oglejte si del knjige - VED

Primož CapinKako sem gor rasuZaložba VED

Primož CapinKako sem gor rasuUredil in napisal spremno besedo Iztok VrhovecLektoriral Gal PerunIlustraciji na ovitku J. RogersOblikovanje in računalniški prelom K. RokIzdala in založila Založba VED, Ljubljana©Primož Capin, VED d.o.o., 2005www.svarun.orgVED@svarun.orgCIP - Kataložni zapis o publikacijiNarodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana821.163.6-312.6CAPIN, PrimožKako sem gor rasu / Primož Capin ; [napisal spremno besedo IztokVrhovec]. - Ljubljana : Ved, 2005ISBN 961-91396-6-6219465728

Iztok VrhovecUvodna beseda

Pred več kot sto leti je takratna avstroogrska monarhija,katere del je bila tudi Slovenija, sprejela zakon, ki jeprepovedoval pretepanje otrok v šolah; do takrat jetakšen način kultiviranja mladeži veljal kot dobro vzgojnopomagalo. Kljub zakonu, ga je takratna krščanskaavtokracija, ki si je poleg oblasti nad vzgojo duha,umišljala tudi gospostvo nad vzgojo telesa, v svojihpisanih nebulozah razlagala, da je otroku sem pa tja ševedno treba prilepiti kakšno okoli ušes; ker drugače pačne gre. V kaj se razvije tako vzgojeno hierarhičnobedaštvo, je do skrajnosti (in čez) slabe pol stoletjapozneje vpadljivo nazorno demonstriral podivjanikretenizem Hitlerjevega nacizma.Eden od junakov romana Primoža Capina je tiranskioče, ki je odraščal prav v teh, vojnih letih. Kot pravi otroksvojega časa, svoj bes, frustracije, nezadovoljstvo, jezo,nemoč ... agresivno sprošča na svojih otrokih. Eden odnjih je tudi glavni junak zgodbe, ki opisuje svojeodraščanje v takšnem okolju. Kljub temu, da se zelodobro zaveda (negativnih) okoliščin, v katerih živi, in sejim prilagaja po svojih najboljših močeh, se vse pogostejekažejo učinki tovrstne vzgojne kulture; mladenič se začnezatekati v samodestruktivnost. Očetu se maščuje s slabimuspehom v šoli. Popiva s prijatelji. Sebe in svojo usodo,katere vajeti začne prepuščati drugim (Izbor šole semprepustil mamici, očka se za mojo nadaljno življensko potni niti najmanj zanimal – tudi jaz ne, če po pravici povem– in se tako kot vedno, elegantno izognil kakršnikoliodgovornosti za sprejete odločitve.), začne doživljati kotpasivni opazovalec.S tem sprejme pravila, ki mu jih je vsilil oče. Glavnijunak se ne more iztrgati iz njegovih krempljev. In tudi ko

ima vsaj majhno možnost, da bi to vendarle storil,pobegne od edinega človeka, ki mu je do sedaj izkazovalnesebično ljubezen (stric Puba). Zaradi (destruktivnoprivzgojene) bojazni zbeži nazaj v sadističnomazohističniodnos s svojimi starši. In tudi pozneje, ko je glavni junakže v letih, ko bi se lahko že zdavnaj poslovil od rodnedomačije, še vedno vztraja; kljub vsemu doživetemu ševedno ubogljivo sledi ukazom svojega očeta. S tempisatelj razkriva tisto značilno in najhujšo kazen, ki jo jedeležna žrtev, ki sprejme takšen odnos: kljub temu, da sezaveda, kaj dogaja, (pod)zavestno še vedno verjame, dase bodo stvari izboljšale, da ji je sodelovanje v tejsadomazohistični igri nekako usojeno. Ne zaveda pa se(ali pa se noče zavedati), da je pravzaprav ta takoopevana usoda le izgovor za disciplinirano, uniformirano,nelagodno in prestrašeno kvazi varnost.Vendar avtorjeva pripoved niti za trenutek ne postanecankarjansko turobna ali zamorjena. Pisatelj s humornorabo domačih (gorenjskih) besed in hudomušnimimislimi na bralcu prijeten in sproščen način podajazgodovino svojega junaka. Z umetelno vtkano primesjoironije, v kateri se zrcali kritični pogled na vse, kar kratičloveku temeljno pravico, da je, da obstaja – da udejanjalastno voljo, ne da bi se pri tem zaletaval v drugega –razgrinja resničnost v vseh tistih razsežnostih, ki (usodno)preoblikuje čisto in neomadeževano mladost.Tako mlajši kot starejši bralec se bo ob branju knjigelahko zabaval, hkrati pa bo imel priložnost ovrednotitisvojo lastno resničnost, ki se pri marsikom ne razlikuje kajdosti od te, ki jo v pričujoči knjigi podaja naš sodobnik.

Primož CapinKako sem gor rasu

Liki in dogodki v tej knjigi so v celoti izmišljeni.Vsaka morebitna podobnost z resničnimi osebami jezgolj naključna.

Prva leta svojega življenja sem preživel naodrezanem robu zaselka nad jezerom (jezero vskledi, otoček s cerkvico na sredi, siva skala, na njejgrad stoji, na drugi strani jezera škatlasti hoteli, med njimidva – kontejner, politanka imenovana).Ravno pred kratkim sem se znova znašel tam blizu,(pršu na pir v Hlapona – buf ϑ na železniški postaji Bled-Jezero) – po nabavki dvajsetih tripov. Požru nbnga, maucvikou, priznam. Ko sem prvič poskusu zadevo – že karnekaj Save je od takrat preteklo – sem na hribčku, kjerstoji cerkvica sv. Katarine, doživel in tudi preživel bližnjesrečanje tretje vrste. Kar naenkrat se je stemnilo, zaplesalsem po grobo stesani mizi, vrteli so se Pink Floydi, medskakljanjem po tistem, po čemer se sicer ne skače, imapovsem drug namen, je zmanjkalo obdelanega lesa,poskakujoče nožice so stopile v prazen prostor, tam nibilo trdnih opor, samo zrak, iz vertikalnega sem začelprehajati v horizontalni položaj, dokler nisem pristaldirekt na obraz.Pristanek je bil zelo trd, kar malce me je odbilo, se miposvetilo, truplo sem pustil ležati na tleh in zalebdelkakšna pol metra nad tlemi; kar malo sem že odhajal in seposlavljal, ko se je name vrgla človeška postava – eden oddveh sotrudnikov eksperimenta, ki je začutil, da nekaj neštima, da nekaj odhaja in se razhaja – to je vrnilobežečega duha, ki je prisluhnil bitju njegovega srca, spetsva postala eno – med zvezdami se začnejo prižigatiϑ bife9

neznane luči, kar pritegne naše oči – medtem se zdani,oziroma bolje rečeno zjutri, z megličastimi duhovi vrosnem jutru, ki nas včasih na nos, kot se je v navedenemprimeru zgodilo meni, vstanemo tudi rosni mi, zamišljeneso naše oči, marsovci so odšli – kakšni so pa bili?»Kot iz risanke,« je vedel povedati tisti, ki jim je bilnajbliže, po pristanku da se je odprla nekakšna loputa, ponjej da je priskakljal možic.»Kakšen je bil?«»Farba zelena, vijoličaste oči.«Ga je vprašal, če hoče z njim, on da bi to sicer radevolje storil, vendar pa ima tukaj na zemlji obveznost(kuža, za katerega mora skrbet), zato mora žal odklonitipovabilo in nasvidenje prihodnjič, haha in hihi.10

iveli smo v podnajemniškem stanovanju blokaŽ(lastnik: gozdno bogatstvo okrog nas), ki ga jesvojemu uslužbencu, mojemu očku, ki je gozdnitehnik, gozdno gospodarstvo gozdnega bogatstva vupravni stavbi nad nami dalo v najem.Z bratcem, ki je bil in je še tri leta starejši od mene, svapreživljala rosno mladost včasih tudi tako, da sva ostalasama, čisto sama, varstva ni bilo, je imel druge opravke,za zaklenjenimi kuhinjskimi vrati.Na enega izmed takšnih zaklenjenih dni – pričenjalo seje ravno večeriti, zmanjkalo je naravne luči, umetne pa sizaradi bližajoče nevihte nisva upala prižgati – sem najusklenil rešiti pred nadvse grozečim in bobnečimgrmenjem, ki je prihajalo iz daljave.V svetlobi bliskajočih strelic sem v svoje drobne ročicevzel eno od najinih skupnih igračk – oslička na vzmetnipogon – njegovo tačko vtaknil v odprtino za ključ, in jotoliko časa vrtel, sukljal in mrcvaril po njej, da se je zlomilain tam tudi ostala.Ko sta se očka in mamica vrnila domov, seveda nistamogla odkleniti kuhinjskih vrat, odprtina za ključ je bilaad acta. Nastal je vik in krik, ki je kaj kmalu postalnekakšna stalnica najinega življenja; popolna zmešnjavana obeh straneh zaprtih vrat, razodetje kaosa človeškegasožitja, v katerega še dandanes trdno verjamem.Ne spominjam se več, kako so zadevo rešili, vem le, daje bil moj naravni instinkt nagrajen s tepežkanjem po goliritki.11

Naslednja stvar, ki mi je dodobra zagrenila otroštvo, paje bila, saj ne boste verjeli, čisto navadna pomaranča,vendar ne njen okus, kot ste dandanes razvajenipotrošniki eksotičnih sadov najverjetneje pomislili.V tistih časih socialistične izgradnje in temupripadajočega pomanjkanja, v katerem sem gor rasel, kotse procesu odraščanja pravi v naših krajih, že tako znanihpo pregovorni skoporitosti, je bila to rariteta, katereoranžno mesovje mi je bilo dano okusiti in se ob njemkremžiti le ob največjih cerkvenih praznikih.No, na enega teh prazničnih dni, ki se jih je radimedvojnih in povojnih revolucionarnih dogodivščinproslavljalo nekoliko na skrivaj, je zgoraj opisanadragocenost v velikem loku priletela v kuhinjo in mi, kotbomba med vojsko domačijo, raztreščila hišico iz legokock, v katere sestavljanje sem bil ravno zatopljen.Togoten na razdiralca mojih gradbenih prizadevanjsem kot kakšen furioso iz muzike zdrvel iz kuhinje nahodnik, kjer sem kanil zasačiti nepridiprava, tam pa nibilo, glej čudo prečudno, nikogar. Oblile so me solzice,kot curek vode v kopalnici zvečer moje nežne ročice.Mamica me je potolažila tako, da me je seznanila skratkim seznanjanjem z Miklavžem, ki ima enkrat na letotoliko dela – »Veš, koliko je na svetu takih kot ti!« – in semu tako zelo mudi, da ga le stežka ugledajo človeške oči.12

Časi, v katerih smo hočeš-nočeš-moraš živeli, panikakor niso bili naklonjeni takim štorijam, o ne, šemalo ne. Kljub temu več kot očitnemu dejstvu, ki seje v svojem zmagoslavju sončilo po deželi kot kopalec naplaži, pa me je mamica – očka je temu pravil bikasto –vzgajala v pravljično katoliškem duhcu.Ob nedeljah sem z bratcem v ranih jutranjih urahcapljal za njo po makadamski cesti v božji hram, strogona prečko počesan, zadrgnjen in zavozlan kot poštirkanmežnar, ki je s pušco hodil ob klopeh cerkvene ladje ingrdo gledal, če ni v živo rdeč žakeljček z nazobčanimmesingastim plehom – ki naj bi predstavljal dragocenokovino in spominjal na trdnjavski branik (recimo Masado,ko smo že pri izročilu) podoben obiralki za jabolka,hruške, slive in podobne dobrine – nič kapnilo.Žvenket kovancev mu je, dokler je trajal, malcerazjasnil črno, temno (nevihta bo) grdo gledajoče oko,šelestenje bankovcev pa zelo. Kar nekaj časa sem se gazelo bal in se skrival za mamičin ozek hrbet, če smo seslučajno srečali na poti k maši ali pa od nje.Danes so ceste asfaltirane, pod njimi kanalizacijskecevi, iz naluknjanih pokrovov jaškov zelo smrdi, včasih ni.Vsake toliko časa cesta razkopana za kakšen nov štrom,kabel, vodovod, plinovod, po opravljenem delu zasuta inpoflikano asfaltirana, čez nekaj časa Jovo na novo, namorš verjet – ni čudno, da je občina v kurcu. Spet sepripravlja projekt, na ovinku, tam, kjer je polobrat nadesno, so že položeni kabli, mislim, da bom odšel nadopust (nisem odšel).13

Ko ni bilo več mogoče prenašati ropota, tresljajev –hiša se je rukala, kot da bi jo tresu kakšen manjši potres,cviknem, da bo šu kuhinjski element dol, v njem servis zakavo, krožniki, skodelice, bokal, vzamem vse ven, zložimna kuhinjsko mizo – greva z nečakom plavat.Ko prideva pozno popoldne dehidrirana domov, hišadobesedno zasuta z izkopano zemljo, na sosedovi strani,ki je bil cel dan doma in stražil mejno črto, nič izkopanin.Ne moreva do vhoda, plezala čez kupe zemlje pa nebova, skleneva dogovor in se zapeljeva – sva namreč skolesi – okrog kapelice (kraljica Majnika prosi za nas!), sepravi okol rit u varžet.Ko prideva do enega malo manj zasutih dohodov, mitamkajšnji nadzornik sporočijo, da se je utrgal vodovod.»Kako?«»Kar sam od sebe.« Pa če imam kaj proti, da eno nočpreživim brez vode.Sem bil dehidriran po celodnevnem sončenju,plavanju, merkanju tamauga. Vidim dehidrirane,naveličane, utrujene in malce prestrašene delavce v jarku,ki jih čaka nočna izmena. Sonce gre dol, treba bovečerjat, kakšen pir pa spat, si mislim, jutri se nam obetanov, krasen delovni dan.»Pejte spat,« pride sestra po nečaka.Vložek v skret, pa sem lahko dehidriran desetkrat šu poštengah gor in dol po deževnico v sod na vrtu. Še dobr,da j bla, da sm odmašu skret.Sm tako žejn pršu do spoznanja, kolk čista, mrzla vodaiz pipe pomen. Ko sem iskal gazirane zaloge v kleti – ki pajih nisem našel, samo goste sokove za zalit – mi je postalo14

jasno, kje v grmu zajec tiči, okrog česa se bo v nič kajzavidljivi prihodnosti vse skupaj vrtelo in za kaj se bodozanamci boril.Z mamico naredimo polobrat na levo ali desno,odvisno od poti, ki jo je izbrala, mimo kapelice (kraljicaMajnika prosi za nas!), ovinek na levo, na ovinku vpobočje vdelana stara, zelo stara hiša, kaj hiša, bajta,kajža ali tem izrazom podobna podrtija, pred njo še boljstara ženica – siva je in stara in nagubana in sključena insuhljata – suhljad nabira okrog hiše in dela butare.Tepke na levi so rasle v kotanjastem močvirju in dajaleobilen in okusen pridelek, s tem mislim na šnopc. Zdajjih tudi ni več; so požagane, odžagane od korenin inrazžagane.Včasih se je dalo videti kakšnega fičaka ali podobnosocialistično izdelavo, ki jo je vrglo iz ovinka pred nami,na mesto sladkotrpkih sadežev.Možakar, ki ni več nekdanji kmet, pač pa današnjigospod samostojni podjetnik, bagerist, lastnik kar nekajzemljišč, prek katerih je načrtovana obvoznica(prihodnost, delo in dobiček zagotovljeno), dovažaruševine z raznih gradbišč podobe raja, ki rastejo kotgobe po dežju.Njegov oče z obveznim slamnikom na glavi je mojegaočka brez slamnika nekoč, ko je bila tam še kmetija –dandanašnji nekakšna separacija (gospodinja ušva) – inmu je brezposelni očka pomagal pri spravilu sena, takolezavrnil, ko ga je očka povprašal za poplačilo opravljenihstoritev:»Sej z dobu.«15

»Kva pa?«»Kos kruha.«Očka se je lahko obrisal pod nosom (ne vem, če se je).Mauserjev klanec, mimo starih vil, kjer si, kadar gremmimo, spočijem svoje, od vsega hudega kar gledajo, žezelo utrujene, rjave in kadar so zadete, že malo zelene oči.Koloniale – ki naj bi bila trgovina s kolonialnimblagom, pa ni bila, daleč od tega – v njej samo osnovnaživila in kakšna čokolada ter bonbon, danes na njenemmestu stoji v zadnjem času od vrha G-8 zopet upoštevaniin spoštovani Gadafi – nekaj časa ga niso jebali, potem paje pri tistih, ki nam krojijo usodo, prevladala potreba ponafti, v podobi raja pa izgradnja shopping centra vpuščavskem stilu za elitne bolnike, v invalidskih vozičkihvozeč se nadomestek za elitni turizem. Bolj klavrn, čemene vprašate, tudi za porivajoče bo potrebnanamestitev, »da o novih prostih delovnih mestih zanezaposlene,« se je uvodničar zaničljivo ozrl po prisotnihna sestanku v Festivalni dvorani, »niti ne izgubljambesed.«Vsake toliko časa kakšen fršlog na promenadi.»Kaj bo z njimi?«.Da bo organiziran helikopterski prevoz v klinični centerza nujne primere.»Kje bo pristanek in vzlet?«Subjekt, ki je predstavljal projekt, se je popraskal poglavi: »Na stadionu ali pa kje drugje v bližini, saj jenezazidanih ravnih površin v tišini več kot preveč.«»Kaj pa hrup in uboge živali?« – se pravi mi in ostali,kar leze in hodi in gre, leta po luftu, se plazi ali pa srečno16

nesrečno pod zemljo živi, na enem mestu bujno raste inse bujno razcveta, dokler je kaj ne pokosi, odreže ali pakako drugače zatolče.Da se vse snema, se je jajčal občinski tajnik.»Kaj pa odplake?«»Zaenkrat v Savo, dokler ne najdemo boljše rešitve.« Ksreči nezgrajene, nizkopritlične poliklinike za srčnebolnike v šestih štukih zraven grajske skale, na mestusedanje Pristave, pridelovanja zelenjave – vsaj tako nam jebila zadeva predstavljena na zboru krajanov.Smo bili proti in se je upošteval naš glas (avtokracija).Dandanašnji, ko smo tudi proti izgradnji tega, kar nasbo prej ali slej poplavilo, pa nihče več ne upošteva našglas (demokracija).Na travnatih površinah in parkiriščih pod hoteli se spetnekaj gradi, včeraj sem si hotel ogledati gradbišče(termalno kopališče v izgradnji).»Nezaposlenim prepovedan pristop,« piše na vratih,postavljenih v odprt prostor med dve železni mreži zabeton, nad glavo žerjav.Poletne turistične sezone (kaj bi govoril), ki bi namdandanes prišla še kako prav, ni več, je šla papa; namestozelenih površin in košatih dreves trgovine, lokali,stopnišča, tlakovana dvorišča, plevela ni, to vam lahkozagotovim, sodbo o tem, kako je tam v vročih poletnihdneh, pa prepuščam vam.Po stopnicah mimo kavarne, katere streho se je včasihdalo odpreti, danes temu ni več tako, odpirajočo strehonadomešča betonska plošča, odgovornega bi morali17

najprej namočiti v ter ϑ , nato pa povaljati v perju in ga zlojtrnikom popeljati skozi tisočletno vas, v kateri imamčast živeti, sovaščanom v ogled in posmeh – karpredstavljajte si operjeno človeško bitje – poslikati fotke,fotke pa natisniti v vse edicije arhitekturnih dosežkov,inženirjem v večni opomin, kaj se sme storiti in kaj ne.Plesoči pari v kavarni, ki so lahko opazovali zvezde inpolno luno – marsikakšna je padla, ve povedati starižigolo – so danes izumrla rasa, zdaj se plesoči, če jih splohkaj je, bolj slabo kaže, nahajajo v kletnih prostorih, vopevanega jezera neposredni bližini.Plečnikovo kamnito ograjo pred hotelom Park v prvotniobliki lahko vidite samo še na kakšni stari razglednici(največ jih ima Polda). Zdaj na mestu koničastih stolpovin pokritih arkad stoji rjasto rdeče škatlasto skrpucalo,bujno rastoči bršljan na njem pa zakriva sramoto.Ko so ga podrli, sem se ravno drsal na odprtemdrsališču za hotelom, obut v hudo prevelike okovanečevlje s šinami (bi rekla današnja mladina), noge na iks,gležnji na ipsilon – zrihtal ati. Čudno, da se nisem zlomil,ko se je pokadilo in sem bil v naletu in se kar naenkrat ninič več videlo. Domov sem prišel bel in izkašljeval semprah.Zdaj tam stoji športna dvorana, pred kratkim so poddvorano odkrili termalni vir, slišal sem za načrte, da jonameravajo podreti in na njenem mestu zgraditi termalnokopališče. No, pa bosta dva, če zanemarimo naravnokopališče v obliki jezera.ϑ katran18

Dostop na priobalni pas v državni lasti preprosti raji,med katero spadam tudi sam (da se malo predstavim), jeomogočil Maček. Pred vojno je bila obala privatizirana,ljudstvo pa ni imelo dostopa, kot pravi gorenjskadopisnica osrednjega slovenskega dnevnika iz našihkrajev, kar se poskuša storiti tudi dandanašnji, ko občinskiredarji serjejo po javno dobri obali in podijo državljane zdržavne obale v občinska kopališča – zelo draga,mimogrede. Kaj bo šele s Termami Bled? Lastnikomponujam naziv »zastonj«, da ne bo nepotrebnih stroškovin komplikacij.Pa ne bo nič iz tega, je že prepozno. Najnovejša blejskapridobitev se imenuje Živa, o patentiranjustaroslovanskega imena za ženski princip Boga pa nimaminsajderskih informacij.Vsake toliko zaplava po jezerski gladini kakšna šapka ϑ ,okrog nje pa račka, ki jo razkazuje številnemu zarodu;kljune in pljune, zarod stori isto – kljune in pljune.»Ni dobro, kajne?« komentiram na obali.Pred hotelom Bojanova trafika – slišim, da je bilpederast.Za trafiko na ograji sedijo takratni klošarji in praznijoflaškon, sedanji v poletni vročini bivakirajo pod enim odštevilnih razpadajočih kozolcev, ki spadajo v posesttisočletne vasi, in prav tako praznijo flaškon.Na terasi zaprtega hotela – ene redkih, ki je še ostalapostavljena na pravo mesto in iz pravega kamna – točenpir na kompresor in senca pod kostanji (danes nič). Tu soϑ veverica19

podjetni klošarji v nasprotju z nepodjetnimi podjetniki(razumi, kdor more), denar jim pred nosom leži, oni panič. (Kot da bi me slišali, se že gradi; upam, da bo terasa skostanji ostala, kajža za hotelom v varstvu Zavoda zaohranitev naravne in kulturne dediščine pač ni, zdaj jetam ogromna luknja. Kaj bo tam zraslo in se naokrogpaslo, si niti pomisliti ne upam.)So prosjake, ki so bili včasih malo zoprni (kdo pa ni?),pred začetkom turistične sezone pregnale uradne osebe(takratnih niso preganjali). Eden pade dol v z mahovjemporaščeno fontano, ki začuda še stoji. Točno na hrbet.Naredi bum. Ali pa bam. Se ne spomnim več. Mamicasteče tja. Ga prerahlja. Če je še kaj trden most. Medtempripelje rešilec.Nadaljujemo po sprehajalni objezerski poti.Na levi okrasna grmovja, med njimi bliska modrina.Na desno zelenina, trata, živa meja, Plečnikova šestoječa klonirana jajca na zakriti promenadi, na drugistrani park, poln košatih dreves, klopce pod njimi, nakaterih kakšnih deset let pozneje kot pubertetnik sedim inpraznim flaškone.Pod cerkvijo Prešernov spomenik. Še ni današnjihšteng.Vzpon po zdrsavajoči poti, polni spotikajočih koreninin že smo pri maši. Tam sem k mamici stisnjen v kotičkunapol prazne, le tu in tam s starimi ženicami poseljenecerkvene klopi, opazoval slikarije na stenah.Osebno se mi je najbolj vtisnila v spomin freskapeklenskega trpljenja, na katero me je mamica še posebejopozorila. Močno indoktriniran, da bom končal tako kot20

grešniki, ki so se pred mojimi očmi zvijali v rdečeoranžnorumenihognjenih zubljih, ovijal pa jih je grdi, zelenipiton – zelo dolg in grdo gleda, še dandanes čutim strahpred njim – sem trdno verjel vse, prav vse, kar mi jeprišepetavala mamica, tudi to, da se bogec tam skriva.S prestrašenimi očmi sledim mamičinemu kazalcu, ki jevčasih kazal na pridigajočega župnika za tabernakljom,spet drugič, ko sem bil še posebej neumorno vsiljiv ssvojo radovednostjo, da bi spoznal tisto, o čemer jegovorila, pa na zaprta vrata zakristije. V njej lojtra – očakJakob, kot sem pred kratkim izvedel v Sobotni prilogirjuhastega dnevnika, ko sem prebiral Jančarjev družbenoangažiran tekst, v katerem je kritično razpoložen dorazmer, v katerih živimo – po katere klinih angelčkiplezajo dol in gor.»Zadnje čase bolj gor kot pa dol,« pravi mamica, »vsedo nebes, ki pa jih nihče, nikoli in nikdar – Bog ne daj! –ne sme odpreti.«»Zakaj pa ne?«»Zato ker ne!«Da se ne sme in da je greh, da se ne zasveti in nas naoslepi – vseh, kar nas je; bilo pa nas je, kot sem ženavedel, bolj malo.Tako je šepetala mamica med poslušanjem pridig vtemačni cerkvi. S široko odprtimi očmi sem strmel tja inverjel – o, pa še kako sem verjel! – v obstoj dobrodušnegain bradatega Boga, obdanega z angelčki, ki vse hudokaznuje in dobro plačuje, kot je vedela in še ve razložitimamica.21

Druge knjigezaložbe VED

SrečaLadislav ČrnologarromanGregor se po več kot petindvajsetih letih vrača v majhno nemškomesto, kamor so ga med vojno prisilno izselili skupaj z družino. Ženska,ki ji je med vojno nesebično pomagal, mu nenadoma zapusti veliko vsotodenarja. Kaj naj stori? Pograbi denar in zaživi ležerno in odmaknjenoživljenje? Pomaga emigrantom, ki se borijo za demokratizacijo njegovedomovine? Ga bo denar pokvaril? In kaj naj stori z Loti, s hčerko svoje»dobre vile«, v katero se zagleda? Je sploh mogoče, da bi ga ta dama izvisoke družbe v resnici lahko vzljubila, da bi se hotela z njim vrniti vnjegovo domačijo v hribih?Nenadna mrzla prha je predramila Gregorja, presenečeno je skočil pokonci. Obnjem je stala Loti in ga škropila z vodo, ki jo je prinesla v kopalni kapi. Iz oči ji jesijala otroška nagajivost. Zgrabil jo je okoli pasu in odnesel do jezera. Otepala se je,kolikor se je mogla, a močne Gregorjeve roke so se je oklenile kot primež. Že jo jemislil vreči v vodo, ko ga je nenadoma spreletel tisti že skoraj pozabljeni občutek, ki semoškemu porodi ob golem ženskem telesu. Prijetna toplota, ki se mu je razlila potelesu, ga je skoraj ohromila. Zazrl se je v njene oči. Zdaj so bile popolnoma drugačne,kot jih je bil sicer vajen: nežne, mehke, nedoumljivo globoke. V njem se je prebudilavsa prvobitnost narave, mogočna sila, ki trga norme, pozablja na vzgojo, prigovarjanjerazuma in volje.Podatki o knjigi• ISBN 961-91396-5-8• Avtor: Ladislav Črnologar• 21cm• 200 straniCena: 4.995,00 sit.191

Izberi svojo ljubezen(Srečanje v Festivalni)ljubezenski romanBoris, moški v svojih štiridesetih, je uspešen direktor javnega zavoda zdvema otrokoma, ki sta že na fakulteti. Žena je učiteljica likovnega pouka,ki si želi svoje prve slikarske razstave ... Njun zakon je pred propadom,Boris neprenehoma išče izgovore, da le lahko odide zdoma. Jasna,dvajsetletnica iz okolice Maribora, študira v Ljubljani. Nekega sobotnegavečera se z Borisom po naključju srečata v Festivalni dvorani ...Roman nam ponuja možnost sproščene nostalgije ob obujanjuspominov na svoje (prve) ljubezni, po drugi strani pa možnost refleksije oprelomnicah, ki so s svojim čustvenim nabojem zaznamovale naša lastnaživljenja, o predsodkih in lažeh, ki smo si jih na podlagi teh pretresovizmislili, da bi preživeli. Zgodba, ki spretno razvije in preplete igralce tevsakdanje slovenske drame, nam nevsiljivo nudi možnost soočenja z lastnobanalnostjo, z možnostjo spoznanja, da je edini planet, za kateregaspremembe smo odgovorni, ki ga edinega lahko v resnici spremenimo,planet z imenom – jaz.Podatki o knjigi• ISBN 961-91396-4-X• Avtor: Bojan Martinec• 21 cm• 200 straniCena: 4.995,00 sit.192

PUST in druge zgodbeVsebuje zvočno knjigointerpretira Gojmir Lešnjak - GojcKnjiga vsebuje zgoščenko: 60-minutno zvočnoknjigo v interpretaciji igralca Gojmirja Lešnjaka – Gojca.Pust, zbirka kratkih zgodb Iztoka Vrhovca, je precej nenavadno insamosvoje umetniško dejanje. Še posebej če ga primerjamo s slovenskoliterarno tradicijo. V svoji strukturi namreč te zgodbe združujejo dvekarseda težko sobivajoči prvini, pravzaprav dve obliki smeha – nenazadnjetudi sam avtor poudarja, da mu počutje bralca nikakor ni odvečna skrb.Na eni strani tako opažamo ironično, izrazito kritično odčitavanjeabsurdno toge realnosti, nekakšen jedek smeh polzi izpod te pripovedneplasti. Na drugi strani pa začutimo v tej prozi tudi izrazito veselost,karnevalsko igrivost, dejansko sprevračanje realnosti v razigrani ples ...Podatki o knjigiKnjižna izdaja• ISBN 961-91252-0-7• Avtor: Iztok Vrhovec• Spremna beseda: Mitja Čander• Trda vezava (23,5 x 15,4 cm), 96 straniZvočna knjiga• ISBN 961-91252-1-5• Zgoščenka: 60'• Interpretira: Gojmir Lešnjak – GojcCena knjižne + zvočne izdaje: 4.995 sit.193

ModokracijaVsebuje zvočno knjigointerpretira Gojmir Lešnjak - GojcKnjiga vsebuje zgoščenko: 63-minutno zvočno knjigo v interpretacijiigralca Gojmirja Lešnjaka – Gojca.Modokracija je literatura, ki v sebi združuje vznemirljivo zmes satire ssrcem in ostre kritike poveličevanja človeških omejenosti in vsiljevanjadružbenih sistemov, ki so – ne glede na bleščavo trenutno prevladujočeblagovne znamke – vedno v službi pohlepa po moči in prevladi.Provokativna, sugestivna kritika prežeta z izvirno domišljijsko inustvarjalno močjo, odeta v plašč izbrušenega, svojstvenega in duhovitegasloga, ki bo pritegnila vse tiste, ki ne pristajajo na absurdnostpoveličevanja kapitalistične paradigme, pripravljene umoriti vsakršen vzgibduha, ki ni v soglasju z njenim sofisticiranim korporativnim makiavelizmom.Hinavec – poslednja zgodba, seveda ni le Post Scriptum, temveč eruptivnicrescendo, skrajno izostreno zrcalo pravkar povedanemu in povzetekcelotne zbirke. Je poziv na tisti upor, ki daje človeku edino pravo upanje: jepoziv na revolucijo srca.Knjižna izdaja• ISBN 961-91252-2-3• Avtor: Iztok Vrhovec• Spremna beseda: Gal Perun• 21 cm, 111 straniZvočna knjiga:• ISBN 961-91252-3-1• Zgoščenka: 63'• Interpretira: Gojmir Lešnjak – GojcCena knjižne + zvočne izdaje: 4.995 sit194

Utrinki500 in ena misel znamenitih osebnostiPoleg slovenskih prevodov knjiga vsebuje tudi originalno različico znavedbo vira. Knjiga vsebuje tudi zgoščenko – e-knjigo, kar omogočapreprosto iskanje po avtorju, delu, temi ipd.Primer:Kolikor lahko spoznamo, je edini smisel človeškega obstoja prižiganjeluči v temi golega bivanja.195Carl Gustav Jung**Soweit wir zu erkennen vermögen, ist es der einzige Sinn der menschlichenExistenz, ein Licht anzuzünden in der Finsternis des blossen Seins. Carl GustavJung (1875-1961), švicarski psiholog, Erinnerungen, Träume, Gedanken (1962), 11.pogl.Knjižna izdaja:• ISBN 961-91396-1-5• 21 x 14,8 cm• 162 str.• izbral, prevedel in uredil: Iztok Vrhovece-knjiga:• ISBN 961-91396-2-3• pdf formatCena knjižne + elektronske izdaje: 4.995 sit

Utrinki500 in ena misel znamenitih osebnostiŽEPNA IZDAJAPoleg slovenskih prevodov knjiga vsebuje tudi originalno različico znatančno navedbo vira.Primer:Eno najljubših vodil mojega očeta je bilo razlikovanje med dvemavrstama resnic: med globokimi resnicami, ki jih prepoznamo po tem, da jenjihovo nasprotje prav tako globoka resnica, in plehkostmi, katerihnasprotja so očitno absurdna.Niels Bohr **One of the favourite maxims of my father was the distinction between thetwo sorts of truths, profound truths recognized by the fact that the opposite isalso a profound truth, in contrast to trivialities where opposites are obviouslyabsurd. Niels Bohr (1885 – 1962), danski fizik, v S. Rozental: Niels Bohr (1967),str. 3P odatki o žepni izdaji• ISBN 961-91396-3-1• trda vezava• 10 x 7 cm• 304 straniCena: 2.495 sit196

C E P I V ASo zares varna in učinkovita?Ta izčrpna knjiga vsebuje več sto pomembnihdejstev in podatkov. Vključuje 30 diagramov in več kot 900 navedkov,tako da lahko preverite vse informacije. Kot skrbni starši boste lahko prišlido preudarne in odgovorne odločitve o koristnostnostih in tveganjih, kijih za vašega otroka prinaša cepljenje...Kaj o tej knjigi pravijo drugi:»Neil Miller s svojo knjigo o cepivih prispeva k spreminjanju sveta –osveščeno, osvobajajoče delo, ki bo postalo klasika holistične zdravstveneliterature. Hygieia to knjigo najtopleje priporoča vsem, ki imajo radi otrokein jim ni vseeno za prihodnost našega planeta.« Jeannine Parvati Baker, dir.,Hygieia College, babica, porodna učiteljica in avtorica knjig Hygeia: A Woman’sHerbal, Consious Conception in Prenatal Yoga»G. Miller opozarja na nevarnosti 'obveznih' in mnogih drugih cepiv.Njegovi opisi posameznih bolezni in spornosti cepiv si zaslužijopozornost.« American Library Association Booklist»Prepričljivi dokazi! Knjiga je name naredila globok vtis. Vsem skrbnimstaršem jo nadvse priporočam.« mag. Rayna Siegler-Dineen, vzgojiteljica»To knjigo o cepivih bi morali prebrati vsi starši in vsi, ki seprofesionalno ukvarjajo z zdravstvom. Le želel bi si lahko, da bi bila navoljo, ko sva se z ženo morala odločiti, ali naj cepiva najino hčerko ali ne.«dr. Marvin Surkin, naravni zdravnik197

»Prebrala sem vašo knjigo o cepivih; globoko me je pretresla in zelosem vam hvaležna.« Christine Ostic, prizadeta mama»Knjiga je bila zame prava ‘možganska bomba’. Hvala vam.«J. Stewart, New Mom»Vaša knjiga je izvrstna – širim novico!« Cynthia Goldenberg, prizadetamati; njen nekoč zdravi sin je zdaj avtističen zaradi cepiva OMR»Vse več je spornih mnenj o tej temi in g. Miller zasluži pozornost.«George R. Schwartz, dr. med., zdravnik, toksikolog in glavni urednik revijePrinciples and Practice of Emergency Medicine»Čestitam! Končno obstaja nekaj, kar lahko dam pacientom, kipostavljajo vprašanja o tej begajoči uganki. Že mnogim sem povedala za tapomembni prispevek.« Janet Zand, dr. nat., dr. vzh. med. in registriranaakupunkturistka»Ta knjigo je obvezno branje za vse, ki imajo otroke ali pa razmišljajo otem, da bi jih imeli.« NAPRA Trade Journal»Vse več je ljudi, ki nočejo imunizirati svojih otrok. G. Miller verjame,da je problem tik pred eksplozijo.« The Boston Herald»Obstajajo utemeljeni razlogi za dvome o varnosti in učinkovitostizdajšnjih programov cepljenja otrok. V knjigi so ti razlogi jasno intemeljito pojasnjeni.« Harold E. Butrram, dr. med.P odatki o knjigi• ISBN 961-91396-0-7• Avtor: Neil Z. Miller• Predgovor: Harold E. Butram, dr. med. inGeorge R. Schwartz, dr. med.• 21 cm• 128 straniCena: 4.500 sit198

CEPLJENJE INIMUNIZACIJANevarnosti, zablode in alternativeV javnosti prevladuje stališče, da je imunizacija varen znanstvenipostopek, ki ščiti in varuje zdravje. Resnica pa je nekoliko drugačna odtovrstnih uradnih sporočil vlade, medicine in javnih občil. Še več. Mnogestvari se zde očitne in samoumevne, toda če jih pogledamo natančneje, sepogosto pokaže, da ne držijo. Obstajajo dokazi o tem, da nekatereimunizacije kratkoročno nisi varne, saj nudijo precej manj zaščite, kot silahko predstavljamo, ter da dolgoročne posledice določenih oblikimunizacije lahko predstavljajo veliko zdravstveno tveganje …Zgodovinsko gledano je zgodba o cepljenju in imunizaciji zgodbaveličastnih trditev, podprtih z navideznimi uspehi, množičnimi intragičnimi neuspehi ter izkrivljanjem objektivnih dokazov. Motivi zanjeizhajajo iz najboljšega pa tudi najslabšega v človeški naravi, izprofesionalne kratkovidnosti in nepripravljenosti za kritičen odnos dotrenutno veljavnih »resnic«. Verodostojnost teh trditev bomo dokazali vnaši knjigi; bralec pa mora priti do lastnih zaključkov. Razmišljanje ozaščiti z imunizacijo temelji na filozofski ideji o povzročitvi bolezni; ta paje že sama sporna, saj sprevrača naše razumevanje notranjih, avtomatskihmehanizmov telesa.P odatki o knjigi• ISBN 961-6274-00-7• Avtor: Leon Chaitow, dr. nat.• Predgovor: mag. Petar Papuga, dr. med.• 21 cm• 192 straniCena: 6.000 sit199

Založba VEDspletni naslovwww.svarun.orge-poštaVED@svarun.org9 8 7 9 6 1 9 1 3 9 6 6 8200

Roman Primoža Capina je šaljiv opis mladostnih let glavnegajunaka, ki odrašèa ob svojem tiranskem oèetu, sfanatizirani soseski,dobrodušnem stricu, malo manj dobrodušni teti, dveh bratih in sestri,neèaku ...Avtor v besedilu z umetelno vtkano primesjo ironije, v kateri sezrcali kritièen pogled na vse, kar krati èloveku temeljno pravico, daje, da obstaja – da udejanja lastno voljo, ne da bi se pri tem zaletaval vdrugega – razgrinja resniènost v vseh tistih razsežnostih, ki (usodno)preoblikuje èisto in neomadeževano mladost.Znašel sem se v dobro mi znani ambulanti, saj je bila tamzaposlena mamica, katero sem, ljubeè otrok, kot sem to v tistih èasihneizpodbitno bil, hodil redno obiskovat. Ko me je takole zagledalaoblitega s krvjo in z luknjo v glavi, iz katere je kapljalo kot izpretegnjene vodovodne pipe, bi jo skorajda kap. Zdravniško osebje,zbrano okoli mene kot ob kakšni naravni znamenitosti, si je mojorano ogledovalo kot eksotièno orhidejo, in po posvetu sklenilo, dabode v glavi luknjo kar zašilo. Spomnil sem se grde brazgotinesvojega bratca, iz katere so štrlele nitke, in se postopku šivanja zvsemi štirimi uprl.