Avgust - Planinski Vestnik

Koča stoji na strmem bregu, ki pada proti ledeniku Tal&fre.
Izpred koče je lep razgled na vrsto vrhov in grebenov, najlepši pogled
pa je pač na severno steno Grandes Jorasses, ki se dviguje
kakor ogromen zid, zalit s snegom in ledom, nad ledenikom Leschaux.
Precej sem bral in slišal o tej steni, vendar je pogled nanjo
presegal vsa pričakovanja.
Bil sem majhen, čisto majhen pred tem ledenim kolosom. Toliko
ljudi pleza in lazi po gorah, število tistih pa, ki so se drznili plezati
preko te stene in katerih volja in znanje sta bila dovolj velika, da
so to zmogli, je zelo skromno. Začutil sem do njih globoko spoštovanje.
Proti večeru sem izvlekel fotografski aparat in ga upenl proti
steni Jorasses. Oblaki, ki so zastirali zahodno nebo, so se za trenutek
pretrgali, zgornji del stene je zažarel v žarkih zahajajočega sonca,
v istem trenutku je pa tudi padlo nekaj kapljic prvega dežja na
objektiv mojega aparata. S fotografijo ni bilo nič, slika Jorassesa
se mi je pa kljub temu globoko vtisnila v spomin. Mislim, da je
ne bom pozabil.
Ponoči je pošteno deževalo in ker dež tudi zjutraj ni ponehal,
smo morali misel na ledeniško turo opustiti. Fantje iz republiške
odprave so nama pa svetovali, naj greva na vrh Moine, če se bo
v dopoldnevu vreme zboljšalo.
Obetala se nama je lahka pleza v granitu in ko se je okoli devetih
sonce prikazalo izza oblakov, sva odrinila iz koče. Po snežišču
in zasneženem ledeniku Moine sva kmalu prišla pod steno in prvič
zagrabila za granit. Poučena sva bila, da smer poteka za prehodi,
sedaj levo sedaj desno in da težave ne presegajo tretje stopnje.
Navezala sva se in zaradi lahkega terena plezala drug za drugim.
Kmalu sem uvidel, da plezanje v granitu terja več fizične moči kot
pa plezanje v apnencu. Trdna skala naju je zelo veselila in ubirala
sva jo po počeh, policah in jarkih kar naravnost navzgor. Počasi mi
je začelo to plezanje, kjer se lahko izvešaš po mili volji, ugajati.
Na težave nisva naletela nikjer, edinole kratek kaminček, kjer se
je za spremembo od prej absolutno trdnega granita vse majalo, nama
je bil nekoliko neprijeten. Bila sva že na polovici višine stene, ko
sem pod seboj ugledal skupino Francozov, ki je po lahkem terenu
plezala proti grebenu na levi.
Greben na levi je postajal vse bolj zapeljiv. Kazalo je tudi, da
je lahak, kajti Francozi so bili kmalu v isti višini kakor midva.
Končno sva se tudi midva odločila, da zapustiva steno in da greva
Greben je bil ozek, ne preveč strm, s pocmi, policami in naloženimi
granitnimi bloki fantastične oblike.
Plezanje v takih skalah nama je godilo in bila sva dobre volje.
Na vsem lepem se je pa pri francoski navezi nekaj zataknilo. Kolikor
sva mogla videti, je teren postajal nekoliko težji, kajti naveza
se je umaknila grebenu na levo v južnozapadno steno in se poizkušala
po njej prebiti naprej, mestoma do kolena gazeč pršič. Čeprav