oglejte si del knjige - VED

minilo je stoletje,odkar ti je žalost rezala žile,šele nocoj brizga kri.Če je kaj, kar lahko pogrešamo v slovenski poeziji, je toMesto. Z Ano Trebežnik stopamo vanj, v množicoatomiziranih ljudi, med mravlje, ki ne vedo zase./Delajo za skupnost, ki je ni. Konec je stoletja, v kateremje žalost rezala žile, konec je skupnosti, odkod potemkri? »Živimo samo še zase«, s tem pa se pojavi problem,kako potem še pisati in komu. Če je pesem postalaskoraj izključno umetnost razumevanja, kot je trdil Paz,kateri je zdaj tisti bralec, ki se trudi razumevati, saj»vseskozi spreminjamo vloge«. Identiteta je postalaspremenljiva, bolje rečeno je izginila in se spremenila vigro vlog. Ne preseneča, da nas ujete v navideznoneskončnost možnosti, ki jih ponuja ta igra, »vsak struposvobaja«. Ni naključje, da se tudi strupi spreminjajo inpostajajo priljubljeni tisti, ki omogočajo prehajanje medvlogami, od partija v soboto do pisarne v ponedeljek.Namesto heroina in podobnih »luzerskih« drog, kiposameznika zacementirajo v eno vlogo, imamo danesdelo, šport, ectasy, koko, in z nestrpnostjo pričakujemo,da nam ta krasni novi svet ponudi »somo«.