prezentacija-udba

Ivan MačekDrugi oče UDBEIvan Maček-Matija je bil profesionalni revolucionar zločinec tako kot nekateri drugivodilni slovenski komunisti, izšolan v Sovjetski zvezi, na Leninski šoli, kjer so se šolalipoklicni revolucionarji v okviru Kominterne (komunistične internacionale). Tja jeodpotoval avgusta 1935 in šolanje za poklicnega revolucionarja končal junija 1937. Natej šoli je poučeval Edvard Kardelj, edini, ki je bil nad njim v hierarhiji. Maček jenačeloval zločinski organizaciji VOS, predhodnici Ozne in kasneje Udbe. VOS sta 15.avgusta 1941 ustanovila zločinec Edvard Kardelj in zločinka Zdenka Kidrič – Armić(ţena Borisa Kidriča), ki se je prav tako pred tem šolala na Leninski šoli v Moskvi.Čeprav se je VOS uradno imenovala Varnostno-obveščevalna sluţba OF, je bila kotorganizacija strogo podrejena le najoţjemu vrhu KPS oziroma samo Edvardu Kardelju.Tudi pri Udbi je bil »siva eminenca« Ivan Maček-Matija.Dušan Bravničar je dne 9. junija 1994 na 16. seji Pučnikove komisije pričal, da je konecjunija 1945 Ivan Maček - Matija od njega zahteval, naj " počisti " sovraţne ranjence izljubljanskih bolnišnic. Bravničar se je tej direktivi uprl in se skliceval na mednarodnekonvencije. Zato je bil premeščen na mesto sekretarja veleposlaništva v Albaniji odkoder se je vrnil šele 1947 leta. Po njegovi oceni je bilo število pobitih domobranskihranjencev, ki so jih odstranili iz bolnic, pribliţno 100 - 150, v Vojni bolnišnici Moste panaj bi bilo " odstranjenih " okoli 100 nemških in drugih ranjencev z osebjem. Ker jeBravničar to odklonil, je potem poboj teh ranjencev izvršil nad narodom zločinecLeopold Krese - Čoban.Zločinec in laški kolaborant Ivan Maček - Matija v svojih spominih leta 1981 : "Ceruttiju in njegovima spremljevalcema smo potem postregli s pijačo, da so si nabralimoči za odhod. Generalov avto smo zadrţali, dali pa smo mu tovornjak, da je lahkonaloţil spremstvo. Po starem vojaškem običaju, da se poraţenim oficirjem ne odvzameoroţja, sem jim pustil pištole. Pri Mašunu smo naleteli na večjo skupino Italijanov, ki sopočasi ubirali pot proti domu ... med njimi sem zagledal zgrbljenega človeka, ki se ješepaje drţal mule za rep in si tako pomagal, da je lovil korak z drugimi. Ko smo sepeljali mimo, sem ga pogledal v obraz: Cerutti! Bil je bled, kosmat, utrujen. Ustavilismo se. Izstopil sem in mu dal roko. Hvaleţno mi je vrnil stisk in se grenko nasmehnil.Prav beden je bil videti, dali smo mu nekaj hrane, zanj in za njegovega pribočnika...Uredil sem, da so ga Italijani vzeli na tovornjak, s katerim so peljali ranjence. "