oglejte si del knjige - VED

Ana Trebežnik16 - 25Založba VED

Ana Trebežnik16 – 25Spremna beseda Aleš DežmanOblikovanje ovitka Iztok BrodnjakIzdala in založila Založba VED, LjubljanaZa založbo Iztok VrhovecPrelom K. Rok©Ana Trebežnik, Založba VED, 2006www.svarun.orgVED@svarun.org

CIP - Kataložni zapis o publikacijiNarodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana821.163.6-1TREBEŽNIK, Ana[Šestnajst - petindvajset]16-25 / Ana Trebežnik ; [spremna beseda Aleš Dežman]. -Ljubljana : Ved, 2006ISBN-10 961-6574-11-6ISBN-13 978-961-6574-11-2228630016

O avtoriciDiplomirana filozofinja in sociologinja kulture, rojena v»mestu kulture« na pragu osemdesetih let 20. stoletja,zaznamovana z glasbo in ideologijo punka ter novega vala,odrasla ob branju družbenokritične in socialno angažiraneliterature (Frančič, Gluvić, Chubby, Bukowski itd.), znenehnim hrepenenjem po svobodi, odtrganosti od serijskeproizvodnje misli, po novodobni ženski bojevitega duha teriskalcih resnice, ki se zelo dobro zavedajo, da »ni vsakaluknja zato, da se vanjo nekdo skrije« in ne vsaka skrivnostzato, da se jo razkrije.

minilo je stoletje,odkar ti je žalost rezala žile,šele nocoj brizga kri.Če je kaj, kar lahko pogrešamo v slovenski poeziji, je toMesto. Z Ano Trebežnik stopamo vanj, v množicoatomiziranih ljudi, med mravlje, ki ne vedo zase./Delajo za skupnost, ki je ni. Konec je stoletja, v kateremje žalost rezala žile, konec je skupnosti, odkod potemkri? »Živimo samo še zase«, s tem pa se pojavi problem,kako potem še pisati in komu. Če je pesem postalaskoraj izključno umetnost razumevanja, kot je trdil Paz,kateri je zdaj tisti bralec, ki se trudi razumevati, saj»vseskozi spreminjamo vloge«. Identiteta je postalaspremenljiva, bolje rečeno je izginila in se spremenila vigro vlog. Ne preseneča, da nas ujete v navideznoneskončnost možnosti, ki jih ponuja ta igra, »vsak struposvobaja«. Ni naključje, da se tudi strupi spreminjajo inpostajajo priljubljeni tisti, ki omogočajo prehajanje medvlogami, od partija v soboto do pisarne v ponedeljek.Namesto heroina in podobnih »luzerskih« drog, kiposameznika zacementirajo v eno vlogo, imamo danesdelo, šport, ectasy, koko, in z nestrpnostjo pričakujemo,da nam ta krasni novi svet ponudi »somo«.

»Svetov je natanko 183./ Lahko izbereš karkoli,«zapiše Trebežnikova. Ne samo, da svet nima oblike,oblik je neskončno. In v svetu brez Ti, kjer lahko Jazpostane spremenljivka, gnetljiva v vloge, ki jih režiraekonomija, je pesnik dokončno sam. Pesnik, brez Ti,živi le še v svoji glavi. A tudi to je že brezpredmetno, kottudi iskanje intime; jeza razžaljenih, nostalgija pouporu, vse je le še ena možna vloga več. »V mestu je karpestra ponudba ljudi.« Z nekaterimi bo vedno kdozaslužil. Dotakniti se jih, v njihovih spremenljivihvlogah, je zdaj izziv za oglaševalce, ne za pesnike.Mogoče pa je to nova oblika človeškega stika.Dobrodošli v krasno, novo mesto.

Ana Trebežnik16 - 25

Leteči akrobati se spuščajo v noč.Pretanka je vrv,neubogljiva, preperela.Kot ruska ruleta v noči brez zvezd,tihi, soparni, nezvesti ... nevarni?So trenutki, ko navidezno padašin padašin trgaš kričeče niti.Grabiš sedanjost z nemočnimi rokami.Minilo je stoletje,odkar ti je žalost rezala žile,šele nocoj brizga kri.Zvijaš se v topi bolečini,solze kakor toča udarjajo na strehe mesta.A mesto spi,odeto v svinec se ne zdrzne ob padcu akrobata.Ob prvem žarkule še kapljice krviin vonj po smrti.17

I.Bog sonca spi med črepinjami.Potuhnil se je v kraljestvu ogledal.Na koncu mavrice se skrivajo izgubljene sanje.V spanju mrmra pesem padlih borcev.Še enkrat vdahnein omahne.Po kotlini odmeva krik.Kakor tiger v agoniji skuša skriti bolečino.19

BELA BARVA.Brezizrazne stene in počasne misli.Nič ni bolj resnično kot muha na robu mize.In občutek prevaranosti,ko ob koncu dneva sediš sam v svoji družbi.KO si (ali pa nisi)- borec.Ko goltaš (ali melješ)- življenje.Ko pljuneš v dlanin se spoprimeš z današnjim dnem.Kradeš trenutke,ne vedoč za jutri.21

Škripajo vrata novih poti.In ljudje so mravlje, ki ne vedo zase.Delajo za skupnost, ki je ni.Še ponoči slišim brnenje neutrudljivih borcev.»Borcev« za kaj?Za lepšo prihodnost in srečnejše ljudi?Da ne bi bili žrtve iracionalnih misli,slepo str(e)mite k izbrušenim idealom.Fatamorgana mravljišča ljudije smrt v soju neonske luči.23

Streljam v sonce.Kolektivni masaker.A tebe ni in ni.Kam je odšla ta skupnost,ta laž z rdečo mašno?Preteče misli, ko mahaš s svojo puško.Besede so nerazumljive,stapljajo se v razdirajočo meglo.Preveč je namišljenih borcev,sploh verjameš svojim mislim?Množično umirajo v prvih vrstah,a jaz samo molčimin streljam v prazno.Tvoje iluzije te bodo pokopale.Kolektivni masaker so prazne besede;ne želim si gledati skozi tvoje oči.25

II.Bog sonca je zatisnil oči.V kotu ždi in ne želi si več ničesar.Vse manj vidiš, vse manj čutiš.Naš čas je zastrupljen.Bog sonca bruha v straniščno školjko.Trga se od bolečin.27

III.Bog sonca sanja odrešujoče sanje.Še vedno živčno išče luknjo.Iz dneva v dan je svet bolj plitek.Kmalu bo na gladini oceanazagledal samo še lasten obris.Bog sonca ne loči več sanj od realnosti.Samo dela se da spi.Ko odpre oči je svet krvav.29

Tla so prekrita s stiroporom.Umetna idila pod katero je še sveža kri.Sede srkamo vase vaša zlata pravila,da se naučimo živeti,morda celo ljubiti.Sanjamo sanje preteklostiin preziramo sedanji trenutek.Seveda smo popolnoma zdravi.V našem vsakdanu vladata rutina in nemir.Zrasli smo kot otroci ignorance.Zdaj živimo samo še zase.Jekleni pritlikavciv dobi vsesplošnega napredka.Kričimo brez odmevav beli sobiimenovani BLAZNOST.31

Drugi ti držijo ogledalo.Bojiš se lastnega odseva.Beže opaziš, da ni konca.Ni zaklonišča.Jaz sem lastna senca.Posveti mi s prenasičeno rumeno,s preluknjanim soncem.Ustrelim sonce.(Zanikam, da si v meni.)Želja po enosmerni ulici.Bojim se ogledala,prejasnih noči.Ne maram oči,vaših prezirajočih drž.Ena smer,edina prava smer.To življenje mi polzi skozi prste.Premočeno teloin izkrivljene podobe.Moj odsev skozi preluknjano sonce.SVOBODE NI ... odmeva v moji glavi.33

Spone preteklosti.Neulovljivost sedanjosti.Bežeče sencena ostrem roburazklanega dneva.Mrak se zliva s težo korakov,nestrpno čakam na izid notranji bitk,na prvi žarek svobode.Skozi špranje odtekajo dnevi,misli so tekoče,zavrejo in izhlapijo,ko se okleneš mojega telesa.Kontinuiteta usklajenih gibovin igrive sence na tvoji steni.To je vse kar potrebujem.35

Nekdo je nebo pobarval rdeče.Sanjam življenje.Kot gledališka igra v moji glavi.Moja misel gre v neskončnost.Je kaj narobe?Samo trenutek,sonce ni na pravem mestu.Nekdo vendar kriči v moji glavi.Blaznost je moja senca.Pogosto se mi zdi,da je tišina krvavi morilec.Vseskozi spreminjamo vloge.Dovolj imam teh nenapisanih pravil vedenja,te kvazi spontanosti.Nič bolj nora nisem kakor ti.Za vogalom odvržeš masko.Razkritje krinke v kraljestvu slepih miši.Bom jaz plesala na tvojem grobu?Verjetno bom samo strmela predsein čakala nov dan.Kdo je tebe – ČLOVEK – soditi učil?Sam se boš obesil v beli sobi.Na rdečem platnu rumena krogla se reži.Bele stene poškropljene ... ubili smo nedolžnost.37

Hijene se zbirajo na tvojem stopnišču.V dvorani sobotne nočise mrzlično zvijajo željni provokacij.Vržeš kost med stekle pse.Iščeš drugačne v noči brez zvezd.Ko se sprehajaš po cesti, pokajo izložbe.Vidiš se, čutiš se.Lačna življenja srkaš iz čaše nesmrtnosti.39