oglejte si del knjige - VED

Časi, v katerih smo hočeš-nočeš-moraš živeli, panikakor niso bili naklonjeni takim štorijam, o ne, šemalo ne. Kljub temu več kot očitnemu dejstvu, ki seje v svojem zmagoslavju sončilo po deželi kot kopalec naplaži, pa me je mamica – očka je temu pravil bikasto –vzgajala v pravljično katoliškem duhcu.Ob nedeljah sem z bratcem v ranih jutranjih urahcapljal za njo po makadamski cesti v božji hram, strogona prečko počesan, zadrgnjen in zavozlan kot poštirkanmežnar, ki je s pušco hodil ob klopeh cerkvene ladje ingrdo gledal, če ni v živo rdeč žakeljček z nazobčanimmesingastim plehom – ki naj bi predstavljal dragocenokovino in spominjal na trdnjavski branik (recimo Masado,ko smo že pri izročilu) podoben obiralki za jabolka,hruške, slive in podobne dobrine – nič kapnilo.Žvenket kovancev mu je, dokler je trajal, malcerazjasnil črno, temno (nevihta bo) grdo gledajoče oko,šelestenje bankovcev pa zelo. Kar nekaj časa sem se gazelo bal in se skrival za mamičin ozek hrbet, če smo seslučajno srečali na poti k maši ali pa od nje.Danes so ceste asfaltirane, pod njimi kanalizacijskecevi, iz naluknjanih pokrovov jaškov zelo smrdi, včasih ni.Vsake toliko časa cesta razkopana za kakšen nov štrom,kabel, vodovod, plinovod, po opravljenem delu zasuta inpoflikano asfaltirana, čez nekaj časa Jovo na novo, namorš verjet – ni čudno, da je občina v kurcu. Spet sepripravlja projekt, na ovinku, tam, kjer je polobrat nadesno, so že položeni kabli, mislim, da bom odšel nadopust (nisem odšel).13