letopis sazu 2011

ekoč morale pripeljati do sedanjega nezadovoljivega položaja. Vsi pa v takšnopredestiniranost zgodovine ne verjamemo.Mnoge ljudi slišite govoriti o krizi vrednot. Res se zdi, da je med ljudmi večzmede v pojmovanju vrednot kot na primer pred dvema desetletjema, ko smo sipridobivali novo državo. To je bil poseben trenutek v zgodovini Slovencev, ki gasvojevrstno zaznamuje markantni zobec navzdol v statistični krivulji pogostnostisamomorov. Bila je renesansa vrednot: upanja in zaupanja, domoljubja, dobrohotnenaklonjenosti sočloveku v stiski, ne le prijatelju, tudi neznancu.A v teh 20 letih kot da se je velik del tega pozabil, kot da so na vrh prišle drugereči. Tekmovalnost, prizadevanje za materialno blaginjo, celo tudi za premoženje,ki bistveno presega potrebe lastnika, so danes priznane kot vrednote. Prav.Ampak – ali so na pravem klinu prednostne lestvice vrednot? Mnogi se bolečezavedamo velikosti in teže teh vprašanj.Gotovo so na višjem klinu človekove pravice. Akademija je članica Mednarodnemreže za človekove pravice; prek svoje Komisije za človekove pravice je laniintervenirala v 4 primerih, ko so bili zaradi verbalnih deliktov, izražanja svojegamnenja, zaprti znanstveniki v Siriji in Turčiji.S predsednico komisije za človekove pravice sva se zavzela za ustavno presojozakona o arhivih, na podlagi katerega je bila sprejeta in od Upravnega sodiščapotrjena absurdna zahteva, da se popisi bolezni pacientov Psihiatrične klinike kotpomemben del kulturne dediščine slovenskega naroda izročijo javnemu arhivuSlovenije. S tem anahronizmom bi poteptali pravico do varovanja izjemno občutljivihosebnih podatkov najranljivejše manjšine, ljudi z duševno motnjo, povozilibi pa tudi eno temeljnih, svetih dolžnosti iz deontološkega kodeksa zdravnikov.Slovenski narod pa še vedno živi v senci mračnih dogodkov med drugo svetovnovojno in po njej. Mnogi med nami menimo, da bi bilo tisočem nesrečnihmoških, žensk in otrok, okrutno usmrčenih v zunajsodnih povojnih pobojih, trebaposvetiti sočuten spomin, brez pridržkov obsoditi zločine, storjene nad njimi,naposled pa skesanim krivcem odpustiti. Gotovo je bilo marsikaj storjenega, pravtako gotovo pa je bilo spravnih dejanj premalo. Dokler to ne bo dovolj dobro opravljeno,dokler tega ne bo razumelo in sprejelo dovolj Slovencev, narod ne bo imelzdravih temeljev, na katerih je mogoče varno graditi prihodnost. V Akademijismo si zadnji dve leti prizadevali sprejeti izjavo o povojnih kršitvah človekovihpravic, katere osnutek je pripravila Komisija za človekove pravice. Najhujša spozabaso bili seveda zunajsodni poboji, predmet izjave pa je bilo tudi nadaljevanjeneetičnih ravnanj oblasti skozi naslednja desetletja. Mnogim med nami ni vseeno,ker se to prizadevanje končuje brez uspeha. Pokazalo se je, da nismo zmoglizbrati dovolj soglasja, da bi pripravljeno besedilo – táko, kot je, ali s popravki –lahko objavili v imenu Akademije. Večina se zaveda, kako pomembno bi bilo, čebi ustanove z javnim ugledom, kot je naša, pripomogle k splošnemu sprejetju vsajminimalnih etičnih standardov, pod katere ne sme nihče, ne glede na okoliščine.38