Boris Paternu Primož Trubar – naš sodobnik Vera, ki temelji ... - SAZU

Erazmove Parafraze ali znamenito Calvinovo delo Institutio Religionis Christianae (1536). Into v italijanskem, nemškem in slovenskem jeziku. Bonomo je kot Tržačan ob vsem svojemitalijanskem patricijskem poreklu znal slovensko, še več, ta jezik je vključil v svoj delovniprogram. Ni brez pomena, da se je pred tem v svoji dolgoletni habsburški diplomatski službispoznal in zbližal z vrsto Slovencev, ki so v takratnih cerkvenih diplomatskih službahzavzemali vidna mesta. Za Trubarjev samozavestni razmah v slovensko smer je bilo to, kar jevidel in slišal v Trstu, najbrž odločilno. Morebitno njegovo zgodnejše, še pubertetno srečanjez reformacijskimi idejami v salzburškem okolju za tak premik gotovo ni in ne bi moglozadoščati. Bonomo je vodil in podpiral Trubarja tudi naprej, ne samo ob njegovem prvembivanju v Trstu v letih 1524­1527. Omogočil mu je visokošolski študij na Dunaju; ga posvetilv duhovnika; mu zaupal svoja župnišča na Slovenskem (v Loki, Laškem in Celju); mu vkriznem položaju omogočil drugo bivanje v Trstu v letih 1540­1542, ko ga je postavil zasvojega tajnika in tržaškega slovenskega pridigarja, ki je najverjetneje pridigal v cerkvi LaMadonna del Mare, večinoma kmetom in mornarjem. Nazadnje mu je pomagal, da je bilimenovan za ljubljanskega kanonika. Umrl je leta 1546, pred tem, ko je cerkveno sodišče vLjubljani Trubarju odvzelo kanonikat, ga izobčilo iz Cerkve in prepustilo pregonu. Tako jeTrubar leta 1548 pobegnil v Nemčijo, se zatekel k luteranskim protestantom in v naslednjihdesetletjih na tujem uresničil svoj slovenski knjižni program. Vendar se ni nikoli do krajaodtrgal od Bonomove tržaške šole, ki se je začela ob humanistu Erazmu Rotterdamskem. Toje razvidno tudi iz njegove strpnosti, prožnosti in povezljivosti, ko se je v Nemčiji znašel mednestrpnimi tokovi protestantizma.Ob Erazmu, v katerem so pozneje nekateri odkrivali povzročitelja reformacijskegaprevrata, se je tudi mladi Trubar navzel odpora do dogmatskega, hierarhičnega inceremonialnega v cerkvenem življenju in našel smer od pozunanjene k notranji, naravnivernosti. In kar je bilo najbolj bistveno: od blizu se je srečal z idejo, ki je v njegovemživljenju postala vodilna: da je v cerkveno in versko življenje treba uvesti ljudske jezikenamesto univerzalne, vendar mrtve latinščine. Kot se Erazem in Luther v marsičem nistaujemala,– na primer ob vprašanju človekove svobodne volje – sta se tu ujela. Po njunem nastopu sobili že v 16. stoletju vsi poskusi ukazovanega vračanja k staremu cerkvenemu statusulatinščine v bistvu retrogradni. Tudi kalvinizem, ki je bil pomemben del Bonomove šole, jepri Trubarju pustil očitne sledove. Tu se je lahko srečal z odločnim odporom dopozunanjenega razkazovanja vere, do cerkvenega ceremoniala in dekorja.V znamenitemCalvinovem pismu francoskemu kralju iz leta 1535, po navadi objavljenem kot uvod obnjegovih Institutiones, lahko beremo: «Prestopajo torej meje, ko se pri svojih obredih takonaslajajo nad zlatom, srebrom, marmorjem, slonovino, dragimi kamni in svilo in ne mislijo nato, da bi pravilno častili Boga, razen z obilico in preobilico teh reči.« 16 Seveda je v to smeručil tudi Luther s svojim smešenjem »glumaškega oblačenja višje duhovščine«. Calvinovakorespondenca tudi kaže, da je vedel za Trubarja in ga cenil. 17 V Bonomovem okolju pa jepognalo predvsem Trubarjevo zanimanje za Zwinglija, ki je nasproti Calvinu pomenilmehkejšo varianto švicarskega protestantizma. Zwingli je bil znan po svoji antropološkiorientaciji in geslu »človek je najimenitnejše delo božje«. Sled tega utegne biti v Trubarjeviodločitvi, da na uvodno mesto svojega katekizma ni postavil dekaloga, verskih postav, kot jestoril Luther, ampak stvarjenje človeka. Trubar sam je pozneje povedal, kako si je v vsehsedemnajstih letih svojega slovenskega pridigarstva, preden je šel na Nemško leta 1548,pomagal predvsem z deli Heinricha Bullingerja in Konrada Pellicana. Oba sta bila16Jean Calvin, Pismo francoskemu kralju, Protestantizem, Nova revija, Ljubljana 2001, str. 59.17J. Rajhman, n. d., str. 89, 90. Gre za Calvinovo pismo z dne 12. sept. 1563.6