(Ne)varno je biti jaz - Familylab

moj sonček
(Ne)varno
je biti jaz
Svet zna biti sila nevaren prostor,
a če sem našel kotiček pod
soncem, kjer je varno biti (jaz),
in človeka ali dva, ki sta ga z
mano delila – sem bil doma ...
namesto da bom tja šele odšel.
Simona Iglič,
dipl. vzg. pred. otrok, univ. dipl. soc.,
vodja seminarjev za starše
pri Familylab slovenija
Rada bi verjela, da je imel skoraj vsak človek
med odraščanjem nekoga, ki ga je poslušal,
gledal in skrbel zanj. Včasih ga je ta
ista oseba (ali pa katera druga) tudi videla,
slišala in razumela – takega, kot je bil,
v danem trenutku. In če je bilo teh trenutkov
veliko in so se uspeli razpotegniti v prihodnost,
je človek zrasel v sebi lastnega,
pristnega človeka. Takšnega, ki večino časa
ve, kaj hoče in česa noče, ter to tudi jasno
in brez slabe vesti sporoča drugim. Človeka,
ki se navznoter smehlja, tudi kadar je
resnično jezen ali žalosten – nasmeh ostaja,
saj ve, da so tako solze kot kriki njegovi.
Vprašanje, ki se
postavlja, je: Kako
poskrbeti, da se bo otrok
počutil varnega biti on In to
v prostoru in času, ko še nismo
povsem prepričani, da si to res
želimo; kajti ‘svojost’ še zdaleč
ni postala ideal enake vrednosti,
kot je to že leta in
leta ‘poslušnost’.
56
Priče
Vsi se rodimo kot majhna nebogljena bitja.
Če želimo preživeti, moramo sodelovati.
S tistimi, ki so nas dobili v roke. Nekateri
smo bili položeni v naročje toplim in tenkočutnim
ljudem, drugi ne. Mnogi smo le zajokali,
pa so nas stisnili k sebi, in ni bilo treba
jokati cele noči, ker se nihče ni zmenil
za nas. In pozneje, ko smo rasli, se je pojavil
nekdo, ki nas je ‘bral kot odprto knjigo’.
Babica ali teta, učiteljica, prijateljica. Morda
je bil prvi šele naš partner. Niti ni tako
zelo pomembno, kdo in kako pogosto. Le da
foto: Thinkstock

moj sonček
LEPA & ZDR AVA | marec 2011
je bilo dovolj, da smo začutili, da tisti drugi
ljudje niso v skladu z nami, čeprav morda
že od malega sodelujemo z njimi.
Ti ljudje, ki so nas znali prebrati in
nam celo pomagali najti besede
Kjer ni jaza za naše občutke, so botrovali
– jedra – duha, ni rasti našega pristnega osebnostnega
mozaika. Kako čudo-
(dobro)dušnih ljudi,
ki bi jih tako radi vito, če so bili to naši starši.
vzgojili. Le jezni in Potem smo se iz dneva v dan
žalostni mladi, ki lahko naučili nekaj resničnega
o sebi; kaj maramo, če-
se ne morejo in ne
morejo najti. sa ne, kaj nas razžalosti in kaj
spravi v bes, kaj nas navdihuje in
v čem bi lahko našli smisel življenja.
Vsi ljudje smo morali iti skozi leta in leta
domačega, vrtčevskega in šolskega okolja,
ki je bilo včasih varno, spet drugič sila
nevarno; zlasti če v njem ni bilo nobenega
varuha oz. priče, ki bi nas vedno znova spominjala,
kdo smo.
Eksistencialna varnost
Pojem eksistencialne varnosti namiguje na
varnost po preživetju. In na neki način res
govorimo o preživetju, a ne človekovega fizičnega
telesa, temveč njegovega psihičnega
duha. Odrasli radi verjamemo, da s ponavljajočo
se rutino, dosledno uporabo pravil, nenehnimi
dogovori in nadzorom ustvarjamo
za otroke varno okolje ter jim dajemo občutek
varnosti. Na določen način imamo seveda
prav. Le kako bi se počutili otroci, če bi
jih vsak dan, ko bi prišli iz šole, doma čakalo
drugače preurejeno stanovanje. Kako negotovega
se počuti človek, ki ne ve, kje bo zvečer
spal, ve vsak otrok, ki se je znašel v ločitvenem
postopku, med katerim se starši ne
zmorejo dogovoriti o skrbi za otroka.
Petletna deklica potoži vzgojiteljici: ‘’Želim
si, da bi se starša končno že odločila,
kje bom stanovala. Meni je vseeno, pri kom,
samo naj se zmenita. Sploh pa niti ne vem,
kdo me danes pride iskat.’’ Nekoliko drugačen
izziv pa se postavlja pred starše otrok,
ki so sicer varni v rutini svojega doma. Podobna
preizkušnja in težnja po razvoju ne
preži samo na sodobnega starša, temveč na
ves širni svet in vse tiste, ki dnevno stopamo
v stik z otroki – tudi vrtce in šole.
Vprašanje, ki se postavlja, je: Kako poskrbeti,
da se bo otrok počutil varnega biti on In
to v prostoru in času, ko še nismo povsem
prepričani, da si to res želimo; kajti ‘svojost’
še zdaleč ni postala ideal enake vrednosti,
kot je to že leta in leta ‘poslušnost’.
(Ne)varni vrtci in šole
Človeštvo si zadaja vedno več v skrbi za posameznikov
zdrav duševni razvoj. Na preizkušnji
je tudi pedagoška realnost. Na severu
Evrope tako obstajajo šole, ki imajo poleg
učilnic za redni pouk tudi ‘sprostitvene
sobe’, kamor se lahko učenci zatečejo,
ko ne morejo biti, kar se od njih pričakuje
v razredu; vstanejo in gredo – po košček
sebe; v sobo z inštrumenti, žogami, knjigami
in še marsičim. In se vrnejo. Čez pol ure,
dve uri, kadar koli in natanko takrat, ko so
spet pripravljeni sodelovati.
Do tovrstnih šol pri nas je nedvomno še daleč,
saj je zaupanje v otroke še premajhno,
da bi jim kljub ambicijam – da postanejo
svoji – pustili, da to tudi dejansko počno.
Majhni koraki pa kljub vsemu vodijo k velikim
spremembam.
Terapevt – supervizor je opazoval vzgojiteljico
pri svojem delu. Po dnevu, preživetem
v skupini, je zadovoljen zaključil, da
se otroci pri tej pedagoški delavki počutijo
varne in da je to pravzaprav največ vredno.
Skupina, ki se je imenovala Škratki, bi
si po njegovem mnenju ob svoje ime lahko
s ponosom dodala: Škratki – kjer je varno
biti jaz.
Vzgojiteljica, katere skupina otrok je bila sicer
večkrat s strani ostalih pedagoških delavcev
označena za ‘svojeglavo’ in težavno,
si je sicer oddahnila in pri sebi pomislila, da
otroke resnično ves čas skrbno varuje, da si
česa ne naredijo. Pa vendar; ostali kolegi jo
ves čas opozarjajo, da jo otroci vrtijo okoli
prsta, ker pri njej redko katero pravilo drži
za vse. Sploh pa da ji manjka pedagoškega
reda in doslednosti – ki jo bojda otroci potrebujejo,
da bi se počutili varne. Vzgojiteljica
ni vedela, da supervizor pri njej prepoznava
drugo vrsto varnosti (ki ima kaj malo
opraviti s predvidljivim potekom dnevnih
dogodkov) – tisto, zaradi katere otroci upajo
nesodelovati, ugovarjati in biti svoji –
svojeglavi, saj ni nevarnosti, da bodo zaničevani,
deležni posmeha, graje ali kritike.
Tovrstno, eksistencialno varnost lahko
otrokom zagotovi le nekdo, ki zmore voditi
na način, da vidi in sliši posameznike,
ki se ne strinjajo z njegovim vodenjem, in
se je v takšnih trenutkih sposoben prilagoditi,
spremeniti svoj cilj (načrt) in mnogokrat
tudi vztrajati pri tistem, v kar verjame;
a to stori na oseben in spoštljiv način. Pri
57

moj sonček
58
Otroci bodo dolgo
preverjali, ali je varno, da
so resnično svoji. To bodo počeli
na tisoč in en način in sprva
najbolj v domačem okolju. Njihovo
preverjanje nas bo vznemirjalo,
če ne že spravljalo ob pamet. Pa
morda le malo manj, če bomo
vedeli, da je to otrokova pravica,
dolžnost in pravzaprav
pot k sebi.
Naloga odraslih pa je, da postavljamo
svoje meje – okoli sebe; jasno in glasno,
brez slabe vesti, vedno znova sporocajmo ˇ
otroku: kaj hocemo ˇ in ˇcesa nocemo. ˇ
čemer oseben način predpostavlja: nesklicevanje
na pravila in dogovore (ki so težko
osebni, kadar so postavljeni zaradi skupine).
Spoštljivost pa izključuje kakršno koli
(prikrito) zaničevanje in prezir – ki sta večkrat
skrita ne v besedah, ampak v melodiji
povedanega.
‘’Dragi odrasli,
samo preverjam!’’
Otroci bodo dolgo preverjali, ali je varno, da
so resnično svoji. To bodo počeli na tisoč in
en način in sprva najbolj v domačem okolju.
Njihovo preverjanje nas bo vznemirjalo, če
ne že spravljalo ob pamet. Pa morda le malo
manj, če bomo vedeli, da je to otrokova pravica,
dolžnost in pravzaprav pot k sebi.
Naloga odraslih pa je, da postavljamo svoje
meje – okoli sebe; jasno in glasno, brez slabe
vesti, vedno znova sporočajmo otroku:
kaj hočemo in česa nočemo. In potem opazujemo
otroka, kako se včasih ustavi, drugič
skoči čez in mnogo prek naših meja, enkrat,
dvakrat, mnogokrat. In ko se bo uzrl
k vam, le naj vidi vaš (jezen) obraz – to zadostuje,
krepi otrokov občutek za sočloveka,
in/čeprav vodi v konflikt. A dokler se zavedamo,
da konflikt ni nič drugega kot neskladje
dveh (!) jazov, res ni nobene potrebe,
da ga na vsak način skušamo preprečiti.
Sploh ne tako, da se poslužujemo kazni,
groženj, zasmehovanja, sramotenja, zaničevanja,
s čimer počasi, a zanesljivo ubijemo
človekov jaz.
Kjer ni jaza – jedra – duha, ni (dobro)dušnih
ljudi, ki bi jih tako radi vzgojili. Le jezni in
žalostni mladi, ki se ne morejo in ne morejo
najti.
So otroci, ki si vse otroštvo in še pol odraslosti
ne upajo zoperstaviti svojim staršem
in na neki način še danes sodelujejo z njimi.
Obiskovali so natanko tiste šole, ki so
se zdele prave njihovim staršem, zaposleni
so v službah, ki nudijo dovolj varnosti,
da njihove starše ne skrbi za njihovo prihodnost,
in živijo življenje svojih staršev. S katerim
ne nazadnje niso zadovoljni ne prvi
ne drugi.
In so otroci, ki so prečkali mejo – morda
samo enkrat in je bilo dovolj, da so se odcepili
od največje avtoritete svojega življenja
– svojih staršev in s tem vseh ostalih bližnjih
in oddaljenih morebitnih dominenc.
In če je tako – rad povabi zgoraj omenjeni
družinski terapevt –, si odprite šampanjec,
dragi starši; vaša naloga je opravljena! •