poročilo praktičnega izobraževanja

3. PRAKTIČNO DELO
Najprej so me ob prvem prihodu seznanili s filozofijo podjetja in pravili, ki bi se jih naj
držali vsi zaposleni. Nadalje so mi pomagali instalirati vso programsko opremo ter mi
dodelili projekt. Kot sem že omenil, podjetje izdeluje aplikacije za zunanje naročnike,
zatorej več podatkov o naročniku ali uradnem imenu projekta ne morem oz. ne smem
razkriti, lahko pa povem da je projekt nastajal pod kodnim imenom Biseri.
Biseri je aplikacija za petičneže, izbrane goste, visoko družbo, skratka ljudi ki jih zanima
prestiž, glamur in visok družben standard. Aplikacija je nekakšen služabnik tej gospodi.
Tipičnega uporabnika sem torej predstavil, sedaj pa nas zanima, kako pa jim takšen
program lahko služi? Gost si želi počitnic, dopusta, morja, ampak ne ve točno kam bi se
podal. Tukaj vskočimo mi, z našo rešitvijo. Strankam ponudimo v nekem izbranem
okolišu, recimo na nekem otoku, seznam najboljših in najlepših plaž, skratka plaž, vrednih
ogleda. To pa še ni vse. Ponudimo tudi najboljše (in najdražje) hotele, restavracije,
znamenitosti, zabavo, izlete, dogodke ter ostale pomembne informacije, ki bi petičneže
zanimale.
Vse se je začelo s kreiranjem ozadja.
Ker imam opravka z aplikacijo ki ponuja uporabniku neke podatke, sem se moral najprej
vprašati kaj storiti s temi podatki? Kako jih predstaviti? Kako shraniti? Kako z njimi
operirati? Na splošno nam Google ponuja dva različna pristopa. Prvi je klasičen, z uporabo
podatkovne baze SQLite, ki vsebuje skoraj vse možnosti, ki jih ponuja originalen SQL,
drugi pa je čisti androidni pristop, s shranjevanjem podatkov v t.i. »shared preferences«,
kamor si lahko ob primerni uporabi poleg osnovnih, shranimo tudi lastne sestavljene tipe in
celo kar cele objekte. No, obstaja pa tudi še tretja možnost, ki se mi vsaj na prvi pogled in
po nekaj brskanja po spletu in razmišljanja, ni zdela prav nič sporna, še več bila je prav
zanimivo. Prejšnji opciji sem že testiral, tole zadnjo pa ne popolnoma zato sem imel
idealno priložnost da sem to izkoristil. Torej, Android podpira polja (array), katera se
shranjujejo v posebnih .xml datotekah. Ugotovil sem kako se operira z njimi in kaj kmalu
sem imel v glavi tudi strukturo. Ob pravilnem strukturiranju .xml datotek, je tudi delo z
njimi sila enostavno. Napisati je potrebno samo razpoznavalnik, ki potem po vnaprej
določenem ključu ali značkah najde iskane podatke in to v impresivno kratkem časovnem
obdobju.
11