oglejte si del knjige - VED

»Tisto, kar naredi, da so Frančičeve kratke zgodbe še posebej
izjemne v svoji pripovedni sugestivnosti, polne podob,
ki jih ponuja realnost, a jih drugi pisatelji skorajda nočejo
videti, je pisateljeva želja, da bi prišel problemom do dna.«
dr. Denis Poniž
»Zgodbe iz solzne doline, tako prekleto resnične, sredobežni
krogi, po katerih tečemo, padamo v tišino. Dotakljive
slike, v katerih trkajo na nebeška vrata ranjeni in zaznamovani,
ponižani in izgubljeni. Usode, ki kličejo k iskanju dobrega
na tem svetu in budijo zavedanje, da 'človek ne more
nikamor zbežati, nikamor, drugače bi bili vsi drugje'«
Karmen Kodarin, bibliotekarka
»Frančičeve zgodbe so pripovedi o življenju, neolepšanem
in pogosto krutem, a so vseeno prikazane s subtilno
poetičnostjo, zaradi katere bralec ostane pred knjigo z
odprtimi usti.«
Andreja Jezernik, pisateljica
»Liki v zgodbah Franja Frančiča niso junaki, ampak preprosto
so. Ni nujno, da se v njih vživimo, vemo pa da obstajajo,
da jih vsak dan srečujemo ali da smo. Pogled pod bleščečo
fasado sodobne družbe je pričakovano žalosten in
bogato realističen, zato se nas tako zelo zelo dotakne.«
Iztok Brodnjak, umetniški fotograf in oblikovalec

Franjo Franč i č
Trkaj, trkaj na nebeška vrata
nagrajene zgodbe
Založba VED

Franjo Frančič
Trkaj, trkaj na nebeška vrata
Spremna beseda
dr. Denis Poniž
Uredil
Iztok Vrhovec
Korekture
Andreja Jezernik, Karmen Kodarin
Oblikovanje ovitka
Iztok Brodnjak
Fotografija Franja Frančiča na ovitku
Miha Fras
Prelom
K. Rok
Izdala in založila
Založba VED, Ljubljana, 1. izdaja: november 2006
©Franjo Frančič, VED, 2006
www.svarun.org
VED@svarun.org
CIP - Kataložni zapis o publikaciji
Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana
821.163.6-32
FRANČIČ, Franjo
Trkaj, trkaj na nebeška vrata : nagrajene zgodbe /
Franjo Frančič; [spremna beseda Denis Poniž].- 1. izd. - Ljubljana : Ved,
2006
ISBN-10 961-6574-15-9
ISBN-13 978-961-6574-15-0
229585920

VSEBINA
O avtorju................................................................................7
Denis Poniž: Ostri robovi in nežne fuge Frančičeve kratke
proze ....................................................................................10
TISTO .................................................................................. 17
DEKLICA ............................................................................. 21
VSE BO ŠE V REDU............................................................ 31
KAM SE SKRIJEJO METULJI PRED DEŽJEM................35
RAD BI USTAVIL ČAS........................................................39
MRAZ...................................................................................43
NEKOČ ................................................................................47
SAMOST ..............................................................................49
OSAMELEC ......................................................................... 51
MEJA ...................................................................................53
KOT DA SO NOČI VEČNE.................................................. 61
IZGUBLJENA HČI..............................................................63
TRDNJAVA .........................................................................67
KAKO ŽE GRE POTEM.....................................................69

VIJOLIČNA ZORA .............................................................. 71
NIKDAR TVOJA PRVA ŽENA............................................73
OGLEDALO........................................................................ 83
ZLATA VERIŽICA ............................................................87
LOVEC ................................................................................. 91
BENETKE............................................................................93
STO BATOV.........................................................................97
DOLORES.......................................................................... 101
TRUPLO ............................................................................103
ZEMLJA
NAPRODAJ.....................................................105
ČAROVNIK........................................................................109
SREDOBEŽNI KROG.........................................................111
SVETLOBA ........................................................................ 113
SILVO .................................................................................115
ZDAJ NE VEČ ....................................................................117
PO SVOJI VOLJI............................................................... 119
CIPRESOV GAJ................................................................. 121
SREČNO ............................................................................ 125

O AVTORJU
Franjo Frančič je napisal več kot 30 leposlovnih del –
romanov, kratkih pripovedi, pesniških zbirk, dramskih
besedil in radijskih iger, od tega skoraj polovico za otroke
in mladino. Njegova najpomembnejša dela so prevedena,
za mnoga pa je prejel tudi številne nagrade. Franjo pravi,
da po tolikih letih pisanja ve, da je literatura »edini pravi
breg, ki se ga oklepa, da ne zdrsne v deročo reko ... da je
najsrečnejši tisti čas, ko časa ni, ko piše«.
Frančičev pisateljski opus je zapisan verizmu,
»cepljenem na izrazito in profilirano etično raven«. Ker
Frančič »trga s srcem«, zahtevajo njegova dela celovitega
bralca, bralca brez predsodkov, človeka, ki vidi, čuti in
misli.
Svet, v katerega so postavljeni junaki njegovih del, je
namreč svet pozabljenih in sesutih vrednot, svet grozljive
samote, bivanjske stiske in brezbrižnosti, v katerem ljudje
z dušami nemočni in prežeti s tesnobo zaradi nepravične
usode neusmiljeno propadajo. Pod naturalističnimi
slikami zaznamovanih z drugačnostjo, ki se bijejo s svetom,
družbo, žensko in samim seboj, pa se skriva osnovno
človekovo hrepenenje po ljubezni, pod grobo,
včasih tudi šokantno resničnostjo želja, da bi »znali odpreti
srce za sanje«.
Prve objave Frančičevih besedil segajo v zgodnja
osemdeseta leta prejšnjega stoletja; odkrito in prizadeto
odstiranje takrat prepovedanih tem ter nabitost literarnih
oseb z aktivizmom in revoltom sta razburila slovensko
javnost. Taki sta krajši pripovedi Egotrip in Ne pa
»generacijski roman« o tabuizirani vojaščini, Domovina,

leda mati, ki je bil v nekaj dneh razprodan in ki so si ga
bralci za vedno izposodili tudi iz večine slovenskih
knjižnic.
Že v tem času je Franjo zapustil Ljubljano in se izselil
»na začasno osvobojeno ozemlje«, v Istro, »ki deluje kot
obliž na razbolelo dušo njegovih junakov«, kot je zapisal
eden od kritikov, »v pokrajino, v katero je treba najprej najti
vrata«, v Istro, ki ji navdušeno vzklika: »Imej me
rada!«. V Frančičeve zgodbe iz Rose in Istre, gee mee
(1993) se prikrade magična dežela, ljudje z zemlje, pretanjena
potovanja vase; pripovedovalčeva drža zadiši po
nostalgičnem, liričnem.
Lirizem, začudenje in občudovanje pa izžarevajo tudi
Frančičeva dela za otroke (Ulica svobode, Otroštvo, Angelo
... ). Čeprav pogosto boleče razgrinjajo stiske
odraščanja v neurejenih socialnih razmerah in propadlih
družinah, čeprav je »otroško doživljanje vrženo v svet
volje in moči«, ostaja hrepenenje po ljubezni in čistem
mehko in svetlo. Iskreno je to pisanje o otroškem času, v
katerem še znaš poslušati glasove zvezd in obal, sanjati
in spraševati, bežati in odkrivati – najbrž zato sodi Franjo
Frančič med najbolj brane slovenske otroške in mladinske
avtorje.
»Na eni strani kletvica, na drugi uspavanka,« zapiše Boris
A. Novak v študiji k pisateljevim zgodbam, »na eni
strani tmova stvarnost, na drugi zračna domišljija.« In tak
je svet Frančičevih del tudi v novem tisočletju: žalostna
družinska zgodba romana v pismih Ljubezni in sovraštva,
surovost in hrepenenje, zloraba in zvestoba v romanu
Princesa in smrt, pa čudeži in ljubezen v zgodbah in
dramskih prizorih za otroke, Hvalnica sončnicam in Lov
na sanje.

Odgrinjanje tudi tistega sveta torej, ki ga prepogosto
nočemo videti, in spominjanje na otoke, ki smo jih v letih
odraščanja pozabili. Literatura, »ki ima oči, ušesa in noge,
da gre med ljudi, in veliko srce, da preživi«. In to je veliko.

Dr. Denis Poniž:
Ostri robovi in nežne fuge
Frančičeve kratke proze
Danes na Slovenskem prevladujeta dva osnovna načina
proznega pisanja, dve tehniki prikazovanja sveta in ljudi v
njem. Prvi se naslanja na slovensko tradicijo in v znani
humanistični ter moralistični optiki pripoveduje o »slabem«
svetu in »dobrem« človeku, ki ga ta svet duši, onemogoča,
mu jemlje voljo do življenja in ga na koncu uniči,
o svetlih idealih in krivični vsakdanjosti. Te zgodbe se sicer
napajajo v sedanjosti, a jo ves čas primerjajo s preteklostjo,
ki je bila »zlata doba«, sedanjost pa je kvečjemu »železna«.
Drugi pripovedni način pa se vede, kot da ga resnični in
namišljeni problemi (včasih jih je težko razločiti), s katerimi
smo soočeni tu in zdaj, ne zanimajo: gradi lagodno (postmoderno)
pripoved o svetu, v katerem ni in ne sme biti
nobenih vzporednic z realnim življenjem, ukvarja se z
junaki, ki so konstrukti in ki pravzaprav nočejo biti junaki,
ustvarja probleme, ki so samo bleda senca (ali še to ne)
resničnih problemov in resničnih ljudi. Ta način se tudi
(uspešno) spogleduje s tematiko in z motiviko trivialne literature,
saj uporablja njene obrazce in tipične situacije.
Vsak novi rokopis Franja Frančiča pa me utrjuje v prepričanju,
da je mogoča še tretja pot, ki se v pripovedi dotika
vsakdanjosti, vendar o njej ne moralizira; oblikuje za čas in
prostor »tipičnega« junaka (junakinjo), a ga (jo) ne oblikuje
v eterično in esteticistično podobo, kakršno goji v svoji

pripovedi predvsem ti. mlada proza generacije, ki je povezana
z urbanim okoljem in mladostniki brez posebnih življenjskih
ciljev.
Trkaj, trka na nebeška vrata pripoveduje, tako kot
že mnoge Frančičeve knjige kratke proze in nekateri njegovi
romani, o svetu, v katerem živijo ljudje, ki niso samo ujetniki
časa, marveč tudi ujetniki svojih notranjih želja, predstav
in podob. Frančič opazuje svet tako, da vanj projicira
svojo lastno življenjsko izkušnjo, vendar ne v njeni moralistični
različici, ki objokuje človeške reve, ampak s trezno distanco,
ki oblikuje nove in pretresljive poglede v značilni
pripovedni tehniki drobnih, medsebojno povezanih prizorov.
Ta pripovedna tehnika, navidez raztrgana, je že postala
prepoznavna stalnica Frančičeve poetike. Pri tem Frančič
svoje junake vedno prikazuje v njihovih robnih položajih,
tako skozi socialno kot tudi skozi psihološko pripovedno
perspektivo. Je, ko govorimo o sodobnih slovenskih prozaistih,
med najbolj preciznimi opazovalci tega sveta, sestavljenega
iz ostrih robov, ujetega v močna, ponavadi skrajna,
nepomirljiva in eruptivna čustva. Osebe so pri Frančiču več
kot samo nosilci zgodbe, saj je zgodba vedno zaznamovana
z mnogimi dodatnimi podatki, ki jih osebe posredujejo
bralcu skozi svoj notranji monolog ali pa skozi komentar, ki
ga pisatelj vpleta v pripoved. Pri tem Frančič ne dela razlike
med drobnimi, komaj opaznimi premiki, ki karakterizirajo
ravnanje njegovih junakov in njihovimi končnimi odločitvami,
za katere lahko rečemo, da usmerjajo tok zgodbe in jo
vodijo proti dramatičnemu koncu.
Tisto, kar naredi, da so Frančičeve kratke zgodbe še
posebej izjemne v svoji pripovedni sugestivnosti, polne
podob, ki jih ponuja realnost, a jih drugi pisatelji skorajda

nočejo videti, je pisateljeva želja, da bi prišel problemom
do dna. Prazni tek življenja ljudi, ki se uničujejo sami ali pa
jih uničujejo njihovi najbližji, ponavljanje nesmiselnih življenjskih
obrazcev, iskanje sreče tam, kjer zeva brezno vsakdanjega
pekla, oblikuje tudi pisateljev odnos do Erosa in
Tanatosa, dveh pomembnih simbolnih polj njegovih pripovedi.
Spet si je mogoče pomagati s primerjavo. Toliko prazne,
rutinske erotike, kot jo ponuja v svojih pripovedih sodobna
slovenska proza, je komajda mogoče zaslediti v kateri od
sodobnih evropskih proznih praks. Avtorji kar tekmujejo v
opisih rutinskih parjenj, ki nimajo nikakršne povezave z
logiko zgodbe ali simboliko njenega sporočila. Frančič stoji
na nekem drugem bregu: biti zna, kot sem že nekajkrat
zapisal, izjemno neposreden, skoraj brutalen, verističen v
opisu, vendar že v naslednji sekvenci veristični prizor nadgradi
s refleksijo, ki ne izvira iz moralne norme kot »vodila«,
marveč iz njegove lastne senzibilnosti, ki mu pomaga,
da prestopi tako v času kot prostoru spominske pregraje, ki
ga vežejo na travmatično otroštvo. Kruto in nežno, neobčutljivo
in ranljivo se spajata v pripovedi, oblikovani s kratkimi,
eliptičnimi stavki, z besediščem, ki ustrezno zarisuje
atmosfero tesnobnosti, ujetosti v konvencije in predsodke.
Mesta, na katerih zaslutimo avtorjev »komentar« so redka
in potopljena v tok nenehnih sprememb, ki so jim izpostavljeni
junaki, arhitektonika kratkih zgodb spominja na neprestano
menjavanje hitrih in počasnih ritmov, tistih, ki
zaznamujejo človekovo bivanje, govorjenje, hoja, dihanje,
kretnje telesa in onih, s katerimi pisatelj oblikuje kronotop:
menjavanje dneva in noči, letnih časov, urbanih in naturnih
prostorov. S pripovedjo počasi, a vztrajno prodira proti

sredici junakovega problema, s ključnimi besedam, frazemi
in stavki oblikuje njegovo notranjo in zunanjo podobo, s
kratkimi, a jasnimi in lucidnimi komentarji oblikuje ozadje
in v zgodbo dodaja stranske osebe. Zanje je značilno, da
tudi postajajo del osrednje zgodbe in njene poante. Mogoče
je reči, da je vsa Frančičeva proza, od drobnih, skorajda lirskih
utrinkov, vinjet in črtic do daljših novel in romanov
zapisana enemu samemu problemu: odkrivanju najglobljih
in najbolj skritih vzgibov, ki slehernika vežejo na druge ljudi,
največkrat kot »zmota«, ki se razraste v osebno dramo,
v razočaranje nad drugimi ljudmi in v nedoumljiv strah
pred samim seboj.
Frančič odkriva, plast za plastjo, negotovost, ki je naseljena
v sodobnem subjektu, pripoveduje o njegovem temelju,
ki ni nič trdnega, le slutnja nekdanje urejenosti. Na
mesto praznine Frančičevi junaki postavljajo slepila in nikdar
uresničljive želje, zatekajo se v omamo in čustev oropano
erotiko, kar naprej grebejo po svoji psihi in skušajo najti
odgovor na vprašanje, kje in kdaj so zagrešili usodno
pomoto, ki jim uničuje življenje.
Resnica zgodb iz zbirke Trkaj, trkaj na nebeška vrata je
dvojna in prepletena. Njen prvi del se dotika avtobiografskih
prvin, stalnice Frančičevega opusa, ki se približuje štirideseti
samostojni knjigi, da ne omenjamo desetin in
desetin revialnih objav, objav na radiu in gledaliških iger.
Te prvine so v zgodbah pridušene, niso postavljene v
ospredje, njihov pomen je skrit v dejstvu, da nas vodijo
proti točki, kjer osebno in zasebno postane del kolektivne
usode, ko pisatelj ne govori samo o sebi, marveč o svoji
generaciji, o skupinah, ki so zaznamovane in zaradi zaznamovanosti
ujete v mrežo predsodkov, ki jih plete t.i. javno

mnenje. Drugi del resnice zadeva kruti in brezbožni čas
slovenske tranzicije, ki javno prodaja samo lepe, skoraj
kičaste podobice zgodbe o uspehu, resnico, grenko, volčjo
in nečloveško, pa skriva pred javnostjo, kolikor jo je še
ostalo in kolikor je še niso uspeli preoblikovati javni mediji
v službi kapitala, umazane partitokratske politike in drugih
vplivnih skupin.
Še enkrat je treba poudariti, to pa je kvaliteta njegovega
pisanja, da Frančič ne skuša razpisati moralne obtožnice in
ne žuga z ognjem in žveplom, ki bosta uničila pokvarjeni
svet, kakor ga razkriva v svojih krakih zgodbah. Ker je umetnik
in pisatelj, ker je v svojem prepričanju svoboden in
nevezan na brezobzirno moč, je njegovo sporočilo umetniška
beseda, ki se sicer vsega dotika, ki vse jemlje v pretres, ki
o vsem poroča s tako sugestivnimi besedami, da te na mnogih
mestih zazebe do kosti, vendar ostaja zunaj risa.

Franjo Frančič
Trkaj, trkaj na nebeška vrata

T I S T O
Vstarem zvoniku udarci ob bron merijo čas. Valovi,
udarja, v trebuh, boleče. Ne vem, zakaj je tako,
nisem si želel, da bi bil tako grob in nasilen. Tako je.
Ta drobeči se čas. Lahko bi začel drugače, kot Mann v Smrti
v Benetkah, ko Gustav Aschenbach išče lepoto. Samo lepota
je božanska in obenem vidna in tako je torej ona pot čutnosti,
je umetnikova pot do duha. Moravia zna zapisati žensko,
ki gola čuti hlad rjuh, ko ima eno roko na prsih, drugo
med nogama. Neprizadeti. Ali pa, ko Durasovi v Ljubimcu
ljubimec strga z nje bele bombažne hlačke in si jo nago
odnese na posteljo. Potem se obrne stran in zajoče. Samo,
vžgano je v dušo, kot pri Bukovskem, Špeh na kruhu, kot
pri Stainbecku, Ljudje in miši, da ne bi priklical Bulgakova,
vajenec kot sem, raje Potovanje na konec noči ali Vendikta
Jerofejeva, Moskva–Petuški. Lahko bi ležal kot Oblomov in
čakal, stal v Jašimotini Kuhinji, sanjal sanje v Kovačičevi
Resničnosti. Te besede, kje je tista meja, kje vrez, kje udarec,
kje vonj po bolečini in krvi, kako lahko dosežeš točko,
ko se nekoga dotakneš. Od kje ta grobost, ta tiha groza,
zakaj se naseli v srcu, čemu Kako naj povem, da bo živo
utripalo, kot krvaveče razmesarjeno meso na ženskem
obrazu.
Ostal sem tam, tisto čakanje je ubijalo. Ženska je čakala,
niti otrok ni poskrila, vajena je bila svoje vloge, samo mladiči
niso mogli razumeti. Ko je prišel on in jo šutiral, gladko
jo je razbil, razpolovil na dvoje, prijel jo je za lase in vlekel
po podu, udarjal z njeno glavo ob steno, v takšnem počas-
17

nem posnetku polne krvi, krvi, krvi. In ni bilo zaradi udarcev,
zaradi razmesarjenosti, ubitega pogleda, o ne. To, da
sta dan ali dva po mali vojni sedela skupaj in se menila, kot
da ni nič, kot da ni bilo nič, kot da ne bo nič. To je bil tisti
ogenj, ki te je ožgal. Ponovitve so ga samo stopnjevale. Nič
o krivdi, kako in zakaj.
Ker v bistvu velik del tebe ubijejo.
Val za valom. Lahko bi začel pri Majdi, oblaki in fotoaparat,
rdeče belo kockasta odeja in neskončna ljubljenja.
Nekdo potuje sredi zime po Donavi in cigan je samotno
opit v krčmi. Telo se dotika telesa, utripata. Samo ne, tam
je nek razkosani embrio, učke se že vidijo, male, bele učke v
vesoljnem poku splava.
Valovi, buta, kot da bi te kdo brcal v trebuh. Za nazaj se
ni kaj spomnit, ni kaj popravljat. Vstaneš ob dveh, treh zjutraj
in se igraš z beštijami. Zidovi, led. Včeraj je Aleš pijan
obležal na trgu in mimo je prišla njegova hči. Oči, oči, ga je
skušala prebuditi, daj, zbudi se, pojdi stran, lepo te prosim,
pojdi stran. Veje so gole, vrv je jutro. Ta otrok, bo ona tista,
ki bo tekla pred svojim tipom, ki ji bo grozil z nožem V
matrico ponovitve.
Kurbini sinovi so zasedli strateška mesta in dvojnik steče
po ulici noči. Zgodi se, sam ne veš kako in kdaj. Oropan
si. Prazen. Raztrgan. Prej še upaš na krpanje, na neko izmišljeno
moč in energijo. Potem pa opaziš, da se sploh nisi
premaknil. Prazen, leden. Vse te tetovirane ženske, njihova
lažniva usta, vsa ta zevajoča praznina in nemoč. Ležiš na
tleh in čas te brca direktno v gobec, ti pa naj najdeš prave
besede. Tista nagnusna kurba je imela morda več topline in
žara kot ženska, ki živi s tabo leta in leta. Živiš skupaj zaradi
navidezne varnosti, živiš z nekom, ki te nima rad. Nešteto
variant iger je in čas se včasih vleče kot čreva.
Ker v bistvu ničesar ne pozabiš.
18

Samo, da bi jo udaril pred sinom, ne, nikoli, ker sem
vedel, da jo bolj zadane, če se je ne dotaknem. Stala je med
vrati in kričala: »Daj, daj, kar udari me, udari me že, Jernej,
Jernej, pridi pogledat, kaj je v resnici tvoj oče, kaj
čakaš, pokaži se, kdo si, Jernej, pridi, pridi!« Saj, če bi bila
morda sama, potem bi jo odrinil, pahnil od sebe, več ne. Ne
zaradi zavor, zaradi zavedanja, da ne bi ničesar dosegel. In
potem še tista stara paraplegična kokoš, ki je vse dni čepela
ob oknu in opazovala, kaj se dogaja v dosegu njenega
pogleda. Sin pa je zaprepadeno stal na začetku stopnišča in
ponavljal: »Nehajta, ne, prosim, nehajta …!« Ni bilo drugega,
kot da sem si ogrnil površnik in stekel ven. »Kar beži,
kar zbeži, saj samo to znaš!« je za mano odmeval ženski
glas.
Morda je bil prvi spomladanski dan, morda pričetek
jeseni. S tresočimi rokami sem si prižigal ne vem katero
cigareto. Na zadnji klopci je zvit v dve gubi ležal Aleš. Kaj
blodim, sem si rekel, človek je leto dni mrtev. Kot sem
mrtev sam. Ne, ne zmorem več, zapustiti moram to žensko
še pravi čas, preden se ne zgodi.
Tisto.
19

D E K L I C A
Bil je običajen dan, vračal sem se z nakupov. Na najbolj
nemogočem mestu mi je mahala deklica avtoštoparka,
oblečena v črno. Kljub hitrosti sem ostro
zavrl, da me je zaneslo. Vstopila je v oblaku močnega parfuma
in takoj vprašala:
»Se lahko kadi«
»Ni problema, prižgi še meni enega,« sem odgovoril.
Takrat me je prvič pogledala, tako izpod oči, kot da se
hoče enkrat za vselej odločiti. Ne vem, morda sem imel le
tak občutek.
»Kam pa kam« sem vprašal.
»Kam pa kam, Rdeča kapica« se je pačila.
»Kaj, si bila pri babici«
»Ma ne, pohajam,« je rekla in se v užitku predala dimom
špinela, ki je zadišal po dobri travi.
»In ti« je vprašala čez čas.
»Ah nič, kupoval sem neke kose pohištva, samo enega,
pa nisem našel nič primernega.«
»Lepo diši.«
»O, ja, vitamini.«
In nato sva obmolknila.
Razmišljal sem o tem, kako se je življenje ustalilo in
umirilo, kako je postalo predvidljivo in dolgočasno.
Mar si nisem želel tega sem se spraševal. A od kod
potem tisto tiho nezadovoljstvo, ki te žre od znotraj, ki te
21

prebuja z dušenjem sredi noči Od kod ta prekleti občutek,
da boš zamudil, da se s praznimi jadri vlečeš po praznem
času Nato sem opazil njene razkrite dolge noge pod krpico
blaga.
Spontano sem jo povabil na pijačo, prvo tujo žensko po
mnogih letih.
»Zakaj pa ne« je rekla in se nasmejala nekam vase.
Sedla sva v enega od mnogih plastičnih lokalov betonsko
turističnega naselja. Na hitro sva spila dve pivi in pogovor
je zaživel.
»Madona, spremenil sem način življenja, zdaj komaj da
grem enkrat, dvakrat na mesec ven. Saj ne, da bi postal
zapečkar, samo, štirideseta so tu, to je preklet čas, strašna
starost, ker postaneš tisto, kar si.«
»Jaz jih ne bom, žuram, dokler se da, ničesar me ni
strah, samo tega ne bi rada, da bi bila stara in zjebana.«
»Govoriš o ceni, vsak jo plača, tako ali drugače.«
»Dobro, lahko govoriš karkoli, meni štejejo dober šut,
seks in rokenrol! Drugo je vse brez veze. Poleti sem bila v
Brdih pri tipu, bilo je okej, samo on je spil več sam, kot je
prodal. Morda je bil poskus ustaliti se, tudi sama ne vem.«
Počasi sem opazil, da je deklica načeta, brez ognja v
očeh, nekako zdruznjena, da se pod pudrom skriva utrujenost,
da so mrežaste nogavice natrgane. A ni me motilo, s
kakšno pravico bi me, in naročal sem naprej.«
»Kako paše,« sem rekel, da pozabim na vse kurčeve obveznosti,
da se ga zapijem.
»Lepo se sliši, samo pijača, to ni vse.«
»Drugače si privoščim skok v svobodo, kdaj kakšen petek,
soboto.«
»Težko je čakati petke in sobote.« Pri šestem pivu sem
naročil olive in sir.
22

»Če častiš, bi sadjevec,« je rekla.
Spomnil sem se časov, ko sem betoniral, pivo sadjevec:
koma.
»Tudi sam bom.«
Po dveh urah sva opletala in se lovila. Zmanjkalo je
čikov, skočil sem v bližnjo trgovino in ji kupil kičasto bonboniero.
Zazrla se je vame.
»S tem si me zadel v srce,« je dahnila kot froc.
Na mizo je pripotovalo naslednje pivo, nič več nisem o-
vinkaril.
»Tu blizu imam haciendo, nekaj trave, greva, če si za«
»Seveda sem,« je rekla in eksala.
Na črpalki sem kupil deset pločevink piva in papirčke.
Ne da bi kaj razmišljal, sem počasi vijugal.
»Poznaš te kraje, jaz jih kličem začasno osvobojeno o-
zemlje« sem spraševal.
»Oja, je rekla, tu na hribu smo imeli oštarijo, naša je bila,
živela sem tu, še vedno so naši tam, samo jaz za njih ne
obstajam več in oni ne zame,« je rekla in se lotila pločevink.
Nisem ji verjel, da je bila solastnica gostilne, premlada je
bila. Zarolala je džoint in bilo je, kot da bi pijača in trava
zabrisali vse ostre robove sveta.
»Veš, en kurac je bilo vse skupaj, prej otroštvo, ki ga ni
bilo, vlačiti se po rejah, po domovih, na koncu sem padla v
Višnjo goro, zavod, za leto in pol grad, veš«
Obnemel sem.
»Glej jo, ljuba moja, hvala enako!«
»Kako praviš!«
23

»Podoben pekel sem dal čez. Najprej reje, sirotišnica
Malči Belič, PMD Jarše, grad, Logatec, sodnije, sranje od
sranja.«
»Ne me jebat!« je zavriskala.
Težko je opisati, samo v trenutku sva si bila blizu, tisto
nekaj zadaj je preraslo v bližino, scufana deklica in prezgodaj
ostareli štiridesetletnik.
»Pojdi, greva,« me je povlekla do postelje.
Zalizala sva se in se počasi slačila.
»Naj bo tako,« je dahnila, »kot da bi bilo prvič.«
Počasi, nežno sem ji s poljubi prekril telo, lizal sem njene
brazgotine, ki so postale moje, zagrizel sem v njene
ustnice, ki so bile moje, oklenil sem se je z vso močjo.
»Grobo, daj bolj grobo!« je ječala.
Rad bi postal druga polovica školjke, rad bi našel biser,
rad bi, da bi trajalo, sem podaljševal predigro. Povzpela se
je name, se oprijela mojega vratu, telo se je napelo v lok
pred izstrelitvijo, zagalopirala je, v sunkih, v vročičnih valovih
je stopnjevala gibe, vse do grlenega krika orgazma, ki
je razsul nebo.
»Ti nisi, ti nisi, ti ni prišlo« je zadihano spraševala.
Spodvil sem jo na trebuh, v ostrih sunkih sem zagledal
obraz zlatolase deklice, zategnil sem kite njenih las kot uzde,
in tulil, tulil kot žival.
Kadila sva brez besed. Prepletene roke so potovale po
telesih in prebijale razdalje.
Počasi sva se zazibala v novo ljubljenje, prisesana drug
na drugega, v plovbi na otok čiste naslade in strasti.
In slovo ni bilo slovo. Stisnila se je k meni in zadrgetala.
»Zunaj je tak mraz.«
24

Tik preden sem jo odložil pred njenim blokom, je brez
razloga postala sovražna.
»Veš, kaj se mi dogaja, vsak teden sanjam more o svoji
nori mami.«
»Se ti spomniš, kakšna je bila« sem jo vprašal.
Pozelenela je v obraz in zasikala.
»Tega me ne sprašuj, tega me nikoli več ne sprašuj!«
Začudeno sem se opravičeval:
»Saj nisem hotel nič takega, samo …«
»Dovolj, zapri!« me je prekinila.
Ko je zaloputnila z vrati, sem dolgo gledal za njo. Ni se
obrnila. V njenih očeh je bil pepel požgane trave. Vstopila
je v bližnji bife. Za trenutek me je imelo, da bi stopil za njo
in se ji opravičil, a nisem vedel, kaj je zamerila.
Doma je bil sin prisesan na televizijski zaslon, žena pa je
čepela na terasi in presajala rožo.
»Jebenti, Jernej, toliko gledaš televizijo, da imaš že
kvadrataste oči!« sem zasikal nanj.
Začudeno me je pogledala:
»Kaj ti je« je vprašala.
Sklonil sem se k njej in jo poljubil na lice. Nobenega moralnega
mačka nisem imel, hotel sem preveriti njene besede
izpred mesecev.
»Veš, če bi me ti varal z drugo, zavohala bi.«
Petnajst let skupnega življenja, naveličanost, a vendar je
njen znani obraz pomirjal, bil je občutek varnosti, ki sem ga
iskal. Morda ni bila le navajenost, bila je trdna, pomirjena v
sebi. Osnovna razlika je bila, da je verjela v to, da je v ljudeh
več dobrega kot slabega. A vse večkrat je bilo, kot da
sva skupaj sto let, kot da sva si že vse povedala. Nič od tega,
25

Druge knjige založbe VED
Denis Poniž, Trnje v Arkadiji (eseji)
Dušan Škodič, Devet dni v avgustu (roman)
Iztok Vrhovec, Možicelj ali Kaj bi otroci sploh radi (roman)
Andreja Jezernik, Življenje v košari (kratke zgodbe)
Klara Nahtigal, Družbena konstrukcija ljubosumja
Ladislav Črnologar, Skrivnosti Logarjeve doline (roman)
Ana Trebežnik, 16 – 25 (pesniška zbirka)
Sonja Pirman, O tebi, nama in usodi (roman)
Matej Krajnc, Magdalena ali Kis-dur (roman)
Aleš Dežman, Supermarket Heroin (pesniška zbirka)
Romana Berni, Vsiljivka Lina (roman)
Bogdan Novak, Novinarske race (anekdote)
Iztok Vrhovec, Fredi Miler štorija (roman)
Milan Fridauer, Aforizmi za vsako noč
Mihael Lajlar, Dotikanja (pesniška zbirka)
Romana Berni, Povej mi, Silvija (roman)
Sonja Pirman, Poželenje ni ljubezen (roman)
Matej Krajnc, Radoslav (roman)
Primož Capin, Kako sem gor rasu (roman)
Ladislav Črnologar, Sreča (roman)
Bojan Martinec, Izberi svojo ljubezen (roman)
Neil Z. Miller, Cepiva, so zares varna in učinkovita (priročnik)
Iztok Vrhovec, Utrinki, 500 in ena misel znamenitih osebnosti
Iztok Vrhovec, Pust in druge zgodbe (kratke zgodbe)
Iztok Vrhovec, Modokracija (kratke zgodbe)
Leon Chaitow: Cepljenje in imunizacija – nevarnosti,
zablode in alternative

V pripravi
Franjo Frančič, Ledeni ogenj resničnosti (roman)
Milan Fridauer – Fredi, 500 in en aforizem
Bojan Martinec, Skodelica kave (kratke zgodbe)
Iztok Vrhovec, Slovo (kratke zgodbe)
Primož Capin, Kako sem skoz padu (roman)
Ana Brodnjak, Štorklji se nista vrnili v svoje gnezdo
(kratke zgodbe)
Mitja Tratnik, Jamajka (potopis)
Nataša Vrbančič Kopač, Skrivnost doline okamenelih zmajev –
generator knjig (roman)
Iztok Vrhovec, Prevare (pesniška zbirka)
Matej Krajnc, Rohneča žetev (pesniška zbirka)
Matej Krajnc, Kajn akviziter (roman)
Andreja Jezernik, Nikoli (roman)
Založba VED
spletni naslov
www.svarun.org
e-pošta
VED@svarun.org
Za avtorje, ki želijo izdati svoje delo: ww.svarun.org/za_avtorje.htm
128