Brezplačen mladinski časopis za vse generacije... - Mladinski center ...

Kolumna
str. 20 str. 21
Proste klamfe
Nejc Smole
prihodnost skupnosti
ali ves(d)elo po medvoško
Gregor Nartnik
anarhija!? in več ...
V teh dneh, ko na koledarju že črtamo prve dni marca, vsi tisti, ki
v naši skupnosti delamo v društvih in podobnih organizacijah, nestrpno
čakamo na kakršnokoli informacijo v povezavi z osnutkom
proračuna občine Medvode za prihodnji dve leti. Zakaj z nestrpnostjo?
In kaj to sploh zadeva tiste, ki radi plešejo, igrajo, morebiti sodelujejo
v društvu upokojencev, ali prosti čas preživljajo v katerem izmed
športnih klubov?
Odgovor je jasen. Brez proračuna je vsakršno načrtovanje dela in
dejavnosti le slepo tipanje v temi. Nihče namreč ne ve, kako resno
je recesija zarezala tudi v prihodke naše občine? In sploh, bo občina
oz. predlagatelj ubral najbolj enostavno taktiko in vsepovprek rezal
sredstva ali bo končno predlagal strategijo, načrt in pojasnil, zakaj se
sredstva na kateri izmed postavk nižajo in spet na drugi povečujejo.
Vsakdo ve, da je za resno, predvsem pa odgovorno delo na katerem
koli področju od družbenih do čisto komunalnih dejavnosti v prvi
vrsti potrebno imeti strategijo, vizijo, načrt. Nekaj, na kar se vedno
znova lahko opreš in je zato pot lažja.
In nič ni slabše, kot vedno znova krpati največje luknje in primankljaje
brez resnega premisleka o nadaljnjem razvoju. Brez tega, da bi si nalili
čistega vina in s širokim konsenzom sprejeli usmeritve. Morebiti
nam smernice prvega leta ne bi bile po godu, ker bi predvidevale
večja vlaganja na področju, ki nam ni blizu. A prepričan sem, da bi po
nekaj letih večina videla, da je sistem, ki se s strokovnim pristopom
in vizijo loteva projektov, veliko boljši kot vsakoletno zadovoljevanje
vseh mogočih in nemogočih idej, ki niso umeščene v okolje in prostor,
najmanj pa v skupnost.
A priznati je treba. Za takšno delo, za vizijo je
potrebno imeti pogum. Tega pa sestavljalcem
našega proračuna prevečkrat primankuje.
Upam, da bo v proračunu za prihodnji dve leti kaj drugače.
Verjamem pa ne. //
Vsaka od oblik zunanjega, skupnega organiziranja
družbe, tako imenovanega »sistema«,
nujno omejuje osebno svobodo. Tudi če pravila,
s katerimi bomo urejali razmerja, izbiramo
vsi skupaj (neka prava demokracija), ta lahko
izhajajo le iz vrednot povprečja, ki mnoge (ali
kar vse) omejujejo vsaj v neki meri.
Ljudskih potreb pač ni mogoče fiksno determinirati
v pravilo. Če že bomo to poskušali,
pa so na vrsti bolj organski sistemi. Prilagodljivost
bo njihova kvaliteta. Temeljili bodo
na zaupanju.
Človek se preprosto ne pozna. Njegova težnja
po spoznanju (če do te sploh pride) ustvarja
dinamiko življenja ter vodi njegov razvoj.
Večinoma, bolj ko ne, zmore posameznik prepoznati
samo trenutno občutene potrebe, in
si s temi zamisliti le trenutne pogoje svobodnega
delovanja. Dejstvo je, da so te potrebe
nenehno spremenljive. Vse posledice njegovega
svobodnega ravnanja pa se izrazijo šele s
časovnim zamikom. To naj bi človeka naučilo
gledati na vse pojave celostno. S pomočjo
nabranih izkušenj naj bi prepoznal vzorce
v učinkih lastnih dejanj in predvsem pridobival
orientacijo. Kaj ga vodi in v katero smer.
Vsa zunanja pravila omejujejo osebni razvoj
in doživljanje. Sploh če so vsiljena. Vendar
tudi dajejo strukturo skupnemu bivanju. Če
so sprejeta. Z vzpostavitvijo skupnih pravil,
večje skupine posameznikov dobijo funkcijo
organizma. Vprašanje pa je - ali sme biti ta
organizem pomembnejši od posameznika in
pod katerimi pogoji? Celo ožja družina je organizem,
je sistem, ki deluje po nekih pravilih.
Že v družini je nekdo nižji, mlajši, manj
vešč, podrejen; in spet drug je avtoriteta, bolj
izkušen, ki postavlja ali potrjuje pravila. In
že v družini ima prej ali slej nekdo razlog za
upor. Kako naj bo torej drugače v družbi?
Pravila da. Da, kot pravila plovbe. Kot prenos
praktičnih izkušenj boja z valovi in vetrovi
med generacijami, med posamezniki
z različnimi znanji. Vendar ne uveljavljanje
pravil s prisilo, s kaznijo, temveč z zaupanjem.
Zaupanjem eden drugemu.
A kdo od nas je zaupanja vreden? Kdo je
dovolj resen, da ne bo z neumnostjo ogrozil
skupnosti? In kdo bi jo vodil?
Upravljanje sistema z zaupanjem tvori najbolj
učinkovito, plodno, ustvarjalno, svobodno
družbo. Potrebuje najmanj pravil in
zavirujoče administracije, kakršno zahteva
izvajanje le teh. Takšna svoboda pa je mogoča
le če vsak kapitan, torej vsaka avtoriteta,
starš ... ve, da pri vzgoji, vodenju ... ni lagal.
Da ni prikrival znanja in omejeval, temveč
je posredoval vse, kar se je sam naučil in
spoznal najboljšega. Potem mirne vesti predaja
krmilo naprej in naprej, brez strahov
in pričakovanj. Dovoli si pustiti se presenetiti,
v kaj se bo nadalje sistem prelil. Katere
poti bo barka obredla. Pripravljen je sprejeti
nove, drugačne izkušnje, v katere bo popeljal
podmladek. Najtežje ljudje prepustijo krmilo,
brez da bi si zagotovili svoj nadaljni nadzor
in vpliv svoje volje ravno zaradi nezaupanja.
Poleg pohlepa seveda.
Sistem, organizirana skupnost posameznikov,
katera vsebuje več zaupanja, sprosti vsem
členom družbe večji del energije. Odpade mnogo
neživljenjskih obveznosti. In tako končno
lahko vsak, iz širše distance, mnogo globlje
opazuje lastnosti plovbe. Razvija nove senzibilnosti.
Ustvarjalnost. Lahko prispeva več.
Skupaj na barki prispemo dlje, zato znanja,
ko ga nekdo želi, ne zavirajmo. Svobode ne
jemljimo, podeljujmo jo. //