Depresija: njen obraz v starosti in pot iz nje - Inštitut Antona Trstenjaka

Znanstveni in strokovni člankitežje med zadovoljevanjem omenjene potrebe intveganjem, da se razvije preveč odvisen odnos.Naslednja zelo pomembna potreba staregačloveka je potreba po obujanju preteklosti, ki jepogostokrat zanikana oziroma ne preveč dobrosprejeta v starostnikovem okolju. Njena zadovoljitevje ključnega pomena za terapevtski proces,saj lahko spomini in reminiscence življenjskihizkušenj obudijo tiste sisteme prilagoditve, kiso nekoč dobro funkcionirali, zato naj terapevtvzpodbuja pacienta, da pripoveduje o dogodkih,zlasti tistih, ki so pomembno vezani na čustvenooziroma afektivno sfero. V tem kontekstugovorimo o suportivni (podpirajoči) psihoterapiji,katere namen je krepitev posameznikovihobrambnih sil in spodbujanje tistih lastnosti, kizmorejo premagati čustvene motnje. To naj biga vodilo k ustreznejšemu in manj motečemuvedenju (Ziherl 1999).Ko življenje izgubisvoj smiselV pričujočem prispevku smo že navedli,da je pojavljanje depresivne motnje danesobravnavano kot preplet različnih neugodnihdejavnikov, ki v sovplivanju narušijo celoto telesnegain duševnega. Iz del Viktorja E. Frankla(Zdravnik in duša 1994; Volja do smisla 1994;Kljub vsemu rečem življenju da 1993; Človekpred vprašanjem o smislu 2005), utemeljitelja inzačetnika logoterapije, pa je razvidno, da je polegdeficitov na omenjenih ravneh, torej na telesniin duševni, sam v okviru depresivne motnjeprepoznaval tudi motnje na tretji ravni, in sicerduhovni. Vir posameznikove duševne stiske vidiFrankl v tako imenovani »bivanjski praznoti« ali»eksistencialnem vakuumu«, ki se kaže kot čedaljemočnejši občutek nesmiselnosti, s katerimso povezane nevarne težnje samouničevanja,stopnjevane vse do samomora. Eksistencialnivakuum je vezan na doživljanje duhovne ali bivanjskeprikrajšanosti, ki se odraža kot dolgčas,naveličanost, brezciljnost, duhovna otopelost insplošno nezanimanje. Frankl je bil prepričan,da je pozitivna usmerjenost k smislu zdravilnosredstvo. Logoterapija kot psihoterapevtska metodasamo pomaga najti smisel in ni sistem, kibi sam po sebi dajal smisel. Dobesedno pomenizdravljenje duševnosti z odkrivanjem smisla.Človeku v stiski skuša pomagati pri aktiviranjunjegovih lastnih duhovnih zmožnosti, da bi znjimi odkrival in udejanjal konkretne možnostiza uresničevanje smisla v svojem življenjskem položaju(Frankl 1994). Če potegnemo vzporednicotudi z mislijo Antona Trstenjaka (1960), da so vsiprimeri osebne stiske mejni primeri, ki pomenijomejnike v človekovem osebnem življenju, lahkov tej luči vidimo tudi težka in boleča stanja, kijih s seboj prinese depresija, pa katerekoli oblikeže je. Po diagnosticirani depresiji, četudi je šlo leza eno depresivno epizodo, človek ni nikoli večtak, kot je bil. Poti sta dve: lahko tone v vednovečje osebno trpljenje in trpljenje svojcev ali pase dvigne nadenj in ga na nek način obvlada,izzide iz »bitke« močnejši, osebnostno, zlasti paduhovno bolj čvrst.Sklepne misliDepresija je navkljub uspešnemu zdravljenjudandanes še vedno povezana s številni strahovi intabuji, ki se v starosti še okrepijo. Ker starejši ljudjelažje spregovorijo o svojih telesnih simptomih,je potrebno biti ob nenehnih telesnih pritožbahstarega človeka pozoren na prisotnost morebitnedepresivne simptomatike, kar velja tako za svojcekot za strokovne delavce. Ljudje naj bi tudi v zadnjemdelu svoje življenjske poti težili k osebnemuzadovoljstvu in predvsem k notranjemu miru, čigartemelje pošteno naruši prav razvoj depresivnemotnje. Dobro in modro je vedeti, da je le-to tudiv tretjem življenjskem obdobju mogoče zdraviti inda se človek sčasoma spet počuti bolje.20