oglejte si del knjige - VED

Naslednja stvar, ki mi je dodobra zagrenila otroštvo, paje bila, saj ne boste verjeli, čisto navadna pomaranča,vendar ne njen okus, kot ste dandanes razvajenipotrošniki eksotičnih sadov najverjetneje pomislili.V tistih časih socialistične izgradnje in temupripadajočega pomanjkanja, v katerem sem gor rasel, kotse procesu odraščanja pravi v naših krajih, že tako znanihpo pregovorni skoporitosti, je bila to rariteta, katereoranžno mesovje mi je bilo dano okusiti in se ob njemkremžiti le ob največjih cerkvenih praznikih.No, na enega teh prazničnih dni, ki se jih je radimedvojnih in povojnih revolucionarnih dogodivščinproslavljalo nekoliko na skrivaj, je zgoraj opisanadragocenost v velikem loku priletela v kuhinjo in mi, kotbomba med vojsko domačijo, raztreščila hišico iz legokock, v katere sestavljanje sem bil ravno zatopljen.Togoten na razdiralca mojih gradbenih prizadevanjsem kot kakšen furioso iz muzike zdrvel iz kuhinje nahodnik, kjer sem kanil zasačiti nepridiprava, tam pa nibilo, glej čudo prečudno, nikogar. Oblile so me solzice,kot curek vode v kopalnici zvečer moje nežne ročice.Mamica me je potolažila tako, da me je seznanila skratkim seznanjanjem z Miklavžem, ki ima enkrat na letotoliko dela – »Veš, koliko je na svetu takih kot ti!« – in semu tako zelo mudi, da ga le stežka ugledajo človeške oči.12