Depresija: njen obraz v starosti in pot iz nje - Inštitut Antona Trstenjaka

Barbara Oražem, Depresija: njen obraz v starosti in pot iz nje2005). Seveda je treba poudariti, da so zdravila ledel celostnega psihiatričnega zdravljenja, ki upoštevapoleg zdravljenja s psihofarmakološkimizdravili pri vsakem bolniku tudi psihoterapevtskiin socioterapevtski pristop (Žvan 1999). Kot jena nedavnem petem psihogeriatričnem srečanjupoudarila zdravnica, dr. Marinka Rudolf, sonefarmakološki ukrepi (npr. izvajanje dnevnihdružabnih aktivnosti, psihoedukacija, pomočpri reševanju problemov) pri blagi ali zmernidepresiji prvi korak, medtem ko so pri globji depresijinujni farmakološki ukrepi. Kot je na istemsrečanju poudaril tudi mag. Aleš Kogoj, je prizdravljenju duševnih bolezenskih stanj v starostiizrednega pomena zavedanje, da le-ta niso nujnotrajnega značaja, zato je potrebno v rednih časovnihintervalih preverjati ustreznost izbora zdravil(pomembno zaradi sočasnega jemanja večjegaštevila različnih zdravil), odmerka in trajanjazdravljenja. (Geriatrično srečanje, 2007).PsihoterapijaPsihoterapija se nanaša na zdravljenje čustvenihtežav s pomočjo psiholoških sredstev(Ziherl 1999), in sicer z namenom, da bi odstraniliali modificirali obstoječe simptome,spremenili moteče oblike vedenja in spodbujalipozitivno osebnostno rast ter razvoj. Obstajajoštevilne različne vrste psihoterapije, ki temeljijona različnih teorijah. Pri zdravljenju kliničneoblike depresije se kot uspešen pristop potrjujekognitivno-vedenjski (Pišljar 2002). Začetnikkognitivne terapije je Aaron Beck, ki je svojoterapevtsko metodo zgradil na kognitivni teorijidepresije. Po njegovem mnenju je posameznikovadepresija posledica njegovega napačnegaprepričanja (pojmovanja), da je njegovo življenjepopolnoma brez smisla in da je sam ničvredenčlovek, kar izhaja iz napačnega vrednotenja samegasebe. Primer takega vrednotenja je človek,ki je prezahteven do sebe in hoče biti čim boljpopoln. Ko tak posameznik naredi napako, jeto zanj dokaz, da ni popoln, pač pa nasprotno:ničvreden. Kognitivna terapija tako temelji natreh osnovnih predpostavkah:• Čustva in vedenje so posledica mišljenja.• Čustvene motnje so posledica negativnega innestvarnega mišljenja.• S spreminjanjem tovrstnega mišljenja lahkozmanjšamo čustvene motnje.Kognitivno-vedenjska terapija je, kot poveže sama beseda, kombinacija elementov kognitivnein vedenjske terapije. Gre predvsem zaspreminjanje negativnih misli in prepričanj (t.i.»kognitivnih distorzij«) ter za učenje drugačnega,primernejšega vedenja. Pomaga pri zdravljenjublage in zmerne depresije, kjer so raziskavepokazale, da je enako učinkovita kot antidepresivnasredstva. Bolniki se po njej počutijo boljein boljše razpoloženje se tudi ohrani. Uporabljase lahko samostojno, nekatere raziskave pa sopokazale, da je kombinacija kognitivno-vedenjsketerapije in antidepresivov učinkovitejša kotzdravljenje samo z zdravili ali s psihoterapijo(McKenzie 2005). Obravnava afektivnih motenjv starosti zahteva izkušenega strokovnjaka (Leo1988), ki ga ne ovira prepričanje, da starejši nisosposobni spremeniti ustaljenega kognitivnegazaznavanja ali vedenjskih vzorcev (Kogoj 1999; v:Tomori, Ziherl 1999). Negativni psihološki stres(distres), ki je v ozadju različnih simptomov depresijestarejšega človeka, mora biti obravnavanv kontekstu odnosov, ki jih ima oseba v svojemožjem okolju in so ponavadi na določen načinkonfliktni (Leo 1988). Avtor je tudi mnenja, danaj terapevtsko delo pri zdravljenju depresijestarejšega (ob ohranjenih kognitivnih funkcijah)temelji na njegovem soočanju z zunanjim svetom,kjer se tudi poskuša najti možen vir socialnepodpore. Pri psihoterapevtskem delu s starejšimčlovekom je potrebno upoštevati določenepsihološke poteze in vedenjske vzorce, značilneza to starostno populacijo. Star človek ima naprimer večjo potrebo po prejemanju pohval kotmlajši in terapevtova naloga je, da poišče ravno-19