne ponudi »razloga«), tako 

lahko (od)eksistira tudi povsem »brez ljubezni« (Buss 2006: 67). 

Nasprotno kljub poskusom zatiranja romantične ljubezni v različnih 

zgodovinskih okoliščinah vendarle vedno obstajajo posamezniki, 

ki »kljubujoče« ponazarjajo to »univerzalno inherentnost« 

ljubezni v človeškem življu, spomnimo se zgolj na znameniti t. 

i. Romeo-Julija učinek v psihologiji. Prav tako se v poligamnih 

kulturah pogosto dogaja, da se (vsaj – ljubezen, tudi v »najžlahtnejšem« 

pomenu besede, namreč ni nujno omejena le na enega 

partnerja) ena od številnih porok zgodi »iz ljubezni«. 

321


zen je omejena na zahodni svet« 12 itn. Ljudje smo »socialne živali«, 

ki se združujemo v skupine, tako širše kakor »ožje« (morda 

dvojice), v katere vlagamo velik del svojih psiholoških, emocionalnih 

in materialnih virov. 13 Po Bussu (2006: 66) ima ljubezen v 

evolucijskem smislu naslednje naloge: (1) prikaz reprodukcijsko 

pomembnih virov; (2) zagotavljanje spolnega dostopa; (3) signaliziranje 

seksualne zvestobe; (4) utrjevanje ekskluzivnosti razmerij 

z »varovanjem« partnerja; (5) prikazovanje zavezanosti; 

(6) utrjevanje dejavnosti, ki vodijo k uspešnemu nadaljevanju 

vrste; (7) vlaganje v starševstvo. 

Buss brez nepotrebnega odlašanja posebej omenja paradoksno 

naravo ljubosumja, ki »izvira iz globoke ljubezni, pa 

vendar lahko uniči še tako harmonično razmerje« (prav tam: 

73). 14 Če na tem mestu zanemarim avtorjevo očitno opredmetenje 

čustva (kar pa ne pomeni, da ga ne kritiziram), velja 

omeniti Milivojevićevo opredelitev, po kateri je ljubosumnost 

»vrsta strahu, ki ga subjekt občuti, ko ocenjuje, da obstaja 

nevarnost, da bi oseba, ki jo ljubi, vzljubila koga tretjega. Za 

čustvo ljubosumja je potreben trikotnik – prvega je strah, da 

bo ljubljeni drugi vzljubil nekoga tretjega. 15 Pozitivna funkcija 

čustva ljubosumja je, da motivira osebo k dejavnosti, s 

katero bo ohranila ljubezen ljubljene osebe« (Milivojević 

2008: 647). 16 Skratka, kar nekaj zanimivosti. Med drugim za 

12 

Prim. de Rougemont 1999. Zahodni konstrukt, ki v nasprotju z 

vzhodnjaškimi tradicijami ponazarja romantično ljubezen kot 

enega najpomembnejših človekovih udejstvovanj, podobno kot 

zgoraj ne pomeni odsotnosti partnerske ljubezni na Vzhodu. 

Opomni pa nas na paradoks oziroma neveljavnost sicer pričakovane 

teze, da naj bi bila kulturna pomembnost čustvovanja premosorazmerna 

s širino besednjaka, ki označuje tovrstne psihološke 

kategorije. 

13 

O evolucijskopsiholoških vidikih vrednotenja različnih »virov« 

pri obeh spolih ter povezanih vprašanjih spolnega in emocionalnega 

ljubosumja glej Temnik 2006: 5–18. 

14 

Spomnimo se, denimo, izjave O. J. Simpsona (kontroverzno oproščenega 

v kazenskem procesu in poraženca v civilnem – še vedno 

šolski primer razprav (med drugim) o dokaznih standardih v različnih 

sodnih postopkih) v zvezi z ubojem njegove nekdanje žene, 

ki gre nekako takole: »Predpostavimo, da sem zagrešil ta zločin. 

Tudi če sem to storil, je bilo to najbrž zato, ker sem jo nadvse ljubil, 

mar ne« 

15 

Tu je nakazana sicer relativno stroga meja med ljubosumnostjo 

in zavistjo, pa tudi strahom pred »izgubo ljubezni«, ki je splošni 

pojem za vse morebitne (ne)anticipirane oblike prenehanja partnerskih 

razmerij. 

16 

I. Primorac (1999: 85–87) nasprotno opozarja na nesmiselnost 

ljubosumja. Pisec meni, da je zanj značilno »stvarnopravno« dojemanje 

medosebnih odnosov, ki temelji na načelih posesti in 

pravic. Vendar pa ljudje, vključno z zaljubljenimi pari in zakonci, 

nismo stvari, zato so oblastveni odnos do partnerja, pričakovanja 

in zahteve po ekskluzivnosti ter izterjevanje »pravice« do ljubezni 

in naklonjenosti po njegovem povsem zgrešeni. Poleg tega naj bi 

koga presenetljiva ugotovitev, da je ljubosumje v osnovi strah. 

Presenetljiva zato, ker si marsikdo ljubosumnega človeka rad 

predstavlja kot podobo napadalnega ali celo nasilnega osebka, 

ki skuša na ta način obdržati, »kar mu gre«. Ob tem se mu na 

pamet pritihotapi še spomin na kakšen konkreten primer zločina 

»iz strasti« in krog je sklenjen. 

»V resnici« so to vprašanja različnih emocionalnovedênjskih 

sklopov oziroma t. i. taktik ljubosumja, ki izvirajo 

iz temeljnega strahu. 17 Slednje se razlikujejo tudi z vidika 

namena ali cilja čustva ljubosumja – ohranitev partnerskega 

odnosa namreč ni vedno v ospredju (pa tu niti ne izražam posmehljivosti 

do tovrstnih, za koga morda preveč idealističnih 

pogledov). Za kriminologijo je najpomembnejši sklop sovraštvo-uničenje. 

18 Subjekt postane destruktiven, destrukcija pa 

je usmerjena ali proti ljubljeni ali proti tretji osebi. Bistveno 

je, da sta oba dojeta kot dehumanizirana sovražnika, ki ju je 

treba uničiti. Nasprotnika zato, ker brez kakršnega koli subjektovega 

povoda skuša zavestno in namerno uničiti njegov 

bili naklonjenost in ljubezen čustvi, ki kot taki nista stvar razumske 

izbire, zato ju tudi ni mogoče izterjati. Ljubosumje naj 

bi nastalo na temelju prepričanja, da je »količina« ljubezni, ki jo 

lahko posameznik občuti in (raz)da, omejena (kar drži, vendar v 

glavnem iz »pragmatičnih« razlogov, kot so omejene zmogljivosti 

našega možganskega delovanja, ki preprečujejo internalizacijo 

(pre)velikega števila ljubljenih »objektov«; omejena psihološka in 

fizična sredstva, ki jih lahko vlagamo v tovrstna razmerja; količina 

časa, ki jo lahko namenimo itn.), zato bo ljubezen, ki jo bo B naklonil(a) 

C-ju, nujno odvzeta A-ju. Slednja domneva je po mojem 

skromnem mnenju očitno preveč radikalna in ustreza napačni 

predstavi o ljubezni, da je mogoče ljubiti le eno osebo hkrati, kar 

pisec sicer pravilno ugotavlja, vendar pa je na tej osnovi utemeljevati 

(ne)smiselnost (ne)zvestobe vsaj zelo občutljivo. Prav tako 

je problematična navedena avtorjeva trditev, ki osvetljuje njegov 

pogled na razmerje med razumom in čustvi oziroma napeljuje k 

sklepu o prepadu med tema pojavnostma. Dodati velja še Ambrožev 

pogled: »Zdi se, da Primorčeva, sicer logična analiza, spregleda 

dejstvo, da je ljubosumje (ravno tako, kot to velja za ljubezen in 

naklonjenost) čustvo, ki se izmika razumskemu nadzoru. Čeprav 

se da z racionalizacijo tudi na emocionalnem področju nedvomno 

marsikaj narediti, se zdi, da ta metoda ne more odpraviti občutkov 

ljubosumja v celoti, vsaj pri vseh ljudeh ne« (Ambrož 2003: 

18–19). Hja, zdi se tudi, da iz slednje »kritike« veje vsaj implicitno 

prisotno nakazovanje nekakšnega (v zgodovini filozofije, zlasti pa 

krščanske teologije dobro znanega) »svetobolnega« prepada med 

razumom in emocijami oziroma nedovoljšnje zavedanje vseprisotne 

logike čustvujočega subjekta, pa tudi (sicer manj pomembno) 

ne-razlikovanje med fiziološkimi občutki ter »visceralnimi, 

motoričnimi, motivacijskimi in mentalnimi« emocijami. 

17 

V Milivojevićevi terminologiji govorimo o metaemocijah (Milivojević 

2008: 90–91). 

18 

Druge taktike so še jeza–napad (jeza je v nasprotju s sovraštvom 

čustvo, manifestacije katerega niso destruktivne), žalost-umik in 

strah–ugajanje (prav tam: 649–652). 

322


partnerski odnos, partnerja pa zato, ker ga je »prevaral« 19 

oziroma »uničil njegovo življenje«, kar kliče po maščevanju 

(prav tam: 650–651). Hatfieldova in Rapson (2005: 182) sta 

radikalna: 20 »Moško ljubosumje je glavni razlog za nasilje nad 

partnerkami in umore partnerk v svetovnem rangu.« 21 

Obsežne psihološke raziskave v številnih okoljih (po 

Musek & Pečjak 1997: 103) dokazujejo, da ljudje ocenjujejo 

neprijetne (kar ne pomeni, da številni prijetni prav tako ne 

povzročajo stresa) dogodke, povezane s partnerstvom, kot ene 

najvplivnejših dejavnikov za duševni stres oziroma življenjske 

krize. Tako ima smrt zakonskega partnerja (vzporedno 

kvečjemu z izgubo otroka) najvišjo mogočo povprečno oceno 

19 

Z neprikritimi občutji topline sem prečital naslednji citat novinarke 

J. Viorst: »V tistih dneh, ko se počutim zrelo in varno, istočasno 

priznavam, da moški, ki ne bi bil privlačen drugim ženskam, ki ne 

bi bil zmožen uživati z drugimi ženskami, ki me ne bi bil sposoben 

narediti ljubosumne, nikoli ne bi bil tisti, ki bi ga lahko ljubila« (po 

Buss 2006: 75). Hja, ljudje se večkrat vprašamo, ali je vsakršen znak 

naklonjenosti, ki ga morebiti občutimo do tretje osebe, že signalni 

alarm, da je v našem obstoječem razmerju nekaj narobe. Pa ni tako. 

Pravzaprav je povsem naravno, če doživljamo čustva simpatije do 

drugih ljudi. Ker vezani posamezniki (pa ne pravim, da sem to jaz) 

ne hodimo po svetu z otopelimi čutili, vedno obstaja možnost, da 

srečamo človeka, ki bi lahko postal nič več in nič manj kot morebitni 

partner, morda si za to celo prizadeva… A vendar ne smemo pozabiti, 

da sta osnovanje in ohranjanje odnosa v prvi vrsti »racionalna« 

odločitev, zato ni težko razumeti, zakaj zavrnitev ponujajočega se 

(novega) partnerja pomeni potrditev obstoječega razmerja in potrditev 

obstoječega partnerja kot (subjektivno) več vrednega. Roko na 

srce – tudi (ne)zvestoba je vprašanje »razumske« odločitve, vse druge 

domneve pa po mojem trd(n)em prepričanju najmanj naivne. 

20 

Milivojević (2008: 651) omenja ugotovitve raziskav, ki dokazujejo, da 

naj bi bila kar tretjina vseh umorov motiviranih s čustvom ljubosumja 

(in »znotraj« njega emocionalno-vedênjskega sklopa sovraštvouničenje), 

pri čemer je žrtev pogosteje partner kot tretja oseba. Kljub 

temu za to trditev avtor ne ponuja nobenih referenc, niti ne priobči 

podatkov, za katere prostorske in časovne razsežnosti naj bi šlo. Tudi 

Hatfieldova in Rapson (2005: 182) navajata, da so v zahodnih kulturah 

moški bolj nagnjeni k destruktivnemu nasilju nad partnerkami 

kot proti tretji osebi. Iz ZDA prihajajo podatki, da sta približno dve 

tretjini žensk, ki iščejo zavetje v varnih hišah in podobnih institucijah, 

žrtvi ekscesivnega partnerjevega ljubosumja. Analogno večina 

nasilnih žensk priznava, da so (bile) pri svojih dejanjih motivirane 

z ljubosumjem. Kljub temu je bila do pred kratkim z vidika kazenskega 

prava ljubosumnost kot motiv za kaznivo dejanje sprejeta kot 

dejstvo, ki pomeni vsaj olajševalno okoliščino oziroma celo lažjo 

pravno kvalifikacijo dejanja. O primerih Anglije, Teksasa, Maroka 

in Brazilije glej prav tam: 182–183. Ambrož (2003: 18) potrjuje, da 

so tudi sodišča na območju nekdanje Jugoslavije zelo različno vrednotila 

ljubosumje kot motiv storilca kaznivega dejanja. Karikirano 

bi lahko rekli, da je strpnost do tega pojava upadala z naraščanjem 

zemljepisnega vzporednika sodišča oziroma da je bil motiv, ki je lahko 

pomenil olajševalno okoliščino, drugod obteževalna okoliščina ali 

celo razlog za očitek kvalificirane oblike kaznivega dejanja. 

21 

Prim. Buss 2006: 78, 82. 

obremenitve, tj. 100, medtem ko, denimo, ločitev 73, 22 težave v 

spolnih odnosih npr. 39 23 itn. Ta ponazoritev jasno kaže, da je 

emocionalna dinamika partnerskih razmerij tako v obstoječih 

kakor v povezavi z (vsaj z ene strani domnevno) že zaključenimi 

24 pomembna ne samo z vidika vključenega posameznika, 

ampak (zlasti v primerih nasilnih manifestacij) tudi kot predmet 

kriminološkega oziroma viktimološkega preučevanja. 

»Ljubezen vodi na vrhove osebne ekstaze. Njena izguba pa v 

najtemačnejše grozote človeške narave« (Buss 2006: 83). 

Kriminološke raziskave v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja 

so poročale o »nenavadno« visoki prevalenci prisotnosti 

partnerskega nasilja (v enem paru od šestih naj bi bilo nasilje 

fizične narave); Wolfe, Weberle in Scott (1997) so celo 

zaključili, da je »zloraba partnerja najpogostejša oblika nasilja 

v družbi«. Lloyd, Koval in Cate (1989: 126–142) so osvetlili tri 

skupine dejavnikov, ki naj bi ločevali nasilne pare od nenasilnih: 

(1) potek časa – pojavnost nasilja se povečuje premosorazmerno 

s trajanjem in »resnostjo« razmerja (glej pregled 

raziskav v Marcus & Sweet 2003: 314–315); (2) (ne)vlaganje 

v odnos (časa, energije, emocionalnosti); (3) (ne)uporaba 

»trme« kot tehnike prepričevanja v svoj »prav«. 25 

O vlogi čustev v etiologiji in pojavnostih medosebnega 

(partnerskega) nasilja so potekale in potekajo široke razprave. 

Stališča se gibljejo od prepričanj, da gre pri nasilju za 

»instrumentalno«, ne-emocionalno ravnanje, do ugotovitev, 

da so čustva glavna »gonilna sila« nasilnosti. 26 Berkowitz 

22 

V povprečju so manj stresni dogodki odvzem prostosti, smrt bližnjega 

sorodnika, huda nesreča, bolezen, invalidnost, izguba službe, 

upokojitev, nosečnost itn. 

23 

Manj stresne so finančne spremembe, smrt dobrega prijatelja, zamenjava 

poklica, ločitev od otrok, začetek šolanja itn. 

24 

Buss (prav tam: 76) dokaj enostransko mimogrede omeni, da 

»zavrnjeni« moški pogosto emocionalno in fizično zlorabljajo 

nekdanje oziroma »nesojene« partnerice, jih zalezujejo, neprestano 

kličejo, nenapovedano obiskujejo, grozijo z nasiljem, izvajajo 

psihološki teror, motijo delo žrtev, se vmešujejo v njihova 

morebitna nova razmerja, ne nazadnje pa morebiti razvijejo celo 

homicidalne težnje. Ambrož (2003: 18) karakteristično kritično 

izpostavlja znano vzajemnost psihično nasilnega odnosa, tj. da 

»psihično nasilje praviloma ne poteka enosmerno, temveč kot 

'mentalni ples' med protagonistoma partnerskega odnosa. Zato 

se zdi toliko bolj moteče, da je večina raziskav zastavljena tako, 

da se osredotoča pretežno na moškega kot viktimizatorja in žensko 

kot žrtev.« 

25 

Medklic – tovrsten »boj za prevlado« med partnerjema naj bi koreliral 

z etiološkimi mehanizmi precejšnjega števila spolnih disfunkcij. 

Z večjim zanimanjem (vsaj zame) velja, denimo, prečitati 

kakšno analizo pojava »zapoznelega« oziroma odsotnega orgazma 

pri moških (npr. Erić 2004: 265–276). 

26 

Muršič (2008b: 5) vsakršno medosebno nasilno ravnanje dojema 

kot nekaj bistveno vzpodbujenega in prežetega z emocijami. V in- 

323


(1993) trdi, da je partnersko nasilje zelo pogojeno s čustvi, 

da pa slednja ne »povzročajo« nasilja per se. Svoj pogled na 

nakazana razmerja podajam v nadaljevanju. Reis, Collins in 

Berscheid (2000: 844–872) poročajo, da s trajanjem odnosa 

jenja supresija (pridušitev) 27 »negativnih« (pravilno seveda 

neprijetnih) čustev do partnerja (no, lahko tudi prijetnih, a 

so ta za nas tokrat manj pomembna). Neprijetna čustva torej 

vse bolj prihajajo v ospredje, morda zbledi tudi »začetna« 

idealizacija, sicer inherentna zaljubljenosti. Supresijo moramo 

ločiti od represije (potlačenja), 28 pri čemer so morebitne 

destruktivne težnje do partnerja izrinjene iz zavesti 29 – do 

»tragedij« prihaja, kadar značilno posredno 30 izražanje emocij 

»pridobi« neposrednost. Tovrstno partnersko nasilje ni 

pogojeno z agresivnostjo, ki izhaja iz jeze in preneha, ko je 

spor razrešen, tako nasilje je destruktivno, izvira iz globljih 

sovražnih patologij in teži k uničenju »objekta«. Tematike 

sem se dotaknil zgoraj. 

Marcus in Sweet (2003: 318), kakor je bilo kratko nakazano 

že v prologu, ponujata tezo, da se v partnerskih razmerjih 

pojavljata v tem kontekstu dve skupini čustev: (1) tvegane 

emocije, ki povečujejo možnosti za pojav in razvoj nasilja; 

(2) zaščitne emocije, ki jih zmanjšujejo. Za viktimologijo in 

kriminologijo je nedvomno pomembno preučevanje obeh 

skupin, saj so vprašanja, čemu prihaja do določenega pojava, 

neločljivo povezana s tistimi, kako se mu morebiti lahko izognemo, 

če niti ne omenjamo širših dotikajočih se problemov 

prevencije. Med čustvi prve skupine sem ob boku z Bussom že 

izpostavil ljubosumje kot kompleksen emocionalno-vedênjski 

sklop, ki zahteva posebno pozornost. Ob obravnavi čustva 

jeze 31 (prav tam: 322) pa moramo biti po mojem stališču še 

posebej previdni. 32 

Omenil sem že ključno razliko, v skladu s katero je treba 

(tudi fizično) agresivnost strogo ločiti od destruktivnosti in 

degradiranja. Agresivno vedênje je usmerjeno k obnašanju 

»objekta« in preneha, ko pri njem pride do spremembe ravnanja. 

Destruktivni vzorci se napajajo v čustvu sovraštva, 33 

za cilj imajo trpljenje in končno uničenje »objekta«, zato s 

spremembo vedênja ne prenehajo. Degradiranje izvira iz 

prezira. 34 Istovetenje agresivnosti z uničujočim in ponižujočim 

ravnanjem oziroma ne-razlikovanje med jezo, prezirom 

in sovraštvom je vzrok za prepričanje številnih (med njimi 

(pre)pogosto zasledimo tudi »strokovnjake« s področja psihologije), 

kako je vsaka agresivnost že sama po sebi negativna 

in nezaželena. 35 Zato se zdi nujno, da »zdrave« oblike 

agresivnosti označimo s posebnim izrazom – nekateri psihoterapevti 

tako uporabljajo pojem asertivnost za označevanje 

pozitivne oziroma konstruktivne agresivnosti. 36 

teresu preciznosti predlaga, da v kriminološkem diskurzu nasilno 

ravnanje v načelu razumemo kot »nasilni čustveni odziv«. 

Pri tem se sklicuje na Milivojevića, ki trdi, da je veliko bolj natančno, 

če namesto pojma »emocija« uporabljamo sintagmo 

»emocionalna reakcija«, ker naj bi šlo pri čustvih vselej za posameznikov 

specifični odziv na določeno situacijo (Milivojević, 

po prav tam: 5). 

27 

»Zadušeno ali suprimirano čustvo je tisto, ki ga subjekt zavestno 

doživlja, a ga ne želi izraziti pred drugimi« (Milivojević 2008: 171). 

28 

»Nezavedno čustvo je tisto, ki se ne doživlja, se pa izraža. Tipičen 

zgled za nezavedno čustvo je potlačeno čustvo oziroma čustvo, 

katerega se subjekt ne zaveda zaradi delovanja psihičnega mehanizma 

potlačevanja. Potlačujejo se mentalne vsebine in s tem tudi 

čustva, ki so za osebo nezdružljiva z njegovo predstavo o sebi, drugih 

ljudeh in o svetu« (prav tam: 170). 

29 

Med tlačenjem in dušenjem emocij je bistvena razlika – represija 

je psihični mehanizem, s katerim se čustvo zadržuje zunaj meja 

zavestnega Jaza, medtem ko je supresija mehanizem, s pomočjo 

katerega zavestni Jaz upravlja čustvo, ki ga doživlja, da ga ne bi 

izrazil pred drugimi. Tlačenje emocij je funkcija celotne psihe, 

dušenje pa funkcija ega (prav tam: 172). 

30 

Potlačena emocionalna reakcija je v subjektovem nezavednem, tj. 

je slednji ne doživlja in je ne more zavestno izraziti. Kljub temu pa 

vsebina vpliva na njegovo vedênje in se po definiciji vendarle izraža 

navzven. Kaže se posredno, skozi sanje, spodrsljaje, simbolična 

ravnanja in simptome (prav tam: 170). 

31 

»Oseba občuti jezo, kadar oceni, da se drugi neustrezno vede tako, 

da ogroža neko njegovo vrednoto. Bes je zelo huda jeza, afekt jeze« 

(prav tam: 352). 

32 

Marcus in Sweet (2003: 323) obravnavata še t. i. negativno emocionalnost 

kot nekakšno nadpomenko za skupek neprijetnih čustvenih 

stanj (»slaba volja«, razdražljivost, anksioznost), ki so lahko 

»motivatorji« agresivnega obnašanja. 

33 

»Sovraštvo je čustvo, ki ga subjekt občuti do druge osebe, o kateri 

je prepričan, da je zlobna in da ogroža neko njegovo vrednoto. 

Furor je afekt sovraštva« (Milivojević 2008: 435). 

34 

»Prezir je čustvo, ki ga človek občuti do nekoga, za katerega ocenjuje, 

da kot človeško bitje ni dovolj vreden« (prav tam: 374). 

35 

Lorenz (2002: 5) v svojem klasičnem delu opredeli agresivnost kot 

»borbeni nagon živali in človeka, usmerjen na pripadnike lastne 

vrste«. Nato pisec opozori na zelo jasno in izrazito mejo med agresivnostjo 

in destruktivnostjo: »Čeprav se občasno tako v teritorialnih 

kot v rivalskih bojih lahko zgodi, da po naključju rog zadene 

oko ali da se zob zatakne za arterijo, nikoli nismo ugotovili, da 

bi bil cilj agresivnosti iztrebljanje bratskih pripadnikov določene 

vrste. To seveda ne zanika dejstva, da bi v nenaravnih okoliščinah, 

npr. v ujetništvu, zaporu, ki ju 'konstruktorji' evolucije niso predvideli, 

agresivno vedênje lahko pripeljalo tudi do destruktivnih 

posledic« (prav tam: 47). 

36 

Fromm (1973) denimo loči med maligno in benigno agresivnostjo. 

Ponekod v literaturi zasledimo npr. razlikovanje med reaktivno in 

instrumentalno agresivnostjo, kar sicer bolje pokaže na nujnost 

distinkcije, a še vedno ne v zadostni meri. 

324


V »zaščitni« skupini čustev Marcus in Sweet (2003: 319– 

321) obravnavata zlasti 37 empatijo ter intimnost. Glede prve 

na tem mestu (na žalost) 38 zgolj omemba, da gre v osnovi za 

»včutenje« v drugega, kar pripomore k uspešnejšemu (raz)reševanju 

nastalih sporov s pomočjo razumevanja partnerja. 39 

Intimnost je po drugi strani konstrukt, nepogrešljiv v večini 

teorij ljubezni. 40 Najpogosteje se povezuje z razumevanjem, 

spoštovanjem, skrbjo za partnerja in sposobnostjo izražanja 

bližine (Reis 1998: 203–231). Toliko torej o nekaterih smernicah 

preučevanja različnih pomembnih (potencialno zaželenih 

oziroma tveganih) čustev v kontekstu partnerstva. 41 Kako 

pa je pravzaprav s sâmo (tudi kriminološko in viktimološko) 

kategorijo čustvenega nasilja (med partnerjema) oziroma 

njenim razmerjem do psihičnega (ali psihološkega) nasilja 

Za »sogovornika« pri izpeljavi te točke »povabim« Matjaža 

Ambroža. Pa brez zamere. 

37 

Tu je namreč še t. i. pozitivna emocionalnost kot »nasprotje« zgoraj 

omenjene negativne (Marcus & Sweet 2003: 321). 

38 

Prva delovna različica tega članka je predvidevala soavtorstvo z 

J. A., ki bi se nadaljujoč »poslanstvo« svoje nedavno zagovarjane 

diplomske naloge med drugim posvetila čustvu empatije kot eni 

osrednjih figur znane psihološke teorije (čustvenega) navezovanja 

(attachment), vse pogosteje legitimno vključene v kriminološko-viktimološki 

diskurz (glej npr. Arnež 2009: 12–15). No, že 

v času rdečih številk v smislu iztekanja roka za oddajo prispevka 

pa je nesojena soavtorica nekega zgodnjega oktobrskega jutra 

sporočila, da se ne čuti dovolj podkovana priobčiti svoj del sestavka. 

Nameravano obravnavo »po sili razmer« tako opuščam, 

vsem kriminologom (pravzaprav kriminologinjam) in pectore pa 

voščim obilo uspehov še naprej. 

39 

»Če smo se 'nalezli' emocije od drugih in jo tudi sami izražamo, 

govorimo o empatiji. Če pa situacije ne opažamo na isti način, 

emocionalni izrazi druge osebe navadno v nas ne vzbudijo podobne 

emocije. Če nam je oseba blizu, lahko občutimo simpatijo« 

(Lamovec 1984: 133). »Emocionalna identifikacija ali empatija 

pomeni vživljanje v drugo osebo in sodoživljanje njenih čustev. 

To se pogosto dogaja v primerih, ko subjekt občuti osebnostno 

ali stališčno podobnost z dano osebo, ali pa mu je ta oseba emocionalno 

zelo blizu in občuti naklonjenost ali celo intenzivnejše 

emocije od nje« (Kovačev 2004: 237–238). 

40 

Ena najbolj znanih, citiranih in »klasičnih« teorij je trikotniška teorija 

ljubezni renomiranega ameriškega psihologa Sternberga, ki 

poleg komponente intimnosti vsebuje še komponenti strastnosti 

in zavezanosti (o novejših dodelavah in izpeljavah teorije glej npr. 

Sternberg 2006: 184–199). 

41 

»Podatki, pridobljeni med mojo klinično prakso, potrjujejo tezo, 

da je mejno osebnostno strukturiran moški (tj. borderline personality, 

op. S. K.) najpogostejši fizični in psihični nasilnež« (Lachkar 

1998: 87). Hm, hm, hm… Še najhitreje bi izjavo najbrž podpisala 

oseba, omenjena v op. 38. 

Psihično vs. emocionalno nasilje (med partnerjema) 

Nasilje vs. »nasilje« 

Vsaj z dveh ravni spomin me nate išče – 

teptati smeš, le kar iz tal vzklije… 

Ne bom priznal ti senc vseh iluzije, 

navzven ko bom prevozil to križišče! 

Ambrož (2003: 15) ugotavlja, da veliko avtorjev psihično nasilje 

imenuje tudi emocionalno. 42 Njegova analiza kaže, da imajo 

tako pisci, ki uporabljajo prvo poimenovanje, kakor tisti, ki 

uporabljajo drugo, pred očmi praktično enake pojave. 43 Katz in 

Arias (1999: 282–283) pa vendarle opozarjata, da bi bilo iskanje 

enotnih terminoloških rešitev nujno, saj bi slednje omogočale 

enostavnejše povezovanje raziskovalnih dognanj. Pri poskusu 

sledenja temu duhu Ambrož (2003: 15) meni, da je izraz psihično 

nasilje ustreznejši kot (»v bistvu njegova podpomenka«) 

emocionalno nasilje. »Avtorji, ki uporabljajo izraz emocionalno 

nasilje, so ga včasih prisiljeni uporabiti za ravnanja, ki s čustvovanjem 

nimajo neposredne povezave. Kljub temu, da se zavzemam 

za poimensko širše poimenovanje, pa menim, da v njegov okvir 

vendarle ne kaže umestiti kar vseh nasilnih ravnanj, za katera 

je značilno, da ne posegajo v telesno oziroma spolno nedotakljivost 

44 posameznika. Tako so na primer kričanje, preklinjanje, 

grozeče geste in grožnje s fizičnim obračunom bližje fizičnemu 

kot psihičnemu nasilju – tako po svoji naravi kot tudi po tem, da 

so pogosto zgolj uvod v fizično nasilje« (prav tam: 15–16). 

Z (Ambroževim) pogledom, po katerem je emocionalno 

nasilje podpomenka psihičnega, tj. da torej obstaja tudi ka- 

42 

Retzinger (1991: 37–59) denimo dokazuje, da je temeljni dejavnik, 

zaradi katerega so partnerji psihično nasilni drug do drugega, 

»občutje sramu, ki se sprevrže v jezo«, tj. kot nekakšen obrambni 

mehanizem. »Sram je vrsta strahu, ki ga oseba občuti, ko oceni, 

da je s svojim ravnanjem povzročila, da neka pomembna oseba 

o njej misli negativno. Človeka je sram takrat, ko naredi nekaj, 

kar odstopa od predstave, za katero bi želel, da bi jo o njem imele 

pomembne druge osebe. Zato je prepričan, da ga drugi ne sprejemajo, 

da ga zavračajo ali prezirajo« (Milivojević 2008: 563). Ne 

da bi se podrobneje spuščal v razmerje med čustvoma sramu in 

jeze, ki sem jo obravnaval, že ta izhodiščna definicija kaže, da ne 

moremo govoriti o »kvalitativno sorodnih« čustvih, ki bi se »sprevrgla« 

eden v drugega. 

43 

Lachkarjeva (1998: 15–17) npr. opredeljuje kar trinajst oblik psihičnega 

nasilja: (1) razdiralna kritičnost in verbalno nasilje; (2) 

različne taktike pritiska; (3) zloraba avtoritete; (4) izražanje nespoštovanja; 

(5) zloraba zaupanja; (6) lomljenje obljub; (7) čustvena 

hladnost; (8) podcenjevanje, zanikanje in očitanje; (9) ekonomski 

nadzor; (10) avtodestruktivno obnašanje; (11) osamitev; 

(12) nadlegovanje, (13) zastraševanje. 

44 

Je predmet (kazenskopravnega) varstva res posameznikova spolna 

nedotakljivost per se Ali ne gre vendarle za avtonomno odločanje 

o spolni (ne)dotakljivosti, morebiti za spolno samoodločbo 

325


tegorija psihičnega nasilja, ki ni čustveno determinirano, se 

ne gre strinjati. Emocionalne reakcije v samem bistvu namreč 

niso odgovori na katere koli dražljaje iz zunanjega (ali notranjega) 

okolja, marveč »zgolj« na tiste stimuluse, ki jih subjekt 

čustvovanja oceni za pomembne (glej npr. Milivojević 2008: 

19). Kadar posameznik oceni, da se dogaja nekaj pomembnega 

oziroma bistvenega, se bo odzval s čustvom. 45 Pred relativizacijo 

zapisanega v naslednjem odstavku se »prek prsta« 

vendarle vprašajmo, kakšne oziroma katere naj bi bile manifestacije 

»psihičnega nasilja« (huh, kako grozljiva besedna 

zveza), ki jih »povprečna« žrtev ne bi ocenila kot (zanjo) pomembne. 

Ambrož tega odgovora, tj. utemeljitve svoje teze, ne 

ponudi, niti ne nakaže tistih oblik nasilja, ki bi bile psihološke 

narave, ne pa (hkrati) emocionalne. Po mojem videnju »na tej 

ravni« niti ne obstajajo. 

Relativizacija pa vendarle nastopi z zavedanjem, da je 

dražljajska situacija, ki determinira morebitni »začetek« (in 

hkrati »konec«, saj gre za krožni model) t. i. pentlje čustvenega 

odzivanja 46 pri posamezniku, vedno nekakšna sprememba 

v svetu, ki obkroža subjekt. Ker se lahko v enaki ali vsaj zelo 

podobni stimulusni situaciji neka oseba odzove na določen 

kvalitativno in kvantitativno emocionalno značilen način, 

druga oseba nekoliko, precej ali povsem drugače, tretji človek 

pa ostane morebiti popolnoma indiferenten, ni mogoče postaviti 

nikakršnih absolutno objektivnih meril, v skladu s katerimi 

bi lahko opredelili, kateri dražljaji izzivajo čustvovanje, 

ampak so ta »merila« vedno subjektivna in osebna, tj. lastna 

človeku, ki čustvuje. 47 Emocionalno odzivanje na dražljajske 

situacije je torej primarno subjektivna kategorija, ki jo »v najboljšem 

primeru« lahko šele naknadno in sekundarno »objektiviziramo« 

(prav tam: 44). 

Z drugimi besedami – v primerjavi z »otipljivimi« posledicami 

fizičnega nasilja (pa še tu je vprašanje, ali se »žrtev« sploh 

dojema kot taka) je psihično »nasilje« zelo izmuzljiva kategorija. 

Ker reificirano nasilje seveda ne obstaja, je edini »razsodnik«, 

ali so določene pojavne oblike (partnerjevega) ravnanja (ki jim 

naravo »nasilja« morebiti priznava celo večinski »objektivni« 

živelj) dejansko nasilne ali ne, »oškodovanec« sam (četudi ne 

gre prezreti situacij, ko se slednjega niti ne zaveda). Pa vendar 

smemo tozadevno »milost« izpelj(ev)ati le v nakazano smer, 

tj. tisto, ki ne širi cone deviantnosti, če ne že kriminalnosti. V 

»nasprotnih« (»ne-garantnih«) razsežnostih, pri katerih bi kot 

zavržno (in še kakšno) opredeljevali vsakršno postopanje, ki bi 

ga (osamljena) »žrtev« razodela kot domnevni (iz)vir njenih ali 

njegovih tegob, bi ne nazadnje – kakor se slikovito (kot zna) 

izrazi Ambrož (2003: 20) – »podlegli kulturi pritoževanja, tako 

pregovorno značilni za današnji čas«. 

Posilstvo na zmenku – (stran)poti »ljubezni« 

Spolno nadlegovanje in nasilje sta kompleksna psihološko-vedênjska 

vzorca, ki si zaslužita vso dolžno pozornost 

kazenskega prava 48 in kriminologije. Kljub temu, da si ob 

omembi teh pojmov ponavadi radi predstavljamo kakšnega 

brutalnega posiljevalca, ki skrit za grmom preži na žrtve, se 

spolno nasilje pogosteje kaže v bolj rafiniranih, včasih komaj 

opaznih oblikah. Ena od njih je spolno ravnanje, ki se uvršča 

nekam na (mnogokrat nejasno) mejo med prostovoljnimi in 

nekonsenzualnimi spolnimi odnosi. 49 Posilstvo na zmenku (v 

anglo-ameriški terminologiji date rape) je pojav, ki v zadnjem 

obdobju vse bolj privablja zanimanje psihološko-kriminološke 

stroke, zato se zdi ustrezno, da mu v tej razpravi nekaj 

vrstic odmerim(o) tudi v slovenskem prostoru. 

»Posilstvo na zmenku« je najbližji prevod izraza date rape. 

V anglo-ameriški znanstveni literaturi se pojavlja tudi poimenovanje 

acquaintance rape (»posilstvo med znancema«), ki se 

praviloma uporablja kot sopomenka. 50 Posilstvo na zmenku 

45 

Ljudje neprenehoma doživljamo le občutke kot izključno fiziološko 

kategorijo pojavnosti. Predstavljajmo si, kako bi bilo videti, če bi na 

vsakršno dražljajsko situacijo odgovorili čustveno – predstavljajmo 

si torej neobvladljivost, kaos in »norost« tovrstnega »sveta«. 

46 

Milivojevićev model krožne emocionalne reakcije (KER) zajema 

naslednje faze čustvenega odzivanja: (1) stimulusna situacija, (2) 

zaznavanje stimulusne situacije – percepcija, (3) pripisovanje pomena 

dražljaju – apercepcija, (4) pripisovanje pomembnosti dražljaju 

– valorizacija, (5) emocionalna telesna reakcija, (6) težnja k 

(ne)dejanju, (7) mentalne operacije – mišljenje, (8) akcija. Glej 

npr. Milivojević 2008: 42–57. 

47 

Edina izjema je delovanje t. i. absolutne sile (pojav, dobro poznan 

tudi »dogmatikom« materialnega kazenskega prava), vendar je tovrsten 

vpliv precej bliže refleksnemu kakor pa čustvenemu odzivanja. 

In ne nazadnje bliže fizičnemu kot pa psihičnemu nasilju. 

48 

V slovenski kazenskopravni teoriji smo lahko nedavno pozdravili 

do zdaj najobsežnejše (v prvi vrsti »dogmatsko«) delo s področja 

»spolnega kazenskega prava« (Korošec 2008). 

49 

Npr. Broacheva in Petreticeva (2006: 477–486) v enem tozadevnih 

člankov na podlagi empirične raziskave dokazujeta, da obstaja precejšnja 

podobnost med psihološkimi posledicami, ki jih doživljajo 

žrtve posilstva oziroma poskusa posilstva, ter posledicami za »žrtve« 

tistih spolnih odnosov, ki se zgodijo zaradi prepričanj (v raziskavi 

so sodelovale izključno ženske): »tako sem ga vzburila, da 

sem mu dolžna spolni odnos«; »njegove strasti ne bom mogla obvlad(ov)ati, 

četudi se skušam upirati«; »dala mu bom, samo da bo 

prenehal s pritiski in navajanjem argumentov za seks«; »če ne bom 

seksala z njim, me bo zapustil« … V slednji izjavi je moč prepoznati 

tudi vzorce t. i. čustvenega izsiljevanja. Prim. Forward 1999. 

50 

Nekateri avtorji med morebitne storilce acquaintance rape prištevajo 

npr. tudi sodelavce, sosede, prodajalce itn., skratka ne le intimno 

povezanih oseb, torej razumejo izraz kot nadpomenko date rape. 

326


leži na daljici vzorcev spolnega nasilja med stranger rape (»posilstvo 

neznanca«) oziroma real rape (»pravo« posilstvo) na 

eni ter posilstvi v dolgotrajnih razmerjih oziroma med (zunaj) 

zakonskima partnerjema na drugi strani. 51 Oznaka, da med 

znancema ne gre za »pravo« posilstvo, je z najmilejšim pridevnikom 

neupravičena – tako zaradi že omenjene primerljivosti 

psihičnih posledic pri žrtvah teh oblik spolnega nasilja kakor 

zavoljo statističnega dejstva, da do kaznivih dejanj zoper spolno 

samoodločbo 52 prihaja bistveno pogosteje med partnerji 

kot med neznanci (Pakes & Winstone 2007: 150). 

Narava posilstva na zmenku je izrazito kontroverzna. 

Značilno je doživljanje zmedenosti pri žrtvi, ko/kadar vrednoti 

kritični dogodek – storilec je namreč (po)znana oseba, do katere 

žrtev pogosto goji prijetna čustva, od simpatije pa vse do 

ljubezni. 53 V največjem številu primerov storilec svojega dejanja 

ne ocenjuje kot zločinskega, včasih niti žrtev ne, kar pa nikakor 

ne pomeni, da nastale psihične posledice ne zahtevajo resne in 

poglobljene obravnave (prav tam: 149–150). Čeprav ne gre za 

pravilo, so udeleženci nakazanih dinamičnih momentov večinoma 

mlajši ljudje, tudi mladoletniki, ki ne samo, da v interakciji 

z drugimi »modeli« šele oblikujejo lastne spolne identitete, 

ampak so prav tako ujeti v vrtinec izkrivljenih sporočil o 

izražanju seksualnosti in spolnosti nasploh, ki jih »ponuja« s 

spolnostjo prežeta sodobna družba (sex sales). 54 

51 

Posilstvo osebe, s katero storilec živi v zakonski ali zunajzakonski 

skupnosti, je bilo v slovenski zakonodaji do leta 1977 nekaznivo, 

nato pa je bilo sprejeto v kazensko pravo kot t. i. predlagalni delikt. 

Slovenija je bila ena prvih (naprednih) držav, ki je inkriminirala 

posilstvo v tovrstnih okoliščinah, nekatere ameriške zvezne države 

so to storile pozneje, Anglija, denimo, bistveno pozneje (Filipčič 

1998: 266–270). 

52 

Prim. Korošec 2008: 105–116 in op. 44. 

53 

Bistvena razlika med emocijama simpatije in ljubezni je v tem, 

da slednja predpostavlja tudi ponotranjenje (internalizacijo) pomembnega 

objekta, ki postane psihična vsebina znotraj subjektove 

t. i. ego meje. Preprosteje – medtem ko čustvo simpatije jenja, 

ko/kadar objekt izgine iz subjektovega zaznavnega polja, ljubezen 

»ostaja«, praviloma z neprijetnim doživljanjem »pogrešanja« (Milivojević 

2004: 34–35). 

54 

Brez paradoksov seveda ne bo šlo. Četudi smo dobesedno zasuti 

s seksualnimi podobami, odkar je spolnost v obdobju »seksualne 

revolucije« v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja postala eden osrednjih 

elementov množične kulture, obstajajo mnenja (npr. Rozman 

2006: 23–25), da naša družba pravzaprav zanika vrednost in lepoto 

spolnosti. To dokazuje že dejstvo, da se v šolah (in družinah!) o 

spolnosti bolj ali manj molči, še manj pa se govori o ljubezni. Mladi 

so prepuščeni samim sebi, da odkrijejo o spolnosti tisto malo, kar 

pri svojih letih lahko odkrijejo, pa še to praviloma s precej mučnimi 

in neprijetnimi poskusi. Tako je kljub prevladi spolnih podob, 

ki so »v službi« kapitalistične ideologije, ne pa dvigovanja zavesti 

ter avtonomije na področju spolnosti (prim. Verhaeghe 2002), za 

Posilstvo na zmenku je bolj razširjen pojav, kakor bi morebiti 

sprva pomislili, kar tudi praktično osmišlja moje raziskovanje. 

Zgolj primer v ponazoritev 55 – Jackson in soavtorji (2000: 

23–36) ponujajo rezultate ameriške empirične raziskave, v kateri 

je 82 % deklet oziroma 76 % fantov poročalo o psihičnem 

»nasilju« v kontekstu zmenkov, 77 % dijakinj oziroma 67 % dijakov 

56 pa v istem kontekstu o neki obliki spolnega prisiljenja, 

vse od ne(za)želenega objemanja in poljubljanja do genitalnega 

stika in ne nazadnje »klasičnega« posilstva. Vsecelinska empirična 

raziskava v ZDA, izvedena leta 1999 na več kot 15.000 

intervjuvankah (šolarkah), je postregla z vznemirljivim rezultatom, 

da je bilo kar 9 % njih na zmenku že prisiljenih v interakcije 

spolne narave (Pakes & Winstone 2007: 153). 

V kriminološki in viktimološki literaturi sicer precej pogosto 

zasledimo poskuse prepoznavanja raznovrstnih značilnosti 

tako pri storilcih kakor žrtvah, ki pospeševalno ali 

zaviralno vplivajo na nastanek in razvoj kriminogenih interakcij. 

Raziskovalci so v okvirih omenjenega preučevanja izkristalizirali 

nekatere vedênjske faktorje oziroma dejavnike 

»življenjskega sloga«, ki korelirajo z večjo prevalenco pojavljanja 

različnih oblik nasilja na zmenkih. Gre torej za širšo 

kategorijo nasilnosti, nekateri komentatorji (prav tam: 153) 

pa navajajo, da je ugotovitve vendarle moč specificirati tudi 

v kontekst spolnega nasilja. Dejavniki večje stopnje tveganja 

viktimiziranosti so zlasti: (1) ekscesivno konzumiranje alkoholnih 

substanc; (2) višje število spolnih partnerjev v preteklosti; 

(3) prakticiranje »nevarne«, tj. nezaščitene spolnosti; 57 

(4) zloraba kokaina in drugih prepovedanih drog. Prav tako 

je bila pozitivna korelacija ugotovljena med viktimiziranostjo 

ter nošenjem orožja (prav tam: 153). Skratka, govorimo o 

dejstvu, da so žrtve (spolnega) nasilja na zmenkih statistično 

pogosteje osebe (mladostniki) s tudi siceršnjim »rizičnim« 

življenjskim slogom. 

našo kulturo v resnici značilna precejšnja nevednost in nepoznavanje 

lastne seksualnosti. Raziskave o spolnem vedênju mladih v 

Sloveniji (Bernik et al. 1996) so potrdile oceno, da se bojijo spolnosti, 

še bolj pa razmerij. Čeprav bibliografski opus S. Rozman 

prežema vsaj preveč idealistično, če ne že psihološko problematično 

enačenje ljubezni in spolnosti, ji velja pri kritiki tabuizacije 

spolnosti v primarnih družinah brez večjih zadržkov pritrditi. 

55 

Glej tudi Schubot 2001: 291–296, Hanson 2002: 447–451, Fisher et 

al. 2005: 493–500. 

56 

Visok delež moških kot žrtev bi na prvi pogled morda označili 

kot presenetljiv. A ne pozabimo na dejstvo obsežnega »temnega 

polja« pri tovrstni spolni kriminaliteti, katerega temeljni vzrok se 

najverjetneje skriva v ponotranjenju kulturno vsiljene ideje »pravega 

moškega«, ki morebitne (a v življenju neizbežne) šibkosti ne 

sme razkriti za nobeno ceno. 

57 

Glej tudi zanimivo razpravo o povezanem strahu pred smrtjo v 

kontekstu (domnev(a)ne) izpostavljenosti okužbi z virusom HIV 

(Erić 2009: 143-152). 

327


58 

Willan in Pollard (2003: 637–661) sta objavila relativno zanimiv 

eksperiment, v katerem sta 50 britanskim študentom in 50 študentkam 

predstavila hipotetični scenarij »spolnega srečanja«. Zgodba je 

sestavljena iz štirih stopenj – na prvi se protagonista Steve in Sarah 

spoznata in socializirata, na drugi se zatečeta k poljubljanju v Stevovi 

študentski sobi, na tretji se že dotikata teles drug drugega, tudi 

genitalij, na četrti pa se sporazumno lotita vzajemne masturbacije. 

A glej ga zlomka, na neki točki se Sarah odloči, da bodi »dovolj« 

in da bi odšla domov, v skladu z različnimi verzijami eksperimenta 

na različnih stopnjah. Študente oziroma študentke sta avtorja 

spraševala, ali bi sami »v koži« Steva oziroma Sarah »šli dalje« in 

ali bi glede na doživeto (študentje) pomislili, da je pripravljena »iti 

dalje« tudi »druga stran«. Ne nazadnje sta vključila še vprašanje, 

ali bi (moški) težili k prisiljenju »Sarah« v spolni odnos. Rezultati 

so bili pričakovani. Moški so v precej večji meri izražali težnjo po 

nadaljnjih spolnih dejavnostih na vseh stopnjah, istočasno pa precenjevali 

stopnjo takega predvidenega sodelovanja partnerke. 

59 

Gre za eno najpogostejših obrambnih strategij v kazenskih postopkih 

v zadevah posilstev oziroma spolnih napadov. Obdolženci in 

njihovi zagovorniki praviloma trdijo, da je žrtev privolila v spolni 

odnos oziroma da je bilo privolitev »razumno« domnevati. »Pomagala« 

za prepoznavanje soglasja za spolni donos so večinoma 

naslednja (o njihovem vrstnem redu pomembnosti obstaja med 

spoloma kar široko strinjanje): (1) ženska se »loti« genitalij moškega; 

(2) verbalna privolitev; (3) ni upiranja, ko se moški »loti« 

genitalnega draženja ženske. Zanimivo. Po drugi strani je izražanje 

nasprotovanja v prvi vrsti verbalno, manj pogosto pa je neodzivno 

oziroma pasivno obnašanje. No, Pakesova in Winstonova 

(2007: 157) pa vendarle omenita še dokaj stupiden »osveščevalni« 

projekt britanske vlade (za katerega je ta namenila pol milijona 

funtov) z vodilnim geslom if you don't get a YES, don't have sex. 

Prevod in dodaten komentar najbrž nista potrebna. 

60 

Miti o posilstvu so »pogledi in prepričanja, ki so v splošnem napačni, 

toda široko in vztrajajoče obstojni, služijo pa zanikanju 

oziroma opravičevanju moške seksualne agresivnosti do žensk« 

(Lonsway & Fitzgerald 1994: 134). Primeri so bolj ali manj (po) 

znani: ženska, ki na zmenku domnevno noče seksati, odpor zgolj 

»Na drugem bregu« je podobno moč osvetljevati značilnosti 

v bolj ali manj (ne)posrednem »okolju« storilcev, ki 

spodbujajo oziroma odvračajo od zatekanja k nasilnim (tudi 

najnasilnejšim, tj. posilstvu) spolnim manifestacijam v večinoma 

nedavno osnovanih razmerjih s partnerkami. Pakesova in 

Winstonova (prav tam: 153–154) v sintezi področne literature 

v tem pogledu omenjata dve skupini dejavnikov, situacijske in 

vrednostne. Prvi dejavniki se usmerjajo k poskusom predvidevanja, 

kateri so tisti specifični dogodki, pojavi ali »značilnosti« 

zmenka, ki toliko verjetneje vodijo k nekonsenzualnemu 

spolnemu odnosu, 58 npr. storilčevo neustrezno interpretiranje 

žrtvinega verbalnega in neverbalnega sporočanja. 59 Drugi 

postavljajo v ospredje storilčev pogled na svet in kritični dogodek, 

konkretneje njegov odnos do žensk in položaja žensk 

v družbi nasploh, prepričanja o »normalni« naravi moškoženskih 

razmerij, poglede na meje (ne)dopustnega ravnanja 

v tem kontekstu, morebitno podvrženost t. i. mitom o posilstvu 

60 itn. Avtorici (prav tam: 156) skleneta, da kljub (so)učinkovanju 

obojih situacijski dejavniki pomembneje vplivajo na 

pojav obravnavane oblike spolne kriminalitete. 

Dodaten po/kazatelj tveganja za tovrstne zločine je okolje, 

v katerem alkohol in druge »rekreacijske« droge so in (p)ostajajo 

stalnica. Zamislimo si naslednji tipični scenarij 61 – žrtev 

(praviloma mladostnica) se zvečer odpravi »žurat« v prijeten 

lokalček, v »nori in divji« noči utrpi akutno, a popolno izgubo 

spomina (anterogradno amnezijo), prihodnje jutro pa se 

naposled predrami (morebiti na povsem neznanem kraju) v 

šoku ob ugotovitvi, da je očitno »seksala« (tj. bila posiljena), 

pri čemer se ne spominja niti »vključenih« oseb niti drugih 

nadrobnosti dogodka. 62 V anglo-ameriški terminologiji fenomen 

pogosto poimenujejo kot drug rape ali drugs-induced 

date rape (posilstvo na zmenku »z uporabo mamil«) oziroma 

(uradno) drug-facilitated sexual assault (prav tam: 157). 

O prevalenci teh specifičnih pojavov iz razumljivih razlogov 

ne vemo veliko. Popolna izguba spomina v številnih primerih ne 

omogoča zadovoljive obnovitve (domnevnega) dogajanja, logično 

tudi prič tovrstnih zločinov (tako priprave oziroma zaužitja 

kritične snovi kakor spolnega napada) praviloma ni. Pogosto je 

pri žrtvah prisotna zmedenost, saj se sprašujejo, ali slučajno niso 

same soglašale ali celo dale povod za »tisto«, kar se je zgodilo, 

tudi (ali pa prav zato) če se ničesar ne spominjajo. 63 Nadalje so 

prisotne težave v forenzičnem smislu – medtem ko so nekatere 

droge (denimo kanabis) prisotne in zaznavne v organizmu dalj 

časa po vnosu, se »tipične« substance, uporabljane v obravnavanem 

kontekstu, izločijo zelo hitro (prav tam: 157–158). 

igra, da ne bi izpadla »lahka« ali »kurba«; ženska, ki gre na zmenek, 

mora pričakovati, da nanj »prinese« pričakovane »usluge«, kot je 

seks; moški nasilnež je običajen »pojav« v »romantičnih« odnosih; 

moški so upravičeni »dobiti«, kar želijo, ne glede na želje ženske; 

izkoriščanje je neločljivo povezano s spolnimi razmerji ipd. Pa še 

nekaj ponazoritev tovrstnih tveganih prepričanj: »vsaka zdrava 

ženska se je zmožna upreti posilstvu, če to (za)res hoče«; »če se 

ženske sprehajajo z globokimi dekolteji in kratkimi kril(c)i, same 

izzivajo težave«; »če ženska soglaša s poljubljanjem ali pettingom, 

ki uide iz nadzora, je za morebitno posilstvo odgovorna sama«… 

61 

Če me spomin ne vara, smo imeli pred kakšnim letom ali dvema 

priložnost poslušati poročila o podobnem dogodku nekje na 

slovenski Obali. Prav pred kratkim, tj. v novembru 2009, pa smo 

bili ponovno priče (ponovno stupidnemu, a - žal - razumljivemu) 

medijskemu hrušču in trušču zaradi domnevne uporabe date rape 

drug v ljubljanski diskoteki Ultra. 

62 

Na tovrstni premisi temelji tudi nedavna hollywoodska filmska 

uspešnica The Hangover, čeravno v ospredje zanimanja ne postavlja 

vprašanj spolnih zlorab (navsezadnje gre za komedijo). 

63 

Ne pozabimo že na siceršnje »splošnejše« temno polje pri (ne)prijavljanju 

(domnevnih) kaznivih dejanj zoper spolno samoodločbo, 

tesno povezano z vprašanji (ne)zaupanja v pravično in učinkovito 

delovanje organov odkrivanja, pregona in sojenja, strahu pred 

sekundarno in terciarno viktimizacijo itn. 

328


64 

Za omogočenje tega kratkega ekskurza v sfere (zame precej nevznemirjajoče, 

pri obveznem izobraževanju pa kar »travmirajoče«) 

kemije se zahvaljujem Doroteji Smej, prof. biologije in kemije. 

65 

Substanco je dokaj enostavno proizvesti. Je brez barve in vonja. 

Sicer ima rahlo slan okus, ki pa v kombinaciji z različnimi alkoholnimi 

pijačami zbledi. Že količina s čajne žličke zadošča za pričakovane 

spremembe pri žrtvi v petnajstih minutah. Kemikalija 

povzroča učinke, kot so sprva evforija, nato pa dremavost in zaspanost, 

v večjih dozah tudi popolna sprostitev mišic, bruhanje in 

koma, ob predoziranju ne nazadnje smrt. Z vidika okolice je droga 

problematična, ker je žrtev preprosto videti »zelo pijana«. Povzroča 

obstojno anterogradno amnezijo. Iz organizma se popolnoma 

izloči v 10–12 urah (Rodgers et al. 2004: 104–111). 

66 

Podobno kot pri GHB je to substanca brez barve in vonja, prav 

tako brez okusa. Glavni klinični simptomi zaužitja so dremavost 

in zaspanost, motene motorične sposobnosti ter anterogradna 

amnezija. Strokovnjaki (npr. Gable 2004: 303–313) opozarjajo na 

nepredvidljivost učinkov kemikalije, zlasti v kombinaciji z alkoholom. 

Rohypnol je zaznaven z analizo urina v približno 72 urah 

po zaužitju. Ne glede na to, da je proizvajalec (kemikalija se namreč 

uporablja v medicinske namene) substanci dodal barvilo, je 

droga na trgu še vedno široko dostopna v svoji »izvirni« sestavi. 

67 

Ponazoritev: (1) izogibajte se konzumiranju vsakršnih pijač, ki jih 

ne prejmete neposredno izza šanka oziroma jih ne odprete sami; 

(2) če vas kdo povabi na pijačo, naj vam jo plača pri šanku; (3) izogibajte 

se pokušanju pijač, ki jih še niste pili (kje je tu logika!), in 

eksperimentiranju s substancami, ki zlahka prikrijejo prisotnost 

droge, zlasti s shooterji, shotsi, »pisanimi« koktejli, margarito, long 

islandi ipd.; (4) izogibajte se pijač iz skupne »bovle« oziroma tistih, 

ki se delijo več ljudem; (5) ne puščajte svoje pijače nenadzorovane 

– če se to vendarle zgodi, jo takoj zavrzite; (6) pazite na prijatelje 

in oni naj pazijo na vas – če se (za)zdi, da je kdo upoštevaje popito 

količino alkohola videti »nesorazmerno« (!) okajen, ga nemudoma 

pospremite »na varno«; (7) če kdo izgubi zavest, mu ne dovolite, 

da »odspi«, marveč poiščite takojšnjo medicinsko pomoč 

in nezavestnega ne puščajte samega; (8) če (po)sumite, da ste spili 

GHB ali »sorodno« drogo, se nemudoma odpravite na urgenco in 

zahtevajte analizo urina (Pakes & Winstone 2007: 159–160). Morebitne 

sklepe prepuščam bralcu. 

Paleta z vidika storilcev »(za)želenih« substanc z »(za)želenimi« 

učinki je široka. V to skupino spadajo številna zdravila, 

predpisana za zdravljenje depresivnosti ali blaženje anksioznosti, 

kakor tudi nekateri anestetiki, ki žrtvi onemogočijo, da bi 

se branila. Najpogosteje se s posilstvom na zmenku povezujeta 

kemikaliji, znani pod oznakama GHB (gamahidroksibutanojska 

kislina, gamahidroksibutirat ali 4-hidroksibutanojska kislina) 

64 in rohypnol (generično ime). Prva je izredno nevarna 

sintetična droga, ki se pogosto imenuje »tekoči ekstazi«, 65 druga 

pa je tableta, ki se raztopi v vodi. 66 Kljub temu, da medijske 

in druge kampanje (zlasti v državah, kjer je fenomen vendarle 

bolj razširjen) ponujajo mladim številne »nasvete«, kako se zaščititi, 

67 pa je ironični truizem, da najpogostejša droga v kontekstu 

posilstev na zmenku ostaja alkohol (prav tam: 158–161). 

Ironični zato, ker (potencialna) žrtev alkoholne substance največkrat 

uživa prostovoljno, celo samoiniciativno, medtem ko 

se (vseh) njihovih učinkov ne zaveda dobro. 

Sklepna opazka 

Preventivni ukrepi so v kriminologiji sila izmuzljivo področje 

modrovanja že po »naravi stvari«, na obravnavanih področjih 

pa še toliko bolj nehvaležno opravilo. Sicer imamo res 

možnost dajati »zaščitne nasvete«, kakor so bili nakazani, izobraževati 

že odkrite storilce »spolnih« kaznivih dejanj, educirati 

morebitne ranljive skupine, ljudi, ki prihajajo s slednjimi 

v pogostejši in/ali tesnejši stik, pripadnike organov odkrivanja, 

splošno javnost itn. V nebo vpijoč problem pa jasno leži v 

zavedanju težavnega prepoznavanja tistih okoliščin, ki se (iz) 

kažejo kot »rizične« – enostavneje je svetovati ljudem, naj se 

v vozilu privežejo z varnostnim pasom, 68 ali priporočiti ženskam, 

naj ne hodijo ponoči same po temnih uličicah »sumljivih« 

četrti. Težko pa je »svetovati«, še težje ali celo nemogoče 

»vsiljevati« svobodnim posameznikom, kako naj se obnašajo 

na zabavi, ki jo obiščejo v pričakovanju »odklopa« od ponorelega 

sveta, ali na zmenku, ki se ga veselijo. Čuječnost da, 

panika ne. Zagotavljanje dostopa do čim več informacij da, 

poseganje v človekovo pravico do svobode ne. 

V sestavku se nisem posebej trudil poudarjati, da storilci v 

vseh primerih niso moški, žrtve pa vedno ženske (četudi večinoma 

seveda je tako), kar pa omenjam ob koncu ter se s tem 

navezujem tudi na prvi del razprave. Medtem ko je moško nasilje 

nad intimnimi partnerkami po vsem svetu pre/ipoznano 

kot resen družbeni problem, ki zahteva odzivanje in delovanje 

na številnih področjih, zgolj redki glasovi opozarjajo na dejstvo, 

da je slika lahko včasih tudi obrnjena (glej npr. Dobash 

& Dobash 2008: 87). Situacija je »presenetljiva«, saj sta »psihično« 

oziroma »emocionalno« nasilje pravzaprav fenomenološki 

izsek kriminalitete, »tradicionalno« tesno povezan z 

ženskimi storilkami. Podobno se velja zavedati (vsaj izkustvenih, 

najverjetneje pa tudi teoretsko podprtih in publiciranih, 

ki mi v tem trenutku žal (še) niso (po)znane) zaznav vse večje 

spolne »iniciativnosti«, celo »nasilnosti« žensk v sodobnem 

pozno/postmodernem kontekstu. Še en razlog več za plediranje 

k »vračanju« k humanističnim (če že, liberalno »femini- 

68 

Osebno sicer menim, da je prekrškovno obravnavanje in kaznovanje 

posameznika, ki se ne pripne, zgrešeno, saj s to opustitvijo 

navsezadnje potencialno škoduje (če izvzamemo kakšne malodane 

fantazijske konstrukcije) izključno sebi (v nekaterih primerih 

se je med drugim uporaba varnostnega pasu izkazala celo za nevarnejšo 

izbiro), utemeljevanje morebitne »posredne« škode, ki 

jo »povzroči«, denimo, voznik s svojo smrtjo, pa izrazito preveč 

ohlapno, mestoma smešno, prav tako pa nedvomno ne-vezano 

zgolj na kontekst cestnega prometa. 

329


stičnim«) konstelacijam, ki v različnosti (a v mnogih pogledih 

tudi podobnosti!) obeh spolov (u)vidi tolmun priložnosti, ne 

pa nepremostljivih (in destruktivnih) razlik. 69 

Literatura 

1. Ambrož, M. (2003): Novo(odkrito)nasilje – psihično nasilje (med 

partnerjema). Revija za kriminalistiko in kriminologijo, l. 54, št. 

1, str. 15–22. 

2. Arnež, J. (2009): Varnostni ukrepi zoper storilce spolnih kaznivih 

dejanj – nizozemski eksperiment (diplomska naloga). 

Ljubljana, Pravna fakulteta. 

3. Berkowitz, L. (1993): Aggression – Its Causes, Consequences, 

and Control. New York, McGraw-Hill. 

4. Bernik, I., Godina, V. V., Hlebec, V. (1996): Mladi in aids (raziskovalno 

poročilo). Ljubljana, RSS. 

5. Berscheid, E. (2006): Searching for the Meaning of »Love«. V: The 

New Psychology of Love (eds. R. J. Sternberg, K. Weis), str. 171– 

183. New Haven & London, Yale University Press. 

6. Broach, J. L., Petretic, P. A. (2006): Beyond Traditional Definitions 

of Assault – Expanding Our Focus to Include Sexually Coercive 

Experiences. Journal of Family Violence, l. 21, št. 8, str. 477–486. 

7. Buss, D. M. (2006): The Evolution of Love. V: The New Psychology 

of Love (eds. R. J. Sternberg, K. Weis), str. 65–86. New Haven & 

London, Yale University Press. 

8. de Rougemont, D. (1999): Ljubezen in Zahod. Ljubljana, Založba 

/*cf. 

9. Dobash, R. P., Dobash, R. E. (2008): Women's Violence to Men 

in Intimate Relationships – Working on the Puzzle. V: Gender 

and Crime – A Reader (eds. K. Evans, J. Jamieson), str. 87–97. 

Maidenhead & New York, Open University Press. 

10. Erić, L. (2004): Seksualne disfunkcije. Beograd, Tiraž. 

11. Erić, L. (2009): Strah pred smrtjo. Ljubljana, Hermes IPAL. 

12. Filipčič, K. (1998): Posilstvo v zakonski zvezi. Revija za kriminalistiko 

in kriminologijo, l. 49, št. 3, str. 266–270. 

13. Fisher, B., Cullen, F. T., Daigle, L. E. (2005): The Discovery of 

Acquaintance Rape – The Salience of Methodological Innovation 

and Rigor. Journal of Interpersonal Violence, l. 20, str. 493–500. 

14. Forward, S. (1999): Čustveno izsiljevanje – kako vplivajo ljudje 

na nas s strahom, dolžnostjo in krivdo. Ljubljana, Tangram. 

15. Fromm, E. (1973): The Anatomy of Human Destructiveness. 

Harmondsworth, Penguin. 

16. Gable, R. S. (2004): Acute Toxic Effects of Club Drugs. Journal of 

Psychoactive Drugs, l. 36, str. 303–313. 

17. Hanson, R. F. (2002): Adolescent Dating Violence – Prevalence 

and Psychological Outcomes. Child Abuse and Neglect, l. 26, str. 

447–451. 

18. Hatfield, E., Rapson, R. L. (2005): Love and Sex – Cross-Cultural 

Perspectives. Lanham etc., University Press of America. 

19. Jackson, S. M., Cram, F., Seymour, F. W. (2000): Sexual Violence 

and Sexual Coercion in High School Students. Journal of Family 

Violence, l. 15, št. 1, str. 23–36. 

69 

Prim. prispevek (še zadnjič omenjene) nesojene soavtorice članka 

na kongresu ESC 2009 »Women Also Slap, Mistreat and Degrade« 

– A Feministic View Beyond Comprehension or a Step towards Real 

Gender Equality 

20. Kanduč, Z. (2003): Onkraj zločina in kazni. Ljubljana, Študentska 

založba. 

21. Katz, J., Arias, I. (1999): Psychological Abuse and Depressive 

Symptoms in Dating Women – Do Different Types of Abuse Have 

Differential Effects Journal of Family Violence, l. 14, št. 3, str. 

281–295. 

22. Kmet, S. (2008): Emocionalna (re)konstrukcija kazenskega prava 

– nova pravnopsihološka disciplina Zbornik znanstvenih razprav, 

l. 68, str. 151–173. 

23. Korošec, D. (2008): Spolnost in kazensko pravo – od prazgodovine 

do modernega spolnega kazenskega prava. Ljubljana, 

Uradni list Republike Slovenije. 

24. Kovačev, A. N. (2004): Značilnosti in funkcije emocij ter njihov 

vpliv na socialno dinamiko. Ljubljana, Visoka šola za zdravstvo. 

25. Lachkar, J. (1998): The Many Faces of Abuse – Treating the 

Emotional Abuse of High-Functioning Women. New Jersey, 

Jason Aronson Inc. 

26. Lamovec, T. (1984): Emocije. Ljubljana, Filozofska fakulteta. 

27. Lloyd, S., Koval, J., Cate, R. (1989): Conflict and Violence in Dating 

Relationships. V: Violence in Dating Relationships – Emerging 

Social Issues (eds. M. Pirog-Good, J. Stets), str. 126–142. New 

York, Praeger. 

28. Lonsway, K. A., Fitzgerald, L. F. (1994): Rape Myths – In Review. 

Psychology of Women Quarterly, l. 18, str. 133–164. 

29. Lorenz, K. (2002): On Agression. London, Routledge. 

30. Marcus, R. F., Sweet, B. (2003): Violence in Close Relationships 

– The Role of Emotion. Agression and Violent Behavior, l. 8, št. 3, 

str. 313–327. 

31. Milivojević, Z. (2004): Formule ljubavi – kako ne upropastiti 

sopstveni život tražeći pravu ljubav. Novi Sad, Prometej. 

32. Milivojević, Z. (2008): Emocije – razumevanje čustev v psihoterapiji. 

Novi Sad, Prometej. 

33. Muršič, M. (2008a): Peklensko nasilje – emocionalnost nasilja v 

Peklenski pomaranči. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 

l. 59, št. 1, str. 62–73. 

34. Muršič, M. (2008b): Strukturne kontingence emocionalne 

fenomenologije medosebne nasilnosti (doktorska disertacija). 

Ljubljana, Pravna fakulteta. 

35. Musek, J., Pečjak, V. (1997): Psihologija. Ljubljana, Educy. 

36. Pakes, F., Winstone, J. (2007): Psychology and Crime – 

Understanding and Tackling Offending Behaviour. Cullompton, 

Willan Publishing. 

37. Primorac, I. (1999): Ethics and Sex. New York, Routledge. 

38. Reis, H. T. (1998): Gender Differences in Intimacy and Related 

Behaviors – Context and Provesses. V: Sex Differences and 

Similarities in Communication – Critical Essays and Empirical 

Investigations of Sex and Gender in Interaction (eds. D. J. Canary, 

K. Dindia), str. 203–231. Mahwah, Erlbaum. 

39. Reis, H. T., Collins, W. A., Berscheid, E. (2000): The Relationship 

Context of Human Behavior and Development. Psychological 

Bulletin, št. 126, str. 844–872. 

40. Retzinger, S. (1991). Shame, Anger, and Conflict – Case Study of 

Emotional Violence. Journal of Family Violence, l. 6, št. 1, str. 

37–59. 

41. Rodgers, J., Ashton, C. H., Gilvarry, E., Young, A. H. (2004): Liquid 

Ecstasy – A New Kid on the Dance Floor. British Journal of 

Psychiatry, št. 184, str. 104–111. 

42. Rozman, S. (2006): Predgovor k slovenski izdaji. V: Ne recite temu 

ljubezen – pot iz seksualne zasvojenosti (P. J. Carnes), str. 7–46. 

Ljubljana, Studio Moderna Storitve. 

330


43. Schubot, D. B. (2001): Date Rape Prevalence Among Female High 

School Students in a Rural Midwestern State During 1993, 1995, 

and 1997. Journal of Interpersonal Violence, l. 16, str. 291–296. 

44. Sternberg, R. J. (2006): A Duplex Theory of Love. V: The New 

Psychology of Love (eds. R. J. Sternberg, K. Weis), str. 184–199. 

New Haven & London, Yale University Press. 

45. Temnik, S. (2006): Partnerska ljubosumnost v odnosu do čustvene 

navezanosti in seksualnosti. Psihološka obzorja, l. 15, št. 3, str. 

5–18. 

46. Verhaeghe, P. (2002): Ljubezen v času osamljenosti – trije eseji o 

gonu in želji. Ljubljana, Orbis. 

47. Willian, V.-J., Pollard, P. (2003): Likelihood of Acquaintance Rape 

as a Function of Males' Sexual Expectations, Disappointment, and 

Adherence to Rape Conductive Attitudes. Journal of Social and 

Personal Relationships, l. 20, str. 637–661. 

48. Wolfe, D. A., Weberle C., Scott K. (1997): Alternatives to Violence 

– Empowering Youth to Develop Healthy Relationships. 

Thousand Oaks, Sage. 

49. Wright, R. (2008): Moralna žival – pogledi evolucijske psihologije 

na človeško naravo. Ljubljana, Mladinska knjiga. 

Emotional and sexual abuse in partner relationships 

Saša Kmet, LL.B., Junior Researcher, Institute of Criminology at the Faculty of Law, 

Poljanski nasip 2, 1000 Ljubljana, Slovenia 

The paper focuses on selected criminological and victimological aspects of intimate relationships. In the first section, some 

characteristics of emotional dynamics of (violent) intimate partner relationships are highlighted from the psychological point of view, 

as well as presented an area which has been so far neglected by domestic scientific research: the »criminology of emotions«. After 

discussing the problem of the criminological and victimological significance of the (non)emergence of certain concrete emotions in 

partner relationship, the author deals with conceptual relationships between psychological and emotional violence and criticizes the 

reification of the first, as well as concepts in the literature that place the aforementioned categories on two different levels. In the second 

section, the paper addresses the basic phenomenological issues of a special type of sexual violence between (potential) partners, i.e., 

date rape, which deserves every attention (in the Slovene context so far insufficient) of criminological science due to the number of 

characteristics, dangers and contradictions connected with this phenomenon. After presenting these issues, the author indicates the 

need also to take into consideration exceptions to the »traditional« relationship man – woman, offender – victim and non-traditional 

roles these actors might play within their relationship. 

Key words: sexual abuse, emotional violence, intimate partner violence, victimology 

UDC: 343.54 + 176 

331


Preverjene poligrafske tehnike - analiza 

Polona Selič * 

Članek predstavi značilne razlike med psihološkimi in poligrafskimi testi ter opisuje merske značilnosti obojih 

(veljavnost, objektivnost, zanesljivost, občutljivost). Prvič v relevantni strokovni literaturi na Slovenskem je prikazana 

celovita taksonomija poligrafskih tehnik. Skupna veljavnost posameznih poligrafskih tehnik je predstavljena v sumarni 

analizi dostopnih (objavljenih) validacijskih študij minulih desetletij, ki so zadevale poznane/uveljavljene poligrafske 

tehnike z ocenami njihove zanesljivosti (veljavnosti), posebej za iskrene testirane osebe in one, ki so zavajale, ter z 

določenim zunanjim neodvisnim merilom »poznane resnice«. Vse poligrafske zapise so ovrednotili poligrafski 

preiskovalci po preverjenih pravilih vrednotenja, brez uporabe računalniških algoritmov vrednotenja. 

Pregled rezultatov (tabele 4–8) pokaže, da dokaznim standardom ustreza samo Utah ZCT, vojaški ZCT pa praga ne 

dosega zgolj za eno odstotno točko. Za preiskovalna poligrafiranja je dopustna raba vojaškega ZCT, Reidove tehnike 

(CQT), tehnike prikritih informacij (CIT ali GKT) ter testa R-I. Ob tem je nujno opozoriti, da lahko v prihodnje 

pričakujemo tudi drugačne rezultate validacijskih študij, saj so se pravila odločanja uveljavila kot preverjen dejavnik 

kakovostne izvedbe psihofiziološke preiskave verodostojnosti izjav s poligrafom pri enotematskih testih, ki vpliva na 

točnost poligrafskega rezultata. Skupna povprečna veljavnost (tabela 9) morda pove manj o metodah kot pa o do 

sedaj opravljenem validiranju teh metod. Ne zadeva tudi znanstveno preverjenih principov izvedbe psihofiziološke 

preiskave verodostojnosti izjav s poligrafom, na katere je ponovno opozorjeno. 

Ključne besede: veljavnost poligrafskih testov, taksonomija poligrafskih pristopov k odkrivanju zavajanja, testi s 

primerjalnim vprašanjem, testi prikritih informacij, pravila odločanja, točnost poligrafske preiskave, 

poligraf, psihofiziologija 

UDK: 343.985.3:343.144 

1 Psihološki in poligrafski testi 

Sodobna psihologija večinoma temelji na pozitivistični filozofiji 

znanstvenega raziskovanja in hipotezi empirično preverja. 

Pri tem (po zgledu naravoslovnih disciplin) uporablja kvantitativne 

in kvalitativne metode. Redki, predvsem humanistični 

psihologi, na svojem raziskovalnem področju povsem dvomijo 

v veljavnost (uporabnost) rezultatov kvantitativnih metod. 

Nekateri koncepti izhajajo iz fizioloških pojmov (delovanje centralnega 

in vegetativnega živčnega sistema), drugi temeljijo na 

fenomenologiji ali na teoriji procesiranja informacij. Psihologija 

se v obravnavi intrapsihičnih procesov, ki jih ni mogoče neposredno 

opazovati (o njih lahko le sklepamo), najbolj razlikuje od 

družboslovnih disciplin (sociologije, antropologije, ekonomije 

in politologije). Zato je zgodovina psihologije v veliki meri določena 

z razvojem metod sistematičnega eksperimentalnega in 

neeksperimentalnega (v ožjem, psihofiziološkem pomenu) preučevanja, 

ki izhajajo iz opazovanja ter skušajo preseči omejitve 

* 

Polona Selič, dr. znanosti, Katedra za družinsko medicino MF UL, 

Inštitut PARES 

eksperimentalnega (psihofiziološkega) pristopa (Selič, 2007). 

Sistematično spremljanje psihičnih procesov in zakonitosti 

v psihologiji upošteva zahteve po ciljnosti, načrtnosti, sistematičnosti, 

kontroli in objektivnosti. Tako gre za opredeljeni 

cilj/objekt opazovanja/merjenja, vnaprej določeni postopek, 

spremljanje vseh spremenljivk, ki lahko vplivajo na objekt 

merjenja, nadzorovane pogoje in postopke, pri katerih na rezultat 

ne morejo vplivati želje, predsodki in druge osebnostne 

značilnosti izvajalcev. V psihologiji je test specifično psihološki 

eksperiment ali poskus – osebi postavimo eno ali več nalog, 

iz rešitev/odgovorov pa sklepamo na (merjeno) lastnost. 

Test je tako preskus posameznikovega stabilnega vedenja, ki 

temelji na standardiziranih normah, na podlagi katerih lahko 

primerjamo dosežek ene osebe z dosežkom kriterijske skupine. 

S testom identificiramo individualne razlike, zato je uporaba 

psiholoških testov prvenstveno diferencialna (in s tem 

korelacijska) metoda. 

Poligrafski testi, ki imajo korenine v psiholoških testih, so 

sestavljeni iz skrbno in natančno izbranih vprašanj v skladu s 

predpisanimi testnimi formati v posameznih poligrafskih tehnikah. 

Značilnost (posebnost) poligrafskih testov so enopomenski 

odgovori, prisilna izbira med »da« oziroma »ne«. Tudi 

332

Polona Selič: Preverjene poligrafske tehnike - analiza 

vprašanja v poligrafskem testu imajo funkcijo »dražljajev/ 

stimulusov«, ki naj bi (pri testirani osebi) izzvali spremembe 

v delovanju (fiziološke spremembe). Odzivi se primerjajo 

z drugimi odzivi posameznika (na vprašanja drugačne vrste 

– nevtralna, relevantna, irelevantna, primerjalna/kontrolna 

ipd.) v isti testni situaciji. 

Poligrafski testi za razliko od običajnih psiholoških testov 

niso povsem standardizirani, ampak se oblikujejo (sestavljajo) 

za vsak primer in vsakega posameznika posebej. To pomeni, 

da so poligrafski testi individualizirani ob uporabi uveljavljenih 

in preverjenih testnih formatov – vrsta vprašanja na 

posamezni poziciji je predpisana, vsebina je prilagojena obravnavanemu 

primeru in testirani osebi (njenemu besedišču, 

zmožnosti razumevanja ipd.). Kljub temu pa se tudi poligrafski 

testi oziroma vprašanja, ki jih zastavljamo testirani osebi, 

podrejajo psihološki, logični in semantični analizi. Poligrafski 

testi tako omogočajo preverjanje splošnih dejstev in/ali postavljanje 

posebnih vprašanj, ki so vezana izključno na posameznika 

oziroma na dejanje (ali kaznivo dejanje) (Abrams in 

Abrams, 1993:110). 

Psihofiziološke tehnike preverjanja verodostojnosti izjav 

s poligrafom in psihološki testi so sestavljeni iz zaporedja 

procesov/postopkov – izvajanje (administracija) testa – predstavitev 

z navodilom in zapisovanje/beleženje odgovorov, 

vrednotenje – pretvorba surovih podatkov v (standardne ali 

točkovne) vrednosti ter razlaga (interpretacija) z diagnostičnimi 

ugotovitvami. Pri psiholoških testih je možna še primerjava 

individualnega rezultata z reprezentativnimi poprečji 

normirane populacije. Poligrafski testi imajo specifičen 

namen, zato so vsebinsko zasnovani posebej za testiranca. 

Pri tem so upoštevane njegove osebne lastnosti in značilnosti 

(obravnavanega) dejanja. 

Druge razlike med psihološkimi in poligrafskimi testi so v 

merskih karakteristikah: 

Veljavnost testa je natančnost, s katero test meri prav tisto 

lastnost, ki naj bi jo meril ali ki jo nameravamo meriti. 

Test je docela veljaven, če točkovna vrednost, ki smo jo s testom 

določenih lastnosti dobili, testirano osebo na normirani 

lestvici teh lastnosti enoumno postavi na določeno mesto. 

Razlikujemo vsebinsko, sestavno, sočasno in napovedno veljavnost 

(Selič, 2007). 

Pri poligrafskih testih je pomembno odkrivanje zavajanja 

ali poznavanja okoliščin. Torej je veljaven (natančen) tisti test 

oziroma testni format, s katerim lahko razlikujemo osebe, ki 

zavajajo (ali poznajo okoliščine obravnavanega dogodka), od 

onih, ki govorijo resnico (»naivne« testirane osebe, nevpletene 

v obravnavani dogodek). Relevantni dražljaj je korektno 

formulirano vprašanje, izrečeno kar se da nevtralno, enakomerno 

in brez posebnih poudarkov. Če vsa vprašanja v poligrafskem 

testu niso enako zastavljena, je lahko odziv testirane 

osebe vezan na način spraševanja in ne na vsebino. V takšnih 

primerih lahko gre za učinke presenečenja ipd. (Abrams, 19- 

89:188–190; Kircher in Raskin, 2002:287–288). 

Objektivnost testa je stopnja neodvisnosti rezultatov in 

njihove interpretacije od ocenjevalca. Test je docela objektiven, 

kadar različni ocenjevalci dobijo povsem enake rezultate 

(t. i. medosebna skladnost ocenjevalcev). Objektivnost zajema 

in zadeva izvajanje (standardizacija pogojev), vrednotenje 

in interpretacijo. Slednja je največja pri normiranih testih storilnosti 

(Selič, 2007). 

Poligrafski test se objektivnemu približa le, ko se dobljeni 

rezultati (reakcije) ocenijo na način, ki izključuje subjektivno 

oceno (presojo) izpraševalca in drugih spremenljivih dejstev. 

Zato morajo biti vprašanja v poligrafskem testu pravilno 

strukturirana in postavljena na način, ki izključuje dvoumne 

reakcije. Pri poligrafskih testih je pomemben način izvedbe 

(monoton, enakomeren način spraševanja, upoštevanje predpisanih 

presledkov) in način vrednotenja poligrafskih zapisov, 

ki je predpisan. Uporaba sedemstopenjske ocenjevalne lestvice 

in preverjenih pravil odločanja pri testih s primerjalnimi 

vprašanji sta del standardnega testnega postopka (Abrams, 

1989:47–48). 

Zanesljivost je stopnja stabilnosti, s katero test meri vedenje 

ali lastnosti testiranca. Povsem zanesljiv test daje v različnih 

okoliščinah iste rezultate. Zanesljivost lahko povečamo s podaljševanjem 

testa (povečamo obseg in število nalog), z zvečanjem 

občutljivosti in izboljšanjem objektivnosti (Selič, 2007). 

Zagotavljanje zanesljivosti s podaljševanjem je pri poligrafskih 

testih omejeno, saj je dolžina celotnega testiranja 

(aplikacije vseh testov s ponovitvami) odvisna od količine 

razpoložljivih (prikritih) informacij ter drugih psiholoških 

in fizioloških dejstev (elementi dejanja/dogodka/KD, adrenalinska 

izčrpanost ipd.). Nedvomno pa je s kar najbolj standardiziranim 

načinom izvedbe poligrafskih testov možno 

doseči, da beležimo odzive na vprašanja o dogodku/dejanju 

(= predmet merjenja) in ne na delovanje poligrafskega preiskovalca 

ali kakršnihkoli drugih neidentificiranih intervenirajočih 

dejavnikov (Abrams, 1989:199–201, Kircher in 

Raskin, 2002:309–316). 

Občutljivost testa se kaže v razpršitvi rezultatov. Čim 

večja je razpršitev (čim večje so individualne razlike med ocenjevanimi 

osebami), tem večja je občutljivost testa. Razpršitev 

rezultatov je odvisna predvsem od dolžine testa in težavnosti 

nalog (pojem težavnosti ni psihološki, marveč statistični: čim 

večje je število rešitev, tem »lažja« je naloga) (Selič, 2007). 

333


Občutljivost poligrafskega testa ni povezana z dolžino vprašalnika 

oziroma z dolžino vprašanj. Da s poligrafskim testom 

identificiramo osebe, ki dajejo lažne odgovore na postavljena 

vprašanja, so pomembna tista relevantna vprašanja, s katerimi 

lahko zaznamo specifične reakcije posameznika, ter njihova 

primerjava s primerjalnimi vprašanji, kadar gre za teste s primerjalnimi 

vprašanji (Selič, 2004:368). V postopku vrednotenja 

v glavnem opisujemo štiri kategorije reagiranja po posameznih 

parametrih – brez reakcije (točkovna vrednost 0), šibka reakcija 

(točkovna vrednost +/– 1), srednje intenzivna reakcija (točkovna 

vrednost +/– 2) in zelo močna reakcija, ki jo ovrednotimo s +/– 3 

– takšna ocena je dopustna samo enkrat v testu po posameznih 

parametrih (dihanje, elektrodermalna odzivnost, kardiovaskularne 

spremembe). Način govorjenja poligrafskega preiskovalca 

lahko okrepi ali oslabi odziv testirane osebe na posamezne kategorije 

vprašanj (Kircher in Raskin, 2002:287–288). 

Pri poligrafskih testih nismo zainteresirani za zvezno razporeditev 

izmerjenih/ocenjenih vrednosti. Prizadevamo si za 

čim bolj nedvoumno razlikovanje med iskrenimi (nevpletenimi) 

in neiskrenimi (vpletenimi) testiranimi osebami, brez 

nedoločnih ocen. 

Merske značilnosti poligrafskih testov so ustrezne in zadovoljujoče, 

kadar je njihova izvedba kar najbolj standardizirana, 

poligrafski preiskovalec pa s svojim vedenjem (tudi z govorjenjem) 

ne izzove dodatnih/neželenih/nekontroliranih odzivov 

pri testirani osebi. Vsakršna hotena ali nenamerna ali nenadzorovana 

intervencija poligrafskega preiskovalca lahko povzroči 

napačno oceno – bodisi lažno pozitivno (poligrafski preiskovalec 

meni, da testirana oseba zavaja, čeravno ne) bodisi lažno negativno 

(zavajanje testirane osebe oceni kot iskrenost). Z merskimi 

značilnostmi poligrafskih testov so tesno povezana pravila 

odločanja. Pravilo odločanja narekuje, pri katerih (točkovnih) 

vrednostih oziroma najmanjših/največjih vrednostih točk pri 

posameznih primerjavah (odzivov na relevantno in primerjalno 

vprašanje; R-P), gre za zavajanje ali iskrene odgovore. 

2 Taksonomija najpomembnejših pristopov k 

odkrivanju zavajanja 

Sodobna poligrafija razlikuje med testi prepoznavanja 

in testi za odkrivanje zavajanja. Leta 2003 je Nacionalni svet 

za raziskovanje (raziskovalno dejavnost) Združenih držav 

Amerike (National Research Council, 2003) namenil posebno 

poročilo pregledu razpoložljivih znanstvenih podlag, prednostim 

in omejitvam različnih metod odkrivanja zavajanja ter 

dal poseben poudarek poligrafski metodi. Poročilo upošteva 

oba temeljna pristopa psihofiziološkega preiskovanja verodostojnosti 

izjav s poligrafom, in sicer prepoznavanje in odkrivanje 

zavajanja. Koncept prepoznavanja izhaja iz predpostavke, 

da bo izpostavljenost znanemu dražljaju (podatki, slike ipd.), 

umeščenemu v set smiselno podobnih, vendar ne povezanih 

dražljajev, izzvala jasen psihofiziološki odziv. Tehnike, s katerimi 

odkrivamo zavajanje, ne temeljijo na prepoznavi znanih 

(skritih) posebnosti/podrobnosti, marveč primerjajo odziv na 

neposredno vprašanje o obravnavanem dogodku z odzivi na 

druga vprašanja, uvedena po predpisanem postopku. 

1 TESTI PREPOZNAVANJA 

1.1 PRILAGODITVENI TESTI 

V Sloveniji je uveljavljen izraz stimulativni, oziroma stimulativno-prilagoditveni 

testi, kar manj kaže namen in vlogo teh 

testov kot izraz »prilagoditveni« – izvajajo se ob koncu predtestnega 

razgovora z namenom preverjanja psihofizioloških odzivov 

testirane osebe, spoznavanja testnega postopka in poznejšega 

ozaveščenega prostovoljnega pristanka testirane osebe na izvedbo 

psihofiziološke preiskave verodostojnosti izjav s poligrafom. 

1.2 TESTI VRHUNCA NAPETOSTI (POT, Peak of 

Tension) 

Test vrhunca napetosti je zasnovan enako kakor psihološki 

testi z različnimi možnimi izbirami/odgovori (multiple choice). 

Ena od alternativ (relevantni ali kritični odgovor) je povezana s 

posebnim (obravnavanim) dogodkom, za katerega predpostavljamo, 

da je testirani osebi poznan – bodisi je v dogodku sodelovala 

ali nekaj o njem ve. Druge alternative (odgovori) so z dogodkom 

nepovezane, vendar so smiselne, in oseba, ki obravnavanega 

dogodka ne pozna, ne more razlikovati med relevantnimi in kontrolnimi 

odgovori oziroma lahko o »pravilnem« odgovoru zgolj 

ugiba po verjetnosti (Ben-Shakhar, Bar-Hillel in Lieblich, 1986). 

Običajno se vrednoti zgolj elektrodermalna komponenta. 

Testi vrhunca napetosti so posebna vrsta testov vedenja/poznavanja 

okoliščin (GKT, Guilty Knowledge Test), pri katerih je 

kritično vprašanje pozicionirano v sredini liste, testirana oseba 

vnaprej pozna vrstni red vprašanj in ob prepoznavanju pride do 

značilnega »vrhunca napetosti«. Pričakovanje tega (kritičnega 

vprašanja) zato izzove močnejši odziv na samo kritično vprašanje 

kakor pri testih vedenja (Furedey in Ben-Shakhar, 1991). 

A/ TESTI Z ZNANO REŠITVIJO 

Test z znano rešitvijo je POT s praviloma sedmimi odgovori 

(alternativami), od katerih samo eden ustreza obravnavanemu 

dogodku, preostali pa so izmišljeni, vendar smiselni. 

Arther (1970) je modificiral format z uvedbo »lažnega ključa«, 

vedno postavljenega na drugo pozicijo v nizu odgovorov. 

S tem naj bi odpravil nevarnost lažno pozitivnih ocen pri 

nevpleteni osebi in nevtraliziral model odzivanja, poznan kot 

»spot responding«, ko pri testirani osebi pride do spremembe 

psihofiziološkega dogajanja vedno na isti poziciji (v določenem 

časovnem intervalu oziroma ciklično), ne glede na vrsto 

334


vprašanja na tej poziciji. »Pravi ključ« (relevanten odgovor) je 

na predpisani četrti poziciji. 

V strokovni literaturi je za teste z znano rešitvijo mogoče 

najti tudi izraz test Keeler tip A. 

B/ TESTI PO PREDPOSTAVKAH 

Teste po predpostavkah nekateri avtorji imenujejo tudi 

»iskalne« POT (SPOT, Searching Peak of Tension) ali test 

Keeler tip B. Običajno zajemajo šest smiselnih alternativ, na 

sedmi poziciji pa je vprašanje »kaj drugega«. V praksi so namenjeni 

odkrivanju dokazov, predmetov in drugih okoliščin, 

povezanih z obravnavanim dogodkom. Zvezni preiskovalni 

urad (FBI, 1985) je izdal navodilo za izvedbo poligrafskim 

preiskovalcem ter zahteval pri SPOT postavljanje manj verjetnih 

(ali celo neverjetnih) alternativ na prvi dve poziciji ter 

na zadnji dve poziciji, dovolil pa je uporabo vizualnih pripomočkov 

(dražljajev), kot so zemljevidi, slike ipd. 

1.3 TESTI PRIKRITIH INFORMACIJ (tudi TESTI VE- 

DENJA/ POZNAVANJA OKOLIŠČIN (CIT, Concealed Information 

Technique; GKT) 

Pri testnem formatu CIT testirana oseba ne pozna zaporedja 

vprašanj, kritično vprašanje (ključ) je pozicionirano po 

slučaju (kar odpravi problem spot-responderjev), nikdar pa na 

prvi poziciji. V nizu odgovorov morajo biti vsaj štiri alternative, 

prva pozicija vedno deluje kot mašilo in se ne vrednoti. 

Zaželena je serija štirih do desetih testov, včasih se analizirajo 

(vrednotijo) vsi parametri, ne pa vedno. 

Abrams (1989,120–127) je izdelal posebna priporočila za 

formulacijo alternativ (odgovorov) in poudaril njihovo uravnoteženost, 

izenačenost po številu besed ter enopomenskost. 

Če testirana oseba ponovi odgovor in nato odgovori »ne« 

(npr.: »dežnik, ne«), se veljavnost poveča, je ugotovil. 

V začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja je Poligrafski inštitut 

obrambnega ministrstva revidiral protokol za izvedbo GKT 

(Ansley, 2008) in prepovedal rabo vprašanja »Ali veste …«, ker 

naj bi takšna formulacija izzvala laganje pri vpleteni osebi na vse 

alternative (odgovore). Veljavna (predpisana) formulacija tudi 

po dvajsetih letih ostaja »Ali je bila/o …« (Yankee, 1991). 

Vrednotenje psihofizioloških odzivov v objavljenih študijah 

CIT dosledno sledi Lykkenovim navodilom (Lykken, 1959) 

– elektrodermalni (EDR) odziv se vrednoti z vrednostmi od 

0 do 2. Če je najmočnejši EDR-odziv na ključnem vprašanju, 

je ovrednoten z 2 točkama, če je na ključnem vprašanju drugi 

najmočnejši odziv, dobi točkovno vrednost 1, vsi preostali odzivi 

dobijo vrednost 0, prva pozicija se ne vrednoti. 

Namesto pravil odločanja (o zavajanju oziroma prepoznavanju 

prikritih informacij) pri CIT govorimo o verjetnostih 

(Krapohl, McCloughan in Senter, 2009; tabela 1). 

V skrajnem levem stolpcu je število izvedenih CIT, v zgornji 

vrstici tabele pa točkovne vrednosti, pripisane EDR-odzivom. 

Če na primer po izvedenih šestih CIT dobimo skupno 

točkovno vrednost 9, je verjetnost, da t. i. »naivna« (nevpletena) 

testirana oseba pozna ključni odgovor, 1 %, če bi pri enaki 

seriji izvedenih CIT dobila 12 točk, bi bila takšna verjetnost 

manjša od desetinke odstotka, če bi bila točkovna vrednost 3, 

pa bi to pomenilo 69 % možnosti, da »naivni« subjekt pozna 

okoliščine obravnavanega dejanja. 

2 TESTI ZA ODKRIVANJE ZAVAJANJA 

2.1 TESTI S PRIMERJALNIM (KONTROLNIM) VPRA- 

ŠANJEM 

V štiridesetih letih prejšnjega stoletja sta Inbau in Reid predstavila 

testni format, ki sta ga poimenovala test s kontrolnim 

Tabela 1: Verjetnosti, da »naivna« (nevpletena) testirana oseba pozna prikrite informacije 

TOČKOVNE VREDNOSTI (zbir točkovnih vrednosti EDR) 

Število CIT 

3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 

2 0,12 0,04 

3 0,28 0,13 0,03 0,01 

4 0,44 0,25 0,10 0,04 0,01 0,00 

5 0,58 0,38 0,20 0,09 0,03 0,01 0,00 0,00 

6 0,69 0,50 0,31 0,17 0,08 0,03 0,01 0,00 0,00 0,00 

7 0,78 0,61 0,42 0,26 0,14 0,07 0,03 0,01 0,00 0,00 0,00 0,00 

8 0,84 0,70 0,53 0,36 0,22 0,12 0,06 0,03 0,01 0,00 0,00 0,00 0,00 0,00 

335


vprašanjem (CQT, Control Question Test), ki je vključeval vprašanje, 

ki izzove verjetno laž (pri testirani osebi) in t. i. »kompleks 

krivde«. Pozneje sta namesto tega uvedla dve kontrolni vprašanji, 

ki naj bi izzvali verjetno laž. Vsebinsko spremembo kontrolnih/primerjalnih 

vprašanj je uvedel Backster (1969) – po njegovem 

konceptu se morata relevantno in primerjalno vprašanje 

razlikovati po vsebini in prostorsko-časovnih determinantah. 

V zadnjih letih praviloma govorimo o različnih tehnikah 

primerjave polj (pas odziva na relevantno in primerjalno 

vprašanje, zone comparison), med katerimi izstopajo vojaški 

ZCT (Army Zone Comparison Test), zvezni ZCT (Federal Zone 

Comparison Test) in Utah ZCT (razvit in preverjen v minulih 

40 letih na Univerzi Utah). 

Testni formati vključujejo nevtralna, relevantna in primerjalna, 

nekateri tudi simptomatska vprašanja. Primerjalna 

vprašanja naj bi pritegnila pozornost nevpletene osebe. Lahko 

gre za t. i. »dogovorjeno laž« ali »verjetno laž«, ki je časovno 

razmejena od obravnavanega dogodka, ali pa ne. Dogovorjena 

laž je nikalni odgovor na vprašanje, na katero bi vsakdo odgovoril 

pritrdilno – testirana oseba dobi navodilo, da se na 

vprašanje zlaže. Testi s primerjalnim vprašanjem, kjer je odgovor 

trivialna dogovorjena laž, so manj točni (veljavni) od 

onih, kjer je dogovorjena laž osebne narave. 

Horowitz, Kircher, Raskin in Honts so leta 1997 izvedli 

laboratorijsko študijo. Na osmih skupinah testiranih oseb, ki 

so jih razdelili na vpletene in nevpletene ter temu sledili v izvedbi 

eksperimenta, so aplicirali test R-I, test s primerjalnim 

vprašanjem, kjer je odgovor trivialna dogovorjena laž, test s 

primerjalnim vprašanjem, kjer je odgovor dogovorjena laž 

osebne narave in test s primerjalnim vprašanjem, kjer je odgovor 

verjetna laž. Pri obeh skupinah je bila največja točnost 

dosežena pri testu s primerjalnim vprašanjem z dogovorjeno 

lažjo osebne narave. Študija še ni bila ponovljena, kar ob 

majhnem številu testiranih oseb, vključenih v eksperimentalne 

skupine, ne omogoča trdnejših ugotovitev (Blalock, 2009). 

Pri testih s primerjalnimi vprašanji je par (pas, polje) relevantno-primerjalno 

vprašanje običajno uporabljen trikrat v 

vsakem testu. Razlike v psihofizioloških odzivih se vrednotijo 

na sedem-stopenjski lestvici (+3 do – 3), gre za vrednotenje 

amplitude, frekvence, trajanja ali kombinacije teh parametrov 

pri psihofizioloških odzivih. 

2.2 TESTI S PRIMERJALNIM (KONTROLNIM) VPRA- 

ŠANJEM 

2.2.1 DOGOVORJENA LAŽ 

A/ TRIVIALNA 

B/ OSEBNA 

2.2.2 VERJETNA LAŽ 

A/ IZKLJUČUJOČ ČASOVNI INTERVAL 

B/ VKLJUČUJOČ ČASOVNI INTERVAL 

2.3 TESTI BREZ PRIMERJALNEGA (KONTROLNEGA) 

VPRAŠANJA 

TESTI RELEVANT-IRELEVANT 

Testi R-I se običajno uporabljajo kot presejalni testi. Gre 

za večtematske teste (v enem testu zastavimo običajno tri relevantna 

vprašanja), format v presejalne namene je predpisan 

(Blalock, 2009), postopek pa preverjen. Morebitni odziv testirane 

osebe na katerokoli relevantno vprašanje se v nadaljevanju 

preveri z enotematskim testom (ZCT). 

Tabela 2: Primerjava točnosti ocen pri različnih testih za odkrivanje zavajanja – laboratorijska študija (Horowitz, Kircher, Honts 

in Raskin, 1997) 

Rezultati (%) 

Eksperimentalne 

skupine (N=15) 

Pravilna ocena Napačna ocena Nedoločeno 

Delež (%) 

pravil. ocen 

VPLETENI 

Test relevant-irelevant 

Trivialna dogovorjena laž 

100 

53 

Dogovorjena laž osebne narave 73 14 13 84 

Verjetna laž 53 20 27 73 

0 

20 

0 

27 

100 

73 

NEVPLETENI 

Test relevant-irelevant 

Trivialna dogovorjena laž 

Dogovorjena laž osebne narave 

Verjetna laž 

20 

67 

87 

80 

73 

13 

13 

12 

7 

20 

0 

7 

22 

84 

87 

86 

336


Odkrivanje zavajanja je uporabnejše, saj ne zahteva »prikritih« 

informacij, vendar je izvedba testov poznavanja manj 

zahtevna. Izvedba tehnik za odkrivanje zavajanja zahteva 

ustrezno strokovno usposobljenost poligrafskega preiskovalca 

in nadzor kakovosti, sicer prihaja do napak, ki pa ne izražajo 

vrednosti same tehnike. Za tehnike/teste odkrivanja zavajanja 

National Research Council (NCR, 2003) opisuje veljavnost v 

intervalu 81 do 91 %, z vrednostjo mediane pri 86 %. Pri tehnikah 

prepoznavanja je po oceni NCR interval veljavnosti med 

85 in 96 %, vrednost mediane pa 88 %. Raziskave, ki temeljijo 

na resničnih primerih, bolj ali manj dosledno ugotavljajo, da je 

psihofiziološka preiskava verodostojnosti izjav z uporabo poligrafa 

natančnejša (veljavnejša) pri odkrivanju zavajanja kakor 

pri identifikaciji iskrenih (izločanju nevpletenih v obravnavani 

dogodek/dogajanje). To je razumljivo, saj je večina avtorjev 

(tehnik) izšla iz polja preiskovanja kaznivih dejanj, kar velja 

tudi za pravila odločanja (na primer Light, 1999). 

V sodnih postopkih v ZDA morajo uporabljene metode 

zadostiti merilom Ameriškega združenja za testiranje in materiale 

(American Society for Testing and Materials, ASTM, 

2005), uporabljena poligrafska metoda pa upošteva standard 

»Marinovega protokola« (Marin, 2000, 2001) tudi v delu, ki se 

nanaša na uravnoteženo tveganje (možnost) napačno pozitivnih 

in napačno negativnih ocen. Zato je pozornost usmerjena 

v (pre)oblikovanje pravil odločanja tako, da dosežemo kar največji 

delež pravilnih odločitev ob enaki verjetnosti napake ene 

ali druge vrste (Krapohl, 2006). Pravila odločanja oblikujejo 

zadnjo in ključno fazo numeričnega vrednotenja psihofizioloških 

odzivov po uporabi poligrafskih testov. Pravila odločanja 

so mejne vrednosti, ki vplivajo tudi na delež napačno negativnih/pozitivnih 

in nedoločenih ocen. Pravilo, ki zmanjša delež 

napačno negativnih ocen, avtomatično poveča delež napačno 

pozitivnih ocen in nasprotno. V predkazenskem postopku, 

ko gre za zbiranje dokazov, je škodljivost napačne pozitivne 

ocene povsem drugačna kot v dokaznem postopku. Zato so 

pravila odločanja takšna, da minimalizirajo možnost napačno 

negativne ocene. Delež pravilnih ocen je rezultat sovplivanja 

kompetentnosti poligrafskega preiskovalca, uporabljene tehnike 

in vrednotenja psihofiziološkega zapisa. Veljavna merila, 

ki izhajajo iz »Marinovega protokola«, so delež pravilnih ocen 

nad 86 % in delež nedoločenih ocen pod 20 %. Tako izboljšane 

merske karakteristike zavračajo pavšalne in nepoučene 

kritike, nadzor kakovosti dela poligrafskih preiskovalcev, 

vključenih v sodne postopke, pa povečuje preglednost poligrafskega 

postopka in omogoča tehtanje ocene. 

Objavljene in ponovljene raziskave so potrdile točnost 

samo pri nekaterih poligrafskih tehnikah, kar šteje kot merilo 

znanstvene ustreznosti (ASTM, 2005). Pri tem je prag točnosti 

(natančnosti, veljavnosti) po standardih ASTM postavljen 

nad 90 % pri poligrafiranjih v sodnih postopkih in nad 80 % 

pri drugih aplikacijah poligrafske metode. V obeh primerih je 

dovoljen manj kakor 20-odstotni delež nedoločenih ocen. 

3 Vpliv pravil odločanja na veljavnost testov s 

primerjalnimi vprašanji 

Mnenja NCR (National Research Council, 2003) in 

Ameriškega združenja za testiranje in materiale (American 

Society for Testing and Materials, ASTM, 2005) so potrdila 

smiselnost dotakratnega intenzivnega raziskovalnega angažmaja 

na Poligrafskem inštitutu obrambnega ministrstva, 

usmerjenega v preverjanje in redefiniranje pravil odločanja 

pri posameznih tehnikah (Senter, 2003; Senter, Dollins in 

Krapohl, 2004; Senter in Dollins, 2004; Senter in Ryan, 2005). 

Do Senterjevih obsežnih analiz v začetku tega desetletja so veljavna 

pravila odločanja temeljila bolj na dogovoru kakor na 

neoporečnih raziskovanih podatkih. Sedanja pravila določajo 

različna merila za enotematske in večtematske teste. Pri enotematskih 

testih (na primer ZCT, Zone Comparison Test) je 

merilo zavajanja skupna točkovna vrednost (– 6) ali manj ali 

katerakoli vrednost – 3 ali manj, odsotnost zavajanja pa določa 

meja skupna vrednost (+ 6) ali več in vsak odgovor (+ 1) ali 

več. Vse druge vrednosti terjajo nedoločeno oceno. Pri večtematskih 

testih, ki se opuščajo (na primer MGQT, Modified 

General Question Test) je kriterij zavajanja katerikoli odgovor 

(– 3) ali manj, iskrenosti pa vsak odgovor (+ 3) ali več. 

Standardna pravila pa ne zadostijo uporabi psihofiziološke 

preiskave verodostojnosti izjav s poligrafom v dokaznem 

(kazenskem) postopku (t. i. dokazno poligrafiranje). Napačna 

pozitivna ocena je v tem kontekstu veliko bolj problematična, 

saj so posledice neprimerno težje. V procesu kriminalističnega 

preiskovanja je mogoče napačno pozitivno oceno poligrafskega 

preiskovalca korigirati z drugimi kriminalističnimi 

opravili in forenzičnimi dokazi. Standardna pravila odločanja 

so se pokazala boljša za odkrivanje zavajanja in Senterjeve 

analize (2003) so opozorile na asimetrično distribucijo točkovnih 

vrednosti psihofizioloških odzivov – točkovne vrednosti 

tistih, ki zavajajo, so ob uporabi standardnih pravil odločanja 

pomembno manjše od nič (0), za razliko od iskrenih, 

katerih vrednosti se razporejajo bliže 0. Zato je Senter (2003) 

predlagal dvofazno pravilo odločanja, ki ga lahko imenujemo 

tudi pravilo odločanja v dokaznem postopku. 

3.1 Pravilo odločanja v dokaznem postopku 

Pravilo odločanja v dokaznem postopku zmanjša delež 

nedoločenih ocen pod 20 %, poveča poprečno zanesljivost 

ocen nad 86 % ter zagotavlja uravnoteženo vrednotenje odzivov 

tistih, ki zavajajo in onih, ki so iskreni, kar ustreza 

337


»Marinovemu protokolu« (Selič, 2006). Pravilo odločanja v 

dokaznem postopku je dvofazno. V prvi fazi (test apliciran 

trikrat) se odločamo po kriterijih skupna točkovna vrednost 

(– 6) ali manj pomeni zavajanje, skupna točkovna vrednost 

(+ 4) ali več pomeni odsotnost zavajanja, vse druge vrednosti 

terjajo nedoločeno oceno – v tem primeru sledi druga faza. V 

drugi fazi test apliciramo še dvakrat, poligrama vrednotimo 

po ustaljenih pravilih, kriterij odločanja pa je, če je točkovna 

vrednost pri kateremkoli odgovoru manjša od (– 2), gre za 

zavajanje, vse drugo pomeni nedoločeno oceno, 

Krapohl (2005) je primerjal rabo standardnih pravil odločanja 

(SPO) in pravil odločanja v dokaznem postopku (PDP) v 

štirih študijah. V primerih ugotovljenega zavajanja je bila ocena 

po SPO točna (veljavna) v 78,3 %, do napake je prišlo v 

6,8 %, delež nedoločenih ocen pa je znašal 14,9 %. Ob uporabi 

PDP je bilo pravilnih ocen 80,8 %, do napake je prišlo v 10,4 

%, delež nedoločenih ocen pa je znašal 8,9 %. Pri iskrenih so 

standardna pravila odločanja (SPO) zagotovila pravilno oceno 

v 61,5 % in nedoločeno oceno v 29,2 %, do napake pa je prišlo 

v 9,3 %, za razliko od ocen po pravilih odločanja v dokaznem 

postopku (PDP), ki so bile statistično pomembno drugačne 

– pravilnih je bilo 80,3 %, nedoločenih 10,5 % in napačnih 9,3 

% ocen. Skupni delež pravilnih odločitev je bil pri standardnih 

pravilih odločanja (SPO) 89,6 % ob 22,1-odstotnem deležu nedoločenih 

ocen, pri pravilih odločanja v dokaznem postopku 

(PDP) pa 89,1 % ob 9,6-odstotnem deležu nedoločenih ocen. 

V nadaljevanju je Krapohl preveril rabo obeh pravil odločanja 

pri 100 primerih z znano resnico. V primerih zavajanja 

je bila veljavnost ocen po standardnih pravilih odločanja 

(SPO) 82 % ob 4-odstotni napaki in 13-odstotnem deležu nedoločenih 

ocen. Ocenjevanje po pravilih odločanja v dokaznem 

postopku (PDP) je bilo pravilno v 79 % ob 12-odstotni 

napaki in 8-odstotnem deležu nedoločenih ocen. PDP se je 

bolj obneslo pri iskrenih s 83 % pravilnih ocen, 12 % napak 

in 6 % nedoločenih ocen, v primerjavi s SPO, kjer je bil delež 

pravilnih ocen 57 %, napaka 8 % in delež nedoločenih ocen 17 

%. V skupnem je bil delež pravilnih odločitev po standardnih 

pravilih odločanja (SPO) 86 % ob 20 % nedoločenih ocen, po 

pravilih odločanja v dokaznem postopku (PDP) pa je bilo pravilnih 

ocen 87 % ob 8 % nedoločenih ocen. 

Krapohl (2005) ni odkril statistično pomembnih razlik 

med rezultati uporabe standardnih pravil odločanja in pravili 

odločanja v dokaznem postopku v skupnem deležu pravilnih 

ocen. Tudi natančnost ocen pri zavajanju se ne razlikuje statistično 

pomembno. Pravila odločanja v dokaznem postopku 

izboljšajo identifikacijo iskrenih in zmanjšajo delež nedoločenih 

ocen, standardna pravila odločanja pa so dosledno bolj 

učinkovita pri identifikaciji zavajanja. Opisano pa velja samo 

za enotematske teste (ZCT). 

Leta 2006 je isti avtor študijo ponovil (Krapohl in 

Cushman, 2006) in k sodelovanju povabil deset neodvisnih 

ocenjevalcev (poligrafskih preiskovalcev), ki so vrednotili 100 

primerov (300 poligramov) z znano resnico v procesu pridobivanja 

certifikata za »Marinov protokol« (da je njihova 

strokovna kompetentnost skladna z zahtevami »Marinovega 

protokola« in dosegajo delež pravilnih ocen nad 86 % (Veritas 

Center, 2005)), kar naj bi zagotovilo njihovo motiviranost za 

kar najboljši rezultat (pravilnost vrednotenja oziroma odkrivanja 

zavajanja/iskrenosti). Pri standardnih pravilih odločanja 

je bil skupni delež pravilnih ocen 86,1 %, kar ustreza 

standardu ASTM v »Marinovem protokolu«. Tudi delež nedoločenih 

ocen (19,8 %) je bil pod predpisano mejo 20 %. Pri 

pravilih odločanja v dokaznem postopku je bil skupni delež 

pravilnih ocen 87,2 %, delež nedoločenih pa 7,3 %. Pri standardnih 

pravilih odločanja (SPO) je bil delež napačnih ocen 

pomembno nižji pri zavajanju, kar je potrdilo tezo, da uporaba 

SPO poveča občutljivost za zavajanje. Tudi rezultat pri 

PDP je potrdil Krapohlove ugotovitve (Krapohl, 2005), da so 

pravila odločanja v dokaznem postopku nepristranska, saj je 

bil delež pravilnih odločitev pri zavajanju in pri iskrenih primerih 

(brez zavajanja) statistično nepomembno različen. 

Pravila odločanja v dokaznem postopku so se pokazala 

kot ustreznejša pri primerih brez zavajanja (iskrenih), vendar 

je novejša študija opozorila na pomembno večji delež napačno 

negativnih ocen (z = 4,47, p < 0,01) z rabo teh pravil. Če 

povzamemo ugotovitve iz leta 2005 in 2006, lahko pomeni 

raba pravil odločanja v dokaznem postopku večje tveganje za 

napako pri primerih zavajanja, vendar prav raba tega pravila 

pomembno zniža delež nedoločenih ocen in poveča nepristranskost 

ocen, vse pa le pri enotematskem testu primerjave 

polj (ZCT). 

Krapohl je tako dokazal, da so pravila odločanja v dokaznem 

postopku skladna z merili v »Marinovem protokolu« in 

primerna za izvedbo poligrafske metode v dokaznem pomenu. 

Opozoril pa je, da raba PDP ni primerna za preiskovanje 

verodostojnosti izjav s poligrafom v predkazenskem postopku 

(v kriminalističnem preiskovanju) zaradi hudih posledic, 

ki jih ima napačno negativna ocena. Opisano pomeni ključni 

premik teorije in prakse psihofiziološkega preiskovanja verodostojnosti 

izjav s poligrafom od rabe arbitrarnih pravil odločanja 

k verificiranim pravilom odločanja. Izbor pravila odločanja 

je postal funkcija konteksta in namena in ne (več) osebnih 

preferenc ali časovnih omejitev pri izvedbi poligrafske metode. 

Pri preiskovanju kaznivih dejanj, kjer je osnovna funkcija poligrafske 

metode izločanje nevpletenih v obravnavano kaznivo 

dejanje oziroma identifikacija tistih, ki zavajajo (v zvezi z obravnavanim 

kaznivim dejanjem), je umestna raba standardnih 

pravil odločanja, ki povečajo občutljivost poligrafske metode 

na zavajanje in niso obremenjena z verjetnostjo napačno ne- 

338


gativne ocene. Potrebam in zahtevam dokaznega postopka pa 

ustrezajo pravila odločanja v dokaznem postopku. Tako se je 

psihofiziološko preiskovanje zavajanja z uporabo poligrafa argumentirano 

odzvalo na standarde različnih kontekstov, kjer 

je raba poligrafske metode uveljavljena. 

4 Vrednotenje posameznih poligrafskih tehnik 

Iz raziskav, objavljenih v minulih štiridesetih letih, smo 

po merilih znanstvene validacije izločili tiste, ki so zadevale 

poznane/uveljavljene poligrafske tehnike z ocenami njihove 

točnosti (veljavnosti), posebej za iskrene testirane osebe 

in one, ki so zavajali, ter z določenim zunanjim neodvisnim 

kriterijem »poznane resnice«. V omenjenih raziskavah je vse 

poligrafske zapise ovrednotil poligrafski preiskovalec po preverjenih 

pravilih vrednotenja, brez uporabe računalniških algoritmov 

vrednotenja. Pri pregledu validacijskih študij ni bilo 

mogoče upoštevati vpliva različnih pravil odločanja, saj je bila 

večina študij izvedena v obdobju, ko ta še niso bila uvedena. 

Predstavljene ugotovitve zadevajo samo dostopne raziskave 

in ne izražajo nujno kakovosti tehnik, ki so bile do zdaj 

manj ali manj ustrezno validirane. Prikazane so neponderirane 

srednje vrednosti (tabela 4–8). 

4.1 Test prikritih informacij (CIT) 

Prvo analizo validacijskih študij testov prikritih informacij 

(tudi testov vedenja/poznavanja okoliščin) je opravil Ansley 

leta 1992 (Ansley, 2008). Rezultate prikazujemo v tabeli 3. 

Meta analizo 50 neoporečnih študij testov prikritih informacij 

je opravil MacLaren (2001), ponovil pa Kraphol (2006). 

Oba sta dobila skupno povprečno veljavnost 80 %. Pri osebah, 

ki so zavajale ( N = 843) je bila točnost testa 76 %, pri iskrenih 

(N = 404) pa 83 %. 

Tabela 4: Skupni rezultat validacijskih študij CIT 

Testirane osebe 

VPLETENI 

NEVPLETENI 

Število 

843 

404 

Rezultati (%) 

Pravilna 

ocena (%) 

76 

83 

Nedoločena 

ocena (%) 

Skupaj 1247 80 0 

Kljub temu da ima CIT od vseh poligrafskih tehnik najboljšo 

teoretično podlago in več validacijskih raziskav kakor 

vse druge poligrafske tehnike skupaj, je v praksi najmanj 

uporabljan (Kraphol, McCloughan in Senter, 2009). Pred 

približno 50 leti ga je predstavil Lykken (1959, 1960) in ga 

opredelil nekoliko drugače, kakor je veljalo za do takrat 

uporabljeni format vrhunca napetosti (POT). Sodobni trendi 

dobrih praks v psihofiziološkem preiskovanju verodostojnosti 

izjav s poligrafom prepoznavajo vrednost CIT zlasti 

v primerih, ko lahko dajo testi s kontrolnim/primerjalnim 

vprašanjem manj kot optimalne rezultate (čustveno nasičene 

situacije/dogodki). 

0 

0 

Tabela 3: Zbirna tabela veljavnosti študij, ki jih je predstavil Ansley (2008) 

Povprečna 

veljavnost 

N 

Odkrito 

zavajanje 

N 

Brez 

zavajanja 

N 

Vsi testi 

Testi vedenja (GKT) 

Drugi testi POT 

68 % 

76 % 

66 % 

4874 

1519 

3355 

65 % 

72 % 

65 % 

4396 

1181 

3215 

93 % 

91 % 

100 % 

478 

338 

140 

Ansleyjeva analiza vključuje več kakor 80 študij na laboratorijskih 

in realnih primerih, zajetih je 4774 testiranih oseb, 

vendar je omejitev njegovih ugotovitev v premajhnem številu 

testiranih oseb v posamičnih študijah ter v neenakih ali celo 

nejasnih kriterijih vrednotenja poligramov. Zato je edini dopustni 

sklep (z upoštevanjem siceršnjih omejitev), da sta testna 

formata POT in GKT natančnejša pri izločanju nevpletenih, 

ki ne zavajajo, kakor pa pri odkrivanju onih, ki zavajajo 

oziroma poznajo okoliščine obravnavanega dejanja. 

4.2 Vojaški ZCT (tudi zvezni ZCT) 

Veljavnost tega testnega formata so raziskovali Blackwell 

(1998), Krapohl (2005) ter Yankee, Powell in Newland 

(1985). 

339


Tabela 5: Skupni rezultat validacijskih študij vojaškega ZCT 


VPLETENI 

NEVPLETENI 

Število 

141 

110 

V vseh primerih so bila uporabljena preiskovalna pravila 

odločanja (ne dvostopenjska) ter vključeni izkušeni poligrafski 

preiskovalci, s stažem več kakor 5 let profesionalnega delovanja 

na področju psihofiziološkega preiskovanja verodostojnosti 

izjav s poligrafom. 

4.3 Reidova tehnika (CQT) 

Rezultati (%) 

Pravilna 

ocena (%) 

97 

82 

Reidovo tehniko (CQT) sta validirala Jayne (1990) in 

Horvath (1977, 1988) 

Tabela 6: Skupni rezultat validacijskih študij Reidovega CQT 

Uporabljeni so bili samo primeri, pri katerih so bila dosledno 

upoštevana pravila Reidove tehnike, zunanji kriterij 

veljavnosti je bil zagotovljen. 

4.4 Test relevant-irelevant (presejalni) 

Tabela 7: Skupni rezultat validacijskih študij testa R-I 

Nedoločena 

ocena (%) 

9 

23 

Skupaj 251 89 16 


VPLETENI 

NEVPLETENI 

Število 

88 

88 

Rezultati (%) 

Pravilna 

ocena (%) 

88 

78 

Nedoločena 

ocena (%) 

Skupaj 176 83 6 


VPLETENI 

NEVPLETENI 

Število 

79 

61 

Rezultati (%) 

Pravilna 

ocena (%) 

90 

73 

7 

5 

Nedoločena 

ocena (%) 

Skupaj 140 83 0 

0 

0 

4.5 Utah ZCT 

Utah ZCT je bil preverjen v sedmih validacijskih študijah, 

kar je dvakrat več kakor pri katerikoli drugi tehniki s primerjalnim 

vprašanjem (Honts, Hodes, Raskin, 1985; Honts, Raskin, 

Kircher, 1987 in 1994; Horowitz, Kircher, Honts in Raskin, 1997; 

Kircher, in Raskin, 1988; Raskin, in Hare 1978; Rovner, 1986). 

Tabela 8: Skupni rezultat validacijskih študij Utah ZCT 


VPLETENI 

NEVPLETENI 

Število 

143 

128 

Rezultati (%) 

Pravilna 

ocena (%) 

91 

89 

Nedoločena 

ocena (%) 

13 

10 

Skupaj 271 90 12 

5 Znanstvena merila ustreznosti poligrafskih 

tehnik 

ASTM (2005) zahteva za dokazne poligrafske rezultate točnost 

90 % brez nedoločenih ocen, dopušča delež pod 20 % nedoločenih 

ocen, oziroma pri preiskovalnih poligrafskih rezultatih 

točnost (veljavnost) 80 % brez nedoločenih ocen in skupni 

delež nedoločenih ocen pod 20 %. Pregled tabel 4–8 pokaže, da 

dokaznim standardom ustreza samo Utah ZCT, vojaški ZCT 

pa praga ne dosega zgolj za eno odstotno točko. Za preiskovalna 

poligrafiranja je dopustna raba vojaškega ZCT, Reidove 

tehnike (CQT), tehnike prikritih informacij (CIT ali GKT) ter 

testa R-I. Ob tem je nujno opozoriti, da lahko v prihodnje pričakujemo 

tudi drugačne rezultate validacijskih študij, saj so se 

pravila odločanja uveljavila kot preverjen dejavnik kakovostne 

izvedbe psihofiziološke preiskave verodostojnosti izjav s poligrafom 

pri enotematskih testih, ki vpliva na točnost poligrafskega 

rezultata. 

Tabela 9: Razvrstitev poligrafskih tehnik glede na doseženo 

povprečno veljavnost v validacijskh študijah 

Tehnike 

Veljavnost brez 

nedoločenih ocen 

Rezultati (%) 

Delež 

nedoločenih ocen 

Utah ZCT 91 12 

Zvezni/vojaški ZCT 

Test R-I 

Reidov CQT 

CIT (tudi GKT) 

89 

83 

83 

80 

16 

0 

6 

0 

340


Preseneča nižja povprečna veljavnost CIT, ki kaže razpoložljive 

raziskovalne podatke in ne nujno dejanskega stanja, 

saj ni bilo mogoče upoštevati števila uporabljenih CIT v vsaki 

študiji. Če upoštevamo, da je verjetnost reakcije na kritični 

dražljaj pri »naivni« testirani osebi funkcija točkovne vrednosti 

elektrodermalnega odziva in števila CIT v seriji (tabela 

1), je razumljiva izračunana 80-odstotna skupna točnost (veljavnost) 

CIT, saj so po dostopnih podatkih v obravnavanih 

študijah uporabljali pretežno serije treh izvedenih CIT. 

Slovenske izkušnje (Selič, 2002) kažejo pomembno večjo 

točnost CIT. V letih 1998–2002 smo izvedli več kakor 400 poligrafskih 

preiskav, skoraj izključno z rabo CIT. Če kot kriterij 

»resnice« vzamemo odkritje novih dokazov, okoliščin, storilca 

ipd. z uporabo rezultatov poligrafske preiskave, priznanje 

testirane osebe in/ali odkritje novih dokazov, okoliščin ipd. 

v razgovoru po aplikaciji poligrafskih testov ali odkritje novih 

dokazov, okoliščin, storilca ipd. z drugimi forenzičnimi 

preiskavami, o čemer lahko govorimo v 95 % primerov, lahko 

poročamo, da smo z aplikacijo povprečno petih CIT (največ 

11 CIT, več o primeru Selič, 2000) pri testirani osebi dosegali 

100-odstotno točnost poligrafskega rezultata. Podatek velja za 

»naivne« testirane osebe in tudi za tiste, vpletene v obravnavana 

(kazniva) dejanja. Podrobnejše analize ni mogoče predstaviti, 

saj dokumentacija avtorici ni več dostopna. 

6 Sklep: Znanstveno utemeljeni in preverjeni 

principi izvedbe psihofiziološke preiskave 

verodostojnosti izjav s poligrafom 

Objavljene validacijske študije, zajete v pregledu (tabela 

4–8), kažejo razkorak med prakticističnim dojemanjem poligrafije, 

miti o poligrafiji in pristopi, ki zdržijo znanstveno 

verifikacijo. Analiza, ki jo predstavljamo (tabela 9), morda 

pove manj o metodah kakor o doslej opravljenem validiranju 

teh metod. Ne zadeva tudi znanstveno preverjenih principov 

izvedbe psihofiziološke preiskave verodostojnosti izjav s poligrafom, 

na katere smo že opozarjali (Selič, 2002, 2006). 

Veljavni principi so temeljni elementi veljavnih tehnik 

(Krapohl, 2006). Seveda pa ni vsaka tehnika, ki vključuje 

veljavne principe, nujno tudi ustrezno validirana. Prav tako 

tehnika, ki se dolgo uporablja v nekem prostoru, ne upošteva 

nujno veljavnih znanstvenih principov, na kar smo opozorili 

v zvezi z Rosovim CQT (Selič, 2004). Rosov CQT-format zaradi 

generično RI-strukture otežuje numerično vrednotenje 

poligramov in povečuje možnost napake v ocenjevanju, in 

sicer v obeh smereh (lažno pozitivna ocena/lažno negativna 

ocena). Poleg tega je izvorna zamisel numeričnega vrednotenja 

primerjati dve sosednji vprašanji – kontrolno in relevantno, 

ki skupaj tvorita polje/pas/trak, kar v Rosovim CQT 

ni mogoče. Nesporno je namreč ugotovljeno, da sosledje relevantno-irelevantno 

vprašanje izzove statistično pomembno 

nižje točkovne vrednosti kakor sosledje relevantno-primerjalno 

vprašanje pri osebah, ki zavajajo, kakor tudi pri tistih, 

ki odgovarjajo iskreno (v zvezi z obravnavanim dogodkom) 

(Krapohl, 2006). Kakršnekoli modifikacije in mešanje izvorno 

izključujočih se vprašanj oziroma formatov in/ali konceptov 

lahko povzroči velike težave in oteži interpretacijo (razvidno 

v Roso, 1996:149–159), kar je ugotovil tudi Horvath 

(1991), ko je v Reidovem CQT-formatu preverjal veljavnost 

Backsterjevih kontrolnih vprašanj. Takšni posegi v realnih 

primerih so nedopustni, običajno jih izvajajo praktiki s pomanjkljivo 

temeljno poligrafsko izobrazbo in pomanjkljivim 

razumevanjem filozofije testov s primerjalnimi vprašanji in 

vloge primerjalnih vprašanj sploh. 

Dosledno upoštevanje veljavnih in znanstveno preverjenih 

principov lahko odgovori na večino izzivov pri aplikaciji 

poligrafskih tehnik. Ustrezen nadzor kakovosti izvedbe psihofiziološke 

preiskave verodostojnosti izjav s poligrafom pa 

mora zagotoviti, da se uporabljajo enotematski testi, ustrezna 

pravila odločanja, da se pri vrednotenju upošteva vsaj devet 

kriterijev, izvedba prilagoditvenega testa je nujna in poveča 

točnost odločitev pri »realnih« testih (v zvezi z obravnavanim 

dogodkom) (Krapohl, 2006). Odstopanje od teh pravil pomeni 

nestrokovno rabo poligrafskega instrumenta in zlorabo 

koncepta forenzične psihofiziologije. 

Literatura 

1. Abrams, S. (1989). The complete polygraph handbook. Lexington, 

MA/Toronto: Lexington Books. 

2. Abrams, S., Abrams, J. (1993). Polygraph testing of the pedophile. 

Portland: Ryan Gwininner Press. 

3. American society for testing and materials (2005). Standard guide 

for the conduct of Psychophysiological deception detection (PDD) 

screening examinations. ASTM E2386 – 04 Standard Guide for 

the Conduct of PDD Screening Examinations, dostopno na http:// 

www.astm.org/Standards/E2386.htm (15. 8. 2009). 

4. Ansley, N. (2008). The history and accuracyof guilty knowledge 

and peak of tension tests. Polygraph, 37 (1) 49–99. 

5. Arther, R. (1970). Peak of tension: Question formulation. Journal 

of polygraph studies, 4 (5) 1–4. 

6. Backster, C. (1969). Standardized polygraph examination notepack 

(5th ed. rev.). Backster Associates, San Diego: California. 

7. Bell, B.G., Raskin, D.C., Honts, C.R., Kircher, J.C. (1999). The Utah 

numerical scoring system. Polygraph, 28 (1), 1–9. 

8. Ben-Shakhar, G., Bar-Hillel, M., Lieblich, I. (1986). Trial by polygraph: 

Scientific and juridical issues in lie detection. Behavioral 

Sciences and the Law, 4 (4) 459–479. 

9. Blackwell, N.J. (1998) PolyScore 3.3 and psychophysiological detection 

of deception examiner rates of accuracy when scoring 

examination from actual criminal investigations. 

Polygraph, 28 (2) 149–175. 

341


10. Blalock, B. (2009). Directed Lie Screening Test (DLST). Annual 

seminar of the American polygraph association, Nashville, 

Tennessee (CD). 

11. Correa, E.J., Adams, H.E. (1981). The validity of the pre–employment 

polygraph examination and the effects of motivation. 

Polygraph, 10 (3) 143–155. 

12. Federal Bureau of Investigation (1985). Peak of tension (POT) test 

construction. Annual seminar of the American polygraph association, 

Reno: Nevada (CD). 

13. Furedey, J.J., Ben-Shakhar, G. (1991). The roles of deception, intention 

to deceive, and motivation to avoid detection in the psychophysiological 

detection of guilty knowledge. Psychphysiology, 28 

(2) 163–171. 

14. Honts, C.R., Hodes, R.L., Raskin, D.C. (1985). Effects of physical 

countermeasures on the physiological detection of deception. 

Journal of Applied Psychology, 70 (1) 177–187. 

15. Honts, C.R., Raskin, D.C., Kircher, J.C. (1987). Effects of physical 

countermeasures and their electromiographic detection during 

polygraph tests for deception. Journal of Psychophysiology, 1 (3) 

241–247. 

16. Honts, C.R., Raskin, D.C., Kircher, J.C. (1994). Mental and physical 

countermeasures reduce the accuracy of polygraph tests. Journal 

of Applied Psychology, 79 (2) 252–259. 

17. Horowitz, S.W., Kircher, J.C., Honts, C.R., Raskin, D.C. (1997). The 

role of comparison questions in physiological detection of deception. 

Psychophysiology, 34 (1) 108–115. 

18. Horvath, F.S. (1977). The effect of selected variables on interpretation 

of polygraph records. Journal of Applied Psychology, 62 (2) 

127–136. 

19. Horvath, F.S. (1988). The utility of control questions and the effects 

of two control question types in field polygraph techniques. 

Journal of Police Science and Administration, 16 (3) 198–209. 

20. Horvath, F.S: (1991). The utility of control questions and effects 

of two control questions tests on field polygraph techniques. 

Polygraph, 20 (1): 7–25. 

21. Kircher, J.C., Raskin, D.C. (1988). Human versus computerized 

evaluations of polygraph data in a laboratory setting. Journal of 

Applied Psychology, 73 (2), 291–302. 

22. Kircher, J.C., Raskin, D.C. (2002). Computer methods for the 

psychophysiological detection of deception. In: Kleiner, M. (ed.) 

Handbook of polygraph testing. San Diego/London: Academic 

Press, 287–326. 

23. Krapohl, D.J. (2005). Polygraph Decision Rules for Evidentiary and 

Paired –Testing (Marin Protocol) Applications. Polygraph, 34 (3) 

184–193. 

24. Krapohl, D.J., Senter, S.M., Stern, B.A. (2005). An Exploration of 

Methods for the Analysis of Multiple-Issue Relevant/Irrelevant 

Screening Data. Polygraph, 34 (1) 47–61. 

25. Krapohl, D.J., Cushman, B. (2006). Comparison of Evidentiary 

and Investigative Decision Rules: A Replication. Polygraph, 35 (1), 

55–64. 

26. Kraphol, D.J., McCloughan, J.B., Denter, S.M. (2009). How to use 

the concealed information test. Polygraph, 38 (1) 34–49. 

27. Light, G.D. (1999). Numerical evaluation of the Army zone comparison 

test. Polygraph, 28 (1), 37–45. 

28. Lykken, D.T. (1959). The GSR in the detection of guilt. Journal of 

Applied Psychology, 43 (6) 385–388. 

29. Lykken, D.T. (1960). The validity of the guilty knowledge technique: 

The effects of faking. Journal of Applied Psychology, 44 

(4) 258–262. 

30. MacLaren, V.V. (2001). A qualitative review of the Guilty 

Knowledge Test. Journal of Applied Psychology, 86 (4) 674–683. 

31. Marin, J. (2000). He said/She said: Polygraph evidence in court. 

Polygraph, 29 (4), 299–304. 

32. Marin, J. (2001). The ASTM exclusionary standard and the APA 

»litigation certificate« program. Polygraph, 30 (4), 288–293. 

33. National Research Council (2003). The polygraph and lie detection. 

National Academic Press: Washington, DC. 

34. Raskin, D.C., Hare, R.D. (1978). Psychopathy and detection of deception 

in prison in a prison population. Psychophysiology, 15 (1) 

126–136. 

35. Roso, Z. (1996). Poligraf u kriminalistici. Zagreb: Ministarstvo 

unutrašnjih poslova Republike Hrvatske. 

36. Rovner, L.I. (1986). The accuracy of physiological detection of 

deception for subjects with prior knowledge. Polygraph, 15 (1) 

1–39. 

37. Selič, P. (2000). Razgovor z osumljenim težjega kaznivega dejanja. 

Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 51 (1) 42–49. 

38. Selič, P. (2002). Možnosti in omejitve psihofiziološke preiskave 

verodostojnosti izjav s poligrafom v realnih pogojih slovenske 

kriminalistične prakse. Varstvoslovje, 4 (3) 235–244. 

39. Selič, P. (2004). Ali je izvedba poligrafske metode ob razkritih podrobnostih 

obravnavanega dogodka res nesmiselna : zanesljivost 

in veljavnost t. i. »direktne metode«. V: Lobnikar, B. (ur.). Dnevi 

varstvoslovja [Elektronski vir]. Zbornik prispevkov. Ljubljana: 

Fakulteta za policijsko-varnostne vede, 593–602. 

40. Selič, P. (2004). Psihofiziološka preiskava verodostojnosti izjav 

s poligrafom. In: Maver, D. et.al. Kriminalistika: uvod, taktika, 

tehnika. Ljubljana: Uradni list, 353–376. 

41. Selič, P. (2006). Raziskovalni izzivi sodobnega psihofiziološkega 

preiskovanja verodostojnosti izjav s poligrafom. Revija za kriminalistiko 

in kriminologijo, 57 (4) 340–348. 

42. Selič, P. (2007). Osnovni psihološki testi – psihološki inštrumenti 

za merjenje in ocenjevanje osebnosti in sposobnosti. V: Kersnik, J. 

(ur.), Diagnostične preiskave za vsakdanjo uporabo. Ljubljana: 

Zavod za razvoj družinske medicine, 461–467. 

43. Senter, S.M. (2003). Modified General Question Test Decision 

Rule Exploration. Polygraph, 32 (4) 251–264. 

44. Senter, S.M., Dollins, A.B., Krapohl, D.J. (2004). A Comparison 

of Polygraph data Evaluation Conventions Used at the University 

of Utah and the Department of Defense Polygraph Institute. 

Polygraph, 33 (4) 214–223. 

45. Senter, S.M., Dollins, A.B. (2004). Comparison of Question Series 

and decision Rules: A Replication. Polygraph, 33 (4) 223–234. 

46. Senter, M.S., Ryan, A.H. (2005). The Impact of Averaging Assigned 

Scores on Polygraph Decision Accuracy. Polygraph, 34 (1) 10–24. 

47. Veritas Center (2005). Polygraph issues. Dostopno na http://www. 

veritascenter.org/documents/Polygraph_FAQ.htm (25. 7. 2009) 

48. Yankee, W.J. (1991). Tehnical correction of curriculum. Department 

of defense polygraph institute. Fort McCllelan: 

Alabama. 

49. Yankee, W.J., Powell, J.M., Newland, R. (1985). An investigation 

of the accuracy and consistency of polygraph chart interpretation 

by inexperienced and experienced examiners. Polygraph 14 (2) 

108–117. 

342


Analytical review of validated polygraph techniques 

Polona Selič, Ph. D., Department of Family Medicine, Faculty of Medicine, Vrazov trg 2, 1000 Ljubljana, Slovenia; 

PARES, Institute for Psychophysiological Studies, Koroška 26, 1000 Ljubljana, Slovenia 

Introducing typical differences between testing in psychology and forensic psychophysiology, the main metric characteristics are 

described. A comprehensive taxonomy of polygraph techniques is presented for the first time in Slovenian scientific publishing. The 

non-weighted overall accuracy for different polygraph techniques was calculated, based on published validity studies in recent decades. 

The analytical overview includes studies referring to known and accepted polygraph techniques, which divided tested subjects into 

deceptive and non-deceptive subgroups, with a known “ground truth” (outside criterion) and using a numerical scoring system, but not 

with a computerized algorithm administered. 

The results shown in Tables 4-8 indicate that the ASTM criterion is only met by Utah ZCT, with Federal ZCT missing the threshold 

by 1 per cent point. For investigative use of polygraph method, the administration of Federal ZCT, Reid Technique, Concealed 

Information Test and Relevant-Irrelevant Screening Test are admissible. The author expects that future validity studies may produce 

rather different outcomes, since using decision rules significantly increases the accuracy of the polygraph examiner’s decisions and 

therefore the accuracy of the technique in question. Overall accuracy (Table 9) may be a function of validity research conducted so far, 

rather than the validity of polygraph techniques included per se. It does not expand on proven and accepted principles of conduct in the 

polygraph field, which should be known and obeyed. 

Key words: validity of polygraph techniques, taxonomy of accurate approaches in deception detection, comparison question test, 

concealed information test, decision rules, accuracy of polygraph examination, polygraph, psychophysiology 

UDC: 343.985.3:343.144 

343

Iz zgodovine 

Prekrški zoper javni red in mir v Sloveniji 1949-2010 

Pavle Čelik * 

Slovenski predpisi o prekrških zoper javni red in mir so bili v marsičem podobni vsebini prepovedanih dejanj, ki so 

jih vsebovali predpisi iz časov Avstrijo-Ogrske (1850–1918) in kraljevine Jugoslavije (1918–1941). Tudi zagrožene 

kazni so bile prva leta podobne tistim iz obdobja cesarstva in kraljevine, potem pa so se sčasoma zmanjševale oziroma 

postajale manj stroge. Danes so za te prekrške določene le denarne kazni. 

Pristojnost za obravnavo oziroma kaznovanje teh prekrškov se je prav tako menjala in od upravnih oblasti prehajala 

na sodnike za prekrške. Danes je del kaznovanja v pristojnosti policije, ki je postala prekrškovni organ, del pa je prešel 

v pristojnost okrajnih sodišč. 

Spreminjalo se je število prepovedanih dejanj te vrste, bodisi povečevalo bodisi zmanjševalo. Do zmanjševanja je 

prihajalo praviloma tedaj, ko so taka dejanja prešla v okvir drugih predpisov in je postalo nujno, da se izločijo iz 

vsakokratnega zakona o prekrških zoper javni red in mir. Taki predpisi, ki so razveljavljali dotedanje kršitve javnega 

reda in miru, so veljali za področje orožja, javnih zbiranj, varovanja pred hrupom, omejevanja porabe alkohola, varstva 

živali in podobno. Sedanji zakon o varstvu javnega reda in miru je določil nekaj novih prepovedanih dejanj te vrste, 

ki jih praviloma doslej nismo poznali ali pa je nastala potreba, da se ponovno opredelijo kot prekrški, ki so bili že 

opuščeni. 

Ključne besede: prekrški zoper javni red in mir, zagrožene kazni, varnostni ukrepi, pooblastila miličnikov oziroma 

policistov 

UDK: 343.232(497.4) 

Uvod 

V naši reviji so bila prikazana prepovedana dejanja iz obdobja 

od leta 1850 do leta 1949, ki so bila po vsebini podobna 

poznejšim slovenskim prekrškom zoper javni red in mir. 

Idejo za tak prikaz sem dobil jeseni leta 1977, ko sem 

s kolegom kriminalistom obiskal Centralno pravosodno 

knjižnico v Ljubljani. Vodil jo je dr. Fedor Tykač. Pogovor je 

nanesel na varstvo javnega reda in miru, ki je bil učni predmet 

na Oddelku za notranje zadeve pri Višji upravni šoli v 

Ljubljani in sem ga jaz predaval. Tedaj nama je omenjeni pravni 

in knjižnični strokovnjak povedal, da so dejanja, določena 

v slovenskem zakonu o prekrških zoper javni red in mir kot 

prepovedana dejanja obstajala že davno prej, v času cesarstva 

in kraljevine. 

Ko sem pozneje zbiral gradivo za oris zgodovine našega 

orožništva in policije, sem naletel na vrsto podobnih predpisov 

in počasi se je utrjevalo spoznanje, da bi bilo to smotrno 

* 

Pavle Čelik, magister sociologije, poveljnik Slovenske milice v 

pokoju 

vsaj na kratko prikazati strokovni javnosti. Po dvaintridesetih 

letih se je namig omenjenega upravnika knjižnice uresničil. 

Da bi bila snov razumljivejša, se mi zdi na mestu orisati 

tudi slovenske prekrške zoper javni red in mir, saj bi tako oba 

prikaza pomenila vsebinsko celoto. Bralec bo lahko primerjal 

prikazano vsebino ter si ustvaril svojo sodbo o mnenju omenjenega 

upravnika Centralne pravosodne knjižnice. 

O pravni ureditvi prekrškov 

Sprva Titova Jugoslavija ni poznala pravnega pojma prekrškov. 

Veljale so določbe prepisov iz časa kraljevine Jugoslavije, 

ki niso bili v nasprotju z novo državno ureditvijo, ali pa so 

bili izdani novi pravni akti. Mnogo stvari se je reševalo tudi v 

obliki okrožnic in drugih napotkov osrednjih in republiških 

organov oblasti. Tedaj je veljal samostojen predpis o vrstah 

kazni, ki jih je bilo mogoče izrekati za kazniva ravnanja. Od 

10. julija 1945 je veljalo 12 vrst kazni, našteto od manj strogih 

do najstrožjih, in sicer denarna kazen, prisilno delo brez odvzema 

prostosti, izgon iz kraja prebivanja, izguba političnih 

in posameznih državljanskih pravic, izguba pravice do javne 

službe, prepoved opravljanja določenega delovanja ali obrti, 

344

Iz zgodovine 

izguba ali znižanje čina ali naziva (zvanja), odvzem prostosti, 

zaplemba imovine, odvzem prostosti s prisilnim delom, 

izguba državljanstva in smrtna kazen. 1 Konec avgusta 1946 je 

bila dodana še trinajsta vrsta kazni, in sicer obveza povrnitve 

škode. 2 Konec leta 1947 je splošni del kazenskega zakonika 

naštel 12 vrst kazni, vse dotlej veljavne, razen izgube pravice 

do javne službe. 3 

Jugoslavija je konec leta 1947 dobila prvi zakon, ki je 

urejal področje prekrškov 4 . Določil je vrsto upravnih kazni, 

in sicer opomin, ukor, denarno kazen, odvzem predmetov za 

prekršek, izgon, poboljševalno delo do treh mesecev, odvzem 

prostosti do treh mesecev, lahko pa še druge. Take kazni je 

izrekal na prvi stopnji praviloma izvršilni odbor okrajnega ali 

mestnega (rajonskega) ljudskega odbora. Pogoste spremembe 

in dopolnitve tega predpisa pričajo, kako aktualna je bila njegova 

vsebina, ki jo je bilo treba pogosto menjati. Leta 1951 je 

izšel nov tovrstni predpis, ki je za prekrške določil le denarno 

in zaporno kazen, izjemoma tudi ukor, določil pa tako imenovane 

varstvene (pozneje varnostne) ukrepe. Na prvi stopnji je 

ta dejanja obravnaval sodnik za prekrške okrajnega oziroma 

mestnega (rajonskega) ljudskega odbora. 5 Leta 1958 je nov 

zvezni predpis določil, da ta dejanja na prvi stopnji obravnava 

občinski sodnik za prekrške, izjemoma nekatere prekrške 

okrajni sodnik za prekrške. Pritožbo na odločbo občinskega 

sodnika za prekrške je obravnaval okrajni senat za prekrške, 

zoper okrajnega sodnika za prekrške pa senat za prekrške 

Državnega sekretariata za notranje zadeve ljudske republike 

Slovenije. 6 Leta 1967 je bila ukinjeno izrekanje varnostnega 

1 

Zakon o vrstah kazni, Uradni list DFJ, št. 48/45, z dne 10. julija 

1945, 1. člen. 

2 

Zakon o vrstah kazni, Uradni list FLRJ, št. 66/46, z dne 16. avgusta 

1946, 1. člen. 

3 

Kazenski zakonik, Splošni del, Uradni list FLRJ, št. 106/47, z dne 

13. decembra 1947, 28. člen. 

4 

Temeljni zakon o prekrških, Uradni list FLRJ, št. 107/47, z dne 17. 

decembra 1947, 6. in 58. člen. Zakon o spremembah in dopolnitvah 

temeljnega zakona o prekrških, Uradni list FLRJ, št. 87/48, z dne 13. 

oktobra 1948. Zakon o spremembah in dopolnitvah temeljnega zakona 

o prekrških, Uradni list FLRJ, št. 11/50, z dne 15. februarja 1950. 

5 

Temeljni zakon o prekrških, Uradni list FLRJ, št. 46/51, z dne 17. 

oktobra 1951, 6. in 51. člen. Zakon o spremembah in dopolnitvah 

temeljnega zakona o prekrških, Uradni list FLRJ, št. 58/55, z dne 31. 

decembra 1955. 

6 

Zakon o spremembah in dopolnitvah temeljnega zakona o prekrških, 

Uradni list FLRJ, št. 49/58, z dne 10. decembra 1958. Temeljni 

zakon o prekrških (prečiščeno besedilo), Uradni list FLRJ, št. 

2/59, z dne 14. januarja 1959. Zakon o spremembah in dopolnitvah 

temeljnega zakona o prekrških, Uradni list SFRJ, št. 13/65, z dne 

31. marca 1965. Temeljni zakon o prekrških (prečiščeno besedilo), 

Uradni list SFRJ, št. 26/65, z dne 9. junija 1965; popravek v Uradnem 

listu SFRJ, št. 57/65, z dne 30. decembra 1965. 

ukrepa določitev bivališča, nadaljnje prestajanje tega ukrepa 

pa ustavljeno. 7 Leta 1973 je Slovenija dobila svoj predpis o 

prekrških 8 in zveza je odtlej urejala le področje prekrškov, s 

katerimi so se kršili zvezni predpisi. 9 

Konvencija Mednarodne organizacije dela je leta 1930 

prepovedala vsako obliko prisilnega dela. Jugoslovanski predpisi 

so v obdobju 1945–1951 poznali štiri oblike nesvobodnega 

dela: prisilno delo brez odvzema prostosti je veljalo do 

leta 1948; prisilno delo z odvzemom prostosti je veljalo do 

leta 1951; poboljševalno delo je veljalo od leta 1948 do 1951; 

družbeno koristno delo je veljalo od leta 1949 do 1951. Zadnje 

tri oblike tega dela je odpravil prvi kazenski zakonik FLRJ, 

uveljavljen 1. julija 1951. 10 Sodbe za prve tri oblike nesvobodnega 

dela so izrekala sodišča, za tretjo in četrto obliko pa tudi 

upravni organi. 11 

Na začetku, leta 1949, je bilo 19 prekrškov 

Omenjeni temeljni zakon o prekrških je pooblastil republike, 

da lahko s svojimi predpisi uredijo določena ožja področja 

prekrškov. Slovenska skupščina je tako 6. maja 1949 

sprejela prvi zakon, ki je določil pojem prekrška zoper javni 

red in mir ter 19 tovrstnih dejanj. 12 Veljati je začel 13. maja 

1949, z dnem objave v slovenskem uradnem listu. 

Pred uveljavitvijo tega zakona so veljali stari predpisi, ki so 

določali tovrstne prestopke. Pri delu miličnikov in drugih pristojnih 

za izvedbo upravnega kazenskega postopka je prihajalo 

do nejasnosti in celo nepravilnosti. Zaradi tega je vodstvo 

notranjega ministrstva v Ljubljani izdajalo razne okrožnice, 

navodila in v ta namen je od 27. novembra 1948 do začetka 

leta 1950 izhajal »Službeni bilten Ministrstva za notranje zadeve 

Ljudske republike Slovenije«. Objavil je nekaj okrožnic, 

ki so se nanašale na nekatere prestopke, podobne poznejšim 

prekrškom zoper javni red in mir. Tako je bila 22. novembra 

1948 podpisana okrožnica o artističnih skupinah, ki so poto- 

7 

Zakon o spremembah in dopolnitvah temeljnega zakona o prekrških, 

Uradni list SFRJ, št. 15/67, z dne 5. aprila 1967. 

8 

Zakon o prekrških, Uradni list SRS, št. 7/73, z dne 28. februarja 

1973. 

9 

Zakon o prekrških, s katerimi se kršijo zvezni predpisi, Uradni list 

SFRJ, št. 4/77, z dne 14. januarja 1977; popravek v Uradnem listu 

SFRJ, št. 37/77, z dne 15. julija 1977. 

10 

Kazenski zakonik, Uradni list FLRJ, št. 13/51, z dne 9. marca 

1951. 

11 

Milko Mikola: Delo kot kazen, Celje: Zgodovinski arhiv, 2002, str. 7. 

12 

Zakon o prekrških zoper javni red in mir, Uradni list LRS, št. 16/49, 

z dne 13. maja 1949. 

345

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 60 / 2009 / 4 

vale iz kraja v kraj ter so imele vrtiljake, strelišča, prirejale so 

žonglerske predstave itd. Treba jih je bilo nadzorovati in o njih 

voditi popis. 13 Prvega decembra 1948 je izšla daljša okrožnica 

o kršitvah javne morale, to je o prostituciji, spolni nemorali na 

javnem kraju (homoseksualnost), spolnem občevanju spolno 

bolnih oseb, konkubinatu itd. 14 Okrožnica o beračenju je izšla 

5. aprila 1949 in je dopolnila tisto z dne 23. marca 1948, ki je 

bila razposlana enotam po ustaljeni (poštni) poti, saj bilten še 

ni izhajal. 15 

Zakon o prekrških zoper javni red in mir je naštel 19 prekrškov 

zoper javni red in mir. Bolje bi rekli, skupin teh prekrškov, 

saj je bilo lahko v posameznem določilu prepovedanega 

dejanja zajeto več oblik prekrška. 

Kazen poboljševalnega dela do treh mesecev ali kazen odvzema 

prostosti je bila zagrožena za storilce petih prekrškov, 

in sicer po zaporedju naštevanja iz zakona: 

2) kdor se je na javnem kraju vedel na posebno predrzen ali 

surov način in s tem žalil državljane ali rušil njihov mir; 

6) kdor si je izmišljal ali razširjal lažnive vesti, ki so rušile 

mir in zadovoljstvo državljanov; 

12) kdor je ob poplavi, požaru, eksploziji, snežnih zametih 

ali v drugih hudih nesrečah odvračal ali na kakšen drug način 

oviral drugo osebo, da bi pomagala; 

13) kdor se je izmikal delu in živel v brezdelju; 

14) kdor je pijančeval, se vdajal prostituciji, igri na slepo 

srečo, se ukvarjal s tihotapstvom ali črno borzo. 

Denarna kazen do 5.000 dinarjev ali kazen poboljševalnega 

dela do dveh mesecev ali kazen odvzema prostosti do dveh 

mesecev je bila predpisana za devet dejanj: 

1) kdor se je na javnem kraju pretepal, prepiral, vpil in nedostojno 

vedel; 

3) kdor je dovolil, da so v njegovih prostorih ali na njegovem 

zemljišču neprijavljene ali prepovedane prireditve, sestanki, 

zborovanja ali javni shodi; 

5) kdor je prerokoval, čaral, vedeževal, razlagal sanje ali na 

drug podoben način slepil ljudi; 

7) kdor je omalovaževal državne organe ali njihove zakonite 

predpise ali ukrepe; 

10) kdor je prodal alkoholno pijačo pijani osebi ali mladoletniku 

ali kdor je opijal mladoletnika; 

11) kdor je ob hudi nesreči brez opravičljivega razloga odklonil 

pomoč; 

13 

Službeni bilten MNZ LRS, št. 1, 1948, str. 35–36. 

14 

Službeni bilten MNZ LRS, št. 2, 1948, str. 10–13. 

15 

Službeni bilten MNZ LRS, št. 20, 1949, str. 3. 

16) kdor je postavil pred zgradbo ali pred ograjo ali na 

zgradbo oziroma na ograjo kak predmet ali kaj drugega, kar bi 

moglo poškodovati ljudi, ki so hodili mimo, ali jim prizadejati 

drugo škodo; kdor meče kake predmete na cesto; 

17) roditelj, skrbnik oziroma tisti, ki mu je otrok zaupan 

v varstvo, če je tak otrok storil prekršek, določen po tem zakonu, 

zaradi pomanjkljivega nadzorstva ali zato, ker je otroka 

k temu navajal; 

18) kdor je neupravičeno streljal, vžigal rakete ali drug podoben 

vnetljiv material ali kdor je na kakršen koli podoben 

način motil mir državljanov; kdor ima ali nosi orožje, ki ga ni 

smel imeti ali za katerega ni imel dovoljenja. 

Denarna kazen do 2.000 dinarjev ali kazen poboljševalnega 

dela do 30 dni je bila zagrožena za troje tovrstnih prekrškov: 

8) kdor je raztrgal, zamazal ali na drug način poškodoval 

javno nabite oglase državnih organov ali družbenih organizacij; 

9) kdor je poškodoval predpise o javnih cestah, trgih, pristaniščih, 

parkih in izletniških točkah, ki so bili nabiti zaradi 

njihovega čuvanja ali reda; 

15) kdor je mučil živali, jih preobremenjeval ali ravnal z 

njimi na drug škodljiv način; kdor ni primerno zavaroval nevarne 

živali. 

Denarna kazen do 2.000 dinarjev je bila predpisana za dva 

prekrška: 

4) kdor je kršil odredbo pristojnega državnega organa oziroma 

ukrep, s katerim je bil prepovedan dostop ali zadrževanje 

na določenem kraju; 

19) kdor se brez opravičenega razloga ni odzval ponovnemu 

pozivu pristojnega državnega organa. 

Če je bila za prekršek predpisana denarna kazen ali kazen 

poboljševalnega dela ali kazen odvzema prostosti, sta 

slednji zadeli storilca težjega prekrška le, če denarna kazen ne 

bi mogla dovolj vzgojno vplivati ali je šlo za znanega kršitelja 

družbene discipline, ki ni izpolnjeval delovnih in drugih obveznosti 

državljanov. 

Za prekrške je bilo mogoče izreči tudi kazen odvzema 

predmetov, s katerimi je bil storjen prekršek. 

Kazen izgona so smeli izreči tistemu, ki je storil prekršek 

po 2., 6., 13. in 14. točki tega zakona in je bil očitno nevaren za 

javni red in mir. Če se je za storilce teh dejanj lahko utemeljeno 

pričakovalo, da bodo še naprej delali take prekrške, so jih lahko 

zaradi prevzgajanja poslali na družbeno koristno delo za čas od 

šest mesecev do dveh let. Ta ukrep je smel izreči izvršilni odbor 

okrajnega (mestnega, rajonskega) ljudskega odbora ali njegova 

komisija. Zoper to odločbo je bila dopustna pritožba na mini- 

346

Iz zgodovine 

stra za notranje zadeve, ki je odločil dokončno. Slovenski notranji 

minister je dobil pooblastilo, da je izdal natančnejše določbe 

o izvrševanju tega prisilnega upravnega ukrepa, in tudi sicer 

izdajal navodila za izvajanje tega zakona. Notranji minister ni 

izdal javno objavljenega predpisa. 

Leto 1951: 20 prekrškov 

Konec leta 1951 je slovenski predpis uskladil slovenske 

predpise o prekrških z določbami temeljnega zakona o prekrških. 

16 To je veljalo tudi za zakon o prekrških zoper javni red 

in mir iz leta 1949. Po zaporednem vrstnem redu je bilo naštetih 

19 tovrstnih dejanj, za katere so bile zagrožene različne 

kazni, posebej je bil opisan prekršek nabiranja prostovoljnih 

prispevkov brez dovoljenja. 

Prekrški zoper javni red in mir so ostali skoraj isti, pravna 

opredelitev je bila ponekod natančnejša ali ožja. Naštel bom le 

tiste, kjer je bila vsebina dopolnjena ali spremenjena. Prekršek 

je storil, kdor je dovolil, da je bil v njegovih prostorih ali na 

njegovem zemljišču nepriglašen ali prepovedan javni shod in 

ne več tudi taka prireditev. Nedovoljeno podcenjevanje državnih 

organov oziroma njihovih zakonitih ukrepov se je razširilo 

tudi na uradne osebe teh organov pri opravljanju službe ali v 

zvezi z opravljanjem službe. Prepovedano je bilo dajanje alkoholne 

pijače pijani osebi ali mladoletniku, mlajšemu od 16 let. 

Kršitev predpisov o javnih cestah, trgih, pristaniščih, parkih 

in turističnih krajih, ki so bili izdani zaradi njihovega vzdrževanja 

ali varovanja, je bila prekršek zoper javni red in mir, če 

za dejanje ni bila predpisana kazen v drugih predpisih. 

Pet prekrškov je bilo v celoti nanovo določenih. Samostojen 

prekršek je storil, če se je kdo na javnem kraju vdajal pijančevanju. 

Podobno je veljalo za beračenje; za dovolitev, da so se 

v privatnih prostorih vršila dejanja spolne nemorale; kdor je 

navajal otroka, da je storil prekršek iz tega zakona; nabiranje 

prostovoljnih prispevkov brez dovoljenja, torej v nasprotju z republiško 

uredbo. 17 

Pet dejanj ni bilo več uvrščenih med kršitve javnega reda 

in miru. Sem je spadala odklonitev pomoči ob hudih nesrečah; 

oviranje drugega pri nudenju take pomoči; ukvarjanje s 

tihotapstvom ali s črno borzo; posest nedovoljenega orožja; 

odklonitev ponovnega poziva pristojnega državnega organa. 

Najvišja zagrožena zaporna kazen je bila do 30 dni in se je 

torej znižala. Uvedena sta bila dva varstvena ukrepa, in sicer izgon 

ter prebivanje v določenem kraju. Izrekati sta se smela storilcu 

predrznega ali surovega vedenja, vedeževalcu, prostitutki, 

hazarderju ter beraču. Izgon je bil dveh vrst: v kraj prejšnjega 

bivališča oziroma v rojstni kraj ali izgon iz določenega kraja ali 

območja. Trajal je lahko največ šest mesecev. Mladoletnika so 

lahko za isto obdobje napotili v kraj bivanja njegovih staršev 

ali skrbnikov. Prebivanje v določenem kraju so lahko izrekli 

za čas od šestih mesecev do največ dveh let. Izrekal ju je senat 

za prekrške pri ministrstvu za notranje zadeve Ljudske republike 

Slovenije, pritožbo pa je reševal tak senat pri ministrstvu 

za notranje zadeve Federativne ljudske republike Jugoslavije. 

Slovenski notranji minister je dobil pooblastilo, da je izdal 

natančnejše napotke za izvrševanje varstvenega ukrepa prebivanja 

v določenem kraju in je določil kraj, kamor so napotili 

osebe, ki jim je bilo določeno prebivališče. 

Leta 1959 je nov zakon naštel 35 prekrškov 

Nov zakon je sredi decembra 1959 nanovo uredil to področje. 

Najprej je pravno opredelil posamezne plati javnega 

reda in miru, zato sta z uveljavitvijo tega zakona prenehala 

veljati dva predpisa. 18 Nato je na tej podlagi določil kršitve, 

ki jih je bilo 35. Te so bile v nekaj primerih malo bolj natančno 

določene kot dotlej. Kazni so bile določene tudi za pravno 

osebo ali njeno odgovorno osebo. Po teži zagrožene kazni so 

se prekrški delili v tri skupine. 

Denarna kazen do 20.000 dinarjev ali zapor do 30 dni sta 

bila predpisana za 11 dejanj te vrste. Nanovo sta bila opredeljena 

dva prekrška. Prvega je storil, kdor je priredil cirkuški ali 

podoben nastop oziroma obratoval z napravami za zabavo, za 

kar ni imel dovoljenja, ni prekinil s tem tudi po preklicu dovoljenja 

ali ni izvršil varnostnih ukrepov, ki so bili naloženi v dovoljenju. 

Drugi nov prekršek je storil, kdor je kakor koli žalil 

ali sramotil državno zastavo, zastavo narodne manjšine, družbene 

ali gospodarske organizacije, oznake državnega organa, 

urada, zavoda, družbene ali gospodarske organizacije. 

Denarna kazen do 10.000 dinarjev ali zapor do 15 dni sta 

bila predvidena za storilce 17 prekrškov. V tej skupini je bilo sedem 

novih prepovedanih dejanj. Najprej je bilo občutno motenje 

okolice s hrupom ali ropotom ali razgrajanjem v zasebnem prostoru 

oziroma kakršno koli motenje nočnega miru in počitka. Za 

16 

Zakon o izravnavi posebnih predpisov o prekrških v zakonih Ljudske 

republike Slovenije z določbami temeljnega zakona o prekrških, 

Uradni list LRS, št. 40/51, z dne 18. decembra 1951. 

17 

Uredba o ureditvi nabiranja prostovoljnih prispevkov, Uradni list 

LRS, št. 7/49, z dne 22. februarja 1949. 

18 

Uredba o ureditvi nabiranja prostovoljnih prispevkov, Uradni list 

LRS, št. 7/29, z dne 22. februarja 1949. Uredba o požarnovarnostnih 

ukrepih pri ravnanju z ognjem in s predmeti z razstrelilnim in razpočnim 

učinkom, Uradni list LRS, št. 6/47, z dne 1. februarja 1947; št. 

4/49, z dne 1. februarja 1949 in št. 14/52, z dne 22. maja 1952. 

347


tem je bila kot prekršek opredeljena uporaba zvočnih naprav brez 

dovoljenja oziroma omejitev v bližini zdravstvenih in izobraževalnih 

ustanov. Prekršek je storil, kdor je organiziral nedovoljeno 

ali prepovedano prireditev. Prepovedan je bil lov, ubijanje in 

uničevanje gnezd ptic pevk in drugih za kmetijstvo ter gozdarstvo 

koristnih živali. Prav tako ni bilo dopustno izobešati zastave 

tuje države brez dovoljenja ali brez splošnega poziva državnega 

organa. Prepovedana je bila tudi sama posest razstrelilnih snovi. 

Tak prekršek je storil tudi, kdor je brez dovoljenja krošnjaril. 

Denarna kazen do 10.000 dinarjev je bila zagrožena za 7 

dejanj. Novi so bili štirje prekrški. Lastnik ali odgovorna oseba 

zgradbe je morala skrbeti za čistočo napisov na stavbi ter 

poskrbeti, da so odstranili neprimerne napise, ki so žalili javno 

moralo ali politično zavest državljanov. Prekršek je storil 

tisti, ki je izobesil neprimerno zastavo oziroma ni odstranil 

zastave ali transparentov, ko je minil razlog. Tako dejanje je 

storil, kdor je uporabljal naprave, s katerimi se je delal hrup, a 

teh motenj ni kar najbolj omejil. Mladoletnik ni smel obiskati 

nočnega lokala, mlajši kot 16 let pa ne prireditve, ki so bile 

javno razglašene za mladini neprimerne. Odgovorna oseba v 

lokalu ali na prireditvi je zakrivila prekršek, če je mladoletnik 

prišel v nočni lokal ali na neprimerno prireditev. 

Zakon je vseboval 13 novih prekrškov. Dva dotedanja prekrška 

sta bila izločena, razveljavljena: kršenje določb o vzdrževanju 

ali varovanju določenih javnih površin; navajanje 

otrok k storitvi prekrškov zoper javni red in mir. 

Za osem dejanj, ki so spadala v najtežje prekrške, je bila še 

vedno predpisana možnost izreke varstvenega ukrepa izgona 

iz določenega kraja. 

Zakon je jeseni 1971 doživel spremembe in dopolnitve. 19 

Najprej so bili razveljavljeni trije členi, od katerih sta dva 

urejala uporabo eksplozivnih snovi, eden pa varstveni ukrep 

izgona iz določenega kraja. Prekrški so bili prav tako razdeljeni 

v tri skupine, odvisno od težavnosti zagrožene kazni. 

Zagrožene kazni so bile višje. 

V skupino, kjer je bila zagrožena kazen do dveh mesecev 

zapora, je bilo uvrščenih pet prekrškov, ki so bili že v zakonu iz 

leta 1959. Skupina, kjer je bila predpisana denarna kazen do 500 

dinarjev ali zapor do 30 dni, je obsegala 19 dejanj, določenih že v 

predpisu iz leta 1959. V skupino, kjer je bila predvidena denarna 

kazen do 500 dinarjev, je spadalo 7 prekrškov, poznanih že iz 

leta 1959. Zakon je določil 31 dejanj te vrste, torej 4 manj kot tisti 

iz leta 1959. Prekrški zoper javni red in mir niso več bila ta dejanja: 

prerokovanje, čaranje, razlaga sanj ali podobno; nedovoljena 

posest eksplozivnih in podobnih snovi; nedovoljena uporaba 

eksplozivnih in podobnih snovi; nedovoljeno krošnjarjenje. 

Zakon iz leta 1974: 28 prekrškov 

Četrtega maja 1974 je stopil v veljavo novi zakon 20 , ki ga je 

mogoče šteti za tretjega po vrsti, če tistega iz leta 1951 uvrstimo 

med spremembe in dopolnitve prvega iz leta 1949. Kakor 

koli že, gre za predpis, ki je veljal do osamosvojitve Slovenije 

in še toliko let pozneje. Imel je podobno zgradbo kot tisti iz 

leta 1959. Kršitve javnega reda in miru, 28 po številu, so bile 

prav tako razporejene v tri skupine, odvisno od višine zagrožene 

kazni. Opredelil je (nove) varnostne ukrepe, ki so se dotlej 

imenovali varstveni ukrepi. 

Zaporna kazen do dveh mesecev zapora je bila predpisana 

za 6 dejanj. Dodan je bil nov prekršek, in sicer je bil določen 

takole: kdor na javnem kraju z govorom, pisanjem, z 

nošenjem raznih znakov, emblemov ali na drug način sramoti 

družbenopolitično ureditev Jugoslavije oziroma izziva ali žali 

moralna, narodnostna ali patriotska čustva občanov. 

Denarna kazen do 2.000 dinarjev ali zapor do 30 dni je bila 

zagrožena za 16 prekrškov. Dodan je bil nov prekršek, opredeljen 

takole: kdor piše ali riše po zidovih, ograjah ali na drugem javnosti 

dostopnem mestu nespodobne ali neprimerne napise, izreke, 

gesla, risbe in podobno, kar žali javno moralo ali narodno ali politično 

zavest občanov. To dejanje je dobilo v javnosti tudi poljudno 

ime grafitarstvo, ki se je z Zahoda preneslo tudi k nam. 

Denarna kazen do 1.000 dinarjev je bila predvidena za 6 

dejanj, med katerimi ni bilo novega. Dvoje dejanj ni več spadalo 

med kršitve te vrste, in sicer: nedovoljeno vžiganje raket, 

baklada, ognjemet in podobno; mladoletnikov obisk nočnega 

lokala ali neprimerne prireditve. 

Pravna oseba gostinske stroke, ki ni zagotovila ukrepov za 

red v lokalu ali službe javne varnosti ni obvestila o kršitvi javnega 

reda in miru v lokalu, je bila za ta prekršek kaznovana z denarno 

kaznijo do 5.000 dinarjev, samostojni gostinec s kaznijo do 

2.500 dinarjev in odgovorna oseba s kaznijo do 1.000 dinarjev. 

Varnostni ukrep odvzema dovoljenja za opravljanje gostinske 

dejavnosti v trajanju od enega do treh mesecev je bil 

lahko izrečen samostojnemu gostincu, ki je v lokalu postregel 

z alkoholno pijačo mladoletniku, mlajšemu od 15 let, pijani 

osebi ali skupini, v kateri je bila pijana oseba oziroma, če je 

mladoletnika pustil v nočni lokal ali osebi, mlajši od 15 let, 

dovolil obisk neprimerne prireditve. 

19 

Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o prekrških zoper javni 

red in mir, Uradni list SRS, št. 40/71, z dne 27. oktobra 1971. 

20 

Zakon o prekrških zoper javni red in mir, Uradni list SRS, št. 16/74, 

z dne 26. aprila 1974. 

348

Iz zgodovine 

Varnostni ukrep obveznega zdravljenja alkoholikov in narkomanov 

so lahko izrekli osebi, ki se je vdajala mamilom oziroma 

alkoholu ter je storila nekatere prekrške iz tega zakona. 

Sodnik za prekrške je moral pred izrekom tega ukrepa dobiti 

mnenje izvedenca. Kdor se je izmikal izvršitvi tega ukrepa, je 

bil kaznovan za prekršek z zaporom do 30 dni. Izvrševanje tega 

ukrepa je potekalo po zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij. 21 

Varnostni ukrep obveznega zdravljenja spolne bolezni je 

bil predviden za osebo, ki je storila prekršek vdajanja prostituciji 

ali prekršek v zvezi s spolno nemoralo ter je bila spolno 

bolna. Tudi tukaj je bilo potrebno mnenje izvedenca in kdor 

bi se izmikal izvršitvi tega ukrepa, je bil kaznovan za prekršek 

z zaporom do 30 dni. 

Republiški sekretar za zdravstvo in socialno varstvo je dobil 

pooblastilo, da je v soglasju z republiškima sekretarjema za 

pravosodje in občo upravo ter za notranje zadeve izdal predpis 

za izvrševanje varnostnega ukrepa obveznega zdravljenja 

spolne bolezni. 

Zakon je bil jeseni leta 1986 spremenjen 22 v tistem delu, 

kjer so bile predpisane denarne kazni, saj je tedaj naša država 

doživljala visoko inflacijo. 

Poleti 2003 je bil zakon drugič spremenjen. 23 Vdajanje prostituciji 

od zadnjega avgusta tega leta ni bila več prekršek te vrste, 

pač pa le še sodelovanje, dovoljevanje ali podpiranje vdajanja prostituciji. 

Odpravljen je bil tudi prekršek organiziranja, pripravljanja 

ali podpiranja spolne nemorale, dovoljevanja teh dejanj v 

kršiteljevih prostorih ali sodelovanje pri teh dejanjih. Jeseni istega 

leta je bilo objavljeno uradno prečiščeno besedilo tega zakona. 24 

Predpisi, ki so »prevzeli« nekaj prekrškov zoper 

javni red in mir 

21 

Uradni list SRS, št. 25/73, z dne 18. julija 1973. 

22 

Zakon o spremembah zakona o prekrških zoper javni red in mir, 

Uradni list SRS, št. 42/86, z dne 7. novembra 1986. 

23 


Uradni list RS, št. 69/03, z dne 16. julija 2003. 

24 

Zakon o prekrških zoper javni red in mir, Uradni list RS, št. 110/03, 

z dne 12. novembra 2003. 

Do opuščanja prepovedanih dejanj iz vsakokratnih zakonov 

o prekrških zoper javni red in mir v Sloveniji je prihajalo 

vsaj iz dveh razlogov. Prvič, družbene razmere so terjale opustitev 

nekaj dejanj te vrste, na primer prerokovanje, vdajanje 

prostituciji, krošnjarjenje. Drugič, nekateri prekrški so bili 

vključeni v druge predpise in zato izločeni iz zakonov o prekrških 

zoper javni red in mir. Bržkone je bilo to drugo najpogostejši 

razlog, zato mu velja nameniti nekaj pozornosti. 

Slovenski zakon o javnih shodih in javnih prireditvah 25 

je poleti 1973 razveljavil 3 prekrške v zakonu o prekrških zoper 

javni red in mir iz leta 1959 in 1971, naštete v 11, 15. in 

16. točki 17. člena; šlo je za nedovoljene ognjemete, dovolitev 

neprijavljenega zbiranja v zasebnem prostoru in nedovoljene 

cirkuške ali podobne prireditve. 

Prav tako je slovenski zakon o varstvu pred hrupom v naravnem 

in bivalnem okolju 26 razveljavil en prekršek te vrste v 

zakonu o prekrških zoper javni red in mir iz leta 1974, in sicer 4. 

točko 11. člena, to je kršitev javnega reda in miru s hrupom. 

Konec leta 1989 je bil sprejet zvezni zakon, ki je določil 

novo vrednost dinarja, in sicer je bilo dotedanjih 10.000 dinarjev 

vrednih en (konvertibilni) dinar. 27 

Sredi marca 1990 je zakon spremenil oziroma razveljavil 

dotedanjo vlogo družbeno-političnih organizacij na vseh področjih, 

tudi tisto, ki je krajevni organizaciji Socialistične zveze 

delovnega ljudstva omogočala predlagati, da je občan dobil 

dovoljenje za nabiranje prostovoljnih prispevkov. 28 

Sredi novembra 1994 je bil sprejet slovenski zakon o državnih 

simbolih, 29 ki je razveljavil 3 prekrške v zakonu o prekrških 

zoper javni red in mir iz leta 1974 oziroma 1986, določene 

v 11. in 13. točki 8. člena in 4. točki 12. člena; šlo je 

za sramotenje državnih simbolov, nedovoljeno izobešanje tuje 

zastave in izobešanje neprimerne zastave. 

Sredi decembra 1999 je začel veljati zakon o zaščiti živali 30 , dva 

prekrška, določena v 6. in 7. točki 11. člena v do tedaj veljavnem 

zakonu o prekrških zoper javni red in mir, pa sta bila razveljavljena: 

neprimerno zavarovanje nevarne živali in mučenje živali. 

25 

Uradni list SRS, št. 20/73, z dne 13. junija 1973. 

26 

Uradni list SRS, št. 15/76, z dne 4. junija 1976. Zakon o spremembah 

zakona o varstvu pred hrupom v naravnem in bivalnem okolju, 

Uradni list SRS, št. 29/86, z dne 18. julija 1986. 

27 

Zakon o spremembi vrednosti dinarja, Uradni list SFRJ, 83/89, z 

dne 21. decembra 1989. 

28 

Zakon o spremembah določb zakonov, ki določajo pooblastila in naloge 

družbenopolitičnih organizacij, Uradni list RS, št. 8/90, z dne 

16. marca 1990, 6. člen. 

29 

Zakon o grbu, zastavi in himni Republike Slovenije ter o slovenski 

narodni zastavi, Uradni list RS, št. 67/94, z dne 27. oktobra 1994. 

30 

Uradni list RS, št. 98/99, z dne 3. decembra 1999. Zakon o spremembi 

in dopolnitvi zakona o zaščiti živali, Uradni list RS, št. 126/03, z dne 

18. decembra 2003. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o 

zaščiti živali, Uradni list RS, št. 14/07, z dne 16. februarja 2007. 

349


Sredi marca 2003 je začel veljati zakon o omejevanju porabe 

alkohola, 31 ki je razveljavil en prekršek v zakonu o prekrških zoper 

javni red in mir iz leta 1974 in 1986, določen v 16. točki 11. člena, 

in sicer prepoved točenja alkoholnih pijač mladoletnikom. 

Ti prekrški, ki so bili v zakonu o prekrških zoper javni red 

in mir, so bili vključeni v nove zakone, tako da so še naprej ostali 

prepovedana dejanja ali pa je bila njihova vsebina celo razširjena. 

Leta 2003 je sprememba zakona 32 odpravila dva prekrška v 

zakonu o prekrških zoper javni red in mir iz leta 1974 oziroma 

1986, določena v 5. in 6. točki 10. člena, ki sta prepovedali vdajanje 

prostituciji oziroma podpiranje spolne nemorale. Prekršek 

zoper javni red in mir je od konca avgusta 2003 storil le tisti, ki 

je sodeloval, dovoljeval ali podpiral vdajanje prostituciji. 

Omeniti velja, da je v zadnjih dveh desetletjih prišlo do 

dveh ustavitev postopkov o prekrških. Prva je bila leta 1990 

bržkone povezana s slovenskim osamosvajanjem oziroma 

spreminjanjem družbenega sistema pri nas, 33 ko so bili ustavljeni 

vsi postopki za republiške ali občinske prekrške, storjene 

pred 23. februarjem 1990 oziroma do 31. januarja 1990, če je 

šlo za prekrške po zveznih predpisih. Druga je bila leta 2005 in 

je veljala za določene prekrške, storjene pred 31. decembrom 

2004, bolj povezana z novo ureditvijo prekrškovnega prava 

pri nas, kar je zahtevalo tudi razbremenitev dotedanjih občinskih 

sodnikov za prekrške. 34 Med temi opustitvami so bile 

tudi (lažje) kršitve javnega reda in miru. 

Miličniki in pozneje policisti so se večkrat soočali s potrebo, 

da so morali natančno premisliti, v kateri predpis je spadalo ugotovljeno 

protipravno ravnanje. Prva taka zagata je bila, ali gre za 

kršitev javnega reda in miru ali pa za drug predpis, ki je določal 

prekrške. Med slednje je mogoče šteti predpise o javnih zbiranjih, 

razstrelilnih snoveh, orožju, hrupu, državnih simbolih, zaščiti živali, 

omejevanju alkoholizma itd. Druga zagata je nastala, ko je 

bilo treba razmejiti, ali je dejanje prekršek zoper javni red in mir 

ali pa ima celo znamenja kaznivega dejanja iz kazenskega zakonika. 

Najbolj nasilni prekrški zoper javni red in mir so bili leta 1967 

razlog, da so med kazniva dejanja zoper javni red in pravni promet 

uvrstili novo dejanje, nasilniško obnašanje na javnem kraju. 35 

31 

Uradni list RS, št. 15/03, z dne 14. februarja 2003. 

32 


Uradni list RS, št. 69/03, z dne 16. julija 2003. 

33 

Zakon o ustavitvi nekaterih postopkov o prekrških, Uradni list RS, 

št. 14/90, z dne 16. aprila 1990, 1. člen. 

34 

Zakon o ustavitvi določenih postopkov o prekrških in odpustitvi izvršitve 

določenih kazni zapora, Uradni list RS, št. 35/05, z dne 5. 

aprila 2005, 1. člen. 

35 

Zakon o spremembah in dopolnitvah kazenskega zakonika, Uradni 

list SFRJ, št. 15/67, z dne 5. aprila 1967, 292. b člen. 

Nekoliko podobne zagate so bile povezane tudi z delovanjem 

nekdanjih orožnikov in policijskih stražnikov pri nas. To 

ni prihranjeno niti za današnje slovenske policiste in policistke. 

Varstvo javnega reda in miru danes 

Enaindvajsetega julija 2006 je začel veljati nov zakon te vrste. 

36 Pomenil je nekoliko drugačen pristop k temu področju. 

Najprej je opredelil pomen v zakonu uporabljenih izrazov javni 

red in mir, javni kraj, zasebni prostor, pretep in nedostojno vedenje. 

To je bilo namenjeno nadzornikom in sodnikom. Javni 

red in mir je bil določen kot stanje, v katerem je zagotovljeno izvrševanje 

pravic in dolžnosti po ustavi in zakonih. Vzdrževanje 

javnega reda in miru je opredelil kot delovanje skupnosti, ki s 

predpisi in ukrepi državnih ter drugih organov zagotavlja, da se 

preprečijo ravnanja in nevarnosti, ki ogrožajo varnost ter javni 

red in mir, kadar ta grozijo skupnosti ali posamezniku. 

Več podobnih prekrškov je bilo strnjenih v vsebinsko celoto 

in za vsakega posebej je bila določena kazen enako za pravno in 

odgovorno osebo. Takih skupin je bilo 18, vanje je spadalo 24 

prekrškov; pri tem niso upoštevani prekrški, ki so povezani s pravnimi 

oziroma odgovornimi osebami, kar je veljalo pri tej obravnavi 

tudi dotlej. Za nove je mogoče šteti osem tovrstnih dejanj, 

in sicer nedovoljeno prenočevanje, neprimerno razkazovanje 

orožja, nedovoljeno kampiranje, neprimerno razkazovanje živali, 

zasedba tujega prostora, lažno naznanilo o kršitvi, javno spolno 

občevanje in izobešanje tuje oziroma neprimerne zastave. 

Pod skupino nasilno in drzno vedenje so bili določeni trije 

prekrški, in sicer izzivanje ali spodbujanje k pretepu; pretep 

sam; če je storilec koga udaril. Ti so dotlej pomenili en 

prekršek te vrste, na kratko imenovan pretep, ki pa ga je kazalo 

zaradi sodne prakse razdeliti na tri najpogostejše oblike. 

Posebna, četrta oblika teh prekrškov je bila tedaj, če je bila 

žrtev sorodnik, zakonec, partner, skrbnik, rejnik in podobno. 

Pod nedostojno vedenje so bili uvrščeni trije prekrški: prepiranje, 

vpitje ali nedostojno vedenje na javnem kraju; tako vedenje 

do uradne osebe pri uradnem poslovanju; spolno občevanje 

na javnem kraju. Slednje je mogoče šteti kot nov prekršek. 

V skupino povzročanje hrupa sta spadali dve dejanji. To je 

bilo motenje miru ali počitka s hrupom ponoči; tako motenje 

s televizijskim ali radijskim aparatom ali drugim podobnim 

sredstvom. Kazni sta bili posebej predpisani tudi za pravno in 

odgovorno osebo, če je storila prej navedena prekrška. 

36 

Zakon o varstvu javnega reda in miru, Uradni list RS, št. 70/06, z 

dne 6. julija 2006. 

350

Iz zgodovine 

Beračenje je bilo prekršek, če je bilo to storjeno na vsiljiv ali 

žaljiv način kot nadlegovanje za denar ali gmotno dobrino. 

Podobno je veljalo za prenočevanje ali spanje na prostoru, 

ki za to ni namenjen, če je to koga vznemirjalo. To je bil povsem 

nov prekršek, dotlej v tovrstnih predpisih nepoznan. 

V skupini uporaba nevarnih predmetov sta bila dva prekrška. 

Prvi je bil uporaba plinskih zmesi za pokanje in s tem 

povzročanje vznemirjenja ali občutka ogroženosti; drugi je bil 

povzročanje vznemirjenja ali občutka ogroženosti zaradi razkazovanja 

orožja ali njemu podobnih predmetov na javnem 

kraju. Vsaj zadnje dejanje je mogoče šteti za nov prekršek. 

Poškodovanje uradnega napisa, oznake ali odločbe je bilo 

prekršek, poznan že v prejšnjih predpisih te vrste. Kazni sta 

bili tudi za pravno in odgovorno osebo. 

Tudi pisanje po objektih je pomenilo prekršek, storjen s 

pisanjem ali risanjem po zidovih, ograjah in drugih javno dostopnih 

krajih, kjer to ni izrecno dovoljeno. 

Samostojen prekršek je storil, kdor je samovoljno izobesil 

tujo zastavo ali je ta bila neprimerna. To je nov, po nekaj letih 

neveljavnosti obnovljen nekdanji prekršek. Kazni za ta prekršek 

sta bili predpisani tudi za pravno in odgovorno osebo. 

Kot uničevanje državnih simbolov je bil določen prekršek, 

ki ga je storil, kdor je na javnem kraju zažgal ali poškodoval 

zastavo ali grb republike Slovenije, Evropske unije ali druge 

države. To je bil razširjen že obstoječi prekršek te vrste. 

Prekršek vandalizma je storil, kdor je namenoma poškodoval 

objekt javne infrastrukture. To dejanje je bilo poznano 

že prej, a tokrat je bilo natančneje opredeljeno in na podlagi 

aktualnih tovrstnih dejanj, zato je dobil tudi novo ime. 

Zbiranje prostovoljnih prispevkov brez dovoljenja je ostalo 

še naprej prekršek zoper javni red in mir. Kazni za ta prekršek 

sta bili predvideni za pravno in za odgovorno osebo. 

Kampiranje na javnem kraju, ki za to ni bil določen, ali na 

zasebnem prostoru brez soglasja lastnika, je bilo nov prekršek, 

ki dotlej ni spadal v to področje. Nekoliko podobno vsebino 

je imel slovenski zakon iz leta 1955, ki je z razvojem turizma 

pri nas posegel na področje postavljanja šotorov. Prostore za 

postavljanje šotorišč je določila občina in kdor je šotoril na 

drugem kraju, je storil prekršek, za katerega je bila zagrožena 

denarna kazen 10.000 dinarjev. 37 

37 

Zakon o turističnem šotorjenju, Uradni list LRS, št. 17/55, z dne 12. 

maja 1955. 

Prekršek je storil, kdor je ščuval ali razkazoval žival ter s 

tem namenoma povzročil občutek strahu ali ogroženosti. Šteti 

ga je mogoč za nov prekršek. 

Če so bili prekrški nasilnega in drznega vedenja; nedostojnega 

vedenja; poškodovanja uradnega napisa, oznake ali 

odločbe; pisanja po objektih ter uničevanja državnih simbolov 

storjena z namenom vzbujanja narodnostne, rasne spolne, 

etnične, verske, politične nestrpnosti ali nestrpnosti glede 

spolne usmerjenosti, je šlo za prekrške, za katere je bila zagrožena 

globa najmanj 200.000 tolarjev. 

Posebej je bilo urejeno vzdrževanje javnega reda in miru v 

gostinskih obratih in na prireditvah, zlasti glede varstva mladoletnikov. 

Tu so bili navedeni trije prekrški pravnih ali odgovornih 

oseb. Prvega je storila odgovorna oseba v gostinskem 

obratu, ki ni takoj naznanila policiji kršitve nasilnega in drznega 

vedenja v tem obratu. Pravna in odgovorna oseba sta storili 

prekršek, če sta omogočili dostop in zadrževanje mladoletnika, 

mlajšega od 16 let, v gostinskem obratu brez spremstva staršev 

ali skrbnika, prav tako na prireditvi, kjer so točili alkoholne pijače. 

Če se je tak prekršek ponovil, je bila zanj zagrožena visoka 

globa od 500.000 tolarjev do 1.000.000 tolarjev. Odgovorna 

oseba je smela od osebe, za katero je dvomila o njeni starosti, 

zahtevati veljavno javno listino. Mladoletnikom, mlajšim od 16 

let, je bil dovoljen vstop in zadrževanje v obratih in na prireditvah, 

kjer so točili zgolj brezalkoholne pijače. 

V skupini neupoštevanje zakonitega ukrepa uradnih oseb 

so bili trije prekrški. Prvega je storil, kdor ni upošteval na kraju 

samem odrejenega zakonitega ukrepa ali odredbe uradne osebe, 

drugega pa tisti, ki je kršil odredbo državnega organa o prepovedi 

dostopa, zadrževanja, snemanja ali fotografiranja na določenem 

kraju. Tretjega je zagrešil, kdor se je brez razloga ali ko 

je ta potekel, zadrževal v prostorih državnega organa, občine ali 

nosilca javnih pooblastil ter jih na opozorilo pristojnih oseb ni 

zapustil. Prvi opisani prekršek je bil dotlej povezan z nedostojnim 

vedenjem do uradne osebe; iz enega sta torej nastali dve 

dejanji. Drugi je pomenil razširitev že znanega prekrška, tokrat 

s snemanjem ali fotografiranjem. Prekršek je bil plod policijske 

prakse, ko so na prepovedano območje prihajali časnikarji in 

snemalci ter ovirali uradna opravila policistov in kriminalistov. 

Tretji prekršek je bil nov in se je nanašal na prakso tako imenovane 

protestne zasedbe javnih prostorov. 

Zadnji prekršek se je nanašal na obvestilo o kršitvi javnega 

reda in miru, potem ko se je odzvala policija, občinski 

redarji, reševalci ali gasilci, ki so na kraju ugotovili, da je šlo za 

lažno naznanilo. To je bilo novo prepovedano dejanje. 

Zaseg predmetov, povezanih s prekrški, je smel opraviti 

policist oziroma policistka ter občinski redar ali redarka, nato 

se je smela izreči stranska sankcija odvzem predmetov. 

351


Novi so bili posebni ukrepi za zagotovitev javnega reda in 

miru, ki so se nanašali na izključitev energetskih virov. Policist 

je smel odrediti na kraju prekrška, ki je motil ali vznemirjal 

javnost, da je upravljavec začasno izklopil dobavo elektrike, 

plina ali vode kršitelju, če to ne bi imelo hujših posledic za 

druge osebe. Ukrep je smel trajati največ šest ur. Škodo je kril 

kršitelj. Za ta prekršek sta bili lahko kaznovani pravna in odgovorna 

oseba, če nista ravnali po odredbi policista. 

Za nadzor nad izvajanjem tega zakona je bila pristojna 

policija, za del pa tudi občinsko redarstvo in vojaška policija. 

Sklep 

V današnji Sloveniji za kršitve javnega reda in miru sploh 

ni več predvidena zaporna, marveč zgolj denarna kazen, ki je 

dobila nekdanji naziv globa. 

Število takih prepovedanih dejanj se je praviloma spreminjalo. 

To je bilo odvisno od več dejavnikov, na primer od tega, 

kakšne družbene razmere so vladale pri nas, stanja notranje 

varnosti, mednarodnih odnosov itd. Razlog za zmanjševanje 

števila dejanj, zajetih v zakonu o javnem redu in miru, je tudi, 

da je za določeno področje začel veljati drug predpis in potemtakem 

ni bilo (več) potrebe, da bi vanj posegal še zakon, ki 

je predpisoval prestopke oziroma prekrške zoper javni red in 

mir. Ko je začel veljati tak zakon za posebno, ožje področje, je 

praviloma razveljavil tiste določbe zakona o prekrških zoper 

javni red in mir, ki niso bile več potrebne. Omeniti velja vsaj 

predpise o javnih zbiranjih (prireditvah in shodih), varstvu 

pred hrupom, zaščiti živali, omejevanju porabe alkohola itd. 

Pooblastila miličnikov oziroma policistov so se zmanjševala, 

največja so veljala prvo desetletje republike Slovenije v 

okviru zvezne države, nato pa so upadala. Danes ima slovenska 

policija precej manjša pooblastila te vrste kot prej. Pa ne 

le to, spreminjala se je vsebina teh pooblastil, in sicer več ali 

manj skladno z dogajanji na področju javnega reda in miru. 

Primer za to je današnja pravica našega policista ali policistke, 

da ukaže na kraju kršitve izklopiti energetski vir. 

Današnja slovenska policija je postala tako imenovani 

prekrškovni organ, kar pomeni, da za del prekrškov lahko 

izreka globe, za del pa mora napotiti prijavo na pristojno 

okrajno sodišče. To bi smeli šteti kot razširjeno nekdanjo 

pravico miličnika, da je storilca smel denarno kaznovati na 

kraju prekrška. 

Offences against public order and peace in Slovenia from 1949 – 2010 

Pavle Čelik, M. A. in Sociology, Retired Commander of the Slovene Police 

Slovene regulations on offences against public order and peace have been similar in many regards to the content of prohibited acts 

laid down in the regulations of the period of the Austro-Hungarian Empire (1850-1918) and the Kingdom of Yugoslavia (1918-1941). The 

prescribed penalties in the early years were also similar to those from the period of the Empire and Kingdom, although the severity of 

punishment for these violations tended later to diminish and penalties became milder. Nowadays, only fines are provided for these offences. 

Competency for processing these acts has also been subject to change and passed from administrative bodies to judges for minor 

offences. Today, the punishment of perpetrators is partly entrusted to the police , that have become a body processing minor offences, 

and partly to local courts. 

The number of prohibited acts of this kind has also changed over the years, either increasing or diminishing. A decrease in the 

number of these acts mainly occurred when such acts came within the legal framework of some other regulations and it was necessary 

to eliminate them from the existing act on offences against public order and peace. Regulations which derogated current violations of 

public order and peace concerned weapons, public assembly, protection against noise, control of the consumption of alcohol, protection 

of animals and similar. The present act on the protection of public order and peace provides some new prohibited acts of this kind, 

which had not previously been known or acts already abolished but which had to be reintroduced as minor offences. 

Key words: offences against public order and peace, penalties provided by law, safety measures, police powers 

UDC: 343.232 (497.4) 

352

Pregled strokovnih člankov 

Deviance et société, Chéne-Bourg, leto 2009, št. 1: 

Da Agra, C.: Konec boja proti drogam (Po zgledu 

Nizozemske so doslej dekriminalizirale uporabo drog še 

Nemčija (1981), Italija (1990), Španija (1992), Luksemburg 

(2001) in Belgija (2003). Portugalska je leta 2000 dekriminalizirala 

uporabo in posest droge za lastno uporabo. S tem 

se v Evropi postopoma končuje »vojna proti drogi«, ki jo je 

napovedal predsednik ZDA Nixon 1973. leta. Danes, 20 let od 

sprejema zadnje mednarodne konvencije o boju z drogo, nobena 

država ne verjame več v dva mita, ki spremljata politiko 

boja z drogo: v družbo brez droge in da je kazensko pravo potrebno 

in učinkovito sredstvo za izkoreninjenje droge. Tudi 

Portugalska je imela v preteklosti strogo kazensko zakonodajo 

za uživalce in prodajalce droge. Leta 1976 je ustanovila 

poseben državni urad za boj z drogo in posebno policijsko 

enoto za pregon uživalcev in prodajalcev droge. Šele po 1990. 

letu se je »boj proti drogi» spremenil v »politiko zmanjševanja 

škodljivih posledic uživanja droge«, zlasti z metadonskim 

tretmanom. Danes je Portugalska edina država, ki ne 

beleži porasta števila uživalcev drog in števila zaprtih oseb 

zaradi kaznivih dejanj, povezanih z drogo.) – Rambourg, C.: 

Vpliv »sobe za družinske obiske« na identiteto obsojencev 

(Obsojenci v francoskih zaporih so imeli v preteklosti stike z 

družinami prek pisem, telefonov in obiskov. Leta 1983 pa je 

začela osrednja uprava za izvrševanje kazenskih sankcij razmišljati, 

da bi obsojencem ponudila tudi posebne sobe za intimne 

obiske družinskih članov. Zamisel se je uresničila šele 

po 20 letih. Sobe za družinske obiske so v bistvu opremljena 

enosobna in dvosobna stanovanja zunaj ograje zapora. 

Raziskava identitete obsojencev »v zaporu« in po preživetih 

urah v sobah za družinske obiske je pokazala, da so obsojenci 

nenadoma postali »drugi ljudje«. Vendar se mnogi obsojenci 

po večletni kazni v celici sploh niso znašli v novem položaju, 

mnogi med njimi niso bili več sposobni normalnih spolnih 

odnosov. Končna ugotovitev raziskovalcev je, da sobe za družinske 

obiske ne morejo zmanjšati številnih neugodnih posledic 

dolge zaporne kazni, ki doživlja zato vse hujšo kritiko.) 

Deviance et société, Chéne-Bourg, leto 2009, št. 2: 

Peretti-Watel, P., Constance, J.: Tobak – droga revnih (Za 

zahodne družbe je značilna kultura tveganja in ideal zdravja. 

Zdravje velja za vrednoto, zato veljajo tisti, ki si prostovoljno 

uničujejo zdravje, za deviante. Ker je kajenje že dolgo časa 

dejavnik visokega tveganja za poslabšanje zdravja, velja za 

odklonsko vedenje in kadilci so negativno stigmatizirani kot 

drogiranci. Francoska raziskava med revnimi je pokazala, da 

štejejo tobak za drogo, saj so odvisni od cigaret in so pripravljeni 

storiti vse, da pridejo do njih. Večina mladih kadilcev bo 

za vedno ostala pri tej drogi, saj si zaradi revščine ne morejo 

privoščiti dražjih. Kadilci očitajo državi nepoštenost, ker si 

»polni žepe« z zviševanjem cen cigaret, namesto da bi industrijo 

prisilila k izdelavi manj škodljivih cigaret.) – Boucher, 

M.: Francoske izkušnje z mladimi v getih (Francoski sociologi 

se zavedajo, da je država z množično gradnjo socialnih 

stanovanj za priseljence iz afriških držav ustvarila stigmatizirano 

populacijo mladih. Značilnost vseh getov je visoka 

stopnja mladoletniškega prestopništva, narkomanije, alkoholizma 

in nasilne kriminalitete, zato je policija nenehno 

prisotna na tem prostoru. Raziskava v getu manjšega mesta 

(intervju in neposredno opazovanje na ulici) je pokazala, da 

se mladi čutijo manjvredne zaradi nenehnega policijskega 

nadzora. Poleg politikov in policije mladi kritizirajo tudi delo 

socialnih služb, ki namesto, da bi jim pomagale, izvajajo nad 

njimi institucionalno in sodno nasilje. Mladi so dokazali, da 

»kakor hitro policija neha delati neumnosti, preneha tudi nasilje 

mladih«.) 

Revue de droit pénal et de criminologie, Bruxelles, 

leto 2009, št. 5: 

Marique, E.: Igre na srečo kot sredstvo informacijske 

družbe (V Belgiji delujejo podružnice številnih tujih podjetij, 

ki organizirajo različne igre na srečo. Ker se v tej dejavnosti 

obrača ogromno denarja, mora država z zakoni urediti tako 

oglaševanje tujih podjetij kot zbiranje denarja in poslovanje 

z zbranim denarjem. Hkrati mora zavarovati svoje državljane 

pred izkoriščanjem in preprečiti ilegalne igralnice. Še zlasti 

so nevarne igre na srečo, ki se izvajajo po svetovnem spletu. 

Sedeži številnih spletnih iger na srečo so v »eksotičnih» 

državah sveta. Svetovni splet, ki je največja pridobitev sodobne 

informacijske družbe, postaja tudi spodbujevalec in sredstvo 

nevarne mednarodne kriminalitete.) – Curtuyvels, Y.: 

»Tveganje« kot temelj sodobne kriminalitetne in kaznovalne 

politike (Tako kot temelji socialna, družinska in zdravstvena 

politika na določenem, vnaprej predvidenem »tveganju«, je 

tudi kaznovalna politika usmerjena na določeno grozečo nevarnost, 

o kateri mora razmišljati kazenski sodnik pri izboru 

in izreku »preventivne oz. represivne« kazenske sankcije, 

npr., ali naj mladoletnemu prestopniku za tretje kaznivo dejanje 

izreče ukor ali mladoletniški zapor. Ker je vsako prihodnje 

tveganje samo možnost, ki se bo ali ne bo zgodila, mora 

sodnik kaznovati »po pameti« in ne samo »po zakonu«, saj 

niso (še) znani odgovori na vprašanja: kateri prestopnik bo, 

če sploh bo, povratnik in kakšno je tveganje za storitev istovrstnega 

(specialni povratek) ali drugovrstnega (splošni povratek) 

kaznivega dejanja. Pričakovana oz. predvidena stopnja 

tveganja povratka bi morala biti temelj za izbor vrste in višine 

kazni v racionalni kriminalitetni politiki, saj je represivna 

kaznovalna politika družbeno neracionalna in škodljiva. 

Sodobna družba je družba vsakovrstnih tveganj. Izoblikovala 

353


se je že določena »kultura tveganja« in »kultura preprečevanja 

tveganja« pred znanimi nevarnostmi, zato starši že otroke 

učijo »naj živijo po pameti«.V kazenskem pravu se kot najnovejša 

smer uveljavlja t.i. »kultura nadzorstva«, saj vedno 

več kazenskih sankcij dobiva različne oblike »nadzora« nad 

»nevarnimi« prestopniki. Ta smer naj bi se uveljavila tudi v 

»novi penologiji«, ki varuje družbo pred tveganjem povratka 

prestopnikov tudi z zunajzaporskimi ukrepi.) 

Revue internationale de criminologie et de police 

technique et scientifique, Genève, leto 2009, št. 1: 

Piednoir, J.: Strah pred kriminaliteto (Ameriški teoriji 

»razbitega okna« in »ničte tolerance« sta danes osnova za 

preprečevanje in zatiranje kriminalitete v številnih državah. 

Občutek varnosti je v pomembni meri odvisen od vidnosti in 

navzočnosti policije. Vendar je raziskava v Chicagu pokazala, 

da zanemarjeno okolje ne povečuje najtežjih oblik kriminalitete. 

Bolj kot zunanja zanemarjenost in nered pospešujeta 

kriminaliteto revščina in imigracija. Kriminaliteto najbolj 

preprečuje socialna povezanost in neformalno družbeno nadzorstvo. 

Raziskave kažejo, da je občutek ogroženosti odvisen 

predvsem od osebnega dojemanja nevarnosti, ni pa povezan 

z objektivnimi podatki o stopnji in nevarnosti določene vrste 

kriminalitete.) – Matignon, E.: Pravica žrtev do pravičnega 

postopka (Žrtve kaznivih dejanj, ki so bile (pre)dolgo časa 

zapostavljene v družbi, pridobivajo v zadnjih desetletjih pomembnejši 

položaj. Mednarodni organi so izdali številna 

priporočila za varstvo žrtev, odškodnine in zagotavljanje 

ustreznega položaja v kazenskem postopku ter celo med izvrševanjem 

kazenskih sankcij. Kljub temu imajo sodniki težave 

pri praktičnem vključevanju žrtev v kazenski postopek. Žrtvi 

bi bilo treba zagotoviti možnost, da odloča o ustavitvi postopka 

zoper obdolženca oz. obtoženca, da predlaga izvedensko 

mnenje, zlasti pa ji gre pravica do obveščenosti v vseh fazah 

postopka. Francija je z zakonom leta 2000 na novo uredila 

položaj žrtev v kazenskem postopku v skladu z mednarodnimi 

akti o varstvu žrtev in odločitvami Evropskega sodišča 

za človekove pravice.) – Loubet del Bayle, J.-L.: Družbeno 

nadzorstvo in kriminološke perspektive (V sodobni družbi 

se hitro spreminjajo oblike družbenega nadzorstva, kar mora 

upoštevati tudi kriminologija. Družbeno nadzorstvo ima dve 

temeljni obliki: pozitivno nadzorstvo, ki nagrajuje družbeno 

sprejemljivo vedenje, in negativno (represivno) nadzorstvo, 

ki kaznuje kršitve norm. Glede na izvor pa je družbeno nadzorstvo 

lahko notranje in zunanje nadzorstvo. V sodobni 

“postmoderni” družbi se zmanjšuje učinek primarnega in 

sekundarnega neformalnega nadzorstva, saj je vpliv socializacijskih 

institucij, kot sta družina in šola, vedno manjši, 

ker sodobna potrošniška družba spodbuja individualizem in 

egoizem. Hkrati se zmanjšuje zaupanje ljudi v organe formalnega 

družbenega nadzorstva, kar pelje v povečano agresivnost 

zaradi samoobrambe.) – Crispino, F.: Razlaga dokazov 

na področju kriminalitete z vidika razvoja kriminalistične in 

forenzične znanosti (Medtem ko je kriminalistika doživela 

velik razvoj in napredek, ostaja zbiranje in selekcija materialnih 

dokazov na področju kriminalitete še naprej v rokah policistov, 

ki so najmanj izobraženi in strokovno usposobljeni 

med vsemi delavci, ki sodelujejo v kazenskem postopku. Po 

francoskem zakonu o kazenskem postopku je naloga policije, 

“da ugotovi kaznivo dejanje, zbere dokaze in izsledi storilca”. 

Vsaka od navedenih treh nalog je pomembna za kasnejše 

intimno prepričanje sodnika in porote, kdo je storilec in 

kakšni dokazi ga obremenjujejo. Iz tega je mogoče sklepati, 

da je boljše pravosodje lahko samo posledica znanstvenih 

materialnih dokazov, ki jih omogoča uporaba sodobnih tehničnih 

sredstev na kraju kaznivega dejanja in v forenzičnih 

laboratorijih. Država bo zato morala v prihodnje vlagati več 

sredstev v strokovnost policijskih delavcev. V prihodnje bodo 

pri dokazovanju krivde vedno bolj odločali vseh vrst sledovi, 

te pa lahko “opazi samo tisti, ki jih vidi, vidi pa jih lahko 

samo tisti, ki jih ima že prej v glavi”. Zato je potrebna globalna 

optimizacija znanstvene policije, ki bo usposobljena za boj 

s sodobno kriminaliteto.) 

Revue internationale de criminologie et de police 

technique et scientifique, Genève, leto 2009, št. 2: 

Forenzične znanosti (Celotna številka - 128 strani - 

vsebuje krajše prispevke s področja forenzične znanosti. 

Ta posebna številka je bila izdana ob 100 – letnici (1909- 

2009) Inštituta znanstvene policije na Univerzi v Lausanni. 

Največje zasluge za razvoj švicarskega inštituta so imeli 

Rodolphe Reiss, Marc Bischof (ki je vodil inštitut od leta 

1924-1963) in Jean Mathyer (ki je vodil inštitut od leta 1963 

– 1986). Predstavljene so temeljne ugotovitve z naslednjih 

področij: odkrivanje, prepoznavanje in razlaga digitalnih, 

bioloških in DNK sledov, sledov alkohola in mamil, vnetljivih 

tekočin, uporaba sledilnih psov, odkrivanje in dokazovanje 

računalniških sledov, sledov pnevmatik, sledov tekstilnih 

vlaken, sledov vizualne percepcije, uporaba fotogrametrije, 

prepoznavanje pisave, ekspertiza podpisov na umetniških 

slikah. Nadalje so obdelani še: sledovi na pogoriščih, sledovi 

eksploziva, sledovi droge ob posilstvih, identifikacija 

mrtvih oseb, prepoznavanje oseb na posnetkih skritih ali 

odkritih kamer, ugotavljanje starosti osebe na osnovi DNK, 

sledovi v mobilnem telefonu, hitra kemična analiza majhnih 

količin droge, prepoznavanje ponaredkov (npr. parfuma, ur, 

kozmetike, hrane, zdravil, glasbenih aparatov), dokazovanje 

nasilja nad ženskami, uporaba forenzične znanosti na kraju 

kaznivega dejanja, prispevek forenzične znanosti k sodnim 

zmotam.) 

354


Revue pénitentiaire et de droit pénal, Paris, leto 

2009, št. 1: 

Ludwiczak, F.: Vsebinske novosti pri opredelitvi povratništva 

(V klasičnem kazenskem pravu je bil povratek praviloma 

razlog za strožjo kazen. Zakonodajalec je štel povratek kot znamenje 

»nevarne osebnosti« in ne kot neuspeh prestane sankcije. 

Francoski kazenski zakonik je prvič 1994. leta in ponovno 

2005. in 2008. leta spremenil prejšnja klasična merila za presojo 

nevarnosti povratka. Novo izhodišče upošteva povratnikovo 

prihodnjo družbeno nevarnost, zato se vse bolj uveljavljajo preventivno 

usmerjene sankcije, ki pa se v resnici še vedno kažejo 

v represivni obliki. Očitno je, da v kazenskem pravu (še) ni 

zanesljivih metod za določanje verjetnosti tveganja prihodnje 

kriminalitete. Zato francoski zakon o preprečevanju kriminalitete 

iz 2007. leta daje sodnikom široke možnosti pri izboru 

preventivnih sankcij, katerih namen je onesposobiti človeka, 

ter varstvo družbe in potencialnih žrtev. Novi »varnostni ukrepi« 

ob kazni ali po izreku kazni so še vedno represivni, čeprav 

imajo preventivni namen.) – Portolano, D.: Kritika preiskave 

in preiskovalnega sodnika (Preiskava in preiskovalni sodnik 

doživljata številne kritike, zato se pojavljajo predlogi za ukinitev 

preiskave, kar bi sedanji inkvizicijski postopek spremenilo v obtožni, 

prispevalo pa bi tudi k večjemu varstvu človekovih pravic 

v kazenskem postopku in k večji ter bolj aktivni vlogi tožilca. 

Vendar so še vedno številni razlogi za ohranitev preiskave in 

preiskovalnega sodnika; po Evropski konvenciji o človekovih 

pravicah je treba v kazenskem postopku obdolžencu zagotoviti 

»enakost orožij« in doseči ravnotežje med obtožbo in obrambo 

že v policijskem in ne šele v kazenskem postopku. Zlasti je to 

varstvo pravic pomembno, če je odrejen pripor. Preiskovalnemu 

sodniku se pripisuje tudi neodvisnost od države in strank v 

postopku, njegove odločitve pa so podvržene presoji višjih 

sodnih organov.) – Céré, J.-P.: Evropsko sodišče za človekove 

pravice in varstvo pravic zaprtih oseb (Evropsko sodišče za 

človekove pravice varuje pravice več sto milijonov Evropejcev. 

Osnova za delo sodišča sta Evropska konvencija o človekovih 

pravicah in Evropska konvencija o preprečevanju mučenja in 

drugega nečloveškega in ponižujočega kaznovanja. Neposredno 

pa vse obsojence varuje pred mučenjem Evropski odbor za preprečevanje 

mučenja, ki obiskuje zapore in »posluša« pritožbe 

zapornikov. Dosedanje sodbe Evropskega sodišča za človekove 

pravice se nanašajo na varstvo življenja in zdravja zaprtih oseb, 

na varstvo pred mučenjem in ponižujočim kaznovanjem, na 

disciplinsko kaznovanje, na osebne preglede zaprtih oseb, na 

varstvo oseb z duševnimi motnjami, na prisilno hranjenje ob 

gladovnih stavkah in na pravice nekadilcev, da se jih loči od kadilcev. 

Novejše sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice 

pa štejejo kot mučenje tudi neustrezne nastanitvene razmere 

in prenaseljenost zaporov). – Février, F.: Francosko zaporsko 

pravo (V teoriji je sprejeto stališče, da je pravo o izvrševanju 

kazenskih sankcij del celovitega represivnega oziroma kaznovalnega 

(kazenskega) prava. Zlasti to velja za zaporsko pravo, ki 

se uporablja pri disciplinskem kaznovanju zapornikov. Čeprav 

vodijo disciplinske postopke in izrekajo disciplinske sankcije 

upravni organi, pristojni za izvrševanje kazni zapora, morajo 

uživati zaporniki enako pravico do sodnega varstva in pritožbe, 

kot ga uživajo državljani zunaj zapora. Izrek disciplinske kazni 

oddaje v samico (izolacija) je dodatna zaporna kazen znotraj 

samega zapora, ki lahko hudo prizadene pravice zapornika. Do 

danes se je v okviru izvrševanja zaporne kazni že razvilo posebno 

“disciplinsko pravo”.) – Bonfils, Ph.: Oblike nadzora nad 

obsojenci zunaj zapora (Besedna zveza “kaznovanje in nadzorovanje” 

(Foucault) je razumljiva. Tudi s kriminalnopolitičnega 

stališča je gotovo bolje potencialne prestopnike nadzorovati in 

preprečiti kršitve kot kasneje kršilce prava kaznovati. Temeljno 

vprašanje pa je, koga in kdaj nadzorovati, saj se z nadzorom 

krši načelo domneve nedolžnosti. Klasično kazensko pravo je 

poznalo samo zaporno kazen. Šele pod vplivom italijanskega 

pozitivizma so se ob koncu 19. stoletja pojavili “varnostni ukrepi”, 

ki se lahko uporabijo že pred storitvijo kaznivega dejanja 

(ante delictum) na podlagi ocene nevarnosti človeka. Po francoskem 

zakonu iz 2008. leta lahko sodišče ob določenih (strogih) 

pogojih izreče prestopniku različne oblike nadzorstva pred 

izrekom kazni, med prestajanjem zaporne kazni in po prestani 

kazni.) – Malabat, V.: Alternative zaporni kazni (Pogosto se govori 

o alternativah kot “zdravilu” za vse slabosti današnje zaporne 

kazni. V resnici pa imajo alternative svoje meje. V Franciji 

štejejo med alternative zaporni kazni samo tiste ukrepe, ki se 

izrečejo namesto zagrožene zaporne kazni, ne pa tudi alternativne 

oblike izvrševanja že izrečene zaporne kazni, kot so hišni 

zapor, elektronski nadzor, delo v korist skupnosti, vikend zapor. 

Tudi denarna kazen in sodni opomin nista alternativi. V 

Franciji sodnik lahko izbira med številnimi alternativami in izreče 

različne prepovedi ali denarne in druge obveznosti. Zakon 

ne dovoljuje hkratnega izreka zaporne in alternativne kazni, 

medtem ko dopušča hkratno (kumulativno) izrekanje različnih 

alternativ. Če se zaporna kazen lahko izvrši tudi prisilno, to ne 

velja za alternativne kazni. Zato zakon dopušča, da sodnik že ob 

izreku alternative predvidi določeno kazen zapora ali denarno 

kazen za primer, da obsojenec ne bi izpolnil obveznosti iz izrečene 

alternativne sankcije ali pa bi jih izpolnil samo delno.) 

- Giacopelli, M.: Nadzor nad zapori v Franciji (Vprašanje nadzora 

nad francoskimi zapori je v zadnjih letih postalo zelo pomembno, 

saj je bila država večkrat kaznovana na Evropskem 

sodišču za človekove pravice zaradi kršenja pravic zapornikov. 

Čeprav je država kršenje pravic opravičevala s prezasedenostjo 

zaporov, to po Evropskih zaporskih pravilih ni opravičilo za 

kršenje pravic zapornikov. Država je 2007. leta ustanovila dve 

strokovni komisiji in imenovala posebnega generalnega nadzornika 

zaporov. Zaradi mednarodnega pritiska Francija pripravlja 

tudi poseben zakon o izvrševanju kazenskih sankcij, saj 

so bile doslej vse določbe o izvrševanju kazenskih sankcij vključene 

v zakon o kazenskem postopku. Čeprav je uprava za izvr- 

355


ševanje kazenskih sankcij najbolj nadzorovan državni upravni 

organ s strani notranjih in mednarodnih nadzornih organov, 

prihaja v zaporih še vedno do številnih kršitev pravic zapornikov. 

Nadzorni organi se največkrat odzivajo samo na izredne 

dogodke v zaporih, ko so zapornikom kršene osnovne pravice.) 

– Pradel, J.: Mednarodno zaporsko pravo (Pravice zapornikov 

varujejo konvencije in drugi akti Sveta Evrope o postopanju 

z zaporniki. Za članice Sveta Evrope so obvezne tudi sodbe 

Evropskega sodišča za človekove pravice. Evropska zaporska 

pravila določajo, da je treba pri izvrševanju zaporne kazni “zagotoviti 

varnost, red in disciplino in hkrati pogoje, ki varujejo 

človekovo dostojanstvo”. Vsa državna prava o izvrševanju zaporne 

kazni nalagajo obsojencem tri temeljne obveznosti: nastop 

kazni, spoštovanje reda, discipline in ukazov delavcev in delo za 

lastno prevzgojo. Obsojenci ohranijo med prestajanjem kazni 

vse civilne in politične pravice, ki jim niso posebej z zakonom 

odvzete, priznana jim je pravica do informacij, do stikov z družino 

in do pritožbe, če so jim kršene pravice.) 

Pripravil Franc Brinc 

Criminal Justice and Behaviour, Beverly Hills, 

leto 2009, št. 10 

Hariss, D.A.: Razumevanje moških storilcev kaznivega dejanja 

zoper spolno nedotakljivost (Prejšnje raziskave temeljijo 

ali lahko teorijo kriminologije primerjajo s specializiranim 

vedenjem storilcev kaznivega dejanja zoper spolno nedotakljivost. 

Eno stališče je, da so zločinci storilci raznovrstnih kaznivih 

dejanj. Alternativni vidiki, bolj domači na področjih raziskav 

spolni zlorab, pa predpostavljajo, da so storilci kaznivega 

dejanja zoper spolno nedotakljivost (predvsem pri spolnem 

nadlegovanju otrok) izključno storilci kaznivih dejanj samo 

na področju spolnosti. Raziskava zajema 374 moških storilcev 

kaznivega dejanja zoper spolno nedotakljivost v terapevtskih 

zavodih zaradi zdravljenja in varstva. Storilce so delili glede na 

vrsto zločina, ki so ga storili. Čeprav so bile zaznane pomembne 

razlike med pedofili in posiljevalci, so bile še bolj izrazite 

razlike, ko se je primerjalo storilce raznovrstnih kaznivih dejanj 

in storilcev dejanj zoper spolno nedotakljivost. 

Criminal Justice and Behavior, Beverly Hills, 


Beaver, Kevin M.: Dokazani vplivi genetike in okolja na 

razvoj nizke samokontrole (Raziskava je razkrila oz. dokazala, 

da je nizka samokontrola ena izmed močnih in najbolj 

trdnih napovedi nesocialnega vedenja. Veliko je zanimanje za 

identifikacijo dejavnikov, ki povzročajo variacije v različnih 

fazah samokontrole. Nedavno opravljena raziskava je razkrila 

dejstvo, da na faze samokontrole vplivajo tako geni kot tudi 

okolje, opozarja pa tudi na povezavo med prisotnostjo serotonina 

v genih z mladoletnikovim druženjem s potencialnimi 

prestopniki ter fazami ravni samokontrole. Na podlagi tega 

je bila opravljena študija zdravja mladoletnikov, ki je dokazala 

vzajemno delovanje v času adolescence.) – DeLisi, M.: 

Kriminologija amigdale (Centralni del limbičnega sistema 

možgan amigdala, predstavlja središče čustvenega delovanja, 

ki se odziva na strah in druga čustva. Kljub temu, da je amigdala 

dinamično področje preučevanja v nevroznanosti, pa je 

na področju kriminologije skoraj prezrta, saj če smo natančni, 

je bila predmet samo ene kriminološke študije (Pontius 

& LeMay, 2003). Zaradi svoje vloge pri uravnavanju strahu 

in drugih čustvenih spominov in odzivanja je amigdala pomembno 

povezana s psihopatijo. Veliko raziskav je preučevalo 

razloge za nastanek kriminalnega vedenja, ki je bilo povzročeno 

v različnih čustvenih stanjih. Bodoče kriminološke raziskave 

bodo imele prednost pred tistimi pristopi, ki povezujejo 

kriminalno vedenje z njegovim okoljem. Povezanost možganov 

in vedenja se lahko uspešno naveže na genetske raziskave 

in preučevanje vplivov na nastanek bolezni skozi čas.) 

European Journal of Criminology, London, leto 

2009, št. 5 

Killias, M.: Vplivi povečanja doslednosti pri kaznovanju (Od 

leta 1993 na predmestnih vlakih v Zurichu ni bilo redne kontrole 

vstopnic. Čez čas se je povečala skrb potnikov za varnost. Ker 

ni bilo kontrole, se je po 9 uri zvečer povečalo število kaznivih 

dejanj. Poleg ohranjanja reda na vlakih, kontrolorji tudi preverjajo 

vozovnice. Ta program se je začel junija 2003 in takoj, ko se 

je začel izvrševati, se je število potnikov po 9 uri zvečer povečalo 

za 1500 odstotkov, prav tako pa so se tudi povečala sredstva, 

namenjena kontroli. Program je povzročil drastično zmanjšanje 

izmikanju plačila vozovnic na vlaku v popoldanskih in večernih 

urah. Potniki, ki niso imeli vozovnice, so morali plačevati visoke 

denarne kazni - od 60 do 120 švicarskih frankov. Neplačevanje 

vozovnic se je tako čez čas normaliziralo.) 

European Journal of Criminology, London, leto 

2009, št. 6 

Theobald, D.: Vplivi poroke na povzročitev kaznivih dejanj 

(Raziskava Oddelka za prestopniško vedenje v Cambridgu je 

zajela 411 moških v starosti od 8 do 48 let. Analiza vpliva poroke 

na storitev kaznivega dejanja temelji na 162 obsojenih moških. 

Starost moških, pri kateri so se poročali, pa so razdelili na 

356


3 skupine; zgodnja starostna skupina od 18 do 21 let, srednja 

od 22 do 24 let in pozna starostna skupina nad 25 let. Raziskava 

je pokazala, da so se poročali tisti moški, ki so prenehali s kaznivimi 

dejanji, vendar samo tisti, stari od 18 do 21 let in 22 do 

24 let. V tej raziskavi so se najprej osredotočili na preučevanje 

posameznikove naklonjenosti poroki. Sklenitev zakonske zveze 

je že od nekdaj obravnavano skupaj s kriminologijo kot dejavnik, 

ki vpliva na opustitev kaznivih dejanj. Vplivov na to, ali 

se bo posameznik poročil ali ne, je več, vključno z življenjskimi 

izkušnjami in demografskimi vplivi.) 

Barbara Bizilj 

European Journal on Criminal Policy and 

Research, leto 2009, št. 3: 

De Fazio, L.: Pravna ureditev zalezovanja v državah članicah 

EU (Avtorica preučuje značilnosti kriminalizacije zalezovanja 

v izbranih državah članicah EU (Velika Britanija, Danska, 

Belgija, Nizozemska, Nemčija, Malta, Irska, Avstrija in Italija), 

navaja glavne značilnosti kazenskopravnih zakonodaj na tem 

področju, hkrati pa predstavlja stanje v državah, ki t. i. anti-stalking 

zakonodaje (še) nimajo in specifične inkriminacije šele pripravljajo, 

uporabljajo splošnejše ali pa problemu ne namenjajo 

posebne pozornosti. V večini držav so anti-stalking zakonodajo 

spodbudili mediji in civilna gibanja za pravice žensk; izjemi 

sta Danska, kjer je šlo za formaliziranje že utečenih policijskih 

praks, ter Malta, kjer problem urejajo v kontekstu nasilja v družini.) 

– Galeazzi, G. M. in drugi: Izkušnje žrtev zalezovanja in 

klici na pomoč v treh evropskih državah (V raziskavi so s pomočjo 

spletnih vprašalnikov preučevali odzivanje žensk, žrtev 

zalezovanja, v Belgiji, Italiji in Sloveniji ter njihovo navezovanje 

stikov s pristojnimi institucijami, časovne okvirje odzivanja institucij, 

načine njihovega interveniranja ter (ne)zadovoljstvo 

žrtev s ponujeno pomočjo. Belgijske žrtve so se v primerjavi z 

italijanskimi in slovenskimi pogosteje odločale za alarmiranje 

policije in drugih organizacij. Pomoč policije je bila večinsko 

ocenjena kot učinkovita zgolj v Belgiji, bolje pa so učinkovali 

ukrepi prepovedi približevanja. Avtorji pozivajo k čim boljšemu 

medinstitucionalnemu sodelovanju, k večji dostopnosti 

do informacij ter senzibiliziranju strokovnjakov in javnosti.) 

– Tjaden, P. G.: Anti-stalking politika in raziskovanje v ZDA 

– dvajsetletna retrospektiva (Avtorica predstavlja ključne točke 

raziskav zalezovanja s poudarkom na pravnih vidikih v ZDA, 

kjer gresta raziskovalno in zakonodajno delo z roko v roki, začenši 

s Kalifornijo. Ugotavlja, da je tozadevna kriminalitetna 

politika v številnih ozirih pripomogla k varovanju žrtev, še vedno 

pa med zveznimi državami obstajajo razlike pri definiranju 

zalezovanja in njegovem sankcioniranju. Poziva k zavedanju 

novih pojavnih oblik kriminalitete, kot je npr. zalezovanje na 

spletu, usposabljanju odgovornih oseb ter širjenju raziskovalnih 

aktivnosti. Preučitev ameriškega zgleda je nujna tudi za evropsko 

javnost.) – Groenen, A.; Vervaeke, G.: Nasilni zalezovalci 

– policijsko zaznavanje dejavnikov tveganja (Avtorja analizirata 

204 primere zalezovanja v Belgiji, da bi ugotovila dejavnike, ki 

opozarjajo policiste in druge vključene akterje na večjo verjetnost 

pojava fizično nasilnega zalezovalca. Abstrahirata dejavnike 

nasilne osebne zgodovine, groženj nekdanjim partnerjem, 

zlorabe psihotropnih substanc in vandalizma. Zaključujeta, da 

zbrani podatki lahko služijo le kot osnova za oblikovanje teoretskega 

modela dejavnikov tveganja.) – Hoffmann, J.: Javne osebnosti 

in zalezovanje v evropskem kontekstu (Avtor se ukvarja 

s specifičnim problemom zalezovanja, nadlegovanja, groženj 

in napadov na znane osebnosti v Evropi. Opozarja na razkorak 

med visoko prevalenco tovrstnih pojavov in zanimanjem 

medijev na eni strani ter nizkim številom znanstvenih raziskav 

pojava na drugi. Na podlagi treh študij pisec izpostavlja dva 

osrednja dejavnika tveganja pri žrtvah – intenzivno nastopanje 

v medijih in s tem povezano razkrivanje osebnih informacij ter 

pojavljanje na javnih mestih v večernih ali nočnih urah; pri storilcih 

pa omenja psihične motnje (npr. erotomanije). Prispevek 

obravnava tudi razlike v pojavnih oblikah zalezovanja med obravnavanimi 

kategorijami žrtev, dotika pa se še nekaterih vprašanj 

prevencije.) 

Crime and Delinquency, leto 2009, London, št. 4: 

Melde, C.; Esbensen, F.-A.: Prekrivanje vlog storilca in žrtve 

ter strah pred viktimiziranjem v šoli – longitudinalna analiza 

modela dejavnikov tveganja (Številna poročila o nasilju v 

šolskih okoljih s pogostimi tragičnimi posledicami vzbujajo 

zaskrbljenost glede varnosti v šolah. Pisca etiološko uporabita 

»klasični« Ferrarov model strahu pred kriminaliteto v longitudinalni 

raziskavi s 1.450 vključenimi ameriškimi šolarji v 

starosti od desetih do šestnajstih let. Raziskava empirično potrjuje 

znano dejstvo prepada med (ne)tveganjem za viktimizacijo 

ter (kognitivnimi) (ne)manifestacijami (čustva) strahu, ob 

čemer avtorja pozivata k zmanjševanju te razlike na podlagi 

načrtnega delovanja odgovornih v izobraževalnih ustanovah.) 

– Salisbury, E. J. in drugi: Pričakovana vrednost spolno odzivnih 

kriminalnih modelov (Avtorice najprej ugotavljajo, da 

modeli predvidevanja kriminalnega vedênja in tovrstnih klasifikacij 

storilk kaznivih dejanj neustrezno izhajajo iz »moških« 

modelov. V prispevku predstavljajo empirično preizkušen 

»spolno ustrezen« pristop k superviziji in resocializaciji storilk, 

ki osvetljuje pomembne dejavnike upoštevanja v kontekstu 

(ne)uspešnosti slednje – zlorabljanje, duševno (ne)zdravje, odvisnost 

od psihotropnih substanc, disfunkcionalna intimna in 

druga pomembna razmerja, »nizko« samopodobo, prepričanje 

o lastni (ne)sposobnosti, težave v starševstvu. Zanemarjanje 

teh vprašanj vodi v slabše prilagajanje obsojenk režimu v zapo- 

357


rih in drugih institucijah ter k večjim stopnjam povratništva. 

Pilotska študija prinaša »mešane« zaključke glede (ne)smotrnosti 

prilagajanja navedenih modelov ženskim storilkam, kar 

kliče k nadaljnjemu raziskovanju.) – Schaffer, M.; Clark, S.; 

Jeglic, E. L.: Vloga empatije in vzgojnega stila v etiologiji antisocialnega 

vedênja (Avtorice predstavljajo rezultate raziskave, 

ki je 244 študentov iz urbanega ameriškega okolja povpraševala 

po razmerjih med vzgojnimi slogi roditeljskih figur in njihovem 

(ne)doživljanju oz. (ne)izkazovanju empatije ter posledičnimi 

vzorci deviantnega obnašanja anketirancev. Materina 

permisivna vzgoja naj bi s kognitivno-emocionalno pogojenimi 

vplivi na (ne)razvoj otrokovih empatičnih zmožnosti tako 

neposredno kakor posredno korelirala s kasnejšim nesocialnim 

vedênjem. Zavedati se velja težav glede (ne)zanesljivosti 

uporabljenih samo-vprašalnikov, sploh pa kontroverznosti pri 

povezovanju vprašanj empatije in starševsko-otroškega čustvenega 

navezovanja z mehanizmi nastanka deviantnosti, kar 

je tematika, ki v kriminološkem diskurzu zadnjega obdobja v 

vse večji meri pridobiva na (kritični) pozornosti.) 

Saša Kmet 

Crime, Law and Social Change, Dordrecht, leto 

2009 (vol. 52), št. 1: 

Številka je zastavljena tematsko in vsebuje prispevke, ki 

analizirajo ukrepe za preprečevanje pranja denarja. 

Verhage, A.: Med kladivom in nakovalom Sistem institucij 

za preprečevanje pranja denarja in njegove interakcije s 

tržnim sistemom za zagotavljanje skladnosti (Boj proti pranju 

denarja poteka v sistemu, v katerem sodelujejo javne in zasebne 

institucije tako na domačem kot tudi na mednarodnem 

nivoju. Posledica dosedanjih (med)narodnih pobud je razvoj 

dveh vzporednih pristopov v boju proti organiziranemu kriminalu 

in pranju denarja; na eni strani je zakonodajni pristop 

in na drugi strani tržni oziroma komercialni pristop samoregulacije. 

Vzporedno z analizo interesov posameznih (pod)sistemov 

prispevek predstavi razvoj sistema (javnih) institucij 

za preprečevanje pranja denarja in razvoj sistema samoregulacije 

finančnih institucij ter “rojstvo” storitvene industrije za 

zagotavljanje skladnosti z javnopravnimi in panožnimi standardi. 

Storitve, ki jih finančni sektor potrebuje za boj proti 

pranju denarja med drugim obsegajo zagotavljanje programske 

opreme, usposabljanje kadrov in dajanje nasvetov glede 

preprečevanja pranja denarja. Kako celotni sistem preprečevanja 

pranja denarja deluje v praksi, pa predstavi empirična 

analiza belgijskega sistema.) - Gelemerova, L.: V prvi bojni 

črti proti pranju denarja: minsko polje regulacije (V “vojni” 

proti pranju denarja je zbiranje in obdelava podatkov ključnega 

pomena. Posebno vlogo pri tem procesu ima globalna mreža 

finančnih obveščevalnih enot. Avtorica v prispevku predstavi 

zgodovino mednarodnega sistema preprečevanja pranja 

denarja ter evolucijo in različne vrste finančnih obveščevalnih 

enot v posameznih državah in njihove sisteme obdelave 

podatkov. Ob tem skuša odgovoriti na vprašanje, ali sedanja 

zakonodaja in zakonodaja v nastajanju sploh omogoča učinkovito 

(so)delovanje finančnih obveščevalnih enot, in izpostavlja 

pomanjkljive definicije ter večjo potrebo po povratnih 

informacijah finančnim institucijam, ki posredujejo podatke 

o sumljivih transakcijah.) - Harvey, J., Lau, S.F.: Denar kriminalnega 

izvora, ugled in poročanje (Prispevek analizira motive 

finančnih institucij za sprejemanje ukrepov v zvezi s preprečevanjem 

pranja denarja, pri čemer se posebej osredotoča na 

dojemanje bank, kakšno tveganje pomeni “umazan” denar za 

njihov ugled. Na podlagi analize letnih poročil in poročanja 

tiska ter javnega dojemanja pranja denarja avtorja ugotavljata, 

da je bolj verjetno, da finančne institucije uvajajo ukrepe za 

preprečevanje pranja denarja zato, da ohranijo svoj ugled in se 

izognejo sankcijam, ne pa zato, da bi ga izboljšale.) 



Številka je tematska in predstavlja mednarodne raziskave 

o tem, kako policisti dojemajo uporabo prisilnih sredstev. 

Waddington, P.A.J. in drugi: Ista melodija Podobnosti in 

razlike o tem, kako policija govori o uporabi prisilnih sredstev 

(Prispevek predstavi mednarodni raziskovalni projekt, 

ki je potekal v Angliji, na Nizozemskem, v Nemčiji, Avstraliji, 

Venezueli in v Braziliji. Gre za etnično, socialno, politično, 

ekonomsko in zgodovinsko različna okolja, kar se kaže 

na stopnji in oblikah kriminalitete ter med drugim tudi na 

organiziranosti, usposobljenosti in opremljenosti policijskih 

enot. Cilj raziskave je bil ugotoviti, kako policisti v teh okoljih 

govorijo o uporabi prisilnih sredstev. V ta namen je bil policistom 

iz posameznih držav predstavljen scenarij, v katerem 

dva mladeniča - eden je policistom znan iz lokalnega kriminalnega 

sveta - ubežita aretaciji z avtomobilom. V scenariju se 

zasledovanje policistov konča tako, da se mladeniča zaletita in 

bežita s kraja, pri čemer se zdi, kot da ima eden od njiju v posesti 

strelno orožje. Kljub različnim okoljem se je izkazalo, da 

obstajajo izrazite podobnosti med skupinami policistov glede 

dojemanja problema, o katerem so razpravljali. Do izrazitejših 

odstopanj je prišlo zgolj v zadnji fazi scenarija; policisti iz obeh 

latinskoameriških držav so namreč menili, da je v predstavljenem 

scenariju oborožen spopad neizogiben.) - Barrett, K. J. in 

drugi: Primerjalna raziskava odnosa mestne, primestne in podeželske 

policije do uporabe prisilnih sredstev v zvezni državi 

New Jersey, ZDA (Namen raziskave, ki je del mednarodnega 

358


projekta, je bil identificirati podobnosti in razlike v dojemanju 

hipotetične situacije s strani policistov, ki opravljajo svoje 

delo sicer v različnih okoljih, a vendarle v isti (zvezni) državi. 

V vzorec raziskave je bilo vključenih 50 policistov iz treh različnih 

(policijskih) okrožij. Raziskava je pokazala, da so mestni 

policisti bolj pragmatični in akcijsko usmerjeni ter manj strpni 

do verbalnega nasilja. Odnos primestnih policistov do postopkovnih 

pravil je bil bližje podeželskim policistom, ki so še najbolje 

poznali zakon in mu sledili. Podeželski policisti so tudi 

tisti, ki so pokazali največjo stopnjo strpnosti do verbalnega 

nasilja. Kot razlog so avtorji poleg drugačnega geografsko/ 

demografskega okolja med drugim omenili specifičen način 

usposabljanja mestnih policistov in povprečno višjo stopnjo 

formalne izobrazbe primestnih in podeželskih policistov ter 

tudi večje število nadzornikov v primestnem in podeželskem 

vzorcu.) - Klukkert, A.; Ohlemacher, T.: Med dvema tarčama: 

izpovedi nemških policistov o uporabi prisilnih sredstev (Po 

uvodni predstavitvi raziskav na to temo in orisu nemškega 

policijskega sistema (organizacija, usposabljanje) avtorja predstavita, 

kako je 52 policistov (13 ženskega spola, 39 moškega 

spola) iz devetih nemških zveznih dežel razpravljajo o zgoraj 

predstavljenem hipotetičnem scenariju. V svojem prispevku sta 

se avtorja osredotočila na dve vprašanji, in sicer, kateri poglavitni 

dejavniki vplivajo na uporabo prisilnih sredstev ter kako 

nemški policisti upravičujejo oziroma legitimizirajo pretirano 

uporabo prisilnih sredstev. V analizo strukturnih dejavnikov 

na eni strani (organizacija, osebnostne značilnosti policistov, 

karakteristike konfliktne situacije) in subjektivnega dojemanja 

situacije na drugi strani so vključeni dobesedni citati policistov, 

na podlagi katerih avtorja med drugim zaključita, da bolj ko se 

v dani situaciji kot konfliktna cilja pojavita želja po ohranitvi 

avtoritete na eni strani in strah pred eskalacijo na drugi strani, 

bolj so dejanja policistov čustveno (pre)determinirana in večja 

je verjetnost, da se bo konflikt končal z nezakonito oziroma 

pretirano uporabo prisilnih sredstev. Avtorja ob izrazito slikovitih 

citatih prav tako identificirata in analizirata 3 specifične 

vzorce upravičevanja (pretirane) uporabe prisilnih sredstev: 1. 

kot reakcijo na nezakonito upiranje državni oblasti, 2. kot posledico 

nespoštljivega ravnanja do “institucije” oziroma funkcije 

policista, 3. kot napad na konkretno osebo/policista.) 



Številka je tematska in vsebuje prispevke o nasilju v povezavi 

z nezakonitimi (črnimi) trgi. 

Naylor, R.T.: Nasilje in nezakonita gospodarska dejavnost: 

dekonstrukcija (Avtor si je zadal nalogo, da razčisti terminološke 

nedoslednosti oziroma zablode in izpostavi pomanjkljivo 

logiko, ki se skriva za pogostimi trditvami o tesnih povezavah 

med nasiljem in nezakonitimi/črnimi trgi. V svoji analizi 

identificira 12 različnih nezakonitih trgov in ugotovi, da 

je nasilje v celotnem gospodarskem ciklu (proizvodnja, prodaja, 

razdelitev dohodka med udeležence, investiranje dobičkov) 

pretežno prisotno le na črnih trgih prostitucije in mamil. 

Avtor zaključi, da pogoste, generalizirane in “samoumevne” 

ocene o tem, da je nasilja na črnih trgih več kot na zakonitih 

trgih, niso na mestu. Politični in družbeni kontekst sta po 

mnenju avtorja bistveno bolj pomembna dejavnika za pojav 

nasilja kot (ne)zakonitost trga.) - Reuter, P.: Sistemsko nasilje 

na trgu prepovedanih drog (Kljub temu, da trg s prepovedanimi 

drogami na splošno funkcionira brez nasilja, se občasno 

in na posameznih področjih pojavi visoka stopnja nasilja. 

Prispevek najprej predstavi teoretična izhodišča in nato analizira 

vzroke in motive za tovrstne občasne izbruhe nasilja; od 

notranjih organizacijskih dejavnikov kriminalnih skupin (nasledstvo, 

discipliniranje), prek konkurenčnega boja različnih 

kriminalnih skupin, do “trenj” kriminalnih skupin z državo. 

Izhodišče za analizo predstavljata konkretna izbruha nasilja v 

Mehiki v letih 2006-2008 (v prvih desetih mesecih leta 2008 

naj bi bilo kar 4000 umorov povezanih s trgovanjem z mamili 

v Mehiki) ter izbruh nasilja, ki je sledil trgovini s crackom konec 

osemdesetih let prejšnjega stoletja v ZDA.) 



Moeller, K.K.: Policijska “čistilna akcija” na območju 

Christianina v Kopenhagnu (Nedavna zaostritev danske politike 

glede nadzora posedovanja in prodaje marihuane je precej 

vplivala na spremembo maloprodajnega trga marihuane v 

Kopenhagnu. Do zakonodajne spremembe je prišlo leta 2004, 

ko se je kazen za posedovanje marihuane za osebno uporabo 

spremenila iz opozorila na obvezno denarno kazen 70 evrov 

(ta kazen se je v letu 2007 početverila). Zakonu je sledila takojšnja 

“čistilna akcija” policije na območju Christianina, kjer 

je maloprodajni trg marihuane cvetel zadnjih 32 let. Po uvodni 

“čistilni akciji” leta 2004 je policija začela izvajati režim ničelne 

tolerance na tem območju, kar je med drugim privedlo 

do 12 večjih nasilnih soočenj, do 114 ranjenih policistov ter 29 

uradnih pritožb zaradi prekoračitve pooblastil. Avtor v svojem 

prispevku najprej predstavi razvoj politike kaznovanja v zvezi s 

posedovanjem in prodajo marihuane na Danskem in nato analizira, 

kako je porušeno ravnovesje na trgu marihuane privedlo 

do večje stopnje nasilja in do novega “ravnotežja” ter novih težav.) 

- Carswell, A.T.; Bachtel, D.C.: Hipotekarna goljufija: analiza 

dejavnikov tveganja v prizadetih skupnostih (Hipotekarna 

goljufija je ena izmed oblik t.i. kriminalitete belih ovratnikov, 

ki negativno vpliva tudi na širšo skupnost in ne zgolj na žrtev. 

Ker je hipotekarna goljufija generičen pojem, so najprej podane 

nekatere temeljne definicije ter klasifikacija in predstavljene 

359


najpogostejše oblike. Sicer pa avtorja v svojem prispevku analizirata 

povezavo izbranih dejavnikov (stopnja nezaposlenosti, 

stopnja revščine, stopnja zasedenosti nepremičnin ter vrednost 

nepremičnin) s pojavom hipotekarnih goljufij na območju 

zveznih držav Ohio, Georgia in Missouri v ZDA. Predlagano 

je bolj sistematično evidentiranje in intenzivnejše obveščanje 

splošne javnosti o oblikah hipotekarnih goljufij.) 

kriminalitete pri afroameriški mladini (Raziskave pripisujejo 

naraščajočo stopnjo kriminalitete med afroameriško mladino 

predvsem slabšemu socialnemu položaju in diskriminaciji. 

Prispevek s statistično analizo podatkov iz longitudinalne raziskave 

(National Youth Survey) dosedanji literaturi na obravnavano 

temo dodaja spoznanja o vrednotah in institucijah, ki 

med afroameriško mladino zmanjšuje stopnjo kriminalitete.) 

Journal of Research in Crime and Delinquency, 

Beverly Hills, leto 2009, št. 1: 

Anderson, A.L., Hughes, L.A.: Izpostavljenost situacijam, 

ki vodijo k odklonskemu vedenju: vpliv porabe časa, dohodka 

in dostopa do prevoznih sredstev (Avtorici analizirata povezave 

med odklonskim obnašanjem mladih in tremi spremenljivkami, 

ki naj bi vplivale na verjetnost odklonskega ravnanja. 

Podatke za statistično analizo črpata iz longitudinalne nacionalne 

raziskave o zdravju mladoletnikov. Spremenljivke, ki 

so v prispevku statistično analizirane, so: (ne)strukturiranost 

porabe prostega časa, lastni dohodki in dostop do prevoznih 

sredstev. Rezultati so skladni s teoretično podprto izhodiščno 

hipotezo avtoric, da obstaja povezava med navedenimi situacijskimi 

spremenljivkami in odklonskim vedenjem mladine.) 



King, W.R.: K proučevanju policijskih organizacij z zornega 

kota smeri razvoja (Po oceni avtorja, pretekle analize večinoma 

ne upoštevajo zgodovine, postopka in časovnih dimenzij 

sprememb v organizaciji policije, zato je naše razumevanje 

tega, kako in zakaj se policijske organizacije spreminjajo in 

upirajo spremembam ter kako poteka proces sprememb, omejeno. 

Avtor poudarja potrebo po analizi smeri razvoja policijske 

organizacije. V tej luči identificira in predstavi šest značilnih 

faz v smereh razvoja posamezne organizacijske strukture, 

in sicer “rojstvo” in “smrt”, zgodnjo ustanovitveno fazo, fazo 

rasti, fazo krčenja ter fazo krize. Navedene faze so definirane v 

smislu grozdov specifičnih vprašanj, problemov in zakonitosti, 

ki se pojavljajo skupaj in za katere ni nujno, da sledijo nekemu 

vnaprej določenemu zaporedju (v tem se predlagana “life-course” 

analiza loči od t.i. “life-cycle” analize).) 



Wright, B.R.E., Younts, C.W.: Ponovna preučitev razmerja 

med raso in kriminaliteto: pozitivni in negativni indikatorji 



Braga, A.A. in drugi: Nadzor nad storilci nasilnih kaznivih 

dejanj po vrnitvi v skupnost: ocena bostonskega programa reintegracije 

(Po predstavitvi zaskrbljujočih trendov in podatkov 

o številu posameznikov na prestajanju zaporne kazni v ZDA se 

prispevek osredotoči na problem povratništva in predstavi bostonski 

program reintegracije. Program je namenjen izbranim 

storilcem nasilnih kaznivih dejanj in njihovemu vključevanju 

v domačo skupnost s pomočjo mentorstva, socialne pomoči 

in zaposlitvenega načrta. Avtorji predstavijo statistično analizo 

uspešnosti programa. Analiza temelji na primerjavi stopnje 

povratništva posameznikov, ki so šli skozi program, s stopnjo 

povratništva statistično primerljive skupine storilcev nasilnih 

kaznivih dejanj, ki niso bili del programa. Ugotavljajo, da razlika 

v stopnji povratništva ni zanemarljiva, saj je pri udeležencih 

programa stopnja povratništva v prvih treh letih po izpustitvi 

do 30% manjša kot v statistični “kontrolni” skupini.) - Steiner, 

B., Wooldredge, J.: Individualni in okoljski dejavniki pri zapornicah, 

ki vplivajo na nasilne in nenasilne kršitve pravil v 

zaporu (Avtorja sta na vzorcu več kot 2200 storilk kaznivih dejanj, 

ki so v letih 1991 ter 1997 prestajale zaporno kazen v 40 

različnih zaporih v ZDA, analizirala individualne in okoljske 

dejavnike, ki bi lahko vplivali na kršitev pravil v zaporu. Kot 

statistično pomembne dejavnike tako za nasilno kot nenasilno 

kršenje pravil sta identificirala starost, etnično pripadnost, 

starševstvo, predkaznovanost, dolžino kazni, zlorabo, zasvojenost 

pred nastopom kazni, duševno zdravje (pred in po nastopu 

kazni), stopnjo (pre)natrpanosti zapora in stopnjo (fizičnega) 

nadzora v samem zaporu. Kot statistično pomembni zgolj 

za en tip kršitev pravil pa so bili identificirani rasa, zakonski 

stan oziroma skupno gospodinjstvo in tip kaznivega dejanja 

za nasilne kršitve ter sodelovanje pri zavodskih dejavnostih in 

delo v zaporu za nenasilne kršitve.) - 

Bersani, B.E. in drugi: Napovedovanje razvoja prestopništva 

v življenjskem ciklu prestopnikov: ugotovitve na podlagi analize 

nizozemske skupine obsojencev (Napovedovanje kriminalnega 

razvoja posameznikov ima v kriminologiji dolgo zgodovino, postalo 

pa je še bolj privlačno predvsem z vidika kriminalitetne 

politike, ko so raziskave pokazale, da je majhen del prebivalstva 

odgovoren za velik delež kaznivih dejanj. Če bi namreč bilo 

360


mogoče zgodaj identificirati to skupino prestopnikov, bi bilo domnevno 

mogoče preprečiti velik delež kaznivih dejanj. V prispevku 

avtorji najprej predstavijo nekatere modernejše teorije 

(e.g. teorija Moffittove o dvojni taksonomiji prestopnikov) in 

nato na vzorcu več kot 5000 oseb, ki so bile obsojene za kazniva 

dejanja na Nizozemskem leta 1977 in za katere so zbrani 

podatki o njihovem nadaljnjem življenju, preizkusijo ugotovitve 

Sampsona in Lauba z uporabo njune metodologije. Tako kot 

Sampson in Laub so tudi avtorji tega prispevka na koncu prišli 

do zaključka, da je težko napovedovati vzorce kriminalnega obnašanja 

posameznikov v nadaljnjem življenju na podlagi dejavnikov 

tveganja, ki so bili identificirani v njihovi mladosti.) 

Ciril Keršmanc 

The British Journal of Criminology, London, 


Posebna številka revije z naslovom »Kriminologija in vojna 

proti terorizmu«, ki sta jo uredila Barbara Hudson in Reece 

Walters, je namenjena kriminološkemu razumevanju, analizi 

in kritiki »vojne proti terorizmu«. Ta je razumljena kot eden 

izmed najpomembnejših »dogodkov« oziroma »konceptov« 

v zadnjih treh desetletjih, uvrščena ob bok razpadu Sovjetske 

zveze in padcu železne zavese, končanju aparthajda v Južni 

Afriki, združitvi Evrope in odprtju Kitajske prostemu trgu, 

njen začetek pa predstavlja invazija »koalicije voljnih« na 

Afganistan v oktobru 2001 in Irak v maju 2003. – Green, P.; 

Ward, T.: Preobrazba nasilja v Iraku (Nasilje se v sodobnem 

Iraku po invaziji »koalicije voljnih« spreminja in prehaja v državljansko 

vojno. Kljub temu, da je nasilja po letu 2007 manj, 

se »konvencionalna« kriminaliteta danes meša s »politično«. 

Padec Sadamovega, močno centraliziranega sistema, ki je kljub 

koruptivnosti in totalitarnosti uspel zagotavljati fizično varnost 

državljanov, je povzročil, da je družbena moč razdrobljena 

med različne akterje (plemenske šejke, vojaške poveljnike, 

verske voditelje in ganksterje). Zato je življenje posameznika 

danes v Iraku težje in manj predvidljivo kot je bilo včasih. 

Avtorja opozarjata, da v sodobnem Iraku ni mogoče več ločiti 

legitimnega nasilja države od konvencionalne kriminalitete, 

ki služi posameznikovemu poveličevanju in individualnim 

interesom. Ta ločnica sicer ni nikoli in nikjer povsem jasna, 

a avtorja zagovarjata tezo, da jo je še toliko težje določiti na 

območjih razpadlih držav, kjer monopola nad sredstvi fizičnega 

prisiljevanja (še) ni. Natančneje demonstrirata »plemenskost« 

sodobnega Iraka, moč »gospodarjev vojne« in »sektaštvo« 

ter mešanje političnega in konvencionalenga nasilja, ki 

so mu še posebej izpostavljene ženske, geji in transseksualci, 

kar je privedlo do porasta različnih oblik spolnega nasilja.) 

– WcCulloch, J.; Pickering, S.: Pripravljalne faze kriminalitete 

in protiteroristični ukrepi: zamišljanje bodoče kriminalitete v 

»vojni proti terorizmu« (Vojna proti terorizmu danes ni več 

osredotočena zgolj na iskanje orožij za množično uničevanje, 

temveč predvsem na iskanje »radikalnih posameznikov«. To je, 

trdita avtorja, privedlo do povečanja tehnološko podkrepljenega 

nadzorovanja celih skupin prebivalstva. »Državno oko« danes 

vidi dlje, pregleduje vse državljane. Avtorja prikažeta, kako 

vstop protiterorističnih ukrepov v delovanje kazenskopravnega 

sistema ruši temelje liberalne zasnove kazenskega prava kot 

branika posamenika pred (pre)invazivnimi in poljubnimi posegi 

države. To osredotočanje je nekaj novega in prerašča razumevanje 

kriminalitetne prevencije.) – Pantazis, C.; Pemberton, 

S.: Od »stare« do »nove« sumljive skupnosti: preizpraševanje 

učinkov zakonodaje proti terorizmu v Veliki Britaniji (Avtorja 

primerjata grožnjo, ki se pripisuje muslimanom, živečim 

v Veliki Britaniji, z grožnjo, ki so jo v preteklosti pripisovali 

Ircem. Združevanje kazenskopravnega sistema s protiterorističnimi 

ukrepi je privedlo do odtujitve celih delov družbene 

skupnosti. Proaktivne policijske dejavnosti neutemeljeno kršijo 

pravice prebivalstva muslimanske veroizpovedi v imenu nacionalne 

varnosti. Avtorja postrežeta s številnimi dokazi o tem, 

kako so muslimani nadomestili Irce in postali središče vladnih 

prizadevanj po zagotavljanju varnosti, prikažeta pa tudi določene 

razlike v pozornosti, ki so jih deležne posamezne frakcije 

znotraj muslimanske skupnosti, kar vodi v še večjo radikalizacijo 

in alienacijo skupnosti, nazadnje ne le v podaljševanje 

»kulturnega konflikta«, temveč njegovega kreiranja.) – Hamm, 

M.S.: Zaporski islam v dobi svetega terorja (Zaporska subkultura 

v visoko varovanih zaporih v ZDA se oblikuje tudi glede 

na veroizpoved obsojencev in muslimanska vera je postala po 

letu 2001 najhitreje rastoča religija med zaporniki v zahodnih 

državah. Avtor analizira prenatrpane zapore v ZDA, kjer ni 

rehabilitativnih programov, kar vodi v »radikalizacijo« med 

zaporniškimi subkulturami. Glavni predlog je, da je potrebno 

posameznikom, ki iščejo »duhovno pot«, ponuditi verske programe 

in verske učitelje. Vera je lahko pomemben dejavnik na 

poti rehabilitacije. Odsotnost verskih učiteljev in verskih rehabilitativih 

programov v ameriških zaporih, je po mnenju avtorja 

privedlo do tega, da so zapori postali inkubatorji verskega 

fundamentalizma. Posamični karizmatični obsojenci namreč 

svoje sojetnike, ki iščejo duhovno pot, novačijo in prepričujejo, 

da bi se po izpustitvi iz zapora priključili terorističnim mrežam.) 

– Aradau, C.; van Munster, R.: Izjeme in »vojna proti 

terorizmu«: kriminologija sreča mednarodne odnose (Teorija 

izjem (Schmitt) je teorija mednarodnih odnosov in avtorja 

menita, da je koristna tudi za kriminologijo. Domnevne izjeme 

(v pravnem redu) so namreč pogosto način, ki v »vojni 

proti terorizmu« same po sebi nasprotujejo temeljnemu načelu 

poštenega kazenskega postopka in tradicionalnim vrednotam 

demokratičnih družb. Avtorja menita, da se kriminološki diskurz 

in diskurz mednarodnih odnosov kljub svoji različnosti, 

osredotočata (tudi) na proti-pravo, ki spodkopava temeljne 

361


vrednote vladavine prava. Perspektive obeh diskurzov omogočajo 

kritiko vladnih praks v vojni proti terorizmu. Skupni uvid 

obeh diskurzov je, da je treba »vojno proti terorizmu« opazovati 

v odnosu do pojma »previdnostnega tveganja«. V novih 

oblikah izjemnosti namreč suverenost postane neodgovorna, 

pravo postane tehnologija za preprečevanje katastrof, subjektivnost 

pa se krepi s tehnikami pripravljenosti.) – Hudson, 

B.: Pravičnost v času terorja (Avtorica analizira predpostavko 

zagovornikov »vojne proti terorizmu«, da so njihova prizadevanja 

pravična in da zasledujejo načelo pravičnosti. Sprašuje 

se, kako je mogoče, da se povsem legitimna prizadevanja posameznikov, 

željnih pravičnosti, sprevržejo v lastno nasprotje, 

torej v okupacijo držav (Afganistana in Iraka), v uporabo 

mučenja (v zaporu v Guantanamo Bayu), v podaljševanje časa 

trajanja pripora in v povečevanje tehnološko podkprepljenega 

nadzorovanja vseh državljanov. Meni, da je maščevanje nezdružljivo 

s pojmom pravičnosti, saj je cilj pravičnosti ravno 

v tem, da preraste maščevanje. Pravičnost kliče po dialogu, 

po razumevanje drugega, njegovih/njenih potreb, motivov 

in aspiracij. Bombardiranje, mučenje in dolg pripor pa zavračajo 

dialog, po katerem kliče pravičnost. Avtorica analizira 

pisanje Michaela Walzerja o pravičnih in nepravičnih vojnah, 

Michaela Ignatieffa o uporabi manjšega zla, Jacquesa Derridaja 

o pravicah tujca do gostoljubnosti in Drucille Cornellove o potrebi, 

da branimo naše ideale v času, ko je najbolj verjetno, da 

jih bomo zapustili. Zavzame se za »planetarni humanizem«, 

po katerem je prva identiteta posameznika ta, da je človek in 

ne pripadnik določene nacije ali etnične skupine.) 

Criminology, Maryland, leto 2009, št. 3: 

Hipp, J.R.; Yates, D.K.: Ali pogojno odpuščeni obsojenci 

vplivajo na kriminaliteto v soseki Študija primera v 

Sacramentu (Kalifornija) (Članek predstavi študijo, ki primerja 

podatke o pogojno odpuščenih v mestu Sacramento v obdobju 

2003-2006 s podatki o mesečnih gibanjih kriminalitete v istem 

mestu za enako obdobje. Glavna ugotovitev je, da povečanje 

števila pogojno odpuščenih vodi v povečanje kriminalitete na 

preučevanem kraju. Avtorja ponujata tri možne odgovore: (1) 

povečanje kriminalitete je posledica dodatnih kaznivih dejanj, 

ki jih izvršijo pogojno odpuščeni, (2) morda je posledica reaktiviranja 

vezi med pogojno odpuščenimi in ostalimi rezidenti, 

ali (3) posledica strukturnih sprememb, ki jih izzovejo pogojno 

odpuščeni (na primer povečanje stanovanjske nestabilnosti). 

Nasilni pogojno odpuščeni močno vplivajo na število kaznivih 

dejanj umora in vloma, vendar pa socialni kapital sosesk spreminja 

ta učinek: stanovanjsko stabilne soseske znižujejo vpliv 

pogojno odpuščenih na stopnjo premoženjske kriminalitete 

(vlomov), medtem ko stanovanjske soseske z večjih številom 

prostovoljnih (karitativnih) organizacij zmanjšujejo učinek 

pogojno odpuščenih na napade zoper življenje in telo. Zaščitni 

učinek, ki ga imajo prostovoljne organizacije, je še toliko večji, 

če gre za organizacije, ki zagotavljajo storitve za mladoletnike.) 

– Taylor, R.B. in drugi: Kratkoročne spremembe v stopnji aretacije 

odraslih vplivajo na kasnejše kratkoročne spremembe v 

prevalenci resne moške delinkvence (Članek predstavi empirično 

raziskavo o »ekologiji odklonskosti«. Raziskava meri povezavo 

med četrtletnimi stopnjami aretacije odraslih storilcev 

s kasnejšo resno delinkvenco na območju Philadelphie za dobo 

nekaj let. V raziskavi avtorji preverjajo pričakovanja štirih modelov: 

modela odvračanja, po katerem več aretacij vodi v manj 

kasnejše delinkvence, ter modele skupnostne pravičnosti oziroma 

masovne inkarceracije, ekološko verzijo teorije pritiska 

in ekološko različico modela procesne pravičnosti, po katerih 

več aretacij vodi v več kasnejše delinkvence. Raziskovalci so 

primerjali časovne razmake med aretacijami in kasnejšo delinkvenco 

in ugotovili: modeli, ki so primerjali kratka obdobja 

med aretacijami in kasnejšo delinkvenco so potrdili pričakovanja 

modela odvračanja – več aretacij je kasneje vodilo v manj 

težka kazniva dejanja; modeli, ki so primerjali daljša obdobja, 

pa so potrdili, da je več aretacij kazalec za več težje delinkvence 

v prihodnosti. To pomeni, da prizadevanje lokalnih akterjev 

kazenskopravnega sistema lahko spremeni stopnje odklonskosti.) 

– Loughran, T.A. in drugi: Ocenjevanje razmerja odmerekodziv 

med prestajanjem kazni in prihodnjim povratništvom 

pri mladoletnih prestopnikih (Znanstvena ekipa se je lotila 

raziskovanja »večnega« kriminološkega vprašanja, ali, koliko 

in kako kazenske sankcije učinkujejo na prihodnje ravnanje 

obsojencev. Osrednje vprašanje je bilo, kakšna institucionalizacija 

mladih prestopnikov je »učinkovita«. V raziskavi se niso 

osredotočili zgolj na mladoletne storilce težjih prestopkov, temveč 

so uporabili podatke iz longitudinalnih študij samoprijav 

iz dveh velikih ameriških mest. Glavni raziskovalni vprašanji 

sta bili: (1) kakšen je rehabilitativni učinek institucionalne namestitve 

(v primerjavi s pogojnim odpustom) in (2) ali obstaja 

korist (mejna koristnost) pri daljših institucionalnih namestitvah. 

Rezultati kažejo, da je učinek institucionalne namestitve 

na prihodnje aretacije in samo-prijavne kršitve ničen. Če je že 

kakšen učinek, je ta prej negativen. Za skupino, ki je izločena 

iz skupnosti, tudi ni mejne koristi od daljših institucionalnih 

namestitev. Ideja, da daljše institucionalne namestitve »delujejo«, 

je zgrešena. Institucionalno obravnavanje mladoletnih 

prestopnikov je tudi z vidika analize koristi in izgub neprimeren, 

saj ne omogoča reintegracije.) – Lussier, P. in drugi: Ali je 

disocialen otrok oče moškega, ki zlorablja 40-letna longitudinalna 

študija o razvojnih določilnicah intimnega partnerskega 

nasilja (Članek poroča o raziskavi, ki se je usmerila na dejavnike 

tveganja v otroštvu, ki bi lahko napovedali kasnejše intimno 

partnersko nasilje. Raziskava je bila izvedena na 202 moških, 

ki so bili v srednjih štiridesetih letih in v intimnem razmerju. 

Parametri, ki so jih raziskovalci preučevali, so: (1) neuropsihološki 

manko in kriminogeno družinsko okolje v starosti 

8–10 let, (2) antisocialno vedenje v starosti 8 do 18 let, in (3) 

362


intimno partnersko nasilje, ko je posameznik dosegel starost 

48 let (nasilje so ocenjevale partnerice preučevanih moških). 

Rezultati kažejo, da so stopnje viktimizacije relativno visoke, 

da je nasilje večinoma vzajemno in da so moški bolj verjetno 

žrtve kot napadalci. Kriminološko okolje povečuje tveganje za 

intimno partnersko nasilje. V raziskavi tudi ugotavljajo močno 

vez med visoko stopnjo antisocialnega vedenja v adolescenci 

in intimnim partnerskim nasiljem v zrelejši dobi. 

Pripravil Aleš Završnik 

European Journal of Crime, Criminal Law and 

Criminal Justice, The Hague, leto 2009, št. 

Pakes, F.: Globalizacija in nadzor nad nizozemskimi 

»Coffee Shops« (Avtor v članku prikazuje okoliščine, ki so v 

globaliziranem okolju vodile najprej k razmahu, kasneje pa k 

upadu ti. coffee-shopov. Ključnih dejavnikov liberaliziranega 

režima prometa s marihuano je več. Prvi je gotovo pomanjkanje 

enotne nacionalne strategije obravnavanja prometa s ti. 

mehkimi drogami. Odločilni korak v to smer je Opium Act iz 

leta 1976, ki uvede razlikovanje med trdimi in mehkimi drogami, 

kot izhodišče za različno obravnavo potrošnikov različnih 

prepovedanih drog, s tem pa tudi »normalizacijo« in družbeno 

vključenost uživalcev mehkih drog. Do nastanka prvih 

coffee-shopov je prišlo bolj ali manj spontano, od leta 1997 pa 

je njihovo število v upadanju. Liberalizacija režima uživanja 

mehkih drog je vodila tako v čezmejno oblikovanje centrov 

»trgovine na debelo« (na primer, v Belgiji), kot tudi v povečanje 

števila obiskovalcev coffee-shopov v obmejnih lokalnih 

skupnostih. Vprašanje coffee-shopov zato ni več vprašanje lokalne 

politike tolerance mehkih drog, ampak smo priča njihovi 

globalizaciji. Nizozemske oblasti še vedno niso začele z oblikovanjem 

enotne nacionalne politike obravnavanja mehkih 

drog, kar je na ravni EU vodilo do neenotnosti pri oblikovanje 

evropske politike do drog in neodobravanja liberalnega nizozemskega 

režima. Nizozemske regionalne oblasti so se zavzele 

za skupno, čezmejno in striktnejšo regulacijo ponudbe coffeeshopov, 

pri čemer so se izrecno opredelile proti ukinitvi politike 

tolerance. Za nadaljnji obstoj coffee-shopov bo odločilna 

kombinacija globalne, transnacionalne evropske politike, in 

lokalnih ter regionalnih oblasti na Nizozemskem.) 

Monatsschrift für Kriminologie und Strafrechtsreform, 

Köln, leto 2009, št. 4: 

Meier, B.-D.; Homann, D.: Praksa državnih tožilcev in 

sodišč pri pregonu premoženjskih kaznivih dejanj v sistemu 

obveznega zdravstvenega zavarovanja (Avtorja predstavljata 

raziskavo v zvezi z goljufijami in zlorabo položaja in pravic 

(oziroma njihovih nemških različic) v sistemu obveznega 

zdravstvenega zavarovanja v Nemčiji. V raziskavi so analizirali 

307 kazenskih spisov v zadevah, obravnavanih v letih 

2002-2005. Izhodišče raziskave je razlikovanje med storilci, 

izvajalci storitev (skoraj 3/4 vseh zadev) in storilci, uporabniki 

storitev (med katerimi je 9% zavarovancev in 16% nezavarovanih 

uporabnikov storitev). Avtorja ugotavljata, da so storilci, 

izvajalci storitev, običajno trdnega socialnega in finančnega 

položaja in ustrezajo tipičnemu profilu storilcev gospodarskih 

kaznivih dejanj. Ti so v kar polovici primerov storili dejanja 

v udeležbi, medtem ko potrošniki storitev večinoma (80%) 

delujejo sami. Podobno asimetrični so tudi podatki o povzročeni 

škodi. Povprečna višina škode zaradi dejanj izvajalcev 

storitev znaša približno 50.000 evrov, medtem ko povprečna 

višina škode zaradi dejanj potrošnikov storitev znaša le 

eno petino te vsote. Razlika je opazna tudi v deležu priznanj. 

Avtorja ugotavljata, da spadajo zadeve zoper izvajalce storitev, 

zaradi večjega števila kaznivih dejanj, obravnavanih kot 

ena zadeva, zaradi večjega števila udeležencev pri dejanju in 

višje škode, med kompleksnejše kazenske zadeve. Tožilce in 

sodnike pesti tudi nepoznavanje delovanja sistema obveznega 

zdravstvenega zavarovanja. Zato je delež izvajalcev nelegalnih 

storitev, zoper katere se postopek ustavi, potem ko jim tožilec 

ponudi plačilo denarnega zneska v zameno za odstop od pregona, 

zelo velik. Hkrati to tudi pomeni, da so potrošniki teh 

dejanj izrazito strožje obravnavani in kaznovani.) 

Pripravil Primož Gorkič 

Gosudarstvo i pravo, Moskva, leto 2009, št. 8: 

Boklan, D. S.: Globalna in regionalna ekološka varnost 

– mednarodnopravni vidik (Od sredine 20. stoletja se je drastično 

povečalo uničevanje gozdov ter pospešilo izginjanje 

številnih rastlinskih in živalskih vrst. Znižuje se tudi zdravstvena 

odpornost ljudi na različne bolezni, pojavljajo se nove 

vrste bolezni, voda in ozračje sta vedno bolj onesnažena. Vse 

te spremembe ogrožajo življenje na našem planetu, zato je 

treba uvesti ekološko usmerjeno ekonomijo in mednarodnopravne 

mehanizme za varstvo okolja. Avtor obravnava nekaj 

konkretnih ekoloških vprašanj in predlaga možnosti za njihovo 

reševanje z mednarodnopravnimi sredstvi.) 

Gosudarstvo i pravo, Moskva, leto 2009, št. 9: 

Luneev, V. V.: Kriminalizacija in zoperstavljanje ekstremizmu 

(Vzroki za ekstremistična dejanja so lahko politični, 

ideološki, rasni, nacionalni ali religiozni. Tovrstna dejanja 

363


so našteta v ruskem kazenskem zakoniku v 63. členu. Proti 

njim je razen s kaznimi treba delovati še: 1) s preprečevalnimi 

ukrepi, ki blažijo vzroke in okoliščine za ekstremizem in 2.) z 

vplivanjem, preprečevanjem in onemogočanjem ekstremističnih 

dejanj različnih družbenih in religioznih združb ter drugih 

organizacij in posameznikov. S preprečevalno dejavnostjo 

naj se ukvarjajo zvezni državni organi, organi pokrajinskih 

in lokalnih oblasti. Pomembno vlogo imajo tožilci, ki morajo 

skrbeti za izpolnjevanje zakonov.) – Bačilo, I. L.: Informacijski 

temelji za zoperstavljanje posameznika in družbe korupciji 

(Živimo v družbi, kjer se staro prepleta z novim, kjer je veliko 

pomanjkljivosti in nasprotij. V iskanju poti za bolj razumno, 

pravično in humano družbo mora sodelovati vsak 

posameznik. Če bi dosegli zmago vsaj na enem pomembnem 

področju, kot je uporaba informacijske tehnologije, bi bil že to 

velik uspeh. Informiranje državljanov prek spleta je osnova za 

zdravljenje in preprečevanje pojavov, kot je korupcija.) 

Pripravila Marija Milenković 

364

Prikazi, ocene, recenzije 

Melissa L. Jarrell: Environmental Crime and The Media: News 

Coverage of Petroleum Refining Industry Violations 

(Ekološka kriminaliteta in mediji: Medijsko poročanje o kršitvah naftno-predelovalne industrije), 

LFB Scholarly Publishing LLC, New York, 2007, 163 strani 

Delo Melisse L. Jarrell Ekološka kriminaliteta in mediji je 

pravzaprav objava rezultatov raziskave o medijskem spremljanju, 

sledenju in realnem poročanju o kršitvah okoljevarstvene 

zakonodaje, ki jih storijo korporacije naftno-predelovalne industrije 

v ZDA. Randall in DeFillippini sta leta 1987 izvedla 

prvo tovrstno raziskavo o medijskem poročanju o dejanjih 

petindvajsetih največjih naftnih korporacij, študija Jarrellove 

pa predstavlja drugo raziskovalno delo na tem področju. 

Avtorica v knjigi v osmih poglavjih združi problematiko ekološke 

kriminalitete in pomembnost medijskega poročanja, kar 

prikaže na posameznih primerih novinarskega poročanja o 

kršitvah naftno-predelovalne industrije. S tem izpostavi vlogo 

in pomembnost prisotnosti medijev pri razkrivanju in obveščanju 

o tovrstnih dejanjih zoper okolje, posredni vpliv medijev 

na preiskovanje in tudi kaznovanje storilcev dejanj ekološke 

kriminalitete. Opre se na opredelitev Burnsa in Lyncha (2004), 

ki ekološko kriminaliteto uvrščata med oblike beloovratniške 

ali podjetniške kriminalitete. V zvezi s tem izpostavi, da vlada, 

mediji in tudi javnost kljub številnim dokazom o nasprotnem 

le redko dojemajo oziroma enačijo ogrožanje in uničevanje 

okolja in t. i. environmental injustice 1 s kriminaliteto (oziroma 

storitvijo pravno prepovedanega in kaznivega dejanja). 

1 

Environmental injustice – okoljska nepravičnost – se je najprej 

pojavila v ZDA in pozneje tudi drugod po svetu. Gre za to, da 

so ljudje drugačne rase in nižjih socialno-ekonomskega položaja 

nesorazmerno prizadeti zaradi onesnaževanja, izbire lokacije 

odlagališča strupenih odpadkov, in druge lokalne izrabe zemljišč. 

Zemljišča, na katerih bivajo, in okoliške površine so manj 

kakovostna in jih lastniki tovarn pogosteje kupijo ter tam gradijo 

tovarne ali uredijo odlagališča smeti. Neposredna bližina takšnih 

objektov ogroža zdravje in življenje tamkajšnjih prebivalcev. 

Prvo poglavje najprej prikaže pregled razvoja varstva 

okolja v ZDA ter izpostavi probleme zaradi nerazumljivosti 

obstoječe okoljevarstvene zakonodaje in problema dokazljivosti 

(dokazovanje povezave med storilcem in vplivom na ljudi 

in okolje). Kljub zgodnjim začetkom razvoja varstva okolja 

v 60. letih prejšnjega stoletja in zavedanja pomena ohranitve 

okolja za človeka se ameriška Okoljevarstvena agencija 

(Environmental Protection Agency, v nadaljevanju: EPA) še 

vedno sooča s pomanjkljivo zakonodajo. Več težav pa ji povzročajo 

negativni politični odzivi in njihovo prikrito sodelovanje 

z velikimi korporacijami ter primeri korupcije znotraj 

lastnih vrst. Avtorica kratko in jedrnato opredeli pojem ekološke 

kriminalitete, opiše njene oblike ter vplive na okolje in 

posledično tudi na ljudi. Jarrellova ugotavlja, da je v zadnjih 

letih narasla pozornost in zanimanje akademikov za problematiko 

ekološke kriminalitete 2 in environmental injustice ter 

ekološkega rasizma 3 . Poznavalci in strokovnjaki različnih področij 

so se osredotočili na razumevanje problemov in iskanje 

ter predloge rešitev. Pri tem pa je (ekološka) kriminologija 

rahlo odstopala od povprečja, saj so bili kriminologi, razen 

redkih izjem, glede okoljske problematike zadržani in tihi. 

V knjigi so izpostavljena dela Clifforda (1998), Edwardsa 

in sodelavcev (1996), Lyncha in Streteskya (1999; 2001) ter 

Lyncha, Streteskya in McGurrina (2001), ki ekološko kriminaliteto 

opredeljujejo z vidika beloovratniške kriminalitete 

oziroma kriminalitete bogatih in vplivnih. Le-ti v svojih delih 

dokazujejo povezavo med posledicami in dejanji korporacij, 

razkrivajo zlorabe in opozarjajo na škodo, ki jo korporacije 

s kršitvijo okoljevarstvene zakonodaje povzročijo okolju in 

ljudem. Zelo veliko škode so povzročile javnost zavajajoče 

medijske kampanje o »okolju prijaznih« podjetjih in proizvodnji. 

Drugo poglavje najprej opredeli pojem t. i. mainstream 

(glavni tok) množičnih medijev (angl. mainstream mass 

media) 4 in izpostavi vsakdanji neposredni stik posameznika 

s številnimi mediji (tiskani, elektronski itd.). Zgodovinskemu 

2 

Ekološka kriminaliteta obsega vsakršne resne grožnje splošnemu 

zdravju ljudi in naravnim virom. Pri tem gre za primere, ki 

vključujejo ravnanje s strupenimi odpadki in drugimi snovmi, 

ki lahko ogrožajo delavce; naravne katastrofe, ki lahko ogrozijo 

celotne lokalne skupnosti; kršitve zveznih državnih podjetij ter z 

njimi povezanimi posli, ki kršijo okoljevarstveno zakonodajo in 

ne nazadnje vključujejo tudi aktivnosti organizirane kriminalitete, 

še posebno na področju predelave trdnih odpadkov. 

3 

Sprva je bil pojem okoljska (ne)pravičnost enačen s pojmom ekološki 

rasizem, saj gre pri tem pojavu za nesorazmeren vpliv na ljudi 

drugačnih ras, prav tako pa je zdaj jasno, da so okoljska tveganja 

najbolj nevarna za zdravje večinoma nižjih dohodkovnih skupin 

vseh rasnih in etničnih skupin. Čeprav strokovnjaki z namenom 

preprečitve dodatnega poglabljanja in povečevanja negativnega 

prizvoka, ki prihaja iz povezave s pojmom rasist, skoraj izključno 

uporabljajo izraz okoljska nepravičnost, pa jim popolno izkoreninjenje 

uporabe tega izraza še ni uspelo. 

4 

Mainstream množični mediji so mediji, ki so preprosto, poceni in 

sočasno dostopni velikim segmentom populacije (Surette, 1992: 

10). To jim omogočata velika politična in finančna podpora, ki 

je alternativni mediji nimajo. Slednji se borijo za finančne vire in 

večinoma kritizirajo delo in tudi objave mainstream medijev. 

365


razvoju množične komunikacije v ZDA in s tem povezanim 

razvojem medijev sledi prikaz razlik med mainstream množičnimi 

mediji in alternativnimi medijskimi viri. Jarrellova 

opozori, da sta najpomembnejša dejavnika, ki vplivata na 

medijsko poročanje in informacije, ki jih le-ti prenašajo, 

lastništvo oziroma lastnik posameznega medija in uporaba 

državnih uradnikov in vladnih predstavnikov kot virov. Pri 

prvem dejavniku je jasno, da bo o načinu in vrsti poročanja 

ter obliki in vsebini novic odločal lastnik. Kot primer je navedeno 

vplivanje Chryslerja kot enega vodilnih avtomobilskih 

gigantov na način poročanja o okoljevarstveni tematiki v medijih, 

katerih (delni) lastnik je postal. Podoben primer izhaja 

iz Italije, kjer premier Berlusconi kot lastnik največjih medijskih 

hiš obvladuje določen del medijskega poročanja. Tudi v 

Sloveniji je znan poskus vplivanja na novinarje in način poročanja, 

ko se je zamenjal lastnik časopisne hiše Delo, čemur so 

se novinarji tudi javno uprli. Enak primer je poskus vplivanja 

vladajoče oblasti na delo državne RTV SLO. Drugi dejavnik 

vplivanja na medije, ki ga avtorica izpostavlja, pa je zanašanje 

novinarjev na predstavnike oblasti kot vire informacij, kar letem 

daje priložnost, da sebe ali svojo stranko predstavljajo v 

dobri luči, kot velike podpornike varstva okolja, in namerno 

zavajajo javnost. Politični in družbeni vpliv se najbolj kaže v 

poročanju mainstream množičnih medijev. Mediji poročajo o 

dogajanju na politični sceni, ki je vedno aktualna, ali posredujejo 

družbeno zaželene in iskane informacije (rumeni tisk, 

črna kronika itd.). 

Mainstream množičnih medijev je navzoč v ameriški 

družbi in tudi drugod po svetu. Družbo vsak dan preplavlja široka 

paleta medijskih novic iz najrazličnejših virov. Množični 

mediji pa informacije ne samo prenašajo in posredujejo javnosti, 

ampak jih velikokrat tudi interpretirajo. S tem na informacijo 

vplivajo, jo spreminjajo, zlasti če gre za medije, ki so v 

zadnjem obdobju svojo raziskovalno vlogo zamenjali s t. i. pehanjem 

za dobičkom. Velikokrat se mediji ne zavedajo, kako 

velik vpliv imajo na družbeno socializacijo, ko interpretirajo 

družbene norme in vrednote. Menjava lastnikov medijskih 

hiš vpliva na obliko in vsebino novic ter tudi na sporočanje 

t. i. družbenih norm širši javnosti. Tako vedno pogosteje javnosti 

sporočene informacije medijev izražajo interese bogatih 

in vplivnih. Podobno izkrivljanje realnosti se dogaja pri medijskem 

poročanju o kriminaliteti, o čemer avtorica razpravlja 

v tretjem poglavju. V ameriški družbi in tudi v Sloveniji 

se je izkazalo, da pretirano (namerno izkrivljajoče) medijsko 

poročanje o posameznih oblikah kriminalitete, najpogosteje 

uličnih tolpah in posameznih nasilnih dejanjih, s kombinacijo 

zanemarjanja uradnih statistik o kriminaliteti in izkrivljenim 

poročanjem o žrtvah in storilcih, vodi v ustvarjanje velikokrat 

povsem neupravičenega strahu pred kriminaliteto. Prav tako 

so posamezne raziskave v ZDA razkrile, da medijsko poročanje 

o kriminaliteti podpira interese bogatih in vplivnih v naši 

družbi (Hall in sodelavci leta 1978 ter Barlow in sodelavci leta 

1995) ter odvrača pozornost javnosti od enormnih stroškov 

ter nepopravljive škode, ki jih povzroča kriminaliteta elitnih 

članov naše družbe. Čeprav je bil v preteklem obdobju zaznan 

porast poročanja o velikih korporacijskih škandalih (primer 

Enrona in Marthe Stewart v ZDA, primer Pivovarne Laško, 

Istrabenza in Lafargea v Sloveniji), pa medijsko poročanje 

še vedno ni tako kritično do storjenih dejanj beloovratniške 

kriminalitete. Čeprav so stroški tovrstnih dejanj bogatih neprimerljivo 

večji, jih mediji velikokrat zmanjšujejo in ne povezujejo 

s korporacijskimi kaznivimi dejanji ter o njih tudi 

ne pišejo s tako vnemo in obsegom ter negativnim pridihom 

kakor o krvnih deliktih in nasilju v družini (npr. Slovenske 

novice). Nekaj podobnega se dogaja tudi pri poročanju množičnih 

medijev o okolju in deviacijah zoper okolje. Jarrellova 

medijsko poročanje o okolju označi kot ciklično, ki se ob pojavu 

naravnih katastrof in industrijskih nesreč neverjetno poveča, 

potem pa spet hitro upade, vse dokler se ne pojavi nova 

katastrofa. Tako kršitve okoljevarstvene zakonodaje ostajajo 

skorajda medijsko neopazne, zlasti če gre za dejanja korporacij 

bogatih in vplivnih, ki so med drugim vsaj delni lastniki 

velikih medijskih hiš. Na drugi strani pa so dejanja okoljevarstvenih 

gibanj, kot so Greenpeace, Sea Shepards idr. v ZDA, 

v medijih na dolgo in široko opisana, posamezne radikalne 

okoljevarstvene skupine, ki se poslužujejo skrajnih dejanj in 

velikih akcij (npr. priklenitev na drevesa, uničevanje delovnih 

strojev, namerno zaletavanje v kitolovke idr.), pa so enačena 

s terorističnimi organizacijami. Pregled medijskega poročanja 

o ekološki kriminaliteti, zajetega v četrtem poglavju, je pokazal, 

da je bila večina primerov ekološke kriminalitete (npr. 

industrijske »nesreče« v obliki razlitij toksičnih snovi ali požarov 

ipd.) v medijih objavljena kot »nesreča«. V povezavi 

s tem je Jarrellova tudi ugotovila, da je največji problem pri 

medijskem poročanju o ekološki kriminaliteti oziroma povezovanju 

le-te z okoljskim tveganjem in poškodovanjem okolja 

kompleksnost celotnega pojava. Okoljski problemi niso jasni 

in enostavni (črno-beli) pa tudi žrtve in storilci velikokrat niso 

znani. Prav tako vladajoča oblast usmerja zelo malo svoje pozornosti 

v reševanje okoljskih problemov, zato mediji zaradi 

vseh naštetih razlogov menijo, da gre za manj pomembne zadeve, 

nevredne medijske pozornosti. V zvezi s tem so okoljska 

tveganja, ekološka kriminaliteta in varstvo okolja razumljeni 

kot preveč kompleksni, predolgotrajni in predragi, da bi bili 

vredni medijske pozornosti in objav. 

V delu je prikazana raziskava o medijskem poročanju o 

naftno-predelovalni industriji kot enem od največjih kršiteljev 

okoljevarstvene zakonodaje in storilcev korporacijskih kaznivih 

dejanj zoper okolje v ZDA. Naftno-predelovalna industrija 

ja vodilna manufakturna industrija in tudi največji proizvajalec 

energije v ZDA ter največji proizvajalec surove nafte 

na svetu. Vse od ustanovitve leta 1970 EPA nadzira delovanje 

366


naftno-predelovalne industrije in spoštovanje okoljevarstvene 

zakonodaje ter sankcionira kršitve. Tako kakor so bile redke 

študije o kršitvah naftne industrije, so bile redke tudi objave o 

njih. Zelo redke škandale so novinarji v celoti razkrili javnosti. 

Študija Jarrellove je edina, ki zajema medijsko poročanje o kršitvah 

naftno-predelovalne industrije z vidika dejanj ekološke 

kriminalitete. Njen namen je ugotoviti naravo in razširjenost 

kršitev naftno-predelovalne industrije, medijsko poročanje o 

tovrstnih kršitvah in ugotoviti, ali je tovrstno poročanje privedlo 

do posameznih izvršilnih ukrepov in vplivalo na posamezen 

primer ter ugotoviti vpliv tovrstnega poročanja na višino 

kazni, ki je bila dosojena kršiteljem. V petem poglavju je nazorno 

opisano, da so bile za dosego zastavljenih ciljev analizirane 

objave iz petindvajsetih vodilnih ameriških časopisov 

ter iz podatkovne zbirke EPA 5 . Pri tem je avtorica uporabila 

deskriptivno statistiko, analizo vsebine in multiplo regresijo. 

Njeno tezo so sestavljala štiri raziskovalna vprašanja 6 . 

5 

V študiji je Jarrellova zajela podatke o primerih iz podatkovne 

zbirke EPA za obdobje 2001–2002, iz zbirke časopisnih člankov 

LexisNexis pa obdobje 1997–2003. 

6 

Raziskovalna vprašanja Jarrellove so bila: 

1. Kakšna je narava in razširjenost ekološke kriminalitete, ki jo 

povzročijo kršitve zvezne naftno-predelovalne industrije 

2. Kakšna je narava in razširjenost poročanja mainstream medijev 

o kršitvah zvezne naftno-predelovalne industrije 

3. Kateri dejavniki vodijo do večjega medijskega poročanja o kršitvah 

naftno-predelovalne industrije 

4. Ali na odločitve o kaznih zoper naftno-predelovalno industrijo 

vplivajo rasne in socialno-ekonomske lastnosti skupnosti, ki jih 

obkrožajo kršiteljevi objekti Ali na odločitve o določitvi kazni 

vlivajo drugi dejavniki 

Rezultati opravljenih analiz, prikazani v šestem poglavju, 

so pokazali, da so kršitve okoljevarstvene zakonodaje pogoste 

in široko razširjene, saj je bilo več kakor 36 % vseh naftnopredelovalnih 

podjetij v obdobju enega leta (2001–2002) vpletenih 

v vsaj en primer, ki ga je obravnavala EPA. Pri tem je 

ena petina primerov dobila sodni epilog, najpogosteje pa je bil 

kršen Zakon o čistem zraku (Clean Air Act). Analiza medijskega 

poročanja o kršitvah s strani naftno-predelovalne industrije 

pokaže, da so si časopisni članki podobni glede na trend poročanja 

in obravnavano temo. Večinoma je bilo medijsko poročanje 

o storjenih kršitvah zavajajoče, saj so članki brez predsodkov 

citirali vladne uradnike in predstavnike podjetij, zelo 

redko pa so objavili mnenje oškodovanih prebivalcev ali žrtev 

ekološke kriminalitete. Čezmerno poročanje iz vladnih virov 

pušča zavajajoč vtis, da problematika sprejema neposredno 

vladno pozornost in da je izvrševanje zakonodaje prioriteta. O 

kršitvah so mediji poročali le v nedoločnih in splošnih pojmih, 

na poročanje vplivajo tudi oblika in višina določene kazni. 

Podjetja se velikokrat hvalijo s sodelovanjem z vladnimi uradniki, 

varstvo okolja in zdravje ljudi pa je ali ignorirano ali dokumenti 

zastarajo. Časopisni članki pa ekološke kriminalitete 

nikjer niso enačili s kriminalnim vedenjem. Jarrellova je tudi 

ugotovila, da je medijsko poročanje o kršitvah zvezne naftnopredelovalne 

industrije omejeno, saj je v obdobju od 1997 do 

2003 v 25 analiziranih časopisih odkrila le 17 člankov, ki so poročali 

o tovrstnih primerih. Vsi ostali članki o kršitvah zoper 

okolje so bili objavljeni šele tedaj, ko je EPA primer preiskala in 

rezultate predstavila na novinarski konferenci. Mediji so pisali 

o kršitvah lokalnih rafinerij in jih tako prikazovali kot lokalni 

in ne nacionalni problem. Prav tako pa je višina kazni, ki je 

dosojena za povzročitev kaznivega dejanja, dejavnik, ki vpliva 

na to, ali bo primer objavljen v časopisu. Jarellova z uporabo 

regresijskih modelov ni uspela dokazati statistično pomembne 

povezanosti med raso in s tem povezanimi socialno-ekonomskimi 

karakteristikami naselij ter višino izrečene kazni. 

Knjiga razkrije zanimiva spoznanja, ki so rezultat opravljene 

raziskave. Sedmo poglavje zajema razpravo o pridobljenih 

rezultatih, v zadnjem poglavju pa so še enkrat povzeti vsi pomembnejši 

sklepi, ugotovitev in predlogi rešitev. Naftno-predelovalna 

industrija je v ZDA zelo pogost storilec ekološke kriminalitete. 

Problem predstavljajo izvršilni ukrepi, saj se podjetja 

zavedajo, da so nadzori, ki jih v ZDA izvaja EPA, pogosti, a je 

velika tudi verjetnost, da agencija kljub odkritim nepravilnostim 

ne bo ukrepala. Za omenjena podjetja je cenovno ugodneje, 

če kršijo okoljevarstveno zakonodajo ter tvegajo, da bodo 

odkriti in kaznovani, kakor pa da se zakonodaji podredijo in jo 

izvajajo. Mediji svojo sekundarno vlogo o ozaveščanju javnosti 

jemljejo premalo resno, posebno kar zadeva primere ekološke 

kriminalitete in varstva okolja. Prav tako je velik problem kompleksnost 

samega področja ekološke kriminalitete, kar vodi v 

neprimerno poročanje o tovrstnih kršitvah (zmanjševanje resnosti 

in nevarnosti ekološke kriminalitete), posledično zavajanje 

javnosti ter na koncu naredi več škode kot koristi. Jarrellova 

področje ekološke kriminalitete opredeli tudi kot izziv za raziskovanje, 

pri čemer posebej izpostavi ekološko kriminologijo, 

ki javnosti razkriva vedno več rezultatov svojega dela. Ob tem 

opozarja na kompleksnost samega področja in iz tega izhajajoče 

potrebe po previdnosti pri raziskovanju in upoštevanja 

multidisciplinarnosti področja. V ZDA še posebej izstopa težavno 

delo raziskovalcev, ki se na razpisih bojujejo za finančna 

sredstva delo, (in preživetje) nasproti bogatim korporacijam in 

njihovim t. i. greenwash 7 kampanjam, ki poudarjajo okolju prijazno 

delo podjetij in njihovo skrb za okolje. Drugi problem 

7 

Pri pojavu greenwashing gre za korporacijsko strategijo, ki uravnava 

(denarne) vire za odnose z javnostjo. Pri tem je zlasti pomembno 

predstavljanje podobe o okolju prijaznem delovanju 

posamezne organizacije. Le-te raje vlagajo v tovrstne oglaševalske 

kampanje kakor pa v vplivanje na trajnostno spreminjanje k ekološko 

prijaznemu trajnostnemu razvoju. 

367


predstavlja težavnost konceptualizacije ekološke kriminalitete 

ter razumevanje širše javnosti, da gre za kriminaliteto, ki je posamezniku 

lahko enako ali tudi bolj nevarna kot klasična kriminaliteta. 

Kot rešitev nastale situacije avtorica predlaga in izpostavi 

t. i. newsmaking kriminologijo, ki podpira večjo aktivnost 

in sodelovanje kriminologov z mediji. To jim omogoča objavo 

pravilnih (preverjenih) podatkov in rezultatov v izogib zavajanju 

in povzročanju strahu pred kriminaliteto. Še pomembneje 

pa se avtorici zdi okoljevarstveno izobraževanje in ozaveščanje, 

kjer izrazi kritiko nad razmeroma slabo vključenostjo okoljevarstvene 

tematike v srednješolsko in tudi visokošolsko izobraževanje 

v ZDA. Ozaveščen posameznik drugače ravna in varuje 

okolje ter tudi prepozna in opozori na kršitve. V Sloveniji se 

lahko pohvalimo z zelo dobrimi okoljevarstvenimi programi v 

osnovnih in srednjih šolah, saj so do danes že skoraj vse šole 

vključene v program ekošola. Prav tako vedno več dodiplomskih 

in podiplomskih študijskih programov vključuje predmete 

z okoljevarstveno tematiko, kot je okoljevarstvena kriminologija 

na Fakulteti za varnostne vede Univerze v Mariboru, ter 

interdisciplinarni doktorski študijski program Varstvo okolja, 

kjer si študent predmetnik sestavi s seznama različnih fakultet 

Univerze v Ljubljani. 

Jarrellova pri soočanju z ekološko kriminaliteto zagovarja 

pristop z vidika t. i. socialne pravičnosti (angl. social justice), 

posebno pri delu medijev in ozaveščanju javnosti. Pri tem je 

pomembno delo pristojnih organov pregona in drugih državnih 

agencij kakor tudi nevladnih organizacij. Zaradi pomanjkljivega 

poznavanja lastnosti in nevarnih posledic ekološke 

kriminalitete javnost ne ve, kako pravilno ukrepati in zaščititi 

najprej sebe in tudi ogroženo naravno okolje. Nedvomno 

neizogibno je sodelovanje na vseh nivojih in vseh področij. 

Kriminološki vidik obravnavanja ekološke kriminalitete poudarja 

nadaljnji razvoj in raziskovanje ekološke kriminologije. 

Razvoj in posamezna nepremišljena ravnanja mainstream 

medijev so imela negativen vpliv na področju informiranja 

javnosti o ekološki kriminaliteti in ozaveščanja glede nevarnosti 

posameznih dejanj velikih korporacij. Morda bi vključitev 

teh vsebin v mainstream kriminologijo pomenila več 

pozornosti in usmerjenost v iskanje razlogov za nastanek ter 

preprečevanje novodobnih oblik ogrožanja varnosti, ki jih 

prinaša ekološka kriminaliteta. 

Katja Eman 

Knjiga Ekološka kriminaliteta in mediji predstavlja novost 

na področju vedno bolj izpostavljene okoljevarstvene problematike 

in tudi dela medijev z zvezi s to novodobno obliko 

ogrožanja. Mediji imajo pri opozarjanju na kršitve okoljevarstvene 

zakonodaje s strani naftno-predelovalne industrije in 

tudi drugih industrijskih panog dvojno vlogo. S svojimi raziskovalnimi 

novinarji lahko izbrskajo in odkrijejo številne oblike 

kriminalitete bogatih in vplivnih, prav tako pa s povečanjem 

resničnih in preverjenih novic (kar ima nedvomno opraviti 

z novinarsko etiko) opozarjajo in ozaveščajo javnost o pomembnosti 

ohranjanja neokrnjene narave. Knjiga je zanimivo 

gradivo za ekološke kriminologe in sociologe ter druge posameznike, 

katerih delo zajema tudi okoljevarstveno problematiko. 

Poleg vladnih uradnikov, odgovornih za sprejemanje in 

izvajanje (okoljevarstvene) zakonodaje, ki bodo prebrali, kam 

lahko privedejo njihove napačne odločitve, je knjiga priporočeno 

čtivo za novinarje in odgovorne urednike medijskih hiš, 

ki se morajo zavedati pomena in vlog, ki jih imajo (mainstream) 

množični mediji na javnost ter njeno razumevanje ekološke 

kriminalitete in zavedanje njene nevarnosti. Na koncu 

pa knjigo priporočam tudi vsem nadobudnim študentom, saj 

poleg zanimivih primerov lahko najdejo tudi kakšno dobro 

idejo in uporabno orodje za svoje raziskovalno delo. 

368

Zapisi 

Poročilo s poletne šole »Odgovornost države in mednarodno 

kazensko pravo«, Helsinki, avgust 2009 

Med 17. in 28. avgustom 2009 sem se v Helsinkih udeležila 

poletne šole, katere temeljna tema je bila povezava med odgovornostjo 

držav in individualno kazensko odgovornostjo posameznikov. 

Predavatelji so bili nekateri mednarodno ugledni 

strokovnjaki s področja mednarodnega kazenskega prava in 

prava človekovih pravic (na primer Mark Drumbl, Robert 

Cryer in Andre Nollkaemper) ter nekateri finski predavatelji 

s tega področja. 

Poletno šolo je s predavanjem odprl Mark Drumbl, ki je v 

svoji zadnji knjigi 1 razvil teorijo o t. i. kolektivni odgovornosti. 

Glavna teza predavatelja je namreč bila, da se mednarodno 

(kazensko) pravo v svojem odzivu na grozodejstva, ki se dogajajo 

med oboroženimi spopadi, v zadnjem času odziva le s 

kazenskim pravom, kar pa glede na lastnosti teh pojavov ne 

zadošča. Zato poudarja, da se je treba najprej posvetiti kriminologiji 

teh kaznivih dejanj in na podlagi njenih ugotovitev 

izoblikovati primeren odziv nanje. Tudi sam je podal nekatere 

ugotovitve o glavnih značilnostih teh kaznivih dejanj. 

Mednarodna hudodelstva imajo tako po njegovem mnenju 

(ki se mu je pridružilo tudi mnogo predavateljev pozneje) 

izrazito kolektivno naravo. Zelo redko gre za ravnanje enega 

posameznika, ampak za ravnanje več posameznikov skupaj, 

ki jih podpira (uradna ali neuradna) državna oblast ali druge 

skupine in organizacije. Večina storilcev izvrši ta kazniva 

dejanja iz poslušnosti in pri tem podpirajo delovanje svoje 

države ter ga ne izvršijo zoper državo, ampak v njenem imenu. 

Predavatelj je tudi poudaril, da ljudje v skupinah izvršujejo 

kazniva dejanja, ki bi jih sami ne bi nikoli hoteli izvršiti in 

jih tudi ne bi bili sposobni izvršiti, kot glavno pomanjkljivost 

kazenskopravnega odziva pa je predavatelj poudaril, da le-ta 

zajame le peščico posameznikov. Tako s kazenskim pregonom 

ni mogoče zajeti vseh, ki so kakor koli prispevali k izvršitvi 

teh dejanj, prav tako pa ni mogoče zajeti tudi na primer prebivalstva 

neke države, ki je omogočilo, da je določen režim 

prišel na oblast, skratka t. i. bystanders. S kazenskim pravom 

se tako celotna odgovornost za vsa grozodejstva določenega 

režima in obdobja pripiše določenim posameznikom in s tem 

so preostali prebivalci in sama država oprani krivde. Pri tem se 

tudi ne upošteva, da je trenutni mednarodni kazenski sistem 

zelo zahodno naravnan in da se v okviru tega sistema še vedno 

ne upoštevajo želje žrtev. Predavatelj je opozoril na alternativne 

načine obravnavanja teh dogodkov, na tradicionalne 

načine (na primer gacaca v Ruandi in mato oput v Ugandi), 

1 

Mark A. Drumbl, Atrocity, Punishment and International Law, 

Cambridge University Press, 2007. 

ki pa najverjetneje ne bi prestali testa komplementarnosti iz 

Rimskega statuta in bi bila zato država označena kot »unable 

and unwilling« za kazenski pregon storilcev. Kot odgovor na te 

kritike je Drumbl razvil že omenjeno teorijo o kolektivni odgovornosti, 

ki jo je označil kot nekazenskopravne sankcije, ki 

so usmerjene zoper skupine, katerih ravnanje ali opustitev je 

podpiralo, je povezano ali je nujno za izvršitev resnih kršitev 

pravil mednarodnega prava. Ta oblika odgovornosti naj bi bila 

širša kot odgovornost držav, saj zajema tudi druge skupine, 

hkrati pa naj bi bila tudi ožja od odgovornosti držav v smislu, 

da ne pokrije nujno celotne države, ampak na primer le določeno 

politično stranko, uporniško gibanje ali gospodarsko 

družbo. Za konec se je predavatelj osredotočil na že znani primer 

Bosna v. Srbija, ki ga je predstavil kot tipični primer, kako 

je bila reakcija na mednarodna hudodelstva osredotočena na 

kazenski pregon nekaterih posameznikov, tožba zoper državo 

Srbijo pa zaradi redakcije pisnih dokazov s strani Srbije (izvršena 

s podporo MKSJ) ni uspela. Hkrati pa je predavatelj 

opozoril še na eno kolektivnost v mednarodnem kazenskem 

pravu, in sicer na kolektivnost na strani žrtev. Če je državi naloženo 

plačilo odškodnine, katere žrtve so potem upravičene 

do odškodnine Kaj pa če žrtve odziva in pozornosti, ki je na 

domnevnem storilcu, sploh nočejo 

Naslednja predavateljica Phoebe Okowa iz St. Mary's 

College v Londonu je predavala o pravnih problemih ugotavljanja 

odgovornosti v oboroženih spopadih. Zlasti v notranjih 

oboroženih spopadih je namreč značilno, da je država in njena 

oblast neučinkovita, zato se pojavlja vprašanje, kako to vpliva 

na njeno odgovornost po mednarodnem pravu. Eden od pogojev 

za nastanek države je namreč učinkovita oblast, a to se preverja 

le na začetku, potem pa ne več. OZN sicer vsako leto objavi 

seznam t. i. failure states, ni pa izoblikovanega koncepta, t. 

i. extinct states. Država tako ne preneha, čeprav oblast vlade ni 

učinkovita in čeprav je to eden od pogojev za priznanje države. 

V notranjem oboroženem spopadu se tako zastavlja vprašanje: 

Kdo odgovarja za dejanja upornikov znotraj države: država, 

uporniki ali nihče Država bi lahko nosila odgovornost, če bi 

imela učinkovit nadzor nad ravnanji upornikov in nad ozemljem, 

kjer so uporniki izvrševali mednarodna hudodelstva (effective 

control test iz primera Nikaragva proti ZDA). Država je 

odgovorna za ravnanja upornikov, če je mogoče njihova ravnanja 

v skladu z mednarodnim pravom pripisati državi ali če je z 

opazovanjem dogajanja kršila svoje obveznosti po mednarodnem 

pravu. Kaj pa odgovornost samih upornikov Sami niso 

podpisniki nobenih mednarodnih pogodb, ki bi jih zavezovale, 

niti ženevskih konvencij. Če je upor uspešen in zasedejo oblast, 

369


pride spet v poštev odgovornost (na novo nastale) države, a 

ta je sporna, ker je retroaktivna. Kaj pa upori, ki niso uspešni 

Ali v tem primeru uporniki kot skupina niso odgovorni Pred 

sprejetjem Ustanovne listine OZN so v primeru, da so uporniki 

pridobili nadzor nad določenim ozemljem in s tem ogrozili 

nadzor vlade, imele države pravico priznati upornike. S tem 

se je država, katere ozemlje so uporniki zasedli, izognila odgovornosti 

za njihova nadaljnja ravnanja, in so uporniki sami 

postali odgovorni zanje. A ta sistem je po ustanovitvi OZN izginil, 

tudi Draft articles on state responsibility for internatinally 

wrongful acts se osredotoča na odgovornost držav, saj naj 

bi odgovornost nedržavnih entitet urejali drugi dokumenti. 

Skupni 3. člen ženevskih konvencij velja za notranje oborožene 

spopade, ne pa v primeru občasnega nasilja, zato želijo vse 

države označiti dogajanje na svojem ozemlju kot občasno nasilje 

in ne kot notranji oborožen spopad. Tudi v tem primeru 

lahko na podlagi kršitve skupnega tretjega člena ugotovimo 

zgolj individualno kazensko odgovornost poveljnikov in vodij, 

ne pa tudi odgovornosti upornikov kot skupine. Predavateljica 

pa je posebej opozorila na pomanjkanje primerne ureditve 

izrabe naravnih bogastev v oboroženih spopadih, saj na primer 

v Afriki veliko uporniških skupin, pa tudi vlad, financira 

svoje vojaške aktivnosti z naravnimi bogastvi. Tu gre po mnenju 

predavateljice za veliko pravno praznino v mednarodnem 

pravu, saj mednarodna kazenska sodišča (na primer za Sierro 

Leone v primeru RUF) uporabljajo pravne kvalifikacije kršitev 

ženevskih konvencij, ki pa ne obsegajo celotne problematike 

dejanskega stanja. 

Naslednja predavateljica Mikaela Heikkilä je predavala 

o teoriji skupnega hudodelskega podviga in potencialnih alternativah 

tej obliki udeležbe pri kaznivem dejanju. Tudi ona 

je opozorila na kolektivno naravo mednarodnih hudodelstev 

in na dejstvo, da je v nacionalnem kazenskem pravu fizični 

storilec tisti, ki ga pravo najbolj obsoja, v mednarodnem kazenskem 

pravu pa je to drugače, saj se želijo preganjati vodje 

in organizatorji teh kaznivih dejanj. Zato je treba najti način, 

kako povezati te posameznike s kaznivimi dejanji. Dva načina 

je predstavila že sodba Mednarodnega vojaškega sodišča v 

Nürnbergu, in sicer označitev organizacije za kriminalno in 

zarota za agresijo, ki pa jo je sodišče v svoji uporabi močno 

omejilo. Predavateljica meni, da je glavni izziv v mednarodnem 

kazenskem pravu najti obliko udeležbe, ki bi izražala kolektivno 

naravo teh kaznivih dejanj, hkrati pa bi tudi spoštovala temelje 

postulate kazenskega prava, zlasti načelo subjektivne odgovornosti. 

Njeno drugo predavanje je bilo v celoti namenjeno 

predstavitvi teorije skupnega hudodelskega podviga in prakse 

MKSJ na to temo. Predavateljica meni, da je ta teorija (zlasti 

prva in druga oblika) primerna za manjše skupine posameznikov, 

ne pa za vsedržavne skupine (na primer obtožnica v primeru 

Milošević in Brđanin). To teorijo je uporabilo predvsem 

MKSJ, MKSR jo uporablja šele od leta 2003, Mednarodno kazensko 

sodišče jo je zaenkrat vsaj implicitno zavrnilo, trenutno 

pa o uporabi te oblike udeležbe razmišljajo sodniki v posebnem 

sodišču Kambodže. V svojem tretjem predavanju je predavateljica 

predstavila alternative tej teoriji, zlasti odgovornost 

posameznika za kazniva dejanja, ki jih izvrši njegov podrejeni, 

posredno storilstvo in sostorilstvo. Pri slednjih je analizirala 

zlasti prakso predobravnavnih senatov Mednarodnega kazenskega 

sodišča, ki je v odločitvi o potrditvi obtožnic v primerih 

Lubanga, Katanga in Chui in Bemba uporabilo prav te oblike 

udeležbe. Tako je zaenkrat v praksi tega sodišča za razliko od 

MKSJ čutiti vpliv nemške teorije, zlasti Roxinove teorije o nadzoru 

storilca nad kaznivim dejanjem, ki je podlaga za to, da 

je nekdo lahko razglašen za storilca, sostorilca ali posrednega 

storilca in ne le za udeleženca v ožjem smislu. 

Naslednje predavanje je bilo spet bolj mednarodno naravnano, 

saj je Rain Liivoja predaval o odgovornosti države za 

dejanja pripadnikov njenih oboroženih sil, ko le-ti kršijo obveznosti 

splošnega mednarodnega prava, prava oboroženih 

spopadov ali prava človekovih pravic. Da država lahko odgovarja 

za dejanja svojih vojakov, morata biti izpolnjena dva pogoja, 

in sicer mora vojak izvršiti kršitev mednarodnega prava in 

to kršitev je mogoče pripisati državi (gre torej za t. i. act of state). 

Problema ni, kadar gre za uradno vojsko, ampak kadar gre 

za zasebno vojsko ali za najeto varnostno podjetje. Glede tega, 

kdaj je mogoče dejanje vojske pripisati državi, obstaja sodna 

praksa raznih ad hoc komisij, ki pa je zelo stara (19. stoletje in 

začetek 20. stoletja), a še vedno relevantna. Druga plat vojske, 

ki jo država pošlje v tretjo državo, pa je individualna kazenska 

odgovornost teh vojakov. V mirovnih operacijah je ponavadi z 

državo gostiteljico sklenjen sporazum, da v primeru kaznivih 

dejanj, izvršenih v okviru opravljanja svojih dolžnosti, država 

gostiteljica nima jurisdikcije za ta kazniva dejanja, ampak se 

država pošiljateljica zaveže, da jih bo preganjala. 

Naslednji predavatelj Robert Cryer je govoril o povezanosti 

individualne kazenske odgovornosti in odgovornosti države 

v primeru mednarodnih hudodelstev. Ta povezava lahko 

izhaja iz opredelitve kaznivega dejanja, ko le-ta zahteva določeno 

politiko ali vpletanje države za izvršitev kaznivega dejanja 

ali ko je mogoče mednarodno hudodelstvo po kriterijih, ki jih 

je predstavil Liivoja, pripisati državi. Cryer se je tako osredotočil 

na primer, ko opredelitev kaznivega dejanja (genocid, 

vojno hudodelstvo, hudodelstvo zoper človečnost in agresija) 

zahteva vpletenost državne politike in s tem, ko dokazuješ ta 

element kaznivega dejanja, posredno dokazuješ tudi odgovornost 

države za to kaznivo dejanje. Najprej pa je opredelil, kaj je 

to odgovornost države. Vsekakor ta odgovornost ni kazenska, 

saj je bilo to v mednarodni skupnosti zavrnjeno. Gre za odgovornost 

po mednarodnem pravu, ki lahko vključuje civilno 

odgovornost. V primeru genocida iz definicije tega kaznivega 

dejanja ni razviden zakonski znak državne politike genocida. 

370

Zapisi 

Schabas po drugi strani trdi, da je ta zakonski znak del mednarodnega 

običajnega prava in da zgolj en posameznik ne more 

izvršiti genocida. Nasprotno pa je odločilo MKSJ v primeru 

Jelišić. Zaradi razgrete razprave so zato v okviru Rimskega statuta 

sprejeli kompromis. Definicija v statutu ne vsebuje dodatnega 

elementa državne politike, zakonski znaki pa vsebujejo 

dodaten element, v skladu s katerim mora biti genocidno ravnanje 

izvršeno v okviru očitnega sistema podobnega ravnanja 

zoper določeno skupino ali da ravnanje samo lahko privede do 

uničenja skupine. Schabas to spet razlaga kot zahtevo po državni 

politiki, medtem ko Cryer trdi, da ni del mednarodnega 

običajnega prava in da je ta element širši od državne politike. 

Zanimivo pa je, da je Mednarodno kazensko sodišče razlagalo 

ta element v odločitvi o zapornem nalogu zoper Al Bashirja 

kot državno politiko. Glede hudodelstev zoper človečnost je 

predavatelj poudaril, da je definicija v Rimskem statutu skrbno 

pretehtana, zlasti zahteva, da mora biti izvršitveno ravnanje del 

sistematičnega ali širokega napada na civilno prebivalstvo. To, 

ali ta element zahteva državno politiko, ni sporno, sporno pa 

je, ali se to zahteva tudi v mednarodnem običajnem pravu. O 

tem so mnenja razdeljena, saj jo Rimski statut zahteva, MKSJ 

pa je ta element odločno zavrnil. Glede vojnih hudodelstev je 

odgovornost države mogoča, če je mogoče kršitev pripisati državi, 

kaznivo dejanje agresije pa je že samo po sebi neločljivo 

povezano s politiko države, vprašanje je le, kako široko je pametno 

zastaviti odgovornost za to kaznivo dejanje (le tisti, ki 

so oblikovali politiko agresije ali tudi industrialci in vojaki). 

Glede tega kaznivega dejanja bo zelo pomembna revizijska 

konferenca, ki bo leta 2010 v Ugandi, čeprav je bil predavatelj 

pesimističen glede tega, da bo definicija agresije takrat dejansko 

sprejeta in da bo pozneje začela veljati. 

Zadnji predavatelj je bil Andre Nollkaemper iz Univerze 

v Amsterdamu, katerega glavna teza je bila, da kazenskopravni 

odziv na ta kazniva dejanja ne zadošča. Pravzaprav so vsi 

predavatelji opozarjali na drugačno, kolektivno naravo teh 

kaznivih dejanj in da ta narava kliče k prilagoditvi kazenskopravnega 

odziva nanje, prav tako pa tudi k drugačnim, nekazenskopravnim 

odzivom, saj le-ta ne zadošča. To je res, a 

menim, da bi vsakršno obliko kolektivne odgovornosti morali 

prepustiti nekazenskopravnim oblikam odgovornosti, kazenskemu 

pravu pa v nespremenjeni obliki prepustiti njegovo 

temeljno nalogo: ugotavljanje individualne kazenske odgovornosti 

v skladu z njegovimi temeljnimi pravili. Vsakršna kolektivna 

odgovornost pa je lahko po mojem mnenju kvečjemu 

civilna ali moralna. Zato sicer spoštujem Drumblovo idejo o 

kolektivni odgovornosti in razumem njegove razloge za razvoj 

te teorije, a me moti, da sicer poudarja, da kazenska odgovornost 

ni dovolj in da je potrebno nekaj več, ni pa razvil te teze 

tako daleč, da bi povedal, kaj si predstavlja pod kolektivno odgovornostjo. 

Po mojem mnenju namreč oblika odgovornosti 

precej vpliva na njena temeljna pravila in na to, kako široko jo 

je mogoče uporabiti. Napačno je začeti iz izhodišča, da želimo 

»obsoditi« več ljudi, zato bomo temu prilagodili pravila prava 

odgovornosti. Logika bi morala obratna in začeti bi morali iz 

oblike odgovornosti in nato pravila oblikovati glede na težo 

odgovornosti. Če gre za lažjo obliko odgovornosti, jo je dopustno 

oblikovati širše, če pa gre za kazensko odgovornost, je 

treba spoštovati njegova temeljna pravila. 

Sabina Zgaga 

9. letna konferenca Evropskega združenja za kriminologijo – vtisi z 

(in okoli) konference, Ljubljana, 9. – 12. september 2009 

Kriminologija in kriminalitetna politika med človekovimi 

pravicami in učinkovitim nadzorom kriminalitete je 

bil (v prevodu) naslov in (naj bi bila) rdeča nit letošnjega v evropskem 

kontekstu največjega srečanja najvidnejših (ne samo 

evropskih) raziskovalcev, profesorjev in drugih strokovnjakov 

s področja kriminologije ter (v značilni interdisciplinarni 

»maniri«) drugih z njo povezanih ved. »Četverček« soorganizatorjev 

dogodka (Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 

Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Fakulteta za varnostne 

vede Univerze v Mariboru ter Inštitut za kriminologijo pri 

Pravni fakulteti v Ljubljani) je v slovensko prestolnico privabil 

kar okoli sedemsto udeležencev, ki so tri dni razpravljali in 

izmenjevali mnenja ter poglede na težko obvladljivem številu 

plenarnih predavanj, tematskih sekcij, okroglih miz in drugih 

sorodnih dogodkov na dveh polno zasedenih ljubljanskih fakultetah. 

A kar je še pomembneje – brez dvoma govorimo o 

priložnosti za povezovanje raziskovalcev z namenom prijavljanja 

skupnih projektov, s čimer se preučevanje kriminalitete 

in »boj« zoper njo ne omejujeta več le na posamezne države. 

»Naključje« je hotelo, da sem v svojem (vendarle relativno 

kratkem) obdobju usposabljanja kot mladi raziskovalec na 

Inštitutu za kriminologijo »dočakal« tudi »prihod« samega 

življa European Society of Criminology na domača tla. Seveda 

ni šlo za mojo prvo udeležbo na tovrstnem kongresu, niti za 

prvo mednarodno priložnost, pri organizaciji katere je sodeloval 

inštitut, a vendar je bila »sapa prihajajočega« jasno občutna 

dosti pred sredo, 9. septembra, tj. pravzaprav celo leto, sploh 

371


pa nekje zadnji mesec. Ob siceršnji toplini ob zavedanju, da 

tokrat ni bilo treba skrbeti za prevoz in namestitev ob odhodu 

v tujino, je bila marsikatera organizacijska izkušnja prav tako 

zanimiva in poučna. Opazovanje poprijetja za marsikatero 

delo (tudi fizično) 1 je prof. Bavcona spodbudilo k hudomušni 

vzporednici z nekaterimi značilnostmi kitajske kulturne revolucije. 

Ob zavedanju tovrstnih inputov nas torej ne bi smelo 

presenečati, da je organizacija – razen neizogibnih zanemarljivih 

»odklonov« – potekala brezhibno. 

Po sredinem večernem sprejemu, na katerem sta navzoče 

pozdravila dekana Pravne fakultete in Fakultete za varnostne 

vede prof. Rajko Pirnat in prof. Gorazd Meško ter direktor 

Inštituta za kriminologijo dr. Matjaž Jager, je pozdravni 

nagovor v sklopu četrtkove jutranje uradne otvoritve v rdeči 

predavalnici pravne fakultete, ki so se je udeležili številni 

eminentni gostje iz akademskega in političnega sveta (minister 

za pravosodje Aleš Zalar je morebiti ostal nekoliko »neopažen«), 

prispevala ministrica za notranje zadeve Katarina 

Kresal. Ministrica je ocenila, da se osrednja tema konference 

in (pod)tematike večine referatov 2 neposredno dotikajo enega 

najbolj perečih problemov sodobne kriminalitetne politike. 

Nagnjenost k širjenju institucionaliziranega nasilja vseh 

vrst, pogojenost s priljubljenostjo kontroverzne krilatice »just 

deserts«, spogledovanje z zahtevami po strožjem kaznovanju 

prestopnikov in relativna nestrpnost (tudi dela strokovne) javnosti, 

ki zahteva takojšnje rezultate, so po mnenju Kresalove 

ključne zaskrbljujoče značilnosti odzivanja na kriminaliteto 

današnjega dne. Prepričanje, da razraščanje kriminalitete, zlasti 

njenih subtilnih oblik, terja nenehno krepitev opreznosti in 

stopnje represivnega nadzora, vodi k rušenju ravnotežja med 

učinkovito samozaščito skupnosti ter varovanjem doseženih 

standardov človekovih pravic, zaradi katerih je demokratična 

družba sploh vredna zaščite in ohranitve. 

1 

Z velikim kosom tovora sem se med drugim zagozdil med vhodnimi 

vrati fakultete. 

2 

Hja, vsaj po moji skromni oceni (tj. na podlagi motrenja tematskih 

sekcij, ki naj bi jim sledil) je zaznati kar (pre)obširno razsejanost t. 

i. »empiričnih« prispevkov, torej tistih, ki predstavljajo npr. neko 

konkretno, kolikor »marginalno« že raziskavo (»anketo«), tj. ki se 

izgubljajo v reproduciranju (za moje pojme relativno nezanimivih) 

statističnih in »podobnih« faktov brez »duha vznemirjujoče« esence. 

V navezavi na povedano je kot prva plenarna govornica 

nastopila akademikinja prof. Alenka Šelih. Poglavitno misel 

njenega referata je mogoče razbrati v ugotovitvi, da so bile do 

vključno 90. let 20. stoletja človekove pravice temeljna gonilna 

sila demokratičnih sprememb v družbah vzhodno- in srednjeevropskega 

socialističnega bloka (tudi Slovenije). V državah 

»novih demokracij« je pred tem namreč prihajalo do sistemskih 

napak in mnogih zlorab človekovih pravic. Po drugi strani 

so človekove pravice v kriminalitetnih politikah (zahodnih) 

»starih demokracij« postale zelo pomembne po letu 1970, ko 

je kritika dotedanje dominantne rehabilitativne teorije izhajala 

prav iz kratenja pravic obsojenih za kazniva dejanja, v prvi 

vrsti zapornikov. Z roko v roki z znamenitim (antirehabilitacijskim) 

»vzklikom« »nothing works« (Martinson) je bil tako 

pripravljen teren za uveljavljanje usmeritev, ki jih razumemo 

zlasti pod terminoma just deserts ter law and order – gibanju, 

ki si je sprva prizadevalo za izboljšanje sistema, so stvari 

torej »ušle iz rok«. Ideje o t. i. onesposobljanju, o življenju v 

»družbi tveganja«, (Beck) o »potrebi« po nadzorovanju in povezani 

procesi so hkrati z uveljavljanjem zahtev po varstvu 

človekovih pravic na »vzhodu« v 80. in začetku 90. let prejšnjega 

stoletja vodili v vse bolj kaznovalno naravnanost kriminalitetne 

politike »zahoda«, kjer se je v imenu zagotavljanja 

varnosti prav tako treba odreči marsičemu (tudi pravicam), 

slednje toliko bolj očitno po 11. septembru, ki je med drugim 

vodil v številne karakteristične grozote a la Guantanamo. V 

nekaterih primerih se cona kriminalnosti širi izven dometa 

kaznivih dejanj, tj. punitivni ukrepi postajajo stalnica pri 

osebah, zelo »oddaljeno« povezanih s kriminaliteto ali sploh 

ne. Uporaba tovrstnih sredstev v »starih« demokracijah, ki so 

»novim« predstavljale zgled pri višanju standarda človekovih 

pravic, pomeni za slednje slabo novico, tj. nekakšen deja vu 

podobnih procesov iz povsem drugačnih časov in zgodovinskih 

okoliščin. Na zniževanje in izgubljanje ravni človekovih 

pravic ne vpliva pozitivno niti aktualna globalna ekonomska 

kriza, kar pa prof. Šelihove ne omaje v prepričanju, da je že 

dosežene standarde treba varovati – saj na ta način navsezadnje 

varujemo tudi človekovo svobodo. 

Prof. Renata Salecl je v svojem nastopu izhajala iz teze, 

da so nove oblike kriminalitete, s katerimi se soočamo v sodobni 

postindustrijski družbi, posledica globljih sprememb 

v družbenopolitičnem kontekstu, ki jih je mogoče razložiti 

tudi s pomočjo psihoanalize. Poistovetenje s tradicionalnimi 

avtoritetami in tozadevno ponotranjenje socialnih norm sta 

v zatonu. Krivdo, sram, kesanje, anksioznost in sorodna (z 

dojemanjem kaznovanja inherentno povezana) emocionalna 

stanja 3 doživljamo v drugačnih okoliščinah kakor doslej, 

skozi procese skrajne individualizacije se prav tako spreminja 

naš odnos do narave prepovedi in zapovedi. Z roko v roki s 

spremenjenim odnosom do zločina se pojavljajo nove oblike 

odkrivanja storilcev kaznivih dejanj, npr. analiza DNK, ki v 

nekaterih primerih sicer ponujajo »hitre rešitve«, a so z vidika 

varstva človekovih pravic nadvse sporne – v izbrani ponazoritvi 

ne le zaradi »hitrosti« ugotavljanja, marveč zlasti zavoljo 

3 

Na tem mestu velja zgolj pripomniti, da je tematika emocionalnega 

odzivanja na kazniva dejanja (tako na »individualni« kot 

»družbeni« ravni) izrazito kompleksna, podobno kompleksna so 

že sama razmerja med naštetimi čustvenimi stanji. 

372

Zapisi 

možnosti razpolaganja z DNK vzorci državljanov, kar je jasno 

izrazit poseg v njihovo zasebnost. 4 Del odgovora o (interdisciplinarnem) 

odzivanju kriminologije na nakazane procese in 

zagate je po mnenju prof. Saleclove tudi v sodobnem psihoanalitičnem 

znanju, ki nadomešča »tradicionalni« (utilitaristični) 

pogled, po katerem ljudje delujejo z namenom, da bi 

minimalizirali bolečino in napredovali v svojem blagostanju 

(gospodarske krize s temi učenji denimo ne moremo razložiti), 

s poudarjanjem pomena užitka v samodestrukciji, ki naj bi 

vselej obstajal kot skrita podstat človekovega napredka. 

4 

Poglejmo primer. Del »zagotavljanja nacionalne varnosti« je torej 

tudi vodenje baz DNK, odvzem katere je denimo v Veliki Britaniji 

(z izjemo Škotske) dopusten ob aretaciji in uporabljen kadar 

koli kasneje, četudi je posameznik na kateri koli točki postopka 

»oproščen«. Pogoj je sicer, da gre za sum na t. i. recordable offence, 

med katerimi pa je moč najti trivialnosti, kot so nahajanje na 

napačni tribuni nogometnega stadiona, vožnja s tujim kolesom, 

nočno preganjanje zajcev ()… Civilna gibanja si prizadevajo 

uvesti obveznost vodenja DNK podatkov o vsakem polnoletnem 

državljanu (javno mnenje je večinsko za), nekatera celo o vsakem 

novorojenčku (podpora je tu »le« še tretjinska). Večinsko mnenje 

prav tako govori, da so DNK dokazi zelo, če ne že najbolj zanesljivi. 

Toda nikoli ne gre izključiti možnosti zlorab (npr. podtikanje 

organskega materiala na sceno zločina) in napak (če se z nekom 

rokujete, bo ta vaš DNK prenesel na mesta, kjer vas najverjetneje 

nikoli ne bo). Dejstva, ki dajejo misliti. 

Še pred kosilom sem se pojavil na tematski sekciji o spolni 

kriminaliteti. Zavestni razlogi, ki so me vodili nanjo, so znani 

– (strokovno) zanimanje za tovrstno tematiko. Nezavedni so 

po drugi strani najverjetneje bolj fascinantni, a kaj, ko se izmikajo 

človekovemu razumevanju (pojavljajo pa se v sanjah) 

… Marian Martinez in Meritxell Perez iz Madrida sta predstavili 

preliminarne rezultate študije (ne)uspešnosti tretmana 

dvajsetih španskih mladoletnih spolnih prestopnikov v prevzgojnem 

domu. Na tej stopnji sta avtorici ugotovili, da je 

pri razvoju specifičnih metod »zdravljenja« za tovrstne primere 

treba upoštevati tako statične kot dinamične dejavnike. 

Jasmina Arnež iz Ljubljane je v nastopu, pravzaprav »predstavitvi« 

svoje nedavno zagovarjane sijajne diplomske naloge, 

uvodoma povzela nekaj znanih značilnosti punitivnega javnega 

dojemanja spolnih prestopnikov in kritik neučinkovitosti 

kaznovanja, ki se ne ozira na »resnične« (globoko)psihološke 

vzroke za njihova postopanja. V tem duhu je predstavila osnove 

Marshallove teorije čustvenega navezovanja (attachment), 

po kateri sta v ospredju psihične dinamike storilcev kaznivih 

dejanj zoper spolno samoodločbo deficitarnost v zgodnjeotroškem 

navezovanju na ključne figure ter deficitarnost empatije. 

Na podlagi omenjene teorije so na Nizozemskem poskusno 

uvedli kontroverzno tretmansko metodo t. i. »treninga 

intimnosti« (preprosto rečeno gre za delovanje »spolnih terapevtk«, 

s pomočjo katerih naj bi se prestopnik priučil »zdravega« 

odnosa do ženskega telesa in lastne spolnosti), katerega 

uspeh v tej fazi še ni znan, nedvomno pa kliče po zavedanju 

lepega števila pravnih, strokovnih in etičnih dilem. Zanimivo, 

v nasprotju z nekaterimi predhodnimi konferencami avtorica 

hujših (tedaj feminističnih) »napadov« tokrat ni bila deležna. 

Mariborčanka Danijela Frangež se je posvetila analizi 

sedanjega stanja ter možnostim za potencialne izboljšave na 

področjih kriminalističnega preiskovanja in situacijske prevencije 

spolnih zlorab otrok v Sloveniji. Dogajanje je sklenil 

renomirani Friedrich Lösel z Univerze v Cambridgeu s predstavitvijo 

metaanalize 69 (hm, kako simbolna številka za to 

sekcijo) študij (ne)uspešnosti »zdravljenja« storilcev spolnih 

kaznivih dejanj, kjer so v ospredju po učinkovitosti kognitivno-behavioralni 

ter organski (jasno, kastracija) pristopi. 

Pogled na letnico te metaanalize (2005) me toliko bolj utrjuje 

v vtisu, da sem vsaj zelo podobno predstavitev omenjenega 

avtorja poslušal že pred dvema letoma v Bologni … 

Po »kosilu« (bolje rečeno kavi, pogojeni z odsotnostjo 

teka v pričakovanju lastne sekcije) je na drugem plenarnem 

zasedanju dr. Matjaž Jager spregovoril o kriminalitetni politiki 

in družbenih razmerah v državi gostiteljici letošnje konference. 

Slovenija se tradicionalno ponaša z nizkima stopnjama 

nasilnega in organiziranega kriminala ter s primerljivo nizko 

stopnjo zaprtih oseb. Medtem ko smo se daljše obdobje uspešno 

upirali intenziviranju punitivnosti (omeniti velja denimo 

nezanikljivo uspešnost znanih tretmanskih usmeritev zlasti v 

70. letih 20. stoletja), so trendi v zadnjem času alarmantnejši. 

Zaznati je rastoče interese populistične politike pri kriminalitetnopolitičnih 

vprašanjih, ki jih zaznamuje poudarjanje 

strahu pred kriminaliteto in pomembnosti ostrega boja zoper 

njo. Posledično slabi strokovni vpliv akademikov in raziskovalnih 

institucij pri oblikovanju kriminalitetne politike, kar se 

je nedavno jasno pokazalo pri neutemeljenih in nepremišljenih 

spremembah materialne kazenske zakonodaje, na čelu z 

uvedbo dosmrtne zaporne kazni. Na nadnacionalni ravni pa 

so zaznavne očitne težnje Evropske unije po usklajevanju kazenskega 

prava in kriminalitetne politike, kar nevarno vpliva 

na vprašanja (ne)suverenosti držav članic, tudi Slovenije. 

Prof. Gorazd Meško se je lotil raziskovanja slovenske kriminološke 

znanosti. Njena zgodba se začenja v zgodnjih 20. 

letih prejšnjega stoletja, ko je prvi »domači« sodnik za mladoletnike 

Fran Milčinski objavil literarno delo o mladoletniški 

delinkvenci. V 30. letih se je ljubljanski Pravni fakulteti pridružil 

Rus Aleksander Vasiljevič Maklecov, ki se je etabliral 

kot pronicljiv mislec glede številnih kriminoloških vprašanj 

in dilem, aktualnih še dandanes, prav tako pa gre za avtorja 

prvega slovenskega kriminološkega učbenika, ki je izšel leta 

1948. Dve leti kasneje je v okviru sekretariata za notranje zadeve 

začela delovati enota za raziskovanje kriminalitete in 

delinkventnosti, tudi z izdajanjem strokovne publikacije, ki 

jo pravkar držite v rokah. Inštitut za kriminologijo pri Pravni 

373


fakulteti je bil ustanovljen leta 1954 s prvim direktorjem 

Hinkom Lučovnikom, sledili pa so mu Katja Vodopivec, Janez 

Pečar, Alenka Šelih in Matjaž Jager. Inštitut je po prvem zaključenem 

projektu leta 1957 do današnjega dne izpeljal več 

kot 150 raziskav s področja zločina, delinkventnosti, varnosti 

in drugih povezanih tematik. Poleg te osrednje institucije 

danes obstajajo še druge, ki se prav tako ukvarjajo s kriminološkimi 

vprašanji – Oddelek za socialno pedagogiko na 

ljubljanski Pedagoški fakulteti, mariborski Pravna fakulteta 

in Fakulteta za varnostne vede itn. Slovenska kriminologija 

je nedvomno zaslužna za številne prispevke k mednarodni 

kriminološki znanosti ter v svetovnem merilu nepresenetljivo 

uživa široko prepoznavnost. 

5 

Podrobneje gl. Kmet S. (2007): Psihologija množic(e) z vidikov 

»navijaškega« nasilja. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, l. 

58, št. 3, str. 264-277. 

Proti večeru je naposled napočilo moje intenzivno udejstvovanje. 

S kar precejšnjim presenečenjem sem pred konferenco 

ugotovil, da sem bil izbran za moderatorja sekcije o različnih 

vrstah nasilja. Še dobro, da smo imeli na inštitutu pred 

dogodkom spontano sproščanje ob dušo božajočih zvokih klavirja. 

Prvi je nastopil Luis David Ramirez de Garay z Univerze 

v Bielefeldu in v svojem prispevku ugotavljal zapostavljenost 

preučevanja razmerij v stopnji in pojavnih oblikah nasilne 

kriminalitete med različnimi (zahodno)evropskimi državami 

v kontrastu s siceršnjimi dobro raziskanimi primerjavami z 

ZDA. Z namenom tozadevnega udejstvovanja je ponudil in 

predstavil okvir famozne kriminološke teorije strukturnega 

pritiska. Stelios Stylianou z Univerze v Nikoziji je povzel rezultate 

ciprske empirične raziskave o sicer dokaj dvomljivih 

povezavah med izpostavljanjem nasilnim vsebinam (denimo 

v medijih) in posledičnim nasilnim vedênjem. V tem primeru 

so ugotovili rahlo pozitivno korelacijo. Podpisani sem nato 

spregovoril o nekaterih psiholoških in pravnih vidikih problematike 

navijaškega nasilja (zlasti na nogometnih tekmah) 

v luči vodilne teme konference. Utemeljil sem, čemu obravnavanega 

družbenega problema na dolgi rok ne moremo izkoreniniti 

s prevladujočimi pristopi situacijske prevencije, saj se 

vzroki fenomena skrivajo v precej globalnejših dimenzijah. 

Situacijskopreventivne usmeritve pa na tej točki vendarle obstajajo, 

zato jih je treba kritično motriti z vidika njihove (ne) 

učinkovitosti na eni ter varstva človekovih pravic na drugi 

strani – kontroverzni britanski (»preventivni«, dejansko pa 

punitivni) institut international football banning order je denimo 

primer (tudi) po mojem videnju nedopustnega poseganja 

v pravice in svoboščine ljudi, saj lahko nanj naslovimo številne 

ugovore (ustavno)pravne in psihološke narave. 5 Medtem 

ko sem si sam že oddahnil, je govornico prevzel Mehičan Axel 

Francisco Orozco Torres ter poročal o značilnostih in »uspehih« 

projekta raziskovanja raznovrstnega nasilja med mladimi 

intimnimi partnerji ter posledičnih programov tozadevnega 

ozaveščanja iste ciljne skupine, ki so se ga lotili v domovini. 

Naporen dan je v strokovnem smislu sklenila Daniela Pollich 

z Univerze v Bielefeldu, ki je v referatu osvetlila domnevne 

korelacije med vključevanjem mladostnikov v nasilne skupine 

(tolpe) kot posledice tovrstnega »latentnega« pobega od 

posameznikovih siceršnjih čustvenih težav. 6 Sekcijo sem zaključil 

natanko ob predvideni uri, Ciprčan pa mi je prišel celo 

razposajeno čestitat, češ da se lahko kar upokojim, ker mi je 

to uspelo že v prvem »poskusu« moderiranja. Šaljenje (in še 

kaj) smo nadaljevali na gala večerji v Festivalni dvorani (kar 

moram vendarle omeniti, saj sem se na takem dogodku znašel 

prvič), kjer je lepo število udeležencev konference v »najlepšem 

mestu na svetu« pozdravil tudi ljubljanski župan. 

Z dragim sodelavcem sva si (že v petek) ogledala še drugi 

nastop najine nesojene sodelavke. Kakor je bilo slišati kasneje 

v nekoliko manj formalnem ozračju, je zasedba moških poslušalcev, 

ki se znajdejo na sekcijah »gender issues«, za nastopajoče 

praviloma vredna njihovega zanimanja. Heather M. 

Morgan z Univerze v Aberdeenu (na sledeči večerni zabavi 

precej aktivna plesalka) je za uvod prikazala prerez (post)feminističnih 

teoretskih učenj o spolih, v osrednjem delu referata 

pa kritizirala koncept »velikega brata« v (post)modernem 

kontekstu, ki naj bi bil večinsko upravljan s strani moških in 

tako nepravičen do žensk. Naslednja Škotinja, Michele J. 

Burman iz Glasgowa, se je posvetila aktualnim kriminalitetnopolitičnim 

in zakonodajnim spremembam v večjem številu 

jurisdikcij, ki nadaljujejo »marginalizacijo« (tj. ne-podporo, 

ne-varnost in ne-pravičnost) žensk kot (domnevnih) storilk in 

žrtev kaznivih dejanj v kazenskopravnih sistemih, »ustrezajočih« 

moškim. 7 Avtorica je v »odgovoru« ponudila svoj pogled 

na nekatere kulturne, praktične, politične ter institucionalne 

spremembe, ki bi bile nujne za vzpostavitev t. i. »spolno odzivnega« 

sistema. Sonia Lucia iz Švice je predstavila domačo 

raziskavo, ki je v osnovnih črtah potrdila domnev(a)ne razlike 

med mlajšimi moškimi in ženskami v stopnjah delinkventnosti 

oz. viktimiziranosti pri izbranih kaznivih dejanjih tatvine 

ter tistih z elementi nasilja. Končno pa je nastopila še sicer 

simpatično zmedena moderatorka Jasmina Arnež. V po- 

6 

Dejstvo je, da v zadnjih dvajsetih letih vzporedno z naraščajočim 

pojavom mladoletniških deviantnih skupin narašča tudi število 

kriminoloških raziskav na tem področju, ki so večinoma usmerjene 

v vprašanja prevalence tolp, njihovega oblikovanja, organiziranosti 

ter vpletenosti članov v svetova drog in kriminala. Malo pa 

je znanega o zakonitostih drugih življenjskih okoliščin, ki bolj ali 

manj (ne)posredno vplivajo na dinamiko delovanja skupin. 

7 

Opozoriti velja na sveže zaključeno raziskavo Inštituta za kriminologijo 

izpod peresa urednika Zorana Kanduča in sodelavcev z 

naslovom Ženske, nasilje, viktimizacije in (kazensko)pravni sistem 

v kriznem kontekstu postmodernizacijskih transformacij. 

374

Zapisi 

slednjem prispevku letošnji konferenci, ki sem ga še zmogel 

poslušati, se je Jasmina pronicljivo lotila vloge feminističnih 

gibanj v kriminologiji. Po njenem je za feminizem nastopil 

čas kritične samorefleksije glede vztrajanja pri »spreminjanju« 

prava, ki naj bi se rešilo svoje »patriarhalne indoktrinacije«, 

v ekstremnih primerih motrene skozi prizmo nerealnih 

dihotomnih konstruktov »ženska – moški«, »dobro – slabo«, 

»žrtev – storilec« ipd. Pozvala je k vračanju k humanističnemu 

(če že, liberalno »feminističnemu«) konceptu, ki med drugim 

v različnosti obeh spolov (u)vidi tolmun priložnosti, ne 

pa nepremostljivih (in destruktivnih) razlik. Ne nazadnje gre 

za zavedanje, da ženske niso zgolj žrtve, marveč pogosto tudi 

storilke fizičnega in (še pogosteje) psihološkega nasilja nad 

moškimi, ženskami in otroki. Hja, že omenjeni »feministični 

napadi« na avtorico so očitno opravili svoje. Fascinantno. 

Na petkov večer je Inštitut za kriminologijo slavnostno 

obeležil 55. obletnico obstoja. Po pozdravnem nagovoru direktorja 

dr. Matjaža Jagra je sledilo prijetno druženje ob predstavitvi 

delovanja inštituta in nekaj utrinkov življenj ljudi, ki 

ga sestavljamo, umanjkale pa niso niti izbrane kulinarične 

(bolj ali manj tekoče) dobrote. Z velikim zadovoljstvom je bilo 

(zlasti v nekoliko poznejših urah) mogoče opazovati, kako 

mnogi udeleženci konference ter drugi povabljeni gostje, na 

raznovrstne načine povezani z inštitutom, niso le »zadrgnjeni 

znanstveniki«, temveč tudi ljudje, ki se znajo sprostiti in 

(po)zabavati. Stvar je jasno odvisna od vsakega posameznika, 

toda vsaj meni bodo tovrstni dogodki ostali v slajšem spominu 

kot pa morebitne številke kakšne (meta)analize, ki sem jih 

slišal na kateri od tematskih sekcij. 

Predstavitev tako obširnega dogodka, kot je bila letošnja 

konferenca ESC v Sloveniji, po naravi stvari kliče k izbranim 

izsekom minulih zgodnjejesenskih dni. Vendarle njen namen 

ni bil v popolni izčrpnosti, marveč v poskusu vpeljati bralca v 

duh dogajanja, ki ga ne bomo zlahka pozabili. Kakor je razbrati 

po odzivih »ostalih« udeležencev, so bili tudi njihovi vtisi pozitivni 

– tako v organizacijskem kot kakovostnem smislu namreč 

ni bilo mogoče slišati žal besede. A na lovorikah seveda 

ne gre počivati (no, morda kakšen dan po dogajanju). Kolesje 

ESC se prihodnje leto seli v belgijski Liege, vsem v Ljubljani 

(ne)navzočim kriminologom pa ostaja dolžnost (in – upam 

– »veselje«) vsakodnevnega soočanja s ključnimi vprašanji in 

problemi, ki zadevajo sodobnega posameznika. 

Saša Kmet 

375

In memoriam 

Cirilu Žerjavu v slovo 

Govor na pogrebu Cirila Žerjava 

Presunjeni nad žalostno novico, da nas je 13. oktobra 

zapustil spoštovani Ciril Žerjav, se tudi ob tej priložnosti zavedamo 

obveze, da poudarimo njegov neizbrisen pečat pri 

razvoju slovenske kriminalistike. Poleg številnih delovnih 

mest, povezanih z operativnim delom v milici in RSNZ, ki 

jih je zasedal vse od leta 1949 do upokojitve leta 1982 in se 

jim dobesedno razdajal, je velik njegov prispevek tudi na področju 

strokovnega raziskovanja, publiciranja in pedagoške 

dejavnosti s področja kriminalistike. Za njim ostajajo njegova 

dela, uporabna za strokovno in širšo javnost. 

Ciril Žerjav je poosebljal redko kombinacijo odličnega praktika 

kriminalističnega preiskovanja, kompetentnega policijskega 

šefa in plodnega pisca strokovne kriminalistične literature. 

Kot vodja ljubljanskih kriminalistov se je zavedal pomanjkljivosti 

v svoji stroki, zato je izobraževanje sodelavcev sistematično 

usmerjal na zagrebško višjo policijsko šolo, saj slovenske 

takrat še ni bilo. Kasneje je podprl ustanovitev oddelka Višje 

upravne šole v Ljubljani, ki je bil namenjen višješolskemu izobraževanju 

miličnikov in kriminalistov, vendar se je tam pojavil 

le redko, ne po njegovi krivdi, kar je bilo vsekakor škoda, saj je 

bil tudi odličen pedagog. To ne nazadnje izhaja tudi iz njegovih 

strokovnih publikacij, ki jih odlikuje ne samo zavidanja vredna 

količina aktualnih spoznanj s področja kriminalističnega preiskovanja, 

temveč tudi klen in jasen način izražanja, s številnimi 

ilustracijami iz prakse. To je predstavljalo neprecenljiv vir 

informacij tako za kriminaliste kot za druge delavce, ki so pri 

svojem delu potrebovali znanja kriminalistike. 

Poudariti je potrebno, da v sedemdesetih in osemdesetih 

letih prejšnjega stoletja Slovenija še ni premogla piscev obširnejših 

kriminalističnih tekstov. Ciril Žerjav je bil (ob Vladu 

Vidicu) e d i n i. Zato ima poleg zaslug za učinkovito delo na 

področju kriminalističnega dela, vključno s forenzičnimi preiskavami, 

saj je bil tudi sedem let načelnik oddelka za kriminalistično 

tehniko v Upravi za zatiranje kriminalitete RSNZ SR, 

nedvomno tudi pomembne zasluge za razvoj kriminalistike 

kot znanstvene discipline v Sloveniji.To je bil tudi razlog, da je 

med prvimi postal častni član Društva kriminalistov Slovenije 

in da je še, ko je že bil v zasluženem pokoju, neredko sodeloval 

kot zunanji svetovalec MNZ RS pri preučevanju in reševanju 

strateških problemov kriminalističnega preiskovanja. 

Ne moremo prezreti njegovega prispevka in sodelovanja 

tudi v razvoju na novo odprtega Kriminalističnega muzeja v 

začetku sedemdesetih let, saj je bil član muzejske komisije in 

predsednik komisije za zgodovinsko zbirko izvrševanja kazenskih 

sankcij, vseskozi velik zagovornik specifičnega muzeja v 

RSNZ-milici in policiji in ne nazadnje, vedno na voljo ter ljubezniv 

recenzent obširne publikacije muzejske delavke o zgodovini 

muzeja organov za notranje zadeve pred štirimi leti. 

V svojih publikacijah je obdelal vsa tri področja kriminalistike, 

ki jih prikazuje v logičnem zaporedju, kot si sledijo pri 

odkrivanju in preiskovanju kaznivih dejanj. Gospod Žerjav 

je bil eden redkih kriminalistov pri nas, ki se je med prvimi 

lotil pisanja kriminalističnih učbenikov, zato je njegovo delo 

še posebej dragoceno, ali kot je v predgovoru ene od knjig 

1994 napisal starosta slovenske kriminalistike in kriminologije, 

prof. dr. Janez Pečar: 

»Gospod Žerjav je eden izmed redkih, če ne kar edini, 

ki kot kriminalist in funkcionar v kriminalistični službi, kot 

praktik in učitelj dejavno stopa v svet raziskovalcev in piscev 

ter prenašalcev kriminalističnega znanja na druge ter je 

s tem napravil življenjsko delo in si postavil večni spomenik 

v slovenski kriminalistiki«. 

Sodelavci ga ohranjamo v lepem spominu tudi kot načelnika, 

ki je skrbel za stroko v kriminalistični službi, kar se je 

odražalo v skrbi po izobraževanju in v pisanju knjig. Stroka 

mu je pomenila veliko in večno skrb za ugled službe in zaupanje 

vanjo. 

Spoštovani Ciril. Hvala za Tvoj doprinos k delu in rezultatom 

kriminalistične policije. Nadaljevati želimo tvoje poslanstvo 

z željo, da izboljšamo uspešnost in učinkovitost dela 

slovenske policije pri odkrivanju in preiskovanju najhujših 

oblik kaznivih dejanj. 

Soprogi Miri izrekam iskreno sožalje ob misli, da je bila 

sopotnica človeka, ki je znal biti blag in ljubeč do zadnjega 

dne, moža, ob katerem je prejemala vso toploto, mehkobo 

in varnost v skupnem življenju. Bila je soproga, ki je Cirilu 

stala ob strani do zadnjega trenutka. 

Ciril, si bil, si in ostajaš za vedno z ženo Miro in z nami! 

Biserka Debeljak 

376

Nove knjige 

v knjižnicah Inštituta za kriminologijo pri PF in Ministrstva za 

notranje zadeve RS (september – december 2009) 

Kriminologija 

*Aamodt, M.: Serial killers [Elektronski vir]. - El. knjiga. 

- Radford : [M. Aamodt], 2008 Način dostopa (URL): 

http://maamodt.asp.radford.edu/Psyc 405/Student Notes 

- Serial Killers.pdf. - Opis vira dne 07. 09. 2009 

Aas Franko, K.: Globalization & crime. – Los Angeles [etc.]: 

Sage, 2007. – 220 str. – (Key approaches to criminology) 

– Sg. 7849 

*Acharya, A.: Targeting terrorist financing : international 

cooperation and new regimes. - London ; New York : 

Routledge, 2009. - XII, 241 str. ; 25 cm. - (Contemporary 

terrorism series) 

Cowling, M.: Marxism and criminological theory : a critique 

and a toolkit. – Basingstoke : Palgrave Macmillan, 2008. 

– 292 str. – Sg. 7855 

Crime policy, crime control and crime prevention – Slovenian 

perspectives / G. Meško and H. Kury (eds.) – Ljubljana : 

Tipografija, 2009. – 295 str. – Sg. 7842 

Crime reduction and the law / ed. K. Moss and M. Stephens. 

– Abingdon : Routledge, 2006. – XVI, 199 str. - Sg. 7847 

*Duntley, J. D.: Homicidal ideations [Elektronski vir] : dissertation. 

- El. knjiga. - Austin : [J.D. Duntley], 2005. - Način 

dostopa (URL): http://repositories.lib.utexas.edu/bitstream/handle/2152/1897/duntleyj48072.pdfsequence=2. 

Opis vira dne 28. 10. 2009. 

**European Society of Criminology. Annual conference (9;20- 

09;Ljubljana) : Criminology and Crime policy between human 

rights and effective crime control : book of abstracts. 

Ljubljana, 9-12 September, 2009 / eds. G. Meško, B. Tominc. 

- [Cambridge] : The European Society of Criminology ; 

Ljubljana : The Slovenian Academy of Sciences and Arts : 

The Faculty of Law : The Faculty of Criminal Justice and 

Security : The Institute of Criminology at the Faculty of 

Law, 2009. – 383 str. – Sg. 7846 

Golumbic, M. C.: Fighting terror online : the convergence of 

security, technology and the law. – New York : Springer, 

cop. 2008. – 178 str. – Sg. 7859 

*Jackson, H. R.: Understanding terrorism [Elektronski vir] : 

a thesis. – El. knjiga. – [Washington] : [H. R. Jackson], 

[2005] - Način dostopa (URL): http://www.peaceopstraining.org/theses/jackson.pdf. 

- Nasl. z nasl. zaslona. - Opis 

vira dne 10. 09. 2009 

Key readings in criminology / ed. T. Newburn. – Cullompton 

; Portland : Willan, 2009.- 908 str. – Sg. 7861 

*Law, R.: Terrorism : a history. - Cambridge ; Malden, MA : 

Polity Press, 2009. - XV, 363 str. : ilustr. ; 23 cm 

Melossi, D.: Controlling crime, controlling society : thinking 

about crime in Europe and America. – Cambridge : Polity, 

2008. – XII, 310 str. – Sg. 7845 

Morselli, C.: Inside criminal networks. – New York : Springer, 

cop. 2009. – 203 str. – (Studies of organized crime ; vol. 8) 

– Sg. 7869 

New directions in surveillance and privacy / ed. B. J. Goold 

and D. Neyland. – Culmcott : Willan, 2009. – XXVII, 212 

str. – Sg. 7844 

*Oxford textbook of suicidology and suicide prevention 

: a global perspective / edited by D. Wasserman and C. 

Wasserman. - New York : Oxford University Press, cop. 

2009. - XXVII, 872 str., [4] str. prilog : ilustr. ; 29 cm 

*Petrič, K.: Samomori ali do cilja po krajši poti 2 [Elektronski 

vir]. - El. knjiga. - Ljubljana : Ministrstvo za notranje 

zadeve, 2009. - Način dostopa (URL): http://www.mnz. 

gov.si/fileadmin/mnz.gov.si/pageuploads/SK/slike/2009/ 

E_publikacije_2009/Samomori2.htm. - Opis vira dne 03. 

09. 2009 

Petrovec, D.: Kvantitativna analiza varnosti v cestnem prometu 

/ izvajalci in avtorji B. Brvar, K. Kuševič, M. Muršič, 

D. Petrovec. – Ljubljana : Inštitut za kriminologijo pri PF, 

2008. – 173 str. – (Raziskava ; št. 159). – Sg. G 617, D 950 

Security application for converging technologies : impact on the 

constitutional state and the legal order / eds. W. B. Teeuw, A. 

H. Vedder. – Den Haag : Boom juridische uitgevers ; [Leiden] 

: Tilburg University ; [Enschedel] : MESA+, Institute for 

Nanotechnology, cop. 2008. – 226 str. – (Onderzoek en beleid ; 

269) – Sg. 7848 

Technologies of insecurity : the surveillance of everyday life 

/ ed. K. Franko Aas, H. Oppen Gundhus and H. Mork 

Lomell. – Abingdon : Routledge : Cavendish, 2009. – XI, 

279 str. – Sg. 7852 

377


Violence in the EU examined : policies on violence against 

women, children and youth in 2004 EU accession countries 

/ ed. M. Antić Gaber. – Ljubljana : Faculty of Arts, 

2009. – 199 str. – Sg. 7841 

Winter, H.: The economics of crime : an introduction to rational 

crime analysis. – London ; New York : Routledge, 

2008. – 131 str. – Sg. 7853 

Pravo, kazensko pravo, procesno pravo 

Cunningham, S.: Driving offences : law, policy and practice. 

– Aldershot ; Burlington : Ashgate, cop. 2008. – 251 str. 

– Sg. 7865 

The Future of mutual recognition in criminal matters in the 

European Union / ed. G. Vernimment-Van Tiggelen, 

L. Surano and A. Weyembergh. – Bruxelles : Ed. de l' 

Université de Bruxelles, cop. 2009. – 603 str. – (Etudes européennes) 

– Sg. 7843 

The International criminal court and the crime of aggression 

/ ed. M. Politi and G. Nesi. – Aldershot ; Burlington : 

Asgate, cop. 2004. – 193 str. – Sg. 7860 

Weisburd, D.; Britt, C.: Statistics in criminal justice. – 3rd ed. 

– New York : Springer, Cop. 2007. – 674 str. – Sg. 7868 

Mladoletniki 

Abolishing corporal punishment of children : questions 

and answers : building a Europe for and with children. 

– Strasbourg : Council of Europe. Cop. 2007. – 55 str. 

– Sg. 7862 

Arthur, R.: Family life and youth offending : home is where 

the hurt is. – London ; New York : Routledge, 2007. – VIII, 

223 str. – Sg. 7851 

Eliminating corporal punishment : a human rights imperative 

for Europe's children. – 2nd ed. - Strasbourg : Council 

of Europe, cop. 2007. – 135 str. – (Monograph ; 1) – Sg. 

7864 

* EXPLORING the benefits of data mining on juvenile justice 

data [Elektronski vir] : QCIF final report / B. Gray ... [et 

al.]. - El. knjiga. - Brisbane, Qld. : Griffith University, 2008. - 

Način dostopa (URL): http://www.qcif.edu.au/sites/default/ 

files/Final Report Justice Data Mining.pdf. - Opis vira dne 

08. 09. 2009. 

Parenting in contemporary Europe : a positive approach / 

ed. M. Daly. – Strasbourg : Council of Europe, cop. 2007. 

– 175 str. – Sg. 7863 

Youth without corporal punishment for our children / ed. P. 

Kornhauser. – Ljubljana : Slovenian Association of Friends 

of Youth, 2009. – 196 str. – Sg. 7840 

Kriminalistika in policija 

*Bodziak, W. J.: Tire tread and tire track evidence : recovery 

and forensic examination. - Boca Raton : CRC, cop. 2008. 

- XXIII, 342 str. : ilustr. ; 25 cm. - (CRC series in practical 

aspects of criminal and forensic investigations) 

*Eschlebacher, J.: Der plötzliche Säuglingstod [Elektronski 

vir] : eine Herausforderung für den polizeilichen 

Opferschutz! : Diplomarbeit. - El. knjiga. - Villingen - 

Schwenningen : [J. Eschelbacher], 2006 . - Način dostopa 

(URL): http://www.modul100.de/455/files/2009040785- 

623Opferschutz_Saeuglingstod.pdf. - Opis vira dne 23. 

10. 2009. 

*European network of forensic handwriting experts (2009 ; 

Krakov). Handwriting evidence and crime : the past, the 

present and the future : programme / meeting of European 

network of forensic handwriting experts (ENFHEX). - 

Krakov : ENFHEX, 2009. - 19 f. ; 30 cm 

* 

Security and post-conflict reconstruction : dealing with fighters 

in the aftermath of war / edited by R. Muggah. - London 

; New York : Routledge, 2009. - XX, 291 str. : ilustr., zvd. ; 

24 cm. - (Routledge global security studies ; 8) 

Wessels, B.: Inside the digital revolution : policing and 

changing communication with the public. – Aldershot ; 

Burlington : Ashgate, cop. 2007. – 194 str. – Sg. 7866 

Penologija 

Cavadino, M.; Dignan, J.: The Penal system : an introduction. 

– 4th ed. – Los Angeles ; London ; New Delhi ; Singapore : 

Sage, 2007. – 474 str. – Sg. 7850 

Sociologija, politika 

Critical edge issues in social work and social policy : comparative 

research perspectives / ed. S. Ramon and D. Zaviršek. – 

Ljubljana : Faculty of Social Work, 2009. – 239 str. – Sg. 7856 

378

Nove knjige 

Earle, S.; Sharp, K.: Sex in cyberspace : men who pay for sex. 

– Aldershot ; Burlington : Ashgate, cop. 2007. – 135 str. 

– Sg. 7858 

*Frank, R.: The other side of the paradox [Elektronski vir] : the 

effect of migration experience on birth outcomes and infant 

mortality within Mexico : dissertation. - El. knjiga. - Austin 

: [R. Frank], 2002 Način dostopa (URL): http://repositories. 

lib.utexas.edu/bitstream/handle/2152/580/frankr026.pdf- 

sequence=2. - Nasl. z nasl. zaslona. - Opis vira dne 28. 10. 

2009. COBISS.SI-ID 2744520 

*Galeotti, A. E.: Toleranca : pluralistični predlog / [prevod T. 

Dolgan] ; [uredil I. Pribac]. - 1. izd. - Ljubljana : Krtina, 

2009 ([Ljubljana] : Ulčakar & JK). - 199 str. - (Knjižna zbirka 

Temeljna dela / Krtina) 

Henry, S.: Social deviance : [short introductions]. - Cambridge, 

UK ; Malden, MA : Polity, 2009. - VIII, 144 str. ; 24 cm. 

- (Polity short introductions) 

Political faces of Slovenia : political orientations and values at 

the end of the century – Outlines based on Slovenian public 

opinion surveys / ed. N. Toš, K. H. Müller. – Wien 

: Edition Echoraum, cop. 2005. – 451 str. – (Complexity, 

design, society ; vol. 2) – Sg. 7838 

Človekove pravice 

Gomien, D.. Kratek vodič po Evropski konvenciji o človekovih 

pravicah. – 2. izd. – Ljubljana : Ministrstvo za pravosodje, 

Center za izobraževanje v pravosodju, 2009. – 152 

str. – Sg. 7839 

S Slovenkami in Slovenci na štiri oči : ob 70-letnici prof. Nika 

Toša / ur. B. Malnar, I. Bernik. - Ljubljana : Fakulteta za družbene 

vede, IDV, CJMMK, 2004. – 377 str. – (Dokumenti 

SJM ; 11) – Sg. 7837 

Knjige, označene z * so v knjižnici MNZ 

Knjige, označene z ** so v obeh knjižnicah 

Seznam pripravila 

Marija Milenković 

Turner, J. H.: Human emotion : a sociological theory. – London 

; New York : Routledge, 2007. – 232 str. – Sg. 7854 

Psihologija, filozofija 

*Krummenacher, M.: Lügen ist ein kreatives umgehen von (oder 

mit) Fakten [Elektronski vir] : Lügentypische Fehlleistungen 

bei der Sprachproduktion : Inauguraldissertation. - El. 

knjiga. - Bern : [M. Krummenacher], 2006. - Način dostopa 

(URL): http://www.zb.unibe.ch/download/eldiss/06- 

krummenacher_m.pdf. - Opis vira dne 03. 09. 2009. - 

Bibliografija: str. 163 - 169 

Lehnecke, K.: Mother-son symbiotic relationship central in 

perversion and sexual delinquency : a scientific study of 

the possible consequences of a symbiotic mother-son-relationship 

not interruped by the presence of a father figure. 

– Nijmegen : Wolf Legal Publ., cop. 2007. – 161 str. 

– Sg. 7857 

Schroeder, J. L.: The triumph of Venus : the erotics of the 

market. – Berkeley ; Los Angeles; London : University 

of California Press, cop. 2004. – 318 str. – (Philosophy, 

Social theory and the rule of law ; 10) – Sg. 7867 

379

Revija 

za kriminalistiko in kriminologijo 

LETNO KAZALO 

Letnik 60, leto 2009 

MINISTRSTVO ZA NOTRANJE ZADEVE REPUBLIKE SLOVENIJE 

LJUBLJANA

Revija za kriminalistiko in kriminologijo 

Obletnice in jubilejni zapisi 

Gorazd Meško: Ob šestdesetletnici Revije za kriminalistiko 

in kriminologijo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 275 

Članki 

Polona Mozetič : Nezakonite migracije in spreminjanje 

pojmovanja zasebnosti v družbi kontrole . . . . . . . . . . . . . . . 3 

Peter Umek : Kako dobre priče so zlorabljeni otroci ali 

kako dobri spraševalci so preiskovalci . . . . . . . . . . . . . . . . 16 

Zoran Kanduč : Nasilje, nadzorovanje in (post)moderna 

kultura v kriminološki perspektivi . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 25 

Primož Baucon: Prisilna hospitalizacija oseb z duševnimi 

motnjami z vidika standardov varstva človekovih 

pravic . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 41 

Andrej Lukan: Kriminaliteta v letu 2008 . . . . . . . . . . . . . . . . . . 77 

Dragan Petrovec, Mojca Plesničar: Percepcija ženske 

kriminalitete z vidika odmere kazni . . . . . . . . . . . . . . . . . . 91 

Saša Kmet, David K. Špernjak: Hipnoza v sodni psihologiji 

in (slovenskem) kazenskem postopku . . . . . . . . . . . . . . . 106 

Aleš Bučar: Okoljska kriminaliteta skozi pogled zelene 

kriminologije . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 118 

Nina Peršak: Virtualnost, (ne)moralnost in škodljivost: 

normativna vprašanja nekaterih oblik 

kiberkriminalitete . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 191 

Sabina Zgaga: Odmera kazni v mednarodnem 

kazenskem pravu . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 199 

Matjaž Vidic: Uporaba interneta v teroristične namene . . . . 211 

Zoran Kanduč: Prevare, prevarantstvo in prevaranti: 

preliminarna kriminološka analiza . . . . . . . . . . . . . . . . . . 223 

Darko Maver: Slovenska kriminalistika: quo vadis . . . . . . . . 277 

Gorazd Meško, Helmut Hirtenlehner, Ljubo Vošnjak: 

Izkušnje s kriminaliteto in občutek ogroženosti 

v Linzu in Ljubljani – preizkus kognitivne teorije 

strahu pred viktimizacijo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 292 

Mojca Pajnik: Mnenja moških o prostituciji in trgovanju 

z ljudmi . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 309 

Saša Kmet: Emocionalno in spolno nasilje v partnerskih 

razmerjih . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 320 

Polona Selič: Preverjene poligrafske tehnike . . . . . . . . . . . . . . 332 

Iz prakse 

Gorazd Pezdir: Požig zaradi dobička . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 131 

Laura Žibert : Delovanje nevladnih organizacij pri 

preprečevanju spolnih zlorab otrok . . . . . . . . . . . . . . . . . 139 

Iz zgodovine 

Pavle Čelik : Nekaj podobnosti in razlik med našimi 

varnostnimi silami od leta 1850 do danes . . . . . . . . . . . 148 

Pavle Čelik : Kazniva ravnanja v preteklosti, podobna 

kasnejšim prekrškom zoper javni red in mir . . . . . . . . . 238 

Anniversary Notes 

Gorazd Meško: 60th Anniversary of Revija za kriminalistiko 

in kriminologijo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 275 

Articles 

Polona Mozetič : Illegal migrations and the transformation 

of the concept of privacy in societies of control . . . . . . . . . . . . 3 

Peter Umek : How reliable are abused children as witnesses 

and how skilful are investigators as interrogators . . . . . . . . . 16 

Zoran Kanduč : Violence, control and (post)modern 

culture from a criminological perspective . . . . . . . . . . . . . . . . 25 

Primož Baucon: Compulsory hospitalisation of persons 

with mental disorders from the aspect of the protection 

of human rights . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 41 

Andrej Lukan: Crime in 2008 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 77 

Dragan Petrovec, Mojca Plesničar: Perception of female 

crime through the perspective of sentencing . . . . . . . . . . . . . 91 

Saša Kmet, David K. Špernjak: Hypnosis in forensic 

psychology in (Slovene) criminal procedure . . . . . . . . . . . . . 106 

Aleš Bučar: Environmental crime through the optics of 

green criminology . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 118 

Nina Peršak: Virtuality, (im)morality and harm: some 

normative questions about cybercrime . . . . . . . . . . . . . . . . . 191 

Sabina Zgaga: Sentencing in the international criminal 

law . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 199 

Matjaž Vidic: The use of the internet for terrorist purposes . . . 211 

Zoran Kanduč: Deception, fraud and frauders: a preliminary 

criminological analysis . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 223 

Darko Maver: Slovene criminal investigation: quo vadis . . . . . 277 

Gorazd Meško, Helmut Hirtenlehner, Ljubo Vošnjak: 

Experiences with crime and feelings of insecurity in 

Linz and Ljubljana: A test of cognitive theory of fear 

of victimization . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 292 

Mojca Pajnik: Male opinion about prostitution and 

trafficking in human beings . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 309 

Saša Kmet: Emotional and sexual abuse in partner 

relationships . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 320 

Polona Selič: Analytical review of validated polygraph 

techniques . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 332 

From Practice 

Gorazd Pezdir: Arson for profit . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 131 

Laura Žibert : Operation of non-government organisations 

in the prevention of child sexual abuse . . . . . . . . . . . . . . . . . 139 

From History 

Pavle Čelik : Some similarities and differences between 

Slovene security forces from 1850 up to the present . . . . . . 148 

Pavle Čelik : Criminal acts in the past, similar to later 

offences against public order and peace . . . . . . . . . . . . . . . . . 238 

383

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 60 / 2008 / 4 

Pavle Čelik : Prekrški zoper javni red in mir v Sloveniji 

1949-2010 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 344 


Številka 1 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 51 

Številka 2 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 151 

Številka 3 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 250 

Številka 4 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 353 


Zoran Kanduč : Zygmunt Bauman, Identiteta - pogovori 

z Benedettom Vecchijem . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 58 

Aleš Završnik: Mireille Delmas-Marty, Preureditev oblasti: 

domišljijske sile prava . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 61 

Aleš Završnik: S. Lehman-Langlois (ed.), Technocrime 

(Tehnokriminaliteta) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 162 

Zoran Kanduč: Joachim Bauer, Princip človeškosti . . . . . . . . 258 

Katja Eman: Melissa L. Jarrell, Environmental Crime 

and the Media (Ekološka kriminaliteta in mediji) . . . . . 365 

Zapisi 

Bojan Dobovšek, Bojan Kuhar: Preprečevanje sive 

ekonomije . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 64 

Matjaž Drev: Panoption - od arhitekture zapora do 

diagrama oblasti . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 68 

Franci Brinc: Delo Inštituta za kriminologijo pri Pravni 

fakulteti v letu 2008 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 166 

Jasmina Arnež: “Načini uveljavljanja evropskih direktiv 

o nasilju nad ženskami, otroki in mladimi - dobre 

prakse in priporočila” (vtisi s conference), 

Ljubljana 2009 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 176 

Aleš Završnik: Poročilo s konference “Sodobni izzivi 

informacijske varnosti”, Freiburg i. Br., Nemčija, 

12.-14. maj 2009 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 181 

Jasmina Arnež: Dvojezična poletna šola mednarodnega 

kazenskega prava – vtisi, Haag 2009 . . . . . . . . . . . . . . . . 262 

Sabina Zgaga : Poročilo s konference “A Critical 

Assessment of the Impact of the ICTY on the States of 

Former Yugoslavia”, Dubrovnik 2009 . . . . . . . . . . . . . . . 266 

Sabina Zgaga: Poročilo s poletne šole “Linking State 

Responsibility and International Criminal Law”, 

Helsinki 2009 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 369 

Saša Kmet: Vtisi z (in okoli) 9. letne konference 

Evropskega združenja za kriminologijo, 

Ljubljana 2009 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 371 

In memoriam 

Biserka Debeljak : Cirilu Žerjavu v slovo . . . . . . . . . . . . . . . . . 376 

Pavle Čelik : Pavle Čelik : Offences against public order and 

peace in Slovenia from 1949 – 2010 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 344 

Review of Articles 

Number 1 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 51 

Number 2 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 155 

Number 3 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 250 

Number 4 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 353 

Book Reviews 

Zoran Kanduč : Zygmunt Bauman, Identity – Conversations 

with Benedetto Vecchi . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 58 

Aleš Završnik: Mireille Delmas-Marty, Reconceptualising 

Power: Imaginary Forces of Law . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 61 

Aleš Završnik: S. Lehman-Langlois (ed.), Technocrime . . . . . . . 162 

Zoran Kanduč: Joachim Bauer, A Principle of 

Humanity . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 258 

Katja Eman: Melissa L. Jarrell, Environmental Crime and 

the Media . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 365 

Notes 

Bojan Dobovšek, Bojan Kuhar: Prevention of grey 

economy . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 64 

Matjaž Drev: Panopticum – from the prison architecture 

to a diagram of power . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 68 

Franci Brinc: Institute of Criminology at the Faculty of Law 

in 2008 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 166 

Jasmina Arnež: “Methods of the Implementation of European 

Directives on Violence against Women, Children and 

the Young – Good Practices and Recommendations”. 

Impressions from the conference, Ljubljana 2009 . . . . . . . . 176 

Aleš Završnik: Report from the conference “Contemporary 

Challenges of Information Security”, Freiburg i. Br., 

Germany, 12-14 Maj 2009 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 181 

Jasmina Arnež: Bilingual Summer School of the International 

Criminal Law - impressions, The Hague 2009 . . . . . . . . . 262 

Sabina Zgaga : Report from the conference “A Critical 

Assessment of the Impact of the ICTY on the States 

of Former Yugoslavia”, Dubrovnik 2009 . . . . . . . . . . . . . . . . 266 

Sabina Zgaga: Report from the Summer School “Linking 

State Responsibility and International Criminal Law”, 

Helsinki 2009 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 369 

Saša Kmet: Impressions from and on the 9th Annual 

Conference of the European Society of Criminology, 

Ljubljana 2009 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 371 

In memoriam 

Biserka Debeljak : Ciril Žerjav . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 376 

384


Nove knjige 

Številka 1 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 73 

Številka 2 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 185 

Številka 3 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 269 

Številka 4 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 377 

New Books 

Number 1 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 73 

Number 2 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 185 

Number 3 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 269 

Number 4 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 377 

385


LETNO STVARNO KAZALO 

Gesla se nanašajo na članke in druge prispevke, objavljene v Reviji 

za kriminalistiko in kriminologijo 60 (2009). Številke za geslom 

označujejo prvo stran prispevka, črke pa rubriko, v kateri je 

bil prispevek objavljen. 

č – Članki 

j – Obletnice in jubilejni zapisi 

m – In memoriam 

pr – Iz prakse 

pri – Prikazi, ocene, recenzije 

z – Zapisi 

zg – Iz zgodovine 

Avstrija 292 č 

Bauman, Zygmunt 58 pri 

človekove pravice 41 č, 61 pri 

človeško vedenje 258 pri 

človeškost 258 pri 

dokazna sredstva 106 č 

družbena ureditev 61 pri 

družbeno nadzorstvo 3 č, 25 č, 68 z, 162 pri 

družbeno-ekonomska kriza 25 č 

družbeno-ekonomska tranzicija 223 č 

družinsko nasilje 176 z 

duševne motnje 41 č 

ekološka kriminaliteta 118 č, 365 pri 

emocionalno nasilje 320 č 

evropske direktive 176 z 

Evropsko združenje za kriminologijo 371 z 

gibanje kriminalitete 77 č 

globalizacija 61 pri 

gospodarska ureditev 61 pri 

hipnoza 106 č 

informacijska tehnologija 181 z, 191 č, 211 č 

informacijska varnost 181 z 

internet 191 č, 211 č 

izobraževanje 277 č 

javnomnenjske raziskave 309 č 

Jugoslavija 266 z 

kapitalistični sistem 25 č, 223 č 

kazenski postopek 16 č, 91 č, 106 č, 199 č 

kazensko pravo 191 č 

kazniva dejanja 77 č, 131 pr, 191 č 

kaznovalna politika sodišč 91 č, 199 č 

kibernetska kriminaliteta 162 pri, 191 č, 211 č 

kognitivna teorija 292 č 

kriminalistična taktika 332 č 

kriminalistika 277 č, 376 m 

kriminaliteta 25 č, 77 č, 162 pri, 223 č, 292 č 

kriminalizacija 191 č, 344 zg 

kriminalna statistika 77 č 

kriminologija 118 č 

kriminološki inštituti 166 z 

ANNUAL SUBJECT INDEX 

Subject headings refer to articles and other contributions, published 

in Revija za kriminalistiko in kriminologijo, vol. 60 (2009). Figures, 

following subject heading indicate the first page of contribution, while 

codes denote the heading under which a contribution was published: 

č – Articles 

j – Anniversary Notes 


pr – From Practice 

pri – Book Review 

z – Notes 

zg – From History 

arson 131 pr 

Austria 292 č 

Bauman, Zygmunt 58 pri 

black economy 64 z 

border control 3 č 

capitalist system 25 č, 223 č 

child victims 16 č, 139 pr, 176 z 

cognitive theory 292 č 

compulsory hospitalization 41 č 

conferences 176 z, 181 z, 266 z, 371 z 

crime 25 č, 77 č, 162 pri, 223 č, 292 č 

crime investigation 77č, 131 pr 

crime prevention 64 z, 139 pr 

crime statistics 77 č 

crime trends 77 č 

criminal investigation 277 č, 376 m 

criminal investigation tactics 332 č 

criminal law 191 č 

criminal offences 77 č, 131 pr, 191 č 

criminal proceedings 16 č, 91 č, 106 č, 199 č 

criminalization 191 č, 344 zg 

criminological institutes 166 z 

criminological research 166 z, 277 č, 292 č 

criminology 118 č 

cybercrime 162 pri, 191 č, 211 č 

deception 223 č 

ecological crime 118 č, 365 pri 

economic order 61 pri 

education and training 277 č 

emotional violence 320 č 

European directives 176 z 

European Society of Criminology 371 z 

evidence 106 č 

eyewitness testimony 16 č 

family violence 176 z 

fear of crime 292 č 

female crime 91 č 

forensic psychology 16 č, 106 č 

globalization 61 pri 

history 238 zg, 277 č, 344 zg 

386


kriminološko raziskovanje 166 z, 277 č, 292 č 

Ljubljana 371 z 

mednarodna kazenska sodišča 199 č, 262 z, 266 z 

mednarodni pravni dokumenti 41 č 

mednarodno kazensko pravo 262 z, 266 z, 369 z 

mednarodno pravo 199 č 

mejni nadzor 3 č 

nasilje 25 č 

nasilje med partnerji 320 č 

nasilje nad ženskami 176 z 

nevladne organizacije 139 pr 

nevrobiologija 258 pri 

nezakonite migracije 3 č 

odmera kazni 91 č, 199 č 

otroci žrtve 16 č, 139 pr, 176 z 

panoptikon 68 z 

policija 77 č, 148 zg 

poligrafske preiskave 332 č 

poligrafske tehnike 332 č 

postmoderna družba 25 č, 223 č 

posvetovanja 176 z, 181 z, 266 z, 371 z 

požigi 131 pr 

pravna ureditev 61 pri 

pravni sistemi 61 pri 

preiskovanje kaznivih dejanj 77 č, 131 pr 

prekrški zoper javni red in mir 238 zg, 344 zg 

preprečevanje kriminalitete 64 z, 139 pr 

preureditev oblasti 61 pri 

prevare 223 č 

pričevanje 16 č 

prisilna hospitalizacija 41 č 

prostitucija 309 č 

psihofiziologija 332 č 

Revija za kriminalistiko in kriminologijo 275 j 

Rimski statut 199 č, 262 z 

seksualno delo 309 č 

siva ekonomija 64 z 

Slovenija 77 č, 91 č, 106 č, 131 pr, 148 zg, 166 z, 238 zg, 277 č, 292 

č, 344 zg 

sodna psihologija 16 č, 106 č 

spolne zlorabe 16 č, 139 pr 

spolno nasilje 320 č 

sredstva javnega obveščanja 365 pri 

strah pred kriminaliteto 292 č 

svetovna ureditev 61 pri 

tehnološka kriminaliteta 162 pri 

terorizem 211 č 

trgovina z ljudmi 309 č 

varstvo zasebnost 3 č 

viktimizacija 16 č, 139 pr, 176 z, 292 č 

zapori 68 z 

zgodovina 238 zg, 277 č, 344 zg 

zgodovina policije 148 zg 

ženska kriminaliteta 91 č 

Žerjav, Ciril 376 m 

human behaviour 258 pri 

human rights 41 č, 61 pri 

humanity 258 pri 

hypnosis 106 č 

illegal migrations 3 č 

information technology 181 z, 191 č, 211 č 

information technology security 181 z 

international criminal courts 199 č, 262 z, 266 z 

international criminal law 262 z, 266 z, 369 z 

international law 199 č 

international legal instruments 41 č 

internet 191 č, 211 č 

intimate partner violence 320 č 

legal order 61 pri 

legal systems 61 pri 

Ljubljana 371 z 

media 365 pri 

mental disorders 41 č 

neurobiology 258 pri 

non-government organisations 139 pr 

offences against public order and peace 238 zg, 344 zg 

panopticon 68 z 

police 77 č, 148 zg 

police history 148 zg 

polygraph examinations 332 č 

polygraph techniques 332 č 

post-modern society 25 č, 223 č 

prisons 68 z 

prostitution 309 č 

protection of privacy 3 č 

psychophysiology 332 č 

public opinion research 309 č 

reorganisation of power 61 pri 

Revija za kriminalistiko in kriminologijo 275 j 

Roman statute 199 č, 262 z 

sentencing 91 č, 199 č 

sentencing policy 91 č, 199 č 

sexual abuse 16 č, 139 pr 

sexual violence 320 č 

sexual work 309 č 

Slovenia 77 č, 91 č, 106 č, 131 pr, 148 zg, 166 z, 238 zg, 277 č, 292 

č, 344 zg 

social control 3 č, 25 č, 68 z, 162 pri 

social order 61 pri 

socio-economic crisis 25 č 

socio-economic transition 223 č 

technocrime 162 pri 

terrorism 211 č 

trafficking in human beings 309 č 

victimization 16 č, 139 pr, 176 z, 292 č 

violence 25 č 

violence against women 176 z 

world order 61 pri 

Yugoslavia 266 z 

Žerjav, Ciril 376 m 

387


LETNO AVTORSKO KAZALO 

Letno avtorsko kazalo je sestavljeno na naslednji način: številke 

za imenom označujejo prvo stran prispevka, objavljenega v Reviji 

za kriminalistiko in kriminologijo 60 (2009), označbe za številko 

strani pa označujejo, v kateri od rubrik je bil posamezni prispevek 

objavljen: 

č – Članki 

j – Obletnice in jubilejni zapisi 


pr – Iz prakse 

pri – Prikazi, ocene, recenzije 

z – Zapisi 

zg – Iz zgodovine 

ANNUAL AUTHOR INDEX 

Author Index is made up as follows: figures following names 

indicate the first page of contribution published in Revija za 

kriminalistiko in kriminologijo vol. 60 (2009), while codes denote 

the heading under which the contribution was published: 

č – Articles 

j – Anniversary Notes 


pr – From Practice 

pri – Book Review 

z – Notes 

zg – From History 

Arnež, J. 176 z, 262 z 

Baucon, P. 41 č 

Brinc, F. 166 z 

Čelik, P. 148 zg, 238 zg, 344 zg 

Debeljak, B. 376 m 

Dobovšek, B. 64 z 

Drev, M. 68 z 

Eman, K. 365 pri 

Hirtenlehner, H. 292 č 

Kanduč, Z. 25 č, 58 pri, 223 č, 258 pri 

Kmet, S. 106 č, 320 č, 371 z 

Kuhar, B. 64 z 

Lukan, A. 77 č 

Maver, D. 277 č 

Meško, G. 275 j, 292 č 

Mozetič, P. 3 č 

Pajnik, M. 309 č 

Peršak, N. 191 č 

Petrovec, D. 91 č 

Pezdir, G. 131 pr 

Plesničar, M. M. 91 č 

Selič, P. 332 č 

Špernjak, D. K. 106 č 

Umek, P. 16 č 

Vidic, M. 211 č 

Vošnjak, L. 292 č 

Završnik, A. 61 pri, 162 pri, 181 z 

Zgaga, S. 199 č, 266 z, 369 z 

Žibert, L. 139 pr 

388

Revija 4, 2009 - Ministrstvo za notranje zadeve

Create successful ePaper yourself

Delete template?

Save as template?